Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več. Vse to so posledice upada gibalnih sposobnosti pri šolarjih in dijakih, povzročene z ukrepi zapiranja in prilagajanja dela v šolah med epidemijo. Ki tudi skoraj dve leti po normalizaciji pouka nikakor niso odpravljene. Na dokazane negativne posledice in nujnost ukrepanja smo že večkrat opozorili, zdaj je s tem seznanjena tudi mednarodna strokovna javnost, saj je bila študija objavljena tudi v eni najstarejših strokovnih medicinskih publikacij - ugledni reviji Lancet. Podatki so posebej zaskrbljujoči za dijake, predvsem tiste iz dve- in triletnih poklicnih programov, opozarja eden od soavtorjev študije, prof. dr. Gregor Starc z ljubljanske Fakultete za šport.

Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.Gost: Darko Zupanc, direktor Državnega izpitnega centra in srednješolski profesor 

V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala. Kako pomagati družini?   Družini lahko pomagate tako s poslanim SMS-sporočilom kot tudi z neposredno donacijo v poljubni višini.   Podatki za nakazila: ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE LJUBLJANA MOSTE POLJE PROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991 KODA: CHAR   NAMEN: HUMANITARNA POMOČ LOVRO IN ANZE SKLIC: SI00 725   SMS z besedo BOTER5 in BOTER10 pa lahko pošljete na številko 1919. Prav vsa poslana sredstva, brez odbitkov, bodo namenjena za lažje življenje družine Lovra in Anžeta.   Če želite pomagati z materialno pomočjo, lahko donirate tudi dobro zaprte pakete, na katere obvezno napišite, da je namenjen "Za Lovra in Anžeta iz zgodbe Vala 202" in jih dostavite na naslov Proletarska 1, 1000 Ljubljana.   Kontakti za dodatne informacije: - ekipa Botrstva info@boter.si - novinarka Vala 202 Jana Vidic - jana.vidic@rtvslo.si   Hvala vsem, ki pomagate družinam v stiski!

Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami? Zapiski: razstava Lej, kakšen si!

"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.Popolne začetnice so skozi judo spletle trdna prijateljstva, a tudi povsem drugačen pogled na svet, svoje telo, svoje sposobnosti in cilje za prihodnost. Ana, mama dveh, in Eva, mama šestih otrok, sta zdaj že ambasadorki projekta, ki si svojo izkušnjo močno želita predstaviti na Japonskem, v zibelki juda. Zato zase in za svojega trenerja, ki jima je v neizmerno oporo, skušata zbrati sredstva za potovanje, za katero pravita, da o njem pred kratkim še sploh nista upali sanjati, a da sta šele zdaj dojeli, kako neizmerno si ga želita.

Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.

Te dni so pri ZPM Moste polje, ki že 14. leto vodi program Botrstvo, v svoje evidence vpisali že 10.000 botra oziroma botro. Med tistimi, ki botruje že več kot desetletje, je tudi dvaindevetdesetletna upokojena klinična psihologinja Meta Kramar. Ker je vse življenje delala z družinami in z otroki v stiski, je tudi dragocena premišljevalka o spremembah v duševnem zdravju in v stiskah otrok danes in pred desetletji.

Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.

Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.Otroci so namreč prišli z ogromno duševne »prtljage«, a hkrati skoraj brez osebnih stvari, vsak s svojimi večjimi in manjšimi zdravstvenimi težavami. Sogovornica, ki jim želi nuditi vse, kar je mogoče, da bi tako poškodovani otroci lahko začutili mir in sprejetost in hkrati dosegli vse svoje potenciale, hodi z njimi na številne preglede, terapije in obravnave za odpravo zdravstvenih in duševnih težav. Zaradi pogostih odsotnosti je pred časom izgubila službo, letos pa je družino zapustil še njen mož, kar je bil velik, tudi finančni udarec. A sama pravi, da jo je najbolj skrbelo, ali bodo po ločitvi otroci, ki niso njeni biološki sorodniki, smeli ostati del njene družine. Kajti ljubezni ima zanje ogromno, finančna sredstva, sploh za ureditev še kakšne sobice v močno pretesni hišici v oddaljenem zaselku ob gozdni cesti brez asfalta, pa so vse večja težava. Kako pomagati družini? Družini lahko pomagate tako s poslanim SMS-sporočilom kot tudi z neposredno donacijo v poljubni višini. Podatki za nakazila: ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE LJUBLJANA MOSTE POLJE PROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991 KODA: CHAR NAMEN: HUMANITARNA POMOČ 6 otrok SKLIC: SI00 723 SMS z besedo BOTER5 in BOTER10 pa lahko pošljete na številko 1919. Prav vsa poslana sredstva, brez odbitkov, bodo namenjena za lažje življenje družine s 6 otroki. Če želite pomagati z materialno pomočjo, lahko donirate tudi dobro zaprte pakete, na katere obvezno napišite, da je namenjen "Za 6 otrok iz zgodbe Vala 202" in jih dostavite na naslov Proletarska 1, 1000 Ljubljana. Kontakti za dodatne informacije: - info@boter.si - sodelavka Botrstva Tina Lamovšek - 070 698 642 - novinarka Vala 202 Jana Vidic - jana.vidic@rtvslo.si Hvala vsem, ki pomagate družinam v stiski!

Željo, da bi bil tudi zanje december razigran, poln daril in doživetij, imajo tudi otroci, katerih starši ne zmorejo več plačati niti najosnovnejših življenjskih stroškov. O tem, kako se starši soočajo s svojo nemočjo, stiskami otrok in diktatom predprazničnega veselja, se pogovarjamo z invalidsko upokojenima samohranilko in mamo šestih otrok.

Zaradi razvojnih značilnosti spadajo mladostniki med ranljivejše skupine za razvoj težav v duševnem zdravju. Nove stiske je prinesla pandemija Covida-19, velike izzive mu prinaša tudi vse večja raba in priljubljenost novih tehnologij. V tem predprazničnem času, ko nas terorizirajo pričakovanja oz. že kar zahteve po veselju, obilju, praznovanju in prijetnih uricah z drugimi, so stiske osamljenih in ranljivih ljudi pogosto še občutnejše. Tudi pri mladostnikih. In ker je samomor eden najpogostejših vzrokov smrti v obdobju mladostništva, v tem, za marsikoga najtežjem delu leta, na te stiske še posebej opozarjamo.

Med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ozaveščanje o nasilju je sicer v javnosti bolj prisotno kot pred leti, a je kljub temu največkrat razumljeno le kot fizično nasilje, druge oblike pa so prepoznane veliko slabše. In tako je tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je nasilja, ki so ga deležni prek spleta, vse več. Brez tesnejšega sodelovanja staršev, učiteljev in strokovnjakov, aktivnejše vključenosti in boljšega nadzora nad uporabo družbenih omrežij, video vsebin in videoiger, bo obvladovanje nasilja na spletu nemogoče, menijo številni strokovnjaki, ki so tudi o nasilju med otroki in mladostniki spregovorili na nedavnem 9. kongresu psihologov Slovenije. Spletno nasilje je namreč vse pomembnejši del življenja mladih, to narašča že zaradi razširjenosti uporabe interneta in družbenih omrežij in je med otroci in mladostniki že postalo javnozdravstveni problem.

Na svečani prireditvi je Primož Roglič sporočil, da je kot ambasador humanitarne fundacije zbral 200.000 evrov za pomoč mladim športnikom. Roglič je četrti ambasador fundacije poimenovane po Miru Cerarju in Leonu Štuklju, ki del sredstev torej že četrto leto namenja tudi projektu "Botrstvo v športu".

"Mami sem želela pomagati in sem ji poslala sporočilo z možnostmi, kako lahko pride do pomoči. Odgovorila mi je, da je porabila osemnajst let za parazita in da zame ne bo niti sekunde več porabila," trpko pove 19-letna Ajda.To je bilo nekaj mesecev potem, ko je že zapustila dom, saj kljub dolgoletnemu trudu ni mogla prepričati mame, da bi opustila alkohol, in sestre, da bi skušala končati srednjo šolo. Kljub mladoletnosti je vrsto let za revščino, slabe odnose, mamin alkoholizem in številne dolgove, zaradi katerih so nato izgubili hišo, obtoževala sebe in prevzemala nase tudi precejšen delež bremena za gospodinjstvo, pa tudi za finance. Življenje v revščini in negotovosti, dodatno oteženo z alkoholom in s številnimi maminimi očitki, ji je jemalo voljo do učenja in v letu pred maturo si je morala priznati, da mora najprej rešiti sebe. Odselila se je od doma, deloma živela v dijaškem domu ter deloma pri prijazni družini, ki jo je po spletu naključij sprejela v svoj dom. In začela uresničevati trdno zastavljen cilj doseči dobro izobrazbeo Poklicno maturo je opravila z odliko in postala celo diamantna maturantka, a se kljub temu izjemnemu dosežku žal ne more vpisati na želeno fakulteto. Zato to šolsko leto namenja maturitetnemu tečaju, s katerim bo lahko opravljala splošno maturo. A tokrat ji pri tem nastavlja veliko oviro država – za čas tega izobraževanja namreč ne more dobiti štipendije, zato po pouku, predvsem pa ob koncih tedna, dela v gostinstvu. Prav tako vsak dan za vožnjo izgubi vsaj tri ure, kar že povzroča zaostanke pri učenju. Družina, pri kateri brezplačno stanuje, ji je v veliko pomoč, a Ajdin in njihov skupni cilj je čimprej zaživeti samostojno in presekati generacijske težave z alkoholom in brezupno revščino. "Zelo me je strah, kako bom zmogla, vsak dan razmišljam o tem. Pri vsaki kavi pomislim dvakrat, ali jo res potrebujem, ali mi bo ta denar morda bolj prišel prav prihodnje leto, ko bom iskala sobo, kako bom preživela? Želim si biti uspešna, želim si opravljati poklic, ki me bo veselil, in milijonodstotno vem, da mi bo uspelo. Želim pa si prekiniti tudi to generacijsko prekletstvo neuspeha, alkoholizma in nezadovoljstva. In prav z uspehom v šoli in pozneje v službi mi bo to uspelo." Kako pomagati Ajdi? Ajdi do tako želene izobrazbe lahko pomagate tako s poslanim SMS-sporočilom kot tudi z neposredno donacijo v poljubni višini.   Podatki za nakazila: ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE LJUBLJANA MOSTE POLJE PROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991 KODA: CHAR NAMEN: HUMANITARNA POMOČ AJDA SKLIC: SI00 716 SMS z besedo BOTER5 in BOTER10 pa lahko pošljete na številko 1919. Prav vsa poslana sredstva, brez odbitkov, bodo namenjena za Ajdino lažje življenje in njeno izobrazbo. Če želite pomagati z materialno pomočjo, lahko donirate tudi dobro zaprte pakete, na katere obvezno napišite, da je namenjen "Za Ajdo iz zgodbe Vala 202" in jih dostavite na naslov Proletarska 1, 1000 Ljubljana. Kontakti za dodatne informacije: - info@boter.si - sodelavka Botrstva Tina Lamovšek - 070 698 642 - novinarka Vala 202 Jana Vidic - jana.vidic@rtvslo.si Hvala vsem, ki pomagate mladim v stiski!  

Ob prehodu v višje stopnje izobraževanja, še posebej iz osnovne v srednje šole, se pri nas vse bolj kaže proces, ki ga dr. Špela Razpotnik in dr. Vesna Leskovšek poimenujeta dvotirnost, v katerem za zmagovalce velja en model prehoda, za poražence pa povsem drug. Vpis na višje stopnje izobraževanja, ki je vse bolj odvisen predvsem od socialno-ekonomskega statusa družin, v katere so se otroci rodili, je velika težava in za revnejše otroke pomeni neprebojni stekleni strop. Ta je v Sloveniji med najtrdnejšimi in pomeni, da če so se revni rodili, bodo zelo verjetno revni ostali vse življenje, zato bi šola morala odločneje ukrepati, meni dr. Špela Razpotnik, docentka na oddelku za socialno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete, ena od sodelujočih na nedavnem posvetu o nujnih spremembah v šolskem sistemu, sklicanem pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.

Prosti dnevi so lahko za marsikoga stresni, ker ne vključujejo dnevne rutine, znotraj katere bi se počutili varne. Kaja Ravnak z magistrico zakonskih in družinskih študij Moniko Erjavec Bizjak z Zveze prijateljev mladine Moste - Polje govori o počitniškem brezdelju, preveliki in prezgodnji vpetosti mladih v obšolske dejavnosti ter občutku, da žal preveč otrok nima nikogar, ki bi mu lahko zaupali.Zapiski: Mednarodni dan duševnega zdravja: Mladi so kot lakmusov papir

Američanka Claudia Goldin, letošnja prejemnica Nobelove nagrade za ekonomijo, ki je v mačističnem svetu ekonomistov šele tretja ženska, prejemnica te nagrade, je svoje osrednje raziskave namenila raziskovanju plačne neenakosti med moškimi in ženskami na delovnem mestu. Kaj taka dolgotrajna neenakost pomeni skozi oči ekonomista in kakšne ima posledice za družbo, razmišlja profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jože Damijan.

Kletna garsonjera za več kot 500 evrov mesečno, vmešavanje najemodajalcev, pomanjkanje tega, da bi stanovanjska problematika zavzela mesto na političnem dnevnem redu. Ker študentski domovi pokajo po šivih, generacije študentov pa so številčnejše, je večina primorana najti stanovanje na najemniškem trgu. Zdi se, da je tudi stanovanj premalo, neustreznih pogojev preveč, nadzora trga pa nobenega. Kaj lahko naredimo, da preprečimo že tako veliko razslojenost med študentkami in študenti? Sogovornika: študent Miha Maša Hawlina, članica Inštituta za študije stanovanj in prostora.

Oddaje, ki so pred več kot enajstimi leti začele nastajati predvidoma le kot enoletni projekt, so skozi leta in natanko 499 arhiviranih radijskih oddaj postale del najbolj prepoznavnega projekta za pomoč otrokom pri nas: Botrstva v Sloveniji. Kako so se oddaje skozi leta spreminjale, katere spremembe so se ob pomoči številnih ljudi, ki so nam zaupali svoje zgodbe in izkušnje, in sodelavcev ZPM Ljubljana Moste - Polje v družbi vendarle zgodile in kaj lahko vsi skupaj še storimo, da otrokom vrnemo njihovo prihodnost?

Čez dober teden bo minilo natanko 13 let, odkar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel program Botrstvo v Sloveniji. Od takrat se je spremenilo marsikaj, nespremenjen pa je ostal znesek, ki ga botri vsak mesec namenjajo svojim varovancem. Zdaj je sprememba zaradi številnih podražitev in inflacije postala nujna, vendar pa bo prehod na višji znesek uveden tako, da se bodo obstoječi botri za spremembo lahko odločali sami.Sogovornici: Martina Ring Bartol, koordinatorka programa Botrstvo, Tea Dorić, strokovna delavka programa Botrstvo.

15-letna dijakinja Aldina Bajrović je zelo dobra opazovalka družbe. Svoje vtise o duševnem zdravju in stiskah mladih je strnila v literarnem prvencu A Bad Day Doesn't Mean a Bad Life (Slab dan še ne pomeni slabega življenja). Zakaj najstniki čutijo anksioznost v obdobju, ki se zdi odraslim brezskrbno? Kako to, da so utrujeni, čeprav po predsodkih mladost in utrujenost ne sodita skupaj? Jim več pomenita zaupanje in poslušanje ali potrditev okolice?

V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni. Ker se dijaki prav zaradi tega stroška niso vpisovali v želene smeri ali pa so šolanje predčasno končevali, v najboljšem primeru pa izgubljali neštete ure z vožnjo do šole, so pri ZPM Ljubljana Moste Polje donatorje nagovorili, naj jim namesto države pomagajo sofinancirati to poklicno pot dijakov. Doslej je bilo zbranih že skoraj 1,2 milijona evrov, s pomočjo katerih se šola ali pa je šolanje že končalo več kot 900 otrok. V tem času sta bili pristojni ministrstvi večkrat opozorjeni, da je odvisnost šolanja zgolj od donacij nedopustna, sploh zato, ker gre za javne zavode. Nazadnje so ZPM Ljubljana Moste Polje in Skupnost dijaških domov k sistemski ureditvi ministrstvi pozvali pred dobrimi štirimi meseci. Do danes odgovora niso dobili, zato smo ga poiskati pri ministru za vzgojo in izobraževanje dr. Darju Feldi.

"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.

Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah? Sogovornici: Andreja Urh, ravnateljica Osnovne šole Blaža Arniča Luče; Polona Škrubej, svetovalna delavka na Osnovni šoli Blaža Arniča Luče, podružnični šoli Solčava in vrtcu v Lučah.

"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."Tako je po vrnitvi z letovanja, na katerem je prvič sodelovala kot vzgojiteljica, pripovedovala študentka psihologije Tajda. To je bila njena prva tovrstna izkušnja, zato so bili vtisi in spoznanja o otrocih, s katerimi je preživela dober teden, toliko močnejši. In kot pravi, je na to, kar je doživela, kljub izobrazbi ni moglo pripraviti prav nič.

"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."Med prvimi, ki so v ujmah prizadetim prebivalcem na kamniškem in koroškem prisluhnili in jim nudili čustveno oporo, je bila tudi Barbara Čibej Žagar, vodja državne Enote za psihološko pomoč pri Civilni zaščiti. V stiski so seveda tudi otroci. Kako se njihove travme kažejo sedaj, ko so sveže, kakšne posledice lahko pričakujemo čez tedne in mesece, kako jim lahko pomagamo? Da bi psihosocialna pomoč prišla do čim več tistih, ki jo potrebujejo, so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje vzpostavili sedem mobilnih timov strokovnjakov za izvajanje psihosocialne pomoči prebivalcem na terenu. Vsi kontaktni podatki, kako je v posameznem kraju mogoče dobiti to pomoč, so zapisani na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.Predstavnica ZPM Moste Živa Logar poudarja, da ljudje na prizadetih območjih potrebujejo čisto vse. Prošnje za pomoč zbirajo na 082057016 in 040176102. "Opozarjamo pa na podlagi izkušenj, da je zelo pomembno, da se pomaga in ne otežuje. Ljudje pogosto v želji, da bi pomagali ljudem, nehote lahko naredijo več škode kot koristi. Ne pomagajate ljudem z materialnimi donacijami, če ne veste katere konkretno potrebujejo. Najbolje, da se obrnete na preverjene, verodostojne humanitarne organizacije, da donirate prek njih." Kakor navajajo pri programu Botrstvo: Razumemo, da ljudje zdaj želijo pomagati, a jih hkrati pozivamo, naj bodo previdni, komu in kako darujejo. Verjamemo, da je želja po neposredni pomoči ljudem, skupaj z nezaupanjem v delo humanitarnih organizacij, lahko zelo velika, vendar opozarjamo vse, naj osebnih podatkov, računov, naslovov in drugih osebnih podatkov ne objavljajo in naj ne nakazujejo sredstev na objavljene OSEBNE račune. Taka pomoč lahko zelo velik in oster dvorezen meč: Nakazani zneski lahko znatno vplivajo na višine socialnih transferjev, štipendij in drugih dohodkov Prilivi zneskov kljub označbi CHAR lahko onemogočijo podeljevanje izredne denarne socialne pomoči Prejemniki so javno izpostavljeni: neznanci na domu, prinašajo nepotrebne donacije, ovirajo trenutne ekipe na terenu neprimerno nakazovanje sredstev na TRR svojcev prizadetih oseb: davčni in moralni zapleti Priporočamo izključno darovanje humanitarnim organizacijam, ki jih poznate oz. so preverjeno verodostojne. Večkrat se je že zgodilo, da so čez noč nastala društva, ki so neupravičeno zbirala sredstva ali jih pa niso bila sposobna koristiti za prave namene Vse, ki imate željo donirati pozivamo, da redno spremljate naše spletne strani, na katerih bomo sproti objavljali potrebe družin, ki so jih prizadele poplave. Trenutno bodo najbolj hvaležni za finančne donacije, saj ne vedo kdaj bodo razmere na cestah dovolj stabilne in dostopne, da se bodo lahko odpravili na pot oz. teren. Pomoč je potrebno nuditi takoj in učinkovito, ni pa smiselno prehitevat dogodkov in predvsem brez panike, ker ustvarja preveč prostora za napake in dodatne škode, predvsem pa poglablja stiske! S družinami v stiski pa smo dnevno v stiku, saj je naš cilj, da čim prej zaživijo v dostojnih razmerah! Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. Hrano z daljšim rokom trajanja, higienske pripomočke, plenice in šolske potrebščine lahko prinesete v skladišče ZPM Moste Polje na Zaloški 54 vsak dan med 8.00 in 18.00, donacije bodo razdelili družinam z vseh koncev Slovenije. TRR NAKAZILO: Veriga dobrih ljudiZPM Ljubljana Moste-Polje,Proletarska 1, 1000 Ljubljana ADDIKO bank d.d.: SI56 3300 0000 1303 865BIC: HAABSI22Koda namena: CHARNamen: pomoč prizadetim v poplavahSI00 750

Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.

Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.

V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.

Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.

Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.

Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.

Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.

Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.

Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.Še zdaj v skoraj praznem najemniškem stanovanju živita v nenehni negotovosti, ali bosta na različne načine zmogli zaslužiti dovolj, da bo to ostal njun dom. Sploh sedaj, ko Mojca zaradi poškodbe ne more delati in so jima izvršbe izpraznile še zadnje cente na računu. Pri hrani nenehno varčujeta in jesta ostanke, ki jih Mojci prijazno odstopijo, kadar je v službi. Težje je, ker mama kljub skrhanemu zdravju zaradi komaj predstavljive zakonske luknje nima zdravstvenega zavarovanja in tudi v najtežjih časih ni mogla dobiti socialne pomoči. Mojca, ki je nedavni rojstni dan preživela v celodnevni izmeni, brez vsaj male tortice in simboličnega darila, pa si najbolj od vsega želi končati šolo. Kako pomagati Mojci? Mojci do tako želene izobrazbe in iz agonije nenehnega strahu, ali bosta jutri še lahko plačali stanovanje, vsaj minimalno hrane in mamino zdravstveno zavarovanje, lahko pomagate tako s poslanim SMS-sporočilom kot tudi z neposredno donacijo v poljubni višini. Podatki za nakazila:ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE LJUBLJANA MOSTE POLJEPROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANAIBAN: SI56 0201 2002 0297 991BIC: LJBASI2XKODA: CHARNAMEN: Mojčina zgodbaSKLIC: SI00 709 SMS z besedo BOTER5 in BOTER10 pa lahko pošljete na številko 1919. Prav vsa poslana sredstva, brez odbitkov, bodo namenjena za Mojčino lažje življenje in za tako želeno končanje vsaj srednje šole. Če želite pomagati z materialno pomočjo, lahko donirate tudi dobro zaprte pakete, v katere ne dodajajte svežih in hitro pokvarljivih živil. Na paket obvezno napišite, da je namenjen "Za Mojco iz zgodbe Vala 202" in jih dostavite na naslov Proletarska 1, 1000 Ljubljana. Kontakti za dodatne informacije:- info@boter.si- sodelavka Botrstva Tina Lamovšek - 070 698 642- novinarka Vala 202 Jana Vidic - jana.vidic@rtvslo.si Hvala vsem, ki pomagate mladim v stiski!

Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali. Sogovornika Ajda Erjavec, predsednica Sekcije za vzgojo v skupnosti pri Socialni zbornici Slovenije; Siniša Borovičanin, podpredsednik Sekcije za vzgojo v skupnosti pri Socialni zbornici Slovenije.   

Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?

"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.

Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.

Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.

V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?

Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna. Sogovornika: - Adelija Perne, ravnateljica Srednje šole Izola - Miha Uhelj, ravnatelj Srednje gozdarske, lesarske in zdravstvene šole Postojna

Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.

Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?

Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo. V šolskem sistemu, ki je v marsičem na zavidljivi evropski in svetovni ravni, je tudi nedopustno, da otroci ne bi jedli zgolj zato, ker ni infrastrukture, ki bi to omogočila. Na to je pred časom javno opozoril izredni profesor  za didaktiko in kurikularne teorije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete dr. Damijan Štefanc, ko je zapisal: "Očitno smo v tej državi vnaprej sistemsko dimenzionirali oskrbo s prehrano na podlagi predpostavke, da vsaj del otrok, ki si plačila kosila ne more privoščiti, v šoli ne bo jedel, Si res želimo, da institucija, kot je šola, s svojim lastnim delovanjem otrokom sporoča, da je lakota tistih, ki si hrane ne morejo privoščiti, nekaj, kar je samoumevno vgrajeno v delovanje sistema?" Po vrsti let nenehnega stika z revnimi otroki, družinami in sistemom, ki razslojevanje poglablja, tudi šolski sistem, ki je pripravljen preostalih 15 % otrok še leta dolgo pustiti brez kosila, sprašujemo: in če bi vsem staršem uspelo plačati kosilo? Kdo bi bil tisti, ki zaradi premajhnih kapacitet, kosila ne bi jedel? Jana Vidic

Slovenska osnovna šola je na videz zelo vključujoča, tudi ustava zagotavlja brezplačno šolanje, a v praksi je razslojevanje tam vse večje. Začne se že pri potrebščinah, plačilih kosil, izletov, šol v naravi in različnih športnih, kulturnih in podobnih dnevov, za katere morajo starši (do)plačevati. Otroci, ki tega niso deležni, so izločeni ne le v času samih dejavnosti, ampak tudi pozneje, saj niso dobili enakih izkušenj in znanj, kar jim onemogoča enakovredno učenje s tistimi, ki so na dejavnostih bili, tudi zunaj šole se družijo predvsem s tistimi, ki so v podobnih stiskah. Zato so pri ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, pripravili peticijo za brezplačno osnovno šolo. Predlagajo, da bi se z minimalno spremembo dveh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja šolski prostor spremenil tako, da bo za vse obvezne šolske vsebine za otroke brezplačen. Sogovornica je Nina Zidar Klemenčič, podpredsednica ZPM Ljubljana Moste - Polje in pobudnica projekta Enotna pravna točka. Povezave:  Peticija: Omogočimo učencem brezplačno osnovno šolanje ZPM Ljubljana Moste - Polje: Jeseni želimo brezplačno šolo

Predvsem začetni dve leti epidemije sta zaznamovali številne otroke, še posebej pa najstnike na prehodu v srednje šole in na fakultete, zaznan je bil porast duševnih težav in težav z gibalnimi sposobnostmi. V tem šolskem letu v šolah vidnih znakov kot so maske, ločevanje po mehurčkih in nenehno razkuževanja morda res ni več, a nekatere posledice nikakor niso izbrisane. Čeprav je bila po poročilu Evropske komisije Slovenija po številu tednov šolanja na daljavo četrta država v Evropi, po številu tednov z delnim odprtjem pa sedma, še do danes ni dokončana celovita študija, ki jo o posledicah z vidika socialno-čustvenega odzivanja izvaja konzorcij treh pedagoških fakultet. Medtem ko čakamo na študijo, ki bo s predlaganimi ukrepi nedvomno zamudila vsaj nekaj generacij otrok, ki bodo šolanje vmes že končali.  Sogovornice: socialna delavka in svetovalna delavka na OŠ Dobrova Marjana Bajc; vodja programa za krepitev duševnega zdravja "Dobro sem" Monika Erjavec Bizjak;  učiteljica zgodovine in domovinske vzgoje, pomočnica ravnateljice na OŠ Dobrova in terapevtka otrok pri ZPM Moste Polje Ksenija Pišljar. 

Ob začetku prvega prijavnega roka za vpis na fakultete, ki že poteka, so dijaki s poklicno maturo in opravljenim petim predmetom ugotovili, da se ne morejo vpisati na nekatere študijske programe, čeprav s takimi pogoji ob njihovem vpisu na srednjo šolo niso bili seznanjeni. Spremembe razpisnih pogojev bodo prizadele predvsem kandidate za ljubljanske fakultete, drugi dve večji univerzi v Sloveniji sta težavo vsaj za nekaj časa namreč rešili. Predvsem pa vpisni pogoji prizadenejo dijake negimnazijskih programov,na katere se pogosto vpisujejo otroci, ki tudi zaradi slabših socialnoekonomskih razmer in drugih slabših življenjskih pogojev niso dosegli vse strožjih pogojev za vpis na gimnazijske programe.

Medvrstniško zbadanje, pasti družabnih omrežij in slabe samopodobe … Kako mladi razmišljajo o duševnih težavah in kako lahko šolsko okolje pripomore k temu, da se v šolah počutijo varne in slišane? Na Območnem otroškem parlamentu v Večgeneracijskem centru Skupna točka so mladi skupaj z mentorji debatirali o pomembnosti duševnega zdravja v šolskem okolju. Kako bi rešili duševne stiske, komu najlažje zaupajo in kaj jih najpogosteje teži?

11 izjemnih knjig, ki bi lahko bile dobra podlaga za filmski scenarij, se v Berlinu predstavlja na dogodku aktualnega filmskega festivala, poimenovanem "Knjige na Berlinalu". Med 190 naslovi iz več kot 30 držav so izbrali tudi delo slovenske avtorice Dijane Matković: Zakaj ne pišem. V sodobni slovenski književnosti najbrž še nismo imeli književnega dela, ki bi tako dobro in nazorno ubesedilo težave otrok iz najnižjih socialno-ekonomsko razredov in pojasnil, zakaj je družbeni razred, v katerega se nek otrok rodi, tako zelo odločujoč. Knjiga bi morala biti obvezno čtivo za vse, ki želijo razumeti stiske otrok, živečih v revščini.  Gostja oddaje je Dijana Matković. 

Študentska prehrana je vedno aktualna tema slovenskih študentov. S pripravo stališča glede prenove sistema študentskih bonov za prehrano je Strateški svet za prehrano sicer v sklopu svojih nalog študentska kosila umestil med prioritetne. A po daljšem času nižanja kakovosti ponudbe študentske prehrane in zmanjšanju števila ponudnikov, so študenti nase opozorili v začetku tega leta. Kaplja čez rob je bil dvig maksimalne cene študentskega obroka in posledično tudi dvig maksimalne cene doplačila za študentski obrok ob koriščenju bona.

Epidemijo revnih delavcev v kulturniških in kreativnih dejavnostih zakriva podpora bližnjih Štiri raziskave, s katerimi so želeli ugotoviti, kako se je v času epidemije spremenil položaj tistih, ki se ukvarjajo z umetniškimi in kreativnimi poklici, so poleg akutnega stanja izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave. Tudi zaradi njih večina tistih, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, živi pod pragom revščine, je odvisna od podpore bližnjih ali pa se je soočila z nujnostjo menjave poklica. Raziskava z več kot 1500 sodelujočimi, v povprečju starimi dobrih 41 let, pa je pred dnevom kulture tudi žalosten opomnik, da k izkoriščevalskim praksam pripomorejo tudi javni (kulturni) zavodi. Gostja: neodvisna raziskovalka Eva Matjaž, soustanoviteljica in programska avtorica kreativnega centra Poligon

Brezposelnost v Sloveniji zadnje mesece statistično dosega najnižje stopnje, brezposelnih je rekordno malo ljudi. Toda zaposlenost hkrati ni več zagotovilo normalnega preživetja. To dokazujeta tako podatek, da skoraj dve tretjini zaposlenih zasluži manj od povprečne slovenske plače in kot tudi pričevanja humanitarnih organizacij, da je med prosilci za pomoč večina zaposlenih. Deloma lahko to pripišemo nizkim plačam, vse višjim cenam življenjskih stroškov in tudi nepremičnin, deloma pa tudi temu, da nezanesljive, prekarne in nestandardne oblike zaposlitve, vključno s samozaposlitvijo, nikakor niso več varovalka pred revščino. Prav na povezanost pravne urejenosti delovnih razmerij in socialne varnosti so med drugim pred dnevi opozorili tudi na predstavitvi zbornika Socialna država in revščina.  Sogovornica: dr. Darja Senčur Peček, profesorica delovnega prava na Pravni fakulteti UM Povezave:  Zbornik Socialna država in revščina. Projekt MAPA.   

Odmevni primeri med vrstniškega nasilja v osnovnih šolah v zadnjih tednih, v enem je prišlo tudi do poškodb s kladivom, strokovnjakov ne presenečajo. Nasilja, nestrpnosti in zmanjšane empatije v šolah po skoraj dveh letih epidemičnih ukrepov, ki so otroke osamili za dolge tedne, v šolah zaznavajo vse več. Kaj sproža tako nasilje, kako ga razumeti in kako otrokom pomagati?

Na ljubljanski Gimnaziji Moste so dijaki na pobudo in pod vodstvom profesorice angleščine Damijane Mihić pred desetletjem prvič kolektivno botrovali otroku iz programa Botrstvo. Tradicije niso prekinili, letos so botri dijaki treh razredov, že nekaj let pa so botri tudi profesorji. Kakšna spoznanja in priložnosti za razmisleke o revščini in družbi je to prineslo dijakom ter koliko je revščina še stigma, sta razmišljali z dijakinjo 2. letnika Saro Ivanc. Sogovornici:  Damijana Mihić, profesorica angleščine in mentorica za sodelovanje v programu Botrstvo na Gimnaziji Moste; Sara Ivanc, dijakinja 2. letnika Gimnazije Moste.

Med zgodbami, ki smo jih predstavili v prvem letu naše podpore programu Botrstvo, je bila tudi zgodba takrat 9-letnega Tilna in njegovih dveh bratcev. Po ločitvi so z mamo, ki je izgubila službo, živeli v najemu, ki ga niso mogli plačevati, zato so jim v mrzlem stanovanju že odklopili pitno vodo, večkrat so bili brez hrane, brez šolskih kosil, fantje so morali opustiti vse dejavnosti, ki so jih veselile, nato pa so prav vse imetje izgubili v požaru. Pomoč, ki ste jo takrat zbrali poslušalci, je bila neprecenljiva, omogočila jim je nov začetek in upanje, da je vsemu navkljub mogoče doseči svoje sanje. Tilen jih je: jeseni je na sprejemnih izpitih dosegel vse točke in se vpisal na želen študij. Njegova mama se je zato znova želela zahvaliti vsem, ki so jim takrat omogočili, da niso potonili: Ne bi splavala takrat. Ne vem, kako bi se končalo, ampak zagotovo ne dobro, ker sem bila popolnoma na tleh. Tilnova mama Tu lahko prisluhnete Tilnovi zgodbi iz leta 2012.  Desetine zgodb otrok in družin smo v tem dobrem desetletju podpore programu Botrstvu predstavili v naših oddajah in nikoli se ni zgodilo, da kakšna ne bi  dobila pomoči in vsaj nekoliko lažje zadihala. Z večino družin smo se nekaj mesecev ali celo let po objavi njihove zgodbe ponovno srečali, da so lahko opisali, kako dobrodošla je bila pomoč. V letu 2022, ko smo zabeležili deseto obletnico naše podpore Botrstvu, je Tilnova zgodba pomenila piko na i vsemu trudu.  Želimo si, da bi jih bilo v letošnjem še veliko in vabimo vse, ki vam je pomoč naših poslušalcev pomagala, da se nam oglasite na družbenih omrežjih ali na elektronski naslov Jane Vidic, ki je pripravila današnjo oddajo. Tisto, ki je bila pred 10 leti povod za današnjo, in vseh več kot 450 doslej pripravljenih oddaj, pa najdete v našem arhivu. Hvala vsem, ki ste kakorkoli bili del programa Botrstvo.  

Leto 2022 je bilo za ekipo ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, zelo zahtevno, a tudi polno lepih zgodb. Kaj bo sodelavcem, ki so nepogrešljivi del pomoči družinam, ostalo najbolj v spominu, kakšne so njihove želje in voščila za 2023? Hvala vsem, ki ste tudi v minulem letu podprli program Botrstvo ali na kakršen koli način pomagali ljudem v stiski.

Skupaj z ZPM Ljubljana Moste polje polnimo 11 leto sodelovanja in podpore Vala 202 programu Botrstvo v Slovenije. To pa je od samih začetkov povezano tudi z akcijo Ime leta, kjer smo letos že dvajsetič dobili ime tistega, ki je leto najbolj zaznamoval. Kaj letošnji kandidati, Imena mesecev, ki so med seboj izbrala Ime leta, menijo o Botrstvu in kaj o solidarnosti v družbi, smo jih povprašali na četrtkovi sklepni prireditvi na ljubljanskem gradu.

Botrstvo v Sloveniji je v vseh 12 letih delovanja pomagalo več kot 12.000 otrokom in mladostnikom v stiski iz vse Slovenije. V program je trenutno vključenih 6224 otrok in mladostnikov. Trenutno v Botrstvu sodeluje 5656 botrov. V vseh letih delovanja je otrokom pomagalo preko 9500 botrov. Do sedaj je bilo zbranih 27.881.427,53 EUR. Hvala vsem, ki pomagate!

"Včasih se mi zdi, da le opazujem, kako nekdo piše to zgodbo in si mislim, ne, kaj takega sploh ni mogoče," pravi 22-letna študentka Eva o tragediji, ki ju je s sestrico Mio doletela letos, ko sta v le treh mesecih ostali najprej brez očeta in nato še brez mame. Ostali sta sami, brez sorodnikov v bližini, z nekaj dolgovi in velikansko negotovostjo, kako preživeti v prihodnjih letih. Eva, ki je zagovarjala diplomo le nekaj dni pred maminim slovesom, si namreč močno želi nadaljevati zahteven študij, ki jo veseli. Zelo resno izpolnjuje tudi obljubo, dano mami tik pred smrtjo, da bo skrbela za sedemletno sestrico. Ob birokratski počasnosti in togosti našega sistema in dejstvu, da ob študiju in vseh prevzetih starševskih in gospodinjskih obveznostih ne more še redno delati, kot je to počela do očetove smrti, je finančna negotovost, ki skrbi Evo, še posebej velika: "Lani ob tem času smo bili običajna srečna družina, letos imava le še druga drugo." KAKO POMAGATI? Poskeniraj QR-kodo tukaj! Podatki za nakazila/položnico:ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE LJUBLJANA MOSTE POLJEPROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANAIBAN: SI56 0201 2002 0297 991BIC: LJBASI2XKODA: CHARNAMEN: HUMANITARNO NAKAZILOSKLIC: SI00 697 Na dobro zaprte pakete, v katere ne dodajajte svežih in hitro pokvarljivih živil, obvezno napišite, da je namenjen »Za Evo in Mio iz zgodbe Vala 202« in jih dostavite na naslov Proletarska 1, 1000 Ljubljana. Kontakti za dodatne informacije:- info@boter.si- sodelavka Botrstva Tina Lamovšek - 070 698 642- novinarka Vala 202 Jana Vidic - jana.vidic@rtvslo.si

Vsem lučkam, okrasitvam in vsiljivim oglasom navkljub – ali pa prav zaradi vsega naštetega – je december za mnoge najtežji mesec v letu. Še posebej, ko so v družini otroci, že dolgo prikrajšani tudi za zelo osnovne stvari. Kaj šele za bogate praznične obdaritve in doživetja. Naša sogovornica je pred meseci svoje življenje morala postaviti na novo in začeti skorajda iz nič, tudi finančno. Pomoč Botrstva in projekta Čarobna zima zato njej in otrokom v teh dneh omogoča skupna doživetja. Družinam iz programa Botrstvo je te dni mogoče pomagati s pripravo obratnega adventnega koledarja, z namenitvijo delčka svoje dohodnine, če je še niste namenili komu po svojem izboru in pa z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919. Več informacij najdete na spletni strani boter.si. Hvala vsem za pomoč.

Služba, niti 8-urna, kaj šele za skrajšani delovni čas, že zelo dolgo ne zagotavlja vsaj znosnega preživetja. Še posebej, če bi s plačo pod minimalno morala preživeti mama in najstnik. V predprazničnem času je zavedanje, da otroku ne moreš omogočiti prav ničesar, še toliko težje. Čarobna zima je eden od načinov, kako pomagati otrokom iz programa Botrstvo in njihovim družinam. Več informacij najdete na spletni strani Čarobne zime ali Botrstva, temu projektu pa bodo v celoti namenjene tudi donacije s SMS sporočili z gesloma BOTER5 ali BOTER10, poslanima na številko 1919. Hvala vsem za pomoč. Pred otrokom skrivaš reklame, upaš, da jih ne bo zagledal. Ko zaslišiš, da si otrok nekaj želi, zelo trpiš, ko veš, da mu tega ne boš mogel dati. Zelo te stisne.

Prva adventna nedelja je bila včeraj, z njo se simbolično začenja predpraznični čas in tudi čas, ko številne humanitarne organizacije pripravljajo še dodatne akcije, ki bi olajšal stiske in polepšal te, za marsikoga morda najtežje dni v letu. Akcij je veliko, poiščete jih lahko na spletu ali v vaši okolici, mi opozarjamo na tiste, ki so lahko v pomoč družinam in otrokom iz programa Botrstvo. Če morda kateremu izmed otrok iz programa Botrstvo že botrujete in bi želeli izdatneje pomagati prav pred prazniki, seveda lahko to storite tudi s povišanim nakazilom. Vedno je aktualna tudi pomoč prek poslanih SMS sporočil z gesloma BOTER 5 ali BOTER 10 na številko 1919, v predprazničnem času pa lahko Dijaškemu skladu programa Botrstvo pomagate tudi z nakupom piškotkov Nasmeškotkov v poslovalnicah dolgoletnega podpornika Botrstva, podjetja Hofer Slovenija. Informacije o tem, kako lahko pomagate otrokom iz programa Botrstvo v (pred)prazničnem času, so objavljene tudi na spletni strani programa. 

V prihajajočih tednih se bodo zvrstile številne dobrodelne prireditve in akcije in med tistimi, ki so že vrsto let povezane z našo RTV hišo je tudi 32. tradicionalni dobrodelni koncert KLIC DOBROTE. To sredo ga skupaj s Slovensko karitas in Radiem Ognjišče pripravlja nacionalna televizija, prenos pa bo tudi na Prvem programu našega radia. Koncert, ki je del tedna dobrodelnosti, je le eden v nizu dogodkov in oddaj, ki na RTV Slovenija že desetletja pripomorejo k razumevanju raznolikih stisk tistih, ki potrebujejo pomoč. Na nekatere prireditve in oddaje, ki so pomagale zbirati pomoč in širiti duh medsebojne pomoč in solidarnosti, vas v naslednjih minutah spomnimo v oddaji, ki jo že več kot 10 let pripravljamo v podporo programu Botrstvo. In ki je pripomogla, da je bilo za pomoč otrokom v stiski doslej zbranih že skoraj 28. milijonov evrov. Tudi to je poslanstvo RTV.

Bremena šolanja na daljavo učenci nosijo še danes, toliko bolj otroci priseljenci. Nekateri so se v šole vključevali ravno v obdobju zaprtja, ostali so brez socialne mreže, s tem pa tudi možnosti, da bi ob pouku bogatili besedišče še z vrstniki, tako med odmori kot dejavnostmi. Zato je za te otroke, pa tudi njihove starše še kako pomembna širša socialna vključenost, meni svetovalna delavka Nika Rudež, ki na Osnovni šoli Koper izvaja dodatne ure slovenskega jezika. Na šoli so minuli konec tedna organizirali tudi prvi tabor za otroke priseljence.

Po raziskavi merjenja indeksa enakosti spolov se Slovenija uvršča na 12. mesto med članicami EU, na vrhu lestvice pa so spet nordijske države. Pred kratkim je izšlo letošnje poročilo Evropskega inštituta za enakost spolov, ki na različnih vsebinskih področjih meri indeks enakosti spolov.   Že pred pandemijo so pri Svetovnem gospodarskem forumu izračunali, da bi v trenutnem tempu izenačevanje položaja spolov trajalo 99 let. Po epidemiji je ta čas na globalni ravni podaljšan na 136 let, pri tem pa pričakovanih učinkov prihajajoče krize in recesije, ki praviloma bolj prizadene ženske, sploh še ne poznamo. Tudi zato je pomembno, da se je Evropski inštitut za enakost spolov v letošnjem  merjenju indeksa enakosti spolov v državah evropske unije osredotočil prav na omenjene posledice, meni Ana Pavlič, programska direktorica Inštituta za preučevanje enakosti spolov. 

Kako se mladi spominjajo karantene dve leti po tem, ko so bili zaprti med štiri stene svoje sobe? Prejšnji konec tedna je v soorganizaciji Inštituta 8. marec na Vodnikovi domačiji potekal Festival angažiranega pisanja. Predstavili so prvo delo, v katerem so zbrana pričevanja mladih o karanteni po karanteni in jo po zamisli Ele Potočnik poimenovali Moja soba. Kako zelo odprte rane karantena še vedno pušča in kako jih lahko zašijemo?  

19 slovenskih nevladnih organizacij, ki delujejo za osebe in z osebami z izkušnjo revščine in izključenosti, je tudi letos pripravilo poročilo o revščini v Sloveniji. To poročilo je sestavni del letnega poročila, ki ga 31 nacionalnih mrež in 13 evropskih organizacij pripravi v okviru Evropske mrežo za boj proti revščini (EAPN). Tudi letošnje poročilo je pokazalo številne sistemske pomanjkljivosti na katere nevladniki opozarjajo že vsaj desetletje. Tem se zdaj pridružuje vse večji problem revnih zaposlenih in pa skokovito naraščanje težav z nasiljem in z duševnim zdravjem. Podrobneje s predstavnikom slovenske EAPN, Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice

Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlosko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.

Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlovsko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.

Kar polovica vseh duševnih motenj se začne že do 14. leta in kar 75 odstotkov pred 25. letom starosti, zato je normalizacija teme duševnega zdravja med mladimi, pa tudi na splošno, ključnega pomena. Če so namreč stiske prepoznane in priznane pravočasno, če o njih lahko govorijo, če dobijo pravočasno pomoč in tisti, ki to potrebujejo, tudi ustrezno zdravljenje, je porast duševnih motenj mogoče preprečiti: Če ne, bo epidemija duševnih stisk in motenj tudi za mlade dolgoročno bistveno usodnejša kot je bila epidemija koronavirusne bolezni. Velika napaka je bila, da se je celoten šolski sistem ob vsakokratnem vračanju v šolske klopi skoraj v popolnosti osredotočil na fanatično pridobivanje ocen, ne pa na to, kako so otroci doživljali ta čas in s kakšnimi stiskami so se vračali, meni Monika Erjavec Bizjak, magistra zakonskih družinskih študij, družinska mediatorka, vodja programa program Dobro sem, namenjenega krepitvi duševnega zdravja ranljivih skupin. Posledice so občutne in terapevti, ki izvajajo brezplačno psihosocialno pomoč pri ZPM Moste Polje, opozarjajo, da tako množičnega povpraševanja po terapijah kot jih imajo zdaj, ni bilo še nikoli. Njihovi programi, kjer iščejo pomoč predvsem ljudje, ki se že tako borijo s finančnim preživetjem, pa so seveda le odsev sprememb v družbi, kjer se posledice ukrepov ob epidemiji združujejo s strahom pred negotovostjo v prihodnosti.

Z vsako novo in vse višjim zneskom na položnici se poglablja stiska ljudi, ki tudi ob rednih plačah ne zmorejo več poplačevati niti najosnovnejših stroškov. O tem pričajo zgodbe ljudi, ki so se po pomoč prisiljeni obrniti na humanitarne organizacije. Kako jim lahko pri tem pomaga Botrstvo? Več informacij o tem, kako postati boter ali kako na kak drug način pomagati otrokom v stiski, najdete na spletni strani www.boter.si. Najpreprostejši način za pomoč je nakazilo ali pa poslan SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919. Hvala vsem za pomoč. Pomoč družinam in posameznikom v stiski nudijo tudi druge humanitarne organizacije in centri za socialno delo. Kamorkoli se boste obrnili po pomoč zase ali za nekoga drugega v stiski, je pomembno, da se po pomoč obrnete čim prej, ko so dolgovi še obvladljivi.

Družine tudi s plačo ali dvema ne zmorejo več plačati vseh stroškov. "Nekoč smo večino pogovorov s starši opravili dopoldne, zdaj so taki pogovori bolj izjema, za tiste, ki delajo v turnusih. Večina naših prosilcev je namreč zaposlenih, v tem poletju so se pridružili številni novi, praviloma zaposleni," pravi koordinatorka projekta Veriga dobrih ljudi pri ZPM LJ Moste Polje Živa Logar. Nezaposleni prosilci so zdaj samo še taki, ki so bolni ali nezaposljivi iz drugih razlogov. Družine pa tudi s plačo ali dvema zmorejo plačati več stroškov, nimajo več nobenih prihrankov in ker so starši kljub zaposlitvi kreditno nesposobni, se zadolžujejo pri oderuških posojilodajalcih, kar spiralo težav, stisk in revščine le še hitreje obrača proti dnu.

Skorajšnji začetek novega šolskega leta je zaznamoval tudi delo sodelavcev programa Botrstvo. Vse poletje so namreč prejemali prošnje za pomoč pri nabavi šolskih potrebščin, a tudi za nakup hrane in plačilo vse višjih položnic. Večina paketov in šolskih torb z osnovnimi potrebščinami je že razdeljenih družinam, ki brez te pomoči »brezplačnega šolanja« otrokom ne morejo več zagotoviti. Zbrali smo nekaj utrinkov, razmišljanj in tudi strahov staršev pred jesenjo. Več informacij, kako pomagati ali poiskati pomoč najdete na spletnih straneh programa Botrstvo in ZPM Ljubljana Moste Polje, pomoči družinam v stiski pa so namenjene tudi donacije, zbrane z gesloma BOTER5 in BOTER10, poslanima na številko 1919. Hvala vsem za pomoč!

Zbirna oddaja o doživljanju tega študijskega leta in težavah študentskega vsakdana. Tudi drugačen način življenja od tistega med epidemijo je pripomogel, da so se poleg anksioznosti med študentkami in študenti v večji meri pojavile tudi depresija, motnje razpoloženja in motivacije, nezadovoljstvo s študijem in samim sabo. "Določene vrste anksioznosti so v velikem porastu, recimo prav obsesivno-kompulzivne motnje. Opažamo tudi posttravmatski stresni sindrom: nekaj, kar se načeloma pojavi po krizi. Pričakovano je, da bodo te težave v porastu, podobno kot pri vojnih veteranih, ki so se vračali iz vojne in so šele po tem, ko so mirno zaživeli, začeli doživljati travme in stiske, ki so se jim dogajale." dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani Študentke in študenti se soočajo tudi z veliko stanovanjsko problematiko, z vedno slabšo kakovostjo hrane na bone, z nefukcionalnim javnim prevozom in z veliko zaskrbljenostjo nad prihodnostjo. Vrhunec študijskega leta pa predstavlja poletno izpitno obdobje. Ostale sogovornice in sogovorniki: študentki Sara Svati Sharan in Aleks Novkovič; študentski glasovi iz Rožne doline magistrica; psihologije Urška Drofenik; tuja študenta v Sloveniji Ajla Cerić in Marko Durdubakov. Seznam virov pomoči v duševni stiski najdete tukaj.

Končuje se tretje s koronskimi ukrepi zaznamovano šolsko leto. In čeprav popolnega zapiranja šol ni bilo več, je bilo zelo drugačno od običajnih. Še posebno za tiste dijake, ki so v tem času šolanje začeli na srednjih šolah. Najteže je bilo za tiste, ki so že v osnovni šoli imeli večje učne težave, in za tiste, ki jim je šolanje na daljavo pustilo dolgotrajne posledice na znanju, motivaciji in duševnem zdravju. Kaj je bilo zanje letos najtežje, kako so se počutili, kakšne so pasti šolanja tam, kjer tudi učitelji mislijo, da je v učilnici sedijo dijaki z ogromno znanja in koliko razumevanja so bili deležni?

Kadar govorimo o šolarjih in dijakih, ki so imeli težave s šolanjem na daljavo in imajo še vedno težave s primanjkljaji v znanju, običajno pričakujemo, da gre za tiste z učnimi težavami ali tiste, ki živijo v vsestransko nespodbudnih okoljih. A težave imajo tudi dijaki gimnazij, na katere se vpisujejo le odličnjaki z izjemnimi talenti in ambicijami. Stiske doživljajo predvsem zaradi prevelikih pričakovanj, tudi do sebe, predvsem pa zaradi želje po visokih ocenah, ki jim bodo omogočile tudi izbiro najtežje dostopnih študijskih smeri in fakultet. Cilj je, da pridobivam ocene, vse ostalo je spregledano. Nenehna so pričakovanja po popravljanju povsem solidnih ocen, vse do petice.Kadar govorimo o šolarjih in dijakih, ki so imeli težave s šolanjem na daljavo in imajo še vedno težave s primanjkljaji v znanju, običajno pričakujemo, da gre za tiste z učnimi težavami ali tiste, ki živijo v vsestransko nespodbudnih okoljih. A težave imajo tudi dijaki gimnazij, na katere se vpisujejo le odličnjaki z izjemnimi talenti in ambicijami. Stiske doživljajo predvsem zaradi prevelikih pričakovanj, tudi do sebe, predvsem pa zaradi želje po visokih ocenah, ki jim bodo omogočile tudi izbiro najtežje dostopnih študijskih smeri in fakultet. V teh dneh, ko poteka matura, pa so se najbolj zgostila tudi ocenjevanja drugih dijakov. Naši sogovorniki, dijaki prvega in drugega letnika ene od gimnazij, ki velja za prestižno, so v dneh, ko so ocenjevanja najbolj zgoščena, skušali pojasniti, kako doživljajo te pritiske.  “V šoli se počutim kot v produkcijski liniji. Moj cilj tukaj je, da dobivam dobre ocene in vse ostalo je zanemarjeno. Pridem v šolo, kjer se moram učit, ko pridem domov, se moram učit, grem spat in spet nazaj v šolo. Če tega ne delam, se počutim, kot da nisem naredil dovolj in trend ocen hitro pade.” O smiselnosti vrednostne lestvice, ki tako visoko postavlja zgolj ocene, pa je eden izmed dijakov povedal naslednje: “Vidim veliko ljudi, kako dajejo ocene na prvo mesto in kako je ocena nekaj, kar te naredi vrednega; dobra ocena – dober človek. S čimer se popolnoma ne strinjam, ker če bo človek imel dobre ocene, naredil dobro fakulteto in bo socialno nesposobna oseba, se poraja vprašanje, kaj smo tukaj naredili?”    

Letošnji konec šolskega leta na nekaterih šolah po kar dveh letih premora le organizirajo tudi valete in maturantske plese. Toda stroški zanje so vse višji, nemalokrat sledi še končni ali pa maturantski izlet, valete v razkošnosti vse bolj postajajo podobne maturantskim plesom. In vse to stane, šolski skladi, če na šolah sploh obstajajo, pa niso namenjeni za kritje tovrstnih stroškov. Tudi na ZPM Ljubljana Moste-Polje se zato obračajo družine, ki potrebujejo pomoč pri plačilu teh stroškov. Gre za pomembne prelomnice v življenju učencev in dijakov, a če jim starši tega ne morejo plačati, so že tako ranljivi učenci in dijaki mnogokrat odrinjeni na še bolj skrajni rob družbe.Mama dveh devetošolcev pravi, da se odrekajo hrani že, da plačajo položnice, zato so stroški za valeto nedosegljivo visokiKonec letošnjega šolskega leta po dveh letih premora spet prinaša valete in maturantske plese. Toda stroški zanje so vse višji, nemalokrat sledi še končni ali maturantski izlet, valete v razkošnosti vse bolj postajajo podobne maturantskim plesom. In vse to stane, šolski skladi, če na šolah sploh obstajajo, pa niso namenjeni za kritje tovrstnih stroškov. Tudi na ZPM Ljubljana Moste-Polje se zato obračajo družine, ki potrebujejo pomoč pri plačilu teh stroškov. Gre za pomembne prelomnice v življenju učencev in dijakov, a če jim starši tega ne morejo plačati, so že tako ranljivi učenci in dijaki mnogokrat odrinjeni na še bolj skrajni rob družbe.  "Sem samohranilka in sama živim s tremi otroki. Zelo težko shajamo, čeprav sem zaposlena že dvajset let pri istem podjetju, delam za minimalno plačo. Vsi trije otroci so v osnovni šoli, starejša dva letos končujeta osnovno šolo in je pred nami valeta, kar nam predstavlja velik zalogaj, kajti že zdaj se odrekamo hrani, da lahko vsaj delno poravnamo položnice, ki so pred nami." Ravnatelj Roman Brunšek pa o maturanskih plesih dodaja naslednje: "Lepo je, da se uredijo, smiselno je, da se uredijo, vendar je pa tukaj absolutno potrebna zdrava pamet, kajti tukaj ne gre za gala ples. In če smo odkriti, so fantje in dekleta najbolj simpatični, če so oblečeni preprosto, brez pretiranega ličenja in brez visokih pet. Na koncu gre le za petnajstletne otroke." Valete, maturantski plesi in še nekateri drugi stroški, ki sicer niso obvezni, razslojujejo otroke. Zato so v programu Botrstvo vsakokratnim odgovornim oblastem tudi v treh manifestih predlagali konkretne sistemske spremembe. In tudi novo oblast ponovno pozivajo, da morajo biti osnovna sola in dejavnosti, ki so z njo povezane, brezplačna za vse otroke. Osnovna šola je v Sloveniji obvezna in kot taka ne bi smela biti prostor zaslužka in uveljavljanja vrednot potrošniške družbe, menijo pri Botrstvu. Kako lahko pomagate? Pomagate lahko tudi vi, in sicer z nakazilom, ki ga bo Zveza prijateljev mladine Moste-Polje v celoti namenila mami samohranilki, ki jo spoznate v prispevku: Podatki za UPN

Ker so iz šol pred nekaj tedni izginile še maske kot zadnji vizualni opomniki na epidemične ukrepe, se zdi, da je konec tudi posledic prilagajanja šolskega procesa v zadnjih dveh letih. A predvsem pri otrocih z učnimi težavami ali posebnimi potrebami, so posledice še zmeraj velike. V zadnjih tednih šolskega leta, ko je ocenjevanje še posebej intenzivno, je na stiske otrok znova vredno spomniti. Gostja: Specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak.Luknjasto znanje, negotovost, skrhani odnosi doma in v šoli ter slaba dostopnost do zunanje strokovne pomoči povečujejo stiske otrok.Ker so iz šol pred nekaj tedni izginile še maske kot zadnji vizualni opomniki na epidemične ukrepe, se zdi, da je konec tudi posledic prilagajanja šolskega procesa v zadnjih dveh letih. A predvsem pri otrocih z učnimi težavami ali posebnimi potrebami, so posledice še zmeraj velike. V zadnjih tednih šolskega leta, ko je ocenjevanje še posebej intenzivno, je na stiske otrok znova vredno spomniti. "Čakalne vrste v zunanjih ustanovah, ki se ukvarjajo s stvarmi, za katere smo na šoli že premalo usposobljeni, so bile že pred epidemijo dolge. Zdaj so se pa tako podaljšale, da skoraj več ne moremo računati na njih."   Sogovornica izpostavlja tudi problematičen način organizacije in delovanja ministrstva med in po epidemiji: "To, da ministrstvo ves čas razlaga, kako vse poteka v redu, je kar malo omalovažujoče, tako do ljudi, ki delajo na šoli, še bolj pa do otrok."     

Predvsem na začetku kolesarske športne poti je lahko nakup ustreznega vadbenega cestnega kolesa za družine mladih športnikov (pre)velik finančni zalogaj. Zato je kolesarski šampion Tadej Pogačar želel, da bi del izkupička, ki smo ga na dobrodelni dražbi Vala 202 iztržili za njegovo rumeno majico zmagovalca dirke po Franciji, namenili prav nakupu koles. Ob pomoči Fundacije Miroslava Cerarja za športnike iz socialno šibkih okolij in Kolesarske Zveze Slovenije je bila njegova želja pred kratkim izpolnjena in kolesarski klubi po vsej Sloveniji so za svoje mlade kolesarske upe že prejeli nova kolesa za treninge. In da bodo možnosti še nekoliko večje, 14 mladih kolesarjev iz dela preostalega izkupička dražbe Tadejeve zmagovite rumene majice dobiva pomoč za kritje stroškov treningov, priprav in opreme. Del izkupička, ki smo ga na dobrodelni dražbi Vala 202 iztržili za rumeno majico Tadeja Pogačarja, je bil namenjen za nakup kolesPredvsem na začetku kolesarske športne poti je lahko nakup ustreznega vadbenega cestnega kolesa za družine mladih športnikov (pre)velik finančni zalogaj. Zato je kolesarski šampion Tadej Pogačar želel, da bi del izkupička, ki smo ga na dobrodelni dražbi Vala 202 iztržili za njegovo rumeno majico zmagovalca dirke po Franciji, namenili prav nakupu koles. Ob pomoči Fundacije Miroslava Cerarja za športnike iz socialno šibkih okolij in Kolesarske Zveze Slovenije je bila njegova želja pred kratkim izpolnjena in kolesarski klubi po vsej Sloveniji so za svoje mlade kolesarske upe že prejeli nova kolesa za treninge. In da bodo možnosti še nekoliko večje, 14 mladih kolesarjev iz dela preostalega izkupička dražbe Tadejeve zmagovite rumene majice dobiva pomoč za kritje stroškov treningov, priprav in opreme. To pa ni edina akcija za zagotavljanje koles to pomlad. S pomočjo akcije AMZS "Kolesa za vse!" je nove lastnike dobilo več kot 300 rabljenih, a dobro servisiranih otroških koles, ki so jih prejeli tudi otroci iz Botrstva. Dobrodelen pa je bil tudi kolesarski maraton, ki ga je med iztekajočimi prazniki pripravila Slovenska Karitas. Kolesarji so med 1225 km dolgo potjo zbirali sredstva prav za nakup otroških koles. Hvala vsem, ki mladim iz revnejših okolij kakorkoli pomagate razvijati njihove talente!

Izidi včerajšnjih volitev kažejo, da se bo s področji, ki najpomembneje krojijo usodo najranljivejših in mladih, ukvarjala drugačna ekipa kot v zadnjem mandatu. A ne glede na to, kdo jo bo sestavljal, bo moral razumeti, kakšne posledice so pustili epidemičnih ukrepi in katere so težave, ki so že pred epidemijo krojile otroštva revnejših družin, opozarja predsednica ZPM Moste Polje Anita Ogulin, današnja gostja Jane Vidic.Več kot 60 % prosilcev za pomoč je zaposlenih, a ne morejo preživeti. Eksplodiralo število prošenj za psihoterapevtsko pomoč.Čeprav so humanitarci prepričani, da so bili najhujši časi - časi gospodarske krize pred dobrim desetletjem, je čas epidemije s številnimi ukrepi pokazal neprimerljivo večje posledice, pravi predsednica ZPM Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, Anita Ogulin. "Prizadela ni le najrevnejših, pač pa celo generacijo otrok, mladostnikov, pa seveda njihove družine. Močno se je spremenila struktura prosilcev, več kot 60 odstotkov je zaposlenih, a s svojimi dohodki ne zmorejo več plačati najosnovnejših stroškov. Število prosilcev za psihoterapevtsko pomoč je eksplodiralo, potrebe po učni pomoči postajajo neobvladljive …"  Izidi včerajšnjih volitev kažejo, da se bo s področji, ki najpomembneje krojijo usodo najranljivejših in mladih, ukvarjala drugačna ekipa kot v zadnjem mandatu. A ne glede na to, kdo jo bo sestavljal, bo moral razumeti, kakšne posledice so pustili epidemičnih ukrepi in katere so težave, ki so že pred epidemijo krojile otroštva revnejših družin, opozarja predsednica ZPM Moste Polje Anita Ogulin, današnja gostja Jane Vidic.

Zakaj se vsi mladi o poklicni prihodnosti ne morejo odločati le na podlagi svojih želja? Kako bo način šolanja med epidemijo zaznamoval družbo v prihodnosti in kako o družbeno pomembnih temah razmišljajo osnovnošolci in dijaki? Udeleženci 32. Nacionalnega otroškega parlamenta z naslovom Moja poklicna prihodnost opozarjajo, da se zaradi razslojevanja v času izobraževanja krepijo razlike med dostopnostjo različnih gimnazij, srednjih šol in univerz, kar vpliva na izbiro poklica. O skrbeh za poklicno prihodnost po epidemiji, ki izhajajo tudi iz neenake dostopnosti šolanja, razmišljajo Filip Demšar, Iva Čurković in Jon Lampej.Udeleženke in udeleženci 32. Otroškega parlamenta opozarjajo na razslojevanje med izobraževanjem, ki lahko vpliva na izbiro in pot do poklicaUdeleženke in udeleženci 32. Nacionalnega otroškega parlamenta z naslovom Moja poklicna prihodnost so v Državnem zboru debatirali o poklicni prihodnosti. Poglobili so se v pričakovanja in skrbi poklicne prihodnosti, razmišljali o karieri doma in v tujini ter o vplivu covida-19 na izbiro poklica. Zakaj pa se vsi mladi o poklicni prihodnosti ne morejo odločati le na podlagi svojih želja? Kako bo način šolanja med epidemijo zaznamoval družbo v prihodnosti in kako o družbeno pomembnih temah razmišljajo osnovnošolci in dijaki?  "Mislim, da nimajo vsi enakih pogojev za izbiro poklica. Rad bi opozoril na socialne razlike. Odvisno je, če imaš doma spodbudno okolje za šolanje, kar se definitivno pozna." - Filip Demšar, udeleženec Otroškega parlamenta  

Domijada je vsakoletno športno kulturno srečanje dijaških domov Slovenije in zamejstva, ki se po dveh letih zatišja letos znova odvija, a predvsem na spletu. Dijaki se predstavljajo z likovnimi in fotografskimi izdelki, poteka literarni natečaj, izdelati je mogoče tudi inštalacijo, vsakič pa zbirajo tudi donacije za humanitarne namene. Domijada, največje srečanje dijaških domov, letos tudi v znamenju zbiranja sredstev za Dijaški sklad BotrstvaDomijada, vsakoletno športno kulturno srečanje dijaških domov Slovenije in zamejstva, se po dveh letih zatišja letos znova odvija, a predvsem na spletu. Dijaki se predstavljajo z likovnimi in fotografskimi izdelki, poteka literarni natečaj, izdelati je mogoče tudi inštalacijo, zbirajo pa tudi donacije za humanitarne namene. Letošnja Domijada je že 58., gosti jo – večinoma na spletu – ljubljanski dijaški dom Tabor, vzgojiteljica Saša Jerman Šterk je tista, ki je v organizacijskem odboru zadolžena za  humanitarno noto. Kot pravi sogovornica, je ta sklad, ki pomaga dijakom in revnejših družin, da zmorejo plačati bivanje v domu, iz leta v leto bolj nepogrešljiv: "Ker tudi najrevnejše  družine ne morejo dobiti subvencije za financiranje celotnega zneska bivanja v dijaškem domu, v domovih opažajo, da finančno stanje družine že vpliva na odločitve mladih, kjer bodo nadaljevali šolanje." Tema letošnjega natečaja Domijade za umetniška dela je "Maske so padle". In kakšne posledice je prinesla epidemija sploh pri tistih dijakih, ki imajo doma slabe ali katarstofalne pogoje za šolanje na daljavo. Predvsem pa je pri tistih, ki so to sploh hoteli uvideti, pokazala, kako zelo malo vemo o tem, v kakšnih razmerah živijo in kaj vse se je mladim dogajalo v času šolanja na domu in kakšne so posledice, ugotavlja domska vzgojiteljica Saša Jerman Šterk. Jan in Sindi sta dijaka, ki še zadnje leto bivata v dijaškem domu. Čeprav sta doma imela dobre pogoje za šolanje na daljavo, opozarjata, da je zaprtje domov onemogočilo nekatere dragocene prednosti, ki ji ima bivanje v domu. Jan pravi, da osebno sicer najbrž ne pozna nikogar, ki se na želeno šolo ne bi vpisal zgolj zaradi težav s plačilom dijaškega doma. Zelo težko je tudi prositi za pomoč, ko se zatakne pri plačilu. Sogovornika priznavata, da se dijaki med seboj praviloma ne pogovarjajo o finančnih stiskah, še več, da jih skušajo na vsak način skrivati celo pred vrstniki. Finančne zmožnosti otroke na številnih področjih močno razslojujejo. A tudi  s pomočjo Dijaškega sklada programa Botrstvo lahko dijaki, ki jim družine tega sicer ne bi mogle plačati, dobijo to široko paleto izkušenj bivanja v dijaškem domu. Po štirih domskih letih Jan in Sindi pravita, da sta tudi zato drugačna človeka. Dogajanju na Domijadi, največjem srečanju dijaških domov iz Slovenije in zamejstva, lahko sledite tudi na spletni strani Skupnosti dijaških domov Slovenije, tam bo mogoče spremljati tudi  osrednjo okroglo mizo, na katero so dijaki kot gosta povabili Jureta Godlerja, ki je v času šolanja bival v dijaškem domu. V pomoč Dijaškemu skladu programa Botrstvo pa bo prištet tudi znesek vseh SMS sporočil z geslom BOTER5 ali BOTER10,  ki bodo na številko 1919 poslani do konca meseca. Hvala vsem za pomoč.  

Še tam, kjer so imeli otroci odlične pogoje za šolanje na domu, je tako šolanje marsikomu povzročalo težave. Toliko večje pa so imeli otroci, ki imajo doma slabe ali nikakršne pogoje in slabo podporo bližnjih za šolanje sploh. Med njimi je tudi veliko romskih otrok. Ti so v času epidemije sicer dobili pomoč svojih šol, nevladnih organizacij, pa tudi 26 romskih pomočnikov, ki so delovali ob pomoči projekta Skupaj za znanje. Tega je na osnovnih šolah organiziral Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Romski pomočnici Mateja Kosec z Osnovne šole Metlika in Sandra Rudaš z Osnovne šole Beltinci sta nanizali nekaj izkušenj in razmislekov o tem, kako romske otroke učinkoviteje vključevati v šolsko okolje in jim pomagati tudi do boljše izobrazbe. V sklopu projekta Skupaj za znanje romskim otrokom pomagata tudi romski pomočnici Mateja Kosec in Sandra Rudaš Še tam, kjer so imeli otroci odlične pogoje za šolanje na domu, je tako šolanje marsikomu povzročalo težave. Toliko večje pa so imeli otroci, ki imajo doma slabe ali nikakršne pogoje in slabo podporo bližnjih za šolanje sploh. Med njimi je tudi veliko romskih otrok. Ti so v času epidemije sicer dobili pomoč svojih šol, nevladnih organizacij, pa tudi 26 romskih pomočnikov, ki so delovali ob pomoči projekta Skupaj za znanje. Tega je na osnovnih šolah organiziral Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Romski pomočnici Mateja Kosec z Osnovne šole Metlika in Sandra Rudaš z Osnovne šole Beltinci sta nanizali nekaj izkušenj in razmislekov o tem, kako romske otroke učinkoviteje vključevati v šolsko okolje in jim pomagati tudi do boljše izobrazbe. "V prvi vrsti bi bilo treba vzporedno delati s starši ter jih opolnomočiti, da bodo oni enkrat razumeli in dojeli, da je edina vstopnica za boljše življenje izobrazba." - Sandra Rudaš Otroci, ki živijo v hudi revščini v katerem od romskih naselij, sodijo med najranljivejše v šolski populaciji in so že pred epidemijo redko končali osnovno šolanje in ga še redkeje nadaljevali na srednješolski stopnji. Na pristojnem šolskem ministrstvu sicer nimajo podatkov, koliko med njimi je v času epidemije opustilo šolanje, saj takih podatkov po narodnostni pripadnosti niti ne smejo zbirati, so pa prepričani, da je tudi sistemska ureditev in ponekod tudi redna zaposlitev romskih pomočnikov v šolah in v vrtcih pripomogla, da bo vse več otrok, ki bodo kljub slabim razmeram in nespodbudnem okolju zmogli končati vsaj osnovno šolo.

Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.

Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje. Zdravstveni delavci so imeli največ dela med epidemijo, socialni delavci glavnino stisk šele pričakujejoČeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci,  pravi direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. "Primeri družinskega nasilja so vse kompleksnejši,   prisoten je strah, da smo naredili premalo in da bo vse več primerov, ki se končajo s smrtjo." Uradnih prijav je bilo najbrž manj, ker so bile institucije med epidemijo  slabše dostopne, ker so ljudje živeli še bolj izolirano, ker se je pozornost preusmerila v druge probleme. Velika težava je tradicionalno dojemanje in omalovaževanje problema  nasilja, in pa nemoč pristojnih služb , ko gre za odrasle žrtve, saj teh brez privolitve ne morejo umakniti na varno. Pri otrocih je to mogoče, a le, če je nasilje zaznano in prijavljeno pristojnim službam. In prav zato bi na nasilje v družini morali biti pozorni še bolj kot doslej. Čeprav se včasih zdi, da so  pristojne institucije nemočne, je predvsem takrat, ko so nasilja deležni tudi otroci, prav prijava lahko za otroka odrešilna, poudarja direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje. Na koga se obrniti, če doživljate nasilje? Društvo SOS telefon (24-urna svetovalna linija), Društvo za nenasilno komunikacijo, Zavod EMMA (Center za pomoč žrtvam nasilja), Društvo ženska svetovalnica, Združenje proti spolnemu zlorabljanju, Seznam varnih hiš in materinskih domov.

"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Po njeni hudi bolezni in izgubi poslovne dejavnosti, ki so jo uničili ukrepi ob epidemiji, je vsak njihov strošek preračunan do centa, hrana res najosnovnejša, največji strah pa, da deklici ne bi mogli več plesati v plesni šoli. Pa čeprav s ponošenimi in premajhnimi copati. Med nosečnostjo odkrit agresiven rak v pozni fazi pri mamici, izguba njene poslovne dejavnosti zaradi epidemije in ločitev staršev so trem deklicam le v nekaj letih popolnoma spremenile življenje"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Vse se je spremenilo med tretjo nosečnostjo. Po drugorojenki Lari, ki je imela prirojeno srčno napako, so z nestrpnostjo pričakovali rojstvo zdrave deklice. A se je nepričakovano močno zapletlo: "V petem mesecu nosečnosti so mi odkrili raka. Takrat se nam je vsem sesul svet, tudi deklicama, saj sem morala na prezgodnji porod. Namesto dojenčka ne dobiš v roke nič, le povsod so vanje napeljane cevke, v katere teče, saj greš takoj naprej na zdravljenje. Imela sem izredno agresivno obliko raka, tako da je bilo vprašanje, ali me bodo sploh operirali. Čeprav sem bila do tedaj vedno zdrava, pri zdravniku nisem bila tako rekoč od srednješolskih dni." Bila sem povsem odvisna od drugih in bili so trenutki, ko mi je jemalo voljo do življenja Z novorojenko je ostala v bolnišnici, dve punčki sta čakali na drugem koncu, tekli so tedni in meseci negotovosti in strahu. "Ne veš, kaj bo. Boriš se, čeprav ne veš, kaj bo, a se moraš boriti! Zavedala sem se, da imam tri otročke, za katere bo treba skrbeti, dala sem vse od sebe zato, da stojim na nogah in se trudim naprej. A bili so trenutki, ko mi je jemalo voljo do življenja …" Zaradi zelo agresivne terapije je sogovornica izgubila toliko kilogramov, da je iz mlade ženske, ki je skrbela za vse, postala povsem odvisna od pomoči. "Najtežje je bilo priznati sebi, da ne zmoreš," sogovornico premaga jok. Kako pomagati? Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202. Razpad zakona, propad poslovne dejavnosti … Med bojem za zdravje in preživetje so se stopnjevale tudi partnerjeve težave z duševnim zdravjem. Sogovornica je razumevajoča, ve, da je bilo vse tudi zanj zelo težko, a ločitev je postala neizogibna, tudi zaradi njegovih agresivnih izbruhov: "Vlamljal je vrata, skorajda ni vrat v hiši, ki bi jih lahko zaprli, razbijal je okna. Bile so grožnje, zasledovanje, postalo je tako kritično, da je bila odrejena prepoved približevanja in to za maksimalen čas, kar ga lahko odredi sodišče, za štiri mesece." A ne le razpad družine, z epidemijo je propadla tudi sogovorničina uspešna dejavnost, ki zaradi epidemičnih ukrepov v najetih prostorih z visoko najemnino ni mogla obstati. Še en poraz. "Oh, grozen občutek je to. Nekaj, za kar si se trudil, nekaj, v kar si vlagal ves svoj čas in še tisti čas, ki ga nisi imel. Daš se ves, z dušo in telesom, delaš srčno zato, da imaš za preživetje, da družini omogočiš normalno življenje, ampak … potem pa vse propade." Deklice so skromne, a kupiti ne morem niti jogurta, ko ga želijo Epidemija, propad dejavnosti, brezposelnost, hude zdravstvene težave, samostojna skrb za tri punčke in vse večje finančne stiske, vse to se je zgostilo v dveh letih. Začela se je bitka ne le s krivdo, slabim duševnim stanjem in boleznijo, pač pa tudi bitka za plačilo položnic, za vsak nakup hrane, za vsak cent. "Deklice so res skromne. Saj to je najbolj žalostno. Ko te prosijo le za kak jogurt ali puding, a ti veš, da imaš preračunano do vsakega centa in da ne moreš," je težko mami. Deklice so se že zdavnaj odrekle večjim željam po kolesih in drugih otroških radostih, po računalniku, ki bi prišel prav za šolo, tudi po za druge samoumevni hrani, kljub temu pa je včasih težko, da mami ne zmore niti nakupa punčkam tako ljubih sladkarij in drugih drobnarij. "Ko gremo v trgovino, mi je bedno, da mami ne more kupiti kislih bombonov ali pa kisle lizike, ne kupi mi sladkega jogurta, poli salame ali hrenovk, jabolk ali pa čokoladnega mleka. Pa čokolino! Čokolina nam spoh ne kupi," sramežljivo razloži desetletna Ana: "Reče, da ni denarja. Čeprav bi punce zrelo rade imele nutelo. In če mami teh stvari noče kupiti, potem pač rečem, da nam bo pač drugič kupila in gremo naprej," z nelagodjem doda. Vesele so, ko v šoli dobijo pecivo, namaz, sadje Zato toliko več pomeni, da imajo zdaj, ko je šolanja na daljavo le konec, deklice normalne obroke vsaj v šoli in v vrtcu, se tolaži njihova mama: "Otroci so srečni, da lahko jedo v šoli." "Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo, jogurt! Da nekaterih sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani! Vesela sem, da se v šoli najedo do sitega!" Ena pita, en pomfri, en sladoled in ena kokakola za vse štiri na rojstnodnevnem praznovanju Vse je preračunano na cente, zato je bila tudi pogostitev v poceni restavraciji hitre prehrane za Anin rojstni dan skrbno razdeljena na enake deleže: "Razdelile smo si češnjevo pito, sladoled, vse štiri smo skupaj pojedle en pomfri. In vse štiri smo popile kokakolo." En sam lonček kokakole so si razdelile. Njihovo finančno stanje bo morda vsaj malenkost boljše, ko bo mamica lahko opravila strokovni izpit in se zaposlila v poklicu, za katerega se je pred leti že izobraževala in ki ji je pisan na kožo, a se brez tega izpita v njem ne more zaposliti: "Rada bi se zaposlila, rada bi se čutila pripadno in rada bi prispevale nekaj tej družbi." Prijateljice ne morejo priti na obisk, ker je tako mrzlo A tudi po tem bo plača minimalna, zato je kakršna koli obnova njihovega  dotrajanega doma povsem utopična: "Živimo v dotrajani hiši, okna so preperela, da šipe kar same padajo ven in se okvirji uvijajo, vrata so podobno dotrajala, celotna hiša nima niti centimetra izolacije." Zato deklice doma pogosto zebe: "Grozno je, ker mami ne more zakuriti in nas zebe. Jaz se pokrijem z odejo. Pa hudo mi je, ker prijateljice ne morejo priti k meni, ker je mrzlo. Da jim ne bi bilo premrzlo," razkrije Ana. A to še vse nekako potrpijo,  pove Ana v imenu obeh sestric, najhuje bi jim bilo, če bi morale opustiti plačljivo plesno šolo, v katero hodita s sestrico, prvošolko Laro in v kateri se že kaže, kako talentirani in navdušeni sta: "Zelo rada hodim na plesne, tam se veliko naučim, pa veliko gibov znam, pa ostanem gibljiva. Za hiphop bi potrebovala nove čevlje." Toda na svojem povsem prvem tekmovanju pred nekaj tedni je morala plesati v starih in premajhnih: "Sem si želela nove, take bele s srebrnim robom, ampak mi jih mami ni mogla kupiti, pa imam tiste stare …" Prositi za pomoč je ena najtežjih stvari, mesece dolgo zbirala pogum Njihova od vseh preizkušenj utrujena, a kljub temu še naprej boreča se mama se je prav zaradi treh punčk, ki so v tako kratkem času izgubile toliko normalnega življenja, le odločila poiskati pomoč in je zaprosila tudi za vključitev punčk v botrstvo. Sliši se preprosto, a sama pravi, da je prositi za pomoč ena težjih stvari, ki jih je izkusila v življenju: "To so neprespane noči, mesece trajajoče tuhtanje, čeprav že dobro veš, da ne zmoreš. A ta sram, da ne moreš plačati, da ne moreš kupiti najosnovnejših stvari … Kljub temu še kar oklevaš, ne zmoreš tistega koraka. Sem mislila, da ga sploh ne bom zmogla. Ti se boriš s tem, traja mesece, čeprav se stanje slabša. Potem pa se zaveš, da je to tvoja dolžnost zaradi otrok." In ob vsem tem, preštevanju centov, iskanju rešitev in kar se da skrbni vzgoji otrok se v ozadju še vedno skriva tudi skrb, da bi se komaj zazdravljena bolezen utegnila povrniti: "Naučila sem se živeti s tem in se boriti za življenje. In verjamem, da je vse mogoče, če se potrudimo." Kako pomagati? Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202. Podatki za UPN Kontakt   Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonski številko 070 698 642 ali pošljete elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic.

Pomislite na katerikoli zdravstveni ukrep: ob vsakem vedno v obzir vzamemo tudi negativne reakcije, školjive učinke. Zakaj tega nisom storili tukaj?Pomislite na katerikoli zdravstveni ukrep: ob vsakem vedno v obzir vzamemo tudi negativne reakcije, škodljive učinke. Zakaj tega nismo storili tukaj?Natanko dve leti mineva od razglasitve epidemije, ob kateri so veliko ceno plačali tudi mladi, čeprav jih virus k sreči ni ogrožal. V Sloveniji smo s skupno 188 dnevi dosegli rekord v številu dni zaprtja srednjih šol in tudi sicer smo s časom šolanja na daljavo med vodilnimi državami. A s posledicami se soočajo tudi mladi drugod. Ker so nekatere univerzalne, je bil zelo zanimiv pogled profesorice psihologije z Univerze v Nottinghamu in članice znanstvenega odbora organizacije Collateral Global dr. Ellen Townsend, nedavne gostje virtualnega omizja iz cikla Agonija epidemije. "Skrbi me, da smo med pandemijo zanemarili otroke. Morali pa bi jih postaviti na prvo mesto. Konvencija o otrokovih pravicah to jasno izpostavlja. Vendar tega med pandemijo nismo naredili niti v eni točki. Številni podatki kažejo, da je bil vpliv pandemije in zajezitvenih ukrepov na mlade zelo hud." - Dr. Ellen Townsend Podobno kot v Veliki Britaniji  tudi  drugod po svetu  razsežnost posledic epidemičnih ukrepov šele odkrivajo.  V Sloveniji smo – po podatkih OECD  - s skupno  188 dnevi dosegli rekord v številu dni zaprtja srednjih šol in tudi sicer smo  z obsegom  zaprtja šol med vodilnimi državami. Dr. Ellen Townsend opozarja, da se po epidemiji na globalni ravni kar tretjina mladih srečuje s tesnobo, kakih 80 % mladih pa čuti posledice, ki se kažejo v duševnih ali vedenjskih težavah. V Veliki Britaniji duševno stanje mladih že pred pandemijo ni bilo rožnato. Po podatkih Oksfordskega profesorja za na  dokazih temelječo medicino dr. Carla Henegana je že pred letom 2020 eden  od 9 otrok imel  težave na področju duševnega zdravja, ki bi jih bilo mogoče diagnosticirati. Ko so pristojni testirali otroke po prvem zaprtju 2020, je take težave imel že vsak šesti otrok. V sodelovanju s kolegom Macom Owensom  iz Univerze Exeter je dr. Townsend  raziskovala  tudi povezavo med strogostjo ukrepov in učinkom na duševno zdravje študentov; kratka raziskava je nakazala, da  bolj strogi ukrepi povzročajo  večjo škodo na duševnem zdravju.

Začetek podpore takrat še projektu Botrstvo je bil skorajda naključen. Sredstva, ki se zbirajo s SMS glasovanji za ime tedna in takrat še meseca, smo namreč želeli podariti v dobrodelne namene in se odločili se za takrat malo znan program, je nastal na pobudo Milene Štular in ki je potreboval pomoč pri iskanju botrov in zbiranju sredstev za rezervo, ko kak boter svoje obveznosti ni poravnal. Od tam naprej se je začela pisati izjemna zgodba: Več kot 11.500 otrok in 9000 botrov, 24 milijonov evrov zbranih sredstev in številne zgodbe, stiske, spodbude in srečni razpleti v desetletju podpore Vala 202 programu Botrstvo v Sloveniji. Več kot 11.500 otrok in 9000 botrov, 24 milijonov evrov zbranih sredstev in številne zgodbe, stiske, spodbude in srečni razpleti v desetletju podpore Vala 202 programu Botrstvo v SlovenijiZačetek podpore takrat še projektu Botrstvo je bil skorajda naključen. Sredstva, ki se zbirajo s SMS glasovanji za ime tedna in takrat še meseca, smo namreč želeli podariti v dobrodelne namene in se odločili za takrat malo znan program, ki je nastal na pobudo Milene Štular in ki je potreboval pomoč pri iskanju botrov in zbiranju sredstev za rezervo, ko kak boter svoje obveznosti ni poravnal. Od takrat naprej se je začela pisati izjemna zgodba. V začetku marca 2010 je bilo v poldrugo leto star program Botrstvo v Sloveniji vključenih nekaj čez 200 otrok in 5. marca 2010 smo na to, da številni svojega botra še čakajo, opozorili v naši prvi oddaji, s Kajino in Marušino zgodbo. Deklici, takrat osnovnošolki, sta izgubili mamico, oče je bil zaradi hude bolezni že invalidsko upokojen, živeli so v za silo urejeni kleti stanovanjske hiše, kamor so se preselili le začasno, a po mamini smrti tam tudi zaradi finančne stiske ostali. Kosila so bila takrat še nesubvencionirana, Kaji je takrat grozila izključitev iz vadbe gimnastike, v kateri je bila zelo uspešna in ki jo je lahko ohranila prav zaradi vključitve v Botrstvo in jo obiskovala še vrsto let. Donatorji so ji omogočili tudi tečaj nemščine, v katerem je zelo uživala. Kaja in Maruša, zdaj že študentki, bi brez pomoči Botrstva morda še zdaj živeli v vlažni kleti in morda nikoli ne dosegali svojih izobrazbenih ciljev. Vključitev otrok v Botrstvo namreč ne pomeni nujno le 30 evrov botrovega nakazila mesečno, temveč veliko širšo pomoč. Tako otroci kot njihove družine se lahko, če želijo, vključijo tudi v programe psihosocialne pomoči, letovanj, zimovanj, učne pomoči, Čarobne zime in podobnih akcij, Kaja in Maruša sta bili tudi del projekta Mladi in Evropa. Kaja je nekaj let letovala ob morju, ob pomoči Botrstva pa se je lahko udeležila tudi pripravljalnega gimnastičnega tabora. Kajina in Marušina zgodba je bila prva, ki ste jo lahko slišali pred desetimi leti. Z zgodbami otrok, ki so si v prvem letu naše podpore sledile prav vsak ponedeljek, smo sprva hoteli le nagovoriti nove botre, a se je kmalu pokazalo, da ljudje želijo pomagati še bistveno bolj. Sčasoma je prav vsaka zgodba dobila svoj sklic na bančnem računu ZPM Moste - Polje, na katerega so se stekala tako nakazila donacij kot tudi donacije ob pomoči SMS-sporočil z gesloma Boter5 ali Boter10. Na teh računih je bilo skupno zbranih več kot 1,3 milijona evrov donacij, ki so bila do zadnjega centa brez odbitkov porabljena za boljše življenje predstavljenih družin. Poslušalci so pošiljali pakete in skušali pomagati na različne načine, okrepilo se je zavedanje, v kakšnih razmerah živijo otroci, kakšne so pomanjkljivosti sistemske pomoči in kje so stiske otrok najbolj prezrte. Ker je začetek naše akcije sovpadel z veliko spremembo socialne zakonodaje, ki je zelo spremenila načine podeljevanja socialnih pomoči, varstvenega dodatka, štipendij, subvencij in nasploh močno spremenila dostop do pomoči, se je izkazalo, da je ob neposredni materialni in finančni pomoči posameznikom nujno tudi prizadevanje za sistemske spremembe. Pri tem je bila v neizmerno pomoč brezplačna pravna pomoč, ki jo je vrsto let donirala odvetniška pisarna Zidar Klemenčič, odvetnica Nina Zidar Klemenčič pa je tudi s strokovno pripravo treh manifestov in številnih predlogov sistemskih sprememb in postala pomemben glas v iskanju boljših sistemskih rešitev: Enotna pravna točka - Botrstvo v Sloveniji (boter.si). Mnoga prizadevanja in opozarjanja so naletela na gluha ušesa ali le malo razumevanja, ena uspešnejših in pomembnejših sistemskih sprememb, ki smo jih  tudi v povezavi z drugimi mediji  dosegli z roko v roki z ZPM Moste-Polje  je bila zagotovo sprememba subvencioniranja malic in  kosil v osnovnih in srednjih šolah. Predvsem kosila so bila namreč velikokrat nedostopna prav tistim, ki bi jih najbolj potrebovali. Prizadevanju za sistemske spremembe kot je subvencioniranje kosil, pa zbiranju pomoči  za otrok in družine, so se sčasoma pridružila zbiranja sredstev in materialne pomoči za  posamezne akcije kot   so letovanja, zimovanja, Trije zimski botri in Čarobna zima. Pred skoraj osmimi  leti smo izvedli prvo dobrodelno dražbo, ki so ji sledile druge, vse s ciljem, zagotoviti čim več dodatnih sredstev za razvoj talentov, letovanja, botrovanje in jih končali z rekordnim izkupičkom za rumeno majico zmagovalca kolesarske dirke po Franciji Tadeja Pogačarja. Predvsem dobrodelne dražbe so izjemno povezale slovenske medije. V času dražb ni bilo medijske konkurence, nevoščljivosti, ignorance,  v dobro otrok so dražbe podprli časopisi in  televizije. Tudi z njihovo pomočjo in s pomočjo podjetja Bauhaus, ki je z nakupom  ponujenih dražbenih artiklov prispevalo največji finančni delež, smo z dobrodelnimi dražbami na Valu 202 za otroke iz Botrstva zbrali več kot  240.000 evrov. Počitnic, letovanj in taborov  se je s sredstvi naših poslušalcev in donatorjev udeležilo več kot  1000 otrok in mladostnikov. V akciji  Čarobna zima so skupna doživetja omogočili že več kot 3200 družinam. Svojega botra je dobilo več kot  11.500 otrok, pomoč je prispevalo več kot 9000 botrov in skupaj z vsemi načini donacij je  bilo  v desetih letih podpore Vala 202 programu Botrstvo zbranih  več kot 24 milijonov evrov. V tem desetletju ni bilo mogoče spremeniti vseh usod, izpolniti vseh otroških sanj, doseči vseh želenih ciljev. A prav vsakomur je bilo vsaj nekaj časa lažje prav zaradi pomoči iz Botrstva. Hvala vsem, ki ste bili ali ste na kakršen koli način del Botrstva in ste tako pomagali ustvariti najbolj znan in kredibilen program za pomoč otrokom pri nas, katerega medijski podpornik smo na Valu 202 že natanko 10 let.

Prav danes se začenjajo zimske šolske počitnice za prvi del šolarjev in dijakov, končalo se je tudi ocenjevalno obdobje. Kako po skoraj dveh letih učenci gledajo na ocenjevanje, ki je bilo izvedeno tudi na daljavo, kako sami ocenjujejo kakovost znanja, ki so ga dobili v tem času, kako so se uresničile obljube, da bodo zamujeno snov in ocene nadoknadili počasi in jim pomagali zakrpati luknje v znanju? Svoje izkušnje in mnenja so z nami delili devetošolci z OŠ Dobrova.Devetošolec: Skrbi me, da v srednji šoli ne bom znal začeti, ker ne bom imel predznanj, ki bi jih zdaj dobil"Vsi smo verjeli, da bo šlo vse počasi. Na začetku je šlo vse lepo počasi, potem je bilo pa obdobje, ko so ocene samo padale, je bil test na test, spraševanje na spraševanje. Od učiteljev sem dobila občutek, da bodo pričakovali, da vse znamo, ker smo šli počasi. Naenkrat je bilo toliko stvari, da se nismo mogli pripraviti niti na eno oceno, kaj šele, da bi se zavedali, da potem naslednji dan pa še test pišemo." Prav danes se začenjajo zimske šolske počitnice za prvi del šolarjev in dijakov, končalo se je tudi ocenjevalno obdobje. Kako po skoraj dveh letih učenci gledajo na ocenjevanje, ki je bilo izvedeno tudi na daljavo, kako sami ocenjujejo kakovost znanja, ki so ga dobili v tem času, kako so se uresničile obljube, da bodo zamujeno snov in ocene nadoknadili počasi in jim pomagali zakrpati vrzeli v znanju? Svoje izkušnje in mnenja so z nami delili devetošolci z OŠ Dobrova. "Spremenil se je interes do tega, da se kaj naučiš. Pred karanteno si nekako hotel to vedeti, moral si znati, tudi več pritiska je bilo in si se bolje naučil. Zdaj vsaj sam mislim, da te snovi ne potrebujem in da se je ne splača učiti." "Na naši šoli je veliko možnosti za pomoč, ampak ko enkrat izgubiš upanje, ga izgubiš za vedno in ga je težko pridobiti nazaj." "Zelo težko je gledati nekoga, ki ima veliko potenciala, pa ne ve, kako bi ga izkoristil."

Devetošolci OŠ Dobrova so skušali ubesediti, kaj vse se jim je v času epidemije, sploh pa v času šolanja na daljavo, zgodilo in katere posledice še zmeraj čutijo. Pogosto smo namreč lahko slišali, da so otroci odporni, da je njihovo doživljanje sprememb v času epidemije močno povezano s tem, kako jim jih prikazujejo in kako jih doživljajo njihovi bližnji, pa da so mladi nekoč brez posledic preživeli še kaj hujšega. A kaj o tem pravijo sami? Kako so doživljali čase šolanja od doma, kako so doživeli odnose med seboj in kako odnos učiteljev do njih, ko so se vrnili v klopi? Se počutijo slišane in razumljene? In kako čutijo posledice še danes, ko se zdi, da se kolektivno pretvarjamo, da jih ni več?Dve leti samo na internetu sta pač dve leti samo na internetu. Nimam več poguma in zaupanja, da bi nekomu kaj povedal"Včasih sem lahko prijatelju vse zaupal, zdaj takega zaupanja nimam več. Bolj sem tih, držim se zase. Nimam več poguma in zaupanja, da bi komu kaj povedal. Ker smo se zaradi ukrepov držali vsak zase, smo se odtujili kot ljudje. Učiteljem je šlo le za ocene, sploh nas niso hoteli poslušati, kaj se nam je zgodilo. Naj nas učitelji začnejo malo poslušati in se z nami pogovarjati, ne le o učni snovi, pač pa kot starejši ljudje, ki bi nas morali razumeti. Težko se je v šolo vračati po znanje, če čutiš le pritisk, da je treba dobiti ocene." To je le nekaj izjav devetošolcev OŠ Dobrova. Ti so skušali ubesediti, kaj vse se jim je med epidemijo, sploh pa v času šolanja na daljavo, zgodilo in katere posledice še zmeraj čutijo. Pogosto smo namreč lahko slišali, da so otroci odporni, da je njihovo doživljanje sprememb v času epidemije močno povezano s tem, kako jim jih prikazujejo in kako jih doživljajo njihovi bližnji, pa da so mladi nekoč brez posledic preživeli še kaj hujšega. A kaj o tem pravijo sami? Kako so doživljali čase šolanja od doma, kako so doživeli odnose med seboj in kako odnos učiteljev do njih, ko so se vrnili v klopi? Se počutijo slišane in razumljene? In kako čutijo posledice še danes, ko se zdi, da se kolektivno pretvarjamo, da jih ni več? Na različne stiske in na veliko ranljivost otrok in mladostnikov v naših oddajah opozarjamo že od začetka epidemije. Prav tako pa tudi na to, da je o njih treba govoriti in poiskati pomoč. Ta je dosegljiva tudi po telefonu in spletu, tudi brezplačno, podrobnejše informacije najdete na spletni strani NIJZ. Tom telefon | Telefon za otroke in mladostnike Strokovnjaki s področja duševnega zdravja v času epidemije covida-19

Najnovejše poročilo nevladnega britanskega združenja, organizacije Oxfam je opozorilo na močno poglobljeno neenakost po vsem svetu in pritegnilo pozornost s podatkom, kako nepojmljivo visoki so dobički najbogatejših v zadnjih dveh letih in to predvsem na račun pandemije. Od marca 2020 do novembra lani se je namreč premoženje najbogatejših desetih zemljanov podvojilo in je zdaj večje kot je skupno premoženje več kot treh milijard najrevnejših. Pandemija je po drugi strani v revščino potisnila še dodatnih 160 milijonov ljudi, zaradi nedostopnosti do zdravstvene oskrbe, lakote, nasilja nad ženskami in podnebnih sprememb pa je dnevno umrlo 21.000 ljudi. Kako bodo taki globalni trendi razslojevanja vplivali tudi na naša življenja in kako vplivajo na revščino pri nas, ocenjuje eden največjih poznavalcev družbene neenakosti pri nas, predavatelj na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani doc. dr. Srečo Dragoš. Bogastvo najbogatejšega odstotka Slovencev se je od osamosvojitve povečalo za 95 odstotkov, premoženje spodnje polovice prebivalstva pa se je zmanjšalo za 18 %. Rešitev ni razbremenitev plač, pač pa obdavčitev kapitala."Imamo bistveno nižje davke od evropskega povprečja, predvsem na premoženje in kapital. S tem prehajamo iz skromne v anoreksično državo, saj država ni dovolj financirana. Zadostovalo bi, da bi obdavčili premoženje z eno ali dvema tisočinkama vrednosti in ga s tem samo dvignili na evropsko povprečje. Bi pa s tem bistveno razbremenili obdavčitev plač in bi denimo lahko poskrbeli za financiranje dolgotrajne oskrbe in še česa. Toda nič od tega ne bomo naredili, ker je politika usmerjena prav v nasprotno," med rešitvami, kako zmanjšati neenakost, predlaga eden največjih poznavalcev družbene neenakosti pri nas, predavatelj na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani doc. dr. Srečo Dragoš. Epidemija je razslojevanje, neenakost in revščino tudi po vsem svetu le še poglobila. To kaže tudi najnovejše poročilo nevladnega britanskega združenja, organizacije Oxfam, ki opozarja na močno poglobljeno neenakost po vsem svetu in ki je pritegnilo pozornost s podatkom, kako nepojmljivo so narasli dobički najbogatejših v zadnjih dveh letih in to predvsem na račun pandemije. Od marca 2020 do novembra lani se je namreč premoženje najbogatejših desetih Zemljanov podvojilo in je zdaj večje, kot je skupno premoženje več kot treh milijard najrevnejših. Pandemija je po drugi strani v revščino potisnila še dodatnih 160 milijonov ljudi, zaradi nedostopnosti do zdravstvene oskrbe, lakote, nasilja nad ženskami in podnebnih sprememb pa je dnevno umrlo 21.000 ljudi.  "Velik problem je, ker nimamo regulatorja, ki bi obvladal  probleme neenakosti na svetovni ravni. Edini regulatorji, ki jih imamo, so nacionalne države. Eni se tu bolje znajdejo, drugi smo neumni, Slovenija je lep primer. Amerika in Kitajska razmišljata o večjih obdavčitvah dobičkov, mi pa ravno nasprotno. To je fenomen v svetu." Z 99-odstotno obdavčitvijo koronskih dobičkov bi rešili najpomembnejše probleme neenakosti na svetu, bogati pa bi še vedno imeli več kot pred epidemijo. In ob pomislekih, da sveta ne obvladujejo več vodstva držav, pač pa vodstva največjih korporacij, ki več kot uspešno vplivajo tudi na včasih prav bizarno nizke davke najbogatejših, se zdi razmišljanje o resnih obdavčitvah utopično. Kljub temu Oxfamovo poročilo tudi navrže predlog o 99-odstotni obdavčitvi koronskih dobičkov. "Če bi za 99 odstotkov obdavčili samo dobičke, ki so nastali v zadnjih dveh letih, ne pa nasploh, bi rešili tako rekoč vse najakutnejše probleme na svetu." Po trditvah v Oxfamovem poročilu bi z 99-odstotnim davkom na premoženjske dobičke, skovane med epidemijo, samo pri desetih najbogatejših Zemljanih lahko plačali dovolj cepiv za celotno svetovno populacijo. Hkrati pa bi lahko s tem denarjem še zapolnili finančne vrzeli za reševanje podnebnih ukrepov, vzpostavitev univerzalnega zdravstvenega in socialnega varstva ter prizadevanj za odpravo nasilja na podlagi spola v več kot 80 državah. In četudi bi to storili, bi teh deset najbogatejših ljudi še vedno imelo več premoženja kot pred pandemijo. "Številke so iz leta v leto bolj katastrofalne, tudi v smislu, kako malo denarja bi morali odvzeti bogatim, da bi rešili vse težave revnih, da tako rekoč rešiš svet. A ni politične volje," ocenjuje  dr. Dragoš. Tudi po epidemiji, če se bo ta sploh končala letos, napovedi niso optimistične, nenazadnje je tudi cepiva in  patente za cepiva bogati svet prigrabil naprej zase in za tiste, ki jih lahko plačajo, čeprav se s tem poglablja neenakost in podaljšuje epidemija.  Tudi v Sloveniji problem revščine preprosto rešljiv Čeprav zaznamovana s svojimi lokalnimi težavami in okoliščinami, je tudi Slovenija del procesa, na katerega opozarja Oxfamovo poročilo. A tudi v Sloveniji bi lahko bil problem revščine precej preprosto rešljiv. "V primerjavi s političnimi elitami imamo v slovenskem javnem mnenju velik konsenz o nujnosti zmanjševanja družbenih neenakosti. Imamo tudi večinski konsenz prebivalstva, da smo pripravljeni tudi na višje davke, če bi s tem zmanjšali neenakosti in izboljšali javne storitve, kot je zdravstvo. Poleg tega moramo vedeti, da so vsi ključni problemi v Sloveniji rešljivi enostavno, takoj in, kot rečeno, niso v nikakršni povezavi z gospodarstvom, v smislu, da ekonomija tega ne bi prenesla."  

Več kot 5000 popravljenih in podarjenih računalnikov ne zadostuje, da bi društvo Duh časa od lokalnih, državnih ali povsem zasebnih lastnikov dobilo trajen in primeren prostor za izvajanje svoje prostovoljne in humanitarne dejavnosti. Tisoče šolarjev, dijakov, študentov in drugih, ki si nove računalniške opreme ne morejo privoščiti, bi bili brez podarjenih računalnikov še bolj izločeni iz normalnega dela za šolo ali službo. To je bilo v času šolanja in dela na domu še posebej pomembno. Prostovoljci, ki že desetletje povsem brezplačno popravljajo in podarjajo računalniške komplete po vsej Sloveniji, bi zelo hitro potrebovali zadosti velik in dostopen prostor, sicer bo njihova dejavnost morala ugasniti, je stvaren predsednik društva Duh časa Matjaž Ugovšek. "Če bi imeli pogoje za delo, bi premikali gore, tako samo računalnike, žal."Društvo Duh časa: Čeprav je podarilo več kot 5000 računalnikov, ostaja brez prostorov za humanitarno deloVeč kot 5000 popravljenih in podarjenih računalnikov ne zadostuje, da bi društvo Duh časa od lokalnih, državnih ali povsem zasebnih lastnikov dobilo trajen in primeren prostor za izvajanje svoje prostovoljne in humanitarne dejavnosti. Več tisoč šolarjev, dijakov, študentov in drugih, ki si nove računalniške opreme ne morejo privoščiti, bi bili brez podarjenih računalnikov še bolj izločeni iz normalnega dela za šolo ali službo. To je bilo v obdobju šolanja in dela na domu še posebej pomembno. Prostovoljci, ki že desetletje povsem brezplačno popravljajo in podarjajo računalniške komplete po vsej Sloveniji, bi zelo hitro potrebovali dovolj velik in dostopen prostor, sicer bo njihova dejavnost morala ugasniti, je stvaren predsednik društva Duh časa Matjaž Ugovšek. "Če bi imeli pogoje za delo, bi premikali gore, tako samo računalnike, žal." Med epidemijo so od maja 2020 do junija 2021 predali novim lastnikom 1700 računalnikov, odkar delujejo, pa so presegli število 5000. "Združujemo vse poti. Radi bi, da do nas pridejo ljudje, ki potrebujejo računalnik, tako da odpiramo vsa vrata. Na tem področju v zadnjem desetletju ni veliko izboljšav, ne opažam, da ljudje manj potrebujejo računalnike kot pred desetimi leti. Zdi se mi, da je problematika vedno enaka. Torej vezana neposredno na kazalnik nezaposlenosti ali socialne stiske." Za računalnik lahko zaprosijo tako posamezniki kot šole, centri za socialno delo, humanitarne organizacije ... "Računalnike delamo za vse, ki jih potrebujejo in so v stiski. Pojavi se lahko nekdo, ki je zaposlen, mati samohranilka, mi ne sprašujemo teh stvari." Njihova dejavnost je že od začetkov povsem brezplačna. Društvo duh časa ima dve delavnici, v Ljubljani in Mariboru, saj radeška ta hip ne deluje. Ima pa tudi zbirne oziroma prevzemne točke v Sežani, Kozini, Piranu, Ormožu, Tolminu in na Ptuju. Tudi v Mariboru, kjer imajo prostore v Pekarni, ki sodi pod magdalensko mrežo, so pogoji za delo res slabi. "Tam so pogoji zelo klaverni. Elektrika je, takrat ko je, v obliki, ki je. Interneta ni oziroma je zelo v pogojih. Pozimi se ne da delati, ker ni ogrevanja." Resnih načrtov o selitvi ni, saj že zdavnaj napovedane prenove Pekarne niso niti začeli. Najbolj kritično je vendarle v Ljubljani, kjer z Mestno občino ne najdejo zanesljive rešitve. Prostore v viški osnovni šoli so že morali zapustiti, kmalu bodo ostali tudi brez začasnih prostorov v Računalniškem muzeju v Šiški. Nekajkrat so se srečali z županom, uredili potreben status društva, a rešitve, s katero se res mudi, še niso našli. "Tudi sodelovanje s podjetjem, ki bi nam odstopilo prostor, ob tem, da bi morali kakšen prispevek plačati za stroške, bi nam bilo v interesu, ker sto evrov na mesec, bi društvu uspelo zagotoviti. Kaj več kot to pa res težko. Zdi se mi higienično, da bi mesto ali država poskrbela za to, da bi organizacija, kot je naša, če res nima gospodarskih teženj oziroma dejavnosti, ki bi ji prinašala velike dobičke, bila brezplačno podprta tako, da lahko deluje brezplačno." Če bi dobili prostore, bi lahko uresničili tudi številne druge ideje, ki bi jih radi izvajali povsem brezplačno, od poučevanja uporabnikov in mentoriranja ter navduševanja mladih nad veščinami popravljanja te opreme, priprave številnih nazornih videoinformacij o uporabi in popravljanju v lastni režiji, podarjanja računalnikov v države, kjer imajo otroci še bistveno slabše pogoje za učenje, uresničili pa bi radi tudi dolgoletno željo, da bi odprli prostor rabljene računalniške opreme. 

V srednjih šolah se ta teden končuje prvo ocenjevalno obdobje šolskega leta, ki je po dveh letih, zaznamovanih s šolanjem na daljavo, vsaj malo spominjalo na nekdanjo šolsko normalo. In kakšne posledice na otrocih in mladostnikih svetovalni delavci opažajo zdaj, ko se zdi, da delo teče normalno? Gostja bo predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev in profesorica psihologije na eni izmed ljubljanskih gimnazij Ajda Erjavec.Med ranljivimi še zdaleč niso le tisti, ki niso imeli dobrih razmer za šolanje na daljavo, opozarjajo strokovnjakiNimamo zares dobrih rešitev niti za nakopičene težave, ki vztrajajo še iz prejšnjega obdobja, še vedno se zdi, kot da jih na ravni države pravzaprav ne iščemo. Nimamo pravih preventivnih programov, nimamo vizije, kako razbremeniti dijake in strokovne delavce. In zdi se, da imamo nove ranljive skupine otrok, in sicer tistih, ki jim vključenost v šole ali vrtce veliko pomeni za njihov zdrav razvoj. In to niso nujno otroci iz nižjih socialno ekonomskih slojev. Za celoto družbo je namreč šolstvo pomemben mehanizem zmanjševanja socialnih razlik. Te so se zdaj razmahnile, ob tem pa so se dolgoletni napori za zmanjševanje socialnih razlik sesuli v letu dni. Podobno, kot so se v tem času bistveno poslabšali kazalniki telesnega zdravja. Zato nas vse, ki se ukvarjamo s psihofizičnim zdravjem skrbi, kako priti na primerljivo raven časov pred epidemijo, pravi predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev in profesorica psihologije na eni od ljubljanskih gimnazij Ajda Erjavec. Na  pomanjkanje informacijsko-komunikacijske tehnologije, povezav, prostora za učenje, prehrane, na problem nasilja, zanemarjanja in drugih stisk smo mediji vseskozi opozarjali, morda smo vsi skupaj premalo govorili o tem, da so s svojimi duševnimi stiskami, strahovi, osamljenostjo in negotovostjo ostajali prezrti celo tisti, ki imajo doma vsaj na videz dobre, če ne odlične pogoje za šolanje na daljavo, na otroke iz višjih slojev in tiste, ki so, vsaj po ocenah sodeč, učno zelo uspešni. Kakšne posledice na otrocih in mladostnikih svetovalni delavci opažajo zdaj, ko se zdi, da delo teče normalno? Kaj bi pomenilo vnovično zaprtje šol? "Šolsko delo je bilo prilagojeno ravno toliko, kot so se prilagajali posamezni učitelji ali posamezna šola, da je bilo na ravni šole dorečena strategija, kako pristopiti k primanjkljajem v znanju. Težko bi govorili o nacionalni strategiji, v tem smislu ni bilo čutiti prave razbremenjenosti. Ocene v preteklem šolskem letu so ustrezno visoke, ne zdi se, da bi bil prisoten primanjkljaj v znanju, hkrati pa ta primanjkljaj čutijo dijaki in učitelji, seveda zelo različno. To, kar se vidi, je, da so se razlike med dijaki povečale, verjetno tudi med šolami, v tem smislu še malo čakamo končne ocene posledic dela na daljavo."  Natančnega podatka, koliko dijakov je obupalo in šolanja ni končalo oziroma nadaljevalo, svetovalni delavci nimajo, saj za dijake šolanje ni več obvezno. Splošna ocena je, da je več osipa in težav na manj zahtevnih programih. Praksa tudi kaže, da se v tem šolskem letu težje znajdejo otroci z učnimi težavami, z odločbami ali brez, ki na daljavo niso mogli dobiti primerljive pomoči, ki so jim jo učitelji in strokovnjaki ponujali med poukom v šoli.  Le dve leti po prvem zaprtju je šolski sistem nedvomno bolje pripravljen na prebroditev kratkotrajnega šolanja na domu, zato teden ali dva dela na daljavo ne bosta uničujoča, a tudi po vrnitvi v šole bo otroke, mladostnike in strokovne delavce čakal star problem. "Nimamo res dobrih rešitev, kaj početi s težavami, ki vztrajajo iz prejšnjega obdobja, to je tisto, kar je najbolj skrb vzbujajoče, da stvari, ki so se nam nakopičile, nismo rešili, še vedno nimamo pravih rešitev in še vedno se zdi, kot da jih na ravni države pravzaprav ne iščemo. Nimamo pravih preventivnih programov, nimamo vizije, kako bi razbremenili preobremenjene strokovne delavce, otroke in mladostnike, nimamo strategije, kako doseči boljše počutje in klimo v šoli, ki je sama po sebi zdravilna." Da so številni otroci ob uvedbi šolanja na daljavo sploh lahko sodelovali pri pouku na daljavo, gre zasluga predvsem številnim donatorjem, ravnateljem, učiteljem in humanitarnim ter drugim društvom, ki so pomagala zagotoviti računalnike oziroma spletno povezavo. Med izstopajočimi je zagotovo društvo Duh časa, ki deluje v Ljubljani in Mariboru. Kljub več tisoč podarjenim računalnikom in več deset tisoč uram prostovoljnega dela po desetletju obstoja zdaj ostaja brez nujno potrebnih prostorov, v katerih bi lahko skladiščili podarjene računalnike in jih popravljali ter pripravljali, da bodo postali okno v svet tistim, ki si jih ne morejo kupiti. 

Ker se je dobro spomniti, da vsak korak nekam vodi, da je lepo imeti ob sebi ramo, ki ti nudi oporo v težkih trenutkih, in vedeti, da so med nami tudi ljudje, kakršni so na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, ki jim ni vseeno. Kakšne želje se bodo utrnile v tem letu? Otrok, staršev, prostovoljcev in donatorjev, ki sodelujejo z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste-PoljeKer se je fino spomniti, da vsak korak nekam vodi, da je lepo imeti ob sebi ramo, ki ti nudi oporo v težkih trenutkih, in vedeti, da so med nami tudi ljudje, kakršni so na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, ki jim ni vseeno. Kakšne želje se bodo utrnile v tem letu?

Decembra po navadi odpremo malo več oken, pa ne tistih za prezračevanje prostorov, ampak tudi majhnih okenc na adventnih koledarjih. Predstavljajte si, da ne bi odpirali okenc na adventnem koledarju, ampak bi namesto tega imeli nalogo, da vsak dan do božiča v veliko prazno škatlo zbirate hrano in praktične stvari, ki so na seznamu ter na koncu polno škatlo dobrot podarite nepoznani družini v stiski. Takšna ideja dobrodelnega adventnega koledarja je skupni projekt Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Na Zvezi izberejo družine, ki so vključene v njihove programe in so tako ali drugače ogrožene. Večinoma so to otroci staršev, ki imajo psihosocialne težave, se soočajo s stanovanjsko problematiko, brezposelnostjo, zdravstvenimi težavami in prihodki pod minimalno plačo.Dobrodelni adventni koledarji: Na obisku v skladišču Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - PoljeDecembra po navadi odpremo malo več oken, pa ne tistih za prezračevanje prostorov, ampak tudi majhnih okenc na adventnih koledarjih. Predstavljajte si, da ne bi odpirali okenc na adventnem koledarju, ampak bi namesto tega imeli nalogo, da vsak dan do božiča v veliko prazno škatlo zbirate hrano in praktične stvari, ki so na seznamu ter na koncu polno škatlo dobrot podarite nepoznani družini v stiski. Takšna ideja dobrodelnega adventnega koledarja je skupni projekt Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje. Na Zvezi izberejo družine, ki so vključene v njihove programe in so tako ali drugače ogrožene. Večinoma so to otroci staršev, ki imajo psihosocialne težave, se spoprijemajo s stanovanjsko problematiko, brezposelnostjo, zdravstvenimi težavami in prihodki pod minimalno plačo. "Za mano je bilo zelo noro leto. To je najboljši opis, ker smo imeli zelo hude družinske stiske, ki so se vlekle skozi vse leto, tako da bi to leto najraje kar izrezala ven." "Praznike bolj skromno preživljamo, jaz sem brezposelna, otroka hodita še v šolo, tako da bolj skromno." Dobrodelne adventne koledarje so letos zbirali prvič. Na koncu se jih je nabralo približno 70. Daroval jih je lahko kdor koli. "Ljudje nikoli ne vemo, kdaj bomo na tej ali pa na oni drugi strani, tako da se mi zdi, da če lahko, če imaš željo, lahko vedno pomagaš. Se mi zdi, da je to ena lepa gesta, lepa priložnost." – donatorka Andreja "To, da lahko nekomu s to škatlo sporočim, da čeprav se mogoče zdi, da je pozabljen ali da nihče ne misli na njega, to ni tako. Vem, da taka škatla nobenemu ne bo prinesla nobene spremembe, ampak mogoče jim lahko polepša en večer, nekaj ur, naredi praznike bolj vzdržne." – donatorka Sabina

Val 202 že desetletje sodeluje s programom Botrstvo, ki ga vodi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Od samega začetka s programom sodeluje Jana Vidic, ki se spominja začetkov, ko je bilo v program vključenih samo 240 otrok. Danes je ta številka bistveno višja - skupaj so v teh letih pomagali 11 390 otrokom.Že vrsto let je izbor za Ime leta trdno povezan tudi s programom Botrstvo, ki ga vodi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Pri nas je glas Botrstva sodelavka Jana VidicVal 202 že desetletje sodeluje s programom Botrstvo, ki ga vodi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Od samega začetka s programom sodeluje Jana Vidic, ki se spominja začetkov, ko je bilo v program vključenih samo 240 otrok. Danes je ta številka bistveno višja - skupaj so v teh letih pomagali 11 390 otrokom. "Začelo se je pravzaprav s tehnologijo, ker smo na Valu 202 omogočili SMS glasovanje. Vsako leto smo imeli druge prejemnike nabranih sredstev in zato smo iskali partnerje, ki bi znali povedati zgodbo o tem, kako so sredstva porabljena. Tako smo bolj po naključju prišli do takrat komajda poznanega programa Botrstvo v Sloveniji. Šlo je za otroke in njihove talente – pa smo rekli, da za eno leto z veseljem podpremo. Vse ostalo je zgodovina." Do danes je bilo na Valu 202 predstavljenih približno 150 zgodb. Trenutno je v program vključenih 6194 otrok in 5646 botrov, ki niso le fizične osebe, pristopajo tudi podjetja. Doslej je pomagalo kar 9226 botrov, zbranih je bilo nekaj več kot 24 milijonov sredstev. Še vedno pa se je zelo malo spremenilo na sistemski ravni. "V tej epidemiji smo se naučili, da ko nam nekaj postane prioriteta, vse zmoremo in tudi denar se najde. Pri otrocih smo se žal zmogli potruditi veliko manj in jim dati veliko manj pomoči, kot bi je v resnici potrebovali." Stisk je danes veliko, zato je pomembno, da pogledamo okoli sebe in vidimo tiste, ki so pomoči potrebni, še poudarja Jana Vidic. "Zanimivo je dejstvo, da število vlog za Botrstvo zdaj, čeprav se razmere zaostrujejo, upada. To pa ne pomeni, da je otrok manj, ampak, da jih še manj vidimo. Če ne bomo tukaj drug za drugega, nam še tako dobra humanitarna organizacija ne bo mogla pomagati."  

Že tretje leto se denar tistih, ki tega dela dohodnine niso namenili nikomur, ne vrača v državni proračun. Ministrstvo za javno upravo sredstva iz sklada z razpisi razdeli nevladnim organizacijam. Med prejemniki dohodnine za leto 2020 je na četrtem mestu z nekaj manj kot 210 tisočaki, ki jim jih je namenilo dobrih 4800 dohodninskih zavezancev, ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo. Ob povsem novih potrebah in nalogah, ki jih je prinesla tudi epidemija, so bila ta sredstva neizmerno dragocena, priznava sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek. Z njimi so ob močno povečanih stiskah otrok in mladostnikov lahko omogočili najem več izkušenih terapevtov, dodatno so izobrazili prostovoljce, da so ti znali pravilno reagirati ob čustvenih stiskah otrok, s katerimi delajo. Sredstva so jim omogočila, da so urgentno preprečevali izvršbe in izterjave, saj so sicer lahko stroški izvršb bistveno višji od samega stroška dolgov.Že tretje leto se denar tistih, ki odstotka dela dohodnine niso namenili nikomur, ne vrača v državni proračun. Ministrstvo za javno upravo sredstva iz sklada z razpisi razdeli nevladnim organizacijam.Vrsto let imajo davčni zavezanci možnost nameniti delček svoje dohodnine za donacijo kateri izmed skoraj 6000 nevladnih organizacij, političnih strank, reprezentativnih sindikatov ter različnih verskih organizacij in to postaja vse pomembnejši vir njihovega financiranja. Še posebno po lanski spremembi, ko je ta delček s pol odstotka zrasel na celoten odstotek dohodnine. Tako je 5554 različnih upravičencev za leto 2020 prejelo sredstva v skupni višini 10.716.367 evrov. Že tretje leto pa se denar tistih, ki tega dela dohodnine niso namenili nikomur, ne vrača v državni proračun, pač pa se steka v poseben sklad. Ministrstvo za javno upravo iz njega z razpisi zbrana sredstva prav tako razdeli nevladnim organizacijam.  "Interes nevladnih organizacij za ta denar je velik. To sistemsko financiranje je primer dobre prakse. Pred ustanovitvijo sklada nismo imeli sistemskega financiranja, razvoj nevladnih organizacij je bil financiran iz evropskih sredstev." – v. d. generalnega direktorja Direktorata za lokalno samoupravo, nevladne organizacije in politični sistem na ministrstvu za javno upravo mag. Saša Jazbec Med prejemniki dohodnine za leto 2020  je na četrtem mestu z nekaj manj kot 210 tisočaki, ki jim jih je namenilo dobrih 4800 dohodninskih zavezancev, ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo. Ob povsem novih potrebah in nalogah, ki jih je prinesla tudi epidemija, so bila ta sredstva neizmerno dragocena, priznava sekretarka ZPM Moste - Polje Tanja Petek. Z njimi so ob močno povečanih stiskah otrok in mladostnikov lahko omogočili najem več izkušenih terapevtov, dodatno so izobrazili prostovoljce, da so se ti znali pravilno odzvati ob čustvenih stiskah otrok, s katerimi delajo. Sredstva so jim omogočila, da so urgentno preprečevali izvršbe in izterjave, saj so sicer lahko stroški izvršb bistveno višji od samega stroška dolgov. Prav s sredstvi, ki jih dobijo od dohodninskih zavezancev, jim je v zadnjih mesecih uspelo ohraniti tudi programe Večgeneracijskega centra, ki bi sicer že morali ugasniti, saj so se dodeljena sredstva za ta petletni projekt iztekla letos jeseni, novega razpisa pa ni bilo. Center ponuja raznovrstne programe, med njimi tudi učno pomoč (tudi na daljavo) za več kot 120 otrok, zato bi lahko bila ukinitev tega programa sredi šolskega leta za te otroke, ki si inštrukcij ne morejo privoščiti, prava katastrofa. Namenitev delčka dohodnine ZPM Lj Moste Polje, ki vodi tudi program Botrstvo Seznam upravičencev, ki jim lahko namenite 1 % dohodnine, če obrazec na FURS prispe do 31. 12. 2021. Prejemniki  sredstev dohodnine za leto 2020 Doslej objavljeni razpisi za dodelitev sredstev iz Sklada za razvoj nevladnih organizacij 1) Javni razpis za digitalno preobrazbo nevladnih in prostovoljskih organizacij ter povečanje vključenosti njihovih uporabnikov v informacijsko družbo 2021–2023 Objava javnega razpisa tukaj.  Vrednost razpisa: 4.580.000 EUR (dodeljeno: 4.558.448,28 EUR) Rezultat: 108 nevladnih organizacij (od tega 47 prijaviteljev in 61 konzorcijskih partnerjev), izbranih na javnem razpisu, bo v prihodnjih treh letih prejelo dobre 4,5 milijona evrov –prejemniki sredstev. 2) Javni razpis za podporno okolje za razvoj nevladnih organizacij 2019-2023 Objava javnega razpisa tukaj.  Predmet javnega razpisa je sofinanciranje programov/projektov podpornega okolja za razvoj nevladnih organizacij, skladno z osmo in deveto alinejo prvega odstavka 23. člena Zakona o nevladnih organizacijah. Vrednost razpisa: 5.726.000 EUR (dodeljeno: 5.611.113.05 EUR) Rezultat: 19 nevladnih organizacij (od tega 14 prijaviteljev in 5 konzorcijskih partnerjev), izbranih na javnem razpisu, bo v štirih letih prejelo 5,6 milijona evrov – prejemniki sredstev. 3) Javni razpis za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2019 Objava javnega razpisa tukaj. Vrednost razpisa: 6.000.000 EUR Rezultat: 113 nevladnih organizacij (od tega 35 prijaviteljev in 78 konzorcijskih partnerjev) je na razpisu prejelo šest milijonov evrov za 124 zaposlitev –prejemniki sredstev.  

Unicefovo letno poročilo, ki opozarja na strašanske posledice za otroke po vsem svetu, še posebej manj razvitem, je tudi opozorilni klic, da še nikoli ni bilo bolj pomembno na prvo mesto postaviti otroke. Gre za najhujšo krizo, s katero je UNICEF soočen v svoji 75-letni zgodovini. Poročilo podrobneje predstavlja izvršni direktor Unicefa Slovenija Tomaž Bergoč.Posledice epidemije bodo prepad med revnimi in bogatimi izrazito poglobile, v revščino bo potonilo še dodatnih 100 milijonov otrok, posledic ne bo mogoče odpraviti vsaj desetletjeTudi pred pandemijo se je približno milijarda otrok z vsega sveta spopadala z vsaj eno obliko hudega pomanjkanja, epidemija je njihovo življenje močno poslabšala. Petdesetim milijonom podhranjenih otrok se bo pridružilo še dodatnih devet milijonov. Število otrok, ki prisilno delajo, se je povzpelo na 160 milijonov otrok z vsega sveta. Triindvajset milijonov otrok lani ni prejelo osnovnih cepiv proti potencialno smrtonosnim boleznim, 1,5 milijarde otrok se v času popolnega zaprtja ni šolalo, številni niso imeli niti šolanja na daljavo. Unicefovo letno poročilo, ki opozarja na strašanske posledice za otroke po vsem svetu, še posebej manj razvitem, je tudi opozorilni klic, da še nikoli ni bilo bolj pomembno na prvo mesto postaviti otroke. Gre za najhujšo krizo, s katero se spoprijema Unicef v svoji 75-letni zgodovini. Poročilo podrobneje predstavlja izvršni direktor Unicefa Slovenija Tomaž Bergoč. O tem, kako otroci sami ocenjujejo svoje duševno zdravje, so pri Unicefu Slovenija letos opravili anketo, v kateri je med 400 sodelujočimi vsak peti svoje duševno zdravje ocenil kot slabo, 70 odstotkov otrok in mladih je občutilo bolečino v prsih, motnje spanja, dolgotrajno žalost ali obup, 60 odstotkov je zaradi epidemije bolj strah prihodnosti. Na te in številne druge posledice v naših oddajah opozarjamo od začetka epidemije, glas otrok pa bomo tudi v prihodnjem letu, ko naša oddaja v podporo Botrstvu praznuje deset let.

Četudi je epidemija zmanjšala praznično bleščavo, druženja, obdarovanja in praznovanja, je prav december za mnoge najtežji mesec, v katerem bolj občutijo težo osamljenosti, pomanjkanja in brezupa. "Nebo dobrih želja" je nov način pomoči otrokom iz Botrstva, ki omogoča, da je donacija poljubnega zneska lahko več kot le bančna transakcija.Namesto pirotehnike lahko v (virtualno) nebo pošljemo dobre želje, tako bo nekdo občutil, da nam je mar. Botrski sklad, ki se s tem polni, je neprecenljiva pomoč za stabilno mesečno pomoč otrokom iz Botrstva"Nebo dobrih želja" je nov način pomoči otrokom iz Botrstva, ki omogoča, da je donacija poljubnega zneska lahko več kot le bančno nakazilo: "Na spletni strani se odločite za višino zneska, ki ga želite donirati, in odpre se vam zvezda, v katero  lahko vpišete svoje ime in dobre želje za svoje bližnje, za otroke Botrstva ali za kogar koli, ki mu želite kaj sporočiti. Tako naredite dvojno dobro delo – otrokom iz Botrstva omogočite enakovrednejšo prihodnost, hkrati pa jim daste občutek, da nekdo misli nanje in da mu je mar. In to premika meje!" pravi Tina Lamovšek iz ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo. "Tak način donacije lahko nadomesti tako pošiljanje voščilnic kot morda tudi medsebojno obdarovanje. S sredstvi tako pomagate otrokom, s pošiljanjem spletne povezave oz. linka prek družabnih omrežij ali elektronske pošte pa svoje bližnje opozorite na to gesto". Nebo dobrih želja s tem dopolnjuje akcijo Čarobna zima, ki je pretekla leta družinam omogočala skupna doživetja, a so jo protikoronski ukrepi vsaj za december močno okrnili. Hkrati pa je epidemija povzročila nove vrste finančnih stisk in potreb, za katere se je kot neprecenljiv izkazal Botrski sklad. Neprecenljiv Botrski sklad "Ta je izjemno pomemben za delovanje Botrstva, ker se lahko zelo hitro odzovemo. To je bilo posebej dragoceno med epidemijo, ko smo se lahko hipno odzvali s pomočjo v hrani, s pomočjo dijakom, ki niso smeli ostati v dijaških domovih, z učno pomočjo na daljavo, pomočjo pri opremi in drugih stroških, ki so nepričakovano nastali." Botrski sklad je namreč že od začetka tega projekta vsakomesečna zlata rezerva, ki omogoča, da otroci sploh ne občutijo, če morda tisti mesec njihov boter iz kakršnega koli razloga ni vplačal pričakovane mesečne donacije: "Bili so trenutki, ko bi lahko tudi do 600 otrok ostalo brez mesečnega nakazila. Če namreč do 25. v mesecu ne dobimo botrovega nakazila, potem iz tega sklada znesek nadomestimo, da otrok nemoteno dobi pričakovano pomoč. Če tega sklada ne bi bilo, bi otroci ostali ne le brez sredstev, pač pa tudi brez občutka varnosti. Spraševali bi se lahko, ali jih boter ne mara več, ali so kaj storili narobe, čeprav gre lahko za povsem druge razloge. Včasih pa tudi za to, da boter ne zmore več plačevati. Zgodi se, da moramo mesečno nadomestiti tudi do 20.000 evrov takih izpadov. Zato je tako pomembno, da imamo sklad, ob pomoči katerega otroci tega ne občutijo." In prav v Botrski sklad  se bodo v decembru stekale vse donacije s poslanimi SMS-sporočili z gesloma BOTER5 ali BOTER10, ki bodo do konca leta poslane na številko 1919. Izjemno pomemben vir za delovanje sklada pa so tudi Donatorji meseca na Valu 202. Vsak boter lahko obdari svojega varovanca Botri lahko svoja redna nakazila, praviloma vsaj 30 evrov mesečno, kadar koli nadgradijo s poljubnim zneskom. Kar je ob praznikih kar pogosta želja, pravi Tina Lamovšek, ki ob tem botre prosi: "Kadar želite svojim varovancem nakazati višji znesek ali trajno povišati mesečno donacijo, vas prosimo, da nam po nakazilu to sporočite. Brez takega obvestila namreč ne vemo, ali želite, da je denar prenakazan takoj, ali pa ste morda višji znesek nakazali že kot donacijo za prihodnje mesece." Obrnjen adventni koledar V adventnem času  pa so se v ZPM Ljubljana Moste - Polje pridružili tudi organizacijam, ki spodbujajo pripravo t. i. obrnjenega adventnega koledarja, ko lahko namesto prejetega darilca vsak dan v škatlo oz. paket dodajamo živila ali drobnarije, ki jih ljudem v stiski podarjamo za prijetnejše praznike. Medtem ko vsaj osnovna živila družine lahko dobijo v različnih humanitarnih organizacijah, so namreč taka, ki olepšajo praznike, pogosto cenovno nedosegljiva. Pripravili so pobarvanko s predlogi za živila oz. male pozornosti, ki jih lahko dodate v  tak "koledar". Pomagati kjer koli in komur koli Ne glede na to, ali boste v virtualno nebo poslali zvezdo z dobrimi željami, poslali SMS z geslom BOTER5 ali BOTER 10 na številko 1919, podarili Nasmeškotek ali rabljeno otroško kolo, pripravljali obrnjen adventni koledar ali pa prek drugih organizacij ali v lastni režiji kakor koli drugače pomagali ljudem, bo nekomu zagotovo lažje prebiti se skozi december. To so seveda le predlogi, pomoč potrebujejo tudi taki, ki jih morda ni zaznala nobena vladna služba ali nevladna organizacija in seveda je pomagati mogoče tudi v domačem okolju. Ob tem pa spomnimo, da je samo še do konca decembra čas, da kateri od nevladnih organizacij namenite odstotek svoje dohodnine. Če bi izbrali ZPM Ljubljana Moste - Polje, ki vodi program Botrstvo, vam je v pomoč lahko ta povezava. Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.

Tudi še nikoli brezdomne osebe zdaj prosijo za vključitev v nastanitveni program Kraljev ulice, ker ne bodo več zmogle stroškov za bivanje. Protikoronski ukrepi so poglobili revščino tudi v najbogatejših državah, kar dokazuje, da gre za sistemski problem, ki ga ne želimo rešiti. Finska je edina izjema, kjer so brezdomstvo sistemsko odpravili.Tudi še nikoli brezdomne osebe zdaj prosijo za vključitev v nastanitveni program Kraljev ulice, ker ne bodo več zmogle stroškov za bivanje. Protikoronski ukrepi so poglobili revščino tudi v najbogatejših državah"Prav neverjetno je, da so problemi tako rekoč identični, ne glede na to, za kako bogato državo gre," je bil po koncu letošnjega srečanja EAPN, Evropske mreže za boj proti revščini, neprijetno presenečen koordinator slovenskega predstavništva Jean Nikolić, sicer tudi predstavnik društva Kralji ulice. "O enakih težavah smo poročali mi iz Slovenije in predstavniki iz Norveške, o življenju v stanovanjih brez elektrike, vode ali ogrevanja so poročali tudi udeleženci iz bogate Avstrije." Povsod je težava v izjemno naraščajočih najemninah in drugih stroških bivanja, prenizkih minimalnih plačah, starše je precej prizadelo šolanje na domu, zaradi katerega so morali ostajati doma, predvsem starejše pa vse slabša dostopnost socialnih in zdravstvenih storitev, ki postaja vse bolj digitalizirana in s tem izključujoča za tiste, ki digitalnih poti niso vešči, opozarja Nikolić. "Blazno veliko je prikritega brezdomstva, ko ljudje spijo pri prijateljih na kavču, a to niso trajne rešitve. Na nas se vse pogosteje obračajo osebe, ki nikoli niso bile brezdomne, in prosijo za vključitev v nastanitveni program Kraljev ulice, ker vedo, da ne bodo več zmogle stroškov bivanja." Na vse te probleme so odločevalce iz različnih evropskih organov na dvodnevnem virtualnem srečanju prejšnji teden opozarjali člani EAPN, Evropske mreže za boj proti revščini. Ta že dobrih 30 let povezuje nevladne organizacije držav Evropske unije in nekaj zunajevropskih držav. Posebnost mreže je, da so v njeno delo močno vpeti tudi ljudje z neposredno izkušnjo revščine in ne le predstavniki organizacij in poklicni strokovnjaki oz. odločevalci. Vsako leto mreža pripravi tudi redno letno srečanje, na katerem o problemu revščine govorijo predvsem tisti, ki jo živijo, poslušajo pa jih evropski odločevalci, ki že leta za odpravo revščine ne ukrenejo dovolj. O stanju v Sloveniji je letos poleg koordinatorja Jeana Nikolića poročalo še pet ljudi, med njimi tudi 37-letna sogovornica, članica in sodelavka Kraljev ulice, ki po nekajletnem življenju na ulici zdaj stanuje v 11 kvadratnih metov veliki nujni bivalni enoti, neprimerni za invalidno osebo in za gibanje v vozičku, na katerem bo ob poslabšanju bolezni lahko (znova) končala. Njeno daljše pričevanje lahko slišite tukaj. Težave z nastanitvami so tudi pri nas, predvsem v Ljubljani postelj vsaj za prenočitev nenehno primanjkuje. Primanjkuje pa tudi lastnikov nepremičnin, ki bi bili pripravljeni oddati (vsaj) sobo brezdomnim, ki nastanitev iščejo pod pokroviteljstvom Kraljev ulice in ki imajo zagotovljeno tudi subvencionirano najemnino. Zato Jean Nikolić poziva lastnike, naj se jim oglasijo, če bi bili pripravljeni oddati svojo nepremičnino.

Skozi skoraj desetletje oddaj v podporo programu Botrstvo, v katerih opozarjamo na stiske otrok in drugih ranljivih skupin se včasih zdi, da zgodb s srečnim koncem skorajda ni. A prav vsem od več kot 10.000 doslej vključenim otrokom so botri nedvomno olajšali življenje. Nekatere zgodbe kot je Izina, ki je prav zaradi podpore botra veliko lažje končala gimnazijo in se vpisala na želeno fakulteto, pa so navdihujoče tudi po tem, ko podpore botra ne potrebujejo več.Predstavljamo navdihujočo zgodbo Izze, ki je prav zaradi podpore botra lažje končala gimnazijo in se vpisala na želeno fakultetoSkozi skoraj desetletje oddaj v podporo programu Botrstvo, v katerih opozarjamo na stiske otrok in drugih ranljivih skupin, se včasih zdi, da zgodb s srečnim koncem skorajda ni. A prav vsem od več kot 10.000 doslej vključenim otrokom so botri nedvomno olajšali življenje. Nekatere zgodbe, kot je Izzina, ki je prav zaradi podpore botra veliko lažje končala gimnazijo in se vpisala na želeno fakulteto, pa so navdihujoče tudi po tem, ko podpore botra ne potrebujejo več. Izza je bila še gimnazijka, ko je njena družina zaradi posledic dolgotrajne gospodarske krize počasi začela izgubljati tla pod nogami. Očetovo malo podjetje je propadlo, sama pa zaradi mladosti in precej zahtevnega šolanja finančno staršem seveda ni mogla pomagati. "Edini način, s katerim sem takrat lahko pomagala staršem, je bil ta, da sem ostala skromna. Nisem hodila na malico, da sem prihranila 20 evrov na mesec, nisem hodila na kave, čeprav so jo prijateljice pile skoraj vsak dan po šoli. Raje sem rekla, da me boli trebuh ali glava. Skratka, tisoč in en razlog, samo da se nisem znašla v neprijetnem položaju, ko bi morala dati evro ali dva, ki ju takrat res nisem imela." Teta je družino spodbudila, naj poiščejo pomoč. Ob tem Izza poudarja, da prositi za pomoč z nekajletne distance zveni kot najbolj logična in preprosta poteza, a ko si v taki stiski, je prositi za pomoč vse prej kot preprosto. Obrnili so se na ZPM Moste - Polje, kjer je dobila svojega botra. Mesečnih 30 evrov, ki jih je njen boter ob praznikih in rojstnem dnevu nadgradil z višjimi dodatnimi nakazili, so ji postali pomembna finančna podpora za vsakodnevno življenje. Omogočili so ji tudi udeležbo na maturantskem plesu in pozneje opravljanje vozniškega izpita. "Spomnim se, da sem si šla s prvim nakazilom Botrstva kupit nove kavbojke. Od prvega trenutka, ko sem se zavedala, v kako groznem položaju smo se znašli, sem sanjala o novih hlačah. Res sem si jih želela. Hlače še danes hranim in jih še vedno nosim. Obdržala jih bom do konca življenja, ker mi predstavljajo lep spomin in simbol, da se je s tem nakupom začelo lepše obdobje." Na svojega botra trenutno čaka 50 otrok. Pomagate pa lahko tudi s poslanim SMS-om BOTER5 ali BOTER10 NA 1919, z nakupom Hoferjeve vrečke dobrote ali pa na katerem od AMZS-jevih točk podarite rabljeno otroško kolo. Hvala vsem, ki ste kadar koli bili del programa Botrstvo.

Kaj narediti z rabljenim kolesom, ki ga ne potrebujete več? AMZS v sodelovanju s svojimi avto-moto društvi in klubi začenja akcijo zbiranja rabljenih koles Kolesa za vse!, ki jih bo Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje podarila otrokom iz socialno ogroženih družin. Vseslovenska akcija zbiranja rabljenih koles za otroke iz socialno ogroženih družinKaj narediti z rabljenim kolesom, ki ga ne potrebujete več? AMZS v sodelovanju s svojimi avto-moto društvi in klubi začenja akcijo zbiranja rabljenih koles Kolesa za vse!, ki jih bo Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje podarila otrokom iz socialno ogroženih družin. "Trenutno smo zbrali že preko sto koles. V nadaljevanju jih usposobimo, da so varna in izpravna v cestnem prometu in jih skupaj z zaščitno čelado podarimo Zvezi prijateljev mladine, ki poskuša ta kolesa podariti družinam čim bližje okolja, od koder podarjena kolesa izhajajo, v nasprotnem primeru pa širše po Sloveniji." – Davorin Smodiš, vodja področja AMZS članstvo Zbirajo vse vrste koles, od otroških do odraslih. Akcija je sicer namenjena mladim, ki pričnejo s spoznavanjem varnosti v cestnem prometu, cestnega prometa in vožnje s kolesom. Kakšna kolesa pa je primerno podariti? Morajo biti vsaj v takem stanju, da jih lahko usposobijo za varno vožnjo.  "Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste – Polje pozdravljamo sodelovanje z AMZS. Zelo nas veseli, da so vsa kolesa, ki so nam jih donirali tehnično pregledana in brezhibna, tako da nimamo strahu, da bi od sebe dali neustrezno kolo, ki ne bi bilo varno in primerno za vožnjo otrok." – Tanja Petek, sekretarka ZPM Ljubljana Moste - Polje Za zdaj prevzemna mesta delujejo na 14 lokacijah po Sloveniji. Poiščite sebi najbližjo tukaj.    

Prižiganje sveč na grobovih je že stoletja način za vidno oznanjanje našega spomina na pokojne. Letno v Sloveniji prižgemo skoraj 20 milijonov sveč, kar predstavlja 8 sveč na vsakega prebivalca. S tem podatkom se uvrščamo na visoko tretje mesto v svetu. V Botrstvu pa nas je poleg očitnih ekoloških posledic zanimalo tudi, če smo lahko z nakupom sveč še humanitarni. Alternative klasični plastični sveči na grobovih v luči dobrodelnosti sta iskali Neža Borkovič in Kaja Ravnak.Kaj ko bi delež visokega zneska nakupa nagrobnih sveč namenili tistim, ki so še med nami in potrebujejo pomoč?Z odpadom nagrobnih sveč bi lahko v Sloveniji na leto napolnili kar 60 olimpijskih bazenov. Zanje vsako leto odštejemo približno 30 milijonov evrov. A človeška življenja, ki so ugasnila, se ne merijo v kilogramih odpadkov ali porabljenem denarju – pomembnejši so spomini, ki jih puščajo za sabo. S to idejo so pred skoraj dvema desetletjema svojo humanitarno iniciativo ob novembrskem prazniku začrtali na našem največjem pokopališču - na ljubljanskih Žalah. Mojca Hucman, vodja splošne in tržne dejavnosti javnega podjetja Žale, pove, da so v 17. letih pomagali že mnogim društvom in organizacijam. Letos bodo celoten izkupiček prodaje sveč na dobrodelni stojnici podarili oddelku za otroško psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. "Predvsem v času epidemije zaznavajo porast otrok in mladostnikov, ki pomoč potrebujejo. V ta namen so v septembru odprli tudi nov dnevni center, kjer te otroke sprejemajo. Zato potrebujejo opremo - razne igrače in stvari za ustvarjanje, ki otrokom lajšajo oziroma krajšajo čas, ko tam bivajo." Od humanitarnih sveč pa se da stopiti še korak naprej. Dobrodelno društvo Fundacija Svečka organizira akcijo Manj svečk za manj grobov, s katero poskušajo ljudi nagovoriti k čim bolj premišljenim nakupom nagrobnih sveč. Dodajajo, da se lahko umrlih spomnimo z dobrodelnim prispevkom in tako naredimo še nekaj dobrega za naravo. Akcija letos poteka v rekordnih 24 občinah. "V zadnjih 14 letih je bilo zbranih več kot 300.000 evrov, to pomeni 20 ali 30 defibrilatorjev, mnogo vozil, ljudi smo pošiljali na zdravljenje v tujino. To se vse da. S tistim enim evrom, ki mogoče komu ne pomeni veliko, če nas je pa precej, ki verjamemo v to, pa ogromno nanese." - Primož Jelševar, vodja akcije Manj svečk za manj grobov Na spletni strani akcije lahko preverite, če so letos tudi v vaši ali bližnji občini in jih podprete s simbolno donacijo. Kupite lahko zastavice sočutja, ki jih brezplačno izdelujejo varovanci Varstveno delovnega centra Zagorje. Druga možnost je prižig virtualne svečke, kjer namenite en ali pet evrov za reševanje življenj.

V programu Botrstvo se v oktobru posvečamo generaciji, ki je bila med epidemijo najbolj spregledana, hkrati pa ima največ težav pri duševnem zdravju. Opozarjali smo že na anksioznost in samomorilne misli med študenti. V tretjem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o pogojih za študij tujih študentov iz neevropskih držav na slovenskih univerzah, o noveli Zakona o tujcih in prihodnosti za omenjene študente. Zakaj nismo v večji meri prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? Odgovore na vprašanja je iskala Kaja Ravnak.3. del serije o študentskih stiskah: pozabljen odsev vseh stisk epidemije so tuji študenti, ki v Slovenijo prihajajo študirat iz neevropskih državZakaj nismo v večji meri prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? Slovenija ima z državami nekdanje Jugoslavije sklenjen dvostranski sporazum. To pomeni, da lahko tuji študenti študirajo pod enakimi pogoji kot študenti s slovenskim državljanstvom in obratno.  "Največji problem tujih študentov je iskanje stanovanja. Mi nimamo nobenih olajšav pri študentskih domovih, vsi moramo biti v privatnih stanovanjih. Obstaja veliko stanodajalcev, ki sploh ne sprejmejo tuje študente, zato ker potem morajo plačati davek za podnajemnike. Vse je v redu, dokler ne poveš, da si tuji študent in da ti morajo dati pogodbo." - Ajla Cerić, študentka magistrskega študija Specialne in rehabilitacijske pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani Do zdaj je za pridobivanje študentskega vizuma za študente tretjih držav zadostovala izjava skrbnikov o finančni podpori. Tuji študenti pa so od 26. maja morali čez noč na svojih računih prikazati bančno garancijo v višini osnovnega zneska minimalnega mesečnega dohodka za celotno obdobje nameravanega prebivanja, kar v primeru celotnega študijskega leta znese natanko 4826 evrov. Novela zakona naj bi z novim študijskim letom že veljala, čeprav so njene interpretacije že med tujimi študenti različne.  "Sploh ne vemo, kaj čaka tuje študente. Mislim, da bo težko bolje. Prihodnost je zelo čudna. Ne vemo kako dolgo bomo lahko tukaj, če se na polno uveljavi ta zakon, ki so ga sprejeli. Če se zgodi to, menim, da bo dobrih 80 odstotkov tujih študentov izginilo iz Slovenije. Vsi pravijo, da je super, da imajo tuje študente, da so tuji študenti ta barva na slovenskih univerzah. Ampak vsi pričakujejo, da se ta internacionalizacija zgodi samo prek Erasmusa in Zahodnoevropskih držav. Države pod slovensko mejo jih ne zanimajo. Težava je, da je internacionalizacija samo zahodna in ne balkanska." - Marko Durdubakov, Iniciativa za tuje študente Kam se lahko obrnete po pomoč? Študentsko tutorstvo za tuje študente  Psihosocialna svetovalnica UL TOM telefon za otroke in mladostnike (116 111) Društvo SOS (080 11 55) Zveza prijateljev mladine Moste - Polje (01 544 30 43) Društvo za nenasilno komunikacijo v Ljubljani (01 434 48 22 ali 031 770 120) in Kopru (05 639 31 70 ali 031 546 098) Zdravstveni dom za študente Univerze v Ljubljani Psihološka podpora na Univerzi na Primorskem Postaja Živ?Živ! Svetovalnica: "Pogovori se s študentom psihologije" Telefon za psihološko podporo prebivalcem ob epidemiji covida-19 (080 51 00 24) Poslušajte še: Kako ob brezizhodni sedanjosti sploh govoriti o prihodnosti? (1. del) V stiski nas krepijo dobri medosebni odnosi (2. del)

V drugem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o samomorilnih mislih in vedenju med epidemijo, tabuizaciji te teme ter korakih pomoči. Na krožnik študentskega vsakdana so zaradi epidemije prišle nove in večje težave, na katere ni bil pripravljen nihče. Veliko prahu je dvignila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje o doživljanju epidemije covida-19. Od malo več kot 4200 vprašanih je 900 posameznic in posameznikov imelo samomorilne misli nekaj dni, 280 več kot polovico dni, enako število študentov pa je imelo samomorilne misli vsak dan. Gostji oddaje: Urška Drofenik, študentka 2. stopnje Psihologije na Univerzi v Mariboru, Izr. prof. Vita Poštuvan, strokovnjakinja na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja.V drugem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o samomorilnih mislih in vedenju med epidemijo, tabuizaciji te teme ter korakih pomočiZakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? Na krožnik študentskega vsakdana so zaradi epidemije prišle nove in večje težave, na katere ni bil pripravljen nihče. Veliko prahu je dvignila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje o doživljanju epidemije covida-19. Od malo več kot 4200 vprašanih je 900 posameznic in posameznikov imelo samomorilne misli nekaj dni, 280 več kot polovico dni, enako število študentov pa je imelo samomorilne misli vsak dan. "Zdi se mi, da moraš biti ekstremno pogumna in močna oseba, da si pripravljen priznati, da se ne počutiš v redu in da potrebuješ pomoč. Vedno, ko je meni težko ali ko vem, da je komu težko, se mi zdi, da na tak način lahko opogumim sebe in pa druge, da je iskanje pomoči zelo močno dejanje." – Urška Drofenik, študentka druge stopnje Psihologije na Univerzi v Mariboru Kako pristopiti do posameznika, ki ima samomorilne misli? Velikokrat ne vemo, kako nasloviti to temo, kako ukrepati. Ljudje največkrat ne naredijo ničesar, čeprav je v resnici treba zelo malo. Izredna profesorica Vita Poštuvan, strokovnjakinja na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja, predstavlja pet okvirnih korakov pomoči. "Prvi korak je to, da sami sebe pripravimo na vprašanje, da razmislimo, s kakšnimi besedami bomo pristopili do človeka, za katerega menimo, da ima samomorilne misli. /.../ Sledi drugi korak, ko posameznika vprašamo po počutju. Priporočljivo je, da ga vprašamo čim bolj direktno, da dobimo občutek, ali samo tu in tam razmišlja o samomoru ali sploh ne. /.../ Tretji korak predstavlja pogovor o tem, zakaj nekdo razmišlja o samomoru in na drugi strani kaj ga ohranja pri življenju. /.../ Četrti korak, ki se razvije skozi našo pripravljenost pomagati, je odnos zaupanja. /.../ Peti korak obsega razmišljanje o načrtovanju dneva. Pogovorimo se, komu bi še zaupali težave, na koga se še obrniti, da bomo človeku v stiski lahko kar najbolje pomagali. Ta korak naredimo skupaj s človekom, ki nam je priznal svoje težave." Kam se lahko obrnete po pomoč? Postaja Živ?Živ! Svetovalnica: "Pogovori se s študentom psihologije" Psihosocialna svetovalnica UL TOM telefon za otroke in mladostnike (116 111) Društvo SOS (080 11 55) Zveza prijateljev mladine Moste - Polje (01 544 30 43) Društvo za nenasilno komunikacijo v Ljubljani (01 434 48 22 ali 031 770 120) in Kopru (05 639 31 70 ali 031 546 098) Zdravstveni dom za študente Univerze v Ljubljani Psihološka podpora na Univerzi na Primorskem Telefon za psihološko podporo prebivalcem ob epidemiji covida-19 (080 51 00 24) Poslušajte še: Kako ob brezizhodni sedanjosti sploh govoriti o prihodnosti? (1. del)

Zakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? V prvem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o anksioznosti med epidemijo, ki traja tudi v novi normalnosti. Gosta oddaje: Sara Svati Sharan, študentka 2. stopnje Filozofije na UL in doc. dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice UL. V prvem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o anksioznosti med epidemijo, ki traja tudi v novi normalnostiZakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? Epidemične razmere so bile za marsikaterega študenta stresne. Veliko študentov se je nanje odzvalo z občutki brezizhodnosti, dolgočasja, osamljenosti, anksioznosti in depresije. Zgovorni so podatki, da je med epidemijo pomoč v primeru duševne stiske poiskalo 56 odstotkov študentov, od tega je tretjina pomoč iskala pogosto. Pred epidemijo se je ta številka gibala blizu 32 odstotkov. Anksioznost in tesnoba študente navdajata tudi v novi normalnosti. "Normalnost, ki se zdaj vrača, ni na enak način normalna kot je tista, ki je bila prej. Potrebujemo veliko več osebnega prostora. Pa še ta izkušnja zaprtja države. Odvadili smo se imeti človeške interakcije. Med zaprtji tvoja osebnost ni bila samo tvoja osebnost, ampak še tvoja soba v tem kompletu, zdaj pa nisi ti in tvoja soba, ampak si ti v tem prostoru, kjer so še prenatrpani drugi ljudje." – Sara Svati Sharan, študentka 2. stopnje filozofije Epidemija zelo različno deluje na različne stiske. V najnovejši raziskavi doc. dr. Tomaža Veca, vodje Psihosocialne svetovalnice na Univerzi v Ljubljani, in sodelavcev je poveden podatek, da se ima le pet odstotkov študentov za zares uspešne pri študiju.  "Določene vrste anksioznosti so v velikem porastu, recimo obsesivno-kompulzivne motnje. Opažamo že posttravmatski stresni sindrom, ki se načeloma pojavi po krizi. Deluje podobno kot vračanje iz vojne, kjer so vojni veterani šele po tem, ko so spet mirno zaživeli, začeli doživljati travme in stiske, ki so se jim dogajale prej. Pričakovano je, da bodo takšne težave tudi pri nas v porastu." – doc. dr. Tomaž Vec Vsakodnevnih študentskih stisk je vse več, z epidemijo pa so se samo potencirale. So tudi bolj razširjene, doživljajo jih tudi tisti, ki jih prej niso. Postajajo vse globlje in intenzivne ter zato včasih potrebujejo tudi intenzivnejšo obliko pomoči. Na koga se lahko v primeru stiske obrnete?  TOM telefon za otroke in mladostnike (116 111) Društvo SOS (080 11 55) Zveza prijateljev mladine Moste - Polje (01 54 43 043) Psihosocialna svetovalnica UL Društvo za nenasilno komunikacijo v Ljubljani (01 4344 822 ali 031 770 120) in Kopru (05 6393 170 ali 031 546 098) Zdravstveni dom za študente Univerze v Ljubljani Psihološka podpora na Univerzi na Primorskem Svetovalnica: "Pogovori se s študentom psihologije" Telefon za psihološko podporo prebivalcem ob epidemiji covida-19 (080 51 00 24) V primeru finančne stiske se študentke in študentje lahko prijavite na razpis Srčna UL za dodelitev finančnih sredstev. Pozor: razpis je odprt do petka, 15. 10. 2021.   

Še vedno velja, da je knjiga najlepše darilo. Še posebej, če je to nova slikanica z naslovom Botrovo darilo. Ta je izšla ob jubilejni 10. obletnici projekta Botrstvo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine in Mladinsko knjigo. V njej na silno simpatičen, preprost in nekoliko šaljiv način izvemo, kaj je program Botrstvo in kako malo je potrebno, da nekomu s solidarnostjo in sočutnostjo spremenimo življenje na bolje. Pogovarjali smo se z avtorjem slikanice Boštjanom Gorencem Pižamo.Ob 10. obletnici programa Botrstvo v Sloveniji je izšla slikanica Boštjana Gorenca - Pižame z naslovom Botrovo darilo, ki otrokom in staršem predstavi pomen in delovanje projekta Še vedno velja, da je knjiga najlepše darilo. Še posebno če je to nova slikanica Botrovo darilo. Ta je izšla ob jubilejni 10. obletnici projekta Botrstvo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine in Mladinsko knjigo. V njej na zelo simpatičen, preprost in nekoliko šaljiv način izvemo, kaj je program Botrstvo in kako malo je potrebno, da nekomu s solidarnostjo in sočutnostjo spremenimo življenje na bolje. Avtor slikanice Boštjan Gorenc - Pižama s programom Botrstvo sodeluje že vrsto let. Na vprašanje, zakaj izmed številnih dobrodelnih projektov v Sloveniji s takšnim zanosom podpira prav tega, odgovori: "Otroci so naša najranljivejša skupina. Pri Botrstvu mi je všeč, da se ne ozira samo na osnovne potrebe, ampak poskrbi tudi za kulturno in športno udejstvovanje, za razvijanje otroških talentov. Vedno namreč poudarja, da je treba otrokom poleg materialnih dobrin pomagati tudi pri njihovem vključevanju v družbo in razvijanju naravnih danosti." Epidemija je po besedah Anite Ogulin, predsednice ZPM Ljubljana Moste - Polje, v zdrs revščine potegnila veliko družin, ki nikoli prej niso dobivale kakršne koli finančne pomoči. Imeti in potem v hipu ne imeti ničesar, je zanje težka izkušnja, največje žrtve pa so prav otroci. Morda je zato še toliko pomembneje, da v teh časih pogledamo drug na drugega in če to le zmoremo, pomagamo tistim, ki sami ne zmorejo več. Pa naj bo to s sporočilom BOTER5 oz. BOTER10 na številko 1919 ali z nakupom nove slikanice Botrovo darilo, kjer majhen delež kupne cene namenite tudi otrokom v stiski.

»Mislim, da nam na splošno v 21. stoletju primanjkuje tega empatičnega odnosa do sočloveka, na vseh področjih. Morda je tudi pri odločevalcih premalo izkušenj, na kakšen način, po kakšni poti nekdo odrašča. Mnogi, ki so danes na odločevalci, so odraščali v bistveno bolj socialno, ekonomsko, pa tudi družbeno prijaznejšem okolju,« na napačne odločitve, da se tudi dijaške domove v času epidemije popolnoma zapre, opozarja dolgoletna vzgojiteljica v celjskem Dijaškem domu Nataša Kajba Gorjup.Včasih nam celo Google ne zmore povedati, kje je kraj, v katerem živi kak naš dijak. Tudi takim je treba dati priložnost za normalno šolanje."Mislim, da nam na splošno v 21. stoletju primanjkuje tega empatičnega odnosa do sočloveka, na vseh področjih. Morda je tudi pri odločevalcih premalo izkušenj, kako, po kakšni poti nekdo odrašča. Številni, ki so danes odločevalci, so odraščali v bistveno bolj socialno, ekonomsko, pa tudi družbeno prijaznejšem okolju," na napačne odločitve, da se tudi dijaške domove med epidemijo popolnoma zapre, opozarja dolgoletna vzgojiteljica v celjskem Dijaškem domu Nataša Kajba Gorjup. Tudi tokrat spomnimo na pomen pomoči dijakom pri plačilu bivanja v dijaškem domu. Ta je zelo pomembna tako za tiste, ki jim tako bivanje prihrani neštete ure vožnje do šole, kot za tiste, ki imajo doma zelo slabe pogoje za šolanje, kar je bilo v preteklem poldrugem letu epidemičnih ukrepov še posebej izrazito. Prav zato se dijaški domovi tudi ob morebitni vnovični razglasitvi epidemije nikakor ne bi smeli v celoti zapirati, saj so nekaterim dijakom edini spodobni dom. Več kot sto dijakov bo tudi letos potrebovalo pomoč dijaškega sklada, da bodo smeli ostati v dijaških domovih na katerem koli koncu Slovenije. Pomagate jim lahko s poslanim geslom BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919. Vsa tako zbrana sredstva bodo porabljena izključno za subvencijo dijaških domov. Hvala vsem za pomoč dijakom v stiski.

Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.Bivanje v dijaškem domu mladim omogoča tudi pomoč vzgojiteljev, učno pomoč in spodbudo, daje jim varno okolje in občutek, da nekdo verjame vanjeRazlične okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve, da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja. "Starša sta malo skrivala pred mano, da stroška dijaškega doma ne zmoreta več poravnati, da me ne bi skrbelo. Ko sem izvedela, me je zagrabila panika, ker se sama nisem zavedala, v kakšni situaciji smo. Počutila sem se krivo, ker denar porabljata zame, ampak misel na to, da bi morala menjati šolo, mi ni najbolj prijetna. Rada imam to šolo in če ne bi bilo dijaškega sklada, mi šolanje tukaj ne bi bilo omogočeno." – Kaja Domovi niso le streha nad glavo, kar se je posebej izkazalo v preteklem letu, ko je bila uspešnost šolanja še bolj odvisna od tega, kakšne razmere za delo in učenje imajo dijaki v svojih družinah. Ko so se dijaški domovi nenadoma popolnoma zaprli, so jim v dijaškem skladu pomagali po potrebi s prehranskimi paketi, računalniki in z nekaj finančne pomoči, številnim pa z učno pomočjo, izvedeno na daljavo. Posledice epidemičnih ukrepov se kažejo tudi na plačilni sposobnosti družin, tudi dijaki so imeli bistveno manj priložnosti za honorarno delo, zato je prošenj za subvencijo vse več, letos jih znova pričakujejo več kot sto, ali jim bodo lahko pomagali in s kakšnim zneskom, pa bo odvisno od donatorskih sredstev. "Dobili smo zahvalna pisma dijakov, ki so nas zelo presenetila. Ko so dobili pomoč, so rekli: 'Hvala, končno nekdo verjame vame, da mi bo uspelo.' Nismo si znali predstavljati, koliko lahko pomeni pomoč, za katero smo sprva mislili, da je samo finančna, a je hkrati za vse prejemnike tudi velika psihološka spodbuda." – Tina Lamovšek, koordinatorka projektov Botrstva pri ZPM Ljubljana Moste - Polje. Več kot sto dijakov bo tudi letos potrebovalo pomoč dijaškega sklada, da bodo smeli ostati v dijaških domovih na katerem koli koncu Slovenije. Pomagate jim lahko s poslanim geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919. Vsa tako zbrana sredstva bodo porabljena izključno za subvencijo dijaških domov. Hvala vsem za pomoč dijakom v stiski.

Z novim šolskim letom so (vsaj za zdaj) na polno zaživeli tudi dijaški domovi, bivanja v njih pa nimajo zagotovljenega vsi, ki bi ga potrebovali. Še vedno namreč velja, da mladostniki, ki prihajajo iz finančno šibkih družin, ne morejo dobiti polne subvencije za bivanje, čeprav bi jim sicer morda bilo onemogočeno šolanje na izbrani šoli ali pa doma ne bi imeli spodbudnih razmer za šolanje. Zato je program Botrstvo pred leti ponudil pomoč v obliki t.i. dijaškega sklada, iz katerega lahko z donatorskimi sredstvi izbranim dijakom omogočijo subvencionirano bivanje. Doslej so pomagali že več kot 500 dijakom, tudi letos bo pomoč potrebovalo več kot 100.Julija je ena od več kot 100 dijakov, ki bodo tudi letos potrebovali pomoč Dijaškega sklada, da bodo smeli ostati v dijaških domovih na katerem koli koncu SlovenijeZ novim šolskim letom so (vsaj za zdaj) na polno zaživeli tudi dijaški domovi, bivanja v njih pa nimajo zagotovljenega vsi, ki bi ga potrebovali. Še vedno namreč velja, da mladostniki, ki prihajajo iz finančno šibkih družin, ne morejo dobiti polne subvencije za bivanje, čeprav bi jim sicer morda bilo onemogočeno šolanje na izbrani šoli ali pa doma ne bi imeli spodbudnih razmer za šolanje. Zato je program Botrstvo pred leti ponudil pomoč v obliki t. i. dijaškega sklada, iz katerega lahko z donatorskimi sredstvi izbranim dijakom omogočijo subvencionirano bivanje. Doslej so pomagali že več kot 500 dijakom, tudi letos jih bo pomoč potrebovalo več kot sto. In tudi za Julijo dijaški dom ni samo začasna nastanitev med delovnim tednom. "Med tednom, ko sem tukaj, definitivno malo odmislim stvari, ki se dogajajo doma. Brez tega stresa je nekoliko lažje. Tudi med vikendi se pozna, kako moje psihično zdravje niha. Ko sem s prijatelji, ne mislim toliko na domačo situacijo, tudi šola me zaposli. Ko pa sem bila doma, je bilo to vedno okoli mene in ni bilo prijetno." Julija je ena od več kot sto dijakov, ki bodo tudi letos potrebovali pomoč dijaškega sklada, da bodo smeli ostati v dijaških domovih na katerem koli koncu Slovenije. Tudi njej lahko pomagate s poslanim geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919. Vsa tako zbrana sredstva bodo porabljena izključno za subvencijo dijaških domov. Hvala vsem pomoč dijakom v stiski.    

Začelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, kjer so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Ker so se s temi vrnili tudi v šolske klopi, so lahko izkušnje poletnih vzgojiteljev zagotovo v pomoč učiteljem, ki se bodo z njimi srečevali v šolah.Za otroška čustva, stiske, neznanje, nerazumevanje snovi in popravljanje medosebnih odnosov je ob začetku šole marsikje zmanjkalo časaZačelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, v katerih so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Michelle, sicer socialna pedagoginja, in Rok, ki občasno dela v šoli, otroke spremljata že nekaj poletij. Pravita, da so spremembe letos velike, hkrati pa si želita, da bi njune izkušnje morda pomagale učiteljem, staršem in seveda otrokom k lažjemu začetku tega šolskega leta. Kljub obljubam, da bo vračanje v šole potekalo počasi in da bo upoštevalo nakopičene stiske, je dobre namene povozil stampedo pridobivanja ocen. Za otroška čustva, stiske, neznanje, nerazumevanje snovi in popravljanje medosebnih odnosov je marsikje zmanjkalo časa. "V kolonijah pride vse na plano. Vse, kar ni bilo izrečeno, vse, česar ni bilo mogoče povedati, se izrazi v sproščenem vzdušju. A otroci pridejo z veliko bolečine, jeze in občutki krivde, da morajo trpeti in ne uživati samo zato, ker so na svetu." – Michelle "V skupini imam najstarejše fante. Ko kateri izmed njih prekrši pravilo, se ga vedno toplo dotaknem s sprednje strani. In ko stopi korak nazaj, točno vem, kaj je pričakoval. Udarec. Da ga bom pa toplo prijel, pa zagotovo ne. Marsikdo se nato odpre in pove, da bi bil doma tepen. In to mi je najtežje. Nikoli namreč ne bom razumel, kako je lahko nekdo zmožen česa takega." – Rok Kot izkušena spremljevalca otrok sta Michelle in Rok slišala zgodbe, ki se ne bi smele dogajati nikomur in ki sicer ostajajo zamolčane. Revščina, alkoholizem, zanemarjanje, pretepanje, psihično nasilje in tako zelo tabuizirano in spregledano spolno nasilje. Z ničimer se še po toliko letih ne moreta sprijazniti. Poudarjata pa tudi, da je zaradi epidemije na plano privrelo veliko težav, ki so bile v preteklosti zamolčane. Morda bodo opozorila o tem, kako so ukrepi ob epidemiji spremenili otroke in mladostnike, na kar v naših oddajah redno opozarjamo že od njenega začetka, šolnikom vsaj malo v pomoč za lažje razumevanje, zakaj otroci niso več taki, kot so bili še pred poldrugim letom. Prav vsem želimo uspešno šolsko leto.

Le še v urah štejemo trajanje letošnjih poletnih počitnic, v katerih je bilo druženje otrok in mladostnikov z vrstniki še posebej pomembno. Zanj so bili namreč poldrugo leto močno prikrajšani, zato so se ga močno veselili tudi tisti, ki živijo v spodbudnih okoljih in s šolanjem na daljavo niso imeli večjih težav. Letovanja so priložnost za sprostitev, a tudi za razmislek, kaj se otrokom dogaja in kakšni vstopajo v novo šolsko leto. Odmik od doma kamorkoli, kjer so se otroci in mladi lahko družili in se sprostili, je bil letos še posebej dragocen. Hvala prav vsem, ki ste s SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919 omogočili, da so lahko bili na letovanjih v hribih, na morju, v taborniških druženjih ali na potovanju tudi otroci iz programa Botrstvo. V naših oddajah jih bomo spremljali tudi v prihajajočem šolskem letu. Tudi vzgojitelji, ki že vrsto let spremljajo otroke na letovanjih, priznavajo, da je bilo letošnje poletje daleč najbolj zahtevnoLetovanja so priložnost, ko so otroci lahko razbremenjeni skrbi, ko so si enaki ne glede na to, iz kako zelo različnih ekonomsko-socialnih okolij prihajajo, kako uspešni so v šoli in kaj se dogaja za stenami njihovih domov. A so tudi čas, ko se jasneje izkazuje, kaj vse preživljajo in kako se soočajo s težavami. In teh se je v poldrugem letu okrnjenega šolanja nabralo res veliko. Med vzgojitelji, ki so skrbeli prav za skupine otrok z nakopičenimi stiskami, je bila letos prvič Lara, ki sicer zaposlena v enem od strokovnih centrov za otroke in mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Kljub temu, da so otroške stiske njen delovni vsakdan, jo je zahtevnost presenetila. Njene izkušnje so tako tudi priložnost za razmislek, kakšni otroci vstopajo v novo šolsko leto.

Urška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Bistveno več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. In kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnic.Gibalne sposobnosti so katastrofalno padle, bistveno več je agresije, nezaupanja vase in kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnicUrška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Čeprav je bilo že lansko leto zaznamovano z epidemijo, so spremembe, ki so nastale v tem šolskem letu, bistveno večje. Več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. "Otroci ne znajo več komunicirati med sabo. Probleme rešujejo z agresijo, kar opažamo že pri najmlajših. Šestletni udeleženec tabora je že prvi dan v pretepu izgubil zob, kar nas je še dodatno pretreslo. Letos je bil za nas vzgojitelje res eden izmed težjih taborov." Kljub prenasičenosti z bivanjem samo doma so se otroci težje kot običajno ločevali od domačih, tudi že najstniki. Zdelo se je, kot da ne zmorejo brez navodil in nadzora. Velike težave so imeli tudi z najobičajnejšim navezovanjem stikov. Otroci, tudi ko se odpirajo, s tesnobo govorijo o šolanju na daljavo. "Mislim, da je bil to en kup stresa in depresije. V zadnjem mesecu se je vse zvrnilo nanje, zato je izginila tudi samozavest glede šolskega dela, ki so jo prej imeli. Žalostno je, ko gledam otroke, ki jih poznam že od prej, ki ne verjamejo več vase in pri starejših tudi v izbiro srednje šole. Veliko se jih želi prepisati v lažje programe, ker ne zaupajo več v to, da resnično znajo. Otroci krivijo sami sebe, veliko jih tudi nima pravih počitnic, ker se učijo in popravljajo ocene, ki so jih pridobili skozi šolsko leto." Tudi letovanja so med možnostmi za odmik otrok in mladih iz okolij, v katera so bili ujeti skoraj poldrugo leto. Hvala vsem, ki ste ali boste s poslanim SMS z gesloma BOTER5 ali BOTER10 ali z nakazili v poljubnem znesku pripomogli, da je to omogočeno čim več otrokom. In če ste morda sami kje na slovenski Obali, vas vabimo na razstavo o desetletju programa Botrstvo, ki je do 1. avgusta na ogled v prostorih nekdanjega skladišča Libertas v Kopru.

Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.Kljub prilagoditvam in dodatni pomoči za poslovanje je porabljenih manj kot šest odstotkov sredstev, ugotavlja nadzorni svet Botrstva. Velika pa je bojazen, da najhujše posledice šele prihajajoZaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular: "Nekateri donatorji in botri so z nami že 10 let ali več. Ponosni smo na to. To je potrditev, da delamo dobro in da nam donatorji in botri zaupajo." Hvala vsem, ki ste kadar koli na kakršen koli način pripomogli k obstoju in zaupanju v Botrstvo. O desetletju tega programa priča tudi posebna razstava, ki je v Ljubljani že bila na ogled,   od srede, 14. 7., pa do 1. avgusta pa si jo bo mogoče ogledati v prostorih nekdanjega skladišča Libertas v Kopru.

Konec pouka prinaša le varljiv občutek, da je z njim tudi konec vseh stisk in posledic neprimernih in nesorazmernih ukrepov, ki so jih bili v času šolanja na daljavo deležni mladi. Počitnice so zato priložnost, da mladim pomagamo, a so tudi past, da bi mladi težave še intenzivneje reševali s pomočjo ždenja pred zasloni, z alkoholom, drogami ali drugimi oblikami zasvojenosti. Tudi na to opozarja tokratna sogovornica, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici in zdravnica Mina Paš.Zasloni nas morajo skrbeti enako, kot če bi otroci s seboj nenehno nosili paketek droge"Pustiti mladostnike v izolaciji je enako, kot bi jih pustili brez hrane, del njihovih možganov se ne more razviti v normalnega mladega človeka," slikovito opiše Mina Paš, dr. med., integrativna psihoterapevtka, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveza za psihoterapijo in dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici.

Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.Šola je narejena za pridna dekleta, ki vanjo vlagajo veliko energije. Otrok, ki niso odličnjaki, ne sprejemajo niti lastni starši. Tako močno hlepenje po najboljših ocenah drugod po svetu redko najdemoŠolskega leta in stampeda ocenjevanj za vsako ceno je končno konec, a zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evalvacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo različna. Na OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in zapisovali že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava Marijana Kolenko, ravnateljica OŠ Lava Celje. Toda po vrnitvi v šole smo jim dali bistveno premalo časa, da bi lahko vzpostavili psihično ravnovesje, znova vzpostavili ritem, vsaj omilili nekatere primanjkljaje, kar je bila velika napaka, ki je prizadela otroke iz vseh slojev, tudi tiste, ki so imeli za pouk na daljavo odlične pogoje. "Opazili smo čustvene stiske, ki se rodijo takrat, ko so otroci v strahu, ali bodo zadovoljili pričakovanja. Pri marsikaterem otroku so se tudi zaradi neprimernega družinskega življenja pojavile psihične stiske. Otroci so tako prišli v šolo, kjer je bilo treba zelo na hitro vzpostaviti visok ritem, ki ga številni niso bili sposobni dohajati. Zato so se čustvene in psihične stiske še poglobile. Spet poudarjam, ne samo pri otrocih iz socialno šibkih okolij, ampak tudi pri tistih iz zelo dobro situiranih družin z visokimi pričakovanji." V slovenskem šolstvu je pripisovanje pomena ocenam izjemno veliko. Pričakovanje uspešnosti in oblikovanje vrednosti otroka skozi šolske ocene je za tiste, ki takih ocen niso zmogli dosegati, pomenilo še dodaten pritisk. "Štejejo samo najuspešnejši. Tisti, ki nimajo odličnih ocen, niso sprejeti, velikokrat jih ne sprejemajo prav lastni starši. Skozi starše imajo seveda tudi otroci zelo visoka pričakovanja na področju ocen. Marsikateremu otroku se ob prejemu slabše ocene zdi, da je manj vreden, da ni prepoznan. To hlepenje po dobrih ocenah in biti najboljši na določnem področju je povzročilo veliko stisk, še posebno zdaj, ko so razočaranja zaradi pomanjkanja pridobljenega znanja v šolah velika." Ravnateljica OŠ Lava v Celju Marijana Kolenko je do takšnega sistema kritična. Prepričana je, da lahko otroci dosegajo vrhunske rezultate tudi brez tovrstnega ocenjevanja. "To, da je cel šolski sistem podrejen ocenam in rezultatom, pomeni, da mi ne vidimo otrok. V osnovni šoli je nujno treba postaviti tudi osebnostni vidik otroka, dati priložnost tudi za ustvarjalnost in vse to, kar dela otroka bogatega na neki drugi ravni. Ocena ni vse." Negotovost, kakšna bo šola v jeseni, in navduševanje odločevalcev nad kombiniranim modelom, zagotovo ne vplivajo dobro na celjenje ran, ki jih je naredilo pravkar končano šolsko leto. Zato je toliko pomembneje, kako bodo otroci preživeli počitnice. Potrebujejo odmik od doma in iz okolja, v katerega so bili tako dolgo ujeti, dobrodošle so vse dejavnosti, ki jim pomagajo osmisliti čas epidemije. Na to opozarja projekt Drug drugemu, znotraj katerega so se združili šole, platformi za učno pomoč otrokom Prijatelj pomočnik in razlagamo.si ter Pedagoška fakulteta v okviru projekta POGUM. Skupaj opozarjajo na pomembnost zmanjševanja neenakosti med otroki na učnem in gibalnem področju kot tudi pomembnost druženja za zmanjševanje psihosocialnih stisk. Del pomoči otrokom bi lahko bili Centri šolskih in obšolskih dejavnosti, ki delujejo pod pokroviteljstvom Ministrstva za šolstvo in šport, ki bi lahko na široko odprli vrata čim večjemu številu otrok tako zdaj, na koncu šole, kot tudi pred začetkom naslednjega šolskega leta. Izjemno pomembna pa so tudi letovanja, ki jih s svojimi donacijami za otroke iz programa Botrstvo pomagate zagotavljati že skoraj desetletje.

S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.Čeprav tudi podatki raziskav dokazujejo vse večjo razslojenost med mladimi, prilagoditev mature tako rekoč ni bilo"Vsi moji sovrstniki gredo čez enake okoliščine, a vseeno ni pravično. Če so bile tovarne odprte, zakaj ne morejo biti tudi šole? Ne moreš otrok poslati domov." – maturant gimnazijskega programa Po mesecih, v katerih so odločevalci bolj ko ne ignorirali opozorila, kako dramatične bodo posledice ukrepov ob epidemiji med mladimi, zdaj opozorila vse bolj dopolnjujejo tudi podatki. V raziskavi, ki jo je NIJZ  že oktobra 2020 izvedel med več kot 3000 učenci 9. razredov in dijaki 4. letnikov, se je pokazalo, da so med mladostniki iz manj premožnih družin in tistimi iz bolj premožnih pomembne razlike v doživljanju epidemije, duševnem zdravju, tveganih vedenjih in drugih z zdravjem povezanih vedenjih. "Ker sem slabše pripravljen, sem veliko bolj pod stresom, veliko bolj me skrbi. To, da nisi sproščen, se pozna tudi na rezultatih." S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zadnjih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Snovalci letošnje mature so pripravili nekaj manjših prilagoditev v obsegu snovi in nekaj izvedbenih podrobnostih, a to ni sorazmerno z vsemi spremembami v zadnjem poldrugem letu, opozarja dijak maturitetnega programa.   "Mislim, da mature sploh ne bi smeli pisati, ker smo dobili premalo znanja. Matura bi morala biti olajšana, vsaj bolj, kot je zdaj. Snovalci so se prilagodili tako, da lahko rečejo, da so nekaj naredili; recimo pri matematiki imamo lahko kalkulator, preberemo lahko manj knjig, na ustnem izpitu si lahko izbereš, na katere teme ne boš odgovarjal."  Prilagoditve so enake za vse, tudi za tiste, ki so imeli doma izjemno dobre razmere za delo in jim je individualizirano delo ustrezalo. In v ničemer ne upošteva razlik, na primer pri dijakih zelo različne domače okoliščine.  "Če si samo predstavljamo: nekdo, ki ima slabe razmere doma in mora imeti pouk na daljavo, ima prižgan mikrofon, zadaj pa se starši kregajo, mu je ob tem nelagodno. Med testi ne more imeti prižganega mikrofona, saj ga skrbi, kaj vse se dogaja zadaj. Vse je zelo stresno. Veliko bolj se epidemija pozna posameznikom s težjimi okoliščinami, kot pa tistim, ki imajo doma ustrezne razmere, ker tisti ne morejo nikamor pobegniti." Ob vrnitivi v šole, kot pravi sogovornik, so se vsi delali, kot da ni nič, manj je bilo smeha, vse je bilo bolj resno, a vseeno drugače kot pred epidemijo. Ob vrnitvi se v šole niso vrnili vsi dijaki; nekateri so se prepisali, nekaj jih je padlo letnik. Dobra stran šolanja na daljavo je nedvomno ta, da je nekaterim prihanila dolge vožnje, morda doživljanje medvrstniškega nasilja in nerazumevanje učiteljev. Kljub temu pa sogovornik ne verjame, da je kdo zaradi omenjenih okoliščin na daljavo pridobil več znanja, kot pa bi ga v šoli. "V šoli lahko dobimo veliko pomoči učiteljev, ki je tudi bolj intenzivna. Pri šolanju na daljavo pa si moral učitelja čakati en dan ali nekaj ur, da ti je odgovoril na elektronsko pošto ali sporočilo. Veliko lažje bi bilo, če bi bili v šoli." Težko je bilo tudi na poklicnih programih, ki zahtevajo prakso. Na poklicno šolo je hodil tudi sogovornik, ki je pred dnevi končal triletni program šolanja za poklic, ki potrebuje veliko prakse. Čeprav so jim v šoli zagotovili prakso pri delodajalcih, pa so ostali skoraj brez prakse, ki bi jo sicer iz tedna v teden  pridobivali v šoli. Nekateri so bili zaradi tega pri končnem izdelku, ki zahteva praktično delo, skoraj nebogljeni, saj so skoraj polovico svojega šolanja preživel za računalniškim zaslonom, veliko njegovih sošolcev sploh ni imelo razmer, ki bi omogočale, da na daljavo normalno spremljajo pouk. Čeprav bo veliko takšnih posameznikov že čez nekaj tednov zaposlenih, nimajo praktičnih znanj, ki bi jim omogočala enako odskočno desko, kot so jo imele prejšnje generacije. "Ob vrnitvi v šole smo v zelo kratkem času in zelo na hitro obdelali uporabo strojev. To znanje je pri našem poklicu nujno. Stroje bi sicer v normalnih okoliščinah obravnavali celo leto, lahko bi jih uporabljali vsak dan. Nekateri sošolci še zdaj ne vedo veliko o strojih. Imeli so srečo, da so s tem delom končali." – dijak triletnega poklicnega programa A v resnici je znanje bistveno lažje nadoknaditi kot odpraviti druge posledice šolanja na daljavo, ki bodo nedvomno dolgoročne. Poleg bistveno povečanega števila mladih z duševnimi težavami bomo priča tudi telesnim posledicam zaradi bistveno manj gibanja in pa vse večjemu razslojevanju. To že dokazuje tudi raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Čeprav je bila med več kot tri tisoč mladimi opravljena že oktobra, je bila objavljena šele prejšnji teden. In tudi opozorila, da je mladim – sploh iz manj premožnih družin – treba nameniti večjo pozornost, zamujajo vsaj za leto dni. Že nastale posledice bodo namreč izjemno dolgoročne in bi jih bilo mogoče z bolj premišljenimi ukrepi, ki jih je sicer med epidemijo vseskozi sokreirala tudi ta ista ustanova, bistveno omiliti.  

Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega. Če udarce, psovke, ustrahovanje, izsiljevanje in finančno izčrpavanje morda še razumemo kot nasilje, imamo s prepoznavanjem zanemarjanja kot zelo hude oblike nasilja še precej težavŽe skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsak 24. primer nasilja v družini.  "Preprečevanje nasilja je odgovornost nas vseh, prijaviti hude oblike nasilja in ukrepati je odgovornost do sočloveka. Če ne ukrepamo, ker računamo, da bo to storil kdo drug, ta drug, pa pričakuje enako, potem na koncu nihče ne ukrepa, vse dokler ni prepozno," k pomoči trpinčenim spodbuja Ana Ramovš, zdravnica in strokovna sodelavka iz Inštituta Antona Trstenjaka. Tam so pred leti opravili obsežnejšo raziskavo o nasilju med starejšimi, ki je med drugim pokazala, da je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot petnajst odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega. In kako je vse to spremenila epidemija, ki je starejše še bolj osamila, izolirala, prestrašila in postavila v odvisen položaj od drugih? Sicer še nimamo novih študij, kako natančno so na te podatke vplivali ukrepi ob epidemiji, ki so v imenu zaščite starejših močno prizadeli prav starejše, vemo pa, da se je nasilje v vseh starostnih skupinah močno povečalo, seveda tudi pri starejših, pojasnjuje Ana Ramovš: "Ljudje so bili več skupaj in so se slabi odnosi še poslabšali, veliko je bilo strahu, zaskrbljenosti, negotovosti, kar vpliva na negativen stres, prav tako kot dejstvo, da so izgubili službe. Veliko ljudi se je znašlo v osebnostni stiski, zelo se je povečala poraba alkohola, pa osamljenost … skratka povečali so se dejavniki tveganja za vse vrste nasilja – fizičnega, psihičnega, finančnega in tudi za zanemarjanje, ki je pogosto spregledana oblika." Če namreč udarce, psovke, ustrahovanje, izsiljevanje še razumemo kot nasilje, imamo s prepoznavanjem zanemarjanja kot nasilja še precej težav, čeprav gre za zelo hudo obliko. A problem ni le porast nasilja, pač pa tudi, da ga slabo prepoznavamo in še slabše prijavljamo. Čeprav nikakor ne moremo posploševati, pa morda delno lahko pojasnimo, da tudi zato, ker gre za generacijo, ki je navajena drugačnih vzorcev in ki je pogosto močno odvisna od povzročiteljev, pravi socialna delavka Helena Govekar, ki je tudi koordinatorica za preprečevanje nasilja v CSD Ljubljana za celotno ljubljansko regijo: "Starostniki imajo težave s prepoznavanjem nasilja. Če pa ga že lahko uvidijo, pa vedno znova opravičujejo povzročitelja, krivdo prevzemajo nase, strah jih je, tudi sram, da bodo ostali še bolj sami, sploh zdaj, ko je korona že tako zdesetkala stike." Poleg tega je prijava nasilja v družini razumljena kot osebni poraz, ki lahko prinese nove stiske. In podobno je tudi pri prepoznavanju ekonomskega nasilja: "Imajo občutek, da so dolžni pomagati, da otrokom ali vnukom morajo dati sredstva, da bodo ti preživeli, tega ne prepoznajo kot nasilje. Zato se moramo toliko bolj potruditi, da žrtve sprevidijo, da je nedopustno to, kar jim počne nekdo, ki ga imajo radi." Problem, ki je enak tudi pri nasilju v drugih starostnih skupinah, je, da naša družba še vedno ne zna odstraniti povzročitelja, pač pa umika žrtev: pri starejših so včasih odnosi in prepletena soodvisnost še večji, a ne nerešljiv problem. Rešitve so lahko raznovrstne, vsekakor pa nasilje nikakor ne sme ostati samoumeven del življenja. V Sloveniji deluje 16 koordinatorjev za preprečevanje nasilja pri centrih za socialno delo, za prijavo nasilja je 24 ur dnevno na voljo številka 113, dostopni so zaupni telefoni nevladnih organizacij (npr. Društvo SOS, Društvo za nenasilno komunikacijo) pomagajo lahko tudi patronažna služba, zdravniki in sploh vsi, ki so s starejšimi v stiku. Ukrepanje pristojnih prav zaradi zapletenih razmerij med povzročitelji in žrtvami morda ne zmore biti izjemno učinkovita takoj, a vsekakor je prijava nasilja nujna. Veliko lahko storimo tudi s preventivo, tako na strani žrtve kot povzročitelja, so prepričani v Inštitutu Antona Trstenjaka, kjer imajo tudi programe krepitve preventivnih ukrepov, kot so ustreznejše komuniciranje, podpora okolice, pomoč preobremenjenim družinskim oskrbovalcem, pomoč pri preprečevanju zlorab alkohola in drugih substanc, zelo pomemben je dogovor o dediščini, ki marsikdaj kali odnose … prav tako velik problem (ekonomskega) nasilja pa je vse bolj agresivno akviziterstvo, spomni Ana Ramovš. Nikakor ne smemo pričakovati, da bodo s koncem epidemije kar usahnili tudi napetosti, spori, nasilje in še posebej ne osamljenost, opozarja socialna delavka Helena Govekar: "Lahko, da se bo zdaj pojavilo še več nasilja, saj nam je kakovost življenja vsem zelo padla." A tudi posledice ukrepov za omejitev epidemije, ki so kljub najboljšim namenom ljudi izolirali, osamili in izrazito preprečevali stike, lahko razumemo kot obliko nasilja: "Seveda smo razmišljali tudi o tem, da se je s tem povzročila katastrofalna škoda. Pravijo, da osamljenost in ignoranca povzročata ogromno škode. To je hujše, kot da bi človek zbolel. Ljudje smo socialna bitja, mi potrebujemo družbo, stike, mi nismo ustvarjeni za samoto." Tudi s podporo projektu Vida na Valu 202 opozarjamo na težave predvsem ranljivih starostnikov. Osamljenost je med epidemijo postala še večja težava, zato so bili tudi pri društvu Humanitarček, ki vodi projekt Vida, pred dobrim letom med pobudniki Čvekifona, brezplačne telefonske linije, ki omogoča klepet in krajšanje dolgčasa. Čvekifon še vedno deluje vsak dan med 8. in 20. uro na brezplačni telefonski številki 080 38 07. Vsak dan so na 080 51 00 za razbremenilne pogovore na voljo strokovnjaki s področja duševnega zdravja po vsej Sloveniji. Nenehno pa deluje tudi telefonska številka za žrtve nasilja v družini, in sicer 080 11 55.  

Matura,finalno dejanje srednješolskega izobraževanja, je že v polnem teku, kljub temu, da je za letošnjimi maturanti dobro leto skrajno neobičajnega poteka šolanja. Čeprav so strokovnjaki, učitelji, dijaki in starši opozarjali, da proces učenja nikakor ni primerljiv, so odločevalci ostali neomajni. Matura poteka z minimalnimi spremembami in ob popolnem neupoštevanju tega, v kako različnih razmerah, okoliščinah in duševnih stanjih so dijaki preživeli več kot leto dni.Ni pomembno, kako so se zmogli pripraviti, pač pa le ocene, ocene, ocene …Matura, finalno dejanje srednješolskega izobraževanja, je že v polnem teku, čeprav je za letošnjimi maturanti dobro leto skrajno neobičajnega poteka šolanja. Po začetku epidemije marca 2020 se namreč v šole niso vrnili vse do septembra in tudi takrat le za nekaj tednov. In nato so vse priprave do pomladi letos potekale na daljavo. Čeprav so strokovnjaki, učitelji, dijaki in starši opozarjali, da proces učenja nikakor ni primerljiv, so odločevalci ostali neomajni. Matura poteka z minimalnimi spremembami ob popolnem neupoštevanju tega, v kako različnih razmerah, okoliščinah in duševnih stanjih so dijaki preživeli več kot leto dni. Naša sogovornica, maturantka Lara, se je morala izseliti iz dijaškega doma, v katerem je imela na voljo opremo in učno pomoč, ter se vrniti domov v majhno stanovanje k mami, ki zaradi bolezni potrebuje pomoč, in k očetu, ki jo potrebuje za delo na kmetiji. Še težje je šlo šolanje dijakom, ki niso imeli dobre internetne povezave, in tistim, ki pomoči ob učnih težavah ne zmorejo učinkovito sprejemati prek spleta. Velikanska pomanjkljivost je bila tudi, da si dijaki niso mogli pomagati niti med seboj, saj sta inštruiranje in pomoč po sedmih ali osmih urah pouka prek zaslona preprosto nevzdržna: iz razredne skupnosti, ki je bila spodbujajoča, so postali množica vse bolj individualnih ekrančkov na ekranu, pravi Lara. Kljub vsemu naštetemu pa maturanti nimajo občutka, da odrasli razumejo, da je priprava na maturo v zadnjem letu, ki obsega del tretjega in večino četrtega letnika, popolnoma neprimerljiva s pripravami, ki so jih imele prejšnje generacije. In da tega, kako drugače je vse, le matura je tako rekoč nespremenjena, dijakom skorajda nihče ne priznava. Na številne stiske in duševne težave otrok in mladostnikov smo v naših oddajah v zadnjem letu opozorili neštetokrat. Zelo odmevna je bila zadnja oddaja Norost je nadaljevati sistem, ki vse več otrok potiska na rob ali čez, v kateri je psihoterapevt Uroš Metljak podrobneje pojasnil, zakaj se je njihovo združenje odločilo za Urgentni poziv strokovne skupine psihoterapevtov, namenjen vsem, ki še lahko vplivajo na zmanjšanje škode, povzročene otrokom v zadnjem letu. Omenjeni poziv so na spletni strani peticija.online pred dnevi objavili tudi kot peticijo. Prejšnji teden je poziv vladi k ukrepanju ter podpori duševnemu zdravju otrok in mladih prišel tudi iz NIJZ, kjer so sicer več kot leto dni vse vladne ukrepe – tudi tako dolgotrajno šolanje na daljavo – brez zadržka podpirali.

Nesprejemljiv je način, kako smo ravnali z otroki. Nevarna iluzija je, da so otroci vse te mesece počivali, velika napaka pa, če bomo ocenjevanja in popravne izpite raztegnili čez poletje.Nesprejemljiv je način, kako smo ravnali z otroki. Nevarna iluzija je, da so otroci vse te mesece počivali, velika napaka pa, če bomo ocenjevanja in popravne izpite raztegnili čez poletje"Številni smo verjeli in upali, da bodo šola, šolski sistem in starši glasnejši, a smo bili šokirani, ker tega ni bilo. Priznavamo, da smo zato tudi mi pozni s svojim urgentnim pozivom, a je ta še vedno smiseln, saj otroke še čakajo ocenjevanja, tudi popravni izpiti. Nekateri otroci bodo do septembra brez počitnic," opozarja Uroš Metljak, socialni pedagog in psihoterapevt za najstnike, starejše od 12 let. Prav zaradi uvida v njihove stiske je tudi sopodpisnik "Urgentnega poziva strokovne skupine psihoterapevtov", namenjenega vsem, ki še lahko vplivajo na zmanjšanje škode, povzročene otrokom v zadnjem letu. Meni, da bi bilo opravičilo otrokom dober začetek popravljanja napak, ki smo jih v času epidemije storili otrokom in mladostnikom. In da je treba ukrepati takoj, zdaj, kajti posledice bodo nedvomno hude in bistveno večje, kot je videti danes, tudi pri tistih, ki so prej brez težav opravljali šolske obveznosti, imeli dober uspeh in med epidemijo dobre razmere za učenje. Pri tem pa je pripisovanje krivde in odgovornosti za šolski neuspeh in doživljanje stisk v tako spremenjenih razmerah izključno otrokom, mladostnikom in družinskim okoliščinam velika napaka, opozarja psihoterapevt. Meni tudi, da je nesprejemljivo, da nismo, podobno kot gospodarstvu, namenili milijonov tudi za sanacijo otroških stisk. Da kljub opozorilom strokovnjakov, kakšna je že nastala škoda zaradi premalo gibanja, otrokom nismo urgentno omogočili več brezplačnih športnih dejavnosti. Najhuje od vsega pa bo, če bomo te oddaljene, neosebne odnose, načine poučevanja in socializacijo še nadaljevali, je prepričan psihoterapevt. Sam je prepričan, da bi bilo opravičilo otrokom dober začetek popravljanja napak, ki smo jih med epidemijo storili otrokom in mladostnikom. Za podobno potezo so se prejšnji teden odločili tudi pri daleč najbolj branem nemškem časopisu Bild, kjer je glavni urednik v daljšem zapisu milijone nemških otrok prosil za odpuščanje za leto in pol politike, zaradi katere so postali žrtve nasilja, zanemarjanja, izolacije, čustvene osamljenosti.

Med 11.000 vključenimi v program Botrstvo je tudi Klemen, mlad košarkar, ki je mamo izgubil kmalu po rojstvu, očeta pa v najbolj občutljivih najstniških letih, prav sredi pomembnega tekmovanja. Na lastno željo je s svojo ekipo vztrajal do konca tekmovanja. Košarka mu je bila v tolažbo tudi v času, ko se je življenje brez staršev povsem spremenilo, a je finančno postajala vse večji zalogaj. Zaradi velikega talenta in vztrajnosti je bil leta 2017 izbran med prejemnike sredstev dobrodelne dražbe športnih copat Luke Dončića."Morda pa kdaj zaigram z Luko Dončićem, ki mi je pomagal pri športnih začetkih"Razstava ob deseti obletnici programa Botrstvo, ki je te dni na ogled v ljubljanski mestni hiši, vsebuje tudi nekaj predmetov tistih mladih, ki jim je Botrstvo že pomagalo na njihovi poti odraščanja. Med 11.000 vključenimi v program Botrstvo je tudi Klemen, mlad košarkar, ki je mamo izgubil kmalu po rojstvu, očeta pa v najbolj občutljivih najstniških letih, prav sredi pomembnega tekmovanja v tujini. Na svojo željo je z ekipo vztrajal do konca tekmovanja. Košarka mu je bila v tolažbo tudi v času, ko se je življenje brez staršev povsem spremenilo, a je finančno postajala vse večji zalogaj. Zaradi velikega talenta in vztrajnosti je bil leta 2017 izbran med prejemnike sredstev dobrodelne dražbe športnih copat Luke Dončića. Rdeči športni copati, ki jih je takrat 18-letni Luka Dončić podaril za dražbo, so zdaj 18-letnemu Klemnu pomagali na športni poti. Sredstva so ga zelo razbremenila skrbi in mu omogočila, da je dosegal zastavljene cilje in jih celo presegel. "Da sem sredstva pridobil prav z donacijo, ki jo je omogočil eden izmed najboljših košarkarjev na svetu, ima zame velik simboličen pomen. Vsi vemo, da je Luka Dončić res fenomen glede tega, kar počne tako mlad. O njem si mislim samo najboljše." Hvala vsem, ki ste že pomagali otrokom iz Botrstva. To je le še nekaj dni mogoče storiti tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste - Polje, ki vodi ta program, namenite delček dohodnine. Do konca maja lahko to storite tukaj. Hvala vsem, ki kakor koli pomagate otrokom v stiski.

Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.Skoraj 11.000 vključenih otrok iz vse Slovenije in 21 mio evrov zbranih sredstev je izjemen uspeh programa, ki nenehno opozarja tudi na nujnost sistemskih sprememb in na posledice prezrtih stiskRazstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo ob pomoči botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti, in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke. "Uspešnih zgodb je seveda veliko, tako kot je bilo veliko otrok. Poskušali smo zbrati zgodbe, ki prikazujejo vsa področja naše pomoči, od tiste najosnovnejše v hrani do pomoči pri treningu košarke ali katerega koli drugega športa ter pomoči pri plačevanju položnic za glasbene šole." – pobudnica programa Botrstvo in predsednica njegovega nadzornega sveta Milena Štular V desetletju delovanja je pomoč dobilo skoraj 11.000 otrok, njihove zelo raznovrstne zgodbe so avtorji razstave skušali simbolično predstaviti z opisi nekaterih med njimi: "Imamo dva izjemno perspektivna mlada košarkarja. Štipendiramo ju iz sredstev, ki smo jih dobili z dražbo superg Luke Dončića." V desetletju obstoja so se glede na potrebe oblikovali tudi različni dodatni programi – od brezplačne pravne pomoči, ki je ponujala pomoč več kot 3500 družinam, do pomoči pri razvoju umetniških, športnih ali drugih talentov. Čarobna zima družinam omogoča prijaznejše zimske praznične dni, letovanja otrok so dolgoletna stalnica, zadnjih nekaj let je zelo pomemben dijaški sklad, ki prevzema plačila dijaških domov tistih dijakov, ki bi brez te pomoči sicer morali končati šolanje na želeni šoli. Več kot 200.000 evrov je bilo zbranih z različnimi dobrodelnimi dražbami, zadnji pridruženi projekt pa poteka v soorganizaciji z olimpijskim komitejem in podpira že kategorizirane mlade športnike. Botrstvo v Sloveniji je v tem desetletju zagotovo postalo najbolj prepoznaven program za pomoč otrokom v stiski, ki nastavlja ogledalo tudi učinkovitosti socialne države in nenehno opozarja na sistemske pomanjkljivosti in nujne spremembe. Razstava bo v ljubljanski mestni hiši od jutri zjutraj do četrtka, 27. maja 2021, na ogled vsak dan med 8.00 in 20.00 v prostorih Zgodovinskega atrija Mestne občine Ljubljana. Za vse, ki si razstave ne bodo mogli ogledati, bo nekaj utrinkov tudi na boter.si, zelo pa si želijo, da bi vsi, ki jih je desetletje tega programa kakor koli povezalo, svoje vtise objavili na tej spletni strani ali na družabnih omrežjih programa Botrstvo v Sloveniji. Ker je Botrstvo vseslovenski program, ki pomaga otrokom iz vseh delov države, pri ZPM Moste - Polje upajo, da bodo razstavo na gostovanje povabili še v kak kraj po Sloveniji.

Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.Po tako travmatični izkušnji, kot je epidemija z vsemi ukrepi, ocenjevanje ne bi smelo biti prioriteta zaključka tega šolskega letaVsakodnevne izkušnje strokovnih sodelavcev, terapevtov in drugih, ki vsestransko pomagajo otrokom, mladostnikom in družinam, kažejo na vse pogostejše samopoškodovanje otrok, motnje hranjenja, poskuse samomorov, tesnobe, anksioznosti. Vse izkušnje in stiske, ki so jih v preteklem letu doživljali doma, so se namreč zdaj prepletle z velikimi zahtevami po ocenjevanju in izpolnjevanju učnih načrtov ter strahom, da jim ne bo uspelo nadaljevati šolanja. To kažejo tudi izkušnje terapevtov iz številnih srečanj z otroki in mladostniki, ki jih povzame vodja terapevtske dejavnosti pri ZPM Ljubljana Moste - Polje Andrej Omulec. Ne gre le za materialno prikrajšane otroke brez opreme in internetnih povezav, pač pa tudi za tiste, ki doma niso imeli ustrezne podpore, pomoči, spodbude, za otroke, ki so doživljali nasilje, zlorabe, zanemarjanje. Ukrepi ob epidemiji koronavirusne bolezni so stiske nekaterih otrok in mladostnikov še povečali in hkrati močno poglobili že prej prisotno družbeno razslojenost. Zato so sodelavci ZPM Ljubljana Moste - Polje v Pozivu, ki so se mu pridružili številni strokovnjaki, opozorili, da je v stiku z otoki in mladostniki vselej vredno pomisliti, da pred nami niso več taki otroci, kot so bili pred letom dni. In da lahko imajo spregledane globoke stiske, ki jim jih ne pomagamo prebroditi, tudi dolgoročne posledice. Glede na vsa izrečena in napisana opozorila šol, organizacij, strokovnih ustanov in samih učiteljev so pričakovali, da bo ob zaključevanju šolskega leta prevladal večji posluh za težave otrok in mladostnikov in njihovih zelo različnih možnosti za doseganje standardov znanja. Šola je namreč za številne edini varni prostor in edina mreža, ki jih morda zmore prestreči, ko ne zmorejo več prenašati stisk, pomanjkanja motivacije, vztrajnosti in zaupanja v svoje sposobnosti. Zato je izjemno pomembno, da v hitenju po doseganju standardov znanja in učnih ciljev šola kot varovalni dejavnik ne postane dejavnik tveganja. Celoten poziv je dosegljiv tukaj.

Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.Družbeni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražaliZoomifikacija življenja je bolj kot katero koli generacijo prizadela mlade, tako imenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa kot kadar koli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar sedem ur, kar je zelo zaskrbelo doc. dr. Bojano Lobe na Katedri za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let raziskuje najmlajše in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Gre namreč za krajše obdobje, v katerem je bil način šolanja na daljavo še precej nedorečen in tudi zaradi tehnične neopremljenosti bistveno manj zasnovan za delo prek računalnika. Zato bodo podatki iz drugega vala po njenem mnenju popolnoma drugačni. Predvsem zato, ker se je pouk marsikje kar po urniku preselil na Zoom in druge aplikacije, ki omogočajo konferenčne pogovore na daljavo. Kot pravi raziskovalka, je sicer obdobje prvega vala pred letom dni spodbudilo nekatere ustvarjalne in funkcionalne rabe tehnologij. Te so se verjetno nadaljevale tudi v drugem valu. Otroci so se naučili programirati, uporabljati aplikacije za urejanje filmov, Power point, Word, elektronsko pošto in druge. "Če potegnemo črto, moramo na internet in digitalne tehnologije gledati tudi kot na nekaj pozitivnega, kar lahko prinese znanja, s katerimi se bodo otroci bolje znašli v svetu, ki je vse bolj digitaliziran." Zmotno pa je mišljenje, da so mladi samo potrošniki vsebin, ki bodo zdaj zdaj postali zasvojeni, če to še niso, pravi prof. dr. Tanja Oblak Črnič, avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu. Opozarja, da je tak pogled na mlade nekoliko hipokritičen, glede na to, kaj z napravami počnemo odrasli: "Lepo se vidi, kaj denimo starši počnemo na otroških igriščih? Morda naprave res uporabimo tudi za to, da uredimo kakšno nujno službeno stvar, medtem ko se otroci igrajo. A ta nekoliko pokroviteljska drža do mladih, češ da izgubljajo čas in se ukvarjajo z nepomembnimi stvarmi, tudi demonizira te iste tehnologije. Morda bi se namesto z ekstremi raje ukvarjali z razumevanjem tehnološke in medijske uporabe te tehnologije ter komunikacijskih stikov, ki jih mladi potrebujejo med seboj?" Epidemične razmere so namreč posebne, saj imajo konkretne prepreke za druženje, sproščanje, zabavo, in spodbujajo iskanje drugih prostočasnih dejavnosti, opozarja sogovornica. Da zaslon vsekakor ni dovolj, da potrebujejo šolo v šoli, ki je več kot le prostor podajanja in prejemanja znanja, so mladi v drugem valu izrazili z iniciativami #odprimošole in na protestih. Kot pravi profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede, so mladi do zdaj svoja politična stališča le redko izražali na spletu. "Sem izjemno navdušena nad tem, da so se mladostniki ne le oglasili, pač pa tudi zavestno in intenzivno izpostavili. Žal so se morali!"  Dijaki, ki so v Mariboru javno zahtevali vrnitev v šole, so bili za svoja dejanja poklicani na zagovor tudi pred sodišča. "To so alarmantne spremembe v zadnjem letu in so bolj odraz stiske kot pa želje ali potrebe po tem, da bi se mladi radi oglašali prek družabnih omrežij. Zato jih je treba podpreti in opozarjati, o čem take drže in procesi zares govorijo." Študije o tem, kako se mladi v omrežnih okoljih oblikujejo kot državljani, so govorile o tem, da družabni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali: "Ker vedo, da je morda občutljivo izražati stališča na način, ki je viden in dostopen marsikomu. Zato so določene študije že pokazale, da njihovo politično izražanje in opredeljevanje raje ostaja v varnih zasebnih okoljih in ga ne razlagajo na glas." Zagotovo pa je treba za konec opomniti, da so mladi zelo heterogena skupina, odraščajo v zelo različnih okoljih. In šola je pomemben prostor, saj številne razlike med njimi vsaj do nekatere mere briše in tako vsem poskuša omogočiti enake možnosti. Šola prek zaslona tega pač ne more. Kako zelo pomembna je naloga šolskega sistema, da je varovalni sistem za tiste otroke, ki doma živijo v neprimernem in nespodbudnem okolju, smo že velikokrat opozorili. V zadnjih tednih se vrstijo tudi pozivi psihologov, psihiatrov in učiteljev, ki opisujejo tudi že zelo občutne posledice na psihičnem in fizičnem razvoju otrok zaradi izrazito dolgega časa šolanja na daljavo. O mladostnikih in njihovem spopadanju s težavami smo govorili tudi v seriji oddaj Na podstrešju, ki jih lahko najdete v našem spletnem arhivu: Starši otroka vidijo kot projekt, zgrešijo pa njegovo dušo Mladostniki niso nemški ovčarji, ki bi ubogali na ukaz Starši naj otroka spodbujajo k spopadanju s svojimi težavami

Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo."Tehnologija je nekaj enkratnega, a le, če jo znamo pravilno uporabljati," poudarja terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu Miha KramliEpidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in družabna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo. "Ko delamo ob pomoči nove tehnologije, je narava toliko prizanesljiva, da začutimo utrujenost in naveličanost. Komaj čakamo, da naredimo odmor in da delo prekinemo. Kadar pa te tehnologije uporabljamo za sprostitev, ali na družabnih omrežjih ali igricah, takrat pa utrujenosti ne začutimo." Naša in življenja naših otrok so vse bolj odvisna od novih tehnologij in tega nas ne sme biti strah, dodaja Kramli. Bati se moramo zasvojenosti. "Starši kličejo in opozarjajo, da njihovi otroci po cele noči preživijo na telefonu in tablici, da opuščajo redno prehrano, higieno in druge družinske hišne obveznosti. Da ne govorimo o tem, da ne opravljajo obveznosti za šolo. Starši govorijo o skrhanih družinskih odnosih in porastu nasilja, kar je že opaženo in tudi potrjeno s statistiko v našem centru." Pojasni še, kaj se ob vse pogostejši rabi tehnologij dogaja v naših možganih. "V virtualnem svetu dobijo naši možgani zaradi hitrega preklapljanja med vsebinami izkušnjo, da lahko, ko nam nekaj ne ustreza, to v nekaj sekundah zamenjamo. V realnem svetu pa to ni mogoče. Ko se možgani navadijo, da sta v virtualnem okolju možni hitra menjava vsebin in celo regulacija občutkov, zelo težko sprejemajo realno. V virtualnem je lepo, realno pa je vse težje in vse bolj naporno. Zato imamo vse več mladih, ki so v virtualnem svetu živi, realnega pa ne zmorejo."

Skoraj natanko leto dni v naših oddajah nenehno opozarjamo, da epidemija nikakor ne prizadeva le tistih, ki so okuženi ali bi jih okužba z virusom lahko ogrozila, pač pa da med najranljivejše skupine nedvomno sodijo tudi otroci in mladi. Nenehnim opozorilom navkljub pa so rezultati raziskave med študenti, ki so razkrili, da vsak četrti razmišlja o samomoru, minuli teden močno presenetili javnost."Raziskava kaže, da vsak četrti študent razmišlja o samomoru, skoraj 90 odstotkov jih doživlja depresijo in anksiozna stanja. Bojim se, da bomo posledice ukrepov pri študentih opažali, ko ukrepov že zdavnaj ne bo več"Skoraj natanko leto v naših oddajah nenehno opozarjamo, da epidemija nikakor ne prizadeva le tistih, ki so okuženi ali bi jih okužba z virusom lahko ogrozila, pač pa da med najranljivejše skupine nedvomno sodijo tudi otroci in mladi. Ukrepi so namreč silovito posegli v njihova življenja prav v času, ko so socializacija, druženje, šolsko podporno okolje in vrstniki njihove razvojne potrebe. In medtem ko so mlajši otroci in tisti s posebnimi potrebami v javnosti še dobili glasne zagovornike, je bilo razumevanja za najstnike in mladostnike bistveno manj. Redko so se oglašali sami, na njihove stiske so opozarjali le redki profesorji, neopazne so bile študentske organizacije. Zato so v času, ko se je peščica dijakov prvič uprla na cestah in so se v medijih le pojavile prve izjave podpore, številni med njimi že doživljali resne stiske. Na stiske študentov je opozoril tudi dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice za študentke in študente ter zaposlene na Univerzi v Ljubljani. Študenti se na svetovalnico obračajo s številnimi težavami – od težav pri učenju in ohranjanju koncentracije do samomorilnih misli. Raziskava, opravljena pri nas (NIZJ, Univerza na Primorskem in Filozofska fakulteta Uni v LJ), kaže, da kar 89 odstotkov študentov doživlja depresijo in anksiozna stanja. "Devetinosemdeset odstotkov je presunljiv podatek. Če pogledamo na povečevanje anksioznosti v Sloveniji na splošno med epidemijo, je to znašalo deset odstotkov. Vidimo, da se študentje težje znajdejo, da se je veliko več psihosomatike pojavilo pri njih, več težav z alkoholom, s psihoaktivnimi snovmi. Vsak četrti študent razmišlja o samomoru." Čeprav pričakovani so rezultati raziskave minuli teden močno presenetili javnost. Mladi bi nujno potrebovali vsestransko in sistematično pomoč, o kateri pa ni videti, da bi jo kdo vsaj že načrtoval. Čeprav gre tudi v tej starostni skupini – za življenja! Mladim so na voljo še: Psihološka svetovalnica za študente v stiski Zavod Študentska svetovalnica Društvo študentov psihologije Maribor Slovenska krovna zveza za psihoterapijo Vse tiste, ki doživljate stiske, spomnimo, da so strokovnjaki s področja duševnega zdravja za razbremenilne pogovore na voljo v številnih zdravstvenih domovih po vsej Sloveniji oz. tudi na brezplačni enotni številki 080 51 00. Podrobnosti najdete na spletni strani NIJZ.

Mojca Rodič je novomeškim romskim otrokom 13 let pomagala kot članica nevladnih organizacij, v tem šolskem letu pa na novomeški osnovni šoli Drska tudi njim nudi dodatno strokovno pomoč. Izkušnje, nabrane v neposrednem delu v romskem naselju, ji olajšajo razumevanje, kako drugačne življenjske okoliščine, jezikovne prepreke in vrednotenje izobrazbe otrokom nastavljajo komajda premostljive ovire. Telefonski klici ali komuniciranje prek družabnih omrežij so najpomembnejši načini, kako otrokom dati občutek, da šola nanje ni pozabila. Večina za kakovostno šolanje na daljavo namreč doma nima primerne računalniške in druge opreme, a četudi bi jo imeli, jim katastrofalne internetne povezave, neznanje uporabe programske opreme in pomanjkanje pomoči bližnjih onemogoča, da bi bili zares deležni šolanja na daljavo in povezovanja s sošolci, ki vse našteto imajo. Izkušnje v zadnjem letu pa so dokazale, da je prav sposobnost pomoči in podpore v domačem okolju, izobraženost staršev, pomoč sorojencev ali bližnjih, pa tudi odnos družine do izobrazbe kot vrednote, ključen dejavnik pri tem, ali bodo otroci, sploh mlajši in pa tisti z učnimi težavami, zmogli tovrstno šolanje. Romski otroci naštetega praviloma nimajo, in zato je šola zanje še pomembnejši prostor. Zaradi slabe opreme in interneta novomeški romski otroci večinoma niso bili vključeni v pouk prek spleta, z zaprtjem šol pa so ostali brez učinkovite dodatne strokovne pomoči, spodbude, stikov s sošolci Mojca Rodič je novomeškim romskim otrokom 13 let pomagala kot članica nevladnih organizacij, v tem šolskem letu pa na novomeški osnovni šoli Drska tudi njim nudi dodatno strokovno pomoč. Izkušnje, nabrane v neposrednem delu v romskem naselju, ji olajšajo razumevanje, kako drugačne življenjske okoliščine, jezikovne prepreke in vrednotenje izobrazbe otrokom nastavljajo komajda premostljive ovire. Telefonski klici ali komuniciranje prek družabnih omrežij so najpomembnejši načini, kako otrokom dati občutek, da šola nanje ni pozabila. Večina za kakovostno šolanje na daljavo namreč doma nima primerne računalniške in druge opreme, a četudi bi jo imeli, jim katastrofalne internetne povezave, neznanje uporabe programske opreme in pomanjkanje pomoči bližnjih onemogoča, da bi bili zares deležni šolanja na daljavo in povezovanja s sošolci, ki vse našteto imajo. Izkušnje v zadnjem letu pa so dokazale, da je prav sposobnost pomoči in podpore v domačem okolju, izobraženost staršev, pomoč sorojencev ali bližnjih, pa tudi odnos družine do izobrazbe kot vrednote, ključen dejavnik pri tem, ali bodo otroci, sploh mlajši in pa tisti z učnimi težavami, zmogli tovrstno šolanje. Romski otroci naštetega praviloma nimajo, in zato je šola zanje še pomembnejši prostor. Že petnajst let so člani Društva za razvijanje prostovoljnega dela NM pomemben del življenja romskih otrok v novomeških romskih naseljih. V običajnih časih so tja odhajali vsak delovnik in otrokom vseh starosti v skupnem dnevnem centru nudili pomoč pri učenju, a tudi pri razvijanju talentov, veščin in znanj, ki jih sicer ti otroci ne bi mogli biti deležni. Čeprav so vključeni v novomeške osnovne šole, se po pouku praviloma takoj vračajo v naselja in ostajajo brez druženja z drugimi sošolci in vrstniki, redkeje se vključujejo v obšolske dejavnosti, še redkeje v plačljive zunajšolske. Društvo zato zanje pomeni pomemben stik s svetom, ki jih še vedno povsem ne sprejema medse. In ker je izobrazba pomembna vstopnica v boljše življenje, je podpora pri šolanju romskih otrok zelo pomembna. Med tistimi, ki vrsto let pomagajo, da že najmlajši člani romskih naselij preživljajo kakovosten čas in so že od rane mladosti v stiku s slovenščino, pa da se šolarji lažje vklopijo v delo v šolah in tudi doma opravljajo šolske obveznosti, je tudi Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. Že dobro desetletje je članica tudi strokovna delavka in vodja Dnevnega centra Brezje Mojca Vegelj, ki pravi, da je najprej treba razumeti okoliščine, v katerih otroci v tamkajšnjih romskih naseljih živijo. Neenake možnosti, izjemno slabe razmere, nekoliko slabše poznavanje jezika, ki ni njihov materni jezik in ki ga v romskih naseljih v medsebojni komunikaciji praviloma ne govorijo, pa tudi drugačno vrednotenje izobrazbe, so nekaterim otrokom iz romskih naselij predvsem v času epidemijskih ukrepov postavili zelo velike ovire. Ko so se, predvsem po zelo dolgi odsotnosti iz šol v drugem valu, otroci spet vrnili v šole, člani Društva za razvijanje prostovoljnega dela NM pa s svojimi dejavnostmi v romska naselja, se je močno čutilo, kako velike posledice je odsotnost pustila na otrocih. Družinam so znova lahko pomagali s svetovanji, razbremenilnimi pogovori, materialno pomočjo, oblačili, hrano ali opremo za dojenčke, ki so se v vmesnem času rodili. A Mojco Vegelj vsako vnovično šolanje od doma in prekinitev aktivnosti društva romskih naseljih močno skrbi.    

Protikoronski ukrepi, ki dobro leto krojijo življenje prav vsem, imajo za otroke in mlade zelo velike in tudi daljnosežne posledice. To kažejo tudi klici na svetovalni telefon TOM telefon, namenjen prav tej starostni skupini. Pred nekaj tedni so analizo klicev zadnjega leta predstavili javnosti in rezultati se precej skladajo z ugotovitvami naše današnje sogovornice, svetovalke otrokom in mladostnikom, ki ostaja anonimna, saj anonimnost njej in vsem klicateljem zagotavljajo pravila te svetovalne linije."Sanja se nam, kako težko je mladim, stisk je toliko, da ne veš, o kateri bi se najprej pogovarjal," pove svetovalka na anonimni in brezplačni telefonski številki za pomoč otrokom in mladostnikomVse pogostejša so razmišljanja klicateljev o samomoru, kar je bilo še pred časom redkost, na katero so prostovoljce med izobraževanjem sicer usposobili, a s pripombo, da gre za le redke primere: "Nihče si ni predstavljal, da bo v zadnjem letu resnih primerov, poskusov samomora in samomorilnih misli vsak mesec več. Nekateri imajo izdelane načrte, drugi iščejo pogum, kličejo nas prijatelji tistih, ki so v takih stiskah. Seveda so ti pogovori zelo različno tvegani in ne vemo, kaj bo oseba storila, a dejstvo je, da je teh primerov veliko več. In vedeti moramo, da nas pokliče le majhen odstotek tistih, ki tako razmišljajo, a že teh je veliko več." Povečuje se tudi nasilje, predvsem v družini, med njimi nikakor ne smemo spregledati spolnih zlorab, od neprimernega dotikanja, nadlegovanja, telesnih zlorab, tudi posilstev, opozarja svetovalka zaupnega telefona za otroke in mladostnike. Nerazumevanja, zanikanja, omalovaževanja in relativiziranja pomena in posledic spolnih zlorab je žal še zmeraj veliko. Prav tako je spregledano, da so med žrtvami pogosto tudi fantki. A sogovornica, ki o zlorabah nenehno posluša od tistih najranljivejših, ki so jih doživeli, je neomajna: "To se dogaja, če si zatiskamo oči ali ne, in večino spolnih zlorab izvajajo osebe, ki jih poznamo – družinski člani, prijatelji. In samo predstavljajmo si, kako je bilo, ko so bili mesece ujeti z njimi v stanovanju, nekateri celo v istem prostoru. Kako je bilo tistim, ki so bili dobesedno ujeti z ljudmi, ki jih spolno zlorabljajo. In še vedno so." In dileme, kaj narediti, so za otroke velikanske, saj so praviloma povsem odvisni od staršev. Prav tako nemoč čutijo svetovalci, saj gre za popolnoma anonimne klicatelje, ki jih ni mogoče izslediti in jim pomagati brez privolitve. Šola je pri odkrivanju zlorab zaradi vsakodnevnih stikov z odraslimi lahko v veliko pomoč. V času šolanja na daljavo tega seveda ni, prav tako mladi z veliko težavo ohranjajo pristne stike z vrstniki, saj to prek zaslonov niti slučajno ni tako preprosto, kot si mislimo odrasli, ki jim očitamo, da tako in tako samo še buljijo v zaslone. Svetovalka pri svojem delu opaža, da je med mladimi veliko samopoškodovanja, motenj hranjenja, duševnih stisk, anksioznosti, osamljenosti in slabe samopodobe, kar je pokazala tudi analiza klicev, ki so jo pred nekaj tedni naredili pri TOM telefonu. Te stiske se z vsakim tednom negotovosti še poglabljajo in se s koncem epidemije nikakor ne bodo končale oziroma nas, kot že dolgo opozarjajo psihiatri, po tej čaka še epidemija duševnih bolezni. "Opažam kopičenje različnih stisk. Otroci in mladostniki so čisto izgubljeni, sploh ne vedo, kako naprej. Čutim njihovo stisko, čutim, kako so na robu obupa. Res je grozno poslušati, ker niti ne veš, na kaj se osredotočiti, toliko stvari gre narobe." In vendar, vsakdo lahko vsaj malo pomaga: "Vsakdo lahko prisluhne, povedano vzame resno in ne sodi o stiski. Samo zato, ker smo bili nekoč morda v podobnem položaju, ne moremo vedeti, kako je nekomu drugemu v podobnem položaju. Vedno, ko imamo možnost nekomu biti taka opora, se moramo zavedati, kako je to pomembno in koliko dobrega lahko storimo s tem. Morda ga samo usmerimo na kak svetovalni telefon, saj je treba poiskati pomoč, a za prvi korak je opora druge osebe tisto, kar šteje največ!" Takšne so izkušnje in nasvet anonimne prostovoljke TOM telefona, namenjenega otrokom in mladostnikom. Ta deluje vsak dan med 12.00 in 20.00 na brezplačni telefonski številki 116 111 ali prek spleta. Strokovnjaki s področja duševnega zdravja pa so za pomoč in razbremenilne klice na voljo tudi drugim starostnim skupinam, in sicer na enotni številki 080 51 00 oziroma v številnih zdravstvenih domovih po vsej Sloveniji. Delujejo pa tudi druge klicne številke, nekatere so dostopne 24 ur na dan. Podrobnejše informacije najdete na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Nedvomno bo v prihodnjih dneh pomoč potrebovalo več ljudi, a ta je dostopna in verjamemo, da bo pomagala vsaj nekoliko olajšati njihove oziroma vaše stiske. Če med epidemijo potrebujete psihološko pomoč, se lahko obrnete na strokovnjake s področja duševnega zdravja, ki so na voljo v številnih zdravstvenih domovih po vsej Sloveniji. Prilagamo seznam telefonskih kontaktov zdravstvenih domov za psihološko podporo.

Skupno poročilo Evropske mreže za boj proti revščini EAPN ni le še ena akademska zbirka podatkov. Gre za zbir izkušenj iz terena, zbranih pri številnih neodvisnih nevladnih organizacijah, ki že dobri dve desetletji delujejo z roko v roki z ljudmi, ki so revščino izkusili. In prav neposredne izkušnje z uporabniki njihovih programov kažejo, da bo epidemija še poglobila revščino na evropskih tleh. Pri pripravi poročila za leto 2020, ki je bilo predstavljeno pred kratkim, so s svojimi izkušnjami s terena prvič sodelovale tudi humanitarne organizacije iz Slovenije, med drugim tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, pod okriljem katere poteka tudi Botrstvo.Že zdaj je na Irskem vsak tretji prebivalec zavetišč za brezdomne otrok, tveganju revščine zaradi epidemije bo verjetno izpostavljenih 125–130 milijonov ljudiSkupno poročilo Evropske mreže za boj proti revščini EAPN ni le še ena akademska zbirka podatkov. Gre namreč za mrežo neodvisnih nevladnih organizacij, ki že dobri dve desetletji delujejo na področju boja proti revščini in socialni izključenosti, in sicer z roko v roki z ljudmi, ki so revščino izkusili. Presenetljiv je podatek, da si na primer eden od desetih Avstrijcev ne more privoščiti, da bi enkrat na mesec povabil na večerjo prijatelje ali sorodnike. Še bolj, da je na Irskem eden od treh ljudi v namestitvi za brezdomne otrok. Nacionalna poročila opozarjajo na nove skupine tveganja revščine: brezdomce, mlade – zlasti tiste, ki se ne izobražujejo ali usposabljajo oz. niso zaposleni, velike družine, LGBT-skupnosti, ki se v nekaterih državah spoprijemajo z naraščajočo diskriminacijo, povečuje pa se tudi revščina oskrbovalcev in oskrbovalk. Naraščajoči problem predstavlja tudi vse večje zadolževanje. In prav neposredne izkušnje z uporabniki njihovih programov kažejo, da bo epidemija še poglobila revščino na evropskih tleh. Pri pripravi poročila za leto 2020 so s svojimi izkušnjami s terena prvič sodelovale tudi humanitarne organizacije iz Slovenije, med drugim tudi ZPM Ljubljana Moste - Polje, pod pokroviteljstvom katere poteka tudi Botrstvo. Poročilo, ki ga je sestavilo 28 evropskih mrež nevladnih organizacij, vključuje tudi priporočila, kako najranljivejše zaščititi pred revščino. Med drugim predlagajo velikopotezen akcijski načrt za uresničitev socialnih pravic; evropsko strategijo boja proti revščini, ki bo zagotavljala pravico do dostojnega življenja; pravico do dostojnega dohodka za vsakogar za vse življenje in pa pravico dostopa do kakovostnih in cenovno dostopnih zdravstvenih, skrbstvenih in socialnih storitev ter izobraževanja, stanovanja in oskrbe z energijo. V slovenskem prevodu je poročilo dostopno tukaj.  

15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.Izčrpana mama sama v celoti neguje hudo bolna dva otroka in komaj pokretnega moža. Z mizernimi dohodki zmanjkuje že za mleko, selitev v stanovanje brez stopnic pa bi bila mogoča le, če bi se zgodil čudež … Skoraj vsako leto življenja družini prinese novo hudo preizkušnjo. Petnajstletna Lana je pred dobrim letom zbolela za hudo boleznijo mišičnega stika, 13-letni Miji nekaj zadnjih let življenje kroji epilepsija, najmlajši, 8-letni Lars pa se je že rodil s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. In tudi zdravstveno stanje očeta se je po poškodbi iz mladosti, s katero je prej vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je bil pred kratkim invalidsko upokojen. "Trije od petih članov družine potrebujejo 24-urno nego, pomoč, nadzor, tako da je zelo težko," priznava sogovornica, ki povsem sama skrbi še za svoje ostarele starše. Ves dan in tudi vsa noč sta zato namenjena negi in pomoči trem družinskim članom s hudimi invalidnostmi. "Zjutraj je treba najprej umiti in preobleči moža, nato sina, na koncu pomagati še hčerki …" Niti za trenutek ga ne smemo spustiti izpred oči Lars je najmlajši otrok. Da z njim nekaj ni v redu, so opazili takoj ob rojstvu. Ima neozdravljive razvojne motnje, ki zahtevajo nenehno pozornost, nadzor, terapije in prilagoditve: "Ima senzorne težave, zapoznel razvoj, težave z govorom, hiperaktivnost, potrebuje nenehen nadzor, saj se ne boji višine, globine, lahko bi odprl okno in padel skozenj, na cesti se ne ustavi, ne sliši, ne zna se obleči, sleči, nenehno potrebuje spodbudo, vodenje, nadzor, tudi ponoči, ko se zbuja, vstaja, potrebuje spremstvo na stranišče … to je zelo izčrpavajoče." Lana ne zmore več brez vozička Če je najmlajši Lars otrok s posebnostmi od rojstva in ima Mija težave z epilepsijo že nekaj let, pa je bila bolezen najstarejše Lane, odkrita lani, nepričakovan in hud udarec: "Njene mišice vse bolj slabijo, vse bolj je utrujena, težko se premika, umiva, ne more se več sprehoditi po ulici, ne more v trgovino, niti pet zvezkov hkrati ne more več nesti, ko gremo kam, uporabljamo invalidski voziček, vsak dan mora vzeti deset ali enajst tablet," našteva mama. Teh Laninih 11 tablet dnevno je samo del vsakodnevne lekarniške rutine. Za katero mora v celoti skrbeti naša sogovornica: "Za moža jih je 13, vključno z obliži, jaz jih jemljem osem, Mija pa jemlje eno za epilepsijo, vendar mora imeti zdravila za morebiten napad nenehno s seboj." Nihče od otrok se ne more vrniti v šolo, vsi za šolanje potrebujejo mamino pomoč Ob vse zahtevnejši negi treh invalidnih, težko pokretnih oz. nenehnega nadzora potrebnih družinskih članov mama že več kot leto dni nase prevzema tudi vse breme šolanja na daljavo, saj se prav zaradi svojega in očetovega zdravstvenega stanja otroci ne smejo vrniti v šolo. Težko je bilo že prej, ko je bil tak pouk dobro organiziran za vse, zdaj, ko sistemskih prilagoditev ni več, je še težje: "Ena deklica iz šole dobiva navodila in pomoč, druga nič, znajti se moramo sami. Z Larsom pa tako ali tako vse, vključno s terapijami, izvajam sama doma." Tako je breme šolanja in razvoja povsem odvisno od iznajdljivosti in vztrajnosti mame, ki pomaga vsem trem. Sploh Mija ima, odkar jemlje redno terapijo proti epilepsiji, močno zmanjšane učne sposobnosti: "Zdravila zelo vplivajo na njeno razmišljanje, razumevanje, pomnjenje. Odkar jih jemlje, so težave. Bile so že prej, ko je bil pouk v šoli, zdaj, ko smo že dobro leto doma in je vse na daljavo, pa je vse še bistveno težje." Stanovanje ni primerno, a ostali bi brez strehe nad glavo Delo negovalke, gospodinjska dela, pomoč pri šolanju na daljavo in izvajanje terapij za Larsa je toliko težje, ker živijo v sicer lepem najemniškem stanovanju, ki pa je za tako hude invalide neprimerno. Pred nekaj meseci, v času precej ostrih omejitev, so namreč zelo na hitro morali zapustiti prejšnje najemniško stanovanje, ki je bilo večje in pritlično, a druge izbire niso imeli: "Morali smo najeti to stanovanje, ker nismo imeli kam, ostali bi dobesedno brez strehe nad glavo. Vem, da ni idealno, vem, da ni primerno za invalide, vem, da ima stopnice, a druge izbire nismo imeli. Stanovanj ni." Nekaj stopnic je zanje kot gora Ta dom je bistveno premajhen zanje, dekleti imata pograd, ki je v primeru Mijinega epileptičnega napada neprimeren, zahtevno nego komaj pokretnih članov je skoraj nemogoče opraviti v miniaturni kopalnici, zato jo mama po večini opravi na postelji, ki za to ni primerno opremljena, a ustrezne nimajo kam dati. Utesnjen prostor brez mirnih kotičkov in možnosti za ustaljeni red pa pri Larsu sproža hud nemir in čustvene izbruhe. In tistih nekaj stopnic do stanovanja je zanje kot gora: "Posebej mož jih nikakor ne zmore. Čeprav se ves nasloni name in nosim večino njegove teže, ga stopnice neznosno utrudijo. Preden pride ven, bi skorajda že potreboval posteljo za počitek. Za nekoga je pet stopnic malo, za nas je pa to res hudo. Dokler ne vidiš človeka, kako se muči z njimi, s temi petimi stopnicami, ne moreš verjeti, da je to tak problem. In mi imamo kar dva taka. In še Larsa, ki ga ne moreš pustiti brez nadzora, ker zakoraka, kot da jih ni …" Včasih Lars sklene rokice in prosi za še mleka V to usodo utesnjenega najemniškega stanovanja je petčlanska družina povsem ujeta. Za selitev v primernejše namreč nimajo sredstev, očetova invalidnina je mizerna, mama ob treh hudih invalidih seveda ne more v službo: "Službo sem morala pustiti, ker so zdaj doma že trije težki invalidi. Finančno je to seveda slabo, krpamo iz meseca v mesec, za nas je tudi 20 evrov za pot v Ljubljano, kjer imamo zdravnike, zelo veliko. Vedno smo v stiski, ko je treba plačati mesečne stroške. Težava je nakup hrane, veliko je potrebujemo, predvsem mleka. Najraje bi videli, da bi se dalo vse skuhati na mleku," se v zadregi zasmeji mama: "Saj vem, da toliko mleka ni zdravo, ampak pri nas ga takoj zmanjka. Sin ga vsaj poldrugi liter porabi za pripravo kosmičev ali čokolina, pije ga tudi samega, prosi zanj, 'prosim, prosim' in sklene rokice … Tudi hčerki ga imata radi, vse mlečno imata radi. Tudi sir imata radi, samo sira si ne moremo privoščiti," je neprijetno priznati njihovi mami. Če nam kdo podari svinčnik, bomo mi lahko kupili še kakšno jajce Poleg hrane bi jim prišel prav tudi material za izvajanje terapij, ki jih potrebujejo vsi trije otroci: papir, barvice, mape, drug material, mama bi si zase in za svojo dušo zelo želela slikarski material, saj si kot nesojena slikarka potrebščin za lastno ustvarjanje seveda ne more kupiti. Želijo si družabnih iger, saj se otroci ne morejo igrati z vrstniki, Mija si močno želi kolo, prav bi prišlo tudi mami … A povsod se varčuje, že najmanjši izdatek je zanje velik, vsaka stvar je preračunana do centa: "Če nam kdo podari svinčnike, bomo s tako prihranjenim denarjem kaj kupili, pa tudi, če le eno jajce. Ali pa se bo nabralo za kakšno položnico, nekaj se bo poplačalo." Nedosegljivi, a tako želeni nutela, pica, sir … In če se najprej plačajo položnice, za hrano nikoli ne ostane dovolj, sploh ne za izpolnitev otroških želja: "Joooj, nutela, zakon, največje oči imajo takrat, ko lahko kupimo nutelo," se obraz razjasni mami, ko podoživlja otroško radost ob tem sladkem, a zanje težko dosegljivem namazu. "Pa zelo radi imajo pico, najraje od vsega bi to jedli, ampak ne moremo niti sestavin kupiti, kaj šele, da bi lahko naročili pico na dom!" Nam lahko pomaga samo čudež Najemnina, četudi je subvencionirana, je skupaj s stroški bivanja in nekaj krediti zanje neobvladljiv strošek. Stisko veča vse slabše zdravstveno stanje moža oziroma očeta, pa povsem nepredvidljiv razvoj Lanine bolezni in dejstvo, da Lars nikoli ne bo mogel samostojno živeti in skrbeti zase. Zato bi si najbolj od vsega želeli preselitev v stanovanje, kjer bi bilo življenje vsaj znosnejše: "Mi vemo, da zdravje je, kakršno je. Lahko samo prosimo, da bo boljše, in upamo, da ne bo slabše. Če bi se lahko znebili kreditov, ki nas bodo 'tepli' še tri leta ali pa če bi se lahko znebili najemnine, pa bi nam to zelo olajšalo življenje. Potem bi lahko normalno živeli. A, žal, za to ni nobene možnosti, razen čudeža," z grenkobo v glasu pove mama. To bi bila nebesa! Ne zame, za moje … In čeprav bi bilo čudež že kakršno koli izboljšanje njihovih življenj, ima sogovornica, negovalka štirih družinskih članov, ki so vse bolj odvisni od tega, koliko bo zmoglo njeno drobno, utrujeno telo, ta čudež vsaj v svojih sanjah že povsem izrisan: "Če bi imeli nekaj s kuhinjo in tremi sobicami, samo toliko, kot res potrebujemo, nič več. Pa da bi bilo povsem na ravnem in bi lahko imeli neki majhen, ograjen košček zemlje. Da bi lahko bili zunaj. To bi bila za mojo družino nebesa! Ne zame, za moje … to je želja, ki ne bo izpolnjena, ampak …" mami zmanjka besed. Mama, drobna, simpatična, pozitivna borka, neutrudna negovalka, gospodinja, terapevtka, učiteljica, pomočnica, ki povsem brez tuje pomoči vsakodnevno skrbi zanje, na svojem telesu že čuti posledice velikega psihičnega in (pre)težkega fizičnega bremena, ki ga je prevzela. Doslej je še zmogla. A brez pomoči bo ta petčlanska družina ostala povsem ujeta v usodo bolezni in v utesnjeno najemniško stanovanje. Kako pomagati? Družini Lane, Mije in Larsa lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) poslanim na številko 1919. In ker letos Botrstvo praznuje že 10. obletnico, je za uporabnike omrežij A1, T2 in Telekoma odprta tudi možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljete geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjeni znesek brez slehernih odbitkov namenjen za boljšo prihodnost te družine. Družina poleg hrane (najlažja je donacija z vrednostnimi boni za trgovine s prehrano) potrebuje tudi oblačila, dve ženski kolesi, manjšo mladinsko posteljo, material za ustvarjalne terapije, zelo pa si želijo tudi družabne igre. Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonsko številko 070/698-642, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Donacije v poljubnem znesku se zbirajo tukaj: Podatki za UPN

V obdobjih raznovrstnih kriz so stiske družin še posebej velike. Anita Ogulin, predsednica ZPM Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, poudarja, da so številni moški vsekakor tudi povsem sami sposobni prevzemati bremena vzgoje več otrok. Toda njihova dolgoletna praksa kaže, da so v hudih časih kriz in stisk praviloma ženske tiste, ki nosijo večja, težja in dolgotrajnejša bremena. Prositi za pomoč, povedati, da ne zmoreš in da sploh ne vidiš več, kako naprej, je nepopisno težko.Ženske praviloma pozneje obupajo in prej poiščejo pomoč, kažejo dolgoletne izkušnje Anite Ogulin. Prositi za pomoč, povedati, da ne zmoreš in da sploh ne vidiš več, kako naprej, je nepopisno težko"Ugotavljamo, da ženske v krizah prevzemajo preveč bremena nase, da ga ne zmorejo, da zato tudi zbolevajo," opozarja Anita Ogulin, predsednica ZPM Moste - Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo. V obdobjih raznovrstnih kriz so stiske družin še posebej velike. In čeprav so številni moški vsekakor tudi povsem sami sposobni prevzemati bremena vzgoje več otrok, njihova dolgoletna praksa kaže, da so v hudih časih kriz in stisk praviloma ženske tiste, ki nosijo večja, težja in dolgotrajnejša bremena. "Moški so v preštevilnih primerih dobesedno zamrznili, ženske so bile tiste, ki so morale po pomoč, a ta je tudi zanje predstavljala veliko breme. Prositi za pomoč, povedati, da ne zmoreš otroku dati najnujnejšega, da ne moreš obdržati ali najti službe, da sploh ne vidiš več, kako naprej, je namreč nepopisno težko." Spomni se mame treh otrok iz družine, kjer je najprej izgubil službo mož, nekoliko pozneje je izvedela, da odpoved čaka tudi njo. Čeprav so ji ponudili pomoč več programov, ki potekajo pod pokroviteljstvom ZPM Moste - Polje, je mama dan po obisku storila samomor. "Stiske žensk v času kriz so nepredstavljive in trajajo še danes." Ženske dobrobit drugih družinskih članov pogosto postavijo pred vse svoje želje in potrebe, tudi za ceno lastnega zdravja: "Spomnim se mame treh deklic, ki je po družinski tragediji ostala sama. V službo je hodila izključno ponoči, da je čez dan lahko skrbela zanje. To je trajalo nekaj let, nato je neozdravljivo zbolela tudi sama." V zadnjem letu epidemioloških ukrepov so se v stiskah znašli tudi izobraženi ljudje, ki prej nikoli niso prosili za pomoč: "Sram jih je, da ne zmorejo več poskrbeti za preživetje, čeprav so prej zmogli, morda zgolj za osnovno, a so." Vse več je resnih posledic tudi na duševnem zdravju, opozarja sogovornica: "Akademsko izobražena mamica je hkrati z izgubo službe izgubila tudi svojo socialno mrežo. Čez nekaj mesecev ni zmogla več poskrbeti ne zase, ne za gospodinjstvo, ne za svoje otroke, izgubila je stik s sabo. In takih primerov je veliko." In kadar starši iz kakršnih koli razlogov ne zmorejo opravljati svojih vlog, velikokrat breme prevzemajo stari starši, še posebej babice. Kadar to ni mogoče, pa so pogosto deklice in dekleta tista, ki prevzemajo starševske, še posebej pa gospodinjske obveznosti: "Skrbijo za sorojence in za gospodinjstvo, pogosto v želji po preživetju družine skrijejo svoje potenciale in sanje. Skrbi nas, da ti otroci ne razmišljajo več o tem, kam se bodo vpisali, kako se bodo šolali, pač pa predvsem, kako bodo lahko čim prej kaj zaslužili, da bodo lahko pomagali pri preživetju družin." Čas epidemije je številnim ženskam prinesel tudi bistveno večjo obremenitev s šolanjem na daljavo. V pred kratkim predstavljeni anketi Inštituta 8. marec z več kot 2600 sodelujočimi je namreč kar dve tretjini žensk zatrdilo, da pri šolskih obveznosti v času šolanja na daljavo otroku/-om pomagajo samo one. Več kot polovica sodelujočih je navedla, da gospodinjska dela v družini opravljajo pretežno ženske. In tudi praksa družin, ki jim pomagajo pri ZPM Moste - Polje, kaže, da so takrat, ko je zaradi bolezni otrok, starih staršev ali drugih družinskih članov potrebna nenehna nega, praviloma ženske tiste, ki prevzamejo tako breme, se odrečejo karieri, lastni službi, s tem pa postanejo tudi ekonomsko podrejene. Med epidemijo pa se je povečal tudi problem nasilja v družinah, kjer so prav tako žrtve po večini ženske. "Če se jim uspe izviti iz teh okolij in odidejo, pa pogosto postanejo žrtve revščine, ker s svojimi dohodki ne morejo preživeti." Čas različnih kriz, svetovnih, družbenih, gospodarskih ali pa samo intimno družinskih, kaže, da ženske nosijo velikanski delež bremen, a da imajo tudi izjemno moč, ob 8. marcu bodri Anita Ogulin: "Številne so dobesedno spremenile svet, ko so spremenile svoje življenje in se jim za to lahko samo poklonim! Če združimo našo moč, energije, ljubezen, če se podpiramo, verjamem, da se nam obeta lepša prihodnost!" Anita Ogulin, gostja današnje oddaje, je prav tako med tistimi, ki spreminjajo svet in ki so marsikomu spremenili svet. Tudi zato so jo v uredništvu revije Zarja Jana uvrstili med letošnje kandidatke za Slovenko leta, za izbor katere glasovanje še zmeraj poteka. Združuje pa tudi program Botrstvo, pod njegovim pokroviteljstvom od jeseni poteka tudi projekt "Botrstvo v športu". Namesto fizičnih vstopnic za ogled 60. pokala Vitranc, ki bo ta konec tedna potekal brez gledalcev ob progi, bo z nakupom virtualne vstopnice mogoče podpreti mlade športnike, ki so se znašli v stiski. Vstopnice si boste lahko zagotovili s poslanim SMS-sporočilom in ključno besedo VITRANC5 na 1919. Celoten izkupiček od vaših donacij za vstopnice bo namenjen projektu Botrstvo v športu. Hvala vsem za pomoč mladim v stiski.

Osnova šola Koper je vodilna partnerica evropskega projekta "Izzivi medkulturnega sobivanja". Osnovni cilj projekta je prispevati k razvijanju vrednot medkulturnosti ter k izboljšanju strokovne usposobljenosti vodstvenih in strokovnih delavcev v vzgojno-izobraževalnih zavodih za uspešnejše vključevanje otrok priseljencev iz drugih jezikovnih in kulturnih okolij v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Epidemija je izzive okrepila, težave poglobila. Otroci priseljenci, ki so prišli pred začetkom novega šolskega leta, so se lahko pravočasno računalniško opismenili in spoznali sovrstnike. Ostali, ki so prišli med letom, pa ne več na ta način.Osnovna šola Koper je vodilna partnerica evropskega projekta Izzivi medkulturnega sobivanja. Osnovni cilj projekta je prispevati k razvoju vrednot medkulturnosti ter k izboljšanju strokovne usposobljenosti delavcevOsnovna šola Koper je ena tistih osnovnih šol, na katero se vsako leto vpisuje večje število tujejezičnih otrok, ki slabo razumejo slovenski jezik ali pa ga sploh ne. Vseh otrok, ki se pri njih šolajo prvo in drugo šolsko leto, je v tem hipu 30. Osnovna šola Koper je tudi vodilna partnerica evropskega projekta Izzivi medkulturnega sobivanja. Glavni cilj projekta je prispevati k razvijanju vrednot medkulturnosti ter k izboljšanju strokovne usposobljenosti vodstvenih in strokovnih delavcev v vzgojno-izobraževalnih zavodih za uspešnejše vključevanje otrok priseljencev iz drugih jezikovnih in kulturnih okolij v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Strokovna koordinatorica projekta na Osnovni šoli Koper Mojca Jelen Madruša pojasni, da prihajajo tujejezični otroci v slovenske osnovne šole iz različnih kulturnih in jezikovnih okolij. V Kopru najpogosteje s Kosova, iz Bosne in Hercegovine ter Severne Makedonije. Manj pogosto prihajajo otroci iz Ukrajine, Bolgarije, Afganistana ali Sirije. "Za vsakega otroka in njihove starše si na šoli vsekakor želimo, da bi se počutili sprejete in varne. Zato iščemo in razvijamo različne prakse dela vključevanja. Za to si prizadevamo tudi v zdajšnjem projektu Izzivi medkulturnega sobivanja, ki ga strokovno vodimo in v katerega je vključenih kar 90 vzgojno-izobraževalnih zavodov iz različnih krajev po Sloveniji." Epidemija je izzive okrepila, težave poglobila. Otroci priseljenci, ki so prišli pred začetkom novega šolskega leta, so se lahko pravočasno računalniško opismenili in spoznali sovrstnike. Drugi, ki so prišli med letom, so imeli prvi stik s šolskim okoljem prek računalnika. "V septembru in oktobru so bili učenci v šolah deležni intenzivnih tečajev učenja slovenščine in pa seveda podpore pri drugih predmetih, kar se je pozneje preneslo na spletno učenje. To zagotovo ni primerljivo s tistim, ko je učenec v šoli in je pri vseh urah pouka v stiku z jezikom, se pogovarja s sošolci in učitelji, usvaja tudi neki učni jezik in ima možnost druženja z vrstniki tudi po pouku na različnih interesnih dejavnostih." Mojca Jelen Madruša poudarja, da so njihove izkušnje sodelovanja dobre. Ponekod so organizirali tudi spletni tečaji slovenščine za starše. "Vsekakor smo iskali poti in načine, ki so bili za vsakogar v danem trenutku optimalno najboljši. Skušali smo se v bistvu postaviti v čevlje teh družin ter razumeti njihova ozadja in zgodbe."  

Več kot 2600 staršev je v le šestih dneh odgovorilo na spletno anketo Inštituta 8. marec o šolanju na domu in hkrati tudi opisalo razmere in njegov vpliv na počutje in odnose v družinah. Šolanje na daljavo je namreč močno poseglo v njihovo življenje in poglobilo socialne in družbene neenakosti. To so zgodbe o izčrpanosti, tesnobnosti, apatičnosti, depresiji, občutku brezizhodnosti. Sodelujoči v anketi so opisali številne stiske ter vse prej kot idealizirano podobo življenja družin v času šolanju na domu, pravita Mark J. Užmah, član inštituta 8. marec, študent pedagogike in vodja raziskave ter strokovna sodelavka, metodologinja dr. Jasna Mažgon, profesorica metodologije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. To so tudi zgodbe o izčrpanosti, tesnobnosti, apatičnosti, depresiji, občutku brezizhodnosti, številnih stiskah ter vse prej kot idealizirani podobi življenja družin v obdobju šolanju na domuVeč kot 2600 staršev je v le šestih dneh odgovorilo na spletno anketo Inštituta 8. marec o šolanju na domu in hkrati tudi opisalo razmere in vpliv na počutje in odnose v družinah. Šolanje na daljavo je namreč močno poseglo v njihovo življenje in poglobilo socialne in družbene neenakosti. Sodelujoči v anketi so opisali številne stiske ter vse prej kot idealizirano podobo življenja družin v obdobju šolanja na domu. "To so zgodbe o izčrpanosti, tesnobnosti, apatičnosti, depresiji, občutku brezizhodnosti," pravita Mark J. Užmah, član Inštituta 8. marec, študent pedagogike in vodja raziskave, ter strokovna sodelavka, metodologinja dr. Jasna Mažgon, profesorica metodologije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Analiza odgovorov je pokazala to, na kar nevladne organizacije, šole in tudi mi v naših oddajah opozarjamo že nekaj mesecev: da je šolanje na tak način za številne družine zelo težko, da kljub javno izkazanemu zadovoljstvu pristojne ministrice tehnične možnosti za kakovosten pouk na daljavo še zdaleč niso zagotovljene vsem otrokom in da je uspešnost šolanja otrok izjemno odvisna od domačih razmer in sposobnosti staršev za potrebno pomoč. Kar 90 odstotkov anketiranih je bilo žensk, skoraj polovica pa je živela v štiričlanski družini. Oseminosemdeset odstotkov anketirancev je za otroke skrbelo skupaj s partnerjem. Če pogledamo razporeditev po spolu, vidimo, da dve tretjini žensk pravita, da otrokom pomagajo samo one, moških je le dobra petina. Zato pa skoraj tretjina (31,2 %) moških navaja, da otrokom najbolj pomaga partnerka. Evidentno je torej, da so s pomočjo otrokom pri šolskih opravilih najbolj obremenjene ženske, matere in skrbnice. Več kot polovica jih navaja tudi, da večina gospodinjskih opravil pade na njihova ramena. In kako so anketiranci doživeli te mesece šolanja na daljavo? Prilagamo nekaj anonimnih pričevanj. "Izmučena sem in ne morem več. Ko otroci zaspijo, jočem in se tresem. Grozljivka." "Iskreno ...? Sem razvalina. Živim za službo in šolo. Nimam časa za nič drugega. Težko je." "Izmučena sem in sploh ne vem, kako naj pomagam svojim otrokom, ko jih gledam tako brez volje in motivacije. Niti sebi niti njim ne znam pomagati. Mislim, da me bo to uničilo oziroma me uničuje."

Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se je otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgubo bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk, nikakor ne za neusmiljeno pridobivanje ocen"Za vsemi temi statističnimi podatki o vse večjih psihičnih stiskah otrok so posamezniki, na katere ne moremo gledati kot na manjšino, ki se bo že nekako izvlekla iz težav. Morda, dokler ta otrok ni vaš! Če je, pa pride do povsem drugačnega pogleda na ta problem. Ni treba dramatizirati, vsekakor pa je treba problem otroških in mladostniških stisk jemati izjemno resno," je jasna Nina Babič, šolska psihologinja na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, sodelavka Familylaba, predsednica ZPM Maribor in supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za otroke in mladostnike. Najprej jih moramo videti kot ljudi, nato šele kot učence Po natanko štirih mesecih se danes v šole vračajo tisti osnovnošolci in dijaki zaključnih letnikov, ki ta teden še nimajo šolskih počitnic. Vračajo se z izjemno različnimi izkušnjami, nekateri zadnje mesece niso imeli nujnih pogojev, interneta, svojega računalnika, niso imeli mirnega kotička, niso dobili pomoči bližnjih, ko bi jo potrebovali. Ne vemo, koliko otrok in mladostnikov je doživelo naraščajoče družinsko nasilje ali zlorabe, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. "Zato si je za vračanje treba vzeti veliko časa, da dobimo dober vpogled v stanje, da jih najprej uvidimo kot otroke, potem kot učence in šele nato bo na vrsti iskanje znanja." Enotna navodila in ne več priporočila so nujna Ob tem je pomembno, da se raziskovanje stanja nikakor ne sprevrže v pomilovanje otrok, saj nikakor ne gre za izgubljeno generacijo, gre pa za otroke, ki potrebujejo tenkočutno prepoznavanje stisk, ki so se morda nabrale v vseh mesecih in ki so jih otroci in mladostniki v obdobju dela prek zaslonov skoraj zagotovo skušali prikriti. "Potrebujemo čas. Vem, da obstajajo učni cilji, predpisi in zahteve po ocenah, ki so strah in trepet in ki bi morale zajeti oceno vsega znanja, vendar tega ne bomo naredili v prvem dnevu, tednu, morda tudi ne v prvem mesecu." Ocenjevanje, ne glede na morebiten zaostanek, mora biti vsaj na začetku zares drugotnega pomena, je odločna sogovornica, saj so bile prakse izvajanja pouka na daljavo po šolah izjemno različne. Zato je zdaj tudi ogromno odprtih vprašanj sploh glede ocenjevanja tistih otrok, ki imajo velike primanjkljaje že v temeljnih znanjih. "Mislim, da se nam odpira več vprašanj kot odgovorov. To je velika zmeda, ki zelo pogreša poenotenje na državni ravni, konkretnejša navodila, ki niso samo priporočila. Taka, ki bi poenotila delovanje na šolah, saj se šole znotraj t. i. 'priporočil' zelo različno znajdemo." To niso več klici pri težavah z zaljubljenostjo … Šolanje na daljavo je vsaj na začetku predvsem najstnikom ustrezalo, številnim je bilo lažje, ker so lahko dlje spali, lažje dobivali boljše ocene, lažje razpolagali z obveznostmi in časom, a je bilo večini z vsakim tednom vse težje, celo tistim zelo uspešnim učencem, opisuje šolska psihologinja Nina Babič, ki stiske mladostnikov pozna tudi kot predsednica ZPM Maribor in kot dolgoletna supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za mlade. "To niso več klici o zaljubljenosti, težavah z ocenami ali kako naj kakšno novico povedo staršem, pač pa gre za anksioznosti, tesnobne napade, samomorilne težnje, nasilje in zlorabe vseh vrst in ko si v stiku s temi zgodbami, so statistični podatki nepomembni." Toda tudi ti niso več tako minorni. Po ocenah psihiatrov bo vsaj desetina, morda celo petina otrok čutila dolgotrajne psihične posledice, tudi hude, kar pomeni, da jih je v vsakem razredu vsaj nekaj. In za vsakogar nam mora biti mar. Tudi učitelji so samo ljudje, ki jih je epidemija prav tako zaznamovala Zdaj bo naloga, kako prepoznati stiske, učne primanjkljaje, kako zapolniti vrzeli v znanju, motivirati za delo, znova v veliki meri naložena učiteljem. Med katerimi so številni prav tako izčrpani od poučevanja na daljavo, skrbi za lastne otroke in so, kot rečeno, še brez ustreznih navodil, kateri balast dokončno oklestiti iz šolskih obveznosti. "Papir prenese vse, zelo lahko je napisati, kako bo pouk organiziran, kaj vse bodo učitelji diferencirali, organizirali, kako individualizirali načrte za tiste z velikim primanjkljajem znanja. V praksi pa moramo nujno upoštevati, da so bili tudi učitelji med karanteno v podobnem položaju, poleg pouka na daljavo, ki je njihovo delo, obremenjeni še s svojimi otroki, zgodbami, vsem, kar se je dogajalo. Zdaj pa pričakujemo, da vse to odložijo in vstopijo v učilnico polni znanja, sposobnosti in spretnosti, da obvladajo vse, kar se je otrokom zgodilo. Mislim, da je to izjemno težko pričakovati in je zelo odvisno od posameznika. Ob tem pa ne pomaga, če je javnost, če so starši kritični do njih in ima velika pričakovanja, ne pa tudi razumevanja, da so samo ljudje. Mislim, da vsi trenutno dajemo od sebe najboljše, kar zmoremo," je (samo)kritična Nina Babič. Od otrok zdaj pričakujemo ravnanja, ki jih tudi sami pogosto ne zmoremo Način in hitrost vračanja v šolsko rutino sta zdaj izjemno pomembna in morata biti skladna z realnostjo, še opozarja. "Otroke zdaj pošiljamo v 'boj' in od njih pričakujemo tudi stvari, ki jih morda tudi sami ne bi zmogli – da bodo 'padli noter', osvojili ritem vstajanja, sodelovanje, da se bodo zlahka odlepili od virtualnega sveta, da bo vračanje nazaj potekalo gladko in seveda pridobili ocene, kot si jih vsi želimo. Da bodo skratka delovali, kot da se nič ni zgodilo." Ob tem vselej pomislimo, koliko od naštetega sploh zmoremo odrasli, predvsem pa verjemimo v svoje otroke, da bodo zmogli, saj sta razpoloženje in spodbuda doma v takih trenutkih izjemnega pomena. "Kako lahko ob tem najbolj zamočimo? Zagotovo tako, da smo, šolniki in starši, samo storilnostni birokrati, ki bomo naredili vse, da pri otrocih samo 'naredimo kljukice' tam, kjer bi pač kljukice morale biti. Takrat lahko najbolj zamočimo, ker spregledamo vse, kar otroci pravzaprav so."

Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.Že pred epidemijo sta dve tretjini ustvarjalcev na področju kulture živeli pod pragom revščine"Težko je biti mama, učiteljica,  gospodinja in hkrati razmišljati o tem, kako in kje zaslužiti karkoli, da ohraniš družino pri življenju in otrokom zagotoviš zgolj najnujnejše, topel dom in hrano. Sploh ne govorimo o velikih materialnih stvareh, potrebujejo pa varnost in čustveno stabilnost, pri kateri zaradi vse te negotovosti vsi stopamo po njenem robu. Ali čez," je iskrena Inga Remeta, diplomirana socialna delavka, direktorica gledališča Glej in predsednica društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija. Med zaposlene ali samozaposlene v kulturi sodi cela paleta umetnikov, ustvarjalcev in podpornih izvajalcev, umetniških dogodkov in vsebin, izvedba teh pa je močno omejena že skoraj leto dni. Kljub temu pa jim niz protikoronskih zakonov skoraj nikakor ni pomagal. Zaposleni in samozaposleni v kulturi so sicer upravičeni do prejemanja temeljnega  dohodka oz. nadomestila za čakanje na domu - tako kot zaposleni v drugih panogah -, vendar do te pomoči še zdaleč niso upravičeni vsi, ki jim kultura pomeni kruh. "Ugotavljamo, da imamo mnogo nevladnih organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi in kot sami veste, so bile pomoči v vseh protikoronskih paketih namenjene tistim, ki imajo število zaposlenih ljudi od enega dalje. Ravno ta segment ostaja praznih rok. Razmišlja se o tem, kako pomagati tudi tem, bomo pa videli, če bomo našli kakšno. Segmentu organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi, ni uspelo dobiti nobene pomoči, niti za obratovalne stroške niti dodatnih finančnih inekcij, kot so jih dobila mnoga podjetja." "Že pred epidemijo in težavami, ki jih je doprinesla epidemija, sta dve tretjini samozaposlenih na področju kulture živeli pod pragom revščine. Kaj se bo zgodilo sedaj oz. kakšna številka bo sedaj v času epidemije in po njej, je pa še vedno zelo velik vprašaj in ravno zaradi tega vprašaja se borimo, se trudimo našim odločevalcem in vladi razložiti, da ta sektor nujno potrebuje premišljene mehanizme, s katerimi bi se lahko delovanje ohranilo in spodbudilo za vnaprej," je stvarna Inga Remeta. Po dolgih mesecih čakanja so ob koncu lanskega leta sicer večinoma bile izplačane mnoge že zdavnaj zapadle obveznosti države in lokalnih skupnosti, a prihodnost je  izrazito negotova. Predvsem zato, ker je prihodnost tako grozljivo negotova kot še nikoli v času samostojne države. K temu dodatno pripomore dejstvo, da je preživetje mnogih ustvarjalcev v kulturi odvisno tudi od razpisov. Za katere pa je tudi letos nejasno, kdaj bodo ter kako in v kakšnem času jih bo sploh mogoče realizirati. "Ljudje so lačni. Pa nočem, da to zveni, da delavci in delavke v kulturi vpijemo, ker se ne počutimo sposobne, da sami sebe preživimo. Daleč od tega. Mislim, da govorimo o sektorju, ki je zelo intelektualno podkrepljen, imamo zelo profesionalne in sposobne ljudi. Ampak ko ti je odvzeta možnost dela, razvoja in izvajanja vsebin, ki so tvoja služba, se res znajdemo v strašnih zagatah." Inga Remeta še dodaja, da ljudje dejansko so lačni: "Razlika med kulturno panogo in ostalimi gospodarskimi panogami je to, da ostale bodo slej ali prej prišle na zeleno vejo in bodo začele izvajati svoje vsebine, mi pa še nekaj časa ne bomo oz. se bomo zelo aktivno ukvarjali s kriznim managementom in bojem za umestitev na pravo mesto znotraj družbe in vrednot v družbi, v kateri živimo." Že dolgo stanje v kulturi, vključno s finančno varnostjo družin, ki jim kultura reže kruh, ni bilo tako težko in negotovo. Ker se s koncem epidemije bližajo tudi konci moratorijev na kredite, izvršbe,  deložacije in druge obveznosti, bo  letos v hudi stiski nedvomno še več družin oz otrok kulturnih ustvarjalcev. Zato v humanitarnih organizacijah, tudi ZPM Moste polje, ki vodi program Botrstvo, pozivajo, naj pomoč za svoje stiske poiščejo čim prej, saj so tako bistveno lažje rešljive. Kultura nas resda na različne načine nedvomno vse hrani, kar pa žal ne pomeni, da v letu 2021 lahko nahrani otroke tistih, ki jo ustvarjajo.

Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja, opozarja psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok, Lunina vila, Nina Kočar. Poskušajmo si predstavljati otroka, h kateremu vsak večer nekdo pride, ga pretepe ali spolno zlorabi, on pa nima možnosti poklicati na pomočŠolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja. "Vemo, da se velika večina zlorab, od 80 do 90 odstotkov, dogaja znotraj družinskega kroga. Kar pomeni, da ima otrok sovražnika oz. storilca doma. V teh primerih je šola ali vzgojno-izobraževalno okolje predstavljalo nek varovalni dejavnik, varno okolje, kjer je otrok dobil podporo ali pa je bil vsaj varen pred tem nasiljem. Ko so začeli veljati ukrepi, smo te otroke spregledali. Pozabili smo na to, da jih v imenu preprečevanja zdravstvenih težav potiskamo v žrelo, kjer se njim dogajajo grozote, ki si jih mi težko sploh predstavljamo. Že brez epidemije tej otroci doživljajo grozote, ki jih nihče ne bi smeli. Tudi, ko gredo v šolo, je to še vedno pol njihovega dneva. Že takrat jih pozabljamo. Sedaj pa so njihove stiske še toliko bolj očitne." - Nina Kočar, psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok Lunina Vila Otrok, ki so spolno zlorabljeni, je še vedno veliko. Rezultati raziskav, ne samo v Sloveniji, tudi v tujih državah, konsistentno kažejo, da se spolno zlorabljen vsak peti otrok ali vsaka četrta deklica in vsak šesti deček: "Številke so ogromne, so grozljive. In na vse te otroke smo sedaj pozabili."  Klicev za pomoč je vsak dan več, tako v zdravstvenih, socialnih kot v nevladnih ustanovah. Posledice pa so vse težje, saj ti otroci, ne glede na to, ali gre za psihične, fizične ali spolne zlorabe, živijo v neprestani napetosti, negotovosti in v strahu. "Zlorabe se dogajajo. Zloraba se ne zgodi enkrat, ampak je to nekaj, kar se ponavlja. In če se to otroku dogaja celo njegovo otroštvo, je za njega to normalno in je to način, kako on dojema ljubezen. Kot se mi objamemo, ko ti je nekdo blizu, je otroku eden izmed načinov izražanja ljubezni tudi neprimerno dotikanje ali pretep. To so zgodbe, ki ti razparajo srce." Zaradi pomanjkanja strokovnjakov, a tudi pomanjkanja razumevanja, kako obsežen in pogost in dolgoročno uničujoč problem so zlorabe, bodo žal tudi po epidemiji stiske mnogih otrok in mladostnikov ostale neprepoznane in brez strokovne pomoči. Nina Kočar jim sporoča: "Neskončno žal mi je, da ste trenutno v takšni situaciji. Nismo pozabili na vas, tukaj smo, da vam pomagamo. Če le lahko, prosite za pomoč, poskusite stopiti v stik z nekom, ki mu zaupane in ne glede na vse, da ste neskončno vredni in da ste zaklad, ki ga moramo paziti."

Rekordno visoka smrtnost v decembru in nasploh visok smrtni davek epidemije med starostniki je mnoge svojce soočil tudi z visokimi stroški pogrebov. Ki jih v največji večini primerov krijejo sami. Odkar je t.i. pogrebnina pred sedmimi leti prenehala biti pravica iz zdravstvenega stanovanja in je bila spremenjena v socialni transfer, se je namreč število upravičencev močno znižalo. Zdaj so do nje upravičeni le tisti svojci, ki so na dan smrti pokojnega prejemali denarno pomoč ali varstveni dodatek oz. dokazano živeli z zelo nizkimi dohodki. Kadar preminuli umrejo brez bližnjih sorodnikov ali ga ti ne zmorejo plačati, je za pogreb dolžna poskrbeti občina. A ta takrat tudi v celoti odloči, kakšen naj bo pogreb, kar znova lahko prinaša celo paleto stisk. S smrtjo starostnikov, ki so bili vključeni tudi v njihove programe, se pogosteje soočajo tudi člani mariborskega društva Humanitarček. V projektu Vida opozarjajo tudi na dostopnost do pogrebnin.Rekordno visok smrtni davek epidemije je mnoge svojce soočil tudi z visokimi stroški pogrebov, nekateri jih tudi ne zmorejo plačati. V društvu Humanitarček opozarjajo tudi na tovrstne stiskeV naši kulturi je pogrebna slovesnost izjemno pomemben obred, zato  starostniki tudi leta dolgo varčujejo zanj. Toda življenje včasih zavije svojo pot in vse več starostnikov zaradi izjemno nizkih dohodkov in zapletenih družinskih odnosov živi v hudi revščini. Rekordno visoka smrtnost v decembru in nasploh visok smrtni davek epidemije med starostniki je mnoge svojce soočil tudi z visokimi stroški pogrebov, ki jih v največji večini primerov krijejo sami. Še do leta 2014 je vsakemu umrlemu z zdravstvenim zavarovanjem ob smrti pripadala pogrebnina. Po njegovi smrti jo je lahko z zdravstveno kartico pokojnega pri izbranem pogrebnem podjetju vnovčil kdor koli je pač urejal pogreb, njena višina pa  naj bi zadostovala za najbolj osnoven pogreb. Pred dobrimi 7 leti pa je to prenehala biti pravica iz zdravstvenega stanovanja, postala je socialni transfer in od takrat se je število upravičencev močno znižalo. Zdaj so do nje upravičeni le tisti svojci, ki so na dan smrti pokojnega prejemali denarno pomoč ali varstveni dodatek oz. dokazano živeli z zelo nizkimi dohodki. Kadar preminuli umrejo brez bližnjih sorodnikov ali ga ti ne zmorejo plačati, je za pogreb dolžna poskrbeti občina. A ta takrat tudi v celoti odloči, kakšen naj bo pogreb, kar znova lahko prinaša celo paleto stisk. "Pogrebnina in posmrtnina sta dve pomoči, ki sta na voljo ljudem ob izgubi svojcev. Seveda, če ne presegajo raznih cenzusov. Pogrebnina je v višini nekaj čez 800 €, posmrtnina pa je znesek kot izredna socialna pomoč svojcem ob smrti člana njihove družine, ki je v pol manjšem znesku. Skupaj lahko dobijo 1200 €, kar je morda že dovolj za kak skromen pogreb." - Mišel Ristov, član društva Humanitarček in socialni delavec Od 1. 1. 2014, odkar ta zakon velja, je število izplačanih pogrebnin močno upadlo. Posmrtnina je socialna pravica, ki  ni odvisna od tega, kako reven je bil pokojni, ampak od tega, kako reven je sorodnik, ki organizira pogreb. Do nje niso upravičeni  svojci, ki presegajo cenzus lastnih dohodkov, ki niso najmanj v 2. dednem redu, prav tako ne sosedje, prijatelji ali znanci, ki se morajo zato pri zagotavljanju sredstev za pogreb znajti kot vedo in znajo: "Tukaj se stvari zapletejo, saj imamo ljudi, ki nimajo svojcev, pa bi lahko kak nečak ali pa kdo lahko uveljavljal te zadeve, ampak ker za evro ali dva presega ta cenzus, ni upravičen do ničesar. Potem ljudje jemljejo tudi kredite, da poravnajo pogreb. Večkrat pridemo v praksi do tega, da nekdo najprej reče, da bo urejal pogreb za nekoga od svojih bližnjih, pa si potem enostavno premisli." "Imeli smo primer gospoda, ki ni zmogel plačati za svojo ženo, pa se je potem skušal dogovoriti s pogrebnim podjetjem, da bi plačal to na obroke. Ker pogrebna podjetja velikokrat razumejo stiske ljudi, so mu šli na roko. Ampak potem se zavleče tudi ta proces, da se on dokončno poslovi od svoje žene in lahko traja tudi po dve ali tri leta, ker si je moral razdeliti zadevo na toliko obrokov. To je nekaj, kar potem tudi svojcem ne da miru, ker se morajo poslavljati od svojih bližnjih dalj časa." Če je starostnik že vključen v katerega od programov društva Humanitarček, društvo ob njegovi smrti prevzame podobno vlogo kot svojec Povsem drugače je, kadar pokojni nima bližnjih svojcev, ki so pokojnika dolžni pokopati. Če je tak starostnik morda že vključen v katerega od programov društva Humanitarček ali v sicer izjemno redke nevladne organizacije, ki so pripravljene prevzeti organizacijo in stroške pogreba, ob njihovi smrti društvo prevzame  podobno vlogo kot svojec - po potrebi tudi pri njegovem plačilu. Kadar pomoči društev, znancev ali koga drugega ni, kadar gre za brezdomca, pogosto pa tudi, kadar gre za starostnika, ki s pomočjo plačila občine živi v domu za starejše, pogreb naroči in plača občina, kjer je pokojni živel. Neformalno je to poimenovano socialni pokop: "Gre za neke vrste najcenejše izvedbe teh pogrebov, ki se jih z leti dela vedno več. Vsaj v praksi naletimo na ljudi, ki nimajo nikogar, ki bi za njih urejal pokope." Kadar je naročnik pogreba občina in gre za tako imenovani socialni pogreb, občina tudi v celoti odloča o načinu pokopa. Ponekod gre za hrambo žare v skupnem prostoru, ponekod za pokop v skupni občinski grobnici, ponekod za raztros, ponekod pa kljub plačilu občine dovoljujejo pogreb v družinski grob pokojnega, če ta seveda obstaja. Toda tudi tam, kjer ob tovrstnem pogrebu dovolijo prisotnost svojcev oz. se ta opravi v zasebni grob, je sama slovesnost praviloma precej skromnejša kot smo je v naših krajih vajeni. Bistvenega porasta finančnih stistk svojcev ne zaznavajo Kljub bistveno višjem številu pokopov in kljub statističnim podatkom, ki kažejo, da si že leta 2019 skoraj 40 % slovenskih gospodinjstev ni moglo privoščiti nepričakovanega izdatka 650 €, v dveh največjih slovenskih pogrebnih podjetjih pravijo, da bistvenega porasta finančnih stisk svojcev ne zaznajo in da tudi število "socialnih pokopov" ne narašča sorazmerno s številom pokopov. Kot kaže, je pogreb bližnjega še vedno življenjski dogodek, za katerega se ljudje zadolžijo, ne da bi za to izvedel kdo zunaj družinskega kroga. Kljub temu, da je tudi najbolj osnovni oz. socialni pogreb zmeraj tudi dostojanstven, pa se tudi pogrebniki močno strinjajo  z društvom Humanitaček, da je bila prejšnja ureditev za pokojnikove bližnje bistveno bolj sočutna in da bi avtomatizirana dodelitev posmrtnine znova morala biti  zadnje dejanje države v razmerju do državljana. Odgovor Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve glede sprememb pri izplačilu pogrebnin: Z Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve so sporočili, da o spremembah izplačila pogrebnin ne razmišljajo, saj tudi ne zaznavajo večjega števila vlog za pogrebnine, morda tudi zato, ker je vlogo mogoče vložiti do 1 leta po smrti pokojne osebe. Takih vlog je zdaj v povprečju okoli 440 mesečno. Poudarjajo pa tudi, da  za izredno denarno socialo pomoč  kot pomoč pri plačilu pogreba lahko zaprosijo tudi tisti, ki sicer do pogrebnin niso upravičeni.

Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične. Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 odstotkov več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora"V Avstraliji, kjer so imeli v oktobru in novembru sedem tedensko zaprtje šol, so imeli še višje številke, ne samo tistih po življenje ogrožajočih stanjih, pač pa tudi zaradi hujših samo poškodbenih vedenj, iskanja urgentne pomoči, zaradi duševnih stisk. Pomoč je  poiskalo do 70% mladostnikov več kot običajno." Toda Avstralija ima neprimerno bolj dostopno mrežo pomoči: "Mi jih nimamo niti kam napotiti." Že zdavnaj sprejet, a nerealiziran nacionalni načrt duševnega zdravja bi moral biti med najvišjimi prioritetami te družbe celo v času epidemije, saj so duševne stiske njen izjemno pomemben del. "V svetu temu pravijo 'drugi epidemijski val', po epidemiji okužb še epidemijo težav na področju duševnega zdravja, še posebej pri mladih," opozarja dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana. Zdaleč ne več samo otroci iz socialnoekonomskega roba Če so strokovnjaki ob prvem valu opozarjali predvsem na stiske otroke iz socialnega roba, ki niso imeli opreme in starševske podpore za spremljanje pouka na daljavo, so zdaj v stiskah že tudi povsem nove skupine: "Zdaj prihajajo na površje tudi vsi ostali otroci, tisti, ki so slabše socialno vključeni, ki socialnega kontakta ne zmorejo vzdrževati niti prek spleta, ki slabše odporni na stres, imajo učne težave. Ti vse bolj zaostajajo pri učni snovi oziroma navidezno in delno sledijo dogajanju, v resnici bodo pa zaostanki zelo veliki!" Na kliniki vidimo le tiste z najhujšimi poškodbami, znamo zaznati vse ostale? Otroci svoje  stiske zelo različno izražajo, najbolj ogrožajoče oblike jih pripeljejo tudi  do hospitalizacij: "Veliko je tesnobnosti, negotovosti, skrbi, nihanj v razpoloženju, nekateri izgubljajo dnevni  ritem, težko sledijo pouku in tempu, ki je sicer od šole do šole različen, težava je tudi v prekomerni uporabi različnih digitalnih medijih, tudi pozno v noč. Na naši kliniki opažamo porast otrok z izjemnimi podhranjenostmi kot posledico novo nastalih motenj hranjenja, predvsem anoreksije. To so tesnobni otroci, ki v teh negotovih  razmerah ne zmorejo obvladovati življenja iz dneva v dan. Toda srečujemo se le s tistimi otroki, ki kažejo zares opazne telesne znake svojih stisk kot so denimo poskusi samomora, po sestradanosti. To nam govori, da najbrž tistih stisk, ni navzven niso opazne, niti ne zaznavamo," na ogromen problem v ozadju opozarja dr. Anderluh.  Nikakor ne sodimo le po sebi ali po svojih otrocih Morda je komu težko razumeti, kako lahko sprememba v načinu šolanja vpliva na denimo prehranske motnje, rezanje, druge vrste samo poškodovanja, a psihiatrinja pojasnjuje, da smo ljudje pač različno odporni in različno opremljeni za spopad s stresom, zato pri nekom posledic skoraj ni, drug pa pristane v bolnišnici. Je pa včasih prav presunljivo, kako izjemno malo empatije je del družbe sposoben razviti do mladih. Tudi z omalovaževanjem njihove stiske, češ da so mladi nekoč še kaj hujšega preživeli brez posledic, mladi s težavami pa da so pomehkuženi produkti slabe starševske vzgoje: "Mislim, da včasih preveč sodimo po sebi, da si težko predstavljamo, da v naši državi živijo drugačni otroci, v drugačnih razmerah z drugačno starševsko podporo in da je situacija, kot je ta, vse razlike samo še poudarila. Zelo je krivično, če na podlagi izkušnje svojih otrok prezremo izkušnjo vseh ostalih." Takšno stanje lahko pusti tudi trajne posledice na razvoju možganov Predvsem pa – bodimo bolj pozorni na prezrte stiske mladostnikov. Čeprav jih tudi sicer obtožujemo, da se s prijatelji raje družijo virtualno kot v živo, je stik v živo zanje izjemno pomemben: "Ker je to njihova bistvena razvojna naloga. Adolescenca je čas, ko začnejo veliko bolj ceniti odnos z vrstniki kot odnose znotraj lastne družine, kar jim nato pomaga odpreti vrata v svet. To je njihova biološka potreba, možgani so odvisni od medosebnih odnosov, vrstniških odnosov, vrstniških izkušenj. Kar se jim je zgodilo, je zelo nenaravno in v tujini že potekajo poglobljene raziskave o tem, kakšne bodo posledice na možganih, če bo to stanje trajalo dlje časa, saj digitalni stiki nikakor ne zajemajo vsega, kar predstavljajo stiki v živo. Tudi šola je bistveno več kot le učenje novih  snovi in z učenjem na daljavo je učenje nekih drugih bistvenih razvojnih nalog pa je zelo potisnjeno na obrobje." Vračanje v običajen šolski proces bo zelo dolgotrajno Vračanje v šole samo po sebi ne bo rešilo različnih stisk, sploh, če se bo vse vrtelo le okoli tega, kako pridobiti ocene, otroci se namreč zavedajo, kako različno uspešni so bili pri pridobivanju znanja, poudarja dr. Anderluh: "Otroke to zelo skrbi, zato se mi zdi zelo pomembno umirjati situacijo in tudi učitelje pripravljati na prepoznavanje stisk, s katerimi se bodo  otroci vračali v šole.  Tudi vračanje je namreč proces, ki bo terjal vsaj tako dolg čas prilagajanja, če se želimo izogniti valu novih stisk." Vendar pa breme počasnega in empatičnega vključevanja v običajni šolski proces v šolah nikakor ne sme pasti le na šole in učitelje, potrebujemo tudi spremembe odločevalcev na sistemski ravni: "Treba je razmisliti o standardih znanja, mislim, da se vsi zavedamo, da tako učenje ni bilo enako učinkovito kot je v šoli. Kako bodo to naslovili, je v rokah strokovnjakov za šolstvo. Ato je zelo velika stvar, ki visi nad vsemi otroki, a tudi nad učitelji. Mislim, da to šolsko leto ne more biti zaključeno kot običajno leto in da je treba najti nek sistemski odgovor na to, kar se nam je zgodilo." Poiščite pomoč, četudi je ta (še) težje dostopna Iskanje pomoči je še težje kot v časih pred epidemijo, a nikakor nemogoče. Prvi korak so zagotovo strokovne službe v šoli,  vsaj na daljavo so dostopni tudi centri za pomoč otrokom in mladostnikom in tudi nekatere svetovalnice nevladnih organizacij. Če to ne zadostuje, pa je treba poiskati pomoč pri otrokovem pediatru oz. šolskem zdravniku, ki bo ob presoji, da gre za življenjsko ogrožajoče stiske, otroka napoti po urgentno pomoč tudi na Pediatrično kliniko.

“Če so otroci v okolju, kjer manjka socialnih dejavnikov in se morajo soočiti z nefunkcionalnostjo staršev, to enostavno ni zdravo za njih.” Majda Marinšek je socialna delavka na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Opozarja, da ima šolanje na daljavo trajne posledice, ki bodo državo drago stale. Razslojevanje ne deli otrok po njihovih sposobnostih, ampak po razmerah, v katerih živijo. “Družinam, ki imajo več materialnega kapitala, znanja in vedenja, zakaj je izobraževanje pomembno, gre bistveno lažje kot tistim, ki tega nimajo. Njim gre čedalje težje.”Izobrazba je eden najpomembnejših dejavnikov premagovanja revščine in pri šolanju na daljavo ta nikakor ni enako dostopna vsem"Razslojevanje je odvisno tudi od tega, kako družina deluje, kako je materialno preskrbljena, kako so starši izobraženi, ali imajo voljo in zmožnosti pomagati otrokom, jim je sploh pomembno, kako uspešen je otrok v šoli, je otrok v družini vrednota ali ne? Da ne govorimo o zasvojenostih, bolezni in nasilju v družini. Povsem drugače je, če si doma miren in vesel starša, ko ga vidiš, ali pa okameniš že, ko ga slišiš, ker ne veš, kaj bo sledilo. Kaj je z otroki, ki živijo v tujejezičnih družinah, kjer starši sploh ne govorijo slovenskega jezika? Kako pouku sledijo njihovi otroci, ki morda kaj malega razumejo, kako sledijo navodilom, kdo jim pomaga?" Na  vsakodnevne stiske otrok opozarja Majda Marinšek, socialna delavka v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Rekordno dolg čas šolanja na daljavo ustreza le še redkim otrokom, praviloma tistim, ki imajo doma izjemno dobre pogoje za tako šolanje oziroma ki se v šolskem okolju iz različnih razlogov ne počutijo dobro. Za otroke, ki živijo v nefunkcionalnih družinah ali nespodbudnih okoljih, pa tako dolgo šolanje, za katero pogosto nimajo niti osnovnih pogojev, že prinaša velike stiske. Nekateri so nad šolanjem na daljavo že obupali. "Potem je tukaj še strah, ki ga otroci občutijo ob tem, ko vidijo žalostne in zaskrbljene starše. Čas je zelo negotov, doživeli so že veliko izgub: izgube službe, dohodka, premoženja, izgube bližnjih. Otroci skušajo starše potolažiti, prevzemajo vloge skrbnikov, kar se ne bi smelo dogajati. In vse to se ne bo končalo ob vrnitvi v šole, zato opozarjam, da bodo te stiske vztrajale. Epidemija le še poglablja razlike in stiske otrok, ki prihajajo s socialno-ekonomskega roba." V družinah z zelo nizkimi dohodki in življenjem na robu ali pod robom revščine so težava tako opremljenost z računalniki in drugo nujno opremo ter uporaba te opreme, in tudi zmožnost staršev pomagati, ko se zatakne pri razumevanju snovi in pri učenju. Če otroci pomoči ne dobijo, se začnejo čutiti nesposobne, sprašujejo se, kaj je z njimi narobe, predvsem pa ne dobijo potrditve, da so lahko tudi oni uspešni, to pa je nekaj, kar potrebuje prav vsakdo. Prisotnost pri pouku prek spleta – ponekod zahtevajo nenehno vklopljeno kamero in mikrofon – pomeni tudi globok zarez v intimo in razgaljanje razmer, v katerih otrok živi in ki so prej lahko ostale skrite. Nemogoče je skriti premajhno in hrupno stanovanje, slabo internetno povezavo, izpade elektrike – vse to pa vpliva na otrokovo sodelovanje v procesu šolanja. Izkušnje iz prejšnjih kriz kažejo, da otroci prevzemajo velik del bremena, tudi finančnega, da šolanje podredijo honorarnemu delu in čimprejšnji zaposlitvi prilagajajo poklicne izbire, tudi če bi se z lahkoto šolali na univerzitetni ravni. Vsak dan šolanja na daljavo manj privilegirane in bolj ranljive otroke vse bolj ločuje od možnosti, ki jih imajo premožnejši vrstniki, in od uspehov, ki jih ti lahko dosegajo predvsem zaradi dobre podpore. "Šolanje v šoli otrokom iz nespodbudnih domačih okolij lahko zelo pomaga," argumentira Majda Marinšek. K razslojevanju pripomore tudi to, da v šoli na daljavo ni obšolskih dejavnosti, krožkov, pevskih zborov, popoldanskega nogometa, skratka dejavnosti, pri katerih lahko tudi učno manj uspešen otrok izkaže svoje močne plati in tako skompenzira morebitni neuspeh pri ocenah. Dolgotrajnejše stiske, anksioznosti, osamljenost in izoliranost od  vrstnikov otroke lahko pelje tudi do agresivnega in samopoškodovalnega vedenja ter dokazano povečuje poznejšo nagnjenost k resnejšim duševnim stiskam tudi v odrasli dobi. Poleg tega pa so otroci izpostavljeni tudi večji verjetnosti za zasvojenost z zasloni, pa tudi za zlorabe prek spleta. Zato bi pri tehtanju sorazmernosti ukrepov in določanju, kdo so najranljivejši členi v tej epidemiji, morali bistveno bolj upoštevati tudi nepopravljivo škodo, ki jo doživljajo otroci in mladostniki. Stiske otrok, ki jih zdaj ne preprečujemo, bodo za državo dolgoročno tudi bistveno dražje. Izobrazba je eden od najpomembnejših dejavnikov premagovanja revščine in pri šolanju na daljavo nikakor ni enako dostopna vsem. Je pa tehnologija, s katero so družine tudi ob pomoči humanitarnih organizacij zdaj že bolje opremljene, morda lahko pot do pomoči. Kam se obrniti po pomoč? Prek spleta je mogoče dobiti inštrukcije na daljavo, razbremenilne pogovore, dostopni so spletni forumi, svetovalnice, omrežja in skupine za samopomoč. Mladostnikom so namenjeni  spletni portali, kot so To sem jaz, Živživ in TOM telefon. Svetovanje na daljavo pa poteka tudi v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor.

Med več kot 8.500 botri, ki so v desetletju obstoja programa Botrstvo botrovali kateremu od več kot 10.400 otrok iz vse Slovenije, je tudi naš sogovornik, gospod Branko. Botrstvo razume kot svojo človeško dolžnost in tudi kot misijo, v katero želi vključiti čim več tistih, ki bi zmogli pomagati najranljivejšim – otrokom v stiski. Več informacij, kako pomagati, najdete na boter.si, pomoč pa je tudi poslan SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919. Hvala vsem, ki pomagate."Imel sem občutek, da je to moj otrok, ki čaka na mojo pomoč," je po opisu svoje varovanke začutil boter Branko, eden od več kot 8500 botrov, ki so otrokom pomagali v desetletju obstoja Botrstva v SlovenijiMed več kot 8500 botri, ki so bili v desetletju obstoja programa Botrstvo za botra kateremu od več kot 10.400 otrok iz vse Slovenije, je tudi naš sogovornik, gospod Branko. Botrstvo razume kot svojo človeško dolžnost in tudi kot misijo, v katero želi vključiti čim več tistih, ki bi zmogli pomagati najranljivejšim – otrokom v stiski. Program Botrstvo je jeseni dopolnil deset let in zdelo se je, da bo prav deseto leto najlažje in najbolj optimistično, a se je zasukalo prav nasprotno. Predvsem v drugem valu epidemije so ukrepi odnesli nepričakovano veliko dohodkov in načrtov za prihodnost, a glavni val težav sploh še ni udaril – čakajo nas namreč še sprostitev moratorija na kredite, konec subvencij dohodkov, stečaji, izvršbe, osebni stečaji, tudi izgube domov in podjetij, številne stiske in težave z duševnim zdravjem, na katere smo že dolgo let pripravljeni slabše, kot smo bili na epidemijo bolezni. Poziv ljudem, naj pomoč poiščejo čim prej, preden postanejo še težje rešljive, bo zato zelo pomemben, prav tako kot bo pomembna pomoč, ki si ji bomo ponujali ljudje med seboj. Poziv ljudem, naj pomoč poiščejo čim prej, preden postanejo še težje rešljive, je zato zelo pomemben. Prav tako, kot bo pomembna pomoč, ki si ji bomo ponudili ljudje med seboj. Na Botrstvu pa bodo ob ponujanju vsestranske pomoči še naprej opozarjali, da najranljivejši in žrtve te epidemije še zdaleč niso le tisti, ki jim je virus kakor koli prizadel zdravje. Več informacij o tem, kako lahko pomagate, najdete na boter.si, pomoč pa je tudi poslani SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919. Hvala vsem, ki pomagate.

Že več kot dva meseca so poleg šol zaprti tudi dijaški domovi in bodo takšni ostali tudi v začetku prihodnjega leta. Za nekatere dijake je to izjemno težko, saj v teh domovih ne živijo zgolj zato, ker je njihov kraj šolanja preveč oddaljen od doma, pač pa neredko tudi zato, ker je njihov dom vse prej kot varen in spodbuden kraj. Zaprtje dijaških domov je zanje še toliko težje. Le v nekaterih so smeli ostati dijaki, ki doma nimajo primernih razmer in možnosti za šolanje na daljavo. Med njimi je tudi 18-letna Ana. V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kak Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos. Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 lis BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji čarovna zima, Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski."Skoraj vse najslabše stvari so se mi zgodile v decembru. Težko je gledati srečne družine, ko sam nimaš ravno najboljših razmer," pove dijakinja, ki zaradi nespodbudnih razmer v družini živi v sicer zaprtem dijaškem domuV sicer zaprtih dijaških domovih so lahko ostali le posamezni dijaki z nemogočimi družinskimi razmerami. Med njimi je Ana, ki se je v želji po uspešnejšem koncu šolanja jeseni preselila v dijaški dom, a od staršev ne dobiva nikakršne pomoči, zato prazniki in prihajajoče leto prinašajo veliko negotovosti … "Ko sem bila prvih nekaj koncev tedna sama v zaprtem dijaškem domu in nikogar nisem videla, sem se na vso moč razjokala, skoraj panični napad sem imela. Potem sem se pa sčasoma navadila, si naredila neki svoj red. Večja težava je, da ne morem honorarno delati, ker takega dela skoraj ni več, zato me finance močno skrbijo, pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo pa je toliko dragocenejša." Preselitev v dijaški dom olajšanje "Že v osnovni šoli sem potrebovala pomoč psihologinje, pozneje tudi pedopsihiatra, ker je vse, kar se je dogajalo doma, močno vplivalo name in se kazalo v različnih diagnozah. Res je bilo težko," opisuje dijakinja Ana. Otroštva v svoji družini ne opisuje z nostalgijo, zaradi dolgoletnega nasilja in nespodbudnega okolja sta z mamo pred nekaj leti že načrtovali umik v varno hišo, a mama potem tega koraka ni zmogla. Ga je pa Ana letos jeseni, ko je sklenila, da zaradi naštetega ne želi tvegati slabšega uspeha na maturi in s tem svoje prihodnosti. Psihoterapije so ji odprle oči, da tako stanje doma ni normalno, da je to, kar si je razlagala kot znake ljubezni, vse prej kot to in da so razmere doma zanjo dolgoročno ogrožajoče. Odločila se je za odhod, čeprav je za plačilo dijaškega doma imela le nekaj malega prihrankov in čeprav so ji starši jasno povedali, naj ne pričakuje podpore. "Oče je hotel do notarja, kjer naj bi zapisali, da zame finančno nista več odgovorna, ne za šolo ne za preživljanje." Vsak cent izdatkov popisan v tabeli Preselitev v dijaški dom je bila svojevrstno olajšanje, a je bilo na začetku težko, sploh ob koncih tedna, ko so tako rekoč vsi sostanovalci odhajali domov. Domov se je vrnila le še dvakrat, zelo na kratko, domači tudi niso natančno vedeli, kje stanuje. Od doma ne dobiva pomoči, a odselila se je v prepričanju, da bo lahko vseskozi opravljala dijaška honorarna dela. "Honorarno delam že od 15. leta, kjer koli lahko, ampak honorarnega dela zdaj tako rekoč ni." Je pa v veliko olajšajo subvencija dijaškega sklada, ki jo prejema v programu Botrstvo, tako ji štipendija lahko ostane za preživetje, potrebščine, hrano, oblačila – preštet je vsak cent: "Imam Excelovo tabelo, v katero si vestno pišem vsak nakup, ceno, kdaj sem kupila, tako natančno vem, koliko lahko še porabim. Trudim se porabiti čim manj." V pekarni ima zagotovljene nekaj hrane, ki nadomešča domsko prehrano, saj kuhinja zdaj ne deluje. V domu kot edina dijakinja živi le še z nekaj tujimi študenti, ki med epidemijo tudi ostajajo v Sloveniji: "Preselili smo se v manjši del doma, kjer imamo skupno kuhinjo in sanitarije, ne družimo se veliko. Sprijaznila sem se s tem, da sem sama, rada sem s svojimi knjigami, čas mi zapolni tudi šola in pa nekaj prijateljic." Imam skorajda fobijo, da ne bom imela dovolj denarja za preživetje K sreči so knjige dobra družba, pravi Ana, ki si želi, da bi bila s knjigami, knjigarnami, knjižnicami, založništvom in knjigarnami povezana tudi poklicno. Toda o tem bodo odločale tudi točke na maturi in zato je letošnja na daljavo posebne vrste stres. Ano matura skrbi, ob poklicni maturi namreč želi opravljati še peti predmet, ki bi ji omogočil zelo želeni študij v Ljubljani. Toda zaradi izrednih razmer za peti predmet nima niti predpisane literature niti dodatnih predavanj, dijaki so povsem prepuščeni svoji iznajdljivosti. Skrbi jo tudi, kaj bo po maturi, ko dijaški dom zapira svoja vrata in se bo najbrž selila tudi v drugo mesto: "Junija se mi izteče bivanje v domu in potem je daleč do oktobra, ko se začne študij, izteče se mi botrstvo in bo malo nerodno," je v zadregi bodoča maturantka, ki si želi kakršno koli honorarno delo: "Imam skorajda fobijo, da ne bom imela dovolj denarja in da si ne bom mogla česa kupiti, ne želim tega, da me ta fobija spet zajame, ker je neprijetno." Najslabše stvari so se mi zgodile v decembru Do prelomnih odločitev je še nekaj mesecev, december pa čustveno najnapornejši med njimi: ta predpraznični čas, poln reklam z nasmejanimi družinami in s čarobnim razpoloženjem ni prav najlažji. A ne prvič, je iskrena Ana: "Nerodno je, ker ob božiču zame nikoli niso bili dobri časi, skoraj vse najslabše stvari so se mi zgodile v decembru. Težko je gledati srečne družine, ko sam nimaš ravno najboljših razmer, ampak imam prijatelje in bom zmogla, nekako …" Hvala vsem, ki verjamete v nas Ana nikakor ni edina dijakinja, ki so ji tudi ukrepi ob epidemiji popolnoma spremenili načrte, posebej jo skrbi za vse tiste, ki doma nimajo dobrih razmer za učenje in za tiste, ki z dodatnim delom ne morejo pomagati svojim družinam: "Težko je biti dijak, ker je treba podpirati samega sebe, pa tudi svojo družino. Poznam veliko sošolcev, ki s štipendijo in svojim delom pomagajo preživeti družini. Zato pomoč, kot jo ponuja Botrstvo ali Dijaški sklad, veliko pomeni, da imaš vsaj nekaj, pa čeprav pet ali pa dvajset evrov za lažje preživetje, da si lahko kupiš stvari za ves teden, da čutiš, da imaš neko podporo ljudi, ki verjamejo vate. In da ni vse tako težko, kot je videti." In zato je posebej hvaležna tako svojemu botru kot tudi dijaškemu skladu programa Botrstvo in seveda vsem, ki pomagajo otrokom in mladostnikom v stiski: "Hvala za razumevanje vsem ljudem, ki se zavedajo, da so časi negotovi, in upam, da boste imeli lepe praznike in počitnice in da pridejo tudi boljši časi!" Pomoč dijakinji Ani Zaradi povpraševanja za neposredno pomoč dijakinji Ani, so na Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje določili sklic samo za njo. Podatki za nakazilo: Podatki za UPN Znesek, zbran s SMS-i, ki jih z geslom BOTER5 ali BOTER10 pošljete na 1919, bo namenjen akciji Čarobna zima. Pomoč dijakom v stiski tudi z delčkom dohodnine V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kakšen Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer, ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste - Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos. Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji Čarobna zima, z nakupom hrane ali z botrovanjem otroku. Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.

Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši? Kljub mnenju Ustavnega sodišča namreč otroci s posebnimi potrebami še ne morejo v šole in zavode s prilagojenim programom. Toda svet v šoli je ves njihov svet, oni nimajo družabnih omrežij"Ko bi vi videli, kakšno veselje je to, ko se za kakšno urico na teden vidijo vsaj na daljavo!" z radostnim glasom podoživi Barbara Vetrih Bolčina, mama otroka, ki obiskuje vipavski Cirius: "Ni toliko pomembno, da jim je bilo odvzeto učenje, pač pa so jim bili odvzeti stiki. Oni nimajo Facebooka in snapchata, nimajo te socialne mreže. Edina socialna mreža, druženje in prijatelji so tam, v šoli. In jih pogrešajo, kot zelo pogrešajo tudi učitelje, celotno rutino, na katero so navajeni. In jim je res hudo!" Tudi zanje pouka ni že dva meseca, čeprav je staršem, ki so se po pomoč zatekli tudi na Ustavno sodišče, to pritrdilo in naložilo odprtje teh šol. Ne morejo razumeti, zakaj je vse tako drugače "Po tolikšnem času se stiske kažejo kot povečana anksioznost, agresivnost, samoagresivnost, samopoškodbeno vedenje, jokavost … Kot starš skušaš pomagati na vse načine, a vidiš, da je edino, kar bi res pomagalo, vrnitev med prijatelje, v družbo, v socialno mrežo, ki jo imajo. Oni tudi ne razumejo tako kot kak drug otrok – težko jim razložimo, zakaj se ne smejo srečati, zakaj naj še malo potrpijo …" Z otrokom se v zavodih ukvarjajo celotni timi strokovnjakov, starši tega ne zmorejo in ne znajo opravljati: "Že v prvem valu dolgo ni bilo terapij, nato so bile počitnice, jeseni so jih nekaj časa le dobivali, potem je bilo pa znova zaprto. Saj se doma trudimo, da bi vse to nadomestili, ampak to ni isto, kot starši tega ne znamo. Tudi celotnega poteka šolanja nismo sposobni speljati. Ker nenazadnje otrok starše sprejema drugače kot učitelje. Tudi ni naloga staršev, da priganjajo in to … Tudi to, da delajo v skupinah, se spodbujajo, s tekmujejo, je povsem drugače, kot če sam dela doma." Starši ne morejo nadomestiti celotnega tima strokovnjakov, ki sicer skrbijo zanje Sogovornica seveda razume, da obstaja možnost okužb, a so po njenem mnenju te zelo majhne: "Bojijo se tveganja, češ da so naši otroci morda bolj rizični. Nekateri najbrž res so, a mislim, da starši poznajo svoje otroke in ne bi tvegali, če bi bilo otroci bolni. A to so večinoma zdravi, otroci, mladi. Tudi če imajo diagnozo avtizma ali cerebralne paralize. Tudi ne drži, da je vse zaprto, nekateri zavodi so vseskozi odprti. CUDV Draga vseskozi deluje, pa gre za otroke, kot so naši v Ciriusu. A ker  je v našem primeru vpleteno tudi ministrstvo za šolstvo (MIZŠ), ne le tisto za socialo (MDDSZEM), nas obravnavajo, kot da gre le za šolarje. Toda ti otroci potrebujejo tudi zdravniško oskrbo, Cirius ima cele time učitelja, specialnega pedagoga, defektologa, medicinske sestre, delovnega terapevta, logopeda, fizioterapevta, tudi zdravnik prihaja, skrbijo za hrano, obleke, nego. Zanje skrbi celotna strokovna ekipa in to naj bi zdaj nadomestili starši? Tega starši ne moremo nadomestiti! So denimo otroci, ki sploh ne spijo, in zdaj starši z njimi tudi že več kot mesec dni ne spijo!" Terapij v Vipavi ne sme biti, v Ljubljani pa Kljub temu pa bode v oči tudi nedoslednost, s katero se morajo starši spopadati med šolanjem na daljavo: čeprav vsak izgubljen teden brez terapij za te otroke pomeni zaostanek v razvoju in morda tudi poslabšanje zdravstvenega stanja. Naša sogovornica se ob tem sprašuje, zakaj njen otrok lahko obiskuje terapije v 90 km oddaljenem Inštitutu za rehabilitacijo v Ljubljani, ne pa tudi v vipavskem Ciriusu, kamor je sicer vključen in ki je od njihovega doma oddaljen le 12 km? To že ogroža veščine, ki so jih gradili z dolgoletnimi prizadevanji "Mislim, da bodo posledice ostale in potrebnega bo veliko časa, da se bodo znova vzpostavile razmere, kot so bile pred korono, za odpravo pa bo potrebnega veliko napora strokovnjakov, staršev, zdravstva, celotne družbe," pravi v. d. ravnatelja vipavskega zavoda Cirius Lojze Adamič. Pritrjuje mu tudi Marko Strle, ravnatelj portoroškega Centra za komunikacijo, sluha in govora: "Morda ne bi podčrtal besede nepopravljiva, zagotovo pa bi odebelil besedo škoda. Veliko napora, ne le v šolah, ampak v vseh letih njegovega življenja je vloženega v to, da se otrok nauči nekih ravnanj, postopkov, strategij, da se zna spoprijeti z vsakdanjimi okoliščinami. Če vemo, da otroci s posebnimi potrebami še veliko bolj potrebujejo dosledno redosledje, zaporedje in je to za dalj časa prekinjeno, je jasno, da bomo morali še bolj zavihati rokave, da nadoknadimo tisto, kar je ocenjeno kot škoda." Spremljevalci ne smejo pomagati vsaj na otrokovem domu Ustavno sodišče je sicer pritrdilo staršem, da ima zaprtje teh ustanov lahko večje posledice, a bodo vrata teh šol kljub temu ostala zaprta. Neuspešna pa je bila tudi pobuda Šolske svetovalnice, ki je ministrstvu za šolstvo predlagala, naj med šolanjem na daljavo vsaj  spremljevalcem otrok, ki otrokom s posebnimi potrebami sicer pomagajo v šoli, začasno dovoli njihovo delo opravljati na domu otroka. Prošnja je bila zavrnjena, med drugim tudi zato, ker da gre za stike zunaj gospodinjstva, ki povečujejo možnost okužbe. Delček dohodnine je dragocena pomoč! Otrokom, ki bi potrebovali terapije tudi med šolanjem na domu, humanitarne organizacije ne morejo veliko pomagati. Lahko pa pomagajo vsem, ki potrebujejo materialno pomoč, spodbudo, inštrukcije, pomoč pri plačilih dijaškega doma ali razvoja talentov. Pomagate lahko tudi tako, da kateri izmed organizacij namenite delček svoje dohodnine. Obrazec z vašo odločitvijo mora na finančno upravo prispeti še to leto, zato imate na voljo le še nekaj dni. Če bi se odločili dohodnino nameniti ZPM Ljubljana Moste - Polje, ki vodi tudi program Botrstvo, je obrazec tukaj. Drugi načini pomoči pa k sreči nimajo datumske omejitve: odločitev za botra otroku v stiski ali pa geslo BOTER5 ali BOTER10 na 1919 velja tudi za vse prihodnje leto.

Prazniki so za mnoge najtežji del leta, epidemija pa je še dodatno močno poslabšala finančno stanje številnih družin. Pomagati je mogoče z delčkom dohodnine, nakupom Vrečke dobrote, Nasmeškotkov ali z donacijo SMS sporočila BOTER5 ali BOTER10 na 1919č. Prazniki so za številne najtežji del leta, epidemija je močno poslabšala finančno stanje številnih družin. Pomagati je mogoče z delom dohodnine, nakupom Vrečke dobrote, Nasmeškotkov ali z donacijo prek SMS-sporočila "Vse več klicev prejemamo, predvsem z vprašanji, kako jim morda lahko pomagamo. V stiski, ko ne morejo več plačati niti položnic, se znajde vse več družin, ki so do pred kratkim shajale brez težav in niti ne vedo, kje in kako do pomoči," kažejo izkušnje sodelavcev ZPM Moste - Polje, tudi Tine Lamovšek, ki vodi akcijo Čarobna zima. Ta je bila pred leti, ko je nastala v okviru programa Botrstvo, ustvarjena kot dobrodošla dopolnitev obdarovanja otrok, za katera so v prazničnem zimskem času poskrbela številna druga humanitarna društva. Kljub nedvomno velikemu pomenu daril, sploh v družinah, kjer so ta brez pomoči skoraj nedosegljiva, pa so izkušnje pokazale, da si otroci zelo želijo s starši izkusiti tudi skupna doživetja. Donacije, zbrane v Čarobni zimi, so jim omogočile obisk doživljajskih parkov, turističnih krajev, drsanje, kopanje, morda celo smučanje. In izkušnje so pokazale, da spomini na te redke trenutke, razbremenjene vsakodnevnih skrbi in obveznosti, morda na otrocih pustijo še globlji pečat kot obdarovanje. Letos je epidemija tak koncept popolnoma onemogočila, prazniki bodo za številne izjemno težak čas. S podarjenimi vrednostnimi boni Čarobne zime pa bodo družine dobile priložnost, da si z izborom igrač, družabnih iger, knjig in tudi prazničnih nakupov, živil skušajo ustvariti vsaj nekoliko prijaznejše zimske dni. Doniranje je zelo preprosto, spletna stran www.carobnazima.si ima nastavitve za donacijo v višini 10, 20 ali 30 evrov, omogoča pa tudi enostavno doniranje poljubne vsote, ki bo v celoti namenjena nakupu darilnih bonov za otroke. Pomoč družini v stiski namesto darila nekomu, ki "že ima vse" Kar takemu obdarovanju daje poseben čar, je možnost, da je vaša pomoč neznani družini v stiski lahko hkrati tudi nadomestilo za kupovanje daril nekomu, ki že "ima vse". "Ko izpolnite obrazec za donacijo, lahko izpolnite tudi priložnostno čestitko, s katero izbrancu sporočite, da je bila namesto nakupa daril zanj opravljena donacija sredstev za družine v stiski. In tako osrečite tako neznano družino kot tudi svoje bližnje," predlaga Tina Lamovšek. Podarjene bone bodo starši lahko prejeli v fizični ali elektronski obliki, da jih bodo lahko vnovčili ne glede na to, kje družina živi, kar je v obdobju ostre ujetosti v občinske meje pomembna stvar. Obdarovanje varovancev le z boni ali nakazilom Z darilnimi boni lahko botri obdarijo svoje varovance, saj letos zaradi epidemioloških ukrepov obdarovanje s paketi ni mogoče. Je pa seveda mogoče varovancu nakazati povečan znesek, na kar pa je treba po nakazilu nujno opozoriti sodelavce Botrstva na info@boter.si, da bo znesek v celoti že v decembru nakazan varovancu. Pomagati pa je mogoče tudi z nakupom Vrečke dobrote, Nasmeškotkov, ki letos pomagajo Dijaškemu skladu, ali z donacijo dela dohodnine. Skladu za čarobno zimo pa bodo namenjena tudi tudi prav vsa sredstva, donirana s SMS-om z geslom BOTER5 ali BOTER10, ki jih boste od danes pa do konca leta poslali na številko 1919.