Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.

Za nami je dobrodelna sobota, 22. Pustna Sobotna iskrica, ki je rodila tako lep sad, da mi v srcu še danes odmevajo besede misijonarke s. Urše Marinčič: »Počutim se tako majhno, a hkrati neskončno ponosno in hvaležno, da pripadam narodu s tako velikim srcem in posluhom za najmanjše. Boglonaj. Bog žívi Slovenijo!«

Aktualni politični komentar.

… Ne vem sicer, kako so včerajšnje trditve predsednika vlade sprejeli uradniki in še posebej goreča državna sekretarka na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, ki so drva oziroma lesno biomaso v minulih tednih pribili na križ in jo naredili za glavnega krivca onesnaženosti zraka …

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.Tega si želim.

Dražgoše. Nujne za ohranjanje revolucionarne dediščine. Matjaž Nemec je ob obletnici slavne bitke, ki se je skozi desetletja oblikovala v mit, dejal, da Dražgoše brezčasno odmevajo nauke, ki smo jim dolžni prisluhniti. Tako so pred njim pridigali tudi drugi govorniki na kraju, ki je bil za domačine predvsem kraj velikega trpljenja in tragedije. Tokrat so ga uporabili za začetek volilne kampanje pred evropskimi parlamentarnimi volitvami.  

Urednik Radia Ognjišče, raziskuje prehod v novo dobo, govori o vplivu tehnološke revolucije, ki je primerljiva z najpomembnejšimi izumi v zgodovini, in o družbenopolitičnih pretresih, ki še vedno oblikujejo naš svet. Sadar poudarja pomembnost naravovarstva in nujnosti sprejemanja odgovornih odločitev za prihodnost. Avtor vabi k razmisleku o starodavnih vrednotah, kot so poštenost, iskrenost in ljubezen, ter njihovi pomembnosti v sodobnem svetu. Obenem vas vabi k drobnim, a pomembnim odločitvam, ki lahko pripomorejo k boljši prihodnosti in oblikujejo svet v boljši kraj za prihodnje generacije. Ta navdihujoča epizoda je namenjena vsem, ki iščejo upanje in smernice v teh turbulentnih časih.

Kljub vsej razdeljenosti, za katero se zdi, da nas obdaja, se tokratni Naš pogled ne pridružuje tistim, ki iščejo raznovrstne razloge in dežurne krivce za slabo stanje v naši družbi. Na praznični dan bi rad avtor pogledal izven mehurčka. Vanje smo namreč ujeti vsi: tako udobni, domači in dosledni so. Hkrati bi ob prihajajočem letu vsem rad zaželel drznosti: da bi zmogli pogledati izven svojih mehurčkov zanikanja, dezinformacij in nesporazumov.

Naj na začetku dodam opombo k naslovu: svojih otrok seveda ne vzamem s seboj čisto povsod. Recimo v službo jih na običajen dan ne. Pa na svoje koncerte tudi ne. Seveda je situacij, ko otrok ne vzamem s seboj, mnogo. So situacije, ki zahtevajo mojo 100% pozornost, angažma, fokus in profesionalnost. Veliko pa je tudi takih, ki bi bile sicer lažje in manj stresne zame, če zraven ne bi bilo otrok, a jih zavestno vanje vključujem.

Pred nami je Evropsko taizejsko srečanje mladih v Ljubljani. Srečanje, ki bo pokazalo kako gostoljubni smo, srečanje, ki bo v tisočih mladih iz različnih koncev Evrope pustilo sledi in spomine na Slovenijo in Ljubljančane. Smo jih pripravljeni sprejeti?

Veseli december je tu! Lučke gorijo, kuhančki dišijo in mestne ulice je ob množicah preplavila tudi osladna božična glasba. Da ne omenjam božičnih popustov! Skratka, dočakali smo raj na zemlji. In to za ves mesec!

Z vami bi rad delil nekaj misli in občutji, ki sem jih pri sebi zaznal v zadnjih dneh, tednih, mesecih pa jih, prosim, vzemite s ščepcem soli in kančkom humorja. Pred kratkim sem namreč praznoval rojstni dan, s katerim vstopam v zadnji razred letnika, ki mu danes radi rečejo nova dvajseta, pa so v resnici trideseta … in ja, recimo bobu bob; s te stopničke se štirica številke štirideset zdi vse večja in bolj resnična. Vem, nekateri boste odmahnili z roko ob tem, mladostniškem preštevanju let, a resnici na ljubo je slovo od mladosti lahko, menda predvsem za nas, moški del populacije, sila stresno obdobje. Kriza pač …

V tem tednu bomo praznovali državni praznik, in sicer enega tistih, ki smo ga dobili pred 18-imi leti, čeprav njegov izvor sega mnogo dlje. Spomnili se bomo človeka, ki mu gre zahvala, da je Slovenija danes prostorsko razširjena tudi na Štajersko in Koroško. Pa bi bila še dlje, če bi šlo po njegovo, a ta načrt mu ni uspel. General Rudolf Maister, rojen 100 let pred menoj, se je trdno zapisal v slovensko zgodovino, čeprav ni bil vsem po godu, zaradi česar je bil tudi kazensko premeščen na Poljsko, a ni odnehal in ni obupal, celo napredoval je, ne le enkrat, navsezadnje beremo, da je postal general.

Od pobude torej mineva leto dni. Čeprav so nevladne organizacije v začetku meseca odgovorne na to pobudo spet spomnile, letos Teden slovenske hrane še ni uradno razglašen. Predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč pravi, da se vse skupaj preveč počasi obrača, na kmetijskem ministrstvu pa odgovarjajo, da pobudo podpirajo, da so preverili in se z njo strinjajo vsi, ki se jih dotika in je zato uvrščena v proceduro za uradni sprejem.

Sončni žarki, ki zadnje dni precej bolj uspešno kot prejšnji teden podijo oblake iznad naših krajev, med nas zopet prinašajo več optimizma in lepši pogled v prihodnost. Vreme, večno živa in hvaležna tema pogovorov, letos s številom svojih uničujočih aktivnosti res ni skoparilo. Navajeni oporekanja, nasprotovanja, ugovarjanja, prelaganja odgovornosti in še številnih drugih novodobnih razvad, ki nam jih je prinesla demokracija in sodoben svet, smo se naenkrat znašli pred nečim Popolnim, absolutnim. V svetu, kjer nas vztrajno prepričujejo, da smo sami gospodarji svojega življenja in da se moramo temu primerno tudi obnašati, smo ob pogledu na radarsko sliko in vremensko napoved ostajali nemočni in brez besed. Marsikdo si je v mislih vrtel čas nazaj in se spraševal, kaj je naredil in kaj bi moral narediti, da bi ne občutil posledic divjanja narave.

Ob zdajšnji situaciji v svetu še posebej radi izbiramo strani – za ali proti cepljenju, za, oziroma proti Evtanaziji, za, oziroma proti Rusiji ali Izraelu. Pa ste ob tem pomislili, da pred odločitvijo za oziroma proti, stoji sodba? In da je pred sodbo razprava? In da mora biti – bolj kot je zadeva zapletena – razprava tudi bolj poglobljena. Koliko ljudi ima čas in voljo prebrati, npr. članek večkrat nagrajene vojne dopisnice Marthe Gellhorn, ki je leta 1961 objavila poglobljen prispevek s področja Gaze, kjer je obiskala obe sprti strani? Sodimo pa, Izraelce, Palestince, Ukrajince, Ruse, sosede, prijatelje, sodelavce... in vedno znova se od naših duš, kot od teflona, odbija stavek Matere Terezije, ki čudovito dopolni oni prvi citat: »Če ljudi sodite, nimate časa, da bi jih ljubili.«

Ob zdajšnji situaciji v svetu še posebej radi izbiramo strani – za ali proti cepljenju, za, oziroma proti Evtanaziji, za, oziroma proti Rusiji ali Izraelu. Pa ste ob tem pomislili, da pred odločitvijo za oziroma proti, stoji sodba? In da je pred sodbo razprava? In da mora biti – bolj kot je zadeva zapletena – razprava tudi bolj poglobljena. Koliko ljudi ima čas in voljo prebrati, npr. članek večkrat nagrajene vojne dopisnice Marthe Gellhorn, ki je leta 1961 objavila poglobljen prispevek s področja Gaze, kjer je obiskala obe sprti strani? Sodimo pa, Izraelce, Palestince, Ukrajince, Ruse, sosede, prijatelje, sodelavce... in vedno znova se od naših duš, kot od teflona, odbija stavek Matere Terezije, ki čudovito dopolni oni prvi citat: »Če ljudi sodite, nimate časa, da bi jih ljubili.«

Svet se začne umirjati. Tišina in večer prideta prej. Prišla je jesen, za letošnjim poletjem pa ostaja velika negotovost.

Svet se začne umirjati. Tišina in večer prideta prej. Prišla je jesen, za letošnjim poletjem pa ostaja velika negotovost.

Vlada Roberta Goloba je doživela več sprememb, saj so štirje resorji v nekaj dneh dobili oziroma izgubili ministre. Iz vladne ekipe so odšli Irena Šinko, Uroš Brežan in Sanja Ajanović Hovnik, prišla pa je Valentina Prevolnik Rupel. Golob je slednji ob predaji poslov dejal, da verjame, da bodo imeli vsi prebivalci Slovenije in pacienti od nove ekipe na ministrstvu za zdravje takojšnje in konkretne koristi. Verjeti v nekoga, zaupati mu - to je bilo odločilno pri izbiri ali odstranitvi ministrov, pravi Golob. Zato tokrat o zaupanju po Golobu.

Vlada Roberta Goloba je doživela več sprememb, saj so štirje resorji v nekaj dneh dobili oziroma izgubili ministre. Iz vladne ekipe so odšli Irena Šinko, Uroš Brežan in Sanja Ajanović Hovnik, prišla pa je Valentina Prevolnik Rupel. Golob je slednji ob predaji poslov dejal, da verjame, da bodo imeli vsi prebivalci Slovenije in pacienti od nove ekipe na ministrstvu za zdravje takojšnje in konkretne koristi. Verjeti v nekoga, zaupati mu - to je bilo odločilno pri izbiri ali odstranitvi ministrov, pravi Golob. Zato tokrat o zaupanju po Golobu.

Res, dogodek kot je Pohod za življenje, je nekaj edinstvenega, kar je treba osebno doživeti. Ljubljano je za en dan preplavilo življenje, ki se mu ni moč upreti.Razne ideologije lahko vplivajo na ljudi, puščajo za seboj tudi žrtve, vendar bo Življenje na koncu zmagalo, saj izhaja iz Boga, ki je življenje. To smo lahko začutili v soboto v naši prestolnici in to veselje želim prenesti tudi vam, drage poslušalke in spoštovani poslušalci. Ostanimo ljudje upanja in ljubezni v vseh naših okoljih.

Res, dogodek kot je Pohod za življenje, je nekaj edinstvenega, kar je treba osebno doživeti. Ljubljano je za en dan preplavilo življenje, ki se mu ni moč upreti.Razne ideologije lahko vplivajo na ljudi, puščajo za seboj tudi žrtve, vendar bo Življenje na koncu zmagalo, saj izhaja iz Boga, ki je življenje. To smo lahko začutili v soboto v naši prestolnici in to veselje želim prenesti tudi vam, drage poslušalke in spoštovani poslušalci. Ostanimo ljudje upanja in ljubezni v vseh naših okoljih.

Začel bom z zgodbo o vasi Struge, kjer prizadeti že tretji mesec čakajo in ne dočakajo nič. Hiše, ki so na pol podrte, so ostale nedotaknjene, dela se skoraj da ne opravljajo, domačini pa čakajo. Čakajo na tisto množico obljub o tem, kako bo vse narejeno še pred jesenjo.

Začel bom z zgodbo o vasi Struge, kjer prizadeti že tretji mesec čakajo in ne dočakajo nič. Hiše, ki so na pol podrte, so ostale nedotaknjene, dela se skoraj da ne opravljajo, domačini pa čakajo. Čakajo na tisto množico obljub o tem, kako bo vse narejeno še pred jesenjo.

“Prvi med ministri pa glavo v pesek in naprej z izgovorom, da kritiki tako ali tako ustvarjajo strah in s kazanjem na napake iz preteklosti. Pa ni ravno Svoboda obljubljala drugačnega dela? Boljšega. Hitrejšega. Preglednejšega. Vrhunskega. Kaj od tega se je uresničilo do danes, ocenite sami,” v komentarju opozarja Alen Salihović.

“Prvi med ministri pa glavo v pesek in naprej z izgovorom, da kritiki tako ali tako ustvarjajo strah in s kazanjem na napake iz preteklosti. Pa ni ravno Svoboda obljubljala drugačnega dela? Boljšega. Hitrejšega. Preglednejšega. Vrhunskega. Kaj od tega se je uresničilo do danes, ocenite sami,” v komentarju opozarja Alen Salihović.

… Poslanke in poslanci, ki so vse tri omenjene novele pospremili v sprejemanje v Državni zbor so bili s strani Zakonodajno pravne službe, ustavnih pravnikov in nenazadnje tudi opozicije jasno opozorjeni v kaj se spuščajo. Pijani oblasti v sprejemanje zavestno pošiljajo zakone, ki kršijo zakonodajo, se požvižgajo na Ustavo in teptajo človekove pravice. Zavestno torej kršijo prisego, da bodo spoštovali ustavni red in samo vprašanje časa je, kdaj se bodo spravili na naslednjo družbeno skupino in ji kratili njihove pravice …

… Poslanke in poslanci, ki so vse tri omenjene novele pospremili v sprejemanje v Državni zbor so bili s strani Zakonodajno pravne službe, ustavnih pravnikov in nenazadnje tudi opozicije jasno opozorjeni v kaj se spuščajo. Pijani oblasti v sprejemanje zavestno pošiljajo zakone, ki kršijo zakonodajo, se požvižgajo na Ustavo in teptajo človekove pravice. Zavestno torej kršijo prisego, da bodo spoštovali ustavni red in samo vprašanje časa je, kdaj se bodo spravili na naslednjo družbeno skupino in ji kratili njihove pravice …

Veliko ljudi zmotno misli, da je prerok tisti človek, ki zna napovedovati prihodnost. Da je to človek, ki mu je vse jasno in vse ve, zato mu lahko sledimo, saj nas bo popeljal v lepšo prihodnost. A resnica ne more biti dlje od tega, saj večkrat vidimo, v kakšne zablode lahko vodi takšen pogled. Iz konkretnega primera vam bom skušala pokazati, kako sama razumem preroštvo, ki ga danes še kako potrebujemo.

Veliko ljudi zmotno misli, da je prerok tisti človek, ki zna napovedovati prihodnost. Da je to človek, ki mu je vse jasno in vse ve, zato mu lahko sledimo, saj nas bo popeljal v lepšo prihodnost. A resnica ne more biti dlje od tega, saj večkrat vidimo, v kakšne zablode lahko vodi takšen pogled. Iz konkretnega primera vam bom skušala pokazati, kako sama razumem preroštvo, ki ga danes še kako potrebujemo.

Ali nam umetna inteligenca lahko pomaga pri protislovjih, v katera se človek in človeštvo vse bolj zapletata?

Ali nam umetna inteligenca lahko pomaga pri protislovjih, v katera se človek in človeštvo vse bolj zapletata?

Tokrat je Naš pogled pripravila s. Meta Potočnik. 

Tokrat je Naš pogled pripravila s. Meta Potočnik. 

24. aprila 2022 so volitve prinesle novo sestavo državnega zbora. Včeraj je tako minilo leto dni od tega dogodka. V predvolilni kampanji, ki jo je zaznamovala korona in izogibanje glavnega akterja volitev prvaka Gibanja Svoboda Roberta Goloba jasnim odgovorom, predvsem pa predstavitvi programa, smo slišali veliko obljub. Še več, bilo je toliko zatrjevanja, česa ne bodo počeli v primeru izvolitve, da so mnogi nasledli tem besedam in praznim obljubam in tako kot že tolikokrat poprej kupili mačka v žaklju. Brez programa, brez jasnih obrazov, kdo bo zastopal volivce, še več, karizma je bila pred vsebino, leporečenje pred dejanji... In kje smo danes po letu volitev? Gibanje Svoboda je v primerjavi z lanskim letom po anketah izgubilo kar 20 odstotkov javne podpore. Kar ni presenečenje, saj so iz tedna v teden z obljubami, kako ne bodo delali, požirali lastne besede in tako do danes ugotovili, da reform takšnih, kot so jih želeli, ne bo, da bodo strokovni sveti ugotavljali kaj in kako jesti, se zdraviti, pomagati kmetijstvu, gospodarstvu... Besede, besede, besede ob tem pa kup časovnic in praznih obljub. Predvsem pa, kot pravi premier, preslabo skomuniciranih akcij, zato naj bi v prihodnje pred nas prihajali zgolj z rezultati. Tukaj pa se postavi vprašanje, s kakšnimi rezultati? Takšnimi, ki bodo dobri za njih ali tudi za nas državljane? Če bodo postopali tako rokohitrsko kot so pri obljubi 600 evrov dodatka uslužbencem v pravosodju ter pri piraovski potezi o ukinitvi, čeprav to ni, dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Kar čez noč so na plano privlekli stari zakon Levice in ga vložili, v strahu, da tega pred njimi ne bi storil Pavle Rupar in gibanje 1. oktober. In to je tudi vse, kar je bilo storjeno, če seveda ne omenim slabih davčnih popravkov, ki so začeli veljati v začetku leta in so številne prej sprejete ukrepe odpravili. Novela zakona o dohodnini je ustavila postopno zviševanje splošne olajšave ter odpravila nekatere razbremenitve, prav tako je zvišala obdavčitev najvišjih plač in tudi najemnin. In v tem stilu lahko glede na veliko trošenje, ki si ga privošči ta vlada, tudi z večjim državnim aparatom, imamo namreč največ ministrstev v zgodovini samostojne Slovenije, če seveda izvzamemo osamosvojitveno vlado, pričakujemo nove in nove davčne obremenitve. Treba bo plačati račune. Tako pač je, če na pozicijo prideš s pomočjo »svoje« civilne družbe ter odpadnikov iz parlamenta. Vsak hoče svoje. Ob tem pa bode v oči odnos aktualne oblasti do civilne družbe, ki ji ni po volji. Ko protestirajo »ne njihovi« gre za politično spodbujene proteste, če protestirajo njihovi pa jim kimajo, prisluhnejo, celo njihove zakone vključujejo v parlamentarno proceduro. Milo rečeno, narobe svet. Narobe svet, ker se politika tako ne dela. To, čemur smo priča, ni več prava demokracija. Gre za igranje z demokracijo, izigravanje vrednot osamosvojitve in vsega za kar so se borili naši predniki, ki se niso osamosvojili leta 1945, ampak bistvo kasneje. Številni so po tem letu zaradi nestrinjanja s komunisti ostali brez življenja, bili izgnani ali pa so sami odšli, saj so vedeli, da se jim ne piše nič dobrega. Danes pa smo priča, da se te ljudi ubija še enkrat. Še enkrat se jih izganja s tem, ko se oblast klanja ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki je takrat povzročala in tudi še danes povzroča gorje narodu. Žalostno, kako nizko smo padli! Ne morem mimo jeznih kmetov, ki so danes že drugič protestirali proti vse večjim omejitvam in zmanjšanju njihovih obdelovalnih površin zaradi Nature 2000 in so glasno proti spornemu kanalu C0. Kmetje so poleg upokojencev edini, ki so se do danes jasno uprli tej vladi in ljubljanskemu županu. Ta vlada in mestna oblast pa jim ne želi prisluhniti oziroma jim prisluhne le pred kamerami potem pa naredi po svoje. Vse bolj jasno je, da so protesti in podpora posameznim skupinam edini način, da pridejo s svojimi stališči v medije in med ljudi. Brez kmeta ni hrane, smo slišali v minulih dneh, a to kabineta predsednika vlade in njegovih sodelavk vegank ter ljubiteljic živali ne moti. Še več, vegansko hrano bi radi spravili v vrte in šole, kljub jasnemu nasprotovanju pediatrov. In še bi lahko našteval težave, a se bom tukaj ustavil... In kako naprej, kaj lahko pričakujemo? Vse dokler bodo večinski mediji brez trohice kritičnosti obravnavali afriško opičje podvige predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, prazne obljube premiera Roberta Goloba in njegove ekipe, samovoljo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ob tem pa s prstom kazali na edinega nasprotnika proti kateremu so se združili, to pa je Janezu Janši, ne bo sprememb. Ne bo nič bolje. Še slabše bo. Danes je na vrsti kmet, ki mu jemljejo, jutri bo delavec, nato gospodarstvenik, pač kot sem že dejal, račune je treba plačati in denar je treba nekje dobiti... Čas je, da se po letu dni od volitev politika sestavi. Da se zave, da ni bila izvoljena za lastne interese ampak za dobrobit državljanov. Predvsem vladna, deloma pa tudi opozicijska stran, bosta morali stopiti dva koraka nazaj in narediti enega skupaj naprej. Z dialogom. Ne z metanjem polen. Teh se nabira vse več in preko njih ne padajo več samo politiki ampak narod. Nedavno so v eni od trgovin zalotili rednega kupca, ki je ukradel dva kilograma riža, prodajalke so ga ujele in se družno odločile, da ga spustijo skupaj z rižem. Dragi moji, to ni politika, ki so jo obljubljali. To ni stanje, ki je človeka vredno življenje. Danes je še čas, da vladni predstavniki in tudi drugi akterji ugotovijo, da voz drvi v povsem drugo smer. Treba ga je ustaviti in usmeriti na pravo pot. Mogoče je za marsikoga že prepozno, a verjamem, da ne za vse! Naš pogled sem pripravil Alen Salihović.

24. aprila 2022 so volitve prinesle novo sestavo državnega zbora. Včeraj je tako minilo leto dni od tega dogodka. V predvolilni kampanji, ki jo je zaznamovala korona in izogibanje glavnega akterja volitev prvaka Gibanja Svoboda Roberta Goloba jasnim odgovorom, predvsem pa predstavitvi programa, smo slišali veliko obljub. Še več, bilo je toliko zatrjevanja, česa ne bodo počeli v primeru izvolitve, da so mnogi nasledli tem besedam in praznim obljubam in tako kot že tolikokrat poprej kupili mačka v žaklju. Brez programa, brez jasnih obrazov, kdo bo zastopal volivce, še več, karizma je bila pred vsebino, leporečenje pred dejanji... In kje smo danes po letu volitev? Gibanje Svoboda je v primerjavi z lanskim letom po anketah izgubilo kar 20 odstotkov javne podpore. Kar ni presenečenje, saj so iz tedna v teden z obljubami, kako ne bodo delali, požirali lastne besede in tako do danes ugotovili, da reform takšnih, kot so jih želeli, ne bo, da bodo strokovni sveti ugotavljali kaj in kako jesti, se zdraviti, pomagati kmetijstvu, gospodarstvu... Besede, besede, besede ob tem pa kup časovnic in praznih obljub. Predvsem pa, kot pravi premier, preslabo skomuniciranih akcij, zato naj bi v prihodnje pred nas prihajali zgolj z rezultati. Tukaj pa se postavi vprašanje, s kakšnimi rezultati? Takšnimi, ki bodo dobri za njih ali tudi za nas državljane? Če bodo postopali tako rokohitrsko kot so pri obljubi 600 evrov dodatka uslužbencem v pravosodju ter pri piraovski potezi o ukinitvi, čeprav to ni, dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Kar čez noč so na plano privlekli stari zakon Levice in ga vložili, v strahu, da tega pred njimi ne bi storil Pavle Rupar in gibanje 1. oktober. In to je tudi vse, kar je bilo storjeno, če seveda ne omenim slabih davčnih popravkov, ki so začeli veljati v začetku leta in so številne prej sprejete ukrepe odpravili. Novela zakona o dohodnini je ustavila postopno zviševanje splošne olajšave ter odpravila nekatere razbremenitve, prav tako je zvišala obdavčitev najvišjih plač in tudi najemnin. In v tem stilu lahko glede na veliko trošenje, ki si ga privošči ta vlada, tudi z večjim državnim aparatom, imamo namreč največ ministrstev v zgodovini samostojne Slovenije, če seveda izvzamemo osamosvojitveno vlado, pričakujemo nove in nove davčne obremenitve. Treba bo plačati račune. Tako pač je, če na pozicijo prideš s pomočjo »svoje« civilne družbe ter odpadnikov iz parlamenta. Vsak hoče svoje. Ob tem pa bode v oči odnos aktualne oblasti do civilne družbe, ki ji ni po volji. Ko protestirajo »ne njihovi« gre za politično spodbujene proteste, če protestirajo njihovi pa jim kimajo, prisluhnejo, celo njihove zakone vključujejo v parlamentarno proceduro. Milo rečeno, narobe svet. Narobe svet, ker se politika tako ne dela. To, čemur smo priča, ni več prava demokracija. Gre za igranje z demokracijo, izigravanje vrednot osamosvojitve in vsega za kar so se borili naši predniki, ki se niso osamosvojili leta 1945, ampak bistvo kasneje. Številni so po tem letu zaradi nestrinjanja s komunisti ostali brez življenja, bili izgnani ali pa so sami odšli, saj so vedeli, da se jim ne piše nič dobrega. Danes pa smo priča, da se te ljudi ubija še enkrat. Še enkrat se jih izganja s tem, ko se oblast klanja ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki je takrat povzročala in tudi še danes povzroča gorje narodu. Žalostno, kako nizko smo padli! Ne morem mimo jeznih kmetov, ki so danes že drugič protestirali proti vse večjim omejitvam in zmanjšanju njihovih obdelovalnih površin zaradi Nature 2000 in so glasno proti spornemu kanalu C0. Kmetje so poleg upokojencev edini, ki so se do danes jasno uprli tej vladi in ljubljanskemu županu. Ta vlada in mestna oblast pa jim ne želi prisluhniti oziroma jim prisluhne le pred kamerami potem pa naredi po svoje. Vse bolj jasno je, da so protesti in podpora posameznim skupinam edini način, da pridejo s svojimi stališči v medije in med ljudi. Brez kmeta ni hrane, smo slišali v minulih dneh, a to kabineta predsednika vlade in njegovih sodelavk vegank ter ljubiteljic živali ne moti. Še več, vegansko hrano bi radi spravili v vrte in šole, kljub jasnemu nasprotovanju pediatrov. In še bi lahko našteval težave, a se bom tukaj ustavil... In kako naprej, kaj lahko pričakujemo? Vse dokler bodo večinski mediji brez trohice kritičnosti obravnavali afriško opičje podvige predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, prazne obljube premiera Roberta Goloba in njegove ekipe, samovoljo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ob tem pa s prstom kazali na edinega nasprotnika proti kateremu so se združili, to pa je Janezu Janši, ne bo sprememb. Ne bo nič bolje. Še slabše bo. Danes je na vrsti kmet, ki mu jemljejo, jutri bo delavec, nato gospodarstvenik, pač kot sem že dejal, račune je treba plačati in denar je treba nekje dobiti... Čas je, da se po letu dni od volitev politika sestavi. Da se zave, da ni bila izvoljena za lastne interese ampak za dobrobit državljanov. Predvsem vladna, deloma pa tudi opozicijska stran, bosta morali stopiti dva koraka nazaj in narediti enega skupaj naprej. Z dialogom. Ne z metanjem polen. Teh se nabira vse več in preko njih ne padajo več samo politiki ampak narod. Nedavno so v eni od trgovin zalotili rednega kupca, ki je ukradel dva kilograma riža, prodajalke so ga ujele in se družno odločile, da ga spustijo skupaj z rižem. Dragi moji, to ni politika, ki so jo obljubljali. To ni stanje, ki je človeka vredno življenje. Danes je še čas, da vladni predstavniki in tudi drugi akterji ugotovijo, da voz drvi v povsem drugo smer. Treba ga je ustaviti in usmeriti na pravo pot. Mogoče je za marsikoga že prepozno, a verjamem, da ne za vse! Naš pogled sem pripravil Alen Salihović.

Ključ mirnega družinskega življenja je v načrtovanju. A vsega se ne da kontrolirati. Na nekatere stvari nimamo vpliva, imamo pa jasno izbiro.Hvaležnost je tista, ki človeka drži pokonci v še tako brezizhodni situaciji.

Ključ mirnega družinskega življenja je v načrtovanju. A vsega se ne da kontrolirati. Na nekatere stvari nimamo vpliva, imamo pa jasno izbiro.Hvaležnost je tista, ki človeka drži pokonci v še tako brezizhodni situaciji.

Urša Sešek je opisala dogodek, ki bi se lahko zgodil kjerkoli, komurkoli … Razplet zapleta ob ukradenem kolesu pa je precej nenavaden, zelo zgovoren in lahko tudi poučen. Resnična dogodivščina, ki lahko vrne zaupanje v dobro.

Urša Sešek je opisala dogodek, ki bi se lahko zgodil kjerkoli, komurkoli … Razplet zapleta ob ukradenem kolesu pa je precej nenavaden, zelo zgovoren in lahko tudi poučen. Resnična dogodivščina, ki lahko vrne zaupanje v dobro.

Na mumbajskem letališču, naši vstopni indijski točki, sem naletela na časopis Times of India. Z zanimanjem sem ga prelistala in iz vsebine so vame bolščale same slabe novice: eksplozije, protesti, nesreče, ...

Na mumbajskem letališču, naši vstopni indijski točki, sem naletela na časopis Times of India. Z zanimanjem sem ga prelistala in iz vsebine so vame bolščale same slabe novice: eksplozije, protesti, nesreče, ...

V naši deželi vre. Pomlad končno prebuja ljudi. Zdi se, da metadonska brezbrižnost, v katero se je ujelo naše narodno občestvo, vendarle popušča. Končno se prebuja kritična masa razmišljujočih in dejavnih, ki jim ni vseeno, kakšen bo naš jutri in kaj bo življenje prineslo nam in našim potomcem.

V naši deželi vre. Pomlad končno prebuja ljudi. Zdi se, da metadonska brezbrižnost, v katero se je ujelo naše narodno občestvo, vendarle popušča. Končno se prebuja kritična masa razmišljujočih in dejavnih, ki jim ni vseeno, kakšen bo naš jutri in kaj bo življenje prineslo nam in našim potomcem.

O tej silni reformni naravnanosti vlade se vzbuja dvom, kako realne so reforme in kako resni načrti. 

O tej silni reformni naravnanosti vlade se vzbuja dvom, kako realne so reforme in kako resni načrti. 

Tisti trenutek, ko s čolna stopiš na kopno, ko je ena noga še na zibajoči se lupini, druga pa se že dotakne tal in s svojo trdnostjo prinese olajšanje in umirjanje – tisti trenutek je res nekaj posebnega. Saj ste ga že kdaj doživeli, kajne? Ena sama noga se tako oklene čvrstosti pomola, brega, zemlje ali betona, da povleče težo celotnega telesa nase in skoznjo prodira v prezibano drobovje sproščenost ter mir, mir, mir … Krč napetosti popušča in otresejo se ga ne le mišice, ampak predvsem misel … Tak trenutek sem doživel na tako imenovanem ’Kratkem oddihu z Radiem Ognjišče’; poseben trenutek, ki je trajal tri dni. Zato se mi zdi vredno pisati o njem. 

Tisti trenutek, ko s čolna stopiš na kopno, ko je ena noga še na zibajoči se lupini, druga pa se že dotakne tal in s svojo trdnostjo prinese olajšanje in umirjanje – tisti trenutek je res nekaj posebnega. Saj ste ga že kdaj doživeli, kajne? Ena sama noga se tako oklene čvrstosti pomola, brega, zemlje ali betona, da povleče težo celotnega telesa nase in skoznjo prodira v prezibano drobovje sproščenost ter mir, mir, mir … Krč napetosti popušča in otresejo se ga ne le mišice, ampak predvsem misel … Tak trenutek sem doživel na tako imenovanem ’Kratkem oddihu z Radiem Ognjišče’; poseben trenutek, ki je trajal tri dni. Zato se mi zdi vredno pisati o njem. 

Zadnjič sem se pri delavniški maši malce ozrl naokoli. Ker po slabi krščanski navadi ponavadi sedem v zadnje klopi, vidim skoraj vse. Pretirane gneče ni bilo, sorodniki pokojnega, za katerega se je darovala sveta maša in par deset ženic. Pa mi je nekaj padlo v oko. Oz. mi ni padlo, ker je to pravzaprav že izginilo iz našega vsakdanjika. Rute.

Zadnjič sem se pri delavniški maši malce ozrl naokoli. Ker po slabi krščanski navadi ponavadi sedem v zadnje klopi, vidim skoraj vse. Pretirane gneče ni bilo, sorodniki pokojnega, za katerega se je darovala sveta maša in par deset ženic. Pa mi je nekaj padlo v oko. Oz. mi ni padlo, ker je to pravzaprav že izginilo iz našega vsakdanjika. Rute.

Abraham Maslow, slavni psiholog, je v času druge svetovne vojne razvil še bolj slavno teorijo, ki ji danes rečemo kar maslowa piramida in na drugo mesto po pomembnosti postavil Potrebo po varnosti. Varnost je gotovost, gotovost pa je dobrina, ki je danes ni!, izginila je s pojavom interneta.Komentar je pripravil odgovorni urednik Radia Ognjišče - Tadej Sadar.

Abraham Maslow, slavni psiholog, je v času druge svetovne vojne razvil še bolj slavno teorijo, ki ji danes rečemo kar maslowa piramida in na drugo mesto po pomembnosti postavil Potrebo po varnosti. Varnost je gotovost, gotovost pa je dobrina, ki je danes ni!, izginila je s pojavom interneta.Komentar je pripravil odgovorni urednik Radia Ognjišče - Tadej Sadar.

Naš pogled je tokrat prinesel iskreno zahvalo misijonark, sodelavcev Misijonskega središča Slovenje in Radia Ognjišče ob uspeli dobrodelni pustni akciji. V njej ste poslušalci za lačne otroke v Senegalu, Kongu in na Arktiki darovali več kot 134.000 evrov. Iskrena hvala!

Naš pogled je tokrat prinesel iskreno zahvalo misijonark, sodelavcev Misijonskega središča Slovenje in Radia Ognjišče ob uspeli dobrodelni pustni akciji. V njej ste poslušalci za lačne otroke v Senegalu, Kongu in na Arktiki darovali več kot 134.000 evrov. Iskrena hvala!

Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je včeraj sprejela predstavnike Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki so predstavili pobudo za povečanje obsega učnih programov z vsebinami o narodnoosvobodilnem boju. Težko si predstavljam, kaj pravzaprav želijo. Tisto, kar oni imenujejo narodnoosvobodilni boj, je bila tudi revolucija in državljanske vojna; oni bi zagotovo dodali kolaboracijo. O tem so zgodovinarji, čeprav zelo različno gledajo na to obdobje, napisali marsikaj. Ne verjamem, da v združenju borcev želijo, da vse to uvrstijo v učne programe. Če pa se zavzemajo za to, jim čestitam.

Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je včeraj sprejela predstavnike Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki so predstavili pobudo za povečanje obsega učnih programov z vsebinami o narodnoosvobodilnem boju. Težko si predstavljam, kaj pravzaprav želijo. Tisto, kar oni imenujejo narodnoosvobodilni boj, je bila tudi revolucija in državljanske vojna; oni bi zagotovo dodali kolaboracijo. O tem so zgodovinarji, čeprav zelo različno gledajo na to obdobje, napisali marsikaj. Ne verjamem, da v združenju borcev želijo, da vse to uvrstijo v učne programe. Če pa se zavzemajo za to, jim čestitam.

Kdaj bomo torej znali svoje velikane ceniti po njihovih delih in jim ne bomo dodajali političnih predznakov, ki jih delajo neenakovredne. Katera leva vlada bo torej razglasila Balantičevo leto?Naš pogled je pripravila profesorica slovenščine Mirjana Furlan.

Kdaj bomo torej znali svoje velikane ceniti po njihovih delih in jim ne bomo dodajali političnih predznakov, ki jih delajo neenakovredne. Katera leva vlada bo torej razglasila Balantičevo leto?Naš pogled je pripravila profesorica slovenščine Mirjana Furlan.

Grožnje, ki naj bi bile samo čvrsti moški pogovori, strupene puščice, ki švigajo sem in tja, nato pa opravičevanje, trepljaje po ramenih, skoraj objemanje, PR-ovsko umirjanje napetosti – seveda zgolj do naslednje scene, ko se bo takšen izliv čustev ponovil. Govorim o zdravstveni telenoveli, ki jo gledamo v zadnjem času. Če dobro pomislimo, smo zdaj pravzaprav že v x-sezoni, le da je trenutno zgodba dobila še več tipičnih značilnosti limonadnice, kot telenovele imenujemo tudi v slovenščini.

Grožnje, ki naj bi bile samo čvrsti moški pogovori, strupene puščice, ki švigajo sem in tja, nato pa opravičevanje, trepljaje po ramenih, skoraj objemanje, PR-ovsko umirjanje napetosti – seveda zgolj do naslednje scene, ko se bo takšen izliv čustev ponovil. Govorim o zdravstveni telenoveli, ki jo gledamo v zadnjem času. Če dobro pomislimo, smo zdaj pravzaprav že v x-sezoni, le da je trenutno zgodba dobila še več tipičnih značilnosti limonadnice, kot telenovele imenujemo tudi v slovenščini.

Lepa beseda lepo mesto najde, je star pregovor, ki pa ima glede na zadnja dogajanja v Sloveniji vse manj prostora v javnosti. Retorika sovražnosti, nastrojenosti, tudi dvoličnosti postaja iz dneva v dan močnejša. Iz dneva v dan se bolj etiketiramo, označujemo z zmerljivkami in, kar je še huje, drugega proti drugemu ščuvamo z neresnicami ali polresnicami. In vse to pod pretvezo svobode govora in misli, dekoracije in podobno.

Lepa beseda lepo mesto najde, je star pregovor, ki pa ima glede na zadnja dogajanja v Sloveniji vse manj prostora v javnosti. Retorika sovražnosti, nastrojenosti, tudi dvoličnosti postaja iz dneva v dan močnejša. Iz dneva v dan se bolj etiketiramo, označujemo z zmerljivkami in, kar je še huje, drugega proti drugemu ščuvamo z neresnicami ali polresnicami. In vse to pod pretvezo svobode govora in misli, dekoracije in podobno.

Zdi se, da kmečke vrste v prvih dneh novega leta ni nič razburkalo tako kot novica o dogajanju v Koroški kmetijsko gozdarski zadrugi, ki se je znašla globoko v rdečih številkah. Vzrok za to naj bi bila goljufija s strani enega od tujih dobaviteljev.

Zdi se, da kmečke vrste v prvih dneh novega leta ni nič razburkalo tako kot novica o dogajanju v Koroški kmetijsko gozdarski zadrugi, ki se je znašla globoko v rdečih številkah. Vzrok za to naj bi bila goljufija s strani enega od tujih dobaviteljev.

V hramu demokracije smo konec leta presenečeni slišali besedo Bog je ljubezen. Kako si to razložiti in zakaj napuhnjena domišljavost lahko pristane v Ljubljanici? Isto besedo pa je v povsem drugačnem kontekstu uporabil pokojni papež Benedikt XVI., ko je leta 2005 izdal svojo prvo okrožnico z istimi besedami. Zanj je ljubezen eros, agape in caritas. 

V hramu demokracije smo konec leta presenečeni slišali besedo Bog je ljubezen. Kako si to razložiti in zakaj napuhnjena domišljavost lahko pristane v Ljubljanici? Isto besedo pa je v povsem drugačnem kontekstu uporabil pokojni papež Benedikt XVI., ko je leta 2005 izdal svojo prvo okrožnico z istimi besedami. Zanj je ljubezen eros, agape in caritas. 

… vse to je res. Vendar je tudi res, da se je prav v ta svet, v te razmere, v naše bolečine, veselje, razočaranja, neuspehe in zmage, znova rodil Jezus. On me nevsiljivo, diskretno in tiho vabi, da na vse te razdeljenosti pogledam z Njegovimi očmi. Ni prišel kot kralj, ampak kot majhen otrok. Zato me vabi, naj v sebi najdem tega otroka in se na celotno leto ozrem še enkrat.

… vse to je res. Vendar je tudi res, da se je prav v ta svet, v te razmere, v naše bolečine, veselje, razočaranja, neuspehe in zmage, znova rodil Jezus. On me nevsiljivo, diskretno in tiho vabi, da na vse te razdeljenosti pogledam z Njegovimi očmi. Ni prišel kot kralj, ampak kot majhen otrok. Zato me vabi, naj v sebi najdem tega otroka in se na celotno leto ozrem še enkrat.

Življenje je skrivnostno, nedoumljivo, veličastno, tudi zaradi tega, ker nimamo uvida, kaj vse nas na poti v naslednji uri, mesecih, desetletjih, čaka. In, še dobro. Sicer bi v strahu in zakrčeni čakali na neizogibno. Življenje pa bi ušlo …

Življenje je skrivnostno, nedoumljivo, veličastno, tudi zaradi tega, ker nimamo uvida, kaj vse nas na poti v naslednji uri, mesecih, desetletjih, čaka. In, še dobro. Sicer bi v strahu in zakrčeni čakali na neizogibno. Življenje pa bi ušlo …

“Ni prav, da najbolj ranljive v družbi puščamo na obrobju in jih ob njihovi nemoči puščamo v njihovih najbolj temnih mislih.” v Našem pogledu razmišlja Rok Mihevc in sv. Miklavža prosi za zvrhan koš zdrave kmečke pameti. 

“Ni prav, da najbolj ranljive v družbi puščamo na obrobju in jih ob njihovi nemoči puščamo v njihovih najbolj temnih mislih.” v Našem pogledu razmišlja Rok Mihevc in sv. Miklavža prosi za zvrhan koš zdrave kmečke pameti. 

Danes je nekoliko poseben dan, saj je na koledarju zapisan sv. Nikolaj, za otroke najpomembnejši svetnik v letu. A z njim smo tudi odrasli povezani vse življenje. V otroških letih smo pričakovali, v odraslih pa smo se znašli na drugi strani, saj veste, kateri …

Danes je nekoliko poseben dan, saj je na koledarju zapisan sv. Nikolaj, za otroke najpomembnejši svetnik v letu. A z njim smo tudi odrasli povezani vse življenje. V otroških letih smo pričakovali, v odraslih pa smo se znašli na drugi strani, saj veste, kateri …

Pred dnevi sem ob izidu pesmi Only Good Will Grow naletel na zanimivo misel njenega avtorja, kanadskega glasbenika Matt-a Maher-a. Govoril je o posebnih krajih, kjer se zdi, da se ta svet in duhovni svet približata, skoraj dotakneta. Krajih, kjer razum in srce zaslutita, da sta v stiku z nečim večnim, transcendentnim. Kjer se tukaj in zdaj stikata z večnostjo. Na Irskem takim krajem pravijo ‘Thin places’, kar bi lahko prevedli kot tanki kraji, torej kraji, kjer je zavesa med tem in onim svetom tanjša. Verjamem, da je vsak od nas kdaj občutil vsaj kanček te bližine. Mogoče v veličastni ostrini visokogorja ali v tišini meglic zgodnjega jutra, mogoče ob skupni molitvi tesno povezane družine ali ob zadnjem slovesu od dragega prijatelja ali svojca … Ko je torej ta sveti kraj pogojen oziroma zaživi zaradi tam zbranih, ki so med seboj uglašeni in s podobno željo odprti za dotik Svetega …Tako je svoj komentar začel Andrej Jerman, celotno besedilo pa je objavljeno na spletni strani Radia Ognjišče.

Pred dnevi sem ob izidu pesmi Only Good Will Grow naletel na zanimivo misel njenega avtorja, kanadskega glasbenika Matt-a Maher-a. Govoril je o posebnih krajih, kjer se zdi, da se ta svet in duhovni svet približata, skoraj dotakneta. Krajih, kjer razum in srce zaslutita, da sta v stiku z nečim večnim, transcendentnim. Kjer se tukaj in zdaj stikata z večnostjo. Na Irskem takim krajem pravijo ‘Thin places’, kar bi lahko prevedli kot tanki kraji, torej kraji, kjer je zavesa med tem in onim svetom tanjša. Verjamem, da je vsak od nas kdaj občutil vsaj kanček te bližine. Mogoče v veličastni ostrini visokogorja ali v tišini meglic zgodnjega jutra, mogoče ob skupni molitvi tesno povezane družine ali ob zadnjem slovesu od dragega prijatelja ali svojca … Ko je torej ta sveti kraj pogojen oziroma zaživi zaradi tam zbranih, ki so med seboj uglašeni in s podobno željo odprti za dotik Svetega …Tako je svoj komentar začel Andrej Jerman, celotno besedilo pa je objavljeno na spletni strani Radia Ognjišče.

Volitve spomladi, jeseni, nova imena, referendumi, …Komentirala je novinarka Tanja Dominko.

Volitve spomladi, jeseni, nova imena, referendumi, …Komentirala je novinarka Tanja Dominko.

V tokratnem Našem pogledu je skozi izkušnjo doživljanja utripa v ekumenski skupnosti v francoski vasici Taizé predstavljeno, kako vse težave enkrat minejo, kako so vsi izzivi enkrat premagani. In kljub temu, da se naš svet spreminja, nekaj ostaja isto in sicer to, da je Bog tam, kjer sta ljubezen in dobrota – kot pojemo tudi v taizéjskem spevu: Ubi caritas et amor, Deus ibi est.

V tokratnem Našem pogledu je skozi izkušnjo doživljanja utripa v ekumenski skupnosti v francoski vasici Taizé predstavljeno, kako vse težave enkrat minejo, kako so vsi izzivi enkrat premagani. In kljub temu, da se naš svet spreminja, nekaj ostaja isto in sicer to, da je Bog tam, kjer sta ljubezen in dobrota – kot pojemo tudi v taizéjskem spevu: Ubi caritas et amor, Deus ibi est.

V novembrskih dneh imamo pogosto pred očmi grobove, ki so ob večerih preplavljeni z morjem prižganih sveč, podnevi s cvetjem … To je čas, ko se mi, ki še živimo, povežemo s svetom mrtvih, s tistimi, ki so onkraj ali kot verujemo kristjani: so pred Božjim obličjem. Obisk grobov ima tudi občestveni značaj. Kristjani so se zbirali k skupni molitvi pri grobovih mučencev, v katakombah ... Tudi slovenski prostor je dobil novo obliko občestvenih srečevanj na grobovih, ki jih desetletja ni bilo oziroma ni smelo biti. Ko je bila krvava vojna po zaslugi Kreona in njegovih veljakov končana in zmaga dobljena, je prišlo na vrsto čiščenje.

Avtor v komentarju razmišlja o tem, da je svet že daljše obdobje ujet v različne krize, ki so močno vplivale na ljudi in družbo. Odziv držav je v več primerih bil zelo pozen, del politike in nekatere interesne skupine pa posamezne krize izkoriščajo za lastne interese.

Za nami je misijonska nedelja, ki nam vsako leto znova ponuja vpogled v delo in življenje misijonarjev. Tudi oni pogosto naletijo na birokratske ovire, ki jim onemogočajo delo. V teh dneh se s podobnimi težavami ukvarjamo tudi na Radiu Ognjišče.

Odgovorni urednik Radia Ognjišče se sprašuje kaj je v ozadju odločitve agencije AKOS, ki nam zapira usta v bohinjskem kotu, kar je že drugi poseg nekega državnega organa v mesecu dni - prvi je bila odločba Zagovornika načela enakosti. “Vsak, ki Radio Ognjišče posluša več kot pet minut in dlje kot dva dni, ve, da se že dobrih sedemindvajset let trudimo za kulturen dialog, za spravo in za sožitje. Nerazumljivo in nerazumno je, da lahko koga ta drža moti do te mere, da nam maši usta, kar ugašanje oddajnika za radio pomeni v prenesenem smislu.”

O medijih, ki zamolčijo cerkvene dogodke. Pa čeprav so mednarodni, lepo obiskani in tradicionalni. Pa tudi o tem, da potrebujemo misijonarje in pogum.

Podnebno razmišljanje ob godu sv. Frančiška Asiškega in ob rob vsem krizam, skozi katere smo šli v zadnjih 15-ih letih: finančne, zdravstvene in vojne. Kje najti upanje? In kako odgovoriti?

  Razmišljam na simbolni ravni – z zgodbo o modernem vlaku, ki trči v otroke, ki se nič hudega sluteč igrajo na železniških tirih. Ko povozi otroke, se ne ustavi, ne opazi razdejanja, ki ga je povzročil. 

Včeraj je vlada končno zagnala že pred precej časa obljubljeni Primerjalnik cen osnovnih živil. Med ljudmi je zbudil precej pozornosti, saj se je, verjetno zaradi precejšnjega obiska, spletna stran včeraj zvečer na trenutke zatikala. A vlada bi, ker so ji seveda na voljo vsi podatki, lahko vedela, da mehak pristop ne bo rodil sadov. Na to namreč zelo jasno kažejo izkušnje Varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, ki že leta ne more doseči ničesar oprijemljivega…

V Našem pogledu smo vam tokrat ponudili razmišljanje zgodovinarke dr. Helene Jaklitsch. Prebrali smo njen govor, ki ga je imela v nedeljo Ferdrenku na spominski slovesnosti na kraju koncentracijskega taborišča, ki so ga poleti 1949 postavili komunisti.