Preselila se je v Mehiko in sedem let prala na roke
Pranje na roke je ena od prilagoditev, ki jih je morala sprejeti Pushpa Devi, nekoč Cvetka Rojko, še pred tem pa Cvetka Cipot, ki se je pred 15 leti preselila v Mehiko. Čeprav je Ciudad de Mexico popolnoma drugačno od rodne Murske Sobote se je nemudoma počutila, kot da je ob pravem času na pravem kraju - končno tam, kamor spada. V intervjuju pripoveduje o Ciudad de Mexicu, o svojem prilagajanju na drugačne, (nižje) ekonomske in nasploh življenjske standarde, s katerimi v resnici nikoli ni imela težav, ter o nekaterih zanimivih kulturnih fenomenih, ki jo še danes zabavajo.
2/1/2024 • 17 minutes, 35 seconds
V Savdski Arabiji ni heca s TikTokom
Partnerja Tara in Amadej sta podiplomska študenta mednarodnih odnosov v Parizu, kamor sta pred nekaj tedni prispela po približno desetih mesecih potovanja. Obiskala sta kar nekaj bližnjevzhodnih in azijskih držav, še pred tem pa opravljala prakso na jugovzhodu Turčije blizu Sirije. Med drugim pripovedujeta o tem, kako težaško, a za človeka, vajenega intelektualnih naporov, osvobajajoče je delo v ribji industriji na Danskem. Tja hodita namreč enkrat letno za en mesec potrpet in zaslužit približno štirikratnik slovenske povprečne plače, kar jima izdatno pomaga pri izvedbi načrtovanih potovanj. Pa o tem, kako so ju nekoč tihotapci na meji med iraškim Kurdistanom in Turčijo skušali izkoristiti kot muli, in o tem, kako sta (po nerodnosti) postala vplivneža z več deset tisoč sledilci v Savdski Arabiji.
1/25/2024 • 18 minutes, 25 seconds
Dotik je v Braziliji osnova komunikacije!
Iztoka je pred približno 15 leti izgorelost zaradi prenapornega dela v enem od večjih slovenskih podjetij prisilila k odločitvi, da v svojem življenju nekaj radikalno spremeni. Že od otroških let je gojil željo po obisku Brazilije, ki si jo je uresničil ob tej priložnosti. Sprva si je sicer nameraval vzeti nekaj mesecev za oddih in nujno regeneracijo, nato pa naj bi se vrnil na svoje prejšnje delovno mesto, tako so bili tudi dogovorjeni. Kmalu je ugotovil, da ga življenje v Južni Ameriki duhovno bolj izpolnjuje, predvsem pa manj obremenjuje. Zdaj opravlja delo turističnega vodiča po državah Južne Amerike.
1/18/2024 • 16 minutes, 45 seconds
V škotski kulturi ni dvojne vljudnostne zanke
Gostja je (bodoča) mlada zdravnica, ki se po šestih letih prebivanja na Škotskem in zdaj le še mesec dni pred zaključnimi izpiti na študiju medicine v Edinburgu zelo veseli trenutka svojega slovesa od tamkajšnjega podnebja. Vlažnega mraza, ki mu pogosto pomaga tudi veter, ima namreč dovolj. Razmišlja, da bi si prvo zaposlitev poskusila najti v Avstraliji.
1/11/2024 • 15 minutes, 33 seconds
Brat in sestra sta si vsak na svojem koncu sveta bliže kot kadarkoli
V epizodi posebne praznične serije oddaj V ožjem družinskem krogu še dodatno krepimo družinsko noto, svojo definicijo "ožjega kroga" pa razširjamo skoraj do neprepoznavnosti. V posmeh časovni razliki med seboj se pogovarjamo z dvema gostoma: bratom in sestro, ki živita vsak na svojem koncu sveta: Aljoša Toplak v Bangkoku na Tajskem, Mateja Toplak pa v Banffu na vzhodu Kanade. Mateja je bila tista, ki je Aljoša »zvlekla« na prvo resno potovanje. Obiskal jo je, ko je bila na Kitajskem. Danes sta v rednih stikih in drug drugemu v podporo. Oba v prostem času pišeta potopise in sta pri tem drug drugemu tudi lektorja in urednika.
12/28/2023 • 15 minutes, 53 seconds
Božično presenečenje iz Ugande
V drugem delu posebne serije oddaj z naslovom V ožjem družinskem krogu se po nekaj letih spet pogovarjamo z novinarko in dolgoletno članico naše globalnovaške družine Tino Smole, ki živi in dela v Ugandi. Tokrat izjemoma živo! Tini smo namreč, kot se v družinskih krogih ob teh praznikih spodobi, pripravili tudi presenečenje ...
12/21/2023 • 19 minutes, 57 seconds
Na Japonskem so tatuji tabu
December je prazničen mesec, zato ga bomo preživeli "v ožjem družinskem krogu" – kot se spodobi. No, v kontekstu oddaje Globalna vas ta "ožji krog" pomeni ves planet, pridevnik "družinski" pa se nanaša na razvejeno mrežo naših gostov, ki smo jih spoznali skozi leta. V posebni seriji oddaj V ožjem družinskem krogu tako kličemo že davno pridružene člane naše globalnovaške družine, s katerimi se nismo slišali že leta, ter preverjamo, kje in kako so danes. V prvi oddaji se pogovarjamo s Tino Škorjanc, ki je prav v času svojega prvega gostovanja pri nas pred dobrimi sedmimi leti New York zamenjala za Abu Dabi, danes pa živi v Kjotu na Japonskem.
12/14/2023 • 17 minutes, 36 seconds
S kolesom od Turčije do Indije
V še eni netipični Globalni vasi se odpravljamo na prav poseben potep: skupaj z Rokom Jelovčanom, ki se je po osmih mesecih pravkar vrnil v domače kraje, podoživljamo njegovo 13.000-kilometrsko kolesarsko (!) pot od Turčije do Indije. V intervjuju pripoveduje o tem, kaj ga žene na take ekstremne ture, in z nami deli nekaj svojih najzanimivejših izkušenj.
12/7/2023 • 16 minutes, 13 seconds
Življenje v "spalnem kontejnerju"...
V oddaji gostimo še eno povratnico. Maruša Jakše se je v domovino vrnila po kar nekaj letih poskusov uveljavljanja v Združenih državah Amerike, kjer ji ni uspelo najti kakšne bolj trajne oblike bivanja in dela. Na lastni koži je izkusila kruto resničost diskriminiranih tujih delavcev v Ameriki: v eni izmed svojih služb se je namreč pritožila svojemu šefu, ker so morale s sodelavkami spati v bivalnih kontejnerjih, v katerih bi v normalnih razmerah lahko živele maksimalno tri, notri pa jih je stlačiš dva- do trikrat toliko. Nadrl jo je, češ da tam nima enakih pravic kot "pravi Američani", in da kot tujka lahko samo zadovoljna s tem, kar dobi. Ta težka izkušnja se je po njenih besedah izkazala za neprecenljivo, predvsem pa prelomno glede njenega osebnostnega razvoja. Po njeni zaslugi se med drugim, kot pravi, precej bolj boji načrtne in zavestne človeške zlobe kot pa na primer stikov z ljudmi s socialnega dna - tudi če gre za sobivanje z malimi kriminalci z ulice, kot denimo v Brooklynu, kjer se je kot edina belka daleč naokoli počutila "zelo lepo sprejeto" med uličnimi preprodajalci cracka.
11/30/2023 • 16 minutes, 22 seconds
V Čilu nihče ne "šmergla" ukradenih telefonov
Ekonomistka Tina Kastrevc se je že med študijem odpravila v tujino. Dobro polovico zadnjih 11 let na tujem je preživela v švicarskem Zürichu, nekaj časa pa tudi na Portugalskem, Nizozemskem in v Veliki Britaniji. Zaradi preobremenjenosti in utrujenosti, ki sta pogosti posledici dela v svetu visokega finančništva, se je lani odločila vzeti leto odmora in raziskovati slabše uhojene poti na koncih sveta, ki jih še ni poznala. Z nahrbtnikom je prepotovala del Južne Amerike in Afrike ter preromala t. i. Jakobovo pot, v mednarodnem okolju znano kot El Camino. Oktobra se je preselila nazaj v Slovenijo.
11/23/2023 • 16 minutes, 12 seconds
Narediti se Francoza res ni iz trte izvito...
Aleš Franjko je nekdanji pripadnik Slovenske vojske, ki se je pred slabimi 20 leti preselil v belgijski Mons, točneje v vojaško bazo Nata, potem ko je dobil delo v tamkajšnji kadrovski službi. Pravi, da je v sklepnih fazah postopka vrnitve v domovino, ki jo pogreša predvsem po zaslugi nekaterih vidikov življenja v Belgiji, ki jih tu nikakor ne bo: v prvi vrsti kislega vremena in več mesecev trajajoče "teme" v hladnejši polovici leta, pa tudi onesnaženosti mesta, kar je bila zanj ena bolj presenetljivih ugotovitev - in hkrati eno največjih razočaranj - o Monsu.
11/15/2023 • 15 minutes, 26 seconds
V Maroku so droni strogo prepovedani!
Martin je pilot pri nizkocenovnem letalskem prevozniku. Zadnjih nekaj let je bil stacioniran v Bergamu v Italiji, od koder se je lahko redno vračal domov, potem pa je sprejel ponudbo za začasno premestitev v Maroko, ki je tako po kilometrini kot tudi po povezavah, ki so na voljo, dosti dlje od Slovenije. Še pred nekaj meseci je nestrpno čakal, da se obdobje, načrtovano za njegovo bivanje tam, izteče, pred kratkim pa je ugotovil, da mu življenje v srfarskem obalnem mestu Agadir zelo ustreza. Celo tako, da sta se njegova partnerica in tri mesece star sin zdaj preselila k njemu.
11/9/2023 • 18 minutes, 19 seconds
Imate v Sloveniji sploh kinodvorane?
Gostja oddaje bo Tara Podkrajšek, ki jo je ljubezen do konjev v zgodnjih 20-ih letih starosti odnesla v tujino, kjer je za delo z njimi več možnosti. Najprej v sosednjo Avstrijo, kjer je prebila tri leta, nato se je leta 2014 preselila v Oklahomo, zdaj pa živi v Teksasu. Točneje v manjšem mestecu slabo uro vožnje severneje od Dallasa, ki mu pravijo Pilot Point in ki kljub modernizaciji še ohranja rančarsko tradicijo konjeništva in živinoreje. V Sloveniji, kot pravi, že zaradi nerazvitosti področja, ki jo zanima, ne bi mogla nikoli najti svoje niše, v ZDA pa je možnosti za delo (tudi za trenerje v konjeništvu) neprimerljivo več. Ima pa tamkajšnja fleksibilnost trga dela tudi negativne plati, kar je spoznala pred kratkim, ko je zanosila, in v mesecu dni izgubila praktično vse svoje stranke. Trenutno je tako s svojo nekajmesečno hčerjo na "prisilnem" odmoru od službe, januarja, ko naj bi nadaljevala, pa se jima bo v Pilot Pointu pridružila Tarina mama, da ji občasno pomaga pri vzgoji in vsakdanjih opravilih.
11/2/2023 • 16 minutes, 31 seconds
Moj fant je prej podvomil v Boga kot v (nizozemskega) Miklavža
Psihologinja Tajda Laure prebiva v Utrechtu. Študirala je v Leidnu, vmes živela tudi v Haagu, na delo pa se vozi v Rotterdam. V osmih letih na Nizozemskem je torej spoznala kar nekaj tamkajšnjih mest. Opaža, da jih tako rekoč vse in vse bolj zaznamuje velika prostorska kriza, pri čemer je najočitnejša stanovanjska problematika. Dela na področju duševnega zdravja študentov, ki so tudi tako še posebej ranljivi: predvsem tisti iz tujine so pred časom celo protestirali, da bi opozorili na dejstvo, da po uspešnem vpisu na tamkajšnje fakultete ne morejo do stanovanj, in sicer tako, da so več tednov prenočevali v šotorih. Med drugim pripoveduje o tem, kako težko se je privadila na nizozemsko prehrano, in o tem, kako zlahka se zrediš, če se prehranjuješ "pravoverno nizozemsko", tj. s sendviči. Pa tudi o tamkajšnji "obsedenosti" z načrtovanjem tako vsega službenega kot tudi prostočasnih dejavnosti ... Ter o zaposlenosti, če ne celo obremenjenosti kot osnovnem stanju človeka. "Delovno" je, kot pravi, na Nizozemskem najpogostejši in najbolj pričakovan odgovor na vprašanje "Kako si?".
10/26/2023 • 16 minutes, 20 seconds
Tu ločevanja odpadkov skoraj ni!
Rok Černac je bil 15 let receptor v različnih hotelih na slovenski obali, potem pa se je počasi naveličal pretežno sezonske narave dela, pri katerem te delodajalec potrebuje od aprila do oktobra, "nato pa se moraš vsako leto znova nekako sam znajti". Da danes živi v Budimpešti, pa tudi to, da se je v nasprotju z večino naših izseljencev, ki najpogosteje iščejo priložnosti v državah z višjim ekonomskim standardom od slovenskega, sploh preselil na Madžarsko, je naključje. Prošnje za delo je namreč hkrati razposlal na več koncev in krajev, odgovor pa so mu najhitreje poslali iz velikega dubajskega letalskega podjetja, ki je potrebovalo uslužbenca v eni svojih izpostav v madžarski prestolnici. V manj kot mesecu dni je bil tako že preseljen in zaposlen. Z delom je zadovoljen, to je po njegovem mnenju bolj zasluga podjetja kot države (na Madžarskem namreč država delodajalcem ne predpisuje izplačila regresa, tudi čas za malico ni plačan itn.), pa tudi sicer mu v življenju tam, kot pravi, načelno nič ne manjka. Čeprav so pri naših sosedih menda trgovine malo slabše založene kot pri nas in čeprav ga precej moti tamkajšnji odnos do okolja (ulice so, poudarja, veliko bolj umazane kot v Sloveniji, poleg tega pa tam še vedno ne ločujejo odpadkov).
10/19/2023 • 14 minutes, 15 seconds
Namesto McDonaldsa Vkusno i točka...
Črt se je lani preselil v Moskvo in se tam poročil z Ano. Našel si je delo, najprej kot kuhar, nato še kot kurir na električnem kolesu. Ko se je že zazdelo, da se mu življenje v tujini počasi "postavlja", se je začela vojna v Ukrajini in okolje je postalo nezdravo. Vrnil se je v Slovenijo, kjer se zdaj ukvarja z birokracijo in čaka, da se mu končno v Ljubljani pridruži tudi žena.
10/12/2023 • 13 minutes, 12 seconds
V Zürichu tudi z dobro plačo le stežka do svojega stanovanja
Gostja je mlada nevrokirurginja, ki zadnjih sedem let živi v švicarskem Zürichu. Pravi, da se dobrih 800 kilometrov - a hkrati tudi "en cel svet" - stran od rodnih Domanjševcev v Prekmurju počuti zelo domače. Z vsaj dvema sosedoma ima dovolj poglobljene odnose za občasen površinski, a pristen pomenek o kakšnih vsakdanjih zadevah, kar sicer v večjih švicarskih mestih ni prav pogosta praksa. Živi v najemu, nakupa stanovanja v mestu si zaradi astronomskih cen kljub dobri službi s solidno plačo ne bi mogla privoščiti, kar menda velja tudi za njene precej starejše kolege s klinike. Dodaja še, da stike najlaže navezuje z drugimi priseljenci iz vzhodnejših in južnejših delov Evrope, ki pa jih v Zürichu na srečo ne manjka.
10/5/2023 • 16 minutes, 26 seconds
Življenje v Buenos Airesu s 4 alarmi in 6 kamerami...
Gost oddaje je argentinski Slovenec Juan Žitnik. V 50-ih letih prejšnjega stoletja je bil rojen v eni izmed slovenskih vasi v Buenos Airesu, od koder ga je želja po delu in raziskovanju na področjih tehnike oz. elektrotehnike, strojništva ipd., vodila od podjetja do podjetja. Pravi, da je skupno zamenjal vsaj osem zaposlitev. Pred nekaj leti se je zaradi skokovitega povečanja kriminala v argentinski prestolnici preselil v enega manjših naselij v Cordobi, kjer so se sosedje sprva smejali njegovi "paranoji" in dejstvu, da je svojo hišo zaščitil s kar štirimi alarmi in opremil s kovinskimi ograjami tudi od znotraj. Danes imajo menda tudi sami tovrstno zaščito - še vedno pa je življenje tam varnejše od tistega, ki ga je spoznal v Buenos Airesu. Sam bi najraje posnemal svojega sina in hčer, ki sta pred kratkim odšla iz Argentine in se ne nameravata nikoli več vrniti, in rad bi svoja starejša leta preživel v Sloveniji. Vendar je - tako kot mnogi, ki imajo v Argentini vse svoje premoženje - ujetnik tamkajšnjega gospodarstva oz. pobesnele inflacije, po zaslugi katere ne more ničesar prodati, ne da bi s tem ogromno izgubil.
9/28/2023 • 17 minutes, 58 seconds
Nogomet je v ZDA vse bolj popularen
V tokratni epizodi Globalne vasi se odpravljamo se v Austin, kjer za tamkajšnji nogometni klub že več kot dve leti in pol igra Žan Kolmanič. V enem najbolj sončnih mest na svetu se počuti zelo dobro in pravi, da je odlično mesto za življenje. Ameriška nogometna liga MLS je že več let v vzponu, pogoji za delo pa zaradi velikih finančnih vložkov izvrstni. Veseli se tudi priložnosti, da bi zaigral proti Lionelu Messiju. Kot nogometaš je prepotoval dobršen del Združenih držav Amerike, s soigralci pa pogosto najde tudi čas za ogled znamenitosti v mestih, kjer gostuje njegova nogometna ekipa.
9/21/2023 • 15 minutes, 9 seconds
Izstrelitev severnokorejskih raket sredi noči - nič nenavadnega...
Odpravljamo se na Okinavo, samostojno otoško prefekturo v bližini Japonske, ki je bila desetletja po koncu druge svetovne vojne pod ameriškim nadzorom. Še danes je tam približno 30.000 ameriških vojakov, med njimi partner Tanje Albreht, ki ga je spoznala med svojim nekajletnim bivanjem v Bahrajnu. Tanja v intervjuju pripoveduje o svojih vtisih in izkušnjah z Okinave in jih primerja tako s tistimi z Japonske kot tudi iz Bahrajna. Med drugim pove, kako je preživela zadnji (a ne prvi) preplah ob izstrelitvi severnokorejskih bojnih raket in kako so bile z navijaškega gledišča videti tekme svetovnega prvenstva v košarki, ki jih je obiskala nedavno - za razliko od kakšne druge pred le nekaj meseci, ko so bile tam še obvezne maske za vse obiskovalce, verbalno navijanje pa prepovedano. Na Japonskem je namreč covid-19 "še aktualen", pravi, na kar še vedno opominjajo tudi redna opozorila in obvestila iz zvočnikov na javnih površinah.
9/14/2023 • 17 minutes, 23 seconds
Moj življenjepis izgleda tako, kot da bi ga narisal 5-letni otrok!
V prvem delu nove sezone oddaj Globalna vas se odpravljamo v Banff, kanadsko gorsko mestece z 9.000 prebivalci in štirimi milijoni obiskovalcev na leto. V naravnih bogastvih tamkajšnjega nacionalnega parka in lokalni ponudbi raznih turističnih storitev, kot so jahanje, rafting ipd., ki bi si jih sicer težko privoščila, trenutno uživa tudi slovenska popotnica in potopiska Mateja Toplak. V Banff jo je pot ponesla po sedmih letih potovanj, v katerih je med drugim preštopala Indijo in Kitajsko, raziskala več evropskih držav, kar leto in pol pa preživela na križarki, s katero je preplula velik del sveta. Trenutno dela kot receptorka v enem izmed manjših hotelov, "živi življenje" in nabira nove izkušnje tudi zato, da bi dobila navdih za nadaljnje pisanje.
9/6/2023 • 17 minutes, 7 seconds
Uvažanje slovenskega vina na ploščato Nizozemsko
Katjo Podvinšek je v Amsterdam pripeljalo delo osebne asistentke za tetraplegika. Na Nizozemskem opaža kopico znanstvenih dosežkov in družbenih premikov, ki invalidom pomagajo živeti vse bolj neovirano. Katja pravi, da tulipani, zabave in mlini na veter v državo še vedno privabijo največ turistov, okrožja rdečih luči in amsterdamske "kavarne" pa županja intenzivno seli izven centra. Nova turistična atrakcija utegne biti slovensko vino, ki ga Katja s partnerjem uvaža v ploščato deželo.
6/22/2023 • 14 minutes, 14 seconds
Preveč plesniv sir ne obstaja!
Lucija Laubry je hči francoskega očeta in slovenske matere. Neprestano premikanje ji ne predstavlja več izziva, saj je stalno bivališče zamenjala že sedemkrat. Trenutno domuje na obrobju Pariza, kjer obiskuje medicinsko fakulteto. V sebi združuje zanimivo mešanico francosko-slovenske identitete. Pravi, da Slovenci pijejo več, Francozi pa znajo v pitju bolj uživati. Pravi tudi, da noben sir ni preveč plesniv in da so Francozi stereotipom navkljub zelo potrpežljivi in topli ljudje.
6/14/2023 • 15 minutes, 10 seconds
"Goveje muzike" ni poslušal, dokler ni zapustil Slovenije
Žaka Kovačiča je kot 22-letnega "zabave željnega mulca" prijatelj prepričal, da gre z njim živet na Kanarske otoke. Zgodilo se je v hipu: pustil je takratno punco, se poslovil od domačih, spakiral kovčke in šel. Po treh mesecih je pod močnim vplivom domotožja začel resno dvomiti o svojih odločitvah, in po nekajmesečni avanturi so ga dvomi privedli nazaj domov. A le za kratek čas. Prav dolgo namreč doma ni zdržal, njegov drugi poskus s Feurteventuro pa se je vendarle obnesel. Zdaj je lastnik enega tamkajšnjih hostlov.
6/7/2023 • 14 minutes, 31 seconds
Ko piha zimski veter, se v spalnici ne da niti pogovarjati
Odpravljamo se na otok Jøa na severu Norveške, kjer v skupnosti približno 400 prebivalcev živi Lenart Lipovšek z ženo in 5-letno hčerjo. Partnerja sta se za selitev tja odločlila v želji po tem, da bi našla dobro delujoče kulturno okolje, v katerem se (bolj kot pri nas) spoštuje razmejitev delovnega in prostega časa. Norveška je s tega vidika, zatrjuje Lenart, izpolnila vsa pričakovanja. Življenje v majhni otoški skupnosti, v kateri nihče ne zaklepa vhodnih vrat svoje hiše, kjer si ljudje med seboj pomagajo in kjer celo lokalna trgovina deluje po principu zaupanja oz. časti, pa da ju na mnoge načine izpopolnjuje in osrečuje. Edino, s čimer se bodo še morali naučiti spopasti, so dolge polarne noči oz. zime, v času katerih se življenje na otoku (z izjemo tekačev na smučeh, ti so dejavni ne glede na vremenske razmere) za več mesecev praktično ustavi.
5/31/2023 • 15 minutes, 27 seconds
Po dolgem preseljevanju po svetu spet doma
Dr. Tomaž Podobnikar je človek mnogih interesov in spretnosti. Med drugim je projektiral sam svojo eko hišo. Je glasbenik (igra na žago), jadralec, predavatelj in urednik strokovnih revij, predvsem pa neumoren raziskovalec na področju geografske informatike z več sto znanstvenimi in strokovnimi publikacijami. Prebival in delal je med drugim na Nizozemskem, v Italiji, Avstriji, Mehiki, Franciji in Maliju, zadnji dve leti pa je preživel v Libanonu. Oče dveh otrok po vrnitvi v Slovenijo po desetletjih projektnega dela in kupu zbranih referenc iz tujijne zdaj pri nas išče bolj stanovitno redno službo, ki bi mu omogočala, da več časa preživi s svojo družino.
"Vsakih nekaj dni se zgodi, da kje v bližini kaj poka. Življenje v Libanonu je tako, da je na eni ulici kot bi bila vojna, na drugi pa se ljudje obnašajo, kot da se ne bi nič dogajalo."
dr. Tomaž Podobnikar
5/25/2023 • 18 minutes, 20 seconds
V Katarju preko športa gradijo kulturo
Tomi Jagarinec je v svoji karieri zamenjal kar nekaj varovancev iz različnih športov. Bil je trener slovenskega boksarskega šampiona Dejana Zavca, delal je tudi z odbojkarji in rokometaši, v zadnjem času se posveča predvsem nogometu ... vseskozi pa vztraja na ravni vrhunskega športa. Je eden redkih Slovencev, ki so jih v Katar ponesle karierne priložnosti, a se nato niso že čez nekaj let vrnili v domovino. Morda tudi zato na nekatere posebnosti (in razlike) življenja tukaj in tam dojema drugače, kot bi jih zgolj "z zahodnega vidika"; denimo na družbenopolitična vprašanja o svobodi in varnosti.
5/18/2023 • 16 minutes, 19 seconds
V Buenos Airesu smo peli tudi Maradoni!
Glasbenik, ki je z zborom pel celo velikemu Maradoni, sicer pa potomec slovenskih staršev, ki sta po drugi svetovni vojni prebegnila v Buenos Aires v Argentini. Rojen bil torej argentinski prestolnici.Rok Fink pravi, da ga do določene starosti, kljub temu da je odraščal v kolektivni nostalgiji za rodno grudo, ki ga je gojila predvsem prva generacija slovenskih priseljencev, obiskovanje Slovenije ni preveč zanimalo. Zdaj pa že kar nekaj časa vsaj za mesec dni na leto obišče Slovenijo, ob čemer edino tukaj občuti, da prav ničesar ne pogreša. Svoja zrela leta bi tako najraje preživel tukaj, in se občasno vračal v Argentino. Pravi, da je edina možnost, da bi se mu ta želja uresničila, zadetek na lotu. Že zdaj mu namreč fiksni življenjski stroški (najemnina, prehrana, zdravstvena oskrba ipd.) v celoti odnesejo sicer zelo spodobno pokojnino, zaradi česar od upokojitve dalje dodatno služi kot taksist. To pa je, ugotavlja, v zadnjih letih v Buenos Airesu vse bolj nevaren poklic.
5/11/2023 • 17 minutes, 16 seconds
Pogrešam gozd ... in burek!
Mlado oblikovalko je britanska prestolnica po magisteriju na University of the Arts London tako očarala, da se je odločila svoje bivanje tam podaljšati za (za zdaj) nedoločen čas.
Dejstvo, da je Sara Stiplovšek tja odšla tik pred izstopom Velike Britanije iz Evropske Unije, je pripomoglo k temu, da s pridobivanjem viz in preostalo izseljensko birokracijo ni imela posebnih težav. Aktivno išče priložnosti za projektno delo v svoji dejavnosti, tj. oblikovanju in vizualnih komunikacijah, vmes pa posega tudi po delih, ki so ji manj pisana na kožo. Ker je preživeti vendarle treba.
5/3/2023 • 15 minutes, 44 seconds
Tesle, Subaruji in flanelaste srajce
Mojca Mrak z družino živi v mestu Boulder na približno 1600 metri nadmorske višine, kjer se lahko v enem tednu zamenja več letnih časov. Boulder, ki se predvsem zaradi močnega uvoza digitalne in tehnološke industrije hitro razvija, je sicer po njenih besedah liberalna oaza v sicer konservativni zvezni državi Kolorado: je domovanje ostarelih hipijev in rekreativnih kadilcev marihuane ter drugih (menda še bolj od Slovencev!) na preživljanje časa v naravi mahnjenih entuziastov, v zadnjih letih pa tudi bogatih priseljencev iz Kalifornije. To pomeni, da se na (pogosto nespluženih, čeprav zasneženih) cestah v Boulderju pogosto srečuje z zanimivim kontrastom umazanih terenskih vozil in prestižnih električnih avtomobilov, kot je tesla.
4/27/2023 • 17 minutes, 38 seconds
Malo tu, malo tam
Slovenijo je prvič zapustila pred štirimi leti, ko se je na Nizozemsko odpravila na študij psihologije, čeprav je že od začetka vedela, da se s tem ne bo ukvarjala. Vedno jo je privlačil svet medijev ter dinamična in kaotična narava novinarskega poklica.23-letna Lara Lovrič trenutno piše za slovensko izdajo francoske modne revije Elle in pripravlja prispevke za Radio Študent. O sebi pravi, da hkrati naseljuje dve zelo različni realnosti, saj pri svojem delu obravnava tako socialnopolitične problematike kot tudi svet visoke mode. Prav tako bi jo težko umestili na zgolj eno geografsko lokacijo: zadnjih nekaj let je preživela v Ljubljani, Tilburgu in Madridu, kmalu pa se odpravlja delat magisterij v London.
4/20/2023 • 14 minutes, 29 seconds
Na jahti z 0,001% najbogatejših ljudi na svetu
Iz uslužbenke v ljubljanskem lokalu se je prekvalificirala v kuharico na jahtah. Zadnjih nekaj let pa ima odprto podjetje, prek katerega strankam s polnimi žepi nudi lifestyle in organizacijske storitve.Sara Vezenšek uradno še vedno prebiva v Sloveniji, vendar kljub rednemu vračanju v domovino večino svojega časa preživi drugje. Kje? Povsod, kamor jo služba slučajno odpelje. Opravlja poklic, za katerega ne pozna ustreznega slovenskega poimenovanja, ki bi celovito povzel paleto storitev, ki jih opravlja za svoje stranke. Ozkemu naboru premožnih naročnikov, med katerimi so velika imena svetovne glasbene industrije in pomembneži iz drugih sfer šovbiznisa, pomaga pri realizaciji raznih projektov, načrtuje in upravlja z njihovimi zasebnimi druženji; npr. vodi na potovanja in izlete po vsem svetu, katerih poglavitni namen je mreženje z drugimi »velikimi igralci na sceni«. Skupaj s kolegom, ki je zadolžen predvsem za management nepremičnin v lasti strank, se ukvarja še z logistiko in vzdrževanjem njihovih jaht … ter vsem ostalim, kar spada na dolg seznam dolžnosti profesionalnega profila, ki mu v teh krogih pravijo »lifestyle manager«.
4/13/2023 • 16 minutes
Namesto Youtuba Bilibili, namesto Googla Baidu
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
4/6/2023 • 11 minutes, 52 seconds
Želela sem si živeti tam, kjer raste kokos
Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.Primorka Ana Mokole je Maldive prvič obiskala kakšno leto pred epidemijo koronavirusa. S prijateljem z otoka Thoddoo sta ugotovila, da tam ni spodobne restavracije, zato mu je, ko se je vrnila domov, poslala kuhinjsko opremo ter mu med epidemijo pomagala sredi Indijskega oceana odpreti italijansko restavracijo. Zdaj je razpeta med Slovenijo in Maldivi, kjer poskuša uresničevati svoje sanje: živeti nekje, kjer rastejo kokosi. Več o Maldivih in tamkajšnjih ljudeh, kulturi, lokalni in uvoženi hrani nam razkriva v intervjuju.
3/30/2023 • 17 minutes, 47 seconds
Afriški moški znajo kuhati, prati, šivati in pospravljati
Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.
V Globalni vasi se odpravimo na eno najbolj dosegljivih in priljubljenih sanjskih dopustniških destinacij za Slovence v zadnjih letih, rajski afriški otok v Indijskem oceanu, kjer zadnji dve leti živi Valentina Triler. Na Zanzibar, kamor se je preselila iz Medvod, je ni odpeljala ljubezen, ampak jo je tam našla. Kot tudi novo poklicno usmeritev v turizmu, a se, aktivna kot je, le počasi privaja na ležernejši afriški ritem življenja. Kako se Zanzibar razlikuje od ostale Tanzanije in Afrike nasploh, koliko časa ji ostaja za športne podvige in kako se sooča z izzivi afriške miselnosti in birokracije?
3/23/2023 • 14 minutes, 50 seconds
Mističnost prostranih škotskih planjav človeka začara
Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.
V zadnjih letih so jo tako očarale "neskončne" planjave Škotske, da se je dr. Neža Javornik preselila v Kingston, manjši kraj na severu Škotske, ki ne premore niti pošte niti kakšne trgovinice. Tamkašnja mistična pokrajina s svojimi močvirji, meglicami in prostranim zelenjem, ki sicer navdihuje bogato lokalno mitologijo, jo je navdala tudi z navdušenjem nad analogno fotografijo. Ta je v zadnjih letih postala njen poglavitni hobi.
Zaposlena je na škotskem inštitutu za javno zdravje, kamor se je prekvalificirala iz akademske sfere, ki jo je morala razočarana zapustiti, potem ko je na lastni koži spoznala, kako umazano tekmovalna je lahko. To pomeni, da je njeno delovno mesto v Aberdeenu za približno štiri ure vožnje oddaljeno od njenega domovanja. Še sreča torej, pravi, da se je med epidemijo covida 19 na Škotskem delo od doma (vsaj v javnem sektorju) uveljavilo kot prevladujoči način opravljanja službe.
3/16/2023 • 16 minutes, 42 seconds
Cene v Sloveniji višje kot v Belgiji
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Aleksandra Kuhelj pojasnjuje, da Belgija namreč v manjši meri deluje kot socialna država, zaradi česar so prebivalci sami odgovorni za to, da del svojega mesečnega dohodka (plače so sicer v povprečju precej višje od slovenskih) odmaknejo na stran za zrelo življenjsko obdobje, pa tudi v zapuščino svojim otrokom.
Opaža, da je kvaliteta življenja v Belgiji sicer slabša kot pri nas, v zadnjih letih pa jo presenečajo tudi visoke cene osnovnih življenjskih potrebščin v slovenskih trgovinah.
To je šok v lastni državi. Vem, kakšne so približno povprečne ali minimalne plače v Sloveniji, in včasih se sprašujem, kako ljudje lahko sploh preživijo. V trgovinah so cene včasih iste ali dražje kot tu pri nas v Belgiji. Morda so v Sloveniji cenejše le gostinske storitve, pa še to izven Ljubljane in turističnih centrov.
Aleksandra Kuhelj
V intervjuju še o ekološki osveščenosti, kjer smo Slovenci oz. Slovenija menda kot prebivalci, pa tudi država, bistveno močnejši ter o kulturnih razlikah med Slovenijo in Belgijo v zvezi z dojemanjem vlog žensk in moških.
V Belgiji je povsem običajno, da ženska dela samo štiri dni na teden. /.../ Mlajše generacije sicer zdaj vedno pogosteje delajo s polnim delovnim časom, za starejše generacije pa je bilo čisto običajno, da so mame ostale doma, saj je bilo to takrat finančno mogoče. /.../ Pri belgijskih moških opažam, da zato določenih stvari niso vajeni delati sami. Zdi se jim samoumevno, da bo določene stvari in gospodinjska opravila opravila ženska.
Aleksandra Kuhelj
3/9/2023 • 17 minutes, 22 seconds
Dobra “rakija” se začne v sadovnjaku
Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.
Gorazd Čuk je slovenski podjetnik, ki se v Srbiji ukvarja s pridelavo in predelavo dišavnic ter z žganjekuho. V zadnjih mesecih daje prednost slednji, k čemur ga je spodbudilo tudi več mednarodnih nagrad, ki jih je prejel za kakovost nekaterih pijač. Med srbskimi kolegi, torej v pri- oz. predelovalskih krogih se lahko tako upravičeno pošali v smislu, da "je moral zato, da se v Srbiji destilira dobra "rakija", sem priti Slovenec."
Dobra rakija se dela samo iz dobrega sadja, kar je za mnoge še vedno čudno. Uporabljamo samo najboljše sadje, ki ga zato tudi sami proizvajamo, da lahko nadziramo celoten proces. Uporabljamo ekološko pridelano sadje, ki je polno arome in sladkorja. Dobra žganica se začne v sadovnjaku.
Gorazd Čuk
3/2/2023 • 17 minutes, 4 seconds
Severno od nikjer
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Damjana Vlajić se je pred dobrim letom dni preselila v Calgary, največje mesto v kanadski provinci Alberta. Pred tem sta z možem poldrugo desetletje preživela v mestu Fort McMurray, ki mu domačini pravijo kar "severno od nikoder" (orig. North of Nowhere), kjer so zime s temperaturami tudi krepko pod -30 stopinj Celzija dolge in prebivalcem ne dajejo prav veliko možnosti gibanja na prostem. Oba sta namreč delala v velikem podjetju, ki se ukvarja s pridobivanjem nafte iz naftnega peska oz. t. i. bituminoznih kamnin in ki je v veliki meri zaznamovalo tako razvoj kot tudi podobo tistih krajev.
Dejstvo, da je tak način pridobivanja nafte eden najbolj obremenjujočih za okolje, me ni nikoli pretirano vznemirjalo. Še vedno obstaja potreba po tej industriji. V Kanadi je vse več političnega pritiska in pritiska okoljevarstvenikov, da bi prišlo do sprememb in bi se začela naftna industrija umikati. Ampak mislim, da naša generacija in generacija naših otrok potrebujeta nafto.
Damjana Vlajić
2/23/2023 • 16 minutes, 44 seconds
Najti moraš čas zase, pa čeprav le 20 minut
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Takoj po končani srednji šoli je pridobila štipendijo za študente-športnike na Arizona State University, kjer šolnine po njenih besedah dosegajo tudi 50.000 dolarjev na letnik. Lani je fakulteto (in ekipo univerze, ki jo zastopa na igrišču) zamenjala za študij na manjši univerzi v Albanyju v zvezni državi New York, kjer se zdaj ob zavedanju, da nogometa le ne bo mogla igrati vse življenje, posveča predvsem študiju psihologije.
Prejšnjo univerzo sem zapustila, ker nisem dobila dovolj minut na igrišču. To se mi ni zdelo prav, če sem že prišla od tako daleč in vem, da sem sposobna. Iskala pa sem manjšo univerzo tudi zato, ker velike univerze nimajo tako osebnega pristopa in se tam počutiš samo kot številka, ne pa tudi kot človek.
Pia Božič
V intervjuju pripoveduje o lovljenju ravnotežja med študijskimi in športnimi obveznostmi, pomanjkanju prostega časa ter pritiskih, s katerimi se soočajo študenti-športniki ... pa tudi o redkih, a zato toliko bolje oziroma toliko bolj intenzivno izkoriščenih priložnostih za počitek.
Med sezono, torej v jeseni, je prostega časa zelo malo. Takrat nimaš časa niti skočiti v trgovino. Morda kakšen vikend ali kakšen dan, ampak ga res ni veliko. Sicer pa spomladi ponavadi ni veliko treningov. Moraš najti nekaj časa zase, pa četudi je vmes le 20 minut, je pač 20 minut.
Pia Božič
2/16/2023 • 17 minutes, 19 seconds
Dubaj je lahko pasje vroč in pasje drag
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Skozi pripovedi o svojem vsakdanu nam bo orisal najprijetnejše plati dela inštruktorja tandemskih skokov v družbi enih izmed najboljših skakalcev na svetu, pa tudi manj sanjske plati tega že v osnovi fizično in mentalno zahtevnega poklica, povsem primerljivega z vrhunskim športom.
Velikokrat je tu vročina. Ljudje pridejo na letališče že okoli 7. ure zjutraj in čakajo na tisti tandem, posledica tega pa je tudi veliko slabosti. Inštruktorji imamo s sabo večke, vendar nas ljudje velikokrat tudi pobruhajo.
Niko Vereš
Padalstvo lahko na dolgi rok predstavlja težko breme za telo zlasti vsled izrazito visokega ritma za inštruktorje: sezona skakanja s padalom tam namreč za razliko od podnebno manj prijaznih koncev sveta namreč traja skoraj vse leto. Poleg tega denimo v primerjavi s kakšnim kolegom v Sloveniji, ki opravi približno tri ali štiri skoke dnevno, sam vsak dan z neba do tal pospremi vsaj deset strank.
2/9/2023 • 16 minutes, 26 seconds
Na Irskem je na glasbeno sceno laže prodreti
Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.
Jerry (na Irskem sta namreč znana pod umetniškima imenoma Jerry in Elza Miles) je lani začel nizati nastope po tamkajšnjih pubih, na odru pa sta se pridružila tudi Vladu Kreslinu na enem njegovih koncertov v Dublinu. Pravita, da je Irska odlična lokacija za glasbenike ravno zato, ker ponuja ogromno priložnosti za nastopanje.
Kar v Sloveniji manjka, je to, da imaš priložnost nastopiti vsaj enkrat na teden ali nekajkrat na mesec. Tako si pridobiš izkušnje in še plačilo zraven, da si lahko pokriješ stroške za glasbila in vso opremo.
Jernej Šorn
V oddaji preverjamo tudi, kako kot starša dveh majhnih otrok svoja prizadevanja za uresničitev kariernih ciljev usklajujeta z realnimi vsakdanjimi potrebami.
Usklajevanje vzgoje in glasbene kariere je malo težje, ker tu nimava babic in stricev. Nekaj časa sva imela varuške, ki so živele pri naju doma. Ampak s tem je bilo več stresa kot koristi.
Jernej Šorn
2/2/2023 • 13 minutes, 58 seconds
Pred 20 leti so bile tu samo plaže in slamnate hiške
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Z bogato zgodovino zaznamovani polotok Sinaj je del Egipta, ki leži v Aziji. Izmenjaje tam in v Sloveniji zadnjih 22 let prebiva Blanka Kegl, ki kot prostovoljka dela v vrtcu v Dahabu. Ta je bil nekoč mestece, a se je od takrat, ko ga je prvič obiskala, zlasti po zaslugi razcveta (potapljaškega) turizma temeljito spremenil. Z njim pa tudi življenje lokalnega prebivalstva.
Takrat ni bilo nobenih promenad, nobenih diskov. Bile so peščene plaže in slamnate hiške. Najlepša zadeva v Dahabu je bila to, da smo vedno vsi skupaj sedeli: ni važno, od kod si, kdo si. Okrog nas so sedeli beduinski otroci, ki so sicer prodajali zapestnice, ampak ne zaradi denarja, temveč zato, da so se lahko s teboj pogovarjali.
Blanka Kegl
Po izobrazbi je profesorica likovne umetnosti, svoje veščine na tem področju pa zelo rada vključuje tudi v učni proces otrok v vrtcu. Branja in pisanja v arabščini in angleščini se tako učijo preko igre.
To je meni najbolj pomembno, da se mi vse igramo. Vse skupaj se poje, se pleše, se igra. Ni nobenega pritiska, tako kot je recimo v državni šoli. Državne šole v Egiptu pa niso ravne pohvalne. /.../ Še vedno imajo star sistem, tako kot pri nas v Sloveniji pred 50 leti. To pomeni tudi klofuta, ki pade.
Blanka Kegl
1/26/2023 • 16 minutes, 53 seconds
Po petih mesecih šotora je tudi spanje v malem avtu luksuz
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Zdaj potujeta po Južni Ameriki. Trenutno počivata in se prekladata po brazilskih plažah, kjer se učita surfanja, ter ob tem menda neizmerno zabavata lokalne poznavalce morskih valov in tokov, ki ju slučajno opazijo. V intervjuju pripovedujeta o tem, s čim in kom sta se srečala v zadnjem letu ter kaj vse sta doživela na poti, pa tudi o tem, zakaj bi se kdo sploh lotil takega podviga in udobje lagodnega življenja tukaj zamenjal za spanje v avtomobilu, enolično hrano iz raznih praškov in vsakodnevno tlačenje že dobro utrjenih žuljev na stopalih.
Ko sta pot začela, sta prvih pet mesecev spala v šotoru, hostelov pa sta se posluževala zgolj v slabem vremenu ali ob močni utrujenosti. Nato pa sta šotor zamenjala za avtomobil, ki je po njunih besedah veliko udobnejši in tudi bolj praktičen.
Če se hočeva premakniti za 200 km, se usedeva v avto in se tja odpeljeva. Ne rabiva planirat skoraj teden hoje do tja. Kar se tiče odrekanj, pozna se, če je slabo vreme. Takrat, ko ležiš v avtomobilu, nimaš kaj zelo veliko za počet. Takrat bi bila vesela kombija ali nekega prostora, kjer bi lahko počela praktično karkoli. Ampak po petih mesecih v šotoru je tudi avto lahko zelo luksuzen.
Blaž Levičnik
1/19/2023 • 18 minutes, 44 seconds
“Dvomim, da bi v Sloveniji lahko tako hitro napredovala”
Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.
V prvi novi epizodi Globalne vasi v letu 2023 bomo (spet) dobili del odgovora na vprašanje, zakaj nam v Sloveniji primanjkuje kakovostnega pedagoškega kadra: precejšen del nam ga je ušlo na Švedsko! Ena takih je že v času študija v Ljubljani obetavna pedagoginja Lea Colner, ki je za svoje inovativne pristope k poučevanju skozi pripovedovanje in uprizarjanje zgodb prejela tudi Prešernovo nagrado.
Ugiba, da bi jo karierna pot, če bi se odločila ostati v domovini, do upokojitve pripeljala na cilj, ki verjetno ne bi bil preveč oddaljen od njenih začetkov. Na Švedskem pa je razmeroma hitro napredovala do položaja ravnateljice.
»Potek moje kariere zagotovo bi potekal drugače, če bi ostala v Sloveniji, v primerjavi s tem potekom, ki sem ga doživela in ga še vedno doživljam na Švedskem. /.../ Tu so zelo hitro zaznali nek potencial v meni in mi ga pomagali razvijati. In dvomim, da bi pri 37-ih letih bila v Sloveniji na tako visokem položaju, kot sem v resnici sedaj na Švedskem.«
Lea Colner
1/12/2023 • 13 minutes, 5 seconds
New York skoraj tako čudovit kot Celje
“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.
Kot pravi Urška, v Washingtonu, kjer sicer živijo, pogrešajo predvsem širše družinsko življenje in stike z domovino. Vsako poletje zato preživijo v Celju, kjer ima njena hči možnost negovanja in obnavljanja znanja slovenskega jezika. Vez s Slovenijo ohranjajo tudi prek športa in se redno odpravljajo na tekme NBA predvsem, ko v Washintonu igrajo slovenski košarkarji.
Vedno s sabo prinesemo slovenske zastave, tako da močno navijamo in upamo, da nas fantje vidijo od daleč. Moja hči zdaj že res obvlada tisto navijaško “Kdor ne skače, ni Slovenc’!” in ni ji niti malo nerodno, da se to naglas dere v veliki dvorani v centru Washingtona.
Urška Zrinski
Urška Zrinski je uslužbenka Svetovne banke, mednarodne ustanove, ki državam v razvoju ponuja finančno in tehnično pomoč pri izvajanju programov za zmanjševanje revščine, prebiva v ameriški zvezni prestolnici, ki je tudi matično mesto omenjene institucije. V intervjuju govori o življenju, razpetim med Washingtonom in sedmimi karibskimi državami, s katerimi poslovno sodeluje. Washington, D. C., po njenih besedah najlaže opišemo kot nekakšno anomalijo Amerike: predvsem zato, ker se v njej ne zrcalita siceršnja ameriška politična razdeljenost ter prepad med socialno šibkejšimi in močnejšimi skupnostmi. Pa tudi za konec leta značilna praznično-potrošniška manija menda tam ne pustoši tako intenzivno kot morda v kakšnih bolj "tipično ameriških" krajih.
12/22/2022 • 16 minutes, 41 seconds
Na Dansko prinesla “balkansko kri”
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Trenutno živi v Aarhusu na Danskem, kjer dela v enem izmed klubov za (popoldansko) bivanje otrok in mladostnikov. Navdušujejo jo tamkajšnji bolj odprti in sodobni pristopi k vzgoji in izobraževanju, kot jih je bila vajena iz domovine, ki po njenem še vedno preveč posega po klasičnih avtoritativnih metodah komunikacije od zgoraj navzdol. Slednje namreč po njenih izkušnjah ne omogočajo tako učinkovitega vcepljanja občutka družbene odgovornosti otroku in razvoja njegove osebnosti. Poudarja pa, da pri pedagogiki "po dansko" ne gre za kakšno čislanje permisivne vzgoje.
V Sloveniji je več te represivne vzgoje, vsaj jaz sem jo tako občutila. Več je omejevanja, včasih mogoče celo zastraševanja, pogojevanja. Tukaj pa tega recimo ni. Ne bi rekla, da je permisivna vzgoja kot takšna, ampak je več tega spodbujanja, da bo otrok ali najstnik postal aktiven, da bo dobil več samozavesti, bo odgovoren sam zase in gledal tudi na ostale ljudi. Veliko je poudarka na skupnosti.
Elena Lazarova
O tem, da se tam otrok ne zavija v vato (razen morda dobesedno), med drugim priča tudi tamkajšnja navada puščanja otrok, tudi dojenčkov na svežem zraku ne glede na temperaturo. Ljudje na Danskem, pravi Elena, dejansko že od majhnih nog negujejo svoje stike z naravo. In še dobro, da je tako, če upoštevamo tudi, da se tradicionalno prehranjujejo precej nezdravo.
Po dobrem letu bivanja se na Danskem počuti precej domače, vendar kot dodaja, v njej še vedno vre balkanska kri, medtem ko Danci manj izkazujejo svoja čustva.
Ko sem začela delati, sem pokazala vse občutke. Ni mi težava jok, jeza, jaz pokažem vse in sem avtentična in sem to, kar sem. Menim, da je to tudi dobro za otroke, da vidijo, da je pedagog tudi človek. Sodelavci so se morali kar privaditi na to, zdaj pa mi že pokažejo svoje občutke na neki taki pristni ravni in so mi zadnjič tudi rekli, da so zelo hvaležni, da sem prinesla to balkansko kri, ki je tudi njih odprla.
Elena Lazarova
12/15/2022 • 16 minutes, 58 seconds
Na ogledu stanovanja tudi do 100 ljudi hkrati
Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil.
Pravi, da je ravno prav majhen, da (še) ni videti kot brezosebno mravljišče, ter ravno prav velik in kulturno raznovrsten, da ves čas "vibrira" in izžareva življenje. Tako ga je mednarodna študijska pot, med katero je za nekaj časa postal tudi na priznani ameriški harvardski univerzi, po končanem doktoratu pripeljala nazaj na svoj začetek: na Svobodno univerzo v Berlinu (Freie Universität Berlin), kjer je študiral leta 2015.
Zdaj kot mladi raziskovalec preučuje pravni in družbeni položaj afriških študentov, ki so študirali v Ukrajini, po izbruhu vojne pa prebegnili v Nemčijo:
Nemčija je tem študentom dala dobo, v kateri si morajo urediti lastno vizo. Največji problem je ta, da moraš za to imeti veliko denarja na računu, da lahko dokažeš, da se lahko sam sebe financiraš. Se pravi 11.200€ je trenutno potrebnih za enoletno vizo.
Žiga Podgornik Jakil
12/1/2022 • 15 minutes, 13 seconds
Nad "prepametnimi" ne viha nosu
Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: obiskali bomo Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod »britansko krono«. Tam živi somelje Lenart Černelič, ki je svoje izkušnje v visokem gostinstvu sicer več let zbiral v Londonu.
Lenart izhaja iz vinorodnega okolja in tudi vinogradniške družine, zaradi česar je imel že v otroštvu veliko stika s pridelavo vina. Kot pravi, bi se takrat veliko raje igral s svojimi igračami kot pa denimo čistil sode. Svojo ljubezen do vina je nato razvil v Londonu, kjer se je v iskanju niše, skozi katero bi se profiliral kot uspešen manager, načrtno odločil za poklic someljeja.
Ko sem prišel v London, sem pričakoval, da bom tudi tam začel na nekem visokem nivoju. Ampak sem kar hitro padel na realna tla in sem moral začeti s čiste nule. In to mi ni najbolj ustrezalo. Zato sem pa potem gledal te manegerje in sem jih na nek način analiziral, kaj jim manjka. Opazil sem, da je en trend, da so vsi zelo slabi z vinom. In sem se kar načrtno odločil, da se bom lotil vina, da bom čimprej zlezel na nek vrh.
Lenart Černelič
11/24/2022 • 14 minutes, 33 seconds
Podstrešje smo si delili s 3-metrskim pitonom
V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje.
Mateja (danes Mateya) in Uroš (danes Uroš Russell) Lotrič sta pred dobrim desetletjem v času gospodarske krize zaprla svojo marketinško agencijo, prodala novo stanovanje v Sloveniji, spakirala kovčke in se skupaj s takrat enoletnim sinom odpravila iskat nove priložnosti v Avstralijo. Po izteku veljavnosti turistične vize je Uroš začel službo iskati tako, da je svoje storitve hodil ponujat kar od vrat do vrat. Ta pristop se je, predvsem ker so v Avstraliji možnosti za napredovanje neprimerljivo boljše kot pri nas, izkazal za uspešnega, in tako sta danes, kar zadeva posel, spet "na svojem". Njuno podjetje, ki deluje tudi mednarodno, se ukvarja z industrijskim oblikovanjem, pri čemer med drugim tržita inovativne izdelke, ki sta si jih zamislila med uporabo ne prav dobro optimiziranih pripomočkov za dojenčke in manjše otroke, ki sta jih kupovala, ko se jima je rodila še hči.
Pravita, da imata kot samostojna podjetnika prostega časa malo do nič, a da ohranjata redne stike z naravo. Zlasti po zaslugi dejstva, da ta v Avstraliji pride tudi "na dom" oziroma v zavetje doma: to ne velja zgolj za veter, ki ob praviloma slabši izolaciji gradenj šumi skozi razpoke hiš, temveč tudi za razne živali, npr. za človeško dlan veliki pajki, razni ptiči, netopirji in celo kače. Nekaj časa jim je tako družbo na podstrešju delal tudi 3-metrski piton.
»Pajki pridejo na obisk, ja. V naši prejšnji hiši smo imeli tudi pitona – ne domačega, menda je živel na naši podstrehi, in večkrat smo ga videli ali na palmi, ko je lovil netopirje, ali pa je spal v grmovju.«
Mateja Lotrič
11/17/2022 • 17 minutes, 22 seconds
Nizozemci bi na vsak način bazen
Gostja tokratne Globalne vasi je Tina Batistuta, ki je pri nas nekaj časa delala v turizmu, nato pa jo je ljubezen iz rodnega Tolmina odpeljala v nizozemski Haag.
Čeprav sprva ni razmišljala o tem, da bi začela znova od temeljev graditi svojo kariero, se je zaradi tamkajšnjega poslovno spodbudnejšega okolja odločila, da poskusi: tako je ustanovila podjetje Mijn Slovenie (Moja Slovenija): agencijo za komunikacije v turizmu, ki menda ni turistična agencija, njen osnovni namen pa je promocija Slovenije kot turistične destinacije med Nizozemci. Kako torej Nizozemcem, o katerih pravi, da o Sloveniji vedo izjemno malo, prodaja ta kotiček Evrope?
V Haag bi priporočala, da pridete, ker ima zelo lepe nasipe ob plaži. Ob celi obali so za Nizozemsko visoki peščeni nasipi, ki so naravnega izvora. Med temi nasipi so ponavadi kolesarske steze in je zelo lepo kolesariti tam. To je tudi naravno zaščiteno okolje, v katerem živijo kosmate krave. So neka zaščitena stara sorta, ki prosto hodi po teh sipinah.
Tina Batistuta
11/10/2022 • 15 minutes, 38 seconds
Več strahospoštovanja do tamkajšnjih gozdov
Tokratni gost je Matej Mali, ki se je februarja 2020 po diplomi iz lesarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani skupaj s partnerko odpravil na potovanje po Novi Zelandiji.
Strastna ljubitelja surfanja sta več mesecev preživela na avanturah po priobalnih pasovih države na sledi za naslednjim "velikim" valom, večinoma spala v svojem kombiju in opravljala razna priložnostna dela.
V času prvih večjih valov okužb s Covidom 19 še nista slutila, da bo epidemija takrat še novega koronavirusa postala globalen problem. Potem ko sta bila za sedem tednov prisiljena stanovati pri neki slovenski družini, ki jima je prijazno odstopila prostor za bivanje v času strogega zaprtja, s katerim je želela novozelandska vlada popolnoma izničiti število okužb, pa sta morala začeti razmišljati o zakonitih možnostih za podaljšanje svojega obiska Nove Zelandije.
Matej pravi, da novozelandski gozdovi v primerjavi s slovenskimi vlivajo več strahospoštovanja, čeprav ni tip človeka, ki bi se bal avantur.
Ker je veliko gozdov, ampak to je tropski gozd, se je veliko lažje izgubiti. Vse te poti po naravi so lepo urejene in ne upaš si kar zabresti nekam drugam v gozd. Zelo lahko se je izgubiti tukaj.
Matej Mali
11/3/2022 • 14 minutes, 36 seconds
V nekaj dneh samo z napitninami do povprečne slovenske plače
Izseljenska zgodba finančnega matematika Žana Grjola, ki je na študijski izmenjavi na severu Španije spoznal Američanko, je zgodba še ne 30-letnih protagonistov o pravi ljubezni, ki je v le nekaj letih premagala mnoge prepreke.
Za začetek sta z zdaj že ženo Ariel uspešno prebrodila daljše obdobje zveze na daljavo, saj je Ariel po izmenjavi v Španiji šla še na dodiplomski študij na eni priznanih ameriških fakultet. Nato sta par let prebivala v Sloveniji, kjer pa se je Žanu po hudi nesreči pri plezanju za nekaj težkih mesecev življenje obrnilo na glavo. Po padcu s 15-metrske stene je bil namreč polomljen in nepokreten povsem odvisen od pomoči svojih bližnjih in predvsem svoje partnerke, s katero sta tako doživela nepričakovano naporno "vajo" za tako imenovano jesen življenja, ko ostanke igrive mladostne zaljubljenosti nadomestijo globoka navezanost, medsebojno spoštovanje in iskrena želja po pomoči sočloveku.
Skoraj vsega se spomnim, ne znam ubesediti izkušnje, ampak bila je cela akcija. Reševalci so rabili pol ure, da so prišli do mene. Takrat nisem vedel, ali bom zdržal ali ne, zmanjkovalo me je. Ariel je bila pri meni in me držala pri zavesti.
Žar Grjol
Po približno letu dni intenzivne oskrbe si je Žan kljub resnosti poškodb povsem opomogel, z Arielo pa sta se odločila še enkrat na lastno pest zasukati svojo življenjsko pot: pustila sta svoji takratni službi in se preselila na Deviške otoke (Združenih držav Amerike). Zdaj tri četrtine leta ob delu na daljavo preživita na terasah ob tamkajšnjih rajskih plažah, v času poletja in zgodnje jeseni pa orkanom in ostalim neprijetnim vremenskim pojavom, značilnim za tisti del leta, ubežita nazaj v Slovenijo.
10/27/2022 • 17 minutes, 47 seconds
Tablični računalniki že za otroke v vrtcu
Pravnica Anteja Ubović se je z možem pilotom po propadu slovenskega letalskega prevoznika Adria Airways preselila na Švedsko. Šestčlanska družina zdaj prebiva v manjšem naselju približno 40 km od najbližjega večjega mesta Uppsala.
Anteja pripoveduje o svojih "novih začetkih": učenju jezika in obveznem dodatnem univerzitetnem izobraževanju, ki ji omogoča delo v švedskem pravu, o bogastvu ponudbe prostočasnih aktivnosti v naravi, ki jim ga nudi novo okolje, pa tudi o tamkajšnjih sodobnih pristopih k izobraževanju otrok od vrtca naprej.
Na Švedskem denimo otroci vse do četrtega razreda osnovne šole ne poznajo pojma domača naloga, tudi šolskih potrebščin ne nosijo s seboj v šolo in nazaj domov … se pa že zelo zgodaj v sklopu učnega procesa srečujejo z raznimi tehnologijami, kot so pametne mobilne naprave oz. tablični računalniki.
Otroci že praktično v vrtcu uporabljajo iPade, ampak to je mogoče enkrat tedensko, v šoli pa malo več. Imajo aplikacije, na katerih imajo različne snovi - od matematike, angleščine, do plesa celo. In potem delajo na teh iPadih, rešujejo razne naloge.
Anteja Ubović
10/20/2022 • 15 minutes, 33 seconds
Pustila službi, razprodala premoženje in šla potovat
V Globalni vasi gostimo Anjo Cehnar in Luko Čerenaka, digitalna nomada, ki sta se iz domovine izselila praktično brez cilja - vsaj v geografskem smislu.
Anja in Luka sta lani spakirala kovčke in se odpravila na potovanje za nedoločen čas po Južni Aziji. V minulem letu, odkar sta na poti, sta raziskala precejšen del Indije vključno z nekaterimi visokogorskimi kraji v osrčju Himalaje, par mesecev preživela na maldivskem otočku, trenutno pa sta praktično edina gosta enega izmed turističnih resortov na Šrilanki.
Na Maldivih sva stanovala na otoku s 400 prebivalci in tremi trgovinicami. Bila sva edina turista in praktično imela vse plaže zase, ker se domačini ne marajo veliko kopati.Anja Cehnar
Anja Cehnar
Vseskozi se gibljeta v nasprotni smeri turističnih tokov, najraje kak kraj obiščeta izven turistične sezone, spita pa praviloma pri domačinih, pogosto v zameno za pomoč pri določenih opravilih. Tudi onadva na več koncih sveta opažata vse več uničujočih posledic podnebnih sprememb, ki so v zadnjem letu marsikje močno prizadeli lokalno prebivalstvo.
10/13/2022 • 16 minutes, 49 seconds
Doma v šoku, če rečem, da sem ob sedmih zvečer še v službi
Anja Ilič zadnjih pet let prebiva v Frankfurtu. Ta, kot priznava, ni bil njen prvotni cilj, saj se je najprej želela preseliti v Berlin.
V intervjuju o tem, kako se je naposled le ustalila v velemestu, ki mu zaradi bližine reke Majne in velikanskih nebotičnikov pravijo tudi Mainhattan in ki se redno uvršča na vrhove lestvic svetovnih mest z najvišjo kakovostjo življenja.
Ideja, da sta v Nemčiji disciplina in red, drži. Ko se dogovarjaš za kavo, kosilo ali večerjo, je normalno, da se to načrtuje nekaj tednov vnaprej. Ko greš recimo na večerjo, na kosilo, vsak natakar vpraša, ali se bo plačalo skupaj ali vsak posebej.
Anja Ilič
9/29/2022 • 14 minutes, 50 seconds
Namesto plastike orehove lupine
Arhitektka Lara Baler je po zadnjem letniku študija za nekaj let podaljšala svoje bivanje na Dunaju. Pri enem bolj priznanih svetovnih arhitekturnih birojev je sodelovala pri velikih projektih, kot je načrtovanje graditve univerz in bolnišnic. Želja po raziskovanju jo je lani popeljala v Barcelono, kjer na eni izmed fakultet preučuje lastnosti biorazgradljivih materialov za gradbeništvo in nekatere druge načine uporabe; dela na primer s konopljo, pri svojem zadnjem projektu pa je plastiko pri izdelavi otroških igrač zamenjala za maso iz orehovih lupin. Pravi, da bi lahko zadevo izvedla tudi z mandljevimi, vendar se je potem raje odločila za orehove, saj se ji zdi ključno, da tudi v Sloveniji izkoristimo potenciale uporabe trajnostnih, predvsem odpadnih materialov.
9/22/2022 • 13 minutes, 59 seconds
Peš od skrajnega juga do skrajnega severa Amerik
V tretjem delu posebne serije oddaj s slovenskimi ultrapopotniki gostimo Oliverja Tiča, pohodnika, ki je nedavno premagal 25.000 km dolgo in 993 dni trajajočo pot od skrajnega juga Jużne do skrajnega severa Severne Amerike.
Pravi, da gre za njegov največji in najzahtevnejši podvig doslej. Čeprav je bilo na poti veliko dobrih in slabih trenutkov, še ni dojel vsega. V spominu mu bo vsekakor ostala dobrota ljudi, ki jih je srečeval na poti in ki so mu velikokrat priskočili na pomoč. No, pa srečanje z Luko Dončičem v Dallasu.
Če bi rekel, da nisem bil nikoli osamljen, bi se lagal. Težko je, ko ti ne gre po planu, povrhu vsega še dežuje in moraš biti sam. V šotoru. V takih trenutkih sem poslal sporočilo prijateljem v Slovenijo, ki so mi vlivali novih moči.
Oliver Tič
8/25/2022 • 13 minutes, 8 seconds
Avtoštoparji kot nepopravljivi optimisti
Miran Ipavec se avtoštopa poslužuje že skoraj štiri desetletja, od obiska koncerta skupine Queen v Milanu leta 1984. V tem času je "preštopal" več kot 500 tisoč kilometrov
Dolgoletni avtoštopar Miran Ipavec si med drugim lasti kar nekaj tozadevnih rekordov. Discipline, v katerih tekmuje predvsem sam s seboj, si izmišljuje sproti: leta 2015 je denimo v desetih dneh preštopal 31 evropskih držav, tri leta pozneje pa v dobrih dvajsetih kar 42 (izpustil je le Portugalsko in štiri otoške; Ciper, Malto, Irsko in Islandijo). Prav v teh dneh je načrtoval začetek poti do Tokia, vendar je moral svoje načrte zaradi vojne v Ukrajini za nekaj časa zamakniti. Kljub temu pa je v zadnjih tednih prepotoval več kot 6.000 kilometrov; obiskal je Srbijo in opravil par poti na sever Evrope; dvakrat je bil na Nizozemskem, pa tudi v belgijski prestolnici, kjer otrokom diplomatov pripoveduje o svojih izkušnjah.
Glede na to, da sem se vozil z več kot 11 tisoč vozniki, ne bom rekel, da me ni bilo nikoli strah. Peljal sem se že tudi 280 km/h, pa me takrat ni bilo strah. Me je pa bilo strah, ko je kak šofer vozil 70 ali pa 80 km/h, pa ni bil prepričan o svojem znanju.
8/18/2022 • 17 minutes, 14 seconds
Slovence srečaš tudi sredi Atlantika
Peter Kočjaž, po izobrazbi strojni tehnik, avtomehanik in policist, sicer pa nekdanji (reprezentančni) kolesar ter danes vrhunski skipper in potapljač, se je s svojo partnerko Natalijo Ogrinc odločil z jadrnico obkrožiti svet. Doslej sta premagala približno četrtino te poti, na njuni pustolovščini, ki jo tudi vestno (video)dokumentirata, pa se jima je pridružilo tudi več sopotnikov. Pravita, da imata kljub pomanjkanju prostora na jadrnici vselej rada družbo. Med drugimi je z njima potovala slovenska oceanografinja Daniela Turk, ki sicer živi in dela v Kanadi. Na njuni jadrnici Timy je nekaj časa analizirala vzorce planktona in nanoplastike iz morskih voda. Tudi Peter in Natalija sta se sicer podviga lotila z velikim poudarkom na ekologiji; doslej sta menda ob izkoriščanju vetrne in sončne energije zapravila zgolj za dober avtomobilski rezervoar nafte.
Na svoji poti sva srečala kar nekaj Slovencev. Celo sredi Atlantika sva srečala en slovenski katamaran. Na otoku Gvadelup pa naju je neka gospodična spraševala za pot, ker je želela pluti naprej – seveda sprva v angleščini, potem pa smo ugotovili, da je Slovenka.
8/11/2022 • 17 minutes, 54 seconds
Turisti ji gredo včasih na živce
Administrativna delavka v eni nepremičninskih pisarn Maša Bizjak je v 17 letih življenja na eni najbolj obiskanih počitniških destinacij na španski obali (in v Evropi) zamenjala več služb, a se vseskozi kar spretno izogibala delu v turizmu. V intervjuju pripoveduje o turistom manj očitnih značilnostih življenja v prestolnici otoka Palma de Mallorca ter o kombiniranju svojega službenega življenja z družinskim: je namreč mati treh otrok, najmlajšemu med njimi pa so nedavno diagnosticirali avtizem, zaradi česar potrebuje bistveno več pozornosti in nege.
7/7/2022 • 16 minutes, 1 second
Jug Okinave v veliki meri prekriva beton
Anže Abram je raziskovalec materialov, ki je svoje delovno mesto na Inštitutu "Jozef Stefan" za dve leti postdoktorskega izobraževanja zamenjal za "pisarno" na koralnih grebenih japonske prefekture Okinava, otoka, ki mu pravi(jo) tudi slepo črevo Japonske. Tam preizkušajo nove materiale, ki bi se lahko v prihodnosti uporabljali kot podlaga za nanos morskih bitij ter ohranitev oziroma nastanek novih koral. Japonci so namreč vprašanje izginjajočih koral doslej reševali s potapljanjem velikih cementnih kock, ki tudi potem, ko jih prerastejo korale, ostanejo v morju in tako spreminjajo podobo grebenov. Njihov cilj je najti materiale, ki bi sprva opravljali enako vlogo kot zdaj cement, potem pa čez čas sami izginili.
6/30/2022 • 16 minutes, 8 seconds
Lucija Vrankar, Dubaj
Lucija Vrankar je še do pred kratkim delala kot stevardesa pri eni največjih arabskih letalskih družb, s katero je v zadnjih treh letih prepotovala več kot 200.000 kilometrov.
6/23/2022 • 14 minutes, 48 seconds
Alenka Jelen, Škotska
Dr. Alenka Jelen je raziskovalka komuniciranja z javnostmi na Univerzi Stirling na Škotskem. V intervjuju nam je približala življenje v tem malem mestu, ki so ga zaradi geostrateške vloge skozi zgodovino označevali tudi kot "vrata v visokogorje", nekaj minut pa smo posvetili tudi vprašanjem, s katerimi se ukvarja pri svojem raziskovalnem delu.Odprle so se številne majhne kavarne, poslovalnice, trgovine lokalnega izvora in lokalne tržnice, zapirati so se začele trgovine, ki so del verig, pravi Alenka JelenDr. Alenka Jelen je raziskovalka komuniciranja z javnostmi na Univerzi Stirling na Škotskem. V intervjuju nam je približala življenje v tem malem mestu, ki so ga zaradi geostrateške vloge skozi zgodovino označevali tudi za "vrata v visokogorje", nekaj minut pa smo posvetili tudi vprašanjem, s katerimi se ukvarja pri svojem raziskovalnem delu. Primerjali smo pristope različnih državnih oblasti po svetu (na primer Škotske, Združenih držav, Nove Zelandije, Slovenije ...) h komuniciranju s svojimi državljani med pandemijo covida-19. "Se pravi, ne tisto: 'Če boste kršili, vas bomo kaznovali,' ampak: 'Kako vam lahko pomagamo, da bomo skupaj čim bolje prišli iz te situacije.' Zelo sta se kazali neka solidarnost in prijaznost … seveda so bile tudi sankcije in kazni, ampak pri [Borisu] Johnsonu so bile te grožnje že na ravni izjav, češ: 'Na ulice bomo poslali vojsko, da bo nadzorovala, kaj tam počnete!' Na britanskem odru je bilo tudi več vojne metaforike, medtem ko je na Škotskem Nicola Sturgeon zelo jasno povedala, da to ni vojna. Da ne more covidu reči, naj za tri dni odloži orožje, ker bomo mi imeli božič."
6/9/2022 • 16 minutes, 39 seconds
Danica Badovinac, Indonezija
Na Lomboku, kjer živi "ekopodjetnica in multipraktik" Danica Badovinac, sicer domačinom ni postlano zgolj z rožicami: spopadajo se s pogostimi izpadi elektrike, skrb za dostop do pitne vode je vsakodnevna, že leta pa se eni najlepših krajev na svetu utapljajo v gori praviloma plastičnih odpadkov in smeti.Včasih so Indonezijci vse zavijali v bananine liste. Te so danes zamenjali za plastiko. Niso pa spremenili tega, da embalažo, prej bananine liste, danes plastiko, po uporabi preprosto odvržejo, pravi Danica BadovinacGlobalna vas si je v nestrpnem pričakovanju poletja privoščila oddih na enem izmed več tisoč "rajskih" indonezijskih otokov. Na Lomboku, kjer živi "ekopodjetnica in multipraktičarka" Danica Badovinac, sicer domačinom ni postlano samo z rožicami: spopadajo se s pogostimi izpadi elektrike, skrb za dostop do pitne vode je vsakodnevna, že leta pa se eni od najlepših krajev na svetu utapljajo v gori praviloma plastičnih odpadkov in smeti. Se znajo pa po navedbah naše sogovornice Indonezijci kljub vsemu zaradi svojega temperamenta in raznih kulturoloških razlik (v primerjavi z Zahodom) veliko laže sprostiti in prepustiti stvarem, na katere nimajo vpliva, da se pač dogajajo in zgodijo. Tak odnos do življenja menda tujci pogosto zamenjujejo z lenobo, sama pa ga razume kot zavidanja vredno čustveno zrelost, ki prinaša duhovni mir. "Daleč je od tega, kar imamo v Evropi … ni vse na stikalo! Električni izpadi se še vedno dogajajo in temu pravijo 'mati lampu'. To pomeni, da ko je mati lampu, je pač tema, takrat prižgi svečko ali pa uživaj v zvezdah."
6/2/2022 • 21 minutes
Rok Andrejc, Šanghaj
Medtem ko smo se pri nas, kar zadeva koronavirus in njegov vpliv na vsakdanje življenje, po sprostitvi epidemičnih ukrepov tudi sami precej sprostili, ponekod po svetu pomlad doživljajo povsem drugače. V oddaji Globalna vas se pogovarjamo s Slovencem, ki živi v že približno dva meseca popolnoma zaprtem Šanghaju.Rok Andrejc, ki zadnje leto živi v največjem mestu Kitajske, je po dveh mesecih dobil dovoljenje za izhod iz stanovanja za tri ureMedtem ko smo se pri nas, kar zadeva koronavirus in njegov vpliv na vsakdanje življenje, po sprostitvi epidemičnih ukrepov tudi sami precej sprostili, ponekod po svetu pomlad doživljajo povsem drugače. V oddaji Globalna vas se pogovarjamo s Slovencem, ki živi v že približno dva meseca popolnoma zaprtem Šanghaju. V kitajskem mestu z več kot 26 milijoni prebivalcev so se namreč odločili vztrajati pri strategiji borbe proti virusu z ničelno toleranco do pojava okužb - ne glede na posledice za tamkajšnje prebivalstvo. Doživljanje trenutnega zaprtja se sicer zaradi specifične hierarhije državne in lokalnih oblasti zelo razlikuje od soseske do soseske, Rok Andrejc pa bo v intervjuju delil svoje izkušnje s šanghajskim "lockdownom", ki ga med drugim zaznamujejo precejšnja negotovost glede dostopnosti do osnovnih življenjskih dobrih (zlasti živil in zdravil), nepredvidljiv potek in trajanje zaprtja, vsakodnevna ali tudi večkratna testiranja dnevno, a tudi solidarnost ljudi, ki v težkih časih znajo stopiti skupaj in si pomagati pri tem, da kot skupnost prebrodijo močno politično represijo in posledice, ki jih ima ta na njihov vsakdan. »Za vsako skupnost je bilo rečeno, naj poskrbi za svoje prebivalce: eni so dobili državno pomoč že takoj naslednji dan zaprtja, mi približno dva tedna nismo dobili ničesar. Ampak glede na to, da so nam dovolil vsaj skupinske dostave [po stanovanjskih blokih], recimo, da ni bilo težav. Ker nekaterim pa niso dovolili niti teh skupinskih ali individualnih nakupov. [Kako so ljudje preživljali zaprtje,] je zelo odvisno od tega, v kateri skupnosti so takrat živeli in kako si je tista skupnost takrat razlagala državne ukrepe.«
5/26/2022 • 18 minutes, 42 seconds
Lea Krump, Irska
Lea Krump pravi, da je Dublin zelo krasno mesto, ko si mlad in samski. Ni pa idealen za ustvarjanje družine. Zato sta se s partnerjem preselila v Tralee. Tam predava na tamkajšnji univerzi, njeno raziskovalno delo pa se vrti okrog teličkov.Veterinarka Lea Krump že več kot deset let živi na Irskem. V Dublin se je preselila zaradi specializacije, danes pa z družino živi v mestecu Tralee"Vedno, ko grem v Slovenijo, me preseneti, da so ljudje dokaj nestrpni, znajo biti neprijazni. Tu pa so res dobrodušni, radi poklepetajo, vedno vljudni, vedno prijazni. Tudi v uradnih ustanovah. Če pokličeš ali pa če greš na davčno upravo, občino, so ljudje vedno zelo prijazni in se lahko malo pošališ z njimi." Lea Krump pravi, da je Dublin zelo krasno mesto, ko si mlad in samski. Ni pa idealen za ustvarjanje družine. Zato sta se s partnerjem preselila v Tralee, kjer predava na tamkajšnji univerzi, njeno raziskovalno delo pa se vrti okrog teličkov. "Dublin je sicer super mesto, ko si mlad in samski, ni pa preveč družini prijazno. Promet je grozen, šole so zasedene, drago je. /.../ Ko smo se šli pozanimat za vpis v vrtec, so nas že spraševali, kam bo šel otrok v šolo. Seveda midva o tem prej nisva razmišljala, ampak slišiš potem zgodbe, da ljudje vpisujejo oziroma dajejo otroke na sezname, še preden se otroci sploh rodijo."
5/19/2022 • 12 minutes, 19 seconds
Urška Klasinc, Španija
Urška Klasinc je s špaščino ter kulturami in temperamentom, ki jih povezujemo z njenimi govorci, povezana že od otroštva. Sprva je na televiziji navdušeno spremljala različne telenovele, se že v osnovni šoli vpisala na jezikovni tečaj, nato pa doštudirala španščino in angleščino v Ljubljani. Ta je zanjo, podobno kot rojstni Maribor, kmalu postala premajhna in priložnosti je začela iskati v tujini. Pot jo je vodila skozi Veliko Britanijo in Mehiko do Badajoza, manjšega mesta (podobne velikosti kot Maribor) na zahodu Španije v bližini portugalske meje.Učiteljica angleščine in novopečena mamica Urška Klasinc ugotavlja, da je zdravstveni sistem v Sloveniji do nosečnic in mamic veliko bolj prijazen kot španski"Ko sem bila noseča, so zaradi epidemije tukaj odpovedali priprave na starševstvo, tale predavanja. Potem si bil kar nekako prepuščen lastnim medijem. Jaz sem se zakopala v knjige, poslušala različne posnetke na Youtubu, medtem ko so v Sloveniji nosečnicam omogočili vsaj predavanja prek spleta. Na pomoč mi je priskočila mami. Dejansko se je priključila lokalni skupini nosečnic, da je zame snemala ta spletna predavanja." Urška Klasinc je s španščino ter kulturami in temperamentom, ki jih povezujemo z njenimi govorci, povezana že od otroštva. Sprva je na televiziji navdušeno spremljala različne telenovele, se že v osnovni šoli vpisala na jezikovni tečaj, nato pa doštudirala španščino in angleščino v Ljubljani. Ta je zanjo, podobno kot rojstni Maribor, kmalu postala premajhna in priložnosti je začela iskati v tujini. Pot jo je vodila skozi Veliko Britanijo in Mehiko do Badajoza, manjšega mesta (podobne velikosti kot Maribor) na zahodu Španije v bližini portugalske meje. "Kamor koli potujem, po navadi želim spoznati lokalce in seveda je zelo težko se nekomu približati na ulici in jih ogovoriti /.../ alternativa, ki sem jo odkrila, je bila spletna stran CouchSurfing, ki popotniku ne ponuja samo gostovanja, ampak tudi možnost, da se z gostiteljem dobiš na pijači. Eden izmed teh ljudi je bil tudi moj partner."
5/12/2022 • 15 minutes, 56 seconds
Lino Šalamon, Nizozemska
Lino Šalamon je dolgoletni popotnik, mojster borilnih veščin, predvsem pa vrhunski strokovnjak za fiziko, ki dela na enem največjih svetovnih inštitutov (med drugim) za raziskovanje medicinskih metod uporabe radioaktivnega sevanja pri diagnosticiranju in zdravljenju raka.Lino Šalamon je eden tistih, ki ima življenjepis, ki se lahko bere kot potopisLino Šalamon je dolgoletni popotnik, mojster borilnih veščin, predvsem pa vrhunski strokovnjak za fiziko, ki dela na enem največjih svetovnih inštitutov (med drugim) za raziskovanje medicinskih metod uporabe radioaktivnega sevanja pri diagnosticiranju in zdravljenju raka. Pripoveduje o svojem delu in razlogih, zakaj ga to izpopolnjuje in razveseljuje, geografsko zapleteni poti, ki ga je privedla do Alkmaarja na severu Nizozemske, ter o svojih opažanjih ob privajanju na tamkajšnji način življenja: zato da bi se poleg svoje narodnostno bolj pisane družbe v službenih krogih bolje uveljavil in bil sprejet tudi v kakšno družbo domačinov, je recimo začel trenirati crossfit. Ob tem zaznava precejšen filozofski oziroma ideološki preskok z bistveno bolj meditativne in poduhovljene šaolinske različice kungfuja, s katerim se je ukvarjal prej. "Na tem mojem področju, se pravi na področju jedrske tehnike, jedrske fizike, je tako, da se ne preseliš nekam in potem iščeš službo, ampak gre tako, da iščeš službo. Iskal sem po Evropi, tudi v Združenih državah, in sem dobil službo tu na Nizozemskem in sem se potem zato preselil sem." "Šaolinski kungfu vključuje meditacijo, razne dihalne vaje in treninge borilnih veščin, različne tehnike. Uriš telo in um in to ti pomaga, vsaj meni je, tudi na drugih področjih. Da si bolj energičen, samozavesten, osredotočen."
5/5/2022 • 16 minutes, 59 seconds
Primož Pušnik, Kanarski otoki
Primož Pušnik je svojo karierno pot začel kot gradbeni tehnik na igrišču za golf, danes pa vodi prestižni hotelski kompleks z ekoloških hotelom na La Gomeri.Primož Pušnik je svojo karierno pot začel kot gradbeni tehnik na igrišču za golf, danes pa vodi prestižni hotelski kompleks z ekološkim hotelom na La GomeriPrimož Pušnik na La Gomeri, drugem najmanjšem izmed sedmih Kanarskih otokov, živi že 23 let. Hotel, ki ga vodi, pa redno obiskujejo tudi nekatera svetovno znana imena, med njimi recimo Angela Merkel. "Glede varnosti je treba vse dobro organizirati. Drugače imajo pa taki eminentni gosti, kot je Angela Merkel, radi zasebnost. Nimajo nekih velikih zahtev. Imajo svoj del, to se pač za njih rezervira. Preostale storitve, kot so recimo restavracije, pa si delijo z drugimi gosti." "Počitnice delimo med Belgijo in Slovenijo ali pa gremo še kam drugam. In vidimo, da smo se navadili na to klimo tu, ker je res super. Bi lahko rekel, da mogoče najboljša na svetu. In morje na 500 metrih. Ko se tega navadiš, je potem res težko živeti kje drugje."
4/21/2022 • 14 minutes, 25 seconds
Ana Srovin Coralli, Švica
Ana Srovin Coralli je velika ljubiteljica glasbe in kulture Latinske Amerike, ki jo redno obiskuje. Pred selitvijo v Švico je preživela eno leto v Braziliji, zato je nato v Švici doživela kar nekaj kulturnih šokov.Ana Srovin Coralli je velika ljubiteljica glasbe in kulture Srednje Amerike, ki jo redno obiskuje. Pred selitvijo v Švico je preživela eno leto v Braziliji, zato je nato v Švici doživela kar nekaj kulturnih šokov"Prvi razlog je bil zaradi pomanjkanja sonca in glasbe. Drugi razlog so bile dnevne komunikacije ljudi, ker ko sem se nasmehnila komu na cesti, kar je bilo nekaj popolnoma običajnega v Braziliji, so me v Ženevi vsi gledali, kot da bi padla z Marsa. Tretja stvar je pa tudi sam način življenja, ki je tako drugačen v Švici v primerjavi z Brazilijo." Ana Srovin Coralli je živ dokaz, poosebljenje dejstva, da pravo ni nujno nekaj nečloveškega, neživljenjskega ... abstraktno birokratskega, recimo, kot si lahko včasih predstavljamo zlasti mednarodnopravne postopke, ki jih laično prej povezujemo z raznimi mednarodnopolitično diplomatskimi zadevami kot pa nečim, kar bi zadevalo resnične usode ljudi. Je duša, ki naseljuje dva prostora. Po službeni dolžnosti v neki s črnimi črkami na papirjih utemeljeni realnosti, ki sicer usmerja in vpliva tudi na resničnost oz. usode številnih, zlasti ranljivih družbenih skupin ... Ano Srovin Coralli pa po drugi strani privlačijo prvinskost, pristna človeškost, toplina, dotik, ples in čustva. Skratka vse mogoče, kar bolj povezujemo z "jugom" sveta. "V Švici je precej običajno, da si deliš pralne stroje v bloku, tako da stanovanja niso pripravljena, da bi imel svoj lastni pralni stroj. In potem je, predvsem na nemškem delu Švice, zelo občajno, da imaš celo urnik, kdaj lahko pereš. Kar pomeni, da je tvoj čas recimo v sredo med četrto in peto uro ali pa celo enkrat na dva tedna. In če te takrat ni, si denimo na dopustu, potem si izgubil svoj čas za pranje perila do naslednjega termina." "V Braziliji so lepotilni saloni polni. In obstaja šala, da bi raje bil lačen, kot da nimaš urejenih nohtov. Res je pomemben ta lepotilni status. /.../ Medtem ko je Švica drug ekstrem. Moda ne predstavlja velike vloge, predvsem v nemškem delu. Zelo običajno je, da si starejši ljudje ne barvajo las. Pombembno jim je to, kar je učinkovito in ekonomsko pomembno."
4/14/2022 • 16 minutes, 57 seconds
Urša Faal, Gambija
Gambija je mednarodno okolje. V času, v katerem živimo, se mi zdi zelo pomembno, da se otroci že zelo kmalu navadijo na različne kulture, običaje, ljudi, barve kože, da so, ko odrastejo, tolerantni, pravi Urša Faal.Gambija je mednarodno okolje. V času, v katerem živimo, se mi zdi zelo pomembno, da se otroci že zelo kmalu navadijo na različne kulture, običaje, ljudi, barve kože, da so, ko odrastejo, tolerantni, pravi Urša Faal»Jaz mislim, da že samo okolje v Gambiji zelo močno vpliva na to, kaj moja otroka postajata. Gambija je mednarodno okolje; poleg tega, da ima država več plemen, ki govorijo različne jezike, je ogromno tudi tujcev. Hčeri sta vsak dan v stiku z najmanj štirimi jeziki. Imamo od Avstrijcev, Nemcev, Francozov, Angležev, Indijcev, Gancev, Senegalcev, Nigerijcev … različnih barv kože, različnih religij .. skratka, meni se zdi v času, v katerem živimo, zelo pomembno, da se že otroci zelo kmalu navadijo na različne kulture, običaje, ljudi, barve kože – vse to zato, da so potem, ko odrastejo, tolerantni.« Urša Faal v "pozabljeni" državici na skrajnem zahodu Afrike dela s prostovoljci v dobrodelnem društvu, ki koordinira projekte botrske pomoči gambijskim otrokom, ki bi jim bilo brez njihove podpore onemogočeno že osnovno izobraževanje. S pripovedovanjem o tamkajšnjem načinu življenja, kulturi sobivanja in solidarnosti v precejšnjem materialnem pomanjkanju širi obzorja in pod vprašaj postavlja mnoge "samoumevnosti" dojemanja (smisla) življenja, ki zaznamujejo in omejujejo pogled na svet z našega majhnega koščka zemlje pod Alpami. Trdno je prepričana, da bi moral vsak Slovenec čim večkrat izstopiti iz tako imenovane cone udobja ter si ogledati in doživeti tudi druge realnosti, pri tem pa lahko Gambija po njenih besedah res veliko ponudi. »V Gambiji ne gledamo po kilometrih, ampak se sprašujemo, koliko časa potrebuješ do tja, ker od letališča do Banjula (prestolnica), vmes smo tudi mi, vodi samo ena cesta, ki požira ves promet in je 'zabasana' z avtomobili. V zadnjih desetih letih se je število avtomobilov najmanj podvojilo.« »Gambijci se pogovarjajo zelo dolgo v noč. Večinoma si zvečer kuhajo ta njihov čaj, ki se mu reče ataya. To je zeleni čaj, ki ga prekuhavajo in prelivajo in je to nekakšen obred. In potem se pogovarjajo o nogometu, politiki. Ob tem čaju se naredi nek pregled dneva.«
4/7/2022 • 17 minutes, 43 seconds
Sandi Sejdinovski, Kuvajt
Sandi Sejdinovski, ki je svojo trenersko pot začel v Piranu, ta hip živi in dela v Kuvajtu. S slovenske obale pa je najprej odšel v Brunej, po tem, ko je prejel pismo tamkajšnjega princa.Sandi Sejdinovski, ki je svojo trenersko pot začel v Piranu, ta hip živi in dela v Kuvajtu. S slovenske obale pa je najprej odšel v Brunej, potem ko je prejel pismo tamkajšnjega princaSandi Sejdinovski je trener ta hip najboljšega kluba druge nogometne lige v Kuvajtu, kamor ga je pot s slovenske obale, kjer se je začela njegova sprva igralska, nato pa trenerska kariera, popeljala prek Savdske Arabije, Egipta, Irana, Bolgarije ... Vse skupaj pa se je začelo s pismom brunejskega princa, ki ga je k sodelovanju povabil, potem ko je prebral njegov članek na neki spletni platformi, kjer trenerji nogometa izmenjujejo svoje izkušnje. "Šele ko sem prispel v Brunej, sem izvedel, da je to klub prestolonaslednika brunejskega sultana, da je predsednik kluba kraljev sin. /…/ Naslednji dan me je menedžer ekipe obvestil, da smo povabljeni k sultanu in njegovemu sinu na kosilo. Bilo je nekoliko stresno, saj sem se prvič srečal z 'modro krvjo'. Dobil sem kratko lekcijo, kako pristopiti, kako se pogovarjati in kosilo je minilo v zelo prijetnem razpoloženju. V poznejših mesecih so bili pogovori s princem zelo sproščeni, kot da se pogovarjata dva enakovredna. Ampak samo, ko sva bila sama." Od takrat jih je tako na področju profesionalne dejavnosti kot tudi čisto vsakdanjih, življenjskih nabral veliko, pri čemer se je naučil predvsem, kako pomembno je spoštovanje drugih družbenih skupnosti in različnih kultur. Kot katolik, ki se giblje pretežno v muslimanskem svetu, priznava, da se je moral zato, da ne bi koga užalil oz. se komu zameril, v zadnjih letih tudi velikokrat ugrizniti v jezik. "Znano je, da v arabskem svetu, če ni uspeha, zelo radi zamenjajo trenerje. Vendar ob rezultatskih krizah o trenerjih vedno razmislijo in se vprašajo, ali ta človek spoštuje našo kulturo, ali spoštuje našo vero in tako dalje. S tem si lahko kupiš določen čas za dvig forme. Če so rezultati slabi in ne spoštuješ njihove kulture, vere, so kar kruti – takoj dobiš odpoved."
3/24/2022 • 17 minutes, 3 seconds
Katja Pavlovič, Avstralija: Si tujec, ki se mora dokazati
V oddaji Globalna vas tokrat v Brisbane, prestolnico zvezne države Queensland na vzhodu Avstralije, ki so jo pred dvema tednoma prizadele hude poplave. Naša gostja, nekdanja stanovska kolegica s TV Koper Katja Pavlovič, ki zdaj dela za medijsko hišo ABC News, bo z nami delila izkušnje s posledicami te naravne katastrofe iz prve roke; sodelovala je namreč pri pripravi novinarskih prispevkov o poplavah, te pa niso prizanesle niti njihovim službenim prostorom, ki so bili še do nedavnega zaliti z vodo. Poleg najnovejših zadev, kot so poplave, v intervjuju pripoveduje tudi o svojem prilagajanju in osebnostnem razvoju med umeščanjem v novo življenjsko okolje, oziroma pojasnjuje transformacijo Katje Pavlovič v "novo" osebnost z (Avstralcem precej bolj milozvočnim in laže izgovorljivim) imenom Alice Kiinney.
Katja Pavlovič je ob selitvi v Avstralijo svojo sanjsko službo za nekaj časa zamenjala za delo v tovarniVzhod Avstralije so pred dvema tednoma prizadele zgodovinske poplave. V zvezni državi Queensland, kjer živi Katja Pavlovič, naj bi v štirih dneh padlo toliko dežja, kot ga navadno skozi vse leto. Katja je nekdanja sodelavka TV Koper, ki zdaj dela za medijsko hišo ABC News, zato posledice te naravne katastrofe pozna iz prve roke; sodelovala je namreč pri pripravi novinarskih prispevkov o poplavah, te pa niso prizanesle niti njihovim službenim prostorom, ki so bili še do nedavnega zaliti z vodo. "Tudi oni 'stopijo skupaj'. /.../ Recimo ljudje, ki imajo ribiške čolne, so šli pomagat. Prejšnji teden sem šla snemat eno stanovalko [Brisbana], ki je izgubila svojo hišo. Rekla je, da je voda v eni uri narasla za dva metra in dosegla prvo nadstropje!" Poleg najnovejših zadev, kot so poplave, v intervjuju pripoveduje tudi o svojem prilagajanju in osebnostnem razvoju med umeščanjem v novo življenjsko okolje, oziroma pojasnjuje transformacijo Katje Pavlovič v "novo" osebnost z (Avstralcem precej bolj milozvočnim in laže izgovorljivim) imenom Alice Kiinney. "Ko se preseliš v drugo državo, si tujec. Kot tujec se moraš spet dokazati. Ne samo dokazati, poprijeti moraš za kakršno koli delo, ki ga najdeš. Moja prva služba v Avstraliji je bila tako pakiranje oreščkov, chia semen, suhega sadja itn. Tako da sem šla iz svoje sanjske službe dobesedno nazaj v tovarno."
3/17/2022 • 16 minutes, 12 seconds
Walter Teršek, spet doma
V posebni epizodi se v Globalno vas vrača stari znanec, človeška polovica tandema najboljših prijateljev Walter in Rusty. Kot pravi, je bila temperatura ob povratku v Slovenijo šokantna, ampak se človek hitro privadi. Tolaži se s tem, da bo kmalu znova na poti na svojo jadrnico na Karibih, kjer je zdaj njegov dom. "Vrnil sem se, da uredim potni list," pravi. Zdaj ima novega in se že veseli novih poti ter novih žigov.
Kako pa je Rusty? Walter pravi, da sta se s kužkom ugnezdila na otoku Grenada na Karibih. "Sam sem vmes opravljal priložnostna dela, v prostem času pa sva se skupaj sprehajala po otoku, raziskovala tamkajšnje plaže, … Rusty pa si je našel svojo družbo, si ustvaril družinico, ima namreč 14 mladičkov."V posebni epizodi se v Globalno vas vrača stari znanec, človeška polovica tandema najboljših prijateljev Walter in RustyO tem, kako se Walter počuti ob vrnitvi v Slovenijo, podrobneje o tem, kako je potekala njegova jadralska pot nazaj proti domu, pa tudi o tem, kje točno na oni strani Atlantika je pustil prvega potepuškega psa, ki je kdaj prejadral ta širni ocean. Kot pravi, je bila temperatura ob povratku šokantna, ampak se človek hitro privadi. Tolaži se s tem, da bo kmalu znova na poti na svojo jadrnico na Karibih, kjer je zdaj njegov dom. "Vrnil sem se, da uredim potni list," pravi. Zdaj ima novega in se že veseli novih poti ter novih žigov. Kako pa je Rusty? Walter pravi, da sta se s kužkom ugnezdila na otoku Grenada na Karibih. "Sam sem vmes opravljal priložnostna dela, v prostem času pa sva se skupaj sprehajala po otoku, raziskovala tamkajšnje plaže, … Rusty pa si je našel svojo družbo, si ustvaril družinico, ima namreč 14 mladičkov." Walter medtem že načrtuje nove podvige z jadrnico, in sicer je v naslednjih mesecih na vrsti Antarktika. Ali se mu bo pridružil tudi kuža Rusty, pa še ne ve.
3/10/2022 • 14 minutes, 5 seconds
Aleksander Drakulič, Madžarska
Aleksander Drakulič je grafik, multimedijski umetnik in kreator objektov, ki deluje na področju abstraktne geometrije in luminokinetike. Že dve desetletji živi na Madžarskem.Aleksander Drakulič je grafik, multimedijski umetnik in kreator objektov, ki deluje na področju abstraktne geometrije in luminokinetike"Kaj je svet okoli nas? To so refleksije in refrakcije, ki se na naši retini oziroma v naših možganih pretvorijo v sliko. Zato pravimo, da imajo vsake oči svojega malarja. Nihče ne vidi stvari enako. Vsak jih vidi glede na svoje izkušnje, izobrazbo, družbeni položaj, stvari, ki so se mu v življenju zgodile, interesne sfere, ki jih goji. /.../ Ni tako pomembno, kaj se zgodi zunaj, ker imamo samo občutek, da se slika zgodi zunaj. Slika se zgodi v nas. Jaz zdaj vidim sliko 'zunaj', ampak moram vedeti, da je to samo iluzija. Svet se reflektira v nas." V približno dveh desetletjih, odkar se je Aleksander Drakulič z družino preselil na Madžarsko, živi razpet med Budimpešto in ateljejem v Veliki Kaniži blizu meje s Slovenijo. Razlaga o razmerah za bivanje v prestolnici, ki postajajo s segrevanjem podnebja vse bolj neznosne, ter nekaterih drugih razlikah med življenjem na madžarskem podeželju in v urbanih središčih, pa tudi o družbenih razlikah, ki prežemajo vse te prostore. Gost opaža, da je tamkajšnja družba vse bolj ekonomsko in politično razslojena, razlike med ljudmi se iz leta v leto povečujejo, od tega pa ima korist le politična elita. "Madžarska družba je zelo razdeljena. Imate pravljično bogate ljudi in imate siromake, ki se ti zares zasmilijo."
3/3/2022 • 13 minutes, 55 seconds
Ines Kvar, Avstrija: Nekaterim umirajočim je dovolj, da si z njimi
Pastoralna delavka pri Rimskokatoliški cerkvi in prevajalka Ines Kvar je v zadnjih petih letih, odkar se je preselila v Gradec, delala kot strežnica v različnih zdravstvenih in oskrbovalnih ustanovah, kjer je pomagala (tudi) pri paliativni oskrbi najbolj bolnih. V Globalni vasi razlaga o tem, kakšne izkušnje je pridobila s komunikacijo z večinoma starejšimi, a tudi mlajšimi osebami in celo z otroki v najhujših življenjskih trenutkih, kakšne vezi je stkala s svojimi pacienti in kako, ter o tem, kako doživlja svojo vlogo pri vsem skupaj. Razloži pa tudi, zakaj se kljub odličnemu obvladovanju jezika in zdaj po že nekaj letih bivanja v Gradcu še vedno počuti kot "južnjakinja v Avstriji".Pastoralna delavka pri Rimskokatoliški cerkvi in prevajalka, ki v Avstriji zadnja leta predvsem pomaga bolnimInes Kvar je v zadnjih petih letih, odkar se je preselila v Gradec, delala kot strežnica v različnih zdravstvenih in oskrbovalnih ustanovah, kjer je pomagala (tudi) pri paliativni oskrbi najbolj bolnih. "Hvala bogu, da ne delam na otroški onkologiji! Tako mi je marsikaj prihranjeno. Pravkar prihajam iz bolnišnice, in ravno danes sem imela par srečanj. Z ljudmi, ki vedo, da jim ni pomoči." V Globalni vasi razlaga o tem, kakšne izkušnje je pridobila s komunikacijo z večinoma starejšimi, a tudi mlajšimi osebami in celo z otroki v najhujših življenjskih trenutkih, kakšne vezi je stkala s svojimi pacienti in kako, ter o tem, kako doživlja svojo vlogo pri vsem skupaj. Razloži pa tudi, zakaj se kljub odličnemu obvladovanju jezika in zdaj po že nekaj letih bivanja v Gradcu še vedno počuti kot "južnjakinja v Avstriji".
2/24/2022 • 15 minutes, 53 seconds
Nuša Urbančič, Velika Britanija
Nuša Urbančič je okoljevarstvenica, ki se s področjem ukvarja na ravni globalnih ekoloških problemov oziroma s (pre)usmerjanjem politično-ekonomskih tokov v trajnostni razvoj. Dela pri fundaciji Changing Markets, kamor je Nušo povabil njen ustanovitelj, sicer nekdanji direktor Greenpeaca, kjer je delala pred leti, med drugim izpostavljajo problematiko modne industrije. Ta je namreč odgovorna za kar 8 odstotkov emisij globalno, stanje pa se ob brezkompromisnem pehanju velikanov modne industrije za dobičkom in strmo naraščajočem povpraševanju populacije v ekonomsko razvitejših delih sveta še poslabšuje. Koliko nafte in plina je v več kot 60 odstkotkih poliestra (oziroma plastike), kolikor ga je povprečno v naših oblačilih? Ter zakaj nam, globalno gledano, prav nič ne pomaga, če ta oblačila po uporabi pošiljamo v revnejše dele sveta. Tudi tam jih imajo namreč toliko, da jih lahko zgolj skladiščijo oziroma kopičijo na velikanskih (neurejenih) odlagališčih.Nuša Urbančič je okoljevarstvenica, ki se s področjem ukvarja na ravni globalnih ekoloških problemov oziroma s (pre)usmerjanjem politično-ekonomskih tokov v trajnostni razvojPri fundaciji Changing Markets, kamor je Nušo povabil njen ustanovitelj, sicer nekdanji direktor Greenpeaca, kjer je delala pred leti, med drugim izpostavljajo problematiko modne industrije. Ta je namreč odgovorna za kar 8 odstotkov emisij globalno, stanje pa se ob brezkompromisnem pehanju velikanov modne industrije za dobičkom in strmo naraščajočem povpraševanju populacije v ekonomsko razvitejših delih sveta še poslabšuje. "Modne znamke znajo prikazat, kako dobre stvari delajo za okolje. Recimo, da uporabljajo reciklirane plastenke, zato da proizvajajo oblačila, pozabijo pa nam povedati, da bi te plastenke lahko reciklirali nazaj v plastenke in da res ne potrebujemo tega vira v modni industriji." Koliko nafte in plina je v več kot 60 odstkotkih poliestra (oziroma plastike), kolikor ga je povprečno v naših oblačilih? Ter zakaj nam, globalno gledano, prav nič ne pomaga, če ta oblačila po uporabi pošiljamo v revnejše dele sveta. Tudi tam jih imajo namreč toliko, da jih lahko zgolj skladiščijo oziroma kopičijo na velikanskih (neurejenih) odlagališčih. "Proizvodnja oblačil se je podvojila, kar pomeni, da se je podvojilo tudi število oblačil, ki jih zavržemo. V Evropi radi darujemo ta oblačila za ponovno uporabo. Veliko teh oblačil, mislim, da 15 milijonov kosov vsak teden, potem izvažajo v Gano – Gana je eno središče v Afriki za t. i. second-hand market, in v bistvu je kar šokantno, da 40 odstotkov vsega, kar dobijo vsak teden, v trenutku gre v smeti."
2/3/2022 • 15 minutes, 26 seconds
Petra Kraševec, Izrael
Petra Kraševec se službeno giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, geografsko pa jo je pot iz Slovenije vodila v Bruselj, nato pa preko Pakistana v Jeruzalem.Petra Kraševec se službeno giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, geografsko pa jo je pot iz Slovenije vodila v Bruselj, nato pa prek Pakistana v JeruzalemDiplomirana ekonomistka je takoj po študiju "za kakšno leto", ki se je nato zavleklo v več let, odšla delat v Bruselj. Najprej je delala v slovenskem predstavništvu Sveta Evropske unije ter tam pridobila zaupanje več evropskih institucij, pod pokroviteljstvom katerih dela še danes. Službeno se giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, fizično pa se zaradi ustaljene prakse tako imenovanega geografskega kolobarjenja funkcionarjev in njihovih pomočnikov v tujih deželah tudi razmeroma pogosto seli. Pot jo je tako iz Bruslja peljala v Pakistan, tam pa je spoznala svojega moža, italijanskega diplomata, s katerim zdaj živita v Jeruzalemu. Novopečena mamica dveh otrok, mlajši od njiju je star šele nekaj mesecev, tako v intervjuju pripoveduje o življenju v zgodovinsko in še danes politično problematičnem mestu, v katerem se je treba navaditi na prisotnost orožja, pa tudi spoprijeti z nenehno (relativno) nevarnostjo vojaških napadov in drugih izbruhov nasilja. "Živimo v vzhodnem Jeruzalemu, ki naj bi bil palestinski, ampak ga je okupiral Izrael. Večina mojih sosedov je Izraelcev. Tako da ni tega občutka, da bo nekaj eksplodiralo. To je bolj prisotno v soseskah, kjer živijo Palestinci. Naša pisarna je zelo blizu takšni soseski. Poleti smo enkrat, ko smo bili na terasi, slišali strele." "Prebivalci v Izraelu izgubljajo zaupanje v cepivo. Ker so štirje odmerki v enem letu malo preveč. Izgubljajo zaupanje v politiko cepljenja. Na začetku je bilo zaupanja veliko in zdravstveni sistem je bil zelo organiziran. Šlo je zelo na hitro. Jaz sem drugi odmerek dobila že marca lani in sem bila med zadnjimi. Bili so zelo organizirani, vsi so verjeli, da bo boljše, pa je zdaj enako kot v Evropi."
1/27/2022 • 16 minutes, 13 seconds
Rut Zlobec, Srbija: V tujini se je treba boriti za vsako besedo
Tokrat se gibamo na razdalji Slovenija–Srbija. Državi, še bolje rečeno pa ljudi iz obeh omenjenih republik nekdanje Jugoslavije, praktično skozi vso svojo kariero povezuje Rut Zlobec."Nič ni samoumevno," pravi učiteljica slovenščine v Srbiji, a so ljudje zato toliko bolj hvaležniTokrat se gibamo na razdalji Slovenija–Srbija. Državi, še bolje rečeno pa ljudi iz obeh omenjenih republik nekdanje Jugoslavije, tako rekoč skozi vso svojo kariero povezuje Rut Zlobec. Učiteljica na osnovni šoli v Pišecah, kjer je preživela več kot 20 let, je že takrat organizirala razne delavnice in projekte sodelovanja med lokalnimi otroki in njihovimi vrstniki iz Srbije ter te učila slovenščine. Ko se je, kot pravi, "na šoli v Pišecah nekako izpela", se je prijavila na razpis slovenskega Ministrstva za izobraževanje za poučevanje slovenščine v Srbiji. Zadnjih deset let tako opravlja pravzprav isto delo kot doslej, le da se poslanstva zdaj loteva "z drugega konca". "Hvaležnost ljudi tukaj ... Slovencev, potomcev, ko prineseš slovensko besedo, slovensko pesem, slovenski običaj, ko se to obuja, to je res nekaj posebnega, tako da sem neizmerno hvaležna, da sem lahko en tak mali mostiček med enim in drugim."
1/20/2022 • 13 minutes, 7 seconds
Nenad Kostadinovski, Grčija
Nenad Kostadinovski je glasbenik, ki se ga verjetno večina slovenskih poslušalcev spomni kot bobnarja domače ska punk zasedbe Elvis Jackson. Pred dobrimi petimi leti se je preselil v grški Solun in se posvetil oljkarstvu.Nenad Kostadinovski je glasbenik, ki se ga verjetno večina slovenskih poslušalcev spomni kot bobnarja domače ska punk zasedbe Elvis JacksonPred dobrimi 15 leti sta ga utesnjenost in zdolgočasenost domačega mesta spodbudili k iskanju novih izzivov v Londonu, kjer je nameraval ostati kakšno leto, ki pa se je potem zavleklo kar v desetletje. Kot prej je tam večino svojega časa posvečal muziciranju (menda tudi v precej obetavnih in pozneje cenjenih zasedbah v tistem okolju), sčasoma pa so se mu prioritete spremenile: "Če bi me pred leti vprašali, kaj je smisel (življenja), bi rekel glasba. Danes bi rekel čas, da imaš dosti časa." Z ženo (takrat še partnerico) sta se zato pred dobrimi petimi leti preselila v njen rojstni kraj: Solun v Grčiji, kjer se danes ukvarjata z oljkarstvom. "Grki so zelo družinsko povezani. /.../ Pri njih mi je všeč, da imajo svoj tempo. Pravijo, da so leni, ampak jaz vidim, da to ni res. Imamo 'sieste', ampak niso leni. Mesto živi štiriindvajset ur na dan, še več kot London."
1/13/2022 • 15 minutes, 33 seconds
Špela Bertoncelj: V neokrnjeni naravi Montane
Nekoč obetavni smučarki je pri 16 letih poškodba preprečila sanje o karieri vrhunske športnice. Je pa tudi po zaslugi svojih dotedanjih dosežkov v športu dobila celotno štipendijo za študij v Združenih državah Amerike. Trenutno dela magisterij iz socialnega dela, enega iz andragogike je že opravila. V skoraj 20 letih življenja v Montani je zamenjala kar nekaj služb, med drugim je delala z ogroženimi otroki v tamkajšnjih indijanskih rezervatih. Čeprav so Američani politično zelo razdeljen narod, Špela Bertoncelj pravi, da prebivalci Montane sicer ne skrivajo svojih političnih ideologij, a med njimi ni trenjNekoč obetavni smučarki je pri 16 letih poškodba preprečila sanje o karieri vrhunske športnice. Je pa tudi zaradi svojih dotedanjih dosežkov v športu dobila celotno štipendijo za študij v Združenih državah Amerike. Zdaj dela magisterij iz socialnega dela, enega iz andragogike je že opravila. V skoraj 20 letih življenja v Montani je zamenjala kar nekaj služb, med drugim je delala z ogroženimi otroki v tamkajšnjih indijanskih rezervatih. Sicer jo še vedno razveseljujejo šport in dejavnosti na prostem, tozadevna ponudba Montane pa je izrazito bogata. In neokrnjena. Prebivalci Montane si (še kar dobesedno) delijo ekosistem s preostalim tamkajšnjim življem, tako se recimo redno srečujejo z divjimi zvermi, kot so medvedi, losi in pume. Špela pa je vsako leto bolj navdušena nad življenjem na idiličnem goratem ameriškem podeželju, ki je tako geografsko kot tudi kulturno in v odnosu do dnevnopolitičnih razprtij, ki v zadnjem času prežemajo celotne Združene države, precej odmaknjeno od ponorelega sveta. "Domačini smo navajeni, da imamo v mestu grizlije. Jeseni smo imeli mamo z dvema medvedkoma v mestu, kar smo vsi tolerirali. Vedeli smo, da se zadržuje v enem od mestnih parkov in tja nismo hodili, dokler ni šla spat. Tudi losi in divje pume pozimi pridejo v mesto. /.../ Imamo medvede v smetnjakih, lose, ki jih naš kuža preganja, na vrtu, nedavno je puma zašla v garažo enega od sosedov." "Tu imajo legende o 'little people'. O malih ljudeh. Živeli naj bi v gorovju Pryor in bili naj bi zelo nagajivi. Radi kaj ukradejo iz hiš. Ljudje, ki živijo na rančih v tem okolju, v to kar verjamejo."
1/6/2022 • 16 minutes, 28 seconds
Oskar Štrajn: Nizozemska prekariatu zagotovila denarno pomoč
Oskar Štrajn je edini Slovenec in edini Nenizozemec v ekipi organizatorjev največjega evropskega showcase festivala Eurosonic, ki ga januarja vsako leto priredijo v Groningenu.Oskar Štrajn je edini Slovenec in edini Nenizozemec v ekipi organizatorjev največjega evropskega showcase festivala Eurosonic, ki ga januarja vsako leto priredijo v GroningenuOskar Štrajn sicer živi v Amsterdamu, svetovni metropoli, od koder poti vodijo tako rekoč kamor koli. To je eden poglavitnih razlogov za to, da se je tam dobro znašel in da uživa v neskončnosti kariernih, socialnih idr. priložnostih, ki jih ta odprtost ponuja. Delno je to "neskončnost" možnosti seveda v zadnjih nekaj letih oklestila pandemija koronavirusne bolezni, ki pa jo podobno kot drugod po svetu na svojih plečih močno občutijo delavci v kulturi oziroma organizaciji kulturnih prireditev. Ti tudi na Nizozemskem posegajo po zadnjih zalogah energije, pogosto pa se počutijo kot laboratorijski zajčki v nenapovedanih preizkusih sposobnosti improviziranja. Jih pa izvajalci raznih restriktivnih ukrepov v državnih službah – drugače kot marsikje drugje – vsaj eksistencialno ne ogrožajo oziroma še kar konsistentno sanirajo finančne izgube, ki jih zaradi teh ukrepov prizadenejo. "Ena izmed industrij, ki jih je epidemija najbolj prizadela, je glasbena. Predvsem živo glasbo. Nizozemska je zagotovila pomoč prekarnim delavcem, ki so delali kot tonski mojstri, didžeji, lučkarji, pa tudi glasbeniki. Da so obdržali svojo dejavnost tudi med pandemijo. Da bodo, ko pridemo iz tega položaja, še vedno lahko opravljali svojo dejavnost." "Ena zanimivost glede Nizozemske. Tu nikoli ne moreš dobro videti na oder. Če greš na koncert, glasbenikov nikoli ne vidiš najbolje, ker je pred teboj vedno nekdo višji. V Sloveniji sem se s svojimi 176 centimetri vedno počutil normalno visokega, ampak na Nizozemskem je malenkost drugače. Tu sem že začel razmišljati, da sem jaz tisti, ki je majhen, ampak ko potuješ v katero koli drugo državo, ugotoviš, da so Nizozemci tisti, ki so visoki. V vseh drugih državah na svetu jaz normalno vidim na oder."
12/16/2021 • 14 minutes, 42 seconds
Romana Lilić, Mehika: Po poživitveni odmerek v ZDA
Romana Lilić živi na Rtu Sv. Luke na Kalifornijskem polotoku v Mehiki, kjer temperatura skorajda nikoli ne pade pod 23 stopinj Celzija in kjer 350 dni na leto sije sonce.Fotografinja in marketinška menedžerka Romana Lilić se je iz Mehike, kjer prebiva, po tretji odmerek cepiva proti covidu odpravila v ameriški Los Angeles, ker v Mehiki cepiva niso tako dostopna kot pri nasRomana Lilić od leta 2007 živi na Rtu sv. Luke na Kalifornijskem polotoku v Mehiki, kjer temperatura skorajda nikoli ne pade pod 23 stopinj Celzija in kjer 350 dni na leto sije sonce. "Tukaj nimamo letnih časov, kot so pomlad, poletje, zima in jesen. 'Zima' je tu sezona kitov. Kiti pridejo sem z Aljaske. Priplavajo sem v tople vode. Tukaj imajo (majhne) kite, se igrajo, jih učijo plavati, se hranijo in gredo nazaj marca. Od septembra do marca imamo tu sezono kitov. 'Poleti' pa je tu sezona želv. Želve, ki se skotijo na obalah Kalifornijskega polotoka, pridejo nazaj in tu valijo jajca. Če imaš rad naravo, je tu res izjemen prostor, kjer jo lahko opazuješ." "Tu lahko kavbojke nosim od decembra do maja. Potem pa ne več, ker je tako vroče, da jih je nemogoče obleči. Večina mojih čevljev je sandalov oziroma natikačev." Rt Svetega Luke je bil včasih ribiška vasica, ki je nato zrastla v letoviško mesto s približno 200.000 prebivalci. "Večina hotelov in letovišč je ob morju. Če greš dve ulici v notranjost mesta, pa že vidiš lokalni utrip. V primerjavi z restavracijami, kjer na primer ena večerja stane okoli dvesto ali tristo dolarjev, lahko tam uživaš taco za en dolar." "(Z možem) spoznava veliko ljudi. Z njimi se pogovarjava tudi o tem , kaj jim je všeč na Rtu sv. Luke. Ugotavljava, da večina tistih, ki pridejo sem, ostanejo v svojem hotelu ali gredo pogledat tri različne (turistične) točke zunaj. Tri različne restavracije in to je to. Nihče ne gre bolj v notranjost."
12/9/2021 • 15 minutes, 51 seconds
Alja Mazzini, Švica: Z dvema kosmatinkama po Evropi
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, trenutno pa piše doktorat v Bernu.Alja Mazzini v Bernu piše doktorat s področja vedenja malih živali: konkretno se ukvarja z vprašanjem, ali lahko tudi pri t. i. ball junkiejih, psih, ki so nori na žogice in žoge, prepoznamo duševno motnjo zasvojenosti"Obstajajo psi, ki so nori na žoge. Po domače jim rečemo 'ball junkieji'. Samo žoga je pomembna. Ne zanimajo jih ne hrana ne družabni stiki. Nič drugega jim ni zanimivo. Včasih to pripelje tako daleč, da bodo prej lovili sapo in padli v nezavest, kot pa se nehali igrati. Želeli smo videti, ali bi jih lahko klasificirali kot vedenjsko zasvojene. Kot pri ljudeh, ki so zasvojeni z igrami na srečo, športom, spletnimi igricami itn. Ugotovili smo, da se klasificirajo po istih kriterijih za zasvojenost, ki jih uporabljamo pri ljudeh." Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, zdaj pa piše doktorat v Bernu. Kot pravi, smo si s svojimi kosmatimi prijatelji v čustvovanju, komuniciranju in pravzaprav že v razmišljanju bolj podobni, kot bi morda pričakovali. Tudi psi lahko denimo zbolijo za demenco, ki jo zdravimo enako kot pri ljudeh, z antidepresivi in melatoninom, in imajo čut za to, kaj je pravično oziroma nepravično. Alja prebiva v vasi blizu Berna, kjer so sovaščani potrebovali kar nekaj časa, da so se je (in njenih precej velikih psičk) navadili. Lani je denimo eden od sosedov poklical policijo, ker sta psički, ko sta bili čez dan sami doma, lajali. "Malo sem 'tipala', kateri od sosedov bi to bil. Seveda sem sumila. Ko sem videla, da hodi po vrtu, sem ga prijazno vprašala, ali je slišal, da moji psi lajajo. Rekel je, da sem pustila odprto okno, da so psi lajali in je moral ukrepati. Glede na to, da težave rešuje pasivno agresivno, se mi je zdelo, da ga bo najbolj 'bolelo', če se mu deset minut prijazno opravičujem. Gospod je zamenjal tri ali štiri rdeče odtenke, iskal način, kako bi ušel, pa sem ga deset minut še nekako 'mučila' z opravičevanjem."
12/2/2021 • 15 minutes, 45 seconds
Andreja Beguš Harrison, Velika Britanija
Andreja Beguš Harrison je pravnica, ki se ukvarja s primeri zlorab in spornih praks v medicinski obravnavi pacientov. Ob prostem dnevu pa smo jo ujeli pri snovanju načrtov za družinski izlet, najverjetneje na bližnjo obalo. November prebivalcem Newcastla na severu Anglije menda vsako leto prinese vsaj nekaj lepega vremena. Najpogumnejši med njimi se tako tudi kopajo v Severnem morju.Andreja Beguš Harrison pravi, da je brexit kot druga pandemija. Razdelil je državljane, močno otežil delovanje socialnih in zdravstvenih institucij ter prizadel različne gospodarske panoge"Gradimo prizidek hiši. Okna bi morala biti vgrajena 27. septembra, a jih na žalost še vedno ni. V ponedeljek bodo. Z dvomesečno zamudo in pri petih stopinjah zunaj." "Brexit je na žalost razklal državo. Ljudje odgovarjajo s čustvi namesto z razumom. Obstajajo družine, ki več ne govorijo med seboj, prijatelji, ki po tridesetih letih ne govorijo več drug z drugim. Je tema, ki je državo zaznamovala in je ne bomo hitro preboleli. Imeli smo dve pandemiji hkrati, znašli smo se v dveh krizah. Covidu se za žalost nihče ne more izogniti, brexit pa je dodal dodatno plast. Vse institucije, ki so že tako na robu preživetja, je skoraj 'potisnil čez rob'. Predvsem se to čuti v socialni pomoči, oskrbi na domu in pri medicinskih sestrah, ki jih kronično primanjkuje po vsej državi." Andreja Beguš Harrison je pravnica, ki se ukvarja s primeri zlorab in spornih praks v medicinski obravnavi pacientov. Ukvarja se denimo z vprašanji, kot je, kako zagotoviti zdravniško oskrbo otroka staršev, ki mu na podlagi verskih prepričanj to odrekajo. Ob prostem dnevu pa smo jo ujeli pri snovanju načrtov za družinski izlet, najverjetneje na bližnjo obalo. November prebivalcem Newcastla na severu Anglije menda vsako leto prinese vsaj nekaj lepega vremena. Najpogumnejši med njimi se tako tudi kopajo v Severnem morju. Naša sogovornica, ki se je sicer rodila v Tolminu, je kaj takega brez neoprenske obleke poskusila samo dvakrat. Pa še to po nesreči. Menda je bilo podobno, kot če bi se vrgel v Sočo. S to razliko, da ima takrat, ko to narediš, ozračje pri nas približno 30 stopinj, tam pa približno štirikrat manj. "Voda ima ta hip enajst, dvanajst stopinj. Z neoprenom se da, še posebej če gremo na sup. Se mi je pa že zgodilo, da sem, ko je prišel val, nepričakovano pristala v kopalkah sredi morja. To je bil kar velik šok. Bolijo roke in noge in je treba čim prej iz vode."
11/25/2021 • 16 minutes, 23 seconds
Matej Podobnik, Ciper
Matej Podobnik je hotel v mladosti postati nogometaš. Nato rokometaš, potem pa košarkar. Ko s košarkarsko kariero ni šlo, je pristal v marketingu. V okviru službe je prepotoval velik del sveta, nato pa se s partnerko in otroci ustalil v Varšavi na Poljskem. Od tam so se po osmih letih, ko so si po Matejevih besedah zgradili že celo socialno mrežo, se udomačili in si uredili razmeroma lagodno družinsko življenje, potem ko je dobil ponudbo za novo službo, preselili na Ciper, kjer bivajo trenutno.Čeprav so metropolo, v kateri vse deluje in je skrbno urejeno, zamenjali za okolje, v katerem stvari tečejo občutno počasneje in manj zanesljivo, Matej Podobnik na to gleda pragmatično: meni, da se človek vsega navadiTudi tega, da se včasih kaj ne zgodi prav takrat, ko bi si to želel. Kot nekdo, ki je po dobrih štirih mesecih premagal anemično ciprsko birokratsko kolesje in končno prejel novo vozniško dovoljenje, za katero je zaprosil julija, ko mu je poteklo, bo že vedel ... "V denarnici imam še vedno staro slovensko vozniško dovoljenje rožnate barve. Glede na to, da smo se iz Slovenije preselili pred več kot desetimi leti, je lepo počivalo v moji denarnici. Mislim, da so me v tem času enkrat ustavili, da sem ga pokazal. Potem sem enkrat gledal in videl, da mi je letos maja poteklo. In potem se je začela odisejada na Cipru, kjer hodim na različne upravne enote že od junija. Do včeraj nisem dobil informacije, kaj za vraga moram narediti, da lahko dobim podaljšano vozniško dovoljenje. Včeraj so me poklicali, da lahko pridem tja in naredim nov dokument in da bo to trajalo le nekaj tednov." "Ciprčani imajo eno vodilo v življenju: 'siga, siga,' kar pomeni 'počasi, počasi'. Delajo počasi, z užitkom, se ne obremenjujejo. Raje se usedejo, skupaj spijejo kavo in rečejo, da se v življenju da tudi malo 'pritisniti na zavore' in stvari narediti nekoliko počasneje." Matej Podobnik je hotel v mladosti postati nogometaš. Nato rokometaš, potem pa košarkar. Ko s košarkarsko kariero ni šlo, se je našel v marketingu. V okviru službe je prepotoval velik del sveta, nato pa se s partnerico in otroki ustalil v Varšavi na Poljskem. Od tam so se po osmih letih, ko so si po Matejevih besedah zgradili že celo socialno mrežo, se udomačili in si uredili razmeroma lagodno družinsko življenje, potem ko je dobil ponudbo za novo službo, preselili na Ciper, kjer bivajo zdaj. "Toplo je. Mislim, da je sonca več kot tristo dni na leto. Kar pomeni, da dejansko ves čas sveti sonce. Ampak tudi tukaj pride zima. Hiše pa so popolnoma brez izolacije in nimajo ogrevanja. Ko je zunaj deset ali petnajst stopinj, je takšna temperatura tudi v hiši."
11/18/2021 • 16 minutes, 20 seconds
Škoti se zaradi podnebnega vrha počutijo izključene
Katja Hržić se je po opravljeni mednarodni maturi odpravila na študij na Škotsko, kjer trenutno dela doktorat iz družbene geografije. Raziskuje migracije v škotski ribiški industriji. Precej zanimiva tema, povezana tudi z debatami na podnebnem vrhu v Glasgowu. Pravi, da se Škoti te dni počutijo malce izključeni. Sicer pa pravi, da se še danes čuti zgodovinska vrednost Glasgowa, ki je po industrijski revoluciji hitro postal druga prestolnica britanskega imperija. Predvsem skozi velike, lepe stavbe, ki ne spadajo v kontekst sodobnega mesta.
Katja Hržić se je po opravljeni mednarodni maturi odpravila na študij na Škotsko, kjer trenutno dela doktorat iz družbene geografijeRaziskuje migracije v škotski ribiški industriji. Precej zanimiva tema, povezana tudi z debatami na podnebnem vrhu v Glasgowu. Pravi, da se Škoti te dni počutijo malce izključeni. "Zato ker so zaprli avtoceste, obvoznice, številne ulice, pripeljali so policiste iz celotne Velike Britanije. Zdi se, kot da lokalci niso vključeni v procese, medtem ko je tu 30.000 ljudi z vsega sveta, ki se potem v izolaciji pogovarjajo o zelo pomembnih temah." Sicer pa pravi, da se še danes čuti zgodovinska vrednost Glasgowa, ki je po industrijski revoluciji hitro postal druga prestolnica britanskega imperija. Predvsem skozi velike, lepe stavbe, ki ne spadajo v kontekst sodobnega mesta.
11/11/2021 • 11 minutes, 30 seconds
Sara Tavčar, Indonezija
Antropologinja in vzgojitejica Sara Tavčar je v Indonezijo šla raziskovat sociopolitične razsežnosti konfliktov za nadzor nad območji, bogatimi z rudninami. Dve leti je preživela na enem izmed manjših otočkov v bližini Lomboka. Nato pa se je preselila na Bali, kjer je pred kratkim odprla šolo oz. vrtec, kjer poučuje otroke iz lokalnega okolja.Turistov pa že skoraj dve leti ni. Domačini, prepuščeni samim sebi, iščejo nove načine preživetjaAntropologinja in vzgojiteljica Sara Tavčar je odšla v Indonezijo raziskovat sociopolitične razsežnosti konfliktov za nadzor nad območji, bogatimi z rudninami. Dve leti je preživela na enem izmed manjših otočkov v bližini Lomboka. "Živela sem v vasi z domačini. Ena izmed mojih hiš je bila tudi lesena koliba. Tam so tudi zidane hiše, kar pa se med potresi ni izkazalo kot najbolj ustrezno, ker se jih je kar nekaj podrlo. Tradicionalne lesene hiše so kar super stvar – tradicionalna arhitektura ima svoj smisel." "Življenje ob plaži je super. Kokosi so tam na voljo ves čas. Peščene plaže s koralnim grebenom, z neverjetnim pogledom pod vodo – snorkljanje je božansko. Je kot neki Disneyjev svet, vse je pisano in bleščeče. Vidiš lahko marsikaj drugega kot samo ribe. Tam so najlepši sončni zahodi. Otok lahko obhodiš v uri in dvajset minut. Na otoku ni nobenih motornih prevoznih sredstev. Hodiš peš, imaš kolo ali pa si s konjem." Nato pa se je preselila na Bali, kjer je pred kratkim odprla šolo oz. vrtec, kjer poučuje otroke iz lokalnega okolja. Med epidemijo covida-19 je del svoje dejavnosti preselila na splet: tako se zdaj med drugim ukvarja s svetovanjem staršem otrok, ki se šolajo od doma. Gre po večini za digitalne in druge "nomade", katerih delovna mesta (v fizičnem smislu) so premična in razpršena po vsem svetu. "Ni lahko ostati na nekem takem majhnem otočku toliko časa, še posebej ne v času covida, ko glavni otok Lombok ni bil več tako lahko dostopen. Pomembno mi je bilo namreč, da sem otoček zapustila vsaj enkrat na mesec, ker je to koralni otok in ko tam živiš dalj časa, ugotoviš, da potrebuješ 'konkretna' tla pod nogami vsaj enkrat na mesec, da se malo prizemljiš. Ker čutiš valove, tla niso trdna in se vedno nekaj trese, k čemur so pripomogli tudi potresi. Koralni otoki so polni lukenj, v katere se zaletava morje."
10/28/2021 • 15 minutes, 35 seconds
Ana Velikonja, Irska
Postdoktorska raziskovalka na University College Cork Ana Velikonja na Irskem preučuje nove pristope k zdravljenju nekaterih črevesnih bolezni."Javni prevoz na Irskem je 'šašav' (slab). Obstaja veliko lepih kotičkov, ki jih z javnim prevozom praktično ni mogoče videti. Kolo in avtomobil sta optimalni prevozni sredstvi za raziskovanje Irske," pravi Ana VelikonjaPodoktorska raziskovalka na University College Cork Ana Velikonja na Irskem preučuje nove pristope k zdravljenju nekaterih črevesnih bolezni. Živi v centru mesta, kjer si zaradi izjemno visokih najemnin stanovanje deli s še tremi irskimi fanti, in počasi razmišlja o tem, da bi se preselila na svoje. "Razmišljam, da bi se preselila z manjšim številom ljudi. Sicer nihče ni študent in imamo primerljiv življenjski slog, a različne interese. Doma bi imela manj ljudi. Da bi živela čisto sama, pa si za zdaj še ne morem privoščiti, ker so najemnine zares visoke. Najemnina za malo garsonjero stane približno 1200 evrov." Na Irsko je sicer prispela prav v času popolnega zaprtja, ko je bilo gibanje ljudi omejeno na petkilometrski radij okrog njihovih prebivališč. Še vedno se navdušuje nad prijaznostjo in priljudnostjo tamkajšnjih ljudi – zlasti na podeželju, nekoliko manj pa nad vremenom, o katerem sicer vendarle pravi, da ni tako hudo slabo, kot so jo vsi strašili pred odhodom iz Slovenije. "Kamor koli greš in kogar koli srečaš na pet metrov, vsak bi s teboj navezoval stik. Vprašajo te, denimo, ali greš plavat, kar se navadno razvije v pogovor, ki traja najmanj pet minut. Res so prijazni in oddajajo neko toplino, ki je v današnjem času kar redkost, oni pa z njo kar razsipavajo." "Vreme je vsaj trikrat na dan tema pogovora ali z znancem ali neznancem. Ne le ko dežuje, tu smo denimo zelo veseli sonca. Vreme je nepredvidljivo. Napoved za dva dneva vnaprej ni nikoli točna. Vedno moraš pogledati za en dan vnaprej, pa še to te gotovo kaj preseneti. Rjuh se zunaj ne suši. To je pravilo številka ena, ki so mi ga povedali cimri."
10/21/2021 • 14 minutes, 43 seconds
Alma Avdić
Alma Avdić dela v svetovno prepoznavnem švedskem podjetju, ki se ukvarja s prodajo pohištva, kjer šefi, če ima nek oddelek veliko dela, odpovejo sestanke in pridejo pomagat. Je tudi sindikalna zastopnica za pravice delavcev, zato dobro pozna posebnosti na tamkajšnjem trgu dela: od zakonodaje, ki na Švedskem glede tega ne predpisuje skorajda ničesar, do skrbno negovane komunikacijske strukture, v sklopu katere funkcionira precej intenzivnejši dialog med delavci in delodajalci, kot ga poznamo pri nas.Alma Avdić dela v svetovno prepoznavnem švedskem podjetju, ki se ukvarja s prodajo pohištva, kjer šefi, če ima neki oddelek veliko dela, odpovejo sestanke in pridejo pomagatJe tudi sindikalna zastopnica za pravice delavcev, zato dobro pozna posebnosti na tamkajšnjem trgu dela: od zakonodaje, ki na Švedskem glede tega ne predpisuje skorajda ničesar, do skrbno negovane komunikacijske strukture, v sklopu katere deluje precej intenzivnejši dialog med delavci in delodajalci, kot ga poznamo pri nas. "Stroga hierarhija ni določena. Če bi na primer prišli v naše podjetje, ne bi vedeli, kdo je direktor in kdo samo delavec. Vsi smo enako oblečeni. Celo lahko je priti do direktorja ali kogar koli, ki sedi v pisarnah. Vse pisarne so v odprtem prostoru in vsak ima le svojo mizo. Smo kot ena družina. Včasih, ko je treba veliko narediti v podjetju, tudi glavni šefi, ki so v pisarnah, odpovejo sestanke, če imajo slučajno kakšnega, in pridejo pomagat." "Zmotili" smo jo na porodniškem dopustu, kjer zdaj v brezdelju uživa že več mesecev: na Švedskem so namreč porodniško pred kratkim podaljšali, tako da se začne že v 20. tednu nosečnosti, zaradi statusa ranljive družbene skupine v obdobju epidemije covida-19, kamor je država uvrstila (tudi) nosečnice.
10/14/2021 • 15 minutes, 28 seconds
Ana Kolar, Gruzija
Ana Kolar živi na 1600 metrih nadmorske višine, v mestecu v visokogorju Kavkaza na severu Gruzije, kjer so prvo cesto dobili konec 50. let prejšnjega stoletja in ta se do danes ni zelo spremenila.Ana Kolar živi na 1600 metrih nadmorske višine, v mestecu v visokogorju Kavkaza na severu Gruzije, kjer so prvo cesto dobili konec 50. let prejšnjega stoletja in ta se do danes ni zelo spremenilaPo tej cesti je od mesteca Mestia približno tri ure vožnje do najbližjega večjega mesta. So tako rekoč popolnoma samooskrbni, občasno se v trgovino odpravijo le po najosnovnejše potrebščine, kot so sol, olje in moka. Ker mestece sicer živi predvsem od turizma, ki je med epidemijo skoraj v celoti zamrl, zdaj preživijo z izdatno mero solidarnosti in sodelovanja, pa tudi iskrene radodarnosti, ki po besedah sogovornice tudi sicer krasi kulturo tamkajšnjih ljudi. Tako kot do denarja in materialnih dobrin imajo tudi do koncepta časa povsem drugačen odnos, kot smo ga denimo vajeni pri nas. "Če se z njimi dogovoriš ob neki uri, to nič ne pomeni. Ko smo se denimo nekoč odpravljali na neko praznovanje v sosednjo vas, šlo nas je osem, smo se dogovorili, da se dobimo ob štirih, pripravimo darilo in se ob petih odpravimo na pot, da bomo tam ob sedmih. Na koncu smo se odpravili na pot ob devetih. Ne zato, ker bi bilo kaj narobe. Vsi so tega navajeni." V očarljivem neokrnjenem gorovju pokrajine Svaneti se, skratka, živi radikalno drugače. Tudi rojeva se drugače, možje so pri porodu le redko prisotni: "Želela sem si ga že zaradi jezika, ki ga sicer razumem, a znam povedati le bolj osnovne stvari. Tako da je bil 'prevajalec', ker skoraj nihče ne govori angleško. Je pa to posebnost, ker je v Gruziji moški zelo redko pri porodu. V našem zdravstvenem domu je bil moj mož prvi, ki je bil kadar koli pri porodu."
10/7/2021 • 17 minutes, 9 seconds
Enej Gala, Velika Britanija
Enej Gala je mlad slovenski umetnik, ki študira na Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu, kjer so jim zaradi epidemije podarili dodatno študijsko leto.Enej Gala je mlad slovenski umetnik, ki študira na Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu"Želijo biti institucija, ki mladim pomaga na poti do uspeha. V smislu, da dajo prostor in čas neobremenjeni produkciji del. Tu je težko imeti studio, ker je zelo drago. Vsi smo zelo odvisni od trga in galerij. Vsak se poskuša udejstvovati na čim več načinov in opravlja po možnosti še priložnostna dela. Časa in prostora zelo primanjkuje. Zato se zelo borijo za to, da bi nam dali ta prostor in čas." V London se je pravkar vrnil po več kot leto in pol trajajočih nepričakovanih "počitnicah" v rodni Novi Gorici, kamor se je že ob prvem valu epidemije zatekel tik pred praktično popolnim zaprtjem in ustavitvijo družbenega življenja, s tem pa tudi študijskega procesa v Britaniji. Pripoveduje o svojem delu med epidemijo, primerja izkušnje od doma s tistimi, ki jih je bil deležen na Otoku, in razpoloženju, ki je tam diametralno nasprotno slovenskemu: medtem ko mi z zaskrbljenostjo pričakujemo novo epidemično krizo, je v zraku nad Londonom čutiti "vse manj korone". "Tu je precepljenost zelo visoka. Sicer so povsod opozorila, da je treba nositi maske, ampak jih verjetno več kot polovica denimo v trgovinah ali na podzemni železnici ne nosi. Ko sem prišel sem, so se v Sloveniji razmere ravno zaostrile, tu pa so se ravno razpustile." Je pa v Londonu izredno težko najti prostor za ustvarjanje, ki si ga lahko privoščiš: »Obstajajo stavbe, ki jih imajo namen v kratkem podreti. Dokler jih ne podrejo, te stavbe ponujajo v najem za relativno majhen denar. Obstajajo organizacije, ki se ukvarjajo prav z iskanjem takšnih stavb. Ampak pogoji v takih stavbah so takšni, kot so. Glede na to, da so namenjene za rušenje, nihče ne vlaga vanje. Ta iniciativa je sicer super, ampak zelo negotova. Lahko namreč nekega dne rečejo, da bodo čez dva tedna rušili in da moraš ven. Ti pa si ravno v procesu ustvarjanja in moraš naenkrat vse ustaviti in odnesti vse stvari domov ali pač kam drugam.«* *Zgornja fotografija prikazuje primer takšnega prostora (z zanimivim tlorisom), v katerem je ustvarjal Enej Gala.
9/30/2021 • 15 minutes, 12 seconds
Peter Zupanc, Kitajska
Tokratna Globalna vas bo malo drugačna, in sicer zato, ker se o življenju na Kitajskem ne bomo pogovarjali na splošno, temveč se bomo v precej daljšem intervjuju, kot smo jih vajeni, ukvarjali skoraj izključno s kitajskimi pristopi v boju proti epidemiji covida 19. Gost bo Peter Zupanc, ki je pred približno pol leta izdal knjigo Leto podgane, v kateri opisuje prav te v prepletu s svojimi lastnimi izkušnjami skozi celoten potek epidemije doslej.Azijske države dokazujejo, da se je virusa možno znebiti in da se da živeti bolj ali manj normalno, brez omejitev, pravi Peter ZupancTokratna Globalna vas je malo drugačna, in sicer zato, ker se o življenju na Kitajskem nismo pogovarjali na splošno, temveč smo se v precej daljšem intervjuju, kot smo jih vajeni, ukvarjali skoraj izključno s kitajskimi pristopi v boju proti epidemiji covida-19. Peter Zupanc, ki že več kot desetletje živi na Kitajskem, je pred približno pol leta izdal knjigo Leto podgane, v kateri opisuje kitajske strategije v boju z epidemijo koronavirusne bolezni v prepletu s svojimi lastnimi izkušnjami skozi celoten potek epidemije doslej: od časa popolne karantene v začetku lanskega leta do precej bolj sproščenega razpoloženja v (avtonomni) pokrajini Guangdži, kjer se ljudje še vedno vedejo (samo)zaščitniško in, recimo, kategorično nosijo maske v javnem prevozu, čeprav primerov novih okužb že več mesecev nimajo. "Tu ljudje močno verjamejo v tehnologijo in znanost. To ima najverjetneje povezave tudi s tem, da je Kitajska dolgo veljala za nerazvito. Imeli so željo, da dosežejo razvite države, da jim postanejo podobni. Zavest, da lahko to dosežejo le prek tehnologije, pomaga tudi, da tehnologiji verjamejo." "Samoumevnost je pomemben dejavnik. Soproga je Kitajka. Po njenem mnenju Zahodnjaki jemljemo svojo 'neranljivost' za samoumevno. Kitajci še zelo dobro pomnijo, kako enostavno se celoten sistem in celotna država razkrojita. Moja generacija ali malo starejši se spomnijo neznosne lakote in revščine. Ko so živeli od ene skodele riža na dan." "Videl sem le kakšne starejše ljudi, ki so nerodni in ne vedo natančno, kako si pravilno nadeti zaščitno masko. Take primere poznam. Da bi jo pa nekdo iz nasprotovanja nosil pod nosom, pod brado ali kaj podobnega, tega pa nisem videl nikoli."
9/23/2021 • 26 minutes, 40 seconds
Anamaria Klajnšček, Španija
Anamaria Klajnšček je slovenska plesalka in koreografinja, ki živi v Barceloni.Anamaria Klajnšček je od začetka študija živela v štirih evropskih državah, ta hip je v Barceloni, mestu, ki ima približno 1,6 milijona prebivalcevV Sloveniji je nazadnje preživela več mesecev skupaj med prvim hujšim valom okužb s koronavirusom, zaradi katerega so oblasti v Španiji uvedle popolno zaprtje in omejitev gibanja na domove z redkimi izhodi v trgovine z živili ipd. Vsi nadaljnji odzivi na porast okužb so bili po njenih besedah zmernejši: omejitev je manj oz. so manj stroge, prav tako pa ljudje do virusa tudi iz strahu pred morebitno ponovitvijo omenjenega scenarija gojijo veliko strahospoštovanje, zaradi česar bolje (kot denimo Slovenci) razumejo ter tudi upoštevajo ukrepe in priporočila pristojnih. "Ko sem se vrnila, sem videla, da jih je hudo prizadelo. Tako popolno zaprtje je močno vplivalo na vsakega posameznika, je bilo kar kruto. Pojavila sta se dva ekstrema. Nekateri niso več čisto vedeli, kako se družiti (Španci, ki so zelo družabna 'bitja'!), videlo se je, da jih je močno strah covida. Drugi so se zaradi občutka zatrtosti želeli karseda družiti." Tudi kulturno dogajanje je od takrat menda oživelo; z določenimi prilagoditvami v produkciji razmeroma normalno deluje tudi področje modernega plesa, s katerim se ukvarja Anamaria. "Barcelona je polna festivalov, ki potekajo skozi vse leto in so povezani z raznoraznimi tradicijami. Prek teh festivalov sem spoznala zelo veliko njihove kulture. Eden teh je Concurs de Castells, na katerem ljudje plezajo drug na drugega, da sestavijo 'človeške stolpe'. Potekajo tekmovanja, na katerih sodelujejo skupine po petdeset, sto ljudi, ki se ves čas gibajo na robu med nevarnostjo in varno podporo. Je en tak, tudi metaforično zelo lep dogodek."
9/16/2021 • 14 minutes, 59 seconds
Tjaša Fabjančič, Avstrija
Merjeno v kilometrih ne gremo prav daleč, in sicer v avstrijski Gradec, kjer se je Tjaša kljub prvotnim načrtom vrnitve v Slovenijo ustalila, potem ko je tam spoznala svojega moža, prav tako glasbenika, s katerim zdaj živita "nadvse normalno" družinsko življenje blizu središča mesta. V pogovoru razlaga o svojih prvih stikih z mestom in tamkajšnjimi ljudmi, o posebnostih študija na graški Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti, o prepletu slovenskega in avstrijskega oz. o dvojezičnosti v Gradcu ter zanimivo, glede na to, da ji nemški jezik načeloma ne povzroča preglavic, tudi o komunikacijskih preprekah, ki jih je morala premostiti ob spoznanju, da (lokalna) avstrijščina pač nima prav veliko zveze s t. i. visoko nemščino.
V prvi oddaji nove sezone naših izletov povsod po svetu, kjer uspevajo Slovenke in Slovenci, gostimo glasbenico, džezovsko pevko Tjašo FabjančičMerjeno v kilometrih ne gremo prav daleč, in sicer v avstrijski Gradec, kjer se je Tjaša kljub prvotnim načrtom vrnitve v Slovenijo ustalila, potem ko je tam spoznala svojega moža, prav tako glasbenika, s katerim zdaj živita "nadvse normalno" družinsko življenje blizu središča mesta. V pogovoru razlaga o svojih prvih stikih z mestom in tamkajšnjimi ljudmi, o posebnostih študija na graški Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti, o prepletu slovenskega in avstrijskega oz. o dvojezičnosti v Gradcu ter zanimivo, glede na to, da ji nemški jezik načeloma ne povzroča preglavic, tudi o komunikacijskih preprekah, ki jih je morala premostiti ob spoznanju, da (lokalna) avstrijščina pač nima prav veliko zveze s t. i. visoko nemščino. "Prva leta po selitvi ob obisku trgovine nisem stopila do delikatese s še ne narezanimi siri in salamami, saj jih nisem znala naročiti, niti ne bi razumela odziva prodajalke. Rajši sem kupila že zapakirane stvari, da se ni bilo treba z nikomer pogovarjati."
9/9/2021 • 15 minutes, 23 seconds
Polona Dominik, Etiopija
Z laiško misijonarko Polono Dominik jecljavo in po ovinkih o trenutnih razmerah na severu države, kjer divja državljanska vojna in kjer je o tem nevarno govoriti naglas. Polona Dominik dela v centru za pomoč otrokom z ulice v Adis Abebi, prestolnici Etiopije
7/22/2021 • 16 minutes, 24 seconds
Dašo Benko, Švica
Nekoč študent filozofije in antične grščine s poglobljenim poznavanjem filozofije ljubezni danes dela kot marketinški menedžer v Ženevi.Nekoč študent filozofije in antične grščine s poglobljenim poznavanjem filozofije ljubezni danes dela kot marketinški menedžerDašo Benko je že med študijem odšel v tujino: najprej v Grčijo, kmalu zatem pa je, kljub temu da ga področje prej ni nikoli posebej zanimalo, dobil ponudbo za službo v marketingu in se za sedem let preselil v Amsterdam. Danes 35-letni menedžer za strateško upravljanje globalne mreže t. i. lovcev na talente pri enem največjih svetovnih holdingov, ki združuje več deset prestižnih blagovnih znamk, se leto po selitvi v Ženevo le počasi privaja na tamkajšnji način življenja. Priselil se je namreč v času popolnega zaprtja zaradi epidemije covida-19, ki je v blažjih ali strožjih oblikah v Švici vztrajalo praktično vse leto: doslej je morda dva- ali trikrat obiskal kakšno restavracijo. "Moja najboljša prijateljica je moja dnevna soba. V zadnjem letu sem bil v restavraciji dvakrat, trikrat. /.../ Vsake toliko moram samega sebe opomniti, da živim v Švici, da nisem več v Amsterdamu." "Ko so me lani obiskali starši, sem jih peljal v restavracijo na solato. Cena solatnega krožnika je skoraj trideset evrov. Cene v Ženevi so kar 'zasoljene'." Občasno se iz svojega stanovanja v strogem središču Ženeve odpravi na katerega od 7000 švicarskih jezer, v prostem času pa se namesto francoščine, ki je sicer tam uradni jezik, a je pri delu ne potrebuje, uči kitajščino in razmišlja o morebitnem nadaljevanju kariere v Šanghaju. "Obstaja Švica in obstaja Ženeva. Sta dva popolnoma različna svetova. Ženeva je zares, ne bi rekel metropola, ker je majhna, zelo mednarodno mesto. Tu je Organizacija združenih narodov, tudi veliko drugih velikih organizacij, ampak vseeno izžareva tak 'vaški občutek'. Vse lahko dosežeš peš, ne potrebuješ prevoznih sredstev, saj je vse dvajset minut hoje stran. Je zanimivo mesto. Zelo me spominja na Slovenijo: majhno, čisto, zeleno in dokaj urejeno. Je pa to res neki mehurček. Tu je veliko premožnih ljudi, kar se v mestu opazi. Tu je veliko ferrarijev, tesel in drugih prestižnih avtomobilov."
7/15/2021 • 14 minutes, 17 seconds
Polona Globočnik, Belgija
Mlada kmetica iz Vogelj na Gorenjskem je domačo kmetijo zamenjala za nastanitev v evropskem diplomatskem in političnem središču, kjer nadaljuje svojo politično pot v interesni skupini za evropske kmete COPA-COGECA.Mlada kmetica iz Vogelj na Gorenjskem je domačo kmetijo zamenjala za nastanitev v evropskem diplomatskem in političnem središču, kjer nadaljuje svojo politično pot v interesni skupini za evropske kmete COPA-COGECAPolona Globočnik meni, da ji gre lovljenje ravnotežja med obema svetovoma za zdaj dobro od rok. Poudarja pa, da so izkušnje s fizičnim delom in poznavanje poteka dela na kmetiji, v svoji bruseljski pisarni se vendarle ukvarja pretežno s papirji, po eni strani res prednost, po drugi pa bi najbolj birokratske naloge svoje funkcije včasih lažje opravila, če bi (tako kot večina njenih kolegov) o posledicah določenih sprememb na evropski ravni, kakor se potem v praksi pokažejo na posameznih kmetijah, vedela manj. "Ker poznam kmetijstvo v praksi, sem morda nekoliko bolj čustvena glede kakšne politike, ki se sprejema. Sodelavcem, ki sedijo pred računalniki, je to le en nov dosje, jaz pa vem, kaj to prinese na kmetijah." "Na splošno je kmetijstvo v Avstriji podobno kot v Sloveniji. Imamo podobno strukturo kmetij, razmeroma majhne kmetije in velik delež gorskega kmetijstva. Se mi pa zdi, da se Avstrijci tega bolj zavedajo kot pri nas. Iščejo avstrijske izdelke in želijo podpirati domače kmete. Tudi mladi so bolj pripravljeni nositi obleke iz druge roke in se odpovedati avtomobilu. Vse več pozornosti namenjajo temu, od kod prihaja njihova hrana, kaj jejo. To se mi zdi trend, ki prinaša upanje za prihodnost kmetijstva."
7/8/2021 • 11 minutes, 59 seconds
Walter Teršek, Karibi
V Globalni vasi gostimo jadralca Walterja Terška, ki je svoje zadnje potovanje čez Atlantski ocean sklenil na otoku Grenada v Karibih. Tam se je zasidral skupaj s svojim nenavadnim pomorskim partnerjem, ki ga je spoznal na Zelenortskih otokih na zahodu afriške obale.V Globalni vasi gostimo jadralca Walterja Terška, ki je svoje zadnje potovanje čez Atlantski ocean sklenil na otoku Grenada v Karibskem morjuTam se je zasidral skupaj s svojim nenavadnim pomorskim partnerjem, ki ga je spoznal na Zelenortskih otokih na zahodu afriške obale. Tam je nekaj dni opazoval potepuškega psa, ki se mu je zasmilil, zato ga je vzel s seboj. Rusty (ime je dobil zaradi svoje zapacano rjave barve in dejstva, da je bil ob njunih prvih srečanjih tudi telesno še kar "zarjavel") je tako postal morda najmlajši, skoraj gotovo pa najmlajši (če ne edini) potepuški pes, ki je kdaj prejadral Atlantik. "Pot čez Atlantik je bila izjemna izkušnja. Rusty je postal pravi mornar. Zna hoditi po palubi tudi ob nemirnem morju, se ne boji in nima težav z morsko boleznijo. Res je bilo zanimivo, od tega, kako ga hraniti, do vsakodnevnega opravljanja straniščnih potreb. Presenetljivo hitro se je navadil, da uporablja preprogo in da je ta preproga vedno na istem mestu. Ampak zna biti ob nemirnem morju zabavno, ker je tudi psu s štirimi tačkami težko stati na istem mestu med opravljanjem potrebe." Walter Teršek pa ima za sabo tudi izkušnjo brodoloma. Po štiridnevni plovbi s Kanarskih otokov do Zelenortskih otokov se mu je ob zelo slabem vremenu odlomilo krmilo: "Morje je bilo preveč razburkano, zato v morje niso mogli spustiti rešilnega čolna. Moja barka se je potapljala, počil je cel kalup. Tovorna ladja se je približala mojemu plovilu, ki sem ga moral zapustiti, skočiti v morje in zaplavati čim bližje tovorni ladji, s katere so mi vrgli rešilno vrv. Vse je potonilo z barko. S sabo sem imel telefon, potni list in bančno kartico." Walter Teršek in RustyFoto: Osebni arhiv RustyFoto: Osebni arhiv RustyFoto: Osebni arhiv RustyFoto: Osebni arhiv RustyFoto: Osebni arhiv
6/17/2021 • 17 minutes, 49 seconds
Polona Šafarič Tepeš, ZDA
Doktorska študentka biomedicine v New Yorku se ukvarja z raziskavami pljučnega raka. V pogovoru za Globalno vas med drugim razloži, kako to, da se je odločila stopiti iz varnega zavetja laboratorijskih zidov in se začela pogosto pojavljati v medijih ter kakšno je življenje znanstvenika v Velikem jabolku.“Stopimo skupaj in povejmo, kaj dejansko drži. Malokdo bere strokovne članke, ker so težki. Mi jih razumemo in jih lahko prevedemo ter povemo na laičen oziroma lahek način,” jih spodbuja Polona Šafarič TepešDoktorska študentka biomedicine v New Yorku se ukvarja z raziskavami pljučnega raka. V pogovoru za Globalno vas med drugim razloži, kako se je odločila stopiti iz varnega zavetja laboratorijskih zidov in se začela pogosto pojavljati v medijih: kot promotorka znanosti, zagovornica spolne enakopravnosti v znanosti in – ker se pri svojem delu ukvarja tudi z virusi – kot razlagalka vprašanj, povezanih s covidom-19. Pripravljenost na komuniciranje z (laično) javnostjo ni njena edina lastnost, po kateri se loči od skupine vrhunskih, praviloma v laboratorije zaprtih znanstvenikov, ki ji sicer pripada. "Ko sem prišla, mi je šefica takoj povedala, da so vikendi delovni. Da so počitnice za Američane, ne za nas. Zato ker so prazniki ameriški. Mi nismo Američani, zato delamo za praznike. Zelo hitro so mi dali vedeti, da je bolje, da si tu in delaš. Sicer te lahko hitro zamenjajo. Ampak ko 'padeš' v svoj projekt, svoje delo, ti postane tako pomembno, da želiš sam ostati in delati tudi ob vikendih." "V New Yorku imam fino družbo Slovencev. Vsake toliko se dobimo in gremo na burek. Našli smo bosansko restavracijo, kjer imajo burek in čevapčiče."
6/10/2021 • 15 minutes, 14 seconds
Denis Vodišek, Hong Kong
Mladi podjetnik iz Laškega je že pri 22 letih starosti, torej še v času študija, vse osnovne pogoje za klasično definicijo uspešnega življenja izpolnjene in obkljukane. Prav predvidljivost njegove prihodnosti in občutek ujetosti v rutino sta nato botrovala napadu panike, ki ga je doživel ob misli na stres, ki ga bo spremljal vsekozi ... in posledični takojšnji odločitvi, da "vse spremeni". Pustil je službo in tudi takratno partnerko, ter se že slaba dva meseca pozneje znašel v Hongkongu. V Sloveniji nas je več takšnih, kot sem jaz. Tam sem povprečen fant. Tu imaš pa malo bradice, pa lahko postaneš Brad PittDenis Vodišek, mlad podjetnik iz Laškega, je že pri 22 letih, torej še v času študija, vse osnovne pogoje za klasično definicijo uspešnega življenja izpolnil in obkljukal. Prav predvidljivost njegove prihodnosti in občutek ujetosti v rutino sta bila pozneje vzroka za napad panike, ki ga je doživel ob misli na stres, ki ga bo spremljal vsekozi ... in posledično takojšnji odločitvi, da "vse spremeni". Pustil je službo in tudi takratno partnerko ter se že slaba dva meseca pozneje znašel v Hongkongu. Tam naj bi ga pričakalo podjetje s ponudbo za večmesečno pripravništvo, a se je tudi to izjalovilo. Pa vendar: po treh letih življenja v Hongkongu mu ni žal. "Najbolj me je mučila mentaliteta ljudi. Težko navezuješ stike, saj večina pogovorov teče o delu, trgu, financah in ne o globljih temah, s katerimi gradiš prijateljstva. Ko hodiš po cesti, veliko ljudi 'bulji' v telefon. Na vlaku, na avtobusih so vsi ves čas na telefonih, težko je vzpostaviti stik." Ker se Hongkong spopada z nizko precepljenosto, imajo tisti, ki so cepljeni, privilegije: "Če si cepljen, lahko v klubu ostaneš dalj časa. Jaz, ki nisem cepljen, lahko ostanem v klubu do desetih zvečer, cepljeni pa do dveh zjutraj."
6/3/2021 • 15 minutes, 4 seconds
Suzana Zrnič, Nizozemska
Suzana Zrnič je pred dobrim desetletjem v Haagu spoznala Slovenca, s katerim sta se sprva želela vrniti v domovino, nato pa ustalila na Nizozemskem. Tudi zaradi tam precej slabših možnosti v predšolskih vzgojnih zavodih v primerjavi s slovenskimi vrtci se je odločila pustiti službo in postati gospodinja.Zelo težko je tukaj dobiti stalni vrt. Zemlja je tu “mrtva”. Tudi ene gliste ni v njejSuzana Zrnič je pred dobrim desetletjem v Haagu spoznala Slovenca, s katerim sta se sprva želela vrniti v domovino, nato pa ustalila na Nizozemskem. Tudi zaradi tam precej slabših možnosti v predšolskih vzgojnih zavodih v primerjavi s slovenskimi vrtci se je odločila pustiti službo in postati gospodinja. Tako ima veliko več časa za preživljanje s svojima hčerkama, ki ju v košari svojega prilagojenega "potniškega" kolesa vsak dan vozi v šolo (na fotografiji). Navadno jim družbo dela še njihova čivava. Šele zadnjih nekaj let se uči nizozemskega jezika. Prej namreč, ker Nizozemci ne le znajo, temveč predvsem s tujci tudi prav radi govorijo angleško, potrebe in tudi priložnosti za kaj takega ni bilo. Vse bolj prizadevno se ukvarja tudi s sonaravnim vrtnarstvom in sodeluje pri prostovoljskih projektih v pomoč osebam z različnimi duševnimi težavami, najraje prav na t. i. oskrbovalnih kmetijah, na katerih dobijo ti ljudje priložnost delati in se povezovati v lokalno skupnost. "Na Nizozemskem je veliko kmetij, na katerih vključujejo ljudi, ki niso sprejeti v našo družbo. Ali so to ozdravljeni odvisniki, avtisti, starejši ljudje, ozdravljeni psihični bolniki. Mi imamo to priložnost in srečo, da živimo blizu ene take kmetije, tako da enkrat tedensko prostovoljno delam na vrtovih in se pogovarjam s temi ljudi, ki imajo izjemno bogat notranji svet." "Željo imam naprej študirati biodinamično kmetovanje, to je dvoletni program. Zelo težko je tukaj dobiti stalni vrt. Jaz sem ga prek svoje nizozemske prijateljice dobila in bi rada videla, kako lahko zdravim zemljo na svojem vrtu. Ker je zemlja tu 'mrtva'. Tudi ene gliste ni v njej."
5/27/2021 • 17 minutes, 22 seconds
Tinkara Troha, Češka
Doktorica fizike Tinkara Troha dela na Češki akademiji znanosti v Pragi, kamor je odšla pred tremi leti.Doktorica fizike Tinkara Troha dela na Češki akademiji znanosti v Pragi, kamor je odšla pred tremi leti"Lani smo šli s sodelavci v hribe in ko smo se bližali nekemu razpotju, so mi rekli, da bomo kmalu prišli do koče, kjer lahko pozajtrkuješ, preden se odpraviš na vrh. Ko smo prišli do koče, so mi rekli: 'Poglej, kaj je za zajtrk.' Ko sem se približala, sem videla, da so tam le pločevinke piva. Začudeno sem jim rekla: ‘Tam je samo pivo, kaj je pa za zajtrk?’. Dobila sem odgovor: ‘Ja pivo!'." Po prvotnih načrtih je odšla Tinkara Troha na Češko samo za eno leto obveznega podoktorskega študija v tujini, a je odtlej dobila več priložnosti za teoretsko in eksperimentalno raziskovanje na področju optike oz. elektromagnetnega valovanja, zaradi katerih se je odločila ostati. Poleg arhitekture Jožeta Plečnika, ki je pustila velik pečat na podobi današnje Prage, in drugih fizičnih, materialnih povezav med Slovenijo in Češko poudarja še cel kup kulturnih podobnosti, zaradi katerih pravi, da je živeti tam tako, kot da bi živel v "razširjeni domovini". Počasi se uči tudi češkega jezika, pri čemer opozarja, da vse jezikovne podobnosti (in na prvi posluh celo enakosti) med njeno materinščino in češčino to v resnici niso. Pogosto se srečuje celo z enakozvočnicami, ki imajo v slovenščini in češčini nasprotne pomene. To pa so seveda zelo plodna tla za nesporazume in po večini simpatične zaplete ob vsakdanjih interakcijah z domačini. "Z orkestrom smo odigrali eno skladbo in na koncu je dirigent vzkliknil: 'To je užasno!' (kar v hrvaščini pomeni grozno). Mislila sem si: 'Je bilo zares tako slabo?'. Potem so mi razložili, da to v njihovem jeziku pomeni sijajno, prekrasno." O izvoru pogovornega izraza 'češko', s katerim Slovenci označujemo nekaj 'estetsko nerodnega', pa Tinkara pravi: "Oznaka se mi ne zdi utemeljena. Če pa že moram pomisliti, od kod izvira, je morda v estetskem smislu, ker ljudje tu ne dajo prav veliko na modo. Na ulici velikokrat vidiš nekoga, ki nosi sandale in nogavice, kar ni preveč posrečena modna kombinacija."
5/20/2021 • 15 minutes, 18 seconds
Borut Praper, Tenerife
S partnerko je pred dobrimi desetimi leti iz Slovenije najprej pobegnil v Berlin, kjer je bila hrana takrat cenejša kot v Sloveniji, najemnine za stanovanja pa nižje. Višanje najemnin, predvsem pa mrzle zime, so ju nato iz Berlina pregnale na Tenerife.Čiliji so pa zanič, pravi prevajalec in glasbenik Borut Praper, ki jih je na španskem otoku začel gojiti samS partnerko je pred dobrimi desetimi leti iz Slovenije najprej pobegnil v Berlin, kjer je bila hrana takrat cenejša kot v Sloveniji, najemnine za stanovanja pa nižje. Višanje najemnin, predvsem pa mrzle zime, so ju nato iz Berlina pregnale na Tenerife. Na otoku je, ker tam ni našel dobre čili omake, sam začel gojiti čilije, hobi pa počasi prerašča v posel: "Samo še skozi birokracijo se prebijeva, ki je tu zares grozljiva. Tu stvari res trajajo, če želiš karkoli narediti, pa misliš, da boš opravil v enem tednu, to pomeni, da boš potreboval dva meseca. (Glede čilijev) so domačini zelo 'pogumni', vsi se hvalijo, da jejo zelo pikantno, ko pa jim daš omako moči tri od pet, že jamrajo. Ampak seveda želijo vsi poskusiti tudi omako z močjo pet in je grozno." Tudi v pogovoru je Borut vztrajal, da se z novinarjem tikata. Na Tenerifu namreč nihče nikogar ne vika: "Recimo, prideš na policijsko postajo, da urediš kakšne dokumente, in ti reče policistka mi niño (slov. dragi otrok). Pa tikajo te vsi. Tudi na policiji, uradih in davčni upravi te tikajo. In ti njih."
5/13/2021 • 14 minutes, 36 seconds
Nina Breznik, povsod pomalem
Nina Breznik je ena tistih Globalnih vaščank/-ov, ki se po odhodu iz domovine niso ustalili nikjer. s partnerjem programerjem, ki ga je spoznala v Nemčiji, živita kot digitalna nomada - po nekaj mesecev na leto v najemniškem stanovanju na angleškem podeželju, preostalih par nekajtedenskih do nekajmesečnih obdobij pa se preseljujeta z enega konca sveta na drugega, od projekta do projekta.Nina Breznik je ena tistih globalnih vaščank oziroma vaščanov, ki se po odhodu iz domovine niso ustalili nikjerS partnerjem programerjem, ki ga je spoznala v Nemčiji, živita kot digitalna nomada, po nekaj mesecev na leto v najemniškem stanovanju na angleškem podeželju, preostalo, od nekajtedenskih do nekajmesečnih obdobij, pa se preseljujeta z enega konca sveta na drugega, od projekta do projekta. Ko se s partnerjem odločata, kam bosta odpotovala, ima veliko vlogo to, da lahko dobita vizum za več kot le nekaj tednov, zadnje čase pa tudi to, da potujeta tja, kjer je zrak čist. Včasih pa so njuna potovanja tudi povsem spontana: "Po konferenci v Parizu sva nameravala v Južnoafriško republiko. Bila sva že na letališču, ko so mi rekli: ‘Kaj pa vizum?’ Ko sem vprašala, zakaj vizum, so mi pojasnili, da vstop v državo brez njega ni mogoč za vse državljane Evropske unije. Nemci lahko, moj partner je iz Nemčije, Slovenci pa, žal, še potrebujemo vizum. Tega se ni dalo urediti v pol ure, tako da sva na koncu ‘pristala’ na Kreti, ker je bil let tja poceni." Ko sta začela potovati, sta stanovanje v Berlinu sprva oddajala, nato pa sta se odločila, da vse prodata. "Rekla sva: ‘Vse kar imava, morava spraviti v en majhen nahrbtnik.’ Imava 35-litrski nahrbtnik in tri pare oblačil, recimo dvoje hlače in tri majice visoke kakovosti. Kupujem kakovostne stvari, ampak malo. Pa rolerje imam vedno s seboj." Trenutno dela pri projektu Datdot, v katerem ustvarjajo avtonomno mrežo za skupno rabo podatkovnega prostora po tako imenovanem principu 'peer-to-peer', po katerem deluje sistem izmenjave prek torrentov, le da tam uporabnik v skupno rabo dá določene datoteke, v tem primeru pa prostor svojega trdega diska, ki ga v danem trenutku ne potrebuje zase. In naslednja destinacija? "Mogoče bi šla v Grčijo ali na Kanarske otoke, ker bi se rada naučila jadrati. Počasi se digitalni nomadi zavedamo, da s potovanji onesnažujemo okolje, letala niso ‘najbolj ok’. Priljubljeno postaja ‘počasno nomadstvo’ (ang. slow nomading). Razmišljava, kako bi se lahko gibala med državami brez letal in jadranje je ena možnost."
5/6/2021 • 16 minutes, 26 seconds
Mojca Gayen, Indija
Po osmih letih smo znova poklicali eno naših Globalnih vaščank: vseživljenjsko dobrotnico Mojco Gayen, ki živi blizu Kalkute v Indiji. Država, ki jo že tako zaznamujejo ogromne razlike in družbena segregacija, se v zadnjih mesecih izjemno slabo spopada z epidemijo covida-19. Slovenijo je zapustila, ker tu ni našla dela, pri katerem bi bila tako potrebna, da bi jo zares pogrešali, če bi odšlaPo osmih letih smo znova poklicali eno naših Globalnih vaščank: vseživljenjsko dobrotnico Mojco Gayen, ki živi blizu Kalkute v Indiji. Država, ki jo že tako zaznamujejo velikanske razlike in družbena segregacija, se v zadnjih mesecih izjemno slabo spopada z epidemijo covida-19. Tudi Mojca se je s svojo družino z obrobja mesta preselila na podeželje, da ne bi obstala v t. i. popolnem lockdownu, za katerega upravičeno pričakujejo, da se bo spet zgodil kar čez noč. Prenočujejo v prostorih šole, ki sta jo Mojca in mož Anup postavila v pomoč najrevnejšim indijskim deklicam. Kako pomembna je pomoč, ki jo ponujata tamkajšnjim otrokom in njihovim družinam, je Mojčin mož občutil na lastni koži: "Moj mož prihaja iz revne in velike družine. Imel je možnost, da se izobražuje v internatu. Bil je prvi v družini, ki je dosegel višjo izobrazbo in se potem lahko zaposlil. Ko se je zaposlil, je lahko pomagal še drugim bratom in sestram, da so se tisti, ki so želeli, izšolali. Pomagal je tudi staršem. Bil je t. i. 'sponzoriran otrok', njegova botra je bila Nemka." Lani je družino zapustil Mojčin prvorojenec. Preselil se je k njeni sestri v Slovenijo: "Čeprav je bila ločitev predvsem zame zelo težka, nikoli nisem razmišljala, da bi šla z njim. Zato ker je odgovornost za to, kar delava tukaj, za te otroke, ki jih je skoraj dvesto, tako velika. Vem, da bi bila velika praznina, če bi se kar odselila. Vedno sem se trudila, da moje odločitve ne bi preveč vplivale na življenje mojih otrok. Seveda so vplivale, ampak sva se z možem vedno trudila, da ju ne bi omejevala." "Tudi za hčerko vem, da bo šla svojo pot. Oba podpiram in jima bom pomagala in stala ob strani, ker sta moja odgovornost. Ampak razumem, da me bosta z leti vse manj potrebovala. Moje poslanstvo pa ostaja. In to je eden od razlogov, da se nisem našla v Sloveniji. Ker nisem našla nobenega dela, pri katerem bi občutila, da sem zares na ta način potrebna, da me bo, če odidem, nekdo pogrešal."
4/29/2021 • 17 minutes, 9 seconds
Gašper Kovič Kocjančič
Gašper živi v "posh" angleškem mestu Wokingham blizu britanske prestolnice, o katerem je poleg tega, da gre za lično urejeno okolje z nadpovprečnim številom pivskih pubov, bolj malo povedati. Morda mu tudi zato ustreza služba, v okviru katere veliko potuje po svetu: Kanada, Bahami, Japonska, ZDA in Savdska Arabija so denimo med destinacijami, ki jih je obiskal v zadnjih nekaj letih."Režiser si je zaželel kamero tam, kjer si je ‘zaželel iti’ tudi avto," se soustvarjanja televizijskega prenosa novega športa extreme e v Savdski Arabiji spominja Gašper Kovič KocjančičGašper živi v "posh" angleškem mestu Wokingham blizu britanske prestolnice, o katerem je poleg tega, da gre za lično urejeno okolje z nadpovprečnim številom pivskih pubov, bolj malo povedati. Morda mu tudi zato ustreza služba, v okviru katere veliko potuje po svetu: Kanada, Bahami, Japonska, ZDA in Savdska Arabija so denimo med destinacijami, ki jih je obiskal v zadnjih nekaj letih. Kot inženir televizijske produkcije je med drugim sodeloval pri prenosu lanskega Super Bowla (finale lige ameriškega nogometa) v Miamiju. “Delati z Američani je bila zanimiva izkušnja. Vse je bilo zelo megalomansko. Nastopali sta Shakira in Jennifer Lopez. Vključeno je bilo neverjetno število reportažnih avtomobilov, še posebej če upoštevamo, kako dolga je sama produkcija. Razumem, da je vključenih veliko produkcijskih avtomobilov ob olimpijskih igrah. Tu gre pa le za šov, ki traja samo tri, štiri ure. Sodelovalo je več deset in deset reportažnih avtomobilov. Časa za postavitev smo imeli kar deset dni.” Pravkar pa se je vrnil iz Savdske Arabije, kjer so snemali prve dirke svežega, le nekaj tednov starega motošporta, imenovanega Extreme E, s katerim želijo promovirati uporabo alternativnih oblik goriva in občinstvu predstavljati nekatere ogrožene naravne bisere sveta: prirejajo npr. dirke v puščavah, kjer so še pred leti stali mogočni ledeniki, ipd. “Nihče ne ve, kam bodo ‘odleteli’ deli avtomobila pri takšni hitrosti. Formula 1 ima vseeno asfaltirano pisto, pri Extreme E pa lahko vsak izbere svojo linijo. Smo imeli tudi razbite kamere. Režiser si je zaželel kamero tam, kjer si je ‘zaželel iti’ tudi avto.”
4/22/2021 • 14 minutes, 40 seconds
Amy Anne Kennedy, Islandija
Amy Anne je Slovenka s kanadskim potnim listom, ki se je s fantom Timijem pred par leti preselila na Islandijo. On opravlja lesarska dela pri dizajnerskem proizvajalcu pohištva, ona pa zaključuje podiplomski študij literature, kulture in medijev na Islandski Univerzi v Rejkjaviku. Islandci uživajo ob 'turističnem izbruhu' vulkanaAmy Anne Kennedy je Slovenka s kanadskim potnim listom, ki se je s fantom Timijem pred nekaj leti preselila na Islandijo. On opravlja lesarska dela pri dizajnerskem proizvajalcu pohištva, ona pa končuje podiplomski študij literature, kulture in medijev na islandski univerzi v Rejkjaviku. Glede na to, da je študijski proces zaradi epidemije tako rekoč zastal, ima v zadnjih mesecih več časa za odkrivanje naravnih biserov Islandije, pa tudi za telesno zahtevne adrenalinske podvige, ki se jih radi lotevajo potomci vikingov, kot je denimo plavanje v ledeno hladnem oceanu. "To je videti takole: prideš na plažo in se najprej vsedeš v vroč bazen z osemintridesetimi stopinjami Celzija, se pregreješ, potem si obuješ neoprenske škorenjčke in rokavice in greš v morje za trideset sekund, mogoče eno minuto, več zame skoraj ne gre. Nekateri domačini imajo volnene kopalke in neoprenske kapuce in gredo tudi zaplavat." "Tukaj je za domačine vse leto čas za kratke hlače in natikače. Sem videla že pri minus deset zunaj koga v kratkih hlačah ali majici s kratkimi rokavi." S fantom pa sta si ogledala tudi izbruh vulkana. "Zunaj je bilo minus deset stopinj. Do tja je približno dve uri hoje in sva šla peš. Bližje ko si vulkanu, bolj se vidi rdeč sij na nebu in bolj te spomni na 'vonj po kaminu'. Sliši se, kako lava poka in prasketa, ko teče. To je prvi izbruh, ki si ga ljudje lahko ogledajo. Pri prejšnjem izbruhu so morali ljudje bežati, to pa je, pišejo članki, 'turistični izbruh'. Nekateri domačini so si tam na lavi spekli pice in sladkorne penice in igrali odbojko."
4/15/2021 • 14 minutes, 59 seconds
Valentina Vengust, Berlin
Valentina Vengust je po študiju sinologije v Ljubljani šest let preživela v Pekingu. Je izvrstna poznavalka Kitajske, trenutno stacionirana v Berlinu, kjer za podjetje, ki deluje kot think-tank za analize družbenih, ekonomskih, političnih, diplomatskih ipd. sprememb v največji in gospodarsko najpomembnejši azijski državi. "Kitajska se je lotila bolj sistematično, ljudje bolj dosledno sledijo vladnim navodilom. V kolektivni zavesti na Kitajskem je bolj ustaljena pripravljenost odpovedati se določeni meri svobode na račun skupne varnosti” Tako pravi Valentina Vengust, ki je po študiju sinologije v Ljubljani pridobila kitajsko državno štipendijo in šest let preživela v Pekingu, kjer je diplomirala še iz mednarodne ekonomije. Magisterij je pridobila na londonski School of Economics, zadnjega pol leta pa je opravljala raziskovalno dejavnost na Mercator institute for China studies v Berlinu. Je izvrstna poznavalka Kitajske, v pogovoru pa se je med drugim dotaknila kulturnih razlik ter ideoloških razhajanj Vzhoda in Zahoda, ki se vsakodnevno zrcalijo tako na površju (v vsakodnevnem življenju, npr. pri bontonu) kot tudi pri najpomembnejših vprašanjih družbenega/političnega sodelovanja. "Pomemben dejavnik kitajskega bontona je predvsem spoštovanje, spoštovanje avtoritet – starejših, učiteljev, nadrejenih in staršev, kar ima izvor v stari konfucijanski miselnosti. Javno nasprotovanje učiteljem ali nadrejenim bo tako izjemno slabo sprejeto in neodobravano." "Če se človek vede spoštljivo, prijazno, ‘obraz pridobi’, če pa je nespoštljiv, osoren, pa ‘obraz izgubi’. Včasih na podzemni železnici, kjer se ljudje prerivajo, slišiš nekoga, ki se zadere: ‘Izgubili boste obraz!’ To pomeni, da se ne smejo prerivati."
4/8/2021 • 14 minutes, 47 seconds
Tjaša Šuštar, Čile
Tjaša Šuštar je na študijski izmenjavi v Španiji spoznala Čilenca in se pred dobrimi petimi leti preselila v prestolnico Santiago.Revščina se kaže na različne načine, v Čilu tudi tako, da si starši ne morejo privoščiti, da bi svoje otroke peljali na izlet v naravo, zato jih peljejo na kosilo v obrat s hitro prehrano v nakupovalno središčeTjaša Šuštar je na študijski izmenjavi v Španiji spoznala Čilenca in se pred dobrimi petimi leti preselila v prestolnico Santiago. Preden je postala zasebna družinska terapevtka, delno že tudi med študijem teologije in španščine, je sodelovala pri več humanitarnih projektih in tako dobro spoznala življenje na socialnem dnu. V Santiagu, kjer mestne četrti slikajo res pisano paleto možnih življenjskih okoliščin, je ugotovila, da ima lahko revščina na različnih koncih sveta tudi različne pojavne oblike. Ker morajo starši veliko delati, so otroci v revnejših četrtih pogosto prepuščeni samim sebi. "Tu se revščina kaže v tem, kakšen dostop imaš do zelenih površin, kakšna je kakovost zraka. Višji sloji živijo bližje Andom. So višje, niso v kotlini, se pravi, da je zrak boljši, da je tam več zelenja, več parkov, v revnih predelih pa skorajda ni dreves." "Številni starši si ne morejo privoščiti, da bi otroke ob koncih tedna peljali ven iz mesta v naravo, tako da se po večini hodijo sprehajat v nakupovalna središča." Njeno življenje v čilski prestolnici pa zaznamujejo tudi potresi. Pravi, da tam vsak potres, ki ima stopnjo po Richterjevi lestvici nižjo od sedem, ni potres, ampak 'le tresenje'. “Ugibanje, kako močan je bil potres, je ‘nacionalni šport’. Tudi jaz sem zelo dobra v tem. Ko se začne tresti, ugibam stopnjo in jo nato preverim na internetu.”
4/1/2021 • 16 minutes, 50 seconds
Nika Mori, Združeni arabski emirati
Nika Mori je delala kot stevardesa v eni večjih letalskih družb ter v zraku in na tleh nabirala raznovrstne, tudi zelo nenavadne izkušnje.Nika Mori je delala kot stevardesa v eni večjih letalskih družb ter tako na letalu kot na kopnem nabirala raznovrstne, tudi zelo nenavadne izkušnje"Prvič sem se učila gasiti z gasilnim aparatom ter opraviti porod, če bi se ta slučajno zgodil na letalu, ker na njem ni zdravnika. Morali smo biti usposobljeni za popolnoma vse. Imeli smo tudi tečaj samoobrambe za primer, če bi med potniki vzniknilo nasilje. V tem primeru bi jih morali vkleniti." Nenavadna izkušnja je bil tudi polet v mesto Džida v času ramazana, na katerem so bili po večini verniki, ki so romali v Meko: “Med pristankom, ko mora biti naša zbranost največja in morajo biti potniki privezani z varnostnim pasom, sedeti pri miru in čakati, da pristanemo, je celotna kabina vstala in začeli moliti. Treba je bilo poskrbeti za to, da se niso poškodovali, da so se vsedli, treba jih je bilo pomiriti.” Po večmesečni (dobesedni) prizemljenosti in ustavitvi letalskega prometa je veliko njenih kolegov in kolegic z vseh koncev sveta izgubilo službe, sama pa se je, še preden bi se zgodilo kaj takega in bi morala na vrat na nos spakirati kovčke, odločila skleniti to poglavje življenja in se vrnila v rodno Posočje, ki ji je ljubše od Dubaja: “Velika razlika je bila med epidemijo covida. V Sloveniji so zaprli občine, v Dubaju pa si bil zaprt v svojem stanovanju in nisi mogel na sprehod. Dobil si prepustnico, da greš za dve uri v trgovino oziroma da greš zelo na hitro ‘na zrak’.”
3/25/2021 • 15 minutes, 3 seconds
Maja Đukanović, Srbija
Doktorica Maja Đukanović je profesorica z največ zaslugami za to, da imajo študenti beograjske filološke fakultete možnost tam študirati slovenščino.Doktorica Maja Đukanović je profesorica z največ zaslugami za to, da imajo študenti beograjske filološke fakultete možnost tam študirati slovenščinoMaja Đukanović si več kot 30 let prizadeva ohranjati slovenski jezik in kulturo Slovencev v Srbiji. Pravi, da je epidemija tudi tam močno 'zmotila' študijski proces: "Zelo zelo je nerodno predavati samemu sebi v zaslon, ker študenti večinoma izklopijo (kamere) in nimaš pojma, ali so sploh zraven ali so kam šli, kdo te sploh posluša. Kako je to videti, to je en cel cirkus. /…/ Mi smo navajeni učilnice, kjer vidiš, ali kdo drema in ga zbudiš. Tako pa ne veš. Treba je petkrat nekaj vprašati, da kdo vklopi mikrofon in kaj reče. Prejšnji in ta semester se mi zdita čisto izgubljena za neko resno znanost." Kot nekdo, ki je skoraj od rojstva v tesnem stiku z omenjenima svetovoma, dobro razume tudi oba "nacionalna značaja", zaradi česar je ne preseneča, da tudi izredne razmere ob epidemiji v Srbiji dojemajo in doživljajo precej drugače kot v Sloveniji: "Črni humor je tukaj zelo zelo razvit in mislim, da nam pomaga preživeti vse te čase." "Muzika je prepovedana, torej ni orkestrov, trubačev in podobno. Oziroma naj jih ne bi bilo, potem se pa vidi na družabnih omrežjih posnetek s kakšnega slavja, s kakšnega žura, kjer vsi pojejo, so objeti, jih je tam en kup skupaj. Vedno obstaja vzporedno nočno življenje v Beogradu. Pa tudi drugod po Srbiji. Ljudje se nočejo odpovedati organizaciji porok, praznovanju 18. rojstnih dnevov, nekim stvarem, ki so jim pomembne, ne glede na to, da se potem okužijo tudi cele vasi."
3/18/2021 • 14 minutes, 32 seconds
Matic Jesenovec, London
Matic Jesenovec je eden tistih ljudi, ki imajo radi vedno nove izzive in se zato pogosto znajde v nepredvidljivih, celo težkih situacijah. Iz Švice, za katero pravi, da ga je "preveč razvajala", se je za mesec dni najprej preselil v Berlin, nato odšel na delavnico osebne rasti v Peru, na koncu pa se je (za zdaj) ustalil v Londonu.
Ker je bilo v Švici vse preveč urejeno, se je po štirih letih življenja tam (z nekaj vmesnimi postanki) preselil v London Matic Jesenovec je eden tistih ljudi, ki imajo radi vedno nove izzive in se zato pogosto znajde v nepredvidljivih, celo težkih položajih. Sprva je živel v Švici, za katero pravi, da ga je "preveč razvajala". "Država je tako urejena in tako zelo dobro vse stvari delujejo, da se mi je zdelo, da nikjer drugje potem ne bi mogel več živeti. Preveč uglajeno vse teče in se mi je zdelo, kot da bi živel v zdravstvenem domu. Ne maram biti preveč razvajen v življenju in zdelo se mi je, da me je Švica malo preveč razvajala. To se verjetno zdi malo čudno, ko takole to povem, ampak zaradi tega me je počasi malo ven, še kam drugam 'odneslo'." Najprej ga je za kratek čas 'odneslo' v Berlin, nato je odšel na delavnico osebne rasti v Peru. "V bistvu taka, precej introspektivna izkušnja vse skupaj. Skozi te njihove pesmi in pogovore in skozi rastline se precej zazreš vase. Moja izkušnja je bila taka: tistim stvarem, s katerimi se najmanj hočeš spoprijeti, se jim takrat ne moreš izogniti. Predvsem sem se naučil veliko o sebi in o svojih lastnih strahovih in mislim, da sem dobil drugačen, bolj pozitiven pogled na strah." Na koncu pa se je (za zdaj) ustalil v Londonu, kjer se ukvarja z digitalnim marketingom. S kolegim iz Slovenije pa ustvarjata tudi podkast o podjetništvu.
3/11/2021 • 16 minutes, 29 seconds
Eva Avbelj, Norveška
Eva Avbelj je kemijska inženirka, ki je zaslužna za to, da bo predvidoma prihodnje leto na voljo poskusna različica lekcij slovenščine v aplikaciji Duolingo.Eva Avbelj je kemijska inženirka, ki je zaslužna za to, da bo predvidoma prihodnje leto na voljo poskusna različica lekcij slovenščine v aplikaciji DuolingoPo študiju na ljubljanski univerzi je na Škotskem opravila še specializacijo za delo v naftni industriji ter dobila delo v nemškem naftnem podjetju. Zadnji dve leti kot naftna inženirka dela v mestu Stavanger na Norveškem, v deželi, kjer naftna industrija ni najbolj priljubljena: “Rekla bi, da je velika razlika med starejšo generacijo in nami, pa še mlajšo generacijo, na primer Greta Thunberg. Mlajše generacije so še bolj proti naftni industriji, razkorak je tak, da niti nočejo več študirati (te smeri). Morali so začeti kampanjo, ki se imenuje ‘The big picture’, torej ‘celotna slika’, da bi sploh kogar koli privabili za ta študij.” Eva Avbelj je tudi glavna pobudnica tega, da bi pri Duolingu kot enega od jezikov, ki se jih lahko učiš z njihovo aplikacijo, dodali tudi slovenščino. “Na neko spletno stran Duoliga, imenuje se Duolingo inkubator, sem oddala prijavo, da se javim kot prostovoljka. In iz tega kakšen mesec ni bilo prav nič. Videla sem, da so se ljudje javljali za prostovoljce že pet let pred tem, a se Duolingo ni odzval. Nato sem prek društva V tujini izobraženih Slovencev (VTIS) vprašala, ali bi bil še kdo pripravljen sodelovati, in na srečo se je javil Slovenec, ki dela za Duolingo, in projekt predstavil podjetju. Nato smo s tremi člani VTIS-a v treh dneh zbrali šeststo prostovoljcev.” Poskusna različica Duolingovih lekcij slovenščine bo predvidoma na voljo prihodnje leto.
3/4/2021 • 14 minutes, 44 seconds
Tadej Oblak, Nizozemska
Tadej Oblak je po izobrazbi oblikovalec, v praksi pa slikar in kuhar, ki živi na Nizozemskem. Tja ga je pravzaprav "odpeljala" služba, ki jo je opravljal pred tem: bil je osebni voznik amsterdamskega tetraplegika, ki ga je vozil po opravkih in izletih znotraj in zunaj Nizozemske, med drugim v Slovenijo.Tadeja Oblaka je ob začetku bivanja v nizozemski prestolnici močno presenetilo zelo osebno in neposredno vprašanje neznanke, na katero še ni bil pripravljen odgovoritiTadej Oblak je po izobrazbi oblikovalec, v praksi pa slikar in kuhar, ki živi na Nizozemskem. Tja ga je pravzaprav "odpeljala" služba, ki jo je opravljal pred tem: bil je osebni voznik amsterdamskega tetraplegika, ki ga je vozil po opravkih in izletih znotraj in zunaj Nizozemske, med drugim v Slovenijo. V paketu s to službo je dobil tudi stanovanje v središču mesta, tega središča pa tudi po menjavi službe ni zapustil. Po podpisu pogodbe z enim največjih svetovnih proizvajalcev očal in nekaj odmevnih projektih v sodelovanju z velikimi imeni na sceni elektronske glasbe se je povpraševanje po njegovih pop art stvaritvah močno povečalo in tako zdaj ob obilici dela uživa v visokem standardu bivanja skupaj s partnerjem, s katerim sta skupaj že štiri leta. "Velik preboj pa se mi je zgodil ravno na začetku epidemije. Na družabnih omrežjih so moje delo delile večje glasbene ikone, kot so Peggy Gou, Amelie Lens, Honey Dijon, Carl Cox, Adam Beyer, sama večja 'elektronska' imena, in prek njihovih objav me je našel Rayban, znana znamka sončnih očal. Za njih sem šest mesecev delal kot vizualni umetnik. Sodelovali smo pri treh res velikih projektih." Pri tem, da se v Amsterdamu dobro počuti v svoji koži, da živi svobodno in srečno, pa ima nemalo opraviti tudi dejstvo, da ima tamkajšnja družba bolj odprt, tolerantnejši odnos do raznih manjšin, med njimi tudi do t. i. skupnosti LGBTQ+, ki ji sam pripada. "Prvi kulturni šok je bila njihova neposrednost. Ko še nisem bil 'ven iz omare', smo šli enkrat na pijačo in smo spoznali skupino mladih za sosednjo mizo. Debate so tekle in smo se kar ujeli, nakar me je ena punca iz njihove družbe vprašala, ali sem gej. Začel sem se tresti. Ni mi bilo normalno, da dobiš tako vprašanje od neznanca. /…/ Imajo tako navado, da se o vseh stvareh pogovarjajo brez zadržkov in sramu."
2/25/2021 • 14 minutes, 46 seconds
Jan Lemuri, ZDA
Jan Lemuri (nekoč Čadež) živi po principu "pojdi, kamor te odnese tok". Tako je zadnjih nekaj let, čeprav nikoli ni imel zajetnejše zaloge prihrankov, potoval po svetu ter izmenjaje priložnostno delal in ... bival pod svobodnim soncem."In zmeraj je nekaj prišlo," pravi Jan LemuriJan Lemuri (nekoč Čadež) živi po principu "pojdi, kamor te odnese tok". Tako je zadnjih nekaj let, čeprav nikoli ni imel zajetnejše zaloge prihrankov, potoval po svetu ter priložnostno delal in ... bival pod svobodnim soncem. Med drugim je delal kot animator v tunizijskem hotelu, pleskar in obiralec grozdja na Havajih in na Novi Zelandiji, kuhal kavo, čistil apartmaje itn. “Nikoli nisem povedal, da še nimam izkušnje z nekim delom. Preprosto se 'vržeš' noter in 'pogruntaš', kaj se dogaja. Tudi prvič motorko 'nucat' in take stvari … rečeš 'bomo pogruntal', potem pa prebereš navodila za uporabo in na Youtubu pogledaš nekaj posnetkov.” Nekaj časa je z družino preživel tudi v zvezni državi Nova Mehika. Ta hip z ženo in petletno hčerjo, ki jo ne glede na epidemijo covida-19 šolata od doma, živi v zvezni državi Oregon. Ta v nasprotju z njegovimi prejšnjimi bivališči precej spominja na Slovenijo. Preživlja pa se z organizacijo delavnic, predavanj in tako imenovanih 'pobegov v naravo', v sklopu katerih navdušenim nad delfini in kiti (živalmi, ki ga močno vznemirjajo že od otroštva) omogočajo enkratno izkušnjo plavanja s temi inteligentnimi bitji, ki jo Jan opisuje kot izrazito duhovno doživetje. "Delfini so prišli v moje sanje malo po srednji šoli in te sanje so se ponavljale dolgo časa. V bistvu še zdaj sanjam o delfinih. Neopisljivo je bilo to, da pred tem nisem imel nobene povezave z njimi, in potem so minila leta, da sem prvič plaval z njimi. Ker so se mi sanje ponavljale, sem rekel, da moram nekaj narediti v zvezi s temi sanjami. Prvič sem šel na Havaje zato, da bi plaval z njimi in videl, kaj se zgodi. In moje življenje se je obrnilo v čisto novo smer. Prva izkušnja z njimi je bila izkušnja blaženosti."
2/18/2021 • 16 minutes, 5 seconds
Dani Shams, Egipt
Danica Kranjc Ložnar rada vidi, če jo ljudje namesto po rojstnem kličejo po imenu Dani Shams (kar po arabsko pomeni sonce). Pravi, da je oseba, ki se mora v svojem okolju počutiti dobro, da lahko učinkovito dela. Zadnjih nekaj let je tako redno letala iz Egipta v Slovenijo in nazaj. Pred nekaj meseci je svoj obisk Slovenije zaradi utesnjujočega vzdušja koronakrize nepričakovano skrajšala in se za stalno - kolikor "stalno" njen način življenja pač dopušča - preselila v Hurgado.Tudi v Egiptu veljajo ukrepi za zajezitev epidemije koronavirusa, a jih nihče ne ustrahuje, borijo se skupaj, pravi Danica Kranjc LožnarDanica Kranjc Ložnar rada vidi, če jo ljudje namesto po rojstnem kličejo po imenu Dani Shams. “To je moj vzdevek. Ko sem se učila arabsko in sem nekega brezdomca, to je mogoče deset let nazaj, že več, spraševala: ‘Kaj je pa to, kako se pa temu reče, pa temu?’, on je spal na ulici, na kartonih in mi je razlagal. In rečem: ‘Kako je pa sonce?’. In ko mi je povedal ‘shams’, sem začutila eno toplino v sebi in sem si potem podarila to ime.” Bila je 'life coach' (trener za osebnostno rast), še preden so ti postali "kul". Sprva je delala kot učiteljica, zadnjih par desetletij pa svoje dejavnosti (pre)usmerja iz projekta v projekt. Ukvarja se s pomočjo svojcem dementnih oseb, starejših, odvisnikov ipd. Na slovenski obali se je verjetno spomnijo po Dnevnem centru za starejše, v katerem je več deset prostovoljcev pod njenim vodstvom leta skbelo za raznovrstne popestritve vsakodnevne rutine upokojenih občanov. “Imam idejo in željo, da bi tu v Egiptu pripomogla k večjemu prepoznavanju potreb starejših ljudi, ker tukaj ne poznajo domov starejših in oskrbovanja starejših ljudi. Samo v Kairu, kjer so ljudje bolj izobraženi, kjer tudi ženske delajo kot profesorice, zdravnice, terapevtke, je nastal sedaj problem, kam pa sedaj z ostarelimi starši.” Pravi, da je oseba, ki se mora v svojem okolju počutiti dobro, da lahko učinkovito dela. Zadnjih nekaj let je tako redno letala iz Egipta v Slovenijo in nazaj. Pred nekaj meseci je svoj obisk Slovenije zaradi utesnjujočega vzdušja koronakrize nepričakovano skrajšala in se za stalno - kolikor "stalno" njen način življenja pač dopušča - preselila v Hurgado. "Če bi ostala samo še par dni, bi zbolela. Ne s korono, z nečim pač. Toliko se že poznam," pojasnjuje. “Že to, da ljudje v Sloveniji, kakor jaz vidim, niso več radostni, se ne smejejo, nimajo optimizma, niso več polni idej, že to je bolezen, pa ni potrebno, da greš zato v bolnišnico. Ampak je bolezen, ker je naravno stanje vsakega človeka biti radosten, miren in vesel.”
2/11/2021 • 17 minutes, 11 seconds
Nina Erčulj, Tajska
Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš. Na Tajskem pa je vsak dan tako poln izkušenj, interakcij, čudovitih trenutkov, ki vzamejo dih, da ni časa za razmišljanje o prihodnostiNina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš. Ob nepričakovanem soočenju z minljivostjo se je namreč vprašala, ali se bo, če se njeno življenje konča jutri, od sveta poslovila srečna. Ker je bil odgovor ne, je nemudoma poiskala pot iz svoje nesreče in šla kot prostovoljka pomagat reševat slone iz ujetništva. “Na Tajskem je le štiri tisoč slonov in le majhen delež teh živi v divjini. Preostali del je udomačen oziroma jih imajo v nacionalnih parkih ali pa v turističnih kampih pod resnično nečloveškimi pogoji. Jahanje, pretirano hranjenje in umivanje s strani turistov ali pa kupovanje risb izpod njihovih rilcev in fotografiranje z njimi je žalostna stran vsega, ker se je potrebno zavedati, da slone v vseh teh primerih najprej tepejo, da jim zlomijo duha in njihovo ljubezen nadomestijo s strahom v namen podreditve in lažjega učenja.” Prvotne načrte, da bi se po pol leta prostovoljskih aktivnosti vrnila v domovino, je prekrižala epidemija, in tako po dobrem letu (menda pravljičnega) življenja na Tajskem, kjer so jo, kot za zdaj kaže, uspešno premagali, sploh več ne razmišlja o vrnitvi. Predvsem pa živi iz dneva v dan, in ne za jutrišnjega, to pa po njenem pomeni, da v nasprotju z večino sveta – z deželico na sončni strani Alp vred – v resnici živi. “Seveda ni vse samo lepo. Kjer koli si, so notranji boji in izzivi iz preteklosti ostajajo. Vse je isto, samo tvoj pogled se začne spreminjati. Zdaj sem bolj prisotna v trenutku.” Med drugim pa v skupnosti, v kateri sedaj živi, veliko razmišljajo o spolnosti na svoboden način: “Tu vemo, da je golota super, vemo, da se ne smemo ničesar sramovati na svojem telesu, da je tvoje telo unikatno in najlepše. Tudi če gre za najbolj ‘umazan’ spolni odnos, je še vedno najbolj čista oblika izkacovanja česarkoli želiš izkazati tisti trenutek.” Nina ErčuljFoto: Osebni arhiv Nina ErčuljFoto: Osebni arhiv Nina ErčuljFoto: osebni arhiv SloniFoto: Osebni arhiv
2/4/2021 • 17 minutes, 34 seconds
Lan Artis, Velika Britanija
Lan se je že med študijem muzikologije v Ljubljani (ki ga ni nikoli dokončal) odpravil v London s kolegico pevko, s katero naj bi nekaj mesecev koncertirala na že dogovorjenih glasbenih dogodkih, nato pa je spoznal, da mu mesto daje še več priložnosti na področju filmske umetnosti, ki ga prav tako zanima že od otroštva. Tako se je kot statist ali pa v stranskih vlogah v zadnjih letih pojavil v več deset manjših, pa tudi svetovno znanih produkcijah.Večkrat. Dobesedno.Lan Artis se je že med študijem muzikologije v Ljubljani (ki ga ni nikoli dokončal) odpravil v London s kolegico pevko, s katero naj bi nekaj mesecev koncertirala na že dogovorjenih glasbenih dogodkih, nato pa je spoznal, da mu mesto daje še več priložnosti na področju filmske umetnosti, ki ga prav tako zanima že od otroštva. Tako se je kot statist ali pa v stranskih vlogah v zadnjih letih pojavil v več deset manjših, pa tudi svetovno znanih produkcijah. Pravkar je pridobil magisterij iz scenaristike oz. pisanja za film na Akademiji umetnosti Univerze Falmouth. “Tam nas je bilo nekaj, ki smo igrali žrtve masakra, ki ga je Gary Oldman povzročil nekje v vzhodni Evropi. Vsi smo pomrli.” “Nekako se je zgodilo, zvezdniki imajo ponavadi svoje prikolice, /…/ da smo si statisti in oni delili stranišča. Stal sem ob pisoarju in ko sem se ozrl na desno, je bil tam Gary Oldman. Malo sem ‘zmrznil’. Razmišljal sem, ali bi mu kaj rekel, ker je eden mojih najljubših igralcev, a sem se raje odločil, da glede na to, da stoji tam in opravlja svoje toaletne potrebe, morda ne bi bila ravno najboljša ideja, če bi ga ‘potapkal’ po rami in rekel: ‘Kako ste pa vi?’” Poleg tovrstnih priložnostnih del vseskozi dela kot kuhar "tipično angleške" hrane v enem izmed gostinskih lokalov v Camden Townu; to mu omogoča uspešno spopadanje z vsakdanjimi stroški življenja v Londonu. “Ko sem tam delal pol leta, je prvič prišla skupina sedemdesetih slovenskih dijakov iz Vrhnike, ki so bili na šolskem izletu in so vsi naročili ribe in krompirček (ang. fish and chips), ker so želeli poizkusiti avtentično londonsko jed, seveda pa niso pričakovali, da jim jo bo pripravil Slovenec.”
1/28/2021 • 15 minutes, 27 seconds
Dino Kužnik, Združene države Amerike
Dina Kužnika sta tako ameriška kot slovenska širša javnost spoznali, potem ko je lani prek Instagrama v stik z njim stopil takratni dobitnik nagrade grammy za najboljši hip hop album Tyler, the Creator.Dina Kužnika sta tako ameriška kot slovenska širša javnost spoznali, potem ko je lani na Instagramu stopil v stik z njim takratni dobitnik nagrade grammy za najboljši hip hop album Tyler, the CreatorDino je posnel nekaj fotografij za knjižico, ki je pospremila izid Tylerjevega najnovejšega albuma z naslovom Igor. “Tyler me je prišel iskat s precej velikim avtomobilom, lincolnom, če se prav spomnim. Predstavil sem mu dvajset lokacij (za fotografiranje), izbral si jih je pet. /…/ Ko smo načrtovali projekt, sem ga vprašal, ali želi, da najamem asistenta, stilista in druge ljudi, ampak tega ni želel. Rekel mi je: “Ne, imejmo le avanturo, ki jo 'malo pofotkamo'.” Sicer v objektiv lovi predvsem ikone ameriških sanj; materialne ostanke ideologije (potrošniške) svobode, kot so opuščene bencinske črpalke na dolgih, samotnih cestah ob zahodni obali ZDA. Iz njegovih fotografij veje tudi zavedanje, da ima zgodba o ameriški zmagovalni miselnosti več plati ‒ na eni strani imamo razkošje in svobodo (za bogate), to pa v praksi pomeni bedo in ujetost v spone nižjih razredov družbe za druge. “Tako da se tudi zaporedje fotografij v moji knjigi spremeni oziroma ima na začetku pozitivno konotacijo, konča pa se z negativno. Kot moje doživljanje ameriškega sna. Predstavljen mi je bil ideal, utopični svet, ko pa sem se preselil sem, sem videl, da to ni realna slika.”
1/21/2021 • 14 minutes, 56 seconds
Tamara Štajner, Dunaj
Tamara Štajner je umetnica. Predvsem violistka in književnica, a poleg glasbe in literature v vesolju, ki je njeno življenje, prepoznava jasne obrise in čuti gravitacijo še nekaterih drugih planetov. Tako oboje združuje v performativni umetnosti, zanimata in zaznamujeta pa jo še fenomenologija zavesti in estetika. Je ena tistih sogovornic in sogovornikov, ki se na še tako preprosta vprašanja odzovejo s kompleksno refleksijo.Svoje doživljanje Dunaja Tamara Štajner popisuje tudi v svojem prvem romanuTamara Štajner je umetnica. Predvsem violistka in književnica, a poleg glasbe in literature o vesolju, ki je njeno življenje, prepoznava jasne obrise in čuti gravitacijo še nekaterih drugih planetov. Tako oboje združuje v performativni umetnosti, zanimata in zaznamujeta pa jo še fenomenologija zavesti in estetika. Je ena tistih sogovornic in sogovornikov, ki se na še tako preprosta vprašanja odzovejo s kompleksno refleksijo. Živi po filozofiji: "Pot nastane med tem, ko hodiš." “Bila bi zelo vesela, če bi nekega dne, ko bom reflektirala življenje, lahko rekla, da sem doktorirala iz življenja. Ampak tega ne mislim na samovšečen način, ampak na način, da mi uspe iti čez toliko plasti vsega, kar je mogoče doživeti kot človek, da lahko rečem, da sem si na tak način zgradila neko bogastvo.” Pred dvema letoma je na neki zabavi spoznala pantomimika, ki je “bil videti kot iz Fellinijevega filma”. Povabil jo je, da ji pokaže nekaj posebnega, in jo odpeljal do zapuščene vile, v kateri je nekoč živela skladateljica Alma Mahler in kjer se je pred približno osemdesetimi leti dobivala dunajska umetniška elita. “Najbolj smešno je bilo, da sva prišla na vrt s tistim zelo znanim bazenom, ves vrt je bil zaraščen in zaradi teme se ni videlo ničesar, in ta pantomimik je rekel, da bi rad videl, kako globok je bazen in je skočil noter, ampak bazen je bil poln vode. Nikoli ne bom pozabila vrišča, ko je skočil v vodo in nato ves premočen stopil iz bazena.” Ko je naslednji dan na spletu iskala podatke o vili, je ugotovila, da je na zadnji zabavi, ki jo je Alma Mahler v njej gostila, Almin takratni soprog romanopisec Franz Werfel zaradi alkoholiziranosti padel v točno tisti bazen kot nekaj desetletij pozneje njen kolega pantomimik.
1/14/2021 • 16 minutes, 11 seconds
Maja in Matej Golias, Avstralija
Če se pot tisočerih kilometrov začne s prvim korakom, naj bo ta konkreten. Tudi Globalna vas tako v novo leto stopa odločno, z dvojnim intervjujem. Gostimo dolgoleten slovenski par, ki se je v obdobju gospodarske krize pred približno desetimi leti odločil, da poskusi (oz. najde) srečo v Avstraliji, v kateri naj bi službe 'rasle na drevesih'.Za božič gre celo mesto na plažo, vsi z božičnimi kapami in oblečeni v božičkeČe se pot tisočerih kilometrov začne s prvim korakom, naj bo ta konkreten. Tudi Globalna vas tako v novo leto stopa odločno, z dvojnim intervjujem. Gostimo dolgoleten slovenski par, ki se je v obdobju gospodarske krize pred približno desetimi leti odločil, da poskusi srečo v Avstraliji, v kateri naj bi službe "rasle na drevesih". Izkazalo se je, da pot do lagodnega življenja ni tako preprosta ter da slovenski prihranki v Avstraliji hitro skopnijo, vendar sta se Maja in Matej Golias po več letih mučnega menjavanja priložnostnih del in konkretnih profesionalnih prekvalifikacij naposled vendarle povzpela na zeleno vejo. "Takoj ko sva prišla v Avstralijo, sva se poskusila na hitro prekvalificirati v kakšen drug poklic, ki je bil v tistem času aktualen, in to je bilo rudarstvo. Tako da sva na hitro naredila certifikat za laboratorijskega tehnika. Na podlagi tega certifikata sem jaz zelo hitro dobila službo, sicer v Perthu, ne v rudniku, Matej pa je iskal naprej in poskušal dobiti kakršno koli službo. Prijavljal se je pravzaprav res na vse." Zlasti med pandemijo covida-19, ki v Avstraliji že nekaj mesecev ni več problem, ob pogledovanju v zunanji svet (predvsem pa v Slovenijo) spoznavata, da jima res nič ne manjka. "Mi nismo imeli prenosa okužbe v skupnosti Zahodne Avstralije že od aprila. Vsak dan imamo en ali dva nova primera, vendar so čisto vsi v hotelski karanteni." Poleti sta načrtovala dopust v Sloveniji, a zaradi epidemioloških omejitev nista smela zapustiti Zahodne Avstralije, zato sta se z avtodomom odpravila na skrajni jug te zvezne države: “Po večini smo potovali podnevi, ponoči, ko zaide sonce, je velika nevarnost kengurujev. Ti radi skočijo na cesto in če se ‘srečaš’ s kengurujem v tem smislu, naredi veliko škodo avtomobilu.”
1/7/2021 • 17 minutes, 48 seconds
Meta Drčar, Pariz
Priznana umetnica performansa je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo.A obrazcev v Parizu nihče ne preglejujePriznana umetnica performansa Meta Drčar je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo. Poudarja, da se ji je življenje, čeprav pravzaprav počne enako kot v Veliki Britaniji – dela v galeriji, preostali čas pa namenja samostojnemu ustvarjanju –, precej spremenilo. Menda se človek hitro navzame francoskega hedonizma in bolj svobodnjaških predstav o tem, kaj je kakovostno bivanje. “V Londonu sem tudi po dve ali tri ure na dan preživela pod zemljo, Pariz pa doživljam bolj osvobajajoče” Tako zdaj tudi sama zadovoljno ugotavlja, da ima drugače kot v Londonu, kjer v profesionalnem svetu vladata tekmovalnost in prepričanje o nadomestljivosti vseh, več časa za sproščanje: na primer ob kozarcu dobrega vina s partnerjem Francozom, ki dela kot sommelier. "Predvsem se mi zdi zanimiv pariški apéro, ki je neke vrste aperitiv, uvod v večerjo, ne morem reči, da je to ravno predjed, ker predjed sledi za tem. Sestavljen je iz kozarca vina, različnih vrst sira, salame, oliv in raznih prigrizkov, tako da večerje pri prijateljih, ki so zelo običajne tukaj, lahko trajajo tudi po več ur, začnejo pa se lahko že ob petih popoldan z apérojem." O svobodnjaštvu Francozov z Mitjo razglabljata tudi ob primerih njihovih zdajšnjih pristopov k (ne)upoštevanju ukrepov za zajezitev epidemije covida-19 in (tudi) z njimi povezanih množičnih, občasno nasilnih protestov. Te Meta v francoskem kontekstu prej kot ekscese razume kot integralen del demokratičnega procesa. "Vsakič je treba izpolniti obrazec, zakaj greš ven, ali je to trgovina, sprehod ... (Obrazce izpolnjujemo) vsak dan, lahko tudi večkrat na dan."
12/10/2020 • 15 minutes, 6 seconds
Ana Laura Kansky, Stockholm
Še ena iz vrste slovenskih arhitektk in arhitektov, ki so nam že med študijem skupaj s svojimi možgani zbežali v Skandinavijo. Ana Laura Kansky pogreša čase, ko sta lahko skupaj s partnerjem vsakodnevno delovno rutino presekala z večtedensko pustolovščino v katero izmed turistično manj obleganih, kulturno eksotičnih držav. Nazadnje sta recimo potovala po Kirgiziji in Gruziji. V teh mesecih svojo željo po raziskovanju zadovoljuje z iskanjem skritih kotičkov Stockholma in občasnimi izleti na sever države. Njen partner je – tako kot Ana Laura na Švedskem – študijsko izmenjavo opravil v Sloveniji. Kot prvi švedski študent na eni izmed slovenskih fakultet se je dobro znašel, "nova mu je bila le vidna hierarhija na slovenskih univerzah, na Švedskem ni velike hierarhije med profesorji in učenci, med seboj se tikajo.”Ana Laura Kansky živi na Švedskem, kjer imajo državljani, kot pravi, še vedno možnost živeti normalnoŠe ena iz vrste slovenskih arhitektk in arhitektov, ki so nam že med študijem skupaj s svojimi možgani zbežali v Skandinavijo. Ana Laura Kansky pogreša čase, ko sta lahko skupaj s partnerjem vsakodnevno delovno rutino presekala z večtedensko pustolovščino v katero izmed turistično manj obleganih, kulturno eksotičnih držav. Nazadnje sta recimo potovala po Kirgiziji in Gruziji. V teh mesecih svojo željo po raziskovanju zadovoljuje z iskanjem skritih kotičkov Stockholma in občasnimi izleti na sever države. Njen partner je – tako kot Ana Laura na Švedskem – študijsko izmenjavo opravil v Sloveniji. Kot prvi švedski študent na eni izmed slovenskih fakultet se je dobro znašel, "nova mu je bila le vidna hierarhija na slovenskih univerzah, na Švedskem ni velike hierarhije med profesorji in učenci, med seboj se tikajo". Izstopal pa je tudi po iskrenosti in samokritičnosti: "Fanta Šveda so na slovenski fakulteti vprašali, kako bi ocenil svoje delo. Slovenski sošolci so rekli 'deset bi si dal, deset!', on pa je zelo samokritično in ponižno rekel, da bi si dal osem. In toliko je potem tudi dobil." Glede švedskih ukrepov za zajezitev širjenja covida-19 pa je Ana Laura pojasnila, da strogih ukrepov in prepovedi ne potrebujejo, saj ljudje upoštevajo vse nasvete in napotke: "Ljudje imajo možnost živeti normalno, vendar prevladujejo občutki previdnosti, rahlega strahu in nevednosti, ali se bo lahko božič praznovalo v družinskem krogu ali ne, novoletna druženja in vse te zadeve so pod vprašajem, pa je zato toliko bolj 'zategnjeno'."
12/3/2020 • 13 minutes, 16 seconds
Jana Kocjan, Norveška
Arhitektka Jana Kocjan, ki tako rekoč že od konca študijske izmenjave prebiva v norveški prestolnici Oslo, se spominja svojih začetkov učenja norveščine.Arhitektka Jana Kocjan, ki tako rekoč že od konca študijske izmenjave prebiva v norveški prestolnici Oslo, se spominja svojih začetkov učenja norveščine "Norveščina ima v primerjavi s slovenskim jezikom zelo enostavno slovnico, je pa po drugi strani izgovarjava zelo zahtevna, ker imajo veliko več različnih samoglasnikov, dvojnih samoglasnikov, kratkih in dolgih vokalov. Kar je posebno pri njih, ti različni dolgi in kratki zvoki delajo razlike med besedami. Recimo takk (a se izgovarja kratko) pomeni hvala, tak (a se izgovarja daljše) pa pomeni streho." "Spomnim se, da sem se, ko sem se pred 15 leti na izmenjavi začela učiti norveščine, naučila stavka: 'Jaz pridem vsak dan na fakulteto s kolesom.' To sem povedala na tak način, da sem v resnici rekla, da se vsak dan slinim do šole." Problem lahko nastane, ker so Norvežani zelo vljudni ljudje, ki ne marajo popravljati. Tako se čisto lahko zgodi, da ti nihče ne pove, da nekaj izgovarjaš narobe. Še en norveški fenomen pa je 'dugnad': "To je del tradicije. Zanimivo je, da Norvežani to razumejo kot nekaj zelo tipično norveškega, se pravi del identitete – to, da ti kot posameznik prispevaš za dobro skupnosti. In ko se je ta pandemija začela, je premierka pozvala vso državo, naj vsi prispevajo k temu dugnadu."
11/26/2020 • 14 minutes, 39 seconds
Špela Koželj, Indonezija
Špeli Koželj se je po letu študija mednarodnega poslovanja in markentinga v Južni Koreji doma ponudila priložnost za solidno redno službo. Vendar jo je kmalu začelo "preveč srbeti po Aziji", da bi ostala v Sloveniji. Certifikat za varno in razmeroma lagodno življenje je tako zamenjala za precej bolj dogodivščin polno in negotovo prihodnost. Trenutno živi v Indoneziji.Na indonezijskem otoku Lombok, kjer zadnjih osem mesecev živi Špela Koželj, nihče ne nosi mask, zdi se, da obolelih za koronavirusom tam ni, domačini ne verjamejo, da obstajaČisto drugače kot na otoku Lombok se ukrepov za omejevanje širjenja koronavirusa lotevajo v indonezijski prestolnici Džakarta: "Sama nisem prepričana, ampak od več virov je prišla informacija, da v Džakarti policija skrbi za to, da morajo tisti, ki ne nosijo mask, kopati grobove za umrle zaradi koronavirusa." Špeli Koželj se je po letu študija mednarodnega poslovanja in marketinga v Južni Koreji doma ponudila priložnost za solidno redno službo. Vendar jo je kmalu začelo "preveč srbeti po Aziji", da bi ostala v Sloveniji. Certifikat za varno in razmeroma lagodno življenje je tako zamenjala za precej bolj dogodivščin polno in negotovo prihodnost. Zdaj živi v Indoneziji, kruh pa si služi s priložnostnim delom na več koncih; kot svobodna publicistka piše novinarska in kvazinovinarska besedila (članke s prikritim oglaševanjem) za različne naročnike, izdeluje in prodaja nakit ter izvaja jezikovne tečaje angleščine za tamkajšnje prebivalstvo. "Azija je dom moje duše, tu se zares počutim doma. Svobodno, čeprav pogrešam svojo družino. Ta 'nered' Azije, ti iskreni nasmehi domačinov, čudovite tropske pokrajine, ulična kulinarika za petdeset centov, to me zares razveseli. /…/ Učim se od njih, kako biti boljši človek. V Aziji najdem tisto esenco življenja." "Tu v Aziji so vsi zelo iskreni in neposredni. Tudi če kdo poda nekoliko neroden komentar, se vse lahko reši z nasmehom. Vseh teh družbenih norm, ki jih imamo pri nas ali pa kje drugje po Evropi, bi se lahko nekoliko 'otresli' in bili bolj iskreni in nasmejani en z drugim ter manj skrbeli in hiteli. Se bolj osredotočili na to, kar se nam ta hip dogaja v življenju in ne na to, kaj moramo narediti zvečer ali kaj moramo narediti čez dve leti."
11/19/2020 • 15 minutes, 34 seconds
Nina Beguš, ZDA
Razglasitev rezultatov ob nedavnih predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike so v “mehurčku akademikov” kampusa kalifornijske univerze Berkeley sprejeli z navdušenjem in praznovanjem.Razglasitev rezultatov ob nedavnih predsedniških volitvah v ZDA so v “mehurčku akademikov” kampusa kalifornijske univerze Berkeley sprejeli z navdušenjem in praznovanjemRazpoloženje tam je čisto nasprotje temu, kar je Nina Beguš doživela pred štirimi leti, ko je bil izvoljen Donald Trump. “Ko sva leta 2012 prišla z možem v Ameriko, sva rekla: “Uau, tu pa res ni tega, da imaš politiko vsak dan na krožniku med kosilom. Da ti neprestano visi za vratom.” Do leta 2016, ko je zmagal Trump, kar je bilo za vse veliko presenečenje. Midva sva takrat živela s Harvardskimi študenti in sva odprla vsa vrata. Bil je večer in rekla sva: “Pridite, če potrebujete pogovor z nama. Veva, da ste v stiski.” Predvsem muslimanski študenti, nedokumentirani študenti so bili zelo prestrašeni, z razlogom, seveda. Tisto leto se je duševno zdravje študentov zelo poslabšalo.” Tokratna gostja v zadnjih letih še kar pogosto menjava svoja bivališča. Z možem, ki prav tako plava v akademskih vodah, živita v kampusu kalifornijske univerze. Od nedavnega mati treh otrok je pred nekaj dnevi doktorirala na Harvardu, njeno raziskovanje pa združuje predvsem discipline filozofije in tehnologije s poudarkom na medicini. Zanimajo jo (človeški) mikrobiom ter zakonitosti oblikovanja naših koncepcij o naravi, človeškem telesu ipd., na primer vprašanja neločljivosti z bakterijami, ki "naseljujejo" naša telesa, pa tudi npr. vse bolj aktualne etične, terminološke in druge dileme ter filozofske implikacije razvoja zdravil ob pomoči matičnih celic. Pri svojem delu ugotavlja, da ima tudi mednarodna literatura (govori namreč vsaj osem jezikov, med njimi francoskega, kitajskega in islandskega) močan vpliv na naša dojemanja omenjenih pojmov. Glede novega koronavirusa se v Berkeleyju počuti varno, malo manj varno pa se počuti zaradi: "Ko sva prišla v Berkeley, sva ugotovila, da je tu del, kjer so tolpe. Pogosto vidiva pri novicah, da smo bili znova blizu streljanja in grem takoj pogledat, da ne kje preblizu vrtca. To je kar malo težko." O Ameriki Nina Beguš pove še: "Dežela ekstremov. Živeti tu je izziv. Ko sva prišla v Ameriko, za oba je bilo prvič, se mi je vse zdelo kot ameriški film. Imaš ogromne hladilnike, poštne nabiralnike, gasilski avtomobil s tistim zvoncem, v Bostonu smo imeli ravno tisto leto 'bombaša', pa kakšno streljanje pred blokom kdaj, tako da je bilo še malo akcijskega filma. Ogromno je tega razkošja, ki je včasih že kar malo nagnusno, hkrati je pa tu ogromno brezdomcev, vse v istem mestu, le nekaj ulic stran."
11/12/2020 • 16 minutes, 36 seconds
Irena Herak, Srbija
V oddaji gostimo Gorenjko, ki je pred petimi leti, ko sta se s partnerjem odločila preseliti skupaj, zapustila Ljubljano in se za še nekaj sto kilometrov oddaljila od rojstne vasi Bistrica pri Tržiču: skupaj z možem sta začela "novo življenje" v Beogradu. Irena Herak ima rada velika mesta, nekoliko manj pa onesnaženost zraka, ki jim pritičeV oddaji gostimo Gorenjko, ki je pred petimi leti, ko sta se s partnerjem odločila preseliti skupaj, zapustila Ljubljano in se za še nekaj sto kilometrov oddaljila od rojstne vasi Bistrica pri Tržiču: skupaj z možem sta začela "novo življenje" v Beogradu. Zdaj živi v Zemunu, po njenih besedah precej bolj sproščenem delu mesta od središča, in kot svetovalka za kulturo in medije dela na slovenskem veleposlaništvu v Beogradu. “Vedno pravim, da največjo svobodo začutim, ko grem čez Brankov most s kolesom proti Zemunu, kar nekako se neke druge dimenzije odprejo in nekako je bolj sproščeno. /…/ Zdi se mi, kot da sem doma, verjetno je to tudi zradi tega, ker sta Zemun in Kranj pobrateni mesti, jaz sem pa rojena v Kranju. Pa tudi tako je, ni toliko umetnih žensk s polnimi ustnicami, oprsjem, z dvajsetcentimetrskimi petami, to v Zemunu redko redko vidiš.”
11/5/2020 • 14 minutes, 26 seconds
Dejana Bradarić, Irska
Dejana Bradarić je pred približno petimi leti na daljavo opravila intervju za delovno mesto medicinske sestre v domu ostarelih na Irskem, dobila službo in se še isti dan odločila s partnerjem spakirati kovčke.Dejana Bradarić je pred približno petimi leti na daljavo opravila intervju za delovno mesto medicinske sestre v domu ostarelih na Irskem, dobila službo in se še isti dan odločila s partnerjem spakirati kovčkePripoveduje o svojem doživljanju Irske in Ircev pred izbruhom epidemije covida-19 in po njem, o številnih osebnih prilagoditvah, težavnosti in odgovornosti dela z rizično skupino ljudi, ki že od marca pogrešajo obiske svojcev, ter o razvejanih posledicah zdaj že druge, bržčas spet večmesečne prepovedi gibanja onkraj petkilometrskega radija svojega bivališča ("marčevska" se je podaljšala do junija). “Na začetku se nihče prav nič ni držal, nihče ni verjel, da je to možno, sedaj se mi pa zdi, da so se ljudje kar organizirali in da vidijo, da je resno. Še posebej, ker so Irci precej družinsko usmerjeni ljudje, imajo staro populacijo, vidijo, kako zelo jih ta bolezen prizadane. Maske nosijo vsi, tudi otroci, držijo se varnostne razdalje in ko danes gledam po svoji ulici, ni nikjer nikogar. Res so se omejili na najnujnejše.” Dejana pravi, da ima z Irci zelo dobre izkušnje. Irska se ji zdi tudi po petih leih življenja tam še vedno pravljična, nekaj težav ji na trenutke predstavlja le irska angleščina: “Še danes včasih, ko se pogovarjava z nekom, oba (s partnerjem) kimava in govoriva ‘ja, ja’, potem pa ta oseba gre in se obrneva eden proti drugemu in rečeva: ‘ti kaj veš, kaj je rekla?’”
10/29/2020 • 14 minutes, 22 seconds
Pia Kobal Snoj, Nemčija/ZDA
Pia se zadnjih nekaj mesecev namešča v svojem novem domu v Frankfurtu. Prej je kar nekaj let v New Yorku (po večini kot prostovoljka) delala s pripadniki različnih ranljivih skupin, zlasti s priseljenci; z ženskami in otroki mehiških, afriških in drugih družin, ki jih sistem "zibelke demokracije" zlasti pod zdajšnjo republikansko administracijo že desetletja potiska na socialno dno. Pia Kobal Snoj je v Velikem jabolku leta delala s pripadniki ranljivih skupinPia se zadnjih nekaj mesecev namešča v svojem novem domu v Frankfurtu. Prej je kar nekaj let v New Yorku (po večini kot prostovoljka) delala s pripadniki različnih ranljivih skupin, zlasti s priseljenci; z ženskami in otroki mehiških, afriških in drugih družin, ki jih sistem "zibelke demokracije" zlasti pod zdajšnjo republikansko administracijo že desetletja potiska na socialno dno. Težavno preživetje v betonski džungli, kot je New York, torej dobro pozna tako iz pričevanj in dogodivščin ljudi, s katerimi je delala, kot tudi iz prve roke. Kot nekdo, ki je akutne razsežnosti problematike t. i. rasnega vprašanja v Združenih državah Amerike videl od blizu, ima močna stališča glede zdajšnjih protestov za enakopravnost temnopoltih in, sicer delno, razume tudi, zakaj se pogosto izrazijo z nasiljem. “Stala sem pred šolo, zunaj je bil šolski avtobus. Čakala sem pred vhodom, ker sem vedela, da se bo vsaj trideset, štirideset otrok skozi vrata zapodilo ven. Otroci začnejo prihajati ven, pred mano se ustavi res res lepa punčka, afriška Američanka, in me gleda. Od štiri do pet let je imela. Potem pride njena mama, jo prime za roko in jo odvleče, dobesedno odvleče stran, stran od mene in reče: ‘Nikoli več ne hodi tako blizu tem belim groznim ljudem.’ Ta izkušnja me je zelo zaznamovala. Treba je razumeti, da je problem globlji. Tega se ne sme vzeti osebno.” “Ta problem se je začel z ustanovitvijo Amerike. To se ne more izboljšati iz danes na jutri. To je diskriminacija od začetka življenja. Ne moreš se poistovetiti niti s svojimi igračami niti s svojimi prijatelji. Ne moreš v dobro šolo, ne moreš zaslužiti denarja, ampak preživeti je pa treba. In potem se začneš ukvarjati z nezakonitimi stvarmi, prideš v začarani krog zapora, zaradi tega ne moreš dobiti službe in iz tega se več ne da ven.”
10/22/2020 • 15 minutes, 44 seconds
Aleš Triller, Švedska
Aleš Triller je v devetih letih na Švedskem kot natakar delal v več kot štiridesetih gostinskih obratih in stregel različnim gostom, od Nobelovih nagrajencev do sirskih beguncev.Aleš Triller je v devetih letih na Švedskem kot natakar delal v več kot štiridesetih gostinskih obratihV obdobju epidemije je ne glede na uspešnost Švedske pri omejevanju širjenja okužb povpraševanja po tako imenovanih natakarjih na izposojo, ki "vskočijo" le za nekaj dni ob sporadičnih povečanjih kadrovskih potreb pri določenih gostincih, neprimerljivo manj. Zadnjih nekaj mesecev tako pogosto hodi v naravo. Kot prostovoljec sodeluje pri projektu graditve trajnostnih hišk, se druži z ljudmi, ki delijo njegovo naklonjenost zelenim bogastvom Švedske, na primer na tam zelo popularnih taborjenjih, pred kratkim se je udeležil tekmovanja v kuhanju na ognju s sestavinami iz narave. “Lahko povem to, da kulturnega šoka ob selitvi ni bilo, ker si Švedi s Slovenci delijo podobne vrednote: skrb za zdravje, delovne uspehe, sledimo svetovnim trendom, imamo podobne naravne danosti, ogromno gozdov imamo, podobno favno in floro, izobrazba nam je pomembna, boj za enakost med spoloma in proti prevelikim socialnim razlikam, vsaj ideološko, visoko raven znanja angleškega jezika, potovanja so jim blizu tukaj na Švedskem, športno udejstvovanje - izredno pomembno. Cela kultura je dejansko zelo podobna. Velika razlika je med jezikoma, to je tisto, kar naredi razliko.” “Službo sem našel po pol leta. Imel sem zelo veliko delovno zagnanost, ki tukaj mogoče ni toliko cenjena. Oni imajo neki nenapisan zakon oziroma izraz, ki se imenuje lagom. To je, da je za vse potreben svoj čas ter da je treba pri stvareh izbrati srednjo pot. /…/ Lahko bi ga prevedel, pa me Švedi zdaj verjetno ne bi marali, ker jemljejo ta zakon kot svojo posebnost, lagom je nekako 'lagano'.”