Milko Lazar, slovenski skladatelj, pianist, čembalist, saksofonist in dirigent, deluje na področju sodobne komponirane in jazzovske glasbe. Z različnimi zasedbami je posnel več kot petdeset plošč ter dvajset avtorskih albumov. Redno komponira za orkester Slovenske filharmonije in Simfonike RTV Slovenija ter orkestre v tujini. Njegova dela so izvajali po Evropi, ZDA, Južni Ameriki, Kitajski in Rusiji. Poznan pa je tudi po svojem sodelovanju s koreografom Edvardom Clugom. Skupaj se približujeta trideseti številki vseh njunih skupnih baletov. 15. februarja bomo v Berlinski operi doživeli premiero njune nove baletne uprizoritve Sen kresne noči.

Martin Turk je docent na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorica, filmski režiser in scenarist, avtor celovečernega dokumentarnega igranega filma Kino Volta, ki bo na 35. Tržaškem filmskem festivalu doživel svetovno premiero. Film nas popelje v Trst na začetku 20. stoletja, ko se štirje podjetniki pod vodstvom takrat še neznanega dublinskega učitelja Jamesa Joycea odločijo odpreti prvi irski kino – Cinema.

Živa Bizovičar je mlada gledališka režiserka in dramaturginja, ki nas je najprej navdušila z avtorsko predstavo Žene v testu, (Mali oder SNG Drama), nato pa še z uprizoritvijo JURIŠ, ki je nastala po motivih življenja in dela dveh pesnikov Karla Destovnika Kajuha in Franceta Balantiča (Slovensko ljudsko gledalisce Celje) “Že od nekdaj se ukvarjam s slovensko zgodovino in kaj v bistvu definira slovenski narod”, pravi Živa Bizovičar, ki na AGRFT-ju končuje magistrski študij.

Živa Ploj Peršuh je muzikologinja in ena naših najbolj nadarjenih, priznanih in vsestranskih dirigentk. Je ustanoviteljica in umetniška vodja Slovenskega mladinskega orkestra (SMO), s katerim bo nastopila na 7. Zimskem festivalu Ljubljana.Slovenski mladinski orkester je projekt, ki vključuje mlade glasbenike med 16. in 26. letom. Leta 2022 je bil sprejet v polnopravno članstvo Evropske federacije mladinskih nacionalnih orkestrov (EFNYO). Istega leta je Plojeva ustanovila umetniški in humanitarni projekt Glasba za prihodnost (Music for the future), v katerem so se mladi nadarjeni Ukrajinski glasbeniki povezali z glasbeniki Slovenskega mladinskega orkestra.

Žiga Roš je predstavnik mlade generacije slovenskih ilustratorjev. Za magistrsko delo je izbral "Ilustracije štirih najpogostejših struktur virusov", mikrosvetove, ki si jih s pomočjo ilustracije lažje predstavljamo. "Moje ustvarjanje je znanstveno natančno", pravi Žiga, "nekaj pa je zapolnjenega z domišljijo". Žiga Roš deluje tudi na področju domišljijske ilustracije, kjer ga zanimajo različne tehnike, najpogosteje se poslužuje vektorske risbe in digitalnega kolaža, s katerim gradi nadrealistične arhitekture in tako ustvarja sanjske in fantazijske svetove.

Mlada gledališka režiserka Nina Ralić Kranjac se je skupaj z damaturgom Tiborjem Hrsom Pandurjem lotila uprizoritve Mrakijada, ki je nastala po trilogiji Rimljanovina, ter drugih besedilih pisatelja in dramatika Ivana Mraka. Ni naključje, pravi, da se je prav njena generacija lotila tega izjemnega umetnika, ki s strani družbe ni bil priznan, hkrati sam vztraja na neki margini in prav zaradi tega je vedno znova dobival vsebino iz katere je črpal in pisal, na nek način portretiral to, kar je nekoč naredil že Cankar. Miloš Kosec, eden najbolj pronicljivih slovenskih arhitektov mlajše generacije, kurator in sokurator zadnjih treh odmevnih razstav v muzeju MAO: "Iščem stanovanje": sto let organizirane stanovanjske gradnje pri nas, ki je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize, "Universum Plečnika" ter trenutno aktualne razstave: "Struktura modernosti: v iskanju Edvarda Ravnikarja", arhitekta, ki je zakoličil prostore moderne slovenske družbe in države. Miloš Kosec je z letošnjim letom postal najmlajši docent na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Eno odmevnejših njegovih razmišljanj je prav gotovo o Plečnikovem stadionu v Ljubljani. Igor Šterk je v svojem zadnjem dokumentarnem filmu Septembrska klasa posnel portret generacije, ki je leta 1987, v nekdanji Jugoslaviji, sobivala v majhni kasarni na otoku Vis, da bi odslužila 365 dni v vojski. "V tistem času res nisem pomislil," pravi Šterk, da bi nekoč posnel film. Maruša Zorec je arhitektka in profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in se zelo uspešno in veliko ukvarja s prenovami najrazličnejših prostorov. Na njenem seznamu je tudi mariborski Lent. "Večkrat se počutim kot raziskovalka, saj nenehno odkrivam nekaj novega." Temni pokrov sveta je slovenski dokumentarni film, kjer spremljamo izjemnega slovenskega letalca Matevža Lenarčiča na poteh okoli sveta z utralahkim letalom, ki pa je od znotraj bolj podoben znanstvenemu laboratoriju. Lenarčič zbira delce črnega ogljika, drugega največjega povzročitelja globalnega segrevanja.

Luka Marcen je eden vidnejših predstavnikov najmlajše generacije slovenskih gledaliških režiserjev s štirimi premierami na štirih odrih: v Gorici, Mariboru, Celju in Ljubljani. Na oder Male Drame, v petek, 22.decembra 2023. premierno postavlja igro Tango, poljskega dramatika Slawomirja Mrožka. V letošnjem letu je bilo kar deset njegovih uprizoritev na rednem sporedu v šestih gledaliških hišah po Sloveniji.

Gostja je mlada arhitektka Ana Jerman, ki je za svojo magistrsko nalogo Za vse je mesto, prejela univerzitetno Prešernovo nagrado. Njena projektna študija bivalnih tipologij za ranljive skupine in idejna zasnova prostorov skupnosti na območju Hrovatinovega vrta v Ljubljani, zastavlja vprašanje ali lahko arhitektura ustvarja enakopravne pogoje bivanja za vse ter ali lahko spodbuja odprto in vključujočo družbo?S skrajno skrbno zasnovanim idejnim projektom Ana Jerman konkretizira vizijo deinstitucionalizacije in integracije ranljivih skupin ter uveljavljanje »pravice do mesta«. Njeno magistrsko delo ponuja poglobljeni razmislek o zasnovi dostojnega življenjskega prostora in arhitekture za vse.

Domen Valič je dramski igralec, ki je pred časom zapustil Mestno gledališče ljubljansko in odšel "na svoje". Danes ga lahko spremljamo na televizijskih zaslonih in na različnih odrih po Sloveniji. Trenutno po Sloveniji gostuje z monokomedijo z naslovom Žigolo s. p.

Anja Delbello in Aljaž Vesel, prejemnika nagrade Slovenskega knjižnega sejma najlepše oblikovane knjige 2023: Pastirji in klavnica, dokumentarnega fotografa Simona Changa, ki nas skozi različne zgodbe in fotografije popelje po Kurdistanu. "Tja nisem šel kot fotoreporter", pravi Chang, "knjiga je moj osebni pogled o deželi, ki hrepeni po svobodi, zato je polna zapisov iz terena in tudi drugih ljudi, ki sem jih srečeval."

Prve slovenske fotografinje lahko v Galeriji Jakopič spoznate na razstavi Slovenske umetnice v obdobju 1850-1950. Sokuratorka postavitve je dr. Marija Skočir, višja kustosinja ter vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica."Gre za zelo široko metodologijo raziskovanja, marsikaj se najde, ampak šele od tistega trenutka dalje, ko poznamo ime teh fotografinj. Vsi pregledi fotografije na Slovenskem so fotografinje namreč bolj ali manj izpustili, le tu in tam se pojavi kakšno ime. Zgodbo slovenskih fotografinj začenjamo okoli 1863, ko so delovale predvsem v ateljejih."

Hana Slak, filmska režiserka in scenaristka, avtorica filma Niti besede, ki se je uvrstil v tekmovalni program kanadskega filmskega festivala v Torontu. V svojih filmih se ukvarja s problematiko posledic nasilja in vpliv nasilja na tiste, ki niso neposredno vpleteni v nasilno dejanje.

Gost je dr. Ali Žerdin, avtor dokumentarne razstave Zgodovinski spomin, tretja dimenzija časopisa, ob 60. obletnici atentata na Johna F. Kennedyja, ki je te dni na ogled v Prvem predverju Cankarjevega doma.Ali Žerdin je novinar in urednik ter kustos Muzeja tiska, ki že vrsto let sistematično zbira in hrani časopise in revije pomembnejših medijskih dogodkov v svetovni (in naši) zgodovini.

Nina Zagoričnik gosti slovenskega arhitekta Borisa Bežana, ki živi in dela v Barceloni. Vodi biro BAX, v katerem so načrtovali števiulne projekte na področju kulture, vse od Finske do Španije. Biro je zmagal tudi na javnem natečaju ljubljanske občine za ureditev nekdanje tovarne Rog in širšega urbanega območja okrog kompleksa. Vodilna misel zasnove je bila prezentirati industrijsko kulturno dediščino.

Režiserka, producentka in scenaristka, soustanoviteljica Petra Pan Film, ki producira predvsem kreativne dokumentarne in dokumentarno-igrane filme. Trenutno deluje in živi med Ljubljano, Skopljem in Marseillom. Njen novi dokumentarni film Telo je prejel nagrado vesna za najboljši dokumentarni film na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.V filmu spremljamo protagonistko Urško, ki ji nenadna bolezen postavi ključna vprašanja, kako se vzpostaviti na novo, kako te vidijo drugi in kakšno vlogo odigrata družina in prijateljstvo.

Tina Konec je mlada vizualna umetnica, ki skozi risbo izraža naravo. Njen vir inspiracije so drevesa, krošnje dreves ali iglavci, ki jih na sprehodi fotografira. Ko upodablja igličasta drevesa nas s podrobnostmi opozarja na lepoto in krhkost narave. Trenutno svoja dela razstavlja v Generali Galeriji za Bežigradom. Štiri serije slik, nastale v času od leta 2018- 2023, je poimenovala Črno na belem. Sporočila njenih slik so še kako aktualna: "Narava in naravno okolje sta tisto, kar bi moralo biti najbolj spoštovano in cenjeno. Pa ni."

Festivalska kinooperaterka, ki na številnih filmskih festivalih po svetu pripravlja filme najrazličnejših žanrov za najboljšo izvedbo projekcije. Že nekaj tednov ali celo mesecev pred vsakim festivalom natančno pregleda in popiše vse potrebne informacije, kot so format slike, zvočna obdelava, podnapisi in dolžina filma. Polona Kuzman je tudi specialistka za rastlinske sire v eni od nizozemskih restavracij z dvema Michelinovima zvezdicama.

Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo je naslov četrte pesniške zbirke Miljane Cunte, pesnice, prevajalke in urednice. Bila je programska vodja festivalov Vilenica in Fabula, njena poezija je prevedena v več jezikov, nominirana je bila za osrednje pesniške nagrade v Sloveniji."Vsa poezija je dinamika prihajanja in odhajanja, je resnica našega obstoja in položaja v svetu. Tako so tudi nastajale te pesmi, napisane z neko zgodbo o mojih krajih na Primorskem, o ljudeh, ki so me tam spremljali že od otroštva. Na nek način sem jim želela vrniti in se pokloniti." Miljano Cunto je doletela čast, da skupaj s Slavojem Žižkom nastopi na otvoritvenem dnevu, ko bo Slovenija predstavljena kot osrednja gostja na letošnjem mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu.

Mark Požlep je v Belgiji delujoči slovenski umetnik, ki to poletje je v Cukrarni predstavil svoj multimedijski projekt Permamnent Vacation / Neskončne počitnice. Večplastno pripoved o Jadranski magistrali, zgrajeni s pomočjo Jugoslovanske armade, v rekordnem času med letoma 1945 in 1966. "Gradnja 1006 kilometrov dolge ceste vzdolž Jadranske obale, od Trsta do črnogorsko-albanske meje, je morda res videti nostalgična," pravi Požlep, a je v svojem času temu primorskemu prostoru prinesla nešteto turbulentnih sprememb ter spremenila socialno-ekonomski obraz regije. Mark Požlep je magistrski študij je opravil na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, nato je študij nadaljeval v Bruslju ter na HISK v Gentu, kjer trenutno živi in ustvarja. Tako kot večina njegovih projektov tudi Neskončne počitnice odpirajo vrsto vprašanj za predstavitev umetnikovih ugotovitev, v tem primeru o jadranski obali.

Barbara Ogrič Markež je ilustratorka, oblikovalka, fotografinja in pedagoginja. Sodelovala je pri oblikovanju prve in druge dopolnjene izdaje monografije Sadje sonca, Gregorja Božiča, in je tudi avtorica ilustriranega popisa starih sadnih sort Goriških Brd. Na Slovenskem knjižnem sejmu je za svoje oblikovanje in ilustracije že dvakrat prejela prestižno nagrado za najlepše oblikovano knjigo: leta 2013 za kuharsko knjigo FAO 37.2.1, o morskih dobrotah, ter leta 2018 za pesniško antologijo Nekaj zelo zelo lepega, pisateljice Neže Mauer.

Doktorica Mateja Ratej je znanstvena sodelavka in raziskovalka na inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, kjer se v okviru koncepta historične antropologije posveča proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama. Raziskuje biografije preteklih bolj ali manj anonimnih posameznikov ter skozi njihova življenja spoznava njihov čas, družbo, takratne socialne politične hierarhije ter miselne svetove. Je tudi urednica biografskih študij v zbirki Življenja in dela (izdaja Inštitut za kulturno zgodovino) ter področna urednica pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu. V zbirki Življenja in dela je uredila več monografij biografskih študij: Osebnosti prve svetovne vojne, Biografija na prehodu v digitalnost, Mariborske osebnosti, Osebnosti slovenskega gledališča, Osebnosti slovenske medicine, Osebnosti slovenskega novinarstva, Slovenski biografski almanah XIX. stoletja ter monografijo Osebnosti druge svetovne vojne, ki je izšla letos. Še kako pomembno je, da se v današnjem času spominjamo tistih, ki so nam omogočili današnji svet, predvsem tistih, ki so žal manj znani, a so še kako pomembni! Mateja Ratej

Mladi umetnici s skupnim projektom na 17.mednarodnem festivalu Svetlobna gverila. Predstavljata se s skupnim projektom Senčna cona II., s projekcijo tik ob levem nabrežju reke Gradaščice. Cona II. je nadgradnja starejše različice projekta, ki sta ga umetnici izvedli leta 2021 na festivalu Plavajoči grad na Snežniku. Tudi v tokratni izvedbi projekt nagovarja migracije, vsebinsko pa se razširja na vprašanje nadzora prostora, ki kot eno izmed orodij za omejevanje ljudi pri prečkanju mej, uporablja fizične ovire.

Gost Nine Zagoričnik je novi programski vodja evropske prestolnice kulture GO! Nova Gorica 2025 Stojan Pelko.

Odprl se je slovenski paviljon na 18. beneškem arhitekturnem bienalu. Arhitektka in kustusinja Maja Vardjan je komisarka Republike Slovenije na tem bienalu.

Zakaj se je Sonica 2023, festival najnovejših raznožanrskih produkcij novejših, domačih in tujih avtorjev elektronske, elektroakustične, eksperimentalne glasba, letos usmeril bolj lokalno kot globalno? "Na ta način," pravijo trije kuratorji festivala: Martin Bricelj Baraga, Jaša Bužinel in Luka T. Zagoričnik: "smo skušali vzpostaviti odmik od Berlina, Londona in New Yorka, ki so bili vse od 70 let dalje centri neke alternativne kulture, nek anglosaksonski monopol. Nova lektronska glasba mlade generacije, ki prihaja na plan, pa je zelo zaznamovana z lokalnimi senzibilnostmi." Zato tudi naslov "Translocal Underground" (Translocalno podzemlje), ker se v tej lokalnosti skriva specifika posamezni scen neke nove senzibilnosti, ki povezujejo globalne scene.

Dominik Mencej, filmski režiser, ki nas je s svojim prvencem Jezdeca posedel v kinodvorane, z zgodbo o dveh najstnikih, ki se iz zakotne vasice v Prlekiji, podata na cesto, še prej pa sfrizirata svoja dva stara mopeda. Film se dogaja na pomlad leta 1999, po lokalnih cestah, nedavno odcepljeni Sloveniji in Hrvaški, road movie, ki vžge. "Več je namenov, zakaj sem izbral leto 1999, takrat sem bil star dvanajst, recimo, da se spomnim tistega časa, glih se mi je začelo dogajati neko življenje, nekako se začneš prebujat in in tudi stvari, ki jih takrat doživljaš potem nekako vplivajo še kasneje nate. Smo pa izbrali to letnico, ker je bila nekaj specifičnega, prestop v nekaj novega!"

Ena najbolj vznemirljivih mladih režiserk je trenutno najmlajša predavateljica na AGRFT. Nedavno smo doživeli dve njeni uprizoritvi: Mrakijado na Velikem odru SNG Drama, nastalo po trilogiji dramatika in pisatelja Ivana Mraka, ter avtorsko uprizoritev SOLO. Premiero je doživela v Novi pošti, prostoru Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. SOLO je z velikim uspehom gostoval na festivalih in odrskih prizoriščih. Dvakrat kot zmagovalna predstava, in sicer na 65. mednarodnem festivalu Bitef v Beogradu ter na festivalu Tedna slovenske drame, kjer je prejel Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa. Nina Rajić Kranjac je že med študijem prejela študentsko Prešernovo nagrado. Ko pa je stopila na profesionalni oder, so bile nagrajene skoraj vse njene režije. Pravijo, da ustvarja gledališče novega časa.

Žan Girandon, Pia Groleger in Luka Pleskovič so absolventi podiplomskega študija industrijskega oblikovanja v Ljubljani. V Cankarjevem domu so predstavili skupinski projekt, ki naj bi reševal problem čiščenja vode, kjer ni ustreznih vodovodov. Gre za poseben filter, ki so ga poimenovali po slovanski boginji dežja Dodoli in predstavlja cenovno dostopno rešitev. Izdelan je iz zmesi gline in organskih snovi, ki je žgana tako, da je njena poroznost večja. Na ta način lahko filtrira onesnaževalce v velikosti bakterij. S tem projektom želijo pri ljudeh premaknit kakšno mejo v samem dojemanju problematike vodnega okolja. Projekt Dodola je prejel vrsto priznanj in nagrad, v mesecu maju bo predstavljen v Berlinu.

Gledališki in filmski igralec Petja Labović je v sami špici filmske in gledališke scene. Njegov avtorski projekt skupaj z Natašo Matjašec Rošker "Ne ti meni Alice (once again)" se je uvrstil v tekmovalni program tako Tedna slovenske drame kot tudi Borštnikovega srečanja. Petja je eden od dveh glavnih protagonistov filma Jezdeca, v tandemu s Timonom Šturbejem, ki je te dni doživel slovensko premiero. V začetku maja nastopa na odru Mini teatra, v uprizoritvi Angeli v Ameriki, ameriškega dramatika Tonyja Kushnerja.

Umetniški direktor Galerije Kapelica, zavoda za kulturo, umetnost in izobraževanje ter vodja Biotehne, platforme za umetniško raziskovanje živih sistemov.

Maša Derganc je gledališka in filmska igralka, gostimo jo ob premieri uprizoritve predstave Gospa Dalloway v SNG Drama. Gledališke priredbe romana Virginie Woolf se je lotil hrvaški dramaturg Tomislav Zajec.

Gost oddaje je tokrat Matevž Lenarčič, izjemen letalec, okoljevarstvenik, biolog, fotograf, alpinist. Je glavni protagonist filma Temni pokrov sveta, ki je bil predstavljen na 25. festivalu dokumentarnega filma v Cankarjevem domu.

Slovenski gledališki režiser, ki je z uprizoritvijo Gospa Dalloway po motivih romana Virginije Woolf, doživel svoj režijski debut na Malem odru SNG Drama. Dramske adaptacije se je lotil uveljavljeni hrvaški dramatik Tomislav Zajec. Kdo je režiser Peter Petkovšek, ki se je šele po diplomi na Filozofski fakulteti iz primerjalne književnosti in francoščine, odločil za študij dramskih umetnosti? Začel ga je v Londonu, magistriral v New Yorku ter kljub številnim uprizoritvam v Ameriki in drugod po svetu, svoj slovenski debut doživel šele predlani v Slovenske ljudskem gledališču v Celju z uprizoritvijo Klinc. Peter Petkovšek trenutno dela doktorat na univerzi Leeds v Angliji o performativnih reakcijah na podnebne spremembe in medkulturnem dialogu kot generatorju novih družbenih paradigem.

Umetnostno arhitekturni tandem Nadja Zgonik In Bogo Zupančič na svojem intenzivnem raziskovalnem popotovanju, sta se pravkar vrnila iz Argentine. Polna vtisov in presenečenj. "Za slovenski narod je značilno, da je svojo identiteto oblikoval na jeziku, ne na političnih odločitvah, zanimivo je, kako se bo ta razvoj odvijal, na kaj se bo ta identiteta naslonila in razvijala v bodoče."

Sooblikovala je del oblačil, ki jih nosijo hostese na Nordijskem svetovnem prvenstvu v Planici. Oblikovalka pletenin ni samo modna oblikovalka. Skupaj z bratom Tomažem oblikujeta tudi športne rekvizite, superge, čevlje, pohištvo, steklene elemente in celo spletata fotografije.

Sara Lucu je gledališka režiserka, ki je na veliki oder Šentjakobskega gledališča postavila igro Seksualne perverzije ameriškega dramatika Davida Mameta. Sara Lucu je tudi soustanoviteljica in direktorica neodvisnega gledališča BobuBob Teater. Za zasebni zavod so ustanovili pred kratkim, njegovo poslanstvo pa sta uprizarjanje gledaliških predstav in umetniško izobraževanje.

Z začetkom leta je prevzela vodenje Muzeja sodobne umetnosti v Gradcu (Kunsthaus Graz), pred tem pa je bila direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. V svojem petletnem mandatu se želi Andreja Hribernik ukvarjati z družbeno pomembnimi tematikami, kot so podnebne in politične spremembe ter neenakost.

Mila Turajlić je beograjska režiserka in scenaristka. Na Tržaškem filmskem festivalu so predstavili njeno najnovejšo dokumentarno filmsko zgodbo o fotografu in snemalcu Stevanu Labudoviću, ki je v Jugoslaviji spremljal Tita na njegovih popotovanjih. O tem govori prvi film Neuvrščene scene. V drugem dokumentarcu pa spremljamo Labudovićevo tajno misijo v Alžiriji. Med alžirsko osvobodilno fronto je namreč posnel 62 kilometrov filmskega traku.

Tokratna gostja kot gledališka lektorica in prevajalka vse od leta 1996 skrbi za govorno podobo v SNG Drama. V njenem opusu, ki šteje več kot 300 uprizoritev, so zajete tudi predstave izven matične hiše, tako doma kot v tujini. Največ dela ima na bralnih vajah z igralci, kjer jih jezikovno popravlja do prve generalke.

Režiser, scenarist in producent Igor Zupe je režiral novo dokumentarno igrano TV serijo z naslovom Inhumanum - Umori na Slovenskem. Scenarij je napisal skupaj z Boštjanom Brezovnikom, ki je zasnoval idejo, saj so ga zgodbe umorov vedno zanimale. Po Zupejevih besedah je Brezovnik prispeval faktografijo, dogodke in dokumente, sam pa domišljijo, strukturo in koncept. Serija se vrti okoli resničnih dogodkov, znanih umorov, ki so pretresali Slovenijo. Nastala je v sodelovanju s policijo, pravniki in forenziki.

Slovenski umetnik Milan Erič v tokratni oddaji govori o svojem dojemanju "hitre umetnosti". Akademski slikar na svoji novi razstavi poimenovani Svetlobe predstavlja izbrana dela iz desetletnega ustvarjalnega obdobja. Umetnost je vedno iluzija nečesa. Iluzija, ki jo jaz počnem, je zelo enostavna in zelo hitra. Pridem v atelje in pošpricam predmet - če je dobro, je že končano, če ni dobro, moram popravljati. Temu pravim, da je hitra umetnost.

Plesna umetnika Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia nastopata v predstavi Stopi iz moje sence. Gre za hommage življenja Pie in Pina Mlakarja v režiji Nede R. Bric. Zgodba se vrti okoli jadrnice Pie in Pina, s katero sta do polne starosti jadrala po svetu in občudovala naravo, ki ju je obkrožala. Kdaj dva umetnika lahko postaneta senci drug drugega in kje so pri tem meje lastnega jaza?

Skozi pripoved Vinka Möderndorferja je gostja oddaje Ana Frank. Möderndorfer je avtor dramatizacije in režiser uprizoritve na odru Mini teatra v Ljubljani. Dramatizacija je narejena po besedilu knjige Dnevnik Ane Frank. Ob prebiranju dnevnika se nehote sprašujemo, koliko talentov, koliko Mozartov, Beethovnov, Michelangelov … koliko izjemnih pisateljev, slikarjev, lahko pokonča genocidna politika. Pa ne samo talentov, koliko življenj, in vsako življenje je vesolje, je izginilo zaradi nespametnega sovraštva, ki ga je generira prav politika. Ne samo včasih. Tudi danes. Vinko Möderndorfer Dnevnik Anne Frank je izjemno aktualno branje. Tudi danes živijo mladi in talentirani ljudje na pragu življenja in smrti. Dnevnik mladega dekleta, ki je dve leti preživela v skrivališču in na koncu zaradi izdajstva umrla grozljive smrti, nas bo spomnil, da tudi danes neprestano živimo na robu holokavsta.

Gostja oddaje, filmska režiserka in scenaristka Urška Djukič je za leto 2022 prejela najvišje priznanje od Evropske filmske akademije za svoj trinajstminutni animirano - dokumentarni film Babičino seksualno življenje. Film je doslej prejel že več kot 40 mednarodnih nagrad. Urška s prepletanjem različnih form - animacije, fikcije ter različnih oblik eksperimentalnih tehnik ustvarja hibridne vizualne pripovedi in je posebej usmerjena v raziskovanje sodobne ženskosti.

Špela Frlic je odlična pripovedovalka zgodb, je programska vodja Pripovedovalskega festivala, ki se odvija marca in je avtorica prvenca Bleščivka, fantazijske zgodbe za vse generacije. "Bleščivka je blokovsko naselje na vrhu hriba, kjer so dogajajo neverjetne stvari,..." pravi avtorica Špela Frlic.

Gostja oddaje je arhitektka Majda Kregar, ki že več kot 60 let obnavlja, revitalizira in sooblikuje Ljubljanski grad. Ljubljanski grad predstavlja ikoničen pogled na mesto. Je nekakšna slovenska akropola, brez njega si našega glavnega mesta sploh ne moremo predstavljati. Majda Kregar

Gostja večera je Ana Zavadlav, ilustratorka iz Solkana, avtorica 200 ilustracij v dveh zajetnih knjigah z naslovom Italijanske pravljice, ki so letos izšle v slovenskem prevodu. Te ilustracije bodo del mednarodne razstave ilustracij, na največjem knjižnem sejmu za otroke in mladino v Bologni 2023. Razstav je posvečena italijanskemu pisatelju Italu Calvinu, ki je po vzoru bratov Grimm leta 1965 pripravil obsežno zbirko italijanskih ljudskih pravljic.

Gost oddaje Igor Šterk je filmski režiser in scenarist. Njegov dokumentarni film Septembrska klasa je portret generacije, ki se je s področja vse Jugoslavije septembra 1987 zbrala v majhni kasarni na otoku Vis, da bi odslužila 365 dni v JLA. Za prihodnje leto pripravlja tudi avtobiografski film o svoji družini.

Sara Kern, slovenska režiserka in scenaristka, ki že devet let živi v Avstraliji, bo nocojšnja gostja oddaje Proti etru spet ta dež. V pogovoru bo predstavila svoj celovečerni prvenec Moja Vesna, ki se na ljubljanskem festivali Liffe poteguje za nagrado vedomec.

Tin Grabnar je gledališki režiser, ki v svojih predstavah raziskuje teme, ki so družbeno relevantne, pa tudi teme, ki ga osebne zadevajo. In če me premaknejo, pravi, se mi zdi, da bi lahko premaknile še koga. Ena takih predstav je tudi Izginjajoči, ki govori o srhljivi hitrosti izumiranja rastlinski vrst. Igra je na sporedu v Lutkovnem gledališču Ljubljana.

Gašper Malej, prevajalec, pesnik, dramaturg in urednik, v njegovem prevodu sta izsli dve zajetni knjigi 200 pravljic, s skupnim naslovom Italijanske pravljice. Gre za znanstveno predelavo že napisanih pravljic, ki se jih je lotil italijanski pisatelj Italo Calvino. V Italiji so prvič izšle leta 1956 in so doživele številne ponatise in prevode v tuje jezike. Zato jih mnogi imenujejo kar Calvinove pravljice.

Kdo se boji Virginie Woolf?, igra ameriškega dramatika Edwarda Albeeja iz leta 1962, prav gotovo ena najslovitejših in najpogosteje uprizarjanih dram 20. stoletja, ponovno osvaja gledališka odra. V koprodukciji Mini teatra iz Ljubljane in Ptujskega mestnega gledališča, se je režije lotil hrvaški režiser Ivica Buljan. Igra se po vseh teh letih ni postarala, ravno nasprotno, pravi režiser Buljan, saj vsaka nova uprizoritev navdušuje gledalce po celem svetu. Tudi predstave v Mini teatru so že nekaj tednov razprodane. V igri se srečata dva zakonska para Nataša Barbara Graćner in Brane Šturbej ter mnogo mlajši par Benjamin Krnetić in Klara Kuk.

Gost oddaje Proti etru spet ta dež je gledališki režiser Diego de Brea, ki ima prav nocoj (20.10.) na Velikem odru MGL-ja premiero igre Bog masakra, popularne francoske dramatičarke in pisateljice, nekaj časa tudi igralke Yasmine Reza.

V oddaji Proti etru, spet ta dež nastopi mladi arhitekt Jakob Travnik, ki je najprej na Dunaju študiral, zdaj pa tam živi in dela. 4 leta je bil asistent na Tehnični univerzi, ki stoji na čudovitem Karlsplatzu 13. V pogovoru med drugim razlaga o najnovejšem mega projektu ob Vrbskem jezeru in zakaj se je odločil za študij arhitekture

Pogovor pred premiero novega celovečernega filma Dedek gre na jug Režiser Vinci Vogue Anžlovar se predstavi z novim celovečernim filmom Dedek gre na jug, ki bo premierno prikazan to nedeljo, 9.oktobra, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Minilo je 31 let od njegovega kultnega filma Babica gre na jug, ki si ga je ogledalo 62000 gledalcev, kar je bil takrat absolutni rekord. Dedek gre na jug ima nekaj skupnih točk, a ne gre za nadaljevanje. Filmski scenarij jemljem kot neke vrste esej. V dialogih se ljudje sprašujejo o smislu življenja, filozofije, problemih sveta. Vse skupaj poskušam zapakirati v nepatetičen način. Te misli, ko začnem pisati, poskušam vplesti skozi dialoge in jasno - povsod je nekaj avtobiografskega. Vinci Vogue Anžlovar

V oddaji Proti etru, spet ta dež tokrat gostimo mlado vizualno umetnico Katarino Šeme, ki bo v prihodnjih dneh gostja mednarodnega festivala stripa TINTA. Poizvedujemo, kašen bo njen stripovski prvenec z naslovom Sumatra, ki je tik pred izzidom in bo na tem festivalu tudi predstavljen.

Gost nove sezone oddaje Proti etru spet ta dež je eden najboljših slovenskih saksofonistov Tadej Tomšič, tudi dirigent, komponist in aranžer ter ustanovitelj kvarteta Tadej Tomšič Institution, ki bo to jesen nastopil na prvem koncertu, ki jih skupaj organizirata Tretji Program Ars Radia Slovenija in SNG Drama. V avtu rad posluša radio, na kolesu pa najraje veter.

Zbornik je prejel Plečnikovo medaljo za leto 2022, pod drobnogled postavlja razmerje med oblastjo in arhitekturo in kaj ta determinira v javnem in zasebnem. Po avtoričinih besedah arhitektura ni le bojišče, kjer poteka boj za oblast, ampak je tudi bojišče notranjih tenzij, kjer primanjkuje etike. V neoliberalizmu je to bojišče postalo ostrejše in bolj neusmiljeno tako za večino arhitektov, ki so vse manj plačani za vse bolj prekarno delo, po drugi strani pa je arhitektura v zaostrene položaje potisnila vse delavce, ki to arhitekturo postavljajo. Lahko je usodna – za prihajajoče svetovno prvenstvo je umrlo več kot 5000 delavcev. Ti delavci umirajo za slavo, moč oblasti, zato je premislek odnosa med arhitekturo in oblastjo zelo aktualen.

V tokratni oddaji Proti etru, spet ta dež Nina Zagoričnik gosti avstrijsko režiserko in scenaristko slovenskih korenin Andrino Mračnikar, ki se je na nedavnem filmskem festivalu Kino Otok v Izoli predstavila s celovečernim dokumentarnim filmom Izginjanje/Verschwinden.Na nedavnem filmskem festivalu Kino Otok v Izoli se je predstavila s celovečernim dokumentarnim filmom Izginjanje/VerschwindenV tokratni oddaji Proti etru, spet ta dež Nina Zagoričnik gosti avstrijsko režiserko in scenaristko slovenskih korenin Andrino Mračnikar, ki se je na nedavnem filmskem festivalu Kino Otok v Izoli predstavila s celovečernim dokumentarnim filmom Izginjanje/Verschwinden.

Gostja je Katarina Rešek - Kukla, scenaristka, režiserka, ki se je v Cannesu znašla na seznamu bodočih palmerašov. Je tudi glasbenica, glasbena producentka in snovalka videospotov.Gostja je bila Katarina Rešek - Kukla, scenaristka, režiserka, ki se je v Cannesu znašla na seznamu bodočih palmerašev Tudi glasbenica, glasbena producentka in snovalka videospotov.

Nina tokrat gosti Dušana Šarotarja ob izidu novega romana Zvezdna karta. Ob izidu novega romana Zvezdna kartaNina tokrat gosti Dušana Šarotarja ob izidu novega romana Zvezdna karta.

Jera Ivanc je po izobrazbi klasična filologinja, prevaja antična besedila, iz stare grščine je prevedla sedem Evripidovih tragedij, iz latinščine pa PLAVTOVO komedijo Dvojčka ter številna druga besedila. V teatru se podpisuje kot dramaturginja, asistentka režije, pod 15 uprizorjenih tekstov ter mnogimi glasbenimi songi. Osnova za vse pravi, pa je bil študij klasične filologije.Jera Ivanc je avtorica komedije Ptičja farma, utopija po Aristofanu, kako si človek domišlja, da bi ustvaril državo po svoje, ki si jo lahko ogledate v Slovenskem stalnem gledališču TrstJera Ivanc je po izobrazbi klasična filologinja, prevaja antična besedila, iz stare grščine je prevedla sedem Evripidovih tragedij, iz latinščine pa Plavtovo komedijo Dvojčka ter številna druga besedila. V teatru se podpisuje kot dramaturginja, asistentka režije, pod 15 uprizorjenih tekstov ter mnogimi glasbenimi songi. Osnova za vse pravi, pa je bil študij klasične filologije.

Gostja Nine Zagoričnik je Rahela Jagrič Pirc, režiserka in scenaristka novega mladinskega filma Vesolje med nami, ki je te dni na rednem sporedu slovenskih kinematografov.Gostja Nine Zagoričnik bo režiserka in scenaristka Rahela Jagrič PircGostja bo Rahela Jagrič Pirc, režiserka in scenaristka novega mladinskega filma Vesolje med nami, ki je te dni na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Gost oddaje Proti Etru je bil Robert Simonišek, kurator slovenske postavitve na 59. beneškem bienalu umetnosti.Robert Simonišek, kurator slovenske postavitve na 59. beneškem bienalu umetnostiGost oddaje Proti Etru je bil Robert Simonišek, kurator slovenske postavitve na 59. beneškem bienalu umetnosti. "Kot kustosu mi je bil največji izziv upoštevati kriterije – vizualne učinke v prostoru in vsebinske komponente, ki jih je odprl letošnji bienale. Po drugi strani pa tudi upoštevati umetnikovo stališče."

Gostja oddaje je filozofinja, dramaturginja in teoretičarka sodobnih scenskih umetnosti, avtorica knjige "Življenje umetnosti: prečne črte skrbi". Bojana Kunst je redna profesorica na Univerzi v Giessnu, kjer vodi mednarodni magistrski program Koreografija in performans. Filozofinja, dramaturginja in teoretičarka sodobnih scenskih umetnostiGostja oddaje je filozofinja, dramaturginja in teoretičarka sodobnih scenskih umetnosti, avtorica knjige "Življenje umetnosti: prečne črte skrbi". Bojana Kunst je redna profesorica na Univerzi v Giessnu, kjer vodi mednarodni magistrski program Koreografija in performans.

Na Češkem živeči režiser Olmo Omerzu v svojem zadnjem filmu Atlas, ki je bil ta teden premierno prikazan v Kinodvoru, pripoveduje zgodbo o uspešnem podjetniku, ki postopno izgublja nadzor nad lastnim življenjem. Kot pravi režiser, je to predvsem "film o odsotnosti ljubezni".Gost je Olmo Omerzu, režiser in dramaturgNa Češkem živeči režiser Olmo Omerzu v svojem najnovejšem filmu Atlas ptic, ki je bil ta teden premierno prikazan v Kinodvoru, pripoveduje zgodbo o uspešnem podjetniku, ki postopno izgublja nadzor nad lastnim življenjem. Kot pravi režiser, je to predvsem "film o odsotnosti ljubezni". "Iskal sem naslov, ki izhaja iz filma. Da ko pogledamo film, razumemo, zakaj se film imenuje Atlas ptic. Hkrati pa ne rad usmerjam pričakovanja ali pa diktiram gledalcem, kaj je osnovna tema filma. Vedno me utruja, da ko vidim naslov filma, razumem, zakaj gre v njem. Prek tega naslova začnem dojemati film. To je preveč obremenjujoče za gledalca."

Gostja je bila Ana Schnabl, mlada pisateljica, avtorica psihološko-kriminalnega romana Plima, ki se dogaja na slovenski obali.Ana Schnabl, mlada pisateljica, avtorica psihološko-kriminalnega romana Plima, ki se dogaja na ObaliLiterarnemu prvencu iz leta 2017, zbirki kratkih zgodb Razvezani, je sledil roman, ljubezenska zgodba Mojstrovina, najnovejše literarno delo Plima pa je romaneskna in napeta družinska zgodba. Avtorica vseh teh del je Ana Schnabl. "Pri najnovejše delu, Plima, sem iskala ravnovesje. Nisem hotela, da je to samo neka cinična pripoved o nekrajih med Piranom in Sečovljami, ampak pripoved, ki vsebuje tudi nekaj prijetnega jadranskega vetra, ne samo silovite burje."

Alenka Sottler, ilustratorka nove podobe Bambija, klasičnega romana avstrijskega pisatelja judovskih korenin Felixa Saltena. Na novo ga je iz nemščine prevedel literarni zgodovinar Jack Zipes, ki je Alenki Sottler, potem ko je videl njene ilustracije, tudi črno-bele, ponudil, da upodobi novega Bambija.Alenka Sottler je ilustratorka nove podobe Bambija, klasičnega romana avstrijskega pisatelja judovskih korenin Felixa SaltenaAlenka Sottler, ilustratorka nove podobe Bambija, klasičnega romana avstrijskega pisatelja judovskih korenin Felixa Saltena. Na novo ga je iz nemščine prevedel literarni zgodovinar Jack Zipes, ki je Alenki Sottler, potem ko je videl njene ilustracije, tudi črno-bele, ponudil, da upodobi novega Bambija. "Številne študije so jasno pokazale, da zgodbe o Bambi ne vidimo oziroma ne beremo tako, kot bi jo morali. Določeni povdarki so izpuščeni, predvsem pa popolnoma prikriti z disneyfikacijo."

Nika Autor je režiserka, avtorica trilogije filmov Obzorniki, filmov, ki preučujejo azilno in migracijsko politiko, pravice delavcev, pozabljene preteklosti in zamolčane sedanjosti.Nika Autor je režiserka, avtorica trilogije filmov ObzornikiNika Autor je režiserka, avtorica trilogije filmov Obzorniki, filmov, ki preučujejo azilno in migracijsko politiko, pravice delavcev, pozabljene preteklosti in zamolčane sedanjosti: "Gozdovi so kot prostor zelo tesno povezani z migracijami. Pa ne samo z migracijami, pač pa tudi z neko idejo zatočišča, skrivališča in ne samo tukaj in zdaj, pač pa skozi neke prelomne politične trenutke, tudi v 20.stoletju. Gozd v tem primeru postane tudi politični prostor." "Ko sem spremljala to situacijo na hrvaški meji z Evropsko unijo, sem pri nas spremljala to silovito razraščanje rezilne žice vzdolž hrvaške meje, ki so jo skoraj v celoti postavili v neko naravno okolje, ob robove gozda, ob travnike. Takrat se mi je zdelo to tudi iz nekega vizualnega izhodišča zelo zanimivo opazovati. Rezilna žica posega zelo ostro, ne samo v naravo, v gozdove, ampak tudi konkretno v drevesa, reke, debla."

Jurij Meden je programski vodja in kurator avstrijskega filmskega muzeja na Dunaju, nekdanji direktor Slovenske kinoteke, ki je te dni v Ljubljani predstavil knjigo Kaj je kinoteka? Avtor nas spomni, da ne obstaja ena sama zgodovina filma, pač pa mnoge, in ne obstaja le eno občinstvo, pač pa mnoga. Za strokovnjake za filmsko dediščino, študente in poznavalce zgodovine filme ter cinefile je kulturna dediščina filma samoumevna.Jurij Meden je programski vodja in kurator avstrijskega filmskega muzeja na Dunaju, nekdanji direktor Slovenske kinoteke in avtor knjige Kaj je Kinoteka?Jurij Meden je programski vodja in kurator avstrijskega filmskega muzeja na Dunaju, nekdanji direktor Slovenske kinoteke, ki je te dni v Ljubljani predstavil knjigo Kaj je kinoteka? Avtor nas spomni, da ne obstaja ena sama zgodovina filma, pač pa mnoge, in ne obstaja le eno občinstvo, pač pa mnoga. Za strokovnjake za filmsko dediščino, študente in poznavalce zgodovine filme ter cinefile je kulturna dediščina filma samoumevna.

Matjaž Berger je direktor APT (Anton Podbevšek teter), gledališki režiser, ki kot velik zagovornik športa pogosto v svojih uprizoritvah predstavlja športne legende, prvake in olimpijce.Gost je Matjaž Berger, direktor Anton Podbevšek teatra v Novem mestuMatjaž Berger je direktor APT (Anton Podbevšek teter), gledališki režiser, ki kot velik zagovornik športa pogosto v svojih uprizoritvah predstavlja športne legende, prvake in olimpijce: "Vedno me je zanimal odnos med športnim telesom in gledališkim, v razmerju in kombinaciji." "Zame je Novo mesto veliko več kot krajevno ime. Mesto nekega aktivnega kreiranja, Kar zadeva pa dogodek misli in misel dogodka - vsako relavantno gledališko delo mora biti neka sklepna lekcija in insanacija dogodka, ki pa se ne konča s koncem predstave, ampak z aktivnim, reflektivnim, empancipatoričnem pogledom gledalca, ki pa je lahko absolutno kritičen, negativen ali pa zelo dialoški. To je temelja bit gledališkosti gledališča. Da obstaja ta transmisija do gledalca."

Matevž Luzar je režiser in scenarist televizijske serije Dolina rož, ki se končuje to nedeljo. Kot koscenarist je sodeloval pri vseh treh televizijskih nadaljevankah: Jezero, Leninov park in Dolina rož, ki so nastale po knjižni predlogi Tadeja Goloba. Prvo serijo Jezero je režiral skupaj s Klemenom Dvornikom. Ljubezen do filma, pravi Matevž Luzar, se je začela že v srednji šoli z gledanjem filmov in pisanjem scenarijev.Gost večera je filmski režiser Matevž LuzarMatevž Luzar je režiser in scenarist televizijske serije Dolina rož, ki se končuje to nedeljo. Kot koscenarist je sodeloval pri vseh treh televizijskih nadaljevankah: Jezero, Leninov park in Dolina rož, ki so nastale po knjižni predlogi Tadeja Goloba. Prvo serijo Jezero je režiral skupaj s Klemenom Dvornikom. Ljubezen do filma, pravi Matevž Luzar, se je začela že v srednji šoli z gledanjem filmov in pisanjem scenarijev. "Ta moj dar pisanja sem ustvarjal že v srednješolskih časih, vse skupaj se mi je kasneje poklopilo s pisanjem za film. Takoj po srednji šoli sem se udeležil scenaristične delavnice Pokaži jezik, ki jo je organiziral Zdravko Duša. Tam sem ugotovil, da je to medij, kjer se mogoče lahko fajn izražam, ne samo kot režiser, ki bi režiral film, ampak predvsem kot scenarist."

"Jaz sem ob nekem obisku Plečnikove hiše v Trnovem v Ljubljani zagledal te neke čevlje na tleh, takoj so se mi zdeli zanimivi, bili so zelo minimalistični, pa zelo moderni tudi za današnji čas. Gre za čevlje ki so narejeni brez vezalk, imenovani so štefletni čevlji z elastiko in ušivancev. Ta podatek sem našel v eni stari skripti iz čevljarske šole v Žireh, kjer so tudi ta kroj imeli v učnem programu." Arhitekt Aleš Kacin predvideva, da je te čevlje arhitekt Jože Plečmik nosil v 40 in 50 letih, proti koncu njegovega življenja. "Našel sem tri enake pare in takrat se mi je porodila ideja, da bi v naši delavnici lahko izdelali posodobljeno repliko teh Plečnikovih čevljev. Gre za najbolj popularen in prodajan model v moji delavnici, danes te ćevlje nosi petnajst ljudi.Aleš Kacin je po originalnih Plečnikovih čevljih oblikoval sodoben Plečnikov čevelj"Jaz sem ob nekem obisku Plečnikove hiše v Trnovem v Ljubljani zagledal te neke čevlje na tleh, takoj so se mi zdeli zanimivi, bili so zelo minimalistični, pa zelo moderni tudi za današnji čas. Gre za čevlje ki so narejeni brez vezalk, imenovani so štefletni čevlji z elastiko in ušivancev. Ta podatek sem našel v eni stari skripti iz čevljarske šole v Žireh, kjer so tudi ta kroj imeli v učnem programu." Arhitekt Aleš Kacin predvideva, da je te čevlje arhitekt Jože Plečmik nosil v 40 in 50 letih, proti koncu njegovega življenja. "Našel sem tri enake pare in takrat se mi je porodila ideja, da bi v naši delavnici lahko izdelali posodobljeno repliko teh Plečnikovih čevljev. Gre za najbolj popularen in prodajan model v moji delavnici, danes te ćevlje nosi petnajst ljudi.     A post shared by Ales Kacin (@aleskacin)

Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.Italijanska režiserka Laura Samani o obsedenosti raziskovanja čudežev, pomembnosti sodelovanja filmske ekipe, večkrat nagrajenem prvencu Telesce in moči kinematografijeNekega zimskega dne, v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije, mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zabojček z mrtvim detecem in se poda na dolgo pot proti čudežnemu kraju. Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in vesno za fotografijo. Na LIFF-u je prejel nagrado žirije Fipresci. Režiserkin način pisanja primerjajo s pisanjem pisatelja Itala Calvina.  "Vsekakor bi si želela, da bi bilo to res, seveda pa ni. Če zdaj pomislim, je bil začetek zgodbe v moji glavi bolj srhljiv, mračen in žalosten. Tisto, kar me resnično očara, je Agatin pogum, ko se pretvarja, da lahko spremeni potek stvari, saj je tak tudi moj odnos. Ne sprejemam odločitve, ki mi niso blizu, borim se proti njim, kar je naporno, zato Agato občudujem."   Dodatno razpoloženje v filmu pričarata originalna filmska glasba skladateljice Fredrike Stahl in kostumografija Loredane Buschemi. Poseben čas dajejo tudi kadri, posneti v naravni svetlobi, ki so delo direktorja fotografije Mitje Lična. "Zame je najosupljivejša stvar pri filmu njena skupnost, zato sem se že odločila za svoj naslednji filmski projekt. Če bi želela delati sama, bi bila najbrž slikarka. Skupnost je najpomembnejša kakovost; več ko nas je, več idej si lahko porazdelimo, hkrati pa je tudi pot do končne rešitve lažja. Prav filmska ekipa je bila prva, s katero sem govorila o svoji obsedenosti raziskovanja čudežev. To je neke vrste obsedenost in za film sem se odločila z namenom, da pri njegovem nastanku ne bi bila sama."  Prvenec je dodobra spremenil življenja filmski ekipi, pa vendar Laura Samani pravi, da ne želi ostati režiserka vse življenje. "Trenutno se pač rada izražam skozi kinematografska orodja. Kar si želim, kar imam in kar se mi je zgodilo, je to, da sem pustila svoji ekipi delati, da smo na neki način sobivali skupaj in to je tudi tisto, o čemer govori film." 

Gostja večera je dramaturginja Diana Koloini, avtorica knjige Slabo poznate naših src tančine (Ženske v Molierovih dramah). Zanimiva študija - zakaj je naloga komedije nasploh, da nam predstavi vse človeške napake. Kot je uvodoma zapisala, jo je Moliere že od nekdaj fasciniral. Od mladosti, ko je na predstave hodila v gledališče v Solkanu.Tokratna gostja je Diana Koloini, avtorica knjige Slabo poznate naših src tančine (Ženske v Molierovih dramah)Gostja večera je dramaturginja Diana Koloini, avtorica knjige Slabo poznate naših src tančine (Ženske v Molierovih dramah). Zanimiva študija - zakaj je naloga komedije nasploh, da nam predstavi vse človeške napake. Kot je uvodoma zapisala, jo je Moliere že od nekdaj fasciniral. Od mladosti, ko je na predstave hodila v gledališče v Solkanu. "Ogledala sem si uprizoritev komedije Don Juan. Ta hip se niti ne spomnim letnice, ampak v resnici se še vedno spomnim podob iz te predstave. Bila je zelo močna, zelo presenetljiva, imela je tudi izrazite spektakelske učinke, ki mi danes verjetno ne bi bili več všeč, takrat pa so me prevzeli." Kot gimnazijka se je navduševala nad zgodbami o tragičnih umetnikih. Kako umetnik svoje življenje v celoti posveti gledališču? "Razen njegovih del, ni ostalo ničesar, kar  bi on napisal. Nobeno pismo, nobeno sporočilo, nikakršni dnevniki. Za njim je ostala izjemno bogata knjižnica, iz česar sklepamo, da je bil izjemno izobražen in načitan, vsaj v vseh romanskih jezikih, se pravi tudi v španščini in italijanščini. Dokumentov, ki bi pričali o njegovem osebnem življenju, pa ni." Ko se je ob raznih uprizoritvah poglabljala v študij, je bila pozorna na razmerje med moškimi in ženskami v njegovih delih. Kmalu je ugotovila, kako krivično manj pozornosti in možnosti imajo v njih ženski liki. "Ob sodelovanju z mnogimi odličnimi igralci in ustvarjalci pri uprizoritvi Ljudomrznika je prišlo na dan nekaj, kar se običajno spregleduje – da je glavni ženski lik v resnici povsem enakovreden glavnemu moškemu liku in da v enaki meri, če ne celo bolj kot on, sledi vrednotam, ki jih vsi štejemo med pomembne. To so iskrenost, pravica do svobode in tudi ljubezen."

Gosta sta umetniški tandem Branko in Timon Šturbej, oče in sin, gledališka in filmska umetnika, ki nastopata v gledališki uprizoritvi Jacques in njegov gospodar v ljubljanski Drami. Režiral jo je Dorian Šilec Petek. O komičnih elementih predstav z zahtevnim kontekstom, veličini ljubljanskega odra za mladega igralca in tekanju iz premiere na premiero. Igralski tandem Branko in Timon Šturbej o skupnih gledaliških uprizoritvah, generacijski problematiki in občutku poznavanja lastnega otroka oziroma očetaUmetniški tandem Branko in Timon Šturbej, oče in sin, gledališka in filmska umetnika, sta skupaj nastopila v gledaliških uprizoritvah Požigi, Razbiti vrč in aktualni Jacques in njegov gospodar, ki jo je režiral Dorian Šilec Petek. Skupaj pa ju najdemo tudi na televizijskih zaslonih v nadaljevanki Reka ljubezni. Različne generacije združuje tudi igra Jacques in njegov gospodar, kjer je želel režiser predstaviti generacijsko problematiko. "Tudi mi smo imeli neko nestrpnost do starejše generacije, naivno gledano, smo želeli čim prej prevzeti naloge, ki nam niso bile zaupane." – Branko Šturbej Uprizoritev ima veliko komičnih elementov, zanimiva je, ker deluje kot med dvema ognjema. Glavnemu prizoru delajo družbo stranski, ki se izmenjujejo med seboj. Pripovedovalnost zgodb drugih oseb nakazuje že besedilo samo, ko skače v pretekli pripovedni čas. Igralcema je bil užitek to, da sta lahko na odru gledala igralske kolege, kako se morajo izpostaviti in mučiti v kakšnem prizoru, medtem ko sta sama v tistem trenutku na odru počivala. "Mislim, da je Milan Kundera napisal, da je Jaqcues malo starejši, ključno pa je, da nosi neko zrelost in strpnost, ki je gospodar ne. Seveda je danes podobno, veliko ljudi obstaja, ki imajo podobna prepričanja kot gospodar. V tistem času nas je zanimala generacija, ki je obsedena z nekim relativizmom, izgubljenostjo, živi za stare ideale in je zelo konservativna." – Timon Šturbej Čeprav to ni njuno prvo odrsko sodelovanje in da imaš, kot pove Branko Šturbej "občutek, da svojega lastnega otroka poznaš, so se mi pri njem vedno na novo odpirala kakšna presenečenja in moram reči, da me je to zelo veselilo, da sva se na neki način povezala."

Gostji večera sta Petra Černe Oven in Cvetka Požar, ki sta v muzeju MAO pripravili razstavo 'Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit', prvo pregledno razstavo enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Po njem se imenujejo tudi najvišje nagrade za oblikovanje.Gostji Petra Černe Oven in Cvetka Požar sta v muzeju MAO pripravili razstavo 'Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit'Gostji večera sta Petra Černe Oven in Cvetka Požar, ki sta v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO pripravili razstavo 'Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit', prvo pregledno razstavo enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Po njem se imenujejo tudi najvišje nagrade za oblikovanje. Aktivno delo glede realizacije razstave se je začelo pred enim letom. Gre za skupinski projekt, muzeja MAO, Fundacije Brumen in Društva Pekinpah. Zaradi raznolikega gradiva je bila priprava še toliko bolj zahtevna. Brumen je bil najbolj aktiven na področju založništva, predvsem umetniške monografije. Izhajal je namreč iz umetniškega okolja, saj je na akademiji študiral kiparstvo. "Izjemno pomembno je, da na njegovo delovanje pogledati celostno. Na razstavi prikažemo tudi, kaj se mu je dogajalo v otroštvu. Njegova družina je bila leta 1941 internirana v Srbijo, grozote druge svetovne vojne pa so ga zelo zaznamovale. Kasneje je to gotovo vplivalo na njegovo profesionalno delo v smislu zavračanja vsega nemškega." - Cvetka Požar, umetnostna zgodovinarka in kustosinja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO Jože Brumen je sodil med vodilne slovenske grafične oblikovalce, veliko večjo prepoznavnost pa bi zaradi lastne revolucionarnosti moral požeti tudi v tujini. "Slovenske kulture ne znamo dovolj dobro predstaviti v tujini. Vedno, ko hodim predavati po tujih šolah, poskušam govoriti tudi o 20. stoletju v Sloveniji in Jugoslaviji. Na tem območju se je zelo hitro razvil modernizem, česar pa tujina seveda ne ve. Skoraj bi si upala trditi, da se je modernizem prej razvil v Jugoslaviji kot v Veliki Britaniji." - Petra Černe Oven, oblikovalka, profesorica, teoretičarka in avtorica  

Gostja večera je Jožica Avbelj, gledališka in filmska igralka, prvakinja Mestnega gledališča ljubljanskega.Gostja je Jožica Avbelj, gledališka in filmska igralka, prvakinja Mestnega gledališča ljubljanskegaGostja večera je Jožica Avbelj, ki ima za seboj več kot petdesetletno igralsko kariero, prejela pa je kar sedem Borštnikovih nagrad za igro in leta 2001 tudi Borštnikov prstan. V novi gledališki predstavi Le en smaragd je tekst že od vsega začetka namenjen točno določeni igralki. Gre za besedilo, ki ga je po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda za Jožico Avbelj napisal mlad ustvarjalec avtor Jaka Smerkolj Simoneti. "V tej predstavi so tri bistvene točke; Kaj sploh je ljubezen? Potem so tukaj grobosti, ki jih doživlja ženska v zakonu ali pa če je poročena in hkrati zaljubljena v nekoga drugega. In seveda otrok – punčka je sicer v romanu samo omenjena, meni pa se je zdela bistvena. Sama sicer nimam otrok, so mi pa strašno pri srcu in zaslužijo si imeti prave starše, ki jih imajo radi in jih spoštujejo." Ljubezen v Le enem smaragdu je neizpolnjena in kriči po treznosti; vsebuje značilnosti ljubezni prvega poljuba, najstniške ljubezni, in deviško naivnost. Kaj ostane od ljubezni, ko nevihta mine? Kaj je onkraj te luči, ki utripa na drugi strani obale? Je bila vredna vse prelite krvi?

Krajinska arhitektka in profesorica Krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Ana Kučan in filozofinja dr. Mateja Kurir sta urednici knjige Vrt in prispodoba, zbirke 34 kratkih esejev različnih avtorjev z vseh petih celin, tistih, ki s pogledom na vrt, in tistih, s pogledi z vrta, odpirajo vprašanje, kaj vrt je in kaj predstavlja v javnem in zasebnem. Knjiga se poklanja spominu na profesorja Dušana Ogrina, ki je na področju urejanja okolja opravil pionirsko delo in svetovno vrtno-arhitekturni dediščini posvetil svoje dolgoletno raziskovanje. Eseji v tej knjigi ne govorijo neposredno o njegovem delu.Dr. Ana Kučan in dr. Mateja Kurir ob izidu knjige Vrt in prispodoba: Vrt je fenomen, v katerem človek že tisočletja združuje naravo in kulturo, lahko služi tudi kot model za prihodnje ravnanjeKrajinska arhitektka in profesorica Krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Ana Kučan in filozofinja dr. Mateja Kurir sta urednici knjige Vrt in prispodoba, zbirke 34 kratkih esejev različnih avtorjev z vseh petih celin, tistih, ki s pogledom na vrt, in tistih, s pogledi z vrta, odpirajo vprašanje, kaj vrt je in kaj predstavlja v javnem in zasebnem. Knjiga se poklanja spominu na profesorja Dušana Ogrina, ki je na področju urejanja okolja opravil pionirsko delo in svetovno vrtno-arhitekturni dediščini posvetil svoje dolgoletno raziskovanje. Eseji v tej knjigi ne govorijo neposredno o njegovem delu.   "Knjiga presega format spominskega zbornika in se od predvidljivejših študij odmika prav zato, ker si je profesor Ogrin s svojim delom, katerega največji prispevek je ustanovitev študija Krajinske arhitekture na Univerzi v Ljubljani, ves čas prizadeval, da bi urejanje krajine tudi pri nas ločil od hortikulture in ga dvignil nad ljubiteljsko ukvarjanje z vrtovi."        V materialni kulturi, ki jo danes živimo, je vrt zaradi svojega občega mesta pogosto nekaj samoumevnega. S tega vidika je prezrt in ni deležen bolj obširne teoretske obravnave. Knjigo, ki želi to praznino zapolniti, so ustvarjali več kot dve leti. Predstavlja nabor različnih razmislekov, a vsi so izhajali iz tega, kaj je vrt in kaj v današnji družbi predstavlja. "Glede na to, da je vrt včasih predstavljal totaliteto sveta, se danes, ko razmišljamo na drugačen način in se spoprijemamo s temeljnimi problemi preživetja, to vprašanje, kaj vrt je in kaj lahko predstavlja, kaže kot vse bolj aktualno. Ne glede na to, kako različni so prispevki v knjigi in kako se med njimi vzpostavljajo tudi določena nasprotja, pa vsi postavljajo vrt v aktualen družbeni kontekst. Vsi govorijo o tem, da je treba spremeniti miselnost in svoje lastno delovanje." – dr. Ana Kučan Revolucija in spremembe se dogajajo tam, kjer nekaj začne uhajati nadzoru, ljudje se morajo spremeniti in obrniti Enega izmed esejev v knjigi je napisala dr. Mateja Kurir. Njeno izhodišče je bila Epikurjeva filozofija. "Zdelo se mi je zanimivo izhajati iz Epikurja, zvezdniškega antičnega filozofa, ki je propagiral ugodje in užitek v svoji filozofski šoli z imenom Vrt, ki se je nahajala v bližini Platonove akademije. Užitek, ki ga je propagiral, je vedno užitek, ki mora biti zamejen z nekimi vrlinami, neko modrostjo. Stanje antropocena, v katerem smo danes, četrte industrijske revolucije, stanje velike okoljske krize, je v marsičem rezultat tega presežka dodane vrednosti in užitka, ki se mu naša civilizacija ves čas predaja. Okolje smo tako rekoč uničili, ker nismo imeli nobenih omejitev, nismo se znali ustaviti. Ravno modrost v odnosu do okolja je tisto, kar nas lahko morda ustavi. Zagotovo je tudi pandemija pokazala na vse omejitve, ki nam jih daje neoliberalizem, in ta logika odnosa do prostora, tudi do vrta. Kot družba potrebujemo novo družbeno pogodbo z novimi razmisleki, da ne bomo šli več po tej poti." "Mi kot državljani moramo od oblasti začeti zahtevati, naj neha podcenjevati pomen varovanja okolja za kakovost bivanja na tem planetu, in tudi končno razumeti razvoj, ki brez hkratnega varovanja sploh ni mogoč. Narave tudi zaradi njene zaščite ne moremo samo postavljati v izolirana območja, ampak jo moramo varovati v vsakdanjem življenju, tukaj in zdaj, med nami. Metode za tovrstni pristop že obstajajo, so razvite in so bile večkrat predstavljene. Vrt kot tisočletno spajanje narave in kulture bi nam lahko služil kot izhodišče, saj govori, da je razvoj mogoč, da je mogoča kulturalizacija narave, da je mogoče živeti v ravnovesju, ker nam drugo ne preostane." – dr. Ana Kučan

Dve zaporedni gledališki premieri, angažirana je pri novem filmu Igorja Šterka. Po zmagi filmskega prvenca Prasica, slabšalni izraz za žensko na letošnjem Festivalu filma Portorož je prejela vesno za najboljši celovečerni film. Čakala jo je še mednardona filmska pot, tudi ljubljanski LIFFe. Tijana Zinajić je gledališka in filmska režiserka, ki je nedavno v novogoriškem gledališču režirala tragikomično igro Tridesetlenice, avtoric besedila Eve Mahkovic in Tereze Gregorič.Z vesno nagrajena režiserka Tijana Zinajić o premieri tragikomične igre Tridesetletnice, zataknjenosti v enem obdobju ter stiskah nekoč in danesDve zaporedni gledališki premieri, angažirana je pri novem filmu Igorja Šterka. Po zmagi filmskega prvenca Prasica, slabšalni izraz za žensko na letošnjem Festivalu filma Portorož je prejela vesno za najboljši celovečerni film. Čakala jo je še mednarodna filmska pot, tudi ljubljanski LIFFe. Tijana Zinajić je gledališka in filmska režiserka, ki je nedavno v novogoriškem gledališču režirala tragikomično igro Tridesetlenice avtoric besedila Eve Mahkovic in Tereze Gregorič. "Ne vem, ali sem se zataknila v enem obdobju, pa ne znam čisto dobro čustveno odrasti, ali so mi spet te teme zanimive zaradi mojih sinov, ki so zdaj od pubertete do dvajsetletnikov. Znova me zanimajo nove generacije, kaj se z njimi dogaja. Ali zdaj lažje definiram ta občutja kot takrat, ko sem bila sama toliko stara? Zdaj sem lahko bolj iskrena kot v svoji stiski tridesetih." Gledališka igra pripoveduje zgodbo treh mladih izobraženih deklet, ki se znajdejo pred raznimi odločitvami. Nenadoma svet, o katerem so sanjarile po študiju, ni več takšen, kot so si ga predstavljale. Kakšna pa je generacija tridesetletnikov danes? "Mislim, da so bile tudi naše stiske podobne njihovim. Se pa vse manifestira na druge načine, ker se svet in izrazna sredstva spreminjajo. Edina razlika je mogoče ta, da se stiske časovno zamikajo. Ko sem bila jaz stara trideset, sem bila že tretjič noseča." Kot pove režiserka, je predstava nekje med Evrovizijo in MTV-jem, med Blondinko s Harvarda, malo se dotakne filma Prasica, slabšalni izraz za žensko. "Mogoče se znajdeš tam, kjer si želel biti, ampak ugotoviš, da to ni to. Potem je tu strah, občutek imaš, da si prestar, da boš kar koli spreminjal. Še trideset let pozneje lahko stvari še vedno obrneš na glavo." Tisti, ki sodelujejo s Tijano Zinajić, velikokrat omenjajo njeno empatijo. Kako se lahko ustvarja ta sinergija med režiserko in igralci? "Če ponudiš ljudem neko potrditev, jih sprejmeš, lažje dajo več od sebe. Ne gre za preračunljivo sprejemanje, ampak se mi vedno zdi dobro razumeti to različnost."  

Francoski filmski in gledališki igralec, pianist Stanislas Merhar / Mera / je umetnik slovenskih korenin, tudi avtor knjige Majhni strupi. Z njim se pogovarja Nina Zagoričnik.Francoski filmski in gledališki igralec slovenskih korenin Stanislas Merhar o avtobiografiji Majhni strupi, filmskih začetkih in družinski travmi, ki ga še vedno spremljaFrancoski filmski in gledališki igralec, pianist Stanislas Merhar je umetnik slovenskih korenin. V prvem intervjuju za Radio Slovenija pove, da je Slovenija njegova dežela, ki nosi del njegovega srca. Nikoli ni nameraval postati igralec, vse se je zgodilo nenadoma. Pred tem je študiral klavir. Igralski poklic je zanj vse prej kot enostaven. Vse do danes je posnel okoli 40 filmov, veliko snema tudi za televizijo in televizijske serije. Najbolj poznan je po vlogu v seriji Le Comte de Monte Cristo (Grof Monte Cristo), kjer je med drugim igral tudi Gérard Depardieu. Poleg Césarja je prejemnik številnih drugih filmskih nagrad, kot sta častni red umetnosti in književnosti ter vitez častne regije. Je avtor knjige Majhni strupi, avtobiografske zgodbe svojega življenja, ki se tesno prepleta s tragično zgodbo njegovega očeta. "Tako kot pri filmu se je vse po naključju zgodilo tudi s knjigo. Vsebina ni fikcija, ampak resnična zgodba. Pri razporeditvi vsebine mi je pomagala mama, ki je bila novinarka." Knjiga se začne s fragmenti življenja, mestoma kot sanje, ki delujejo kot droga. Nadaljuje jo z zgodbo svojega očeta, o njegovi prezgodnji smrti. "Knjiga predstavlja moje sanje o življenju, mojo globoko navezanost na mamo, ki je bila izjemna ženska. Prvenec ni preveč vesel, govori o tragičnih dogodkih v moji družini. Knjigo sem končal leta 2007, mama pa je umrla pred tremi leti." "Moj oče je bil generacija otrok, ki je doživela grozote druge svetovne vojne. Bil je priča nacističnemu nasilju in čeprav je bil star komaj tri leta, ni nikoli pozabil dogodka, ko so mu pred očmi ubili očeta, mamo in strica. To osebno tragiko očeta nosim tudi sam, mogoče je to eden izmed razlogov, zakaj nimam otrok." Stanislasu Merharju je oče umrl pri 18. letih. V njegovi mladosti je pariško družino vsako leto peljal na počitnice k svojim krušnim staršem v Koper. Teh časov se igralc zelo rad spominja. V Sloveniji je njegov oče na FIlozofski fakulteti v Ljubljani študiral svetovno književnost, nadaljeval pa v Parizu, kjer je spoznal Merharjevo mamo.

Darko Sinko je režiser in scenarist celovečernega prvenca Inventura, ki je svetovno premiero doživel v San Sebastianu ter prejel štiri nagrade na letošnjem 24. Festivalu slovenskega filma Portorož 2021. "Upam, da bo zaradi nagrad film lažje našel pot do gledalca. Še posebej v teh časih, ko je tako nebogljen." Film si bo mogoče ogledati na LIFFu, kjer se v tekmovalnem programu poteguje za nagrado Vodomec. Idejo za film je Darko Sinko našel pri prebiranju zbirke Zgodbe iz levega in desnega žepa češkega pisatelja Karla Čapka.Režiser in scenarist prvenca Inventura Darko Sinko o navdihu iz češke zbirke zgodb, procesu ustvarjanja in inventuri življenja moškega srednjih letDarko Sinko je režiser in scenarist celovečernega prvenca Inventura, ki je svetovno premiero doživel v San Sebastianu ter prejel štiri nagrade na letošnjem 24. Festivalu slovenskega filma Portorož 2021. "Upam, da bo zaradi nagrad film lažje našel pot do gledalca. Še posebej v teh časih, ko je tako nebogljen." Film si bo mogoče ogledati na LIFFu, kjer se v tekmovalnem programu poteguje za nagrado vodomec. Idejo za film je Darko Sinko našel pri prebiranju zbirke Zgodbe iz levega in desnega žepa češkega pisatelja Karla Čapka. "V njih nastopajo detektivi, policisti, kriminalisti, zaporniki. So zelo eksistencialno obarvane. Ena izmed novel govori o morilskem napadu na glavnega junaka, ko neki večer nekdo poskuša streljati nanj. To je del, ki sem ga za film direktno prekopiral iz te novele. Pritegnil me je občutek opazovanja ljudi okoli sebe z nekimi čudnimi dvomi ali mislimi." Režiser in scenarist, ki je svoj prvenec postavil v ljubljanske Koseze, se je tudi v svojih preteklih delih ukvarajal z vsakdanjim, dolgočasnim človekom in njegovim življenjem. Zanimal ga je občutek uhajanja jasnosti in sigurnosti v odnosih z najbližjimi. Kaj pa loči Čapka in Inventuro od navadnih detektivskih trilerjev? Po navadi se v detektivskih trilerjih vedno kaj zgodi, poslušalca ali gledalca pa zanima, kdo je bil kriv. "Čapek to obrne v čisto drugo stran. Ima razplet, ampak vedno v smeri socialne ali eksistencialne kritike, ukvarja se s kompleksnostjo človeških značajev. Življenje pri njem ni preprosto, je večplastno, zanimivo, nedokončno. Še vedno velja za velikega angažiranega in občutljivega humanista, od katerega se lahko vsi veliko naučimo." "V trenutku se mi je zazdelo, da bi del Čapkove zbirke lahko postal film. Čez približno dva meseca je prišel ven poziv za prvo izvedbo scenarnice. V slovenskem filmskem prostoru je to genialna ideja, ki jo je dobil, izpeljal in jo vodi Matevž Luzar s pomočjo mentorjev in podpore Društva slovenskih režiserjev in Slovenskega filmskega centra. Gre za unikaten princip delavnice. Nanje se lahko prijaviš samo s sinopsisom, ne potrebuješ celotnega scenarija, producenta in podobno. Potrebuješ le idejo za film, od tu naprej pa se gradi v prihodnosti." Scenarnico želijo kopirati tudi v tujini. Na teh delavnicah je Darko Sinko napisal prvo verzijo scenarija. Sodeloval je s številno ekipo, za veliko izmed njih je bila Inventura prav tako prvenec. "Vemo, da imamo v Sloveniji zelo dobre filmske delavce, ki uspešno sodelujejo pri mednarodnih reklamah in filmskih produkcijah. Poleg njih so za dober prvenec potrebni dobra ideja, malo sreče in znanja, da ga pripelješ do konca." Zgodba filma je zelo preprosta. Govori o skromnem človeku v skromnem stanovanju, kamor nekdo strelja. Rafal prebije okensko steklo in obleži v sobi glavnega lika. Ta naredi seznam svojih potencialnih sovražnikov. Zaplete se, ko kar naenkrat postanejo sumljivi vsi.  "Film predstavlja inventuro življenja. Spremljamo moškega srednjih let, ki je vse svoje življenje živel tako, kot je mislil, da je prav in dobro. Potem pa se nenadoma zazdi, da je vsa ta njegova slika iluzija. Ob bližini smrti glavni lik dobi v svoje žile nekakšen sok življenja. Gledalci dobimo vtis, da se mu prvič po dolgih letih začnejo stvari intenzivno dogajati, začenja intenzivno živeti." Inventura po LIFFu potuje v Luksemburg, Francijo, dogovarjajo se za dva španska festivala, predvajan je bil v Argentini, na spletni platformi v Torontu, mogoče bo svoj prostor našel tudi v Beogradu in Sofiji.  "Cel kup filmov je ostalo v slepem črevesju tega časa. Upam, da bo Inventura našla svoje poti naprej."  

Nataša Petrešin Bachelez je s 1. septembrom postala nova umetniška vodja Mednarodnega kulturnega centra v Parizu. Kot kuratorka je delovala mnogo širše od Francije, poneslo jo je, kot v šali doda Nina Zagoričnik, vse do Avstralije. Teme intervjuja bodo delo kustusov, vprašanja preživetja skozi umetnost, rezidenčni centrer Cité internationale des arts in beseda 'cité' kot bivanjski enoti za umetnosti. Nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts Nataša Petrešin Bachelez o kustosih svobodnjakih, pomenu rezidenčnega centra in vprašanjih preživetja znotraj umetnostiNataša Petrešin Bachelez je nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts. Gre za največji rezidenčni center na svetu, ki ima 325 ateljejev, v katerih lahko bivajo umetniki z vsega sveta. Ideja, ki je bila zasnovana pred 60 leti, je privatna fundacija, ki se je začela kot zelo utopičen in vizionarski projekt združitve mozaika svetovnih umetnikov in vseh njihovih raznovrstnih disciplin. Kot kustosinjo v sodobni umetnosti jo je zanimalo, koga umetnik nagovarja. To ostaja še danes eno ključnih vprašanj, na katero išče odgovor prek potovanj, srečanj, branj in pogovorov. "Kustosi kot svobodnjaki nikoli niso neodvisni, ampak vedno soodvisni." Kako pa izkušnja covida vpliva na umetniško produkcijo in položaj umetnika in umetnice v družbi? "V nekem območju, kot je Francija, ki ima dolgo tradicijo podpiranja umetnosti, se kaže, da bo imela epidemija negativne posledice na kulturo. Denar se bo preusmeril po eni strani v zdravstvo, po drugi strani pa v militarne note." V Pariz je prišla leta 2005 in povsod delovala kot neodvisna kustosinja. "Bila sem izobražena v obdobju, ko je bila pozicija neodvisne kustosinje poklic prihodnosti, v smislu, da je bilo veliko možnosti in infrastrukture, da takšni profili delujejo, delajo in vzpostavljajo mreže. Te so tukaj še danes in so zelo pomembne, a ta poklic potrebuje določeno samokritiko, kjer se gleda, k čemu določeno delovanje sploh prispeva." "Kapitalistični in kolonialistični strukturi sta tisti, ki sta zadnjih nekaj stoletij izjemno prispevali k današnjemu stanju, ko se sprašujemo, kako bodo preživeli naši otroci ali njihovi otroci. Tu vidim ključno možnost, da se začnejo umetnice in umetniki spraševati o načinu preživetja. To je tudi vprašanje, ki bi ga rada tudi sama še naprej raziskovala skozi umetnost. Navdihujejo me dela Marjetice Potrč, Marka Pelhana, tudi raziskovanje mojega očeta znanstvenika, ki dolga desetletja raziskuje vodo, in moje sestre, ki raziskuje odnose med umetnostjo in znanostjo." Rezidenčni center je postavljen tako, da ima približno 150 partnerskih institucij, s katerimi sodelujejo in ustvarjajo rezidenčne programe. To so različna ministrstva za kulturo in fundacije. Z vsakim partnerjem strukturirajo profil obiskovalk in obiskovalcev centra. Ker izbiranje deluje pod pokroviteljstvom žirije, je celoten postopek zelo transparenten. "Rezidence so odgovor na to, kako bi se lahko spopadli s krizo, ki prihaja po epidemiji. V rezidenčnem centru se ustavi čas. Imamo občutek, da sta čas in prostor končno na naši strani, zato se lahko posvetimo vprašanjem, ki jih drugače ne moremo zastaviti, ker nas ves čas prežema vsakdan." Kljub velikemu in varnemu zaledju za umetnice in umetnike, ki jim ga ponuja Pariz, pa še vedno prevladuje diktatura privatnega trga, ki umetnike vidi kot individualne genije, njihova ramena pa kot gojišče za rast kapitala. Natašo Petrešin Bachelez zanimajo dela, ki se informirajo v feministični teoriji in se sprašujejo o nepomembnosti tekmovanja ter večji poudarek dajejo skupnemu delovanju. "Zanima me, kako bi ob pomoči drugačnih načinov dela prestrukturirali strukturo umetniškega trga in vrednotenja. To je velik zalogaj, ki ga ne bomo mogli doseči zelo hitro, a po drugi strani niti nimamo veliko časa."  "Vidimo, kakšna količina denarja se steka v komunikacijo in v umetniške programe. Na drugi strani pogledamo zneske, s katerimi operirajo kulturni centri. Celoletni proračun takšnega centra bo predstavljal proračun ene razstave v borzi. Ko smo pred takim nasprotjem, se ne moremo nehati čuditi. Treba je delovati za vnovično uveljavljanje javnega interesa znotraj umetnosti in tega, kaj ta tudi predstavlja."

Gaja Naja Rojec in Matjaž Jamnik sta diplomanta AGRFT in avtorja filma Sutherland v okvirju. To je njun prvi dokumentarni film, ki sta ga posnela v Južni Afriki in predstavila na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož. V Afriko sta šla brez fiksne ideje, kaj bo nastalo. Želela sta obiskati okolje, nabrati portrete ljudi in iz tega narediti izdelek. Gaja Naja Rojec in Matjaž Jamnik sta diplomanta AGRFT, avtorja filma Sutherland v okvirju, ki sta ga pred epidemijo posnela v Južni AfrikiAfrika ju je zanimala zaradi suše, ki je iz leta v leto hujša. Tja sta šla brez strogo začrtane ideje o končnem rezultatu. Znašla sta se v majhnem kraju Sutherland, kjer je bilo veliko zanimivih ljudi. "Začela sva jih portretirati," povesta Gaja Naja Rojec in Matjaž Jamnik, avtorja 21-minutnega dokumentarnega filma Sutherland v okvirju. Zakaj sta si izbrala ravno tematiko vode? "Pri tematiki vode me je najbolj fasciniralo to, da smo pod vprašaj postavili neko slovensko samoumevnost. Voda je v Afriki tudi nepredstavljiva. Opazovala sva skupnost, ki se začne sesedati sama vase, ko nima več vode." – Matjaž Jamnik Pri dokumentarnem filmu je izredno pomembno graditi na zaupanju. "Biti tujec je v Južni Afriki dobro in slabo," dodata. Nekateri so ju sprejeli z odprtimi rokami, ko sta kot tujca vstopila v njihove skupnosti, nekaj pa je bilo tudi manj lepih sprejemov. Spet drugi so njun obisk videli kot grožnjo in ju tako tudi obravnavali. Zasedla sta pozicijo obiskovalcev iz zahodnega sveta. "Sva mlada bela človeka, vidi se nama, da prihajava iz privilegiranega sveta. Vedno znova me pretrese nezmožnost prestopanja kanjonov, ki so sistemsko in zgodovinsko zakoreninjeni. To se ne odrazi samo na sistemskem odnosu, ampak tudi v odnosu človeka do sočloveka." – Gaja Naja Rojec "Ko odraščaš v družini in širši družbi, kjer je bolj ali manj vse dobro, si prepričan, da smo si vsi enaki. Opazil sem, da sem se v Afriki želel z vsakim pogovarjati. Nisem se mogel pogovarjati z vsemi, sploh pa ne na enak način. Takrat sem postal pozoren na veliko luknjo zgodovine, ki je vezana na barvo kože." – Matjaž Jamnik

Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju.Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju Marija Zidar je režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje. Na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož je bil film nagrajen s tremi prestižnimi nagradami; vesno za najboljši dokumentarni film in vesno za montažo ter z nazivom najboljšega dokumantarca, ki ga je v tekmovalnem programu podelilo Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI. "Vesela sem bila nagrade za montažo, ker gre za zelo dolgotrajen in zahteven proces. Posneli smo 250 ur filmskega gradiva, kar za obdobje snemanja dokumentarnega filma v štirih letih niti ni tako veliko. Veliko je bilo vizualnega pristopa in kamere." Filmska zgodba govori o dolgotrajnem sporu med dvema družinama v albanskem visokogorju, kjer je bilo ubito 18-letno dekle. Hkrati govori tudi o spravi med družinama. Ne gre za ruralno sago, film sprevrača stereotipe. Nastal je v koprodukciji med Slovenijo, Srbijo, Črno goro in Kosovim. Režiserka opozarja, da je krvno maščevanje po kanonu izredno ritualizirano. "To, kar se dogaja danes, ni krvno maščevanje, vsaj tudi po mnenju albanskih strokovnjakov preučevanja kanona." "Že v raziskavi sem ugotovila, da se v ozadju krvnega maščevanja dogaja nekaj drugega. V tem obdobju je veliko Albancev iskalo azil v tujini. Nevladne organizacije so pisale, da so prosilci za azil v krvnem maščevanju, da bi prej prejeli dovoljenje za bivanje v tuji državi. Vse skupaj je postal šov za Zahod." Albanska družba ne sledi kontinuiteti iz preteklosti, tega, kar je bilo pred sto leti, ni več. Kot pove režiserka, je imela Albanija verjetno eno najbolj radikalnih oblik komunistične diktature. O tem se ve zelo malo, ker je bil val odkritij pokomunističnih držav 20. stoletja zamujen. "Punca v filmu ni ubita iz krvnega maščevanja, ampak v sporu, kot posledica dolgotrajnega konflikta. Številke krvnega maščevanja v Albaniji so prenapihnjene. Ne rečem, da ti primeri niso hudi, da ne gre za težke družinske osebne položaje, ampak, kot sem rekla, to niso več krvna maščevanja." Mariji Zidar je bila v veliko breme obljuba, da bo film pred premiero pokazala tudi družinama, ki nastopata v njem. "To ni samo film, to je zgodba ljudi. S tem lahko tudi posežeš v ta konflikt, ljudje se lahko ne strinjajo s svojo prikazano podobo. Čutila sem veliko moralno odgovornost." Proces ustvarjanja dokumentarnega filma Odpuščanje se je začel leta 2013. Snemanje tega žanra je zelo naporno. Scenaristka filma se je zavedala, da ni šolana, zato je že na terenu začela študij zgodovine dokumantarnega filma, montaže in kamere. "Stvari nisem videla črno-belih. S podporo in trmo sem se dokopala do konca. Pomembno mi je bilo pokazati, kaj se dogaja v ozadju teh ritualov v sodobnosti. Proces kreganja med ljudmi je povsem vsakdanji. V preteklosti so bile ženske iz pogovorov o krvnem maščevanju vedno izvzete. Tudi ta stereotip modrih, patriarhalnih očakov ne drži. Včasih se moški vedejo kot otroci, kjer nihče ne želi popustiti." Poslušajte še: Sarajevski festival ostaja filmska meka

Bojan Labović je novi direktor Festivala slovenskega filma Portorož. Nazivu festivala je dodal geografsko ime in postal tudi prvi redno zaposleni direktor s to funkcijo. O osebnem izzivu vodenja, financah in ideji o franšizi filmskega festivala. Kaj vse je potrebno, da se ustvari tak festival?Bojan Labović je novi direktor Festivala slovenskega filma PortorožBojan Labović je nazivu Festivala slovenskega filma Portorož dodal geografsko ime in postal tudi prvi redno zaposleni direktor s to funkcijo. O osebnem izzivu vodenja, financah in ideji o franšizi filmskega festivala. Kaj vse je potrebno, da se ustvari tak festival? "Na področju filma vedno zapademo v pogovore o financah. Želim si, da bi festival dobil franšize, ampak besede ne razumem v slabšalnem pomenu, ampak da bi se pred osrednjim festivalom v Portorožu zgodila še dva festivala, in sicer festival dokumentarnega filma in festival slovenskih kratkih filmskih form. Potreben bo konstruktiven pogovor s stroko." Želijo si, da v večji meri na festival pridejo evropski filmski novinarji, ki bi informacije objavljali v uglednih medijih. "Potem smo naredili korak naprej," pravi direktor festivala. Zdajšnji produkcijski pogoji pri nas so precej negotovi, saj nikoli vnaprej ne vedo, koliko filmov bodo lahko videli, koliko filmov bo sploh končanih. "To je nacionalni festival, ki ga ne bi rad spremenil v tržnico. Sodelovati morajo vsi, tudi tisti, ki nimajo samo prodajnih ambicij, ampak le umetniške. Treba je poiskati simbiozo med nacionalnim poslanstvom, ki ga ta festival ima in ga mora imeti, in pa seveda to mednarodno vpetostjo, ki jo vidim v obiskih pomembnih mednarodnih gostov." 

Miroslav Mandić je filmski režiser in scenarist. V svojem najnovejšem filmu Sanremo je upodobil čas dveh starostnikov v domu za upokojence. Na turškem festivalu v Izmirju je film nedavno prejel nagrado za najboljšo režijo in nagrado za najboljšega igralca, ki jo je prejel Sandi Pavlin. Nedavno je premiero doživel tudi v Cankarjevem domu, ustvarjalci filma pa se lahko pohvalijo tudi z nominacijo Sanrema za slovenskega kandidata za tujejezičnega oskarja. O Mandićevem navdihu za film, razumevnaju starostnikov, vlogi režiserja in pomembnosti tega, da občinstvo sprejme film.Miroslav Mandić je scenarist in režiser celovečernega filma Sanremo, ki je te dni doživel slovensko premiero v Cankarjevem domuMiroslav Mandić je v svojem najnovejšem filmu Sanremo upodobil čas dveh starostnikov v domu upokojencev. Na turškem festivalu v Izmirju je film nedavno prejel nagrado za najboljšo režijo in nagrado za najboljšega igralca, ki jo je prejel Sandi Pavlin. Nedavno je premiero doživel tudi v Cankarjevem domu. Film so predlagali tudi za slovenskega kandidata za tujejezičnega oskarja.  "Dobre pol ure sem bil skupaj z občinstvom na premieri filma v Cankarjevem domu. Ko sem se zavedel, da strmijo v platno in da jih film zanima, sem si oddahnil." Režiser največjo odgovornost čuti do ustanov, ki so podprle film. "Pomembno mi je bilo, kakšne reakcije bodo," doda. Filmsko snemanje so izvedli v Italiji, v kraju San Vito al Torre, ki je 45 km oddaljen od Trsta. Navdih za filmsko tematiko je režiser dobil v življenjski zgodbi svojega strica, ki ga je obiskoval v domu upokojencev, kjer sta obujala skupne spomine. "Na njegovem obrazu sem videl nasmeh, ki ga je dobil, ko sem ga odpeljal na svež zrak v park. Ugotovil sem, da narava nanj deluje bolje kot notranji prostori. Ko zdaj vidim to sliko, se spomnim, da sem ob pogledu na stričevo lice začel graditi podobo svojega prihajajočega filma."

"Danes nam Drago Jančar z literarno umetnino, ki ni drama, temveč roman, kaže eno od možnosti gledališča prihodnosti in to v trenutku, ko gre gledališču, to je zdaj že jasno, za preživetje!" Gost oddaje Proti etru je režiser Janez Pipan.Ob premieri Jančarjevega dela To noč sem jo videl smo se pogovarjali z režiserjem Janezom Pipanom"Danes nam Drago Jančar z literarno umetnino, ki ni drama, temveč roman, kaže eno od možnosti gledališča prihodnosti in to v trenutku, ko gre gledališču, to je zdaj že jasno, za preživetje!" Gosto oddaje Proti etru je bil režiser Janez Pipan, ki se je odrsko trikrat srečal z Dragom Jančarjem: v produkciji MGL je nastala uprizorite Klementov padec, leta 2005 pa Katarina, pav in jezuiti v ljubljanski Drami. V predstavi To noč sem jo videl sodelujeta dva srbska in en avstrijski igralec, vsi govorijo v matičnem jeziku. Veroniko Zarnik igra Nataša Matjašec, njeno mamo pa Milena Zupančič, ki prvič kot igralka nastopa z mariborskim ansamblom.

Novo sezono oddaje Proti etru, spet ta dež začenjamo s pogovorom z Marjetico Potrč. Je umetnica in arhitektka s sedežem v Ljubljani in Berlinu. Razstavlja po vsej Evropi in ZDA. Leta 2011 jo je Newsweek uvrstil med deset najpomembnejših umetnikov sveta. Blizu so ji dela, ki nagovarjajo odnos do narave. Na letošnjem beneškem bienalu arhitekture je bila povabljena v centralni paviljon. Njen projekt Future Island in Venice: The Time of Stone se je nanašal na globalno segrevanje. Zadnji dve desetletji je stalnica njenega ustvarjanja voda, ki jo, tako kot naravo, razume kot subjekt in ne objekt.Marjetica Potrč je arhitektka in umetnica, ki umetnost razume zelo široko"Odnos med človekom in naravo je v času podnebnih sprememb zelo pomemben. Zame je odnos do narave oseben, tako kot do družine in prijateljev." Marjetica Potrč v svojem delu rada združuje različne pristope, dela v studiu in s skupnostmi, ker, kot pravi, eno brez drugega ne obstaja. Je ena najpomembnejših svetovnih umetnic, njena dela so del najprestižnejših muzejev sodobne umetnosti. Na letošnjem beneškem bienalu arhitekture je bila povabljena v centralni paviljon s projektom Future Island in Venice: The Time of Stone. Danes, ob otvoritvi prenovljene Cukrarne, pa si bodo lahko obiskovalci v enem od dvanajstih razstavnih prostorov ogledali Hišo družbenega dogovora, serije risb Zemeljske risbe, Drop City in Das Archipel. V svojih projektih razkriva pomembnost sobivanja in iskanja trajnostnih načinov ravnanja z naravo. "Umetniki delujemo neinstitucionalno, brez predpisanih okvirov. Seveda to predstavlja določeno svobodo, hkrati pa tudi veliko odgovornost. Zame je pomembno križanje disciplin, o čemer pridigajo Univerze že pol stoletja. Danes je popularno tudi sodelovanje med umetniki in znanstveniki. Poudarek je na pristopu, ki se izziva loteva iz neobičajnega zornega kota, kar omogoča le križanje obeh pristopov."

Nina Zagoričnik je pred poletno pavzo pripravila drobce vsebin iz aktualnih oddaj sezone. Gostje in gosti oddaj: Nejc Cijan Garlatti, SNG Drama, Martina Malešič, Asta Vrečko, Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar, slovenska ekipa na 17. arhitekturnem bienalu, Maruša Zorec, arhitektka, in Matej Klemenčič, umetnostni zgodovinar, Marko Mandić, SNG Drama.Nina Zagoričnik in Borja Močnik pred poletno pavzo razvajata z glasbo in intervjujem, ki vam da mislitiKot se spodobi za zadnjo oddajo pred poletno pavzo, bo Borja Močnik preletel glasbene vrhunce oddaje prve polovice leta 2021. Muzika skupin in izvajalcev, kot so Sons Of Kemet, Tony Allen, Madlib in Nubiyan Twist. Nina Zagoričnik pa je pred poletno pavzo pripravila drobce vsebin iz aktualnih oddaj sezone. Gostje in gosti predstavljajo dogodke, ki so tako ali drugače zaznamovali umetnost in kulturo. Nejc Cijan Garlatti, eden najperspektivnejših igralcev, je še pred tem končal prvo stopnjo študija prava, potem pa se je vpisal na Akademijo. Kako te lahko notranji vzgib pripelje na povsem novo pot? "Na začetku se mi je zdelo pomembno, da sidra ne odvržem nikjer ter spoznavam čimbolj različne kolektive in publike, se iz tega poskušam čimveč naučiti, in tako poskušam graditi samega sebe." Slovensko ekipo sa na 17. beneškem arhitekturnem bienalu predstavljali umetnostni zgodovinarki Martina Malešič in Asta Vrečko ter arhitektra Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar. Ukvarjali so se s fenomenom zadružnih domov, ki so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju ponujali nekoč in kaj mu lahko ponujajo danes. Arhitekta Maruša Zorec in umetnostni zgodovinar Matej Klemenčič sta govorila o življenju spomenikov v času. Kako doživljati prostor Žičke kartuzije? "Žička kartuzija je pričevalka davne preteklosti, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Za vse nove posege pri obnovi si je potrebno vzeti časa, dobro premisliti in ne hiteti." Marko Mandić je na odru SNG Drama nastopil v prvi slovenski uprizoritvi monodrame Nočni pisec Jana Fabra.   "Zdi se mi, da je to, da smo gledališča spet odprli, super. To skupno bivanje v prostoru šele rodi predstavo, ker se v bistvu mi odzivamo na občinstvo, na dihanje občinstva, na te male reakcije, na kašlje, na škripanje stolov." Oddaje v celoti: Nejc Cijan Garlatti Slovenska ekipa na 17. beneškem arhitekturnem bienalu O prostoru Žičke kartuzije Marko Mandić      

Gostja Nine Zagoričnik je Karmina Šilec, slovenska dirigentka, režiserka in skladateljica, umetniška vodja produkcijske hiše Carmina Slovenica, novoglasbenega gledališča infestivala Choregie ter ansambla Kebatola, cikla Attacca. Predstavlja svoja nova projekta Baba in Dert. Baba je kolosalna balkanska fikcija, zbirka balkanskih zapriseženih devic - virdžin, ki prevzamejo moško ime in identiteto, oblečejo moška oblačila, opravljajo moška dela, kadijo, pijejo rakijo, guslajo … in se vključijo v moško družbo. Knjiga pripoveduje o drugosti. O tem, kako se izgubi jezik prvotnega telesa, ki se ga ni nikoli obvladalo. Kaj pomeni postajati-moški in postati-moški. Virdžine v zgodbah so nenavadno ogledalo položaja žensk v sodobni družbi. KBF ni resnica, a bi lahko bila.Karmina Šilec je dirigentka, režiserka, skladateljica in umetniška vodja produkcijske hiše Carmina SlovenicaKarmina Šilec se že od nekdaj zanima za položaj žensk v sodobni družbi in ali mora ženska za svoj uspeh hoditi v moških čevljih. Predstavlja svoja nova projekta, Babe in Dert. Slednji je v celoti nastal med časom karanten, ansambel se ni nikoli v celoti slišal v živo, vse izvajalke so glasbo izvajale na svojih domovih. Material so posneli z mobilnimi telefoni, kasneje pa je trajalo kar nekaj mesecev, da so umetniško stvaritev tudi zmontirali. "To je izjemno eksperimentalno in zahtevno delo, hkrati pa tudi en testament času, v katerem smo bili." Na ovitku 12-urne zvočne knjige lahko preberemo, da je Baba kolosalna balkanska fikcija, zbirka balkanskih zapriseženih devic - virdžin, ki prevzamejo moško ime in identiteto, oblečejo moška oblačila, opravljajo moška dela, kadijo, pijejo rakijo, guslajo … in se vključijo v moško družbo. Knjiga pripoveduje o drugosti. O tem, kako se izgubi jezik prvotnega telesa, ki se ga ni nikoli obvladalo. Kaj pomeni postajati-moški in postati-moški. Virdžine v zgodbah so nenavadno ogledalo položaja žensk v sodobni družbi. KBF ni resnica, a bi lahko bila.  "Baba je posebna beseda, ki zaznamuje zelo veliko različnih stvari. Če je baba moški, je običajno to vprašanje časti. Potem so baba vsi duhovni vodje. Večinoma vse moške, ki imajo spredaj besedico baba povzdigujemo, kadar je pa baba ženska, ima običajno negativno predispozicijo. Je grda, hudobna, stara in nesposobna, zato se mi je zdela ta beseda za projekt ključnega pomena. Baba ni samo na Balkanu, na desetine jezikov ima besedo baba. Je zelo blizu besedam papa in mama. Je med prvimi besedami, ki jo artikulira otrok." Drugi del projekta Baba je Dert, ki se veže na odprtje duše, na njen strasten krik. "To so trenutki, ko se vse bolečine sprostijo, ko pride do strasti, do joka, do žalosti, ki pomeni eno posebno balkansko katarzo, en tak balkanski blues." Premiera Dert koncerta bo 23. junija v Mariboru v dvorani Union in 24. junija zvečer v Divaški jami. Tudi tam so nekoč domovale babe.

Revija Razpotja praznuje 10. obletnico. Gosta oddaje sta Martin Hergouth, odgovorni urednik, in Luka Lisjak Gabrijelčič, uredništvo.Ob 10. obletnici revije RazpotjaRevija Razpotja je četrtletnik s poglobljenimi članki o družbenih in kulturnih vprašanjih. Ustvarjalci revije so pred leti začutili, da je javni prostor preveč nasičen s propagandnimi gesli. Za mlajšo generacijo je manjkal neki prostor artikuliranega srečevanja. Iz tu izhajata ideja in ime Razpotja. Srečujejo se na presečišču različnih idej, a pri tem ne želijo nikogar prepričevati. Njihova želja je le gojenje javne razprave. "Vsi pravijo, da smo otroci krize. V kriznem obdobju, ko so tovrstne kulturne in intelektualne revije za javno razpravo umirale, smo se mi rodili, krizo preživeli in praznovali 10. obletnico." – Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar in politični analitik, del uredništva revije Razpotja Vsaka tema revije v javnost vstopa na različen način. Ustvarjalci izbirajo med bolj eksotičnimi temami in takimi, ki so splošno privlačnejše. K pisanju pritegnejo tudi zunanje sodelavce. Večina številk je posvečenih klasičnim kulturnim vprašanjem, humanistiki, politiki in družbi. "Problem je razmišljanje, da moraš biti povsod prisoten, da potrebuješ klike, ker če ne, umreš. Za medij, kot so Razpotja, je bolj pomembno, da tu in tam ustvari nekaj zapomnljivega. To je že dovolj." – Martin Hergouth, odgovorni urednik, filozof in sociolog

Marko Mandić se na oder SNG Drama vrača z uprizoritvijo predstave Nočni pisec belgijskega provokativnega umetnika Jana Fabra, ki se je leta 2016 v Antwerpnu začela igrati kot drama za tri igralce, tri leta kasneje v St. Peterburgu pa že kot monodrama, kakršno odigra tudi Mandić. Na odru so uprizorjeni odlomki iz Fabrovih nočnih zapisov s konca 70. in začetka 80. let prejšnjega stoletja, nočnih zapisov na prelomu v 90. leta in antologije iz gledaliških besedil leta 1976 in 2012. O vlogah pisateljev, ustvarjanju z Janom Fabrom, pomenu modrega in rdečega kulija in skupnem bivanju v gledališču, ki je zdaj ponovno omogočeno.Marko Mandić o vlogah pisateljev, ustvarjanju Nočnega pisca z Janom Fabrom, pomenu modrega in rdečega kulija ter skupnem bivanju v gledališču, ki je zdaj spet omogočeno"Zdi se mi, da je to, da smo gledališča spet odprli, super. To skupno bivanje v prostoru šele rodi predstavo, ker se v bistvu mi odzivamo na občinstvo, na dihanje občinstva, na te male reakcije, na kašlje, na škripanje stolov. To so vse neki signali, ki jih takrat, ko smo nastopali samo za kamere, ne moremo predvideti in jih ne moremo vključiti. V gledališču vse te stvari čutiš in v bistvu smo tvorci predstav vsi skupaj."  Marko Mandić na odru SNG Drama nastopa v prvi slovenski uprizoritvi monodrame Nočni pisec, pod katero se je režisersko, scenografsko in kostumografsko podpisal Jan Fabre, provokativen belgijski multidisciplinarni umetnik. Uprizoritev zajema delčke iz njegovih dram in njegove dnevniške Nočne zapise. Tematsko se prepletajo umetnost in življenje, strast in ustvarjalnost ter užitek in bolečina. Samo branje njegovega življenja, ustvarjanja, misli o umetnosti, o načinu, kako bi bilo smiselno delati gledališče, se ukvarjati z vizualno umetnostjo, pravi Mandić, ti da veliko. "Skozi prebiranje in vizualno opazovanje se srečaš z novimi stvarmi, spoznaš nov svet."  "Upam, da bo še kdaj kakšno gledališko sodelovanje v tujini, ker greš tja kot nepopisan list papirja, ker se moraš ti šele dokazati, uveljaviti. Kar ne pomeni, da si v tujini pod stresom in napet, da boš lahko opravičil ta izbor. Že to, da se moraš ukvarjati s tujim jezikom in ga trenirati, je to neko delo, ki ga je treba utrjevati, spiliti in upati, da greš vsak dan vsaj za en milimeter naprej."  

Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov. Ekipo zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju nudili nekoč in kaj mu lahko nudijo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna. Z gosti se je pogovarjala Nina Zagoričnik. Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domovMlado slovensko ekipo na bienalu arhitekture v Benetkah zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju ponujali nekoč in kaj mu lahko ponujajo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna. "Nekateri so se modernizirali. Pridobili so novejšo odrsko tehniko in opremo dvorane. Nespremenljivost zadružnih domov je hkrati tudi njihova velika prednost, ki kaže na robustnost in trdoživost arhitekture, da so jih lahko 70 let gradili in ohranjali na neki enostaven način. Ponujali so pestrost, prilagodljivost in nenazadnje prostorski okvir kulturno-političnih dejavnosti tistega časa." – Blaž Babnik Romaniuk Graditev zadružnih domov je bila včasih velika organizirana akcija prostovoljnega in udarniškega dela. Treba je bilo pregledati veliko arhivskega gradiva; od načrtov, fotografij do filmskega gradiva, da so slovenski predstavniki v Benetkah lahko ugotovili, kaj vse so zadružni domovi prinašali v lokalno okolje.   "Počasi smo začeli 'praskati' in raziskovati. Na plan so začeli prihajati številni načrti za zadružne domove in imena vodilnih arhitektov tistega obdobja. Opazili smo, da je bila tema včasih res zelo pomembna. Pojavljala se je na prvih straneh Slovenskega poročevalca skupaj s pomembnimi političnimi dogodki." – Martina Malešič Zadružni domovi igrajo različne vloge znotraj kulturne politike. Ustvarjalci projekta so te kulturne hrame lokalnih skupnosti želeli umestiti v splošen kulturni kontekst, ne le agrarno okolje, kjer je njihova primarna vloga.  "Zanimalo nas je, kako so oblikovali svojo vlogo znotraj kulturne pokrajine. V Kraljevini Jugoslaviji je bila kulturna politika zelo centralizirana, prebivalstvo je bilo po večini kmetijsko. Po vojni se je to število zmanjšalo, kulturna politika se je liberalizirala in spremenila v nov kulturni model kulture za vse. Znotraj tega so zadružni domovi igrali pomembno vlogo. Nekateri še danes služijo temu, da imajo vlogo lokalnih centrov društvenih dejavnosti." – Asta Vrečko "Svoja leta adolescence sem preživel v zadružnem domu na Krasu, kjer smo imeli prostor za druženje. Tema me je zanimala tudi, ker se ne ukvarja z mestom, ki je za arhitekturo privilegiran del družbenosti. Tu gre za bolj ruralen pojav; podeželje vedno ostaja zadaj. Zaradi družbeno-ekonomskih sprememb je tak prostor izpuhtel, uporabniki so na neki drug način začeli uporabljati zadružne domove." – Rastko Pečar  

Arhitekt Matevž Čelik o viziji in diskurzu v arhitekturi, kulturi ter muzejski krajini. Letos tretjič opravlja vlogo komisarja na 17. beneškem arhitekturnem bienalu. Je programski direktor in ustanovitelj evropske platforme Future Architecture in nekdanji vodja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, ter soustanovitelj prve spletne revije za arhitekturo Trajekt. "Živimo v obdobju, ko so vsi muzeji soočeni s tem, da se morajo prevprašati o svojih poslanstvih, o svoji bodoči vlogi v prihodnosti." Matevž Čelik o muzejskem vnovičnem izpraševanju, 17. beneškem arhitekturnem bienalu in strategiji kulture, ki bi lahko uspela"Živimo v obdobju, ko so vsi muzeji soočeni s tem, da se morajo na novo spraševati o svojih poslanstvih, o svoji bodoči vlogi v prihodnosti." Matevž Čelik je arhitekt, nekdanji vodja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, nominiranec za Plečnikovo nagrado, soustanovitelj prvega arhitekturnega spletnega časopisa Trajekt ter programski direktor in ustanovitelj evropske platforme Future Architecture. Letos je tretjič v vlogi komisarja za slovensko predstavitev na 17. beneškem arhitekturnem bienalu.   "Muzej bi moral biti institucija, ki je zazrta v prihodnost in razume svojo vlogo, ki se primarno ukvarja z dediščino, hkrati pa mora razumeti tudi, kaj ta dediščina predstavlja. Rad citiram Einsteina, ki je nekoč dejal, da je razlika med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo samo neka trmasta iluzija, ki je v resnici ni. Pri arhitekturi in oblikovanju je to zelo jasno. V roke jemlješ načrte, ki so stari dvajset let, vsebujejo pa vizije, ki jih živimo danes."

Jasmin B. Frelih je pisatelj, tik pred izidom novega romana Piksli. Za svoj prvenec Na/pol je prejel nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu, nato pa še nagrado za najboljši evropski roman.Jasmin B. Frelih pred izidom novega romana PiksliJasmin B. Frelih je pisatelj, tik pred izidom novega romana Piksli. Za svoj prvenec Na/pol je prejel nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu, nato pa še nagrado za najboljši evropski roman. Njegova dnevna rutina se začne tako, da najprej pogleda vse spletne strani, spije kavo in, kot sam pravi, se sestavi skupaj. Ampak epidemični čas je to spremenil. "Takoj, ko vstanem, še pred zajtrkom, vzamem knjigo, grem na balkon in berem. Če prvih 45 minut preživim s knjigo, imam možgane bolj pripravljene na dan." "Zdaj, ko smo naredili zarezo v zgodovini in v življenju družbe, upam, da ne bomo iskali sveta popolnoma nekritično. Svet ni bil optimalen za ljudi v vseh časih." Pred nastankom romana Piksli Jasmin B. Frelih pred sabo ni imel celotne slike. Želel je, da vsako poglavje stoji zase kot novela ali kratka zgodba. "Ne vem, kje sem našel svoje protagoniste oziroma kje so oni našli mene. Neki pisatelj je rekel, da vsak pisatelj vse življenje piše eno in isto zgodbo, zato ni čudno, da liki iz romana Piksli spominjajo na like iz mojega prvenca." "Hotel sem postaviti zelo jasno časovno obdobje, da bi bralec takoj vedel, da se nahaja v trenutnem oziroma ravno preteklem svetu. Veliko ljudi marsičesa ne razume, ampak novice, zgodbe sodobnosti in opazke znancev vedno prihajajo do nas. Tako si sestavljamo podobo sveta, čeprav o njem ne želimo vedeti preveč."  

Nejc Cijan Garlatti je eden najperspektivnejših igralcev nove generacije. Končal je prvo stopnjo prava v Novi Gorici, kjer je deloval desetletje. Potem se je vpisal na AGRFT, danes pa ga gledalci lahko spremljajo na odru SNG Drama, kjer bo v majski premieri igre Mati, poljskega pisatelja Stanislawa Ignacyja Witkiewicza in v režiji Juša Zidarja, odigral vlogo glavnega protagonista. Nejc Cijan Garlatti: V gledališču se vsak večer znova vzpostavi nov svet, v katerem vre kreativna moč posameznikaNejc Cijan Garlatti je eden najperspektivnejših igralcev nove generacije. Končal je prvo stopnjo prava v Novi Gorici, kjer je deloval desetletje. Potem se je vpisal na AGRFT, danes pa ga gledalci lahko spremljajo na odru SNG Drama, kjer bo v majski premieri igre Mati, poljskega pisatelja Stanislawa Ignacyja Witkiewicza in v režiji Juša Zidarja, odigral vlogo glavnega protagonista. "Na začetku se mi je zdelo pomembno, da sidra ne odvržem nikjer ter spoznavam čimbolj različne kolektive in publike, se iz tega poskušam čimveč naučiti, in tako poskušam graditi samega sebe. Zdaj je prišel spet ta čas, ko mi je ponovno zelo pomemebno, da sem del širšega kulturnega prostora, ki zastopa različne vrste umetnosti." Na oder SNG Drama je vstopil v epidemičnem letu, ko so imeli v dvorani včasih le 62 gledalcev. "To ima tudi svoje prednosti, saj so študiji iger lahko bili daljši. Omogočena sta bila prostor in čas za druge razmisleke." Pred majsko premiero je nastopal v drami Požigi, ki jo je režirala Nina Rajić Kranjac. "V gledališču se vsak večer znova vzpostavi nov svet, v katerem vre kreativna moč posameznika. Tekst drame Mati je večno aktualen. Prepoznava nevarnost slehernega sistema in ideologije. Leon (op. glavni protagonist) je zanesenjak v svoji ideologiji, ampak teži k temu, da bi preprečil uniformnost. V igri pove, da je iskanje smisla bivanja približno in nekje tam čez, neulovljivo, nekaj, kar se brez postanka ne da stlačiti v noben pojmovni sistem."    

Nina Zagoričnik gosti vizualno umetnico Petro Varl.Prostor v dveh dejanjih Petre Varl, vizualne umetnice, ki je vse svoje zgodbe podob zapakirala v paketke. Vizualna umetnica Petra Varl se te dni v svojem ateljeju predstavlja z umetniško instalacijo Prostor v dveh dejanjih. V prvem delu prostor naseljujejo umetniška dela, ki jih je ustvarila v preteklih tridesetih letih, zaprta v nov umetniški objekt, s tem dejanjem obračunava z lastno preteklostjo ustvarjanja in že napoveduje trenutni in bodoči interes. V drugem dejanju v ospredje postavlja gledalčevo nepričakovano izkušnjo doživljanja prostora ter razmislek o umetniškem delu. "Obiskovalec je zato pomemben del, ker brez njega ta dogodek ne obstaja." Pri instalaciji sodelujejo: kustos Matevž Logar, arhitekt Matic Vrabič, oblikovalec svetlobe Pascal Merat, Janez Grošelj, zvokovna obdelava Sašo Kalan, oblikovanje oblačil Uroš Belantič in Tina Verbič. Prvo dejanje bo na ogled 24. in 25. aprila ter 7. in 8. maja, drugo pa 27. in 28. aprila ter 14. in 15. maja.

Kako doživljati prostor Žičke kartuzije? Arhitektka Maruša Zorec in umetnostni zgodovinar Matej Klemenčič o življenju spomenikov v času. Arhitektka Maruša Zorec in umetnostni zgodovinar Matej Klemenčič o življenju spomenikov v času Žička kartuzija je klasičen primer kartuzijanske arhitekture skoraj iz samih začetkov tega reda. Bila je prva kartuzija izven Francije, kjer je bil sedež za vse nemške province in zveneča imena. Nekdanja kartuzija je nastala okoli leta 1160, ustanovila sta jo štajerski grof Otokar in njegov sin. Okoli leta 1400 je bila ponovno na vrhu svoje moči v takratni Evropi.  "Žička kartuzija je pričevalka davne preteklosti, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Za vse nove posege pri obnovi si je potrebno vzeti časa, dobro premisliti in ne hiteti. To tehtanje med novim in starim je pri prenovah v bistvu najpomembnejše." - Maruša Zorec, arhitektka "Že Beneška listina govori o tem, v kolikor prihaja do posegov v dediščino je treba te posege jasno ločiti." - Matej Klemenčič, umetnostni zgodovinar Danes Žička kartuzija velja za edinstven kulturno-zgodovinski spomenik. Ob 850-letnici ustanovitve je bila razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.

"Misel, kaj bo z nami in svetom, nas preganja, zato si ne upamo razmišljati o prihodnosti." To je bil razlog, da je napisala besedilo, kjer se liki obračajo v preteklost, ob strani pa sta ji stala Aleksandar Popovski in Nejc Gazvoda. Nina Kuclar Stiković je dramaturginja, ki je za realistično dramo Jutri je v sanjah izgledal drugače prejela Grumovo nagrado za mlado dramatičarko. Sodobna drama govori o tem, kako epidemija načrtovano združi odtujeno in razseljeno družino. Besedilo ima prvine dnevnika. Dramski prvenec 24-letne diplomantke AGRFT-ja je 6. aprila doživel tudi krstno izvedbo na Starem odru SNG Maribor.Nina Kuclar Stiković je Grumova nagrajenka za mlado dramatičarko"Misel, kaj bo z nami in svetom, nas preganja, zato si ne upamo razmišljati o prihodnosti." To je bil razlog, da je napisala besedilo, kjer se liki obračajo v preteklost, ob strani pa sta ji stala Aleksandar Popovski in Nejc Gazvoda. Nina Kuclar Stiković je dramaturginja, ki je za realistično dramo Jutri je v sanjah izgledal drugače prejela Grumovo nagrado za mlado dramatičarko. Sodobna drama govori o tem, kako epidemija načrtovano združi odtujeno in razseljeno družino. Besedilo ima prvine dnevnika. Dramski prvenec 24-letne diplomantke AGRFT-ja je 6. aprila doživel tudi krstno izvedbo na Starem odru SNG Maribor. "Ko razmišljam za nazaj, so moji najljubši trenutki tisti, ko prijateljice kaj prepoznajo in se temu skupaj smejemo. To mi največ pomeni."

Nina Granda, urednica Outsiderja, o novem mesečniku Trafika.Nina Granda, urednica Outsiderja, o novem mesečniku Trafika"Danes imajo trafike problem, saj se jih veliko zapira. Spraševali smo se, kaj bi lahko naredili, da bi bila bolj privlačna ljudem. Po razmisleku smo naredili časopis, pravilneje rečeno list Trafika, ki se navezuje na fizično Plečnikovo trafiko in na ustvarjanje naše vsebine." Plečnikova trafika na Vegovi ulici v Ljubljani je dobila novo preobleko. Nina Granda, urednica Outsiderja, pove, da je trafika tu samevala. "Izgledalo je, da čaka samo na nas. Trafika je postavljena v linijo topolov kot nekaj mestotvornega. Za zdaj ostaja minimalna, asketska, kot smo jo dobili v uporabo. Postavljena je bila leta 1939. Predstavlja minimalno zgradbo, ki je hibrid med trafiko in oglasnim stebrom." Če Outsider definira umirjenost, je Trafika bolj ulična različica časopisa. Namenjena je listanju mimogrede. "Pomembno je, da izkoristimo vsako priložnost, ko okoliščine to dopuščajo, da se srečamo z ljudmi, in soočamo različne misli. Šele tako lahko pridemo do kompromisa ali pa lažje razumemo, za kaj gre. To je lažje doseči iz oči v oči."  

Težko se uokvirita le v en žanr, pravita, da igrata etno-šanson. Podajata veliko raznolikih zgodb, vsaka je delo zase. Besedila nastanejo, ko se zgodi življenje in vpliv čustvenih afektov. Na začetku nista vedela, da bo Zajtrk njuna skupina. Pisala sta le pesmi. Ker sta opazila, da so bila vsa njuna besedila v slovenščini in so na ta način gradila intimo, sta idejo za ime dueta dobila ravno tu. V intimi, ki si jo delijo le najožje osebe, ki skupaj zajtrkujejo in poslušajo njune pesmi.Laura Krajnc in Sven Horvat sta duet Zajtrk"Vse se je začelo zelo spontano. Najprej sva igrala samo zase, potem za prijatelje. Počasi sva se preselila na ulico s klobukom. Doživela sva uspeh, zato sva ljubljanske ulice razširila z evropskimi." - Sven Horvat Težko se uokvirita le v en žanr, pravita, da igrata etno-šanson. Podajata veliko raznolikih zgodb, vsaka je delo zase. Besedila nastanejo, ko se zgodi življenje in vpliv čustvenih afektov. Na začetku nista vedela, da bo Zajtrk njuna skupina. Pisala sta le pesmi. Ker sta opazila, da so bila vsa njuna besedila v slovenščini in so na ta način gradila intimo, sta idejo za ime dueta dobila ravno tu. V intimi, ki si jo delijo le najožje osebe, ki skupaj zajtrkujejo in poslušajo njune pesmi. "Pisala sem veliko poezije, ki je klicala po ubesedivti. Na neki točki so se tako nabrali komadi. Obzorje pa se nama je odprlo na festivalu Floating Castle. Res je bila čudovita atmosfera publike, vsi so bili zelo odprti. Zanimiva prigoda je tudi ta, da sva na poti do festivala zlagala ovitke za najin CD, ki je potem našel pot celo do Južne Amerike." - Laura Krajnc

Vizualna umetnica o svojem 5. celovečernem igranem filmu Človek s senco, ki je bil na festivalu American Filmatic Arts Awards razglašen za najboljši celovečerni film leta 2020.Vizualna umetnica Ema Kugler o svojem petnajstkrat nagrajenem filmu Človek s senco"Kritično obravnavam civilizacijo, a nočem soditi. To lahko dosežem le tako, da kritiko podajam skozi simbole, na abstrakten način."  Celovečerni igrani film Človek s senco, ki ga je režirala Ema Kugler, je bil v začetku marca v New Yorku na festivalu American Filmatic Arts Awards razglašen za najboljši celovečerni film leta 2020. Film je dosegel Indijo, Javo, Srednjo in Južno Ameriko ter večji del Evrope. "Film je za festivale zanimiv dve leti. Meni se nikoli ne pozna, ali je film dober ali slab. Odločevalci dajo denar filmu z jasno zgodbo. Sama ne morem delati jasne zgodbe. Vedno mi zmanjka nekaj točk in odpadem na razpisu."  

Pisatelj o kriminalnem romanu Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič.Slavko Pregl o kriminalnem romanu Skrivnost se imenuje Erich ŠlomovičSlavko Pregl je pisatelj, ki je po resničnih dogodkih po pripovedovanju napisal Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič, kriminalni roman, v katerem so vsi glavni protagonisti resnične osebe.  "Knjiga je morala nastati zato, ker so vsa dejstva v knjigi resnična. Ko jih povežemo skupaj, nastane popolnoma neverjetna zgodba. To je kriminalka, kjer ni nobenega mrtvega, je pa za vsak slučaj kakšna lepa ženska noter." Zgodbo, ki izvira iz 30. let 20. stoletja, je najprej po poglavjih pisal Leon Pogelšek, poznavalec likovnih umetnin. "Njegova teza je bila, da je tretjina slik na svetovnem trgu originalov, tretjina pa ponaredkov. Še posebej zanimiva je bila njegova zgodba o Erichu Šlomoviču, židovskem zbiratelju umetnin. Pošiljal mi je poglavja, jaz pa sem na tej točki vstopal v zgodbo. Zgodba je Leonova, besedilo je moje, knjiga pa je skupna."       

Zarja Vršič je mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti, asistentka na Oddelku za prevajalstvo in avtorica knjižnega prvenca, zbirke kratkih zgodb Kozjeglavka. Opišemo jih lahko kot zbirko nenavadnih kratkih zgodb, ki je sicer izšla predlani, a še vedno vznemirja kritike in bralce. Izšla je pri Cankarjevi založbi in bila nominirana za najboljši literarni prvenec.Zarja Vršič je avtorica knjižnega prvenca KozjeglavkaČe bi mladini priporočala roman, bi to bil Roald Dahl, če pa bi šlo za bolj resno delo, bi to bili Prišleki Lojzeta Kovačiča. Zarja Vršič je mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti, asistentka na Oddelku za prevajalstvo in avtorica knjižnega prvenca, zbirke kratkih zgodb Kozjeglavka. Opišemo jih lahko kot zbirko nenavadnih kratkih zgodb, ki je sicer izšla predlani, a še vedno vznemirja kritike in bralce. Izšla je pri Cankarjevi založbi in bila nominirana za najboljši literarni prvenec. "Vmes sem do nekaterih zgodb spremenila odnos. Še vedno stojim za tem, kar sem napisala, a na zgodbe gledam z drugim očesom." Pisanje je trenirala pri Andreju Blatniku na delavnicah kratke proze. Večina zgodb Kozjegalvke, ki obsega 34 zgodb, je nastala ravno tam. Pravi, da ne ve, "kako bi pisala po tolikšenem času, ko kakšno leto nisem nič napisala. V glavi sem si predvajala mini film in opazovala od zunaj." "Ko sem prevajala kakšne stvari, ki mi kot prevajalki niso sedle, v smislu, da nisem razumela poezije, sem se začela zavedati, kako pomembno je, da ti avtorji zlezejo pod kožo."  Zarja Vršič o svojem procesu ustvarjanja pove, da ko gleda nazaj, težko določi, ali si je literarne like res zavestno izmislila, saj so se nekateri izpisali sami od sebe. "Želela sem priti do neke univerzalnosti, da liki nimajo imen. Meni se to ne zdi potrebno. Zgodbe hočejo biti osnovne, nevezane na geografski prostor in čas. Ko sem izbirala naslov, sem imela določene pogoje: nisem želela, da bi bila zbirka poimenovana po eni od zgodb, kar se je na koncu zgodilo, ker se nisem mogla spomniti ničesar boljšega."   

Barbara Kastelec je likovna umetnica, ki nas popelje od mikroskopskih semen do dna morja ali teleskopskih pojavov vesolja. Njena samostojna razstava z naslovom Nevidni sopotnik, ki obsega 170 centimetrske slike sluzavcev, je na ogled v galeriji artKIT. Tematsko slikarstvo na takšen način združuje z znanostjo. Barbara Kastelec, akademska likovna umetnica, v mikrokozmosu zemeljske prsti, spremlja življenje sluzavcev, nato pa jih skozi povečevalno steklo poveča in jih prenese v svoj slikarski svetBarbara Kastelec je likovna umetnica, ki nas popelje od mikroskopskih semen do dna morja ali teleskopskih pojavov vesolja. Njena samostojna razstava z naslovom Nevidni sopotnik, ki obsega 170 centimetrske slike sluzavcev, je na ogled v galeriji artKIT. Tematsko slikarstvo na takšen način združuje z znanostjo. S kakšnim namenom so v središču njene razstave ravno sluzavci? "Sluzavci se nahajajo na dnu prehranjevalne verige, vse pojejo. Njihova vloga je zelo pomembna za nas, saj so čistilci. Nahajajo se na propadajočih rastlinah. Znanstveniki so jih začeli preučevati v medicini, pri preučevanju raka." Svoje nevidne sopotnike, enocelične mikroorganizme uprizarja kot zametke novega življenja, izhajajoč iz biološkega, fiziološkega, ekološkega, antropološkega, filozofskega in likovnega proučevanja, nato pa z njimi uprizarja fantastične prizore. S sporočili svoje umetnosti želi opozarjati na vplive prehrane, genske in podnebne spremembe, ki se dogajajo. Pravi, da "ko enkrat zmanjka hrane, je zmanjka za vse." "Pri sluzavcih sem se opirala na njihovo barvo in obliko. So precej fotogenični, v resnici sem jih zelo povečala, glede na to, da so moje slike velike 170 centimetrov, v resnici pa sluzavci merijo le 2 milimetra. V resnici so zelo lepi organizmi, ki se bleščijo. Pri nas se plazmodium ali rumeni sluzavec najde v gozdu, lahko tudi na kakšnem vrtu. Sluzavci so res nevidni sopotniki, ki jih mi sploh ne opazimo, ampak so tukaj. Pomagajo nam tvoriti lepši svet, vprašanje, če bi bili brez njih še na svetu." Začetki slikarstva Barbare Kastelec, kot pravi sama, niso billi tako ozaveščeni. "Hrana je bila bolj kot nek fetiš, osebno doživljanje. Šele zadnja leta se tej problematiki v smislu naše prihodnosti bolj posvečam." Barbara Kastelec pri svojem ustvarjanju pogosto sodeluje z znanstveniki, vse njene slike so podnaslovljene s pravimi latinskimi imeni.

Tina Mahkota je prevajalka in avtorica prevoda igre Učinek, britanske dramatičarke Lucy Prebble, ki govori o kemiji kot znanosti in tudi o njenem metaforičnem pomenu, ki se zgodi med ljudmi.Tina Mahkota je za letošnjo gledališko sezono SNG Drama prevedla dramsko besedilo Učinek družbeno angažirane britanske avtorice Lucy PrebbleTina Mahkota je prevajalka iz nemškega in angleškega jezika. Zadnje desetletje se posveča predvsem prevodom dramskih in proznih besedil angleških, škotskih in irskih avtorjev. V angleščino je prevedla tudi vse Cankarjeve drame, Hlapce in Lepo Vido. Za letošnjo gledališko sezono SNG Drama je prevedla dramsko besedilo Učinek družbeno angažirane britanske avtorice Lucy Prebble, ki je navdih za igro dobila po resničnem dogodku na eni od londonskih klinik. "V jeziku dramatičarke je nekakšna dvojnost, spaja dve različni govorici. Govorico znanosti, da lahko gledalec izve čim več stvarnih podatkov o sami temi oziroma snovi, ki jo avtorica dramsko obdeluje, po drugi strani pa gre za čim bolj avtentični sedanji govor." Drama Učinek govori o kemiji na več ravneh: kemiji kot znanosti, o nevroznanosti, biokemiji, kemiji v medicini in o metaforičnem pomenu kemije, ki se zgodi med ljudmi. "Drama je zelo natančno napisana. Vsebuje protokole pregledov in doziranja zdravil. Tega področja sama ne poznam. Sem pa težkih prevajalskih vprašanj vajena. Z brskanjem že najdem besedišče, a treba ga je še pregledati. Človek se mora zateči še k drugim strokovnjakom in virom. Pri prevajanju Učinka mi je bil v veliko pomoč dr. Matjaž Ravnikar, profesor na Fakulteti za farmacijo."

"Teater je pa naš dom, čeprav je zdaj drugače," že na začetku intervjuja izpostavi Janez Hočevar - Rifle. Trenutno ga lahko spremljamo v interaktivni komediji Optimisti in v televizijski nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka. "Odkar sem v penzionu, sploh nimam nič časa, zdaj pa kar naprej nekaj počnemo." Tudi ustvarjanje Optimistov je nenavadno, saj se vsebina sproti prilagaja željam občinstva. Janez Hočevar - Rifle, gledališki in filmski igralec, o prvi interaktivni spletni komediji v živo z naslovom Optimisti"Teater je pa naš dom, čeprav je zdaj drugače," že na začetku intervjuja izpostavi Janez Hočevar - Rifle. Trenutno ga lahko spremljamo v interaktivni komediji Optimisti in v televizijski nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka. "Odkar sem v penzionu, sploh nimam nič časa, zdaj pa kar naprej nekaj počnemo." Tudi ustvarjanje Optimistov je nenavadno, saj se vsebina sproti prilagaja željam občinstva.   "Idejo za ustvarjanje Optimistov je dal Lado Bizovičar. Zamislil si je tri generacije, enega starčka, enega sredinčka in enega mladeniča. Da razpravljajo, kje so razlike in skupne točke. Začeli smo z vajami na Skypu. Prve so trajale tri ure, od tega so prvi dve uri porabili za to, da so me priklicali na splet, da sem pritisnil pravi gumb."  Vsebina se tako prilagaja in se ne ponavlja, osnovna tema pa je srečanje treh moških preko Zooma, Janeza Hočevarja, Lada Bizovičarja in Gorana Hrvaćanina. "Na koncu tehniki poročajo, kako je bilo. Lahko nas spremljajo tudi ljudje po svetu. Prejeli smo komentar: 'Joj lepo, že dolgo nisem slišala slovenske besede.' To je nekaj ganljivega. Prvič sem dobil solze v oči, me je kar streslo. Za igralce je še vedno publika tista, ki šteje. V Optimistih nastopamo kot osebe, ki nas ljudje v resnici poznajo. Niso naštudirane vloge. Kot tri generacije smo se zelo dobro ujeli, jaz tako nisem problematičen človek. Se je pa težje spoznati v teh časih, ko so gostilne zaprte. Nimamo kam iti. Prijazno se pozdravimo s komolci in nadenemo maske."      

Jaša Koceli z umetniško ekipo sodeluje v mednarodnem gledališkem projektu Hektomeron, ki povezuje sto držav. Ali lahko povezani zgradimo novo odpornost na razmere, ki smo jim nepričakovano podvrženi? Slovenski režiser Jaša Koceli sodeluje v gledališkem maratonu Hektomeron: 100 režiserjev, 100 držav, 100 dni in 100 zgodb iz Boccacciovega DekameronaJaša Koceli z umetniško ekipo sodeluje v mednarodnem gledališkem projektu Hektomeron, ki povezuje sto držav. Ali lahko povezani zgradimo novo odpornost na razmere, ki smo jim nepričakovano podvrženi? "Dobil sem povabilo, ki ga je bilo nemogoče zavrniti, s strani romunskega Narodnega gledališča Marin Sorescu Craiova, da se pridružim skupini stotih režiserjev iz stotih držav, da bi v stotih dneh uprizorili vseh sto zgodb iz Boccacciovega Dekamerona." "Do konca aprila se bo vsak dan odvila po ena zgodba in se mi zdi, da v tem času, času zaprtih mej, naših sanj o tujini, je to ena epska fantastična ideja, da v takem trenutku narediš en projekt, ki povezuje sto držav iz celega sveta!" Jaša Koceli je režiral prek zooma, seveda, šesto zgodbo, Umreti zaljubljen. Predstava traja 15 minut in si jo lahko ogledamo na spletni strani. V vseh zgodbah nastopajo igralci iz romunskega teatra Marin Sorescu Craiova, ki se ponaša z dolgoletno tradicijo. Giovanni Boccaccio je zgodbe napisal leta 1348, ko je Firence in Italijo prizadela strašna kuga. Sedem deklet in trije fantje zapustijo okužene Firence in se zatečejo na podeželje. Čas si krajšajo s pripovedovanjem zgodb, v desetih dneh jih je nastalo sto.

Gost je Jan Belcl, scenarist in režiser filma All my friends are dead.Jan Belcl je scenarist in režiser prvenca All My Friends Are Dead, ki ga je odkupil NetflixJan Belcl je slovenski režiser in scenarist, ki živi in dela na Pojlskem, navdih za svoje filme pa najde v delih Quentina Tarantina. "Ko sem začel pisati scenarij, je kar bruhalo iz mene, ne da bi se prav zavedal, kaj delam." Njegov prvenec All My Friends Are Dead, ki ga sam uvršča med žanr črne komedije, je takoj odkupil Netflix. "Mitja Okorn je bil moj mentor zadnjih osem let. V tem času sem sodeloval pri vseh njegovih filmskih projektih in se veliko naučil. Bilo je veliko garanja, osem let noči in nobenih dopustov. Marsičemu sem se moral odpovedati, film ni nastal kar tako čez noč." Kako pa je izgledalo sodelovanje z Mitjo Okornom? "Pustil me je, da delam, ko sem ga vprašal za pomoč, mi je vedno pomagal, še posebej, ker je bil to moj prvi film, Netflix, velika igralska ekipa. Bil sem popolnoma v šoku, nisem vedel, kaj delam. Pretvarjal sem se, da mi nič ni, navznoter pa sem umiral." Film si bo na Netflixu mogoče ogledati od 3. februarja dalje.  

Tevž Logar, kustos razstave, 'Ko si v dvomu pojdi v muzej', ki jo otvarjajo v Mestnem muzeju Ljubljana. Na ogled bo pet evropsko zelo pomembnih zbirk, ki bodo pokazale, kaj zbiratelji pomenijo za umetnostni sistem in kaj novim strategijam. Tevž Logar, kustos razstave 'Ko ste v dvomu, pojdite v muzej', ki jo odpirajo v Mestnem muzeju LjubljanaTevž Logar, kustos razstave, 'Ko ste v dvomu, pojdite v muzej', ki jo otvarjajo v Mestnem muzeju Ljubljana. Na ogled bo pet evropsko zelo pomembnih zbirk, ki bodo pokazale, kaj zbiratelji pomenijo za umetnostni sistem in kaj novim strategijam.

Psatelj, dramatik ter gledališki in filmski režiser, ki nas vedno znova preseneti s svojim dramskim besedilom. Z Nino Zagotičnik sta namenila pozornost predvsem krstni uprizoritvi romantične drame Jazz.Intervju po nastajanju in uprizoritvah romantične drame Jazz"Vsaj pri ustvarjalcih, ki zdaj ustvarjamo, se bo naše delo delilo na obdobji pred epidemijo in po njej, ki je vplivala na pisanje in bi vplivala. Hkrati to, kar se dogaja, sovražim, a po drugi strani odpira tudi nove svetove. Sem eden izmed bolj 'tečnih' članov človeštva. Mislim, da ne potrebujemo tragedij, ki nas spreminjajo, za to imamo domišljijo." Nejc Gazvoda je avtor in režiser romantične drame Jazz, ki jo je postavil na oder z namenom spletnega prenosa. Kljub temu pa poudarja, "da igralec zmore brez vse tehnične navlake, ta svoj princip sem vpeljal tudi tokrat." Pomemben je tudi način pisanja.  "Besedilo ima izjemno veliko verzij. Začelo se je bolj pretenciozno, kot bi si želel. Tudi če na glas bereš sam, te vseeno hitro na realna tla postavi igralec. Vsako verzijo, ki se mi je zdela zrela, sem preštudiral z igralcema. Besedilu se pozna, da je izčiščeno, a je izčiščeno z razlogom. Zanimajo me enostavne stvari, vse bolj." Tudi v vsakdanjem življenju se Nejc Gazvoda ne definira preveč. Zase pravi, da je njegov "žanr milenijskega Dolenjčka". Vedno pa je na strani človeka in razkrije, da se ga v resnici "najbolj dotakne prepost človeški izraz."   

V nedeljo, desetega januarja, prihaja na spored prvega programa Televizije Slovenija nova izvirna slovenska kriminalna nadaljevanka Primeri inšpektorja Vrenka, nastala po treh romanih pisatelja Avgusta Demšarja: Olje na balkonu, Retrospektiva in Tanek led. V glavni vlogi inšpektorja Martina Vrenka nastopa Dario Varga, kriminalistično ekipo pa sestavljata še Jurij Drevenšek (Marko Breznik) in Lotos Šparovec (Oskar Brajdič). Katarina Čas je lastnica lokala, in inšpektorjeva prijateljica Mojco, v ostalih vlogah se pojavlja mnogo prepoznavnih igralk in igralcev.Avgust Demšar, pisatelj in avtor serije kriminalk o inšpektorju Vrenku, je že odkar ve zase navdušen nad kriminalnim romanomV nedeljo, 10. januarja, prihaja na spored Televizije Slovenija nova izvirna slovenska kriminalna nadaljevanka Primeri inšpektorja Vrenka, nastala po treh romanih pisatelja Avgusta Demšarja: Olje na balkonu, Retrospektiva in Tanek led. V glavni vlogi inšpektorja Martina Vrenka nastopa Dario Varga, kriminalistično ekipo pa sestavljata še Jurij Drevenšek (Marko Breznik) in Lotos Šparovec (Oskar Brajdič). Katarina Čas je lastnica lokala, in inšpektorjeva prijateljica Mojca, v ostalih vlogah se pojavlja mnogo prepoznavnih igralk in igralcev. Avtor kriminalnih romanov je po ogledu dveh epizod z nastalim zadovoljen, hkrati pa dodaja, da se je lahko ob ustvarjanju nadaljevanke nekoliko odmislil realnost: "Dosti imam vsega. Rad bi, da se spet vrnemo v neke normalne tirnice. Kar se pa tiče vrveža okrog ekranizacije mojih romanov, je to ena pozitivna stvar, ki me pripravi do tega, da razmišljam še o čem drugem, ne samo o virusih." Je eden redkih pisateljev na Slovenskem, ki se ukvarja zgolj s pisanjem kriminalk. "Sebe še vedno ne vidim kot pisatelja, ampak se vidim kot pisatelja kriminalk oziroma kot nekoga, ki je že odkar ve zase navdušen nad kriminalnim romanom." Za ustvarjanje svojih del si vedno rad vzame dovolj časa. "Ena od mojih zahtev je, da ne hitim s pisanjem. Ko končam neko besedilo, ga odložim in mu pustim recimo štiri do šest mesecev, da zori." Dogajanje svojih zgodb brez izjeme umesti v štajersko prestolnico, kjer sam na Univerzi v Mariboru poučuje tudi likovno pedagogiko: "Če se moji romani dogajajo v Mariboru, se tam dogajajo zato, ker sem se na začetku moral odločiti, da jih nekam umestim. In mesto, ki ga najbolje poznam, je mesto, v katerem živim. Na koncu se je izkazalo, da so nekateri moji romani vsaj delno tudi romani o mestu, čeprav to ni bil moj namen."

"Vse kar rabiš je dober scenarij in malo talenta," med intervjujem izpostavi Mitja Okorn, režiser prvega slovenskega hollywoodskega filma Life in a Year (Leto življenja). Svojo bazo ima še vedno na Poljskem, kjer je posnel filma Pisma svetemu Nikolaju in Planet samskih. Kako se ameriška filmska produkcija razlikuje od evropske? Intervju ob prvem slovenskem hollywoodskem filmu "Vse, kar potrebuješ, sta dober scenarij in malo talenta," med intervjujem poudari Mitja Okorn, režiser prvega slovenskega hollywoodskega filma Life in a Year (Leto življenja). Svojo bazo ima še vedno na Poljskem, kjer je posnel filma Pisma svetemu Nikolaju in Planet samskih. Kako se ameriška filmska produkcija razlikuje od evropske? "Cel ta film je bila vrhunska izkušnja, ker sem imel scenarij, ki mi je bil všeč in ker sem končno imel vrhunske producente, ki so o filmu vedeli več kot jaz. Ne samo. da so izkušeni, so tudi emocionalni tako kot jaz, radi jokajo in pripovedujejo zgodbe." Ameriška produkcija se od evropske razlikuje po zaščitnem sistemu, ki ga ima režiser. "V Ameriki producent v montažo ne sme priti osem tednov. Potem ko pride, če hoče vse spremeniti, imaš možnost, da mu nasprotuješ. Od začetka do konca si zaščiten, za vse sem bil obveščen, v nobeno stvar nisem bil prisiljen. Tudi ko se finančno zalomi. Na Poljskem bi rekli, da nimamo denarja za to, v Ameriki pa, da nimamo denarja za to, ampak da si bomo izmislili boljšo idejo. To so glavne razlike." Slovenskim generacijam, ki se bodo še ukvarjale s filmom, priporoča, da negativno obrnejo v dobro in se trudijo biti neodvisni od države.  "Zaprli so mi vsa možna vrata in sem šel skozi okno. Če nisem mogel skozi okno, sem šel z glavo skozi zid, samo da sem prišel tja, kamor sem želel priti."

Gost Nine Zagoričnik je Marcel Štefančič, ki se je v svoji zadnji knjigi "Če umrem, preden se zbudim", na 1000 straneh, lotil najbolj atraktivnega filmskega žanra - noir filmov.Intervju ob izidu tisočstranske knjige Če umrem, preden se zbudim"Če pišeš, je najbolje, da si nekje blizu Cankarja," ob začetku intervjuja pripomnil slovenski filmski kritik Marcel Štefančič, ki je v svojih knjigah popisal že številne posamične klasike, režiserje, gibanja ali žanre. A še v nobeni ni tako izčrpno pisal o izbrani temi, kot je to storil v tisoč strani obsegajočem mastodontu z naslovom Če umrem, preden se zbudim, posvečenem klasičnemu obdobju filma noir. "Film noir je v nekem smislu izraz evropske senzibilnosti. Filmi noir so način, kako Evropa vidi Ameriko, kako evropski filmarji doživljajo ameriški film. To je ameriški film skozi evropske oči." Tisti, ki berejo Štefančičevo literaturo, vedo, da veliko piše in ve o dogajanju v Hollywoodu, in zdi se, da bralci iz njegovih del vedo več o Hollywoodu, kot pa tisti, ki živijo v njem. "Že od nekdaj smo bili v Evropi bolj radovedni kot Američani. Nas je veliko bolj zanimalo, kaj se skriva tam, kdo so vsi ti ljudje. Brskali smo. Še pred Googlom smo guglali kot obsedeni. Vsak podatek je bil takrat še toliko bolj vreden. Imel je posebno avreolo, kultno vrednost."

Primož Premzl je mariborski založnik, galerist, zbiralec štajerskega domoznanskega gradiva ter zagnan raziskovalec kulturne dediščine, predvsem tistih spregledanih dogodkov in osebnosti, ki jih je zgodovina hote ali nehote prezrla.Je Schwetnerjev nagrajenec za najvišje priznanje v založništvuPrimož Premzl je mariborski založnik, galerist, zbiralec štajerskega domoznanskega gradiva ter zagnan raziskovalec kulturne dediščine, predvsem tistih spregledanih dogodkov in osebnosti, ki jih je zgodovina hote ali nehote prezrla. "Obdobje, ki mi je bilo dano in v katerem sem jaz vse to počel, je bilo dejansko zlato obdobje. Čas po osamosvojitvi je bil čas, ko smo se začeli vse bolj zavedati svojih korenin in vsega, kar je bilo v preteklosti na tem ozemlju narejenega. V to spadajo tudi seveda raznorazne izdaje faksimiliranih izdaj redkih tiskov ali celo rokopisov." V njegovem Umetniškem kabinetu Primož Premzl je nastalo 53 izjemnih knjig, ta hip pa pripravlja monografijo ob 70. obletnici Dravskih elektrarn. Primož Premzl bo svojo celotno zbirko počasi digitaliziral ter jo postavil na ogled vsem na posebno platformo.

Gosta oddaje Proti etru spet ta dež sta arhitekturni tandem Špela Kuhar in Robert Potokar, avtorja monografije Zgodbe slovenske arhitekture, od koliščarjev pa do leta 2020. Ne gre za enciklopedični prikaz, namen je predvsem spodbuditi zanimanje za arhitekturo najširšemu krogu bralcev.Gosta oddaje sta Špela Kuhar in Robert PotokarGosta oddaje Proti etru spet ta dež sta arhitekturni tandem Špela Kuhar in Robert Potokar, avtorja monografije Zgodbe slovenske arhitekture, od koliščarjev pa do leta 2020. Ne gre za enciklopedični prikaz, namen je predvsem spodbuditi zanimanje za arhitekturo najširšemu krogu bralcev.

Avtorji stripa: pisatelj Boštjan Gorenc, jezikoslovec in literarni zgodovinar Kozma Ahačič ter ilustrator Jaka VukotičNina Zagoričnik v oddaji Proti etru, spet ta dež gosti Jako Vukotiča, Boštjana Gorenca in Kozmo AhačičaKako si je slovenščina utirala pot do takšne, kot jo poznamo danes, skozi stripovsko zgodbo, ki je navdihnila tri avtorje za šaljiv in parodičen pristop: riše Jaka Vukotič, piše Boštjan Gorenc s pomočjo Kozme Ahačiča. Poimenovali so jo Reformatorji v stripu ali kako smo Slovenci dobili prvo res dooooolgo knjigo. "Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu se dela krivica!" trdi Kozma Ahahčič: "zato sta glavna protagonista te stripovske zgodbe. V 16.stoletju nismo imeli samo enega knjižnega jezika, Jurij in Adam pa sta zaslužna za tistega, ki je obstal skozi nadaljna stoletja." Jaka Vukotič: "Nekdo mi je omenil, da je bil Dalmatin zelo čednega videza, Bohoriča pa sem predstavil kot strogega in zelo posebnega učitelja … na tak način sem želel ustvariti oba lika v knjigi." Boštjan Gorenc: "Predvsem sem želel prikazat šolanje, kako se je Dalmatin učil pri Bohoriču v Krškem, atmosfero tistega časa, kako sta se srečala in kako ga je pot peljala potem naprej na študij v Nemčijo in pa seveda, kaj so temelnji kamni, ki so položeni pod izzid celotnega njegovega prevoda Biblije."

Nataša Prosenc Stearns je diplomantka ALUO v Ljubljani. Kot prejemnica Fulbrightove štipendije je v Los Angelsu na California Institute of the Arts študirala filmsko in video produkcijo. Režirala je kratke, dokumentarne in celovečerne filme, kot vizualna umetnica pa svoja dela razstavlja v galerijskih prostorih Los Angelesa, na številnih mednarodnih razstavah in bienalih, pogosto tudi v Sloveniji. Svoja dela je večkrat predstavljala na Beneškem likovnem bienalu. Že od junija se ukvarja z multi projekcijo, ki je nekakšen vpad v središče mesta in se tako dogaja v zelo urbanem prostoru, ki ga obkrožajo stavbe.Nataša Prosenc Stearns je vizualna umetnica in filmska režiserka, ki živi in ustvarja v Los AngelesuNataša Prosenc Stearns je diplomantka ALUO v Ljubljani. Kot prejemnica Fulbrightove štipendije je v Los Angelsu na California Institute of the Arts študirala filmsko in videoprodukcijo. Režirala je kratke, dokumentarne in celovečerne filme, kot vizualna umetnica pa svoja dela razstavlja v galerijskih prostorih Los Angelesa, na številnih mednarodnih razstavah in bienalih, pogosto tudi v Sloveniji. Svoja dela je večkrat predstavljala na Beneškem likovnem bienalu. Že od junija se ukvarja z multiprojekcijo, ki je nekakšen vpad v središče mesta in se tako dogaja v zelo urbanem prostoru, ki ga obkrožajo stavbe. "Los Angeles je kot hotel. Vsi, ki prihajajo in odhajajo, se prepletajo skozi projekte. Že prej je bilo vse skupaj iluzorno, s pandemijo in tehnologijo pa se je zgodil vrhunec. Los Angeles ni za vsakogar, je nekaj posebnega. Privlačijo me njegova odprtost, morje in prevetrenost, hkrati pa je tukaj veliko stvari, ki mi niso blizu, predvsem to povzpetništvo, ki prihaja iz filmske scene, industrije, kot temu tukaj pravijo. Vse je povezano s tem."

Je tudi potapljač in kajakaš, med drugim pa tudi kot član znanstvene raziskovalne skupine za medicino fizike na Institutu Jožef Stefan raziskuje fizikalne modele imunoterapije.Damijan Valentinuzzi kot član znanstvene raziskovalne skupine za medicino fizike na inštitutu Jožefa Stefan raziskuje fizikalne modele imunoterapije, je umetniški vodja big band orkestra ter navdušen potapljač in kajakašDamijan Valentinuzzi je doktor medicinske fizike, v svoji doktorski nalogi raziskuje fizikalne modele imunoterapije. Na Institutu Jožef Stefan je član znanstvene raziskovalne skupine Medicinska fizika, ki deluje iz štirih različnih inštitutov. Svoje raziskovalno delo predstavlja na številnih mednarodnih konferencah in znanstvenih revijah. O pandemiji piše tudi na enem od družbenih omrežjih: "Želel bi, da bi pri uvajanju nujnih ukrepov sodelovala čim širša stroka, ker to je velik medicinski problem, ni pa izključno medicinski problem. Pogrešam vključitev psihologov, kako komunicirati z javnostjo, in pravnikov. Vse te spremembe, ki se v družbi dogajajo, bodo imele dolgoročne posledice." "Potrebujemo čim širši pogled, da dobimo ravnotežje. Na te stvari gledam kot na en fizikalni sistem in na epidemijo kot na eno motnjo, ki ta sistem spravi iz ravnovesja in bolj ko družbo spraviš iz ravnovesja, dalj časa bo potrebovala, da se vse to vrne, bojim se, da se ne bo." Med študijem na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani je magistriral na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, smer džezovska trobenta in dirigiranje. Študiral je tudi na džezovskem inštitutu v Berlinu. Je tudi umetniški vodja in dirigent orkestra Big Band Nova iz Nove Gorice, za svojo džezovsko zasedbo Damijan Valentinuzzi Group je ustvarjal avtorsko glasbo in igral na trobento. Poleg tega pa je tudi profesionalni potapljač in kajakaš na divjih vodah.   Big Band Nova Gorica 03.09.2020Foto: Dean Zobec Big Band Nova Gorica 03.09.2020Foto: Dean Zobec

Pred kratkim je v njegovem prevodu izšel roman Mamina zapuščina, svetovno uveljavljene pisateljice Minae Mizimura. Med slovenskimi japonologi ima Iztok Ilc najbolj kontinuiran opus prevedenih japonskih literarnih del. Med njimi je tudi 700 strani dolg roman Kronika ptiča navijalca, pisatelja Harukija Murakamija. Doslej je prevajal japonske klasike 20. stoletja, zdaj pa se loteva sodobnih japonskih avtoricPred kratkim je v njegovem prevodu izšel roman Mamina zapuščina, svetovno uveljavljene pisateljice Minae Mizimura. Med slovenskimi japonologi ima Iztok Ilc najbolj kontinuiran opus prevedenih japonskih literarnih del. Med njimi je tudi 700 strani dolg roman Kronika ptiča navijalca, pisatelja Harukija Murakamija. "Če avtorji niso znani, jih sam predlagam. Za avtorje, kakršen je Haruki Murakami, pa so založbe tako ves čas na preži." Iztok Ilc prevaja tudi francoska literarna dela. Letos poleti je v njegovem prevodu izšel najnovejši, sedmi roman francoskega literata Michela Houellebecqa, z naslovom Serotonin. "Houellebecq zna vedno pritisniti na pravo tipko, da ugotovi nevralgične točke sodobnega človeka in to dela zelo dobro."

Tokratni gost je dobitnik Borštnikovega prstana 2020 Peter Boštjančič.Peter Boštjančič, prvak Drama SNG Maribor, je letošnji prejemnik Borštnikovega prstanaPeter Boštjančič je največ svojega gledališkega časa preživel na odru celjskega in mariborskega gledališča. Makedonski režiser Aleksandar Popovski mu je ponudil vlogo kneza v Shakespearovi igri Romeo in Julija, ki naj bi premiero doživela v začetku decembra 2020. Bil je najmlajši slovenski Hamlet. Za uprizoritev prvega, še na Akademiji, je prejel študentsko Prešernovo nagrado, za uprizoritev drugega, šest let kasneje na odru SLG Celje, pa kar tri velike nagrade. Festival Borštnikovo srečanje spremlja že od prve študentske jeseni. "Spominjam se Bratka Krefta, ki je zelo zavzeto nekaj let vodil Borštnika. Njegovi govori so bili dolgi, preko gledališča je nagovarjal vso Slovenijo, s tistim svojim znamenitim r-jem, je očaral vse. Takrat sem bil še zelo mlad in je bilo zabavno. Boršnikov festival ima neko posebno vrednost, naj ta festival živi še naprej." "Moja ljubezen do knjige je božji dar, doma imam več kot 2500 knjig, nimam pa računalnika. Jaz kot Peter se ne bom spremenil niti za milimeter."  

Gostja oddaje Proti etru, spet ta dež je 39-letna Rumena Bužarovska je ena najbolj branih pisateljic v deželah nekdanje Jugoslavije, predlani je bila na londonskem knjižnem sejmu uvrščena med deseterico najbolj vznemirljivih novih literatov v Evropi, te dni pa bodo prevodi njenih del izšli v nemškem jeziku. Tega se zelo veseli, saj v svojih knjigah kot dejavna zagovornica enakopravnosti med spoloma razkriva skrite mehanizme represije. Na Velikem odru SNG Drama sta njeni dve kratki zgodbi doživeli krstno odrsko priredbo s skupnim naslovom Moj mož.Rumena Bužarovska je ena najbolj branih pisateljic v deželah bivše Jugoslavije, na londonskem knjižnem sejmu pa je bila predlani uvrščena med deset najbolj vznemirljivih novih literatov v EvropiRumena Bužarovska je makedonska pisateljica, te dni bodo v nemškem jezku izšli prevodi njenih del. Tega se zelo veseli, saj v svojih knjigah kot dejavna zagovornica enakopravnosti med spoloma razkriva skrite mehanizme represije. Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana sta njeni dve kratki zgodbi s skupnim naslovom Moj mož doživeli krstno odrsko priredbo. Zbirka Moj mož je izšla tudi v Sloveniji pri Založbi Modrijan, v prevodu Aleša Muserja, pod dramsko uprizoritvijo pa se podpisujeta režiserka Ivana Djilas in dramaturginja Ana Duša. Rumena Bužarovska je bila navdušena nad predstavo, ki si jo je premierno ogledala v Drami. Osem igralk v vlogi osmih žensk različnih generacij pripoveduje zelo intimne zgodbe znotraj patriarhalnega in kapitalističnega sveta sodobne družbe. "Sedela sem v loži in kljub maskam, zelo čustveno doživljala reakcije občinstva, ko pa se je v dvorani razlegel smeh, sem se kar zjokala." - Rumena Bužarovska

Režiser Jan Krmelj, ki je te dni na oder Drama SNG Maribor postavil igro Proslava hrvaškega dramatika Ivorja Martinića. Uprizoritev je nastala po resnični zgodbi priseljenca Navida Fadaeeja Nazerja. Drama Proslava je del mednarodnega projekta Ustvarjalna Evropa, z naslovom: Port of Dreamers (Pristanišče sanjačev), ki ga je sofinancirala Evropska komisija. Del projekta, ki je med letoma 2018 in 2020, potekal v Mariboru, Novem Sadu in Dubrovniku, so bile tudi izobraževalne in pogovorno-terapevtske delavnice. Lahko so se jih udeležili migranti različnih starosti, ki so prišli v Maribor iz različnih nacionalnih in kulturnih okolij (Iran, Tunizija, Eritreja, Španija, Argentina, Rusija).Te dni je na oder Drama SNG Maribor postavil igro Proslava hrvaškega dramatika Ivorja MartinićaRežiser Jan Krmelj, ki je te dni na oder Drama SNG Maribor postavil igro Proslava hrvaškega dramatika Ivorja Martinića. Uprizoritev je nastala po resnični zgodbi priseljenca Navida Fadaeeja Nazerja. Drama Proslava je del mednarodnega projekta Ustvarjalna Evropa, z naslovom: Port of Dreamers (Pristanišče sanjačev), ki ga je sofinancirala Evropska komisija. Del projekta, ki je med letoma 2018 in 2020, potekal v Mariboru, Novem Sadu in Dubrovniku, so bile tudi izobraževalne in pogovorno-terapevtske delavnice. Lahko so se jih udeležili migranti različnih starosti, ki so prišli v Maribor iz različnih nacionalnih in kulturnih okolij (Iran, Tunizija, Eritreja, Španija, Argentina, Rusija). "Srečanje z Navidom je bilo lepo in boleče hkrati, res je izjemen človek. Najprej je bilo kar nenavadno uprizarjati zgodbo in imeti ob sebi človeka, čigar zgodbo uprizarjaš, tega še nisem doživel, tudi nihče v ekipi. O najbolj strašnih stvareh je govoril mirno, z nasmeškom na ustih, kar je bilo za nas nepredstavljivo, hkrati pa smo se ogromno naučili." - Jan Krmelj Navid od leta 2015 živi v Sloveniji. Zapustil je družino in prijatelje in se poskušal vživeti v novo okolje. To ni bilo enostavno zaradi videza in splošnih predsodkov, ki veljajo do migrantov. V Iranu je doštudiral filmsko režijo. "Je umetnik in res luciden mislec," pravi Jan Krmelj. Jan Krmelj (1995) je vsestranski umetniški ustvarjalec na področju teatra, literature in vizualne umetnosti. Po končanem študiju na AGRFT-ju je režiral in vizualno oblikoval več uprizoritev. Njegov pesniški prvenec Relikvije dihanja, ki je izsšel pri založbi Litera, je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado. Študijsko se je izpopolnjeval pri režiserjih Romeu Castellucciju, Borisu Nikitinu, Jerneju Lorenciju in Tomažu Pandurju. Jan KrmeljFoto: osebni arhiv

Petra Pogorevc je dramaturginja in urednica teatrološke zbirke v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) ter avtorica knjižnega prvenca Rac, izjemno zanimivo napisane biografije o filmski in gledališki ikoni, Radku Poliču - Racu.Dramaturginja Petra Pogorevc je biografijo o Radku Poliču pripravljala deset letPetra Pogorevc je dramaturginja in urednica teatrološke zbirke v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) ter avtorica knjižnega prvenca Rac, izjemno zanimivo napisane biografije o filmski in gledališki ikoni, Radku Poliču - Racu. "Seveda se bojiš, da vse skupaj ne bo uspelo, da ne boš prišel do konca. So obdobja krize in je potem fino, da si motiviran in da se imaš s tem človekom lepo. Da imaš kaj od tega, da se z njim dobivaš. Jaz sem imela od dobivanja z Racem obsolutno zelo veliko – intenzivno in strastno v tem pripovedovanju življenja, gledališča, literature, filma in vsega, kar Rac predstavlja in je."   

Novogoričan Enej Gala študira na sloviti londonski Kraljevi akademiji. Je edini slovenski umetnik mlajše generacije, ki trenutno razstavlja v dveh slovenskih galerijskih prostorih.Je edini slovenski umetnik mlajše generacije, ki trenutno razstavlja v dveh slovenskih galerijskih prostorihV Mestni galeriji Nova Gorica se predstavlja z razstavo marionet z naslovom Enej Gala: prav zvita zver, v mariborski KIBLI pa z razstavo Mule, kjer pod drobnogled postavlja ideološko funkcionalnost vsakdanjih predmetov. "Lutke so me začarale, ko sem delal predstavo Bela kamela skupaj z režiserko Niko Bezeljak v  Lutovnem gledlišču Maribor.  Marionete na razstavi niso del neke lutkovne predstave, gledalci si sami interpretirajo zgodbo, kot da se bo s to glasbeno pokrajino, s temi zvoki, ki se prelivajo, nekaj zgodilo." "Na razstavi marionet v Novi Gorici so prisotni vsi likovni momenti likovne predstave, razen igre same. Glasba je, marionete so, luči, scenografija…Obiskovalci hodijo v prostor, ampak nič se zares ne začne." "Marionete so ena najbolj sofisticiranih oblik gledališča, najbolj se približajo premikanju človeka in ga celo presegajo. Plesalci ne bodo nikoli tako gibčni kot marionete." Enej Gala je diplomant Akademije lepih umetnosti v Benetkah, postdiplomski študij pa nadaljuje na znameniti Kraljevi akademiji umetnosti v središču Londona. Je že mednarodno uveljavljen umetnik, nazadnje je samostojno razstavljal v koprski galeriji Loža, v beneški Galeriji A plus A, v Milanu v galeriji Fabbrica del Vapore, v Galeriji Božidar Jakac ter na 31. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani. Je član Društva likovnih umetnikov Severne Primorske in društva Fondazione Malutta, s katerim je na zadnje razstavljal v Benetkah, Rimu in Sieni.  

Filmski režiser in scenarist, pisatelj in kolumnist.Goran Vojnović, filmski režiser in scenarist, pisatelj in kolumnistNovi celovečerni igrani film Nekoč so bili ljudje je priredba dramskega besedila Jabolko in črnci italijanskega dramatika in scenarista Thomasa Santija. Govori o problemu beguncev in migracij ter kako ljudje iz dneva v dan postajamo vse manj človeški. Film bo prišel v slovenske kinematografe letos oktobra. "Prvič sem delal film po tujem scenariju. Izkušnja se mi je zdela zelo vredu, pa vendar pri pisanju romana, ki bi bil popolna fikcija, ki bi bil umaknjen od moje osebne izkušnje, ne bi znal uživati." Goran Vojnović je avtor treh celovečernih filmov, Piran Pirano, Čefurji raus, Nekoč so bili ljudje, in treh romanov: Čefurji raus (2008), Jugoslavija, moja dežela (2012) in Figa (2016), ki presegajo rekorde pri prodaji, branju in prevajanju. Seveda pa je njegov literarni opus večji. Vojnović je kolumnist časopisa Dnevnik, v materinščini pa piše kolumne tudi za beograjski tednik Vreme. "Jezik, v katerem pišem, je slovenščina in zato sem tudi slovenski pisatelj. Če pišem v srbohrvaščini, sem drugačen pisatelj, drugače pišem, to ni povsem enako."

Janez Grošelj je po izobrazbi magister arhitekture. Svojo ustvarjalnost odkriva v manjšem in bolj intimnem polju svetlobe in svetlobne umetnosti. Na festivalu Svetlobna gverila sodeluje že četrtič. V parku ob Križankah je postavil svetlobno instalacijo Valoskop, ki nam razodeva abstrahirano svetlobno vizualizacijo valovanja kot fenomena, ki skozi medij, oziroma prostor lahko prenaša energijo, svetlobo, zvok ali podatke.Janez Grošelj, arhitekt in oblikovalec svetlobe, s projektom Valoskop na 20. festivalu Svetlobna gverilaJanez Grošelj je po izobrazbi magister arhitekture, zadnja leta se oddaljuje od stavbne projektive in svojo ustvarjalnost odkriva v manjšem in intimnejšem polju svetlobe in svetlobne umetnosti. Na festivalu Svetlobna gverila sodeluje že četrtič. V parku ob Križankah je postavil svetlobno instalacijo Valoskop, ki nam razodeva abstrahirano svetlobno vizualizacijo valovanja kot fenomena, ki skozi medij oziroma prostor lahko prenaša energijo, svetlobo, zvok ali podatke. "Veliko dela, ki je bilo prisotno pri ustvarjanju tega projekta, je bilo zunaj mojih znanj, ki sem jih pridobil na Fakulteti za arhitekturo, ampak je bilo bolj proizvod moje tehnične usmerjenosti. Zelo rad imam namreč tehniko in elektroniko." Janez Grošelj je leta 2015 najprej sodeloval pri študentskem projektu Svetlobne gverile Park Geometrika, pozneje pa je nastal projekt Utrip drevesa, ki je doživel več postavitev po Sloveniji in v Makedoniji.