Posebno mesto v srcu Steva Vujića zaseda Tomos, ki mu že desetletje posveča kar precej svojega prostega časa. Zaslužen je za Muzej Tomosove zgodovine, dokumentarni film Tomos: Narejeno v Jugoslaviji, pa tudi za številne razstave, med drugim tudi tisto v koprskem Libertasu med epidemijo covida-19, ki je z obiskom prek 6.000 obiskovalcev jasno nakazala, da so ljudje slovenske Istre željni tovrstnega ohranjanja kulturne dediščine. Za svoj prispevek je bil že nagrajen z občinskim priznanjem.

Upokojena ravnateljica ljutomerskega vrtca in dolgoletna prostovoljka Marija Pušenjak pravi, da jo dobrodelnost izpopolnjuje. Že od otroštva goji čut za pomoč sočloveku, saj je imela dober zgled v družini. Za svoje nesebično delo je prejela številna priznanja in nagrade tako na lokalni kot na državni ravni, a se lanskoletna dobrotnica leta v Pomurju ne hvali z njimi, saj je najbolj zadovoljna z odzivom tistih, ki jim lahko ponudi pomoč. Poleg aktivnosti v humanitarnih organizacijah najde čas tako za obiskovanje gora in drugih zanimivih kotičkov Slovenije, za druženje z ljudmi, ki so ji blizu, rada pa se mudi tudi za štedilnikom in na vrtu ali njivi. V Ljutomeru je nepogrešljiva na vsakoletnih zelemenjavah, prav tako pa kot pobudnica dobrodelnega večera ob materinskem dnevu že tri desetletja pomaga pri pripravi in izvedbi programa.

Po tem, ko je Koča na Hleviški planini junija 2022 ostala brez stalnega oskrbnika, so rokave zavihale prostovoljke, članice Planinskega društva Idrija, ki od takrat skrbijo za to, da koča ostaja odprta. Sprva jih je bilo osem, zdaj jih je šest. Oprijel se jih je vzdevek »Hleviške none«. V povprečju so stare 72 let in znajo poleg okusnih jedi, ki jih pripravijo, poskrbeti tudi za domačnost in gostoljubje v koči. Dve »Hleviški noni« smo spoznali v oddajiLokalni junak. To sta Tinka Gantár in Irena Laharnar. Z njima se je pogovarjala naša dopisnica iz Idrije Nina Brus.

Gonilna sila radeljskih gasilcev Primož Ternik je življenje namenil prostovoljcu. Prihaja iz dela Koroške, ki so mu lanske poplave nekako prizanesle, a orjejo ledino pri organiziranosti njihove dejavnosti. Je predsednik radeljskih prostovoljskih gasilcev in poveljnik gasilske zveze društev Dravske doline. V Radljah je z novim letom zaživelo poklicno gasilsko jedro, prvo takšno na Koroškem. Tudi zato, ker precej ljudi dela čez mejo, so ugotovili, da imajo pomanjkanje razpoložljivih operativnih gasilcev predvsem v dopoldanskem času. S poklicnim jedrom bodo to rešili. Hkrati v regiji že deluje regijski gasilski poligon, ki je dragocena pridobitev za usposabljanja gasilcev v regiji in širše.

Milenka Vranetič iz Kapel je prejemnica plakete Državnega sveta RS za prostovoljstvo, ki se mu predaja že štiri desetletja, s svojim delovanjem pa je doprinesla zlasti k razvoju in prepoznavnosti turizma v Posavju in tudi širše. Aktivneje je svojo prostovoljsko pot začela leta 1988, ko je oživila Turistično društvo Kapela, bila je tajnica Občinske turistične zveze Brežice, Društva kmetic Brežice, od lani pa je tudi predsednica novoustanovljene Regijske turistične zveze Posavje. Je tudi članica Upravnega odbora Turistične zveze Slovenije in Komisije za razvoj društvene organizacije, pa regijska koordinatorka vseslovenskega projekta Moja dežela - lepa in gostoljubna ter regijski turistični vodnik.

Gasilec, ribič, lovec, operater v centru za obveščanje. To je Gregor Križnik iz Zgornje Savinjske doline. Za številne domačine junak, kot pravijo, bi se brez njegovega požrtvovalnega dela, avgustovske poplave za marsikoga končale tragično, zlasti v kampu Menina. V prvih dneh po poplavah je delal skoraj brez prestanka, najprej kot operater na številki 112, nato kot namestnik poveljnika Gasilske zveze Zgornje Savinjske doline. Čeprav je zelo družaben, prosti čas najraje preživlja v naravi. Skrb zanjo je tudi eno od njegovih največjih poslanstev. Od svojih načel ne odstopa, je brez dlake na jeziku, zaradi opozoril, da so nekatera sanacijska dela ob vodotokih izvedli nestrokovno, je nekaterim postal trn v peti. Ob novem letu si želi več sloge med Slovenci, kot pravi, so jih poplave v prvih dneh močno povezale, a te vezi so se zelo kmalu skrhale, skrb za skupno dobro je začelo toniti, na površje pa so vnovič začeli plavati sebični interesi.

Če bi nekje – v Primorsko-Notranjski regiji ali pa še veliko širše, igrali igro asociacij in omenjali prostovoljstvo, prve posredovalce, Rdeči križ, vzpostavitev mreže defibrilatorjev, urgenco in prenašanje znanja na mlade rodove, pa na gasilce in še koga, bi gotovo večina kot iz topa ustrelila: »Reševalec Stojan Bolič«. In odgovor bi bil popolnoma pravilen. Bolič, ki je bil zadnjih 33 let zapisan Nujni medicinski pomoči Zdravstvenega doma Postojna, pa si je letos prislužil pokoj. Ampak to še zdaleč ne pomeni, da počiva. Pred mikrofon ga je povabila Sabrina Mulec.

Dejan Fabčič iz Hrašč pri Podnanosu je že od malih nog želel postati vrhunski športnik. A mu to, zaradi redke bolezni, rodil se je namreč brez golenic na obeh nogah, ni bilo dano. A se je s športom vedno rad ukvarjal. Nato je prišlo povabilo prijateljev v parašport in prihodnje leto bo na paraolimpijskih igrah nastopil že četrtič. Svojo poklicno pot je posvetil bolnikom, saj je zaradi lastne izkušnje vzljubil tudi medicino.

Živa Slavec, arhitektka, predavateljica na Fakulteti za dizajn in oblikovalka izdelkov iz avtohtone gline, si prizadeva za ohranjanje okolja in trajnostne rešitve. To je bilo njeno vodilo tudi ob poskusu umestitve snežne dvorane in drugih objektov pod Joštom, ki ga je civilna iniciativa v Besnico v kranjski občini pod njenim vodstvom tudi preprečila. Predano, zagnano, s strokovnim znanjem in s povezovanjem sokrajanov – somišljenikov, je Živa Slavec visoko postavila letvico ohranjanja okolja in narave. Besniška civilna iniciativa je postala zgled in presegla krajevne okvire. Živa Slavec je tudi predsednica turističnega društva Besnica,. Za prepoznavno delo v družbeno korist in ohranjanje okolja, je pred dnevi prejela Listino o priznanju mestne občine Kranj. Priznanje razume kot potrditev lastnih prizadevanj, obenem pa tudi obveznost Mestne občine Kranj do odgovornega ohranjanja okolja.

Tokratna lokalna junakinja spominja na ljudi o katerih dandanes le še beremo v literaturi iz davno minulih dni. Je mecenka, podpornica umetnosti s katero povezuje ljudi. Nekoč je tudi pesnika in obožuje poezijo Karla Destovnika Kajuha. Ob njegovem letu je Mariboru podarila dva pesnikova kipa, ki sta delo akademskega kiparja Marijana Mirta.

Klemen Klinar je človek, za katerega brez dvoma lahko rečemo, da tisto, kar dela, dela s srcem. Mladi Jeseničan, ki zase ponosno pravi, da je Rovtar, saj prihaja iz Plavškega Rovta, in da je Šimnovčev, kot se po domače reče njihovi kmetiji, je predan raziskovalec naše preteklosti. In prav ljubezen do zgodovine in preteklosti, predvsem pa kulturne dediščine povezane z njo, ga je še kot študenta zapeljala v raziskovanje starih hišnih imen. Najprej samo v jeseniški občini, kasneje, ko se je zaposlil na Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske, pa je skupaj s sodelavci začel zbirati stara hišna imena tudi v ostalih občinah Gorenjske. Ta plemenita plesen, kot pravi sam, pa se zdaj že širi proti Ljubljani. V 14 letih je zdaj raziskanih že 25 občin, 500 naselij in več kot 15 tisoč imen. A kot pravi Klemen Klinar, to po vseh teh letih še vedno počne z dušo in srcem in priznava, ko steče pogovor o hišnih imenih, se le težko ustavi.

Dušan Kaplan, matematik po duši in izobrazbi, dolgoletni ravnatelj policijske šole oziroma nekdanje kadetnice v Tacnu, ljubiteljski vremenar, ki redno izdaja tudi vremensko pratiko, pri kateri si pomaga s starimi ljudskimi modrostmi, povezanimi s svetniki, je pri svojih osemdesetih letih pravi vrelec dobre volje, pozitivne energije in nalezljivega optimizma. Čeprav je večino življenja preživel v Ljubljani, pa Dušan Kaplan Bloke časti prav po božje. Pravi, da z Blok vsakdo odide z Blokami v srcu, ta skromna dežela pa človeka tako prevzame, da je nikoli ne pozabi, in nekoliko v šali doda, da sam gre z Blok od doma domov v Ljubljano, nato pa spet iz Ljubljane od doma domov na Bloke.

Lokalni junak Martinove sobote je Janko Bukovec iz Semiča. Predsednik tamkajšnjih vinogradnikov, ki ta konec tedna organizirajo že 46. semiško martinovanje, bil je tudi soustanovitelj društva vinogradnikov Bele krajine, dejaven je še v nekaterih drugih društvih. Pomembno vlogo je odigral tudi pri hitrem razvoju občine Semič, saj je bil prve štiri mandate župan te najmlajše in najmanjše belokranjske občine.

Trubarjeva ulica v Ljubljani velja za najbolj bohemsko, najbolj umetniško, najbolj multikulturno, najbolj drugačno ulico v prestolnici. Nekje med še edino delujočo popravljalnico dežnikov in med Akademijo za vizualne umetnosti, ter v družbi trgovin z rabljenimi oblačili, ponudniki hrane z vsega sveta ter kavarnami, kjer se družijo domačini in tujci, že skoraj 35 let deluje starinarna, ki jo vodi Jaka Prijatelj - starinar, fotograf, kronist. Nedavno je izdal tudi knjigo, v kateri je zbral podobe Trubarjeve ulice, ki jih je bolj ali manj naključno 20 let lovil v fotografski objektiv. Tokratnega lokalnega junaka je v njegovi starinarnici obiskal Peter Močnik.

Iztekajoči mesec oktober je tradicionalno obarvan rožnato, da s tem ozaveščajo o raku dojk. A tudi moški se borijo z onkološkimi boleznimi in kot ugotavlja naš tokratni sogovornik Mazej Pečovnik, so moški pri tem veliko bolj zaprti, bistveno več energije morajo vložiti v ozaveščanje moških in že samo to, da se odpravijo na preventivni pregled. November je v znamenju boja za vse to postal Movember. Matej Pečovnik je soustanovitelj in predsednik društva Onkoman. Pri 25 letih zbolel za rakom. Njegova diagnoza je bila Hodgkinov limfom. Uspešno ga je premagal in pravi, da bo vedno našel čas tudi za soborce, ki jim pomaga pri boju z rakom.

Tokrat v naši redni rubriki Lokalni junak predstavljamo 88-letnega Ptujčana, ekonomista, popotnika in športnika Marka Slugo, ki se ponaša celo z naslovom svetovnega prvaka v skoku v višino v svoji kategoriji. Poslovno in s športom je prepotoval ves svet. Sluga je bil kot otrok s starši med 2. svetovno vojno izgnan v Srbijo, po vrnitvi na Ptuj pa je uspešno maturiral, končal študij v Ljubljani in se nato kot ekonomist med prvimi v Nemčiji seznanil še z računalništvom. Vse življenje se je ukvarjal s športom, od pingponga, rokometa, tenisa, do njegove večne ljubezni atletike. Pri 70-ih se je z njo začel znova aktivno ukvarjati in dosegati celo rekorde. Sluga je lani osvojil zlato medaljo v skoku v višino na svetovnem prventstvu na Finskem. Z na Ptuju rojenim Markom Slugo, ki načrtuje celo svetovni rekord pri 90-ih, se je pogovarjala naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič

Tokratna Lokalna junakinja je Mikaela Toczek, ki se je iz Južnega Walesa v Veliki Britaniji pred letom in pol s hčerko Izabelo in možem Zlatkom preselila v Zadlóg, vas na Črnovrški planoti nad Idrijo. Po poklicu je učiteljica in ima 15-letne izkušnje kot planinska vodnica. Zdaj domače in tuje planince vódi po slovenskih hribih in gorah ter slovenske šolarje uči o skrbi za okolje oziroma o tem, kako uživati v naravi, ne da bi za seboj pustili sledi. Le štiri mesece po selitvi v Zadlog je v gozdu za hišo srečala medvedko s tremi mladiči. Tudi o tej izkušnji bližnjega srečanja z medvedjo družino je spregovorila za Radio Slovenija.

Zvonko Kustec se je rodil v Dolnji Bistrici v Prekmurju, kasneje se je družina preselila v Ljutomer. Po srednji šoli v Mariboru je v Ljubljani nadaljeval študij strojništva, delal v industriji, soustanovil podjetje in pri 37 letih vpisal še študij računalništva. Na Gimnaziji Frana Miklošiča v Ljutomeru je sprva poučeval prav na tem področju, ki je v tistem času doživelo silovit razvoj. Pred dvajsetimi leti je prevzel ravnateljevanje in sredi letošnjega oktobra po štirih zaporednih mandatih odhaja v pokoj. Z novim časom pa prihaja tudi novi izziv – izdelava družinskega drevesa.

Edi Baloh iz Breginja se že več kot 11 let ukvarja s čebelarstvom. Predano nadaljuje družinsko tradicijo, ki jo je pred dobrimi štirimi desetletji začel njegov oče. Čebelarstvo je zanj način življenja, skrb za čebele pa njegovo poslanstvo. Kot prvi Slovenec je na mednarodnem tekmovanju v Londonu »London Honey Awards« prejel zlato medaljo za cvetlični med. Na letošnjem mednarodnem kmetijsko-živilskem sejmu AGRA je njegov lipov med osvojil naslov šampiona, prejel pa je tudi zlato priznanje in postal prvak vrste. Prejete nagrade so zanj rezultat kakovostne pridelave medu v Breginjskem kotu pa tudi potrditev naravnih danosti tega območja. In kot rad poudari, zahvala gre čebelam: »One pridelajo med, jaz ga le natočim iz panja«.

665 obiskov 188-ih pacientov. Brezplačnih 145 zalivk, 59 zdravljenj, 281 izpuljenih zob, 37 protez. Vse to in še veliko več je bilanca šestletnega delovanja pro bono zobne ambulante dr. Želimirja Božiča v Matenji vasi pri Postojni, ki so jo obiskovali ljudje, ki si dragih zobozdravstvenih storitev ne morejo privoščiti. Bili so Postojnčani in Pivčani in bili so prosilci za azil. Po šestih letih je ambulanta letos spomladi nehala delovati, saj je tudi povpraševanje po brezplačnih zobozdravstvenih storitvah močno upadlo. Dr. Božič, ki je ponosen, da je z novim nasmehom marsikomu pomagal tudi do nove službe, pa ni le zobozdravnik. Veliko več je. Je tudi Lokalni junak.

Današnji lokalni junak je kamniški ilustrator Ivan Mitrevski. Stripar, ki je s svojim delom v zadnjih letih dodobra zaznamoval Kamnik in ga skupaj s sodelavci že oblikoval tudi v svojevrstno središče te umetnosti . Mnogi ga poznajo predvsem po njegovih knjigah za otroke in mladino, njegov novi strip Nevidna življenja pa se loteva precej resnejše tematike - kršenja delavskih pravic, diskriminacije in izkoriščanja, kot jih je imenoval, nevidnih delavcev. Štiri mesece je poslušal zgodbe v Delavski svetovalnici, ki je prav na njegovo pobudo dve leti delovala tudi v Kamniku, in zgodbe delavcev, ki so se odločili upreti teptanju svojih pravic prelil v strip. Današnjih lokalnih junakov je torej več. So Vesna, Alija, Mario, Vera, Mirjana, Husejn in drugi , ki so se uprli izkoriščanju in je Ivan Mitrevski, ki jim je dal glas in njihove zgodbe zapisal in poslal v svet.

Jožef Kociper je človek iz Prekmurja, ki ga vsi poznajo po njegovem humanitarnem delu. Temu se je pred leti tudi formalno zapisal z aktivnim delovanjem v Škofijski karitas Murska Sobota, kjer še danes opravlja delo generalnega tajnika. Jožef Kociper je in bo zagotovo še pomagal mnogim, ki potrebujejo tako gmotno pomoč kot nasvete, vselej pa se je pripravljen z ljudmi pogovarjati o vsem ali jih preprosto poslušati. Njegova humanitarna in siceršnja angažiranost v družbi navdušuje in spodbuja tudi druge ljudi k tenkočustnosti do sočloveka. Kot pravi Jožef Kociper, pa se je z dobrodelnostjo srečal že kot otrok.

Krajinska arhitektka Stanka Dešnik je bila pred dobrima dvema desetletjema med tistimi, ki so pripravljali vse potrebno za ustanovitev Krajinskega parka Goričko. Menda je na začetku dvomila, da jim bo uspelo toda oktobra letos bo minilo že dvajset let od takrat ko je vlada s sprejemom uredbe krajinski park tudi razglasila. Stanka Dešnik je park vodila devet let in se zadnji dan letošnjega avgusta od tega položaja poslovila. Njeni izzivi še naprej ostajajo znotraj ustanove, ki se ji nepoklicno in poklicno posveča že več kot tri desetletja.

Lokalnega junaka bi vam morali predstaviti s Koče na Loki pod Raduho, a zaradi vremenske ujme, ki je prizadela nižje ležeče Luče, je koča nedostopna. To predstavlja težave tudi za Planinsko društvo Luče, ki upravlja z omenjeno kočo. Predsednik omenjenega planinskega društva in tokratni lokalni junak Mirko Pečovnik pravi, da bodo škodo na poteh skušali čim prej odpraviti, a s tem bo kar nekaj dela, kar kot markacist Planinske zveze Slovenije dobro ve. Mirko Pečovnik je nekdanji prostovoljni gasilec, spomni se tudi poplav, ki so območje prizadele leta 1990. O tem, kakšni izzivi so pred Planinskim društvom Luče, ki ga vodi drugi mandat in kako so medsebojno povezani ljudje na tem koncu Slovenije, izveste v oddaji Lokalni junak, ki sta jo pripravila Mojca Delač in Aleš Ogrin.

Boštjan Zrimšek s Cerknice je pred leti na lastni koži izkusil moč vode – najprej v obliki žleda, nato še v obliki poplav. Tudi zato se je prejšnji konec tedna takoj lotil dela. Zbiranje finančnih sredstev, nakup in izposoja razvlažilcev, organizacija odhoda skupin prostovoljcev na teren, kjer poteka sanacija po poplavah – vse to koordinira od prejšnjega petka. Zase sicer pravi, da je »lokalno premalo vpet«, a ker mu je v kratkem času uspelo aktivirati številne posameznike iz lokalnih okolij in jih združiti v močno prostovoljsko mrežo, ki daruje, prevzema, dostavlja in dela na terenu, se je Darja Pograjc odločila, da ga povabi pred mikrofon. Nepogrešljiva pomoč pri koordinaciji je tudi sogovornikova partnerka Saša Zrimšek, zato sta tokrat Lokalna junaka kar dva. Včeraj se je z njima pogovarjala Darja Pograjc.

V soboto 5.8. bi morala ekipa Prvega otvoriti letošnjo avgustovsko akcijo sobotnih javljanj s planinskih koč v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, kar smo morali, razumljivo, odpovedati. Načrtovali smo torej prvi teren: javljanje s planinskega doma na Resevni. Radijski program smo prilagodili vremenskemu kaosu, v katerega je od petka ujeta Slovenija, sta pa Bojan Leskovec in Nataša Rašl v soboto zjutraj vseeno poklicala oskrbnico na omenjenem planinskem domu. Resevna je najvišji vrh v okolici Šentjurja in predstavlja eno najbolj priljubljenih pohodniških točk v bližnji okolici. Za pohodnike na tej »šentjurski Šmarni gori« z odprtimi rokami že 10 let skrbi Iveta Perc, mlada najemnica planinskega doma, ki je bila tudi tokratna Lokalna junakinja.

Vlado Poredoš…… glasba, Orleki……ne nujno v tem vrtnem redu, je ime poznano široki javnosti. Lanskoletni dobitnik Ježkove nagrade, in prejemnik naslova ZASAVC leta, še zdaleč ne skriva svojega prekmurskega porekla, se je pa že zdavnaj z vsem srcem zapisal tudi Zasavju, kamor ga je pred več kot štirimi desetletji pripeljala ljubezen, ki je prerasla tudi v ljubezen do nekdaj črnih revirjev in njenih ljudi. In če prav že upokojenec, je vedno ustvarja, brez muzike pač ne gre. Srečate pa ga lahko, kar je širši javnosti morda malce manj znano, tudi v Rudarskem muzeju Zagorje v Kisovcu, kot turistični vodnik pa vas lahko popelje po Zagorju in Zasavju. Je pa tudi velik zagovornik varstva narave.

V Višnji Gori verjetno ni človeka, ki ne pozna Pavla Groznika. Na različnih področjih je dejaven že več kot 70 let, najbolj prepoznan, tudi v širšem slovenskem prostoru pa je na področju turizma. O rojstnem mestu z bogato zgodovino ve vse, zato mu ob predstavitvi zgodovine Višnje Gore in pripovedovanju zanimivih zgodb in anekdot rado prisluhne staro in mlado. Nedavno je postal tudi častni občan občine Ivančna Gorica.

Mira Stušek iz Lesc je že 27 let prostovoljka. Pred 20-imi leti je skupaj s somišljeniki postavila na noge Hospic na Gorenjskem in bila njegova predsednica. Tudi danes predanost, srčnost, nesebičnost, pomoč ljudem v stiski razume kot poslanstvo, ki ga uspešno povezuje z družino, naravo, hribi in s konjički. Za svoje dolgoletno prostovoljstvo je pred dnevi prejela državno nagrado za življenjsko delo za leto 2022. V Hospicu skupaj z drugimi prostovoljci pomaga najbolj ranljivim, ki različno sprejemajo zavedanje o smrti.

Dr. Miha Kos je fizik, ilustrator in promotor znanosti ter pobudnik in vodja največjega centra za promocijo znanosti pri nas, Hiše eksperimentov. Kljub njenemu skoraj tridesetletnemu uspešnemu delovanju, se že od svojega nastanka sooča s prostorsko stisko, posluha za znanost pa pri tistih, ki o tem odločajo, ni. A kot pravi sogovornik: »Življenje je zaporedje problemov in če uživaš v reševanju problemov, boš užival življenje«. Hiša eksperimentov si ne glede na izzive še naprej prizadeva spodbujati radovednost in ustvarjalnost ter opogumlja h kritičnemu mišljenju, odkrivanju in raziskovanju. Z dr. Miho Kosom je za sobotno jutranjo oddajo Lokalni junak poklepetal Peter Močnik.

Boris Šuštar iz Celja se že več kot 15 let prizadeva, da bi lokalna in državna oblast pristopili k celoviti sanaciji degradiranega območja celjske kotline. S somišljeniki mu je uspelo preprečiti gradnjo krematorija, skupaj z zaskrbljenimi starši je dosegel, da je država prevzela sanacijo vrtčevskih igrišč, zaradi njegove prijave na Evropsko komisijo, bo Slovenija morala sanirati črno odlagališče Bukovžlak. Za nekatere je junak, za nekatere ravno nasprotno. Zaradi nenehnega opozarjanja, da je zemlja na številnih območjih Celja zastrupljena s težkimi kovinami, je bil deležen številnih žaljivk ter groženj. A v boju za čistejšo okolje ostaja neomajen.

Mineva 25 let odkar sta Ivanija in Marino Sosič iz Strunjana prvič podarila brezplačne enotedenske počitnice za socialno ogroženo družino z Bovškega. Od takrat se je njihova solidarnostna pot nadaljevala in še krepila. Pri njih so bile v vseh teh letih številne družine. Največkrat take, ki so prvič v življenju videle morje. To humanitarno družinsko tradicijo, ki je prvotno nastala v sodelovanju z Območnim združenjem Rdečega križa Piran, ponosno nadaljujeta sin Sebastjan in snaha Sabina. Na letošnjem zboru članov so jim podelili tudi posebno priznanje.

Na naslovu Kobile 3 v Leskovcu pri Krškem sta zakonca Šribar poskrbela, da je pred dobrimi 20-timi leti domačija, grajena leta 1874, dobila status nepremične kulturne dediščine in jo namenila etnološki zbirki, ki letos obeležuje že 20 let delovanja. Danes 77 letni Alojz Vladimir Šribar je že kot deček med igro v potoku našel kovinsko elipsasto ploščico s št. 13870, kot sam pravi, 'od nekoga, ki je bil v vojni iz Rajhenburga prepeljan v Nemčijo'. Potem pa se je zbiranje nadaljevalo. Z ženo Ljudmilo 20 let skrbita za zbirko, vmes sta organizirala tudi 7 likovnih kolonij na zaščiteni domačiji v Kobilah 3.

V današnji oddaji Lokalni junak bomo spoznali Cerkničana Matjaža Knapa, brez katerega v domači občini mine le redkokateri dogodek. Je predsednik Gasilskega in Pustnega društva, poveljnik občinskega štaba Civilne zaščite, uspešen podjetnik in še marsikaj.

V hitrem tempu smo pogosto pozabili na sočloveka. Tako ugotavlja Velenjčan Andrej Cvernjak, ki je ustanovni in delovni vodja skupine Udarnik. Gre za prostovoljsko skupino, ki deluje v okviru Mladinskega centra Velenje in ponujajo brezplačno pomoč ranljivim skupinam ljudi. Na terenu srečajo ljudi, ki se že celo leto niso s kom pogovarjali eno uro, potem pa jim obisk prostovoljca polepša življenje.

Na mednarodni dan muzejev, 15-ega maja, so podelili Valvasorjeve nagrade. Najbolj žlahtno med njimi, nagrado za življenjsko delo, je prejela dolgoletna direktorica Mestnega muzeja Idrija Ivana Leskovec. Še v četrtem letniku gimnazije je bila prepričana, da bo študirala matematiko, potem pa je spoznala etnologijo, ki je bila ljubezen na prvi pogled. Kot je povedala v pogovoru s kolegico Nino Brus, je najbolj ponosna na opravljeno delo, ki je privedlo do vpisa rudniške tehniške dediščine Idrije na Unescov seznam. Partizanska bolnica Franja pri obiskovalcih vzbudi posebna čustva. In ne glede na vse računalniške programe, aplikacije in digitalizacijo, ki so postali nujnost tudi pri muzealcih, bodo predmeti in pristen stik z obiskovalci ostali središče muzejev.

Tokrat v naši redni rubriki Lokalni junak predstavljamo dolgoletno direktorico Zdravstvenega doma Ormož Vlasto Zupanič Domajnko, ki se je konec aprila po 17 letih vodenja tega javnega zavoda upokojila. Priznava, da si ni znala predstavljati, kako težko delo jo bo čakalo, ko se je kot dolgoletna pomočnica direktorja ptujske bolnišnice podala v Ormož. Skupaj s sodelavci so s premišljeno strategijo ne le povečali število zdravstvenih storitev in za sto odstotkov povečali kadre, temveč je Zdravstveni dom Ormož danes sodobna, dobro opremljena zdravstvena ustanova, ki opravlja številne zdravstvene, tudi specialistične storitve in se ponaša z enimi najkrajših čakalnih dob v državi. In kar je enako pomembno – z dobrimi odnosi med zaposlenimi.

Tokratni lokalni junak prihaja iz vinorodnega okolja ljutomersko ormoških goric. Njegovo delo ni povezano z vinsko trto, vsaj neposredno ne, pač pa s preučevanjem preteklosti domačega kraja. Danes upokojeni pravnik Tonček Luskovič se je usodno spoprijateljil z zgodovino v gimnazijskem času in od takrat mu je ostala strast do raziskovanja preteklosti domačega okolja. Spodbujen z zanimanjem domačinov je napisal delo Kronika Koga, ki na kar 543 straneh predstavlja preteklost pa tudi geografske in druge značilnosti tega vinorodnega okolja. Gre za delo, za katerega je zgodovinar dr. Janko Prunk dejal, da ni nič drugega kot »prelep človeški spomenik«, ki bo tak ostal tudi, ko se bo čas nagnil globoko v prihodnost.

Če koga, potem lahko Anico Svetina, ki je zadnjih 25 let vodila eno največjih območnih združenj Rdečega križa v državi, opišemo z naslovom naše oddaje. In čeprav sama ob tem zmajuje z glavo, se s tem zagotovo strinja več tisoč ljudi, ki jim je v tem času pomagala. A kot sama odločno poudari, ne sama, ampak s svojimi prostovoljkami, ki jih vedno postavlja v ospredje. Vodenje organizacije je prevzela takoj, ko je nehala hoditi v službo. Ob številnih priznanjih, ki jih je že prejela za svoje delo, je pred kratkim prejela še najvišje priznanje »svoje« organizacije – imenovana je bila za častno članico Rdečega križa Slovenije. Z novim letom se je še drugič upokojila, in zdaj si bo, pravi, vzela čas tudi zase in za pisanje o svojem ljubem Bledu. A dokler jo bodo potrebovali, si tudi prostovoljstva še ne bo pustila vzeti.

Boris Čok pravi, da ima kamen zapisan v genih. Sogovornik, ki bi ga lahko poslušal ure in ure. Zelo dejaven je bil, ko so pripravljali dokumentacijo za vpis veščine suhozidne gradnje na seznam UNESCOve nesnovne dediščine. Zasužen je za obnovo kilometrov in kilometrov suhozidov – tako na Krasu, kot tudi v Vipavski dolini in na Pivškem, pa tudi v nekaterih drugih državah. Svoje znanje prenaša na mlade in na vse, ki si želijo pripomoči k temu, da dediščina naših prednikov ne bi utonila v pozabo. Boris Čok pa ni le varuh suhozidov. Je tudi čuvaj izročila. Prav kmalu bo izšla njegova nova knjiga, ki bo odstrla marsikatero tančico skrivnosti, za katero se skriva suhoverstvo – naša edina avtohtona vera. Mitologija slovanstva in slovenstva.

Upokojeni policist, vojni veteran Alojz Klančišar je eden tistih ljudi, ki velik del svojega dela in časa namenja delu za skupnost in pomoči drugim. »Pomagati drugim, če se le da« je eno njegovih temeljnih načel, ki mu sledi. Zato ni presenetljivo, da je vključen v vrsto različnih dejavnosti, od dela v veteranski organizaciji na lokalni in državni ravni, do dela v krajevni skupnosti, bil je proglašen za naj prostovoljca leta v Zasavju. Zagotovo pa ga večina ljudi poveže z zagorskim kinološkim društvom, reševalnimi psi in akcijami.

Večina nas morda nima lepih spominov na matematiko. Predšolski otroci, ki še niso obremenjeni z ocenami, pa v njej enostavno uživajo tako kot pač otroci znajo: spontano, zavzeto in igrivo. Če bi vprašali deset učencev, kateri predmet jih je najljubši, bi se morda eden oglasil, da je to matematika. Ja, ta abstraktni predmet ni najbolj priljubljen, kar pa ne pomeni, da je nezanimiv. Vse čare matematike je že od malih nog odkrival 14-letni Aleks Žigon Tankosič z Vogrskega, učenec 9. razreda Osnovne šole Milojke Štrukelj. Že pri treh letih je znal števila do sto in si zlahka zapomnil hišne številke. Zares ga je matematika zasvojila v šestem razredu. V času karantene, je začel raziskovati matematiko, sprva osnovnošolsko, kasneje pa je začel reševati naloge, ki se jih običajno lotevajo dijaki na gimnaziji. Takrat se je prvič srečal s kombinatoriko, ki ga je prevzela do te mere, da jo je začel poglobljeno raziskovati. Svoje odkritje je nato ob pomoči matematičnih kolegov objavil v ugledni kanadski znanstveni reviji. Spoznajte mladega matematičnega genija, ki obožuje glasbo in klavir.

Laura Kovač je prva Rominja, ki je v občini Lendava dosegla univerzitetno izobrazbo. Poleg pedagogike je končala tudi študij sociologije. Zaposlena je na Ljudski univerzi Lendava, kot prostovoljka je učila tudi otroke v afriški državi Gambiji, pri nas pa je za svoje raziskave ter prizadevanja za vseživljenjsko učenje prejela tako priznanje Andragoškega centra Slovenije kot Miklošičevo priznanje Univerze v Mariboru. Sodeluje v različnih, tudi evropskih projektih, ki se ukvarjajo z Romi, v domačem dolgovaškem romskem naselju pa je tako kot tudi v drugih s svojo doseženo izobrazbo in delom vzornica zlasti romskim ženskam. Pedagoginjo in sociologinjo Lauro Kovač vam predstavljamo kot lokalno junakinjo.

Deluje kot avtorica in izvajalka radijskih in televizijskih oddaj, dejavna je na glasbenem, literarnem in gledališkem področju. Izdala je glasbeni album ter lepo število zbirk pravljic in slikanic za otroke. Največjo prepoznavnost je zagotovo dosegla s klovnskimi nastopi za otroke in odrasle, širša javnost pa jo pozna tudi kot ustanoviteljico in umetniško vodjo društva Rdeči noski klovni zdravniki. Uganili ste, gostje tokratne rubrike Lokalni junak je Eva Škofič Maurer.

Rok Šarić, študent tretjega letnika pravne fakultete, je povezan s prostovoljstvom na številnih področjih, nenehno je v akciji, s svojimi idejami povezuje prijatelje, somišljenike in institucije. Na prvem mestu je društvo tabornikov Rod svobodnega Kamnitnika v Škofji Loki, kjer je mentor mladim tabornikom, ponosen pa je tudi na skupno prednovoletno akcijo Škrat za en dan, ki s prazničnimi pozornostmi osrečuje otroke in starostnike. Za svoje delo je v Škofji Loki, kjer je tudi mentor mednarodnim prostovoljcem, dobil priznanje Naj prostovoljec leta 2020. Prostovoljstvo ga izpolnjuje, osrečuje, vesel je odziva, pristnega stika, pogleda v oči, sodelovanja in povezovanja. To mu daje krila za nove ideje in njihovo uresničevanje.

Ulična glasbenica Vesna Sauvage je kot pravi njena pesem rojena iz iskre, ki razžarja življenje, je luna, je sonce, tišina in kri. Z enaindvajsetimi leti se je odšla potepat po svetu. Prek Italije in Francije je prispela v njeno magično deželo Španijo. O njej je sanjala že kot majhna deklica. Kaseta s flamenko glasbo, ki sta jo v njihov dom po naključju prinesla španska trubadurja, jo je popolnoma očarala. Petja in igranja na kitaro se je naučila spotoma, v Baskiji se je znašla sama med policisti in demonstranti. Vandranje od mesta do mesta je v zadnjem desetletju nekoliko opustila. Zdaj je že več let nepogrešljiv del utripa v starem celjskem mestnem jedru. Črni lasje, kitara in čarobni glas so njeni zaščitni znaki. Z njenega kota se po ulicah širi mešanica veselih španskih ritmov ter nostalgičnih odtenkov fada. Muziciranje na ulici je lepo, a včasih tudi naporno, pravi tokratna lokalna junakinja, ki čuti z naravo.

Profesorica razrednega pouka na novomeški osnovni šoli Grm Marjeta Ferkolj Smolič je dobrodelna od otroštva, dejavna prostovoljka in organizatorka pa od dijaških let. Deluje v številnih nevladnih organizacijah, predsednica društva prijateljev mladine Mojca iz Novega mesta je že 13 let, kot bolničarka prostovoljka je v času covida pomagala v domovih za starejše, pa na številnih prireditvah, pred kratkim tudi na svetovnem prvenstvu v Planici, ter pri pogozdovanju Krasa.

“Kupi odpadkov, ki bi se jih dalo izslediti, kilometri mavrično obarvane morske gladine zaradi izpustov goriva, poginjene živali ... Z eno besedo - groza,” je pred nekaj dnevi na Facebookovo stran zapisal Miha Vivoda, v naravo zaljubljeni 40-letni Izolan, pobudnik mnogih, predvsem v čiščenje morja naravnanih akcij. Neumorni aktivist je že pred šestimi leti ustanovil iniciativo Naredi nekaj za naravo, v kateri je zbral somišljenike, ki svoj prosti čas radi preživljajo v naravi in so zanjo pripravljeni tudi nekaj narediti. V vseh teh letih so z morja na obrežje pripeljali že več kot 150.000 odpadnih kosov. Doktor farmacije je zaposlen v družinski lekarni v Simonovem zalivu v Izoli, od malih nog poleg narave in farmacije ljubi še glasbo, šport, na prvem mestu pa je zanj družina. Pred mikrofon ga je povabil kolega z Radia Koper, Iztok Novak Easy.

Bojan Javornik je domala vse življenje povezan z ribištvom in življenjem obvodnega sveta. Vztrajno opozarja na spremembe in škodo, ki jo povzročamo vodam, zato ga bomo v naslednjih minutah spoznali kot tokratnega »lokalnega junaka«. Predstavil nam ga bo Stane Kocutar.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost

Korošec Toni Mulec je na najtežjem vztrajnostnem reliju na svetu reliju Dakar zrl smrti v oči. Kljub temu da je trenutno naš najbolj usposobljeni tekmovalec za to preizkušnjo. Je eden od treh motociklistov v zgodovini Slovenije, ki je tekmo dokončal. Že to je uspeh. Mulec pa je bil na reliju prvič in dosegel 24. mesto. To je ena najboljših slovenskih uvrstitev. Korošci so še posebej ponosni na pogumnega Slovenj Gradčana. Domačo Dvorsko vas na Legnu v Slovenj Gradcu so preimenovali v Dakarsko vas. Z njim se je pogovarjala Metka Pirc.

Začel se je pustni čas, ki mu na ptujskem pravijo tudi peti letni čas. Čas veselja, zabav v maskah, šemljenja, norčij, pustnih povork, ki ga imamo radi vsi. Na Ptuju se je pričelo tudi 63. kurentovanje, saj je kurent skozi desetletja postal ena najbolj prepoznavnih in priljubljenih mask pri nas. Med tistimi, ki si že od otroštva nadenejo kurentovo opravo, je tudi vsestransko aktiven Ptujčan Rado Škrjanec. Je eden od skoraj stotih kurentov, ki delujejo pod okriljem sekcije koranti Folklornega društva Lancova vas in ki skušajo ohranjati čimbolj avtohtono sporočilo kurentov s kurentovimi obhodi, ki so od leta 2017 tudi vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. S kurentom Radotom Škrjancem - oziroma korantom, kot maski še pravijo na ptujskem, se je pogovarjala naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič

Sanja Fidler je protestnica, aktivna državljanka, borka za dobro. Je članica skupine Protestival, ki na protestih skrbi za scenografijo v obliki lutk, transparentov, plakatov, pogosto s kritično in hudomušno noto. Je redna udeleženka protestov proti škodljivim odločitvam oblasti, opozarja tudi na krivice, ki se godijo marginaliziranim skupinam doma in po svetu, trenutno s somišjeniki prevprašuje in opozarja na prekomerno sečnjo dreves na ljubljanskem Rožniku. Izziv, kako ljudi spodbuditi k razmišljanju, prevpraševanju družbenih pojavov in aktivaciji pa je, kot pravi, večplasten.

Dolinškov kozolec na Šmarčni je danes med bolj obiskanimi destinacijami v sevniški občini. V letu 2009 se je družina odločila, da kozolec toplar obnovil skupaj s spomeničarji. V njem so leta 2014 odprli etnološko zbirko kmečkega orodja in gospodinjskih pripomočkov iz lokalnega okolja, več kot 750 predmetov je zbranih iz obdobja med 1800 do 1960. Ciril Dolinšek, ki deluje kot samozaposlen v kulturi, je pripravil programe, v katere je vključil lokalne znamenitosti in društva, otroke pa kot turistični vodič rad popelje tudi na okoliške znamenitosti. Če vas ob ogledu zbirke povabi na 'kavsanje', je to čisto spodobno povabilo, saj gre za običaj lovljenja lesa s kavsi na reki Savi. Do leta 2018 je z vaščani Šmarčne pripravljal 20 let izredno dobro obiskan prikaz živih jaslic. Ciril Dolinšek je predsednik društva Sevniški graščaki in s člani društva pripravlja poučne interpretacije grajskega življenja, zlasti priljubljene med otroki... V zadnjih letih se je podal v književne vode, sodeloval je pri pisanju monografije »Ukročena lepotica – Sava in njene zgodbe«. Njegovo samostojno knjižno delo »Sveti Jurij in Jurjevi pevci na Sevniškem« pa je pomemben prispevek k ohranjanju dragocene dediščine tako sevniške občine kot tudi celotnega Posavja in Slovenije. 22 skupin poje na sevniškem, knjigo je nadgradil s CD-jem s temi pesmimi in skupaj z Zavodom KŠTM Sevnica se prizadevajo za vpis v register nesnovne kulturne dediščine. In če vam bo med poslušanjem znan sogovornikov glas, ja, verjetno ste ga slišali pri vodenju številnih prireditev. Obstaja še ena možnost, da ste ga prepoznali kot pevca, saj se je do leta 2003 Ciril Dolinšek poklicno več kot desetletje ukvarjal tudi z glasbo. Kot pevec je ustvarjal v skupinah Melanie, Vikend in Patrol, nastopil je tudi na Melodijah morja in sonca in nadaljeval kot solist pod imenom Cili Patrol.

Lokalni junak Anže Albreht je zdravstveni reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Logatec, prostovoljni gasilec in ustanovitelj zavoda Reševalni pas. Z akcijami ozaveščanja o pomenu ustvarjanja reševalnega pasu ob zastojih na avtocestah in hitrih cestah je občutno pripomogel k izboljšanju kulture voznikov. Je tudi med zaslužnimi za spremembo 30-ega člena Zakona o pravilih cestnega prometa, po katerem se nepravilno razvrščanje ob zastojih lahko kaznuje z 200 evri globe. Letos mineva 10 let od začetka načrtnih akcij ozaveščanja o pomenu reševalnega pasu. Anžeta Albrehta je pred mikrofon povabila Nina Brus.

Izbira poklica ni lahka stvar, kljub temu, da v današnjem času največkrat to ni enkrat za vselej, današnji tempo življenja, hiter razvoj tehnologij in nenazadnje novi in novi poklici nas vse bolj silijo, ne le v nenehno učenje in dopolnjevanje znanja, velikokrat tudi v čisto drugo smer, v čisto drug poklic. Je pa zagotovo pečat šole in njenih učiteljev v tistih prvih korakih na poklicni poti zelo pomembe. Večinoma si želimo izbrati šolo, ki se lahko pohvali z nekaj več od predpisanega. In ena takih šol je danes zagotovo Srednja tehniška in poklicna šola Trbovlje, ki se lahko pohvali s svojo inovativnostjo tako med dijaki kot učitelji…….in poklici, ki jih danes naša družba več kot potrebuje. Nenazadnje so tako dijaki kot učitelji prejemniki številnih priznanj, tudi na državni ravni. Levji delež pri današnjem ugledu šole in njeni usmerjenosti v inovativnost ima zagotovo tudi njena dolgoletna, danes že upokojena ravnateljica Marjetka Bizjak, med drugim častna občanka Trbovelj in prejemnica državnega priznanja za življenjsko delo na področju srednjega šolstva. Pred mikrofon jo je povabila Karmen Štrancar Rajevec

Po dveh letih premora zaradi epidemioloških razmer so pred dobrim tednom k bolnikom v oddelek za invalidno mladino v Stari Gori na Goriškem znova prihrumeli in jih obdarovali božički na motorjih. Začeli so pred 16-imi leti pod okriljem Moto-kluba Rihemberk, ki pa je pred sedmimi leti ugasnil. Od takrat je zbiranje v božičkova oblačila odetih motoristov za dober namen prepuščeno posameznikom in moto klubom iz vse države, prihajajo tudi iz sosedstva v Italiji. Nad predbožično akcijo obdarovanja invalidnih otrok v starogorskem oddelku, ki je del šempetrske bolnišnice, od vsega začetka bdi pobudnik Erik Breščak z Vogrskega na Goriškem. Lokalni junak ni samo zaradi božičkov na motorjih, ampak predvsem zaradi premagovanja posledic hude prometne nesreče, ki jo je imel s težkim motorjem pred dvajsetimi leti. Goriškega lokalnega junaka je obiskal Valter Pregelj.

Lokalnega junaka smo pred božičnim večerom tokrat našli v Gorjah na Gorenjskem. Mateja Pavliča je duhovniški poklic tja pripeljal pred tremi leti neposredno iz Vatikana. Ko je doktoriral iz cerkvenega prava, pa so se oglasile, kot pravi njegove gorenjske korenine in začutil je klic narave. Boljše izbire, kot so Gorje, na robu Triglavskega narodnega parka, kjer živijo pristni in z naravo povezani ljudje, si ne bi mogel želeti, pravi. Dali so mu tisto po čemer je hrepenel v Rimu, on pa njim vpogled od zunaj, nov zagon in veter v jadra, tudi gorjanski dobrodelnosti . Matej Pavlič zase pravi, da je človek, ki ima izredno rad življenje in ga še raje polno živi. Tudi tako, da je župnijska kuhinja, za katero skrbi sam, postala prostor za druženje faranov in kraj , kjer se rojevajo ideje, ki povezujejo v iskanju skupnega dobrega.Tam ga je obiskala tudi Romana Erjavec.

Milana Ninića, 29-letnega inženirja radiologije iz Celja, odlikuje neverjetna energija in skrb za sočloveka. Pred osmimi leti je ustanovil Humanitarno društvo Enostavno pomagam. Ta skrbi za številne dobrodelne projekte, od zbiranja denarja za otroke z redkimi neozdravljivimi boleznimi, zbiranja hrane in drugih potrebščin za prebivalce Afrike ter slovenske družine s socialnega roba, decembra je najbolj aktualna Božičkova tovarna daril. Ninić letno opravi več kot 1600 ur prostovoljnega dela, leta 2019 je postal naj prostovoljec javne uprave, Občina Celje mu je podelila bronasti znak. Veliko ur preživi v avtomobilu, razpet je med službo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, študijem v Kranju, domom v Celju in dobrodelnimi potmi po širši celjski regiji. Tokratni lokalni junak spregovori tudi o mačehovskemu odnosu države do ljudi v stiskah, svoji družini in otroštvu.

Vojko Kocjančič je doma iz Krogelj v Dolini pri Trstu. Je dolgoletni kulturni delavec in srenjaš, aktivno vpet v društveno življenje v vasi in čezmejno povezovanje. Pred leti je začel raziskovati preteklost srenj, jusov. Številne dokumente, zapise, razsodbe je zbiral v različnih arhivih in te je ob zgodbah, ki pričajo o solidarnosti agrarnih skupnosti zbral v delu Poznane neznanke. V oddaji Lokalni junak se je z njim pogovarjala Tjaša Lotrič:

Stanko Cerar iz Novega mesta ima pri 88ih letih pester življenjepis, je človek številnih znanj, ljubiteljski literat in pesnik, predvsem pa že vse življenje prostovoljec, ki še vedno rad priskoči na pomoč. V poklicnem življenju je bil zapisan prevozništvu in tovornjakom, zdaj pa je nepogrešljiv pri varovanju otrok v križiščih ob prvih dneh šole, predvsem pa je velik ljubitelj življenja in kamor pride prinaša pozitivno energijo. Prispevek je pripravil Jože Žura.

Čeprav je želela postati zdravnica, je bila Majda Sinreih kot drugorojena med tremi sestrami določena za prevzemnico visokogorske kmetije na Kozjaku v občini Mislinja na Koroškem. Zdaj so jo izbrali za kmetico leta. Opozarja na vlogo kmečkih žensk pri razvoju in ohranjanju podeželja. Pa tudi sicer se s humorjem loteva izzivov. In teh ni malo. Poleg vseh ostalih vsakdanjih je pred časom izgubila moža in v istem mesecu postala invalidka. Pri tem pravi, je največji izziv naučiti se upočasniti življenje. To ji kljub invalidnosti še ne gre najbolje. S kmetico leta se je pogovarjala Metka Pirc.

Janko Slavič iz Središča ob Dravi je 29 let vodil Kasaški klub Ljutomer, ki bo če nekaj manj kot dve leti sklenil poldrugo stoletje delovanja. Ker je desetletja posvetil kasaški dejavnosti ter z vztrajnostjo in povezovanjem dosegel, da je v Ljutomeru zrasel tudi muzej tamkajšnjega kasača, ga bomo spoznali kot tokratnega lokalnega junaka. Predstavil nam ga bo Stane Kocutar.

Tokratni lokalni junak je Ptujčan Andrej Klasinc, predsednik Poetovio LXIC (69) - Društva za rimsko zgodovino in kulturo Ptuj, ki je avgusta letos pripravilo že 15. Rimske igre. Ptuj si namreč že poldrugo desetletje poleti nadane antično podobo in predstavlja dogodke in običaje rimske Poetovióne iz leta 69. V leto 69 namreč sega prva pisna omemba Petovione izpod peresa rimskega zgodovinarja Tacita. Po smrti cesarja Nerona leta 68 so v rimskem imperiju divjale državljanske vojne, na oblasti pa so se v (tem) enem letu izmenjali 4 cesarji. Eden od njih je bil Vespazijan, ki so ga podprle vzhodne legije na srečanju v Poetovioni. Štiri legije so prav iz današnjega Ptuja krenile na zmagoslaven pohod v Rim, ga osvojile in za cesarja ustoličile Vespazijana, ki je nato rimskemu imperiju vladal desetletje. Z Rimskimi igrami, ki so prava paša za oči, obujajo spomin na izjemno pomembno obdobje ptujske zgodovine. S predsednikom društva Andrejem Klasincem se je pogovarjala naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič

Pred dnevi, natančneje 27. oktobra, smo zaznamovali svetovni dan delovne terapije, tokrat s sloganom "Priložnost + Izbira = Pravičnost". Delovna terapija je že več kot 60 let pomemben del zdravljenja tudi za paciente v Psihiatrični bolnišnici Idrija. Vodja delovne terapije v tej ustanovi je Mateja Kavčič. Predstavila bo poklic, ki ga opravlja že 19 let in ki pomembno prispeva k izboljšanju kvalitete življenja pacientov. Pa ne le v psihiatričnih ustanovah, delovni terapevti so pomembni tudi pri rehabilitaciji, v socialno-varstvenih zavodih ali centrih za krepitev zdravja.

V Sloveniji živi le nekaj oseb, ki se približujejo 110. letu starosti, prav včeraj pa ga je dopolnila Julijana Zakrajšek iz vasice Podulaka pri Velikih Laščah. Za svojo starost je še povsem čila in zdrava, brez očal redno plete, rada tudi bere, precej opravil po hiši še vedno postori sama, seveda pa ji na pomoč z veseljem priskočijo njeni pra ter pra-pra nečaki in nečakinje. Jemlje le nekaj zdravil, kakršna morajo tudi pol stoletja mlajši od nje, veliko se smeje; no, ja, ima sicer slušni aparat, le sem ter tja pa jo na njena leta opozori blaga bolečina v kolenu. Z gospo Julijano, rojeno celo pred 1. svetovno vojno, se je pogovarjal Marko Škrlj.

Številna društva prijateljev mladine širom po Sloveniji že več desetletij skrbijo za kakovostno preživljanje prostega, predvsem počitniškega, časa šolskih otrok. V veliko veselje marsikaterega šolarja, pa tudi v olajšanje staršem, saj zagotoviti varstvo, in še kakovostno, je v kar lepem številu šolskih počitniških dni za starše izziv in velikokrat tudi težava. V Trbovljah društvo prijateljev mladine že skoraj 7 desetletij stopa naproti enim in drugim. Že dve desetletji, nevladno organizacijo uspešno vodi Lavra Izgoršek. Da gre za pravo, dobro stvar kaže, iz leta v leto, naraščajoče število otrok, ki se udeležujejo njihovih dejavnosti. Zagotovo pa take ponudbe in odziva nanjo ne bi bilo brez srčnega in tankočutnega dela Lavre Izgoršek, tako s prostovoljci, ki pomagajo pri dejavnostih in varstvu otrok, kot z otroki.

Številna društva prijateljev mladine širom po Sloveniji že več desetletij skrbijo za kakovostno preživljanje prostega, predvsem počitniškega, časa šolskih otrok. V veliko veselje marsikaterega šolarja, pa tudi v olajšanje staršem, saj zagotoviti varstvo, in še kakovostno, je v kar lepem številu šolskih počitniških dni za starše izziv in velikokrat tudi težava. V Trbovljah društvo prijateljev mladine že skoraj 7 desetletij stopa naproti enim in drugim. Že dve desetletji, nevladno organizacijo uspešno vodi Lavra Izgoršek. Da gre za pravo, dobro stvar kaže, iz leta v leto, naraščajoče število otrok, ki se udeležujejo njihovih dejavnosti. Zagotovo pa take ponudbe in odziva nanjo ne bi bilo brez srčnega in tankočutnega dela Lavre Izgoršek, tako s prostovoljci, ki pomagajo pri dejavnostih in varstvu otrok, kot z otroki.

V oddaji Lokalni junak tokrat gostimo mojstrico ročne izdelave papirja slikarko Majo Pučl, ki izdeluje papir iz invazivnih rastlin, predvsem iz japonskega dresnika. Deluje v mojstrski delavnici PAPLAB pod okriljem JP VOKA SNAGA, v njej pa za ročno izdelavo papirja uporabljajo več kot sto let stare stroje, ki so jih odkupili od podjetja Vevče d.o.o.. S tem so ponovno obudili več kot 400 let staro obrtno znanje in ga nadgradili z oblikovanjem inovativnih izdelkov. Znanje je Maji Pučl predal mojster ročne izdelave papirja, gospod Jože Valant. Mojstrska delavnica je bila zasnovana v sklopu evropskega projekta APPLAUSE, za kar so pridobili tudi finančna sredstva. Projekt APPLAUSE je naslavljal nerešena vprašanja glede ravnanja z invazivnimi tujerodnimi rastlinami po načelih krožnega gospodarstva in filozofije »nič odpadkov«.

Nataša Solomun že enajst let predseduje Društvu Sonček Posavje, ki združuje več kot 300 članov iz Posavja in širše, med njimi je okoli 110 otrok in mladostnikov s cerebralno paralizo in drugimi motnjami v razvoju. Nataša je gonilna sila široko zastavljenega programa, ki ga izvajajo v društvu, saj za člane in njihove družinske člane izvajajo številne aktivnosti in zdravstveno terapevtske kolonije, v katerih poudarjajo gibanje; pohodništvo, smučanje, plavanje, supanje, potapljanje, druge vodne aktivnosti, in hipoterapije, kar je vse za člane, poudarja, terapevtskega pomena. Poleg tega se je s cerebralno paralizo soočila tudi v svoji družini in kot lokalno junakinjo jo predstavlja Suzana Vahtarič.

Valentina Golob je pediatrinja, ki je skupaj s še 4. strokovnjakinjami različnih profilov v Dokležovju blizu Murske Sobote ustanovila razvojni center, v katerem imajo vsi otroci možnosti krepiti svoje danosti. Potem ko je vodila razvojno ambulanto s centrom za zgodnjo obravnavo v murskosoboški bolnišnici, je spomladi stopila na novo pot, na kateri želijo v centru Papilio zlasti s preventivnimi dejavnostmi podpreti področja, kjer se v javnem zdravstvu in šolstvu porajajo vrzeli, ki pa jih tako otroci kot njihovi starši sami ne zmorejo zapolniti. Sodobni način življenja otroke vse prevečkrat prikrajša za primarno pridobivanje izkušenj, starši pa od njih pričakujejo več, kot zmorejo oziroma s svojimi pričakovanji prehitevajo običajni razvoj otroka. Na vse to je pred prihajajočim Tednom otroka v pogovoru s tokratno Lokalno junakinjo, pediatrinjo Valentino Golob, opozorila naša pomurska dopisnica Lidija Kosi.

Mihov dom je priznanje za Naj planinsko kočo prej drugič. »Ko planinec vidi Knafeljčevo markacijo, ve, da je na pravi poti, ponovno priznanje potrjuje našo izbrano pot«, pravi Aleš Štefe, ki je že desetletje oskrbnik. Najprej na Valvazorjevem domu, tri leta pa sta s partnerico Petro Bratuša v Mihovem domu pod Vršičem. » Oskrbništvo ni služba, je način življenja, odpovedovanja, to poletje smo delali tudi po osemnajst ur. Vsaka občasna pomoč, ki jo težko dobijo, je dobrodošla. »Deset let nisva imela dopusta, poskušala bova najti še en par, da bi se izmenjavali, in bi bil tudi za naju kdaj čas za oddih«, si želi Aleš Štefe. Z njim se je pogovarjala Aljana Jocif.

Gregor Blažič je direktor in poveljnik Gasilsko reševalnega centra Novo mesto, pa operativni gasilec, poveljnik novomeškega občinskega štaba civilne zaščite, predsednik folklornega društva Kres v katerem je še član moške pevske skupine in harmonikar, obenem je dejaven tudi na drugih področjih, zato ga upravičeno štejemo med lokalne junake na Dolenjskem. Pred mikrofon ga je povabil Jože Žura.

V tokratnem Lokalnem junaku vam bomo predstavili človeka, ki v svojem okolju velja kar za svojevrstno lokalno znamenitost. Andrej Perhaj, dolgoletni vodnik na Trubarjevi domačiji, razlagalec življenja in dela Primoža Trubarja, priložnostni pesnik in amaterski gledališčnik, človek, ki svoja razmišljanja zapisuje tudi v Trobli, glasilu občine Velike Lašče. Z njim se je pogovarjal Marko Škrlj.

Desetletni Sanin Sukanović iz Nove Gorice je običajen fant, ki pa ima veliko srce in čut za pomoč sočloveku. Naj bo to ostarela soseda ali vrstnik v stiski. Pred dvema letoma pa ga je ganila zgodba otrok, obolelim za rakom, ki zaradi zdravljenja izgubijo lase. In takrat se je odločil, da bo podaril svoje lase za izdelavo lasulje. Kljub posmehljivim komentarjem sovrstnikov, da izgleda kot punčka, je vztrajal do konca. Njegova vztrajnost je presenetila tudi mamo Emino. Spoznajmo tokratnega Lokalnega junaka v zgodbi, ki jo je pripravila Karin Zorn Čebokli.

Lojze Ovijač je oskrbnik Domžalskega doma na Mali planini zadnjih 12 let. Na planino je sicer zahajal že v mladosti, prvega gosta pa je pri 24 letih postregel v Črnuškem domu, planinski postojanki, nedaleč od Domžalskega doma. Planina, kot pravi, mu je enostavno zlezla pod kožo.

Lokalna junaka prenovljene planinske koče na Uskovnici sta v jutranjem terenskem studiu Prvega na Uskovnici Katica Mikelj in Stane Kramar. Stane je oskrbnik postal po naključju, Katica pa je svojo bogato turistično-kulinarično kariero nadgradila še z oskrbo planincev. Z njima sta se pogovarjala Jure K. Čokl in Jana Bajželj.

Lokalnega junaka smo tokrat poiskali na Gorjancih, kjer oskrbnik Blaž Mrhar z bratom skrbi, da se gostje Planinskega doma pri Gospodični spočijejo in okrepčajo z divjačinskim golažem v kruhovi skodelici. Ta jed je posebnost, ki jo pri Gospodični ponujajo že 30 let. Za dom namreč družina Mrhar skrbi že od leta 1977!

Prvi jutranji program se avgusta od sobotah prebuja v planinskih kočah in tam nastaja tudi jutranja rubrika Lokalni junak. Robert Polajžer in Marjana Kočivnik sta od leta 2020 najemnika Planinskega doma na Slivnici. V dveh letih sta izvedla temeljito prenovo - tako gradbeno kot tudi vsebinsko ter tako priljubljeni planinski postojanki dala svoj pečat. Kako so ju sprejeli pohodniki in kakšne načrte še imata, sta na terenu - v živo - izvedela Nadia Petauer in Jure K. Čokl.

Junaki so vsi, ki so se in se še spopadajo s požari na Krasu. Pred mikrofon smo zato povabili Stanka Močnika, poveljnika Severnoprimorske gasilske regije in predsednika Gasilske zveze Cerkno, ki je osem noči zapored vodil nočni del intervencije na Krasu. Razsežnosti požara so osupnile tudi izkušene gasilce. Močnik je že na prvi vožnji na Kras, ko je od daleč videl visoke plamene in dim, védel, da bo gašenje zahtevno in dolgotrajno. Kaj naj država v prihodnje stori za večjo protipožarno varnost in učinkovitejše gašenje požarov ter kakšna je prihodnost prostovoljnega gasilstva, ki nam ga zavida vsa tujina, je Stanko Močnik med drugim razkril v pogovoru z Nino Brus.

Na Resljevi cesti 6a, za vrati stanovanjskega bloka, se v njegovem pritličju, v objemu notranjega dvorišča, godijo lepe stvari. To je prostor, kjer se ohranja zgodba ljubljanskega tiskarja Cirila Sitarja, čigar začetki delovanja segajo v leto 1920 in ki je s svojim človekoljubnim delovanjem močno povezan tudi z gluhimi in naglušnimi. Staro tiskarsko delavnico, ki ji je grozilo, da utone v pozabo, sta pred tremi leti prevzeli scenografinja in kustodinja za industrijsko arheologijo Minea Sončan Mihajlović in piarovka Jelena Marković. Tradicionalna tiskarska znanja prepletata s sodobnimi grafičnimi pristopi, v svoje izdelke pa vpeljujeta tudi načela trajnosti in številna sodelovanja s slovenskimi oblikovalci. V prostoru na dvorišču, ki deluje kot muzej in situ in ki ga pozorno čuva psička Mici, ju je obiskal Peter Močnik.

Kar v cestnem kolesarstvu pomenita Tadej Pogačar in Primož Roglič, je za svetovno gorsko kolesarstvo Vid Peršak. Eden najboljših gorskih kolesarjev na svetu prihaja iz majhne vasice Šentanel na Koroškem. Svoje znanje in veščine prenaša naprej, na otroke, za katere zadnja leta pripravlja kolesarski kamp. Ta je polno zaseden z otroki z vse Slovenije. Vid Peršak je velik vzor mladim kolesarjem, pa ne le zaradi kolesarskih veščin. Da je lahko kupil svoje prvo tekmovalno kolo, je takrat nabiral borovnice. V reportaži Metke Pirc pa boste slišali tudi, kako se je soočil s kačo na progi svojega prvega tekmovanja v Italiji.

Violinistka Inga Ulokina se je z violino prvič srečala pri štirih letih. Ko s prsti in lokom boža čarobni instrument, se topijo srca. K temu zagotovo pripomore tudi njen ruski temperament, rojena je v Sankt Peterburgu, zdaj pa že 13 let živi v Celju. Trenutno je članica Zagrebškega komornega orkestra, na Glasbeni šoli Rogaška Slatina poučuje violino. Ob številnih koncertih pa najde čas tudi za sočloveka. Med drugim je pomagala ukrajinskemu pouličnemu glasbeniku, ki se je pred vojno vihro zatekel v knežje mesto. Dobrodelnih del ne obeša ne veliki zvon, saj se prav vsakemu lahko zgodi, da bo tudi sam potreboval pomoč, pravi. Z lokalno junakinjo Ingo Ulokino se je pogovarjal Matija Mastnak.

Velikokrat rečemo ali pa slišimo, ta poklic ni le delo, je veliko več, poslanstvo, način življenja…..Zagotovo je biti rudar ,vsaj, tudi način življenja, ki ga oblikuje delo pod zemljo, v posebnih pogojih. Za ene vsakodnevna rutina, drugi ne bi niti metra naredili v rov, kaj še le da bi se spustili metre in metre pod površje. Za našega današnjega gosta Antona Lisca je to bilo pač tako. Kot zadnji v verigi svojih prednikov- očeta, deda….je svojo delovno dobo kot rudar preživel v jamah Rudnika Trbovlje Hrastnik. Rudnika v katerega nedrje se rudarji že leta ne podajajo več po črno zlato, po zasavski premog, ki je pravzaprav ustvaril zasavska mesta in življenju v njih dal močan pečat. In pečat je dal tudi Toniju kot ga kličejo« kumrati«. Toni je tisti, prvi sindikalist Rudnika Trbovlje Hrastnik, ki se ga morda še marsikdo spomni iz zadnjega štrajka zasavskih rudarjev leta 2014 in njegovega »znamenitega« stavka, da se bodo z vlado pogovarjali le prek bankomata. Toni je danes, tako kot večina zasavskih rudarjev, upokojen rudar, ki pa na svoj način še vedno ostaja zvest svojemu stanu, ki 3. julija, v spomin na eno drugo stavko – gladovno stavko zasavskih rudarjev leta 1934, praznujejo svoj stanovski praznik. Anton Lisec je tudi tisti, ki si aktivno prizadeva, da bi vsaj del kanpovske tradicije in dediščine ostal vsem nam in zanamcem. Pred mikrofon ga je povabila Karmen Štrancar Rajevec

Če vas bo danes dopoldne pot popeljala v Slovenske gorice, se lahko v kraju Sakušak pri Juršincih udeležite Evropskega srečanja Puhovih vozil in otvoritve novih razstavnih prostorov Puhovega muzeja. Dogajanje, pospremljeno z izrazitim vojnem po bencinskih hlapih, organizira Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci, ki ga vodi tokratni lokalni junak Vlado Slodnjak. Predstavil nam ga bo Stane Kocutar.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostLjudski umetnik, ki mu idej in zagona nikoli ne zmanjka.V teh dneh so ključavnice, kot domačini imenujejo divje narcise, ki maja pobelijo travnike v vaseh pod in na koncu tudi samo Golico, že odcvetele, vas še enkrat spomnimo nanje. In vas popeljemo v prav poseben košček, sicer predvsem po železarstvu in industriji znanih Jesenic. Planina pod Golico, kamor hodijo ljudje iz vse Slovenije in tujine gledat polja cvetočih narcis, se nahaja v Karavankah, a si je tam, na številki 57 mogoče ogledati tudi Alpe. Impresiven skalnjak z gorskim cvetjem, prepričljivimi silhuetami prepoznavnih alpskih vršacev, posejan s planinskimi kočami in prepreden z gorskimi cestami, ki se vijejo v osrčju gora, ki jih je prehodil Cena Razinger, ljubitelj gora in ljudski umetnik. S pomočjo kamenja in skal že v otroštvu postavljal hribe na domačem vrtu iz tega je v desetletjih nastalo pravo malo gorsko kraljestvo. In čeprav se zbirka že zdaj zdi popolna, rezbar in ljudski umetnik Cena Razinger obljublja, da še ni končana. Idej in zagona mu namreč še ni zmanjkalo. Kar se zrcali tudi v tem, da Alpe v malem še zdaleč niso vse, kar si je mogoče ogledati na njegovi domačiji.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostPredsednik Prostovoljnega gasilskega društva Podgórci Tokratni lokalni junak je predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Podgórci iz občine Ormož Sandi Munda. Pravzaprav si naziv lokalnega junaka zaslužijo vsi člani društva, saj ljudem v stiski nesebično pomagajo. Številni med njimi so "prvi posredovalci, " ki ljudem z zdravstvenimi težavami prvi priskočijo na pomoč z defibrilatorjem. Gasilci iz Podgórcev - tako imenovani člani A - pa so se pred dobrim mesecem uvrstili celo med 19 najboljših slovenskih ekip, ki bodo julija letos nastopile tudi na mednarodni gasilski olimpijadi v Celju. S Sandijem Mundo, predsednikom Prostovoljnega gasilskega društva Podgórci, ki spada v občino Ormož, se je na mednarodnem gasilskem tekmovanju v sklopu Bogatajevih dnevov na Ptuju minuli konec tedna pogovarjala naša dopisnica iz spodnjega Podravja Gabrijela Milošič.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostBegunci iz BiH so ji spremenili življenje in jo "usmerili" na pot prostovoljstvaLetos mineva 30 let, ko so v komaj rojeno samostojno slovensko državo, zaradi vojne v Bosni in Hercegovini prihajale večje skupine beguncev. Vlakovna kompozicija žensk, otrok in starcev je imela postanek na železniški postaji v Novem mestu, kjer so odklopili nekaj vagonov, da je nato novomeška občina poskrbela za njihovo nastanitev. Ta dogodek je spremenil življenje Branki Bukovec, tokratni lokalni junakinji, ki se je nato povsem posvetila prostovoljstvu. Skupaj s somišljeniki je ustanovila društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, ki ga vodi še danes.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost"Enkrat smo tri dni iskali prikolico, ki je zdrsnila z luškega pomola. nikoli si ne bi mislil, da bomo tako veliko stvar iskali tako dolgo."V Kopru bo danes Pristaniški dan, ko si bo mogoče pristanišče ogledati od blizu: z avtobusom, kolesom, ladjico. Gost naše rubrike Lokalni junak ga pozna še z druge - podmorske strani. Boris Vuga je član kluba Potapljači Luke Koper. Tjaša Škamperle se je z njim srečala skoraj pod zemljo, saj so prostori kluba v nekdanjem atomskem zaklonišču. Kako smo danes povezani s pristaniščem? Včasih nas pokličejo za podvodna dela ali za varovanja. Včasih smo pregledovali ladijska dna ali luško infrastrukturo. Vsi pomoli so na pilotih, imajo katodno zaščito, ki jo je treba čistiti, pregledovati. Tam se naberejo pidoči, treba jih je počistiti. Včasih smo na dnu iskali voki - tokije, ki so popadali v vodo. enkrat smo tri dni iskali prikolico, ki je zdrsnila z luškega pomola. nikoli si ne bi mislil, da bomo tako veliko stvar iskali tako dolgo. Morsko dno v luki je živi muzej tovora... Na dnu je mulj. Karkoli iščeš, tipaš, dviguješ oblak. Mulj je mehek. Roka se vanj zarije tudi do pol metra

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostSkupaj od alpinizma do ultra trail tekov. Svojima otrokoma za zgled in drugim v navdih. V rubriki Lokalni junak tokrat o ultra trail tek. 33-letna dobrovoljna in simpatična Idrijčana Nina Frelih in Jan Božič sta prejšnji konec tedna prepričljivo zmagala na 100 kilometrov dolgi tekaški preizkušnji Ultra trail Vipavska dolina. Jan je traso pretekel v neverjetnih 12 urah in 18 minutah. Tudi Nina je na svoji prvi »stotki« s časom 14 ur in 44 minut presegla svoja pričakovanja. V čem je čar teka na dolge proge in kje najdeta čas za treninge glede na to, da sta tudi starša in oba zaposlena v zdravstvu. Nina je radiološka inženirka in dela na Kliniki za nuklearno medicino v ljubljanskem kliničnem centru, Jan pa je kot tehnik zdravstvene nega zaposlen v idrijski psihiatrični bolnišnici. Tudi njuna 10-letna hči in 8-letni sin sta že uspešna športnika. Nedavno so na tekaški prireditvi na otoku Pag zmagali kar vsi štirje – vsak v svoji kategoriji na 24 oziroma 7 kilometrov. Nehal sem se spraševati, zakaj tečem. Povezanost s hribi, gozdom, morjem, ko tečeš. Občutek gibanja in svobode. To me navdihuje.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost"Poznavanje preteklosti računalniškega razvoja je nujno za orientacijo, da se nove tehnologije ne bi zarotile proti ljudem."Celjan Dušan Berce, ki mu je računalništvo bilo položeno v zibelko, saj sta informatika bila tako njegov oče kot stric, je svoj prvi računalnik legendarne znamke Spectrum dobil pri desetih letih. Radirka, kot še vedno ljubkovalno imenujejo tipkovnico tega računalnika, ga je v hipu očarala. Računalniški svet, ki je pozneje postal tudi njegov poklic, ga je posrkal. A kot pravi, ima do te tehnologije, ki se bliskovito razvija, strahospoštovanje. Pred desetimi leti je začel zbirati stare računalnike. V zadnjih letih to strast s prirejanjem številnih dogodkov deli tudi z drugimi ljudmi. Kamor koli pride navduši tako staro kot mlado.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost"Dežnikarstvo je hibrid dveh poklicev: finomehanike in šiviljstva. Veliko je drobnega dela, poleg dobrega vida je potrebnega zelo veliko potrpljenja." V starem delu Ljubljane, v eni najstarejših ulic, deluje edina popravljalnica dežnikov in ena redkih delavnic pri nas, ki to staro obrt še goji. Ker je locirana v zgodovinskem središču, jo z zanimanjem obiščejo tudi mimoidoči, tako domačini kot turisti. Staro hišo na Trubarjevi 13, ki je za poslednjo dežnikarico Marijo Lah srečna številka, težko zgrešite. Pozdravi vas s poslikanimi dežniki na fasadi in tudi s kakšnim pravim, ki pomaha na ulico. Lokalno junakinjo je obiskal naš ljubljanski dopisnik Peter Močnik. "Moje stranke so različni ljudje. Mladi, stari, ženske, moški. Veliko je starejših, ampak predvsem zato, ker imajo več časa. Prinesejo za vnuke, za otroke, za domače. Ker sem v centru, me obiskujejo tudi turisti. Zelo sem jim zanimiva, ker sem čisto nekaj posebnega. Z njimi tudi rada poklepetam."

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostLjubiteljski fotograf, kronist brežiških časovDavor Lipej že desetletja ob redni službi s fotoaparatom in kamero beleži dogodke širom po brežiški občini in novice in spomine objavlja na različnih kanalih. S Kulturnim društvom Kapele je v zadnjih letih posnel šest dokumentarnih filmov o etnološki dediščini in še dva o običajih z vinogradniškim društvom Pišece. Pa tudi kar nekaj uspešnih glasbenih spotov in na tisoče foto in video zapisov z dogodkov ter društvenega življena turističnih, vinogradniških, gasilskih in dogodkov drugih društev. Ob tem je ustanovitelj in predsednik Fotokluba Brežice, član več društev, kot so Vrbinar, KD Kapele, Društvo 1824 in nekaterih drugih. Koliko dela in časa zahteva montaža, ne ve nihče, razen njegovih bližnjih, a kljub temu najde čas, da z ženo osvojita kak vrh ali se z motorjem zapeljeta na daljšo turo. Kot dobri decembrski mož pa je s srebrnimi lasmi in enako prepričljivo brado očaral tudi marsikaterega otroka.

Iz novogoriškega radijskega studija se nam je oglasila Eva Furlan z aktualnimi zgodbami z Goriškega konca. Od cvetočih in dišečih burbonk na Kostanjevici do 19. etape Dirke po Italiji, ki bo znova odkrivala ta delček Slovenije. Med drugim smo se odpravili tudi na Kolovrat in Sabotin - za razglede in aktualne zgodbe! Od prelepih burbonk do 19. etape Dirke po Italiji Tokrat se nam je iz novogoriškega studia oglasila Eva Furlan in pripravila celo malho zgodb iz tega dela Slovenije. Od 17. festivala vrtnic, ki je pred vrati, do odprtja Gradu Rihemberk za obiskovalce. Privoščili pa smo si tudi dobršnjo mero športa, 27. maja bo namreč Dirka po Italiji znova zapeljala čez Slovenijo in tekmovalci bodo lahko uživali v čudovitih razgledih. Te se odprejo tudi s Sabotina in Kolovrata. Tudi tam smo se ustavili v tokratnem lokalnem času.  

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost"Tam kjer so mladi, tam sem jaz. Zelo rad sem z njim res, to se med ljudmi vidi, da sva z župnikom rada med ljudmi, to je tisto bistveno pri našem poklicu - v tistem dobrem in še bolj v tistem slabem".Tokratni lokalni junak je zadnji dve lei kaplan v občini Hajdína (blizu Ptuja) Primož Lorbek. Edinec iz haloške občine Zavrč se je za duhovništvo odločil, čeprav je predtem že uspešno študiral gradbeništvo. Zdaj - kot sam pravi - gradi mostove med ljudmi in bogom, a vseeno še rad poprime za lopato in drugo orodje. Prav v predprazničnih dneh je skupaj z mladimi ob župnišču na Hajdini urejal (zunanje) odbojkarsko igrišče. Kakopak z lopato v rokah. Ponosen je, da si je z mladimi blizu in da imajo njegovo številko, na katero pokličejo v stiskah. Delovanje v izjemno obiskani in dejavni župniji, kjer že desetletja pripravljajo izjemno obiskan otroški poletni oratorij in kjer preko župnijskega Karitasa nihče ne ostane sam, ga veseli in bogati. Še posebej je vesel, da lahko letos prvič veliko noč praznuje z in med ljudmi. Duhovnik je namreč postal tik pred razglasitvijo epidemije.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost»Prvi zbornik sem napisal ob deseti obletnici prostovoljnega gasilskega društva Spodnja Kungota, drugega leta 2012, ko smo slavil dvajset let. Letos pa bo ob trideseti obletnici ugledal luč sveta že tretji zbornik …«Čeprav je Drago Korade iz Spodnje Kungote pri Mariboru večji del svojega poklicnega življenja oddelal v upravnih službah povezanih z obrambnimi zadevami v Mariboru in v Pesnici, pa ga je vedno vleklo k obujanju dediščine domačega okolja. Najdemo ga med ključnimi pobudniki in organizatorji prireditev, prostovoljnega gasilskega društva in številnih razstav. Danes je vesten kronist lokalnega življenja, avtor knjig, knjižic in brošur s skupnim imenovalcem domačega in širšega okolja Slovenskih goric.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostPrva Naj učiteljica globalnega učenja pri nas in ena od letošnjih superfinalistov za izbor Global Teacher PrizeUčiteljica slovenščine ter domovinske in državljanske kulture in etike na Osnovni šoli Gornja Radgona Vera Granfol je v skrbi za naš planet skupaj s skupino učencev 100 dni v šolo prihajala v istih oblačilih. Mlade na različne načine spodbuja k razmisleku o okoljskih in družbenih vprašanjih, za inovativne pristope in projekte pa skupaj z učenci žanje odlične uspehe. Kot prejemnica prvega naslova Naj učiteljice globalnega učenja pri nas se je vpisala še med 5 superfinalistov za izbor Global Teacher Prize. Tako učenci kot sodelavci pa jo poznajo tudi kot osebo, ki jim skuša na obraze priklicati nasmeh tudi, ko jim ne gre vse najbolje od rok. Kot učiteljica se zaveda, da ima moč, s katero lahko uči in vzgaja mlade v spoštljive, strpne in aktivne ljudi.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost»Pri takem vodnem bogastvu, kot ga ima Slovenija, je nedopustno, da bi pili vodo iz plastenk« Univerzitetna diplomirana inženirka gozdarstva in magistrica varstva narave, Postojnčanka Špela Habič si gotovo ne bi mogla izbrati boljšega poklica, kot si ga je. Živi za gozd, naravo, soustvarja učne poti, otroke in mladino uči spoštovanja narave in nanje prenaša svoje bogato znanje. Je avtorica več otroških knjig, v katerih jim na zelo domiseln način pojasnjuje naravne pojave, popisala je drevesno dediščino okolja, iz katerega prihaja in je predsednica društva Drobnovratnik, katerega poslanstvo je ohranjanje narave. Opozarja na nespametno ravnanje s pitno vodo, fotografira, sodelovala pa je tudi pri vpisu gozdnega rezervata Snežnik na UNESCOv seznam svetovne dediščine.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostPrvi slovenski doktor lutkarstva, glasbenik, režiser, igralec in pedagog, ki se je ustalil v neposredni bližini gradu Snežnik.Pred jutrišnjim zaključkom letošnjega Kavč festivala v naši tokratni sobotni jutranji oddaji Lokalni junak gostimo Matijo Solceta, prvega slovenskega doktorja lutkarstva, glasbenika, režiserja, igralca in pedagoga, ki se je sicer leta 2011 ustalil v Kozariščah, v neposredni bližini gradu Snežnik, a ga umetniška pot nenehno vodi po svetu. Od njegovega prihoda je dogajanje v sicer nekoliko odmaknjeni Loški dolini bolj razgibano kot poprej, skupaj z ljubiteljem konj Janezom Kandaretom, vsestranskim kulturnim delavcem Miho Razdrihom in drugimi domačini poživlja utrip v vaseh po dolini, skrbi za ohranjanje tradicij, ki jih povezuje tudi s sodobno umetnostjo. Matija Solce, prejemnik številnih mednarodnih nagrad in priznanj, vodi gledališče Teatro Matita, je idejni oče festivala Plavajoči grad in Kavč festivala, z njim pa se je pogovarjal naš notranjski dopisnik Marko Škrlj.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost"Če navdušimo za branje enega otroka, smo naredili ogromno. Spremenili smo mu celo življenje."Božena Kolman Finžgar je zagotovo zaznamovala mnoge generacije mladih s svojimi inovativnimi pristopi in projekti spodbujanja branja. Leta 2016 je prejela nagrado IBI slovenske sekcije za otroško in mladinsko književnost za spodbujanje branja in nato še istega leta postala tudi ime meseca Januarja na Valu 202 in tudi kandidatka za naziv Ženske leta. Decembra lani pa je prejela tudi najvišjo stanovsko nagrado Čopovo diplomo za življenjsko delo na področju knjižničarstva. Božena Kolman Finžgar se je v prostor mladinskega knjižničarstva namreč zapisala s številnimi projekti za spodbujanje ljubezni do branja in predvsem prebujanja zanimanja za branje.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost»Če je naraven sneg, je smučarija še vedno zelo aktualna. Starši imajo željo, da se otroci poleg drugih veščin naučijo tudi smučati.« V rubriki Lokalni junak bomo tokrat spoznali neutrudnega Pavleta Čuka, lastnika majhnega, a zelo priljubljenega smučišča SKI BOR v Črnem Vrhu nad Idrijo. Tam so številni otroci predvsem z Goriške in Notranjske naredili svoje prve smučarske zavoje. Slabo vreme in otoplitev tik pred začetkom zimskih počitnic sta odnesla sneg in smučanje sicer ni več mogoče, vendar je Pavle Čuk z letošnjo zimo kljub temu zadovoljen.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostValerija Čarman: »Otroci z rakom nočejo pomilovanja; potrebujejo spodbudo, objem in občutek, da bo vse okej.« Junaki tretjega nadstropja, otroci, ki so premagali in premagujejo raka, so ustanovili neprofitni inštitut Zlata pentljica. To so storili skupaj z Valerijo in Ivom Čarmanom, ki sta na hemato-onkološki oddelek Pediatrične klinike v Ljubljani prvič prišla leta 1998. Prihajata še danes, njuna pomoč, spodbuda, srčnost, pogovori in objemi tkejo močne niti z otroki tudi potem, ko ti zapustijo bolnišnico. Njihova srečanja so neprecenljiva, pogovori pa neizčrpen vir moči. Skupne zgodbe so zgled dajanja in prejemanja. Zakonca Čarman sta prisluhnila otrokom, ki želijo ozaveščati javnost ter tako premagovati stigmo otroškega raka in težave vnovičnega vključevanja v družbo. Zlata pentljica zdaj povezuje več kot štirideset otrok. Ti bi radi delili svoje zgodbe tudi s tistimi, ki so zdaj na zdravljenju, jim pomagali, jih opogumljali in jim svetovali. Bolezni otrok so tesno povezane s podporo staršev. A otroci z rakom pravijo, da jih lahko razumejo le tisti, ki so preboleli raka. Inštitut Zlata pentljica povezuje otroke, ki vejo, kaj hočejo in kaj bi radi povedali. Pomagali bi radi sebi in drugim. Za svoja prizadevanja so bili nagrajeni z jabolkom navdiha.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostZa dobrobit živali in ohranjanje njihovega okolja lahko z odgovornim obnašanjem ter življenjskim stilom veliko naredi slehernik.Simon Cirkulan, mladi biolog, ki že od zgodnjih otroških let skrbi za živali, je v središču Celja odprl Tropsko hišo. V njej lahko obiskovalci vidijo več kot 100 različnih eksotičnih živalskih in rastlinskih vrst, tudi redkega in ogroženega siamskega krokodila. Številne živali je v hišo prinesel od doma, ostale je pripeljal iz živalskih vrtov s katerimi sodeluje v vzrejnem programu. V njegovem živalskem vrtu so se tako že skotile male opice in pol opice, ki so vpisane na rdeči seznam ogroženih živalskih vrst. Te lahko prosto skačejo med ljudmi, - dvoživke, kače, pajki, so v terarijih, ki so izdelani iz naravnih ali recikliranih materialov. Cirkulan poudarja, da ne gre za običajen živalski vrt, temveč naravovarstveno in izobraževalno ustanovo. Prav vsa živa bitja so pomembna, pravi biolog iz Ljubečne, z izumiranjem vrst se namreč v naravi ruši ravnovesje. To pa ogroža tudi obstoj človeštva.

Aljoši Škaperju je 23. marec v letu 2013 drastično spremenil življenje. Doživel je nesrečo, ki je med drugim omejila tudi njegovo mobilnost. A nezgoda ga je usmerila na pot prizadevanja za večjo dostopnost površin za gibalno ovirane. Razvil je prvi slovenski portal za gibalno ovirane pridem.si ter mobilno aplikacijo Ljubljana by Wheelchair. Sodeluje tudi pri projektu Multimodalna mobilnost za ranljive osebe v okviru ministrstva za infrastrukturo. Z lokalnim junakom se je pogovarjal Peter Močnik. Nezgoda ga je usmerila na pot prizadevanja za večjo dostopnost površin za gibalno ovirane. Razvil je prvi slovenski portal za gibalno ovirane Pridem.si ter mobilno aplikacijo Ljubljana by Wheelchair.Aljoši Škaperju je 23. marec v letu 2013 drastično spremenil življenje. Doživel je nesrečo, ki je med drugim omejila tudi njegovo mobilnost. A nezgoda ga je usmerila na pot prizadevanja za večjo dostopnost površin za gibalno ovirane. Razvil je prvi slovenski portal za gibalno ovirane pridem.si ter mobilno aplikacijo Ljubljana by Wheelchair. Sodeluje tudi pri projektu Multimodalna mobilnost za ranljive osebe v okviru Ministrstva za infrastrukturo. Z lokalnim junakom se je pogovarjal Peter Močnik.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost"Če je od 10 do 15 centimetrov snega, se da lepo splužiti. Če ga je več in še burja piha, je pa precej pestro."V zimskem času so junaki zagotovo vsi, ki skrbijo za to, da so ceste prevozne in se lahko zjutraj brezskrbno peljemo v službo. Ko zapade sneg se na planoti Gora nad Ajdovščino, ki se razprostira od Predmeje do Podkraja, v boj z zasneženimi cestami odpravi devet mož. To se sicer ne zgodi prav pogosto. Ampak, ko se, navadno za popestritev razmer poskrbi še burja. Nekaj teh lokalnih junakov je obiskala Karin Zorn Čebokli.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost Mnogim kmetijam je prav festival Dobrote slovenskih kmetij omogočil začetek samostojne podjetniške poti, s tem pa tudi rast in razvoj.Tokratni lokalni junak je kmetijski strokovnjak Peter Pribožič, Štajerc iz Brestanice pri Krškem, ki že dobra tri desetletja živi in deluje v najstarejšem slovenskem mestu. Je med pobudniki razstave Dobrote slovenskih kmetij, s katero bodo letos na Ptuju že 33.-tič opozorili na pomen podeželja ter ohranjanje in spodbujanje pridelave dobrih domačih izdelkov in pridelkov. Z razstavo, ki se je tudi posodobila s spletno platformo in seznami ponudnikov in njihovih izdelkov ter segla preko meja, omogočajo prodajo potrošnikom, ki tako lažje najdejo kakovostne kmečke izdelke. Mnogim kmetijam je prav festival Dobrote slovenskih kmetij omogočil začetek samostojne podjetniške poti, s tem pa tudi rast in razvoj. Z vodilnim organizatorjem razstave Dobrote slovenskih kmetij in vodjo kmetijske svetovalne službe na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Ptuj Petrom Pribožičem se je pogovarjala Gabrijela Milošič.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostEtnologinja, muzejska svetnica Jana Mlakar Adamič je s svojim skoraj 40 letnim delom v Zasavskem muzeju Trbovlje, tako v muzeju kot širši okolici pustila močan pečat. Raziskovanje vsakdanjega življenja in kulture rudarjev je rodilo vrsto muzejskih razstav in publikacij, pa tudi trboveljsko etnološko pot in muzej in situ -rudarko stanovanje. Tisti, ki so imeli priložnost, da jih je po razstavi ali muzeju popeljala Jana Mlakar Adamič, so si zagotovo obisk zapomnili, zaradi njene srčnosti, predanosti in poznavanja tematike, ki jo je znala popestriti z zanimivimi zgodbami, pa tudi narečno govorico. Jana Mlakar Adamič je svojo pot v Zasavskem muzeju konec minulega leta zaključila in sprejela nove izzive. Njena sled pa bo v zakladnici Zasavskega muzeja in v Zasavju zagotovo ostala.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostProstovoljka, ki za dobra dela in prostovoljstvo navdušuje tudi mladeProstovoljci v teh kriznih časih imajo pomembno vlogo pri blaženju težav v vse bolj razslojeni družbi. Med množico prostovoljcev, ki opravljajo plemenito delo pomoči socialno šibkim posameznikom in družinam, je tudi upokojena profesorica Nuša Rustja iz Novega mesta. Humanitarno poslanstvo je začela opravljati že v Gimnaziji Novo mesto, po upokojitvi je še bolj vpeta v dobrodelnost na različnih področjih, med drugim veliko dela posveča vzgoji mladih za vključitev v prostovoljstvo.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostOb koncu letošnje pomladi bo minilo trideset let odkar je knjižničarka Ksenija Trs prvič stopila na bibliobus Tokratna lokalna junakinja je knjižničarka, ampak ne povsem običajna. Njena knjižnica na kolesih prevaža enajst tisoč knjižnih naslovov po krajih širše mariborske okolice – od Benedikta na vzhodu do Gaja nad Mariboru na zahodu. Ksenija Trs pa knjige ne le izposoja, jih tudi strastno bere in od lani, ko je izšel njen knjižni prvenec tudi piše. Stane Kocutar jo je obiskal na delovnem mestu – v Bibliobusu Mariborske knjižnice, minulo deževno sredo, že v trdem mraku, dobro uro pred iztekom njenega delovnega časa na postajališču v Bresternici.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostDuhovnik, ki ima rad gore, kmetovanje, jeklene konjičke in se odlično znajde v svetu sodobnih tehnologij.Za današnji praznični 1. jutranji program na Radiu Slovenija smo v goste povabili duhovnika Martina Goloba, ki ga bržkone najbolj poznamo po petletnem obdobju njegovega službovanja v Bohinju, že poldrugo leto pa vodi župniji Grosuplje in Lipoglav. Med drugim slovi tudi po svojih domislicah o drive-in načinu blagoslovitve oljčnih vejic in butaric na cvetno nedeljo ter spletnih prenosih maš v času epidemije covida-19, pa tudi po ljubezni do gora, kmetovanja in jeklenih konjičkov. Pogovor z njim je pripravil Marko Škrlj.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostV sežanski bolnišnici trenutno pomaga 30 maturantov programa Tehnik zdravstvene negeV današnji rubriki Lokalni junak ne bomo govorili v ednini, o junaku, temveč v množini, o junakih, kajti mladi, vključeni v program Tehnik zdravstvene nege, ki deluje v sklopu postojnske Srednje gozdarske in lesarske šole, in njihov učitelj mentor Dragan Babuder, si resnično zaslužijo ta naziv in priznanje za pogum. Že ob prvih izbruhih Covida-19  so odhiteli na pomoč v okoliške domove starejših občanov, kjer so zelo cenili njihovi pomoč in mladostniško zagnanost, ki sta premagali vse ovire, letos pa pomagajo v Bolnišnici Sežana. Obiskala jih je Sabrina Mulec.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostKo greste v gore z invalidi, pridete drugačni nazaj, zatrjuje Slovenjgradčan, ki je v nesreči pred 25. leti postal tetraplegik. Zdaj med drugim organizira Festival drugačnostiStojan Rozman, tetraplegik iz Slovenj Gradca, je najbolj znan po svojem zadnjem projektu, ko je z vozičkom prevozil vse koroške občine in skrbno popisal ovire, s katerimi se v javnem prostoru srečajo invalidi. Šlo je za projekt multimodalne mobilnosti, rezultat pa bo aplikacija, ki bo različnim ranljivim skupinam, ne le invalidom, pomagala pri načrtovanju poti. »Na koncu dneva se vedno vprašam, ali sem dal vse od sebe, če sem naredil kje napako in zakaj,« je dejal. Pravi, da če so poti primerno urejene za gibalno ovirane, so pogosto primerne tudi za večino ostalih prebivalcev iz ranljivih skupin, denimo starejše, mamice z vozički. Navdušen je nad širitvijo mrež kolesarskih poti, saj to tudi invalidom omogoča varnejšo vožnjo in biti na svežem zraku. »Res poskušam gledati čim širše. In vse to me napolni, to je moja baterija, ko dobim informacijo, da sem naredil nekaj uporabnega,« doda. Tudi sicer je Slovenjgradčan vpet v številne aktivnosti, mnoge so povezane tudi z hobiji iz časov pred nesrečo. Takrat je bil denimo gorski vodnik, zato bi se tudi v hribe še rad vrnil. Vpet je v projekt Planinske zveze Slovenije Gibalno ovirani gore osvajajo. Poglejte, tule imam lep pogled na Uršljo Goro, kamor še želim pritI. Pestro življenje invalidov navsezadnje odraža Festival drugačnosti, ki ga prireja Društvo paraplegikov Koroške. Stojan Rozman je pobudnik in organizator. S tem pravi, skuša odstirati ravno to pestro ustvarjalnost invalidov na vseh področjih od literature in naprej, ki je pogosto zakrita javnosti. Po poklicu je varnostni inženir, zdaj je invalidsko upokojen. In 25 let je že, od kar je od utrujenosti zaspal za volanom, prometna nesreča pa mu je povsem spremenila življenje. A z vsemi aktivnostmi dokazuje, da živi polno življenje. Če imaš zdravje in podporo, je marsikaj mogoče. Izbrati je treba, kar te veseli, kar zmoreš. Važna je tudi pomoč in razumevanje okolja. Po nesreči se vse spremeni, tudi prijatelji, znanci se zamenjajo. Ob njem je že več kot 12 let tudi psička Kira, s katero sta uigran tim. Rozman med drugim sodeluje pri mednarodnem projektu, v okviru katerega pripravljajo enotni evropski standard za pse pomočnike in kot pravi, ga bodo kmalu končali.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostVsestranski umetnik iz Bistrice ob Sotli Franci Černelč iz Bistrice ob Sotli je močno vpet v družabno življenje v domačem kraju in tudi širše; glasbenik, dolgoletni dirigent tamkajšnjega mešanega zbora, pobudnik Etno skupine Nojek, pobudnik in dirigent Godbe na pihala Bistrica ob Sotli, avtor občinskih insignij, učitelj glasbe, pesnik, skladatelj... Pa tudi steklar, ki je oblikoval celo protokolarna darila. Da bi ohranili vsaj nekaj drobnih znanj steklarske obrti in umetnosti in o tem širili dober glas, je leta 2005 uspel s pobudo za ustanovitev Društva steklarjev Slovenije, katerega ustanovni član je. Vse to in še kaj več je Franci Černelč. Njegovo prizadevno delo v kulturi so v domači Bistrici ob Sotli že pred desetletjem nagradili z nazivom častni občan, ponosen je na plaketo JSKD za dolgoletno in uspešno delo, saj vse življenje krmari med glasbo in likovnim ustvarjanjem.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost»V Zavodu za slepo in slabovidno mladino so nas zelo navajali na samostojnost. To je pomembno področje in tega danes manjka pri vzgoji.«Tokrat bomo spoznali Idrijčanko Metko Pavšič, ki kljub slabovidnosti živi polno in samostojno življenje. Po izobrazbi je socialna delavka, kot animatorka je že vrsto let zaposlena v Domu upokojencev Idrija. Je tudi gledališka igralka, sourednica poljudno-znanstvene revije RIKOSS. Z Metko Pavšič se je o njenem otroštvu, službi in razbijanju tabujev o slepoti pogovarjala Nina Brus.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostOd pomočnice v vrtcu do ustanoviteljice zasebnega vrtca, Tokratno lokalno junakinjo smo obiskali v slovenskem najstarejšem mestu. Tamara Peklar Korošec je tista pogumna ženska, ki ima veliko srce, veliko družino, vedno pomaga drugim, nenehno širi svoja obzorja in obzorja drugih. Prav zato se je pred leti podala na samostojno podjetniško pot, ustanovila zasebni vrtec, ki pomembno bogati življenje otrok in staršev pa tudi lokalne skupnosti. S Tamaro Peklar Korošec se je pogovarjala Gabrijela Milošič.

Vzporedno z globalnimi podnebnimi konferencami in njihovimi visokimi cilji potekajo tudi prizadevanja za varovanje narave in našega planeta na lokalni ravni. Med ta prizadevanja zagotovo spada tudi delovanje Centrov uporabnih predmetov. V Izoli imajo že dva, vodi pa ju Metka Magdalena Šori, ki je sicer dejavna tudi na številnih drugih področjih. Njen cilj je predvsem zmanjšanje količine odpadkov. Z Metko Magdaleno Šori se je pogovarjala Jasna Preskar."Prekomerna potrošnja ni recept za srečo. Vrnimo se k izmenjavi!"Vzporedno z globalnimi podnebnimi konferencami in njihovimi visokimi cilji potekajo tudi prizadevanja za varovanje narave in našega planeta na lokalni ravni. Med ta prizadevanja zagotovo spada tudi delovanje Centrov uporabnih predmetov. V Izoli imajo že dva, vodi pa ju Metka Magdalena Šori, ki je sicer dejavna tudi na številnih drugih področjih. Njen cilj je predvsem zmanjšanje količine odpadkov. Z Metko Magdaleno Šori se je pogovarjala Jasna Preskar. Čas je za lahkotnejše življenje, pot sta pa izmenjava in ponovna uporaba.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostDolgoletni aktivist za pravice Romov in izboljšanje položaja romske skupnosti pri nasDarko Rudaš je dolgoletni občinski svetnik v Mestni občini Murska Sobota, vodi pa tudi Forum romskih svetnikov Slovenije. Poznamo ga kot dolgoletnega aktivista za pravice Romov in izboljšanja položaja romske skupnosti pri nas, predstavlja pa še nevladne organizacije v aktualnem Razvojnem svetu pomurske regije. Kot prvi predsednik samostojne krajevne skupnosti Pušča se zdaj trudi za njen turistični razvoj. Ob letošnji 110-obletnici naselja Pušča pravi, da se tamkajšnji Romi več ne sramujejo svoje drugačnosti, pač pa se z njo razkazujejo. Zavedajo se, da so njihovi obiskovalci željni doživetij in ne zgolj fotografij iz romskega naselja, v katerem imajo že 60 let elektriko in samo leto manj tudi vrtec.

V tokratni rubriki Lokalni junak gostimo Gojka Zalokarja, ki je pred petindvajsetimi leti prevzel krmilo takrat novorojenega ljubljanskega maratona. V četrt stoletja je lokalni športni dogodek, ki je v samem začetku štel le nekaj več kot 600 tekačev, prerasel v prepoznaven športni spektakel z več tisoč tekači, ki se ga udeležuje tudi nemalo amaterskih in poklicnih tekačev iz Evrope in sveta. Ljubljanski maraton se celo ponaša z zlatim znakom Mednarodne atletske zveze. Zahvalo za minulo opravljeno delo so Gojku Zalokarju, ki žezlo zdaj predaja naslednikom, izkazali tudi z nagrado glavnega mesta Ljubljana. S tokratnim lokalnim junakom se je pogovarjal Peter Močnik.Zahvalo za minulo opravljeno delo so Gojku Zalokarju izkazali tudi z nagrado glavnega mesta LjubljanaV tokratni rubriki Lokalni junak gostimo Gojka Zalokarja, ki je pred petindvajsetimi leti prevzel krmilo takrat novorojenega ljubljanskega maratona. V četrt stoletja je lokalni športni dogodek, ki je v samem začetku štel le nekaj več kot 600 tekačev, prerasel v prepoznaven športni spektakel z več tisoč tekači, ki se ga udeležuje tudi nemalo amaterskih in poklicnih tekačev iz Evrope in sveta. Ljubljanski maraton se celo ponaša z zlatim znakom Mednarodne atletske zveze. Zahvalo za minulo opravljeno delo so Gojku Zalokarju, ki žezlo zdaj predaja naslednikom, izkazali tudi z nagrado glavnega mesta Ljubljana. S tokratnim lokalnim junakom se je pogovarjal Peter Močnik.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostVsi, ki se oglasijo pri Majdi vedo, da bodo njihove stiske ostale pri njejMajda Smrekar v prostorih nekdanje trgovinice v središču Nove Gorice zbira rabljeno otroško opremo, obleko, obutev, tudi hrano… Na vrata Humanitarnega društva KID, potrkajo mamice samohranilke, tujke, otroci, ki rabijo pomoč in upokojenci iz bližnjih blokov. Prav slednji se revščine najbolj sramujejo. Trdo so garali, da so si prislužili pokojnino vendar jim ta ne omogoča dostojnega življenja. Vsi, ki se oglasijo pri Majdi vedo, da bodo njihove stiske ostale pri njej in da bodo dobili vsaj najnujnejšo pomoč, nasvet ali pa bo kar sama poklicala pristojne institucije in začela reševati težave. Majda zagotovo sodi med novogoriške humanitarne junakinje. Z njo se je pogovarjala  Nataša Uršič.

Maša Gril je že več kot dvajset let specialna pedagoginja na osnovni šoli Šenčur. Otroci z učnimi, osebnostnimi in socializacijskimi težavami ji večkrat povedo, da je ona v šoli zato, da je njim lepo. To bi lahko povedali tudi otroci iz azilnega doma. Številni iz Konga, Palestine in Iraka so že dobili status begunca. Maša Gril v dobrodelnem društvu Petka za nasmeh skupaj s somišljeniki in s širokim krogom ljudi skrbi zanje in jim pomaga. Prepričana je, da se bodo otroci lahko vključili, če jim bomo to omogočili. Poleg otrok pa njen svet zapolnjujejo tudi starostniki: Franc iz kranjskega doma upokojencev, Tilka iz kranjskogorskega Viharnika in Justi jo vedno težko čakajo. Spoznala jih je v obdobju epidemije in skrbela zanje. Njihova povezanost se je ohranila. Kot prostovoljka ve, da jo čakajo, zato kljub obveznostim vedno najde čas zanje. Maša Gril je tudi zunanja sodelavka Varuha človekovih pravic pri zagovorništvu otrok, koordinatorica za Gorenjsko.O rabi pridevniških parov: deloven in delaven ter družben in družaben.O blizuizraznicah smo v KiKsu že govorili. Pa se najprej spomnimo, kaj sploh so. Gre za besede oz. besedne zveze, ki se razlikujejo v eni ali dveh črkah oz. glasovih, pomensko pa ni nujno, da so si sorodne. S tujko jih imenujemo paronimi, slišimo pa tudi poimenovanje blizuzvočnice. Tokrat se bomo ukvarjali z dvema pridevniškima paroma, pri katerih smo večkrat v dvomih, kako ju uporabiti, in sicer s pridevnikoma delaven in deloven ter družben in družaben. Z ustrezno izbiro nas seznanja doc. dr. Tina Lengar Verovnik, predavateljica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in raziskovalka na ZRC SAZU. Delaven – deloven Pridevnik delaven opisuje osebo, ki rada dela, je marljiva (SSKJ), v prenesenem pomenu pa se ta lastnost lahko pripiše tudi nečloveškemu, npr. delavne roke. Pridevnik deloven se nanaša na samostalnik delo in tvori vrsto stalnih besednih zvez, kot so delovno mesto, delovna sila, delovni čas, delovna doba … Družben - družaben Družben se nanaša na enega od treh pomenov samostalnika družba (SSKJ): skupnost ljudi in njihovih odnosov; skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi; podjetje z več solastniki in delničarji. Ta pridevnik je tudi ustreznejši pri poimenovanju omrežij - družbena omrežja, saj omogočajo nepregledne možnosti rab. Družaben pa se nanaša na razvedrilo in zabavo, npr. družabne igre, ali pa na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, npr. družabni dogodki. In če nam v vsakdanji rabi takšni primeri marsikdaj “parajo živce”, so v svetu literature in ustvarjalnosti blizuizraznice še kako dobrodošle, poudarja doc. dr. Tina Lengar Verovnik. “Uporabljamo jih lahko kot posebno figuro, ki jo imenujemo besedna igra ali paronomazija, kjer se poigravamo s podobo in pomeni besed. Posebej pogosta je v književnosti za otroke.” Raba blizuizraznic pa deluje kot učinkovito slogovno sredstvo tudi v nekaterih novinarskih žanrih, predvsem v časopisnih naslovih.

Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnostPriljubljeni ravnatelj Gimnazije Celje – Center zase pravi, da ni deloholik, temveč delohobik.»Najboljši na svetu!« »Dober človek, zelo rad pomaga,« »prijazen je, z njim se da vse zmeniti,« »potrudi se za vsakega posebej, pri vseh projektih nas spodbuja, odličen je,« to je le nekaj komentarjev dijakov Gimnazije Celje – Center o njihovem ravnatelju. Od kar je 41-letni glasbeni pedagog Gregor Deleja pred sedmimi leti prevzel krmilo Gimnazije Celje - center je na njej zapihal svež veter. Številni projekti, ki jih ob podpori profesorjev izvajajo učenci odmevajo po vsej državi. Čeprav je ravnatelj pobudnik sprememb, pa večino zaslug pripisuje srednješolcem. Poleg šole in seveda družine je njegova velika ljubezen glasba. Ker deluje in pomaga tudi v drugih društvih ter ustanovah, kot je na primer Hiša kulture Celje, Rotary klub in še bilo lahko naštevali, je prav neverjetno, kako mu uspe opraviti vse dnevne obveznosti. S priljubljenim ravnateljem se je pogovarjal Matija Mastnak. Pogovor je nanesel tudi na izzive, ki jih je šolam prinesla epidemija.