Kaj se je resnično dogajalo v vojnem in povojnem času na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji ter zakaj so ti nedvomno tragični in obžalovanja vredni dogodki v zadnjih desetletjih postali tako privlačna snov za od zgodovinskih dejstev vedno bolj oddaljeno italijansko politično propagando?Nobena zgodovinska, še zlasti vojna ali povojna situacija, ni črno-bela. V vseh vojnah se, na eni in na drugi strani, pojavljajo tudi nedolžne žrtve in usoda sleherne izmed njih je tragična. Če teh žrtev ne gre pozabiti in jih popolnoma utopiti v širšem toku zgodovine, pa je ravno tako nevarno skozi njihove zgodbe izkrivljati preteklost in jo izrabljati za politično propagando. Prav to se v zadnjih desetletjih intenzivno dogaja s tem, kar z italijansko besedo za kraška brezna posplošeno imenujemo »fojbe«. Izvensodne usmrtitve nekaj tisoč povečini italijanskih sodelavcev fašističnega režima, ki so se deloma že med, predvsem pa ob koncu druge svetovne vojne zgodile na Primorskem in v Istri - in smo v našem prostoru o njih resnično dolgo molčali - se namreč v čustveno nabiti retoriki italijanskih osrednjih medijev in (ne le desničarskih) politikov brez vsakega zgodovinskega konteksta in obsojanja fašizma prikazujejo kot povsem neizzvan zločin barbarskih komunističnih Slovanov nad blagohotnimi in civiliziranimi Italijani, ki so žrtve krutih Jugoslovanov postali izključno zaradi svoje narodnosti. Podobno je z ezuli: če je bila usoda okrog 200 tisoč Italijanov, ki so se po ocenah zgodovinarjev izselili iz območja, ki je po vojni pripadlo Jugoslaviji, res marsikdaj tragična, se je v italijanski različici spremenila kar v prisilni izgon, ki je pod imenom »eksodus« dobil skorajda biblične razsežnosti. Kaj se je torej na tem območju v resnici dogajalo v vojnem in povojnem času? Kako lahko to dogajanje vidimo v širšem zgodovinskem kontekstu tega prostora, pa tudi v kontekstu povojnih obračunavanj in preseljevanj, ki so se takrat dogajala drugod po Evropi? Ter kako se je percepcija teh dogodkov skozi nadaljnjo zgodovino spreminjala na obeh straneh meje in zakaj so Italijani ravno v zadnjih desetletjih začeli ob hkratnem zamolčevanju fašističnih zločinov tako veliko govoriti o nečem, kar je prej dolgo ostajalo zgolj v spominih ezulov in med skrajno desnico ob vzhodni italijanski meji? O tovrstnih vprašanjih se bomo nekaj dni pred prihajajočim italijanskim Dnevom spomina na fojbe in izgon Italijanov iz Julijske krajine, Istre in Dalmacije pogovarjali v tokratni Intelekti. Z mano v studiu so trije zgodovinarji, dr. Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je bila tudi članica mešane slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je leta 2000 sprejela skupno poročilo o dogajanju, ki ga bomo obravnavali, dr. Gorazd Bajc z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter sodelavec znanstveno-raziskovalnega središča Koper, italijanski zgodovinar dr. Federico Tenca Montini. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

V Ljubljani so na ogled kar tri razstave, ki na različne načine tematizirajo pojavljanje žensk na polju vizualnih umetnosti. Že bežen pogled na umetnostno zgodovino nam pokaže, da umetnice v javnem prostoru in v strokovnem diskurzu niso tako prisotne in prepoznavne kot njihovi moški kolegi. V knjigarnah lahko najdemo kopico monografij moških umetnikov, medtem ko je monografij, posvečenih ženskam, na voljo zgolj peščica. V današnji Intelekti se bomo posvetili vprašanju, ali je umetnostna zgodovina tudi zgodovina patriarhata.

»V preteklosti je bil na prvem mestu človek, v prihodnosti mora biti na prvem mestu sistem.«Če smo kapitalizem in socializem vajeni videti kot dva popolnoma nasprotna pogleda na to, kako bi morala biti urejena naša družba in gospodarstvo, se zdi toliko bolj nenavadno, da obstaja veda, ki je od svojega nastanka na začetku 20. stoletja pronicala v obe največji ideologiji preteklega stoletja, do danes pa je preoblikovala tako rekoč vsa področja naše družbe. V tokratni Intelekti bomo govorili o znanstvenem managementu, ki je na začetku 20. stoletja sprožil široko revolucijo delovnih procesov in po eni strani močno povečal učinkovitost dela, po drugi strani pa s svojim grobim, zelo tehničnim pogledom na človeka, postal navdih za nekatere največje distopične romane preteklega stoletja. O managementu bodo ob delu njegovega utemeljitelja Fredericka Winslowa Taylorja s naslovom Načela znanstvenega managementa, ki je lani izšlo pri Inštitutu Časopis za kritiko znanosti, razmišljali filozof, predavatelj na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primož Turk, znanstveni sodelavec Pedagoškega inštituta, komunikolog dr. Igor Bijuklič ter samostojni raziskovalec, politični filozof dr. Andrej Marković. Oddajo, ki ste jo v preteklosti že lahko slišali v Ars humani na 3. programu Radia Slovenija, je pripravila in vodila Alja Zore.   foto: fotografija enega od preizkusov, s katerimi je F. W. Taylor znanstveno raziskoval, kako najbolj učinkovito opravljati posamezna dela v tovarniških procesih

Je voditelj Oktobra in utemeljitelj Sovjetske zveze danes zgodovinsko diskreditirana in idejno presežena figura, ali pa nam lahko, nasprotno, njegova revolucionarna politika pomaga bolje, prodorneje misliti sodobni svet?V nedeljo, 21. januarja, bo minilo natanko sto let od smrti Vladimirja Iljiča Uljanova Lenina. Da se je voditelj oktobrske revolucije in utemeljitelj sploh prve socialistične države, Sovjetske zveze, vpisal v svetovno zgodovino 20. stoletja kot eden njenih ključnih protagonistov, ni težko razumeti. Toda Sovjetske zveze zdaj že trideset let ni nikjer več. Pravzaprav od padca berlinskega zidu in propada realno obstoječih socializmov tudi množične emancipatorno-revolucionarne politike ni zares nikjer več. In kolikor danes še mislimo na mednarodni komunizem, mislimo predvsem na milijone, ki so zaradi njega umrli. Je Lenin potemtakem zgodovinsko diskreditirana in, za nameček, idejno presežena figura, ki ob dilemah, krizah in katastrofah, s katerimi se soočamo leta 2024, nima relevantnih odgovorov in lahko kvečjemu molči? Sociolog dr. Rastko Močnik meni, da s počeznimi diskvalifikacijami ne gre po vsej sili hiteti in da se nam Leninovi pogledi na še kako pertinenten način ponujajo v razmislek, vsaj ko gre za delovanje današnjega globalnega kapitalizma, pa za vojno, ki ponovno postaja priljubljeno sredstvo za razreševanje političnih sporov, ter za pravico najrazličnejših ljudstev, ki prav zdaj terjajo ustanovitev svojih samostojnih nacionalnih držav. Kako se torej kaže sodobni svet, če ga pogledamo skozi prizmo Leninove politične teorije in prakse? – To je vprašanje, ki nas je v pogovoru z dr. Močnikom zaposlovalo v tokratni Intelekti. Foto: Diego Rivera, Človek, kotrolor vesolja, mural iz leta 1934, detajl, ki prikazuje Lenina (Jaontiveros/Wikipedia)

Nova tehnologija vsakič znova spremeni delovne procese in predrugači industrije. V tokratni Intelekti pod drobnogled jemljemo tako imenovano najstarejšo obrt na svetu. Od zviševanja mizernih plač z dodatnim zaslužkom, nujnim za preživetje, do OnlyFans in v.d. punce, od nasilja in izkoriščanja do proste izbire, opolnomočenosti in užitka? Kako v sodobnem svetu misliti seksualno delo, ki je v globalnem digitalnem spletnem okolju stvar vseh spolov, vse pogosteje pa tudi robotov, povezanih naprav in umetne inteligence? Antropologinja in sociologinja Živa Gornik, študentka magisterskega študija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Leja Markelj, raziskovalka na mirovnem inštitutu in doktorska študentka študij spolov na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in zgodovinarka dr. Maja Vehar z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani so Urški Henigman odgovorile na ta in številna druga vprašanja. Vabljeni k poslušanju!

Od družbenih sprememb in izzivov, ki jih pred nas postavljajo sodobne tehnologije, ter širših družbenih trendov, ki zaznamujejo naš vsakdan in določajo koordinate možnega v prihodnje, do premislekov o tistih ekonomskih in geopolitičnih premikih, ki niso pogosto deležni poglobljene pozornosti, - tokrat sta to Kitajska in Kavkaz -, Intelekta se vedno znova poglablja v teme in fenomene, ki definirajo duha našega časa. V tokratni Intelekti smo vas popeljali skozi utrip leta 2023.Seveda pa vas vabimo, da prisluhnete celotnim oddajam, odlomke iz katerih prinaša naš letni nabor. Sicer pa med Intelektami najdete še marsikaj zanimivega. Je ChatGPT človeka odvrgel na smetišče zgodovine? Digitalna suverenost Kaj prinaša digitalizacija šolstva? "Enakost ne pomeni biti podobna moškemu" Znanost je vzpostavila moderno civilizacijo - zakaj ji ne zaupamo več? Gentrifikacija pred našim pragom Kitajska gospodarska kriza in njene globalne posledice Kavkaški sod smodnika

Debatirajo Matjaž Hanžek, Vesna Leskošek, Srečo Dragoš, Marta Gregorčič in Špela RazpotnikIzkušnje kažejo, da se z zmagovalci radi družijo vsi. Kaj pa s poraženci? Kako ravnamo z najbolj odrinjenimi, revnimi in ranljivimi? S podatkov razberemo, da se politika v Sloveniji noče odpovedati neoliberalnemu vzorcu, ki širokogrudno nagrajuje najbogatejši sloj. Praznični dan je prava priložnost za pogovor o državi, ki je naš skupen dom – za pogovor o Sloveniji. V Intelekti, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: Matjaž Hanžek, ki je med letoma 2001 in 2007 opravljal delo varuha človekovih pravic; dr. Vesna Leskošek in dr. Srečo Dragoš, oba raziskujeta in predavata na Fakulteti za socialno delo; dr. Marta Gregorčič z Urada za makroekonomske analize in razvoj; in dr. Špela Razpotnik, predavateljica na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in sopobudnica projekta za brezdomce Kralji ulice. Foto: Pixabay

V preteklem tednu so se iztekli mednarodni dnevi delovanja proti nasilju nad ženskami. V medijih je bilo veliko govora o statistiki glede pojavnosti družinskega nasilja, o ukrepih ter kurativi tega perečega družbeno političnega problema. Skoraj nič pa o vzrokih za nasilje, skoraj nič o nasilju v delovnem okolju, ekonomskem in spolnem nasilju, problemu reproduciranja neenakosti spolov v izobraževalnem sistemu ter o sistemskem političnem nasilju. Zato je o vsem naštetem beseda tekla v tokratni oddaji Intelekta. Novinarka in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila predsednico Ženskega lobija Slovenije Sonjo Lokar, Teo Jarc iz Evropske konfederacije sindikatov in raziskovalko na Fakulteti za družbene vede Tonjo Jerele.

Od smrti Edvarda Ravnikarja, osrednjega mojstra slovenske modernistične arhitekture, letos mineva 30 let. Kako je z današnjega vidika videti njegova stavbarska in urbanistična zapuščina?Letos smo obeležili 30. obletnico smrti arhitekta Edvarda Ravnikarja in vlada je to leto razglasila za Ravnikarjevo leto. Ta najvidnejši predstavnik slovenske moderne arhitekture, o katerem slovenska laična javnost pravzaprav ne ve kaj dosti, je s svojimi stavbami, projekti, zapisi in pedagoškim delom usodno zaznamoval naš prostor, pa tudi vsa dogajanja in prelomnice v slovenski arhitekturi, urbanizmu in v veliki meri tudi oblikovanju v drugi polovici 20. stoletja. Pa vendar je vprašanje, kako in koliko smo ga sploh razumeli. Sam je ob neki priložnosti zapisal: »Sprašujemo arhitekta, a odgovor je v njegovem delu. Tega pa ne znamo brati.« Za podrobnejši vpogled, uvide v lik, razmišljanje in delo Edvarda Ravnikarja je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič v studio 1. programa Radia Slovenija povabila: Majdo Kregar - arhitektko biroja Ambient, Ravnikarjevo diplomantko in dolgoletno sodelavko, eno od skrbnic Ravnikarjeve dediščine, prof. dr. Aleša Vodopivca - arhitekta, upokojenega profesorja s Fakultete za arhitekturo, tudi diplomanta prof. Ravnikarja, ki jeostal z njim v stiku tudi po končanem študiju in dr. Miloša Kosca - docenta na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in kustosa razstave Struktura modernosti: iskanja Edvarda Ravnikarja v MAO (Muzeju za arhitekturo in oblikovanje).   foto: Cankarjev dom v Ljubljani so med letoma 1977 in 1982 zgradili po načrtih Edvarda Ravnikarja (Wikipeija, javna last)

Kako in zakaj so se države odpovedale monopolu nad oboroženo silo ter kaj to pomeni za mednarodne odnose v vse bolj multipolarnem svetu? Če ne prej, smo ob začetku vojne v Ukrajini vsi postali pozorni na to, da v današnjih oboroženih konfliktih ne nastopajo nujno samo državne vojske, ampak lahko v njih izredno pomembno vlogo odigrajo tudi zasebne vojaške organizacije, kakršna je Wagner. In vendar to ni prvi in še manj osamljen primer. Nenazadnje so plačanci - najbolj znano prek podjetja Blackwater - tako v Afganistanu kot v Iraku na vrhuncu vojn predstavljali več kot polovico ameriških oboroženih sil. Že v 90. letih pa smo bili priča delovanju južnoafriškega podjetja Executive Outcomes v več afriških državah in še bi lahko naštevali. Če so nekaj stoletij zasebne vojske postajale vedno bolj obroben pojav, se torej zdi, da se je od konca hladne vojne trend radikalno obrnil. Kakšno vlogo zasebne vojaške organizacije v resnici igrajo v sodobnih konfliktih? Kaj to vračanje zasebnih najemniških vojska pomeni za moč držav, ki so nenazadnje svojo sodobno obliko dobile prav z vzpostavitvijo ekskluzivnega monopola nad razpolaganjem s silo? Kako in zakaj so zasebne vojske državam koristne, kje pa jih lahko začnejo ogrožati? Ter kaj vse to pomeni za mednarodne odnose v vedno bolj multipolarnem svetu? To so nekatera od vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v današnji Intelekti. Gosta v studiu sta obramboslovka, nekdanja obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič ter dr. mednarodnih odnosov Boštjan Udovič, oba s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.   foto: pripadniki skupine Wagner

Čeprav je Azerbajdžan letos obnovil suverenost nad Gorskim Karabahom, na Kavkazu še naprej diši po vojni, saj se v teh gorah na meji med Evropo in Azijo križajo interesi Rusije, Turčije, Irana, Indije, Kitajske, ZDA in EUŽivimo v obdobju skrajno zaostrenih mednarodnih odnosov. V tem kontekstu ta hip največ medijske pozornosti slej ko prej pripada Bližnjemu vzhodu, na naših pregovornih radarjih sta seveda še naprej tudi Ukrajina in Tajvan, le malokdo pa bi med nevralgične točke, na katerih se utegne odločiti geopolitična usoda sveta v 21. stoletju, najbrž prištel območje Kavkaza. Pa vendar se v teh visokih, le stežka prehodnih gorah, ki ležijo med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom, med Evropo in Azijo torej, križajo vitalni strateški interesi Rusije, Turčije in Irana, območje pa je še kako zanimivo tudi za Američane, Indijce, Kitajce ter Evropsko unijo. In ker so odnosi med tamkajšnjimi, etnično heterogenimi državami – med Gruzijo, Azerbajdžanom in Armenijo – vsaj zapleteni če ne kratko malo sovražni, bi večje sile v zasledovanju lastnih koristi na Kavkazu najbrž lahko brez večjih težav zakuhale novo vojno, katere pomen bi skoraj zagotovo presegal »zgolj« regionalni okvir. Natanko v ta kontekst sodi tudi ravnanje Azerbajdžana, ki po nedavnem zmagovitem zaključku tri desetletja trajajoče vojne z etnično armensko skupnostjo iz Gorskega Karabaha – ti ljudje so v strahu za svoja gola življenja pred nekaj meseci zapustili domove svojih prednikov ter en masse pobegnili v Armenijo – zdaj kaže apetite po tem, da bi morda kar prekoračil mednarodno priznane meje Republike Armenije in se tako ozemeljsko neposredno povezal z Nahičevanom, svojo eksklavo, stisnjeno med Turčijo, Iran in jugo-zahod Armenije. Ali bo torej kavkaški sod sodnika že v kratkem razneslo? Kdo bi od tega utegnil imeti koristi? Pa tudi: kako se geopolitična prerivanja na Kavkazu vklapljajo v širšo sliko zagatnih mednarodnih odnosov? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologa, predavatelja na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca, pa izvrstnega poznavalca post-sovjetskega prostora, nekdanjega Delovega dopisnika iz Moskve, Branka Sobana, ter zgodovinarja, našega radijskega kolega, novinarja in urednika, dr. Tomaža Gerdena. foto: Nasina satelitska slika Kavkaza, posneta junija 2001 (Wikipedia, javna last)

Le še dober teden nas loči od prvega rojstnega dne aplikacije ChatGPT in v tem sorazmerno kratkem času so tehnologije t. i. generativne umetne inteligence pretresle svet in odprle ali poglobile številna daljnosežna vprašanja, kot so denimo: v kolikšni meri bodo zmogljivosti nove tehnologije nadomestile človeške delavce in posledično še pospešile naraščanje neenakosti? Bodo utrdile in povečale predsodke in diskriminacijo, ki je v družbah že prisotna in je bila posledično tudi vpisana v podatke, na katerih so se modeli učili? Kaj pomeni tovrstna tehnologija v rokah peščice zasebnih korporacij? Pojavlja pa se tudi vprašanje, ali bo umetna inteligenca dosegla točko, ko bo v vseh vidikih pametnejša od ljudi? Paleta zelo različnih in kompleksnih vprašanj, ki se tu porajajo, lahko že sama po sebi predstavlja neprehoden gozd, v katerem se zlahka izgubimo, izgubi pa se kaj lahko tudi pozitivni potencial nove tehnologije. Nekaterim ključnim dilemam, ki jih preskok v zmogljivostih ključne tehnologije 21. stoletja postavlja pred nas, smo se posvetili v Intelekti. Gosta sta prof. dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani in dr. Maja Bogataj Jančič, direktorica Inštituta za odprte podatke in intelektualno lastnino ODIPI, vodja projekta Šola Generativna AI in pravo, ki v sodelovanju Instituta Odipi, Fakultete za računalništvo in informatiko in Pravne fakultete Univerze v Ljubljani trenutno poteka na slednji. Foto: vizija prihodnosti, kot si jo zamišlja generativni model Dall-E

Prva mednarodna konferenca o digitalni suverenosti DISCO SlovenijaKonec oktobra je v Ljubljani potekala konferenca DISCO, ki je združila tako tuje kot tudi domače govorce in govorke, strokovnjakinje in strokovnjake ter goste iz prakse, ki so preizpraševali prevladujoče poglede na tehnološki napredek in se pogovarjali o tem, kako razviti boljše tehnologije za vse. Pred naš mikrofon smo povabili tri sogovornice. Kako o digitalni suverenosti razmišlja pravnica iz Poljske, ki se bojuje proti spletnim gigantom, raziskovalka iz Združenega kraljestva, ki presprašuje etično rabo tehnologij umetne inteligence, in študentka političnih ved, ki je egiptovsko revolucijo na Trgu Tahrir opazovala s svoje otroške sobe? Dorota Anna Glowacka, dr. Eleanor Drage in Alia ElKattan so se o svojem delu in digitalni suverenosti pogovarjale z Urško Henigman, ki je pripravila tokratno oddajo Intelekta. Panoptykon Foundation The Good Robot Survival of the best fit Gender Shades Technochauvinism Artificial Uninteligence: How Computers Misuderstand the World Meredith Broussard Coded Bias Social Warming

Gentrifikacija je pojem, s katerim se srečujemo vse pogosteje. Gre za spreminjanje pretežno bivalnih mestnih predelov z lokalnim prebivalstvom s pozidavo ali prenovo v predele s turistično in storitveno namembnostjo višjega razreda. Gentrifikacija je lahko nekaj koristnega ali nekaj povsem nasprotnega. Je lahko prenova mestnih središč in oživljanje vsebin, ki so se iz mest umaknile, lahko pa pomeni tudi prevzem mestih središč s strani bolj premožne demografske skupine in izrinjanje manj premožnih, študentov, starejših, prekarnih kreativcev, torej ravno tistih skupin, ki mestom dajejo avtentičnost in vsebino. Nenazadnje gentrifikacijo lahko razumemo tudi kot obliko družbenega nadzora. Kako se v spremenjenih urbanih vsebinah znajdejo te skupine, kako se posledice gentrifikacije odražajo na življenju starejše populacije? V tokratni intelekti bosta svoje misli na to temo predstavila arhitekta Meta Kutin in Miloš Kosec.

Ob dnevu reformacije Slovenci praviloma govorimo predvsem o Primožu Trubarju, Juriju Dalmatinu in Adamu Bohoriču ter njihovemu prispevku k oblikovanju in uveljavljanju našega jezika. In vendar je nastanek protestantizma prinesel tudi druge, za zahodni svet v marsičem morda še bolj daljnosežne spremembe. Znameniti nemški sociolog Max Weber je denimo pred dobrim stoletjem postavil tezo, da je prav protestantska etika s svojimi pozivi k trdemu delu in varčnosti dala močan zagon vzpenjajočemu se kapitalizmu. Čeprav je, kot bomo verjetno videli v današnji oddaji, odnos protestantske cerkve do kapitalizma vse prej kot enoznačen, pa nedvomno lahko rečemo, da je protestantska misel močno vplivala na to, kako je začel moderni posameznik od 16. stoletja naprej gledati na samega sebe in svojo vlogo v svetu. O tem, v čem je protestantska etika tako drugačna od prej prevladujočih pogledov na svet, na kakšen način je vplivala in morda še vpliva na oblikovanje modernega človeka, ter kakšna je njena povezava z vzponom kapitalizma, bomo v tokratni, praznično obarvani Intelekti govorili z nekdanjim škofom evangeličanske cerkve na Slovenskem Gezo Filom, s kulturnim in literarnim zgodovinarjem dr. Jonatanom Vinklerjem ter z dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Čeprav so ženske v Sloveniji bolje izobražene kot moški, so še vedno težje zaposljive, zasedajo slabše plačana delovna mesta in težje napredujejo. Tudi na področju znanosti in v akademski sferi ni nič bolje. O tem, zakaj ženske na svojih kariernih poteh trčijo ob stekleni strop tudi tam, kjer bi to najmanj pričakovali? O položaju žensk v znanosti v tokratni Intelekti z voditeljico Tito Mayer.

Kdo neki so ljudje, ki se odločijo za tako poglobljeno učenje slovenščine, da se lahko potem lotijo literarnega prevoda? In kaj jih na naši književnosti privlači, da pri prevajanju navsezadnje vztrajajo leta in leta?Slovenija bo kot častna gostja letošnjega frankfurtskega knjižnega sejma skušala prepričati urednike in založnike z vsega sveta, da so naši pesniki in pisateljice, naši esejisti in filozofinje še kako vredni pozornega branja. Iz te moke pa dolgoročno seveda ne bo kruha, če slovenskih knjig ne bodo v angleščino, nemščino, španščino, kitajščino, hindi ter druge velike in majhne jezike tega sveta navsezadnje prelili prizadevni prevajalci. A kdo neki so tujci, ki se odločijo za tako temeljito, tako poglobljeno učenje slovenščine, da se lahko potem lotijo literarnega prevoda? Kaj jih pravzaprav motivira, ko se morajo soočati z vsemi tistimi skloni, spoli, števili, nestalnimi naglasnimi mesti in drugimi težavnimi posebnostmi slovenskega jezika? Katere tematske in stilistične specifike, katere odlike naše književnosti jih posebej privlačijo? In kaj lahko naredimo mi, da jim bo prevajalsko delo šlo čim lažje od rok? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili enega prevajalca in tri prevajalke – Američana Thomasa McDonalda, Makedonko Dragano Evtimovo, Poljakinjo Marleno Gruda ter Romunko Alino Popescu –, ki si prizadevajo, da bi dober glas o naši literaturi resnično segel v deveto vas. Z njimi smo se lahko pogovarjali iz oči v oči, ker so bili med letošnjim letom gostje Sovretovega kabineta na Dolu pri Hrastniku, umetniške rezidence, nad katero v programskem smislu bdi Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Zato smo v goste povabili še predsednico DSKP, Tanjo Petrič, da bi nam povedala kaj več o tem, kako podpreti tiho, potrpežljivo delo prevajalk in prevajalcev, brez katerih promocija v Frankfurtu najbrž ne bo obrodila nobenih pravih sadov. foto: inspire-studio/Pixabay

Letošnjega 16. septembra je minilo 30 let od smrti ikoničnega smučarja Roka Petroviča. Umrl je star komaj 27 let. Še za časa njegovega življenja ga je poleg izjemne priljubljenosti med ljubitelji smučanja, obdajala tudi nekakšna avra skrivnostnosti in posebneža. Rok Petrovič je vsekakor izstopal iz takratnih okvirjev predstav o športniku, smučarju. Bil je tudi inovator, učenjak, filozof, humanist, ljubitelj glasbe, lepih umetnosti nasploh in še in še. Kdo vse je zares bil? O tem se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič pogovarjala z ljudmi, ki so ga poznali, mu bili blizu, tudi po duhu, raziskovali njegovo življenje in vedo, zakaj je dragoceno, da se ga spominjamo. V tokratni Intelekti so kot gostje sodelovali Jure Košir - nekdanji športnik, vrhunski smučar, Pero Lovšin - glasbenik in nekdanji športni novinar ter Boštjan Videmšek - priznani raziskovalni novinar in pisatelj.

Alojz Ihan, Alenka Zupančič, Marina Dermastia in Tomaž Zwitter o dvomu in kritičnem razumu Zadnja tri leta so nam govorili, naj zaupamo v znanost in izsledke raziskav. Govorili so, naj zaupamo in verjamemo poznavalcem, strokovnjakom, znanstvenikom. Vendar; ali ni prav dvom bistvo znanosti? Ali ni kritični razum tisto, kar najbolj krasi inteligentnega človeka? Vprašanja, ki odpirajo širše dileme. Ali moramo zaupati v znanost? Ali lahko verjamemo znanstvenicam in znanstvenikom? V Intelekti razmišljajo: zdravnik Alojz Ihan, filozofinja Alenka Zupančič, biologinja Marina Dermastia in astrofizik Tomaž Zwitter. Vsi so doktorji znanosti, ugledni predavatelji, vsi pišejo in objavljajo. Na debato v studio Prvega jih je povabil Iztok Konc. Foto, od leve proti desni in od spodaj navzdol: Aristotel, filozof (384-321 pr. n. št) Satyendra Nath Bose, fizik in matematik (1894-1974) Emanuelle Charpentier, genetičarka (1954) Dorothy Hodgkin, kemičarka (1910-1994) Gregor Mendel, genetik (1822-1884) Stephen Hawking, kozmolog (1942-2018) Sigmund Freud, psihoanalitik (1856-1939) Charles Darwin, biolog (1809-1882) Mohamed ibn Musa al Hvarizmi, astronom in matematik (780-847) Ada Lovelace, matematičarka (1815-1852) Niels Bohr, fizik (1885-1962) Tu Youyou, farmakologinja (1930) Nikolaj Kopernik, astronom (1473-1543) Dmitri Mendeleev, kemik (1834-1907) Albert Einstein, fizik (1879-1955) Marie Curie, fizičarka in kemičarka (1867-1934) Jennifer Doudna, biokemičarka (1964) Alan Turing, računalničar (1912-1954) Max Planck, fizik (1858-1947) Konstantin Ciolkovski, raketni znanstvenik (1857-1935) Alessandro Volta, fizik in kemik (1745-1827) Maryam Mirzakhani, matematičarka (1977-2017) Fibonacci, matematik (1170-1250) Nikola Tesla, elektroinženir (1856-1943) Louis Pasteur, mikrobiolog (1822-1895) Ferdinand de Saussure, jezikoslovec (1857-1913) Galileo Galilei, astronom (1564-1642) Rosalind Franklin, kemičarka (1920-1958) Isaac Newton, fizik (1642-1727) Herman Potočnik Noordung, teoretik plovbe po vesolju (1892-1929) Claude Levi-Strauss, antropolog (1908-2009) Vera Rubin, astronomka (1928-2016) Johannes Kepler, astronom (1571-1630) Jane Goodall, primatologinja (1934)   Vse fotografije so na Wikipediji objavljene kot javna last, z izjemo naslednjih: al-Hvarizmi (Wikipedija, Davide Mauro), de Saussure (Wikipedija, Frank-Henri Jullien), Tu (Wikipedija, Bengt Nyman), Franklin (Wikipedija, MRC Laboratory of Molecular Biology), Charpentier (Wikipedija, Bianca Fioretti), Doudna (Wikipedija, Cmichel67), Goodall (Wikipedija, Muhammad Mahdi Karim), Rubin (Wikipedija, NOIRLab), Lévi-Strauss (Wikipedija, UNESCO), Fibonacci (Wikipedija, Hans-Peter Postel), Mirzakhani (Wikipedija, Maryeraud9),

Viralni trend na družabnih omrežjih, t.i. »stay at home girlfriends«, kar pomeni punce, partnerke, povečini mlade ženske, ki ostajajo doma, gospodinjijo in so finančno odvisne od partnerja, ti viralni videi imajo več deset, celo sto milijonske oglede. Medtem pa narašča tudi odstotek žena in mater, ki ostajajo doma, brez službe, gospodinjijo in skrbijo za otroke. Sploh v ZDA, kar 24 odstotkov ameriških mater je doma, lansko leto jih je bilo 15 odstotkov. Tudi v Veliki Britaniji je trenutno doma skoraj milijon in pol staršev, od tega velika večina žensk. Kaj se dogaja v družbi, da ženske ostajajo doma, se na nek način vračajo v vloge gospodinj iz 50-ih let prejšnjega stoletja? Na to kompleksno temo smo iskali odgovore, razloge v Intelekti z gostjami. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je gostila dr. Veroniko Tašner, izredno profesorico za področje sociologije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, Tanjo Buda, doktorsko študentko socialnega dela na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani in Tonjo Jerele, mlado raziskovalko in zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede ter podpredsednico Ženskega lobija Slovenije.

Kritike, da na področju uporabe konoplje v Sloveniji že leta in desetletja zaostajamo za drugimi državami, so vedno glasnejše. Nekatere so upravičene, druge nePrav od začetka letošnjega leta se v naši državi za zdravljenje lahko dobi kapljice, ki vsebujejo CBD in THC. Nemška vlada je šla še korak dlje, saj so sprejeli predlog za legalizacijo konoplje tudi za rekreativne namene. Vsaka odrasla oseba v gospodinjstvu bo smela gojiti tri rastline za tako imenovano domačo pridelavo. Kaj na vse to pravi dr. Lumir Hanuš ki je eden od vodilnih svetovnih znanstvenikov s področja raziskovanja konoplje? »Konoplja ne pozdravi vsakič, ne pozdravi vseh, ne pozdravi vsake bolezni in ne pozdravi vseh stopenj bolezni. Torej ne verjemite tistemu, kar piše na spletu; ne gre za čudežno zdravilo.« V tokratni Intelekti sodelujejo: kemik prof. dr. Lumir Hanuš, pravnik Peter Homberg, biokemičarka prof. dr. Tamara Lah Turnšek, inženir živilske tehnologije asist. dr. Roman Štukelj in farmacevt prof. dr. Borut Štrukelj. Z vsemi se je ob robu Mednarodne konference o poslovanju s konopljo – ICBC na Bledu pogovarjal Iztok Konc. V Sloveniji kanabinoidi zdaj na zdravniški recept Dr. Hanuš: Rad imam droge, a samo za znanost

Učinek podnebnih sprememb v obliki ekstremnih vremenskih katastrof smo to poletje zelo nazorno občutili in skoraj povsod po svetu njihova frekvenca, naj gre za poplave, orkane, suše, požare ali vročinske rekorde naglo narašča. A zelo verjetno je, da smo šele pri uvodnih dejanjih mnogo bolj brutalne podnebne predstave v bližnji prihodnosti. Pomemben del odgovorov, zakaj je temu tako, se skriva v oceanih. Ti so v preteklosti absorbirali večji del presežne toplote in znaten del naših izpustov ogljikovega dioksida in se pri tem tudi občutno segreli. S tem in ob vse hitrejšem taljenju ledu na polih pa se spreminja tudi njihova dinamika; z daljnosežni posledicami za ves svet. V današnji Intelekti se bomo posvetili nekaterim vidikom kompleksnega dogajanja v svetovnih morjih in oceanih. Na naše kraje najbolj neposredno vplivata vse toplejša severni Atlantik in Sredozemsko morje. Še hitreje in po aktualnih opozorilih znanstvenikov s še bolj alarmantnimi posledicami za svet se segreva Južni ocean, ki obdaja Antarktiko in vse hitreje načenja tamkajšnji ledeni oklep. Za piko na i pa je - po sedmih letih - znova sezona močnega El Nina, cikličnega pojava v Tihem oceanu, ki značilno požene temperaturne trende navzgor ter temeljito preobrne in zaostri vremenske vzorce marsikod po svetu. Kaj torej napoveduje aktualno dogajanje v oceanih in v kako neznane vode glede prihodnje podnebne dinamike pravzaprav pljujemo, bosta osvetlila klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije Republike Slovenije za okolje in oceanograf dr. Matjaž Ličer, prav tako z ARSO in z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo.

Ko je Kitajska konec lanskega leta po večletnem strogem zapiranju gospodarstva zaradi epidemije koronavirusa spremenila svojo politiko in državo ponovno odprla, so ekonomisti po vsem svetu pričakovali visok skok ekonomske rasti drugega največjega svetovnega gospodarstva. In vendar iz Pekinga prihajajo manj spodbudne novice: hude težave kitajskih nepremičninskih gigantov in gradbenega sektorja, upad izvoza, skromna domača poraba, manj zanimanja tujih investitorjev, grozeča deflacija in velika brezposelnost mladih. Kaj se torej dogaja z gospodarstvom azijske velesile, ki že zaradi svoje velikosti neobhodno vpliva tudi na celotno svetovno ekonomsko sliko? Gre za resne gospodarske težave ali pa so ocene Zahoda, ki je Kitajski že večkrat napovedoval skorajšnji kolaps, tudi tokrat pretirane? Kateri so ekonomski, družbeni in geopolitični vzroki za upočasnjevanje gospodarstva države, ki je dolga desetletja rastlo z vrtoglavo hitrostjo? Ter kaj vse to pomeni za kitajsko družbeno-politično stabilnost ter nenazadnje tudi legitimnost kitajske komunistične partije?O teh in drugih vprašanjih sta v Intelekti razmišljala sinologinja dr. Maja Veselič z Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter ekonomist dr. Matevž Rašković, izredni profesor mednarodnega poslovanja in strategije na Tehnološki univerzi v novozelandskem Aucklandu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem.

Evropska unija je z novo zakonodajo o digitalnih storitvah določila nova pravila za 19 zelo velikih spletnih platform. Te bodo morale omejiti ciljano oglaševanje, zbiranje in hranjenje podatkov, uporabnice in uporabnike pa ščititi pred dezinformacijami, nezakonitimi vsebinami in drugimi družbenimi tveganji. Podjetjem nova pravila nalagajo tudi oceno sistemskih tveganj njihovih izdelkov, večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, zakonodaja pa še posebej ščiti najbolj ranljive in prepoveduje ciljano oglaševanje mladoletnicam in mladoletnikom. Od velikih platform zahteva večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, uporabnice in uporabniki facebooka in instagrama denimo, se bodo lahko odločali o tem, čigave objave bodo videli in v kakšnem vrstnem redu – izbrali bodo lahko kronološko časovnico in vidnost objav tistih ljudi in profilov, ki jim dejansko sledijo. O težavah s podatkovno ekonomijo in regulacijo spletnih platform govorimo veliko vsakič znova, ko se razkrijejo takšne in drugačne škodljive prakse. Kako torej usmeriti prihodnji razvoj tehnolologije, da nam bo pomagal predvsem rešiti ključne težave, ki jih imamo z demokracijo, zagotavljanjem človekovih pravic in svoboščin, neoliberalnim kapitalističnim sistemom, patriarhatom in podnebnimi spremembami? Še posebej, ker se ne strinjamo več o tem, kaj sploh so težave, kaj šele, da bi se lahko pogovarjali o tem, kako jih reševati? Zanimive razmisleke o vsem tem z zornega kota digitalne suverenosti ponujajo antropologinja Eva Vrtačič, docentka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, heker Filip Dobranić in komunikolog Tadej Štrok, vsi z Inštituta za druga vprašanja Danes je nov dan.

Odstranjevanje posledic katastrofalnih poplav, ki so Slovenijo zajele v začetku avgusta še vedno poteka. Ob tem so seveda v ospredju predvsem skrb za življenja in varnost ljudi, vzpostavitev osnovne infrastrukture in zagotovitev primernih bivalnih prostorov za prizadete ter čim hitrejša vzpostavitev družbenih mehanizmov in sistemov na prizadetih območjih. A kmalu bo prišel tudi čas za razmislek, kako se bomo morali v prihodnje odločati o umeščanju objektov in naselij v prostor, torej kje in kako graditi, kakšne oblike bivanja spodbujati ter predvsem bolj zaupati stroki in jo tudi upoštevati. Najhujša naravna nesreča v Sloveniji je zato priložnost, da prevrednotimo nekatere stereotipe in se bolje pripravimo na prihodnost. V tokratni Intelekti se Miha Žorž pogovarja z arhitektoma Milošem Koscem in Matevžem Grando.

Kako se skozi prizmo idej in konceptov, ki jih danes razvija teologija, kaže svet 21. stoletja – od podnebnih sprememb prek razmaha umetne inteligence do vojne v Ukrajini?Georg Wilhelm Friedrich Hegel, veliki nemški filozof prve polovice 19. stoletja, je trdil, da obstajajo tri discipline, tri ključne poti, po katerih si človek utira pot do spoznanja oziroma do vednosti. To naj bi bile: umetnost, teologija in filozofija. No, danes, skoraj 200 let po Heglovi smrti, omikana javnost brez večjih težav spremlja, kaj se godi novega v širokem polju umetnosti, od poezije do televizijskih serij, od baleta do konceptualnih likovnih instalacij. Tudi sodobna filozofija z imeni kot so Rancière, Sloterdijk ali Žižek najbrž ostaja v očišču pozornosti intelektualcev vseh barv, ozadij in specializacij. Kaj pa teologija? Katera vprašanja, kateri problemi razgibavajo sodobno teološko misel? Kako današnji teologi in teologinje odgovarjajo na najrazličnejše krize, ki pretresajo naš svet? – Vtis je, da bomo med ljudmi, ki se sicer ponašajo z zgledno splošno razgledanostjo, danes le stežka našli sogovornika, ki bi nam lahko zadovoljivo odgovoril na tovrstna vprašanja. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako se skozi prizmo idej in konceptov, ki jih razvija sodobna teologija, navsezadnje kažejo zagatne razmere – od, na primer, podnebnih sprememb prek razmaha umetne inteligence do vojne v Ukrajini –, v katerih smo se v 21. stoletju vsi skupaj znašli. Pri tem so nam bili v pomoč trije sodelavci Teološke fakultete Univerze v Ljubljani: teolog in filolog asist. mag. Jan Dominik Bogataj pa rusist, zgodovinar in teolog doc. dr. Simon Malmenvall ter filozof prof. dr. Bojan Žalec. Foto: oltar v helsinški cerkvi Temppeliaukio, detajl (Goran Dekleva)

Pri nas so razvili najnatančnejšo metodo za določanje starosti papirja Kako stara je knjiga, ki jo držimo v roki? Običajno lahko pogledamo letnico natisa. A če je knjiga starejša in letnice ni, lahko določanje starosti postane precej bolj negotovo početje. V knjižnicah je na tisoče knjig, katerih starost še vedno ni znana, ocene pa so lahko napačne tudi za desetletje ali več. Tu so tudi denimo številne slike in dokumenti, za katere se ne ve, ali so pristni ali morda ponarejeni, kar ima seveda znaten vpliv na njihovo ceno. A vendar v samem papirju se skrivajo zelo jasni indici, kdaj je papir nastal, le da jih ni preprosto razbrati. Zdaj pa so znanstveniki pri nas razvili do zdaj najnatančnejšo metodo določanja starosti papirja, ki starost določi na dve leti natančno. S tem so se odprle številne nove možnosti ne samo pri datiranju knjig, ampak tudi pri določanju pristnosti dokumentov, pri forenzičnih raziskavah in na številnih drugih področjih. Za tem uspehom pa se skriva tudi zanimiva zgodba o papirju in njegovih spremembah skozi čas.Gosta Intelekte sta raziskovalka dr. Floriana Coppola, ki je metodo razvila, ter prof. dr. Matija Strlič, vodja Laboratorija za dediščinsko znanost na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, v okviru katerega je raziskava potekala.

Vplivneži z objavami na Instagramu, Utubu, Tik -Toku so bili sprva nekakšni seli, orodja za komercialna sporočila s katerimi so nam poskušali prodati izdelke. Ko se je v to vmešala še kulturna in politična industrija, so stvari postale bolj kompleksne. Vplivneži svojim sledilcem ne prodajajo le izdelkov, temveč tudi način življenja in ideje. Industrija vplivništva se razteza od globalnih zvezd kot so družina Kardashian, pa vse do mikro vplivnežev, ki imajo bolj nišne interese. Kaj jim je skupnega, kakšna je industrija vplivništva danes ali še drugače, s populističnim naslovom - med Elonom Muskom in golozadnjičnimi ter golotorznimi instagram ponudniki super potentnih napitkov - kdo so pravi vplivneži in na kaj zares vplivajo? Za debato, odgovore, pa tudi nove razmisleke o tej kompleksni temi, ki je zaobjela resničnost že skorajda slehernega uporabnika svetovnega spleta je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič v studio 1. programa Radia Slovenija povabila gosta: Valentino Smej Novak, založnico in kolumnistko ter dr. Dana Podjeda, antropologa z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU.

V naslednjih minutah bomo spregovorile o raziskavi, ki je pod drobnogled vzela položaj žensk na slovenskem podeželju. Dejstvo je, da na podeželju živi kar polovica slovenskega prebivalstva. Zaradi stanovanjske krize se vedno več mladih oseb odloča za selitev iz mest v predmestna naselja, manjše kraje in vasi. Kaj vse pa prinaša življenje na podeželju, za katerega pregovorno veljajo bolj tradicionalne družbene vrednote? Kakšna so kolektivna pričakovanja in norme ruralnih skupnosti? Kdo ima na podeželju glavno besedo? Kdo odloča o pomembnih stvareh in kdo skrbi za dom ter gospodinji? Kako živijo ženske na podeželju? Imajo enake možnosti kot moški? V kakšnih partnerstvih živijo? Kako usklajujejo poklicno in zasebno življenje? Koliko prostega časa imajo? V kolikšnem deležu so lastnice nepremičnin in zemljišč? Kakšen je njihov ekonomski položaj? Socialna varnost? In kako slednje vpliva na pojavnost nasilja nad njimi? O vsem tem v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tita Mayer.

Prvo vprašanje: Ali ima otrok lahko tri starše – gene treh staršev? In drugo vprašanje: Ali zarodek lahko nastane brez ženske in moške spolne celice – torej brez jajčeca in brez spermija?Sledimo dvema novicama. V Združenem kraljestvu se je (najverjetneje že aprila letos) rodil prvi otrok z dednim materialom treh staršev. Prav tako v Združenem kraljestvu so raziskovalci ustvarili umetne človeške zarodke iz matičnih celic; ti zarodki so nastali brez združitve semenčic z jajčeci. Kako je to mogoče, bomo v Intelekti pojasnili s pomočjo mlade raziskovalke asist. Ane Marije Peterlin (MF Ljubljana), genetičarke doc. dr. Luce Lovrečič (UKC Ljubljana) in s pomočjo specialista transfuzijske medicine prof. dr. Primoža Rožmana (ZTM). Odgovorili bodo na številna vprašanja. Zakaj so tovrstni postopki in študije potrebni? Kaj se iz njih lahko naučimo? Kaj pa pomisleki in svarila? Ali so upravičena opozorila, da znanost s tem prehiteva pravne in etične norme? K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: DrKontogianniIVF/ PublicDomain 

Bodo čez nekaj let učenci imeli ešolsko torbo in bodo brali le z zaslonov? Bodo v vrtcu digitalni kotički? Bodo učenci dobili še en obvezni predmet? Kakšno digitalizacijo, ki jo obljublja reforma šolstva, sploh zagovarja ministrstvo za vzgojo in izobraževanje? Pomislekov in odprtih vprašanj je veliko, saj strokovnjaki opozarjajo na negativne učinke pretirane uporabe zaslonov, na razlike med branjem z zaslonov in s papirja ter na vplivanje tehnologije na avtonomijo učiteljev. Kako v šole in v učni proces torej uvajati moderno tehnologijo, kako zvišati digitalne kompetence učiteljev in digitalno pismenost mladih ter na kaj pri procesu digitalizacije ne smemo pozabiti? To so vprašanja, ki si jih zastavljamo v tokratni Intelekti. Gosti: dr. Igor Pesek, vodja Službe za digitalizacijo izobraževanja na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje; izr. prof. dr. Damijan Štefanc z oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; dr. Igor Ž. Žagar, direktor Pedagoškega inštituta, redni profesor retorike in argumentacije; in ravnatelj OŠ Hruševec Robert Gajšek.

Kako se bo živelo v našem drugem največjem mestu, če bodo zaradi krpanja luknje v občinskem proračunu tamkajšnji socialni, kulturni, športni in mladinski programi ostali brez ključnih sredstev? Pa tudi: zakaj se zdi v Sloveniji vselej najlažje varčevati prav pri sociali in kulturi?V Mariboru se soočajo z zaskrbljujočim, približno 27 milijonov evrov težkim primanjkljajem v občinskem proračunu, spričo česar so mestne oblasti najprej napovedale drastično krčenje sredstev, ki jih namenjajo področjem sociale, mladih, športa in kulture, no, zdaj pa slišimo, da denar nekega dne sicer bodo izplačali, a slej ko prej šele takrat, ko bo proračunska luknja zakrpana. Nič kaj pomirjujoče napovedi, skratka. Kaj vse to pomeni za življenje v drugem največjem mestu v naši državi? Kako bo prizadeta ključna infrastruktura, ki ljudem omogoča, da polno izživijo svoja življenja? Bo urbani vrvež v štajerski prestolnici kratko malo ugasnil? Je pričakovati pospešen beg možganov iz mesta ob Dravi? In kaj lahko v teh razmerah storijo Mariborčanke in Mariborčani, ki jim ni vseeno, kaj se godi z njihovim mestom? Kako prebivalke in prebivalci sploh vidijo srednje- oziroma dolgoročni razvoj svojega mesta, če naj se le to ne spremeni v nekakšno spalno predmestje Gradca? To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili: filozofinjo, raziskovalko na področju socialnih in solidarnostnih ekonomij ter predavateljico na Doba fakulteti, dr. Karolino Babič, pa Urško Breznik, direktorico Pekarne Magdalenske mreže, ene najbolj propulzivnih nevladnih organizacij s področja umetnosti, kulture in mladine v Mariboru, ter dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, sicer strokovnjaka za antropologijo urbanih okolij. foto: Glavni trg, Maribor (Goran Dekleva)

Ob 300. obletnici rojstva velikega škotskega razsvetljenskega misleca, očeta sodobne ekonomije in moralnega filozofa se sprašujemo, ali je bil Smith res zagovornik neusmiljene logike prostih trgov, za kakršnega so ga razglasili kasnejši privrženci deregulacije in umika države iz gospodarstva?Ta mesec mineva 300 let od rojstva Adama Smitha, enega najbolj vplivnih mislecev v zgodovini, filozofa, začetnika ekonomske znanosti in za svoj čas radikalnega zagovornika kapitalizma in prostih trgov, ki je v marsičem popolnoma obrnil na glavo pogled na to, kako delujejo družbe in gospodarstva, njegove - bolje ali slabše razumljene teze - pa mnogi ekonomisti uporabljajo še danes. V tokratni Intelekti se bomo spraševali, v čem je bila misel Adama Smitha tako revolucionarna; kaj je slavni propagator prostih trgov sploh zares verjel in kako so kasnejši ekonomisti njegovo misel popačili; kako gre vse to skupaj z njegovo moralno filozofijo ter kako se nam njegove ideje kažejo v luči večstoletne zgodovine kapitalizma, ki smo ji bili priča od izida Smithovega znamenitega dela Bogastvo narodov. Gostje v studiu so predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Neven Borak ter predavatelj na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Aljoša Kravanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Tehnološki preskok, ki ga predstavljajo veliki jezikovni modeli, kot je ChatGPT, in druge oblike generativne umetne inteligence, bo imel daljnosežne in izjemno globoke učinke na celotno družbo. Glede tega se strokovnjaki strinjajo. Kakšni konkretno ti učinki bodo, je mnogo manj jasno. Nedvomno se bo cela paleta t. i. intelektualnih poklicev temeljito spremenila, veliko jih bo tudi izginilo. Zagotovo so se povečale tudi možnosti za manipulacijo in zlorabe, pa tudi za nadaljnjo fragmentacijo družbe in razslojevanje. Pričakujemo pa lahko tudi učinke, ki se jih v naprej ne da napovedovati. Kako torej uporabljati in regulirati tehnologijo, ki se razvija hitreje, kot jo lahko dohajamo, je bilo v središču razprave, v kateri so sodelovali: dr. Maja Bogataj Jančič, vodja Inštituta za odprte podatke in intelektualno lastnino ODIPI in sopredsedujoča delovni skupini za upravljanje podatkov pri Global Partnership on Artificial Inteligence; dr. Nina Cvar, raziskovalka na Fakulteti za elektrotehniko in docentka na oddelku za sociologijo kulture Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; filozof, sociolog kulture, heker in še kaj Filip Dobranić z Inštituta Danes je nov dan ter prof. dr. Aleš Završnik, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

V teh dneh so javnost vznemirila pričevanja o nasilju nad uporabniki v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Interni strokovni nadzori niso ugotovili nepravilnosti, na Ministrstvu za zdravje pa so se odzvali zgolj s pisnimi pojasnili, da obsojajo vsakršno obliko nasilja v zdravstvenih ustanovah. Primer so predali Uradu za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu, ki naj bi v tem trenutku pripravljal gradivo za odločanje o uvedbi sistemskega nadzora, ki bo presojal tako organizacijski kot tudi strokovni del delovanja Psihiatrične klinike. A ob tem se postavlja vprašanje, ali ne bi veljalo razmisliti o koreniti spremembi institucionaliziranega psihiatričnega zdravljenja in namesto oblike, ki je v veljavi pri nas, uvesti sodobne pristope, ki jih izvajajo ponekod v tujini. V tokratni Intelekti bomo poiskali odgovore na probleme v slovenski psihiatriji, ki so se tako dramatično razgalili ob zadnjih medijskih poročanjih. Gostje: - prof.dr.Darja Zaviršek, Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani - izr.prof.dr. Vito Flaker, Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani - Tone Vrhovnik Straka, predsednik društva Poglej! - Andraž Rožman, novinar in pisatelj

Medtem ko številni na današnji levici dela klasične literature »popravljajo« skladno s svojimi ideološkimi senzibilnostmi, pa mnogi na desnici knjige, ki jih motijo, kratko malo mečejo iz knjižnic Na jeziku ni ničesar statičnega, ničesar stalnega. Pomenski obsegi izrazov se z rabo pač nenehno širijo in ožijo, dopolnjujejo in premeščajo, spričo česar se lahko besede, ki so se zdele povsem nedolžne še ljudem, ki so živeli pred vsega nekaj desetletji, nam danes upirajo kot skrajno problematične, celo žaljive. Drži pa, seveda, tudi obratno. Nemara so prav pod vtisom tega spoznanja v številnih zahodnih založbah sklenili pregledati klasična besedila evro-ameriškega literarnega kanona, ki jih zdaj pripravljajo za ponatis, in jih prilagoditi oziroma popraviti tako, da bodo bolje ustrezala našim današnjim ideološkim senzibilnostim. V ta namen je v zadnjih letih v založniški industriji vzbrstel poklic tako imenovane občutljivostne bralke oziroma občutljivostnega bralca (če tako poslovenimo angleški izraz sensitivity reader), čigar naloga je detektirati in predrugačiti vse tiste formulacije, ki so jih avtorji in avtorice nekdaj uporabljali brez posebnih pomislekov, medtem ko nas danes vsaj motijo, če ne že kar bolijo. Ko pa so pri založbi Puffin pred nekaj meseci na ta način – se pravi z občutljivostnimi očali – pregledali dela znamenitega britanskega pisatelja mladinske književnosti Roalda Dahla in se lotili popravljanja ter prilagajanja njegove literature duhu naše sodobnosti, se je oglasilo veliko glasov, ki so izrazili resne pomisleke ob takšnem početju. Kritiki namreč trdijo, da gre tu vsaj za pretiravanje s politično korektnostjo – če ne kar že za orwellovsko gesto potvarjanja dokumentov preteklosti za potrebe velikih bratov sedanjosti. Kdo ima torej prav? Ali smemo posegati v dela, ki so bila napisana pred tisočletji, stoletji ali celo samo desetletji, zato da bi jih prilagodili potrebam, okusom, vrednotam in predstavam našega lastnega časa – kakor so, na primer, francoski revolucionarji Louvre spremenili iz kraljevske palače v muzej –, ali pa bi bilo tu vendarle pametneje zavzeti drugačno držo, tako, ki pač vztraja na tem, da je preteklost tuja dežela, kjer tuji ljudje počno nam tuje stvari in je to treba absolutno spoštovati? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili književno prevajalko Tino Mahkota pa kritičarko in pisateljico Anjo Radaljac ter pesnico in urednico Anjo Zag Golob. foto: Goran Dekleva

Ob zadnje čase medijsko najodmevnejših primerih nasilja med in nad mladimi, v Celju in Beogradu, sej je razprlo tudi prostrano polje mnenj, interpretacij, trditev, predvsem pa iskanja in kazanja s prstom na glavnega krivca za takšna ravnanja. Številni odzivi, predvsem na družabnih omrežjih, tudi srbskih, hrvaških, so bili precej ekstremni, predvsem pa povedni. Ampak v kakšnem smislu povedni? Kaj so zgodbe za zgodbami odraslih, ko rečejo »kakšna je ta mladina, mi nismo bili taki« in hkrati »starši so krivi«. Ker še vedno velja tista pregovorna modrost, da se najbolj vzgaja z zgledom, v kakšnem mikro- in makrosvetu vrednot in dejanj torej živimo odrasli danes? Pogovorimo se tokrat o vzgoji odraslih. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je v Intelekti gostila: Ivano Gradišnik – ustanoviteljico in vodjo Familylaba Slovenija, organizacije za svetovanje in podporo staršem in strokovnim delavcem, ki delajo z otroki in družinami, Ajdo Erjavec – šolsko psihologinjo in pedagoginjo, predsednico nove Sekcije za vzgojo v skupnosti v okviru Socialne zbornice, Klemna Laha – učitelja na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na waldorfski gimnaziji ter člana Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje.

S sogovorniki o vprašanjih povezanih s pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja: filozofinja in sociologinja Renata Salecl, zdravnik Peter Golob, zgodovinar in etnolog Andrej Pleterski ter zdravnica Marija Petek Šter V Evropi je do zdaj le peščica držav dokončno zakonsko uredila področje evtanazije oziroma pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Drugače pa je z razpravo o tem. Ta namreč teče v številnih državah, tudi v Sloveniji. Pri nas so jo v zadnjih mesecih med drugim spodbudili naslednji dogodki: sredi marca je v Švici umrla gospa Alenka Čurin Janžekovič, ki se je borila za uzakonitev evtanazije kot pravice do dostojne smrti v Sloveniji. Od rojstva je živela z neozdravljivo boleznijo, zaradi katere je trpela hude bolečine. Ker je bolezen napredovala, se je odločila za prostovoljno smrt. Konec aprila je slovensko Združenje za dostojno starost Srebrna nit začelo z zbiranjem podpisov za Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. V začetku maja je Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko o predlogu zakona izdala stališče, v katerem ocenjuje, da zakon spremlja visoko etično tveganje. Komisija zakona ne podpira in mu soglasno nasprotuje. Prejšnji teden pa je po dolgotrajni pravni bitki pravico do evtanazije in pomoči pri končanju življenja uzakonil portugalski parlament. V Intelekti tokrat o evtanaziji. Povabilu k sodelovanju so se odzvali: filozofinja in sociologinja Renata Salecl, zdravnik Peter Golob, zgodovinar in etnolog Andrej Pleterski ter zdravnica Marija Petek Šter. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Predlog Zakona Stališče Komisije

Ko se je pred 78 leti v Evropi končala druga svetovna vojna, so se voditelji držav zmagovalk še predobro zavedali, da prenehanje spopadov ne prinaša nujno trajnega miru. Ni torej presenetljivo, da so se že med samo vojno začeli pogovarjati o tem, kako vzpostaviti nov mednarodni red, ki bi preprečil nadaljnje svetovne spopade. Prav v tem kontekstu je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov, o kateri bomo govorili ob današnjem Dnevu zmage. Kakšna je sploh bila izhodiščna ideja Združenih narodov in kako je zaživela v resničnosti? Kako je na delovanje organizacije vplival spreminjajoči se geopolitični kontekst, od začetkov hladne vojne pa do današnjega, vse bolj multipolarnega sveta? In nenazadnje, kako se nam Združeni narodi skozi vse te premene kažejo: gre za organizacijo, ki kljub vsem svojim omejitvam vendarle predstavlja neke vrste »upanje človeštva«, ali pa se je ta do danes izkazala za povsem nepomemben »debatni klub«? To je nekaj vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarko dr. Kornelijo Ajlec z ljubljanske Filozofske fakultete, dr. mednarodnih odnosov Matejo Peter s škotske univerze St. Andrews in profesorico mednarodnega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Vasilko Sancin. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Pixabay

Mladi so se rodili v digitaliziran svet in odraščajo z napravami ter mediji, ki so močno spremenili naša življenja. Vpliv je izjemen, v tokratni oddaji Intelekta pa bomo vsaj deloma odgovorili na vprašanje, kakšen. Raziskovalni projekt Medijski repertoarji mladih - Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana obravnava vsakdanje življenje mladostnikov skozi perspektivo medijskih študij in poglobljeno raziskuje vlogo sodobnih tehnologij v življenju mladostnikov. Gre za prvo tovrstno raziskavo v Sloveniji, projekt financira ARRS, v njem pa sodeluje 10 raziskovalk in raziskovalcev s Fakultete za družbene vede in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. O nekaterih ugotovitvah v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Pogovarjanje s stroji je pred slabimi petimi meseci stopilo na povsem novo raven in s tem se je vse spremenilo. Ljudje so osupljivi nivo komunikacije, ki ga je zdaj zmožna umetna inteligenca, nemudoma opazili; število uporabnikov aplikacije ChatGPT je podrlo vse rekorde: milijon v petih dneh, sto milijonov v štirih mesecih. Stavki, ki jih ustvarja ta tip umetne inteligence, so tako prepričljivi, da jih je težko ločiti od tistih, ki jih napišemo ljudje. Nemudoma so se pojavila opozorila, da gre za tehnologijo, ki bo globoko pretresla družbo. Za celo vrsto opravil, ki so se namreč še včeraj zdela v izključni domeni človeka, smo zdaj skorajda odveč. Kako velika revolucija se je pravzaprav zgodila in kako jo utegnemo občutiti v praksi, je vprašanje v fokusu tokratne Intelekte. Gostje oddaje so: strokovnjaka s področja umetne inteligence prof. dr. Marko Robnik Šikonja in prof. dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani ter filozof prof. dr. Andrej Ule in sociolog doc. dr. Primož Krašovec s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: ustvarila umetna inteligenca, aplikacija Photoleap

Ko je Vladimir Putin pred dobrim letom dni ukazal napad na Ukrajino, je v javnem nagovoru svojo potezo med drugim upravičeval tudi z opominjanem na nezakonito in hegemonsko obnašanje Zahoda z Združenimi državami Amerike na čelu, ki da so vse od konca hladne vojne arogantno teptale mednarodne dogovore in pravila: najprej pri bombardiranju Beograda, nato pa v Libiji, Siriji, in - najpomembneje od vsega - v Iraku. Če tovrstno sklicevanje seveda nikakor ne legitimira ruske invazije sosednje slovanske države, pa je verjetno vendarle res, da je tako imenovana »koalicija voljnih« z napadom na Irak - ki je v veliki meri temeljil na lažnih obtožbah, prav tako pa ni prejel podpore v Združenih narodih - močno spremenila ne le pogled na upravičenost in dobronamernost zahodnih intervencij, ampak tudi na to, kaj sploh je in kaj ni dovoljeno v mednarodnem redu. Je torej prav ameriška invazija na Irak mednarodni oder spremenila v nekakšen nov »divji zahod«, kjer pravila nič več ne veljajo in šteje samo ekonomska in vojaška moč? O tem bomo premišljevali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede dr. Boštjana Udoviča, docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primoža Šterbenca ter radijskega kolega, novinarja dr. Tomaža Gerdena. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Zakaj v zadnjih letih postajajo vse bolj priljubljeni filmi, ki svoje zgodbe umeščajo v t. i. večvesolje, v katerem poleg našega obstajajo še številni drugi, vzporedni svetovi?Spoznanja sodobne fizike razmeroma jasno nakazujejo možnost, da poleg našega obstajajo še druga, vzporedna vesolja, in da torej živimo v nekakšnem večvesolju oziroma multiverzumu. Po teh hipotezah bi stvarnost utegnila sestavljati cela množica kozmosov, ki se bodisi ravnajo po čisto drugačnih fizikalnih zakonih od teh, ki jih poznamo iz našega vesolja, bodisi po istih zakonih – le da se od našega vedno znova cepijo in gre tam zgodovina po bolj ali manj drugačnih poteh. Teh idej doslej še ni bilo mogoče eksperimentalno ne potrditi ne ovreči in vprašanje je, ali bo to sploh kdaj zares mogoče, so jih pa zdaj navdušeno pograbili tam, kjer se pač nikomur ni treba truditi z znanstvenimi dokazi – v Hollywoodu. Med drugim so jih uporabili ustvarjalci nadvse popularnega filma Vse povsod naenkrat, ki je pred nedavnim prejel tudi najprestižnejšega izmed oskarjev – tistega za najboljši film. In čeprav lahko rečemo, da hollywoodska akademija le redko nagrajuje umetniško najbolj polno realizirana dela, se ne moremo pretvarjati, da ameriška tovarna sanj nima občutka za zeitgeist, se pravi za želje, upanja, strahove in vrednote, ki – vsaj na Zahodu če ne že po vsem svetu – razgibavajo družbeno življenje in navsezadnje določajo koordinate tega, kaj se nam zdi možno, kaj zaželeno, kaj nujno in kaj nemogoče. Prav zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, od kod opazen porast zanimanja za koncept večvesolja v sodobni industriji zabave? Zakaj nas ta ideja nenadoma tako zelo privlači? Je to nemara zato, ker smo nepoboljšljivi eskapisti in hočemo od môre svojih življenj na vsak način pobegniti v kakšno prijaznejše vesolje, v katerem alternativne različice nas samih živijo uspešnejša, bolj lagodna življenja? Ali pač zato, ker si hočemo dokazati, da se je pred štirimi desetletji Margaret Thatcher vendarle motila, ko je zatrdila, da kratko malo ni alternative družbeno-ekonomskemu sistemu, ki ga je sama zagovarjala in za katerega se danes zdi, da nas nezadržno poganja proti planetarnemu ekološkemu in societalnemu zlomu? Je, skratka, film o večvesolju film o tem, kako se iz sanj prebuditi – ali o tem, kako se vanje le še globlje pogrezniti? – Odgovor so nam pomagali iskati književni urednik dr. Aljoša Harlamov pa sociolog dr. Primož Krašovec ter filozofinja dr. Jela Krečič. foto: geralt/Pixabay

Priporočil za vzgojo otrok in staršev je dandanes na voljo že kar obilje. Med knjižne uspešnice velikokrat sodijo ravno te o vzgoji. Ampak, katera vzgojna metoda je prava? Kako vzgajati otroke in sebe kot starša v duhu časa, kjer se vrednote posameznikov in družbe tako korenito spreminjajo – globoko smo v neoliberalizmu, kapitalizmu, življenje se vse bolj iz analognega seli v digitalno, na splet. Kaj je danes sploh ustrezna vzgoja, da bodo otroci in starši opremljeni za življenje? To se je v tokratni Intelekti spraševala voiteljica in avtorica oddaje Liana Buršič in z gosti strokovnjaki iskala odgovore: Ivana Gradišnik, vodja in ustanoviteljica slovenskega Familylaba, organizacije za podporo in pomoč staršem in pedagoškim delavcem, dr. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana ter Marko Juhant - specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti.

Pred tremi leti se je zgodilo nepredstavljivo. Svet se je ustavil, države so ena za drugo uvedle stroga zaprtja, karantene, šolo in delo na daljavo. Družbeno in družabno življenje se je iz resničnega sveta preselilo za zaslone, kar je vplivalo tudi na intimna in partnerska življenja ljudi in hkrati razkrilo, da imajo različne družbe in kulture različne odnose do intimnosti, partnerstva, spolnosti in seksualnosti. V tokratni Intelekti raziskujemo vpliv kulture na človeško intimnost in seksualnost. Na Kongresu Evropskega združenja za spolno medicino, ki je letos prvič po izbruhu covidu potekal v živo, smo se pred mesecem dni v Rotterdamu pogovarjali z različnimi strokovnjakinjami in strokovnjaki seksologije in spolne medicine. V tokratni oddaji boste slišali tri strokovnjakainje, ki se vsaka s svojega zornega kota soočajo s težavami, ki jih povzroča nezmožnost različnih kultur in religijskih tradicij, da bi iskreno, odprto in na znanosti utemeljeno govorile o človekovi seksualnosti. Pogovori z njimi bodo izhodišče za pojasnila o spolnosti in seksulnosti z religiološkega in socialno psihološkega zornega kota. Vabljeni k poslušanju. BBC o zločinih iz sovraštva dr. Shalini Andrews Sandrine Atallah Chantelle Otten ESSM prof. dr. Aleš Črnič prof. dr. Metka Kuhar Evolucija užitka

"Kljub drugačnemu prepričanju finance danes niso največji problem slovenskega zdravstva," pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča. "Res pa žal ne živimo v nebesih." Neverjeten, a resničen, je podatek, da prebivalke in prebivalci Slovenije že zdaj direktno iz svojega žepa – tako rekoč iz svoje denarnice za zdravstvo vsako leto plačamo kar pol milijarde evrov. Tej vrtoglavi vsoti moramo prišteti še štiri milijarde in pol iz obveznega ter dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da za delovanje zdravstvenega sistema, in to brez investicij, letno namenimo kar pet milijard evrov. »Kljub drugačnemu prepričanju finance trenutno niso največji problem slovenskega zdravstva,« pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča, strokovnjakinja na področju ekonomike javnega sektorja in zdravstva. Izpostavlja nevarnost razrasta vzporednega, pogovorno rečemo kar zasebnega zdravstva, počasno uvajanje sprememb v javnem zdravstvu in tudi počasno definiranje košarice, ki jo zagotavlja obvezno zavarovanje. »Res pa žal ne živimo v nebesih,« dodaja. V tokratni Intelekti želimo osvetliti nekaj ekonomskih zakonitosti delovanja zdravstva. Z nami bodo prof. dr. Petra Došenović Bonča (Ekonomska fakulteta v Ljubljani) in novinar Matej Zwitter (Center za preiskovalno novinarstvo Oštro). Svojo izkušnjo z nizozemskim sistemom bo opisala Tina Batistuta, o avstrijskem zdravstvu bo poročal zdravnik Gorazd Kovač, o ameriškem pa naš dopisnik Andrej Stopar. K sodelovanju jih je povabil Iztok Konc. Foto: BoBo

Ob mednarodnem prazniku žensk, smo v tokratni oddaji Intelekta spregovorili o pomenu enakosti v družbi. Voditeljica Tita Mayer je v oddaji gostila zgodovinarko in raziskovalko dr. Manco G. Renko, asistentko ter zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede Tonjo Jerele in direktorico Zavoda Maska Aljo Lobnik. Gostje so spregovorile o aktualnih problemih, s katerimi se soočajo ženske v vsej njihovi raznolikosti. Problematiko neenakosti so poskušale umestiti v širši družbeni kontekst in misliti morebitne poti k bolj napredni in vključujoči družbi prihodnosti.

Ob 70. obletnici diktatorjeve smrti skušamo dognati, kako je lahko vzpostavil absolutno oblast v Sovjetski zvezi, zakaj je njegova pot v epicenter zgodovine 20. stoletja tlakovana z milijoni trupel, pa tudi kakšni sta bili država in družba, ki ju je navsezadnje ustvaril Mož, ki je prišel na ta svet 18. decembra 1878 v gruzijskem Goriju kot Josif Visarionovič Džugašvili in ga 5. marca pred natanko 70 leti zapustil kot Stalin, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj pomembnih, strašljivih in enigmatičnih osebnosti 20. stoletja. Po Leninovi smrti leta 1924 je, kot vemo, prevzel vodenje Sovjetske zveze, ki jo je nato povedel do zmage v drugi svetovni vojni in iz nje napravil nesporno velesilo, obenem pa je seveda vzpostavil brutalno policijsko državo, sprožil lakoto bibličnih razsežnosti ter na milijone nedolžnih poslal na morišča in v gulage. Ker je bila mera slehernega njegovega početja, metaforično rečeno, titanska, ker je z usodami ne le posameznikov temveč kar celih družbenih razredov, milijonskih narodov in pomembnih držav rokoval, kakor rokuje šahist s figurami na igralni plošči, se ljudje z vsega sveta niti v sedmih desetletjih po njegovi smrti nismo naveličali zastavljati si vprašanj, kot so: je bil Stalin sadist; je bil sociopat; je bil paranoik? – Vtis je, skratka, da bi pečat, ki ga je pustil na svetovni zgodovini, najraje razložili skozi prizmo njegove individualne psihologije oziroma psihopatologije. A če ravnamo tako, se nam slej ko prej izmuznejo kaka druga vprašanja, ki jih najbrž ne bi smeli prezreti ... Na primer: je Stalinova brutalnost pravzaprav kar najgloblja resnica revolucij nasploh in marksizma posebej? Kako je lahko človek, ki je bil kot mladenič goreče zavezan odpravi avtokracije, navsezadnje sam postal avtokrat? Bi bilo mogoče modernizirati sovjetsko industrijo in kmetijstvo tudi brez množične uporabe prisilnega dela in kolektivizacije? Čému so služili veliki teror, čistke in montirani procesi? Kakšno je bilo Stalinovo vodenje sovjetske zunanje politike v letih pred, med in po drugi svetovni vojni? Je spretno poveljeval rdeči armadi med njenim spopadom z Wehrmachtom? Kako sta se pod vplivom Stalinovih politik dolgoročno spremenili ruska družba in kultura? Ali njegova senca – pa čeprav je berlinski zid padel že pred dobrimi tremi desetletji – pada tudi v naš čas in ga še vedno določa? Nekaj teh vprašanj smo odprli tudi v tokratni Intelekti, ko se nismo toliko spraševali, kdo je bil Josif Stalin, temveč raje, kakšni sta bili država in družba, ki ju je ustvaril? Drugače rečeno: Stalin nas ni toliko zanimal kot človek, ampak bolj kot zgodovinski fenomen. Pri tem sta nam pomagala sociolog, dr. Marko Kržan, ki je za založbo Sophia nedavno tudi prevedel intrigantno razpravo V Stalinovi ekipi avstralsko-ameriške zgodovinarke Sheile Fitzpatrick, ter dr. Blaž Podlesnik, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava rusko kulturno zgodovino.   Fotografije (od leve proti desni in od zgoraj navzdol):- Mladi Stalin, ki je tedaj še uporabljal psevdonim Koba, na policijski fotografiji ob aretaciji leta 1902- Stalin med sibirskim izgnanstvom leta 1915- Stalinova partijska članska izkaznica (št. 000002) iz leta 1936- Stalin z redom rdečega prapora na prsih leta 1921- Z Rooseveltom in Churchillom med teheransko konferenco leta 1943- Ob Leninu septembra 1922, ko je voditelj oktobrske revolucije že močno bolehal- Z Joachimom von Ribbentropom ob podpisu pakta z nacistično Nemčijo avgusta 1939- Stalin na teheranski konferenci novembra 1943- Na cesti z vodilnim boljševikoma A. Rikovom in L. Kamenjvom leta 1925 (oba sta bila pozneje žrtvi velike čistke)- Javno slavje, ki so ga ob Stalinovi 70-letnici pripravili kitajski komunisti - Stalin v družbi V. Molotova, K. Vorošilova in N. Ježova na volitvah leta 1937 (prva dva sta Stalina preživela, tretji, ki je operativno vodil veliki teror, je v čistkah nazadnje izginil tudi sam) - Z Mao Zedongom v Moskvi na slavju ob 71. rojstnem dnevu- Žalni sprevod ob Stalinovi smrti leta 1953 v vzhodnonemškem DresdnuVse fotografije: Wikipedia (javna last); kolaž: Prvi program

O trajnostnem razvoju, kulturni in biološki raznolikosti ter nujnih alternativah za 21. stoletje V zadnjih letih se vse več poudarja potrebo po trajnostnem razvoju, s katerim naj bi naslovili problem podnebnih sprememb in pretiranega izčrpavanja naravnih virov. Toda trajnost lahko razumemo precej različno in se je tudi lotevamo na različne načine, v praksi pa rezultati pogosto tudi zgrešijo zastavljene cilje. Sodobna antropologija lahko s svojim uvidom v raznolikost človeštva in kultur ponudi zanimive perspektive, kako se tega orjaškega problema plodno lotiti. Iskanju odgovorov na kompleksne probleme današnjega časa se je posvetila tudi mednarodna večdisciplinarna konferenca z naslovom Razsrediščenje trajnosti: K lokalnim rešitvam globalnih okoljskih problemov, ki je v začetku februarja potekala v Ljubljani v organizaciji Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in raziskovalne mreže Common Ground. Med osrednjimi govorci sta bila tudi svetovno uveljavljena antropologa: Britanka Veronica Strang in Norvežan Thomas Hylland Eriksen, ki se vsak na svoj način posvečata alternativnim pristopom po svetu, ki skušajo človeško civilizacijo postaviti na bolj trajnostne temelje.   Foto: Pixabay

Padec berlinskega zidu je vsaj za nekaj desetletij prinesel absolutno prevlado zahodnih držav na svetovnem geopolitičnem odru. Če smo se na zahodu ob tem potapljali v zmagoslaven občutek konca zgodovine, pa tovrstna politično-ekonomska ureditev sveta marsikomu ne ustreza tako zelo. Ne le Kitajski, državi, ki se je s skokovito gospodarsko rastjo zadnjih desetletij izkazala za največjo tekmico Združenih držav in želi imeti temu sorazmerno več vpliva v svetovni ureditvi, ampak tudi številnim drugim manj razvitim državam, ki v tem unipolarnem okolju ne vidijo najboljših pogojev za svoj razvoj. Ni torej presenetljivo, da se nekatere tako imenovane države globalnega juga skušajo na različne načine organizirati tudi mimo prevladujočih zahodnih institucij. V tokratni Intelekti se bomo posvečali morda najbolj odmevnemu izmed teh poizkusov, platformi, poimenovani BRICS, ki povezuje največje države v razvoju - Brazilijo, Indijo in Kitajsko - ter Rusijo in kasneje pridruženo, gospodarsko veliko šibkejšo Južno Afriko. Kako učinkovita in pomembna je zares ta povezava, katere članice imajo sicer skupno več kot 40 odstotkov svetovnega prebivalstva in več kot četrtino svetovnega bruto domačega proizvoda? Ali BRICS s svojo investicijsko banko članicam prinaša otipljive ekonomske koristi ali so pomembnejše politične implikacije tega povezovanja? Ter kako se vse to spreminja v luči vojne v Ukrajini in zahodnih sankcij, ki jo spremljajo? Gostje so politologa, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc in znanstvena sodelavka centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Jana Arbeiter ter ekonomist Davor Vuchkovski, asistent na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Zakaj je potrebno negovati tudi kolektivni spomin na boleča in travmatična poglavja naše kulturno-zgodovinske dediščine in kako to kar najbolje storiti? Česa se spominjamo, ko se spominjamo preteklosti? Uspehov, zmag, triumfov? – Gotovo. Toda življenje, kot še predobro vemo, pomembno zaznamujejo tudi zmote, porazi, tragedije in katastrofe. A teh se – tako se vsaj zdi – v splošnem spominjamo precej bolj obotavljivo. Pa tudi če v javni prostor že umestimo kak spomenik ali odkrijemo komemorativno ploščo, ki naj bi služila kot opomnik na trpljenje generacij, ki so šle pred nami, nikakor ni nujno, da bomo dovolj pozornosti namenili premisleku, kaj natanko naj bi to ali ono obeležje skušalo obvarovati pred pozabo. Kolikokrat se, denimo, vprašamo, ko nas pot pripelje mimo kakšnega kužnega znamenja, kaj je kuga dejansko pomenila za naše prednike v 17. stoletju? In kolikokrat nam v tihi kontemplaciji zastane korak, ko naletimo na kakšnega izmed spotikavcev, tistih drobnih, v pločnike vgrajenih kovinskih ploščic, ki širom po Evropi označujejo kraje, kjer so pred drugo svetovno vojno živeli Judje, ki so potem potonili v črni luknji holokavsta? Vtis je, skratka, da bi se hoteli, ko se spominjamo preteklosti, spominjati zelo selektivno. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako poskrbeti, da naš kolektivni kulturno-zgodovinski spomin ne bo manjkav, popreproščen, enodimenzionalen oziroma, drugače rečeno, kako poskrbeti, da bodo tudi tiste temnejše, bolj problematične plati naše zgodovinske dediščine ustrezno dopolnjevale predstave, ki jih sicer imamo o tem, od kod pravzaprav prihajamo, kdo smo in kam gremo? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagale iskati naše gostje: dr. Sonja Bezjak, direktorica Muzeja norosti na Tratah, pa mag. Marina Gradišnik, muzejska svetovalka v Muzeju Ribnica, ter Vilja Lukan s podiplomske šole ZRC SAZU, ki se znanstveno-raziskovalno posveča preučevanju ljubeljske podružnice zloglasnega koncentracijskega taborišča Mauthausen. foto: koncentracijsko taborišče Ljubelj (Wikipedia, javna last)

Mladi se bodo pozitivno razvijali, ko bodo njihove prednosti usklajene z viri v njihovem okolju. Tako bodo pokazatelji pozitivnega razvoja mladih, ki se kažejo v njihovih kompetentnosti, značaju, samozavesti, skrbi in povezanosti z okoljem, bolj verjetni, tvegano ali težavno vedenje pa bosta manj pogosta. Takšno prepričanje zagovarja perspektiva pozitivnega razvoja mladih, ki prinaša ne le teoretski okvir njihovega preučevanja, temveč tudi raziskave mladih in okolja, v katerem živijo. Več o pozitivnem razvoju mladih in o raziskavi Pedagoškega inštituta, ki je bila izvedena v obdobju ukrepov proti širitvi covida 19, izvemo v Intelekti.

V času vse večjega pomanjkanja dostopnih in kakovostnih stanovanj stanovanjske zadruge predstavljajo primerno alternativo. Pobudniki vidijo stanovanjske zadruge v prvi vrsti kot način solidarnega reševanja stanovanjske problematike, ki pa hkrati odgovarja na sodobne družbene izzive. Skozi stanovanjsko skupnost rešujejo problem osamljenosti starejših in mlajših ter spodbujajo premisleke in reorganizacijo praks skrbstvenega dela. Nenazadnje pa se zadruge po svetu kažejo kot izjemno uspešne v oblikovanju bolj trajnostnega bivanja. Kdaj bodo sodobne stanovanjske zadruge zaživele tudi pri nas? V tokratni Intelekti, ki jo pripravlja Miha Žorž.

Tajnost podatkov in pestra paleta finančnih instrumentov, pogosto na meji ali onkraj legalnosti, so ključ do odtekanja bogastva na račune peščice. Nič se ni v desetletjih intenzivne globalizacije tako intenzivno globaliziralo kot finančni tokovi. Sočasno so se vzpostavili tudi najrazličnejši finančni mehanizmi, ki tako multinacionalkam kot premožnim zasebnikom omogočajo, da svoje premoženje in dobičke skrijejo pred očmi domačih držav in da, posledično, svoje davke 'optimizirajo', včasih pa se jim tudi povsem izognejo. Po ocenah na leto na globalni ravni v javnih blagajnah tako umanjka vsaj 483 milijard dolarjev, za Slovenijo je ta številka prek 300 milijonov evrov. Ključno vlogo pri tem igrajo davčne oaze, države z zelo nizko ali nično davčno stopnjo, ki ponujajo svojim strankam iz tujine zelo pestre finančne prijeme na čelu z visoko stopnjo tajnosti, ki spremlja finančne posle. Kako izredne razsežnosti ima ta pojav, vemo predvsem zaradi številnih novinarskih razkritij, ki so razgalila razsežnost in vseprisotnost tovrstnih finančnih prijemov.Koliko se je torej na tej podlagi v zadnjih letih spremenilo in kakšno mesto v delovanju sodobnega kapitalizma pravzaprav zavzemajo davčne oaze, preverjamo v Intelekti, v kateri sta sogovornici preiskovalna novinarka Anuška Delić, ustanoviteljica in odgovorna urednica Oštra, Centra za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji, in Maruša Babnik, generalna sekretarka nevladne organizacije Transperancy International Slovenia.   Foto: Pixabay/javiercalvoparapar

Vojaške organizacije so sestavni del človeške zgodovine, položaj oboroženih sil v družbi pa se je skozi stoletja močno spreminjal. Slovenska vojska je danes poklicna vojska, Slovenija je članica zveze NATO. To zagotovo vpliva na poklicne zahteve pripadnikov in pripadnic oboroženih sil. Kako? Na to vprašanje odgovarja znanstvena monografija - Socialnoekološki modeli zdravja: pripadniki in pripadnice vojaške organizacije ter njihove družine, ki jo je izdala Fakulteta za družbene vede, založba FDV. Monografija je nastala na osnovi znanstveno raziskovalnega projekta Vojaško specifični dejavniki tveganja za dobrobit in zdravje vojaških družin, ki ga je financirala Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, izvajali pa so ga raziskovalke in raziskovalci Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in Mirovnega inštituta. O prvi celoviti raziskavi vojaških družin v Sloveniji v tokratni oddaji Intelekta.

V letošnji prvi Intelekti so ustvarjalke in ustvarjalci pripravili izbor oddaj, v katerih so pod drobnogled vzeli aktualne spremembe v družbi kot tudi različne družbene fenomene, ki so v preteklem letu krojili našo realnost.

Razprava z zdravniki: Neno Kopčavar Guček, Matejem Cimermanom, Markom Nočem in Primožem Rožmanom. Ali zdravniki še lahko delujejo po Hipokratovi prisegi in v dobro pacientov? *Kam greš slovenska medicina? »Zdravstvo je obtičalo v socializmu.« »Veljaki bodo na operacije hodili v tujino.« V oddaji Intelekta smo besedo dali štirim vrhunskim zdravnikom: Neni Kopčavar Guček, Mateju Cimermanu, Marku Noču in Primožu Rožmanu. Slovenci smo bili vedno ponosni na dosežke naših zdravnikov in medicine. Veljalo je, da smo v Sloveniji, ko prestopimo prag zdravstvenih ustanov, v dobrih rokah; da smo deležni najboljšega zdravljenja. Kaj pa danes? Ali v trenutnih kriznih in kaotičnih razmerah, ki vladajo v slovenskem zdravstvu, še lahko govorimo o ustrezni in optimalni skrbi za bolnike ter o novih medicinskih dosežkih? Ali zdravniki še lahko delujejo po Hipokratovi prisegi in v dobro pacientov? Sodelujejo: družinska zdravnica dr. Nena Kopčavar Guček, travmatolog dr. Matej Cimerman, kardiolog in intenzivist dr. Marko Noč, transfuziolog dr. Primož Rožman. Na pogovor jih je povabil Iztok Konc. Foto: BoBo

Ali se misli očeta indijske neodvisnosti o politiki, zasidrani v iskanju resnice, pa o nenasilnem odporu in državljanski nepokorščini lahko kosajo z brutalnimi družbenimi in geopolitičnimi realnostmi našega časa? Leto 2022 mineva v znamenju nasilja. Putin je ruski vojski ukazal napad na Ukrajino, oblasti v Iranu izvajajo javne usmrtitve protestnikov, napetosti na severu Kosova se bližajo vrelišču. Poleg tega ne bi smeli pozabiti, da so se oboroženi konflikti v Siriji, Jemnu in Kongu z večjo ali manjšo intenzivnostjo nadaljevali tudi letos, da je oblast talibov v Afganistanu iz dneva v dan bolj brutalna, da vladi Združenih držav Amerike in Ljudske republike Kitajske še naprej izpopolnjujeta spletni nadzor nad svojimi državljani, nadzor, na katerega bi bil najbrž ponosen celo Orwellov veliki brat. Še bolj demoralizirajoče pa je, da nihče ne ve, kako bi pravzaprav presekali ta gordijski vozel, kako bi izstopili iz začaranega kroga nasilja, lakote, teptanja človekovih pravic in njegovega dostojanstva. V tem položaju idejno-politične dezorientacije bi se morda lahko po navdih obrnili k Mahatmi Gandhiju, ki je leta 1947, pred natanko tri četrt stoletja torej, popeljal Indijo iz kolonialne odvisnosti. Čeprav je bila Podcelina dolgo dragulj v kroni britanskega imperija, čeprav so Angleži obvladali taktiko divide et impera in imeli na voljo še arzenal drugih, manj nežnih prijemov za nadaljnje izkoriščanje svoje ključne kolonije, se je prav okoli Gandhijevih idej vzpostavilo množično gibanje, ki je, upoštevaje okoliščine, z zelo majhnim številom žrtev uspelo Pakistanu, Indiji in Bangladešu zagotoviti neodvisnost. Kakšne so torej te ideje? Kakšno je njihovo filozofsko in religiozno ozadje? In ali so še uporabne v novih okoliščinah, ki jih je ustvarilo 21. stoletje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofe in predavatelje na dveh fakultetah Univerze v Ljubljani, na Filozofski in Pedagoški, dr. Janeza Kreka pa dr. Nino Petek in dr. Andreja Uleta ter Antona Rozmana iz Teozofskega društva Slovenije. Naši štirje gosti so namreč pod uredniškim vodstvom dr. Petek sodelovali pri nastajanju intrigantnega zbornika Zapuščina miru in resnice : Študije o življenju in delu Mahatme Gandhija, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi Univerze v Ljubljani. foto: Gandhi ob kolovratu v poznih 20. letih 20. stoletja (Wikipedia, javna last)

Zadnji dve leti so bile kriptovalute v ospredju pozornosti predvsem zaradi vrtoglavih donosov. Danes se zdi, da se je kripto svet znašel sredi hude zime. Vrednosti kriptovalut že mesece vztrajno padajo. Zlom ene največjih kripto borz FTX novembra letos je te negativne trende še dodatno okrepil. Okrepil pa je tudi glasove, ki napovedujejo nič manj kot zaton te panoge in izpostavljajo, da kaj več od energetsko potratnih špekulacij kriptovalute tako ali tako niso prinesle. Toda na drugi strani so tisti, ki menijo, da blockchain oziroma tehnologija veriženja blokov, na kateri temeljijo tudi kriptovalute, svojega pravega potenciala sploh še ni pokazala. Infrastruktura, ki omogoča, da je vsaka transakcija jasno zabeležena in se je ne da spremeniti, vendarle ponuja relevantno alternativo zasnovi današnjega spleta, ki ga v pretežni meri obvladuje peščica digitalnih gigantov, ki imajo edini v rokah vse sledi naših digitalnih življenj.Kaj torej ponuja tako imenovani Web 3, kje se skrivajo njegovi pravi potenciali in kje tičijo pasti, sta v tokratni Intelekti razmišljala pravnica Anja Blaj, predsednica Blockchain Thinktanka Slovenija in Felix Stalder, profesor digitalne kulture in teorije spleta na Univerzi v Zürichu.

Človek, ljudje, smo se vedno ukvarjali s svojim telesom in videzom. A zdi se, da se v sodobni potrošniški družbi posamezniki pa tudi družba, s telesom oziroma videzom ukvarjajo bolj, več kot kadarkoli prej. Clovekova identiteta se v veliki meri definira preko telesa in sodobna družba želi predvsem mlado, čvrsto, vitko in tudi zdravo telo. V hektiki vsakdana in neoliberalnih zahtevah pa so te želje težje dosegljive, zmanjkuje nam časa. In estetska kirurgija je ena izmed področij, tehnik, orodij, ki omogočajo posamezniku, da preuredi telo v skladu s svojimi željami in prevladujočimi lepotnimi ideali. In tudi razmah uporabe estetke kirurgije in tudi nekirurških kozmetičnih/esteskih popravkov je enormen. Po njih posegajo vse mlajši in tudi zaradi vse večje cenovne dostopnosti tudi tisti ne posebej dobro gmotno opremljeni. Kako na vse te razmahe vplivajo mediji, predvsem družabna omrežja in kako se s tem spreminjajo kanoni lepote v vse bolj globaliziranem svetu pa tudi obče človeške, humanistične vrednote in človekovo samovrednotenje. To nas bo zanimalo v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila avtorica in voditeljica Liana Buršič z gosti: Sanja Rozman - zdravnica, psihoterapevtka, publicistka; prof. dr. Metka Kuhar – redna profesorica za področje socialne psihologije Fakultete za družbene vede v Ljubljani; prof. dr. Uroš Ahčan - specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije in redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani.

Družbeni mediji želijo čim več naše pozornost, zato nas njihovi algoritmi ciljajo s personaliziranimi vsebinami, ne glede na to, kdo jih objavlja in ali so resnične. Takšna podatkovna ekonomija je polarizirala uporabnice in uporabnike in še olajšala propagando, ki je dosegla povsem nove razsežnosti med vojno v Ukrajini. Kakšne laži širi Rusija, koga cilja in kako se spopasti z informacijsko vojno v digitalnem okolju? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. Emir Zulejhić, raskrinkavanje.ba SEE Check Tetiana Matychak notmywar.eu Sofiia Kuhut  Brave new media forum

Ob stoletnici smrti velikega francoskega pisatelja preverjamo, kako s pomočjo magdalenice, pomočene v lipov čaj, razveljaviti čas in prelisičiti smrt? Marcel Proust se je rodil 10. julija leta 1871. Pripadal je premožni in ugledni meščanski družini, ki je sodila v najvišje plasti tedanje francoske družbe. Že kot otrok je bolehal za astmo in šibko zdravje ga je spremljalo tudi v odraslost. Kljub temu je v mladih letih zagnano obiskoval meščanske in aristokratske salone in ker si ni, zanašajoč se pač na družinsko bogastvo, nikoli poiskal službe, je v očeh sodobnikov obveljal za nekoliko puhloglavega snoba, iz katerega menda nikoli ne bo nič. Ta vtis so le še podkrepile njegove prve literarne objave, ki so bile hudo povprečne. Ko pa sta mu med letoma 1903 in 1905 umrla starša, na katera je bil močno navezan, se je v Proustovem življenju zgodila velikanska sprememba. Nenadoma se je namreč umaknil iz družabnega življenja, se zaprl v svoje pariško stanovanje in se izključno posvetil pisanju. Ustvarjal je večidel ponoči, čez dan pa spal in v tem ritmu je kakih 15 let – vse do smrti zaradi pljučnice, 18. novembra 1922 – pisal svoje osrednje delo, ciklus sedmih romanov Iskanje izgubljenega časa, ki po splošni sodbi velja za eno največjih, najpomembnejših umetnin 20. stoletja. Najbrž pa je treba priznati, da je Iskanje tudi eno tistih literarnih del, ki danes zbujajo kar največ strahospoštovanja. Pa tu še zdaleč ne gre le za dolžino, čeprav, kajpada, prebrati sedem knjig nikakor ni mačji kašelj. Gre tudi za to, da Proustovemu pisanju manjka tiste napetosti, zaradi katere sodobni bralke in bralci praviloma hočemo za vsako ceno priti do konca strani, jo obrniti in pogledati, kaj se zgodi potem. Pisatelj svojo pripoved pač začenja s stavkom »Dolgo sem hodil zgodaj spat,« s stavkom torej, ki je tako nenavadno spokojen in krotek, ki mu tako decidirano manjka slehernega dramatičnega naboja, da romanu niti v nadaljevanju – pa četudi se besedilo navsezadnje raztegne čez 4500 strani – ne uspe povedati zgodbe, ki bi bila prav posebej usodna ali vsaj polna nepričakovanih preobratov in zasukov. S čim – če ne z zgodbo, ki bi nas v napetosti držala na samem robu pregovornega stola – je torej Proust prepričal tako poklicne kakor ljubiteljske bralke in bralce? In kaj je v njegovem pisanju tako izjemnega, tako prelomnega, da nas še danes – polno stoletje po avtorjevi smrti – v gimnazijah učijo, da brez Prousta in njegovega pisanja kratko malo ni ne modernega romana ne, širše gledano, literature 20. stoletja? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v današnji Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri predavatelje ljubljanske Filozofske fakultete: komparativistko dr. Vaneso Matajc ter dva francista, dr. Katarino Marinčič in dr. Primoža Viteza. foto: Marcel Proust okoli leta 1895 (Wikipedia, javna last)

27. oktobra se dva člana skupine Just Stop Oil v muzeju v Haagu prilepita na zaščitno steklo znamenite Vermeerjeve slike Dekle z bisernim uhanom. Ob tem obiskovalce vprašata, kako se počutijo, ko se jim pred očmi uničuje nekaj lepega in neprecenljivega, prav tako kot to počnemo s planetom. To je le eden od številnih primerov aktivističnih protestov, ki so v zadnjih mesecih razdelili svetovno javnost. Svetovni voditelji pa na podnebnem vrhu v Egiptu te dni razpravljajo o ukrepih za boj proti podnebnim spremembam. A politične zaveze so pogosto rezultat vztrajnih lobiranj predstavnikov kapitala in industrije in zato niso dovolj ambiciozne, opozarjajo okoljevarstveniki. O okoljskem aktivizmu z Gajo Brecelj, direktorico Umanotere in dr. Tadejem Troho s filozofskega inštituta ZRC SAZU.

Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja. Po tragični smrti Mahse Amini, ki je 16. septembra letos umrla zato, ker ji je izpod naglavne rute gledal pramen las, v Iranu že sedmi teden potekajo protesti proti tamkajšnjemu režimu Islamske republike. O tem kakšen je položaj žensk v Iranu, kako so skozi zgodovino potekali upori proti režimu islamske države, o patriarhatu in zatiranju žensk ter o vlogi islama in drugih religij pri nadzoru nad ženskimi telesi smo govorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel in izr. prof. dr. Anjo Zalta s Filozofske fakultete v Ljubljani.

O smislu življenja razmišljajo novinarka Darja Korez Korenčan, zdravnik Samo Zver in psihoterapevt Martin Lisec »Smisel življenje ja, da tisto, kar želiš sam zase, delaš tudi za druge,« na vprašanje o smislu življenja odgovori zdravnik Samo Zver. Doktor Zver vodi oddelek, na katerem zdravijo bolnice in bolnike z najtežjimi krvnimi boleznimi. Sam pa že več let živi s Parkinsonovo boleznijo. Novinarka Darja Korez Korenčan je dolgoletna urednica in avtorica v kulturnem uredništvu Televizije Slovenija. Zaradi težkega covida se je v intenzivni enoti kar šestnajst dni borila za življenje. »Človek se mora vsak dan veseliti nekih drobnih stvari.« »Življenje ima smisel v vsakem trenutku,« pravi teolog in logoterapevt Martin Lisec. Logoterapija je, po Freudovi in Adlerjevi, tretja dunajska šola psihoterapije, ki jo je utemeljil nevrolog in psihiater Viktor Frankl. Ta uči, da smisel življenja nosimo v sebi, njegovo odkrivanje pa je individualna naloga vsakogar. Foto: Miran Juršič in RTVSLO

Vrhunske restavracije so prostor, kjer so v ospredju nenehen razvoj, nadgradnja znanja, premikanje gastronomskih meja, saj se trudijo hrano in pijačo predstaviti na drugačen način. Eden od kanalov, kako to početi, pa je – kar je v tujini že nekaj let trend, v Sloveniji se pa tudi počasi le razvija – brezalkoholna spremljava. A pri tem gre za mnogo kompleksnejšo in dolgotrajnejšo pripravo, kot se sliši na prvi pogled. Vsaka od pijač je ustvarjena z namenom, da poudari glavne note v jedi, h kateri jo postrežejo. Gostom se s takšnimi pijačami ponuja okusne nove izbire in dodatno izkušnjo. Ni kaj, način, kako ljudje pijejo in uživajo, se spreminja in postaja vse bolj prefinjen. Brezalkoholna spremljava je tako dodatna ponudba, predvsem za tiste, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov izogibajo alkoholu. Tokratno Intelekto, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, posvečamo torej brezalkoholni spremljavi.

V Sloveniji je v osnovni šoli četrtina učencev prepoznanih za nadarjene. Je to preveč? Po definiciji so to učenci s posebnimi učnimi potrebami, a delo mentorjev in učiteljev z njimi še vedno ni ovrednoteno, nevladne organizacije, ki najboljše pripravljajo na tekmovanja na najvišji mednarodni ravni, pa niso prepoznane za enakovrednega partnerja pri delu z nadarjenimi. Poleg tega se v družbi še vedno pojavljajo tudi stereotipna prepričanja, da so to piflarji, grebatorji, elita, ne pa bodoči nosilci družbenega razvoja in napredka. O pomenu dela z nadarjenimi in izzivi na tem področju, ki jih ni malo, je tekla beseda v tokratni Intelekti. Gosti: prof. dr. Mojca Jurišević, redna profesorica na pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani in predstojnica Centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti, ki deluje na tej fakulteti, dr. Fani Nolimal, področna podsekretarka za področje osnovne šole na Zavodu RS za šolstvo, Jožef Školč, glavni tajnik Zveze za tehnično kulturo Slovenije, in Marjeta Vene, koordinatorka za delo z nadarjenimi učenci v svetovalni službi OŠ Orehek Kranj.

Z Mladenom Dolarjem, Vlasto Jalušič in Rastkom Močnikom o podobnostih in razlikah med zgodovinskim fašizmom izpred stoletja ter današnjo populistično-avtoritarno desnico V tokratni Intelekti smo si za izhodišče vzeli eno bolj klavrnih okroglih obletnic, ki jih obeležujemo letos. Natanko pred stoletjem, jeseni leta 1922, je namreč Benito Mussolini po tako imenovanem pohodu na Rim postal predsednik italijanske vlade, s čimer je prvikrat v zgodovini kaka država dobila fašistično oblast. Ker pa menda Slovenci nasploh in Primorci prav posebej še vedno vsaj malo pomnimo, kaj je to pomenilo za nas, za Evropo in svet, oddaje nismo izključno posvetili pretresanju nepojmljivo brutalnega dogajanja med letoma 1922 in 1945, ampak smo se tudi spraševali, ali je s porazom sil osi v drugi svetovni vojni fašizem resnično odšel na smetišče zgodovine, ali pa imajo vendarle prav vsi tisti glasovi – precej jih je sicer na levici, vendar pa jih ne manjka niti v liberalnem centru in na tradicionalni desnici –, ki trdijo, da smo bili v zadnjem desetletju ali še malo več priča ponovnemu vzponu ideologij, političnih gibanj, voditeljev in tehnik vladanja, ki se vsaj spogledujejo s črnosrajčništvom – če ne še kaj hujšega. Je torej desni, avtoritarni populizem, ki ga lahko danes opazujemo v precej širokem loku od Brazilije in Združenih držav prek Francije, Italije, Švedske, Madžarske in Poljske vse tja do Turčije in Rusije, pravzaprav nekakšen fašizem 2.0? Ali pa je vendarle treba reči, da imamo v tem primeru opravka z dejansko novo politiko in si, če jo na hitro opišemo z besedo fašizem, pravzaprav naredimo medvedjo uslugo, saj nas stari koncept po svoje oslepi za vse tisto, kar je v teh avtoritarnih politikah resnično novega, pogojenega pač z vsemi tistimi družbenimi, ekonomskimi, tehnološkimi in kulturnimi razmerami, ki jih ni bilo nikjer leta 1922, so pa povsod leta 2022? Odgovor smo iskali v oddaji, v kateri so sodelovali filozof dr. Mladen Dolar pa politologinja dr. Vlasta Jalušič in sociolog dr. Rastko Močnik. foto: udeleženci skrajno desnega zborovanja v Charlottesvillu v Združenih državah Amerike avgusta 2017 (Anthony Crider / Wikimedia Commons)

Poslanke in poslanci bodo danes odločali o spremembah družinskega zakonika, ki predvideva za vse pare, raznospolne in istospolne, enake možnosti. Prejšnji teden pa sta se v Ljubljani zvrstila dva shoda, katerih udeleženke in udeleženci nasprotujejo tako izenačenju pravic istospolnih parov in ustavno zagotovljenim reproduktivnim pravicam žensk. O tovrstnih populističnih "anti-gender" gibanjih, ki so transnacionalna in so se v zadnjih letih v Evropi močno okrepila, o njihovih ciljih, posledicah in vplivu na ustroj demokratične družbe, bomo govorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer bo gostila prof. dr. Darjo Zaviršek in prof. dr. Romana Kuharja.

Septembra obeležujemo svetovni dan spolnega zdravja, ki je letos potekal pod sloganom »Pogovarjajmo se o užitku«. Svetovna zdravstvena organizacija namreč prepoznava, da je za spolno zdravje in splošno dobro počutje pomembno zadovoljujoče spolno življenje. Spolno zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, temveč zahteva pozitiven in spoštljiv pristop k spolnosti in spolnim odnosom in omogoča prijetne in varne seksualne izkušnje, brez prisile, diskriminacije in nasilja. O soglasju, tehnologiji, sekstanju, spletnih zmenkarijah in spolnih praksah mladih v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.

V sodobnem času se soočamo s številnimi problemi, obsežne krize se naglo množijo. Od tega, kako uspešno in na kakšne načine jih bomo naslavljali, bo odvisna kvaliteta življenja v prihodnje. Nedvomno gre tu za vprašanja, ki še prav izrazito zadevajo in nagovarjajo mlade, a obenem se neredko zdi, da mladih politika kot prostor uveljavljanja takšnih in drugačnih družbenih rešitev, ne zanima kaj dosti, na volitve jih pride le peščica. A vsaj od množičnih podnebnih protestov mladih po svetu od leta 2018 naprej je postalo jasno, da mladim še zdaleč ni vseeno, v katero smer svet vodijo aktualne politike, in da se tudi zmorejo in znajo organizirati v tolikšnem obsegu in na način, da jih ni moč več spregledati oziroma njihovih argumentov zavreči kot neutemeljenih ali celo naivnih. Kako torej mladi vidijo politično participacijo v sodobnih demokracijah in kje zaznavajo ključne vzvode za družbene in politične spremembe? Gosta Intelekte sta politologa izr. prof. dr. Marinko Banjac in asist. dr. Tomaž Pušnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, tudi sourednika zbornika Založbe FDV Politična participacija mladih onkraj volitev.

Skoraj sleherni med nami se je že srečal z vprašanjem, kako je mogoče, da slovenska urbanistična krajina postaja vse bolj vizualno kaotična in da smo brez jasne vizije, kako jo urediti. Sleherni med nami se je pred časom spraševal, kako je mogoče, da v eni od osrednjih kulturnih inštitucij v državi ne prepoznajo umetniških ponaredkov. Morda pa ste se tudi že srečali z vprašanjem, zakaj imamo kot družba velike težave z razumevanjem sodobne umetnosti, zakaj ne ločimo kiča od kakovostnega oblikovanja ter zakaj kot potrošniki pristajamo na vizualno poneumljanje. Kakšna je pri tem vloga šole? Kakšna je likovna podoba učbenikov in delovnih zvezkov, ki so osnovno učno gradivo v slovenskih šolah? So dovolj kakovostno oblikovani? Kako torej že otrokom približati odnos do kakovostnih vizualnih vsebin, kako jih opremiti za prepoznavanje kakovostnega oblikovanja, ilustracije, umetnosti? O vsem tem v tokratni Intelekti, ko jo pripravlja Miha Žorž

Ali tujcem, ki prihajajo živet in delat v Slovenijo, znamo ponuditi ustrezna orodja za učenje, s pomočjo katerih bi hitro, a še vedno kvalitetno osvojili jezik in se tako polno vključili v naš družbeno-kulturni prostor? Čeprav je slovenski jezik pregovorno majhen in za njim tudi ne stoji kaka gospodarsko posebej močna ali kulturno vplivna država, to vseeno ne pomeni, da v 21. stoletju ne obstaja presenetljivo veliko ljudi, ki se ga bodisi želijo bodisi morajo naučiti. Najprej so tu tisti radovedni študentje slavistike s celega sveta, ki jih bolj kakor k ruščini ali poljščini vleče k malo znanemu, eksotičnemu jeziku izpod Alp. Potem so tu seveda vsi tisti, ki sta jih v Slovenijo pripeljala ali iskanje poslovnih priložnosti ali ljubezen. No, levji delež pa slej ko prej predstavljajo ljudje, ki pred podnebnimi spremembami, revščino, lakoto in vojno bežijo v Evropsko unijo ter po spletu različnih okoliščin navsezadnje končajo med nami. Tako je bilo že z bosanskimi in hrvaškimi begunci v devetdesetih, tako je bilo s tistim prgiščem sirskih beguncem, ki smo jim ponudili azil pred sedmimi leti, tako je tudi v septembru leta 2022, ko v naše osnovne šole prvikrat množično vstopajo ukrajinski učenke in učenci. In če pomislimo, kakšne so razmere po svetu danes, je verjeti, da bo število ljudi, ki se bodo učili slovensko, le še naraščalo. Pa jim v Sloveniji sploh znamo ponuditi pravih orodij, se pravi jezikovnih tečajev, učbenikov in spletnih aplikacij, s katerimi bi se čim hitreje in čim temeljiteje naučili slovenščine ter se tako lažje vključili v naš družbeno-kulturni prostor? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili strokovnjake, ki se tako znanstveno-raziskovalno kakor povsem praktično, pedagoško oziroma andragoško ubadajo s poučevanjem slovenščine kot drugega in tujega jezika. To so bili: dr. Nataša Pirih Svetina z Oddelka za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete pa dr. Ina Ferbežar, dr. Mihaela Knez, Jana Kete Matičič in dr. Marko Stabej s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: učbeniki slovenskega kezika za tujce (Goran Dekleva)

V kolikšni meri se svet res deglobalizira, koliko pa globalizacija dobiva samo drugačen ekonomski, politični in ideološki značaj ter kako bi to lahko vplivalo na ustroj svetovnega gospodarstva v vse bolj multipolarnem svetu? Pogosto govorimo o tem, kako je svet vedno bolj povezan, vsaj pretekla desetletja smo ogromno poslušali tudi o nujnosti liberalizacije trgov in vse večjega pretoka blaga, delovne sile, tehnologije in informacij, proizvodni procesi pa so se od preloma tisočletja razprostrli dobesedno čez vse celine sveta. Če je bila ta pospešena globalizacija vsaj na Zahodu dolgo videna kot takorekoč nujen zgodovinski proces, ki vsem prinaša samo napredek, pa smo se po drugi strani začeli v zadnjih letih vse bolj zavedati, da vedno večja povezanost sveta ni nujno enosmeren proces. Zmaga Donalda Trumpa v Združenih državah in trgovinska vojna s Kitajsko, Brexit, manjšanje moči mednarodnih institucij, kot je Svetovna trgovinska organizacija, ter nenazadnje pretrganje dobavnih verig zaradi epidemije koronavirusa in obsežne sankcije ob vojni v Ukrajini: to je le nekaj dogodkov, ki opozarjajo, da smo – kljub temu da se globalizacija na marsikaterem področju nadaljuje in smo ljudje na mnoge načine vedno bolj povezani – vsaj v politično-ekonomskem smislu priča kar nekaj procesom deglobalizacije, pa tudi povsem drugačnemu odnosu do tega vse od hladne vojne tako močno propagiranega pojma. Ko na Zahodu ne le nacionalistični, ampak tudi liberalni politiki vse več govorijo o selitvah industrije domov in uvedbah carin, se torej zdi smiselno natančneje osvetliti ta premik v miselnosti, ki je, kot se zdi, zajel celoten zahodni politični in ekonomski prostor. Kako in zakaj je prišlo do te spremembe, v kolikšni meri se svet res deglobalizira, koliko pa globalizacija dobiva samo drugačen ekonomski, politični in ideološki značaj ter kako bi to lahko vplivalo na ustroj svetovnega gospodarstva? O tovrstnih vprašanjih bodo v tokratni Intelekti razmišljali dva predavatelja na ljubljanski Ekonomski fakulteti, dr. Bogomir Kovač in dr. Jože P. Damijan ter zgodovinar in odgovorni urednik Radia Študent Gal Krizmanič. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay

Po konservativnih ocenah vsak deseti človek trpi za anksioznimi motnjami, anksioznost pa sodi med najpogostejše psihološke težave tudi v obdobju šolanja. Tako kot vsako duševno stisko jo je zato dobro čim prej prepoznati in reševati, saj lahko to čustveno stanje s subjektivno izkušnjo strahu in napetosti posamezniku, ki ga doživlja, prinese številne posledice. V Intelekti smo govorili o tesnobi: kdaj strah in občutki tesnobe postanejo težava? Kaj sploh je anksioznost, katere vrste anksioznih motenj poznamo? Zakaj do te motnje prihaja, se pri otrocih in mladih kaže drugače kot pri odraslih? Kakšni so simptomi in kako lahko pomagamo posamezniku, ki jo občuti? Vsa ta znanja prinaša v Avstraliji razvit program Cool Kids, program za premagovanje anksioznosti, ki se že izvaja v Sloveniji. Več o vsem tem sta v Intelekti povedala psihologinja mag. Tadeja Batagelj, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor, in klinični psiholog dr. Peter Janjuševič iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, tudi vodja programa CoolKids v Sloveniji.

V času izrazitih podnebnih sprememb, katerih posledice lahko nemočno opazujemo to poletje, pogosteje razmišljamo o razlogih, s katerimi se je človeška vrsta potisnila v to spiralo. Ker posledice občuti vsak od nas in na vsakem koraku, tudi pogosteje razmišljamo o rešitvah, ki bi pripomogle k zmanjšanju ali vsaj omilitvi posledic podnebnih sprememb. Svetovna politika pri zavezah o okoljskem ukrepanju ni enotna, zato so oči javnosti znova in znova uprte v napredni del stroke z vseh področij, ki že desetletja ne samo opozarja, temveč tudi išče rešitve, kako te posledice omiliti, kako na inovativen način vsaj malo zasukati neusmiljeno kolesje trenutnega gospodarskega modela. A ne glede na to, da so največji onesnaževalci veliki gospodarski sistemi, vsak posameznik hote ali nehote prispeva delček k tej uničujoči zgodbi. Ste se kdaj vprašali, kakšen ogljični odtis ima ena sama samcata objava na družabnem omrežju? Nekaj zanimivih ugotovitev, primerov in rešitev bomo zabeležili v tokratni Intelekti.

V današnji oddaji Darja Pograjc raziskuje okoljske vzroke, ki ponekod po svetu že povzročajo velikopotezni politični projekt: seljenje prestolnic. A kaj, ko so ti projekti ponekod usmerjeni v reševanje državnega aparata, medtem ko se izvornim težavam še naprej spretno izogibajo. O okoljskih vzrokih za selitev prestolnic, potencialnih smereh reševanja težav in vplivu problematike na slovenska obalna mesta s klimatologinjo Mojco Dolinar z Agencije RS za okolje in dr. Petrom Kumrom, političnim geografom z Mediteranskega inštituta za okoljske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.

V zadnjih desetletjih prihaja do prelomnih sprememb v razumevanju starševstva. Številne mednarodne raziskave kažejo, da je vez med očetom in otrokom enako pomembna ter da so očetje povsem enako pomembni za skrb in dober razvoj otroka kot matere. Slednje v praksi dokazujejo nordijske države, kjer je tudi sicer enakost spolov, po različnih indeksih merjenja, največja na svetu. Tudi v Sloveniji se vloge moških kot očetov počasi spreminjajo. Vedno več očetov se aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. Novinarka in voditeljica Tita Mayer je k pogovoru o spremembah sodobnega očetovstva povabila dr. Živo Humer in mag. Mojco Frelih z Mirovnega inštituta. https://www.mirovni-institut.si/ https://www.mirovni-institut.si/sodelavci/ziva-humer/ https://www.mirovni-institut.si/sodelavci/mojca-frelih/ https://www.mirovni-institut.si/projekti/podporno-delovno-okolje-za-moske-pri-usklajevanju-dela-in-skrbstvenih-odgovornosti-mic/ https://www.mirovni-institut.si/projekti/ocka-v-akciji/ https://ockavakciji.eu/ https://www.men-in-care.eu/

Kako se pod vtisom ruske invazije na Ukrajino spreminjajo geopolitična razmerja moči in zavzeništva med državami vzhodnoazijskega prostora? Napad na Ukrajino, ki ga je 24. februarja v zgodnjih jutranjih urah ukazal predsednik Putin, je brez dvoma dogodek svetovno-zgodovinskega pomena, v senci katerega se bo v političnem, varnostnem in gospodarskem smislu slej ko prej izrisala povsem drugačna podoba našega planeta. Pa vendar se je težko znebiti vtisa, da se v Sloveniji v zadnjih mesecih ubadamo predvsem z vprašanjem, kaj krvavo dogajanje v Ukrajini pomeni za nas same in, morda, še za Evropsko unijo, medtem ko le malo pozornosti namenjamo vprašanju, kako vojna v vzhodni Evropi spreminja odnose v vzhodni Aziji. To morda ni presenetljivo, je pa precej kratkovidno. Kolikor je namreč že nekaj časa očitno, da bodo zgodovino 21. stoletja v pomembni meri pisali ne le voditelji v Washingtonu, Moskvi ali Bruslju, temveč tudi tisti v Pekingu, New Delhiju, Tokiu, Seulu in Džakarti, toliko je tudi jasno, da si v resnici ne moremo privoščiti ignorirati vprašanja, kako se zaradi ruske invazije in njenega poteka zdaj spreminjajo srednje- pa tudi dolgoročni zunanjepolitični interesi in prioritete Kitajske, Indije ali Japonske in kako utegnejo te spremembe povratno vplivati na cel svet. No, to belo liso na zemljevidu našega razumevanja sodobnega sveta smo skušali vsaj v najbolj grobih potezah zapolniti v tokratni oddaji, ko smo pred mikrofonom gostili dva predavatelja z Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete: sinologinjo, dr. Majo Veselič, in japonologa, dr. Luko Culiberga. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva.   foto: go, znamenita vzhodnoazijska strateška namizna igra (OrcaTec/Pixabay)

Če pogledamo seznam najuspešnejših filmov v zadnjem desetletju, ki so v kinematografe prinesli največ denarja, kaj hitro opazimo rdečo nit: po večini gre za franšize, ki spadajo k blagovni znamki Marvel, DC Comics, Vojna zvezd in Transformerji. Prvi so ustvarili celotno filmsko vesolje, v katero zvesti oboževalci vstopajo ob ogledu filmov, TV- serij ali stripov. Občutek je, da bodo te franšize večne, a tudi one imajo svoj konec. Tega pa še ni pričakovati v kratkem. O skrivnosti uspeha predvsem Marvelove franšize, o hollywoodski obsedenosti z njimi, o tem, ali franšizna utrujenost res obstaja ali ne, pa v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.

Šesto veliko izumiraje je med vsemi krizami današnjega časa najpomembnejša in najbolj spregledana. Od kolapsa žuželčjih populacij na zaščitenih območjih Evrope do napovedi, da se utegne Amazonski pragozd še v tem stoletju spremeniti v savano; hitrost, s katero se danes manifestirajo posledice najrazličnejših človekovih posegov v okolje, nakazujejo, da smo nevarno blizu točki preloma, ko naglega upadanja biodiverzitete ne bo več mogoče zaustaviti. O nevarnem krhanju ekosistemov so v Intelekti razmišljali biologi dr. Irena Maček, dr. Rudi Verovnik in dr. Al Vrezec.

Ali je IQ precenjen? Kaj o nas sploh lahko pove inteligenčni količnik? Ali inteligentnost podedujemo? Kaj pa čustvena inteligentnost? Inteligentnost je psihološki konstrukt, pravi psiholog Valentin Bucik. Ob tem predavatelj in raziskovalec na Filozofski fakulteti v Ljubljani opozarja, da gre za družbeno prav gotovo zelo občutljivo temo. Še bolj drzno je njegovo mnenje, ko pravi, da IQ – inteligenčni količnik ni nobena ikona in ga je zato treba detronizirati. V tednu, ko se je v ljubljanskem Cankarjevem domu začelo letošnje največje srečanje evropskih psihologinj in psihologov, v Intelekti govorimo o inteligentnosti. Ali je IQ precenjen? Kaj o nas sploh lahko pove inteligenčni količnik? Kdo je genij? Ali inteligentnost podedujemo? Ali je vsak človek inteligenten? Kaj pa čustvena inteligentnost? Sodelujejo: prof. dr. Valentin Bucik in doc. dr. Boštjan Bajec (oba Filozofska fakulteta v Ljubljani) ter psiholog Iztok Žilavec. Pripravil Iztok Konc.  

Od nenehnega premikanja meja možnega do končne meje planeta. Vmes pa množica različnih meja – političnih, družbenih in ekonomskih –, ki določajo naša življenja. Meje v glavi, meje jezika, meje znanega, dovoljenega, pa geografske meje, meje skupnosti, kulture, državne meje, meje planeta. Meje so nedvomno zelo raznotere. Kako jih v določenem zgodovinskem trenutku razumemo, kje jih postavljamo in kakšen je naš odnos do njih, v pomembni meri oblikuje tako naš svet danes kot tudi to, kakšne prihodnosti si znamo zamišljati. Kako nas meje določajo in kakšne so meje, ki nas danes obkrožajo so v Intelekti razmišljali zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se je mejam posvetila tudi v sveži knjigi Ženske in meje med preteklostjo in koronavirusom ter antropologa izr. prof. dr. Miha Kozorog s Filozofske fakultete UL in ZRC SAZU ter doc. dr. Tatiana Bajuk Senčar z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU ter Nove univerze, ki sta o meja pisala v knjigi Meje. Antropološki uvidi.  

Z Andrejem Benedejčičem, Primožem Šterbencem in Boštjanom Udovičem o tem, kaj vse vpliva na moč držav v mendarodnem prostoru. Ko se oziramo v človeško zgodovino, polno rivalstev in vojn, se pogosto dogaja, da se znajdemo pred množico precej različnih interpretacij tega, zakaj je neka država postala močnejša od druge ali pa kaj je povzročilo vzpon ali padec posamezne velesile. Če je to do neke mere gotovo posledica dejstva, da je dejansko moč posameznih držav izjemno težko ocenjevati in meriti, pa se zdi, da razlike v interpretaciji vendarle segajo tudi globlje in se dotikajo vprašanja, o čem pravzaprav sploh govorimo, ko govorimo o geopolitični moči držav. Gre na koncu v mednarodnih odnosih le za golo silo, za število tankov, raket in podmornic? Kako pomembna je gospodarska, pa ideološka in politična moč države, konec koncev njen kulturni vpliv? Kako  na zunanjepolitično moč vplivajo notranje politične in socialne razmere v državah, način ustroja njihovih institucij? In nenazadnje: koliko so načini, kako države merijo svojo moč, pogojeni z vsakokratnim zgodovinskim kontekstom ter kje smo v tem oziru danes? Nekaj razmislekov o teh vprašanjih so za tokratno Intelekto prispevali državni sekretar za nacionalno in zunanjo varnost ter dolgoletni diplomat dr. Andrej Benedejčič, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc ter predavatelj na katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede dr. Boštjan Udovič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojiim humorjem. So danes meje, do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smem reči, da ne bi koga užalil! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen, brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. Izar Lunaček, televizijski voditelj in stand up komik Žan Papič, gledališka in filmska režiserka ter igralka Tijana Zinajić ter scenarist, režiser, glasbenik, komik Jure Karas.O mejah dovoljenega v komediji, o kulturi izbrisa, o univerzalnem smešnem in čemu smeh sploh zares služiPred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojim humorjem. So danes meje do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smemo reči, da ne bi koga užalili! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. Izar Lunaček, televizijski voditelj in stand up komik Žan Papič, gledališka in filmska režiserka ter igralka Tijana Zinajić ter scenarist, režiser, glasbenik, komik Jure Karas.

Če pozornost usmerimo le na zadnji dve leti: pandemija novega koronavirusa, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. Tatjana Avšič Županc ni presenečena. »Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom.« Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odročnih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. Katarina Prosenc Trilar (NLZOH) in prim. doc. dr. Alenka Trop Skaza (NIJZ). Foto: Prvi Covid, opičje koze, hepatitis, zika, hiv, ptičja gripa, denga ...Če pozornost usmerimo le v zadnji dve leti: pandemija covida-19, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. Tatjana Avšič Županc ni presenečena. "Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom." Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odmaknjenih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. Katarina Prosenc Trilar (NLZOH) in prim. doc. dr. Alenka Trop Skaza (NIJZ).

Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo - igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica Marta Peirano, ki je o negativnih posledicah, kot so na primer nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih (re)programiranje – Strategije z samoregulacijo. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v Kino Šiška, pri Aksiomi so jih izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema. Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga Yanis Varufakis denimo poimenuje tehnofevdalizem, Vladan Joler pa novi ekstraktivizem. Kakorkoli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti. Nacionalni inštitut za javno zdravje je nedavno pripravil nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe. Kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. Špela Selak, se je prvi prelom zgodil s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov. Več kot imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in direktorica Zavoda za digitalno vzgojo Vsak pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najbolj ranljivi tisti mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni prekomernim rabam. Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno kršenje zasebnosti pravic otrok, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija Human Rights Watch. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covid-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso produkti, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti. Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v ZDA in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer Ben Grosser, ki se že več kot desetletje ukvarja s proučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova razstava je trenutno na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro prijele in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali?Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo. Nekemične zasvojenosti so vse pomembnejši javnozdravstveni problem Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo, igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica Marta Peirano, ki je o negativnih posledicah, kot so nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih (Re)programiranje – Strategije z samoregulacijo. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v Kino Šiška in so jih pri Aksiomi izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema. Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga Janis Varufakis denimo poimenuje tehnofevdalizem, Vladan Joler pa novi ekstraktivizem. Kakor koli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti. Nacionalni inštitut za javno zdravje je ta mesec pripravil nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki, povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe različnih digitalnih tehnologij. Prvi prelom se je zgodil, kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. Špela Selak, s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov. Več ko imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in direktorica Zavoda za digitalno vzgojo Vsak, pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najranljivejši mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni čezmernim rabam. Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno kršenje zasebnosti pravic otrok, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija Human Rights Watch. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covida-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso proizvodi, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti. Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v Združenih državah in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer Ben Grosser, ki se že več kot desetletje ukvarja s preučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova razstava je ta hip na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro uveljavile in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali? Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo.

Predpostavimo, da si nameravate omisliti nov avto, zdaj pa cincate. Kako boste torej sprejeli odločitev, katerega kupiti? Boste gledali le na ceno in porabo ali boste upoštevali tudi količino toplogrednih plinov, ki jih vaši ogledani modeli izpustijo na 100 kilometrov? Pa res hočete podpreti nemško industrijo – ali raje stavite na Italijane? In kaj je z barvo avtomobila? Ste se nemara potihoma tudi vprašali, ob katerem jeklenem konjičku bodo vaši nadležni sosedje hitreje in temeljiteje pozeleneli? Morda pa na vas vsaj malo vpliva, kateri zvezdnik nastopa v reklami za ta in katera zvezdnica v reklami za drugi avto, med katerima pač omahujete? Kako, skratka, navsezadnje pridete do odločitve? – Ko gre za vprašanje nakupa osebnega avtomobila, se vprašanje komu še utegne zdeti dovolj lahkotno, nemara celo trivialno, ko pa gre za to, katero politično stranko boste podprli v volilni kabini, na katero fakulteto se boste vpisali ali s kom se boste poročili, no, to pa zagotovo niso več odločitve, katerih morebitne negativne konsekvence lahko razmeroma hitro in neboleče popravimo. Zato se velja z vso resnostjo vprašati še enkrat: kako neki ljudje sprejemamo svoje odločitve? V kolikšni meri smo pri vlečenju svojih življenjskih potez avtonomni in svobodni, v kolikšni meri pa naše izbire že vnaprej zožijo drugi dejavniki – od strogo nevrofizioloških do družbeno oziroma kulturno prevladujočih vrednot? – To je vprašanje, ki zaposluje številne znanstvenike od psihologov do ekonomistov, zaposlovalo pa je tudi nas v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Olgo Markič z ljubljanske Filozofske fakultete in filozofa dr. Tomaja Strleta s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta za založbo Aristej napisala znanstveno razpravo O odločanju in osebni avtonomiji. Avtorjema pa sta se v studiu pridružila še dva gosta: dr. Urban Kordeš, predavatelj za področje kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti, in dr. Andrej Ule, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: qimono (Pixabay)Smo pri odločanju res avtonomni in svobodni, ali pa nam naše izbire pravzaprav vsilijo drugi dejavniki – od nevrofiziološkega ustroja naših teles do vrednot, ki prevladujejo v družbi, v kateri živimo?Predpostavimo, da si nameravate omisliti nov avto, zdaj pa cincate. Kako boste torej sprejeli odločitev, katerega kupiti? Boste gledali le na ceno in porabo ali boste upoštevali tudi količino toplogrednih plinov, ki jih vaši ogledani modeli izpustijo na 100 kilometrov? Pa res hočete podpreti nemško industrijo – ali raje stavite na Italijane? In kaj je z barvo avtomobila? Ste se nemara potihoma tudi vprašali, ob katerem jeklenem konjičku bodo vaši nadležni sosedje hitreje in temeljiteje pozeleneli? Morda pa na vas vsaj malo vpliva, kateri zvezdnik nastopa v reklami za ta in katera zvezdnica v reklami za drugi avto, med katerima pač omahujete? Kako, skratka, navsezadnje pridete do odločitve? Ko gre za vprašanje nakupa osebnega avtomobila, se vprašanje komu še utegne zdeti dovolj lahkotno, nemara celo trivialno, ko pa gre za to, katero politično stranko boste podprli v volilni kabini, na katero fakulteto se boste vpisali ali s kom se boste poročili, no, to pa zagotovo niso več odločitve, katerih morebitne negativne konsekvence lahko razmeroma hitro in neboleče popravimo. Zato se velja z vso resnostjo vprašati še enkrat: kako neki ljudje sprejemamo svoje odločitve? V kolikšni meri smo pri vlečenju svojih življenjskih potez avtonomni in svobodni, v kolikšni meri pa naše izbire že vnaprej zožijo drugi dejavniki – od strogo nevrofizioloških do družbeno oziroma kulturno prevladujočih vrednot? To je vprašanje, ki zaposluje številne znanstvenike od psihologov do ekonomistov, zaposluje pa tudi nas v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo filozofinjo dr. Olgo Markič z ljubljanske Filozofske fakultete in filozofa dr. Tomaja Strleta s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta pred nedavnim za založbo Aristej napisala znanstveno razpravo O odločanju in osebni avtonomiji. Avtorjema pa se v studiu pridružujeta še dva gosta: dr. Urban Kordeš, predavatelj za področje kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti, in dr. Andrej Ule, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Filozofski fakulteti.

Vojna v Ukrajini nam je razkrila strahovite razsežnosti vojnega spolnega nasilja, ki ga ruski tuji vojaki uporabljajo kot orožje in kot vojno taktiko. O vojnem spolnem nasilju nad ženskami in deklicami, ki so ga Združeni narodi označili za vojni zločin in zločin nad človeštvom, bosta v tokratni Intelekti spregovorili raziskovalka dr. Nena Močnik, ki trenutno gostuje na programu digitalne humanistike na dunajskem inštitutu za humanistične vede IWM ,kjer pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in postravmatske travme za ženske begunke, preživele žrtve spolnega nasilja in redna prof. dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo in vodja mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu."Posilstvo je še vedno prepedeno s sramom, krivdo in molkom, storilci pa računajo na to, da bodo žrtve molčale"Mediji vse pogosteje poročajo o zastrašujočem vojnem spolnem nasilju, ki ga ruski vojaki izvajajo nad ženskami in deklicami v Ukrajini. Po navedbah ukrajinskega urada za človekove pravice, vsak dan prejmejo na stotine prijav posilstev in drugega spolnega nasilja, ob tem pa skupaj s številnimi civilnimi organizacijami opozarjajo, da gre pri številu prijav najverjetneje le za vrh ledene gore. O tem zakaj vojaki posiljujejo ženske in deklice, zakaj je posilstvo pravzaprav vojno orožje in vojna taktika, bomo govorili v tokratni oddaji Intelekta. Gostji red. prof. dr. Darjo Zaviršek s Fakultete za socialno delo in vodjo mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu ter raziskovalko dr. Neno Močnik, ki trenutno gostuje na programu digitalne humanistike na dunajskem inštitutu za humanistične vede IWM, kjer pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in postravmatske travme za ženske begunke, preživele žrtve spolnega nasilja,  je pred mikrofon povabila Tita Mayer.

Divjad v Sloveniji po novem ni več v lasti države, ampak ne pripada nikomur. To se po svoje sliši logično, divja žival pač ni v lasti nikogar in se prosto giblje, kjer želi, tudi preko državnih meja. A stvari niso nujno tako preproste. To, kako nekaj je ali ni v zakonih zapisano in opredeljeno, ima lahko daljnosežne posledice. Tako denimo nikakor ni nujno, da bo ta sprememba tudi v realni praksi prinesla izboljšave in boljše varstvo oziroma upravljanje za vse tiste vrste, ki jih opredeljujemo kot divjad, kot tudi za ekosisteme, v katerih živijo, in katerih zdravje je nenazadnje ključnega pomena tudi za človeka. Še zlasti v današnjih časih, ko se pod vplivom podnebnih sprememb hitro krha naravno ravnotežje. Kakšne utegnejo biti implikacije te na papirju drobne spremembe, kakšne spremembe lahko v praksi pričakujemo, so v tokratni Intelekti razmišljali predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, prof. dr. Klemen Jerina  z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in prof. dr. Ivan Kos z Oddelka za biologijo taiste fakultete.Kaj prinaša zakonska sprememba, po kateri država ni več lastnica divjadi?Divjad v Sloveniji po novem ni več v lasti države, ampak ne pripada nikomur. To se po svoje sliši logično, divja žival pač ni v lasti nikogar in se prosto giblje, kjer želi, tudi preko državnih meja. A stvari niso nujno tako preproste. To, kako nekaj je ali ni v zakonih zapisano in opredeljeno, ima lahko daljnosežne posledice. Tako denimo nikakor ni nujno, da bo ta sprememba tudi v realni praksi prinesla izboljšave in boljše varstvo oziroma upravljanje za vse tiste vrste, ki jih opredeljujemo kot divjad, kot tudi za ekosisteme, v katerih živijo, in katerih zdravje je nenazadnje ključnega pomena tudi za človeka. Še zlasti v današnjih časih, ko se pod vplivom podnebnih sprememb hitro krha naravno ravnotežje. Kakšne utegnejo biti implikacije te na papirju drobne spremembe, kakšne spremembe lahko v praksi pričakujemo, so v tokratni Intelekti razmišljali predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, prof. dr. Klemen Jerina  z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in prof. dr. Ivan Kos z Oddelka za biologijo taiste fakultete.

Travmatični dogodki ostro zarežejo v človeka, v njegovo dušo in pustijo globoke rane. Moreče sanje, podoživljanje dogodka, kot bi se zgodil še enkrat, nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev, izogibanje intimnim stikom, otopelost in brezup. Ljudje na travmo odgovorimo na različne načine. Številni brez večjih težav, nekateri z motnjami; redki s potravmatsko stresno motnjo. Osnovni varovalni pristop, ki pripomore k okrevanju in prepreči razvoj dolgotrajnih psihičnih težav, je po besedah otroške psihiatrinje in humanitarke Anice Mikuš Kos predvsem hitra in ustrezna psihosocialna pomoč. V Intelekti sodelujejo: dr. Anica Mikuš Kos; psihologinja, psihoterapevtka in predavateljica dr. Jasna Bajraktarević (Pedagoška fakulteta v Sarajevu); vojaški psiholog mag. Gregor Jazbec (Slovenska vojska, govori v svojem imenu) in profesor klinične psihologije dr. Robert Masten (Filozofska fakulteta v Ljubljani). Foto: 412designs/ PixabayPsiholog Robert Masten poudarja, da smo ljudje v svojem bistvu zelo prilagodljiva in trpežna bitjaTravmatični dogodki ostro zarežejo v človeka, v njegovo dušo in pustijo globoke rane. Moreče sanje, podoživljanje dogodka, kot bi se zgodil še enkrat, nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev, izogibanje intimnim stikom, otopelost in brezup. Ljudje na travmo odgovorimo na različne načine. Številni brez večjih težav, nekateri z motnjami; redki s potravmatsko stresno motnjo. Osnovni varovalni pristop, ki pripomore k okrevanju in prepreči razvoj dolgotrajnih psihičnih težav, je po besedah otroške psihiatrinje in humanitarke Anice Mikuš Kos predvsem hitra in ustrezna psihosocialna pomoč. V Intelekti sodelujejo: dr. Anica Mikuš Kos; psihologinja, psihoterapevtka in predavateljica dr. Jasna Bajraktarević (Pedagoška fakulteta v Sarajevu); vojaški psiholog mag. Gregor Jazbec (Slovenska vojska, govori v svojem imenu) in profesor klinične psihologije dr. Robert Masten (Filozofska fakulteta v Ljubljani). Druga svetovna vojna, vojna v devetdesetih v Bosni in Hercegovini ... Ni časa, da bi se rane zacelile, travma se prenaša iz roda v rod, pojasnjuje dr. Jasna Bajraktarević: Ta problem je zelo prisoten. Strah se prenaša med generacijami. Tukaj moram opozoriti na razliko. Druga svetovna vojna je bila po svoji karakteristiki osvobodilni boj pred sovražnikom, ki je bil po vsem svetu isti. Po zmagi nad fašizmom in nacizmom je bil velik občutek samospoštovanja in samozavesti. Psihološke posledice so bile drugačne, saj so o vojni lahko govorili s posebnim ponosom nekoga, ki se je boril za pravično stvar. Vojna v Bosni in Hercegovini v devetdesetih letih pa ni bil spopad za pravično stvar. Naj vse tri strani še tako trdijo, vojna v devetdesetih ni bila ne osvobodilna, niti ni imela nobenega smisla. Cilj vojne na tem področju je bila nesmiselna ideja in to ideja vseh treh vpletenih strani o čisti rasi. Najbolj ogroženi so bili tukajšnji prebivalci. Agresijo so namreč izvajali ljudje, ki so na področje Bosne in Hercegovine prišli iz drugih držav. Značaj te vojne – v njej so se nekateri borili celo proti svojemu narodu, proti svoji veri – je onemogočil, da bi se naredila jasna ločnica, kdo je agresor in kdo je žrtev. Dejstvo je tudi, da se je vojna končala na tak način, da vse tri strani menijo, da so zmagale in da so se hkrati tudi vse tri oklicale za žrtev – ko je potrebno, se vsaka stran počuti kot zmagovalka ali kot žrtev. To ustvarja pri generacijah, rojenih po vojni, identitetno zmedo ali krizo. Kako se bo pri posamezniku kriza razrešila, je zelo odvisno od duhovnega, političnega in predvsem religijskega radikalizma. Od družine je odvisna medgeneracijska pomoč otroku. Imamo izobražene družine, s širokim pogledom na svet; čeprav so sodelovali v vojni, pa njihovi otroci niso obremenjeni s sovraštvom. Po drugi strani pa so nekatere družine ostale ujetnice radikalnih idej in izkrivljenega pogleda na stvarnost, v kateri izključevanje po nacionalnosti še vedno obstaja. Otroci iz teh družin v sebi še vedno nosijo nacionalizem. Za njih se najbolj bojimo, da bodo to, pa čeprav niso rojeni v vojni, nadaljevali. Stalen pritisk te bojazni je v resnici največji problem.

O delu, delavcih in delavskih pravicah se v času okoli prvega maja, morda res govori več kot sicer. A večinoma gre za vznesene in simbolike polne nagovore in deklarativne izjave. Vendar kakovostnih in celovitih rešitev ni moč najti na hitro, ob tabornem ognju in preslanem golažu. Korpusi znanja in raziskav, delo strokovnjakov so podlaga za pogajalce in odločevalce, ki lahko nato sprejmejo dolgoročno vzdržne rešitve, ki bodo morda čez čas prepoznane kot civilizacijski dosežek. Ali delavski razred kot smo ga pojmovali nekoč sploh še obstaja? Ali posledično še lahko govorimo o razrednem boju? Kako nestandardne, nove oblike dela spreminjajo trg dela? Ali delavci, namesto z brezobličnim globalnim kapitalom, tekmujejo med seboj? Kako se delovno pravna zakonodaja prilagaja novim izzivom kot je denimo platformno delo? Je v novi realnosti osvoboditev od dela še bolj oddaljena kot poprej?Je delo še najpomembnejša družbena vrednota?O delu, delavcih in delavskih pravicah se v času okoli prvega maja, morda res govori več kot sicer. A večinoma gre za vznesene in simbolike polne nagovore in deklarativne izjave. Vendar kakovostnih in celovitih rešitev ni moč najti na hitro, ob tabornem ognju in preslanem golažu. Korpusi znanja in raziskav, delo strokovnjakov so podlaga za pogajalce in odločevalce, ki lahko nato sprejmejo dolgoročno vzdržne rešitve, ki bodo morda čez čas prepoznane kot civilizacijski dosežek. Ali delavski razred kot smo ga pojmovali nekoč sploh še obstaja? Ali posledično še lahko govorimo o razrednem boju? Kako nestandardne, nove oblike dela spreminjajo trg dela? Ali delavci, namesto z brezobličnim globalnim kapitalom, tekmujejo med seboj? Kako se delovno pravna zakonodaja prilagaja novim izzivom kot je denimo platformno delo? Je v novi realnosti osvoboditev od dela še bolj oddaljena kot poprej?

»Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primoža Krašovca, filozofa dr. Aleša Mendiževca ter ekonomista, strokovnega sodelavca na ljubljanski Ekonomski fakulteti Igorja Feketijo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: PixabayAli neznanska koncentracija gospodarske in družbene moči ter razvoj tehnologij, ki omogočajo doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res vodita v novi fevdalizem?»Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primoža Krašovca, filozofa dr. Aleša Mendiževca ter ekonomista, strokovnega sodelavca na ljubljanski Ekonomski fakulteti Igorja Feketijo.

Med številnimi srhljivimi posledicami ruskega napada na Ukrajino, ki jih sicer že razločno vidimo na obzorju, katerih resnične magnitude pa vendarle še ni mogoče natančno določiti, je tudi kriza na področju svetovne prehranske varnosti. Tako je, na primer, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pred dnevi sporočila, da so pod vtisom vojne v črnomorskem bazenu cene najpomembnejših žit in rastlinskih olj dosegle najvišje vrednosti od leta 1990. To smo v zadnjih tednih slej ko prej ugotovili tudi sami, saj cene mnogih živil v slovenskih trgovinah očitno naraščajo. Pa vendar je treba reči, da ti inflacijski pritiski na naše denarnice, če jih uzremo z globalne perspektive, predstavljajo kvečjemu vrh ledene gore. Pri nas se namreč le malokdo zaveda, da se pol Afrike in Bližnjega vzhoda prehranjuje z ruskimi in ukrajinskimi žitaricami. S hrano torej, ki bo zaradi vojne zdaj bistveno težje prihajala na svetovni trg. In če k temu prištejemo še dejstvo, da sta Rusija in Ukrajina tudi med največjimi proizvajalkami umetnih gnojil na svetu, ki bodo prav tako umanjkala na tržiščih, se moramo vprašati, ali svet že v kratkem čaka lakota apokaliptičnih razsežnosti, ki bo destabilizirala države in na desetine milijonov ljudi pognala z njihovih domov? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili obramboslovko dr. Ljubico Jelušič z ljubljanske Fakultete za družbene vede ter agrarna ekonomista, predavatelja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Emila Erjavca in dr. Aleša Kuharja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dandelion_tea (Pixabay)Kako bo ruski napad na državo, ki velja za žitnico Evrope, vplival na prehransko varnost in, posledično, družbeno-politično stabilnost sveta?Med številnimi srhljivimi posledicami ruskega napada na Ukrajino, ki jih sicer že razločno vidimo na obzorju, katerih resnične magnitude pa vendarle še ni mogoče natančno določiti, je tudi kriza na področju svetovne prehranske varnosti. Tako je, na primer, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pred dnevi sporočila, da so pod vtisom vojne v črnomorskem bazenu cene najpomembnejših žit in rastlinskih olj dosegle najvišje vrednosti od leta 1990. To smo v zadnjih tednih slej ko prej ugotovili tudi sami, saj cene mnogih živil v slovenskih trgovinah očitno naraščajo. Pa vendar je treba reči, da ti inflacijski pritiski na naše denarnice, če jih uzremo z globalne perspektive, predstavljajo kvečjemu vrh ledene gore. Pri nas se namreč le malokdo zaveda, da se pol Afrike in Bližnjega vzhoda prehranjuje z ruskimi in ukrajinskimi žitaricami. S hrano torej, ki bo zaradi vojne zdaj bistveno težje prihajala na svetovni trg. In če k temu prištejemo še dejstvo, da sta Rusija in Ukrajina tudi med največjimi proizvajalkami umetnih gnojil na svetu, ki bodo prav tako umanjkala na tržiščih, se moramo vprašati, ali svet že v kratkem čaka lakota apokaliptičnih razsežnosti, ki bo destabilizirala države in na desetine milijonov ljudi pognala z njihovih domov? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo obramboslovko dr. Ljubico Jelušič z ljubljanske Fakultete za družbene vede ter agrarna ekonomista, predavatelja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Emila Erjavca in dr. Aleša Kuharja.

V Intelekti se sprašujemo, kaj je povzročilo smrt bolnic in bolnikov s težkim potekom koronavirusne bolezni. Ali so umrli z ali zaradi koronavirusne bolezni? Kaj lahko razberemo iz obdukcijskih poročil? Koliko presežnih smrti gre na račun covida? »Statistični podatki o umrljivosti so temeljnega pomena za sprejemanje odločitev na področju javnega zdravja,« so zapisali v medicinski reviji The Lancet ob sistematični analizi umrljivosti, povezani s koronavirusno boleznijo. Njihova študija je pokazala, da je bila po oceni presežne umrljivosti zaradi pandemije covid-19 od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021Slovenija med sedemindvajsetimi državami Evropske unije na 14. mestu. Sodelujejo: specialist javnega zdravja Milan Krek (NIJZ), imunolog prof. dr. Alojz Ihan (Medicinska fakulteta v Ljubljani), patologa: prof. dr. Peter Boor (Univerzitetna klinika Aachen v Nemčiji) in prim. Izidor Kern (Klinika Golnik) ter internistka in specialistka intenzivne medicine Alenka Strdin Košir (UKC Maribor). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: BlenderTimer/ PixabaySlovenija po presežnih smrtih na štirinajstem mestu med evropsko sedemindvajsetericoV Intelekti se sprašujemo, kaj je povzročilo smrt bolnic in bolnikov s težkim potekom koronavirusne bolezni. Ali so umrli s koronavirusno boleznijo ali zaradi nje? Kaj lahko razberemo iz obdukcijskih poročil? Koliko presežnih smrti gre na račun covida? "Statistični podatki o umrljivosti so temeljnega pomena za sprejemanje odločitev na področju javnega zdravja," so zapisali v medicinski reviji The Lancet ob sistematični analizi umrljivosti, povezani s koronavirusno boleznijo. Njihova študija je pokazala, da je bila po oceni presežne umrljivosti zaradi pandemije covida od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021 Slovenija med sedemindvajsetimi državami Evropske unije na 14. mestu. Sodelujejo: specialist javnega zdravja Milan Krek (NIJZ), imunolog prof. dr. Alojz Ihan (Medicinska fakulteta v Ljubljani), patologa: prof. dr. Peter Boor (Univerzitetna klinika Aachen v Nemčiji) in prim. Izidor Kern (Klinika Golnik) ter internistka in specialistka intenzivne medicine Alenka Strdin Košir (UKC Maribor). Ocena presežne umrljivosti v reviji The Lancet Poročilo iz nemškega registra obdukcij v The Lancet regional health

Cene nepremičnin dosegajo nove rekorde. Letna rast cen je bila lani 15,7 odstotna, kar je največ po letu 2007. Kot so sporočili iz statističnega urada, so se najizraziteje podražila nova stanovanja, in sicer za 20,2 odstotka. Sledile so cene rabljenih stanovanj, ki so šle lani navzgor za 18 odstotkov, cene rabljenih družinskih hiš so se povišale za 11,9 odstotka, cene novih družinskih hiš pa za 3,1 odstotka. Vse več ljudem je tako onemogočen dostop do ustreznega stanovanja, zato so novi odgovori na stanovanjsko vprašanje nujni. Odkar se je država v 90. letih prejšnjega stoletja popolnoma umaknila iz nepremičninskega trga, so nepremičnine v kombinaciji s poceni krediti postale zanimiva investicija – tako za razvojnike, ki nepremičnine gradijo, kot tudi za kupce, ki jih oddajajo – pred covid krizo turistom, danes za dolgoročnejši najem. Kakšno je resnično stanje na najemniškem trgu, ne vemo, saj nimamo podatkov. Te bi potrebovali, da bi lahko načrtovali ukrepe in določili sredstva ter časovne okvire za njihovo uresničitev. Gre za strateški korak, ki pa ga do zdaj ni naredila še nobena vlada. Trg nepremičnin tako še naprej pospešuje razslojevanje družbe, lahko pa bi bilo ravno obratno. Dostopna kakovostna stanovanja namreč pomenijo nižje stroške zdravstvene oskrbe, boljšo izobrazbo prebivalk in prebivalcev in večjo uspešnost v poklicnem življenju, ki ga ne omejuje vsakodnevna skrb za bivanje.Cene novih stanovanj so se lani zvišale za 20,2 odstotkaCene nepremičnin dosegajo nove rekorde. Letna rast cen je bila lani 15,7-odstotna, kar je največ po letu 2007. Kot so sporočili iz statističnega urada, so se najizraziteje podražila nova stanovanja, in sicer za 20,2 odstotka. Sledile so cene rabljenih stanovanj, ki so šle lani navzgor za 18 odstotkov, cene rabljenih družinskih hiš so se povišale za 11,9 odstotka, cene novih družinskih hiš pa za 3,1 odstotka. Vse več ljudem je tako onemogočen dostop do ustreznega stanovanja, zato so novi odgovori na stanovanjsko vprašanje nujni. Odkar se je država v 90. letih prejšnjega stoletja popolnoma umaknila iz nepremičninskega trga, so nepremičnine v kombinaciji s poceni krediti postale zanimiva investicija – tako za razvojnike, ki nepremičnine gradijo, kot tudi za kupce, ki jih oddajajo – pred covidno krizo turistom, danes za dolgoročnejši najem. Kakšno je resnično stanje na najemniškem trgu, ne vemo, saj nimamo podatkov. Te bi potrebovali, da bi lahko načrtovali ukrepe in določili sredstva ter časovne okvire za njihovo uresničitev. Gre za strateški korak, ki pa ga do zdaj ni naredila še nobena vlada. Trg nepremičnin tako še naprej pospešuje razslojevanje družbe, lahko pa bi bilo ravno nasprotno. Dostopna kakovostna stanovanja namreč pomenijo nižje stroške zdravstvene oskrbe, boljšo izobrazbo prebivalk in prebivalcev ter večjo uspešnost v poklicnem življenju, ki ga ne omejuje vsakodnevna skrb za bivanje.

Doslej je iz Rusije prihajalo v Evropo več kot 40% zemeljskega plina, 27% nafte in 46 % premoga. A ta izredna odvisnost se je zdaj, ko je na Ukrajino strmoglavila vojna, pokazala za tako izrazito šibko točko stare celine, da naj bi jo do konca leta zmanjšali oziroma temeljito oklestili. Glede na obseg te naloge, se to sliši kot znanstvena fantastika. A po drugi strani se v izrednih razmerah lahko stvari zelo hitro spremenijo. Ni pa nujno, da se spremenijo v pravo smer. Nove evropske energetske prioritete in možne alternative so nam pomagali preverjati mag. Edvard Košnjek s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, dr. Tomi Medved, vodja laboratorija za energetske strategije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, prof. dr. Mihael Sekavčnik, vodja laboratorija za termoenergetiko in dekan Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani ter okoljski ekonomist dr. Jonas Sonnenschein z Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj.Odvajanje od fosilnih energentov bo terjalo premišljene strategije, pa tudi širšo redefnicijo življenjskega standarda.Doslej je iz Rusije prihajalo v Evropo več kot 40% zemeljskega plina, 27% nafte in 46 % premoga. A ta izredna odvisnost se je zdaj, ko je na Ukrajino strmoglavila vojna, pokazala za tako izrazito šibko točko stare celine, da naj bi jo do konca leta zmanjšali oziroma temeljito oklestili. Glede na obseg te naloge, se to sliši kot znanstvena fantastika. A po drugi strani se v izrednih razmerah lahko stvari zelo hitro spremenijo. Ni pa nujno, da se spremenijo v pravo smer. Nove evropske energetske prioritete in možne alternative so nam pomagali preverjati mag. Edvard Košnjek s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, dr. Tomi Medved, vodja laboratorija za energetske strategije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, prof. dr. Mihael Sekavčnik, vodja laboratorija za termoenergetiko in dekan Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani ter okoljski ekonomist dr. Jonas Sonnenschein z Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj.

Leta 2019 je raziskava ameriške univerze Stanford pokazala, da se velika večina ljudi, ki navaja za prvo mesto srečanja lokal ali restavracijo, predhodno dogovori za srečanje na spletu in se nato prvič fizično srečajo na teh lokacijah. Pri nas se prek spleta spozna več kot 50 % vseh novih parov, a tudi pri nas odstotek skokovito narašča in bomo kmalu ujeli 75 %, ki ga beležijo v ZDA. Torej kar 75 odstotkov vseh parov se je spoznalo prek spleta. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se z drugačnimi načini spoznavanja, spreminjajo tudi merila s katerimi izbiramo intimne sopotnike in kako ti spletni fenomeni morda tudi globlje preurejajo naše pojmovanje partnerstva in ljubezni ter s tem družbe kot celote. Z nami so gostje, strokovnjaki: Luka Kogovšek - soustanovitelj in vodja spletnega spoznavnega servisa ona-on, prof. dr. Roman Kuhar - sociolog, Sanja Rozman - dr. med. specialist medicine dela, psihoterapevtka. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič Se načini in merila, kako se danes izbirajo intimni sopotniki, znatno spreminjajo?Leta 2019 je raziskava ameriške univerze Stanford pokazala, da se velika večina ljudi, ki navaja za prvo mesto srečanja lokal ali restavracijo, predhodno dogovori za srečanje na spletu in se nato prvič fizično srečajo na teh lokacijah. Pri nas se prek spleta spozna več kot 50 % vseh novih parov, a tudi pri nas odstotek skokovito narašča in bomo kmalu ujeli 75 %, ki ga beležijo v ZDA. Torej kar 75 odstotkov vseh parov se je spoznalo prek spleta. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se z drugačnimi načini spoznavanja, spreminjajo tudi merila s katerimi izbiramo intimne sopotnike in kako ti spletni fenomeni morda tudi globlje preurejajo naše pojmovanje partnerstva in ljubezni ter s tem družbe kot celote. Z nami so gostje, strokovnjaki: Luka Kogovšek - soustanovitelj in vodja spletnega spoznavnega servisa ona-on, prof. dr. Roman Kuhar - sociolog, Sanja Rozman - dr. med. specialist medicine dela, psihoterapevtka.

V tokratni Intelekti bomo govorili o feminizmu, o tem zakaj ima ta beseda v slovenskem prostoru še vedno negativen predznak, kljub temu, da si že od vseh začetkov prizadeva za enakopravnost in enakost v družbi. Naše gostje zaslužna prof. dr. Tanja Rener, red. prof. dr. Darja Zavirešk in Sara Svati Sharan bodo spregovorile o preteklih dosežkih in zmagah feminizma ter izzivih, ki so pred nami kot tudi o pomenu antimilitarističnih gibanjih žensk, ki si, tako kot v preteklosti, tudi v teh dneh, prizadevajo za vzpostavitev miru in politik brez nasilja.Ob mednarodnem dnevu žensk govorimo o gibanju za enakopravnost žensk in enakost v družbiV tokratni Intelekti bomo govorili o feminizmu, o tem zakaj ima ta beseda v slovenskem prostoru še vedno negativen predznak, kljub temu, da si že od vseh začetkov prizadeva za enakopravnost in enakost v družbi. Naše gostje zaslužna prof. dr. Tanja Rener, red. prof. dr. Darja Zavirešk in Sara Svati Sharan bodo spregovorile o preteklih dosežkih in zmagah feminizma ter izzivih, ki so pred nami kot tudi o pomenu antimilitarističnih gibanjih žensk, ki si, tako kot v preteklosti, tudi v teh dneh, prizadevajo za vzpostavitev miru in politik brez nasilja.

7. januarja letos so v Medicinskem centru Univerze v Marylandu v Združenih državah Amerike prvič do zdaj človeku uspešno presadili živalsko srce. Bolnik za zdaj dobro okreva. »Izvedli smo prvi tovrstni poseg na svetu. Nihče ni vedel, kako se bo izšlo. Sam na tem področju delam že trideset let. Računal sem, da telo srca ne bo zavrnilo, vendar sem na primeru presaditev pri pavijanih vedel, da se lahko zgodi tudi kaj nepričakovanega. Ko je srce začelo biti, smo si zato vsi oddahnili. Srce je delovalo, telo ga ni zavrnilo in tako je še vedno – po sedmih tednih še vedno odlično deluje,« pravi prof. Muhammad Mohiuddin, ki na Univerzi v Marylandu v Združenih državah Amerike s kolegom kirurgom prof. Bartleyem Griffithom vodi program srčnih ksenotransplantacij. To je strokovni izraz za presaditev žive celice, tkiva ali organa iz ene živalske vrste v drugo. Kirurški poseg, ki ga je odobrila ameriška Agencija za zdravila, odmeva tudi v Sloveniji, kjer smo po številu presajenih človeških src na prebivalca prvi na svetu. Več v Intelekti. Sodelujejo: kirurg prof. dr. Muhammad Mohiuddin (Medicinski center Univerze v Marylandu), kardiolog prof. dr. Bojan Vrtovec in kirurg doc. dr. Ivan Kneževič (Univerzitetni klinični center Ljubljana) ter travmatolog Andrej Gadžijev (Slovenija-transplant). Pripravil Iztok Konc. Foto: HANDOUT/EPA-EFE/Shutterstock/UMSOM"Če se bo dobro izšlo in nam bo uspelo dobiti vsa dovoljenja, ne bo nikogar več, ki bi umrl zaradi pomanjkanja organov," pravi prof. Mohiuddin Sedmega januarja letos so v Medicinskem centru Univerze v Marylandu v Združenih državah Amerike prvič do zdaj človeku uspešno presadili živalsko srce. Bolnik za zdaj dobro okreva. "Izvedli smo prvi tovrstni poseg na svetu. Nihče ni vedel, kako se bo izšlo. S tem področjem se ukvarjam že trideset let. Računal sem, da telo srca ne bo zavrnilo, vendar sem na primeru presaditev pri pavijanih vedel, da se lahko zgodi tudi kaj nepričakovanega. Ko je srce začelo biti, smo si zato vsi oddahnili. Srce je delovalo, telo ga ni zavrnilo in tako po sedmih tednih še vedno odlično deluje," pravi prof. Muhammad Mohiuddin, ki na Univerzi v Marylandu v Združenih državah Amerike s kolegom kirurgom prof. Bartleyjem Griffithom vodi program srčnih ksenotransplantacij. To je strokovni izraz za presaditev žive celice, tkiva ali organa iz ene živalske vrste v drugo. Kirurški poseg, ki ga je odobrila ameriška Agencija za zdravila, odmeva tudi v Sloveniji, kjer smo po številu presajenih človeških src na prebivalca prvi na svetu. Sodelujejo: kirurg prof. dr. Muhammad Mohiuddin (Medicinski center Univerze v Marylandu), kardiolog prof. dr. Bojan Vrtovec in kirurg doc. dr. Ivan Kneževič (Univerzitetni klinični center Ljubljana) ter travmatolog Andrej Gadžijev (Slovenija-transplant). Prof. Muhammad Mohiuddin: "To je bilo treba narediti; ta poseg smo morali izvesti. Ne moremo si več privoščiti, da tega ne bi naredili. Menim, da nam bo ta presaditev omogočila nekatera spoznanja, do katerih iz preučevanja presaditev na živalih ne moremo priti. Lahko bomo odgovorili na vprašanje, ali moramo spremeniti še več prašičjih genov, da se ne bo zgodila zavrnitev prašičjega srca. In tudi če se v človeškem telesu pojavi še kakšen nov način zavrnitve živalskega organa. Menim, da ni bilo prezgodaj. Navsezadnje so skušali to storiti že dalj časa. Veliko centrov je pripravljenih, nam pa je Agencija za hrano in zdravila dovolila, da smo poseg izvedli pred njimi." Dovoljenje za poseg so prof. Muhammad Mohiuddin in sodelavci dobili 31. decembra 2021; sedem dni pozneje, 7. januarja 2022, pa so spremenjeno prašičje srce presadili težko bolnemu pacientu. "Če se bo dobro izšlo in nam bo uspelo dobiti vsa dovoljenja regulatornih agencij, ne bo nikogar več, ki bi umrl zaradi pomanjkanja organov. Ne glede na to, na kateri organ čaka: na srce, jetra, na ledvice ali pljuča – organov bo dovolj. Vsak, skoraj vsak bo lahko dobil ustrezen organ."

O samomoru so razmišljali že anični mislileci, šele v sredini 20-ega stoletja pa je postalo zanimanje za preučevanje samomorilnosti bolj sistematično. Oblikovala se je znanstvena veda – suicidologija, katere cilja sta razumeti samomorilnost in preprečevati samomor. Čeprav gre za interdisciplinarno vedo, pa se s samomorilnostjo pretežno ukvarjata psihologija in psihiatrija in čeprav je samomor pogosto res posledica izjemnih duševnih stisk, je treba samomor obravnavati širše. Kje so težave z znanstveno vedo, zakaj se je oblikovala kritična suicidologija in kako preučevati in preprečevati samomor, ki je mnogo več kot individualno dejanje? Odgovore na ta vprašanja ponuja nova znanstvena monografija Samomor v Sloveniji in svetu, ki sta jo uredili dr. Saška Roškar in dr. Alja VIdetič Paska. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.Se v suicidologiji dogaja paradigmatski obrat?O samomoru so razmišljali že anični misleci, šele v sredini 20. stoletja pa je postalo zanimanje za preučevanje samomorilnosti bolj sistematično. Oblikovala se je znanstvena veda suicidologija, katere cilja sta razumeti samomorilnost in preprečevati samomor. Čeprav gre za interdisciplinarno vedo, pa se s samomorilnostjo pretežno ukvarjata psihologija in psihiatrija, in čeprav je samomor pogosto res posledica izjemnih duševnih stisk, je treba samomor obravnavati širše. Suicidologija je zato zdaj v kočljivem položaju, po mnenju nekaterih avtorjev gre za paradigmatski obrat ali paradigmatsko krizo. Sourednica monografije Samomor v Sloveniji in svetu dr. Saška Roškar pojasnjuje, da sta pretirana patologizacija in individualizacija samomora pripeljala do točke, ko razumemo samomor kot posledico duševne motnje, odgovornost zanj pa je izključno na posamezniku. "Kar se bo obrnilo, mogoče ni paradigma, ampak diskurz. Da bomo tisti, ki se s tem področjem profesionalno ukvarjamo, poslušali tiste, ki so doživeli te zgodbe. Ne pa obratno, kot je bilo do zdaj." – dr. Saška Roškar, NIJZ Slovenija je še vedno nad evropskim in svetovnim povprečjem, čeprav se je od leta 2000 število samomorov skoraj prepolovilo. Je pa samomor pri nas močno spolno zaznamovan, saj je približno 80 odstotkov tistih, ki naredijo samomor, moških. Sourednica dr. Alja Videtič Paska: "Pri nas pričakujemo, da moški opravljajo tipično maskulino vlogo, služijo denar, doma ne govorijo o svojih osebnih težavah, čutenjih, občutkih. Kar pomeni, da v bistveno manjšem odstotku razkrijejo svoje težave in poiščejo pomoč. Drug pomemben vidik je raba alkohola, ki je bistveno višja pri moških. Pri nas gresta alkohol in samomor precej z roko v roki." – dr. Alja Videtič Paska, MF UNI LJ Kje so težave z znanstveno vedo, zakaj se je oblikovala kritična suicidologija in kako preučevati in preprečevati samomor, ki je veliko več kot individualno dejanje? Odgovore na ta vprašanja ponuja nova znanstvena monografija Samomor v Sloveniji in svetu, v kateri na 600 straneh 44 avtoric in avtorjev z različnih zornih kotov pretresa opredelitev, raziskovanje, preprečevanje in obravnavo samomora.

Po silovitem gospodarskem vzponu v preteklih štirih desetletjih, odkar je začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo in sprejemati ekonomske reforme, se je Kitajska iz revne in tehnološko povsem zaostale države prelevila v drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike, postala pa je – ker je seveda na Kitajskem mogoče za en dolar kupiti mnogo več kot v Ameriki – celo prvo gospodarstvo na svetu po tako imenovani pariteti kupne moči. Ta resnično neverjeten razvoj – ki je Kitajski med drugim omogočil, da je v tem obdobju iz revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, za več kot 40 odstotkov povečala delež prebivalcev, ki živijo v mestih, ter si konec koncev ponovno priborila mesto velesile na geopolitičnem odru – pa seveda ni potekal brez pretresov in je skozi čas zahteval precej korenite spremembe tega ogromnega gospodarskega sistema, ki sicer načeloma deluje po prostotržni logiki, vendar pa ga kitajske oblasti še vedno usmerjajo s pomočjo petletnih načrtov. V tokratni Intelekti bomo zato skušali nekoliko osvetliti vprašanje, kakšne strukturne spremembe in pretresi so se za vso to zgodbo neverjetne rasti odvijali v preteklih dveh desetletjih, prav posebej pa v zadnjih letih, ko so kitajske oblasti ponovno začele nekoliko bolj odločno posegati v gospodarstvo in aktivneje reševati nekatere nakopičene notranje probleme – kot sta denimo močno pregret kitajski nepremičninski trg in velike ekonomske neenakosti v tamkajšnji družbi – hkrati pa mora Kitajska svoje gospodarstvo prilagajati tudi nekaterim zunanjim dogajanjem na čelu s trgovinsko vojno, upočasnitvijo mednarodne trgovine ob epidemiji koronavirusa in splošno geopolitično nestabilnostjo. Premike v sodobnem kitajskem gospodarstvu nam bosta pomagala predstaviti sinolog in ekonomist dr. Mitja Saje z oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete ter ekonomist dr. Matevž Rašković, predavatelj na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: johnlsl (flickr)Kako kitajske oblasti - v luči velikih premoženjskih neenakosti, pregretega nepremičninskega trga in vse bolj zaostrenih zunanjepolitičnih razmer - preoblikujejo drugo največje gospodarstvo na svetuPo silovitem gospodarskem vzponu v preteklih štirih desetletjih, odkar je začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo in sprejemati ekonomske reforme, se je Kitajska iz revne in tehnološko povsem zaostale države prelevila v drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike, postala pa je – ker je seveda na Kitajskem mogoče za en dolar kupiti mnogo več kot v Ameriki – celo prvo gospodarstvo na svetu po tako imenovani pariteti kupne moči. Ta resnično neverjeten razvoj – ki je Kitajski med drugim omogočil, da je v tem obdobju iz revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, za več kot 40 odstotkov povečala delež prebivalcev, ki živijo v mestih, ter si konec koncev ponovno priborila mesto velesile na geopolitičnem odru – pa seveda ni potekal brez pretresov in je skozi čas zahteval precej korenite spremembe tega ogromnega gospodarskega sistema, ki sicer načeloma deluje po prostotržni logiki, vendar pa ga kitajske oblasti še vedno usmerjajo s pomočjo petletnih načrtov. V tokratni Intelekti bomo zato skušali nekoliko osvetliti vprašanje, kakšne strukturne spremembe in pretresi so se za vso to zgodbo neverjetne rasti odvijali v preteklih dveh desetletjih, prav posebej pa v zadnjih letih, ko so kitajske oblasti ponovno začele nekoliko bolj odločno posegati v gospodarstvo in aktivneje reševati nekatere nakopičene notranje probleme – kot sta denimo močno pregret kitajski nepremičninski trg in velike ekonomske neenakosti v tamkajšnji družbi – hkrati pa mora  Kitajska svoje gospodarstvo prilagajati tudi nekaterim zunanjim dogajanjem na čelu s trgovinsko vojno, upočasnitvijo mednarodne trgovine ob epidemiji koronavirusa in splošno geopolitično nestabilnostjo. Premike v sodobnem kitajskem gospodarstvu nam bosta pomagala predstaviti sinolog in ekonomist dr. Mitja Saje z oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete ter ekonomist dr. Matevž Rašković, predavatelj na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem.

Januarja lani je v enem svojih govorov kitajski partijski in državni voditelj Xi Jinping pripomnil, da sodobni svet pretresajo globinske spremembe, spričo česar se zdi mednarodni položaj naravnost kaotičen. Predsedniku Xiju seveda lahko samo pritrdimo – v zadnjih nekaj letih se je, na primer, pokazalo, da ameriška liberalna demokracija ni tako trdna, kakor smo si mislili v drugi polovici 20. stoletja; da ruska moč ni tako brezzoba, kakor smo si mislili po padcu berlinskega zidu; da bosta računalniška revolucija in globalno segrevanje še bolj, kakor smo si kadarkoli mislili, spremenila pogoje za človeka dostojno življenje na vseh celinah. Seveda pa v ta niz sprememb, ki so zamajale naše razumevanje sveta, spremenila naša pričakovanja glede prihodnosti in vnesla obilo negotovosti v mednarodne odnose, lahko ali celo moramo prišteti še en dejavnik – vsestranski vzpon Ljudske republike Kitajske. Gospodarska in vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj trideset let nezadržno naraščata, s tem pa se, jasno, z vse večjo ostrino postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila? Kaj pravzaprav hoče doseči? Kako si predstavlja idealno urejene meddržavne odnose v 21. stoletju in kje v kontekstu te ureditve navsezadnje vidi samo sebe? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dve sinologinji – novinarko in dolgoletno zunanjepolitično dopisnico časopisne hiše Delo, Zorano Baković, ter raziskovalko pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Heleno Motoh. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaGospodarsko-vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj 30 let skokovito narašča, s tem pa se postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila v mednarodnih odnosihJanuarja lani je v enem svojih govorov kitajski partijski in državni voditelj Xi Jinping pripomnil, da sodobni svet pretresajo globinske spremembe, spričo česar se zdi mednarodni položaj naravnost kaotičen. Predsedniku Xiju seveda lahko samo pritrdimo – v zadnjih nekaj letih se je, na primer, pokazalo, da ameriška liberalna demokracija ni tako trdna, kakor smo si mislili v drugi polovici 20. stoletja; da ruska moč ni tako brezzoba, kakor smo si mislili po padcu berlinskega zidu; da bosta računalniška revolucija in globalno segrevanje še bolj, kakor smo si kadarkoli mislili, spremenila pogoje za človeka dostojno življenje na vseh celinah. Seveda pa v ta niz sprememb, ki so zamajale naše razumevanje sveta, spremenila naša pričakovanja glede prihodnosti in vnesla obilo negotovosti v mednarodne odnose, lahko ali celo moramo prišteti še en dejavnik – vsestranski vzpon Ljudske republike Kitajske. Gospodarska in vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj trideset let nezadržno naraščata, s tem pa se, jasno, z vse večjo ostrino postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila? Kaj pravzaprav hoče doseči? Kako si predstavlja idealno urejene meddržavne odnose v 21. stoletju in kje v kontekstu te ureditve navsezadnje vidi samo sebe? To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo dve sinologinji – novinarko in dolgoletno zunanjepolitično dopisnico časopisne hiše Delo, Zorano Baković, ter raziskovalko pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Heleno Motoh.

Kitajska je dežela številnih nasprotij. V velemestih vzhoda je izrazit razvojni preskok, ki ga je Kitajska naredila v zadnjih desetletjih, najbolj nazoren. Tu najsodobnejša infrastruktura zagotavlja visoko kvaliteto bivanja; za tako rekoč vse storitve potrebujete le pametni telefon. Nagel razvoj je prinesel številne globoke spremembe in prioritete družbe se spreminjajo. Vse manj je občudovanja zahoda, ki je bilo še pred nekaj leti skoraj samoumevno, vse manj je tudi pripravljenosti na nekoč običajne celodnevne delovnike. Nova blaginja je prinesla številne nove možnosti za preživljanje prostega časa in predvsem mladi jih ne želijo zamuditi. Medgeneracijski prepad je vse širši. Pomembno mesto pri oblikovanju mnenj ima seveda kitajski splet, kjer igra pomembno vlogo državna cenzura. Seveda pa od naglo rastoče državne blaginje niso imeli vsi enakih koristi. Ločnica med razvitim kitajskim vzhodom in mnogo manj razvitim zahodom je velika. Na Kitajskem je dostop do temeljne družbene infrastrukture, kot sta zdravstvo in šolstvo, povezan s krajem stalnega prebivališča, ki ga nikakor ni preprosto spremeniti. Pritisk na ključna velemesta, kjer so najboljše institucije, je izreden, konkurenca prav tako. In številnim se visoka življenjska in karierna pričakovanja ne uresničijo. Nekaterim dejavnikom, ki oblikujejo kitajsko družbo danes, smo se posvetili v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali trije sinologi: doc. dr. Maja Veselič, predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; Luka Golež, ki že 7 let živi in študira v Pekingu; Nika Zobec, ki že 8 let živi in dela v Šanghaju.Od visokotehnoloških velemest, kjer se vse opravi prek pametnega telefona, do izrazitih razlik v življenjskih priložnostih, ki jih imajo prebivalci z različnih koncev Kitajske.Kitajska je dežela številnih nasprotij. V velemestih vzhoda je izrazit razvojni preskok, ki ga je Kitajska naredila v zadnjih desetletjih, najbolj nazoren. Tu najsodobnejša infrastruktura zagotavlja visoko kvaliteto bivanja; za tako rekoč vse storitve potrebujete le pametni telefon. Nagel razvoj je prinesel  številne globoke spremembe in prioritete družbe se spreminjajo. Vse manj je občudovanja zahoda, ki je bilo še pred nekaj leti skoraj samoumevno, vse manj je tudi pripravljenosti na nekoč običajne celodnevne delovnike. Nova blaginja je prinesla številne nove možnosti za preživljanje prostega časa in predvsem mladi jih ne želijo zamuditi. Medgeneracijski prepad je vse širši. Pomembno mesto pri oblikovanju mnenj ima seveda kitajski splet, kjer igra pomembno vlogo državna cenzura. Seveda pa od naglo rastoče državne blaginje niso imeli vsi enakih koristi. Ločnica med razvitim kitajskim vzhodom in mnogo manj razvitim zahodom je velika. Na Kitajskem je dostop do temeljne družbene infrastrukture, kot sta zdravstvo in šolstvo, povezan s krajem stalnega prebivališča, ki ga nikakor ni preprosto spremeniti. Pritisk na ključna velemesta, kjer so najboljše institucije, je izreden, konkurenca prav tako. In številnim se visoka življenjska in karierna pričakovanja ne uresničijo. Nekaterim dejavnikom, ki oblikujejo kitajsko družbo danes, smo se posvetili v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali trije sinologi: doc. dr. Maja Veselič, predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; Luka Golež, ki že 7 let živi in študira v Pekingu; Nika Zobec, ki že 8 let živi in dela v Šanghaju.

Zadnji dve leti so se pri razlagi epidemije, covida in cepljenja izpostavili tudi trije sogovorniki tokratne Intelekte. To so: imunolog Alojz Ihan, infektolog Andrej Trampuž in sintezni biolog Roman Jerala. Ali ima cepljenje proti covidu še smisel? Kako večkratno cepljenje vpliva na delovanje imunskega sistema? Ali iz pandemije res že prehajamo v epidemijo? Za odgovore je Iztok Konc poklical v Ljubljano na Medicinsko fakulteto, v Berlin na Kliniko Charite in v Ljubljano na Kemijski inštitut. Kakšna so njihova pojasnila in razlage? Foto: BoBo, ATAli ima cepljenje proti covidu danes še smisel? Da!Zadnji dve leti so o epidemiji, covidu in cepljenju govorili tudi trije sogovorniki tokratne Intelekte. To so imunolog Alojz Ihan, infektolog Andrej Trampuž in sintezni biolog Roman Jerala. Ali ima cepljenje proti covidu še smisel? Kako večkratno cepljenje vpliva na delovanje imunskega sistema? Ali iz pandemije res že prehajamo v epidemijo? Za odgovore je Iztok Konc poklical v Ljubljano na Medicinsko fakulteto, v Berlin na Kliniko Charite in v Ljubljano na Kemijski inštitut. Kakšna so njihova pojasnila in razlage?

Naj gre za oskarje ali kresnike, za Nobelove ali Prešernove nagrade, zdi se, da zadnje čase malodane vsaka podelitev priznanj za vrhunske umetnostne dosežke buri duhove in spodbuja neskončna prerekanja na svetovnih oziroma domačih družbenih omrežjih. Najprej so tu seveda vsi tisti, ki se kratko malo ne morejo sprijazniti, da njihov favorit ni bil ustrezno počaščen. V očeh nekaterih drugih nagrade vse prelahko in prepogosto služijo reprodukciji in utrjevanju krivičnih družbenih razmerij, spričo česar pravzaprav izdajajo emancipatorni značaj sleherne resnične umetnosti. Tretji, nasprotno, menijo, da aktivistično razpoloženi žiranti umetnost izdajajo tako, da pri presojanju bolj kakor čisto estetskim kriterijem sledijo svetovno-nazorski všečnosti umetnikov in umetnic. No, spet četrti pa so prepričani, da bi se bilo vsem tem prepirom mogoče izogniti, ko bi polje umetnosti v celoti prepustili trgu, ki naj s stvarnimi podatki o prodajnem uspehu te ali one umetnine pokaže, kje natanko nastajajo presežki – kakor da še nikoli niso slišali za Van Gogha ali Kafko torej. Vtis je, skratka, da se ob vprašanju umetnostnih nagrad razkrivajo številni ideološki antagonizmi, ki – tako na globalni kakor lokalni ravni – prečijo sodobno družbo. Prav zato smo si institucijo umetnostnih nagrad skušali pobliže ogledati v toktratni Intelekti ter brez jeze ali vneme pretehtati, komu vse naj bi nagrade pravzaprav služile in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so tovrstna priznanja zares na ravni svoje naloge. Pri tem so nam pomagali naši gostje: zvočna umetnica in kritičarka, Ida Hiršenfelder, pa odgovorna urednica tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars, Ingrid Kovač Brus, potem režiser in direktor Prešernovega gledališča Kranj, Jure Novak, ter dr. Samo Rugelj, odgovorni urednik knjižne revije Bukla in založbe UmCo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: geralt (Pixabay)Priznanja za vrhunske dosežke v polju umetnosti lahko pomagajao ustvarjalcem, javnosti in trgu. Zakaj se torej o njih tako pogosto prerekamo?Naj gre za oskarje ali kresnike, za Nobelove ali Prešernove nagrade, zdi se, da zadnje čase malodane vsaka podelitev priznanj za vrhunske umetnostne dosežke buri duhove in spodbuja neskončna prerekanja na svetovnih oziroma domačih družbenih omrežjih. Najprej so tu seveda vsi tisti, ki se kratko malo ne morejo sprijazniti, da njihov favorit ni bil ustrezno počaščen. V očeh nekaterih drugih nagrade vse prelahko in prepogosto služijo reprodukciji in utrjevanju krivičnih družbenih razmerij, spričo česar pravzaprav izdajajo emancipatorni značaj sleherne resnične umetnosti. Tretji, nasprotno, menijo, da aktivistično razpoloženi žiranti umetnost izdajajo tako, da pri presojanju bolj kakor čisto estetskim kriterijem sledijo svetovno-nazorski všečnosti umetnikov in umetnic. No, spet četrti pa so prepričani, da bi se bilo vsem tem prepirom mogoče izogniti, ko bi polje umetnosti v celoti prepustili trgu, ki naj s stvarnimi podatki o prodajnem uspehu te ali one umetnine pokaže, kje natanko nastajajo presežki – kakor da še nikoli niso slišali za Van Gogha ali Kafko torej. Vtis je, skratka, da se ob vprašanju umetnostnih nagrad razkrivajo številni ideološki antagonizmi, ki – tako na globalni kakor lokalni ravni – prečijo sodobno družbo. Prav zato si institucijo umetnostnih nagrad skušamo pobliže ogledati v toktratni Intelekti ter brez jeze ali vneme pretehtati, komu vse naj bi nagrade pravzaprav služile in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so tovrstna priznanja zares na ravni svoje naloge. Pri tem nam pomagajo naši gostje: zvočna umetnica in kritičarka, Ida Hiršenfelder, pa odgovorna urednica tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars, Ingrid Kovač Brus, potem režiser in direktor Prešernovega gledališča Kranj, Jure Novak, ter dr. Samo Rugelj, odgovorni urednik knjižne revije Bukla in založbe UmCo.

Mladi, rojeni med letoma 1995 in 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. A njihove vrednote, navade, pričakovanja in znanja se razlikujejo od prejšnjih generacij. Po večini so še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. Odraščali so s sodobno tehnologijo in internetom ter v času svetovne gospodarske krize, kako je to vplivalo nanje? In kako se jim bo moral prilagoditi tudi trg dela? Več v Intelekti.Kdo so "zoomerji", kaj prinašajo na trg dela in kakšno vlogo imajo/bodo imeli v družbi? Mladi, rojeni med letoma 1995 in 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. A njihove vrednote, navade, pričakovanja in znanja se razlikujejo od prejšnjih generacij. Po baby boom generaciji, ki je prisegala na izobrazbo in trdo delo, po dokaj črnogledi generaciji X, ki daje poudarek kakovostnemu zasebnemu življenju, po vase usmerjenih in sposobnih milenijcih, prihajajo zdaj v ospredje predstavniki generacije Z. Mladi, rojeni v drugi polovici 90'ih let pa tja do leta 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. Odraščali so s sodobno tehnologijo in internetom ter v času svetovne gospodarske krize. Čeprav se ne moremo izogniti določeni stopnji posploševanja, pa je poznavanje generacij, s katerimi imamo ali pa bomo imeli opravka kot učitelji, delodajalci, ponudniki blaga in storitev, sodelavci, vodje, odločevalci, ključno. Kakšne vrednote imajo pripadniki generacije Z? V katerih znanjih prekašajo vse prejšnje? Kako delujejo v delovnem okolju in kaj pričakujejo od delodajalcev? Smo kot družba pripravljeni na generacijo Z, ki je najštevilčnejša generacija na svetu? O tem z gostjami Intelekte, to so: sociologinja doc. dr. Andreja Živoder s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Alenka Kraljič, psihologinja in direktorica operativnega poslovanja v kadrovskem podjetju Trenkwalder, in Damjana Ocvirk, direktorica prodaje v podjetju Trenkwalder.

Ženske zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, hkrati pa so ogrožene tudi zaradi svoje seksualne in reproduktivne vloge, s čimer je povezan velik del bremena bolezni žensk. Slovenija je ena redkih držav na svetu, kjer imajo ženske prosto dostopnost do specialistk in specialistov ginekologije in porodništva na primarnem nivoju. Svojo osebno ginekologinjo ali ginekologa si lahko izbere dekle že, ko dopolni 13 let. Prvi preventivni pregled brisa na materničnem vratu imajo pri 20. Profesorica doktorica Vesna Leskošek: "To, da imamo lahko redne preglede, ki preprečujejo razvoj rakavih obolenj, ki takoj zaznajo vnetja in ostale bolezni, ki nam pomagajo pri tem, da spolnost uživamo in ne samo nudimo, je strašansko pomembno, da lahko funkcioniramo v družbi." Sistem je danes v slabem stanju, ginekologinj in giniekologov je že zdaj premalo, prihaja val upokojitev. Glede na sklep Razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo so glavarinski normativi 4000 opredeljenih žensk na en program. Kot pojasnjuje ginekologinja in vodja delovne skupine za pripravo strategije na področju ginekologije in porodništva pri zdravniški zbornici Slovenije Mojca Grebenc, večina ginekoloških timov normative presega, saj je povprečje pacientk na program 4600: "V tistih ambulantah, ki so bolj približane tem normativom, je boljša dostopnost za pacientke. Višja kot je glavarina, slabša je dostopnost." Na Hrvašem, kjer so imeli podoben sistem, je stanje precej slabše. Na dalmatinskih otokih ordinacij sploh ni, na celini pa vse več žensk obiskuje zasebne ordinacije, čeprav zavarovalnica krije celotno zdravstveno oskrbo žensk. Razen splava, ki je plačljiv. Dostopnost pa krni še pravica zdravstvenih delavk in delavcev do ugovora vesti. Ta obstaja od leta 2003, v primeru splava jo uveljavlja že polovica vseh ginekologov in ginekologinj, razlaga ustanoviteljica in urednica portala reci.hr Renata Ivanović: "Obstajajo bolnišnice, v katerih ženske ne morejo opraviti splava, saj se celotno zdravstveno osebje sklicuje na ugovor vesti. Tega lahko, in nekateri tudi ga uveljavljajo, pri postopkih medicinske umetne oploditve. Obstajajo tendence, da bi pravico do sklicevanja na ugovor vesti imeli tudi farmacevti. Se je že zgodilo, da farmacevt zaradi ugovora vesti ni želel izdati predpisane hormonske kontracepcije." Poleg sistemskega nižanja standardov za zagotavljanje seksualnega in reproduktivnega zdravja žensk, je problem tudi ozaveščanje in izobraževanje. Polarizacijo in nasprotujoča mnenja lahko vidimo na vseh področjih – tudi na področju ginekologije se širijo prepričanja o tem, da je kemija slaba, narava pa dobra. Ginekologinja, porodničarka, sociologinja in seksologinja doktorica Gabrijela Simetinger: "Ženske bi želele z naravnimi metodami uravnavati rojstva, tudi partnerji jim to svetujejo: Saj ne rabiš te kemije jesti, zakaj bi se mučila s tem." Ne zavedamo se več, da bi bile usode številnih žensk brez njih povsem drugačne, poudarja upokojena ginekologinja doktorica Mateja Kožuh Novak: "Zato je zelo važno, da pridejo vse ženske zraven. Ker tiste, ki ne grejo, ki si ne upajo ali pa se bojijo, da ne bodo mogle plačati, tudi umrejo." V tokratni oddaji bomo zato spomnili na dosežke sistemskega in celovitega zdravstvenega varstva žensk.Za ustrezno ginekološko obravnavo vseh žensk bi potrebovali 50 ginekoloških ekip večŽenske zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, hkrati pa so ogrožene tudi zaradi svoje seksualne in reproduktivne vloge, s čimer je povezan velik del bremena bolezni žensk. Slovenija je ena redkih držav na svetu, v kateri imajo ženske prosto dostopnost do specialistk in specialistov ginekologije in porodništva na primarni ravni. Svojo osebno ginekologinjo ali ginekologa si lahko izbere že dekle, ko dopolni 13 let. Prvi preventivni pregled imajo lahko pri 20. Profesorica doktorica Vesna Leskošek: "To, da imamo lahko redne preglede, ki preprečujejo razvoj rakavih obolenj, ki takoj zaznajo vnetja in preostale bolezni, ki nam pomagajo pri tem, da spolnost uživamo in ne samo ponujamo, je strašansko pomembno, da lahko funkcioniramo v družbi." Sistem je danes v slabem stanju, ginekologinj in giniekologov je že zdaj premalo, prihaja val upokojitev. Glede na sklep Razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo so glavarinski normativi 4000 opredeljenih žensk na en program. Kot pojasnjuje ginekologinja in vodja delovne skupine za pripravo strategije na področju ginekologije in porodništva pri zdravniški zbornici Slovenije Mojca Grebenc, večina ginekoloških timov normative presega, saj je povprečje pacientk na program 4600: "Tiste ambulante, ki so bolj približane tem normativom, imajo boljšo dostopnost za pacientke. Višja ko je glavarina, slabša je dostopnost." Na Hrvašem, kjer so imeli podoben sistem, je stanje še slabše. Na dalmatinskih otokih ordinacij sploh ni, na celini pa vse več žensk obiskuje zasebne ordinacije, čeprav zavarovalnica krije celotno zdravstveno oskrbo žensk. Razen splava, ki je plačljiv. Dostopnost pa krni še pravica zdravstvenih delavk in delavcev do ugovora vesti. Ta obstaja od leta 2003, v primeru splava jo uveljavlja že polovica vseh ginekologov, razlaga ustanoviteljica in urednica portala reci.hr Renata Ivanović: "Obstajajo bolnišnice, v katerih ženske ne morejo opraviti splava, saj se celotno zdravstveno osebje sklicuje na ugovor vesti, ki ga lahko uveljavljajo, in nekateri tudi ga, pri postopkih medicinske umetne oploditve. Obstajajo tendence, da bi pravico do sklicevanja na ugovor vesti imeli tudi farmacevti. Se je že zgodilo, da farmacevt zaradi ugovora vesti ni želel izdati predpisane hormonske kontracepcije." Poleg sistemskega nižanja standardov za zagotavljanje seksualnega in reproduktivnega zdravja žensk sta problem tudi ozaveščanje in izobraževanje. Polarizacijo in nasprotujoča si mnenja lahko vidimo na vseh področjih – tudi na področju ginekologije se širijo prepričanja o tem, da je kemija slaba, narava pa dobra. Ginekologinja, porodničarka, sociologinja in seksologinja doktorica Gabrijela Simetinger: "Ženske bi želele z naravnimi metodami uravnavati rojstva, tudi partnerji jim to svetujejo: Saj ti ni treba jesti te kemije, zakaj bi se mučila s tem." Ne zavedamo se več, da bi bile usode številnih žensk brez njih povsem drugačne, poudarja upokojena ginekologinja doktorica Mateja Kožuh Novak: "Zato je zelo pomembno, da pridejo vse ženske zraven. Ker tiste, ki ne grejo, ki si ne upajo ali pa se bojijo, da ne bodo mogle plačati, tudi umrejo." V tokratni oddaji bomo zato spomnili na dosežke sistemskega in celovitega zdravstvenega varstva žensk.

Leto 2021 je bilo v marsičem podobno letu poprej, koronavirus je še vedno med nami, izteka se že drugo leto odkar živimo z omejitvami, za katere smo upali, da bodo začasne, marsikaj kar se nam je še včeraj zdelo nepredstavljivo, je danes samoumevno in ko se oziramo nazaj ugotavljamo, da t.i. nova normalnost na žalost ni prinesla dosti spodbudnega. V naših Intelektah, tudi letos jih je bilo več kot petdeset, smo poskušali aktualno dogajanje umestiti v širši kontekst in misliti vse tisto, kar morda ni očitno na prvi pogled, a močno kroji našo realnost. V letošnji zadnji Intelekti smo zbrali nekaj oddaj, katerih teme so bistveno zaznamovale leto 2021. Od širše problematike povezane z epidemijo, situacije na intenzivnih covid oddelkih, položaja najšibkejših v družbi, povečanega javnega dolga, vzpona sovražnosti in nasilja, pa vse do analiz dogajanj daleč onkraj naših meja in tematiziranja novih tehnologij, prednosti ter pasti njihove rabe.Leto 2021 skozi prizmo IntelekteLeto 2021 je bilo v marsičem podobno letu poprej, koronavirus je še vedno med nami, izteka se že drugo leto odkar živimo z omejitvami, za katere smo upali, da bodo začasne, zdi se, da je svet še bolj polariziran kot je bil, marsikaj, kar se nam je še včeraj zdelo nepredstavljivo, je danes samoumevno in ko se oziramo nazaj ugotavljamo, da t.i. nova normalnost na žalost ni prinesla veliko spodbudnega. V naših Intelektah, tudi letos jih je bilo več kot petdeset, smo poskušali kompleksno aktualno dogajanje umestiti v širši kontekst in misliti vse tisto, kar morda ni očitno na prvi pogled, a močno kroji našo realnost. V letošnji zadnji Intelekti smo zbrali nekaj oddaj, katerih teme so bistveno zaznamovale leto 2021. Od širše problematike povezane z epidemijo, skrb vzbujajoče situacije na intenzivnih covid oddelkih, položaja otrok, mladih ter najšibkejših članov naše družbe, problema povečanega javnega dolga, vzpona sovražnosti in nasilja, pa vse do analiz dogajanj daleč onkraj naših meja, na Japonskem in v Veliki Britaniji in tematiziranja prednosti ter pasti rabe novih tehnologij, smo zbrali v zadnji letošnji oddaji Intelekta.

Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo tako rekoč ne ukvarjamo resno, občasno strašenje z dviganjem cen pa se je uporabljalo bolj ali manj le kot ideološko motiviran argument proti trošenju države v gospodarskih krizah, se zdi, da so danes strahovi pred inflacijo vendarle nekoliko bolj upravičeni. Četudi ta za zdaj še ni tako zelo visoka – v Sloveniji je denimo novembra dosegla dobre štiri in pol odstotke, kar je še vedno manj kot v času pregrevanja gospodarstva pred finančno gospodarsko krizo dobro desetletje nazaj – se namreč v evroobmočju medletna inflacija dviga že proti 5 odstotkom, v Združenih državah pa skoraj 7 odstotna rast cen v zadnjih dvanajstih mesecih predstavlja celo najvišjo letno rast inflacije od leta 1982. Čeprav o inflaciji kot enem najpomembnejših in tudi politično najbolj občutljivih ekonomskih kazalcev danes tako ponovno veliko govorimo, pa le redko skušamo resnično razumeti kompleksnost tega pojava. V tokratni Intelekti bomo zato skušali v grobem osvetlili, kaj inflacija sploh je, kako nastane oziroma je nastajala skozi zgodovino, kateri ekonomski, geopolitični in družbeni premiki so botrovali temu, da je bila v preteklih desetletjih v razvitem svetu tako nizka in v kakšni situaciji smo se v tem oziru znašli danes, pa tudi na kateri točki ta sicer v tržnih gospodarstvih vedno prisoten pojav sploh postane problematičen in kako ga je mogoče reševati. Pri tem nam bodo pomagali profesor na ljubljanski Ekonomske fakulteti dr. Bogomir Kovač, strokovni sodelavec na isti visokošolski ustanovi Igor Feketija in analitik na Gospodarski zbornici Slovenije Bojan Ivanc. Oddajo je pripravila Alja Zore.Na inflacijo lahko vpliva vse od pretrganih dobavnih verig, kartelnih dogovorov naftnih držav in devalvacije valute pa do investicij v gospodarstvo, naših ekonomskih pričakovanj in višanja plač delavcev na KitajskemPo tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo tako rekoč ne ukvarjamo resno, občasno strašenje z dviganjem cen pa se je uporabljalo bolj ali manj le kot ideološko motiviran argument proti trošenju države v gospodarskih krizah, se zdi, da so danes strahovi pred inflacijo vendarle nekoliko bolj upravičeni. Četudi ta za zdaj še ni tako zelo visoka – v Sloveniji je denimo novembra dosegla dobre štiri in pol odstotke, kar je še vedno manj kot v času pregrevanja gospodarstva pred finančno gospodarsko krizo dobro desetletje nazaj – se namreč v evroobmočju medletna inflacija dviga že proti 5 odstotkom, v Združenih državah pa skoraj 7 odstotna rast cen v zadnjih dvanajstih mesecih predstavlja celo najvišjo letno rast inflacije od leta 1982. Čeprav o inflaciji kot enem najpomembnejših in tudi politično najbolj občutljivih ekonomskih kazalcev danes tako ponovno veliko govorimo, pa le redko skušamo resnično razumeti kompleksnost tega pojava. V tokratni Intelekti bomo zato skušali v grobem osvetlili, kaj inflacija sploh je, kako nastane oziroma je nastajala skozi zgodovino, kateri ekonomski, geopolitični in družbeni premiki so botrovali temu, da je bila v preteklih desetletjih v razvitem svetu tako nizka in v kakšni situaciji smo se v tem oziru znašli danes, pa tudi na kateri točki ta sicer v tržnih gospodarstvih vedno prisoten pojav sploh postane problematičen in kako ga je mogoče reševati. Pri tem nam bodo pomagali profesor na ljubljanski Ekonomske fakulteti dr. Bogomir Kovač, strokovni sodelavec na isti visokošolski ustanovi Igor Feketija in analitik na Gospodarski zbornici Slovenije Bojan Ivanc.

Kar nekaj videov, izzivov trendov je omejeno na svet družbenih omrežij, na vsake toliko časa – čeprav občutek je, da vedno pogosteje – pa v medije in tako do širše javnosti pridejo izzivi, ki predstavljajo bolj kot človeško kreativnost človeško neumnost. Žal se nekateri izzivi končajo tudi s poškodbami in celo smrtjo. Kaj nas žene, da se lotevamo teh izzivov na družbenih omrežjih? »Stavim, da si ne upaš narediti tega….« Če so nas včasih prijatelji in znanci tako izzvali, da smo se lotili nekega izziva – tudi nevarnega, neumnega, nespametnega – vstavi poljubni pridevnik – danes takšno vprašanje niti ni potrebno. Namreč, številni dražljaji, ki smo jim izpostavljeni na družbenih omrežjih, nas kar sami prepričajo, da je izziv, ki si ga ogledujemo na naših zaslonih, vreden posnemanja. Še posebej priljubljeno vlogo tu igra družbeno omrežje tiktok, kjer so videi pravzaprav glavni način komuniciranja. Spomnimo, v Sloveniji smo poleti lahko zasledili, kako so mladoletniki v Dekanih konec šolskega leta proslavili z izjemno nevarnim izzivom oziroma početjem: med približevanjem vlaka so skakali na železniške tire. Predstavniki različnih institucij – policisti, gasilci, zdravniki – predvsem v tujini, kjer je teh nevarnih početij na vižo »vse za dober tiktok video« precej več, opozarjajo, naj si ljudje vendarle poiščejo drugačen način zabave. Tak, ki potencialno ne vodi v hujše poškodbe ali celo smrt. V današnji Intelekti se sprašujemo, ali smo postali družba TikTok izzivov? Smo postali družba TikTok izzivov? Kar nekaj videov, izzivov trendov je omejeno na svet družbenih omrežij, na vsake toliko časa – čeprav občutek je, da vedno pogosteje – pa v medije in tako do širše javnosti pridejo izzivi, ki predstavljajo bolj kot človeško kreativnost človeško neumnost. Žal se nekateri izzivi končajo tudi s poškodbami in celo smrtjo. Kaj nas žene, da se lotevamo teh izzivov na družbenih omrežjih? »Stavim, da si ne upaš narediti tega….« Če so nas včasih prijatelji in znanci tako izzvali, da smo se lotili nekega izziva – tudi nevarnega, neumnega, nespametnega – vstavi poljubni pridevnik – danes takšno vprašanje niti ni potrebno. Namreč, številni dražljaji, ki smo jim izpostavljeni na družbenih omrežjih, nas kar sami prepričajo, da je izziv, ki si ga ogledujemo na naših zaslonih, vreden posnemanja. Še posebej priljubljeno vlogo tu igra družbeno omrežje tiktok, kjer so videi pravzaprav glavni način komuniciranja. Spomnimo, v Sloveniji smo poleti lahko zasledili, kako so mladoletniki v Dekanih konec šolskega leta proslavili z izjemno nevarnim izzivom oziroma početjem: med približevanjem vlaka so skakali na železniške tire. Predstavniki različnih institucij – policisti, gasilci, zdravniki – predvsem v tujini, kjer je teh nevarnih početij na vižo »vse za dober tiktok video« precej več, opozarjajo, naj si ljudje vendarle poiščejo drugačen način zabave. Tak, ki potencialno ne vodi v hujše poškodbe ali celo smrt. V današnji Intelekti se sprašujemo, ali smo postali družba TikTok izzivov? Sogovorniki so:-Antropolog Dan Podjed z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU-Samostojna strokovnjakinja za družbena omrežja in svetovalka za digitalno komunikacijo Tamara Langus-Ter psihologinja Špela Reš in socialni pedagog Rok Gumzej, oba svetovalca na LogOut-u, Centru pomoči pri čezmerni rabi interneta.

Glavno mesto Slovenije je zaradi del Jožeta Plečnika urbanistična in arhitekturna celostna umetnina. Je eno redkih mest na svetu, ki so tako temeljito zaznamovana z delom enega samega arhitekta. Vse to in še več so očitno prepoznali v Odboru za svetovno dediščino Unesca, saj so letošnjega julija izbrana dela mojstra Plečnika v Ljubljani vpisali na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Kar je seveda zgodovinski dosežek za Slovenijo in izjemno, novo priznanje svetovne javnosti. O tem, kaj to priznanje zares govori o mojstrovem delu in življenju, o tem, da je prejšnji mesec izšel avtorski strip "Plečnik in pika", o aktualni razstavi "Prostorski koncepti Plečnikovih prenov" (mojster arhitekt se je namreč tenkočutno in zelo samosvoje posvečal prenovam starejših stavb) in o uvodu v razstav ter dogodkov polno Plečnikovo leto 2022, saj 23. januarja obeležujemo 150-letnico arhitektovega rojstva, o vsem tem v tokratni Intelekti z gosti strokovnjaki, poznavalci Plečnikovega dela in življenja. Z nami bodo: Ana Porok, umetnostna zgodovinarka, ki je zaposlena kot muzejska svetovalka v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML), odgovorna kustosinja za Plečnikovo hišo, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino in vodjo kustodiatov v Mestnem muzeju Ljubljana, tudi soavtor stripa o Plečniku ter Tomaž Štoka, umetnostni zgodovinar, sodelavec Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer je koordiniral projekt vpisa Plečnikovih del na UNESCOv seznam. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič O mojstru Jožetu Plečniku - naši svetovni dediščiniGlavno mesto Slovenije je zaradi del Jožeta Plečnika urbanistična in arhitekturna celostna umetnina. Je eno redkih mest na svetu, ki so tako temeljito zaznamovana z delom enega samega arhitekta. Vse to in še več so očitno prepoznali v Odboru za svetovno dediščino Unesca, saj so letošnjega julija izbrana dela mojstra Plečnika v Ljubljani vpisali na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Kar je seveda zgodovinski dosežek za Slovenijo in izjemno, novo priznanje svetovne javnosti. O tem, kaj to priznanje zares govori o mojstrovem delu in življenju, o tem, da je prejšnji mesec izšel avtorski strip "Plečnik in pika", o aktualni razstavi "Prostorski koncepti Plečnikovih prenov" (mojster arhitekt se je namreč tenkočutno in zelo samosvoje posvečal prenovam starejših stavb) in o uvodu v razstav ter dogodkov polno Plečnikovo leto 2022, saj 23. januarja obeležujemo 150-letnico arhitektovega rojstva, o vsem tem v tokratni Intelekti z gosti strokovnjaki, poznavalci Plečnikovega dela in življenja. Z nami bodo: Ana Porok, umetnostna zgodovinarka, ki je zaposlena kot muzejska svetovalka v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML), odgovorna kustosinja za Plečnikovo hišo, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino in vodjo kustodiatov v Mestnem muzeju Ljubljana, tudi soavtor stripa o Plečniku ter Tomaž Štoka, umetnostni zgodovinar, sodelavec Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer je koordiniral projekt vpisa Plečnikovih del na UNESCOv seznam.

V Sloveniji je covid prebolelo že več kot 374.000 prebivalk in prebivalcev. Velika večina asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, 18.000 pa jih je potrebovalo zdravljenje v bolnišnici. S kakšnimi posledicami živijo prebolevniki? Koliko časa so zaščiteni pred ponovno okužbo? Kaj povedo meritve protiteles? Ali se nova varianta koronavirusa – omikron – res lahko izogne tudi imunskemu sistemu prebolevnikov? Na nekatera vprašanja lahko s podatki in številkami odgovorijo strokovnjaki, o drugih nam govorijo izkušnje prebolevnikov samih. V Intelekti smo dali besedo obojim. Sodelujejo: družinski zdravnik in biolog dr. Luka Kristanc iz Zdravstvenega doma v Kranju in infektolog dr. Janez Tomažič iz Infekcijske klinike v Ljubljani. Da povedo svojo zgodbo smo prosili tudi štiri prebolevnice. V pogovor so privolile gospe: Maca Maček iz Ljubljane, Marjeta Rebernak in Ivana Simonič iz Maribora. Z nami bo tudi novinarka, urednica in publicistka Darja Korez Korenčan iz Ljubljane. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Covid-19 SledilnikOd znakov blagega prehlada do mesece trajajočih simptomov dolgega covidaV Sloveniji je covid prebolelo že več kot 370.000 prebivalk in prebivalcev (29.11.2021). Velika večina asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, 18.000 pa jih je potrebovalo zdravljenje v bolnišnici. S kakšnimi posledicami živijo prebolevniki? Koliko časa so zaščiteni pred vnovično okužbo? Kaj povedo meritve protiteles? Ali se nova različica koronavirusa omikron res lahko izogne tudi imunskemu sistemu prebolevnikov? Na nekatera vprašanja lahko s podatki in številkami odgovorijo strokovnjaki, o drugih nam govorijo izkušnje prebolevnikov samih. V Intelekti smo dali besedo obojim. Sodelujejo: družinski zdravnik in biolog doc. dr. Luka Kristanc iz Zdravstvenega doma v Kranju in infektolog prof. dr. Janez Tomažič iz Infekcijske klinike v Ljubljani. Štiri prebolevnice smo prosili, da bi nam zaupale svojo zgosdbo. V pogovor so privolile gospe: Maca Maček iz Ljubljane, Marjeta Rebernak in Ivana Simonič iz Maribora. Z nami bo tudi novinarka, urednica in publicistka Darja Korez Korenčan iz Ljubljane. Po podatkih Covid-19 Sledilnika smo v Sloveniji od začetka epidemije marca 2020 potrdili 420.000 primerov okužb z novim koronavirusom (v skupno število so všteti tisti, ki so koronavirusno bolezen že preboleli, tisti z aktivno okužbo in umrli). Velika večina obolelih je covid prebolela asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, ki niso zahtevali hospitalizacije. Od začetka epidemije je bilo v bolnišnice sprejetih 24.000 bolnic in bolnikov s koronavirusno boleznijo (v skupno število so vključeni tisti, ki so jih iz že odpustili domov, trenutno hospitalizirani in umrli); 3800 jih je potrebovalo zdravljenje na intenzivnem oddelku (29. 11. 2021).

Slovenija je med članicami evropske unije edina država, ki je v preteklem letu nazadovala na področju zagotavljanja enakosti spolov. To ugotavlja evropski inštitut za enakost spolov, ki je tako kot lani tudi letos najvišje uvrstil skandinavske države. V zadnjem letu se je pri nas drastično povečalo tudi družinsko nasilje, število umorov žensk je naraslo za kar 50 odstotkov. Tudi upravljanje z epidemijo je pustilo posledice. Ker so po nekaterih raziskavah ženske nase prevzele nesorazmerno večji delež neplačanega skrbstvenega dela, prehajale na polovični delovni čas, ostajale doma in šolale otroke, se je poslabšal tudi njihov ekonomski položaj, mnoge so zaradi epidemije pristale pod pragom revščine. Dogajanje pa zaokrožajo tudi politike in porast družbeno civilnih gibanj, ki težijo k vračanju tradicionalnih vrednot in enakosti spolov nasprotujejo. Omenjeno evropsko poročilo EIGE pa opozarja tudi na segregacijo na področju dela in izobraževanja v Sloveniji. O vsem tem je tekla beseda v Intelekti. Tokratni gostje: prof. dr. Milica Antić Gaber, dr. Jasna Podreka in prof. dr. Roman Kuhar.Pogovor o tem, zakaj smo na področju zagotavljanja enakosti spolov nazadovali, kakšne so posledice in kako je nasprotovanje enakosti povezano z nasiljemSlovenija je med članicami evropske unije edina država, ki je v preteklem letu nazadovala na področju zagotavljanja enakosti spolov. To ugotavlja evropski inštitut za enakost spolov (EIGE), ki je tako kot lani tudi letos najvišje uvrstil skandinavske države. V zadnjem letu se je pri nas drastično povečalo tudi družinsko nasilje, število umorov žensk je naraslo za kar 50 odstotkov. Tudi upravljanje z epidemijo je pustilo posledice. Ker so po nekaterih raziskavah ženske nase prevzele nesorazmerno večji delež neplačanega skrbstvenega dela, prehajale na polovični delovni čas, ostajale doma in šolale otroke, se je poslabšal tudi njihov ekonomski položaj, mnoge so zaradi prekarnih zaposlitev pristale pod pragom revščine. Dogajanje pa zaokrožajo tudi politike in porast družbeno civilnih gibanj, ki težijo k vračanju tradicionalnih vrednot in enakosti spolov nasprotujejo. Omenjeno evropsko poročilo EIGE pa opozarja tudi na segregacijo na področju dela in izobraževanja v Sloveniji. O vsem tem bo tekla beseda v Intelekti. Tokratni gostje bodo prof. dr. Milica Antić Gaber, dr. Jasna Podreka in prof. dr. Roman Kuhar.

Ko virtualna resničnost sreča tehnologijo veriženja blokov, se odprejo povsem nove možnosti za vrtoglave zaslužke. Tehnologije virtualne in obogatene resničnosti niso nikakršna novost in se razvijajo že kar nekaj časa. A ko je Mark Zuckerberg konec oktobra naznanil, da se bo podjetje Facebook, krovna družba, pod katere okrilje poleg spletne platforme Facebook sodijo tudi Instagram, Whatsapp in Oculus, preimenovalo v Meta in da se bo spletni velikan usmeril v izgradnjo t. i. metaverzuma, ali nemara metavesolja po naše, obsežnega sveta digitalno ustvarjenih resničnosti torej, se je v hipu dvignila prenekatera obrv. Gre tu v prvi vrsti nemara za preusmerjanje pozornosti? Facebook konec koncev še nikoli ni imel tako slabe javne podobe kot v tem trenutku, ko se sooča z nedvoumnimi dokazi o tem, da so upravljanje platforme vedno podrejali dobičkom, čeprav so se odgovorni ob tem povsem jasno zavedali močnih negativnih učinkov obstoječih algoritmov na njihove uporabnike in na družbo kot celoto; še nikoli prej tudi ameriški zakonodajalci niso tako resno razmišljati o vlogi in vplivu tega podjetja in njegovi regulaciji. Novo ime in sveža usmeritev bi morda lahko bila dobrodošla. A kaj pravzaprav pomeni ta napoved gradnje metaverzuma oziroma novih digitalnih resničnosti, v primerjavi s katerimi naj bi naše zdajšnje digitalno življenje, kjer že tako ali tako prebijemo nekoliko preveč svojega časa, povsem zbledelo, če gre glede tega seveda verjeti zanosnim Zuckerbergovim besedam. In kaj pomeni, če bi podjetje, kakšno je Facebook oziroma zdaj Meta, dejansko uspelo v svoji nameri? Kakšna prihodnost se nam obeta za debelim vizirjem VR očal? Ta vprašanja smo skušali osvetliti v tokratni Intelekti, v kateri so o metaverzumih na splošno in Facebookovih aktualnih potezah razmišljali trije poznavalci tega področja: Filip Dobranić z inštituta Danes je nov dan, Lenart Kučić, novinar na portalu Pod črto, in prof. dr. Gregor Petrič s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Foto: PexelKo virtualna resničnost sreča tehnologijo veriženja blokov, se odprejo povsem nove možnosti za vrtoglave zaslužke.Tehnologije virtualne in obogatene resničnosti niso nikakršna novost in se razvijajo že kar nekaj časa. A ko je Mark Zuckerberg konec oktobra naznanil, da se bo podjetje Facebook, krovna družba, pod katere okrilje poleg spletne platforme Facebook sodijo tudi Instagram, Whatsapp in Oculus, preimenovalo v Meta in da se bo spletni velikan usmeril v izgradnjo t. i. metaverzuma, ali nemara metavesolja po naše, obsežnega sveta digitalno ustvarjenih resničnosti torej, se je v hipu dvignila prenekatera obrv. Gre tu v prvi vrsti nemara za preusmerjanje pozornosti? Facebook konec koncev še nikoli ni imel tako slabe javne podobe kot v tem trenutku, ko se sooča z nedvoumnimi dokazi o tem, da so upravljanje platforme vedno podrejali dobičkom, čeprav so se odgovorni ob tem povsem jasno zavedali močnih negativnih učinkov obstoječih algoritmov na njihove uporabnike in na družbo kot celoto; še nikoli prej tudi ameriški zakonodajalci niso tako resno razmišljati o vlogi in vplivu tega podjetja in njegovi regulaciji. Novo ime in sveža usmeritev bi morda lahko bila dobrodošla. A kaj pravzaprav pomeni ta napoved gradnje metaverzuma oziroma novih digitalnih resničnosti, v primerjavi s katerimi naj bi naše zdajšnje digitalno življenje, kjer že tako ali tako prebijemo nekoliko preveč svojega časa, povsem zbledelo, če gre glede tega seveda verjeti zanosnim Zuckerbergovim besedam. In kaj pomeni, če bi podjetje, kakšno je Facebook oziroma zdaj Meta, dejansko uspelo v svoji nameri? Kakšna prihodnost se nam obeta za debelim vizirjem VR očal? Ta vprašanja smo skušali osvetliti v tokratni Intelekti, v kateri so o metaverzumih na splošno in Facebookovih aktualnih potezah razmišljali trije poznavalci tega področja: Filip Dobranić z inštituta Danes je nov dan, Lenart Kučić, novinar na portalu Pod črto, in prof. dr. Gregor Petrič s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

Življenjska zgodba Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki se je rodil pred 200 leti, 11. novembra 1821 v Moskvi, je bila sila razgibana in burna. Zaradi branja prepovedanih knjig je bil, še ne tridesetleten, obsojen na smrt in v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomiloščen, tako da je navsezadnje več let preživel v katorgi, krutem kazenskem taborišču v Sibiriji. Bolehal je za epilepsijo, boril se je z odvisnostjo od iger na srečo, soočiti se je moral s smrtjo najbližjih – hčere, prve žene, starejšega brata. Seveda pa Dostojevski ni zanimiv zaradi preobratov polne življenjske usode, temveč zaradi svojega literarnega opusa. O ducatu njegovih romanov, med katerimi velja posebej omeniti vsaj Zločin in kazen, Idiota, Bese in Brate Karamazove, pa o štirih novelah, šestnajstih kratkih zgodbah in množici drugih literarnih, polliterarnih in publicističnih zapisov so razpravljali vsi od Friedricha Nietzscheja do Sigmunda Freuda, od Virginie Woolf do Jeana-Paula Sartra in nič ne kaže, da v našem stoletju diskusija o idejni sporočilnosti ali literarnem mojstrstvu Dostojevskega kaj zamira. No, po drugi strani pa ne moremo spregledati, da se številni bralke in bralci obotavljamo, ko bi morali poseči po katerem izmed njegovih del– so pač na razmeroma slabem glasu, češ da so zahtevna, zamorjena in kratko malo preobsežna. Zato smo v tokratni, jubileju Dostojevskega posvečeni Intelekti preverjali, o čem veliki ruski pisatelj pravzaprav piše, kako to počne, kaj nam sporoča in, jasno, zakaj bi bilo vendarle dobro, ko bi presegli svojo obotavljivost in se zatopili v branje njegovih del. Pri vsem tem so nam pomagali literarni zgodovinar akad. dr. Janko Kos pa rusist dr. Blaž Podlesnik ter rusistka in prevajalka Dostojevskega dr. Urša Zabukovec. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Vasilij Perov, portret F. M. Dostojevskega, 1872 (Wikipedia, javna last)Ob dvestoletnici njegovega rojstva preverjamo, o čem je veliki ruski umetnik pisal, kako je to počel, kaj nam je hotel sporočiti in zakaj so njegovi romani še vedno aktualniŽivljenjska zgodba Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki se je rodil pred 200 leti, 11. novembra 1821 v Moskvi, je bila sila razgibana in burna. Zaradi branja prepovedanih knjig je bil, še ne tridesetleten, obsojen na smrt in v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomiloščen, tako da je navsezadnje več let preživel v katorgi, krutem kazenskem taborišču v Sibiriji. Bolehal je za epilepsijo, boril se je z odvisnostjo od iger na srečo, soočiti se je moral s smrtjo najbližjih – hčere, prve žene, starejšega brata. Seveda pa Dostojevski ni zanimiv zaradi preobratov polne življenjske usode, temveč zaradi svojega literarnega opusa. O ducatu njegovih romanov, med katerimi velja posebej omeniti vsaj Zločin in kazen, Idiota, Bese in Brate Karamazove, pa o štirih novelah, šestnajstih kratkih zgodbah in množici drugih literarnih, polliterarnih in publicističnih zapisov so razpravljali vsi od Friedricha Nietzscheja do Sigmunda Freuda, od Virginie Woolf do Jeana-Paula Sartra in nič ne kaže, da v našem stoletju diskusija o idejni sporočilnosti ali literarnem mojstrstvu Dostojevskega kaj zamira. No, po drugi strani pa ne moremo spregledati, da se številni bralke in bralci obotavljamo, ko bi morali poseči po katerem izmed njegovih del– so pač na razmeroma slabem glasu, češ da so zahtevna, zamorjena in kratko malo preobsežna. Zato v tokratni, jubileju Dostojevskega posvečeni Intelekti preverjamo, o čem veliki ruski pisatelj pravzaprav piše, kako to počne, kaj nam sporoča in, jasno, zakaj bi bilo vendarle dobro, ko bi presegli svojo obotavljivost in se zatopili v branje njegovih del. Pri vsem tem nam pomagajo literarni zgodovinar akad. dr. Janko Kos pa rusist dr. Blaž Podlesnik ter rusistka in prevajalka Dostojevskega dr. Urša Zabukovec.

Spolne in seksualne identitete so lahko zalo jasne in se ujemajo s prevladujočimi družbeno dominantnimi in poznanimi binarnimi označevalci. Na področju spola tako govorimo o moški in ženski identiteti, na področju seksualnosti pa o heteroseksualni in homoseksualni identiteti, ki vključuje gejevske in lezbične seksualne identitete. Odgovor na vprašanje, kdo smo in kaj nas privlači, pa se lahko skriva zunaj teh binarizmov – takrat govorimo o nebinarnih spolnih in seksualnih idenitetah. O tem v tokratni Intelekti. Spolna fluidnost, aspolnost, aseksualnost, biseksualnost, panseksualnostSpolne in seksualne identitete so lahko zalo jasne in se ujemajo s prevladujočimi družbeno dominantnimi in poznanimi binarnimi označevalci. Na področju spola tako govorimo o moški in ženski identiteti, na področju seksualnosti pa o heteroseksualni in homoseksualni identiteti, ki vključuje gejevske in lezbične seksualne identitete. Odgovor na vprašanje, kdo smo in kaj nas privlači, pa se lahko skriva zunaj teh binarizmov – takrat govorimo o nebinarnih spolnih in seksualnih identitetah. Doktorica Nina Perger je avtorica knjige Razpiranje horizontov možnega – o nebinarnih spolnih in seksualnih identitetah v Sloveniji. Opravila je prvo kvalitativno raziskavo, s katero je raziskovala, kakšno je vsakdanje življenje ljudi z nebinarnimi spolnimi in seksualnimi identitetami v Sloveniji. Binarna strukturiranost sveta in družbe ima namreč zelo konkretne posledice za ljudi, ki se v teh binarnih shemah ne najdejo, saj niso prepoznane ne kot obstoječe kaj šele kot legitimne, pojasnjuje doktorica Perger. O kakšnih identitetah pa pravzaprav govorimo, koliko jih je in kako jih opisati? Pojasnjuje, da gre za zelo heterogene identitete "Gre še za bolj heterogene pomene, načine osmišljanja teh identitet. Osebe svoje identitetne pozicije zunaj binarizma pojmujejo in poimenujejo na različne načine. V kontekstu spola se identificirajo kot aspolne osebe, kar v grobem implicira odsotnost občutka identifikacije s katerim koli spolom, ali pa se s spolom identificirajo na spolno fluiden način. To pomeni, da se njihova spolna ideniteta spreminja v času. V kontekstu seksualnosti so najbolj poznane nebinarne identitete biseksualna, ki implicira privlačnost do različnih spolov, panseksualnost, ki pomeni privlačnost ne glede na spol, do aseksualnosti, ki načeloma pomeni odsotnost občutenja fizične privlačnosti do oseb." Nebinarna konceptualizacija spola je v nekaterih nezahodnih kulturah poznana že dalj časa, na Zahodu pa so se nebinarni označevalci začeli uporabljati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pri nas z zamikom, in sicer v zadnjem desetletju. Spolnih identitet je torej več, ne le moška in ženska. Marsikomu je to težko razumljivo in pravzaprav nepredstavljivo. Vsaj o tem poročajo ljudje, ki nebinarnost živijo. Zakaj nam je o spolu zunaj binarnih okvirov tako težko razmišljati? Doktorica Perger pojasnjuje, da je medikalizacija nenormativnih pojavov tako na področju spola kot na področju seksualnosti le podaljšek prevladujočih družbenih ureditev. Razpiranje horizontov možnega: O nebinarnih spolnih in seksualnih identitetah v Sloveniji Intimni življenjski stili študentk in študentov v Slovenji

Z epidemijo covida se je znatno povečalo zanimanje javnosti za vitamine, še zlasti za vitamin D. Mnogi so prepričani, da lahko prav z njim v prihajajočih tednih in mesecih najbolj učinkovito okrepimo svoj imunski sistem. Kateri vitamini nam še pomagajo v boju proti prehladu, gripi in covidu? Ali se v miligramih ali celo mikrogramih določenega vitamina res skriva sveti gral, ki nas bo obvaroval pred okužbami? Vprašanja o vitaminih smo naslovili na strokovnjake s področja živilske tehnologije, farmacije in biokemije. Sogovorniki Intelekte so: živilska tehnologinja in doktorska študentka na Inštitutu za nutricionistiko Maša Hribar, farmacevt prof. dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo in biokemik prof. dr. Blaž Cigić z Biotehniške fakultete. Pripravlja Iztok Konc. Foto: guvo59/ pixabayProf. Cigić: Jemanje multivitaminskih tablet je benigna praksa, ki je lahko koristnaZ epidemijo covida se je znatno povečalo zanimanje javnosti za vitamine, še zlasti za vitamin D. Številni so prepričani, da lahko prav z njim v prihajajočih tednih in mesecih najbolj učinkovito okrepimo svoj imunski sistem. Kateri vitamini nam še pomagajo v boju proti prehladu, gripi in covidu? Ali se v miligramih ali celo mikrogramih določenega vitamina res skriva sveti gral, ki nas bo obvaroval pred okužbami? Vprašanja o vitaminih smo naslovili na strokovnjake s področja živilske tehnologije, farmacije in biokemije. Sogovorniki Intelekte so živilska tehnologinja in doktorska študentka na Inštitutu za nutricionistiko Maša Hribar, farmacevt prof. dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo in biokemik prof. dr. Blaž Cigić z Biotehniške fakultete. Poznamo 13 vitaminov: vitamin A, osem vitaminov kompleksa B ter vitamine C, D, E in K. Naš organizem jih nujno potrebuje, vendar jih sam ni sposoben sintetizirati. Zato moramo vitamine v telo vnesti s hrano. Dnevne potrebe po njih so zelo različne – od nekaj mikrogramov do skoraj sto miligramov. Vseslovenska raziskava Nutrihealth je razkrila, da nam v zimskih mesecih vitamina D primanjkuje. Med novembrom in aprilom je po podatkih z njim optimalno preskrbljenih manj kot pet odstotkov odraslih prebivalcev Slovenije. Vitamin D ima pomembno vlogo pri razvoju kosti in zob ter pri delovanju imunskega sistema. Je edini vitamin, ki ga lahko v zadostni meri biosintetizira človeško telo – in sicer v koži ob pomoči ultravijolične svetlobe. Radijska oddaja in podkast o hrani: Veste, kaj jeste? Nacionalni portal o hrani in prehrani: Prehrana.si Veganska prehrana s kančkom znanosti: Lačna bučka

Vzpon kitajske in relativni zaton ameriške vojaške in gospodarske moči, ruski ozemeljski ekspanzionizem v vzhodni Evropi, kronična nestabilnost v državah Bližnjega vzhoda in subsaharske Afrike … Videti je, da so varnostni izzivi, s katerimi se sooča Evropa, vsak dan težji. V tem smislu se veča število glasov, ki trdijo, da bi Unija nujno potrebovala svojo lastno vojsko. In vendar ni pričakovati, da jo bo tudi dobila. Zakaj ne? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili tri predavatelje ljubljanske Fakultete za družbene vede: obramboslovko in nekdanjo ministrico za obrambo, dr. Ljubico Jelušič, pa obramboslovca in dekana FDV, dr. Iztoka Prezlja, ter politologa, strokovnjaka za mednarodne odnose, dr. Boštjana Udoviča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Chroniques_d_Epenocle (Pixabay) Zakaj bi jo potrebovali? In zakaj je ne bomo dobili?Čeprav imamo prebivalci nekdanje Jugoslavije in v zadnjem času tudi Ukrajinci bistveno drugačno izkušnjo, večji del stare celine vendarle živi v miru že več kot tri četrt stoletja. To obdobje od konca druge svetovne vojne dalje je pravzaprav tako dolgo, da si velika večina Evropejcev menda sploh ne zna predstavljati hrumenja tankov na cestah ali smrtonosnih letal na nebu, posledično pa se številnim tudi zdi, da vprašanje varnosti stare celine ni prav pereče, še posebej če ga primerjamo z magnitudo drugih kriz, s katerimi se danes soočamo – od globalnega segrevanja do razgradnje socialne države, od epidemije novega koronavirusa do dramatičnega povečevanje obsega elektronskega nadzorovanja. Kljub temu bolj pozornim opazovalcem svetovnega političnega in gospodarskega dogajanja ni ušlo, da se je v zadnjih letih zgodilo marsikaj zaskrbljujočega, kar bi lahko dolgoročno negativno vplivalo na varnostne razmere v Evropi. Vsestranski vzpon kitajske moči, ruski ozemeljski ekspanzionizem v vzhodni Evropi, neverjetno nepremišljen ameriški intervencionizem na Bližnjem vzhodu, brutalni islamistični terorizem, ki hoče oblikovati svoj kalifat … Razmerja moči med velesilami se očitno spreminjajo, družbeno-politična nestabilnost v številnih manjših državah se temu primerno povečuje, vse to pa utegne že v bližnji prihodnosti korenito vplivati tudi na obrambno-varnostni položaj stare celine nasploh in Evropske unije posebej. V tem negotovem in tesnobnem položaju so se v Evropski uniji torej začeli krepiti glasovi, ki trdijo, da nas ne bo branil nihče – če se ne bomo branili sami s svojo, evropsko vojsko. V tem smislu so še posebej glasni v Parizu, kjer že leta pozivajo evropske partnerice, naj vendar pošljejo svoje čete v afriški Sahel in tako pomagajo Franciji, ki si južno od Sahare prizadeva poraziti džihadiste ter okrepiti moč in avtoriteto vlad tamkajšnjih držav. No, ko je Avstralija pred tedni dramatično odpovedala več deset milijard evrov vredno naročilo francoskih podmornic in skupaj z Združenimi državami in Združenim kraljestvom ustanovila Aukus, očitno proti-kitajsko zavezništvo izrazito anglosaškega značaja, so v Parizu hitro ugotovili, da bo v geostrateških prerivanjih 21. stoletja pomen Evrope očitno še bistveno manjši kakor je bil v času hladne vojne med Ameriko in Sovjetsko zvezo, to pa pomeni, da sta varnost in stabilnost stare celine precej manj pomembni, kakor sta bili med letoma 1945 in 1989. Temu primerno so se francoski pozivi k ustanovitvi evropske vojske še okrepili. In vendar ta hip ni videti, da bo iz francoske moke kaj evropskega kruha. Zakaj neki ne? Je evropska vojska institucija, ki je vendarle ne potrebujemo – ali so pač posredi drugačni premisleki in tehtanja? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo tri predavatelje ljubljanske Fakultete za družbene vede: obramboslovko in nekdanjo ministrico za obrambo, dr. Ljubico Jelušič, pa obramboslovca in dekana FDV, dr. Iztoka Prezlja, ter politologa, strokovnjaka za mednarodne odnose, dr. Boštjana Udoviča.

Položaj žensk se je v zadnjih dveh letih izrazito poslabšal. Povečalo se je družinsko nasilje, veča se število femicidov, vrstijo se napadi na pravice ženske v javni sferi, priče smo mizoginemu govoru s strani vidnih predstavnikov oblasti in družbe. Pod vprašaj se postavlja pravica do svobodnega odločanja glede rojstva otrok, ki je v Sloveniji vpisana v ustavo. Podobne tendence lahko opazujemo tudi v tujini. O vsem tem, o vzrokih in posledicah napadov na pravice žensk, smo razmišljali v tokratni Intelekti.Napadi na reproduktivne pravice žensk se stopnjujejoPoložaj žensk se je v zadnjih dveh letih izrazito poslabšal. Povečalo se je družinsko nasilje, veča se število femicidov, vrstijo se javni napadi na priborjene pravice žensk, priče smo mizoginemu govoru s strani vidnih predstavnikov oblasti in družbe. Pod vprašaj se postavlja pravica do svobodnega odločanja glede rojstva otrok, ki je v Sloveniji vpisana v ustavo. Spomnimo na t.i. Pohod za življenje, ki je pred dobrim tednom potekal v Ljubljani in kjer so se udeleženke in udeleženci, med njimi tudi vidni predstavnik aktualne oblasti ter najvišji predstavnik slovenske Rimokatoliške cerkve, zavzemali za ukinitev reproduktivnih pravic žensk, spomnimo na molitve pred ljubljansko porodnišnico, spomnimo na nedavni demografski vrh na Madžarskem, spomnimo na položaj žensk na Poljskem, kjer je konzervativna oblast pravico do abortusa skoraj popolnoma prepovedala, trenutno pa poteka intenzivna kampanja za prepoved ločitve. Ne smemo niti mimo dejstva, da je na Hrvaškem udejanjanje pravice do abortusa, zaradi množičnih ugovorov vesti ginekologov, v praksi močno oteženo. Trenutno pa smo lahko priče tudi prepovedim abortusa v ZDA in množičnim protestom proti tovrstni politiki v zvezni državi Teksas. Zadnje poročilo EPF (evropski parlamentarni forum za spolne in reproduktivne pravice) pa razkriva, da se je financiranje mreže in dejavnosti proti pravicam žensk v zadnjih letih povečalo za štirikrat in je v letu 2018 znašalo več kot 96 milijonov evrov. Svoja razmišljanja in kritično analizo poskusov retradicionalizacije družbe, napadov na pravice žensk, učinkov patriarhata, vzrokov in posledic konzervativnih političnih in civilno družbenih gibanj,  sta v tokratni Intelekti podali sociologinja dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo in psihologinja dr. Metka Mencin s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.Še vedno primanjkuje tudi postelj na kliničnih oddelkih, kjer sprejemajo otroke in mlade z najhujšimi oblikami duševnih motenj Na srečo se je šolsko leto začelo s poukom v šolah, za katere vsi verjamejo in si želijo, da bodo ostale odprte, ne glede na število novo okuženih s koronavirusom. Ali lahko torej zdaj, ko otroci in mladi hodijo v šole in vsaj za tiste najranljivejše predstavljajo močan varovalni dejavnik, duševne stiske otrok odmislimo? Se je njihovo počutje izboljšalo, stiske izginile? Lahko na številke, ki govorijo o lanskem 50-odstotnem porastu števila sprejetih mladih z anoreksijo in po poskusu samomora le na ljubljanski pediatrični kliniki, pozabimo? Ali pa boja s posledicami nenormalnega obdobja v življenju otrok in mladih še zdaleč ni konec – tudi za to, ker duševno zdravje mladih že pred letom 2019 ni bilo takšno, kot bi si ga želeli? Smo v teh zadnjih mesecih že zamudili kakšno priložnost za hitrejše odzivanje na duševne potrebe najmlajših generacij državljanov? Gostje Intelekte so bile jasne: duševne stiske in motnje ostajajo težava, ki se vleče že celo desetletje, Slovenija pa ima na tem področju velike zaostanke - pri oblikovanju mrež centrov za duševno zdravje, promociji preventivnih programov na vseh nivojih ter pri številu specialistov za področje otroške in mladostniške klinične psihologije ter psihiatrije ... Gostje: Tjaša Bertoncelj iz ZPMS, vodja Tom telefona, telefona za otroke in mladostnike, dr. Melita Bokalič, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije na oddelku Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, dr. Bernarda Dobnik Renko, klinična psihologinja iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, Ajda Erjavec, predsednica združenja Šolskih svetovalnih delavcev Slovenije in svetovalna delavka na Gimnaziji Bežigrad, in dr. Jožica Maučec Zakotnik, vodja programa MIRA z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Tokrat nas bo v oddaji zanimalo, na kakšen način se odvija narativ v medijih, glede na spol, torej, ko se obravnava ženske in njihove zgodbe. Ali so podstati tega narativa še vedno pretežno mizogine ali se je po tistih razvpitih 90-ih, ko se je zdelo, kot pišejo v reviji Time, da so hčere drugega vala feminizma odrasle in se odločile za drugačne vloge kot njihove mame, potem pa smo vsi skupaj ugotovili, da je bila družba z mediji vred še kako diskriminatorna glede na spol; torej smo od takrat z gibanji #metoo in "Time'sUp kaj napredovali v smislu enakopravnosti spolov ali ženska podoba v medijih še vedno pretežno bazira na nekih seksističnih, mizoginih stereotipih? Avtorica in voditeljica oddaje je Liana BuršičO (ne)enakosti obravnave žensk v medijih, tudi TV serijah in filmihTokrat nas je v oddaji zanimalo, na kakšen način se odvija narativ v medijih glede na spol. Torej, ko se obravnava ženske in njihove zgodbe. Ali so podstati tega narativa še vedno pretežno mizogine ali se je po tistih razvpitih 90-ih, ko se je zdelo, kot pišejo v reviji Time, da so hčere drugega vala feminizma odrasle in se odločile za drugačne vloge kot njihove mame, potem pa smo vsi skupaj ugotovili, da je bila družba z mediji vred še kako diskriminatorna glede na spol? Smo od takrat z gibanji #metoo in #Time'sUp kaj napredovali v smislu enakopravnosti spolov ali  ženska podoba v medijih še vedno pretežno bazira na nekih seksističnih, mizoginih stereotipih? In kako se vse to reflektira tudi v obilju produkcije TV serij (tudi dokumentarnih) in filmov, kakšni so liki žensk tam? Za odgovore in nova vprašanja v razmislek so z nami gostje: mag. Anja Banko, filmska kritičarka, antropologinja dr. Svetlana Slapšak, redna profesorica, nekdanja dekanja ljubljanske Fakultete za podiplomski humanistični študij ISH in novinarka ter raziskovalka medijev in spola dr. Biljana Žikić, direktorica ljubljanskega Kulturnega centra Danilo Kiš.

Odbor za otrokove pravice Združenih narodov je marca letos sprejel splošni komentar številka 25, ki opredeljuje otrokove pravice v digitalnem okolju. Komentar je rezultat dveletnih posvetovanj med državami, medvladnimi in nevladnimi organizacijami, civilno družbo, nacionalnimi institucijami za človekove pravice in otroci. Ti so poudarili, da si v digitalnem okolju želijo več zasebnosti, več varnosti in preglednosti, želijio si dostopa do resničnih in zanesljivih informacij v lastnem jeziku, ki je prilagojen njihovi starosti. Več v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.Pravice vsakega otroka morajo biti spoštovane, zaščitene in izpolnjene tudi v digitalnem okoljuPravice vsakega otroka morajo biti spoštovane, zaščitene in izpolnjene tudi v digitalnem okolju. Otroci morajo imeti dostop do digitalnih vsebin, ki jih opolnomočijo in so primerne njihovi starosti, ter dostop do informacij iz širokega nabora zaupanja vrednih virov. Vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri Informacijskem pooblaščencu doktorica Jelena Burnik poudarja, da je otrokom na spletu dostopno vse in še več, zaplete pa se že pri informiranju. Kot pojasnjuje, odgovornost za zaščito pravic otrok v digitalnem okolju Združeni narodi jasno nalagajo državam. "Slovenščina je majhen, nišni jezik. Veliko je storitev, kjer niti najstnik ne bo našel informacij, ki bi jih lahko razumel, v jeziku, ki ga razume. Države so tiste, ki morajo ponuditi pomoč izobraževalcem, pomoč staršem, ki morajo zagotavljati okvire in politike za to, da se lahko digitalni svet izkorišča v njegovi polnosti v korist otroka." Katja K. Ošljak, vodja Zavoda za digitalno vzgojo Vsak in raziskovalka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, pa poudarja, da mladi želijo biti vključeni v oblikovanje boljšega sveta "Želijo biti vključeni v pomembne teme, politične teme, podajati svoje ideje. Mladi politično niso apatični, niso apolitični, prav nasprotno, imajo zelo velik interes. Mogoče jim samo mi včasih ali pa večinoma tega ne dovolimo izraziti." Smiseln dostop do digitalnih tehnologij lahko otroke opolnomoči in podpira pri realizaciji njihovih državljanskih, političnih, kulturnih, ekonomskih in socialnih pravic. Ključno pa je, da imajo vsi otroci enak dostop do tehnologij, sicer lahko to vodi v še večjo neenakost.

Ko smo nedavno spremljali umik Združenih držav in njihovih zaveznikv ter hitro zmago talibanov v Afganistanu – ki je pokazala, da največji svetovni vojaški sili v kar 20-ih letih okupacije ni uspelo premagati neprimerljivo manjše in slabše oborožene odporniške skupine – se je nekaterim to zdelo skoraj neverjetno, drugi pa so to videli kot še eno ponovitev vzorca, ki ga gledamo že desetletja. In res, to nikakor ni prva tovrstna zgodba v zgodovini: velesile so od nekdaj okupirale tuja ozemlja, v teh pa so se od nekdaj, z večjo ali manjšo intenziteto, rojevali oboroženi odpori. Še več, ti odpori so bili presenetljivo pogosto – še posebej če se osredotočimo na obdobje po drugi svetovni vojni – na koncu uspešni in so dosegli umik okupatorjeve vojske. Med posameznimi primeri odporniških gibanj je seveda ogromno razlik: vsako območje ima specifično zgodovino, kulturo in religijo, ki vplivajo na to, kako se njegovi prebivalci odzovejo na prisotnost okupatorja. Po navadi obstaja del prebivalstva, ki tuje prisotnosti sploh ne razume kot okupacijo in ima od nje takšno ali drugačno korist. Včasih prebivalstvo vsaj v določenih trenutkih prihod tuje sile razume tudi kot osvoboditev ali pomoč. Tudi delež tistih, ki podpirajo uporniške skupine, je lahko zelo različen, odvisen od obnašanja okupatorja, pa tudi drugih okoliščin, na primer morebitne etnične in kulturne razdeljenosti na okupiranem območju in konec koncev tega, kakšno alternativo odporniško gibanje predstavlja. Ta namreč tudi iz ideološkega vidika niso nič enoznačnega: če iz lastne zgodovine od besedni zvezi odporniško gibanje pomislimo predvsem na partizanski boj med drugo svetovno vojno, so denimo trenutno na bližnjem in srednjem vzhodu to večinoma različne islamistične skupine. Čeprav gre v vseh primerih za upor proti zunanji sili, ki jo uporniki razumejo kot nekoga, ki ogroža način življenja ali celo samo preživetje njihove skupnosti, so torej vizije družbe, ki jih ta gibanja zagovarjajo, med seboj zelo različne. No, kljub vsem razlikam, pa imajo odporniške skupine seveda tudi nekatere skupne značilnosti, in prav o teh bomo govorili v tokratni Intelekti. Spraševali se bomo namreč, kdaj in zakaj tovrstna gibanja, ki so sicer praviloma tehnično in finančno veliko šibkejša od okupatorjev, sploh nastanejo, na kakšen način se bojujejo proti toliko močnejši sili in kaj pripelje do tega, da presenetljivo pogosto na koncu okupatorja – pa četudi po več desetletjih boja – dejansko pripravijo do umika. Pri odgovorih nam bodo pomagali obramboslovec dr. Vladimir Prebilič z ljubljanske Fakultete za družbene vede, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc ter vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu Gregor Jazbec, ki v oddaji gostuje v svojem imenu in ne v imenu Slovenske vojske. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay) in Chakkree_Chantakad (Pixabay)»Vojne ne zmaguje tehnologija, tank, bomba, letalo – zmaguje jo človek.«Ko smo nedavno spremljali umik Združenih držav in njihovih zaveznikv ter hitro zmago talibanov v Afganistanu – ki je pokazala, da največji svetovni vojaški sili v kar 20-ih letih okupacije ni uspelo premagati neprimerljivo manjše in slabše oborožene odporniške skupine – se je nekaterim to zdelo skoraj neverjetno, drugi pa so to videli kot še eno ponovitev vzorca, ki ga gledamo že desetletja. In res, to nikakor ni prva tovrstna zgodba v zgodovini: velesile so od nekdaj okupirale tuja ozemlja, v teh pa so se od nekdaj, z večjo ali manjšo intenziteto, rojevali oboroženi odpori. Še več, ti odpori so bili presenetljivo pogosto –  še posebej če se osredotočimo na obdobje po drugi svetovni vojni – na koncu uspešni in so dosegli umik okupatorjeve vojske. Med posameznimi primeri odporniških gibanj je seveda ogromno razlik: vsako območje ima specifično zgodovino, kulturo in religijo, ki vplivajo na to, kako se njegovi prebivalci odzovejo na prisotnost okupatorja. Po navadi obstaja del prebivalstva, ki tuje prisotnosti sploh ne razume kot okupacijo in ima od nje takšno ali drugačno korist. Včasih prebivalstvo vsaj v določenih trenutkih prihod tuje sile razume tudi kot osvoboditev ali pomoč. Tudi delež tistih, ki podpirajo uporniške skupine, je lahko zelo različen, odvisen od obnašanja okupatorja, pa tudi drugih okoliščin, na primer morebitne etnične in kulturne razdeljenosti na okupiranem območju in konec koncev tega, kakšno alternativo odporniško gibanje predstavlja. Ta namreč tudi iz ideološkega vidika niso nič enoznačnega: če iz lastne zgodovine od besedni zvezi odporniško gibanje pomislimo predvsem na partizanski boj med drugo svetovno vojno, so denimo trenutno na bližnjem in srednjem vzhodu to večinoma različne islamistične skupine. Čeprav gre v vseh primerih za upor proti zunanji sili, ki jo uporniki razumejo kot nekoga, ki ogroža način življenja ali celo samo preživetje njihove skupnosti, so torej vizije družbe, ki jih ta gibanja zagovarjajo, med seboj zelo različne. No, kljub vsem razlikam, pa imajo odporniške skupine seveda tudi nekatere skupne značilnosti, in prav o teh bomo govorili v tokratni Intelekti. Spraševali se bomo namreč, kdaj in zakaj tovrstna gibanja, ki so sicer praviloma tehnično in finančno veliko šibkejša od okupatorjev, sploh nastanejo, na kakšen način se bojujejo proti toliko močnejši sili in kaj pripelje do tega, da presenetljivo pogosto na koncu okupatorja – pa četudi po več desetletjih boja – dejansko pripravijo do umika. Pri odgovorih nam bodo pomagali obramboslovec dr. Vladimir Prebilič z ljubljanske Fakultete za družbene vede, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc ter vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu Gregor Jazbec, ki v oddaji gostuje v svojem imenu in ne v imenu Slovenske vojske.

V tokratni Intelekti smo poskušali misliti pandemijo kot kompleksno družbeno krizo, onkraj njenih zdravstvenih razsežnosti in jo umestiti v kontekst desetletij neoliberalnega kapitalizma, poskušali se bomo orientirati v trenutnem informacijskem kaosu ter iskati odgovore na aktualna spraševanja glede novega statusa svobode. O vsem tem sta spregovorila sociologinja in raziskovalka na univerzi v Leedsu dr. Jana Javornik in filozof, raziskovalec na ZRC SAZU ter predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Tadej Troha.O tem, kako so spolitiziranost ukrepov, kakofonija in preobilje informacij ter nerazumevanje procesov znanosti privedli do aktualne polarizacije družbe glede pandemije bolezni covid-19V tokratni Intelekti smo poskušali misliti pandemijo kot kompleksno družbeno krizo, onkraj njenih zdravstvenih razsežnosti in jo umestiti v kontekst desetletij neoliberalnega kapitalizma, poskušali se bomo orientirati v trenutnem informacijskem kaosu ter iskati odgovore na aktualna spraševanja glede novega statusa svobode. O vsem tem sta spregovorila sociologinja in raziskovalka na univerzi v Leedsu dr. Jana Javornik in filozof, raziskovalec na ZRC SAZU ter predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Tadej Troha.

Papir iz paradižnikovih stebel ali iz invazivnih rastlin, antioksidanti iz odpadnega lubja, vitamini ali celo bioplastika iz sirotke. Da je narava prava zakladnica dragocenih snovi, je po eni strani že obrabljena fraza, po drugi pa o vsebini te zakladnice še marsičesa ne vemo. Vsekakor so številni potenciali, ki se skrivajo v snoveh organskega izvora, danes še vedno neznanka. Ali pa zanje sicer vemo, a ostajajo neizkoriščeni. Povpraševanje po naravnih, obnovljivih materialih se je v zadnjih letih občutno povečalo. Danes jih tako najdemo tudi v panogah, kjer so še včeraj prisegali na sintetične snovi. Aktivno se tudi razmišlja o uporabnih zamenjavah za vseprisotno plastiko, o t. i. bioplastiki. Premika se na številnih področjih, a širše gledano, smo še povsem na začetku poti, ki ji pravimo prehod v zeleno krožno gospodarstvo. Ključ vlogo pri tem bo moralo odigrati biogospodarstvo. O tem, kako trajnostno je ravnanje z biomaso in kako se pristopi na tem področju spreminjajo, so v Intelekti razmišljali direktor Inštituta za papir in celulozo dr. David Ravnjak, vodja odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu izr. prof. dr. Blaž Likozar, ter agrarni ekonomist in predavatelj na biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani izr. prof. dr. Luka Juvančič. Foto: Pixabay/Nature_DesignMožnosti, ki jih ponujajo naravni materiali, so mnogo pestrejši, kot mislimoPapir iz paradižnikovih stebel ali iz invazivnih rastlin, antioksidanti iz odpadnega lubja, vitamini ali celo bioplastika iz sirotke. Da je narava prava zakladnica dragocenih snovi, je po eni strani že obrabljena fraza, po drugi pa o vsebini te zakladnice še marsičesa ne vemo. Vsekakor so številni potenciali, ki se skrivajo v snoveh organskega izvora, danes še vedno neznanka. Ali pa zanje sicer vemo, a ostajajo neizkoriščeni. Povpraševanje po naravnih, obnovljivih materialih se je v zadnjih letih občutno povečalo. Danes jih tako najdemo tudi v panogah, kjer so še včeraj prisegali na sintetične snovi. Aktivno se tudi razmišlja o uporabnih zamenjavah za vseprisotno plastiko, o t. i. bioplastiki. Premika se na številnih področjih, a širše gledano, smo še povsem na začetku poti, ki ji pravimo prehod v zeleno krožno gospodarstvo. Ključ vlogo pri tem bo moralo odigrati biogospodarstvo. O tem, kako trajnostno je ravnanje z biomaso in kako se pristopi na tem področju spreminjajo, so v Intelekti razmišljali direktor Inštituta za papir in celulozo dr. David Ravnjak, vodja odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu izr. prof. dr. Blaž Likozar, ter agrarni ekonomist in predavatelj na biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani izr. prof. dr. Luka Juvančič.

Avgusta je v Sloveniji delež tistih, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili proti covidu, ponovno presegel 20 odstotkov. Zaskrbljujoč trend so razkrili še drugi podatki raziskave #Novanormalnost družbe Valicon, ki spremlja odziv slovenske javnosti na cepljenje. Med drugim je zanimanje za cepljenje upadlo tudi pri tistih, ki so en odmerek cepiva že prejeli. Sodelujoči v Valiconovi raziskavi za zavračanje cepljenja navajajo različne razloge: da so cepiva še eksperimentalna, da jih je strah stranskih učinkov, da ne spadajo v rizično skupino, da cepiva niso dovolj učinkovita, dvom, da korona sploh obstaja. Tokratna Intelekta odgovarja na nekatere najpogostejše pomisleke, mite in izmišljotine o cepivih in cepljenju proti covidu. Sodelujejo: infektologinja prof. dr. Tatjana Lejko Zupanc (Infekcijska klinika UKC Ljubljana), farmacevt prof. dr. Tomaž Bratkovič (Fakulteta za farmacijo) in sociolog Andraž Zorko (družba Valicon). Pripravlja Iztok Konc. Foto: BoBo Paradoksalno pa strah in odpor pred cepljenjem proti covidu v Sloveniji naraščataAvgusta je v Sloveniji delež tistih, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili proti covidu, ponovno presegel 20 odstotkov (18.8.2021). Zaskrbljujoč trend so razkrili še drugi podatki raziskave #Novanormalnost družbe Valicon, ki spremlja odziv slovenske javnosti na cepljenje. Med drugim je zanimanje za cepljenje upadlo tudi pri tistih, ki so en odmerek cepiva že prejeli. Sodelujoči v Valiconovi raziskavi za zavračanje cepljenja navajajo različne razloge: da so cepiva še eksperimentalna, da jih je strah stranskih učinkov, da ne spadajo v rizično skupino, da cepiva niso dovolj učinkovita, dvom, da korona sploh obstaja. Po zadnjih podatkih je v Sloveniji z enim odmerkom cepiva proti covidu cepljenih že 970.000 prebivalk in prebivalcev, z dvema odmerkoma pa 880.000. Slednje predstavlja 41 odstotkov. Do zdaj je za covidom od začetka cepljenja decembra lani zbolel le en promil cepljenih: 1.400 od 880.000 (23.8.2021). Tokratna Intelekta odgovarja na nekatere najpogostejše pomisleke, mite in izmišljotine o cepivih in cepljenju proti covidu. Sodelujejo: infektologinja prof. dr. Tatjana Lejko Zupanc (Infekcijska klinika UKC Ljubljana), farmacevt prof. dr. Tomaž Bratkovič (Fakulteta za farmacijo) in sociolog Andraž Zorko (družba Valicon). Koristne povezave: Raziskava #Novanormalnost Cepimo se Neželeni učinki cepiv Medicinski podkast Ultrazvok

Po koncu hladne vojne se je ruska moč na mednarodnem odru precej zmanjšala. Varšavskega pakta ni nikjer več, rdeča armada se je umaknila daleč na vzhod, nekdanje sovjetske republike so se osamosvojile, številne med njimi – od baltskih držav do Ukrajine in Gruzije – pa se skušajo na vsak način izviti iz moskovske interesne sfere. In če je bil še okoli l. 1980 obseg sovjetskega gospodarstva velik za tretjino ameriškega, je ruska ekonomija danes bistveno manjša, saj dosega, če jo ponovno primerjamo z Združenimi državami, le še slabo desetino ameriške. Pa vendar se zdi, da je strahu pred Rusijo na Zahodu veliko, celo iz leta v leto več. Zakaj? – Najbrž je najprej treba reči, da so ruske besede in poteze seveda še vedno podprte z jedrskimi konicami. Moskva v zadnjih petnajstih letih vodi tudi precej samozavestno mednarodno politiko in se ne pomišlja, kadar presodi, da mora varovati svoje ključne strateške interese, niti vojaško intervenirati – pa naj gre za Gruzijo oziroma Južno Osetijo, za vzhodno Ukrajino ali za Sirijo. In četudi pustimo ob strani vprašanje, ali se je Rusija leta 2016 res vmešala v ameriško predvolilno kampanjo, da bi pomagala Donaldu Trumpu, ne moremo spregledati, da je vsaj zahodna Evropa energetsko de facto močno odvisna od svoje orjaške sosede na vzhodu. Kljub sankcijam, ki jih je Evropska unija uvedla proti Ruski federaciji po aneksiji Krima, je namreč leta 2018 27% vse nafte in kar 41% zemeljskega plina v EU prišlo prav iz Rusije. Realna geostrateška razmerja moči torej v pomembni meri botrujejo napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom. In vendar številni poznavalci pravijo, da v tem kontekstu ne smemo spregledati niti nekaterih kulturno-zgodovinskih dejavnikov. Gre namreč za to, da se ne ena ne druga stran ne znata zares odločiti, ali Rusija pripada širokemu evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu – ali pač predstavlja civilizacijo sui generis. Čeprav si evropske umetnosti in znanosti najbrž sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali sploh razmišljamo v istih kategorijah kakor Rusi – in je torej pravo, vzajemno razumevanje možno – ali pač ne. In prav tej, kulturno-zgodovinski dimenziji, vpisani v odnose med Rusijo in Zahodom, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Tineta Hribarja, zgodovinarja in teologa dr. Simona Malmenvalla, rusista dr. Blaža Podlesnika in novinarja Miho Lamprehta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Motorolla (Pixabay) Na ozadju ruskih kulturno-zgodovinskih posebnosti lahko bolje razumemo tudi vse bolj naelektrene odnose med Moskvo in ZahodomPo koncu hladne vojne se je ruska moč na mednarodnem odru precej zmanjšala. Varšavskega pakta ni nikjer več, rdeča armada se je umaknila daleč na vzhod, nekdanje sovjetske republike so se osamosvojile, številne med njimi – od baltskih držav do Ukrajine in Gruzije – pa se skušajo na vsak način izviti iz moskovske interesne sfere. In če je bil še okoli l. 1980 obseg sovjetskega gospodarstva velik za tretjino ameriškega, je ruska ekonomija danes bistveno manjša, saj dosega, če jo ponovno primerjamo z Združenimi državami, le še slabo desetino ameriške. Pa vendar se zdi, da je strahu pred Rusijo na Zahodu veliko, celo iz leta v leto več. Zakaj? Najbrž je najprej treba reči, da so ruske besede in poteze seveda še vedno podprte z jedrskimi konicami. Moskva v zadnjih petnajstih letih vodi tudi precej samozavestno mednarodno politiko in se ne pomišlja, kadar presodi, da mora varovati svoje ključne strateške interese, niti vojaško intervenirati – pa naj gre za Gruzijo oziroma Južno Osetijo, za vzhodno Ukrajino ali za Sirijo. In četudi pustimo ob strani vprašanje, ali se je Rusija leta 2016 res vmešala v ameriško predvolilno kampanjo, da bi pomagala Donaldu Trumpu, ne moremo spregledati, da je vsaj zahodna Evropa energetsko de facto močno odvisna od svoje orjaške sosede na vzhodu. Kljub sankcijam, ki jih je Evropska unija uvedla proti Ruski federaciji po aneksiji Krima, je namreč leta 2018 27% vse nafte in kar 41% zemeljskega plina v EU prišlo prav iz Rusije. Realna geostrateška razmerja moči torej v pomembni meri botrujejo napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom. In vendar številni poznavalci pravijo, da v tem kontekstu ne smemo spregledati niti nekaterih kulturno-zgodovinskih dejavnikov. Gre namreč za to, da se ne ena ne druga stran ne znata zares odločiti, ali Rusija pripada širokemu evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu – ali pač predstavlja civilizacijo sui generis. Čeprav si evropske umetnosti in znanosti najbrž sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali sploh razmišljamo v istih kategorijah kakor Rusi – in je torej pravo, vzajemno razumevanje možno – ali pač ne. In prav tej, kulturno-zgodovinski dimenziji, vpisani v odnose med Rusijo in Zahodom, se posvečamo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo filozofa dr. Tineta Hribarja, zgodovinarja in teologa dr. Simona Malmenvalla, rusista dr. Blaža Podlesnika in novinarja Miho Lamprehta.

Položaj mladih v Sloveniji kaže sladko-grenko sliko, so razkrili rezultati obsežne raziskave Mladina 2020, ki sta jo na pobudo Urada RS za mladino pripravili Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Mladi so bolj kot pred desetletjem individualisti, ki sledijo zdravemu življenjskemu slogu, a se je ocena njihovega zdravja in duševnega počutja močno poslabšala. Veliko se neformalno izobražujejo, so ustvarjalni in kulturno dejavni, želijo biti avtonomni in se hitreje kot pred leti odseljujejo od doma, jih pa še vedno skrbi prehod na trg dela in reševanje stanovanjskega vprašanja. Prav ti dve vprašanji predstavljata še vedno velik izziv na poti njihovega osamosvajanja. Več o tem, kako v naši državi živijo mladi, pa pred mednarodnim dnevom mladih v oddaji Intelekta.Raziskava Mladina 2020 razkriva, da so mladi vedno bolj avtonomni in odgovorni, a hkrati se je poslabšalo njihovo duševno zdravjePoložaj mladih v Sloveniji kaže sladko-grenko sliko, so razkrili rezultati obsežne raziskave Mladina 2020, ki sta jo na pobudo Urada RS za mladino pripravili Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Mladi so bolj kot pred desetletjem individualisti, ki sledijo zdravemu življenjskemu slogu, a se je ocena njihovega zdravja in duševnega počutja močno poslabšala. Veliko se neformalno izobražujejo, so ustvarjalni in kulturno dejavni, želijo biti avtonomni in se hitreje kot pred leti odseljujejo od doma, jih pa še vedno skrbi prehod na trg dela in reševanje stanovanjskega vprašanja. Prav ti dve vprašanji predstavljata še vedno velik izziv na poti njihovega osamosvajanja. Več o tem, kako v naši državi živijo mladi, pa pred mednarodnim dnevom mladih v oddaji Intelekta. Kratek odgovor nam daje vodja raziskave dr. Miran Lavrič s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru: "Slika mladih, kot nam jo rišejo rezultati raziskave Mladina 2020, sladko-grenka. Po eni strani opažamo, da so se mladi na nekaterih področjih izrazito aktivirali, postali bolj avtonomni, bolj odgovorni, po drugi strani pa imajo vedno več težav predvsem na področju duševnega zdravja, stanovanjska problematika je bolj izrazita kot pred 10 ali 20 leti, prekarnost je še vedno zelo velik problem. Veliko se imamo za pogovarjati o sovražnem govoru in politični polarizaciji, tako da izzivov ne manjka."  

Ko je pred približno desetletjem evropske države, med drugimi tudi Slovenijo, doletela finančno-gospodarska kriza in smo slabo stoječe banke reševali z javnimi sredstvi, zaradi česar so se morale države seveda krepko zadolžiti, smo morali hkrati s temi dolgovi sprejeti tudi stroge varčevalne ukrepe za zmanjševanje javnega dolga: ukrepe, ki so, kot je jasno danes, pravzaprav močno okrnili zmožnost številnih evropskih držav za okrevanje po krizi in upočasnili njihovo gospodarsko rast, hkrati pa jih prisilili v hitro razprodajo državnega premoženja in nižanje življenjskega standarda. No, takrat nam je tako večina politikov kot ekonomistov razlagala, da gre za neobhodno realnost: vsakdo vendar že iz lastne izkušnje razume, da je porabljati več, kot zaslužimo, neodgovorno, poleg tega pa nas k nižanju dolgov vsaj pod 60 odstotkov bruto domačega proizvoda in k letnim finančnim primanjkljajem pod tremi odstotki bruto domačega proizvoda zavezujejo tudi pravila Evropske unije. Bogatejše in manj zadolžene evropske države z Nemčijo na čelu so močno pritisnile na bolj prizadete članice unije in nekatere, med njimi tudi Slovenija, so rigidna fiskalna pravila, ki prepovedujejo večje primanjkljaje v državnih bilancah in s tem tudi vsakršno resno ukrepanje med gospodarskimi krizami, vpisale celo v ustavo. Kako je torej mogoče, da po dobrem letu od začetka epidemije novega koronavirusa, ko so se evropske države vnovič zadolžile v zelo visokih zneskih – slovenski dolg je na primer iz 65 odstotkov skočil na več kot 80 odstotkov bruto domačega proizvoda, lanski primanjkljaj pa je presegel 8 odstotkov BDP – nič več ne slišimo o tem, da bi to predstavljalo velik problem, vsaj za zdaj še ne govorimo o zategovanju pasu, fiskalna pravila pa smo tako rekoč čez noč vrgli skozi okno? Kaj se je v vmesnem času zgodilo? So evropski politiki spričo slabih rezultatov ukrepov ob prejšnji krizi ponovno premislili nekatere ekonomske politike, ki so do zdaj veljale za svete, je za reševanje krize tokrat enostavno laže najti politično voljo ali pa smo objektivno priča drugačnim gospodarskim okoliščinam? In predvsem: kako ob vseh nasprotujočih si razlagah sploh razumeti javni dolg? V čem se ta razlikuje od običajnega dolga gospodinjstev, na kakšen način poteka njegovo odplačevanje, kako je mogoče, da nekatere države že pri nekaj desetodstotni zadolženosti spravi na rob bankrota, druge pa tudi ob dvestoodstotni zadolženosti nimajo večjih težav? Ter konec koncev: kje se v vsem tem nahaja Slovenija? Tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali osvetliti ekonomist iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urban Sušnik, zgodovinar in urednik Aktualno-politične redakcije Radia Študent Gal Krizmanič ter profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: designwebjae (Pixabay)Zakaj smo bili z manjšim državnim dolgom še pred nekaj leti v paniki, ob zadolževanju med tokratno krizo pa nihče več ne govori o zategovanju pasu?Ko je pred približno desetletjem evropske države, med drugimi tudi Slovenijo, doletela finančno-gospodarska kriza in smo slabo stoječe banke reševali z javnimi sredstvi, zaradi česar so se morale države seveda krepko zadolžiti, smo morali hkrati s temi dolgovi sprejeti tudi stroge varčevalne ukrepe za zmanjševanje javnega dolga: ukrepe, ki so, kot je jasno danes, pravzaprav močno okrnili zmožnost številnih evropskih držav za okrevanje po krizi in upočasnili njihovo gospodarsko rast, hkrati pa jih prisilili v hitro razprodajo državnega premoženja in nižanje življenjskega standarda. No, takrat nam je tako večina politikov kot ekonomistov razlagala, da gre za neobhodno realnost: vsakdo vendar že iz lastne izkušnje razume, da je porabljati več, kot zaslužimo, neodgovorno, poleg tega pa nas k nižanju dolgov vsaj pod 60 odstotkov bruto domačega proizvoda in k letnim finančnim primanjkljajem pod tremi odstotki bruto domačega proizvoda zavezujejo tudi pravila Evropske unije. Bogatejše in manj zadolžene evropske države z Nemčijo na čelu so močno pritisnile na bolj prizadete članice unije in nekatere, med njimi tudi Slovenija, so rigidna fiskalna pravila, ki prepovedujejo večje primanjkljaje v državnih bilancah in s tem tudi vsakršno resno ukrepanje med gospodarskimi krizami, vpisale celo v ustavo. Kako je torej mogoče, da po dobrem letu od začetka epidemije novega koronavirusa, ko so se evropske države vnovič zadolžile v zelo visokih zneskih – slovenski dolg je na primer iz 65 odstotkov skočil na več kot 80 odstotkov bruto domačega proizvoda, lanski primanjkljaj pa je presegel 8 odstotkov BDP – nič več ne slišimo o tem, da bi to predstavljalo velik problem, vsaj za zdaj še ne govorimo o zategovanju pasu, fiskalna pravila pa smo tako rekoč čez noč vrgli skozi okno? Kaj se je v vmesnem času zgodilo? So evropski politiki spričo slabih rezultatov ukrepov ob prejšnji krizi ponovno premislili nekatere ekonomske politike, ki so do zdaj veljale za svete, je za reševanje krize tokrat enostavno laže najti politično voljo ali pa smo objektivno priča drugačnim gospodarskim okoliščinam? In predvsem: kako ob vseh nasprotujočih si razlagah sploh razumeti javni dolg? V čem se ta razlikuje od običajnega dolga gospodinjstev, na kakšen način poteka njegovo odplačevanje, kako je mogoče, da nekatere države že pri nekaj desetodstotni zadolženosti spravi na rob bankrota, druge pa tudi ob dvestoodstotni zadolženosti nimajo večjih težav? Ter konec koncev: kje se v vsem tem nahaja Slovenija? Tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali osvetliti ekonomist iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urban Sušnik, zgodovinar in urednik Aktualno-politične redakcije Radia Študent Gal Krizmanič ter profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak.

V tokratni Intelekti o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in redkokdaj javno diskutirana. Govorile bomo o zgodovini žensk. Govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učile, saj jim zgodovinopisje ni namenilo besed. Mnogih izmed nekoč pomembnih družbenih akterk ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela sodobnih zgodovinark, arhivistk, urednic, avtoric in pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. Prinaša nove interpretacije zgodovine, nova branja, nova spoznanja in ruši obstoječe, še vedno trdovratne in škodljive spolne stereotipe. Voditeljica Martina Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Manco G. Renko in sociologinjo mag. Teo Hvala. Spregovorili sta o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki jo je nedavno izdalo društvo Mesto žensk. "Da se naučiš misliti zgodovino na novo, moraš najprej odmisliti vse vzorce o zgodovini, ki so ti bili priučeni"V tokratni Intelekti smo govorile o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in redkokdaj javno diskutirana. Govorile bomo o zgodovini žensk. Govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učile, saj jim zgodovinopisje ni namenilo besed. Mnogih izmed nekoč pomembnih družbenih akterk ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela sodobnih zgodovinark, arhivistk, urednic, avtoric in pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. Prinaša nove interpretacije zgodovine, nova branja, nova spoznanja in ruši obstoječe, še vedno trdovratne in škodljive spolne stereotipe. Voditeljica Martina Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Manco G. Renko in sociologinjo mag. Teo Hvala. Spregovorili sta o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki jo je nedavno izdalo društvo Mesto žensk.

Druga svetovna vojna je Japonsko spravila na kolena. Približno trije milijoni ljudi so umrli, Hirošimo in Nagasaki sta, kot vemo, z zemljo zravnali atomski bombi, druga mesta so v ruševine spremenila zavezniška letalska bombardiranja s konvencionalnim orožjem, predvsem z zažigalnimi bombami, v deželi je vladala lakota, industrijska proizvodnja pa je leta 1946 dosegala le še četrtino tiste pred vojno. Ob tem seveda ne gre prezreti, da je bil ob koncu vojne tudi mednarodni sloves Japonske katastrofalen. Kako bi vendar ne bil, ko pa je država že leta 1937 sprožila brutalno invazijo na Kitajsko, štiri leta pozneje je napadla še Ameriko, zgodovinarji pa danes ocenjujejo, da je japonski vojaški režim zakrivil smrt vsaj treh če ne kar desetih milijonov Kitajcev, Korejcev, Indonezijcev, Filipincev in številnih drugih. Koliko prebivalcev dežel pod japonsko okupacijo je med vojno trpelo zaradi strašljive prakse prisilne prostitucije ali zaradi prisilnega dela v absolutno nehumanih razmerah, pa lahko samo ugibamo. Tri četrt stoletja pozneje so stvari videti povsem drugačne. Japonsko gospodarstvo je – takoj za ameriškim in kitajskim – tretje največje na svetu, kot članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter skupine G7 pa je dežela vzhajajočega sonca zdaj precej vpliven akter na mednarodnem odru. Še več; na Japonskem izdelajo kar 55 odstotkov vseh robotov na svetu in, jasno, z naskokom vodijo na tem tehnološko prebojnem področju; po številu raziskovalcev v naravoslovno-tehničnih vedah na tisoč prebivalcev so, gledano globalno, na drugem mestu; z vložkom več kot 170 milijard dolarjev letno v znanost in tehnologijo pa na tretjem – ponovno samo za Združenimi državami in Kitajsko. Če k vsemu temu prištejemo še planetarno priljubljene japonske video-igrice pa pop glasbo ter stripe, animirane in igrane filme ali če se spomnimo, kako radi ljudje z vsega sveta pišejo haikuje, gojijo bonsaje in rešujejo sudoku, tedaj moramo ugotoviti, da sta ugled in tako imenovana mehka moč dežele vzhajajočega sonca danes izjemna. Po vsem tem bi seveda lahko sklepali, da se na Japonskem danes cedita med in mleko. A ni nujno tako; dobri poznavalci tamkajšnjih razmer – politolog dr. Zlatko Šabič ter trije japonologi dr. Andrej Bekeš, dr. Boštjan Bertalanič in dr. Luka Culiberg – na primer menijo, da se dežela vzhajajočega sonca vendarle sooča s precejšnjimi ekonomskimi, socialnimi in političnimi oziroma geopolitičnimi izzivi. Kakšna je pravzaprav narava teh izzivov, smo preverjali v tokratni, predolimpijski Intelekti na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Padrinan (Pixabay)S kakšnimi ekonomskimi, socialnimi in (geo)političnimi izzivi se Japonska sooča na pragu tretjega desetletja 21. stoletja?Druga svetovna vojna je Japonsko spravila na kolena. Približno trije milijoni ljudi so umrli, Hirošimo in Nagasaki sta, kot vemo, z zemljo zravnali atomski bombi, druga mesta so v ruševine spremenila zavezniška letalska bombardiranja s konvencionalnim orožjem, predvsem z zažigalnimi bombami, v deželi je vladala lakota, industrijska proizvodnja pa je leta 1946 dosegala le še četrtino tiste pred vojno. Ob tem seveda ne gre prezreti, da je bil ob koncu vojne tudi mednarodni sloves Japonske katastrofalen. Kako bi vendar ne bil, ko pa je država že leta 1937 sprožila brutalno invazijo na Kitajsko, štiri leta pozneje je napadla še Ameriko, zgodovinarji pa danes ocenjujejo, da je japonski vojaški režim zakrivil smrt vsaj treh če ne kar desetih milijonov Kitajcev, Korejcev, Indonezijcev, Filipincev in številnih drugih. Koliko prebivalcev dežel pod japonsko okupacijo je med vojno trpelo zaradi strašljive prakse prisilne prostitucije ali zaradi prisilnega dela v absolutno nehumanih razmerah, pa lahko samo ugibamo. Tri četrt stoletja pozneje so stvari videti povsem drugačne. Japonsko gospodarstvo je – takoj za ameriškim in kitajskim – tretje največje na svetu, kot članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter skupine G7 pa je dežela vzhajajočega sonca zdaj precej vpliven akter na mednarodnem odru. Še več; na Japonskem izdelajo kar 55 odstotkov vseh robotov na svetu in, jasno, z naskokom vodijo na tem tehnološko prebojnem področju; po številu raziskovalcev v naravoslovno-tehničnih vedah na tisoč prebivalcev so, gledano globalno, na drugem mestu; z vložkom več kot 170 milijard dolarjev letno v znanost in tehnologijo pa na tretjem – ponovno samo za Združenimi državami in Kitajsko. Če k vsemu temu prištejemo še planetarno priljubljene japonske video-igrice pa pop glasbo ter stripe, animirane in igrane filme ali če se spomnimo, kako radi ljudje z vsega sveta pišejo haikuje, gojijo bonsaje in rešujejo sudoku, tedaj moramo ugotoviti, da sta ugled in tako imenovana mehka moč dežele vzhajajočega sonca danes izjemna. Po vsem tem bi seveda lahko sklepali, da se na Japonskem danes cedita med in mleko. A ni nujno tako; dobri poznavalci tamkajšnjih razmer – politolog dr. Zlatko Šabič ter trije japonologi dr. Andrej Bekeš, dr. Boštjan Bertalanič in dr. Luka Culiberg – na primer menijo, da se dežela vzhajajočega sonca vendarle sooča s precejšnjimi ekonomskimi, socialnimi in političnimi oziroma geopolitičnimi izzivi. Kakšna je pravzaprav narava teh izzivov, preverjamo v tokratni, predolimpijski Intelekti na Prvem.

Uspehi v vesolju, prvenstvo na področju superračunalnikov in kvantnih komunikacij; kitajska prizadevanja, da se prebijejo v svetovni znanstveni vrh, kažejo rezultate. Skozi vso zgodovino so nova spoznanja, novi uvidi v človeka, naravo, svet okoli nas poganjali razvoj v nove smeri. Prav na krilih novega znanja in strateške prednosti, ki jo je ta vednost prinašala, se je gradila moč določenih mest, območij ali držav. Vedno znova se je potrjevalo, da je v znanju moč. A učinki aktivnega pridobivanja znanja se ne pokažejo nemudoma, ampak pogosto s kar občutnim zamikom. Zato pa lahko prav skozi odnos do znanosti zelo dobro razbiramo trende, kje se bosta moč in vpliv dolgoročno najbolj krepila. Kitajska nedvomno stavi na to karto in v tokratni Intelekti se bomo tako posvetili njenim znanstvenim in tehnološkim uspehom, ki v zadnjih letih postajajo vse nazornejši in ambicioznejši. V oddaji so sodelovali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, fizik dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici, sinologinja dr. Helena Motoh z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, fizik dr. Rok Žitko z Instituta "Jožef Stefan" in kozmologinja dr. Maruša Bradač s Kalifornijske univerze v Davisu. Foto: Pixabay/Piro4dUspehi v vesolju, prvenstvo na področju superračunalnikov in kvantnih komunikacij; kitajska prizadevanja, da se prebijejo v svetovni znanstveni vrh, kažejo rezultate.Skozi vso zgodovino so nova spoznanja, novi uvidi v človeka, naravo, svet okoli nas poganjali razvoj v nove smeri. Prav na krilih novega znanja in strateške prednosti, ki jo je ta vednost prinašala, se je gradila moč določenih mest, območij ali držav. Vedno znova se je potrjevalo, da je v znanju moč. A učinki aktivnega pridobivanja znanja se ne pokažejo nemudoma, ampak pogosto s kar občutnim zamikom. Zato pa lahko prav skozi odnos do znanosti zelo dobro razbiramo trende, kje se bosta moč in vpliv dolgoročno najbolj krepila. Kitajska nedvomno stavi na to karto in v tokratni Intelekti se bomo tako posvetili njenim znanstvenim in tehnološkim uspehom, ki v zadnjih letih postajajo vse nazornejši in ambicioznejši. Gostje pred mikrofonom so: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko; fizik dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici; sinologinja dr. Helena Motoh z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper; fizik dr. Rok Žitko z Instituta "Jožef Stefan"; kozmologinja dr. Maruša Bradač s Kalifornijske univerze v Davisu.

Na covidnih intenzivnih oddelkih se delo nikoli ne ustavi; poteka 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci se borijo za življenje vsakega bolnika. Zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno. Vse več podatkov kaže, da so slovenski zdravniki pri tem uspešni. Sogovorniki Intelekte so vodje treh intenzivnih oddelkov: prof. dr. Matjaž Jereb v Ljubljani (UKC Ljubljana), prof. dr. Thomas Staudinger na Dunaju (AKH Wien), zdravnica Alenka Strdin Košir pa v Mariboru (UKC Maribor). Kakšne zgodbe piše življenje v intenzivnih covidnih enotah? Ali je covid bolezen pljuč ali žil? Kako so se pri zdravljenju najtežjih pacientov izkazala zdravila, o katerih se veliko piše na družabnih omrežjih? Foto: UKC LjubljanaPoročilo s prve bojne črte: Ljubljana, Maribor, Dunaj Na covidnih intenzivnih oddelkih se delo nikoli ne ustavi; poteka 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci se borijo za življenje vsakega bolnika. Zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno. Vse več podatkov kaže, da so slovenski zdravniki pri tem uspešni. Sogovorniki Intelekte so vodje treh intenzivnih oddelkov: prof. dr. Matjaž Jereb v Ljubljani (UKC Ljubljana), prof. dr. Thomas Staudinger na Dunaju (AKH Wien), zdravnica Alenka Strdin Košir pa v Mariboru (UKC Maribor). Kakšne zgodbe piše življenje v intenzivnih covidnih enotah? Ali je covid bolezen pljuč ali žil? Kako so se pri zdravljenju najtežjih pacientov izkazala zdravila, o katerih se veliko piše na družabnih omrežjih? Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Covid-19 sledilnika (6.7.21) smo v Sloveniji zabeležili približno 257.000 primerov okužbe z novim koronavirusom. Zdravljenje v bolnišnici je od marca 2020 do danes potrebovalo že več kot 18.000 pacientk in pacientov, med njimi 2.600 na intenzivnih oddelkih. Skoraj 1.500 naših bližnjih, naših prijateljev, znancev, kolegov … je bilo med epidemijo že priklopljenih na respirator.

Ob koncu šolskega leta v tokratni Intelekti opozarjamo, da mladi niso v redu. Posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih so dramatične. Stanje na otroški psihiatriji se še ne umirja, sprejemajo same urgentne primere. Med njimi je veliko ekstremnih primerov motenj hranjenja. Kaj se dogaja in kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? Oddajo je pripravila Urška Henigman.Posledice epidemičnega zaprtja na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih so alarmantneStroka opozarja, naj bodo počitnice čas, ko bodo otroci kakovostno počitnikovali in se družili, gibanje je nujno, saj na ševilne pozitivne načine vpliva tudi na možgane in duševno zdravje. Dobro bi bilo, če bi šole, vladne in nevladne organizacije ter lokalne skupnosti čez poletje zagotovile dovolj brezplačnih programov. Tudi prihodnje šolsko leto moramo načrtovati že danes in poskrbeti, da bodo potrebne pomoči prejeli tako mladi kot tudi učiteljice in učitelji. Doktorica Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki Ljubljana, opozarja: "Tako kot potrebuje gospodarstvo čas in dodaten denar, da preživi izredne razmere, tako pomoč v smislu dodatnih vložkov v sistem šol potrebujejo otroci." Zdaj pa nekaj podatkov. Nacionalni inštitut za javno zdravje je pred začetkom drugega vala lani izjemoma opravil raziskavo Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju, s kratico HBSC, ki jo sicer opravijo vsaka štiri leta. Anketirali so mladostnike devetih razredov osnovnih šol in četrtih letnikov srednjih šol. Po osmih mesecih so obdelali podatke in ugotovili, da so med mladostniki iz manj premožnih družin in tistimi iz premožnejših pomembne razlike v doživljanju pandemije, duševnem zdravju, tveganih vedenjih in drugih z zdravjem povezanih vedenjih. NIJZ poudarja, da je tem mladim treba nameniti več pozornosti kot doslej, pa tudi da jih je takšnih več kot pred epidemijo. Kaj pravijo podatki? Skoraj polovica anketiranih je ocenila, da se je pri njih doma zaradi pandemije poslabšal finančni in socialni položaj. Med drugim so poročali, da so starši izgubili službo, da so se zmanjšali prihodki ali da so bili lačni, ker niso imeli denarja za hrano. Na NIJZ zato opozarjajo, da so manj premožne družine in njihovi mladstniki še posebej ranljiva skupina, ki jim moramo med pandemijo posvetiti posebno pozornost, zato bi morali splošne preventivne programe prilagoditi in dopolniti. Otroci in mladostniki iz ranljivejših skupin bi morali imeti v prihodnjem šolskem letu boljše možnosti za šolanje tako z vidika tehnične opreme kot z vidika učne in druge pomoči. Drugi val, vemo, je bil precej hujši. Veliko je bilo zamujenega, niso vsi imeli brezhibne internetne povezave, svojega računalnika, mirnega kotička za spremljanje pouka in podpore pri šolskih obveznostih. In to so samo težave, ki so jih lahko imeli pri spremljanju pouka in učenju. Šola pa je več kot prostor pridobivanja znanja, tu so še socializacija, telovadba, umetniško izražanje in topel uravnotežen obrok. Kot ugotavljajo raziskovalci na Fakulteti za šport, so posledice zaprtja za telesni razvoj ter gibalne sposobnosti mladostnikov alarmantne. Najnovejši in še ne popolni podatki meritev športnovzgojnega kartona kažejo, da je delež predebelih otrok narasel za 30 odstotkov.

Če bi vas pred dvajsetimi leti nekdo vprašal, ali bi jedli suši, bi večina najverjetneje odvrnila nikalno. Danes? Gotovo imamo drugačen odnos do te jedi. Kar skušamo povedati, je, da hrana, ki se nam zdi nenavadna in nam ni blizu, včasih potrebuje čas, da prispe na naš krožnik. Kuharska knjiga receptov Meduza po zahodnjaško, ki je izšla pred kratkim, se nam lahko zdi nenavadna, vprašanje pa je, ali se ne bomo v prihodnosti sklanjali nad njo in natančno brali navodil, kako pripraviti okusne testenine z meduzami ali meduzin karpačo. Tokratna Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, v ospredje postavlja hrano, ki jo pogosto imenujemo kar hrana prihodnosti - gosenice, žuželke, meduze -, in skuša spodbuditi razpravo z biološkega, kulturološkega, antropološkega in gastronomskega vidika. Gosti: -mikrobiologinja dr. Ana Rotter, raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kemičarka dr. Katja Klun,prav tako raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kulturolog prof. dr. Peter Stankovič z ljubljanske Fakultete za družbene vede -kulturni antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič s Filozofske fakultete v Ljubljani -in chef Poul Andrias Ziska iz Michelinove restavracije na Ferskem otočju Foto: David Leo Veksler//FlickrKar se danes zdi preveč nenavadno, da bi pojedli, lahko čez nekaj desetletij postane del jedilnikaČe bi vas pred dvajsetimi leti nekdo vprašal, ali bi jedli suši, bi večina najverjetneje odvrnila nikalno. Danes? Gotovo imamo drugačen odnos do te jedi. Kar skušamo povedati, je, da hrana, ki se nam zdi nenavadna in nam ni blizu, včasih potrebuje čas, da prispe na naš krožnik. Kuharska knjiga receptov Meduza po zahodnjaško, ki je izšla pred kratkim, se nam lahko zdi nenavadna, vprašanje pa je, ali se ne bomo v prihodnosti sklanjali nad njo in natančno brali navodil, kako pripraviti okusne testenine z meduzami ali meduzin karpačo. Tokratna Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, v ospredje postavlja hrano, ki jo pogosto imenujemo kar hrana prihodnosti - gosenice, žuželke, meduze -, in skuša spodbuditi razpravo z biološkega, kulturološkega, antropološkega in gastronomskega vidika. Gosti: -mikrobiologinja dr. Ana Rotter, raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kemičarka dr. Katja Klun,prav tako raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kulturolog prof. dr. Peter Stankovič z ljubljanske Fakultete za družbene vede -kulturni antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič s Filozofske fakultete v Ljubljani -in chef Poul Andrias Ziska iz Michelinove restavracije KOKS na Ferskem otočju

Kraljica Elizabeta II. je najstarejša in najdlje vladajoča še živeča monarhinja na svetu, britanska kraljeva družina pa zagotovo najprepoznavnejša sodobna monarhija na svetu. Čeprav je britanski imperij vrhunec razcveta dosegel pod vladavino kraljice Viktorije, saj je bil takrat največji med vsemi v zgodovini (obsegal je več kot petino površja Zemlje), je danes kraljica Elizabeta II. še vedno na čelu 16 držav največje skupnosti suverenih držav - Commonwealth. V času Elizabetine vladavine se je na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo že več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 13. Britanska kraljica je tako v skoraj 7 desetletjih vladanja nanizala cel kup rekordov, a številke ne povedo prav veliko o njenem današnjem položaju. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se je vloga monarhinje spreminjala skozi stoletja, kakšen vpliv na javno mnenje in na politiko ima britanska kraljica danes, spoznali pa bomo tudi del zgodovine več kot 100-letne dinastije Windsor in kako pomemben je angleški priimek za kraljevo družino. Pa tudi o tem, kako se Firma, kot britansko kraljevo družino imenujejo, trži oziroma ustvarja svojo podobo v javnosti ter kako ji škodi ali služi razvpito neprizanesljivi britanski tisk oz. mediji. Z nami so gostje, strokovnjaki: doc. dr. Gregor Antoličič,zgodovinar iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU, mag. Tomaž Gerden, zgodovinar in novinar Radia Slovenija, ki je spremljal razmere v Združenem kraljestvu, doc. dr. Andrej Pompe, predavatelj, marketinški strokovnjak in soustanovitelj oglaševalske agencije Formitas. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič O vladarici in instituciji najprepoznavnejše sodobne monarhije na svetu - britanske kraljeve družineKraljica Elizabeta II. je najstarejša in najdlje vladajoča še živeča monarhinja na svetu, britanska kraljeva družina pa zagotovo najprepoznavnejša sodobna monarhija na svetu. Čeprav je britanski imperij vrhunec razcveta dosegel pod vladavino kraljice Viktorije, saj je bil takrat največji med vsemi v zgodovini (obsegal je več kot petino površja Zemlje), je danes kraljica Elizabeta II. še vedno na čelu 16 držav največje skupnosti suverenih držav - Commonwealth. V času Elizabetine vladavine se je na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo že več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 13. Britanska kraljica je tako v skoraj 7 desetletjih vladanja nanizala cel kup rekordov, a številke ne povedo prav veliko o njenem današnjem položaju. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se je vloga monarhinje spreminjala skozi stoletja, kakšen vpliv na javno mnenje in na politiko ima britanska kraljica danes, spoznali pa bomo tudi del zgodovine več kot 100-letne dinastije Windsor in kako pomemben je angleški priimek za kraljevo družino. Pa tudi o tem, kako se Firma, kot britansko kraljevo družino imenujejo, trži oziroma ustvarja svojo podobo v javnosti ter kako ji škodi ali služi razvpito neprizanesljivi britanski tisk oz. mediji.  Z nami so gostje, strokovnjaki: doc. dr. Gregor Antoličič, zgodovinar  iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU mag. Tomaž Gerden, zgodovinar in novinar Radia Slovenija, ki je spremljal razmere v Združenem kraljestvu doc. dr. Andrej Pompe, predavatelj, marketinški strokovnjak in ustanovitelj oglaševalske agencije Formitas

Od dostave hrane in prevozov do dela na spletu - aplikacije spreminjajo trg dela Digitalne platforme so v tem stoletju povsem spremenile načine, kako danes uporabljamo svetovni splet, kako med seboj komuniciramo, kako se širijo novice. Spremenile so načine, kako lahko nakupujemo in s tem izrazito razširile nabor izdelkov in storitev, ki so nam na dosegu oziroma, kot gre znana fraza, le klik stran. Vse bolj spreminjajo tudi načine, kako opravljamo delo in pod kakšnimi pogoji, saj s pomočjo priročno oblikovanih aplikacij vzpostavljajo nove povezave med iskalci dela in naročniki - in to na res najrazličnejših področjih dela od sorazmerno preproste dostave do neprimerljivo bolj zahtevnih oblik dela, kot je denimo računalniško programiranje. Leto pandemije je pospešilo te procese, ki so sicer že nekaj časa pridobivali na pomenu. V času zaprtja so – kot nekakšen najbolj vidni znak prikladnosti aplikacij v času fizičnih ovir – tudi pri nas postali dostavljavci hrane v modrih ali rdečih jopičih samoumevna in vseprisotna stalnica na ulicah. V globalnem smislu te premike še bolj simbolizira podjetje Uber, ki je zaradi t. i. disrupcij, ki jih povzroča na trgu osebnih prevozov, deležno izredne medijske pozornosti, intenzivnih kritik in tudi tožb. Kalifornijskemu podjetju se je z novelo zakona o prevozih v cestnem prometu prejšnji teden odprla pot tudi na slovenske ceste. Moderna tehnologija, na kateri temeljijo tovrstne aplikacije, naj bi zagotovila večjo učinkovitost, transparentnost delovanja in nove priložnosti za ustvarjanje delovnih mest, smo lahko slišali med argumenti podpore. A po drugi stani so številne tudi kritike, saj tovrstne platforme vstopajo na področja, kjer pogoji dela že dolgo niso dobri. »Kršitve delovnega prava v nizko produktivnih panogah so že normalizirane in posplošene in vgrajene v poslovne modele. Kdor tam spoštuje delovno pravo, že ni več konkurenčen,« je v Intelekti povedal sociolog Gorazd Kovačič. To je danes osnova, na kateri gradijo svoje poslovne modele tudi t. i. platforme dela, kot so denimo Uber, Wolt in drugi. Kaj nam torej prinaša tako imenovana platformna ekonomija in kako utegne določati 21. stoletje? O teh vprašanjih smo se pogovarjali v današnji Intelekti, v kateri so sodelovali ekonomistka prof. dr. Polona Domadenik, sociolog doc. dr. Gorazd Kovačič in pravnik izr. prof. dr. Luka Tičar. Foto: Pixabay/Freestocks-photos Od dostave hrane in prevozov do dela na spletu - aplikacije spreminjajo tudi trg delaDigitalne platforme so v tem stoletju povsem spremenile načine, kako danes uporabljamo svetovni splet, kako med seboj komuniciramo, kako se širijo novice. Spremenile so načine, kako lahko nakupujemo in s tem izrazito razširile nabor izdelkov in storitev, ki so nam na dosegu oziroma, kot gre znana fraza, le klik stran. Vse bolj spreminjajo tudi načine, kako opravljamo delo in pod kakšnimi pogoji, saj s pomočjo priročno oblikovanih aplikacij vzpostavljajo nove povezave med iskalci dela in naročniki - in to na res najrazličnejših področjih dela od sorazmerno preproste dostave do neprimerljivo bolj zahtevnih oblik dela, kot je denimo računalniško programiranje. Leto pandemije je pospešilo te procese, ki so sicer že nekaj časa pridobivali na pomenu. V času zaprtja so – kot nekakšen najbolj vidni znak prikladnosti aplikacij v času fizičnih ovir – tudi pri nas postali dostavljavci hrane v modrih ali rdečih jopičih samoumevna in vseprisotna stalnica na ulicah. V globalnem smislu te premike še bolj simbolizira podjetje Uber, ki je zaradi t. i. disrupcij, ki jih povzroča na trgu osebnih prevozov, deležno izredne medijske pozornosti, intenzivnih kritik in tudi tožb. Kalifornijskemu podjetju se je z novelo zakona o prevozih v cestnem prometu prejšnji teden odprla pot tudi na slovenske ceste. Moderna tehnologija, na kateri temeljijo tovrstne aplikacije, naj bi zagotovila večjo učinkovitost, transparentnost delovanja in nove priložnosti za ustvarjanje delovnih mest, smo lahko slišali med argumenti podpore. A po drugi stani so številne tudi kritike, saj tovrstne platforme vstopajo na področja, kjer pogoji dela že dolgo niso dobri. »Kršitve delovnega prava v nizko produktivnih panogah so že normalizirane in posplošene in vgrajene v poslovne modele. Kdor tam spoštuje delovno pravo, že ni več konkurenčen,« je v Intelekti povedal sociolog Gorazd Kovačič. To je danes osnova, na kateri gradijo svoje poslovne modele tudi t. i. platforme dela, kot so denimo Uber, Wolt in drugi. Kaj nam torej prinaša tako imenovana platformna ekonomija in kako utegne določati 21. stoletje? O teh vprašanjih smo se pogovarjali v današnji Intelekti, v kateri so sodelovali ekonomistka prof. dr. Polona Domadenik, sociolog doc. dr. Gorazd Kovačič in pravnik izr. prof. dr. Luka Tičar.

Modra barva je za fante, roza za deklice. Slednje so lepe, nežne in pridne. Fantje pa so živahni, močni in pogumni. Za punce se še vedno marsikaj ne spodobi in če so fantje kdaj pa kdaj nasilni, to nikogar ne preseneča. So pač fantje, lahko slišimo. A nič od naštetega ne drži nujno, gre le za sprejemljivost trdovratnih družbenih stereotipov, ki preprečujejo enake možnosti deklic in dečkov. Enakost in nediskriminacija pa sta temeljni pravni in politični načeli Evropske unije, h katerima so zavezane vse članice. Med ključnimi cilji strategije evropske unije do leta 2025 je tudi premagovanje spolnih stereotipov, ki so osnovni gradniki neenakosti. In če se slednja najprej prične v družinskem okolju; doma, je šolski sistem zavezan k proti diskriminacijskemu izobraževanju. Kljub zakonodajni podlagi pa je v vrtcih in šolah, v izboru igrač, spolni segregaciji pri športni vzgoji, v knjigah in nenazadnje v učbenikih ter načinu poučevanja, prisotno veliko škodljivih stereotipov. O vsem tem smo govorili v tokratni Intelekti.O stereotipih v vsakdanjem življenju otrok in mladostnikovEnakost in nediskriminacija sta temeljni pravni in politični načeli Evropske unije, h katerima so zavezane vse članice. Med ključnimi cilji strategije EU do leta 2025 je tudi premagovanje spolnih stereotipov, ki so osnovni gradniki neenakosti v družbi. Tudi šolski sistem je zavezan k proti diskriminacijskemu izobraževanju. Kljub zakonodajni podlagi pa je v vrtcih in šolah, v izboru igrač, spolni segregaciji pri športni vzgoji, v knjigah in nenazadnje v učbenikih ter načinu poučevanja, prisotno veliko škodljivih stereotipov. A slednji so nam, kot pojasnjuje doc. dr. Veronika Tašner s Pedagoške fakultete v Ljubljani, skupaj s simbolnim nasiljem, ki se vrši preko socializacije že v najzgodnješih letih, položeni v zibelko. Z njimi rastemo, jih ponotranjimo, jih ne postavljamo pod vprašaj in jih tako tudi sami, same reproduciramo. Pri tem nam seveda pomagajo družina, sorodniki, mediji, vrstniki in vse druge institucije, v katere smo vpleteni. Tako se ta krog sklene in nadaljuje. Direktorica Inštituta za preučevanje enakosti spolov, mag. Ana Pavlič poudarja, da spolni stereotipi niso prirojeni, temveč so zelo aktivno naučeni. Raziskave kažejo, da so otroci pri dveh letih starosti sposobni ponotranjenja stereotipov v tolikšni meri, da izbirajo igrače, ki so s strani okolice pričakovane za njihov biološki spol. Na vprašanje zakaj je tako, sogovornica odgovarja: Otroke od najzgodnješe starosti vzgajamo predvsem z zgledom, s tem kako so spolne vloge razporejene v družini, ki ji otrok pripada in s tem v kaj jih kot starši usmerjamo. Modra barva je za fante, roza za deklice. Za slednje, še preden jih lahko kot dojenčke razločimo po biološkem spolu, pogosto slišimo komentarje, kako so lepe, nežne in pridne. Fantje pa so "od nekdaj" živahni, močni in pogumni. Za punce se še vedno marsikaj ne spodobi in če so fantje kdaj pa kdaj nasilni, to nikogar ne preseneča. So pač fantje, lahko slišimo. A nič od naštetega ne drži nujno, gre le za sprejemljivost trdovratnih družbenih stereotipov, ki pa bistveno preprečujejo enake možnosti deklic in dečkov ter reproducirajo temeljno neenakost v družbi.    

Predsednik Biden je napovedal, da se bodo do jeseni, do okrogle obletnice terorističnega napada na newyorška dvojčka, po 20 letih okupacijske navzočnosti torej, Američani in njihovi zavezniki iz Nata naposled umaknili iz Afganistana. Ta gorata in puščavska, obubožana in tehnološko nerazvita srednjeazijska država je torej – po Britancih v 19. in Rusih v 20. stoletju – na kolena spravila še en imperij več. Toda kaj to pomeni za Afganistan sam? Se bo prelivanje krvi med različnimi etničnimi skupinami, predvsem med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani, končno ustavilo? Bodo navadni ljudje le dobili priložnost, da si začno sredi ruševin graditi življenja, v katerih ni neutemeljeno pričakovati pitne vode, strehe nad glavo in več kot le tanke rezine kruha na krožniku? Bodo paštunski talibi po odhodu ameriške vojske ponovno vzpostavili brutalno teokracijo? Bo Afganistan ponovno postal eno žarišč mednarodnega terorizma? Se bo še okrepila tamkajšnja pridelava opija, ki zastruplja svet? Kako se bodo po očitnem vojaškem porazu ZDA spremenila geostrateška razmerja moči v centralni Aziji pa tudi širše? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa, raziskovalca na Institutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in odličnega poznavalca razmer v Afganistanu, dr. Vasjo Badaliča, pa našega washingtonskega dopisnika, dr. Andreja Stoparja, ter politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ErikaWittlieb (Pixabay)Po 20 letih se ameriška vojska umika iz Afganistana. Kaj to pomeni za to srednjeazijsko državo in njene prebivalce? In kaj za geostrateška razmerja moči med svetovnimi velesilami?Predsednik Biden je napovedal, da se bodo jeseni, po 20 letih okupacijske navzočnosti Američani naposled umaknili iz Afganistana. Ta gorata in puščavska, obubožana in tehnološko nerazvita srednjeazijska država je torej – po Britancih v 19. in Rusih v 20. stoletju – na kolena spravila še en imperij več. Toda kaj to pomeni za Afganistan sam? Se bo prelivanje krvi tam končno ustavilo? Bodo navadni ljudje le dobili priložnost, da si začno sredi ruševin graditi življenja, kjer ni neutemeljeno pričakovati pitne vode, strehe nad glavo in več kot le tanke rezine kruha na krožniku? Bodo talibi po odhodu ameriške vojske ponovno vzpostavili brutalno teokracijo? Bo Afganistan ponovno postal eno žarišč mednarodnega terorizma? Se bo še okrepila tamkajšnja pridelava opija, ki zastruplja svet? Kako se bodo po očitnem vojaškem porazu ZDA spremenila geostrateška razmerja moči v centralni Aziji pa tudi širše? Odgovore iščemo v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo filozofa, raziskovalca na Institutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in odličnega poznavalca razmer v Afganistanu, dr. Vasjo Badaliča, pa našega washingtonskega dopisnika, dr. Andreja Stoparja, ter politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca.  

Že vrsto let se počasi a vztrajno dogaja digitalizacija mobilnosti, ki s postopnimi premiki spreminja način, kako se premikamo po ulicah in cestah. Vizija prihodnosti - avtomatizirana povezana vozila, v katerih bomo potniki in ne več vozniki, uporabniki in ne več lastniki – je vse bliže. Samovozečo umetno inteligenco razvijajo tako tehnološki giganti kot tudi tradicionalni avtomobilski velikani. Kje smo in kam gremo na področju avtomatizirane avtonomne vožnje? Na ceste ali v nebo? Razvoj gre v različne smeri, raziskujemo jih v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman. Avtonomna povezana vozila, v katerih bomo le potniki, so vizija prihodnostiŽe vrsto let se počasi, a vztrajno dogaja digitalizacija mobilnosti, ki s postopnimi premiki spreminja način, kako se premikamo po ulicah in cestah. Vizija prihodnosti – avtomatizirana povezana vozila, v katerih bomo potniki in ne več vozniki, uporabniki in ne več lastniki – je vse bliže. Samovozečo umetno inteligenco razvijajo tako tehnološki giganti kot tudi tradicionalni avtomobilski velikani. Kje smo in kam gremo na področju avtomatizirane avtonomne vožnje? Na ceste ali v nebo? Prve zamisli o samovozečih avtomobilih so se sicer pojavile po drugi svetovni vojni, tehnologija, ki jih omogoča, pa se vztrajno razvija in izboljšuje, povezanemu avtomatiziranemu vozilu smo vse bliže. Kako blizu, nam je razložil profesor doktor Jaka Sodnik s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Lubljani. Pravi, da je v Evropi ta hip aktualna tretja stopnja avtomatizacije, ki se na cestah testira, prilagaja se tudi zakonodaja. "Sistem lahko za določen čas v celoti prevzame nadzor in človeku načeloma takrat ni treba biti pozoren na cesti. Mora pa biti pripravljen, da se lahko kadar koli zgodi nepredvideno, sistem ga opozori in takrat mora v zelo kratkem času prevzeti nadzor." Kadar nas zanima, kakšna utegne biti naša tehnološka prihodnost, se vse pogosteje obračamo na Kitajsko. Kako je z avtomatizirano vožnjo v kitajskih velemestih. Z raziskovanjem tehnološkega vzpona Kitajske se ukvarja Nina Pejič, mlada raziskovalka na Centru za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. "Razvoj na Kitajskem zelo hitro poteka in to je v veliki meri posledica bolj naklonjene regulacije. Kitajska je avtonomno vožnjo postavila v svoj nov nacionalni petletni razvojni načrt, ki je bil sprejet marca." Ne le na Kitajskem, tudi v Združenih državah Amerike že leta po cestah vozijo avtomatizirani avtomobili, ki hranijo in testirajo svojo umetno inteligenco. Med njimi tudi Uber, ki naj bi mu z novo zakonodajo odprli vrata na naše ceste. O tem Filip Dobranić, Danes je nov dan, Inštitut za druga vprašanja. "Svoje eksperimente izvajajo zelo zelo neodgovorno. Uber je vozil svoje samovozeče vozilo po cestah, kjer ni imel dovoljenja, da jih vozi. Uberjevi samovozeči avtomobili so ubili več kot enega človeka." O samovozečih vozilih, razvoju na Kitajskem in Uberju v tokratni oddaji.

Etnobotanika je razmeroma mlada znanstvena disciplina, ki se je razvijala zlasti z združevanjem botanike, medicine in antropologije na začetku 20. stoletja, pa vendar povezanost ljudi in rastlinskega sveta obstaja že od pradavnine. V vseh kulturah sveta so ljudje uporabljali rastline za prehrano in zdravljenje, kar kažejo številne arheološke sledi. Na Slovenskem se je etnobotanika razvijala bolj ali manj v skladu z evropskimi družbenimi in znanstvenimi tokovi. Prvi raziskovalci rastlinskega sveta in zbiralci ljudskega poimenovanja rastlin na Slovenskem so bili naravoslovci, etnografi, zbiralci ljudskega izročila in drugi slovenski rodoljubi. Predmet etnobotanike je v slovenski etnologiji prvič in edinokrat doslej opredelil dr. Valens Vodušek v Etnološki topografiji slovenskega etničnega ozemlja leta 1977. Etnobotaniko opredeljuje kot znanost o vzajemnih odnosih človeka in rastlinskega sveta, pri čemer je tradicionalno znanje o rastlinskem svetu del ljudskega naravoslovnega znanja o živi in neživi naravi. Zgodbe o ljudeh, ki jih pripovedujejo rastline, nam tako razodevajo starosvetna izročila, ki si ne zaslužijo pozabe, in tradicionalna znanja, ki so vredna posnemanja in nam lahko še kako pomagajo, da se ponovno naučimo vzpostaviti harmoničen odnos z naravo. Z znanjem in zodbami o rastlinah tokrat gostimo strokovnjake: Vlasta Mlakar – etnologinja in kulturna antropologinja ter knjižna avtorica (Rastlina je sveta od korenin do cveta), Barbara Sosič – etnologinja iz Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Janko Rode – biolog in knjižni avtor. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič Večtisočletna znanja o rastlinah, ki nas vračajo h koreninam