Nejc Lavrenčič je pianist, koncertno in pedagoško deluje na področju klavirske in komorne igre ter interpretacije samospeva. Po srednji mariborski glasbeni in baletni šoli je magistriral iz klavirja in komorne igre na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Zavzema se za družbeno odgovornost umetnika in umetnosti, v pogovoru smo izpostavili tudi sodelovanje pri posebnem projektu s kralji ulice. 

Mag. Marija Mojca Pungerčar je kostumografinja, akademska slikarka, magistrica likovnih umetnosti in urednica. Svojo poklicno pot je začela kot modna oblikovalka, med drugim je v tekstilni industriji oblikovala ženska oblačila, z odločitvijo za nadaljnji študij se je v sklopu akademske izmenjave izpopolnjevala na Dunaju. Po nekaj letih dela kot svobodna umetnica se je odločila še za magistrski študij v Združenih državah Amerike, kjer je dve leti študirala tako imenovane nove žanre.  

Ljudje potrebujemo vez z drugimi, stiki nas osmišljajo. Zato je razhod lahko za mnoge zelo boleč in nekatere zlomi. Ste pravkar s težkim srcem odšli iz zveze, ali pa ste morali sprejeti odhod partnerja, ste že dolgo ločeni, a imate občutek, da še ne morete zadihati? Se vam zdi, da ne boste nikoli več zaživeli polno in radostno? Pogovarjali smo se z Jano Lavtižar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki tudi iz svojih izkušenj pomaga posameznikom iz malodušja, da znova poiščejo smisel in nove priložnosti, tudi za življenje v dvoje. 

Dr. Aleksander Zadel, specialist klinične psihologije, je v pogovoru z nami iskal poti boljšega sobivanja in razumevanja sebe. Deluje v sklopu Inštituta CAR v Kopru. Dela, kar govori, to dokaže vsakič tudi v naših radijskih srečanjih, s svojim prodornim razmišljanjem. Kup odličnih izhodišč smo slišali tudi tokrat, dragocenih za novo enoletno obdobje. Govorili smo o zmotah sekiranja, ki je kar nekakšen nacionalni šport, o odgovornem življenju, kako lahko odvržemo, kar nas na poti osebne rasti ovira in zakaj popolnost ni Božji dar? 

Po čokoladi je zadišalo v prvi letošnji oddaji, ko smo spoznali Luča Žganka, ki je v kuhinji na svojem velenjskem domu začel iz prvih mešanic čokolade izdelovati butične pralineje, ki so kmalu  postale tudi del protokolarnih daril.

Ob posebnem popoldnevu, v poslednjih dneh starega leta, ko so prihajali romarji v Ljubljano, na Evropsko srečanje mladih z brati iz Taizeja, smo v studio povabili br. Jeremyja, ki je po rodu Francoz in že več let v tezejski skupnosti skrbi za čebele in ovce ter seveda, kar je njihova prvobitna naloga, sprejem romarjev. 

Dr. Simona Gerenčer je diplomirala na Visoki šoli za socialno delo. Leta 2015 je doktorirala s temo Družbeni položaj ljudi z gluhoslepoto v Sloveniji in na Madžarskem. Na Fakulteti za socialno delo sodeluje kot asistentka, je višja svetovalka na področju socialnega varstva, začetnica strokovnega dela in znanstvenega raziskovanja z ljudmi z gluhoslepoto v slovenskem prostoru. Kot soustanoviteljica Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN, kjer je zaposlena kot generalna sekretarka in strokovna vodja, skupaj z ljudmi z gluhoslepoto in strokovno ekipo razvija jezik gluhoslepih in številne načine sporazumevanja. Je tolmačica za slovenski znakovni jezik in jezik gluhoslepih. Je tudi soustanoviteljica Združenja tolmačev gluhoslepim Slovenije TAKTIL, avtorica številnih člankov in knjig s področja gluhoslepote. Bila je vključena v strokovno skupino Ustavne komisije Državnega zbora Republike Slovenije za vpis znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v Ustavo Republike Slovenije. Lani je prejela priznanje jabolko navdiha.

Mag. Nada Irgolič je strokovnjakinja na področju farmacije, specialistka iz oblikovanja zdravil, bila je direktorica Inštituta za transfuzijsko medicino v Ljubljani in dolgoletna direktorica njihovega oddelka za proizvodnjo raztopin. Bila je prva direktorica Urada RS za zdravila, še vedno pa je dejavna članica komisije za medicinsko etiko. Za svoje delo je Nada Irgolič prejela številna priznanja. Več kot šestdeset let je poročena s priznanim pevcem Rafkom Irgoličem. Poljudno smo se pogovarjali o zdravilih, poznavanju javnosti ozadja njihovega razvoja in tudi o odgovornem ravnanju z zdravili.  

Dr. Marko Pavliha je mednarodno priznani pravni strokovnjak, esejist in redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet, deloval je v gospodarstvu in politiki.  Občasno njegovim premislekom lahko prisluhnemo v Komentarju tedna na Radiu Ognjišče. Ob izidu njegove zadnje knjige z naslovom Svetilnik, Padci in pobiranja poetičnega pravnika, smo v poljudnem pogovoru vstopili v nekoliko drugačna ozadja njegovih življenjskih izkušenj in poti duhovnih ter družbenih iskanj in spoznanj.

Natalija Hormuth je profesorica latinščine in francoščine, svetovalka za celostno življenje in zdravje, coaching za vodenje z vrednotami, coaching za zavestno uporabo svojega glasu in solo pevka. V Slovenijo se je Natalija skupaj z družino vrnila v želji po večjem stiku z naravo. Rojena je v Nemčiji, pred leti pa se je odločila za drugačno pot in se vselila v hišo svojih staršev, na Štajersko. V Nemčiji je bila profesorica v gimnaziji, sodelovala je tudi pri tamkajšnjem razvoju šolskega koncepta, z vrnitvijo v Slovenijo pa ob vseh omenjenih dejavnostih na domači kmetiji pomaga ljudem, kjer sta z možem na holističen način združila glasbo ter stik z naravo in konjem. Z možem veliko koncertirata, on je pisanist in dirigent, nastopata po cerkvah, kulturnih domovih, tudi po gradovih, skratka na veliko odrih in ob različnih prireditvah. Večinoma klasično in sakralno glasbo. O Natalijinem delu lahko več preberete tudi v reviji Vzgoja, članek o celostnem poučevanju in modelu TCI. Če vas zanimata seminarja, ki ju pripravlja Natalija Hormuth, o smernicah Ruth Cohn ter o celostnem in zavestnem spremljanju otrok »Uspešno vodenje pouka« in »Uspešna komunikacija s starši v težjih situacijah«, ki sta uvrščena tudi v katalog Katis, dobite več informacij na povezavi: izobrazevanje@dkps.si www.dkps.s 

Široki in ustvarjalno bogati so svetovi Lidije Šket Kamenšek, profesorice razrednega pouka, strokovne delavke na področju vzgoje in izobraževanja, magistrice znanosti s področja socialne pedagogike. Zanimajo jo vedenjske posebnosti otrok in mladostnikov ter načini pomoči. Tudi pravljice so predmet njenega znanstvenega raziskovanja. Intenzivno se ukvarja s težavami pozornosti, impulzivnostjo in hiperaktivnostjo, z otroki, mladostniki in odraslimi z ADHD. Napisala je priročnik ADHD – Ampak Danes Hočem Drugače, ki je izšel pri Mohorjevi založbi v Celju. Skoraj četrt stoletja se je Lidija spraševala in iskala odgovore za svoj nemir, svoje svetove, ki jih je nosila v sebi, nerazumevanje okolice. Morala se je prilagoditi, da je določene stvari sploh lahko izvedla, kar je bilo zelo težko. »Ko izvemo, kdo smo in zakaj smo takšni, je to tolikšno olajšanje, ko končno lahko odložimo strahove in skrbi. Odgovori, ki jih dobimo, nas pomirijo, hkrati pa dobimo tudi priložnost za raziskovanje talentov, ki jih nosimo v sebi.« Zanjo je bilo to veliko olajšanje.

Mihaela Kavčič je glasbena terapevtka IK, predavateljica, profesorica razrednega pouka. Kot glasbenica sodeluje v različnih pevskih sestavih (pevka, vodja, zborovodkinja, organistka), vodi Center za glasbeno terapijo Ad libitum. Glasba ji je bila položena v zibelko, velik vzor ji je bila babica, ki se je sama naučila zaigrati nekaj akordov na kitaro in pogosto zraven tudi zapela, na sploh se je pri njih doma veliko pelo, pripoveduje Mihaela, z babico sta si bili tudi zaradi ljubezni do glasbe in petja zelo blizu. Mihaela poudarja pomembnost izobraževanja o glasbeni terapiji, saj je še vedno veliko nejasnosti in zmotnih predstav o tem, kaj naj bi glasbena terapija bila in komu je namenjena. Njene izkušnje pri delu z ljudmi z demenco, z otroki s posebnimi potrebami in tudi z mladimi bolniki na onkološkem oddelku pediatrične klinike, potrjujejo pomen glasbene terapije pri prepoznavanju in obravnavanju čustvenih stisk in vzpostavljanju odnosa z drugimi. Glasbena terapija prinaša sprostitev in odpira duha. Znanstveno je dokazano, da glasba neposredno vpliva na možgane, zlasti na centre za spomin in čustvovanje. Izvajanje glasbene terapije omogoča izražanje čustev in stisk skozi glasbo, kar pomaga pri komunikaciji in povezovanju.

Z dr. Janekom Muskom, psihologom in upokojenim profesorjem, smo se pogovarjali o vplivu sodobne tehnologije na naše življenje. Digitalna doba predstavlja velik izziv tudi vzgoji in izobraževanju. Govornik poudarja pomen sožitja z umetno inteligenco, ne smemo pa ji prepustiti prevlade. Izpostavlja pomanjkanje možnosti za psihoterapijo pri slehernem, tako mladih kot starejših, in pomembnost samopomoči ter spoznavanja samega sebe, kar je bil ob sklepu pogovora tudi njegov glavni nasvet. Ne moremo reševati svojih problemov, če najprej sebe ne s-poznamo.   

Zanikanje bolečin ali trenutkov, ki niso prijetni in jih odklanjamo, onemogočajo rast osebnosti. Nazadujemo, pravi dr. Stanko Gerjolj. Pogovarjali smo se, zakaj se v družbi sprašujemo o pravici odvzema umiranja?, je evtanazija res pravica umirajočih, ali je to le nezmožnost soočanja s smrtjo? Morda težke nepriljubljene vsebine, ki smo se jih dotikali s pozitivno noto. Smrt je neizogiben del življenja, prva je v drugem. 

Zanikanje bolečin ali trenutkov, ki niso prijetni in jih odklanjamo, onemogočajo rast osebnosti. Nazadujemo, pravi dr. Stanko Gerjolj. Pogovarjali smo se, zakaj se v družbi sprašujemo o pravici odvzema umiranja?, je evtanazija res pravica umirajočih, ali je to le nezmožnost soočanja s smrtjo? Morda težke nepriljubljene vsebine, ki smo se jih dotikali s pozitivno noto. Smrt je neizogiben del življenja, prva je v drugem. 

Manca Košir je ambasadorka preventivne in zagovorniške akcije “Rad imam življenje”, s katero želijo spodbuditi razmišljanje, da ima vsako življenje svojo edinstveno in neprecenljivo vrednost ne glede na starost, bolezen in različne omejitve. Z zbranimi srčnimi zgodbami spodbujajo k odkrivanju bogastva odnosov, priznavanje enakih pravic, vrednosti in dostojanstva vsakega posameznika, ne glede na njegovo zdravstveno stanje ali starost.

Manca Košir je ambasadorka preventivne in zagovorniške akcije “Rad imam življenje”, s katero želijo spodbuditi razmišljanje, da ima vsako življenje svojo edinstveno in neprecenljivo vrednost ne glede na starost, bolezen in različne omejitve. Z zbranimi srčnimi zgodbami spodbujajo k odkrivanju bogastva odnosov, priznavanje enakih pravic, vrednosti in dostojanstva vsakega posameznika, ne glede na njegovo zdravstveno stanje ali starost.

Matic Vizjak: “Več preizkušen kot doživiš, a še vedno nadaljuješ, bolj te dolgoročno življenje nagradi. V to močno verjamem.” Z Maticem smo se prvič srečali na sejmu v Gornji Radgoni, pred leti, ko je prejel naziv Inovativni kmet. To je bilo zanj kot močan katapult, pravi in dodaja, naziv pride in gre, na nas pa je, kako potem gradimo naprej. Maticu očitno uspeva, poslovna pot ga je peljala tudi čez lužo, kjer je za več inovativnih novih proizvodov prejel nagrade. Zato smo ga znova povabili v studio in ga povprašali o nadaljevanju zgodbe s čiliji. “Moraš znati tudi svojo miselnost dobro nastaviti, ko se začneš pogovarjati s temi ljudmi, ker te drugače nihče ne bo resno jemal.”Matic ni odraščal v podjetniškem okolju, vsega se je moral naučiti sam.»Zgodaj sem si želel v podjetništvo, nisem vedel, kaj točno bi počel, a odločenost v meni je bila zelo živa. Zato sem takoj po srednji šoli odšel v tujino, delal sem najprej dve leti na tovorni ladji, ki me je močno utdilo, dalo usnjeno kožo. To je gotovo najtežja izkušnja v mojem življenju, a tudi najboljša. Takrat še ni bilo takšnih povezav kot so danes, imel sem le stacionarni telefon, ko sem stopil na trdna tla, bili pa so impulzi strašansko dragi, zato sem poklical domov le dvakrat. Domačih v celotnem obdobju nisem videl. Pozneje sem šel v Avstralijo, začel kot natakar, ker sem se hitro učil in sem bil pri delu zavzet, so me kmalu prestavili v kuhinjo, kjer sem postal šef.«Trend je bilo treba šele ustvariti»Starši me finančno niso mogli podpreti, nikoli pa mi niso nasprotovali v idejah, pa če so bile te še tako nelogične in posebne. Ko vstopamo na poslovno pot, potrebujemo veliko spodbud. Potrebujemo pogum, vero vase in v ljudi, ki nas obkrožajo. Ljudje takrat še niso bili vajeni pikantne hrane, zato je bilo treba trend ustvariti, se pravi, sem šel proti vsej logiki. Imel sem le majhno skupino podpornikov, ki so me spodbujali, naj naredim prvi festival pikantne hrane v Sloveniji. Šel sem gol in bos v to zgodbo.«Zakaj čiliji?»Ljubezen do čilijev mi je nehote predal oče. Ko sem bil majhen se spominjam, je oče vedno govoril: »Jej česen, čebulo, feferon, pa boš vedno zdrav.« Sprva sem kakšno sadiko feferona vzgojil doma, zares pa sem se začel spoznavati s čiliji ko sem potoval po svetu z ladjo. Začel sem pobirati semena, jih prinesel domov in začel gojiti. Ker je bilo pridelka eno leto precej, sva jih z očetom predelala v pikantne omake, večino podarila in marsikdo se je potem navdušen vrnil ter vprašal, če imava še kaj tega, da bi kupil. Tako se je potem začelo počasi razvijati naprej. Že od nekdaj je moj vzdevek Čili frik in ta blagovna znamka je ostala. Življenje ne baranta, ni ruleta, življenje je vedno na naši strani, če le verjamemo v to.Čili vino in CHILLINo »Za to vino smo leta 2018 na ocenjevanju v New Yorku dobili zlato medaljo, zato sem začel iskati možnosti izvoza. Ves svet gre iz steklovine v aluminij zaradi cenejše reciklaže, tudi logistika je konkurenčnejša, zato smo tudi mi vino začeli polniti v pločevinki. Ljudje danes želijo pijače brez sladkorja, brez umetnih sladil in dodatkov, zato smo naredili pijačo »čilino špric« z dvema aromama baziliko in goznimi jagodami. Tudi za to smo na ocenjevanju lansko leto v New Yorku prejeli srebrno in zlato medaljo.«Iz Pirana do Triglava»Že v osnovni šoli so me vpisali v planinski krožek. Dvajset let nazaj sem bil že prvič na vrhu. Vsako leto si kdo želi, da bi šli. Ker sem bil na vrhu že tolikokrat sem pristal, da grem znova le, če bo pot drugačna, kakršno pa ni opravil še nihče, oziroma vsaj ne prav veliko. Pet dni smo hodili ob hudi vročini, imeli smo veliko težav tudi zaradi žuljev, bolečih nog, zaradi trdega koraka po segretem asfaltu, debelih četrt milijona korakov vsega skupaj. Vendar smo uspeli.Matic je gornik in potapljač. »To smo posebni ljudje«, pravi. »Tako kot delaš eno stvar, delaš vse. Motivacijo najdemo v sebi, danes opažam posebej pri mladih fantih neko rezerviranost, skoraj prestrašenost ali neodločenost. Dekleta na drugi strani pa so pogumnejša in bolj drzna v idejah. Mladi so danes ves čas v »destrakciji«, okrog njih je toliko motečih elementov. Osemdeset odstotkov ljudi v Ameriki, kar me je močno presenetilo, zjutraj najprej kar storijo vzamejo telefon v roke in pregledajo kaj je novega, preverjajo, če je kakšna objava. Kaj ustvarja tolikšno željo, čeprav vemo in vidimo, kako nas to trga od ostalih in so med nami tudi v partnerskih, družinskih odnosih globoke vrzeli? Ne vem, kam to vodi. Izzivov se ne bojim, ne bom rekel, da se jih veselim, jih pa znam sprejeti, se iz njih nekaj naučiti, da se naslednjič odzovem drugače, boljše.«

Matic Vizjak: “Več preizkušen kot doživiš, a še vedno nadaljuješ, bolj te dolgoročno življenje nagradi. V to močno verjamem.” Z Maticem smo se prvič srečali na sejmu v Gornji Radgoni, pred leti, ko je prejel naziv Inovativni kmet. To je bilo zanj kot močan katapult, pravi in dodaja, naziv pride in gre, na nas pa je, kako potem gradimo naprej. Maticu očitno uspeva, poslovna pot ga je peljala tudi čez lužo, kjer je za več inovativnih novih proizvodov prejel nagrade. Zato smo ga znova povabili v studio in ga povprašali o nadaljevanju zgodbe s čiliji. “Moraš znati tudi svojo miselnost dobro nastaviti, ko se začneš pogovarjati s temi ljudmi, ker te drugače nihče ne bo resno jemal.”Matic ni odraščal v podjetniškem okolju, vsega se je moral naučiti sam.»Zgodaj sem si želel v podjetništvo, nisem vedel, kaj točno bi počel, a odločenost v meni je bila zelo živa. Zato sem takoj po srednji šoli odšel v tujino, delal sem najprej dve leti na tovorni ladji, ki me je močno utdilo, dalo usnjeno kožo. To je gotovo najtežja izkušnja v mojem življenju, a tudi najboljša. Takrat še ni bilo takšnih povezav kot so danes, imel sem le stacionarni telefon, ko sem stopil na trdna tla, bili pa so impulzi strašansko dragi, zato sem poklical domov le dvakrat. Domačih v celotnem obdobju nisem videl. Pozneje sem šel v Avstralijo, začel kot natakar, ker sem se hitro učil in sem bil pri delu zavzet, so me kmalu prestavili v kuhinjo, kjer sem postal šef.«Trend je bilo treba šele ustvariti»Starši me finančno niso mogli podpreti, nikoli pa mi niso nasprotovali v idejah, pa če so bile te še tako nelogične in posebne. Ko vstopamo na poslovno pot, potrebujemo veliko spodbud. Potrebujemo pogum, vero vase in v ljudi, ki nas obkrožajo. Ljudje takrat še niso bili vajeni pikantne hrane, zato je bilo treba trend ustvariti, se pravi, sem šel proti vsej logiki. Imel sem le majhno skupino podpornikov, ki so me spodbujali, naj naredim prvi festival pikantne hrane v Sloveniji. Šel sem gol in bos v to zgodbo.«Zakaj čiliji?»Ljubezen do čilijev mi je nehote predal oče. Ko sem bil majhen se spominjam, je oče vedno govoril: »Jej česen, čebulo, feferon, pa boš vedno zdrav.« Sprva sem kakšno sadiko feferona vzgojil doma, zares pa sem se začel spoznavati s čiliji ko sem potoval po svetu z ladjo. Začel sem pobirati semena, jih prinesel domov in začel gojiti. Ker je bilo pridelka eno leto precej, sva jih z očetom predelala v pikantne omake, večino podarila in marsikdo se je potem navdušen vrnil ter vprašal, če imava še kaj tega, da bi kupil. Tako se je potem začelo počasi razvijati naprej. Že od nekdaj je moj vzdevek Čili frik in ta blagovna znamka je ostala. Življenje ne baranta, ni ruleta, življenje je vedno na naši strani, če le verjamemo v to.Čili vino in CHILLINo »Za to vino smo leta 2018 na ocenjevanju v New Yorku dobili zlato medaljo, zato sem začel iskati možnosti izvoza. Ves svet gre iz steklovine v aluminij zaradi cenejše reciklaže, tudi logistika je konkurenčnejša, zato smo tudi mi vino začeli polniti v pločevinki. Ljudje danes želijo pijače brez sladkorja, brez umetnih sladil in dodatkov, zato smo naredili pijačo »čilino špric« z dvema aromama baziliko in goznimi jagodami. Tudi za to smo na ocenjevanju lansko leto v New Yorku prejeli srebrno in zlato medaljo.«Iz Pirana do Triglava»Že v osnovni šoli so me vpisali v planinski krožek. Dvajset let nazaj sem bil že prvič na vrhu. Vsako leto si kdo želi, da bi šli. Ker sem bil na vrhu že tolikokrat sem pristal, da grem znova le, če bo pot drugačna, kakršno pa ni opravil še nihče, oziroma vsaj ne prav veliko. Pet dni smo hodili ob hudi vročini, imeli smo veliko težav tudi zaradi žuljev, bolečih nog, zaradi trdega koraka po segretem asfaltu, debelih četrt milijona korakov vsega skupaj. Vendar smo uspeli.Matic je gornik in potapljač. »To smo posebni ljudje«, pravi. »Tako kot delaš eno stvar, delaš vse. Motivacijo najdemo v sebi, danes opažam posebej pri mladih fantih neko rezerviranost, skoraj prestrašenost ali neodločenost. Dekleta na drugi strani pa so pogumnejša in bolj drzna v idejah. Mladi so danes ves čas v »destrakciji«, okrog njih je toliko motečih elementov. Osemdeset odstotkov ljudi v Ameriki, kar me je močno presenetilo, zjutraj najprej kar storijo vzamejo telefon v roke in pregledajo kaj je novega, preverjajo, če je kakšna objava. Kaj ustvarja tolikšno željo, čeprav vemo in vidimo, kako nas to trga od ostalih in so med nami tudi v partnerskih, družinskih odnosih globoke vrzeli? Ne vem, kam to vodi. Izzivov se ne bojim, ne bom rekel, da se jih veselim, jih pa znam sprejeti, se iz njih nekaj naučiti, da se naslednjič odzovem drugače, boljše.«

Namen akcije »Rad imam življenje!«, ki bo v letu 2023 izpeljana prvič, je z različnimi aktivnostmi spodbujati pozitiven pogled na življenje v starosti, ob bolezni in različnih omejitvah, ozaveščati širšo javnost o potrebah starejših, bolnih, onemoglih in njihovih svojcev, spodbujati laično in strokovno pomoč ter predlagati nove sistemske rešitve na področju dolgotrajne in paliativne oskrbe ter podpore svojcem. Akcijo so predstavili Peter Tomažič iz Slovenske karitas, Renata J. Roban iz Slovenskega društva Hospic, Dane Kastelic iz Zveze paraplegikov, dr. Maja Ebert Moltara iz Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe – SZPHO ter ambasadorka Manca Košir, publicistka, kolumnistka in spremljevalka umirajočih ter tudi sam preizkušena v bolezni.  

Namen akcije »Rad imam življenje!«, ki bo v letu 2023 izpeljana prvič, je z različnimi aktivnostmi spodbujati pozitiven pogled na življenje v starosti, ob bolezni in različnih omejitvah, ozaveščati širšo javnost o potrebah starejših, bolnih, onemoglih in njihovih svojcev, spodbujati laično in strokovno pomoč ter predlagati nove sistemske rešitve na področju dolgotrajne in paliativne oskrbe ter podpore svojcem. Akcijo so predstavili Peter Tomažič iz Slovenske karitas, Renata J. Roban iz Slovenskega društva Hospic, Dane Kastelic iz Zveze paraplegikov, dr. Maja Ebert Moltara iz Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe – SZPHO ter ambasadorka Manca Košir, publicistka, kolumnistka in spremljevalka umirajočih ter tudi sam preizkušena v bolezni.  

Alojzija Pangeršič je pričevalka življenja. V sklopu Tedna za življenje smo jo povabili k pogovoru, saj je kljub številnim preizkušnjam ohranila radost in vedoželjnost. Prezgodnji slovesi, boleče izgube, teža bolezni, bližina odhajanja vseskozi spremljajo njeno pot in njenih ljubljenih, a to je ni strlo, ampak še bolj opogumilo. Neguje bližino, vpeta je v številna druženja, socialna vključenost je namreč med ključnimi dejavniki za ohranjanje vere v življenje in ohranjanje smisla.  

Alojzija Pangeršič je pričevalka življenja. V sklopu Tedna za življenje smo jo povabili k pogovoru, saj je kljub številnim preizkušnjam ohranila radost in vedoželjnost. Prezgodnji slovesi, boleče izgube, teža bolezni, bližina odhajanja vseskozi spremljajo njeno pot in njenih ljubljenih, a to je ni strlo, ampak še bolj opogumilo. Neguje bližino, vpeta je v številna druženja, socialna vključenost je namreč med ključnimi dejavniki za ohranjanje vere v življenje in ohranjanje smisla.  

Postajamo prehitri, se ob tem spregledamo, ob prehitrem tempu spolzijo mimo nas številne drobne pozornosti in lepote življenja, slej ali prej izgubimo tudi sebe? Z Majo Dekleva Lapajne, režiserko in Gregorjem Kamnikarjem, plesalcem in vsestranskim umetnikom, smo pletli pogovor ob mednarodnem projektu Vzdolž poti, v katerem se dvanajst umetnikov vsak na svoj način loteva teme upočasnitve. 

Postajamo prehitri, se ob tem spregledamo, ob prehitrem tempu spolzijo mimo nas številne drobne pozornosti in lepote življenja, slej ali prej izgubimo tudi sebe? Z Majo Dekleva Lapajne, režiserko in Gregorjem Kamnikarjem, plesalcem in vsestranskim umetnikom, smo pletli pogovor ob mednarodnem projektu Vzdolž poti, v katerem se dvanajst umetnikov vsak na svoj način loteva teme upočasnitve. 

Blaž Kernel je trenutno kaplan v Tolminu, ki je imel na Stični mladih delavnico Jona: prerok v krizi identitete, prav slednje je bila osrednja vsebina festivalskega dogajanja. Kako se Bogu uspe dotakniti upornih src, kaj Bog preko Svetega pisma sporoča za življenje, in še marsikaj smo se pogovarjali z mladim duhovnikom, ki ostaja zvest svoji identiteti. 

Blaž Kernel je trenutno kaplan v Tolminu, ki je imel na Stični mladih delavnico Jona: prerok v krizi identitete, prav slednje je bila osrednja vsebina festivalskega dogajanja. Kako se Bogu uspe dotakniti upornih src, kaj Bog preko Svetega pisma sporoča za življenje, in še marsikaj smo se pogovarjali z mladim duhovnikom, ki ostaja zvest svoji identiteti. 

Peter Čemažar je kaplan v Zavodu sv. Stanislava in učitelj predmeta Vera in kultura, pri katerem dijake spodbuja k pozitivnejši drži do življenja. Ob njegovem novomašniškem geslu in ob prazniku Povišanja sv. križa smo razmišljali o spodbudah, ko so izzivi in križi pretežki, kako se dvigniti, da zlomljeni ne omagamo. 

Peter Čemažar je kaplan v Zavodu sv. Stanislava in učitelj predmeta Vera in kultura, pri katerem dijake spodbuja k pozitivnejši drži do življenja. Ob njegovem novomašniškem geslu in ob prazniku Povišanja sv. križa smo razmišljali o spodbudah, ko so izzivi in križi pretežki, kako se dvigniti, da zlomljeni ne omagamo. 

Ob začetku šolskega in katehetskega leta smo k pogovoru povabili večkrat nagrajenega, zelo dejavnega vsestranskega pedagoga, profesorja in dolgoletnega ravnatelja, mag. Albina Vrabiča. Je v pokoju, še vedno pa ostaja aktiven in številni ga nagovarjajo k pisanju življenjskega učbenika o tem, kaj je dobra šola, kakšen je njen namen ter zakaj so pomembni odnosi, pa tudi kako v mladih vzbudimo zanimanje za rast in razvoj lastnih talentov, da iz šole izstopijo bolj samozavestni kot so bili pred vstopom vanjo. 

Ob začetku šolskega in katehetskega leta smo k pogovoru povabili večkrat nagrajenega, zelo dejavnega vsestranskega pedagoga, profesorja in dolgoletnega ravnatelja, mag. Albina Vrabiča. Je v pokoju, še vedno pa ostaja aktiven in številni ga nagovarjajo k pisanju življenjskega učbenika o tem, kaj je dobra šola, kakšen je njen namen ter zakaj so pomembni odnosi, pa tudi kako v mladih vzbudimo zanimanje za rast in razvoj lastnih talentov, da iz šole izstopijo bolj samozavestni kot so bili pred vstopom vanjo. 

Pred malim šmarnom smo ob tradicionalnem kolesarskem romanju Od Marije k Marije, v letu 2023 po Beli krajini, k pogovoru povabili županjo Semiča, ki so ji krajani izrekli zaupanje že četrtič zapored, mag. Polono Kambič. Je otrok številne kmečke družine in tudi sama je, kljub nemalo obveznostim, z družino živi in dela na manjši kmetiji, ohranila tesno povezanost z rodno zemljo. Prizadeva si, da imajo doma vsak dan sveže pečeni kruh in hrano iz lastnega vrta. Pogovarjali smo se o že narejenem v kraju, o sodelovanju z ostalima dvema občinama Bele krajine, tudi o priložnostih in viziji za naprej. 

Pred malim šmarnom smo ob tradicionalnem kolesarskem romanju Od Marije k Marije, v letu 2023 po Beli krajini, k pogovoru povabili županjo Semiča, ki so ji krajani izrekli zaupanje že četrtič zapored, mag. Polono Kambič. Je otrok številne kmečke družine in tudi sama je, kljub nemalo obveznostim, z družino živi in dela na manjši kmetiji, ohranila tesno povezanost z rodno zemljo. Prizadeva si, da imajo doma vsak dan sveže pečeni kruh in hrano iz lastnega vrta. Pogovarjali smo se o že narejenem v kraju, o sodelovanju z ostalima dvema občinama Bele krajine, tudi o priložnostih in viziji za naprej. 

z Doc. dr. Saško Roškar, psihologinjo in raziskovalko, dela na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, smo govorili o njenem videnju in področjih raziskovanja duševnega zdravja. Smo družba lažnih nasmeškov in mnogih drugih zaigranih srečnih trenutkov. Naučiti se moramo znova, da je v redu, tudi če kdaj nismo v redu. 

z Doc. dr. Saško Roškar, psihologinjo in raziskovalko, dela na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, smo govorili o njenem videnju in področjih raziskovanja duševnega zdravja. Smo družba lažnih nasmeškov in mnogih drugih zaigranih srečnih trenutkov. Naučiti se moramo znova, da je v redu, tudi če kdaj nismo v redu. 

Skupnost, v kateri ljudje sodelujejo in se povezujejo, je varno in navdihujoče okolje. Društva, krožki, skupne aktivnosti ljudi povezujejo. Primer dobre prakse je tudi Folklorna skupina Grof Blagaj, v kateri pleše več zakonskih parov iz lokalnega okolja, v svojih nastopih poustvarja dediščino in vključuje tudi krajevne običaje. V studiu sta več povedali Anita Kobe in Malči Božnar.  

Skupnost, v kateri ljudje sodelujejo in se povezujejo, je varno in navdihujoče okolje. Društva, krožki, skupne aktivnosti ljudi povezujejo. Primer dobre prakse je tudi Folklorna skupina Grof Blagaj, v kateri pleše več zakonskih parov iz lokalnega okolja, v svojih nastopih poustvarja dediščino in vključuje tudi krajevne običaje. V studiu sta več povedali Anita Kobe in Malči Božnar.  

Knjiga Tokrat bo drugače je prvenec Saše Kveder, matere, ki se že poldrugo desetletje bori s sinovo odvisnostjo. Resnična in pretresljiva zgodba, ki odstira vso bedo zasvojencev z drogami, je obenem neskončno optimistična in navdihujoča. Avtorica se je pogumno in odločno soočila s podoživljanjem težkega obdobja v njenem  življenju, za katerega pa se zaveda, da še ni končano. Knjiga je opomnik, da droge v naši družbi oz. v njeni senci obstajajo. Roman je realističen portret uničujočih posledic uživanja drog tako za mladostnike kot za njihove svojce. Odpira problematiko, kateri se v zadnjem času v javnosti posveča premalo pozornosti. Vendar gre za pomembno družbeno vprašanje, ki zadeva veliko slovenskih družin. Tudi zato se je Saša Kveder odločila, da svojo in sinovo zgodbo  predstavi javnosti, jo opozori ter seznani s trpljenjem odvisnika in družinsko tragedijo. Obenem upa, da bo njena izkušnja pomagala še komu, ki se morda v podobnih okoliščinah počuti nemočnega in osamljenega. 

Knjiga Tokrat bo drugače je prvenec Saše Kveder, matere, ki se že poldrugo desetletje bori s sinovo odvisnostjo. Resnična in pretresljiva zgodba, ki odstira vso bedo zasvojencev z drogami, je obenem neskončno optimistična in navdihujoča. Avtorica se je pogumno in odločno soočila s podoživljanjem težkega obdobja v njenem  življenju, za katerega pa se zaveda, da še ni končano. Knjiga je opomnik, da droge v naši družbi oz. v njeni senci obstajajo. Roman je realističen portret uničujočih posledic uživanja drog tako za mladostnike kot za njihove svojce. Odpira problematiko, kateri se v zadnjem času v javnosti posveča premalo pozornosti. Vendar gre za pomembno družbeno vprašanje, ki zadeva veliko slovenskih družin. Tudi zato se je Saša Kveder odločila, da svojo in sinovo zgodbo  predstavi javnosti, jo opozori ter seznani s trpljenjem odvisnika in družinsko tragedijo. Obenem upa, da bo njena izkušnja pomagala še komu, ki se morda v podobnih okoliščinah počuti nemočnega in osamljenega. 

Dr. Eva Škobalj je avtorica knjige Odpuščanje: ptica, ki ljubi tiha srca, piše nadaljevanje, toda druga knjiga bo drugačna. Iskreno je v pogovoru spregovorila o svojih iskanjih, o odkrivanju vere in Boga. 

Dr. Eva Škobalj je avtorica knjige Odpuščanje: ptica, ki ljubi tiha srca, piše nadaljevanje, toda druga knjiga bo drugačna. Iskreno je v pogovoru spregovorila o svojih iskanjih, o odkrivanju vere in Boga. 

V sklopu Tedna katoliškega šolstva smo v nizu rubrik in oddaj tudi v četrtkovi popoldanski pogovorni oddaji spoznali mag. Tineta Beca, profesorja glasbene umetnosti, skladatelja, pevca, zborovodjo, pianista, očeta in moža. Njegov pedagoški pristop je zelo kreativen, številne mlade uspešno zna navdušiti za glasbo, za odprt odnos do različnih zvrsti in predvsem za spoznavanje različnega, za razumevanje duha časa, v katerem določena glasba nastaja.in kakšna so njena sporočila. Pogovor z njim je bil tudi v spodbudo k sodelovanju pri dobrodelni akciji, za darovanje v šolski sklad, v pomoč dijakom iz socialno šibkejših družin.

V sklopu Tedna katoliškega šolstva smo v nizu rubrik in oddaj tudi v četrtkovi popoldanski pogovorni oddaji spoznali mag. Tineta Beca, profesorja glasbene umetnosti, skladatelja, pevca, zborovodjo, pianista, očeta in moža. Njegov pedagoški pristop je zelo kreativen, številne mlade uspešno zna navdušiti za glasbo, za odprt odnos do različnih zvrsti in predvsem za spoznavanje različnega, za razumevanje duha časa, v katerem določena glasba nastaja.in kakšna so njena sporočila. Pogovor z njim je bil tudi v spodbudo k sodelovanju pri dobrodelni akciji, za darovanje v šolski sklad, v pomoč dijakom iz socialno šibkejših družin.

Marca praznujemo starševstvo. Maruša Tomšič je babico, ki je v pogovoru opisala ozadje svojega lepega, a odgovornega dela. Ima svoja ljubkovalna imena za komaj rojene, bolj okroglih lic so knetkoti, ostali pa rozinčniki. Marsikaj se je spremenilo v porodnih sobah, ostaja pa, ob prihodu na svet sleherne deklice ali dečka, radost ter svetost rojstva. Hvaležni smo ji, ker si je vzela čas kljub utrujenosti, saj je po delu - iz porodnišnice- prišla naravnost na radio. 

Marca praznujemo starševstvo. Maruša Tomšič je babico, ki je v pogovoru opisala ozadje svojega lepega, a odgovornega dela. Ima svoja ljubkovalna imena za komaj rojene, bolj okroglih lic so knetkoti, ostali pa rozinčniki. Marsikaj se je spremenilo v porodnih sobah, ostaja pa, ob prihodu na svet sleherne deklice ali dečka, radost ter svetost rojstva. Hvaležni smo ji, ker si je vzela čas kljub utrujenosti, saj je po delu - iz porodnišnice- prišla naravnost na radio. 

Suzana Anžur je ena od dveh poklicnih gasilk v Sloveniji. Deluje v Gasilski brigadi v Ljubljani. Več kot trideset let je predana temu delu. V prostem času pa s svojim kužkom sodeluje v projektu pomoči pri branju in učenju. Tudi zaradi svojega dela s športom ohranja kondicijo. Vrednote, kot so solidarnost, poštenost, sodelovanje, srčnost, so nepogrešljive pri delu gasilcev, pravi in te prežemajo tudi njeno delo ter življenje sploh. Suzana je med nominiranimi za Slovenko leta. 

Suzana Anžur je ena od dveh poklicnih gasilk v Sloveniji. Deluje v Gasilski brigadi v Ljubljani. Več kot trideset let je predana temu delu. V prostem času pa s svojim kužkom sodeluje v projektu pomoči pri branju in učenju. Tudi zaradi svojega dela s športom ohranja kondicijo. Vrednote, kot so solidarnost, poštenost, sodelovanje, srčnost, so nepogrešljive pri delu gasilcev, pravi in te prežemajo tudi njeno delo ter življenje sploh. Suzana je med nominiranimi za Slovenko leta. 

Inženirka leta 2022 je Rosana Kolar, diplomirana inženirka strojništva in letalska mehaničarka v podjetju Adria Tehnika. Izbor inženirka leta v ospredje postavlja osebo, ki je s svojim delom in osebnostjo zgled in navdih mlajšim generacijam deklet, da se bodo lažje odločala za perspektivne inženirske poklice. 

Inženirka leta 2022 je Rosana Kolar, diplomirana inženirka strojništva in letalska mehaničarka v podjetju Adria Tehnika. Izbor inženirka leta v ospredje postavlja osebo, ki je s svojim delom in osebnostjo zgled in navdih mlajšim generacijam deklet, da se bodo lažje odločala za perspektivne inženirske poklice. 

Postni čas s seboj vedno prinese tudi vprašanje, zakaj potrebujemo poglobitev, umik vase? Je duhovnost moških drugačna kot pri ženskah? Kako osebnostna rast bogati, tudi okolico, ne samo posameznika, ki se želi razvijati v najboljšo podobo sebe? Ob tem, pa še o glasbi in ostalih lepotah ter dejavnostih življenja, smo se pogovarjali s p. Damjanom Ristićem in Matejem Šokličem. 

Postni čas s seboj vedno prinese tudi vprašanje, zakaj potrebujemo poglobitev, umik vase? Je duhovnost moških drugačna kot pri ženskah? Kako osebnostna rast bogati, tudi okolico, ne samo posameznika, ki se želi razvijati v najboljšo podobo sebe? Ob tem, pa še o glasbi in ostalih lepotah ter dejavnostih življenja, smo se pogovarjali s p. Damjanom Ristićem in Matejem Šokličem. 

O možganih še vedno ne vemo veliko, znanost pozna le osnovne principe delovanja. Z možgani je povezanih kar nekaj stereotipov ali mitov. V pogovoru bomo iskali resnico v njih ali jih ovrgli, z doc. dr. Blažem Koritnikom, dr. med., specialistom nevrologom, predstojnikom Inštituta za klinično nevrofiziologijo, Centra za živčno mišične bolezni na Nevrološki kliniki, UKC Ljubljana.   

O možganih še vedno ne vemo veliko, znanost pozna le osnovne principe delovanja. Z možgani je povezanih kar nekaj stereotipov ali mitov. V pogovoru bomo iskali resnico v njih ali jih ovrgli, z doc. dr. Blažem Koritnikom, dr. med., specialistom nevrologom, predstojnikom Inštituta za klinično nevrofiziologijo, Centra za živčno mišične bolezni na Nevrološki kliniki, UKC Ljubljana.   

V tednu kulturnega praznika smo na pogovor povabili Jureta Torija, harmonikarja in komponista. Njegove melodije dišijo po zemlji, poeziji in plesu, hrepenijo po soncu. S svojim avtorskim pečatom z zvokom riše zgodbe. 

V tednu kulturnega praznika smo na pogovor povabili Jureta Torija, harmonikarja in komponista. Njegove melodije dišijo po zemlji, poeziji in plesu, hrepenijo po soncu. S svojim avtorskim pečatom z zvokom riše zgodbe. 

Potepuški okruški so s krilato želvo, za najboljši literarni potopis pri nas leta 2022, nagrajeni drobni klateški spomini, javno-zasebni potepuški dnevnik, v katerih Irena Cerar deli doživetja svojega sedemletnega raziskovanja slovenskih zamejskih pokrajin. Z Ireno smo se pogovarjali, kako pomembne so zgodbe, povedke in pravljice, s katerimi povezujemo kraje, vasi, pokrajine, gore, kamorkoli nas poti že zanesejo. Doživetje ostane globlje. Narava ni (samo) športni poligon, pravi. Celostno (in odgovorno) spoznavanje okolja in tam živečih ljudi, njihovih zanimanj in dejavnosti, je močno kulturno doživetje. To ostane, ne pa, koliko korakov smo naredili, koliko višinske razlike premagali in podobno, kar žal vse bolj prodira v ospredje zanimanj ob obiskovanju poti in vrhov.   

Potepuški okruški so s krilato želvo, za najboljši literarni potopis pri nas leta 2022, nagrajeni drobni klateški spomini, javno-zasebni potepuški dnevnik, v katerih Irena Cerar deli doživetja svojega sedemletnega raziskovanja slovenskih zamejskih pokrajin. Z Ireno smo se pogovarjali, kako pomembne so zgodbe, povedke in pravljice, s katerimi povezujemo kraje, vasi, pokrajine, gore, kamorkoli nas poti že zanesejo. Doživetje ostane globlje. Narava ni (samo) športni poligon, pravi. Celostno (in odgovorno) spoznavanje okolja in tam živečih ljudi, njihovih zanimanj in dejavnosti, je močno kulturno doživetje. To ostane, ne pa, koliko korakov smo naredili, koliko višinske razlike premagali in podobno, kar žal vse bolj prodira v ospredje zanimanj ob obiskovanju poti in vrhov.   

Na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani je možen vpis v nov študijski program Človek in medosebni odnosi. Med predavatelji bo tudi dr. Andrej Šegula, ki bo predaval o Vzgoji za odnose. Dr. Šegula je prežet z mislimi sv. Frančiška Asiškega, saj jim je posvetil študij in so bile tudi spodbudno vodilo tokratnih premislekov v pogovoru z njim. Ne gre obupavati nad sodobnimi iskanji in stranpotmi, pravi dr. Šegula in doda, dokler smo tu, delajmo najboljše.   

Na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani je možen vpis v nov študijski program Človek in medosebni odnosi. Med predavatelji bo tudi dr. Andrej Šegula, ki bo predaval o Vzgoji za odnose. Dr. Šegula je prežet z mislimi sv. Frančiška Asiškega, saj jim je posvetil študij in so bile tudi spodbudno vodilo tokratnih premislekov v pogovoru z njim. Ne gre obupavati nad sodobnimi iskanji in stranpotmi, pravi dr. Šegula in doda, dokler smo tu, delajmo najboljše.   

Znanstvena dognanja so ovrgla zmotno mnenje, da se možgani starajo. Se, če z njimi ne delamo. Če smo aktivni in vse do zadnjega diha učeči, pa svoj um razvijamo. Lahko bi rekli, da postajamo pametnejši. Zakaj se učiti, tudi v starosti, kako nas učenja uči uveljavljeni izobraževalni sistem?, ter številne druge poudarke in odgovore smo slišali v pogovoru s prof. dr. Ano Krajnc, pedagoginjo, andragoginjo, med drugim predsednico Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. 

Znanstvena dognanja so ovrgla zmotno mnenje, da se možgani starajo. Se, če z njimi ne delamo. Če smo aktivni in vse do zadnjega diha učeči, pa svoj um razvijamo. Lahko bi rekli, da postajamo pametnejši. Zakaj se učiti, tudi v starosti, kako nas učenja uči uveljavljeni izobraževalni sistem?, ter številne druge poudarke in odgovore smo slišali v pogovoru s prof. dr. Ano Krajnc, pedagoginjo, andragoginjo, med drugim predsednico Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. 

Denis Malačič je človek, ki v naši družbi išče pozitivne, spodbudne zgodbe. Takšno pa piše tudi sam, trenutno je televizijski voditelj in novinar, človek nalezljivega iskrenega nasmeha, ki je večkrat prehodil znameniti Camino, Jakobovo pot. Izoblikovala ga je v človeka vrednot, kakršen je, tudi preizkušnja z boleznijo. 

Denis Malačič je človek, ki v naši družbi išče pozitivne, spodbudne zgodbe. Takšno pa piše tudi sam, trenutno je televizijski voditelj in novinar, človek nalezljivega iskrenega nasmeha, ki je večkrat prehodil znameniti Camino, Jakobovo pot. Izoblikovala ga je v človeka vrednot, kakršen je, tudi preizkušnja z boleznijo. 

Dr. Lia Katarina Kompan Erzar je v pogovoru opisala nekaj ključnih misli ob vstopu v novo leto, o željah slehernega, da bi se zapleti prejšnjih let končno razrešili, o tem ali nas ideali bolj ovirajo kot spodbujajo, pa tudi o odnosu do vidnejših osebnosti, ker smo v božičnem času pa tudi o vnašanju duha v vse, kar smo in kar delamo. 

Dr. Lia Katarina Kompan Erzar je v pogovoru opisala nekaj ključnih misli ob vstopu v novo leto, o željah slehernega, da bi se zapleti prejšnjih let končno razrešili, o tem ali nas ideali bolj ovirajo kot spodbujajo, pa tudi o odnosu do vidnejših osebnosti, ker smo v božičnem času pa tudi o vnašanju duha v vse, kar smo in kar delamo. 

S predsednikom uprave Elektro Ljubljana Aleksandrom Zupančičem smo govorili o spremembah na področju energije. Je eno od najbolj perečih tem zadnjega obdobja in morda bo še nekaj naslednjih let, ko se odvija tako imenovani zeleni trajnostni prehod. 

S predsednikom uprave Elektro Ljubljana Aleksandrom Zupančičem smo govorili o spremembah na področju energije. Je eno od najbolj perečih tem zadnjega obdobja in morda bo še nekaj naslednjih let, ko se odvija tako imenovani zeleni trajnostni prehod. 

Prof. dr. Janeza Bogataja, avtorja knjige o praznikih, ki jih obeležujemo v Sloveniji, navadah in jedeh za obloženo mizo, z naslovom Praznična omizja, smo gostili tik pred prazniki v spodbudo vsebinske poglobitve naših druženj ob praznični mizi. “Praznikov ne praznujemo le zaradi hrane, ampak nam praznična miza v tem odtujenem svetu omogoča številna druženja, pogovore, srečanja. Jemo zato, da živimo, a ne živimo, da bi le jedli ! Hrana je eden najbolj temeljnih povezovalcev ljudi”, pravi dr. Bogataj. 

Prof. dr. Janeza Bogataja, avtorja knjige o praznikih, ki jih obeležujemo v Sloveniji, navadah in jedeh za obloženo mizo, z naslovom Praznična omizja, smo gostili tik pred prazniki v spodbudo vsebinske poglobitve naših druženj ob praznični mizi. “Praznikov ne praznujemo le zaradi hrane, ampak nam praznična miza v tem odtujenem svetu omogoča številna druženja, pogovore, srečanja. Jemo zato, da živimo, a ne živimo, da bi le jedli ! Hrana je eden najbolj temeljnih povezovalcev ljudi”, pravi dr. Bogataj. 

Tilen Travnik je diplomirani tehnolog živilstva, poznavalec konceptov agilnega vodenja in vitkega podjetništva, inovator, človek vizije, razvoja. Pogovarjali smo se o njegovih zanimanjih in izkušnjah, izpostavili pa inovatorsko zgodbo v iskanju drugačnih prehranskih navad, o razvoju rastlinskih nadomestkov mesnin. Je vpet v razvijannje blagovne znamke Juicy Marbles. 

Tilen Travnik je diplomirani tehnolog živilstva, poznavalec konceptov agilnega vodenja in vitkega podjetništva, inovator, človek vizije, razvoja. Pogovarjali smo se o njegovih zanimanjih in izkušnjah, izpostavili pa inovatorsko zgodbo v iskanju drugačnih prehranskih navad, o razvoju rastlinskih nadomestkov mesnin. Je vpet v razvijannje blagovne znamke Juicy Marbles. 

Mag. Ana Petrič je direktorica DEOS Centra Notranje Gorice. Je vzor humanosti, človekoljubja, pred dvema letoma prejemnica priznanja Jabolko navdiha. Je pobudnica številnih projektov za kakovostnejše, prijetnejše sobivanje starejših in življenje sploh. Majhne pozornosti za veliko veselja je le eden izmed trenutno aktualnih projektov. Pogovarjali smo se o starosti, predsodkih, lepoti življenja s starejšimi, o odnosih, o vrednoti družine in praznikov.  

Mag. Ana Petrič je direktorica DEOS Centra Notranje Gorice. Je vzor humanosti, človekoljubja, pred dvema letoma prejemnica priznanja Jabolko navdiha. Je pobudnica številnih projektov za kakovostnejše, prijetnejše sobivanje starejših in življenje sploh. Majhne pozornosti za veliko veselja je le eden izmed trenutno aktualnih projektov. Pogovarjali smo se o starosti, predsodkih, lepoti življenja s starejšimi, o odnosih, o vrednoti družine in praznikov.  

Zadovoljstva in smisla ne odkrivamo v lastnih samopotrditvah, ampak vedno v nalogi. V odnosu do drugega, do družbe in nenazadnje seveda do sebe. Življenje je poslanstvo. Mnogi so alergični na pogovore o stiskah, o težkih življenjskih dogodkih. Prepričani so, da bi se morali pogovarjati le o dobrih zgodbah, o veselih trenutkih ter biti nasploh bolj pozitivni. To drži, je v pogovoru za Radio Ognjišče dejal mag. Martin Lisec, direktor Inštituta Stopinje, kjer želijo širiti veselje do življenja. Toda, doda, pomembno je živeti veselje tudi v trenutkih, ko mogoče ni zunanjih ali notranjih razlogov za to, da bi to veselje čutili. Srečevanje z ranljivostjo nas dela bolj prizemljene, bolj empatične in v nas lahko spodbuja odgovornost do življenja.Ljudje vse bolj izgubljamo smisel, od kod to in še bolj žalostno je dejstvo, da smisel izgublja vse več mladih?»Oprijemki v življenju, ki ohranjajo smisel, so lahko naša notranja drža, trdnost, naša vera, kar nam je podarjeno in kar razvijamo. Pomembni oprijemki so tudi lepa doživetja, dobri odnosi, naš socialni krog in vse kar nam je v življenju v spodbudo. Ničesar nimamo v zakupu, vse nam je pravzaprav podarjeno. Z vsem lepim, kar doživljamo iz dneva v dan, je treba ravnati spoštljivo, ponižno in odgovorno. Nismo gospodarji življenja in prav srečevanje z robom, z ranljivostjo nas vedno znova opominja na to.Hoja za smislom»Vprašanje smisla je nekaj, kar vsakega izmed nas spremlja skozi vse življenje. V določenih obdobjih se tega zavedamo bolj, drugič manj. Zagotovo pa se zavemo, kako pomembno je, da imamo nek notranji kompas, nek notranji napetostni lok, v trenutkih soočanja s stiskami življenja, ki pa nikomur niso prihranjene. Skušajmo razvijati zdravo notranjo razdaljo do vsega kar se nam dogaja, da se vnaprej razpoložimo za zahtevne razmere, ki jih bo življenje zagotovo še prineslo, kar nekaj jih je že, in pa hkrati, da tudi v lepih trenutkih, ki jih je prav tako ogromno, čutimo hvaležnost. Nič ni samoumevno. Dar je vse. Smisel doživimo kot stranski učinek uresničenja prepoznane, smiselne naloge v našem življenju.«Kljubovalna moč duha»Prav ta nas dela velike, če damo ponižno priznanje veličini življenja in vsem njegovim obrazom. Velikokrat prav v ciljih prepoznamo smisel svojega življenja. V logoterapiji pravimo, da smisel udejanjamo z uresničevanjem vrednot. Ljudje kot duhovna bitja prepoznavamo vrednote na ustvarjalnem in doživljajskem področju, razvijamo vrednote stališč in na vseh teh si zastavljamo tudi cilje. Če življenje napolnjujemo s pozitivnimi vsebinami, nam to daje moč in občutek, da je naše življenje smiselno.«

Zadovoljstva in smisla ne odkrivamo v lastnih samopotrditvah, ampak vedno v nalogi. V odnosu do drugega, do družbe in nenazadnje seveda do sebe. Življenje je poslanstvo. Mnogi so alergični na pogovore o stiskah, o težkih življenjskih dogodkih. Prepričani so, da bi se morali pogovarjati le o dobrih zgodbah, o veselih trenutkih ter biti nasploh bolj pozitivni. To drži, je v pogovoru za Radio Ognjišče dejal mag. Martin Lisec, direktor Inštituta Stopinje, kjer želijo širiti veselje do življenja. Toda, doda, pomembno je živeti veselje tudi v trenutkih, ko mogoče ni zunanjih ali notranjih razlogov za to, da bi to veselje čutili. Srečevanje z ranljivostjo nas dela bolj prizemljene, bolj empatične in v nas lahko spodbuja odgovornost do življenja.Ljudje vse bolj izgubljamo smisel, od kod to in še bolj žalostno je dejstvo, da smisel izgublja vse več mladih?»Oprijemki v življenju, ki ohranjajo smisel, so lahko naša notranja drža, trdnost, naša vera, kar nam je podarjeno in kar razvijamo. Pomembni oprijemki so tudi lepa doživetja, dobri odnosi, naš socialni krog in vse kar nam je v življenju v spodbudo. Ničesar nimamo v zakupu, vse nam je pravzaprav podarjeno. Z vsem lepim, kar doživljamo iz dneva v dan, je treba ravnati spoštljivo, ponižno in odgovorno. Nismo gospodarji življenja in prav srečevanje z robom, z ranljivostjo nas vedno znova opominja na to.Hoja za smislom»Vprašanje smisla je nekaj, kar vsakega izmed nas spremlja skozi vse življenje. V določenih obdobjih se tega zavedamo bolj, drugič manj. Zagotovo pa se zavemo, kako pomembno je, da imamo nek notranji kompas, nek notranji napetostni lok, v trenutkih soočanja s stiskami življenja, ki pa nikomur niso prihranjene. Skušajmo razvijati zdravo notranjo razdaljo do vsega kar se nam dogaja, da se vnaprej razpoložimo za zahtevne razmere, ki jih bo življenje zagotovo še prineslo, kar nekaj jih je že, in pa hkrati, da tudi v lepih trenutkih, ki jih je prav tako ogromno, čutimo hvaležnost. Nič ni samoumevno. Dar je vse. Smisel doživimo kot stranski učinek uresničenja prepoznane, smiselne naloge v našem življenju.«Kljubovalna moč duha»Prav ta nas dela velike, če damo ponižno priznanje veličini življenja in vsem njegovim obrazom. Velikokrat prav v ciljih prepoznamo smisel svojega življenja. V logoterapiji pravimo, da smisel udejanjamo z uresničevanjem vrednot. Ljudje kot duhovna bitja prepoznavamo vrednote na ustvarjalnem in doživljajskem področju, razvijamo vrednote stališč in na vseh teh si zastavljamo tudi cilje. Če življenje napolnjujemo s pozitivnimi vsebinami, nam to daje moč in občutek, da je naše življenje smiselno.«

November je mesec osveščanja o boleznih moških, posebej o bolezni rak. Med najpogostejšimi sta rak prostate in mod. Trije moški so pred šestimi leti ustanovili društvo OnkoMan, da bi pomagali skrhati moško lupino. Saj moškega, pravijo, najbolje opiše beseda rak, na zunaj trda lupina, znotraj mehka vsebina. Da bi bili možje bolj ljubeči in odprti, da bi spregovorili, da bi se zavedali svoje odgovornosti in napak, ter kakovostno in zdravo živeli. Pogovarjali smo se s predsednikom Matejem Pečovnikom. 

November je mesec osveščanja o boleznih moških, posebej o bolezni rak. Med najpogostejšimi sta rak prostate in mod. Trije moški so pred šestimi leti ustanovili društvo OnkoMan, da bi pomagali skrhati moško lupino. Saj moškega, pravijo, najbolje opiše beseda rak, na zunaj trda lupina, znotraj mehka vsebina. Da bi bili možje bolj ljubeči in odprti, da bi spregovorili, da bi se zavedali svoje odgovornosti in napak, ter kakovostno in zdravo živeli. Pogovarjali smo se s predsednikom Matejem Pečovnikom. 

Marko Ušeničnik je glasbenik, zborovodja, v osnovni šoli poučuje glasbeni pouk, ob prostih urah in dneh, predvsem ob koncih tedna, pa se z družino odpelje na Dolenjsko, kjer so se pred več leti odločili za oživitev kmetije PrJavorčan. Odločili so se za ekološko kmetovanje in na njivah pridelajo žita, iz katerih so želeli razviti posebno zgodbo. Po letih preizkusov, učenja in izobraževanja, tudi na tujem, so razvili kakovostne testenine z blagovno znamko Tok dobr. Pogovarjali smo se o odnosu in ljubezni do rodne zemlje, o samooskrbi, vzgoji za delo na domači zemlji, o odnosu do hrane in kako v ljudeh vzbuditi vnovično zanimanje za ohranjanje kmetij in z njimi krajinske kulture ter načina življenja po vrednotah, ki so nas in nas oblikujejo ter nam dale identiteto.   

Marko Ušeničnik je glasbenik, zborovodja, v osnovni šoli poučuje glasbeni pouk, ob prostih urah in dneh, predvsem ob koncih tedna, pa se z družino odpelje na Dolenjsko, kjer so se pred več leti odločili za oživitev kmetije PrJavorčan. Odločili so se za ekološko kmetovanje in na njivah pridelajo žita, iz katerih so želeli razviti posebno zgodbo. Po letih preizkusov, učenja in izobraževanja, tudi na tujem, so razvili kakovostne testenine z blagovno znamko Tok dobr. Pogovarjali smo se o odnosu in ljubezni do rodne zemlje, o samooskrbi, vzgoji za delo na domači zemlji, o odnosu do hrane in kako v ljudeh vzbuditi vnovično zanimanje za ohranjanje kmetij in z njimi krajinske kulture ter načina življenja po vrednotah, ki so nas in nas oblikujejo ter nam dale identiteto.   

Ob izidu zadnje knjige dr. Mihe Mazzinija z naslovom Osebno smo se v oddaji dotaknili nekaterih vidnejših nacionalnih lastnosti, ki se očitno vlečejo skozi več rodov. Zakaj je dobro obiskati psihoterapevta, kako je s sodobnimi duhovnimi praksami, ki ob močni veri in ponavljanju določenih ritualov, tudi misli in besed, obljubljajo skoraj vse, zakaj nas zavede sodobna družba, ki je grehe sveta obesila za vrat posamezniku in še marsikaj v precej osebnem pogovoru. Priporočamo, poslušanje intervjuja in seveda branje knjige.  

Ob izidu zadnje knjige dr. Mihe Mazzinija z naslovom Osebno smo se v oddaji dotaknili nekaterih vidnejših nacionalnih lastnosti, ki se očitno vlečejo skozi več rodov. Zakaj je dobro obiskati psihoterapevta, kako je s sodobnimi duhovnimi praksami, ki ob močni veri in ponavljanju določenih ritualov, tudi misli in besed, obljubljajo skoraj vse, zakaj nas zavede sodobna družba, ki je grehe sveta obesila za vrat posamezniku in še marsikaj v precej osebnem pogovoru. Priporočamo, poslušanje intervjuja in seveda branje knjige.  

P. dr. Silvo Šinkovec je župnik pri sv. Jakobu v Ljubljani, tudi direktor Inštituta Franca Pedička, v sklopu obeh vlog ob pomoči številnih sodelavcev in ljudi dobre volje oblikuje različne programe za opolnomočenje človeka v vseh vidikih življenja. Ob prazniku Vseh svetih in Spominu vernih rajnih smo govorili o kulturi poslavljanja. Nadaljevali pogovor o čustvih, o razločevanju poklicanosti in kako razvijati narodno pripadnost, naklonjenost domovini.     

Na Rakovniku so redna “Srečanja z Bogom”, več let jih vodi salezijanec, delegat za poklicno pastoralo, Klemen Balažič. Ali lahko sploh kdo reče, zdaj pa znam ljubiti? Vedno smo učenci ljubezni. Pred leti je tako začel razmišljati, kaj lahko še ponudi študentom in mladim v poklicih, jih spodbudi k dejavnejši veri in k poglobitvi odnosa z Bogom. Površinsko življenje mnogim ne zadostuje »Zame je vedno izziv, največje vprašanje, kako doseči tudi tiste, ki se za duhovno življenje posebej ne zanimajo? Osebno se jih trudim povabiti, opazujem ljudi in ob pogovoru ter navezavi osebnega stika jih povabim tudi na srečanja.« Teološke kreposti, vera, upanje in ljubezen, nas povezujejo. Prinašajo lepe in dobre sadove. Namen srečanj? »Je prav to, da si enkrat na mesec vzamemo nekaj časa, kot spodbudo za osebno delo, ni veliko je ravno dovolj pogosto za možnost duhovne rasti. Bog je naš prijatelj, v tem smislu želim z besedo in pristopom, ne na plehki način, predstaviti predvsem to, da nam je Bog blizu in hrepeni po nas. V odnosu z njim ni najbolj pomembno, kar mi želimo, ampak je še bolj pomembno to, da se odpremo Bogu, ki hrepeni po nas, se nam želi približati in je žejen naše ljubezni.«Smo kot dvoživke »Čutimo hrepenenje po večji povezanosti z Bogom, po drugi strani pa si ne upamo zapustiti gotovosti tega sveta, privilegijev, ki nam jih ponuja. Smo kot hibridi, po eni strani hrepenimo, da bi bili tesni Jezusovi učenci, po drugi strani pa ne želimo izgubiti vsega, kar nam ponuja družba, v kateri živimo. Ta dva svetova sta si v nasprotju. In, seveda, čutimo to razdvojenost, razcepljenost. Treba pa se je odločiti, ali bomo sledili logiki tega sveta ali pa se bomo oklenili Jezusove Božje logike? Tukaj smo mnogokrat v razcepu.«  “Smo sol, a je treba paziti, da ne presolimo duhovne hrane. Pomembna je uravnoteženost. Mera, dodajati po malo, kar je težko, ker v zadnjih časih življenje pada v skrajnosti.” Živimo pod pristiski»Pritisk je danes velik, pričakovanja staršev, šole, družbe, sovrstnikov, pričakovanja do sebe so tudi mnogokrat velika, skratka nikoli ni dovolj. Mnogo je pritiskov. V pogovoru, tudi katehezah, ki jih pripravljam, zato hočem dati težo predvsem naslednjemu sporočilu, da je Jezus prišel prav zato, da nas razbremeni. Z nami vleče jarem, nismo sami v tem. Ne zavedamo se, da v poslanstvu, ki ga opravljamo v družbi, tudi v Cerkvi, ni zgolj naše breme. Jezus nam je na razpolaga, da ga vlečemo skupaj, tovor, ki nam ga nalaga življenje. Tudi sebe redno osveščam v tem, kot duhovnik namreč mnogokrat tudi doživljam stisko in si domišljam, da sem v tem trpljenju sam, toda preko molitve, odnosa z Bogom, pa prepoznam, da to ni res.« Graditi skupnost je krščanstvo»Mladim povem o svojih izkušnjah, s tem jim pomagam, da lahko zaupajo Bogu, mu preložijo bremena in da v tem niso sami. Prepoznam veliko potrebo po ustanavljanju majhnih skupin, v katerih se o tem pogovarjajo, se že s tem razbremenijo, že samo zato, ker vidijo, da imamo vsi bremena, ob izmenjavi medsebojnih izkušenj prepoznajo, da v tem niso nič posebnega, da imamo podobne skrbi in bremena skoraj vsi.« “Iščemo upanje, v svojih življenjih in v današnji družbi. Za upanje je treba imeti ogromno vere. Bodimo upanje za ta svet. Bodimo sol. Tudi kristjani lahko hitro pademo v preizkušnjah. Z upanjem je zelo povezana potrpežljivost, vztrajati, čeprav še ne vidimo rezultatov. Uspehi so mnogokrat vidni morda šele po naši smrti.”Odločitve»Vidim, da bi mnogi svoje odločitve radi preložili, nekam v prihodnost. Ne gre samo za to, vedeti moramo tudi, o čem vse se je v življenju treba odločati, kaj razločevati? V naših zgodbah je polno nepovezanega, živimo raztreseno, razdrobljeno, od določenih stvari pa se je treba tudi ločiti za svobodnejšo pot naprej. Mnogi rečejo, ko prelagajo odločitev, da čakajo na znamenje? Mladi se izredno bojijo porazov in zmot. Če doživimo poraz, vemo, da smo hodili nekaj časa po poti, ki ni prava in se obrnemo ter nadaljujemo po drugi. Dokler pa sedimo in čakamo pa, ja ne moremo se zmotiti, toda obenem tudi stojimo na mestu. Pojdimo na pot, sprejmimo svojo krhkost, tudi to, da smo zmotljivi in da nam včasih preprosto ne gre. Samo premaknimo se, pojdimo iz mrtve točke, pojdimo skupaj na pot. Mlade moramo izvabiti iz pasivnosti.«  

Jaka Mihelač je temeljno pevsko izobrazbo prejel na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri prof. Editi Garčević Koželj in študij nadaljeval na Akademiji za glasbo pri prof. Matjažu Robavsu. Sodeloval je z dirigenti, kot so Daniel Barenboim, Zubin Mehta, Antonio Pappano, Massimo Zanetti, Alexander Soddy in Thomas Guggeis. Prejel je številne nagrade na državnih in mednarodnih tekmovanjih, dejaven je tudi na koncertnem področju. Ob njegovem gostovanju v ljubljanski operi, pri predstavi Ariadna na Naksosu, smo ga povabili k pogovoru. 

David Cigoj je doktorski kandidat, sociolog in avtor že druge knjige “Razvoj zavesti”. Delal je v novinarstvu in osemnajst let kot mednarodni turistični vodnik, vedno so ga zanimale lastnosti družb in kulturne razlike, posebej na stičišču slovanskega, germanskega in romanskega sveta. Je človek, ki veliko potuje in zato v odnosih z ljudmi drugih narodnosti, z delčkom možganov neprestano analizira njihovo obnašanje. S tem počasi nabira izkušnje in znanje. Vas zanima, kakšen značaj imamo Slovenci in na katerih področjih bi lahko bolj napredovali ter kako?, prijazno povabljeni k poslušanju pogovora. 

Viljem Gogala, magister sociologije in pravnik z uspešno (celo mednarodno) kariero, nekdanji novinar dnevnika Delo, nenadoma zapusti vse in se odpravi na pot. Sam, peš in brez denarja, v nahrbtniku pa ima le rezervne hlače, majico in spodnje perilo. Prehodi vse stare romarske poti v Evropi in obišče tudi Jeruzalem. Odlomek iz knjige: Pomirjajoč zven njegove piščali me je uspaval. Ob njenih, oddaljujočih se zvokih, sem se preselil nazaj v svet sanj.Ko sem se zjutraj zbudil, sem na oltarju našel Sveto pismo, si ga odprl in si prebral odlomek o Jakobu:In Jakob se je zbudil iz spanja in rekel: Resnično, Gospod je na tem kraju in jaz tega nisem vedel. Poln strahu je dejal: Kako častitljiv je ta kraj! To ni nič drugega kot hiša Božja in to so vrata nebeška!

V oddaji smo predstavili letošnjo “Noč raziskovalk in raziskovalcev”, predvsem pa projekt “Noč ima svojo moč”, katerega cilj je zasnovati skupek aktivnosti, ki bodo izvedene v okviru “Evropske noči raziskovalcev”.

V Via positivi smo govorili o protonski terapiji pri zdravljenju raka. Vsako zdravljenje, ki je dobra alternativa za obolele, je pomemben korak naprej in prav je, da je javnost o tem obveščena. Z Onkološkega inštituta Ljubljana je prišel dr. Primož Strojan.

Učitelj na kolesu, kot se ga je prijel vzdevek ali učitelj z YouTuba, Simon Purger, na šoli v Polhovem Gradcu uči zgodovino, geografijo, državljansko vzgojo in etiko. V času epidemije in zaprtja šol je s kolesom obvozil pot in na njej pozdravljal svoje učence, snemal filme z dodatnimi razlagami šolske snovi ter bil za svoje delo nominiran za Global Teacher Prize. Pogovor z njim smo prvič objavili konec maja 2022, sredi septembra 2022, ob začetku novega šolskega in katehetskega leta, pa v spodbudo njegovim šolskim kolegom, ponovili.  

Ob Tednu vzgoje smo k pogovoru povabili ravnateljici Osnovnih šol Prule in Pirniče, Majo Mehle in Damijano Božič Močnik. Govorili smo o njunem načinu vodenja učiteljskega zbora, o spodbudah in viziji ter kako jima pri izzivih in zahtevnosti dela pomaga osebna vera? Živita kar sporoča letošnje geslo V vzgoji hodimo skupaj. 

Tony Margeta, ki se je rodil in odraščal v Göteborgu, slovenskima staršema, je svojo glasbeno kariero začel v Gosskörju v göteborški katedrali kot 7-letnik. Študiral je dirigiranje med drugim pri Matsu Nilssonu in Matsu Paulssonu, sodeloval tudi z Ericom Ericsonom. Zaključil je tudi izobraževanje za zborovskega pedagoga na Univerzi za glasbo v Göteborgu. V preteklih letih je bil dirigent več zborov, kot sta Chalmers Damkör, mešani pevski zbor univerze v Göteborgu (zdaj Göteborgs Akademiska Kammarkör) in komorni zbor Vox Magna v Göteborgu. V Sloveniji je poleti vodil tedenski tabor s Slovenskim otroškim zborom.