Človek se vpraša, kakšno vlogo ima v življenju delo Zadnja tri leta je naša življenja v veliki meri krojil covid. Kako velik je bil ta vpliv pričata sogovornici tokratne oddaje Glasovi svetov, ki pravita, da se na njunem raziskovalnem področju čas zdaj velikokrat razdeli na tistega pred, med in po epidemiji novega koronavirusa. V studio smo povabili psihologinji prof. dr. Saro Tement in doc. dr. Katjo Kerman z Oddelka za psihologijo Univerze v Mariboru. Obe raziskujeta področje psihologije dela in organizacij. Še zlasti ju zanimajo prednosti in slabosti nove delovne realnosti, ki nam je prinesla zoom sestanke, delo od doma, službeni mail na telefonu, deljen delovni čas. Dr. Tement in dr. Kerman pravita, da vsaka kriza ali izredna situacija vodi človeka do razmišljanja o lastnem življenju in o tem, kaj je zanj pomembno. Človek se vpraša, kakšno vlogo ima v življenju delo. Kako zelo dragoceni so v primerjavi s časom, preživetim v službi, trenutki prostega časa in zasebnosti v družbi bližnjih. O problematiki vdora dela v zasebno življenje in obratno govori oddaja, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: UI

Vse odkar je irski pisatelj Bram Stoker leta 1897 objavil Drakulo, grozljivi roman o mračnem transilvanskem grofu, ki svojim žrtvam pije kri, v zahodni popularni kulturi – pa naj gre za knjige, računalniške igrice, filme ali televizijske serije – kar mrgoli od vampirjev. Je pa najbrž treba reči, da se le maloštevilni bralci, igralci oziroma gledalci, ki se navdušujejo nad kolikor strašljivimi toliko neustavljivo privlačnimi krvosesi, zavedajo, da si Stoker vampirjev ni izmislil sam, temveč si jih je sposodil – in sicer iz starih mitoloških zgodb, ki so krožile med različnimi slovanskimi ljudstvi. Dejstvo, da so izvori priljubljenih zgodb o vampirjih trdno zapredeni v meglo nevednosti, pa slej ko prej kaže na neko širšo razsežnost, ki se v splošnem drži slovanske mitologije; če jo namreč postavimo ob bok grško-rimski, nordijski ali indijski, hitro ugotovimo, da bajk o slovanskih bogovih, pošastih in junakih kratko malo ne poznamo, še kako pa, seveda, poznamo zgodbe o Zeusu, o Fenrirju ali o Ardžuni. Zakaj neki torej slovanska ostaja v senci drugih mitologij – in to celo med Slovani samimi? Kako bogata je v resnici? Kaj nam, ne nazadnje, mitološke zgodbe, ki so dospele do nas iz širokega prostora med Julijci in Uralom, govorijo o Slovanih posebej in o condition humaine nasploh? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili antropologinjo dr. Svetlano Slapšak. Naša gostja je namreč prav tako opazila veliko belo liso na vzhodni strani mitološkega zemljevida stare celine in jo – ob pomoči v Sloveniji živečega ameriškega pisatelja in umetnostnega zgodovinarja Noaha Charneyja – sklenila zapolniti; tako sta s Charneyjem napisala in pri ugledni britanski založbi Thames&Hudson prav pred nedavnim izdala knjigo The Slavic Myths, se pravi: Slovanski miti, ki naj bi bralce z vsega sveta naposled seznanila ne le z vampirji, ampak tudi z volkodlaki, vilami, žarpticami, Baba Jago, Perunom, Velesom, Mokoš, Triglavom in drugimi bitji slovanske mitologije. foto: žarptica, detajl z naslovnice knjige The Slavic Myths (Goran Dekleva)

Grofje Celjski so imeli na svojem vrhuncu v lasti 12 mest, 30 trgov in kar 125 gradov. Toda: kdo so bili ljudje, ki so orjaško premoženj plemičev iz mesta ob Savinji v resnici upravljali?Celjski grofje so bili skoraj zagotovo najvplivnejša, najmočnejša srednjeveška plemiška rodbina, ki je imela svoje matične posesti na ozemlju današnje Slovenije. A kaj to zares pomeni? – Večina ljudi bi danes najbrž odgovorila, da visoko mesto, ki so ga Celjani zavzemali v zapletenih strukturah moči in časti pozno-srednjeveške Evrope, najlažje naznačimo, če se spomnimo, da je bila v prvi polovici 15. stoletja Barbara, najmlajša hči celjskega grofa Hermana II., pravzaprav kraljica, žena Sigismunda Luksemburškega, cesarja Svetega rimskega cesarstva ter nemškega, češkega in ogrskega kralja. Da se Luksemburžani niso poročali kar tako, je pač jasno vsakomur. A morda so, ko govorimo o celjski moči in njihovem vplivu, še nekoliko bolj povedne številke; pod gospostvo Celjskih je namreč ob izumrtju rodbine v moški liniji – to je bilo leta 1456 – sodilo 12 mest, 30 trgov in kar 125 gradov. Prav te bogate posesti so grofom iz mesta ob Savinji namreč omogočale, da so vodili svojo ambiciozno politiko. A medtem ko so se grofje ubadali s kovanjem dinastičnih povezav in se, kadar je bilo to treba, z mečem v roki postavljali po robu svojim tekmecem – pogosto Habsburžanom –, je nekdo seveda moral skrbeti za materialno podstat celjske moči, se pravi za njihove posesti. In prav tem ljudem smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, raziskovalca pri Narodnem muzeju Slovenije, dr. Jaka Banfija, ki je lani obranil doktorsko disertacijo, v kateri se je posvetil natanko, pogojno rečeno, uradnikom, ki so služili Celjskim grofom. foto: grad Žovnek, matični grad grofov Celjskih (Goran Dekleva)

O protislovjih meritokratične družbe, kot jih razriva satirična distopija znamenitega sociologa Michaela Younga, v kateri prav vsakdo zaseda mesto, ki mu pripada po sposobnostih in truduVerjetno je res, da so najmočnejše tiste ideje in verjetja, ki se jih ljudje niti ne zavedamo zares oziroma jih jemljemo za samoumevne. In med take dandanes skorajda gotovo spada ideja meritokracije - ideja, da si v družbi napredovanje zaslužijo tisti najbolj sposobni in delavni, ki lahko k družbi kot celoti tudi najbolj pripomorejo. Težave nastopijo, tako se nam zdi, bolj zato, ker to načelo nikakor ni dosledno upoštevano: ker zaposlovanja in napredovanja velikokrat potekajo tudi s pomočjo poznanstev ali sorodstvenih vezi, ker smo ljudje še vedno podvrženi celi vrsti bolj ali manj zavestnih diskriminacij in ker , nenazadnje, predvsem zaradi različnih socialnih okoliščin ob rojstvu, niti nimamo enakih priložnosti razviti se in pokazati svojih talentov. To splošno sprejeto poveličevanje meritokracije pa se postavi nekoliko na glavo, ko beremo knjigo Vzpon meritokracije enega največjih sociologov preteklega stoletja Michaela Younga, ki nas skozi mešanico satiričnega distopičnega romana in sociološke razprave popelje v svet prihodnosti, kjer so načela meritokracije resnično in dosledno pripeljana do svoje skrajnosti. O tem, kako nam to zanimivo besedilo, ki je v originalu izšlo že leta 1958, nedavno pa so ga pri založbi Kritna izdali tudi v slovenščini, lahko pomaga premisliti koncept, ki ga danes prejkone jemljemo za samoumevnega, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dr. Mitjo Sardočem, raziskovalcem na Pedagoškem inštitutu ter na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, ki je Youngov Vzpon meritokracije tudi prevedel in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Radio Študent neprekinjeno deluje že od leta 1969. V več kot petdesetih letih delovanja je presegel vlogo študentskega ali skupnostnega medija ter v različnih obdobjih občutno krojil slovenski medijski prostor. Zgodovina te nekonvencionalne radijske postaje je sedaj popisana v knjigi, ki je izšla tik pred novim letom. O pomenu Radia Študent bomo govorili v tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jo pripravlja Miha Žorž.

Intervju z raziskovalko dr. Rys Farthing, direktorico raziskovanja in politik pri Reset Tech V zadnji letošnji oddaji Glasovi svetov se oziramo v minulo leto, ki je bilo prelomno na področju regulacije tehnoloških gigantov in ekonomije pozornosti v Evropski uniji. Je ta regulacija spremenila poslovni model ekonomije pozornosti, ki temelji na ekstrakciji in preprodaji osebnih uporabniških podatkov in ciljanem sporočanju ljudi v realnem času in prostoru? Je splet postal varnejše okolje za mladoletne uporabnice in uporabnike, kar tudi eden od ciljev regulacije? To so preverile raziskovalke in raziskovalci pri mednarodni nevladni organizaciji Reset Tech. Z direktorico doktorico Rys Farthing se je pogovarjala Urška Henigman. Reset Tech Mladi, zasebnost in zaupanje v Sloveniji dr. Rys Farthing

Zelo hitro po njenem razpadu smo Slovenci začeli na Avstro-Ogrsko gledati kot na »ječo narodov«, na zadnje vladajoče Habsburžane pa bolj ali manj kot na tuje vladarje, ki nam niso dopustili samobitnega narodnega razvoja. V 20-ih letih preteklega stoletja na primer v našem časopisju lahko zasledimo množico oznak, kot so »država mačeha«, »gnila habsburška dinastija, ki sedi na tilniku slovenskega naroda«, še nekaj let prej poveličevani Franc Jožef pa je opisan kot »habsburška zalega« in celo »eden največjih morilcev človeštva«. Kako in zakaj se je pri Slovencih, ki so, dokler je še obstajala, veljali za ene najbolj zvestih podanikov avstrijske monarhije in njene vladarske rodbine, odnos do Habsburžanov in njihovega vladanja tako korenito spremenil? Ter kako se je ta odnos razvijal v nadaljevanju 20. stoletja, ko so Habsburžani že dokončno izgubili prestol, vendar pa so kot posamezniki z Ottom von Habsburgom na čelu vendarle še imeli nekaj vpliva v evropskem političnem prostoru? To so nekatera od vprašanj, ki jih v nedavno izdani knjigi z naslovom V prah strti prestol: slovensko dojemanje habsburške dinastije v postimperialni dobi obravnava današnji gost oddaje Glasovi svetov, zgodovinar z mariborske Filozofske fakultete in ZRC Sazu dr. Andrej Rahten. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Zadnji habsburški vladar Karel z ženo Zito in sinom Ottom na kronanju v Budimpešti leta 1916, Wikipedija, javna last

Zgodovina slovenskega seznanjanja z Japonsko je zgodba o osupljivo hitrem napredovanju in poglabljanju globalizacije, ki pa vendar nikoli ne poteka premočrtno, saj jo spremljajo tudi predsodki in nerazumevanje Čeprav so podjetni portugalski trgovci in zavzeti misijonarji do Japonske dospeli že sredi 16. stoletja, je celo v očeh najbolje izobraženih Evropejcev dežela vzhajajočega sonca dolgo ostajala nekakšna terra incognita, neznano in skrivnostno otočje na skrajnem robu sveta. No, kar je veljalo za prebivalce stare celine nasploh, pa je še toliko bolj veljalo za naše prednike v slovenskih deželah. Kakor namreč v knjigi Od popolne neznanke do prisrčne prijateljice – ta je pred nedavnim izšla pod okriljem Inštituta za novejšo zgodovino – ugotavlja zgodovinar dr. Aleš Gabrič, je prve omembe Japonske v časopisih in knjigah, ki so izhajali na našem ozemlju, zaslediti šele v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja. Pa ti zapisi svojim bralkam in bralcem menda niso sporočali bistveno več od tega, da naj bi Japonci radi uporabljali pahljače. To pomeni, da smo Slovenci v manj kot dveh stoletjih napredovali od skoraj popolnega neznanja do položaja, ko so Ozujevi in Kurosawovi filmi, Hokusajeve grafike, Bashōvi haikuji, Murakamijevi romani ali Miyazakijeve risanke nepogrešljiv del splošne omike … da o mestu, ki ga v naših vsakdanjih življenjih zasedajo ikebane, sudoku, računalniki in brezhibno izdelani avtomobili, niti ne govorimo. Zgodovina slovenskega seznanjanja z Japonsko je, drugače rečeno, zgodba o osupljivo hitrem napredovanju in poglabljanju globalizacijskih procesov, ki pa vendarle ne potekajo premočrtno, brez ovinkov ali zaprek. Kako so se torej skozi čas spreminjali naši pogledi na deželo vzhajajočega sonca, kako je resnična vednost v tem kontekstu hodila vštric s stereotipi in predsodki pa tudi kakšni so obeti za nadaljnjo gospodarsko in kulturno izmenjavo z Japonsko, smo v tokratnih Glasovih svetov preverjali v pogovoru z dr. Gabričem. foto: Katsushika Hokusai - Dober veter, jasno jutro iz grafičnega cikla 36 pogledov na Fujiyamo, 1830-32 (Wikipedia, javna last)

Kakšna je umetnost za pozitivno družbeno spremembo? S tem se ukvarjajo v Zavodu APIS, kjer se posvečajo raziskovanju vprašanja kakšen je transformativni potencial ustvarjalnosti in umetnosti za posameznika in družbo. Zavedajo se, da brez idealov in nečesa, kar se v nekem trenutku zdi nedosegljivo in utopično, ni družbenih preskokov naproti človečnosti in boljšem jutri. Voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič je zato v tokratnih Glasovih svetov gostila Romano Zajec, ustanoviteljico in programsko vodjo Zavoda APIS ter Manco Juvan, mednarodno priznano in nagrajevano fotografinjo pa tudi direktorico in vodjo projektov v APIS-u.

Vsaka tretja ženska v Evropi je imela izkušnjo fizičnega nasilja, vsaka druga je bila žrtev psihičnega nasilja, spolno nasilje nad ženskami je tako vseprisotno a hkrati skrito, da uradni podatki o obsegu spolnega nasilja niso reprezentativni, saj še vedno zelo majhen delež žrtev nasilje tudi prijavi. V Sloveniji ni nič drugače, nasilje se povečuje, beležimo tudi porast najhujših nasilnih dejanj, femicidov in največ nasilja se še vedno zgodi v družinskem okolju. Kaj kot družba delamo narobe, da se nasilje povečuje? Kako je nasilje povezano z vse bolj glasnimi težnjami po retradicionalizaciji družbe in poskusi kratenja pravic žensk? Kako na nasilje vpliva vzgoja prepredena s spolnimi stereotipi? Zakaj deklice še vedno učimo, da morajo biti pridne in podredljive? Kakšno vlogo igra pri reproduciranju nasilja izobraževalni sistem? In kaj vse bi morala naredit država, da do nasilja sploh ne bi prihajalo? Ob mednarodnih dnevih delovanja proti nasilju nad ženskami je voditeljica in avtorica oddaje Glasovi svetov Tita Mayer, o vseh navedenih vidikih problematike nasilja v družbi, govorila s sociologinjo in raziskovalko dr. Jasno Podreka.

Ko je bil na današnji dan pred točno 60-imi leti v Dallasu ubit 35. predsednik Združenih držav Amerike, je bilo seveda vsem jasno, da gre za velik zgodovinski dogodek. In vendar si v tistem trenutku verjetno nihče ni predstavljal, da bo smrt Johna F. Kennedyja še desetletja kasneje tako intenzivno burila duhove, da bo vedno znova polnila časopise, da bo o njej napisanih na tisoče knjig, posneta nepregledna vrsta filmov in oblikovanih neskončno različnih teorij, kaj se je pravzaprav tistega dne zgodilo in kdo stoji za vsem skupaj. Še več, marsikdo bi rekel, da prav atentat na Kennedyja predstavlja prvo veliko zarezo v zaupanje ameriških državljanov v lastno državo, njene institucije in pravni sistem ter zanesljivost neke splošno posredovane razlage resničnosti - zarezo, ki je do danes verjetno postala že kar neke vrste prepad. O tem, kakšne spremembe je Kennedyjeva smrt sprožila v ameriški družbi in v kolikšni meri lahko njen vpliv čutimo še danes, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z novinarjem in publicistom dr. Alijem Žerdinom, avtorjem dokumentarne razstave ob 60. obletnici Kennedyjeve smrti, ki je bila do nedavno na ogled v Cankarjevem domu, ter z dvema kulturologoma, dr. Karmen Šterk z ljubljanske Fakultete za družbene vede in urednikom revije Razpotja dr. Blažem Kosovelom. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Danes skorajda ne moremo odpreti medija, ne da bi zasledili vsaj eno novico, ki opozarja na krivice, ki se v naši družbi dogajajo ženskam, tudi v zgodovinopisju pa se vedno več pozornosti posveča temu, kako so v določenih obdobjih živele ženske. In vendar se zdi, da avtorji, v želji po tem, da bi opozorili na pogosto spregledane nepravičnosti, ženske velikokrat prikazujejo kot zgolj nemočne žrtve in ob tem pozabljajo, da so te, in so vedno bile, vendarle obenem tudi akterke. Tega poenostavljenega pogleda nikakor ni mogoče očitati tokratni gostji Glasov svetov, zgodovinarki dr. Mateji Ratej. Ta se namreč v svoji najnovejši knjigi z naslovom Rožengrunt: žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama življenju kmečkih žensk s težkim socialnim položajem približa skozi kazenske spise, ki po eni strani res kažejo na nepravično in patriarhalno strukturo takratne družbe, po drugi strani pa razkrivajo tudi resnično hude zločine, skozi katere so posameznice včasih poiskale izhod iz svoje težke situacije. Vse skupaj pa - morda najpomembneje - seveda na koncu ne priča le o teh kočarskih ženskah, ampak tudi o širšem gospodarskem, socialnem in političnem kontekstu prve Jugoslavije, v katerem so se odvijala njihova življenja in življenja njihovih bližnjih. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Botanika je, kot kaže, tista pionirska naravoslovna disciplina, s katero je moderna, na eksperimentu in opazovanju utemeljena znanost v slovenskem kulturnem oziroma intelektualnem prostoru sploh dobila domovinsko pravicoVse premalo se zavedamo, da slovenske kulturne zgodovine še zdaleč ne ustvarjajo samo umetniki in humanisti ampak, seveda, tudi fiziki, kemiki, biologi in drugi naravoslovci. Med temi pa nikakor ne gre prezreti enega najzgodnejših, botanika Giovannija Antonija Scopolija, sicer zdravnika v idrijskem rudniku živega srebra. Scopoli, ki se je rodil leta 1723 – pred natanko tremi stoletji torej – v dolini Fiemme na južnem Tirolskem, je na Kranjskem služboval sredi 18. stoletja, med 1754 in 1769, v tem času pa je spisal Floro carniolico (1760), sploh prvo znanstveno delo o naravi v Sloveniji. Kar se je začelo razmeroma skromno, z eno samo knjigo, je že pol stoletja pozneje dobilo pomembno nadaljevanje oziroma nadgradnjo. Leta 1810 je bil namreč v Ljubljani – zahvaljujoč prizadevanjem Franca Hladnika, od čigar rojstva, mimogrede rečeno, prav letos mineva četrt tisočletja – ustanovljen Botanični vrt, danes najstarejša nepretrgano delujoča znanstveno-izobraževalna institucija pri nas. Očitno je torej, da je, zgodovinsko gledano, prav botanika tista pionirska disciplina, s katero je moderna znanost dobila domovinsko pravico na slovenskih tleh. Zato – pa tudi v spoštljiv spomin na oba letošnja okrogla jubilanta, na Scopolija in Hladnika – smo v tokratnih Glasovih svetov skušali orisati zgodovino botanike na Slovenskem in opredeliti njeno vlogo v kulturni oziroma intelektualni zgodovini našega prostora. Pri vsem tem sta nam bila v pomoč naša gosta pred mikrofonom, vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani, dr. Jože Bavcon, ter raziskovalka z iste institucije, dr. Blanka Ravnjak.   foto: pomladanska podoba Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani (Nadaja/Wikipedija)

Psihologinja Andreja Avsec in nevrolog Zvezdan Pirtošek o svetlih in temnih plateh empatije Empatija je psihološki konstrukt; je sposobnost razumevanja, kaj druga oseba čuti in misli. Empatija je v današnjem svetu cenjena. Ali bi bila zaželena tudi, če bi poznali njene temne plati? Za oddajo Glasovi svetov sta o empatiji spregovorila psihologinja dr. Andreja Avsec in nevrolog dr. Zvezdan Pirtošek. Najprej klik na portal Fran, ki črpa iz različnih slovarjev. Tam piše, da po Slovarju slovenskega knjižnega jezika empatija pomeni vživljanje v drugega človeka. Še klik na najobsežnejšo spletno enciklopedijo – Wikipedijo. Prvi stavek pri opisu empatije pravi takole: Empatija je psihološka zmožnost zaznavanja čustev in izkušenj druge osebe zunaj lastne perspektive. Združljiva je s teorijo uma. K poslušanju oddaje Glasovi svetov na Arsu vas vabi Iztok Konc. Foto: Ars

Že več kot dva tedna, odkar je palestinsko gibanje Hamas izvedlo nepričakovano obsežen napad na Izrael, se naslovnice časopisov po vsem svetu polnijo s prizori spopadov in množicami civilnih žrtev, pa tudi vnovičnimi povzemanji ozadja dolgotrajnega konflikta med Izraelci in Palestinci. A kakor ima svojo zgodovino ta spor sam, ima svojo zgodovino tudi odnos ostalih držav do palestinsko-izraelskega konflikta. Prav košček te preteklosti bomo skušali osvetliti v tokratnih Glasovih svetov, ko se bomo spraševali o pogledu naše nekdanje države na to nenehno bližnjevzhodno krizno žarišče. O tem, zakaj je bila Jugoslavija nekje od 70-ih let naprej izredno naklonjena Palestincem oziroma predvsem Palestinski osvobodilni organizaciji - ki je bila vse od leta 1974 tako s strani arabskih držav kot gibanja neuvrščenih tudi uradno priznana za edinega legitimnega predstavnika palestinskega naroda in je v tem kontekstu istega leta dobila celo status opazovalke v Združenih narodih - ter o tem, kako je to sodelovanje v resnici potekalo, bomo govorili z mladim raziskovalcem na Oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete Žigo Smoličem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: dolgoletni voditelj Palestinske osvobodilne organizacije Jaser Arafat in Josip Broz Tito

So estetski posegi na vulvi v isti kategoriji kot pohabljanje ali rezanje ženskih spolovil?V Rotterdamu je letos potekal kongres Evropskega združenja za spolno medicino, na katerem so številne strokovnjakinje in strokovnjaki seksologije in spolne medicine predstavljali aktualno dogajanje v svojih državah in na svojih strokovnih področjih. Med okroglimi mizami, ki so pritegnile pozornost, je bila tista o estetski kirurgiji ženskih spolovil. Slišali smo lahko, kakšni posegi obstajajo in kako se izvajajo, po predstavitvi pa se je vnela razgreta razprava o tem, kdaj, zakaj in kako opraviti himenoplastiko – rekonstrukcijo deviške kožice. Takrat je našo pozornost pritegnila kirurginja Yasmine Abdulcadir, ki je predsedovala temu panelu. Turškega kirurga, ki je trdil, da s temi operacijami pogosto pomaga ženskam in njihovim družinam, je namreč vprašala, katerim kirurškim priporočilom sledi? Takšna operacija namreč ne more biti izvedena po medicinskih standardih, ker jih ni, ne obstajajo, pogosto pa povzroči poškodbe vulve in vagine in izjemno vpliva na seksualno življenje teh žensk. Z Yasmine Abdulcadir smo se dogovorili za daljši intervju, ki smo ga po kongresu posneli na daljavo. Ker gre za tematiko, ki jo spremljajo številne polemike in razprave, na spletu poleg oddaje s prevodi, ki smo jo predvajali v etru, objavljamo tudi izvorni intervju v angleščini, da se ne bi kaj slučajno izgubilo s prevodom.

Leto dni po smrti Mahse Amini, ki je postala simbol upora proti zatiranju žensk v Iranu in povod za veliko vstajo, se razmere v Iranu slabšajo. Kljub večmesečnim protestom proti iranskim zakonom o obveznem zakrivanju žensk tamkajšnje oblasti stopnjujejo napade na človekove pravice žensk in deklet. Več o položaju žensk v Iranu v tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravila Tita Mayer.

V času, ko bodo posledice podnebne krize vse bolj pogoste, so mesta pred izzivom, kako ustvariti varen prostor za kakovostno bivanje, ki bo zadovoljeval estetske standarde, zagotavljal socialno in kulturno raznolikost ter ponujal trajnostne okoljske in ekonomske rešitve. Tudi Ljubljano čakajo številne naloge. Ali pri trajnostnem urbanizmu zamujamo, ima stroka dovolj glasu, je javnost vključena v odločanje o tem, v kakšnem mestu bi radi živeli? O tem v tokratni oddaji Glasovi svetov z doktorico Majo Simoneti z Inštituta za politike prostora.

V času, ko bodo posledice podnebne krize vse bolj pogoste, so mesta pred izzivom, kako ustvariti varen prostor za kakovostno bivanje, ki bo zadovoljeval estetske standarde, zagotavljal socialno in kulturno raznolikost ter ponujal trajnostne okoljske in ekonomske rešitve. Tudi Ljubljano čakajo številne naloge. Ali pri trajnostnem urbanizmu zamujamo, ima stroka dovolj glasu, je javnost vključena v odločanje o tem, v kakšnem mestu bi radi živeli? O tem v tokratni oddaji Glasovi svetov z doktorico Majo Simoneti z Inštituta za politike prostora.

Hiter razvoj novih tehnologij je obljubljal marsikaj, a smo se tako kot z vsako novo tehnologijo najprej precej močno opekli, preden smo se naučili, kako jo uporabljati brez škodljivih posledic. Potem ko je Evropska unija sprejela splošno uredbo o varovanju osebnih podatkov, akt o digitalnih trgih in akt o digitalnih storitvah, sta zdaj na vrsti akt o umetni inteligenci in uredba za preprečevanje spolne zlorabe otrok. Vendar domače in tuje nevladne organizacije opozarjajo na negativne posledice predlogov. Če bosta sprejeta v trenutni obliki, bosta uzakonila množični nadzor komunikacij na spletu, oslabila kibernetsko varnost in z zmotljivimi, diskriminatornimi in rasističnimi orodji umetne inteligenca množično kršila človekove pravice na področju kazenskega pregona, nacionalne varnosti in nadzora migracij, opozarjajo v koaliciji nevladnih organizacij, ki jo sestavljajo Inštitut za druga vprašanja Danes je nov dan, Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Amnesty International Slovenije, Zavod Krog, Mirovni inštitut, Slovenska filantropija, Zavod Emma in Državljan D. Kje so težave, so nam pojasnile gostje v studiu. To so bile Maja Cimerman iz Inštituta za druga vprašanja Danes je nov dan, Urša Regvar iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja in Nataša Posel, direktorica AMnesty International.

Hiter razvoj novih tehnologij je obljubljal marsikaj, a smo se tako kot z vsako novo tehnologijo najprej precej močno opekli, preden smo se naučili, kako jo uporabljati brez škodljivih posledic. Potem ko je Evropska unija sprejela splošno uredbo o varovanju osebnih podatkov, akt o digitalnih trgih in akt o digitalnih storitvah, sta zdaj na vrsti akt o umetni inteligenci in uredba za preprečevanje spolne zlorabe otrok. Vendar domače in tuje nevladne organizacije opozarjajo na negativne posledice predlogov. Če bosta sprejeta v trenutni obliki, bosta uzakonila množični nadzor komunikacij na spletu, oslabila kibernetsko varnost in z zmotljivimi, diskriminatornimi in rasističnimi orodji umetne inteligenca množično kršila človekove pravice na področju kazenskega pregona, nacionalne varnosti in nadzora migracij, opozarjajo v koaliciji nevladnih organizacij, ki jo sestavljajo Inštitut za druga vprašanja Danes je nov dan, Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Amnesty International Slovenije, Zavod Krog, Mirovni inštitut, Slovenska filantropija, Zavod Emma in Državljan D. O umetni inteligenci in človekovih pravicah smo se pogovarjali v tokrati oddaji Glasovi svetov, problematiko so nam predstavile Maja Cimerman iz Danes je nov dan, direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel in Urša Regvar iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja. Oddajo je pripravila Urška Henigman.

Dr. Andrej Šmuc: »Zmotno je mišljenje, da je bila klima v preteklosti enotna. Obstajale so tudi zelo brutalne klimatske spremembe.« Zadnjih 2,4 milijona let se na Zemlji izmenjujeta dve obdobji: obdobje tako imenovane ledenodobne Zemlje in obdobje toplogredne Zemlje. Na primer v mlajšem triasu pred približno 13.000 leti je temperatura na Zemlji zgolj v desetih letih padla za deset stopinj. Predavatelj in raziskovalec Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani zato v luči podnebnih sprememb, vremenskih ujm in katastrof še zlasti opozarja, da ga bolj kot za naš planet, ki je preživel že marsikaj, skrbi za nas – za usodo ljudi. Več pa v pogovoru, ki ga je za oddajo Glasovi svetov na Arsu s prof. dr. Andrejem Šmucem posnel Iztok Konc. Foto: Pixabay

Včeraj je bila na Novi pošti v Ljubljani uprizorjena premiera gledališke predstave z naslovom Punce, ki temelji na pričevanjih oziroma zgodbah žensk treh generacij in ki skozi njihove osebne zgodbe izrisuje menjavanje časov in družbenopolitičnih sistemov. Predstava se tematsko navezuje na predavanje-performans Spolna vzgoja II: Borba, ki rekonstruira prizadevanje za reproduktivne pravice žensk v Jugoslaviji, in z njim tvori diptih. Voditeljica oddaje Tita Mayer je k pogovoru o predstavah in družbeni problematiki, ki se je ustvarjalke lotevajo, povabila gledališko režiserko Tjašo Črnigoj.

Podnebne spremembe v svoji skrajni obliki prinašajo ekstremne vremenske pojave in temu se bo nujno moralo prilagoditi tudi prostorsko načrtovanje. Infrastrukturno pripravljenost na poplave, ki smo jim bili priča v začetku avgusta, so tudi strokovnjaki s področja gradbeništva in vodarstva ocenili kot slabo. Modeli poplavne nevarnosti, ki so bili ves čas javno dostopni vsem zainteresiranim, so se izkazali za zelo natančne, a izgleda, da so jih bili pripravljeni upoštevati zgolj redki. Zdaj je skrajni čas za razmislek, kako se bomo v prihodnje odločali o umeščanju objektov in naselij v prostor, torej kje in kako graditi, kakšne oblike bivanja spodbujati ter predvsem bolj zaupati stroki in jo tudi upoštevati. Najhujša naravna nesreča v Sloveniji je zato priložnost, da prevrednotimo nekatere ustaljene vzorce in se bolje pripravimo za prihodnost. V današnji oddaj Glasovi svetov bomo slišali pogovor Miha Žorža z arhitektoma Milošem Koscem in Matevžem Grando, ki je bil posnet za oddajo Intelekta 22. avgusta.

Kranj Foto fest se je otvoril prejšnji teden, razstave bodo na ogled do skorajda konca septembra, in zdaj si že tretje leto ta odmeven mednarodni festival počasi utira svoje strugo, pozicijo v fotografskem festivalskem miljeju. Osrednja tema letošnjega festivala je "Človek – narava«, ki je prav v tem obdobju še posebno aktualna in je fotografom iz kar 90-ih držav ponudila široke možnosti izraza, kar se je pokazalo tudi pri izjemno velikem odzivu na razpis, saj se je ta glede na lansko leto povečal za več kot sto odstotkov. Odnos med človekom in okoljem, kot središčna tema s katero se zaradi neštetih okoljevarstvenih izzivov soočamo kot človeštvo. Kaj vse je prinesel, kakšna je sploh vloga, pomen foto festivalov in razstav, še posebej v času prenasičenem s podobami, kjer že vsak s pametnim telefonom lahko reportira, dokumentira svet in sebe ter s tem postaja manj ali bolj občutljiv posameznik? Za debato je voditeljica Liana Buršič gostila priznana in uveljavljena fotografa in fotogafinjo Matjaža Tančiča in Terezo Kozinc ter lastnico prve zaseben foto galerije pri nas Galerije Fotografija - Barbaro Čeferin, vsi so tudi poveznai s Kranj Foto Festom.

V tokratni oddaji Glasovi svetov boste slišali pogovor z direktorico Inštituta za preučevanje enakosti spolov mag. Ano Pavlič, ki bo spregovorila o položaju žensk na slovenskem podeželju in o prvi nacionalni raziskavi Enakost spolov na slovenskem podeželju, katere izsledki vzbujajo skrb in nakazujejo, da nas pri zagotavljanju enakosti spolov v Sloveniji čaka še veliko dela.

Letos mineva 300 let od rojstva Adama Smitha, enega najbolj vplivnih mislecev v zgodovini, filozofa, začetnika ekonomske znanosti in za svoj čas radikalnega zagovornika kapitalizma in prostih trgov, ki je v marsičem popolnoma obrnil na glavo pogled na to, kako delujejo družbe in gospodarstva, njegove - bolje ali slabše razumljene teze - pa mnogi ekonomisti uporabljajo še danes. V tokratnih Glasovih svetov se bomo spraševali, v čem je bila misel Adama Smitha tako revolucionarna; kaj je slavni propagator prostih trgov sploh zares verjel in kako so kasnejši ekonomisti njegovo misel popačili; kako gre vse to skupaj z njegovo moralno filozofijo ter kako se nam njegove ideje kažejo v luči večstoletne zgodovine kapitalizma, ki smo ji bili priča od izida Smithovega znamenitega dela Bogastvo narodov. Gostje v studiu so predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Neven Borak ter predavatelj na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Aljoša Kravanja. Oddajo, ki ste jo v preteklosti že lahko slišali v Intelekti na Prvem, je pripravila Alja Zore.

Ukrajinska novinarka Olga Tokariuk je sodelavka Centra za analize evropske politike ter raziskovalka dezinformacij. Z njo smo se pogovarjali o vlogi tehnologije in umetne inteligence v kontekstu vojne v Ukrajini. Med drugim je poudarila, da umetna inteligenca koristi tako zlonamernim akterjem, ki izvajajo in ustvarjajo kampanje dezinformacij, kot tudi raziskovalkam in raziskovalcem, vladam in organizacijam, ki se želijo zoperstaviti dezinformacijam in razkriti, kako delujejo mreže dezinformacijkih tokov in kako so med seboj povezane. Oddajo Glasovi svetov je pripravila Urška Henigman.

Tokratna oddaja Glasovi svetov prinaša poglobljen pogovor o zgodovini družine, o mitih in stereotipih, o liberalizaciji in hkratnem vračanju nazadnjaških pogledov na družinske skupnosti. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila redno profesorico s Fakultete za socialno delo, dr. Darjo Zaviršek.

V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.Skozi zgodovino se je odnos civilizacij in kultur do posameznih vrst živali nenehno spreminjal, vendar smo ljudje do nekaterih zelo občutljivi, do drugih pa velikokrat okrutni. Če so ljudje menili, da jim živali delajo škodo, jih napadajo, so zaradi njih v smrtni nevarnosti, se bojijo njihovega strupa ali velikih, požrešnih gobcev in razprtih čeljusti − te izkušnje, predsodke in občutja pa so podkrepili še z določenimi prepričanji, mitologijo in simboli −, je vse zelo razumljivo. Vse vendarle ni tako preprosto, saj ljudje na primer na Zahodu nismo razneženi le ob ljubkih majhnih domačih ljubljenčkih ali ob najdenih srnicah, ampak tudi ob zvereh in velikih živalih, kot je kit. Kita si ne zamišljamo, kot veliko ribo, ampak biva v naši zavesti kot inteligentni sesalec. Načine deljenja njunih življenjskih prostorov, odnose ljudi do živali in živali do ljudi, so že od nekdaj regulirali. Iz preteklosti so namreč znani tudi sodni procesi, ko za povzročeno škodo niso sankcionirali le ljudi, ki so bili navadno lastniki živali (če se opremo na pravne podlage zibelk evropske civilizacije), ampak so se v sodnih postopkih morale za svoja dejanja zagovarjati tudi živali. Tokrat se bomo posvetili razmerju človek−žival znotraj rimskega prava, času, ko so nastajali tudi zametki lovskega prava in ko je zaradi velikega povpraševanje po medvedih teh zelo primanjkovalo. Gost oddaje bo dr. Marko Kambič, redni profesor za rimsko pravo in pravno zgodovino na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Znanstveno se je ukvarjal z rimskim odškodninskim, stvarnim, dednim in kazenskim pravom ter vprašanjem prevzemanja rimskega prava v srednjeveški in novoveški Evropi, s poudarkom na ozemlju današnje Slovenije, ter njegovim vplivom na sodobno pravo. Posegel je tudi v polpreteklo ustavno zgodovino in na področje pravne terminologije ter zgodovine lokalne samouprave. Posebno pozornost je posvetil zgodovini kazenskega prava, kjer se je poleg raziskovanja njegovega razvoja na ozemlju današnje Slovenije posvetil predvsem vprašanjem recepcije rimskega kazenskega postopka, institutu silobrana in preučevanju zgodnje novoveških kazenskopravnih virov s poudarkom na kazenskem redu za Ljubljano z začetka 16. stoletja. Številne njegove raziskave ne ostajajo le na pravnozgodovinskem področju, ampak segajo v veljavno pravo z namenom, da bi njihovi rezultati pripomogli k reševanju sodobnih pravnih problemov. Med drugim je ustanovni član in predsednik slovenskega društva za preučevanje 18. stoletja, član Državne volilne komisije ter dobitnik Valvasorjeve nagrade.

Ko pomislimo na našo nekdanjo državo, socialistično Jugoslavijo, se nam pred očmi prejkone ne prikažejo kmetje, ki obdelujejo zemljo, pasejo živino in prodajajo težko pridelano hrano, ampak tovarniški delavci, ki so skozi množično industrializacijo v prvih desetletjih druge Jugoslavije postajali vedno bolj množična skupina prebivalstva, kot »nosilci« socialistične revolucije pa so bili tudi v središču takratne državne ideologije. In vendar je bila, ko smo po drugi svetovni vojni vstopili v novo državo, med Slovenci še vedno več kot polovica kmečkega prebivalstva. Kaj se je torej skozi naslednja desetletja zgodilo z vsemi temi ljudmi, na kakšen način se je oblikovala in spreminjala jugoslovanska kmetijska politika, predvsem pa, kako se je kmetovanje pri nas na specifičen način prepletlo z delom v industriji, tako da se je na podeželju pojavila cela vrsta tako imenovanih pol kmetov, pol proletarcev? O tem bomo za tokratne Glasove svetov govorili z dr. Levom Centrihom z Oddelka za zgodovino Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in Inštituta za novejšo zgodovino, ki je skupaj z antropologinjo in etnologinjo dr. Polono Sitar pri Založbi Univerze na Primorskem nedavno izdal monografijo Pol kmet, pol proletarec: Integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Biologi Nacionalnega inštituta za biologijo so na petih mestih v Sloveniji tri leta spremljali populacije čmrljev in čebel samotarkPred našimi očmi poteka novo veliko izumrtje rastlinskih in živalskih vrst v zgodovini. Še posebej hitro izginjajo žuželke; med bolj prizadetimi vrstami so tudi divji opraševalci. Ti so za naše preživetje ključnega pomena. Vzroke, ki redčijo njihove vrste, je v oddaji Glasovi svetov nanizal dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo. S sodelavci je letos oddal poročilo triletnega spremljanja divjih čebel v Sloveniji. Kakšno je torej stanje pri nas? Ali dr. Bevk ostaja optimist? Kako dolgo se bodo slovenski kmetje pri opraševanju in pridelavi hrane še lahko zanesli na naravo in na čebele samotarke, čmrlje in druge divje opraševalce? Zakaj so ti še posebej dragoceni in vredni več milijonov, če ne celo milijard evrov? Sprašuje Iztok Konc, odgovarja dr. Danilo Bevk. Foto: Blaž Koderman, Mojca Pibernik, Katarina Meža, Danilo Bevk Društvo Čmrljica: https://oprasevalci.si/

Mesec junij je mesec ponosa. Mesec, v katerem se, vsaj enkrat na leto, glasneje kot po navadi sliši glasove tistih, ki podpirajo človekove pravice LGBTIQ+ oseb pri nas in po svetu. V zadnjem letu je LGBTIQ+ skupnost vendarle dosegla nekatere pomembne preboje pri uveljavljanju zakonodaje s področja enakih pravic, a pot do popolne enakopravnosti je še dolga, odprtih vprašanj še veliko. To potrjujejo tudi dogodki v Ljubljani, ko smo bili priča organiziranemu nasilju nad udeleženkami in udeleženci parade ponosa. V tokratni oddaji Glasovi svetov se Miha Žorž pogovarja s Simono Muršec, predsednico društva Parada ponosa.

Človek se je od pradavnine, danes verjetno to ne velja več, definiral v razliki in v razmerju do živali. Primerjave med ljudmi in živalmi so tudi dandanes aktualne. Po njih so poimenovani rodovi staroselcev, različna društva, taborniki, skupine otrok v vrtcih, športni klubi. Z živalskimi imeni se psujemo in z izrazi zanje poudarjamo izstopajoče osebnostne lastnosti ter naša vedenja in lastnosti. Za tovrstno označevanje je značilna velika pomensko - kulturna pestrost. Za nas je slon neroden in počasen, drugod ga slavijo v veliko bolj svetli luči. Vzporedno z banalno, prijetno in neprijetno profanostjo, pa je zanimo spremljati razvoj prvotno zastavljenih arhetipov skozi literaturo in pravljično zapuščino. Tu najdemo pravo zakladnico prepletajočih se motivov in simbolov, zakritih sporočil, ki jih še vedno razvozlavamo, pravilno prenašamo iz drugih kulturnih okolji in v naš čas tudi napačno prevajamo in izgubljamo njihov prvotni smisel. Gre za vrsto univerzalnih pomenov, ki se prenašajo skozi brezmejne prostore krajev in časov. V pravljicah so živalski liki počlovečeni, zato, da bi se človek, ki skozi njih ubeseduje in upodablja svoj vrednostni sistem (ne gre sicer samo za to funkcijo), v njih verjetno uzrl v svoji pravi, goli podobi. V oddaji Glasovi svetov bosta o tem govorili dr. Mateja Gaber, ki še posebej dobro pozna temo germanske mitologije in srednjeveške pesemske literature, v mitologijo in živalsko pravljico nasploh pa se bomo poglobili z dr. Mileno Milevo Blažič, ki prav tako sodeluje v skoraj dve leti trajajočem projektu Evropska noč raziskovalcev, z naslovom Humanistika, to si ti!, ki ga koordinira Filozofska fakulteta v Ljubljani, obraz in duša projekta pa je prav dr. Mateja Gaber.

»Živimo v družbi preplavljeni s podobami. Hiperprodukcija podob nas obdaja. A večina teh je izvotlenih. Brez pomena, brez globljega smisla. Brez refleksije, brez simbolnih pomenov, družbenih angažmajev, skratka brez podob, ki bi s svojim produciranjem, obstojem služile v dobro skupnosti. Zato so toliko bolj dragoceni tisti, ki skozi objektiv gledajo z etosom, sočutjem in razumejo, da so oni in ne fotoaparat orodje, medij, sel, ki odpira prostore družbi za samorefleksijo, introspekcijo, nova vedenja in spoznave. Ena takšnih je tudi svetovna ikona družbeno angažirane fotografije, članica prav tako znamenite foto agencije Magnum - Susan Meiselas, ki prihodnji teden otvori svojo razstavo v Galeriji Jakopič, ta konec tedna pa bo prisotna na mojstrskem tečaju, t.i. masterclassu, z naslovom "Fotografija opolnomoča". To je mojstrski tečaj vizualnega pripovedovanja za krepitev odnosov s skupnostmi, kjer sodeluje 15 izbranih fotografov s 13 projekti. Družbeno angažiran foto projekt torej, ki stremi k vključevanju, sodelovanju, opolnomočenju. In vprašanje, ali lahko in kako lahko fotografija opolnomoči posameznike, družbo, ali lahko spreminja svet, je eno od mnogih vprašanj, ki jih je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič namenila gostjam: dr. Mariji Skočir, umetnostni zgodovinarki, višji kustosinji, vodji Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica ter fotografinjama Katji Bidovec in Poloni Avanzo.«

O tem, kako so srednjeveški trgovci in bankirji vplivali ne le na ekonomijo, ampak tudi na družbo, politiko, mišljenje in umetnost krščanske Evrope ter s tem utrli pot kasnejšemu nastopu kapitalizmaKo si zamišljamo srednji vek, se nam pred očmi praviloma zarišejo podobe vladarjev in plemičev, v rokah katerih je večina bogastva in ki naj bi skrbeli za mir na tem svetu, pa delovnih kmetov, ki pridno obdelujejo zemljišča fevdalnih gospodov, in nenazadnje duhovnikov, menihov in teologov, ki vztrajno skrbijo za zveličanje krščanskih duš. Manj pogosto pa pomislimo, da je v obdobju visokega in poznega srednjega veka, nekje od 11. stoletja naprej, v to idealno tridelno družbo začel vstopati še nekdo drug - in sicer trgovec ter kasneje bankir. Prav s tem dvema figurama, ki v srednjeveški družbi delujeta kot neke vrste znanilca novega sveta, se ukvarja tudi monografija znamenitega francoskega zgodovinarja Jacquesa Le Goffa z naslovom Trgovci in bankirji v srednjem veku, ki je v prevodu Nine Kanc nedavno izšla pri založbi Studia humanitatis. Ob njej bomo o tem, kakšen je bil srednjeveški trgovec oziroma bankir, v kaj je verjel, kako je svoje delo usklajeval s takrat še vedno globoko religioznim pogledom na svet, kakšno mesto je zasedal v srednjeveški družbi in kako se je pod vplivom njegovega delovanja nazadnje ta družba začela korenito spreminjati, za tokratne Glasove svetov govorili z dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, ki je Le Goffovi knjigi pripisal tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: upodobitev italijanskih bankirjev iz Cocharellijevega kondeksa, nastalega v Genovi med 1330 and 1340 (British Library, Wikipedija)

V usodi človeka, ki se je osebno poznal tako z Gavrilom Principom kakor z Adolfom Hitlerjem, za nameček pa prehodil pot, ki iz bosanskega zakotja vodi vse do Stockholma, se po svoje zgošča zgodba evropskega 20. stoletjaČeprav ni nobenega dvoma, da védenje o življenjskih usodah ljubih nam književnikov in književnic lahko pripomore k boljšemu razumevanju njihovih del – kako neki bi, na primer, pisal Dostojevski, ko bi ne bil epileptik, in kaj bi zaposlovalo Kafka, ko bi ne imel težavnega odnosa z očetom –, pa se pretesno naslanjanje na biografijo kaj lahko izteče v dolgočasno in omejujočo bralsko interpretacijo, v kateri pač ni ne prostora ne posluha za umetnikovo individualno kreativno gesto, za moč umetničine stvariteljske domišljije. Ko v roke jemljemo biografije velikih pisateljev, torej per definitionem stopamo na spolzek teren. In vendar je treba reči, da smo ob branju sveže prevedene biografske knjige V požaru svetov, v kateri nemški publicist Michael Martens spretno in duhovito obnavlja življenjsko zgodbo Iva Andrića, na nenavadno trdnih, prav nič drsljivih tleh. Martensa namreč ne mika, da bi v Mostu na Drini, Travniški kroniki ali Prekletem dvorišču videl mehanično preslikavo dogodkov, ki so sicer zaznamovali nobelovčevo življenje, temveč hoče v specifični, absolutno idiosinkratični usodi velikega jugoslovanskega pisatelja ugledati zgodbo, v kateri se na metonimičen način zgošča in zrcali celotna zgodba evropskega 20. stoletja. Kakšen pogled na staro celino se nam torej razpre, če jo motrimo skozi prizmo Andrićeve biografije? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili literarno komparativistko, dr. Seto Knop, ki je Martensovo delo V požaru svetov prevedla za založbo LUD Literatura. foto: Andrić z ženo Milico ob prejemu novice o Nobelovi nagradi, 1961 (Stevan Kragujević, Wikipedia)

Nam je monogamija prirojena ali privzgojena? Je stvar narave ali kulture? Je to sploh pomembno? Drži, da strast in poželenje v dolgotrajni intimni partnerski zvezi polagoma ugašata? Da domače z leti postane dolgočasno in nezanimivo? Kako razložiti nezvestobo? Kakšna vrednota je zvestoba in kaj je sploh danes definicija nezvestobe? Je to fantaziranje o drugih osebah, gledanje pornografije, plačevanje za spolnost ali intimnost z drugo osebo? Se skokom čez plot v dolgotrajni monogamni intimni zvezi ne da izogniti? Kako jih preprečiti? Kako preboleti? O vsem tem piše ugledna psihoterapevtka Esther Perel v svoji knjigi Nezvestoba do groba, o skokih čez plot malce drugače, ki je v prevodu Tine Stanek izšla pri založbi Mladinska knjiga. Zanimiva mnenja o knjigi, nezvestobi in monogamiji razkriva psihoterapevt in seksolog Jaka Sotlar v tokratni oddaji Glasovi svetov. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.

Andra Sibak je profesorica medijskih študij na Univerzi v Tartuju v Estoniji. Raziskovalno se ukvarja z novimi tehnologijami in mladimi, od družbenih medijev do zasebnosti in datafikacije oziroma upodatkovljenja. Z Giovanno Masceroni v knjigi Datafied Childhoods: Data Practices and Imaginaries in Children's Lives opisujeta odraščanje otrok v današnjem upodatkovljenem vsakdanu. Kako digitalni mediji, z internetom povezane naprave, kot so denimo igrače in pametni zvočniki, algoritmi in umetna inteligenca vplivajo na odraščanje? Ob zavedanju, da so otroci zelo različni in otroštva lahko tudi – ne glede na njihovo vpetost v digitaliziran medijski vsakdan, avtorici kritično motrita upodatkovljenost, ki najmlajše danes ujame že ob rojstvu. Digitalizacija je močno spremenila naša vsakdanja življenja. Pred tremi leti, ob začetku pandemije, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija ta mesec preklicala, smo vsi ostali doma. Po eni strani pandemije ne bi mogli preživeti na način, kot smo jo, če ne bi bilo interneta, računalnikov, pametnih telefonov in aplikacij. Po drugi strani pa smo se naučili, da našim interakcijam prek zaslona manjka velik del človeške izkušnje. Raziskovalkam in raziskovalcem vpliva digitalizacije, datafikacije, ekonomije pozornosti in nadzorovalnega kapitalizma na naša življenja so se ob razglasitvi pandemije, ugašanju javnega življenja in druženja v živo ter zapiranju ljudi med stene svojih domov, prižgali vsi alarmi. Andra Siibak in Giovanna Masceroni sta se pisanja knjige lotili novembra 2019, ko o pandemiji še ni bilo ne duha ne sluha. Andra Siibak, ki se je tik pred začetkom zaprtja s svojo družino preselila v Združene države Amerike, v Chicago, kjer naj bi preživela celotno leto, je zato zaprtje najprej občutila na osebni ravni, tako kot številni ljudje po svetu. Vedela pa je tudi, da premik življenj za zaslone pomeni večjo proizvodnjo in črpanje podatkov uporabnic in uporabnikov. Med njimi so bili posebna skupina otroci in mladostniki, saj se je njihovo izobraževanje preselilo na splet in na različne izobraževalne platforme. Določene tehnologije, ki so se začele nenadoma množično uporabljati, so bile podatkovno požrešne na zelo različne načine, opozarja raziskovalka, ki v knjigi Datafied Childhoods: Data Practices and Imaginaries in Children's Lives razkriva, na kakšen način je sodobno otroštvo upodatkovljeno doma, v šoli in v vrstniški skupini. Upodatkovljenost razume kot produkt in ojačevalec mediatizacije, ki se je prek kulture nadzora naturalizirala v imaginarijih in praksah državljank in državljanov in kolonizirala vse življenjske prostore. Deljenje podatkov je postalo normalno, o njem uporabnice in uporabniki ne razmišljajo več. Če pa razmišljajo in se z njim ne strinjajo, potem v veliko primerih ne morejo sodelovati. Deljenje podatkov se pričakuje v zameno za uporabo aplikacij in storitev. Z Andro Siibak se je pogovarjala Urška Henigman.

Danes je verjetno popolnoma jasno, da je slovensko gospodarstvo v veliki meri odvisno od gospodarstev večjih držav Evropske unije. Še več: celo naše nacionalne ekonomske politike v pomembnem obsegu določajo v Bruslju in Frankfurtu. In če se je komu v zanosu približevanja zahodu morda zdelo, da je to dobrodošlo, je vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 postalo očitno tudi, da nam ta velika odvisnost nikakor ni vedno v korist in da imajo močno omejene zmožnosti ukrepanja ob gospodarski krizi lahko tudi zelo visoko ceno. Toda kako smo sploh prišli do te točke? Prav to raziskuje še sveža knjiga sociologinje in ekonomistke dr. Ane Podvršič z naslovom Iz socializma v periferni kapitalizem, v kateri avtorica skozi dve veliki strukturni krizi - tisto, ki je zajela Jugoslavijo v 80-ih letih preteklega stoletja in pa tisto po letu 2008 – raziskuje, kako se je spreminjal položaj naše ekonomije v razmerju do mednarodnih trgov ter kako je to vplivalo na socialno in politično podobo naše države. Na kakšen način sta torej ti dve krizi prodrli v naš prostor in kako sta preobrazili naše gospodarstvo? Kako so se nanje odzvali domači politiki in družba ter kakšno vlogo so v tem kontekstu odigrale tuje finančne institucije? Koliko smo imeli pri vsem skupaj sploh manevrskega prostora, koliko pa smo le del širših strukturnih in ideoloških sprememb v svetovni ekonomiji? To je nekaj vprašanj, o katerih se bomo z Ano Podvršič pogovarjali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Akupunktura je v Sloveniji kot dopolnilna metoda zdravljenja kronične bolečine že dalj časa del javnega zdravstvenega sistemaZdravnik doc. dr. Iztok Potočnik z Onkološkega inštituta v Ljubljani pravi, da je bil sprva do akupunkture skeptičen. Po opravljenem izobraževanju in uporabi akupunkture za zdravljenje bolečine in še nekaterih drugih zdravstvenih težav, pa vidi številne dobrobiti te zdravilne metode, ki izhaja iz tradicionalne kitajske medicine. Akupunktura temelji na taoistični filozofiji, ki pravi, da je bolezen le porušenje razmerja moči jina in janga. Cilj zdravljenja je ponovna vzpostavitev harmonije v telesu. Podrobneje v oddaji Glasovi Svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc.

Lahko bi rekli, da je Kranj zibelka slovenske fotografije. Tu je bil ustanovljen prvi foto klub, ki si je v avstroogrskih časih drznil imenovati se »Prvi slovenski klub fotografov amaterjev« in v Kranju se je rodil prvi slovenski fotograf in izumitelj fotografije na steklo Janez Puhar. Že v slovenskih krogih, kaj šele v mednarodnih, je Puharja kljub izjemnemu dosežku za svetovno dediščino, skoraj nemogoče zaslediti, celo v fotografskih enciklopedijah je to težava. Zakaj je Janez Puhar, ki ga uvrščamo med svetovne pionirje razvoja fotografije, še vedno tako spregledan, (pre)malo znan, človek svetovljanskega duha, ki je bil vsestranski izobraženec, ki je govoril več kot 10 tujih jezikov, čeprav je deloval v skromnih razmerah, oddaljen od takratnih vplivnih centrov Evrope. Za pojasnila, podrobnejše vpoglede v njegovo izjemno življenjsko zgodbo, je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič tokrat gostila poznavalca Puharjevega dela in življenja - Petro Puhar, sorodnico Janeza Puharja, sicer zaposleno v Mestni knjižnici Kranj in Vasjo Doberleta, mojstra fotografije pri Fotografski zvezi Slovenije in pri Mednarodni zvezi za fotografsko umetnost. Oba gosta sta tudi člana Fotografskega društva Janez Puhar Kranj.

Čeprav so se kar tri četrtine njegove monumentalne zgodovine izgubile, je tisto, kar je od Livijevega besedila ostalo, nepogrešljivo za razumevanje nastanka rimske republike in njenega velikega obračuna s Hanibalom in Kartagino21. aprila leta 753 pr. n. št. je bil – tako vsaj pravi legenda – na sedmih gričih ob spodnjem toku reke Tibere ustanovljen Rim. Sprva majhen, nevpadljiv zaselek je, kot vemo, sčasoma zrasel v središče imperija oziroma v eno največjih, najbogatejših, politično in kulturno najvplivnejših mest vseh časov. In kako natanko je potekal ta meteorski vzpon? Kaj je imel Rim, česar niso imele Atene, Kartagina, Aleksandrija in druga velika mesta sredozemskega bazena? To je, kajpada, kompleksno vprašanje, ki še danes zaposluje in razdvaja številne zgodovinarje, a eno je gotovo: sleherni upoštevanja vreden odgovor mora nujno upoštevati tudi to, kar so o zadevi povedali že Rimljani sami. V tem kontekstu pa kratko malo ni mogoče mimo pisanja nemara največjega izmed njihovih zgodovinarjev, Tita Livija, ki se je te problematike lotil v monumentalnem, temi nadvse primerno naslovljenem delu Ab urbe condita oziroma, po slovensko, Od ustanovitve mesta. Ker je prvi zvezek Livijeve zgodovine v prevodu pokojnega filologa in literarnega zgodovinarja akad. dr. Primoža Simonitija pred nedavnim izšel pri Slovenski matici in ker se utemeljeno lahko nadejamo, da bodo v naslednjih letih izšli še drugi zvezki, s katerimi bomo slovenski bralke in bralci Livija naposled dobili v celoti, smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, o čem je pravzaprav pisal Livij, kako je to počel, kakšno mesto zavzema v kanonu latinske književnosti in zakaj je bil že skrajni čas, da dospe na naše knjižne police. O vsem tem in še čem smo se pogovarjali s filologom ter predavateljem na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Davidom Movrinom, ki kot urednik zdaj bdi nad projektom slovenske izdaje Livija. foto: naslovnica slovenske izdaje Od ustanovitve mesta (Goran Dekleva)

Odsotnost celovite in sistematične spolne vzgoje ne pomeni, da mladi ne dobijo nikakršnih informacij o spolnosti in seksualnosti. Na svojih pametnih napravah lahko kjerkoli in kadarkoli dostopajo do pornografskih vsebin. Ker je resnična človekova seksualnost še vedno velika tabu tema, ker se o njej ne pogovarjamo, če pa že, pa se opozarja predvsem na nevarnosti ali spodbuja vzdržnost od seksa, potem seks v očeh odraščajočih ljudi ni nekaj, kar je namenjeno užitku in zabavi. Kako pa človekovo seksualnost obravnavajo religije? O tem, kakšen pogled, pravila, prepovedi in zapovedi imajo različne svetovne religije, od velikih abrahamovskih monoteizmov do novih religijskih gibanj in vzhodnih verskih tradicij, nam je razložil religiolog prof. dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.

Letošnja prejemnica Glazerjeve listine in tudi sicer večkrat nagrajena vsestranska umetnica Nika Autor je pred slabim mesecem napisala javno pismo, v katerem je odkrito spregovorila o svojih neuspelih poskusih prijavljanja na razpisih za delovno mesto ter o klientelizmu in neenakih možnostih za ženske v slovenskem akademskem prostoru. Zdi se, da je zgodba Nike Autor odprla pandorino skrinjico, saj so se nanjo odzvale številne ženske s podobnimi izkušnjami, a hkrati se zdi, da so patriarhalne strukture ter omrežja moči, ki reproducirajo neenakosti, nedotakljive. O položaju žensk ter o enakosti spolov v univerzitetnem okolju je spregovorila red. prof. dr. Milica Antić Gaber.

Z zgodovinarjem dr. Juretom Ramšakom o tem, kako je Jugoslavija znotraj različnih pratform, prav posebej pa Gibanja neuvrščenih, skušala propagirati in udejanjati pravičnejše mednarodno ekonomsko povezovanje od tistega, ki ga je po drugi svetovni vojni vodil Zahod z Združenimi državami na čeluKo se je po drugi svetovni vojni začel intenziven proces osamosvajanja prej koloniziranih dežel, so te lahko kmalu opazile, da njihova nova politična samostojnost še zdaleč ni prinesla tudi pričakovane ekonomske neodvisnosti, prosperitete in razvoja. Še več, kljub dekolonizaciji se je globalna neenakost med severom in jugom med letoma 1938 in 1966 več kot podvojila. Ni torej nenavadno, da so se novoustanovljene države tretjega sveta že kmalu po drugi svetovni vojni začele povezovati v poskusih, da bi se - v sicer izrazito bipolarnem svetu hladne vojne - vzpostavile kot vsaj delno samostojen akter ter se zavzele za globalizacijo, ki bi potekala drugače, kot jo je vodil razviti svet z Združenimi državami Amerike na čelu. In kot močan akter v tej skupini držav se je po sporu s Sovjetsko zvezo leta 1948 vzpostavila tudi socialistična Jugoslavija, ki je že leta 1950 naznanila, da poglavitna grožnja globalni stabilnosti in miru ni ideološki razkol med Vzhodom in Zahodom, ampak prav neznanski prepad med bogatimi narodi severne hemisfere in obubožanim jugom zemeljske poloble. Kako je torej naša nekdanja država znotraj različnih platform, prav posebej pa Gibanja neuvrščenih, skušala propagirati drugačno mednarodno ekonomsko povezovanje? Kakšna naj bi po mnenju Jugoslavije in njenih takratnih zaveznikov ta drugačna globalizacija sploh bila? Koliko so bili ti predlogi odmevni in kakšni so bili njihovi konkretni poskusi uresničevanja? Ter zakaj je na koncu tudi drugi veliki val globalizacije, ki je svet zajel v 70-ih in 80-ih letih, dokončno pa svojo zmago razglasil s padcem berlinskega zidu, potekal po povsem drugačnem ideološko-ekonomskem ključu in ne po principih, k so jih propagirale države globalnega juga? To je nekaj vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper dr. Jureta Ramšaka. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: voditelji glavnih pobudnic ustanovitve Gibanja neuvrščeniih - Indije (Džavaharl Nehru), Gane (Kwame Nkrumah), Egipta (Gamal Abdel Naser), Indonezije (Ahmed Sukarno) in Jugoslavije (Josip Broz Tito)

Misel, da vedno vemo več, kot lahko povemo, se zdi precej očitna. Pravzaprav se na najbolj banalni, vsakdanji ravni redno srečujemo s tem problemom, ko pač že česa ne znamo dobro upovedati, ko ne najdemo pravih besed. A ta poanta, ki je danes tako razširjena, da se sliši kot obče mesto, pravzaprav skuša izpostaviti nekaj mnogo bolj temeljnega in bolj daljnosežnega, kot je zgolj pomanjkanje pravih besed. Osvetliti namreč skuša tiste razsežnosti védenja in osmišljanja sveta, ki se vedno in nujno izmaknejo besedam, in ki obenem tvorijo tako nujni temelj vsake vednosti kot tudi neobhodni okvir vsake komunikacije. Gre za izhodišče, iz katerega je judovsko-madžarski znanstvenik in filozof Michael Polányi zastavil svoje kartiranje tistega, čemur pravi tiha vednost. S tem konceptom je skušal na eni strani pojasniti, kako pravzaprav ljudje ustvarjamo vednost, kako ustvarjamo znanost in kako, po drugi strani, lahko instrumentalizacija znanosti v določene partikularne namene, - v današnjih časih bi bili to v prvi vrsti uporabni, aplikativni vidiki znanstvenih spoznanj -, ogroža samo znanost in s tem našo zmožnost ustvarjanja novega vedenja. Ideje, ki jih je Polanyi razvil v svojem delu Razsežnosti tihe vednosti, ki smo ga več kot pol stoletja po nastanku dobili v slovenskem prevodu v zbirki Temeljna dela založbe Krtina, so v tem času seveda vplivale na različna področja od filozofije znanosti do izobraževanja in celo managementa. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo ključne poante tega dela dodobra osvojili. Nasprotno, zdi se, da današnji čas kar kliče po tem, da razsežnostim tihe vednosti ponovno posvetimo nekaj več pozornosti. Gost tokratnih Glasov svetov je zato filozof in izr. prof. na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem dr. Tomaž Grušovnik, ki je knjigi pripisal spremno besedo. Foto: Michael Polanyi, 1.1.1933, avtor neznan, vir: Wikipedia, javna last

Zadnje čase se veliko govori in piše o travmi. Glede na to, da je ta izraz, pojem tako medijsko pa tudi laično uporabljan/izrabljan, nas je v tokratni oddaji zanimalo, kaj travma pravzaprav sploh je, kako odreja naša življenja in tudi, kako mi lahko urejamo njo. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je gostila Sanjo Rozman, zdravnico in priznano psihoterapevtko, publicistko ter prof. dr. Metko Kuhar, redno predavateljico socialne psihologije na Univerzi v Ljubljani, raziskovalko, publicistko.

Ženske v slovenski medicini Tisočletno zasidranost vodilne vloge moškega v družbi je bilo težko preseči, poudarja zgodovinarka medicine Zvonka Zupanič Slavec, ko opiše trnovo življenjsko in poklicno pot prve slovenske zdravnice Eleonore Jenko Groyer. Kljub veliki vztrajnosti, delavnosti in neizmerni predanosti poklicu ji namreč življenje, še bolj pa predsodki, birokracija in ukoreninjen patriarhat niso prizanašali. O tem med drugim zgovorno priča podatek, da je takratna oblast potrebovala kar trinajst let, da je dokončno nostrificirala njeno diplomo. Eleonora Jenko Groyer je študij medicine po opravljenih ustnih in praktičnih izpitih zaključila leta 1907 na ženskem medicinskem inštitutu medicinske fakultete v Sankt Peterburgu in s tem postala prva Slovenka z diplomo iz medicine. Ženske so tisočletja skrbele za bolne, onemogle in ostarele. Zdravile so jih in negovale. Na naših tleh so skrb za bolnice in bolnike v prvih zdravstvenih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. V ljubljanski mestni bolnišnici jih je med letoma 1855 in 1948 delovalo približno 600 - od teh jih je 450 opravljalo nego, 50 je bilo inštrumentark, rentgenskih pomočnic, laborantk in farmacevtk, pa tudi kuharic in žensk, ki so delale v pralnici in likalnici. Bile so nenadomestljive in njihovo delo je bilo neprecenljivo.    V oddaji Glasovi svetov bo prof. dr. Zvonko Zupanič Slavec z Inštituta za zgodovino medicine ljubljanske Medicinske fakultete osvetlila vlogo žensk pri razvoju slovenske medicine in zdravstva. Med drugim boste spoznali tudi navdihujoče, vendar težko življenje zdravnice doktorice Eleonore Jenko Groyer. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (1930, letnik 1, številka 6/7), str. 208, dLib.si) Razvoj zdravstva in medicine na naših tleh so zaznamovale izjemne posameznice in posamezniki, pionirke in pionirji, ki so svojo stroko povzdignili na svetovno raven. O njihovih dosežkih beremo v enciklopediji Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, ki jo je napisala prav sogovornica tokratne oddaje Glasovi svetov prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.

Svetovno združenje za spolno zdravje v Deklaraciji o spolnih pravicah izpostavlja, da ima vsakdo pravico do izobraževanja in celovite spolne vzgoje, ki mora biti prilagojena starosti, znanstveno natančna, kulturno kompetentna in temelječa na človekovih pravicah, enakosti spolov ter pozitivnem pristopu k spolnosti in užitku. V našem izobraževalnem sistemu takšne celovite in sistematične spolne vzgoje nimamo, zato je resnična človeška seksualnost še vedno močno tabuizirana, prepričanja o tem, kakšna je in kakšna bi morala biti, pa so zaznamovana s številnimi stereotipi, prepovedmi, zapovedmi, predsodki in škodljivimi miti, še posebej, ko gre za ženski užitek. Na Novi pošti v Ljubljani v letošnji gledališki sezoni poteka proces z naslovom Spolna vzgoja II, ki izhaja iz omenjene Deklaracije o spolnih pravicah in raziskuje seksualni užitek kot temeljno spolno pravico. Ustvarjalke raziskujejo teme, kot so boleči spolni odnosi in vaginizem, soglasje, seksualni užitek žensk s hendikepom, alternativne seksualne prakse ter zgodovina spolne vzgoje v Jugoslaviji. Režiserka Tjaša Črnigoj je na povabilo Urške Henigman prišla na pogovor o tem raziskovalno umetniškem projektu za oddajo Glasovi svetov.

Kompromis med različnimi družbenimi in političnimi akterji je nujni sestavni del tako rekoč vseh političnih sistemov. Celo v enopartijskih državah, totalitarnih režimih in absolutističnih kraljevinah so morali vladarji vedno na tak ali drugačen način usklajevati interese in poglede različnih skupin in močnih posameznikov. Če se je to večinoma odvijalo daleč od oči javnosti in vključevalo precej majhno število akterjev, pa se zdi, da je v parlamentarni demokraciji, kakršna se je na zahodu uveljavila v zadnjih 150 letih, politični kompromis tako rekoč na dnevnem redu in velikokrat povsem neobhoden za to, da se sploh sprejme kakršnekoli politične odločitve. In vendar se kompromisa v političnem prostoru parlamentarnih demokracij drži nenavaden sloves. Če se ta v nekaterih obdobjih zdi kot odličen mehanizem, s katerim lahko na miren način sklepamo dogovore med različnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev, in smo te kompromise - z bolj ali manj zavihanim nosom - pripravljeni tudi spoštovati, se drugič iskanje kompromisa med različnimi političnimi akterji zdi skorajda nemogoče, tudi sprejeti kompromisi pa sprožajo hudo nasprotovanje. Še več: če je politični kompromis v nekaterih obdobjih pri nas volivcih zaželen in viden kot izraz politične zrelosti, ga v drugih obdobjih vidimo kot nekaj zavržnega in se nam zdi prav nepremakljivost in brezkompromisnost političnih akterjev tisto, kar bi bilo treba nagraditi - kar je v 150 letni zgodovini parlamentarne demokracije nemalokrat privedlo ne le do zastojev pri sprejemanju kakršnihkoli političnih odločitev, temveč celo do nasilja znotraj parlamenta, tako kot recimo v Kraljevini Jugoslaviji, kjer so bili hudi pretepi med velikokrat povsem nespravljivimi poslanci tako rekoč na dnevnem redu. O kompleksni zgodovini kompromisa v parlamentarnih demokracijah bomo za tokratne Glasove svetov govorili z dr. Juretom Gašparičem z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Foto: spodnji dom britanskega parlamenta, Wikipedija

Prihodnji teden se v Ljubljani začenja 11. Gibanica, bienale slovenske sodobne plesne umetnosti. Med 22. in 25. februarjem bo na ogled izbor domače plesne produkcije zadnjih dveh let. Sodobni ples v Sloveniji dosega vrhunske rezultate, a se še vedno spopada s pomanjkanjem financiranja in slabimi delovnimi pogoji. V tokratni oddaji Glasovi svetov gostimo Nino Meško, članico umetniškega odbora Gibanice ter koreografa Jana Rozmana, člana upravnega odbora Društva za sodobni ples Slovenije. Oddajo pripravlja Miha Žorž

V tokratni oddaji Glasovi svetov je novinarka in voditeljica Tita Mayer gostila direktorico Inštituta za preučevanje enakosti spolov mag. Ano Pavlič. Spregovorili sta o nacionalni raziskavi enakosti spolov na slovenskem podeželju, katere rezultati so v marsičem zelo zaskrbljujoči, predvem pa nedvomno kažejo na izrazito neenak in neenakovreden položaj žensk na podeželju.

Kako dobro preživeti svoje življenje, je eno najstarejših vprašanj, s katerim se človeške skupnosti in posamezniki bržkone ukvarjajo že od nekdaj. In prav to vprašanje je tudi v središču Nikomahove etike, ki jo je pred več kot dva tisoč tristo leti napisal znameniti antični filozof Aristotel, slovenski prevod pa so nedavno ponatisnili pri Slovenski Matici. O tem, na kakšen način Aristotel razmišlja o dobrem in krepostnem življenju ter koliko so uvidi, ki nam jih ponuja, vredni upoštevanja tudi v današnjem, zgodovinsko povsem drugačnem času, bomo preverjali s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: Aristotel, kot ga je na freski z naslovom Atenska šola naslikal renesančni slikar Rafael, izsek iz freske

Ali živimo v svetu, kjer si vsaka država skuša priboriti čim večji vpliv in moč ter delovanje držav poganjajo zgolj materialni interesi? Ali pa moramo, da bi razumeli mednarodne odnose, razumeti tudi identiteto vsake države, njeno zgodovino, njen specifičen pogled na svet, na samo sebe in druge? Zakaj se je ruski predsednik Vladimir Putin odločil napasti Ukrajino? Gre Kremlju za povečanje državnega ozemlja, pridobitev rodovitne obdelovalne zemlje ter bogatih naravnih virov? Je vse skupaj del širše igre moči in razdelitve vplivnih ozemelj med Rusijo in Zahodom? Ali pa so posredi tudi čisto drugačne kalkulacije in Rusija v lastnih očeh resnično ne more obstajati, če ne obvladuje ozemlja, ki ga šteje za svojo zgodovinsko zibko? To so samo nekatera od ugibanj, ki se pojavljajo, odkar je pred manj kot letom dni v naši neposredni bližini izbruhnila vojna med dvema slovanskim narodoma. Če je odgovor na ta vprašanja nedvomno pomemben za razumevanje konflikta v Ukrajini, pa nas - če pogledamo nekoliko širše - različnost vseh teh razlag opominja predvsem, kako različni so pravzaprav pogledi na to, kaj sploh odločilno kroji mednarodno politiko. Ali živimo v svetu, kjer si vsaka država skuša - glede na svoje gospodarske in vojaške zmožnosti - priboriti čim večji vpliv in moč in torej delovanje držav poganjajo zgolj razmeroma jasno izmerljivi in materialni interesi? Ali pa je stvar vendarle bolj zapletena in moramo, da bi razumeli mednarodne odnose, razumeti tudi identiteto vsake države, njeno zgodovino, njen specifičen pogled na svet, na samo sebe in druge? Prav to so nekatera od vprašanj, s katerimi se ukvarja monografija z naslovom Družbena teorija mednarodne politike ameriškega politologa Alexandra Wendta, ki je nedavno izšla pri založbi ljubljanske Fakultete za družbene vede, o njih pa se bomo pogovarjali tudi v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo dva predavatelja na katedri za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede v Ljubljani, ki sta Wendtovemu delu pripisala spremno besedo, dr. Ano Bojinović Fenko in dr. Marka Lovca. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Živimo v času velike negotovosti. Če omenimo samo dogajanje minulih treh let – pandemija koronavirusa, vojna v Ukrajini, ekstremni vremenski pojavi in naravne katastrofe, torej zdravstvena, gospodarska, energetska in okoljska kriza. Informacije o aktualnem dogajanju v sosednji ulici ali na drugem koncu sveta niso objektivne, saj jih kurirajo spletni giganti, njihov poslovni model temelji na pozornosti uporabnic in uporabnikov. Pridobijo jo s personaliziranimi in skrajnimi vsebinami, kar je povzročilo polarizacijo in radikalizacijo. Kako vse te družbene okoliščine vplivajo na intimna partnerstva, v katerih se posameznice in posamezniki vsak na svoj način in vsak s svojimi obrambnimi mehanizmi soočajo s strahovi? Seksolog in psihoterapevt Jaka Sotlar nam je povedal, kaj opaža v svoji praksi. Vabljeni k poslušanju.

Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine V sodobnem, tesno povezanem, globaliziranem svetu smo se vsi skupaj že navadili na to, da tudi dogodki, ki se pripetijo daleč stran, na drugem koncu planeta, lahko močno vplivajo na naša življenja. Samo pomislimo, na primer, kako daljnosežno so celo na majhno, na svetovnem odru večidel neopazno Slovenijo vplivali zlom nepremičninskega trga v Združenih državah leta 2008 pa begunska kriza, ki jo je sprožila državljanska vojna v Siriji, ali izbruh epidemije covida na Kitajskem leta 2019. A vse to, kot rečeno, nekako lahko razumemo; v svetu, ki pozna internet, mednarodni ladijski in letalski promet ter prost pretok kapitala in blaga, se pač zdi neizbežno, da bodo dogodki na oddaljenih celinah tako ali drugače odmevali tudi pri nas. Bolj presenetljivo pa je spoznanje, da tovrstna tesna prepletenost geografsko oddaljenih koncev sveta sploh ni preveč nov pojav. Če, denimo, v roke vzamemo knjigo Božja senca ameriškega zgodovinarja Alana Mikhaila, ki je v prevodu Mateja Veniera, našega radijskega kolega s programa Ars, pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, hitro ugotovimo, da je bil svet bistveno bolj, kakor si mislimo, povezan že v 15. in 16. stoletju. Alan Mikhail, predstojnik katedre za zgodovino na sloviti univerzi Yale, namreč v Božji senci govori o sultanu Selimu, ki je Osmanskemu imperiju vladal med letoma 1512 in 1520 in v tem kratkem času svojo državo pomagal preobraziti v svetovno velesilo, ki je s svojo trgovsko, vojaško in kulturno močjo spremenila tok zgodovine – in to ne le zgodovine dežel, ki so jim neposredno vladali iz Istanbula, temveč kar zgodovino vsega sveta, saj sta, kot prepričljivo pokaže Mikhail, natanko pod vtisom naraščajoče turške moči vsak na svojem področju delovala tudi tako različna človeka, kot sta bila Krištof Kolumb in Martin Luther. To pa slej ko prej pomeni, da je edina zgodovina, ki je resnično vredna svojega imena, zgodovina vsega človeštva, saj nihče ni, kot je rekel angleški pesnik John Donne, za njim pa ponovil Ernest Hemingway, otok sam zase; vsi smo pač del iste kopnine. Kako je torej Osmanski imperij preobrnil človeško zgodovino, kako je preobrnil zgodovino islamskega in krščanskega sveta, zgodovino sredozemskega bazena, zgodovino Evrope in Azije, navsezadnje zgodovino Slovenije in kakšno vlogo je pri vsem tem igral pri nas danes povsem spregledani sultan Selim? – Odgovor smo iskali v Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Božje sence, Mateja Veniera. foto: Nakkaş Osman - portret sultana Selima, izrez (Wikipedia, javna last)

Internet je obljubljal več demokracije in enakopravnosti, dobili pa smo polarizacijo, sovražni govor, poplavo dezinformacij, plutokracijo in tehnofevdalizem. Medtem ko dva najbolj znana obraza tega obrata, podjetji Meta in Twitter, doživljata najhujše pretrese v času svojega obstoja, se sprašujemo, kako naprej? Se bo Spletu 3, ki temelji na tehnologiji veriženja blokov, uspelo izogniti podobni usodi in s tehnologijo vendarle postaviti pravičnejše temelje za prihodnji razvoj? O tem smo se pogovarjali s filozofinjo Aude Launay, ki je sodelovala na mednarodni konferenci »Od skupnega do NFT-jev«, na kateri so razpravljali o sodobni digitalni kulturi. Konferenco je organiziral Zavod za sodobne umetnosti Aksioma pod pokroviteljstvom platforme konS v Kinu Šiška. Z Aude Launay se je pogovarjala Urška Henigman.

Ali bomo žrtvovali kmetijska zemljišča za postavitev sončnih elektrarn? Kako velike naj bodo? Kje bodo stale vetrne elektrarne? Bo prevladal interes kapitala ali skupno javno dobro? To je le nekaj vprašanj, ki si jih zastavljamo ob postavitvi naprav za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Tudi v luči napovedi, da bomo v Sloveniji v prihodnjih letih postavili za 1000 megavatov fotovoltaičnih panelov, čemur bomo namenili do 3000 hektarov površin. Konflikti med investitorji, lokalnimi skupnostmi in civilno družbo so ob takih projektih skoraj vedno v ospredju. Zato je še kako pomembno, da se umeščanja tovrstnih naprav v prostor lotevamo premišljeno in z upoštevanjem vseh vpletenih. Več v oddaji Glasovi svetov, ki jo pripravlja Miha Žorž.

Pred dobrim letom in pol je gledališka igralka Mia Skrbinac kot prva javno spregovorila o spolnem nadlegovanju, ki ga je doživljala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Jeseni so javnost pretresle anonimne izpovedi o spolnem nasilju v tako imenovani kulturni sferi, v teh dneh pa odmevajo obtožbe o spolnih zlorabah v slovenski cerkvi. O tem kako bodo problem nasilja v naši družbi, predvsem v delovnih okoljih, pričeli reševati na politični in zakonodajni ravni, bomo govorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila v.d. direktorico Direktorata za kulturne politike Ministrstva za kulturo, ga. Tjašo Pureber in državnega sekretarja na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, g. Simona Maljevca.

Vaško situlo so našli v grobu bogatega vladarja V Glasovih svetov o veliki slovenski dragocenosti – o bronastem zakladu iz petega stoletja pred našim štetjem, zaradi katerega ali še bolje in bolj natančno: zaradi katere je Slovenija omenjena tudi v najbolj uglednih muzejih in najboljših monografijah, ki govorijo o umetnosti na območju, ki se razprostira od reke Pad pa vse do Donave. Ni dvoma, da ta slovenski arheološki dragulj poznate tudi vi, saj ima častno mesto v Narodnem muzeju Slovenije in v osnovnošolskih učbenikih; ne nazadnje motiv zasledimo tudi v slovenskih potnih listih in na osebnih izkaznicah. To je vaška situla! Več z arheologom dr. Petrom Turkom iz Narodnega muzeja Slovenije in Iztokom Koncem. Foto: Goran Dekleva

O družbeni, ekonomski in politični situaciji v Braziliji ter širših geopolitičnih trendih v Latinski Ameriki Brazilija bi lahko bila velesila. Z osmimi in pol milijoni kvadratnih kilometrov, več kot dvesto milijoni prebivalcev in bogatimi naravnimi viri, ki segajo od železove rude in nafte, pa do rodovitne zemlje in morda največjega bogastva 21. stoletja – Amazonskega gozda – je to država, ki bi po vseh pravilih morala krojiti svetovno politiko. In vendar v zadnjih letih novice iz Ria de Janeria, Sao Paola in Brasilie slikajo veliko bolj zaskrbljujočo podobo največje latinskoameriške države, ki se po desetletju ekonomske stagnacije, ob vedno hujši socialni razslojenosti pa tudi vedno bolj ognjevitem kulturnem boju včasih zdi skorajda na robu državljanske vojne, če sploh ne omenjamo vrtoglavega števila smrti ob epidemiji koronavirusa in brezvestnega uničevanja Amazonskega gozda, zaradi katerega je bila Brazilija deležna tudi ostrih kritik na mednarodnem odru. Kaj se torej dogaja v tej državi, ki je letos jeseni praznovala 200 let samostojnosti, naša pozornost pa se je nanjo nazadnje preusmerila v oktobru, ko so Brazilci s tesno večino zamenjali skrajno desnega predsednika Jairja Bolsonara ter na oblast ponovno izvolili vodjo Delavske stranke, Luiza Inacia Lulo de Silvo? Kakšno je tamkajšnje družbeno in ekonomsko stanje ter kako bi se to lahko spremenilo z novim predsednikom? In nenazadnje, kaj vse to pomeni za vlogo Brazilije v mednarodnih odnosih in kako na tamkajšnje premike gledati tudi v kontekstu širših političnih in geopolitičnih trendov v Latinski Ameriki? O vsem tem bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dvema odličnima poznavalcema te celine, dr. Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem, nekdanjim novinarjem, poslovnežem in politikom, ki že 60 let živi v Braziliji, ter novinarjem in dolgoletnim dopisnikom iz Latinske Amerike Tonetom Hočevarjem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Veleblagovnica Globus – ena najbolj prepoznavnih stavb v Kranju, letos praznuje 50. let. Je delo enega vodilnih protagonistov modernistične arhitekture s področja nekdanje Jugoslavije, velikega slovenskega arhitekta Edvarda Ravnikarja. Globus je že ob odprtju, avgusta leta 1972 vzbudil veliko pozornosti, tudi zaradi uporabe kortena, tedaj novega materiala v gradbeništvu oziroma arhitekturi v Jugoslaviji. In stavba, s tem značilnim površinskim slojem rje je danes pravzaprav zapisana v DNK Kranjčanov.O Globusu, njegovi gradnji, zgodovini, vplivu, simbolnem pomenu, revitalizacijski prenovi in navsezadnje o Ravnikarjevi arhitekturno-urbanistični viziji gorenjske prestolnice – Kranja, pa v tokratnih Glasovih svetov. Z Ravnikarjevo študentko/diplomantko in sodelavko, arhitektko Majdo Kregar in avtorico razstave v Mestni knjižnici Kranj (Globus- prvih 50 let) - Petro Puhar se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič

Ob mednarodnih dnevih delovanja proti nasilju nad ženskami, ki se bodo kakor vsako leto pričeli 25. novembra, bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov spregovorili o tem, zakaj je nasilje družbeni in sistemski problem, kakšni stereotipi še vedno prevladujejo glede nasilja in kako smo vsi soodgovorni za ustvarjanje družbe brez nasilja. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila vodjo programa SOS telefon Dalido Horvat.

Kako so iz vzhodnoalpskih Slovanov v počasnem zgodovinskem procesu nastali Kranjci, Štajerci, Goričani in Korošci in kako potem iz njih moderni Slovenci? Če bi okoli leta 1500 iz Kamnika potovali v Celje, bi ugotovili, da se ljudje, ki živijo v teh krajih, štejejo bodisi za Kranjce bodisi za Štajerce – in to ne glede na to, ali v svojem vsakodnevnem življenju pogosteje uporabljajo slovanski ali germanski jezik. No, pol tisočletja pozneje Kamnik še naprej naseljujejo Kranjci in Celje Štajerci, so pa prebivalci obeh krajev menda tudi mnenja, da so pravzaprav veliko prej in na odločilnejši način – Slovenci. Kako pomembna je pravzaprav ta, »slovenska« razsežnost njihovih identitet danes, lahko ugotovimo že, če se z avtom peljemo samo kako uro severneje in se ustavimo v Lipnici. Tam namreč tudi živijo Štajerci – a ti povečini govorijo nemško in se prvenstveno štejejo za Avstrijce. Očitno je torej, da se v času, iz generacije v generacijo, skupinske identitete ljudi lahko precej temeljito dopolnijo oziroma spremenijo. A kakšni zgodovinski dejavniki pravzaprav botrujejo tovrstnim spremembam? Kateri jih zavirajo? Pa tudi: koliko različnim identitetnim skupinam lahko posameznik pripada naenkrat? Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, dr. Vanjo Kočevarjem, ki je kot urednik bdel nad še vedno svežim, precej obsežnim zbornikom Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja, v katerem si je kar 23 znanstvenic in znanstvenikov, ki prihajajo iz različnih humanističnih disciplin – od antropologije prek jezikoslovja do zgodovinopisja –, zastavilo prav vprašanja, ki so zaposlovala tudi nas v tokratnih Glasovih svetov.   foto: zemljevid notranjeavstrijskih dežel iz leta 1794, ki prikazuje tedanje meje Kranjske (rožnata), Štajerske (zelena), Goriške (modra) in Koroške (rumena); izsek (Wikipedia, skupna last)

S poznavalko paleolitika o življenju neandertalcev in o najdbah, ki nam o njih govorijo »Ni dvoma, da so bili neandertalci izjemno inteligentni,« je prepričana doc. dr. Simona Petru, gostja tokratne oddaje Glasovi svetov. Raziskovalka in predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani je specialistka za paleolitik. To je prazgodovinsko obdobje človeške zgodovine, v katerem so med drugim živeli tudi neandertalci. Ti so se pred približno dvesto tisoč leti razvili prav na evropski celini. Redke, vendar izjemno dragocene in zanimive najdbe nam osvetljujejo življenje neandertalcev in odgovarjajo na vprašanja: Kako in kje so neandertalci živeli? Kakšne so bile njihove kognitivne sposobnosti? Kako so skrbeli za svoje bližnje? Zakaj so izumrli? Ali so bili neandertalci že ljudje, ali ne? Letošnja Nobelova nagrada za medicino je žaromete strokovne in tudi širše javnosti ponovno usmerila na izumrle, a nikoli pozabljene neandertalce. Kaj o njih vemo in kako nam to pridobljeno znanje lahko služi, se je pozanimal Iztok Konc. Foto: Krapinski neandertalec, Ryan Somma, Flickr, cc

Letos mineva šestdeset let od kubanske raketne krize, ki je svet pahnila na rob jedrske katastrofe. V drugi polovici oktobra leta 1962, po tem ko je ameriška administracija izvedela, da so bile na Kubi skrivaj nameščene sovjetske balistične rakete srednjega dosega, ki bi lahko dosegle dobršen del ozemlja Združenih držav, sta se namreč velesili znašli v seriji potez, ki bi zlahka pripeljale do jedrskega spopada. V resnici je – ko se ozremo na celo vrste nerazumevanj in napačnih informacij na obeh straneh – skorajda neverjetno, da se to ni zgodilo.Če kubanska kriza že s tem predstavlja eno najbolj zanimivih epizod človeške zgodovine, pa je hkrati odigrala tudi ključno vlogo pri vzpostavitvi sodobne arhitekture nadzora nad jedrskim orožjem, ki se danes zaradi geostrateških premikov nahaja pod vse večjim pritiskom. O tem, kaj je do kubanske raketne krize sploh pripeljalo, zakaj je bila navsezadnje mirno razrešena, kako je vplivala na razvoj nadzora nad jedrskim orožjem v naslednjih desetletjih in kje smo v tem oziru danes, smo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dr. Andrejem Benedejčičem, donedavnim veleposlanikom za nadzor oborožitve, razorožitev ter neproliferacijo na zunanjem ministrstvu, sicer pa bivšim stalnim predstavnikom pri zvezi NATO in veleposlanikom v Moskvi ter sedanjim državnim sekretarjem za nacionalno in mednarodno varnost. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: sovjetska manevrirna jedrska raketa FKR-1 na Kubi (Vojennoje obozrenije)  

V začetku oktobra so v Ljubljani ustanovili sindikat za ustvarjalnost in kulturo Zasuk, ki bo združeval delavke in delavce v kulturno-ustvarjalnem sektorju. Ti večinoma delujejo kot zunanji izvajalci javnih zavodov, nevladnih organizacij in podjetij, kar pa pogosto pomeni, da delajo kot poceni ali celo brezplačna delovna sila. To prakso je treba nemudoma prekiniti, le z združevanjem in povezovanjem pa bodo izboljšali pogajalski položaj delavcev. V kulturno-ustvarjalnem sektorju dela cela paleta ljudi iz različnih poklicev, ki so zaradi večinoma prekarnih oblik dela povsem nezaščiteni. Slišali bomo pogovor z dvema vidnima članoma novoustanovljenega sindikata Zasuk. To sta Eva Matjaž in Andraž Mali. Prva je dolgoletna raziskovalka razmer na trgu dela v kreativnem sektorju, drugi pa odličen poznavalec delavskega organiziranja in povezovanja. Glasove svetov je pripravil Miha Žorž.

Komunikacija v sodobni digitalizirani družbi poteka kjerkoli in kadarkoli. Pošiljamo si tekstovna sporočila, delimo fotografije in se pogovarjamo prek videoklicev. Tako kot druge vidike vsakdanjega življenja tudi sodobna partnerska razmerja močno zaznamuje tehnologija, ki pa je v resnici že od nekdaj del intimne komunikacije. Če so bili prvi ženitni posrednik časopisi z osebnimi oglasi, imajo to vlogo danes aplikacije za pametne telefone, ki so izjemno priljubljeno in razširjeno orodje za spoznavanje ljudi in dogovarjanje za intimna srečanja. Tinder, Grinder, Badoo, Bumble, Her, Feeld – tukaj uporabnice in uporabniki v Sloveniji izbirajo potencialne intimne partnerke in partnerje. Kako? To raziskuje Anamarija Šiša, doktorska študentka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Pred mikrofon jo je povabila Urška Henigman.

17. oktobra bomo obeležili peto obletnico gibanja #MeToo, ki je razkrilo strukturo spolnega nasilja nad ženskami in povzročilo globalne spremembe v dojemanju nasilja zaradi spola. V teh dneh pa minevajo tudi dobri trije meseci po razveljavitvi primera Roe vs. Wade v Združenih državah Amerike, ki je ženskam omogočal pravico do abortusa in dve leti odkar je Poljska vlada sprejela zakon, ki je ženskam skoraj popolnoma odvzel pravico do odoločanja o lastnem telesu. Reproduktivne pravice žensk pa restriktivne politike zmanjšujejo tudi drugod. Poleg že omenjenih Združenih držav Amerike in Poljske velja opozoriti na Madžarsko, Hrvaško in Italijo. Kljub neokonservativnim gibanjem in politikam nekaterih držav, pa se upor žensk proti nasilju in proti kršenju njihovih pravic nadaljuje. Več o položaju žensk v oddaji Glasovi svetov, z gostjo Niko Kovač in voditeljico oddaje Tito Mayer.

So desničarski voditelji, ki na različnih koncih sveta danes zasledujejo avtoritarne politike, res fašisti, kakor jim očitajo na levici, ali pa se njihova ideologija vendar pomembno loči od tiste iz 30. let 20. stoletja? Natanko pred stoletjem, jeseni leta 1922, je Benito Mussolini po tako imenovanem pohodu na Rim postal predsednik italijanske vlade, s čimer je prvikrat v zgodovini kaka država dobila fašistično oblast. S kako katastrofalnimi posledicami se je to navsezadnje končalo, Slovenci nasploh in Primorci posebej vemo zelo dobro, no, dolga desetletja po drugi svetovni vojni pa se je zdelo, da to vesta tudi Evropa in pravzaprav ves svet. Zato ni čudno, da je beseda fašist v tem obdobju postala psovka par excellence. A v zadnjih letih se na odru svetovne politike pojavlja vse več voditeljev, ki jim nasprotniki očitajo, da so novi fašisti. Putin, ki verjame, da z vojno v Ukrajini nadaljuje delo Petra Velikega, pa ameriški republikanci, ki bi z nasilnim naskakovanjem Kapitola razveljavljali rezultate volitev, ter cela kopica evropskih nacionalističnih voditeljev od Giorgie Meloni prek Viktorja Orbána do Recepa Tayyipa Erdoğana, so bili vsi deležni obtožb, da se vsaj spogledujejo s črnosračjniško ideologijo – če ne še kaj hujšega. A tu se moramo vprašati, ali je res že kar sleherni politik, ki nas tu in zdaj navdaja s strahom, tudi Mussolinijev oziroma Hitlerjev dedič? So voditelji, ki danes zasledujejo nasilne in avtoritarne politike, v pravem pomenu besede fašisti, ali pa se njihova ideologija, če jo skrbno analiziramo, vendarle loči od tiste iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja? Podobnemu pretresanju in primerjanju bi najbrž veljalo podvreči tudi tehnike izvajanja oblasti nekoč in zdaj, nič pa tudi ne bi bilo narobe, če bi ugotovili, kateri družbeni razredi v 21. stoletju podpirajo avtoritarne voditelje, in preverili, ali so to iste ali pač druge skupine od tistih, ki so stale za historičnim fašizmom. Šele tako bi namreč ugotovili, ali je govor o fašizmu 2.0 upravičen, ali pa imamo opravka z dejansko novo politiko in si, če jo na hitro opišemo z besedo fašizem, pravzaprav naredimo medvedjo uslugo, saj nas stari koncept po svoje oslepi za vse tisto, kar je v teh avtoritarnih politikah resnično novega, pogojenega pač z vsemi tistimi družbenimi, ekonomskimi, tehnološkimi in kulturnimi razmerami, ki jih ni bilo nikjer leta 1922, so pa povsod leta 2022 … Če hočemo, drugače rečeno, ugotoviti, kaj je s fašizmom danes, moramo najprej ugotoviti, v kakšnem svetu pravzaprav živimo tu in zdaj. In prav te nelahke naloge smo se lotili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofon povabili sociologa, dr. Rastka Močnika. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Rastko Močnik (Goran Dekleva)

Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan in nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, pogled na svet. Ali kot je zapisala znamenita Susan Sontag, »fotografije nas učijo novega vizualnega koda, s tem pa spreminjajo in širijo naše pojme o tem, kaj je vredno pogleda in kaj imamo pravico gledati«. Vsaka fotografija ima v sebi sporočilno vrednost in tokrat nas bo zanimalo, kaj nam s svojimi fotografskimi deli sporočajo oziroma so poskušale sporočiti ene najbolj znanih svetovnih fotografinj. V svetu fotografije, ki je še vedno pretežno moški poklic je kar nekaj žensk, fotografinj, ki sodijo v sam svetovni vrh fotografske umetnosti, tudi reportažne. Kako so gledale na svet, v čem se njihov pogled razlikuje od moških kolegov? Mnoge med njimi so bile izrazite humanistke, socialno občutljive, zelo samosvoje in zavezane svobodi, predvsem kreativni, pa vendar – kje so se morale ukloniti, vliti v stereotipni kalup patriarhalnemu modusu operandi, ki še vedno vlada svetu? "Fotoaparat je instrument, ki nas uči, kako videti življenje brez aparata" je nekoč izjavila Dorothea Lang, ameriška fotografinja, ki je zaslovela s svojo znamenito serijo fotografij migrantske matere, družine, posnete v času velike gospodarske krize. Fotografinja Letizia Battaglia, tudi ena najvidnejših intelektualk naše dobe, pa je s fotoaparatom v roki pripovedovala ne le zgodbo Sicilije in cosa nostre, temveč vse Italije. Za debato o znamenitih velikih ženskah pretekle in sodobne fotografije je avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič gostila dr. Marijo Skočir, višjo kustosinja, vodjo alerije Jakopič in galerije Vžigalica ter Manco Juvan, mednarodno priznano fotografinja, fotoreporterko.

V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”. Če se je še dve stoletji nazaj ogromna večina prebivalstva, tudi na Zahodu, rodila, živela in umrla v istem okraju ali celo župniji, s preostalim svetom pa večinoma niso imeli bolj ali manj nobenega pravega stika, je skokovit razvoj transportnih, gospodarskih in komunikacijskih povezav do danes naš svet povezal na prej nepredstavljive načine. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, kako je ta proces globalizacije, predvsem na gospodarski ravni, potekal skozi čas: kako je globalizacija povezana v vzponom kapitalizma v zahodnem svetu, kako se je nato skozi 19. in 20. stoletje spreminjala tako njena hitrost kot tudi njene ideološke podstati ter nenazadnje, zakaj se je ta prej na videz neustavljiva rast globalne trgovine vse od finančno-gospodarske krize po letu 2008 začela ustavljati ter ponovno spreminjati svoj idejni značaj. O tovrstnih vprašanjih se bomo pogovarjali z zgodovinarjem in odgovornim urednikom Radia Študent Galom Krizmaničem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Stečki, nagrobni spomeniki, kamni, za katere je nekdaj veljalo, da so del pogrebne kulture bogomilov, v resnici pripadajo zelo mešani tradiciji kulturno, etnično in versko zelo pestri in pluralni družbi, ki je živela na področju zahodnega Balkana od 12. do 16. stoletja, predvsem na ozemlju Bosne in Hercegovine. Poleg tega, da ta fenomen, ki v tistem obdobju težko najde par kje drugje v Evropi, prepleta različna izročila, je veliko raznolikosti tudi v podobah nagrobnikov. Strokovnjaki različnih področji, zgodovinarji, arheologi, krajinarji, umetnostni zgodovinarji, geologi in drugi, ugotavljajo tudi širino in prepletenost »estetskega izražanja, pisave in jezikov«, kot so zapisali sodelujoči v mednarodnem projektu Dežela stečkov: multikulturna družbena slika srednjeveške Hercegovine, v katerega so vključeni tudi raziskovalci z ZRC SAZU v Ljubljani. Magda Tušar se je že za oddajo Kulturni fokus na daljavo pogovarjala z dr. Sašo Čaval, arheologinjo, ki projekt tudi vodi, (med drugim aktivno deluje na Univerzi v Stanfordu iz San Francisca) in z dr. Lucijo Grahek, arheologinjo z ZRC SAZU, ki je bila gostja v studiu. Dr. Monika Milosavljevič, tudi arheologinja, ki sodeluje pri raziskavah na terenu, sicer pa deluje na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu, pa v zvezi s presenečenji, da je v določenih srednjeveških obdobjih na Balkanu vladala tako raznovrstnost kot homogenost različnih kulturnih skupin, pravi, da bi morali fokus preteklosti in sedanjosti videti v socialnem življenju, namesto da podlegamo nacionalističinim in političnim zlorabam. Tudi antropološka in arheološka znanost sta bili nekdaj dekli ideoloških potreb. Še pred desetletji so v teh skupnostih nastajale prikrite rasistične ideologije ...

4. septembra smo obeležili svetovni dan spolnega zdravja, ki je pod sloganom »Let's talk pleasure« oziroma "Pogovarjajmo se o užitku" poudaril pomen užitka za seksualno dobrobit vsake osebe. Svetovna zdravstvena organizacija je izpostavila, da na spolno zdravje vpliva kakovost, varnost in spoštovanje v vseh vrstah odnosov – najprej do samega sebe, do drugih posameznic in posameznikov, v družinah, med prijatelji in nenazadnje v družbi, v kateri živimo. Spolne in seksualne norme pomembno vplivajo na naše izkušnje, zato je za spolno zdravje izjemno pomembno spoštovanje osnovnih človekovih pravic. Eden največjih tabujev v sodobni digitalizirani in seksualnlizirani družbi je presenetljivo še vedno pogovor o spolnosti, telesu, čustvih, užitku. To naslavlja razstava Približevanja, ki sta jo na povabilo kustosinje Irene Čerčnik v Centru sodobnih umetnosti Celje v Galeriji Račka pripravili umetnici Mojca Senegačnik in Andreja Džakušič. Raziskovali sta željo in užitek onkraj družbenih predsodkov, pričakovanj in normativov, ustvarili prostor približevanja drugemu in drugačnemu ter deljenja pisane palete izkušenj, ki segajo v različna življenjska obdobja in situacije. Z umetnicama smo se pogovarjali za tokratno oddajo Glasovi svetov, vabimo vas v našo družbo.

V množici digitalnih vsebin je vse težje uzreti širšo sliko. Naša pozornost je danes vse bolj razpršena, digitalne vsebine pa vse bolj ustvarjene prav z mislijo na to, da pritegnejo našo pozornost. S čim, je načeloma drugotnega pomena, a zdi se, da najbolj privlačijo vsebine tistega tipa, ki med drugim spodbujajo razraščanje teorij zarote in politični prostor vse bolj spreminjajo v nekakšen šov, vzporedno pa se zdi, da se vztrajno zmanjšuje zmožnost konkretnega naslavljanja ključnih problemov sodobnega sveta od podnebnih sprememb do družbenih neenakosti. Kako tovrstne učinke digitalnih tehnologij izkorišča kapitalizem v svoji aktualni pojavni obliki in kakšna ta oblika pravzaprav je, preverjamo v družbi z dr. Nino Cvar, ki se je tem dilemam posvetila v knjigi Digitalna podoba in globalni kapitalizem: tehnologija, politika, upor.

Skrb za ostarele člane skupnosti je pri človeštvu seveda prisotna že od nekdaj. In vendar se načini, kako družbe poskrbijo za tiste, ki zaradi svoje starosti ne morejo več delati, skozi zgodovino močno spreminjajo. V tem smislu verjetno lahko rečemo, da je enega največjih pretresov v evropski socialni zgodovini povzročila intenzivna industrializacija od 19. stoletja naprej, zaradi katere so se množice ostarelih delavcev – ki so s selitvijo v mesta izgubile zaščito lokalnih družinskih ali vaških skupnosti – v starosti ostajale dobesedno na cesti, skrb za ta pereč socialni problem pa je vse bolj postajal vprašanje države in ne ožje skupnosti vsakega posameznika. No, če se je po vrsti poskusov uvedbe nekakšnih pokojninskih zavarovanj – ki pa dolgo niso vključevala vseh delavcev – zdelo, da je po drugi svetovni vojni vzpostavljeni univerzalni pokojninski sistem dokončno rešil vprašanje, kako ostarelim omogočiti dostojno življenje tudi v moderni industrializirani družbi, pa se je v zadnjih desetletjih pokazalo, da nas tudi ta pokojninski model ne bo spremljal večno. O tem, s kakšnimi težavami se evropski pokojninski sistemi v luči spremenjenih demografskih in ekonomskih razmer srečujejo v času od konca hladne vojne, zakaj so nacionalne države na področju socialnih politik v tem času vedno več moči prepustile zunanjim, nadnacionalnim institucijam ter kakšne pokojninske modele so te institucije narekovale v različnih obdobjih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s poznavalcev evropskih socialnih politik dr. Igorjem Guardiancichem, asistentom na oddelku za politične vede, pravo in mednarodne odnose na Univerzi v Padovi. Foto: Pixabay

"Slab okus je mnogo bolj vzemirljiv od dobrega" Ta v otroštvu plah deček iz premožne berlinske judovske družine, si je svoj prvi fotoaparat kupil z žepnino pri dvanajstih letih in njegova prva fotografija je bila - radijski stolp. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli za Helmuta Newtona - fotografskega voajerja, ki je bil barvno slep in je zelo redko delal v studiu, raje je fotografiral v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Zaslovel je s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk, ki še danes burijo duhove in razdvajajo, češ - je bil zgolj seksist in mizoginist ali je ženske oboževal in s svojimi fotografijami le nastavljal ogledalo mizogini družbi? Interpretacije so seveda različne in tokrat bosta svoje videnje tega nedvomno velikega mojstra modne fotografije, njegovega življenja ter dela, podala Barbara Čeferin, fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije specializirane za umetniško/avtorsko fotografijo pri nas - Galerija Fotografija in Fulvio Grisoni, priznani modni fotograf, ki je s Helmutom Newtonom tudi osebno sodeloval. V pogovoru z avtorico oddaje Liano Buršič

V tokratni oddaji Glasovi svetov boste slišali pogovor o zgodovini družine, o mitih in stereotipih, o liberalizaciji in hkratnemu vračanju nazadnjaških pogledov na družinske skupnosti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila redno profesorico dr. Darjo Zaviršek.

Kako se v tipičnih jedeh, pod katerimi se šibijo tržaške mize, izraža nostalgija, ki jo mesto v zalivu danes goji do habsburškega imperija? Kakor številna druga mesta v Italiji se tudi Trst lahko pohvali s precej širokim naborom kuharskih receptov oziroma jedi, ki veljajo za prav posebne, specifično lokalne, prepoznavno tržaške. A za razloček od drugih urbanih centrov pri naših zahodnih sosedih se kulinarika, značilna za mesto v zalivu, poudarjeno navezuje na srednjeevropski prostor in ni si težko predstavljati turista, ki bi ob pogledu na bogato obloženo tržaško mizo najprej pomislil, da se nahaja kje na Kranjskem, na Madžarskem ali kratko malo na Dunaju – nikakor pa ne na obalah Sredozemlja. To razložiti ni pretežko, saj je bil, kot vemo, Trst zelo dolgo – od leta 1382 do 1918 – pod oblastjo Habsburžanov in je slabih dvesto let tudi služil kot največje pristanišče podonavski monarhiji, kot njeno okno v svet, kamor so, razumljivo, prihajali delat in živet ljudje od Tirolske do Transilvanije, od Krakova do Dubrovnika. Da so habsburški časi torej pustili svojo sled v tržaških kuhinjah, zlahka razumemo. A kot ugotavlja antropologinja dr. Daša Ličen, raziskovalka z Instituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, ta posebna kulinarika med Tržačani in Tržačankami danes budi tudi prav posebno nostalgijo, nekakšno domotožje po cesarju in žolto-črni zastavi. Kako to? Kako je mogoče, da je mesto, ki je bilo dolga desetletja upravičeno na slabem glasu kot trdnjava italijanskega nacionalizma, šovinizma in iredentizma, danes kraj, kjer se ljudje ob dobri hrani in pijači zdihujoče zazirajo k pozlačenim časom v vseh pogledih pisanega, multikulturnega imperija? – Odgovor smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko se je z dr. Dašo Ličen pogovarjal Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Antona v Trstu (Goran Dekleva)

»Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali s tokratnimi gosti, predavateljem na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primožem Krašovcem, filozofom dr. Alešem Mendiževcem ter ekonomistom, strokovnim sodelavcem na ljubljanski Ekonomski fakulteti Igorjem Feketijo, ki za začetek takole razlaga sam izvor izraza tehnofevdalizem v ekonomski vedi. Oddajo, ki ste jo v preteklosti že lahko slišali v Intelekti na Prvem, je pripravila Alja Zore.

Reševanje severnega belega nosoroga, vrste na robu izumrtja »Pred tako mogočnimi živalmi se počutiš ponižnega in hkrati krivega, da smo ljudje krivi za to, da sta na svetu ostali samo še dve predstavnici svoje vrste.« Tako raziskovalna novinarka Maja Prijatelj Videmšek opiše svoje občutke ob stiku z zadnjima dvema predstavnicama vrste afriških severnih belih nosorogov. Takrat je bilo zgodnje jutro pred dobrim letom dni v naravnem rezervatu Ol Pejeta, približno dvesto kilometrov severno od kenijskega glavnega mesta Nairobi. Maja Prijatelj Videmšek tistega zgodnjega jutra ni bila sama – na afriški planoti sta bila z njo še Boštjan Videmšek in fotograf Matjaž Krivic. O tem pripoveduje knjiga z naslovom Zadnji dve – Reševanje vrste na robu izumrtja. V njej sledimo zgodbi, ki opisuje stranpoti človeške civilizacije in tudi upanje in moč znanosti. V oddaji Glasovi svetov jo bosta predstavila novinarja Maja Prijatelj Videmšek in Boštjan Videmšek. Foto: Matjaž Krivic, naslovnica Zadnji dve, UMco

Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je nedavno ponovno pretresel slovensko javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z dr. Jasno Podreka, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, prostovoljko Društva SOS telefon.

V tokratnih Glasovih svetov se bomo posvetili disciplinizaciji humorja in temu, kaj je smešno. Oddajo, ki jo je pripravila Liana Buršič, ste v preteklosti že lahko slišali v Intelekti na Prvem.

Repriza oddaje, v kateri smo z ekonomistom dr. Bogomirjem Kovačem še pred izbruhom vojne v Ukrajini govorili o gospodarskih, psiholoških, družbenih in geopolitičnih vzrokih rasti cen Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo ne ukvarjamo resno, smo že v mesecih pred ruskim napadom na Ukrajino lahko opazili občuten dvig cen nekaterih življenjskih potrebščin in inflacija je, vsaj ponekod, resnično dosegla stopnjo, ki je že nekaj časa nismo videli. Zdel se torej primeren trenutek, da si nekoliko pobliže ogledamo ta ekonomski fenomen, ki je v 70-ih letih preteklega stoletja tako prestrašil kreatorje svetovnih gospodarskih politik, da so v prihodnjih desetletjih skušali narediti skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi stabilizirali cene, tudi če je to velikokrat prineslo recesijo in ustavljanje gospodarske rasti. O tem, kaj sploh je inflacija in kako nastane, kako so o njej razmišljali skozi zgodovino, ter o njenih ne le ekonomskih, ampak tudi psiholoških, družbenih in geopolitičnih razsežnostih, smo tako januarja za Glasove svetov govorili z dr. Bogomirjem Kovačem z ljubljanske Ekonomske fakultete. Poslušate reprizo oddaje, ki jo je pripravila Alja Zore.

Potem ko je na začetku meseca Italija Grčiji vrnila dragocen del marmornatega friza iz slovitega Partenona na atenski Akropoli, so zdaj oči uprte v Združeno kraljestvo in v Britanski muzej. Ta namreč že več kot dvesto let hrani vrsto neprecenljivih partenonskih skulptur. Kaj se bo zgodilo z njimi? Kdo je njihov lastnik? Kdo je bil lord Elgin, ki jih je na začetku 19. stoletja iz Grčije prepeljal v London? Iztok Konc in arheolog prof. Božidar Slapšak. Foto: Andrew Dunn, cc

15. junij je dan, ko se prične festival Spider. Gre za festival radikalnih teles, ki odpira možnost intenzivnega kritičnega obravnavanja kompleksnega kulturnopolitičnega ozračja, družbenih trenj in paradoksov, sodobnih tabujev in najbolj perečih tem – skozi umetniški izraz. Sodobne umetniške plesne in performativne prakse in veriga poglobljenih pogovorov, če na kratko povzamemo festival. V studiu gostimo dve izjemni ženski, večkrat nagrajeni umetnici. Dr. Baro Kolenc, filozofinjo in umetnico na področju uprizoritvenih umetnosti, osebo, ki bdi nad pogovornim delom festivala in ambasadorko festivala Lejo Jurišić, plesalko, koreografinjo, performerko.

Deloittovo novo poročilo Women @ Work 2022: A Global Outlook ugotavlja, da epidemija izgorelosti in premalo fleksibilno delo še naprej zavirata napredek pri podpori zaposlenim ženskam. V raziskavi je 53 % žensk povedalo, da so pod večjim stresom kot lani, in skoraj polovica jih navaja, da so izgorele. O problematiki izgorelosti žensk smo se pogovarjali z magistrico Barbaro Žibret Kralj, odgovorno partnerico družbe Deloitte za Slovenijo, ki jo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer."Več kot polovica anketirank poroča o izgorelosti"Deloittovo novo poročilo Women @ Work 2022: A Global Outlook  ugotavlja, da epidemija izgorelosti in premalo fleksibilno delo še naprej zavirata napredek pri podpori zaposlenim ženskam. V raziskavi je 53 % žensk povedalo, da so pod večjim stresom kot lani, in skoraj polovica jih navaja, da so izgorele. O problematiki izgorelosti žensk je tekla beseda v oddaji Glasovi svetov. Voditeljica Tita Mayer se je pogovarjala z magistrico Barbaro Žibret Kralj, odgovorno partnerico družbe Deloitte za Slovenijo.

Kako je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, postal mehiški cesar v službi francoskih interesov? In zakaj je njegova srednjeameriška pustolovščina bolj, kakor si mislimo, vplivala na slovensko zgodovino? - Odgovor iščemo v pogovoru z zgodovinarjem, dr. Gregorjem Antoličičem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi objavil knjigo Maksimilijan : cesar po Napoleonovi milosti, intrigantno biografsko študijo o tem visokem, a nesrečnem sinu habsburške dinastije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mehiška delegacija Maksimilijanu ponuja krono med obiskom Miramara l. 1863 (Wikipedia, javna last)Kako je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, postal mehiški cesar v službi francoskih interesov? In zakaj je njegova srednjeameriška pustolovščina bolj, kakor si mislimo, vplivala na slovensko zgodovino?Ko danes motrimo burno zgodovino 19. stoletja, se nam drugo mehiško cesarstvo, ki je obstajalo le kratek čas, med letoma 1864 in 1867, utegne zdeti obstranskega pomena. Na prvi pogled namreč ni povsem jasno, kako bi takratno dogajanje v Mehiki sploh moglo preseči srednjeameriški kontekst in vplivati na svet, katerega usoda je bila, kot vemo, sredi predprejšnjega stoletja trdno v rokah evropskih velesil. Pa vendar so bile v zgodbo drugega mehiškega cesarstva na ključen način vpletene prav velike sile s stare celine, s Francijo, Veliko Britanijo in Španijo na čelu. Še bolj nenavadno pa je najbrž, da je s tem poglavjem mehiške zgodovine tesno povezan tudi slovenski prostor. Mehiško cesarsko krono si je namreč leta 1864 na glavo poveznil Maksimilijan, mlajši brat cesarja Franca Jožefa, in ko je avanturistični Habsburžan odšel čez Atlantik, so mu sledili številni fantje slovenskega rodu, da bi mu s puško v roki pomagali obdržati se na majavem prestolu srednjeameriške države. Toda: kako je Maksimilijan sploh postal cesar? Kdo mu jo je ponudil in zakaj? Čemu je Franc Jožef svojemu mlajšemu bratu sploh dovolil spustiti se v mehiško avanturo? Zakaj se je ta slabo končala? Sploh pa: iz kakšnih razlogov so Maksimiljanu čez ocean sledili slovenski prostovoljci in kako so se ti fantje navsezadnje zapisali v naš kulturno-zgodovinski spomin? To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja dr. Gregorja Antoličiča, raziskovalca z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi objavil knjigo Maksimilijan : cesar po Napoleonovi milosti, intrigantno biografsko študijo o tem visokem sinu habsburške dinastije.

Smo v supervolilnem letu, v katerem bodo novembra tudi lokalne volitve. Volivke in volivci bodo izbirali ljudi, ki bodo v prihodnjem mandatu sprejemali odločitve na lokalnem nivoju. Ni pa nujno, da se z volitvami konča sodelovanje pri sprejemanju odločitev v občini, krajevni ali mestni četrti. Participativni proračun je mehanizem, ki omogoča, da ljudje predlagajo, za katere projekte porabiti del javnih sredstev. Kako ta mehanizem deluje, kako se izvaja, kaj so prednosti in kje se zatika? To nam je razložila Maja Cimerman z Inštituta Danes je nov dan, ki med drugim oblikuje različna orodja za krepitev sodelovanja in demokratičnega odločanja."Če ljudem pokažemo, da lahko spremenijo stvari na bolje, bodo začeli sodelovati"Smo v supervolilnem letu, v katerem bodo novembra tudi lokalne volitve. Volivke in volivci bodo izbirali ljudi, ki bodo v prihodnjem mandatu sprejemali odločitve na lokalnem nivoju. Ni pa nujno, da se z volitvami konča sodelovanje pri sprejemanju odločitev v občini, krajevni ali mestni četrti. Participativni proračun je mehanizem, ki omogoča, da ljudje predlagajo, za katere projekte porabiti del javnih sredstev. Kako ta mehanizem deluje, kako se izvaja, kaj so prednosti in kje se zatika? To nam je razložila Maja Cimerman z Inštituta Danes je nov dan, ki med drugim oblikuje različna orodja za krepitev sodelovanja in demokratičnega odločanja.

O zgodovini slovanske ideje in njenem vplivu na preteklo in sedanjo politiko evropskega prostora z dolgoletnim diplomatom dr. Andrejem Benedejčičem O zgodovini slovanske ideje in njenem vplivu na preteklo in sedanjo politiko evropskega prostora z dolgoletnim diplomatom dr. Andrejem Benedejčičem   »Ti krasni jezik bratovski slovanski,/kako razveseljuješ mi uho!/In kadar slišim te, v dnu duše moje/ sorodne, tajne strune zapojo.« Tako se glasi uvodni verz pesnitve z naslovom Ruski jezik, ki jo je na prelomu iz 19. v 20. stoletja zapisal osrednji slovenski pesnik tistega časa Anton Aškerc. In vendar pesem ne izraža le njegovega osebnega navdušenja nad ruskim jezikom, ampak tudi širša slovanstvu naklonjena čustva, ki so prevevala marsikatere intelektualce tistega časa in skozi zadnjih 200 let na trenutke pomembno vplivala na evropsko politično dogajanje. No, prav o tem, kaj je sploh pripeljalo do rojstva slovanske ideje ter kako so skozi zgodovino potekale interakcije med manjšimi slovanskimi narodi in Rusijo, ki je v slovanskem svetu vedno zasedala posebno mesto, nenazadnje pa tudi o tem, zakaj razumevanje slovanstva v vseh njegovih protislovjih morda ni nepomembno tudi za pojasnjevanje današnjih zapletenih mednarodnih odnosov, od dogajanj v Evropski uniji pa do ruske invazije na Ukrajino, bomo za tokratne Glasove svetov govorili z dr. Andrejem Benedejčičem. Naš današnji gost, dolgoletni diplomat, nekdanji ambasador v Rusiji, zdaj pa veleposlanik za nadzor oborožitve, razorožitev in neproliferacijo na slovenskem zunanjem ministrstvu, je namreč tik pred februarskim ruskim napadom na Ukrajino izdal monografijo z naslovom Rusija in slovanstvo: med velikodržavnostjo in vzajemnostjo.

Zlata doba Plečnikove arhitekture je čas med obema vojnama, ko je Plečnik pustil močan pečat na arhitekturni in urbanistični podobi Ljubljane. To je čas, ko se je Ljubljana oblikovala v prestolnico in se pospešeno prenavljala pod budnim očesom mojstra Plečnika. Peter Naglič, Vekoslav Kramarič in Anton Šušteršič pa so bili fotografi v prvi polovici 20. stoletja; Naglič ljubiteljski, Kramarič in Šušteršič pa poklicna fotografa. Dokumentirali so vsakdanje življenje, takratne dogodke in podobo krajev, med drugim tudi Plečnikova dela. Gre za izjemno fotografsko gradivo treh fotografov, treh Plečnikovih sodobnikov, ki ga danes hrani dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) in z razstavo Zlata doba Plečnikove arhitekture je od prejšnjega tedna na ogled izbor fotografij Plečnikovih arhitekturnih mojstrovin, ki jih je ustvaril po Sloveniji, med njimi tudi izbrana Plečnikova dela v Ljubljani, ki jih je Odbor za svetovno dediščino Unesca julija 2021 vpisal na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Gradivo na razstavi je prvič na ogled javnosti v takšnem obsegu. Avtorja razstave sta kustosa SEM-a - Miha Špiček in Blaž Verbič, ki bosta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič Plečnikova Ljubljana skozi oči treh fotografov, arhitektovih sodobnikovZlata doba Plečnikove arhitekture je čas med obema vojnama, ko je Plečnik pustil močan pečat na arhitekturni in urbanistični podobi Ljubljane. To je čas, ko se je Ljubljana oblikovala v prestolnico in se pospešeno prenavljala pod budnim očesom mojstra Plečnika. Peter Naglič, Vekoslav Kramarič in Anton Šušteršič pa so bili fotografi v prvi polovici 20. stoletja; Naglič ljubiteljski, Kramarič in Šušteršič pa poklicna fotografa. Dokumentirali so vsakdanje življenje, takratne dogodke in podobo krajev, med drugim tudi Plečnikova dela. Gre za izjemno fotografsko gradivo treh fotografov, treh Plečnikovih sodobnikov, ki ga danes hrani dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) in z razstavo Zlata doba Plečnikove arhitekture je od prejšnjega tedna na ogled izbor fotografij Plečnikovih arhitekturnih mojstrovin, ki jih je ustvaril po Sloveniji, med njimi tudi izbrana Plečnikova dela v Ljubljani, ki jih je Odbor za svetovno dediščino Unesca julija 2021 vpisal na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Gradivo na razstavi je prvič na ogled javnosti v takšnem obsegu. Avtorja razstave sta kustosa SEM-a - Miha Špiček in Blaž Verbič, ki bosta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov.

Sodobni način življenja, še prav posebej v razvitem, bogatem svetu, temelji na tako visoki porabi energije in dobrin, da ta poraba že drastično presega zmožnosti planeta, da bi takšno raven lahko dolgoročno vzdrževal. Sodobna civilizacija je uspela nekoč tako rekoč neskončna prostranstva Zemlje na nek način skrčiti na pretesen planet, kjer se zdi vsega premalo. Vztrajano dodajanje toplogrednih plinov antropogenega izvora v ozračje, ki se danes giblje okoli 36 milijard ton C02 ekvivalenta na leto, vse bolj ruši celo vrsto prepletenih fizikalnih in biolških procesov na planetu. Posledično postaja Zemlja iz desetletja v desetletje vse manj življenju prijazen planet. Da se moramo naslavljanja tega neravnovesja resno lotiti, danes slišimo skoraj na vsakem koraku. A za uspešno uvajanje sprememb, ki bi podnebne spremembe ublažile, je dobro imeti pred očmi razsežnosti današnje porabe. Kako se je poraba energije spremenila z industrijsko revolucijo in z nadaljnjim tehnološkim razvojem ter kakšna je energetska bilanca človeštva danes, se je v knjigi Energetske potrebe človeštva skozi čas: od industrijske revolucije do civilizacije tipa I lotil dr. Marko Kovač s Centra za energetsko učinkovitost Instituta "Jožef Stefan ".O energetskih potrebah človeštva dr. Marko Kovač.Sodobni način življenja, še prav posebej v razvitem, bogatem svetu, temelji na tako visoki porabi energije in dobrin, da ta poraba že drastično presega zmožnosti planeta, da bi takšno raven lahko dolgoročno vzdrževal. Sodobna civilizacija je uspela nekoč tako rekoč neskončna prostranstva Zemlje na nek način skrčiti na pretesen planet, kjer se zdi vsega premalo. Vztrajano dodajanje toplogrednih plinov antropogenega izvora v ozračje, ki se danes giblje okoli 36 milijard ton C0² ekvivalenta na leto, vse bolj ruši celo vrsto prepletenih fizikalnih in biolških procesov na planetu. Posledično postaja Zemlja iz desetletja v desetletje vse manj življenju prijazen planet. Da se moramo naslavljanja tega neravnovesja resno lotiti, danes slišimo skoraj na vsakem koraku. A za uspešno uvajanje sprememb, ki bi podnebne spremembe ublažile, je dobro imeti pred očmi razsežnosti današnje porabe. Kako se je poraba energije spremenila z industrijsko revolucijo in z nadaljnjim tehnološkim razvojem ter kakšna je energetska bilanca človeštva danes, se je v knjigi Energetske potrebe človeštva skozi čas: od industrijske revolucije do civilizacije tipa I lotil dr. Marko Kovač s Centra za energetsko učinkovitost Instituta "Jožef Stefan ".

Ob dnevu upora proti okupatorju o tem, kako se v mesecih od ustanovitve Osvobodilne fronte takorekoč iz nič vzpostavi vojaška struktura, ki do poletja 1942 uspe zasesti kar dve tretjini Ljubljanske pokrajine Ob dnevu upora proti okupatorju o tem, kako se v mesecih od ustanovitve Osvobodilne fronte takorekoč iz nič vzpostavi vojaška struktura, ki do poletja 1942 uspe zasesti kar dve tretjini Ljubljanske pokrajine   Na dan upora proti okupatorju praznujemo ustanovitev organizacije, ki se je kmalu zatem poimenovala Osvobodilna fronta in bila ves čas druge svetovne vojne na naših tleh steber boja proti nemški in italijanski okupaciji. Toda če kot začetek OF razumemo znameniti sestanek v hiši književnika Josipa Vidmarja proti koncu aprila 1941, ko so se različne skupine, od Komunistične partije pa do Krščanskih socialistov in Sokolov, odločile zasnovati tukajšnji odpor, ta sestanek vendarle še ne pomeni avtomatičnega začetka oboroženega boja proti okupatorju, kaj šele boja, ki bi potekal v kakšni bolj centralno načrtovani in organizirani obliki. Kdaj in kako se torej vzpostavijo prve partizanske enote? Na kakšen način se organizirajo in medsebojno usklajujejo? Kako sploh pridejo do orožja in sanitetnih materialov? Kdo se v njih bori in koliko imajo ti borci vojaških izkušenj? In navsezadnje: kako se vse to spreminja skozi prvo leto oboroženega partizanskega gibanja, izredno razgibano obdobje, ko se odporniška vojska razvije tako rekoč iz nič in uspe za nekaj časa zasesti kar dve tretjini tako imenovane Ljubljanske pokrajine? To so nekatera vprašanja, o katerih se bomo ob današnjem prazniku pogovarjali z odličnim poznavalcem našega partizanskega boja, predvsem njegovega vojaškega aspekta, zgodovinarjem dr. Damijanom Guštinom, ki je obdobje partizanskega odpora, o katerem bomo govorili danes, opisal tudi v monografiji z naslovom Prva Partizanska pomlad, ki je nedavno izšla pri Inštitutu za novejšo zgodovino.

Teorija pravi, da posttravmatska stresna motnja nastane kot posledica izpostavljenosti travmatičnemu dogodku. Nastopi lahko po tistem, ko je oseba doživela, videla ali izvedela za hudo fizično, psihično ali spolno nasilje, za posilstvo, mučenje ali ustrahovanje, za nenadno smrt bližnjega, za vojne spopade. Občutek življenjske ogroženosti in hkrati nemoči pusti v duši globoke sledi. Travmatični dogodki se vračajo v spomin in prizadeti osebi ne dajo miru. V obliki prebliskov jih podoživlja znova in znova. Doživlja strah, zaskrbljenost, močan občutek krivde, jezo, mučijo jo nočne more. Posttravmatska stresna motnja (PTSM) se razvije kot zapoznel ali podaljšan odziv na izjemno hude stresne dogodke. Teorija ne obeta nič dobrega. Kaj pa praksa? Podrobneje o posttravmatski stresni motnji, tudi o njenem obvladovanju in zdravljenju, v Glasovih svetov s psihologom prof. dr. Robertom Mastenom s Filozofske fakultete v Ljubljani.Pogovor s psihologom o posttravmatski stresni motnjiTeorija pravi, da posttravmatska stresna motnja nastane kot posledica izpostavljenosti travmatičnemu dogodku. Nastopi lahko po tistem, ko je oseba doživela, videla ali izvedela za hudo fizično, psihično ali spolno nasilje, za posilstvo, mučenje ali ustrahovanje, za nenadno smrt bližnjega, za vojne spopade. Občutek življenjske ogroženosti in hkrati nemoči pusti v duši globoke sledi. Travmatični dogodki se vračajo v spomin in prizadeti osebi ne dajo miru. V obliki prebliskov jih podoživlja znova in znova. Doživlja strah, zaskrbljenost, močan občutek krivde, jezo, mučijo jo nočne more. Posttravmatska stresna motnja (PTSM) se razvije kot zapoznel ali podaljšan odziv na izjemno hude stresne dogodke. Teorija ne obeta nič dobrega. Kaj pa praksa? Podrobneje o posttravmatski stresni motnji, tudi o njenem obvladovanju in zdravljenju, v Glasovih svetov s psihologom prof. dr. Robertom Mastenom s Filozofske fakultete v Ljubljani.

V tokratni oddaji Glasovi svetov smo govorili o pomenu kulturno umetnostne vzgoje in enakosti spolov v kulturi, za kar si že vrsto let uspešno prizadevajo ustvarjalke in ustvarjalci Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk, ki je pred kratkim ponovno prejelo nagrado, tokrat nagrado glavnega mesta Ljubljane. Voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. antropologije spolov Teo Hvala, sodelavko Društva Mesto žensk, odgovorno za uredniško delo, kulturno-umetnostno vzgojo in knjižnico Mesto žensk."Seveda potrebujemo tudi kulturne prireditve, ki so všečne in zabavne, sodobna umetnost pa nastavlja ogledalo temu kje živimo, kako živimo in kaj se nam dogaja - prinaša kritiko, refleksijo in spodbuja k razmisleku."V tokratni oddaji Glasovi svetov smo govorili o enakosti spolov v kulturi, za kar si že vrsto let uspešno prizadevajo sodelavke in sodelavci Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk, ki je pred kratkim ponovno prejelo nagrado, tokrat nagrado glavnega mesta Ljubljane. Kot poudarja gostja oddaje Tea Hvala, magistrica antropologije spolov in sodelavka Društva Mesto žensk, odgovorna za uredniško delo, kulturno-umetnostno vzgojo in knjižnico Mesto žensk, je kultura zelo širok pojem, ki zajema vse, kar počnemo ljudje v interakciji z drugimi ljudmi v neki skupnosti, prav tako pa je zelo širok razpon estetik v kulturno umetniški produkciji. Dejstvo pa je, tako sogovornica, da v slovenskem osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju še vedno ni prostora za sodobno umetnost. Kot dodaja mag. Tea Hvala je zaskrbljujoč tudi prikriti kurikulum, ki je pravzaprav ideologija, pravi: "Je nekaj kar živimo vsak dan, kar dihamo in je tako samoumevno, da se tega niti ne zavedamo." V oddaji je gostja med drugim spregovorila o pomenu enakosti spolov na polju šolstva in kulturno umetnostne vzgoje, ki je tisto presečišče, kjer se umetniška produkcija in izobraževanje srečata. V pogovoru pa sta se z voditeljico Tito Mayer dotaknili tudi problema aktualnih, od zunaj vsiljenih delitev na t.i. "pravo" in "nepravo" umetnost ter spregovorili o prekarizaciji in o slabem položaju umetnic in delavk v kulturi.    

Spolna in seksualna identiteta ter seksualne prakse so pomembne informacije, ko gre za spolno zdravje. Za osebe z ženskimi spolnimi in reproduktivnimi organi zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, pa tudi za boleznimi, ki so značilne le za ženski biološki spol. V Sloveniji imamo ginekološko varstvo na primarni ravni, do katerega so upravičene poleg cis heteroseksualnih žensk tudi lezbijke, biseksualke, transspolne in interspolne osebe. Te naj bi se pri ginekoloških pregledih glede na anektodska pripovedovanja srečevale s homofobijo, zato se ginekoloških pregledov v celoti izogibajo, kar pušča posledice na spolnem in reproduktivnem zdravju. Pa to drži? Kakšno je dejansko stanje? To razkriva raziskava Moja roka, tvoja roka, ki so jo opravili v društvu Kvartir. O Spolnem zdravju in spolnih praksah lezbijk, biseksualk, transspolnih in interspolnih oseb v Sloveniji v tokratni oddaji Glasovi svetov. Gostji v studiu sta bili Vanja Hreščak in Ada Černoša.Spolno zdravje in spolne prakse lezbijk, biseksualk, transspolnih in interspolnih oseb v Sloveniji Spolna in seksualna identiteta ter seksualne prakse so pomembne informacije, ko gre za spolno zdravje. Za osebe z ženskimi spolnimi in reproduktivnimi organi zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, pa tudi za boleznimi, ki so značilne le za ženski biološki spol. V Sloveniji imamo ginekološko varstvo na primarni ravni, do katerega so upravičene poleg cis heteroseksualnih žensk tudi lezbijke, biseksualke, transspolne in interspolne osebe. Te naj bi se pri ginekoloških pregledih glede na anektodska pripovedovanja srečevale s homofobijo, zato se ginekoloških pregledov v celoti izogibajo, kar pušča posledice na spolnem in reproduktivnem zdravju. Pa to drži? Kakšno je dejansko stanje? To razkriva raziskava Moja roka, tvoja roka, ki so jo opravili v društvu Kvartir. O spolnem zdravju in spolnih praksah lezbijk, biseksualk, transspolnih in interspolnih oseb v Sloveniji smo se pogovarjali v tokratni oddaji Glasovi svetov. Gostji  v studiu sta bili Vanja Hreščak in Ada Černoša.

Zanašanje na statistične podatke in rezultate raziskav je odločilno za načrtovanje javnih politik na tako pomembnih področjih, kot so zdravstvo, izobraževanje in spodbujanje razvoja. Vendar pa večina podatkov, ki so osnova za odločanje, spregleda spol kot tak, saj temelji na prepričanju, da je osnova za večino merjenj moški spol, ženski pa je nekaj atipičnega in postranskega. Zato sta pristranskost in diskriminacija vgrajeni v naš družbeni sistem na vseh ravneh, ženske pa zaradi njunih zahrbtnih posledic plačujejo ogromno ceno. Tako lahko preberemo v knjigi z naslovom Nevidne, avtorice Caroline Criado Perez, ki nam je služila kot izhodišče za pogovor o tem, kako vrzeli v podatkih in raziskavah oblikujejo svet po moški meri. Pogovarjali smo se s publicistko, novinarko in urednico Klaro Otorepec, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.Vrzeli v podatkih po spolu bistveno vplivajo ne le na vsakodnevno življenje žensk, njihovo varnost in zdravje, temveč omogočajo ohranjanje neenakosti, neplačano delo in nasilje zaradi spola Zanašanje na statistične podatke in rezultate raziskav je odločilno za načrtovanje javnih politik na tako pomembnih področjih, kot so zdravstvo, izobraževanje, in spodbujanje razvoja. Vendar pa večina podatkov, ki so osnova za odločanje spregleda spol kot tak, saj temelji na prepričanju, da je osnova za večino merjenj moški spol, ženski pa je nekaj atipičnega in postranskega. Zato sta pristranskost in diskriminacija vgrajeni v naš družbeni sistem na vseh ravneh, ženske pa zaradi njunih zahrbtnih posledic plačujejo ogromno ceno. Tako lahko preberemo v knjigi z naslovom Nevidne, avtorice Caroline Criado Perez, ki bo služila kot izhodišče za pogovor o tem, kako vrzeli v podatkih in raziskavah oblikujejo svet po moški meri. Pogovarjali smo se s Klaro Otorepec, novinarko in sourednico prve feministične radijske oddaje v Sloveniji, Sektorja Ž na Radiu Študent, publicistko, ki vodi tudi seminar, namenjen obravnavi klasičnih feminističnih del ter predavanjem o sodobnih oblikah delovanja patriarhalne oblasti.

Čeprav še ne vemo, kako natanko se bo svet zaradi vojne spremenil, številni zgodovinarji, politologi in strokovnjaki za mednarodno pravo zaskrbljeno opozarjajo, da ruska invazija na Ukrajino med drugim spodkopava tudi temelje mednarodnega reda, kakršen se je v Evropi oblikoval od srede 17. stoletja dalje, ko je bil sklenjen vestfalski mir. Toda: na katerih načelih sistem odnosov med državami pravzaprav temelji; v kakšnih zgodovinskih procesih so se ta načela sploh oblikovala skozi stoletja; in kaj ima z vsem skupaj opraviti vestfalski mir? Pri iskanju odgovora na ta in druga sorodna vprašanja nam je lahko v pomoč intrigantna knjiga nemškega zgodovinarja in politologa Benna Teschkeja, Mit o letu 1648 : razred, geopolitika in nastanek novoveških mednarodnih odnosov, ki je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Sophia. Do kakšnih odgovorov Teschke med svojim razpravljanjem navsezadnje dospe, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa Jašo Veselinoviča, doktorskega raziskovalca na Doktorski šoli za globalne in transregionalne študije Svobodne univerze v Berlinu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Gerard ter Bosch - španska in nizozemska delegacija podpisujeta mirovno pogodbo l. 1648 (Wikipedia, javna last)Kdaj in kako se je vzpostavil novoveški sistem mednarodnih odnosov, ki ga zdaj ogroža vojna v Ukrajini? Čeprav še ne vemo, kako natanko se bo svet zaradi vojne spremenil, številni zgodovinarji, politologi in strokovnjaki za mednarodno pravo zaskrbljeno opozarjajo, da ruska invazija na Ukrajino med drugim spodkopava tudi temelje mednarodnega reda, kakršen se je v Evropi oblikoval od srede 17. stoletja dalje, ko je bil sklenjen vestfalski mir. Toda: na katerih načelih sistem odnosov med državami pravzaprav temelji; v kakšnih zgodovinskih procesih so se ta načela sploh oblikovala skozi stoletja; in kaj ima z vsem skupaj opraviti vestfalski mir? Pri iskanju odgovora na ta in druga sorodna vprašanja nam je lahko v pomoč intrigantna knjiga nemškega zgodovinarja in politologa Benna Teschkeja, Mit o letu 1648 : razred, geopolitika in nastanek novoveških mednarodnih odnosov, ki je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Sophia. Do kakšnih odgovorov Teschke med svojim razpravljanjem navsezadnje dospe, preverjamo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo politologa Jašo Veselinoviča, doktorskega raziskovalca na Doktorski šoli za globalne in transregionalne študije Svobodne univerze v Berlinu.

Ta v otroštvu plah deček iz premožne berlinske judovske družine, si je svoj prvi fotoaparat kupil z žepnino pri dvanajstih letih in njegova prva fotografija je bila - radijski stolp. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli za Helmuta Newtona - fotografskega voajerja, ki je bil barvno slep in je zelo redko delal v studiu, raje je fotografiral v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Zaslovel je s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk, ki še danes burijo duhove in razdvajajo, češ - je bil zgolj seksist in mizoginist ali je ženske oboževal in s svojimi fotografijami le nastavljal ogledalo mizogini družbi? Interpretacije so seveda različne in tokrat bosta svoje videnje tega nedvomno velikega mojstra modne fotografije, njegovega življenja ter dela, podala Barbara Čeferin, fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije specializirane za umetniško/avtorsko fotografijo pri nas - Galerija Fotografija in Fulvio Grisoni, priznani modni fotograf, ki je s Helmutom Newtonom tudi osebno sodeloval. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič "Slab okus je mnogo bolj vzemirljiv od dobrega"Ta v otroštvu plah deček iz premožne berlinske judovske družine, si je svoj prvi fotoaparat kupil z žepnino pri dvanajstih letih in njegova prva fotografija je bila - radijski stolp. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli za Helmuta Newtona - fotografskega voajerja, ki je bil barvno slep in je zelo redko delal v studiu, raje je fotografiral v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Zaslovel je s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk, ki še danes burijo duhove in razdvajajo, češ - je bil zgolj seksist in mizoginist ali je ženske oboževal in s svojimi fotografijami le nastavljal ogledalo mizogini družbi? Interpretacije so seveda različne in tokrat bosta svoje videnje tega nedvomno velikega mojstra modne fotografije, njegovega življenja ter dela, podala Barbara Čeferin, fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije specializirane za umetniško/avtorsko fotografijo pri nas - Galerija Fotografija in Fulvio Grisoni, priznani modni fotograf, ki je s Helmutom Newtonom tudi osebno sodeloval.

Niccolo Machiavelli je verjetno eden najbolj razvpitih političnih mislecev naše zgodovine in še danes, po več kot 500 letih, njegov priimek uporabljamo kot sinonim popolne amoralnosti in pripravljenosti uporabiti kakršnokoli silo ali zvijačo za ohranitev moči. Toda ali je to res tisto, kar je imel v mislih Machiavelli, ko je delil nasvete za vladanje v renesančnih Firencah? Ali pa je morda Machiavelli – s tem, ko vladarju ni predpisal ravnanja po etičnih pravilih, ki veljajo za posameznike, ampak ravnanje v dobro države, ki velikokrat zahteva tudi kršitev osebnih moralnih ali verskih prepričanj – pravzaprav eden prvih mislecev sodobne sekularne države? O Machiavellijevem pogledu na politiko, pa tudi o mestu, ki ga zaseda v zgodovini zahodne politične misli in nenazadnje o tem, koliko je ta pol stoletja star mislec aktualen tudi danes, se bomo ob ponatisu Machiavellijevega dela Vladar, ki je v preteklem letu izšlo pri Slovenski matici, za tokratne Glasove svetov pogovarjali z raziskovalko na Mirovnem inštitutu in predavateljico na Filozofski fakulteti, dr. političnih ved Vlasto Jalušič. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Propagator amoralnosti in tiranije ali eden prvih mislecev sodobne sekularne države? Niccolò Machiavelli je verjetno eden najbolj razvpitih političnih mislecev naše zgodovine in še danes, po več kot 500 letih, njegov priimek uporabljamo kot sinonim popolne amoralnosti in pripravljenosti uporabiti kakršnokoli silo ali zvijačo za ohranitev moči. Toda ali je to res tisto, kar je imel v mislih Machiavelli, ko je delil nasvete za vladanje v renesančnih Firencah? Ali pa je morda Machiavelli – s tem, ko vladarju ni predpisal ravnanja po etičnih pravilih, ki veljajo za posameznike, ampak ravnanje v dobro države, ki velikokrat zahteva tudi kršitev osebnih moralnih ali verskih prepričanj – pravzaprav eden prvih mislecev sodobne sekularne države? O Machiavellijevem pogledu na politiko, pa tudi o mestu, ki ga zaseda v zgodovini zahodne politične misli in nenazadnje o tem, koliko je ta pol stoletja star mislec aktualen tudi danes, se bomo ob ponatisu Machiavellijevega dela Vladar, ki je v preteklem letu izšlo pri Slovenski matici, za tokratne Glasove svetov pogovarjali z raziskovalko na Mirovnem inštitutu in predavateljico na Filozofski fakulteti, dr. političnih ved Vlasto Jalušič.

Podnebne spremembe, kibernetska transformacija družbe, pandemija in zdaj še vojna v Ukrajini. Sodobni problemi zahtevajo širok pogled in premišljene in dolgoročno zastavljene rešitve. A živimo v dobi dezinformacij, kratke pozornosti in visoke stopnje negotovosti in nezaupanja. V kolikšni meri so naši možgani kos takšnim razmeram, na katere nas evolucija ni mogla pripraviti? Gost oddaje je nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.Kakšna je naša nevrološka podlaga za reševanje kompleksih problemov sodobnega časa?Podnebne spremembe, kibernetska transformacija družbe, pandemija in zdaj še vojna v Ukrajini. Sodobni problemi zahtevajo širok pogled in premišljene in dolgoročno zastavljene rešitve. A živimo v dobi dezinformacij, kratke pozornosti in visoke stopnje negotovosti in nezaupanja. V kolikšni meri so naši možgani kos takšnim razmeram, na katere nas evolucija ni mogla pripraviti? Gost oddaje je nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.

Homo faber suae quisque fortunae, je okoli leta 300 pred naši štetjem zapisal Apij Klavdij Slepi. Elegantno jedrnata sentenca rimskega državnika, ki pravi, da si sleherni človek svojo usodo izdela sam, je slej ko prej eden najzgodnejših ohranjenih primerov tistega mišljenja, ki nam je danes razmeroma blizu: da namreč obstaja tesna povezava med globljim smislom človekove eksistence in aktivno dejavnostjo oziroma delom. Pri tem najbrž ne gre le za to, da si z delom priskrbimo, kar potrebujemo za materialno preživetje, ampak tudi za to, da se med delovnim procesom kreativno izrazimo ali, celo, da v potu svojega obraza navsezadnje spoznamo sami sebe. Zveni imenitno, kajne, ampak v zadnjih mesecih sta pri nas izšli dve intrigantni knjigi, ki nazorno pokažeta, da ni kar vsako delo – delo. V luči razprave Delo : globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja avstrijske zgodovinarke Andree Komlosy, ki je izšla pri Založbi /*cf., ter v luči monografije Mezdno delo : kritika teorij prekarnosti, ki jo je pri založbi Sophia izdala slovenska sociologinja Maje Breznik, se namreč pokaže, da se definicija, katere človekove dejavnosti lahko opredelimo kot delo, ki nas osebnostno izgrajuje, v času in prostoru močno spreminja. Še več; pokaže se, da številnih dejavnosti tako zelo nismo pripravljeni šteti za delo, da jih tudi plačamo ne, kar seveda pomeni, da od njih niti preživeti ni mogoče, kaj šele da bi se ob njih osebnostno razvijali. In, zanimivo, ob branju knjig obeh avtoric lahko navsezadnje ugotovimo, da obstajajo tudi dela, za katera verjamemo, da ob njih je mogoče osebnostno rasti, spričo česar naj bi, paradoksalno, plačilo za opravljen napor sploh ne bilo potrebno. V tem kontekstu pa smo si postavili nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Na primer: zakaj niso vsa dela upravičena do označbe »delo«; katera dela so plačana in katera ne; v kakšnih okoliščinah nas delo dejansko lahko tudi osebnostno bogati; kaj vse to pomeni za družbeni položaj različnih delavk in delavcev? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z dr. Maja Breznik, ki ni le napisala že omenjenega Mezdnega dela, ampak je tudi pripisala spremno besedo k študiji Andree Komlosy. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mostafa_meraji (Pixabay)O fenomenu človeškega dela smo se na presečišču politike, ekonomije, zgodovine in kulturne simbolizacije pogovarjali s sociologinjo dr. Majo BreznikHomo faber suae quisque fortunae, je okoli leta 300 pred naši štetjem zapisal Apij Klavdij Slepi. Elegantno jedrnata sentenca rimskega državnika, ki pravi, da si sleherni človek svojo usodo izdela sam, je slej ko prej eden najzgodnejših ohranjenih primerov tistega mišljenja, ki nam je danes razmeroma blizu: da namreč obstaja tesna povezava med globljim smislom človekove eksistence in aktivno dejavnostjo oziroma delom. Pri tem najbrž ne gre le za to, da si z delom priskrbimo, kar potrebujemo za materialno preživetje, ampak tudi za to, da se med delovnim procesom kreativno izrazimo ali, celo, da v potu svojega obraza navsezadnje spoznamo sami sebe. Zveni imenitno, kajne, ampak v zadnjih mesecih sta pri nas izšli dve intrigantni knjigi, ki nazorno pokažeta, da ni kar vsako delo – delo. V luči razprave Delo : globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja avstrijske zgodovinarke Andree Komlosy, ki je izšla pri Založbi /*cf.,  ter v luči monografije Mezdno delo : kritika teorij prekarnosti, ki jo je pri založbi Sophia izdala slovenska sociologinja Maje Breznik, se namreč pokaže, da se definicija, katere človekove dejavnosti lahko opredelimo kot delo, ki nas osebnostno izgrajuje, v času in prostoru močno spreminja. Še več; pokaže se, da številnih dejavnosti tako zelo nismo pripravljeni šteti za delo, da jih tudi plačamo ne, kar seveda pomeni, da od njih niti preživeti ni mogoče, kaj šele da bi se ob njih osebnostno razvijali. In, zanimivo, ob branju knjig obeh avtoric lahko navsezadnje ugotovimo, da obstajajo tudi dela, za katera verjamemo, da ob njih je mogoče osebnostno rasti, spričo česar naj bi, paradoksalno, plačilo za opravljen napor sploh ne bilo potrebno. V tem kontekstu pa se postavlja nekaj vprašanj, ki nas zaposlujejo tudi v tokratnih Glasovih svetov. Na primer: zakaj niso vsa dela upravičena do označbe »delo«; katera dela so plačana in katera ne; v kakšnih okoliščinah nas delo dejansko lahko tudi osebnostno bogati; kaj vse to pomeni za družbeni položaj različnih delavk in delavcev? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja iščemo v pogovoru z dr. Majo Breznik, ki ni le napisala že omenjenega Mezdnega dela, ampak je tudi pripisala spremno besedo k študiji Andree Komlosy.

Kompleksne družbene, politične in kulturne spremembe od razsvetljenskega preloma dalje zmanjšujejo monopolni vpliv religije v družbenem življenju. Javna šola je od sredine 20-ega stoletja vse bolj sekularizirana, vednar to ne pomeni, da religija v njej nima več prostora. Pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je v zbirki Kult izšla knjiga Religija in šola, Poučevanje o religiji in njena simbolna prisotnost v javni šoli, v kateri avtorja Aleš Črnič in Anja Pogačnik odgovarjata na težave ob srečevanju dveh velikih sistemov – religije in šole. V knjigi predstavita temeljit pregled praks v Evropi in pri nas in strokovno utemeljena izhodišča za učinkovito soočanje javnega šolskega sistema z rastočimi izzivi religijsko in svetovnonazorsko pluralne družbe. O tem v tokratni oddaji Glasovi svetov.Analiza praks razkriva, da je prisotnost religije v javni šoli manjša le še v Franciji Kompleksne družbene, politične in kulturne spremembe od razsvetljenskega preloma dalje zmanjšujejo monopolni vpliv religije v družbenem življenju. Javna šola je od sredine 20-ega stoletja vse bolj sekularizirana, vednar to ne pomeni, da religija v njej nima več prostora. Pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je v zbirki Kult izšla knjiga Religija in šola, Poučevanje o religiji in njena simbolna prisotnost v javni šoli, v kateri avtorja Aleš Črnič in Anja Pogačnik odgovarjata na težave ob srečevanju dveh velikih sistemov – religije in šole. V knjigi predstavita temeljit pregled praks v Evropi in pri nas in strokovno utemeljena izhodišča za učinkovito soočanje javnega šolskega sistema z rastočimi izzivi religijsko in svetovnonazorsko pluralne družbe. O poučevanju religije v javnih šolah smo se v tokratni oddaji Glasovi svetov pogovarjali s prof. dr. Alešem Črničem.

Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je ponovno pretresel našo javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z dr. Jasno Podreka, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti v Ljubljani in prostovoljko Društva SOS telefon."Ti moški, povzročitelji nasilja gojijo zelo močna tradicionalna in patriarhalna prepričanja o svoji vlogi v družbi in o svoji vlogi v razmerju do žensk"Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je nedavno ponovno pretresel slovensko javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z dr. Jasno Podreka, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, prostovoljko Društva SOS telefon. Femicid je posledica intimnopartnerskega nasilja in nasilja zaradi spola  

Če v literaturi poiščemo definicijo egoizma, ugotovimo, da ne moremo mimo pojmov, kot so sebičnost in narcisizem, pa tudi altruizem in asertivnost. V Stanfordski enciklopediji filozofije preberemo, da egoizem na polju psihologije temelji na postavki, da ima vsaka oseba le en končni cilj. To je lastna blaginja. Vendar ta razlaga dopušča tudi pomoč drugim. Pogosto pa sta tudi v tej pomoči v ozadju lastna korist in zadoščenje. Kaj je torej egoizem in kdo je egoist? Ali mora res vsakdo najprej imeti rad sebe, da ima lahko rad tudi druge? Zakaj egoisti le redko zaidejo v psihoterapevtsko ordinacijo? Sprašujeta Tina Lamovšek in Iztok Konc, odgovarjata psihologinja in psihoterapevtka dr. Tjaša M. Kos in socialni psiholog prof. dr. Bojan Musil s Filozofske fakultete v Mariboru. Foto: ArsKaj je egoizem in kdo je egoist?Če v literaturi poiščemo definicijo egoizma, ugotovimo, da ne moremo mimo pojmov, kot so sebičnost in narcisizem, pa tudi altruizem in asertivnost. V Stanfordski enciklopediji filozofije preberemo, da egoizem na polju psihologije temelji na postavki, da ima vsaka oseba le en končni cilj. To je lastna blaginja. Vendar ta razlaga dopušča tudi pomoč drugim. Pogosto pa sta tudi v tej pomoči v ozadju lastna korist in zadoščenje. Kaj je torej egoizem in kdo je egoist? Ali mora res vsakdo najprej imeti rad sebe, da ima lahko rad tudi druge? Zakaj egoisti le redko zaidejo v psihoterapevtsko ordinacijo? Sprašujeta Tina Lamovšek in Iztok Konc, odgovarjata psihologinja in psihoterapevtka dr. Tjaša M. Kos in socialni psiholog prof. dr. Bojan Musil s Filozofske fakultete v Mariboru.

Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo ne ukvarjamo resno, zadnje mesece lahko opažamo občuten dvig cen nekaterih življenjskih potrebščin in inflacija je, vsaj ponekod, resnično dosegla stopnjo, ki je že nekaj časa nismo videli. Zdi se torej primeren trenutek, da si nekoliko pobliže ogledamo ta ekonomski fenomen, ki je v 70-ih letih preteklega stoletja tako prestrašil kreatorje svetovnih gospodarskih politik, da so v prihodnjih desetletjih skušali narediti skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi stabilizirali cene, tudi če je to velikokrat prineslo recesijo in ustavljanje gospodarske rasti. O tem, kaj sploh je inflacija in kako nastane, kako so o njej razmišljali skozi zgodovino, ter o njenih ne le ekonomskih, ampak tudi psiholoških, družbenih in geopolitičnih razsežnostih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dr. Bogomirjem Kovačem z ljubljanske Ekonomske fakultete. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Ekonomist dr. Bogomir Kovač o gospodarskih, psiholoških, družbenih in geopolitičnih vzrokih rasti cen Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo ne ukvarjamo resno, zadnje mesece lahko opažamo občuten dvig cen nekaterih življenjskih potrebščin in inflacija je, vsaj ponekod, resnično dosegla stopnjo, ki je že nekaj časa nismo videli. Zdi se torej primeren trenutek, da si nekoliko pobliže ogledamo ta ekonomski fenomen, ki je v 70-ih letih preteklega stoletja tako prestrašil kreatorje svetovnih gospodarskih politik, da so v prihodnjih desetletjih skušali narediti skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi stabilizirali cene, tudi če je to velikokrat prineslo recesijo in ustavljanje gospodarske rasti. O tem, kaj sploh je inflacija in kako nastane, kako so o njej razmišljali skozi zgodovino, ter o njenih ne le ekonomskih, ampak tudi psiholoških, družbenih in geopolitičnih razsežnostih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dr. Bogomirjem Kovačem z ljubljanske Ekonomske fakultete.

V slovenskih osnovnih šolah je v izobraževalnem procesu še vedno prisotno veliko spolnih stereotipov, ki se kažejo v odkritem in prikritem kurikulumu, prisotni so tako v šolskih gradivih kot tudi pri metodah poučevanja. Ker so spolni stereotipi škodljivi ter bistveno prispevajo k neenakim možnostim deklic in dečkov, ker so stereotipi ponotranjeni in se jih večina niti ne zaveda ali pa se mnogim zdijo celo nekaj povsem naravnega in normalnega, je o negativnih posledicah reproduciranja spolnih stereotipov pomembno ozaveščati tako pedagoško osebje kot tudi družbo v celoti. Za dober zgled nam lahko služijo skandinavske države, ki se že vrsto let uvrščajo med države z največjo stopnjo enakosti v družbi.O škodljivosti reproduciranja spolnih stereotipov Spolni stereotipi so neresnična, nepravična in škodljiva prepričanja o tem, kakšno vlogo imajo v družbi različni spoli. Kot pojasnjuje mag. Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov IPES, spolni stereotipi niso nič naravnega in normalnega ter biološko danega, temveč so kulturno pogojeni. Spolnih stereotipov se namreč naučimo že v zelo zgodnjem otroštvu, v primarnem družinskem okolju in jih pozneje utrjujemo tekom sekundarne socializacije in v izobraževalnem sistemu. Tovrstne predstave o domnevno naravni vlogi spolov so normalizirane in ponotranjene do te mere, da se jih večina niti ne zaveda. Vsi smo najbrž že kdaj slišali, da so deklice mirne, tihe in pridne, fantje pa so pač fantje, so bolj živahni in neubogljivi. V naši družbi je še vedno prisoten mit o marljivih učenkah in inteligentnih učencih. Slišimo lahko tudi, da se za punce marsikaj ne spodobi, medtem, ko se fantom ob neprimernem, celo nasilnem vedenju pogosto pogleda skozi prste. Ob tem pozabljamo, da na takšen način legitimiramo nasilje nad ženskami, ki predstavlja velik družbeni problem. Mnogi se še vedno strinjajo, da so modra oblačila rezervirana za dečke in rožnata za deklice, da morajo biti slednje nežne in pazljive, fantje pa pogumni in drzni. Tudi obisk trgovine z igračami, kjer so ločene police z igračami za deklice in tistimi za dečke, nam hitro razkrije kako trdovratni so spolni stereotipi. Kot zanimivost povejmo, da so recimo lani v Kaliforniji sprejeli zakon o spolno nevtralnih oddelkih v trgovinah z igračami, dobre prakse sistematičnega zavračanja spolnega stereotipiziranja najdemo tudi v skandinavskih državah, ki se pri merjenju enakosti spolov že vrsto let uvrščajo med najbolj napredne države. Spolni stereotipi pa pri nas žal niso prisotni le v trgovinah z igračami, temveč celo v slovenskem osnovnošolskem izobraževanju. Najdemo jih lahko v odkritem in prikritem kurikulumu, prisotni so tako v šolskih gradivih kot tudi pri metodah poučevanja. Zrcalijo se v različnem odnosu, ki ga imajo učiteljice ter učitelji do deklic in dečkov. Posledično pa se manifestirajo v študijskih in poklicnih izbirah deklet in fantov. Spolni stereotipi so tudi razlog za plačilno vrzel, za neenakost na trgu dela in za vse grozljive statistike o nasilju nad ženskami. Dodajmo še, da je Slovenija v lanskem letu, na področju zagotavljanja enakosti spolov, kot edina članica EU, nazadovala. O vsem tem je tekla beseda v oddaji Glasovi svetov.  

Glede na javnomnenjske raziskave 72 odstotkov ljudi v Sloveniji podpira pravico do abortusa. Slovenija se tako po naklonjenosti do pravice do izbire uvršča med najbolj liberalne države, v skupino, kjer so skandinavske države in Francija. Dvajseto stoletje je obdobje izjemnih sprememb na področju seksualnosti in reprodukcije. Redni ginekološki pregledi, zanesljiva kontracepcija in svobodno odločanje o rojstvih otrok so močno izboljšali zdravje in kakovost življenj žensk. V 21. stoletju pa se vračamo v preteklost, saj je žensko telo z vse večjimi pritiski na krčenje reproduktivnih in seksualnih pravic, med njimi najbolj na pravico do abortusa, spet polje boja za enakopravnost. Zakaj? Na to vprašanje celovito odgovarja znanstvena monografija Pravica do abortusa, ki je izšla pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Slovenija v odnosu do splava med najbolj liberalnimi državamiGlede na raziskave 72 odstotkov ljudi v Sloveniji podpira pravico do abortusa. Slovenija se tako po naklonjenosti do pravice do izbire uvršča med najbolj liberalne države, s skandinavskimi državami in Francijo. Po številu splavov pa je Slovenija na repu Evrope. "To daje ugoden občutek, da se vendarle ta pravica ne bo zamajala. Če pa se bo majala, bo prav gotovo naletela na hude odpore." Zasl. prof. dr. Tanja Rener 20. stoletje je bilo obdobje izjemnih sprememb na področju seksualnosti in reprodukcije. Redni ginekološki pregledi, zanesljiva kontracepcija in svobodno odločanje o rojstvih otrok so močno izboljšali zdravje in kakovost življenj žensk. V 21. stoletju pa se vračamo v preteklost, saj je žensko telo z vse večjimi pritiski na krčenje reproduktivnih in seksualnih pravic, med njimi najbolj na pravico do abortusa, spet polje boja za enakopravnost. Zakaj? Na to vprašanje celovito odgovarja znanstvena monografija Pravica do abortusa, ki je izšla pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Za oddajo Glasovi svetov smo se pogovarjali z dr. Tanjo Rener in dr. Metko Mencin, ki sta z dr. Ano Kralj, dr. Vesno Leskošek in dr. Mirjano  Nastran Ule soavtorici znanstvene monorafije.

Narodnozabavna glasba je na Slovenskem precej priljubljena. Pravzaprav praktično ni poroke, zabave ali športne zmage, ki bi minila brez tega najbolj množično razširjenega in pregovorno slovenskega glasbenega žanra. Zato čudi, da o tem žanru ni bila opravljena še niti ena sama resna raziskava. In, če je simbolni imaginarij slovenske klasične narodnozabavne glasbe razmeroma dobro poznan - gre za različne označevalce domačega (domovine, družine, etc.), narave, podeželja in tradicije (narodne noše, običaji, etc.), pa o simbolnem imaginariju sodobne slovenske narodnozabavne glasbe ne vemo prav veliko. Zato se je tega z raziskavo lotil prof. dr. Peter Stanković s Katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in sicer tako, da je izbral in analiziral 20 trenutno najbolj priljubljenih skladb in njihovih videospotov, iz platforme YouTube in s televizijskih lestvic priljubljenosti. O njegovih ugotovitvah, ki so pred kratkim izšle pri Založbi FDV v znanstveni monografiji Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, pa v tokratnih Glasovih svetov z avtorjem. Torej v čem so se ustvarjalci sodobne narodnozabavne glasbe oddaljili od podob tradicionalne oziroma klasične narodnozabavne glasbe in kako motivi ter ideje te zvrsti ustvarjajo oziroma definirajo "resnico stvari", tudi politično, v slovenski družbi. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič Znanstvena monografija, ki predstavlja prvi sistematičen spoprijem s slovensko narodnozabavno glasboNarodnozabavna glasba je na Slovenskem precej priljubljena. Pravzaprav praktično ni poroke, zabave ali športne zmage, ki bi minila brez tega najbolj množično razširjenega in pregovorno slovenskega glasbenega žanra. Zato čudi, da o tem žanru ni bila opravljena še niti ena sama resna raziskava. In, če je simbolni imaginarij slovenske klasične narodnozabavne glasbe razmeroma dobro poznan - gre za različne označevalce domačega (domovine, družine, etc.), narave, podeželja in tradicije (narodne noše, običaji, etc.), pa o simbolnem imaginariju sodobne slovenske narodnozabavne glasbe ne vemo prav veliko. Zato se je tega z raziskavo lotil prof. dr. Peter Stanković s Katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in sicer tako, da je izbral in analiziral 20 trenutno najbolj priljubljenih skladb in njihovih videospotov, iz platforme YouTube in s televizijskih lestvic priljubljenosti. O njegovih ugotovitvah, ki so pred kratkim izšle pri Založbi FDV v znanstveni monografiji Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, pa v tokratnih Glasovih svetov z avtorjem. Torej v čem so se ustvarjalci sodobne narodnozabavne glasbe oddaljili od podob tradicionalne oziroma klasične narodnozabavne glasbe in kako motivi ter ideje te zvrsti ustvarjajo oziroma definirajo "resnico stvari", tudi politično,  v slovenski družbi.

Uporaba umetne inteligence v medicini danes naglo spreminja parametre možnega. Od iskanja novih zdravil na podlagi milijonov učinkovin, ki jih že poznamo, do novih pristopov pri odkrivanju antibiotikov, pa vse do vmesnikov, ki bolnikom, ki ne morejo govoriti, njihove misli prevedejo v besede. Pravcato revolucijo pa lahko pričakujemo od novega orodja Alphafold, ki omogoča hitro napovedovanje zgradbe proteinov, ki predstavljajo temelj vseh procesov v telesu. O ključnih prebojih na tem področju ter vlogi in uporabi umetne inteligence širše v današnji družbi, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za umetno inteligenco dr. Marinko Žitnik, docentko na harvardski univerzi.O najzanimivejšeih novostih zadnjega leta in pomenu poznavanja umetne inteligence dr. Marinka Žitnik. Uporaba umetne inteligence v medicini danes naglo spreminja parametre možnega. Od iskanja novih zdravil na podlagi milijonov učinkovin, ki jih že poznamo, do novih pristopov pri odkrivanju antibiotikov, pa vse do vmesnikov, ki bolnikom, ki ne morejo govoriti, njihove misli prevedejo v besede. Pravcato revolucijo pa lahko pričakujemo od novega orodja Alphafold, ki omogoča hitro napovedovanje zgradbe proteinov, ki predstavljajo temelj vseh procesov v telesu. O ključnih prebojih na tem področju ter vlogi in uporabi umetne inteligence širše v današnji družbi, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za umetno inteligenco dr. Marinko Žitnik, docentko na harvardski univerzi.

V sobi prof. dr. Nine Kočevar Glavač na Fakulteti za farmacijo je zadišalo po cimetu. Za nas je namreč iz zbirke v vitrini na steni vzela kozarec, na katerem je bilo natisnjeno: Cinnamomum verum – »pravi cimet« in ga odprla. Značilna aroma rjavih cimetovih paličic se je razširila po prostoru. Cimet je ena najstarejših začimb, saj so ga v Aziji in starem Egiptu poznali in uporabljali že več tisoč let pred našim štetjem. V Evropi ga uporabljamo od 16. stoletja. »Ko so otroci prehlajeni, naredim pripravek z medom, ingverjem, muškatnim oreščkom in kurkumo, ki ga bogato potresem s cimetom,« pravi profesorica Kočevar Glavač. Še več o praznično dišečem in okusnem cimetu s sogovornicama in sogovornikom v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Tina LamovšekVonj in okus lubja iz jugovzhodne Azije Slovencem pričarata praznično vzdušjeV sobi prof. dr. Nine Kočevar Glavač na Fakulteti za farmacijo je zadišalo po cimetu. Za nas je namreč iz zbirke v vitrini na steni vzela kozarec, na katerem je bilo natisnjeno: Cinnamomum verum – »pravi cimet« in ga odprla. Značilna aroma rjavih cimetovih paličic se je razširila po prostoru. Cimet je ena najstarejših začimb, saj so ga v Aziji in starem Egiptu poznali in uporabljali že več tisoč let pred našim štetjem. V Evropi ga uporabljamo od 16. stoletja. »Ko so otroci prehlajeni, naredim pripravek z medom, ingverjem, muškatnim oreščkom in kurkumo, ki ga bogato potresem s cimetom,« pravi profesorica Kočevar Glavač. Še več o praznično dišečem in okusnem cimetu s sogovornicama in sogovornikom (še doc. dr. Tanja Pajk Žontar in prof dr. Rajko Vidrih z Biotehniške fakultete) v tokratnih Glasovih svetov.

Beseda družina je v človeškem besednjaku najbrž najbolj pogosto uporabljena beseda, a vendar imamo o vprašanju družin različni ljudje različna mnenja. Tako v uvodu v knjigo z naslovom Družinski pojmovnik, zapiše red. prof. na Fakulteti za socialno delo, sociologinja in avtorica številnih znanstvenih del, dr. Darja Zaviršek, gostja tokratne oddaje Glasovi svetov, v kateri bomo govorili o pojmu družine, o mitih in stereotipih povezanih z domnevno "pravo" družino, tem kako se je družina spreminjala skozi čas ter v različnih družbeno kulturnih okoljih, kako na oblikovanje družinskih norm vpliva politika, zakaj in na kakšne načine oblast regulira družine in o tem kaj vse je družina danes. Oddajo pripravlja Tita Mayer.O pojmu družine, mitih in stereotipih, liberalizaciji družine in hkratnemu vračanju nazadnjaških pogledovBeseda družina je v človeškem besednjaku najbrž najbolj pogosto uporabljena beseda, a vendar imamo o vprašanju družin različni ljudje različna mnenja. Tako v uvodu v knjigo z naslovom Družinski pojmovnik, zapiše red. prof. na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, sociologinja in avtorica številnih znanstvenih del, dr. Darja Zaviršek, gostja tokratne oddaje Glasovi svetov. Družin je toliko kolikor je človeških skupnosti, poudarja prof. dr. Darja Zaviršek, poznamo razširjene družine, enostarševske družine, mavrične in hibridne družine, pa združene družine, nekatere družine so dolgotrajne in druge začasne, v nekaterih družinah so starši in otroci biološko povezani, spet v drugih si ne delijo krvnih vezi itd. V zadnjih dvesto letih je, zaradi boljše ekonomske situacije, zaradi izboljšanja pravic žensk in odnosa do otrok, ki so postali subjekti pravic, prišlo do velike liberalizacije na področju družinskega življenja. Kljub temu pa se okoli družin še vedno ustvarjajo številni miti; na primer mit o tem, da je edina dobra in prava družina heteroseksualna - oče, mati in otrok. Na regulacijo družin pa vplivajo tudi različne ideologije in politike. Nadzor nad demografskimi trendi, t.i. populacijska demografska politika, trenutno so na udaru predvsem postsocialistične države, se med drugim kaže tudi v pojavljanju tendenc po omejevanju pravic žensk in otrok. Če je na eni strani prišlo do večje demokratizacije družine, se po drugi strani vračajo, tudi v slovenskem prostoru, miti o naravnem materinstvu in prirojenem materinskem nagonu, pa konzervativni nasveti o avtoritarni vzgoji ter načinih podrejanja otrok. Prof. dr. Darja Zaviršek je zelo kritična do tovrstnih škodljivih poskusov retradicionalizacije družbe, ki izrinja ženske iz trga dela ter krepi neenakost in opozarja na posledice kot tudi na dejstvo, da družina že zdaj v mnogih primerih ni varno, ljubeče zavetje, temveč prostor nasilja in okrutnosti. V oddaji pa gostja spregovori tudi o tem, kakšna je trenutno situacija v Sloveniji, kako demokratične so slovenske družine, kako daleč smo kot družba, da bi dosegli višje etične standarde ter kaj so zares odločilne komponente, ki delajo dobro družino.    

Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? – Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Luko Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, zgrajena po Plečnikovih načrtih v letih 1937-39 (Goran Dekleva)Z vpisom Plečnikove Ljubljane na Unescov seznam svetovne dediščine se krepi vtis, da je veliki arhitekt ob Prešernu in Cankarju nekakšen svetník zavetnik slovenstva. Bo zdaj še Cerkev Plečnika razglasila za blaženega?Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Luko Vidmarja.

Ko je pred približno 40-imi leti Ljudska republika Kitajska pod novim voditeljem Deng Xiaopingom začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo ter sprejemati korenite ekonomske reforme, si je verjetno le redkokdo mislil, da bo ta revna in tehnološko zaostala sila z bruto domačim proizvodom na prebivalca, nižjim od večine afriških držav, tako hitro postala drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike. Danes je jasno, da se bo Kitajska na tej lestvici kmalu povzpela na sam vrh, in medtem ko se na zahodu veselimo že nekaj-odstotnih rasti bruto domačega proizvoda, gospodarstvo te azijske velesile že desetletja vztraja pri skoraj 10-odstotni rasti na leto. In če se zdijo te statistike preveč abstraktne, da bi si lahko predstavljali, kaj konkretno ta rast pomeni, naj omenimo samo, da je Kitajska v tem obdobju iz ekstremne revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, delež prebivalcev, ki živijo v mestih, se je povečal iz 17 na več kot 60 odstotkov, samo med letoma 2011 in 2013 pa naj bi Kitajska porabila toliko betona, kolikor so ga Združene države Amerike porabile v celotnem 20-em stoletju. Več kot očitno gre torej za proces zgodovinskih razsežnosti, posledice katerega so tudi v svetovnem okviru enormne. In vendar o kitajskem gospodarstvu vemo presenetljivo malo. V tokratne Glasove svetov smo zato povabili izvrstnega poznavalca tega področja, ekonomista dr. Matevža Raškovića, izrednega profesorja mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočega profesorja na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Neverjetno hitro rast gospodarstva azijske velesile zaznamujejo pragmatičnost, eksperimentiranje, decentraliziranost, premišljeno državno načrtovanje in postopnost reform Ko je pred približno 40-imi leti Ljudska republika Kitajska pod novim voditeljem Deng Xiaopingom začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo ter sprejemati korenite ekonomske reforme, si je verjetno le redkokdo mislil, da bo ta revna in tehnološko zaostala sila z bruto domačim proizvodom na prebivalca, nižjim od večine afriških držav, tako hitro postala drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike. Danes je jasno, da se bo Kitajska na tej lestvici kmalu povzpela na sam vrh, in medtem ko se na zahodu veselimo že nekaj-odstotnih rasti bruto domačega proizvoda, gospodarstvo te azijske velesile že desetletja vztraja pri skoraj 10-odstotni rasti na leto. In če se zdijo te statistike preveč abstraktne, da bi si lahko predstavljali, kaj konkretno ta rast pomeni, naj omenimo samo, da je Kitajska v tem obdobju iz ekstremne revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, delež prebivalcev, ki živijo v mestih, se je povečal iz 17 na več kot 60 odstotkov, samo med letoma 2011 in 2013 pa naj bi Kitajska porabila toliko betona, kolikor so ga Združene države Amerike porabile v celotnem 20-em stoletju. Več kot očitno gre torej za proces zgodovinskih razsežnosti, posledice katerega so tudi v svetovnem okviru enormne. In vendar o kitajskem gospodarstvu vemo presenetljivo malo. V tokratne Glasove svetov smo zato povabili izvrstnega poznavalca tega področja, ekonomista dr. Matevža Raškovića, izrednega profesorja mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočega profesorja na Univerzi Džedžjang na Kitajskem.

Angleška romantična pisateljica Mary Shelley v svojem znamenitem romanu pripoveduje o Victorju Frankensteinu, znanstveniku, ki ustvari umetnega človeka, ta pa se izkaže za pošast, ki misli, deluje in uničuje čisto po svoje, neodvisno od želja, pričakovanj ali volje svojega stvaritelja. Sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primož Krašovec v razpravi Tujost kapitala, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, trdi, da nekaj podobnega velja tudi za kapitalizem. Kapitalistični sistem smo v 18. stoletju nemara res vzpostavili ljudje, pravi Krašovec, a dodaja, da logika, po kateri kapital deluje, navsezadnje ni zvedljiva na človeško povsem razumljiv pohlep kapitalistov ali na njihovo voljo do oblasti, temveč jo bistveno presega. Še več; ko beremo Krašovčevo Tujost kapitala, se nam lahko zazdi, da smo danes ljudje pravzaprav ujeti na nekakšnem drvečem vlaku, ki nas pelje v ekološko in socialno opustošen svet, v katerem se bomo vsi skupaj – od najrevnejših prebivalcev brazilskih ali nigerijskih slumov pa celo do globalno najbolj razvpitih multimilijarderjev – prej ali slej spremenili v nepotreben tehnološki višek, pri čemer nimamo pri roki nikakršnih očitnih vzvodov več, kako bi ta vlak kapitalizma ustavili ali vsaj preusmerili na kakšno drugo progo. Toda: kako je to mogoče? – Kapitalizem smo s svojim delovanjem vendarle »izumili« ljudje; in če smo ga izumili – zakaj ga ne moremo zdaj popraviti ali razgraditi ali nadomestiti s čim drugim? – Odgovor smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Krašovca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaZakaj kapitalizem danes vse bolj spominja na nezemeljsko pošast, ki spreminja svet, sledeč le sebi lastni, človeškemu umu radikalno tuji logiki, ljudje pa na to dogajanje kakor da nimamo nobenega pravega vpliva več?Angleška romantična pisateljica Mary Shelley v svojem znamenitem romanu pripoveduje o Victorju Frankensteinu, znanstveniku, ki ustvari umetnega človeka, ta pa se izkaže za pošast, ki misli, deluje in uničuje čisto po svoje, neodvisno od želja, pričakovanj ali volje svojega stvaritelja. Sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primož Krašovec v razpravi Tujost kapitala, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, trdi, da nekaj podobnega velja tudi za kapitalizem. Kapitalistični sistem smo v 18. stoletju nemara res vzpostavili ljudje, pravi Krašovec, a dodaja, da logika, po kateri kapital deluje, navsezadnje ni zvedljiva na človeško povsem razumljiv pohlep kapitalistov ali na njihovo voljo do oblasti, temveč jo bistveno presega. Še več; ko beremo Krašovčevo Tujost kapitala, se nam lahko zazdi, da smo danes ljudje pravzaprav ujeti na nekakšnem drvečem vlaku, ki nas pelje v ekološko in socialno opustošen svet, v katerem se bomo vsi skupaj – od najrevnejših prebivalcev brazilskih ali nigerijskih slumov pa celo do globalno najbolj razvpitih multimilijarderjev – prej ali slej spremenili v nepotreben tehnološki višek, pri čemer nimamo pri roki nikakršnih očitnih vzvodov več, kako bi ta vlak kapitalizma ustavili ali vsaj preusmerili na kakšno drugo progo. Toda: kako je to mogoče? – Kapitalizem smo s svojim delovanjem vendarle »izumili« ljudje; in če smo ga izumili – zakaj ga ne moremo zdaj popraviti ali razgraditi ali nadomestiti s čim drugim? – Odgovor iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Krašovca.

Osebni podatki so valuta, s katero spletni giganti ustvarjajo rekordne dobičke v zgodovini človeštva. Če je storitev brezplačna, potem uporabniki niso potrošniki, ampak izdelki. Lastniki spletnih platform zbirajo osebne podatke in beležijo vedenje, potem pa ljudi jih razdelijo v skupine glede na skupne lastnosti in jim ciljano posredujejo različna sporočila različnih oglaševalcev. Ampak kot potrjujejo najnovejša razkritja žvižgačke Frances Haugen, to še ni vse. Facebook, oziroma meta, kot se zdaj imenuje ta spletni velikan, gre korak dlje. Ne le, da ne ustavlja širjenja napačnih informacij, od tega mehanizma, ki ljudi zapira v mnenjske mehurčke istomislečih na tej ali oni skrajnosti, to spodbuja. Takšni uporabniki več časa preživijo na spletni platformi, kar pomeni, da lahko vidijo več oglasov. Pa še nekaj je. Manj kot je raznolikosti, lažje in učinkovitejše je ciljano personalizirano oglaševanje. Oglasna sporočila je namreč lažje oblikovati za manj različnih skupin. Spletne platforme tako ne le prodajajo svoje uporabnike in uporabnice kot izdelke, temveč jih tudi pomagajo oblikovati. Minuli teden je v Sarajevu potekala konferenca point, največja konferenca v regiji, ki pretresa politično odgovorost in nove tehnologije. V prestolnici Bosne in Hercegovine so udeleženske in udeleženci v dveh dneh predstavili izkušnje nevladnih organizacij, novinarjev, komunikatorjev znanosti in fact chekerjev – skupnosti ljudi, ki na spletu preverjajo informacije, predstavljajo dejstva in opozarjajo na lažna sporočila. Kot eno najbolj problematičnih področij so izpostavili industrijo teorij zarot, saj so lažne informacije med pandemijo krive za dejanske smrtne žrtve v resničnem svetu. Kako se torej lotiti problema širjenja lažni, napačnih, zavajajočih,škodljivih in nevarnih informacij prek spleta? Uma Đurić in Tijana Cvjetićanin vsaka na svojem področju razkrivata delovanje algoritmov in oblikujeta rešitve za izhod iz tega nevarnega dogajanja, ki se s spleta seli v resnični svet.Internetni ekosistem monopolov za večji dobiček polarizira ljudi Osebni podatki so valuta, s katero spletni giganti ustvarjajo rekordne dobičke v zgodovini človeštva.  Če je storitev brezplačna, potem uporabniki niso potrošniki, ampak izdelki. Lastniki spletnih platform zbirajo osebne podatke in beležijo vedenje, potem pa ljudi jih razdelijo v skupine glede na skupne lastnosti in jim ciljano posredujejo različna sporočila različnih oglaševalcev. Ampak kot potrjujejo najnovejša razkritja žvižgačke Frances Haugen, to še ni vse. Facebook, oziroma meta, kot se zdaj imenuje ta spletni velikan, gre korak dlje. Ne le, da ne ustavlja širjenja napačnih informacij, od tega mehanizma, ki ljudi zapira v mnenjske mehurčke istomislečih na tej ali oni skrajnosti, to spodbuja. Takšni uporabniki več časa preživijo na spletni platformi, kar pomeni, da lahko vidijo več oglasov. Pa še nekaj je. Manj kot je raznolikosti, lažje in učinkovitejše je ciljano personalizirano oglaševanje. Oglasna sporočila je namreč lažje oblikovati za manj različnih skupin. Spletne platforme tako ne le prodajajo svoje uporabnike in uporabnice kot izdelke, temveč jih tudi pomagajo oblikovati. Minuli teden je v Sarajevu potekala konferenca point, največja konferenca v regiji, ki pretresa politično odgovorost in nove tehnologije. V prestolnici Bosne in Hercegovine so udeleženske in udeleženci v dveh dneh predstavili izkušnje nevladnih organizacij, novinarjev, komunikatorjev znanosti in fact chekerjev – skupnosti ljudi, ki na spletu preverjajo informacije, predstavljajo dejstva in opozarjajo na lažna sporočila. Kot eno najbolj problematičnih področij so izpostavili industrijo teorij zarot, saj so lažne informacije med pandemijo krive za dejanske smrtne žrtve v resničnem svetu. Kako se torej lotiti problema širjenja lažni, napačnih, zavajajočih,škodljivih in nevarnih informacij prek spleta? Uma Đurić in Tijana Cvjetićanin vsaka na svojem področju razkrivata delovanje algoritmov in oblikujeta rešitve za izhod iz tega nevarnega dogajanja, ki se s spleta seli v resnični svet.

Čeprav večina Evrope že več kot tri četrt stoletja živi v miru, se vsi zavedamo, da po svetu divja veliko oboroženih spopadov in da vojna preplavlja življenja mnogih ljudi, pa naj se v njej znajdejo kot civilisti, vojaki državnih ali najemniških vojska ali pa morda kot gverilski uporniki. Kljub temu da lahko redno beremo medijska poročila o vojnih premikih, zmagah in porazih, osvojitvah in predajah, pa si le stežka predstavljamo, kaj vse se ob tem dogaja v posameznikih na bojiščih. Ne samo mediji, tudi zgodovinske knjige se praviloma veliko bolj osredotočajo na širšo sliko in ne prikazujejo neposredne resničnosti bojišča, preživeli vojni veterani pa o svojih doživetjih velikokrat molčijo. Četudi vsi razumemo, da je doživetje vojne grozljivo, imamo tako večinoma le medlo predstavo o tem, kaj vse se med boji dogaja v ljudeh, kaj vse vpliva na to, kako se različne enote in posamezniki med vojno vedejo in kakšne posledice vojna pušča tistih, ki so jo doživeli od blizu. No, prav nekaterim od teh vprašanj se bomo posvečali v tokratnih Glasovih svetov. Ob izidu njegove knjige Vojna II in ponatisu monografije Vojna, bomo namreč govorili z vojaškim psihologom in učiteljem v vojaškem šolstvu Gregorjem Jazbecem, ki je tako s pomočjo zgodovinskih zapisov kot pričevanj preživelih vojakov preučil celo množico različnih bojnih primerov, ki segajo vse od druge svetovne vojne pa do spopadov v Iraku in Afganistanu, ter na ta način zarisal nekatere zakonitosti človeškega vedenja v vojni. Gost v oddaji nastopa v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. "Na koncu gre za surov 'pretep', v katerem niti ne veš dobro, kaj se dogaja, in šele ko je spopada konec, začneš malo sestavljati zgodbo." Čeprav večina Evrope že več kot tri četrt stoletja živi v miru, se vsi zavedamo, da po svetu divja veliko oboroženih spopadov in da vojna preplavlja življenja mnogih ljudi, pa naj se v njej znajdejo kot civilisti, vojaki državnih ali najemniških vojska ali pa morda kot gverilski uporniki. Kljub temu da lahko redno beremo medijska poročila o vojnih premikih, zmagah in porazih, osvojitvah in predajah, pa si le stežka predstavljamo, kaj vse se ob tem dogaja v posameznikih na bojiščih. Ne samo mediji, tudi zgodovinske knjige se praviloma veliko bolj osredotočajo na širšo sliko in ne prikazujejo neposredne resničnosti bojišča, preživeli vojni veterani pa o svojih doživetjih velikokrat molčijo. Četudi vsi razumemo, da je doživetje vojne grozljivo, imamo tako večinoma le medlo predstavo o tem, kaj vse se med boji dogaja v ljudeh, kaj vse vpliva na to, kako se različne enote in posamezniki med vojno vedejo in kakšne posledice vojna pušča tistih, ki so jo doživeli od blizu. No, prav nekaterim od teh vprašanj se bomo posvečali v tokratnih Glasovih svetov. Ob izidu njegove knjige Vojna II in ponatisu monografije Vojna, bomo namreč govorili z vojaškim psihologom in učiteljem v vojaškem šolstvu Gregorjem Jazbecem, ki je tako s pomočjo zgodovinskih zapisov kot pričevanj preživelih vojakov preučil celo množico različnih bojnih primerov, ki segajo vse od druge svetovne vojne pa do spopadov v Iraku in Afganistanu, ter na ta način zarisal nekatere zakonitosti človeškega vedenja v vojni. Gost v oddaji nastopa v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. »Bojevanje si lahko najbolje predstavljamo tako: si v temni sobi in imaš baterijsko svetilko – vidiš toliko, kolikor pač nese snop. In v tisto smer.«

Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali za številne rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar prva knjiga, svetovna uspešnica »Kompetentni otrok«, ki smo jo pred 13. leti v slovenskem prevodu dobili tudi pri nas, velja za nekakšno "biblijo vzgoje". V knjigi Juul ponuja premislek o novih vrednotah in poudarja, da je vzgoja dinamični dvosmerni proces, v katerem se razvijajo oboji, starši in otroci; in, da dvosmernost obstaja zato, ker so otroci kompetentni in sicer od vsega začetka, od rojstva naprej imajo svojo osebnost in so zato po človeški in socialni plati kompetentni partnerji staršev. Kaj to zares pomeni in kako se starši učijo vzgoje od otrok ter jih ob tem seveda vseeno vodijo? Z nami bo Ivana Gradišnik, ustanoviteljica in vodja Familylaba Slovenija, ki je ustanovni član mednarodnega združenja Familylab Association in si prizadeva ohranjati in širiti vrednote ter načela, kakor jih predlaga snovalec ideje o t. i. družinskem laboratoriju - Jesper Juul. V Familylabu Slovenija verjamejo, da obstajajo načini vzgajanja otrok, ki so boljši od uporabe avtoritarne sile ali demokratskih zvijač in zato namesto tega prisegajo na razmerja, utemeljena v enakovrednosti, avtentičnosti, integriteti in osebni odgovornosti. Oddajo pripravlja in vodi Liana BuršičKje smo 13 let po slovenskem izidu Juulove knjige Kompetentni otrok, ki spada med pomembna in prelomna svetovna dela na področju vzgoje? Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali za številne rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar prva knjiga, svetovna uspešnica »Kompetentni otrok«, ki smo jo pred 13. leti v slovenskem prevodu dobili tudi pri nas, velja za nekakšno "biblijo vzgoje". V knjigi Juul ponuja premislek o novih vrednotah in poudarja, da je vzgoja dinamični dvosmerni proces, v katerem se razvijajo oboji, starši in otroci; in, da dvosmernost obstaja zato, ker so otroci kompetentni in sicer od vsega začetka, od rojstva naprej imajo svojo osebnost in so zato po človeški in socialni plati kompetentni partnerji staršev. Kaj to zares pomeni in kako se starši učijo vzgoje od otrok ter jih ob tem seveda vseeno vodijo? Z nami bo Ivana Gradišnik, ustanoviteljica in vodja Familylaba Slovenija, ki je ustanovni član mednarodnega združenja Familylab Association in si prizadeva ohranjati in širiti vrednote ter načela, kakor jih predlaga snovalec ideje o t. i. družinskem laboratoriju - Jesper Juul. V Familylabu Slovenija verjamejo, da obstajajo načini vzgajanja otrok, ki so boljši od uporabe avtoritarne sile ali demokratskih zvijač in zato namesto tega prisegajo na razmerja, utemeljena v enakovrednosti, avtentičnosti, integriteti in osebni odgovornosti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič  

Zgodovina organizirane stanovanjske gradnje pri nas je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize. Stanovanjska kriza je morda res kontinuirana in kronična, vendar to ne pomeni, da je bila vedno enako zaostrena. Na vprašanje, kaj je sodobno, zdravo, ekonomično, okolju prijazno, velikodušno in prilagodljivo stanovanje, moramo danes iskati nove odgovore, saj sta Svetovna zdravstvena in z njo povezana ekonomska kriza na novo izpisali pomen in vlogo stanovanja. Ogromne razlike v stanovanjskih razmerah so postale še bolj vidne, dom pa je še izraziteje postal tudi delovno mesto in pred inflacijo varna finančna investicija. V takšnih hitro spreminjajočih se razmerah razstava »Iščem stanovanje … 100 let organizirane stanovanjske gradnje« ne pomeni samo zgodovinskega pregleda, ampak tudi izhodišče za kritično diskusijo o prostorskih, arhitekturnih in organizacijskih priložnostih za reševanje stanovanjske krize v prihodnosti. Razstava se je prejšnji teden otvorila v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), pa tudi na različnih lokacijah v javnem prostoru. Naj bo tokratna oddaja povod za odprtje široke strokovne in javne razprave, ki je tudi eden od pogojev za uspešno reševanje naraščajoče stanovanjske krize novega tisočletja. V Glasovih svetov gostimo arhitekte in tudi kustose omenjene razstave: Ajdo Bračič, Andraža Keršiča in dr. Miloša Kosca. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana BuršičO najnovejši MAO razstavi "Iščem stanovanje ... sto let organizirane stanovanjske gradnje"Zgodovina organizirane stanovanjske gradnje pri nas je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize. Stanovanjska kriza je morda res kontinuirana in kronična, vendar to ne pomeni, da je bila vedno enako zaostrena. Na vprašanje, kaj je sodobno, zdravo, ekonomično, okolju prijazno, velikodušno in prilagodljivo stanovanje, moramo danes iskati nove odgovore, saj sta Svetovna zdravstvena in z njo povezana ekonomska kriza na novo izpisali pomen in vlogo stanovanja. Ogromne razlike v stanovanjskih razmerah so postale še bolj vidne, dom pa je še izraziteje postal tudi delovno mesto in pred inflacijo varna finančna investicija. V takšnih hitro spreminjajočih se razmerah razstava »Iščem stanovanje … 100 let organizirane stanovanjske gradnje«  ne pomeni samo zgodovinskega pregleda, ampak tudi izhodišče za kritično diskusijo o prostorskih, arhitekturnih in organizacijskih priložnostih za reševanje stanovanjske krize v prihodnosti. Razstava se je prejšnji teden otvorila v  Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), pa tudi na različnih lokacijah v javnem prostoru. Naj bo tokratna oddaja povod za odprtje široke strokovne in javne razprave, ki je tudi eden od pogojev za uspešno reševanje naraščajoče stanovanjske krize novega tisočletja. V Glasovih svetov gostimo arhitekte in tudi kustose omenjene razstave: Ajdo Bračič, Andraža Keršiča in dr. Miloša Kosca

Kaj danes damo na svoj krožnik, je v luči globalnih podnebnih sprememb postalo del zelo zapletene zgodbe z vrsto daljnosežnih posledic. Spekter človeških dejavnosti, povezanih z pridelavo hrane, njenim transportom, predelavo, prodajo, pripravo in konec koncev tudi z odpadno hrano, dejavnosti torej, ki tvorijo t. i. prehranski sistem, prispeva kar tretjino antropogenih izpustov toplogrednih plinov. Iz te perspektive se zdi povsem samoumevno, da k resnemu zmanjšanju emisij nujno sodijo tudi globoke spremembe na področju hrane. A tako kot venomer, ko se soočamo z nujnostjo spreminjanja utečenih navad, takšne spremembe niso ne preproste in tudi ne vedno sprejete z razumevanjem. Eno izmed nevralgičnih točk sodobnega prehranskega diskurza denimo predstavlja poraba mesa in drugih živil živalskega izvora. Skozi večji del zgodovine je bila mesna prehrana skoraj izključno v domeni bogatih slojev prebivalstva. To se je skozi drugo polovico 20. stoletja v t. i. razvitem svetu spremenilo. Industrijski način gojenja živali in predelave mesa je omogočil, da je meso postalo sorazmerno poceni in vedno pri roki, naraščanje kupne moči po svetu pa je v zadnjih desetletjih vedno spremljala tudi vse intenzivnejša poraba mesa. Tako se je v zadnjih 50ih letih proizvodnja mesa potrojila in je v letu 2018 znašala 341 milijonov ton. Tri četrtine kmetijskih površin je danes tako ali drugače namenjenih proizvodnji mesa. Okoljski odtis sodobne proizvodnje hrane pa se seveda ne konča pri preštevanju količine toplogrednih izpustov. Hrana je danes dobrina, s katero se v obliki najrazličnejših izdelkov kuje precejšnje dobičke, pri tem pa se ne upošteva dejanske vrednosti oziroma cene izsekavanja (pra)gozdov in krčenja habitatov na splošno, uničujočega vpliva pesticidov na številčnost žuželk ter na vodne in talne ekosisteme, ter vseprisotne prekomerne izrabe vode, čeprav utegnejo biti prav ti dejavniki za pestrost in dolgoročno odpornost življenja na planetu še celo bolj odločilni. In potem smo tu mi, posamezniki in posameznice, potrošniki in potrošnice, ki naj bi s svojimi lastnimi prehranskimi izbirami tudi pomagali usmerjati prihodnje trende v kmetijstvu in prehranski industriji v bolj trajnostne vode, pri tem pa imamo glede tega, kaj je za nas prava in ustrezna prehrana zelo različna – in včasih diametralno nasprotna - mnenja. Nekaj vidikov te zelo kompleksne in prepletene zgodbe, katere del vendarle vsi skupaj smo, smo naslovili v tokratnih Glasovih svetov. V pogovoru so sodelovale izr. prof. dr. Andreja Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Živa Kavka Gobbo iz društva za sonaravni razvoj Focus in Nika Tavčar iz Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj. Foto: Pixabay,ccPrehranski sistemi prispevajo danes tretjino antropogenih toplogrednih izpustov.Kaj danes damo na svoj krožnik, je v luči globalnih podnebnih sprememb postalo del zelo zapletene zgodbe z vrsto daljnosežnih posledic. Spekter človeških dejavnosti, povezanih z pridelavo hrane, njenim transportom, predelavo, prodajo, pripravo in konec koncev tudi z odpadno hrano, dejavnosti torej, ki  tvorijo t. i. prehranski sistem, prispeva kar tretjino antropogenih izpustov toplogrednih plinov. Iz te perspektive se zdi povsem samoumevno, da k resnemu zmanjšanju emisij nujno sodijo tudi globoke spremembe na področju hrane. A tako kot venomer, ko se soočamo z nujnostjo spreminjanja utečenih navad, takšne spremembe niso ne preproste in tudi ne vedno sprejete z razumevanjem. Eno izmed nevralgičnih točk sodobnega prehranskega diskurza denimo predstavlja poraba mesa in drugih živil živalskega izvora. Skozi večji del zgodovine je bila mesna prehrana skoraj izključno v domeni bogatih slojev prebivalstva. To se je skozi drugo polovico 20. stoletja v t. i. razvitem svetu spremenilo. Industrijski način gojenja živali in predelave mesa je omogočil, da je meso postalo sorazmerno poceni in vedno pri roki, naraščanje kupne moči po svetu pa je v zadnjih desetletjih vedno spremljala tudi vse intenzivnejša poraba mesa. Tako se je v zadnjih 50ih letih proizvodnja mesa potrojila in je v letu 2018 znašala 341 milijonov ton. Tri četrtine kmetijskih površin je danes tako ali drugače namenjenih proizvodnji mesa. Okoljski odtis sodobne proizvodnje hrane pa se seveda ne konča pri preštevanju količine toplogrednih izpustov. Hrana je danes dobrina, s katero se v obliki najrazličnejših izdelkov kuje precejšnje dobičke, pri tem pa se ne upošteva dejanske vrednosti oziroma cene izsekavanja (pra)gozdov in krčenja habitatov na splošno, uničujočega vpliva pesticidov na številčnost žuželk ter na vodne in talne ekosisteme, ter vseprisotne prekomerne izrabe vode, čeprav utegnejo biti prav ti dejavniki za pestrost in dolgoročno odpornost življenja na planetu še celo bolj odločilni. In potem smo tu mi, posamezniki in posameznice, potrošniki in potrošnice, ki naj bi s svojimi lastnimi prehranskimi izbirami tudi pomagali usmerjati prihodnje trende v kmetijstvu in prehranski industriji v bolj trajnostne vode, pri tem pa imamo glede  tega, kaj je za nas prava in ustrezna prehrana zelo različna – in včasih diametralno nasprotna - mnenja. Nekaj vidikov te zelo kompleksne in prepletene zgodbe, katere del vendarle vsi skupaj smo, smo naslovili v tokratnih Glasovih svetov. V pogovoru so sodelovale izr. prof. dr. Andreja Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Živa Kavka Gobbo iz društva za sonaravni razvoj Focus in Nika Tavčar iz Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj.

Manipulacije z dejstvi, ustvarjanje lažnih videzov in vsakovrstno zavajanje ljudi, da bi jih pridobili na svojo stran: lahko si mislimo, da je bilo vse to do neke mere prisotno v različnih zgodovinskih obdobjih in prostorih. In vendar smo bili v preteklem stoletju priča dogodkom, v katerih je, kot se zdi, propaganda postala veliko bolj množična in učinkovita. Mobilizacija ljudi v 20. stoletju – pa naj gre za slepo sledenje totalitarnim režimom, množično vojskovanje na eni ali drugi strani obeh svetovnih vojn, vzdrževanje hladnovojne bipolarnosti ali pa za radikalne spremembe življenjskih slogov ljudi, njihovih potreb ter njihovih načinov kupovanja in razmišljanja – je namreč dobila obseg in hitrost, ki sta bila do tedaj verjetno povsem nezamisljiva. Čeprav je k temu seveda pripomogel tudi razvoj množičnih medijev, ki tovrstno komunikacijo s tako rekoč celotno družbo sploh omogočajo, pa pojav moderne propagande ni nekaj, kar bi se zgodilo popolnoma samo od sebe. Že pred temi velikimi manifestacijami moči manipulacije s čustvovanjem in obnašanjem množic se je namreč pojavilo, jih ves čas spremljalo in jih aktivno oblikovalo tudi intenzivno znanstveno preučevanje možnosti, tehnik in potreb po propagandi, in sicer predvsem v ameriških družboslovnih vedah. V tokratnih Glasovih svetov se torej ne bomo toliko posvečali morda najbolj očitnim manifestacijam propagande v 20. stoletju, kot je bila denimo tista v nacistični Nemčiji, ampak se bomo pogovarjali predvsem o izvorih propagande kot znanstvene tehnike. O tem, kdaj in kako je ta vzniknila, na katere težave je skušala odgovarjati, kakšen pogled na svet in na človeka je značilen zanjo, kako je vplivala na takratne družbe in v čem so ti izvori moderne propagande relevantni tudi za današnji čas, se bomo pogovarjali z znanstvenim sodelavcem Pedagoškega inštituta, komunikologom dr. Igorjem Bijukličem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Foto: Propagandni plakat iz 1. svetovne vojne, Wikipedija Kako so ameriške družbene vede na začetku stoletja izumile tehnike vplivanja na obnašanje množic Manipulacije z dejstvi, ustvarjanje lažnih videzov in vsakovrstno zavajanje ljudi, da bi jih pridobili na svojo stran: lahko si mislimo, da je bilo vse to do neke mere prisotno v različnih zgodovinskih obdobjih in prostorih. In vendar smo bili v preteklem stoletju priča dogodkom, v katerih je, kot se zdi, propaganda postala veliko bolj množična in učinkovita. Mobilizacija ljudi v 20. stoletju – pa naj gre za slepo sledenje totalitarnim režimom, množično vojskovanje na eni ali drugi strani obeh svetovnih vojn, vzdrževanje hladnovojne bipolarnosti ali pa za radikalne spremembe življenjskih slogov ljudi, njihovih potreb ter njihovih načinov kupovanja in razmišljanja – je namreč dobila obseg in hitrost, ki sta bila do tedaj verjetno povsem nezamisljiva. Čeprav je k temu seveda pripomogel tudi razvoj množičnih medijev, ki tovrstno komunikacijo s tako rekoč celotno družbo sploh omogočajo, pa pojav moderne propagande ni nekaj, kar bi se zgodilo popolnoma samo od sebe. Že pred temi velikimi manifestacijami moči manipulacije s čustvovanjem in obnašanjem množic se je namreč pojavilo, jih ves čas spremljalo in jih aktivno oblikovalo tudi intenzivno znanstveno preučevanje možnosti, tehnik in potreb po propagandi, in sicer predvsem v ameriških družboslovnih vedah. V tokratnih Glasovih svetov se torej ne bomo toliko posvečali morda najbolj očitnim manifestacijam propagande v 20. stoletju, kot je bila denimo tista v nacistični Nemčiji, ampak se bomo pogovarjali predvsem o izvorih propagande kot znanstvene tehnike. O tem, kdaj in kako je ta vzniknila, na katere težave je skušala odgovarjati, kakšen pogled na svet in na človeka je značilen zanjo, kako je vplivala na takratne družbe in v čem so ti izvori moderne propagande relevantni tudi za današnji čas, se bomo pogovarjali z znanstvenim sodelavcem Pedagoškega inštituta, komunikologom dr. Igorjem Bijukličem.

Tovarna Mura je globoko zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo. Kako se je stečaj vpisal v telesa zaposlenih in kako v slovensko družbo, ki je z Muro dokončno postavila profit pred ljudi? Antropologinja doktorica Nina Vodopivec, avtorica knjige Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne pravi, da je problem, ker je ekonomija uzrupirala različne vidike dela in naših življenj. Delo je namreč družbeno umeščeno, vanj vlagamo svojo energijo in svoja telesa, tudi zelo dobesedno, zato je pomembno, da nanj ne gledamo le skozi ekonomsko logiko. Da so bili ekonomski diskurzi dela izjemno škodljivi za nekdanje zaposlene v Muri in kako so jih potisnili v še hujše stiske, povečali negotovost, strah in šok, pa v tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jih je pripravila Urška Henigman.Propad tovarne Mura je bil osebna in družbena izgubaTovarna Mura je globoko zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo. Kako se je stečaj vpisal v telesa zaposlenih in kako v slovensko družbo, ki je z Muro dokončno postavila profit pred ljudi? Antropologinja doktorica Nina Vodopivec, avtorica knjige Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne pravi, da je problem, ker je ekonomija uzrupirala različne vidike dela in naših življenj. Delo je namreč družbeno umeščeno, vanj vlagamo svojo energijo in svoja telesa, tudi zelo dobesedno, zato je pomembno, da nanj ne gledamo le skozi ekonomsko logiko. Da so bili ekonomski diskurzi dela izjemno škodljivi za nekdanje zaposlene v Muri in kako so jih potisnili v še hujše stiske, povečali negotovost, strah in šok, pa v tokratni oddaji Glasovi svetov.

Če odpremo katerikoli geografski učbenik, se bomo tam poučili, da sicer 75 odstotkov ozemlja Ruske federacije leži vzhodno od Urala, v Aziji, da pa po drugi strani 75 odstotkov ruskega prebivalstva živi zahodno od velikega gorovja, v Evropi torej. S stališča zemljepisa je okrog vprašanja, ali je Rusija evropska država ali ne, potemtakem mogoče zaznati nekaj nejasnosti, dvoumnosti. In kar velja že za geografijo, dvakrat toliko velja za zgodovino. Zdi se namreč, da preteklost ruskega prostora lahko strnjeno predstavimo kot izmenjavanje obdobij, ko se vzhodnoslovanska velikanka gospodarsko, politično in kulturno tesno navezuje na sočasno dogajanje na zahodu stare celine in nanj tudi sama močno vpliva, ter obdobij, ko je, nasprotno, Rusija videti ne le odrezana od Evrope, ampak od nje tudi radikalno drugačna. Čeprav si, z drugimi besedami, evropske umetnosti in znanosti sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali Rusija v našo stvarnost posega kot ena izmed najpomembnejših evropskih držav – ali pač kot civilizacija sui generis? - Odgovor na to dilemo smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti in na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Makalu/PixabayVzhodnoslovanska velikanka se ne more odločiti, ali politično, gospodarsko in kulturno pripada Evropi ali pač predstavlja civilizacijo sui generisČe odpremo katerikoli geografski učbenik, se bomo tam poučili, da sicer 75 odstotkov ozemlja Ruske federacije leži vzhodno od Urala, v Aziji, da pa po drugi strani 75 odstotkov ruskega prebivalstva živi zahodno od Urala, v Evropi torej. S stališča zemljepisa je okrog vprašanja, ali je Rusija evropska država ali ne, potemtakem mogoče zaznati nekaj nejasnosti, dvoumnosti. In kar velja že za geografijo, dvakrat toliko velja za zgodovino. Zdi se namreč, da preteklost ruskega prostora lahko strnjeno predstavimo kot izmenjavanje obdobij, ko se vzhodnoslovanska velikanka gospodarsko, politično in kulturno tesno navezuje na sočasno dogajanje na zahodu stare celine in nanj tudi sama močno vpliva, ter obdobij, ko je, nasprotno, Rusija videti ne le odrezana od Evrope, ampak od nje tudi radikalno drugačna. Čeprav si, z drugimi besedami, evropske umetnosti in znanosti sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali Rusija v našo stvarnost posega kot ena izmed najpomembnejših evropskih držav – ali pač kot civilizacija sui generis? Odgovor na to dilemo iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti in na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.

Ob 60. obletnici ustanovne konference Gibanja neuvrščenih s hrvaškim zgodovinarjem dr. Tvrtkom Jakovino o tem, kako in zakaj se je majhna evropska država sredi hladne vojne usmerila k tretjemu svetu Ob 60. obletnici ustanovne konference Gibanja neuvrščenih s hrvaškim zgodovinarjem dr. Tvrtkom Jakovino o tem, kako in zakaj se je majhna evropska država sredi hladne vojne usmerila k tretjemu svetu   Pred šestdesetimi leti, na začetku septembra 1961, se je v Beogradu zbralo 25 predstavnikov držav, ki so se hotele upreti logiki hladnovojne razdelitve, ki niso želele biti podrejene ne Vzhodnemu ne Zahodnemu bloku in ki so bile odločene, da bodo zastopale to, za kar so menile, da je glas večine prebivalcev našega planeta: mirno reševanje sporov, nevmešavanje ostalih sil v notranjo politiko držav in možnost za neodvisnost ter čimbolj enakomeren gospodarski razvoj. Po letih medsebojnih povezovanj je množica svetovnih voditeljev, na čelu katerih so bili indijski premier Džavaharlal Nehru, egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser, Ahmed Sukarno iz Indonezije, Kwame Nkrumah iz Gane in seveda jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, tako ustanovila Gibanje neuvrščenih: gibanje, ki bo – čeprav polno pretresov ter včasih bolj, včasih manj uspešnih potez na globalnem političnem odru – odigralo pomembno vlogo v hladni vojni in morda še pomembnejšo v zgodovini našega prostora, kjer nikakor ni predstavljajo samo ideološkega okvira jugoslovanske zunanje politike, ampak je pomagalo krojiti tudi veliko bolj pragmatične ekonomske in politične poteze. Toda kako je, predvsem z vidika jugoslovanske zunanje politike, to gibanje sploh nastalo? Kaj vse se je moralo zgoditi, da je majhna socialistična evropska država – ki je bila sprva v svoji zunanji politiki zvesta Sovjetski zvezi – sredi hladne vojne začela snovati svojo, zunajblokovsko politiko in se obračati k državam tretjega sveta, ki so povrh vsega v tistem času pravzaprav šele postajale samostojne? In kakšen pomen ima v tej zgodbi prva konferenca, od katere je pravkar minilo 60 let? O vsem tem smo se za tokratne Glasove svetov pogovarjali z zgodovinarjem dr. Tvrtkom Jakovino z zagrebške Filozofske fakultete.   foto: Wikipedija

"Brez čebel ni življenja" se morda res sliši kot kliše. A je resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. A čeprav smo Slovenci narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh - so v zadnjem obobju čebele vse bolj ogrožene. Pa ne le v Sloveniji. Zakaj je tako in kaj lahko vsi naredimo za njihovo varstvo, pa tudi o tem, kako živijo in delujejo, v tokratnih Glasovih svetov, ko se nam bosta v studiu pridružila mednarodno priznani strokovnjak za čebele in njihovo vedenje prof. dr. Janko Božič, s Katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani ter ena najmlajših čebelark in mednarodno priznanih apiterapevtk pri nas, sicer univerzitetna diplomirana dediščinarka Nika Pengal, ki čebelari pod znamko Gospodična Medična. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič Zakaj se pri narodu čebelarjev čebelam slabo piše?"Brez čebel ni življenja" se morda res sliši kot kliše. A je resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. A čeprav smo Slovenci narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh - so v zadnjem obobju čebele vse bolj ogrožene. Pa ne le v Sloveniji. Zakaj je tako in kaj lahko vsi naredimo za njihovo varstvo, pa tudi o tem, kako živijo in delujejo, v tokratnih Glasovih svetov, ko se nam bosta v studiu pridružila mednarodno priznani strokovnjak za čebele in njihovo vedenje prof. dr. Janko Božič, s Katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani ter ena najmlajših čebelark in mednarodno priznanih apiterapevtk pri nas, sicer univerzitetna diplomirana dediščinarka Nika Pengal, ki čebelari pod znamko Gospodična Medična.

Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje Svetovni dan spolnega zdravja. Letos je potekal pod sloganom »Turn it on: Sexual health in the digital world« in je torej pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Paulito Pappel, v Berlinu živečo producentko in režiserko pornografskih filmov, vodjo spletne platforme lustery.com, soustanoviteljico studia Hardwerks in kuratorko festivala pornografije v Berlinu. Paulita Pappel zase pravi, da je ljubiteljica seksa, feministka in da jo je nastopanje v pornografskih filmih opolnomočilo. Pravi, da je digitalizacija demokratizirala pornografsko industrijo, ki je med pandemijo zaradi prenosa vsakdanjih življenj za zaslone beležila rekorde. Po njenem je zelo problematično, če večino informacij o seksu dobimo iz pornografskih filmov, zato je zagovornica celovite in sistematične spolne vzgoje, ki bi morala vključevati tudi pojasnila o tem, kaj pornografija prikazuje in komu je namenjena. Paulita Pappel je bila gostja lanskega festivala Fabula, vendar Ljubljane zaradi pandemije in prvega zaprtja ni obiskala, zato je intervju z njo takrat odpadel. Ostali smo v stikih in jo pred mikrofon - na daljavo povabili ob tokratnem svetovnem dnevu spolnega zdravja. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.Paulita Pappel je producentka, režiserka in avtorica pornografijeSvetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje Svetovni dan spolnega zdravja. Letos je potekal pod sloganom »Turn it on: Sexual health in the digital world« in je torej pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Paulito Pappel, v Berlinu živečo producentko in režiserko pornografskih filmov, vodjo spletne platforme lustery.com, soustanoviteljico studia Hardwerks in kuratorko festivala pornografije v Berlinu. Paulita Pappel zase pravi, da je ljubiteljica seksa, feministka in da jo je nastopanje v pornografskih filmih opolnomočilo. Pravi, da je digitalizacija demokratizirala pornografsko industrijo, ki je med pandemijo zaradi prenosa vsakdanjih življenj za zaslone beležila rekorde. Po njenem je zelo problematično, če večino informacij o seksu dobimo iz pornografskih filmov, zato je zagovornica celovite in sistematične spolne vzgoje, ki bi morala vključevati tudi pojasnila o tem, kaj pornografija prikazuje in komu je namenjena. Paulita Pappel je bila gostja lanskega festivala Fabula, vendar Ljubljane zaradi pandemije in prvega zaprtja ni obiskala, zato je intervju z njo takrat odpadel. Ostali smo v stikih in jo pred mikrofon - na daljavo povabili ob tokratnem svetovnem dnevu spolnega zdravja.

Dr. Tine Grebenc je nejeverno privzdignil obrvi, ko je v medijih zasledil novico o zasegu kar šestnajstih ton črnih tartufov na iransko turški meji, ki naj bi bili namenjeni v Slovenijo. Dragocen tovor naj bi bil vreden vrtoglavih 90 milijonov evrov. Dr. Grebenc je v službi na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Je biolog in velik poznavalec tartufov oziroma gomoljik, kot tartufom rečejo strokovnjaki. Pritrjuje, da gomoljike že stoletja dražijo nosove in brbončice gurmanov. Prav toliko časa pa tudi vznemirjajo nabiralce, trgovce in preprodajalce. V središču tokratne oddaje Glasovi svetov bodo gomoljike – njihova biološka in tržna plat. Po pogovoru z dr. Grebencem se zdi zgodba o pošiljki črnih tartufov iz Irana vedno bolj luknjasta in vedno manj verjetna, vendar nič manj skrivnostna in vznemirljiva. Prisluhnite Glasovom svetov, ki jih je pripravil Iztok Konc. Foto: Mrdidg/ PixabaySlovenija kot središče svetovne trgovine s tartufi!?Dr. Tine Grebenc je nejeverno privzdignil obrvi, ko je v medijih zasledil novico o zasegu kar šestnajstih ton črnih tartufov na iransko turški meji, ki naj bi bili namenjeni v Slovenijo. Dragocen tovor naj bi bil vreden vrtoglavih 90 milijonov evrov. Dr. Grebenc je v službi na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Je biolog in velik poznavalec tartufov oziroma gomoljik, kot tartufom rečejo strokovnjaki. Pritrjuje, da gomoljike že stoletja dražijo nosove in brbončice gurmanov. Prav toliko časa pa tudi vznemirjajo nabiralce, trgovce in preprodajalce. V središču tokratne oddaje Glasovi svetov bodo gomoljike – njihova biološka in tržna plat. Po pogovoru z dr. Grebencem se zdi zgodba o pošiljki črnih tartufov iz Irana vedno bolj luknjasta in vedno manj verjetna, vendar nič manj skrivnostna in vznemirljiva.

Z novim šolskim letom se v izobraževalne ustanove vračajo otroci in mladi, na katere je imela epidemija dramatičen vpliv. Njihovo telesno, čustveno in duševno zdravje se ne bo izboljšalo, če se delamo, kot da se v minulem letu in pol ni zgodilo nič. Ajda Erjavec, predsednica Društva šolskih svetovalnih služb, svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani opozarja, da je nujna usklajena akcija vseh, splošne programe je treba prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? S kakšnimi težavami se soočajo šolski svetovalni delavci pri reševanju stisk otrok in mladih, kakšne so te stiske in kaj storoiti, če se bodo šole še tretjič zaprle? Oddajo je pripravila Urška Henigman.Kaj storiti, če odločevalci spet ne bodo poslušali stroke?Z novim šolskim letom se v izobraževalne ustanove vračajo otroci in mladi, na katere je imela, kot kažejo raziskave, epidemija dramatičen vpliv. Njihovo telesno, čustveno in duševno zdravje se ne bo izboljšalo, če se delamo, kot da se v minulem letu in pol ni zgodilo nič. Ajda Erjavec, predsednica Društva šolskih svetovalnih služb, svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani opozarja, da je nujna usklajena akcija vseh, splošne programe je treba prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? S kakšnimi težavami se soočajo šolske svetovalne delavke in delavci pri reševanju stisk otrok in mladih, kakšne so te stiske in kaj storiti, če se bodo šole še tretjič zaprle? Odgovori v tokratni oddaji Glasovi svetov s sogovornico.

V tokratni oddaji smo govorile o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in nikoli zares zapisana, govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učili. Tudi danes mnoge pomembne družbene akterke ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela zgodovinark, arhivistk, urednic, pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. V naslednji uri se bomo pogovarjali o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki je nedavni izšla v sklopu festivala Mesto Žensk. "Da se naučiš misliti zgodovino na novo, moraš najprej odmisliti vse vzorce o zgodovini, ki so ti bili priučeni"V tokratni oddaji govorimo temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in redkokdaj javno diskutirana. Govorimo o zgodovini žensk. Govorimo  o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učile, saj jim zgodovinopisje ni namenilo besed. Mnogih izmed nekoč pomembnih družbenih akterk ne poznamo niti po njihovem imenu. A zavoljo dela sodobnih zgodovinark, arhivistk, urednic, avtoric in pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. Prinaša nove interpretacije zgodovine, nova branja, nova spoznanja in ruši obstoječe, še vedno trdovratne in škodljive spolne stereotipe. Voditeljica Martina Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Manco G. Renko in sociologinjo mag. Teo Hvala. Spregovorili sta o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki jo je nedavno izdalo društvo Mesto žensk.

Po mnenju strokovnjakov so posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih dramatične. Medtem ko so mladi še do konca meseca na več kot zasluženih poletnih počitnicah, se moramo vprašati, ali delamo dovolj, da posledice ne bodo trajne. Na NIJZ so ugotovili, da so manj premožne družine in njihovi mladostniki še posebej ranljiva skupina, ki jim moramo v času pandemije posvetiti posebno pozornost. Splošne preventivne programe bi zato morali prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? Država bi za popravilo škode morala nameniti dodatna sredstva in kadrePo mnenju strokovnjakov so posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih dramatične. Medtem ko so mladi še do konca meseca na več kot zasluženih poletnih počitnicah, se moramo vprašati, ali delamo dovolj, da posledice ne bodo trajne. Na NIJZ so ugotovili, da so manj premožne družine in njihovi mladostniki še posebej ranljiva skupina, ki jim moramo v času pandemije posvetiti posebno pozornost. Splošne preventivne programe bi zato morali prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo?

Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, ki se je pred kratkim tej temi posvetila v knjigi Strast do nevednosti, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik, ki je o nevednosti razmišljal v svoji sveži knjigi Hotena nevednost in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Nedvomno je širjenje alternativnih resnic v znatni meri omogočil svetovni splet in še posebej družbena omrežja, ki so svojo ekonomijo utemeljila na spletnem obisku, številu klikov in všečkov ter zbiranju podatkov. Kvantiteta ima jasno prednost pred kvaliteto. Spletne vsebine so tako ne glede na svojo konkretno vsebino podrejene temu, da pritegnejo pozornost. Z vsakim letom je splet bolj gost, tekma za pozornost pa ostrejša. V spletnem hrupu je torej potrebno biti udaren. Ljudje pa se bolj odzivamo na stvari, ki nas nagovorijo po čustveni strani kot po racionalni, in spet bolj na negativne čustvene dražljaje kot na pozitivne. Eskalacija negativnih čustev na spletu je v takih okoliščinah skorajda samoumevna. Alternativne resnice pa nedvomno zelo uspešno sprožajo močna čustva, zaradi česar imajo avtomatično določeno prednost. A ne glede na to, kako pomembna je realna spletna infrastruktura za širjenje alternativnih resnic, se pomembni vzroki njihove privlačnosti skrivajo v globljih družbenih spremembah, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesel neoliberalizem. Možnosti za uveljavljanje v realnem svetu so vse težje in nepredvidljive. Pridobljeno znanje ne zadošča za dolgo, kariere ni več mogoče načrtovati, poklici, ki so nekdaj prinesli določen ugled, danes nimajo več veljave. "Posameznik se mora vse bolj sam odločati o tem, čemu verjame, oziroma se odloča znotraj svojega mehurčka. Zato se je pojavil večji dvom, kot je bil nekdaj prisoten v splošni javnosti, " poudarja prof. dr. Renata Salecl. "Ampak to, kaj je resnica in kaj ne, je poganjalo človeštvo že od samih začetkov in tu kakih velikih sprememb ni." Alternativne resnice v tem kontekstu ne zadevajo toliko vprašanja, kaj je dejansko resnica, ampak so v prvi vrsti eden od možnih vzvodov za doseganje družbene prepoznavnosti. "Raziskava na Danskem in v ZDA je pokazala, kako mnogi, ki strastno širijo neresnice in teorije zarote po spletu, ne verjamejo v svoje lastne teorije. Gre predvsem za užitek, ki ga prinese manipuliranje in potrditev znotraj lastne skupine, da imaš veliko všečkov. Ali na drugi strani, da si nekoga ranil, da je nekdo nate reagiral. Ta užitek, ta čustva igrajo tako pomembno vlogo, da vprašanje, kaj je res in kaj ne, postaja sekundarno celo v skupinah, ki strastno širijo lažne novice, " še pravi Renata Salecl. Vsebina je bila premierno predvajana v oddaji Intelekta januarja 2021. Foto: Pixabay.Kaj nam vzpon alternativnih resnic lahko pove o današnjem trenutku, družbenih odnosih in našem odnosu do resnice?Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, ki se je pred kratkim tej temi posvetila v knjigi Strast do nevednosti, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik, ki je o nevednosti razmišljal v svoji sveži knjigi Hotena nevednost in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Nedvomno je širjenje alternativnih resnic v znatni meri omogočil svetovni splet in še posebej družbena omrežja, ki so svojo ekonomijo utemeljila na spletnem obisku, številu klikov in všečkov ter zbiranju podatkov. Kvantiteta ima jasno prednost pred kvaliteto. Spletne vsebine so tako ne glede na svojo konkretno vsebino podrejene temu, da pritegnejo pozornost. Z vsakim letom je splet bolj gost, tekma za pozornost pa ostrejša. V spletnem hrupu je torej potrebno biti udaren. Ljudje pa se bolj odzivamo na stvari, ki nas nagovorijo po čustveni strani kot po racionalni, in spet bolj na negativne čustvene dražljaje kot na pozitivne. Eskalacija negativnih čustev na spletu je v takih okoliščinah skorajda samoumevna. Alternativne resnice pa nedvomno zelo uspešno sprožajo močna čustva, zaradi česar imajo avtomatično določeno prednost. A ne glede na to, kako pomembna je realna spletna infrastruktura za širjenje alternativnih resnic, se pomembni vzroki njihove privlačnosti skrivajo v globljih družbenih spremembah, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesel neoliberalizem. Možnosti za uveljavljanje v realnem svetu so vse težje in nepredvidljive. Pridobljeno znanje ne zadošča za dolgo, kariere ni več mogoče načrtovati, poklici, ki so nekdaj prinesli določen ugled, danes nimajo več veljave. "Posameznik se mora vse bolj sam odločati o tem, čemu verjame, oziroma se odloča znotraj svojega mehurčka. Zato se je pojavil večji dvom, kot je bil nekdaj prisoten v splošni javnosti, " poudarja prof. dr. Renata Salecl. "Ampak to, kaj je resnica in kaj ne, je poganjalo človeštvo že od samih začetkov in tu kakih velikih sprememb ni." Alternativne resnice v tem kontekstu ne zadevajo toliko vprašanja, kaj je dejansko resnica, ampak so v prvi vrsti eden od možnih vzvodov za doseganje družbene prepoznavnosti. "Raziskava na Danskem in v ZDA je pokazala, kako mnogi, ki strastno širijo neresnice in teorije zarote po spletu, ne verjamejo v svoje lastne teorije. Gre predvsem za užitek, ki ga prinese manipuliranje in potrditev znotraj lastne skupine, da imaš veliko všečkov. Ali na drugi strani, da si nekoga ranil, da je nekdo nate reagiral. Ta užitek, ta čustva igrajo tako pomembno vlogo, da vprašanje, kaj je res in kaj ne, postaja sekundarno celo v skupinah, ki strastno širijo lažne novice, " še pravi Renata Salecl.   Vsebina je bila premierno predvajana v oddaji Intelekta januarja 2021.

Oddaja Glasovi svetov tokrat odstira del evropske preteklosti, ki vedno znova privre na površje – to je krvavo obdobje kolonializma. Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Vatara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. (Ponovitev oddaje Intelekta iz septembra 2020) Foto: Son of groucho/ Flickr, ccEnakost ni v interesu vladajoče eliteOddaja Glasovi svetov tokrat odstira del evropske preteklosti, ki vedno znova privre na površje – to je krvavo obdobje kolonializma. Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da smo Evropejci za svojo blaginjo zasužnjili prebivalce afriške celine in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo pisateljica mag. Gabriela Babnik Vatara, filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković, direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels, anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. (Ponovitev oddaje Intelekta iz septembra 2020).

Jeseni leta 79 po Kristusu je v južni Italiji, v zaledju Neapeljskega zaliva izbruhnil Vezuv in v dveh dneh pod 4 do 6 metrov debelo plastjo ognjeniškega pepela in kamenja pokopal številne rimske naselbine, med drugim Herculaneum, Oplontis in Stabiae pa tudi daleč največje in najbogatejše mesto na območju, Pompeje. In čeprav je vulkanski izbruh zelo natančno popisal eden najpomembnejših rimskih pisateljev zgodnje cesarske dobe, Plinij mlajši, ki je bil osebno priča katastrofi, je bila lokacija, kjer so stali Pompeji, v počasnem teku stoletij pozabljena, dokler ruševin tega rimskega mesta niso po naključju odkrili ob koncu 16. stoletja. Od takrat pa do danes so arheologi odkopali dobršen del Pompejev in pokazalo se je, da je Vezuv v pičlih 48 urah sicer res uničil mesto, a da ga je uničil bistveno manj temeljito, kakor se je v toku burne zgodovine zgodilo z večino drugih rimskih naselbin. Če namreč v arheoloških najdiščih od britanskega Yorka do sirske Palmire ali pa od maroškega Volubilisa do, zakaj pa ne, naše Emone najdemo predvsem ostanke monumentalnih kamnitih zgradb, je podoba, ki nam jo razkrivajo Pompeji, povsem drugačna. Vulkanski pepel je namreč mesto obdal kakor jantarna smola žuželko in tako proti vsem pričakovanjem ohranil razmeroma zlahka berljive sledove vsakdanjega življenja v urbanem okolju – in to v času, ko je bila rimska civilizacija najbrž na svojem vrhuncu. Če torej hočemo izvedeti kaj več o rimskih gostilnah s hitro hrano, o notranji opremi stanovanj ali o ureditvi prometa na živahnih mestnih ulicah, nam bodo Pompeji dali nenavadno zgovorne odgovore. Še bolj nenavadno pa je, da Pompeji niso zlata jama le za tiste zgodovinarje, ki si prizadevajo rekonstruirati kulturo vsakdanjega življenja v širšem sredozemskem bazenu v prvem stoletju našega štetja, temveč tudi za jezikoslovce oziroma filologe. Več tisoč tamkajšnjih grafitov, vpraskanih na fasade poslopij javnega in zasebnega značaja, nam pač omogoča stik s pogovorno latinščino navadnih ljudi, ki se je, kakor si lahko mislimo, precej razlikovala od umetelne govorice vrhunskih izobražencev, katerih dela so se nam sicer ohranila. In prav tem grafitom smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja dr. Gregorja Pobežina, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Naš gost je namreč z intrigantnim predavanjem o grafitih, ki jih najdemo v Pompejih, predvsem o tistih z erotično ali celo pornografsko vsebino, konec maja 2021 nastopil Grošljevem simpoziju, ki vse bolj postaja osrednje srečanje naših strokovnjakov za grško-rimsko antiko. Z dr. Pobežinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ostanki foruma v Pompejih, v ozadju Vezuv, obdan z oblaki (Goran Dekleva)Kaj nam erotični in celo pornografski napisi z zidov pompejskih ruševin povedo o pogovorni latinščini, kulturi vsakdanjega življenja in stopnji pismenosti v zgodnji cesarski dobi?Jeseni leta 79 po Kristusu je v južni Italiji, v zaledju Neapeljskega zaliva izbruhnil Vezuv in v dveh dneh pod 4 do 6 metrov debelo plastjo ognjeniškega pepela in kamenja pokopal številne rimske naselbine, med drugim Herculaneum, Oplontis in Stabiae pa tudi daleč največje in najbogatejše mesto na območju, Pompeje. In čeprav je vulkanski izbruh zelo natančno popisal eden najpomembnejših rimskih pisateljev zgodnje cesarske dobe, Plinij mlajši, ki je bil osebno priča katastrofi, je bila lokacija, kjer so stali Pompeji, v počasnem teku stoletij pozabljena, dokler ruševin tega rimskega mesta niso po naključju odkrili ob koncu 16. stoletja. Od takrat pa do danes so arheologi odkopali dobršen del Pompejev in pokazalo se je, da je Vezuv v pičlih 48 urah sicer res uničil mesto, a da ga je uničil bistveno manj temeljito, kakor se je v toku burne zgodovine zgodilo z večino drugih rimskih naselbin. Če namreč v arheoloških najdiščih od britanskega Yorka do sirske Palmire ali pa od maroškega Volubilisa do, zakaj pa ne, naše Emone najdemo predvsem ostanke monumentalnih kamnitih zgradb, je podoba, ki nam jo razkrivajo Pompeji, povsem drugačna. Vulkanski pepel je namreč mesto obdal kakor jantarna smola žuželko in tako proti vsem pričakovanjem ohranil razmeroma zlahka berljive sledove vsakdanjega življenja v urbanem okolju – in to v času, ko je bila rimska civilizacija najbrž na svojem vrhuncu. Če torej hočemo izvedeti kaj več o rimskih gostilnah s hitro hrano, o notranji opremi stanovanj ali o ureditvi prometa na živahnih mestnih ulicah, nam bodo Pompeji dali nenavadno zgovorne odgovore. Še bolj nenavadno pa je, da Pompeji niso zlata jama le za tiste zgodovinarje, ki si prizadevajo rekonstruirati kulturo vsakdanjega življenja v širšem sredozemskem bazenu v prvem stoletju našega štetja, temveč tudi za jezikoslovce oziroma filologe. Več tisoč tamkajšnjih grafitov, vpraskanih na fasade poslopij javnega in zasebnega značaja, nam pač omogoča stik s pogovorno latinščino navadnih ljudi, ki se je, kakor si lahko mislimo, precej razlikovala od umetelne govorice vrhunskih izobražencev, katerih dela so se nam sicer ohranila. In prav tem grafitom se posvečamo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo klasičnega filologa in zgodovinarja dr. Gregorja Pobežina, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Naš gost je namreč z intrigantnim predavanjem o grafitih, ki jih najdemo v Pompejih, predvsem o tistih z erotično ali celo pornografsko vsebino, konec maja 2021 nastopil Grošljevem simpoziju, ki vse bolj postaja osrednje srečanje naših strokovnjakov za grško-rimsko antiko.

Kopanje po preteklosti lahko razkrije številna presenečenja. Toda niso vse skrivnosti oddaljene preteklosti zakopane pod debelimi plastmi zemlje, nekatere so skrite v svetlobi zvezd. Dobesedno. Galaktična arheologija na podlagi analize svetlobe z oddaljenih zvezd sklepa, katere zvezde so nastale skupaj v isti zvezdni porodnišnici in na katere strani neba so se nato razpršile. Njihovo poreklo razkriva divje trke s starodavnimi galaksijami, ki so nato postale sestavni del Rimske ceste. »V vseh komponentah naše galaksije so stvari bolj živahne, kot smo mislili,« o najnovejših spoznanjih pravi astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. »V zadnjih dveh letih je postalo jasno, da je pred približno 10 milijardami let prišlo do zadnjega gigantskega trka druge galaksije v našo.« Antična galaksija, ki so jo poimenovali Gaia Enceladus, je prispevala za približno milijardo sončevih mas novih zvezd. To je polovica zvezd današnjega galaktičnega diska. To so ugotovili na podlagi analiz kemijske sestave zvezd, kakšne opravljajo v mednarodnem projektu GALAH, ki poteka na Anglo-avstralskem teleskopu v Novem južnem Walesu, pri katerem aktivno sodelujeta naša sogovornnika. Pokazalo pa se je tudi, da je določanje porekla našega sonca še vedno zahtevna uganka. »Naše sonce je del tankega diska in del mlajše populacije zvezd. Tukaj imamo en velik problem,« razlaga predavatelj na FMF doc. dr. Janez Kos, ki na projektu Galah vodi obdelavo podatkov. »Vse zvezde v tankem disku so si neizmerno podobne, na podoben način se gibljejo in podobno kemično sestavo imajo. Če smo lahko antične galaksije detektirali prek eksotične kemične sestave zvezd, tega za zvezde v tankem disku, torej za te, ki so se rodile v zadnjih 5 milijardah let, ne moremo narediti. Teh zvezd pa je res veliko.« Foto: Galaksija Rimska cesta, izsek Vir: ESA/Gaia/DPACSvetlobni spektri zvezd in njihovo gibanje razkrivajo burne dogodke iz oddaljene preteklosti naše galaksije.Kopanje po preteklosti lahko razkrije številna presenečenja. Toda niso vse skrivnosti oddaljene preteklosti zakopane pod debelimi plastmi zemlje, nekatere so skrite v svetlobi zvezd. Dobesedno. Galaktična arheologija na podlagi analize svetlobe z oddaljenih zvezd sklepa, katere zvezde so nastale skupaj v isti zvezdni porodnišnici in na katere strani neba so se nato razpršile. Njihovo poreklo razkriva divje trke s starodavnimi galaksijami, ki so nato postale sestavni del Rimske ceste. »V vseh komponentah naše galaksije so stvari bolj živahne, kot smo mislili,« o najnovejših spoznanjih pravi astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. »V zadnjih dveh letih je postalo jasno, da je pred približno 10 milijardami let prišlo do zadnjega gigantskega trka druge galaksije v našo.« Antična galaksija, ki so jo poimenovali Gaia Enceladus, je prispevala za približno milijardo sončevih mas novih zvezd. To je polovica zvezd današnjega galaktičnega diska. To so ugotovili na podlagi analiz kemijske sestave zvezd, kakšne opravljajo v mednarodnem projektu GALAH, ki poteka na Anglo-avstralskem teleskopu v Novem južnem Walesu, pri katerem aktivno sodelujeta naša sogovornnika. Pokazalo pa se je tudi, da je določanje porekla našega sonca še vedno zahtevna uganka. »Naše sonce je del tankega diska in del mlajše populacije zvezd. Tukaj imamo en velik problem,« razlaga predavatelj na FMF doc. dr. Janez Kos, ki na projektu Galah vodi obdelavo podatkov. »Vse zvezde v tankem disku so si neizmerno podobne, na podoben način se gibljejo in podobno kemično sestavo imajo. Če smo lahko antične galaksije detektirali prek eksotične kemične sestave zvezd, tega za zvezde v tankem disku, torej za te, ki so se rodile v zadnjih 5 milijardah let, ne moremo narediti. Teh zvezd pa je res veliko.«

Nekoč davno – recimo v času Džingiskana in mongolskih osvajanj v 13. stoletju – je še bilo mogoče zavzeti Afganistan, danes pa je to slej ko prej misija nemogoče. To so že ob koncu 19. stoletja izkusili Britanci, nato v 20. Sovjeti, no, v 21. stoletju pa še Američani, ki se, skladno pač z napovedmi predsednika Bidna, po dvajsetih letih okupacijske navzočnosti prav zdaj umikajo iz te večidel gorate in puščavske srednjeazijske države. Toda vse te presenetljive, kontraintuitivne zmage nad najmogočnejšimi imperiji Afganistanu niso prinesle ne miru ne blagostanja. V etnično pisani državi, ki je s 652 tisoč kvadratnimi kilometri površine malo večja od Francije, namreč že več kot 40 let brez prestanka divja vojna, z letnim bruto družbenim proizvodom, ki je leta 2018 znašal malo manj kot 500 dolarjev na prebivalca, pa 32 milijonov Afganistancev sodi med najbolj siromašne na svetu. Država za nameček velja tako za enega epicentrov mednarodnega islamističnega terorizma kakor za središče mednarodne trgovine z opijati. In četudi se Američani zdaj umikajo, ni verjeti, da bi se svetovne velesile, ki zadnje čase vse bolj zavzeto igrajo igro globalnega geostrateškega šaha, prenehale vpletati v Afganistan in za svoje cilje izkoriščati tamkajšnja medetnična rivalstva, predvsem tista med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani. Kaj vse to pomeni za Afganistan? Kakšna bi utegnila biti njegova srednjeročna prihodnost? In kakšna vloga bo tej srednjeazijski državi – pa naj bo še tako utrujena od neprekinjenega, večdesetletnega krvavega konflikta – pripadla v novi rundi prerivanja za moč in vpliv med Združenimi državami, Kitajsko, Rusijo, Indijo in še kom? – Odgovore smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Chickenonline (Pixabay) Afganistan je v zgodovini porazil že tri imperije, britanskega, sovjetskega in zdaj še ameriškega, toda vse te nepričakovane zmage nad najmočnejšimi državami sveta mu niso prinesle ne miru ne blagostanja Nekoč davno – recimo v času Džingiskana in mongolskih osvajanj v 13. stoletju – je še bilo mogoče zavzeti Afganistan, danes pa je to slej ko prej misija nemogoče. To so že ob koncu 19. stoletja izkusili Britanci, nato v 20. Sovjeti, no, v 21. stoletju pa še Američani, ki se, skladno pač z napovedmi predsednika Bidna, po dvajsetih letih okupacijske navzočnosti prav zdaj umikajo iz te večidel gorate in puščavske srednjeazijske države. Toda vse te presenetljive, kontraintuitivne zmage nad najmogočnejšimi imperiji Afganistanu niso prinesle ne miru ne blagostanja. V etnično pisani državi, ki je s 652 tisoč kvadratnimi kilometri površine malo večja od Francije, namreč že več kot 40 let brez prestanka divja vojna, z letnim bruto družbenim proizvodom, ki je leta 2018 znašal malo manj kot 500 dolarjev na prebivalca, pa 32 milijonov Afganistancev sodi med najbolj siromašne na svetu. Država za nameček velja tako za enega epicentrov mednarodnega islamističnega terorizma kakor za središče mednarodne trgovine z opijati. In četudi se Američani zdaj umikajo, ni verjeti, da bi se svetovne velesile, ki zadnje čase vse bolj zavzeto igrajo igro globalnega geostrateškega šaha, prenehale vpletati v Afganistan in za svoje cilje izkoriščati tamkajšnja medetnična rivalstva, predvsem tista med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani. Kaj vse to pomeni za Afganistan? Kakšna bi utegnila biti njegova srednjeročna prihodnost? In kakšna vloga bo tej srednjeazijski državi – pa naj bo še tako utrujena od neprekinjenega, večdesetletnega krvavega konflikta – pripadla v novi rundi prerivanja za moč in vpliv med Združenimi državami, Kitajsko, Rusijo, Indijo in še kom? – Odgovore iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca.

Carl Gustav Jung velja za enega najpomembnejših psihologov in filozofov 20. stoletja. Nekoč je dejal: Tvoje vizije bodo postale čiste, ko boš pogledal v srce. Kdor gleda zunaj, sanja; kdor gleda notri, se prebudi. Ob šestdeseti obletnici Jungove smrti – oče analitične psihologije je umrl 6. junija leta 1961 – se v oddaji Glasovi svetov spominjamo njegovega izjemnega dela in življenja. V psihologijo je uvedel pomembne koncepte, kot sta na primer kolektivno nezavedno in arhetip (anima, animus). Sogovornika: jungovski psihoanalitik doc. dr. Matjaž Regovec (Institut IPAL) in sociolog kulture prof. dr. Igor Škamperle (Filozofska fakulteta). Pripravil: Iztok Konc. Foto: ETH-Bibliothek/ Wikimedia/ PublicDomain1875–1961Carl Gustav Jung velja za enega najpomembnejših psihologov in filozofov 20. stoletja. Nekoč je dejal: Tvoje vizije bodo postale čiste, ko boš pogledal v srce. Kdor gleda zunaj, sanja; kdor gleda notri, se prebudi. Ob šestdeseti obletnici Jungove smrti – oče analitične psihologije je umrl 6. junija leta 1961 – se v oddaji Glasovi svetov spominjamo njegovega izjemnega dela in življenja. V psihologijo je uvedel pomembne koncepte, kot sta kolektivno nezavedno in arhetip (anima, animus). Sogovornika sta jungovski psihoanalitik doc. dr. Matjaž Regovec (Institut IPAL) in sociolog kulture prof. dr. Igor Škamperle (Filozofska fakulteta).

Z dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem o tem, kako so se od padca Berlinskega zidu spreminjali odnosi med Vzhodno in Zahodno Evropo Z dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem o tem, kako so se od padca Berlinskega zidu spreminjali odnosi med Vzhodno in Zahodno Evropo Padec Berlinskega zidu leta 1989 je tako na zahodni kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese vzbudil upanje, da bo delitev sicer od nekdaj zelo raznolike Evrope po pol stoletja končno postala del zgodovine. Nekdanje članice komunističnega bloka: predvsem Poljska, Češkoslovaška in Madžarska, pa Romunija in Bolgarija ter ob kasnejšem razpadu Sovjetske zveze tudi Baltske države, naj bi se po daljšem zgodovinskem ovinku, ki so ga večinoma želele čim prej pozabiti, obrnile k tistemu modelu države, ki se je zdel ob koncu hladne vojne skoraj kot zgodovinska nujnost. Prevzele naj bi torej kapitalizem in demokratične institucije Zahoda ter se sčasoma pridružile NATU in Evropski uniji – in prav to se je v naslednjih dveh desetletjih, bolj ali manj uspešno, tudi zgodilo. Toda začetnemu navdušenju nad združitvijo celine in čim bolj zvestim posnemanjem zahodnih držav je marsikje na Vzhodu razmeroma kmalu sledilo razočaranje nad novo družbeno realnostjo, ki je sicer res prinesla bolj demokratične institucije, svobodo govora in tuje investicije, po drugi strani pa je poglobila ekonomsko neenakost, povzročila velik odtok izobražene sile na Zahod in v vzhodnih državah ustvarila občutek, da so kot evropska periferija v veliki meri podrejene svojim zahodnim sosedam. Odnosi med Vzhodom in Zahodom celine so s tem seveda postali veliko bolj zapleteni, celotni zgodbi pa gotovo ni bilo v pomoč niti dejstvo, da se od finančno-gospodarske krize po letu 2008 ni zamajal samo mit o združeni Evropi, ki bo delovala po zahodnem modelu, ampak je veliko manj prepričljiv in veliko manj samoumeven postal tudi zahodni model sam. Danes se tako Višegrajske države, predvsem Poljska in Madžarska, odkrito upirajo nekaterim aspektom zahodne liberalne ureditve, madžarski premier Viktor Orban svojo politiko celo eksplicitno imenuje »neliberalna demokracija«, obe državi pa imata zaradi nespoštovanja neodvisnosti sodstva in medijev ter nasprotovanja migrantskim politikam velike težave v odnosih z jedrnimi državami Zahodne Evrope, ki se po drugi strani s podobnimi konservativnimi populističnimi gibanji spopadajo tudi same. Vprašamo se torej lahko, kako je spričo vseh teh dogodkov danes videti upanje, ki ga je zbujalo leto 1989, ter kaj je tisto, kar je v teh tridesetih letih tako spremenilo način, kako oba dela celine gledata drug na drugega. O vsem tem bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z zgodovinarjem in urednikom revije Razpotja dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki je skupaj z madžarskim kolegom dr. Ferencem Laczom nekaj pogledov na ta vprašanja zbral v zbornik z naslovom Dediščina razdeljenosti: Vzhod in Zahod po 1989, ki je v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške in revijo Razpotja nedavno izšel pri založbi ZRC Sazu. foto: MabelAmber (Pixabay)

28. maja 1871 so čete francoske vojske, zveste vladi tretje republike, dokončno zatrle pariško komuno, vstajo socialistično razpoloženega delavstva v francoski prestolnici, ki jo je izzval predhodni poraz Napoleona III. in njegovega drugega cesarstva v francosko-pruski vojni. Na prvi pogled bi seveda lahko rekli, da je bilanca komune precej klavrna: trajala je približno dva meseca, iskre upora ni uspela zanesti med delavce v Marseillu, Lyonu in drugih industrijskih središčih tedanje Francije, končala pa se je v krvi – po ocenah sodobnih zgodovinarjev naj bi bilo ubitih od 7 do 20 tisoč ljudi, med katerimi je bila ogromna večina seveda komunardov. In vendar je bil Karl Marx, ki je takrat z vso zavzetostjo in pozornostjo spremljal dogajanje v Parizu, mnenja, da je komuna – kolikor je tu šlo za najbrž sploh prvi ekspliciten poizkus vzpostavitve oblasti pod nadzorom proletariata – vendarle dogodek svetovno-zgodovinskega pomena. Marxove poglede na tedanje dogajanje lahko v prevodu Ceneta Vipotnika zdaj prebiramo v razpravi Državljanska vojna v Franciji, ki so jo pred nedavnim ponatisnili pri založbi Studia humanitatis. No, mi, ki na te dogodke gledamo z razmeroma trezne oddaljenosti poldrugega stoletja, pa smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kolikšen pomen, kolikšno zgodovinsko težo pravzaprav pripisati pariški komuni? Kaj nam, drugače rečeno, dogajanje v Parizu leta 1871 pove v letu 2021? – Odgovor smo iskali v pogovoru z dvema marskističnima filozofoma, dr. Božidarjem Debenjakom in dr. Leo Kuhar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: barikada, ki so jo komunardi v Parizu postavili na prvi dan vstaje, 18. 3. 1871 (Wikipedia, javna last) Zakaj si upor pariškega socialističnega delavstva leta 1871, ki je trajal vsega dva meseca, vendarle zasluži, da ga označimo za dogodek svetovno-zgodovinskega pomena?28. maja 1871 so čete francoske vojske, zveste vladi tretje republike, dokončno zatrle pariško komuno, vstajo socialistično razpoloženega delavstva v francoski prestolnici, ki jo je izzval predhodni poraz Napoleona III. in njegovega drugega cesarstva v francosko-pruski vojni. Na prvi pogled bi seveda lahko rekli, da je bilanca komune precej klavrna: trajala je približno dva meseca, iskre upora ni uspela zanesti med delavce v Marseillu, Lyonu in drugih industrijskih središčih tedanje Francije, končala pa se je v krvi – po ocenah sodobnih zgodovinarjev naj bi bilo ubitih od 7 do 20 tisoč ljudi, med katerimi je bila ogromna večina seveda komunardov. In vendar je bil Karl Marx, ki je takrat z vso zavzetostjo in pozornostjo spremljal dogajanje v Parizu, mnenja, da je komuna – kolikor je tu šlo za najbrž sploh prvi eksplicitni poizkus vzpostavitve oblasti pod nadzorom proletariata – vendarle dogodek svetovno-zgodovinskega pomena. Marxove poglede na tedanje dogajanje lahko v prevodu Ceneta Vipotnika zdaj prebiramo v razpravi Državljanska vojna v Franciji, ki so jo pred nedavnim ponatisnili pri založbi Studia humanitatis. No, mi, ki na te dogodke gledamo z razmeroma trezne oddaljenosti poldrugega stoletja, pa se v tokratnih Glasovih svetov sprašujemo, kolikšen pomen, kolikšno zgodovinsko težo pravzaprav pripisati pariški komuni? Kaj nam, drugače rečeno, dogajanje v Parizu leta 1871 pove v letu 2021? – Odgovor iščemo v pogovoru z dvema marskističnima filozofoma, dr. Božidarjem Debenjakom in dr. Leo Kuhar.

Ljudje smo seveda že od nekdaj organizirali svoje delo: ne le veličastne stare civilizacije, celo manjše skupine, ki se preživljajo z lovom in nabiralništvom, si je težko predstavljati brez neke vrste organizacije dejavnosti, ki so nujne za preživetje. Organizacijo so vedno zahtevale tudi državna administracija, trgovanje in vojskovanje, z razmahom industrijske proizvodnje v 19. stoletju ter množično gradnjo mest in infrastrukture pa je potreba po organiziranem delu na vsakodnevni ravni dobila še povsem nove razsežnosti. In vendar smo šele pred dobrim stoletjem, ko se je kapitalizem že dodobra razširil, začeli zares intenzivno in znanstveno preučevati, kako organizirati človeško delo, da bi to postalo čim bolj učinkovito: da bi torej v čim krajšem času prineslo čim boljši rezultat in s tem seveda višji zaslužek. O menedžmentu, vedi, ki je sprožila velikanske spremembe v načinu organizacije našega dela in močno zaznamovala preteklo stoletje naše zgodovine, pa danes, kljub temu da je vseprisoten v naših življenjih – in to, kot bomo videli, ne le v delovnih organizacijah – le redko zares razmišljamo in ga v resnici zelo slabo razumemo. V tokratnih Glasovih svetov bomo tako ob knjižici Johna Hendryja z naslovom Menedžment: zelo kratek uvod, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Krtina, osvetlili nastanek te vede, sledili njenemu spreminjanju skozi zgodovino, raziskali nekaj njenih temeljnih predpostavk in se vprašali, kaj je menedžerski način razmišljanja in upravljanja – ki je gotovo sprožil pravo revolucijo v učinkovitosti delovnih procesov – našim družbam prinesel na neki širši, ne le ekonomski ravni. O vsem tem bomo govorili s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay) O vedi, ki je po eni strani omogočila enormno rast produktivnosti, po drugi pa postala navdih za dva največja distopična romana 20. stoletja Ljudje smo seveda že od nekdaj organizirali svoje delo: ne le veličastne stare civilizacije, celo manjše skupine, ki se preživljajo z lovom in nabiralništvom, si je težko predstavljati brez neke vrste organizacije dejavnosti, ki so nujne za preživetje. Organizacijo so vedno zahtevale tudi državna administracija, trgovanje in vojskovanje, z razmahom industrijske proizvodnje v 19. stoletju ter množično gradnjo mest in infrastrukture pa je potreba po organiziranem delu na vsakodnevni ravni dobila še povsem nove razsežnosti. In vendar smo šele pred dobrim stoletjem, ko se je kapitalizem že dodobra razširil, začeli zares intenzivno in znanstveno preučevati, kako organizirati človeško delo, da bi to postalo čim bolj učinkovito: da bi torej v čim krajšem času prineslo čim boljši rezultat in s tem seveda višji zaslužek. O menedžmentu, vedi, ki je sprožila velikanske spremembe v načinu organizacije našega dela in močno zaznamovala preteklo stoletje naše zgodovine, pa danes, kljub temu da je vseprisoten v naših življenjih – in to, kot bomo videli, ne le v delovnih organizacijah – le redko zares razmišljamo in ga v resnici zelo slabo razumemo. V tokratnih Glasovih svetov bomo tako ob knjižici Johna Hendryja z naslovom Menedžment: zelo kratek uvod, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Krtina, osvetlili nastanek te vede, sledili njenemu spreminjanju skozi zgodovino, raziskali nekaj njenih temeljnih predpostavk in se vprašali, kaj je menedžerski način razmišljanja in upravljanja – ki je gotovo sprožil pravo revolucijo v učinkovitosti delovnih procesov – našim družbam prinesel na neki širši, ne le ekonomski ravni. O vsem tem bomo govorili s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na primorskem, dr. Primožem Turkom.

Ko je afroameriška pesnica Amanda Gorman s svojim nastopom na inavguraciji ameriškega predsednika Joeja Bidna pritegnila mednarodno pozornost in so nemudoma sledile ponudbe za prevode v tuje jezike, se je zapletlo pri izboru prevajalke, ki naj bi v nizozemščino prevedla njeno poezijo. Prvotni izbor Bookerjeve nagrajenke Marieke Lucas Rijneveld je naletel na ostre kritike, da ta kot belopolta, binarna oseba nima osebne izkušnje, kakšno je življenje Afroameričanke v Združenih državah in je zato manj ustrezna prevajalka kot kakšna temnopolta nizozemska pesnica, obenem pa se s takšnim izborom slednjim znova zapira vrata in omejuje možnosti. Poudarek, da je osebna izkušnja ključna za pravo razumevanje, je argument, ki ga slišimo vse pogosteje, v različnih kontekstih. V literaturi se denimo nazorno kaže v močnem porastu osebnoizpovednih tematik. Poseganje onkraj tistega, kar nam naj bi kulturno ali identitetno pripadalo, postaja vse bolj problematično tudi na drugih področjih, izraža se denimo v vse intenzivnejših očitkih o kulturni apropriaciji, ko si nekdo denimo nadene oblačilo ali si omisli pričesko, ki je značilna za neko skupnost, ki ji sam ne pripada. Na nasprotnem polu ideološkega spektra lahko spremljamo, nikakor ne prvič v zgodovini, intenzivnejše reinterpretacije nacionalnih kultur kot nekakšnih čistih kulturnih entitet, ki morajo braniti svojo samobitnost pred kvarnimi tujimi vzori. Pri tem pa si, da lažje podčrtajo svojo imaginarno dolgo zgodovino, pomagajo tudi z izmišljenimi simboli, kot je denimo pri nas aktualni primer črnega panterja. Iz različnih vzgibov in ideoloških izhodišč lahko danes skratka spremljamo različne oblike zapiranja, ki verjetno kar nekaj svoje aktualne moči dolgujejo zelo sodobnemu pojavu, t. i. mehurčkom enako mislečih oziroma sobam odmevov, ki v veliki meri določajo današnje načine digitalnega komuniciranja. Toda: kulturna zgodovina vztrajno dokazuje, da različne kulture niso nikoli bile samozadostne, brez stikov in medsebojnih vplivov, da so se vedno – kot skuša s številnimi primeri nakazati tudi angleški zgodovinar Peter Burke v svojem eseju Kulturna hibridnost, ki je nedavno v slovenskem prevodu izšel pri Studia Humanitatis –, zavestno ali nezavedno, z navdušenjem ali na silo dopolnjevale in preoblikovale z novimi in predelanimi elementi. In da se to kroženje medkulturnih izmenjav nikoli ne zaključi. Kaj nam torej danes lahko pove koncept kulturne hibridnosti, ko je t. i. duh časa v pomembni meri drugačen, kot je bil v prvem desetletju tega stoletja, ko je pričujoči esej nastajal, ugotavljamo v tokratnih Glasovih svetov v pogovoru s socialnim antropologom prof. dr. Bojanom Baskarjem, ki je Burkovemu delu pripisal spremno besedo. Foto: Vincent Van Gogh, Cvetovi mandljevca (detajl), 1890, primer prepletanja vplivov evropske in japonske slikarske tradicije, Wikipedia, javna lastKaj nam koncept kulturne hibridnosti lahko pove danes, ko so v vzponu različne oblike zapiranja družb v kakor da sklenjene identitetne, nacionalne, religijske ali druge svetove?Ko je afroameriška pesnica Amanda Gorman s svojim nastopom na inavguraciji ameriškega predsednika Joeja Bidna pritegnila mednarodno pozornost in so nemudoma sledile ponudbe za prevode v tuje jezike, se je zapletlo pri izboru prevajalke, ki naj bi v nizozemščino prevedla njeno poezijo. Prvotni izbor Bookerjeve nagrajenke Marieke Lucas Rijneveld je naletel na ostre kritike, da ta kot belopolta, binarna oseba nima osebne izkušnje, kakšno je življenje Afroameričanke v Združenih državah in je zato manj ustrezna prevajalka kot kakšna temnopolta nizozemska pesnica, obenem pa se s takšnim izborom slednjim znova zapira vrata in omejuje možnosti. Poudarek, da je osebna izkušnja ključna za pravo razumevanje, je argument, ki ga slišimo vse pogosteje, v različnih kontekstih. V literaturi se denimo nazorno kaže v močnem porastu osebnoizpovednih tematik. Poseganje onkraj tistega, kar nam naj bi kulturno ali identitetno pripadalo, postaja vse bolj problematično tudi na drugih področjih, izraža se denimo v vse intenzivnejših očitkih o kulturni apropriaciji, ko si nekdo denimo nadene oblačilo ali si omisli pričesko, ki je značilna za neko skupnost, ki ji sam ne pripada. Na nasprotnem polu ideološkega spektra lahko spremljamo, nikakor ne prvič v zgodovini, intenzivnejše reinterpretacije nacionalnih kultur kot nekakšnih čistih kulturnih entitet, ki morajo braniti svojo samobitnost pred kvarnimi tujimi vzori. Pri tem pa si, da lažje podčrtajo svojo imaginarno dolgo zgodovino, pomagajo tudi z izmišljenimi simboli, kot je denimo pri nas aktualni primer črnega panterja. Iz različnih vzgibov in ideoloških izhodišč lahko danes skratka spremljamo različne oblike zapiranja, ki verjetno kar nekaj svoje aktualne moči dolgujejo zelo sodobnemu pojavu, t. i. mehurčkom enako mislečih oziroma sobam odmevov, ki v veliki meri določajo današnje načine digitalnega komuniciranja. Toda: kulturna zgodovina vztrajno dokazuje, da različne kulture niso nikoli bile samozadostne, brez stikov in medsebojnih vplivov, da so se vedno – kot skuša s številnimi primeri nakazati tudi angleški zgodovinar Peter Burke v svojem eseju Kulturna hibridnost, ki je nedavno v slovenskem prevodu izšel pri Studia Humanitatis –, zavestno ali nezavedno, z navdušenjem ali na silo dopolnjevale in preoblikovale z novimi in predelanimi elementi. In da se to kroženje medkulturnih izmenjav nikoli ne zaključi. Kaj nam torej danes lahko pove koncept kulturne hibridnosti, ko je t. i. duh časa v pomembni meri drugačen, kot je bil v prvem desetletju tega stoletja, ko je pričujoči esej nastajal, ugotavljamo v tokratnih Glasovih svetov v pogovoru s socialnim antropologom prof. dr. Bojanom Baskarjem, ki je Burkovemu delu pripisal spremno besedo.

V približno štiristoletnem procesu, nekako med letoma 1500 in 1900, si je peščica evropskih držav podvrgla svet. Evropski raziskovalci, trgovci, plantažniki, industrialci, vojaki in, kajpada, kolonisti so si zlagoma podredili obe Ameriki ter Avstralijo in tam izvedli genocid strašljivih razsežnosti nad staroselskim prebivalstvom. Razkosali so si Afriko in v odvisen ali polodvisen položaj spravili starodavna azijska cesarstva od otomanskega na zahodu do kitajskega na vzhodu. Ta proces se je v naš kolektivni zgodovinski spomin vpisal z dvema besedama: kolonializem in imperializem. Toda v tem zmagoslavju Britanije, Španije, Francije, Portugalske, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Belgije in Italije je bilo vsebovano tudi že seme poraza – tekmovanje med evropskimi velesilami za nadzor nad svetom, nad ozemlji, surovinami, trgovskimi potmi in tržišči ter ljudmi je namreč sprožilo najprej prvo, nato pa še drugo svetovno vojno, ki sta staro celino izčrpali do te mere, da Evropa starih kolonialnih imperijev preprosto ni več mogla zadržati. In tako sta kolonializem in imperializem enkrat za vselej odromala na smetišče zgodovine, kajne. No, kolonializem v pretežni meri morda res, glede imperializma pa stvari niso tako preproste. Samir Amin, sloviti francosko-egiptovski marksistični ekonomist in politolog ter pionir teorije svetovnih sistemov, je bil, na primer, prepričan, da je imperializem tudi danes še prav lepo pri močeh, da pravzaprav predstavlja temeljni ekonomsko-politični okvir, znotraj katerega se odvija življenje na našem planetu. Svojo interpretacijo oziroma analizo imperializma je Amin potrpežljivo razvijal skozi vrsto let, nekaj njegovih tozadevnih razprav pa je pri Založbi /*cf. pred nedavnim izšlo tudi v slovenskem prevodu pod naslovom Sodobni imperializem : spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji. Kako je torej Amin mislil imperializem, da ga ni v uporabo prepustil le tistim zgodovinarjem, ki se ubadajo z 18. ali 19. stoletjem, ampak ga je s pridom apliciral na analizo sodobnega, globaliziranega sveta? In v kakšni podobi se mu je ta svet skozi prizmo koncepta imperializma navsezadnje razkril? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa dr. Marka Kržana, ki je Aminov Sodobni imperializem prevedel in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: finančno središče na Manhattnu v New Yorku (Wikipedia, King of Hearts, CC BY-SA 4.0)Zakaj ni med procesom dekolonizacije po drugi svetovni vojni na smetišče zgodovine skupaj s kolonializmom odromal tudi imperializem? In kako mu kaže v 21. stoletju?V približno štiristoletnem procesu, nekako med letoma 1500 in 1900, si je peščica evropskih držav podvrgla svet. Evropski raziskovalci, trgovci, plantažniki, industrialci, vojaki in, kajpada, kolonisti so si zlagoma podredili obe Ameriki ter Avstralijo in tam izvedli genocid strašljivih razsežnosti nad staroselskim prebivalstvom. Razkosali so si Afriko in v odvisen ali polodvisen položaj spravili starodavna azijska cesarstva od otomanskega na zahodu do kitajskega na vzhodu. Ta proces se je v naš kolektivni zgodovinski spomin vpisal z dvema besedama: kolonializem in imperializem. Toda v tem zmagoslavju Britanije, Španije, Francije, Portugalske, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Belgije in Italije je bilo vsebovano tudi že seme poraza – tekmovanje med evropskimi velesilami za nadzor nad svetom, nad ozemlji, surovinami, trgovskimi potmi in tržišči ter ljudmi je namreč sprožilo najprej prvo, nato pa še drugo svetovno vojno, ki sta staro celino izčrpali do te mere, da Evropa starih kolonialnih imperijev preprosto ni več mogla zadržati. In tako sta kolonializem in imperializem enkrat za vselej odromala na smetišče zgodovine, kajne. No, kolonializem v pretežni meri morda res, glede imperializma pa stvari niso tako preproste. Samir Amin, sloviti francosko-egiptovski marksistični ekonomist in politolog ter pionir teorije svetovnih sistemov, je bil, na primer, prepričan, da je imperializem tudi danes še prav lepo pri močeh, da pravzaprav predstavlja temeljni ekonomsko-politični okvir, znotraj katerega se odvija življenje na našem planetu. Svojo interpretacijo oziroma analizo imperializma je Amin potrpežljivo razvijal skozi vrsto let, nekaj njegovih tozadevnih razprav pa je pri Založbi /*cf. pred nedavnim izšlo tudi v slovenskem prevodu pod naslovom Sodobni imperializem : spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji. Kako je torej Amin mislil imperializem, da ga ni v uporabo prepustil le tistim zgodovinarjem, ki se ubadajo z 18. ali 19. stoletjem, ampak ga je s pridom apliciral na analizo sodobnega, globaliziranega sveta? In v kakšni podobi se mu je ta svet skozi prizmo koncepta imperializma navsezadnje razkril? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujeta v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo sociologa dr. Marka Kržana, ki je Aminov Sodobni imperializem prevedel in mu pripisal spremno besedo.

Ljudje se na zaostrene razmere v obdobju epidemije koronavirusne bolezni odzivamo na različne načine. Od zanikanja do humorja. "Védenje o obrambno-varovalnih mehanizmih nam pomaga, da bolje razumemo, kje smo v svojem trenutnem življenju. Lažje si pomagamo, če opazimo, da na spektru vedenja drsimo vse bolj v nezrelo smer," pravi psihiater in psihoterapevt Miran Možina. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo vzeli pod drobnogled človekove obrambne mehanizme. Humor, zanikanje, potlačevanje, intelektualizacija, projekcija, sublimacija, zlitje. Kateri odziv na stresne položaje, na neprijetne dogodke, misli in čustva je zrel in kateri je nezrel? Sogovornika v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc, sta mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani) in psihologinja ter psihoterapevtka Katja Z. Istenič (Hočem več). Foto: dimitrisvetsikas1969/ pixabayObrambni mehanizmi nas varujejo pred situacijami, ki bi nas lahko ranileLjudje se na zaostrene razmere v obdobju epidemije koronavirusne bolezni odzivamo na različne načine. Od zanikanja do humorja. "Védenje o obrambno-varovalnih mehanizmih nam pomaga, da bolje razumemo, kje smo v svojem trenutnem življenju. Lažje si pomagamo, če opazimo, da na spektru vedênja drsimo vse bolj v nezrelo smer," pravi psihiater in psihoterapevt Miran Možina. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo vzeli pod drobnogled človekove obrambne mehanizme. Humor, zanikanje, potlačevanje, intelektualizacija, projekcija, sublimacija, zlitje. Kateri odziv na stresne položaje, na neprijetne dogodke, misli in čustva je zrel in kateri je nezrel? Sogovornika v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc, sta mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani) in psihologinja ter psihoterapevtka Katja Z. Istenič (Hočem več).

"Na drugi strani" izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev, in ne zgolj iz predstavitve rezultatov njihovega dela, interpretiranih skozi akademske ali muzealske oči. Fotoreporterji so, tako po lastnih pričevanjih kot po ugotovitvah iz literature, s svojim delom bolj ali manj vedno "na drugi strani". Dober fotoreporter je tisti, ki je na drugi strani objektiva v primerjavi s svojim subjektom; je tisti, ki poskuša z lastnim videnjem situacije predstaviti drugo, vizualno plat zgodbe, saj ne želi biti zgolj ilustrator novinarskega besedila. V družbenem smislu predstavlja s svojimi fotografijami drugo, morda dotlej nevideno ali neznano plat določenega dogajanja. Pri svojem vsakdanjem delu se znotraj uredniške politike pogosto počuti postavljenega na drugo stran, na nasprotni breg interesov, ki to politiko usmerjajo. V slovenskem jeziku imamo pri naslovu projekta srečo tudi s tem, da lahko razmišljamo, kolikokrat je močna fotografija izrinjena s prve strani časopisa, potisnjena na drugo stran, z vidika pomembnosti v drugi plan so zapisali avtorji razstave Na drugi strani, ki jih bomo gostili v tokratnih Glasovih svetov: Marija Skočir, višja kustosinja, vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica, dr. Ilija Tomanić Trivundža, izredni profesor na Katedri za medijske in komunikacijske študije (FDV), član Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja (FDV), dr. Jan Babnik, kritik, kurator, urednik revij Membrana in Fotografija, direktor zavoda Membrana. Razstava v Galeriji Jakopič tako predstavlja fotoreportažo kot vizualno pripoved, odvisno od vrste dejavnikov, ki vplivajo na vidnost fotoreporterjevega dela: uredniških odločitev, ekonomskih dejavnikov, medijske krajine, tehničnih zmožnosti reprodukcije in tudi recepcije bralstva, ki fotoreportažo sprejema in njene podobe zapisuje v družbeni vizualni spomin. V oddaji, z debato v živo, pa tudi o moči oziroma nemoči ter objektvnosti in avtentičnosti reportažne fotografije. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič O zgodovini in sedanjosti slovenske reportažne fotografije"Na drugi strani" izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev, in ne zgolj iz predstavitve rezultatov njihovega dela, interpretiranih skozi akademske ali muzealske oči. Fotoreporterji so, tako po lastnih pričevanjih kot po ugotovitvah iz literature, s svojim delom bolj ali manj vedno "na drugi strani". Dober fotoreporter je tisti, ki je na drugi strani objektiva v primerjavi s svojim subjektom; je tisti, ki poskuša z lastnim videnjem situacije predstaviti drugo, vizualno plat zgodbe, saj ne želi biti zgolj ilustrator novinarskega besedila. V družbenem smislu predstavlja s svojimi fotografijami drugo, morda dotlej nevideno ali neznano plat določenega dogajanja. Pri svojem vsakdanjem delu se znotraj uredniške politike pogosto počuti postavljenega na drugo stran, na nasprotni breg interesov, ki to politiko usmerjajo. V slovenskem jeziku imamo pri naslovu projekta srečo tudi s tem, da lahko razmišljamo, kolikokrat je močna fotografija izrinjena s prve strani časopisa, potisnjena na drugo stran, z vidika pomembnosti v drugi plan so zapisali avtorji razstave Na drugi strani, ki jih bomo gostili v tokratnih Glasovih svetov:        - Marija Skočir, višja kustosinja, vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica        - dr. Ilija Tomanić Trivundža, izredni profesor na Katedri za medijske in komunikacijske študije (FDV), član Centra za raziskovanje                                                                                        družbenega komuniciranja (FDV) - dr. Jan Babnik, kritik, kurator, urednik revij Membrana in Fotografija, direktor zavoda Membrana   Razstava v Galeriji Jakopič tako predstavlja fotoreportažo kot vizualno pripoved, odvisno od vrste dejavnikov, ki vplivajo na vidnost fotoreporterjevega dela: uredniških odločitev, ekonomskih dejavnikov, medijske krajine, tehničnih zmožnosti reprodukcije in tudi recepcije bralstva, ki fotoreportažo sprejema in njene podobe zapisuje v družbeni vizualni spomin. V oddaji, z debato v živo, pa tudi o moči oziroma nemoči ter objektvnosti in avtentičnosti reportažne fotografije.