»Slovenci, raziskujte svojo deželo, ker je čudovita.« Tako pove tokratni sogovornik v oddaji Drugi pogled, ki jo je pripravila Nataša Rašl. Pogovarjala se je s Tunizijcem, ki se je v Slovenijo za stalno preselil pred 15-imi leti. Ime mu je Amine Jemai in peče pice v eni izmed novomeških picerij. Katere sestavine in modrosti iz Tunizije in Slovenije je združil na svoji življenjski poti?

Kitajka Xiaoling Xia v Sloveniji živi že petindvajset let. Pri trinajstih letih je z družino s Kitajske pripotovala v Slovenijo, kjer se je zanjo veliko spremenilo. Vztrajno se je učila slovenščine in se prilagajala. V Kranjski Gori je pognala nove korenine in se navadila na prave zime, tudi na mraz. "Moramo se prilagajati, sprejemati navade, zdaj živimo v Sloveniji", je vodilo, ki ga prenaša tudi na družino. Trije otroci Yian, Anna in Anyue Qiu, ki  obiskujejo osnovno šolo in vrtec, mamino slovenščino včasih tudi popravijo, skupaj bogatijo besedni zaklad. Xiaoling Xia je nadvse ponosna na osebni dosežek, saj se je letos opogumila in prvič stopila na smuči. Njen poslovni svet  je delo v kitajski restavraciji, kjer se najbolj razveseli  stalnih, tudi tujih gostov.

Dunajčanka Martina Wanis je leta 2008 prvič obiskala Slovenijo, a takrat ni vedela, da bo nekoč živela v Mariboru. 39-letna magistrica nevrobiologije ima zdaj skupaj s partnerjem Slovencem, podjetje v Zrkovcih – med drugim se ukvarjata s pridelavo in predelavo sladkega krompirja. Če spremljate televizijsko oddajo, ki na eni od slovenskih komercialnih televizij, spodbuja mlade podjetnike, da razvijejo svoj produkt in ga postavijo na trgovske police, ste morda že slišali zanjo. V Drugem pogledu razkrije tudi, katero slovensko jed bi lahko jedla vsak teden in kje tiči vzrok, da se Slovenci tako radi primerjamo z Avstrijci in Nemci.

“V Vipavski dolini sem našel vse, kar sem iskal,” pravi Poljak Damian Buraczewski, ki je v Slovenijo prišel leta 2011. Njegova prva daljša postojanka je bilo Zasavje, potem je nekaj časa živel na Štajerskem, dokler se ni končno ustalil v Vipavski dolini. Tam je namreč našel sonce, harmonijo in dobro slovensko vino, ki ga je tako navdušilo, da o njem že trinajst let piše na svojem vinarskem blogu.

V Slovenijo je prišel pred osmimi leti. V oddaji Drugi pogled tokrat predstavljamo mladega Simona Trussevicha, po rodu Rusa iz Kazahstana. Njegova letnica rojstva: 2004. Njegov življenjepis pa – zelo izčrpen. Je nekdanji predsednik Dijaške organizacije Slovenije, zdaj je predsednik Medgeneracijske koalicije Slovenije. Kako je bilo, ko se je v šestem razredu preselil na drugo celino, ko tukaj ni poznal nikogar razen svojih staršev? Kako pomembno vlogo je takrat imela učiteljica slovenščine in zakaj pravi, da je v slovenskih šolah premalo discipline?

Lano Milovanović je v Koper pred dobrima dvema letoma pripeljal študij. Oktobra leta 2021 se je iz Beograda preselila k nam. Sem ni prišla na izmenjavo, ampak študira redno. Po diplomi si želi ostati in v Ljubljani nadaljevati podpiplomski študij. Zakaj je za študij izbrala prav Koper in kateri so njeni najljubški kotički v Sloveniji, je med drugim zaupala Darji Pograjc.

Danes se odpravljamo na potovanje čez Atlanski ocean, vse do Karibskega otočja, oziroma bolj natančno do Kube. Yassera Maresmo je pred 18-imi leti v Slovenijo pripeljala ljubezen. Sprva je živel v prestolnici, dobro leto nazaj pa sta se s punco preselilo v Pliskovico, majhno vas na Krasu. V Pliskovici je Yassera obiskala Lana Furlan in ga povprašala o kubanski hrani, običajih in mrzlem vremenu, več pa v današnjem Drugem pogledu.

Šestinštiridesetletna Veronika Berčeniova Debevec prihaja izpod Visokih Tater na Slovaškem, iz mesta Poprad. V Sloveniji je že 18 let, živi v Pivki. Tri leta je poročena in ima dveletno hčerko Kiaro. To je na začetku pogovora v svojem maternem jeziku zaupala tudi naši sodelavki Sabrini Mulec.

Luko Radičevića je v Slovenijo pripeljala želja po študiju v tujini, zato se je po srednji šoli poslovil od domačega Niša in pozdravil svoj novi dom v Ljubljani. Sprva se je domov vračal skoraj vsak mesec, danes pa redkeje. 25-letni magistrski študent obramboslovja in varnostnih ved večino časa posveča študiju, učenju slovenščine, svojemu zagonskemu podjetju ter prijateljem. Ker je bil s študijem v Sloveniji zelo zadovoljen, je nad njim navdušil tudi svojo sestro in partnerko. Kako so njegovo odločitev, da odide v Slovenijo, sprejeli starši in kaj najbolj pogreša, pa nam je zaupal v tokratnem Drugem pogledu.

Ksenia Juvan, Rusinja iz mesta Togliati, je zelo mlada odšla od doma. Najprej v Nemčijo, potem na Nizozemsko, živela je tudi na Kitajskem, povsod se je izobraževala. V Slovenijo je pred osmimi leti prišla na dopust, v Portorožu je spoznala sedanjega moža in ostala. Študirala je turizem, danes se ukvarja z digitalnim marketingom. Na svojem blogu Ksenia in Slovenia je promotorka Slovenije, njenih naravnih lepot, odkriva manj znane kotičke, srečuje ljudi, povezane s turizmom, spoznava gastronomijo, vina, predvsem jo zanimajo zgodbe. Središče Ljubljane, kjer živi z družino, jo navdihuje. Obožuje tudi Gorenjsko, od koder je doma njen mož, in Obalo. Zanjo je največjega pomena znanje tujih jezikov, ki ga prenaša tudi na hčerki, stari 3 in 6 let. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Aljana Jocif.   

Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled Luz Medrano prihaja iz Mehike. Prej je živela v okolici Ciudada de Mehika, v mestu Puebla, ki ima okrog dva milijona prebivalcev. Zdaj živi v Loškem potoku, ki šteje približno 2000 prebivalcev. Navajena je bila na hiter način življenja, veliko število ljudi, avtomobilov, veliko vsakodnevnega hrupa ... Selitev v manjši podeželski kraj je bila zanjo res velika sprememba in obenem tudi izziv. Kako se je privadila na to, kaj najbolj pogreša, kaj jo je najbolj presenetilo tukaj in zakaj je hvaležna, da živi v tako lepi državi, kot je Slovenija, je povedala Tadeji Bizilj.

Rikardo Smith je 45-letni Britanec, ki se je pred tremi leti - v času covida in tik po brexitu - preselil v Slovenijo. Najprej je živel v Baški grapi, zdaj v hiši na Kovačevem rovtu nad Idrijo. Pri idrijski rudarski godbi na pihala igra trobento, saj je po izobrazbi glasbenik, čeprav je v Združenem kraljestvu nazadnje delal na področju socialne pomoči ranljivim skupinam, kot so begunci, brezdomci in brezposelni. Podobno službo išče tudi v Sloveniji, čeprav se zaveda, da jo bo težko našel, kljub 25-letnim izkušnjam z delom na tem področju. Kot je povedal Nini Brus, sta ga v Slovenijo privabila narava in mirno okolje, saj se je v Birminghamu, v bližini katerega je živel prej, kriminal preveč razrastel.

Nova epizoda Drugega pogleda se morda bere kot kakšna filmska ljubezenska zgodba: Slovenec in Kitajka se srečata na izmenjavi, ugotovita, da drug brez drugega ne moreta, ona se preseli k njemu, sledijo poroka in rojstvo otroka, vmes pa še nova služba zanjo v mednarodnem podjetju. Kot boste slišali v nadaljevanju, zapustiti domovino vendar ni tako lahko in samoumevno, vsaka stvar pa zahteva svoj čas in nekaj potrpežljivosti, morda tudi popolno menjavo poklica. Spoznajmo zgodbo Kitajke Sha Xu, z njo se je pogovarjala Ana Skrt.

Če vas je pot v zadnjih mesecih zanesla na Tržnico Koseze v Ljubljani, ste verjetno opazili tovornjak, predelan v kuhinjo na štirih kolesih, kjer lahko poskusite različne afriške jedi. V njem kuha Nigerijec Mike Dayo, ki je v Slovenijo prišel leta 2006. Živi sicer v Piranu, a se vsak dan pripelje na delo v Ljubljano. Njegovo rojstno mesto Lagos leži na obali Gvinejskega zaliva na jugozahodnem delu Nigerije in je za Kairom drugo največje mesto v Afriki. Število prebivalstva metropolitanskega območja Lagosa v zadnjih desetletjih eksplozivno narašča in je že višje od tistega v Kairu. O tamkajšnjih številkah in življenju v Sloveniji pa sogovornik Andreje Čokl.

Benin leži na zahodu Afrike, obkrožajo ga na severu Niger in Burkina Faso, na vzhodu Nigerija, na zahodu Togo, na jugu pa ima vrata v Atlantski ocean. Tokratni sogovornik Amédée Kazotti prihaja iz mesta Cotonou, za katerega pravi, da je za turiste po navadi najbolj privlačno, saj ima čudovite plaže, kar 20 hektarov veliko tržnico, na katero prihajajo kupovat in prodajat tudi iz drugih afriških držav, pa tudi številne spomenike, veliko zgodovine, predvsem pa te tam »zapeljejo vonji in barve ter nočno življenje«, opiše sogovornik. Prejšnji teden sem se odpeljala v Leskovec pri Krškem, kjer Amédée Kazotti zdaj živi leto in štiri mesece.

V Drugem pogledu danes spoznamo nekoga, ki se je iz Bangladeša v Slovenijo preselil pred skoraj dvanajstimi leti. Nasmejan deloholik, ki utrujenosti ne pozna. Tako bi ga lahko opisali na kratko. Kako pa ga opisujejo komentatorji na spletu: »Odličen kuhar. Ko ga opazuješ med pripravo jedi, vidiš da to, kar dela, dela s srcem in je z glavo pri stvari. Skozi majhno okence ti v nekaj minutah polepša dan.« Tokratnega sogovornika smo ujeli v njegovem delovnem okolju: v majhnem kiosku z azijskimi uličnimi jedmi v središču Ljubljane. To je – na kratko – Babu.

Sarah Fairchild se je pred štirimi leti iz Amerike preselila v Slovenijo in se takoj zaljubila v tukajšnjo naravo in prijaznost ljudi. Kot atletinja in podjetnica je sicer prepotovala že dobršnji del sveta, a se nikjer drugje ni počutila tako varno, kot se v Sloveniji. V Drugem pogledu je z nami podelila svoje najljubše kotičke Slovenije in razlike med slovenskim in ameriškim šolskim sistemom.

Mehyar Badii je otroštvo preživljal na severu Irana pod 5 tisoč metrov visoko goro Damavand. Pozneje se je s starši in z dvema bratoma preselil v Združeno kraljestvo, kjer je doštudiral računalništvo in matematiko. Njegova vera je baha'i. Z ustanavljanjem novih bahajskih skupnosti je bila pred dobrimi tremi desetletji povezana tudi njegova pot iz Združenega kraljestva na Balkan. Življenje v Bašlju, kjer je z družino srečen, in pogled na Storžič ga vsak dan spominja na njegovo goro Damavand. »Ljudem moramo pomagati«, pravi Mehyar Badii, »in prav zato s svojim delom in spoznanji širim dobro«, je povedal naši lokalni dopisnici Aljani Jocif.

V Severni Makedoniji je Marko Durdubakov dokončal študij glasbe in v Slovenijo prišel, ker se je želel tu vpisati na podiplomski študij. Ker mu to ni uspelo, se je odločil, da bo njegova druga diploma s področja filozofije in sociologije ter se vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto. Gost tokratnega Drugega pogleda je torej dipl. flavtist, prodekan študent, ljubitelj počasnega pitja kave in neljubitelj ričeta.

Riitta Fagerholm Mosić prihaja iz Vante, mesta v bližini Helsinkov. Finko je v Slovenijo pred 16 leti pripeljal poletni oddih, med katerim je mimogrede obnovila slovensko poznanstvo še iz časa študija v Gradcu. Kdo bi si mislil, da bo preprosto vabilo na kavo tisti trenutek, ki bo njeno življenjsko pot obrnil v povsem novo smer. Tu je našla zaposlitev - je koordinatorica projektov v podjetju, ki se ukvarja z zbiranjem in analitiko podatkov - si ustvarila družino in zdaj živi v Ljubljani, kjer se je srečala z Andrejo Gradišar. Med drugim ji je razkrila, zakaj poletij v nasprotju z večino Slovencev ne preživlja na Hrvaškem, pa tudi kaj finskega pogreša in v čem smo si Finci in Slovenci podobni.

Ali ste vedeli, da v Sloveniji živi nosilka olimpijske medalje iz Kanade? Gre za smučarsko skakalko iz Calgaryja Abigail Strate, ki je skupaj z mešano reprezentanco na zadnjih zimskih olimpijskih igrah v Pekingu osvojila bron. Že več kot dve leti namreč kanadske skakalke večino leta preživijo v naši državi, saj imajo tu bazo. Dve leti so živele skupaj, pri družini enega od trenerjev, letošnje poletje pa je bilo pravo za »osamosvojitev,« pravi Abigail Strate, ki jo je pred mikrofon povabila Andreja Gradišar. V nadaljevanju tako o razlikah v življenju v Kanadi ter Sloveniji, seveda se bomo dotaknili tudi športa.

Pot Drugega pogleda se namreč danes začenja v jugovzhodni Aziji, v eni najbolj naseljenih držav na svetu – Indoneziji. Od tam prihaja Diah Fauziah, ki trenutno živi v Šentjurju. Novinarka je domovino zapustila v marcu, k nam jo je pripeljala ljubezen. Trenutno se ukvarja predvsem z urejanjem vse dokumentacije, ki je potrebna za bivanje v tuji državi. V načrtu ima udeležbo na tečaju slovenščine, potem pa bo čas tudi za iskanje poslovnih priložnosti.

Danes začenjamo 9. sezono oddaje Drugi pogled. In prva v sezoni je država Gvineja. Obmorska država v severozahodni Afriki je znana tudi z imenom Francoska Gvineja. To je domovina Oumarja Barryja, ki od marca 2015 živi v Ljubljani. Iz domovine so ga pregnale težave z vladajočo politiko. V Sloveniji je lepo, pravi, a vseeno pogreša dom. O prednostih in slabostih življenja pri nas pa v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.

Ahmed Hammad je model in igralec ter računovodja, ki je pred osmimi leti domačo Aleksandrijo zamenjal za dom v Ljubljani. Družina in podjetje, ki ga je pri nas odprl njegov oče, sta bila vzrok za selitev. Se je pa Ahmed leta pozneje, ko se je družina vrnila domov, odločil, da ostane v Ljubljani. Čeprav pogreša egipčansko hrano in prijetno sredozemsko klimo, življenje v Sloveniji prinaša kup drugih prednosti. Tudi o tem v prihodnjih minutah. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.

Z Drugim pogledom se tokrat selimo na skrajni jug afriške celine. Država, ki leži tam, je v slovenščini pogosto napačno poimenovana Južnoafriška republika, saj je slednje pravzaprav ime burske države iz druge polovice 19. stoletja, sodobna država pa je le Južna Afrika ali uradno Republika Južna Afrika. Iz Južne Afrike se je v Slovenijo pred letom in pol preselila Adel Kostanjevec, ko je po tridesetih letih končno spet našla svojo najstniško simpatijo. Zdaj živi na podeželju v okolici Ljubljane, kjer jo je obiskala Andreja Čokl, in ne more prehvaliti raznolikosti in varnosti nove domovine.

Dobro uro in pol oz. približno 140 km cest ločuje mesto, od koder prihaja, in mesto, kjer zdaj živi, Marija Marčan. Zagrebčanko je pred leti v Slovenijo za en semester pripeljal študijski program Erazmus. Pozneje se je vrnila in pri nas končala doktorat. Preden se je dokončno preselila v Ljubljano je s partnerjem nekaj časa živela v Veliki Britaniji. Danes je doktorica elektrotehnike zaposlena na področju vodenja projektov (pri katerih razvijajo programsko opremo za nove inovativne načine zdravljenja raka) pri prodjetju Cosylab. Z njo se je pogovarjala Darja Pograjc.

Anesta Nuwanrekha Barnett se je v domači Šrilanki ukvarjala z manekenstvom in igralstvom, bila je tudi učiteljica japonščine. Zato je nekaj let tudi živela na Japonskem, zdaj pa že približno 14 let v Sloveniji. Njen dom je v Mariboru, v katerem se ukvarja z ročnimi obrtmi, je torej rokodelka, občasno pa tudi poučuje japonščino. Kot pravi, mi Slovenci njeno domovino pogosto pohvalimo in jo začudeno vprašamo, zakaj neki je prišla v Slovenijo. Odgovarja, da je tudi Slovenija lepa. Kaj je tu lepega in ali jo kdaj tudi kaj zmoti, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.

Dežela dolgega belega oblaka je domovina našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled. Tak je namreč prevod maorskega poimenovanja za Novo Zelandijo, ki se glasi Aotearoa. Največje mesto države je Auckland in od tam prihaja Demetrius King, zdaj že več kot 15 let prebivalec Maribora. Tja so ga pripeljali baletni čevlji, nekaj let je bil namreč član baletnega ansambla SNG Maribor. Danes je aktiven v računalniških vodah, prosti čas najraje preživlja z družino. Pred mikrofon Drugega pogleda ga je povabila Andreja Gradišar.

Jurybe Balsa Garantini prihaja s Filipinov, a že dobrih deset let so njen dom Trbovlje. V domovini je najprej delala v restavraciji, nato v finančnem sektorju, potem se je začela ukvarjati z masažo, kar nadaljuje tudi v Sloveniji. Z južnega dela Filipinov pa jo je zvabil Slovenec. K nam je prišla v snežnem metežu s 4-mesečnim sinom, kar ni bila najbolj prijetna izkušnja. Danes ji sneg pomeni čisto nekaj drugega. Kako ga dojema in kako vidi življenje v Sloveniji, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.

Spoznala sem ju v prostorih kulturno-izobraževalnega društva PiNA v Kopru. Ala Tomilova in Vitalij Tomilov sta iz Harkova zaradi vojne odšla marca lani. Po letu dni življenja v Sloveniji še nista povsem prepričana o svoji slovenščini, a sta se za nas in vas potrudila ter poskusila. Kjer je volja, je pač tudi pot. Z njima se je pogovarjala Darja Pograjc.

Natalia Baymacheva je v Sloveniji že skoraj leto dni. Prišla je iz Rusije, pri nas pa študira kemijsko informatiko. Rodila se je v mestu Iževsk, ko je dopolnila 14 let, pa se je preselila v Moskvo. Kakšno je študentsko življenje, opravljanje vozniškega izpita v Sloveniji in katera je po njenem najbolj nenavadna slovenska beseda, vse to boste slišali v Drugem pogledu.

Nico Huurman je po poklicu inženir, ukvarja se s svetovanjem na področju železniške signalizacije. Njegova domovina je Nizozemska, dom pa že malce več kot 5 let Ljubljana. Razlog: žena je Slovenka. Najprej sta skupaj dobri dve leti živela na Nizozemskem, v Utrechtu, a zaradi družine, na katero je žena močno navezana, sta se leta 2018 odločila za selitev v Slovenijo. Sta pa s seboj pripeljala svoji nizozemski kolesi. Nico Huurman je gost oddaje Drugi pogled.

V Drugem pogledu gostimo enega od priseljenskih »staroselcev«. Slaba tri desetletja je Slovenija namreč že dom Turka Erola Bakirkayje. V Slovenijo je na povabilo strica, ki mu je tudi dal prvo zaposlitev – v gradbeništvu – prišel pri le 19. letih. Od takrat je počel marsikaj, trenutno pa vodi tri trgovine – s turško hrano, mesnico in z opremo za dom v Ljubljani, kjer tudi živi. Pravi, da je v tem času že posvojil veliko slovenskih navad in je zato njegov obisk Turčije ter pogled na mentaliteto rojakov precej drugačen. Erol Bakirkaya je sogovornik Andreje Gradišar.

Svoje življenje je posvetila karieri, zato je pred osmimi leti tudi prišla k nam in se preselila slabih 9000 kilometrov stran od doma. Kljub službi in izobraževanjem, ki ji vzamejo velik del časa, pa – kot že »prava Slovenka« – najde dovolj časa za svoj majhen zelenjavni vrt. Kaj takšnega, pravi, v Hongkongu, kjer je živela prej, ne bi bilo mogoče.

Domagoj Juraga se je z Reke v Koper preselil v prvi polovici lanskega leta. Ko je izvedel, da je tu izobraževalni sistem bolj prilagodljiv kot na Hrvaškem in bo tu enostavneje spremenil smer študija, se je odločil za podiplomski študij. Je pa Darji Pograjc povedal, da to ni bil edini razlog za njegov prihod v Slovenijo. Naše obalno mesto mu je že priraslo k srcu, zdi se mu "kot pomanjšana Reka, a vseeno podobno multikulturna".

Brazilija je šifra današnjega Drugega pogleda. Pérola Regina Ribeiro je klovnesa, ki že dobro desetletje živi v Sloveniji. Je programska vodja društva Rdeči noski. Milijonsko mesto Campinas v bližini Sao Paola je zamenjala sprva za Maribor. Pri nas ji veliko pomeni občutek varnosti, nogomet je zanjo umetnost, ajda in bučno olje pa dragoceni odkritji slovenske kulinarične zakladnice. Med sambo in slovensko narodno zabavno zanjo ni pretirane razlike, in odkar imajo družinskega psa sta tudi slovenska zima in sneg »kar v redu«.

Ukrajinka Iryna Hambroš v Sloveniji živi že štirinajst let. Profesorica ukrajinščine, ki je v Ukrajini poučevala učence od petega do devetega razreda na 11-letki, se je slovenščine naučila sama. »Za učenje tujega jezika je najpomembnejši besedni zaklad,« pravi Iryna Hambroš, ki ji je pot do Slovenije utrla ljubezen. Danes dela kot prodajalka v starem Kranju, ki ga rada odkriva. Osrečuje jo tudi pletenje z zahtevnimi vzorci, o njej pravi avtorica oddaje Drugi pogled, ki sledi, Aljana Jocif.

Alyson Hill ima 25 let in je doma iz Vancouvra – ameriškega, ne kanadskega – v ameriški zvezni državi Washington. V Slovenijo se je priselila in poročila leta 2020. Razlog za to, da živi v Zagorju ob Savi, je torej ljubezen. Moža je spoznala med študijem krajinske arhitekture v ZDA. Najprej sta načrtovala, da se bo on priselil v ZDA, a se je vse skupaj zaradi epidemije koronavirusa zasukalo precej drugače. Prisluhnimo Alyson Hill v oddaji Drugi pogled.

Gostja tokratne oddaje Drugi pogled je Anastasia Banovec, doktorica znanosti in glasbena pedagoginja, ki se je iz Moskve v Slovenijo zaradi ljubezni preselila pred šestimi leti. Z možem in otrokoma živijo v Ljubljani, a večkrat na teden potuje v Novo mesto, kjer vodi moški oktet Krka, in v Semič, kjer ima zasebno glasbeno šolo in kjer živijo moževi starši. V oddaji bomo spoznali njen pogled na življenje v Sloveniji, ki ji je prirasla k srcu.

Tokrat bomo sogovornico oddaje Drugi pogled poiskali v bližini Celja. Gurujoth Kaur, krajše Jo, se je rodila v Veliki Britaniji in pred prihodom v Slovenijo živela v Birminghamu. Slovenija je sploh prva tuja država, ki jo je obiskala, nato pa se je vanjo tudi preselila. Razlog je tipičen – ljubezen. Z Britanko z indijskimi koreninami bomo govorili o tem, kako je, ko udari priseljenska realnost, o spoznavanju vrtičkarstva, razočaranju ob obisku slovenskega kina, slovenski neposrednosti.

Štiridesetletni Davor Knežiček je bil rojen v Tuzli, tretjem največjem mestu Bosne in Hercegovine. Seže pa njegova vez s Slovenijo (kot boste slišali v oddaji) vsaj tri generacije v preteklost. Sogovornik v Ljubljani zdaj živi že 22 let, sem ga je pripeljala želja po študiju angleškega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti. O slovenski arhitekturi, bosanski kavi, besedi "vesolje" in še marsičem v današnjem Drugem pogledu!

Italijan Mauro Raunich bo novi sogovornik v oddaji Drugi pogled. Kot že samo ime pove, je povezan s slovenskim svetom. Rojen je v Milanu, a njegovi predniki izvirajo iz Istre. Zaradi pogostih menjav oblasti na prehodu v 20. stoletje ne ve, ali so iz hrvaškega ali iz slovenskega dela. V svojem življenju se je veliko selil – živel na Cipru, v Združenih državah, na Novi Zelandiji, Hrvaškem. Slovenija je njegov dom že poldrugo desetletje in pravi, da bo to tudi ostala. »Govorim kot otrok,« reče, ko ga poprosimo, da bi se pogovarjali v slovenščini, v kateri boste slišali večino oddaje. Kdaj pa kdaj je kakšno besedo za lažje izražanje poiskal tudi v angleščini in tam si bomo pomagali s prevodom, ki ga je prebral Igor Velše. To je Drugi pogled Maura Raunicha.

Milena Povše je bila gostja rubrike Drugi pogled. Argentinska Slovenka se je pred 20 leti zaradi študija preselila iz San Luisa. A takrat še ni vedela, da bo ostala. Ukvarja se s sodnim tolmačenjem in podjetništvom – na Trubarjevi ulici ima majhno trgovinico z argentinskimi izdelki. Darja Pograjc je pogovor s sogovornico posnela konec prejšnjega tedna, tik po tem, ko se je ta vrnila z oddiha v Maroku.

Anna Vrhnjak je odraščala v Ukrajini, v mestu Belaja Cerkov približno 80 km od Kijeva. Njeno rojstno mesto je skoraj tako veliko kot Ljubljana, a v Ukrajini velja za manjše mesto. Ima namreč 'le' dobrih 200 tisoč prebivalcev, Kijev pa jih ima okoli 3 milijone, no, vsaj imel jih je. Natanko čez mesec dni, 24. februarja, bo minilo eno leto od začetka vojne v Ukrajini, ki je povzročila, da se je število prebivalcev v tej državi drastično zmanjšalo. Ampak Anna, ki se pri nas raje predstavi kot Anja, je svojo domovino zapustila že veliko prej. Slovenijo je hitro sprejela za svojo novo domovino, zdaj pa se celo preživlja s pripravo tradicionalnih slovenskih štrukljev.

V naslednjih minutah boste spoznali Venezuelko Danielo del Pilar Hočevar Aguilera. V Novem mestu, kjer živi od leta 2019 naprej, se je z njo pogovarjala Nataša Rašl. In izvedela, zakaj tisti »Hočevar« v njenem priimku ter kaj imamo Slovenci v krvi v primerjavi z Venezuelci, pri katerih je temperamentnost na prvem mestu.

32-letna Ayla Heier prihaja z Nizozemske. Izvorno sicer iz Utrehta, je pa zadnjih 10 let pred selitvijo v Slovenijo živela v Amsterdamu. Njeno delo vključuje ukvarjanje s telesom, dihanjem, meditacijo. Je tudi maserka in vodi delavnice. »Baza v Sloveniji z rednimi obiski Nizozemske,« tako pa je odgovorila, ko jo je Darja Pograjc vprašala, kakšno bi bilo po njenem idealno življenje. Začelo se namreč še zdaleč ni tako zelo idilično. Prisluhnite torkovi rubriki Drugi pogled!

Joseph Rakotorahalahy prihaja iz Madagaskarja in je upokojenec. V Slovenijo je prišel po naključju pred več kot štirimi desetletji, ko se je odločil za študij arhitekture v takratni Jugoslaviji. Po študiju se je nameraval vrniti v domovino, a se je obrnilo drugače, saj se je zaljubil. Poklicni arhitekt se je ukvarjal s številnimi stvarmi. Bil je scenograf, občasni igralec, še vedno sklada in ustvarja glasbo. Ukvarja se tudi s pripovedovanjem zgodb, nedavno je v okviru družinskega društva Drevo sozvočja izdal slikanico z naslovom Ibotity, ki temelji na malgaški pripovedki. Še vedno je torej povezan z domovino, tja se tudi občasno vrača in se ukvarja z dobrodelnostjo. Za našo oddajo je pripovedoval o prihodu v Ljubljano v sedemdesetih letih ter svoji povezanosti z glasbo. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Indonezija se ponaša z izjemnim rastlinskim in živalskim svetom; je dom več kot 100 ogroženih živalskih vrst, le tam še v divjini živijo orangutani in tudi komodoški varan – največji kuščar na svetu. Prestolnica države Jakarta, pa je popolno nasprotje. Pozidana, polna nakupovalnih središč. Kar 130 jih je v mestu, eno večjih ima kar 9 nadstropij. Jakarta se sicer ponaša tudi z neslavnim nazivom mesta z najslabšim prometom na svetu. In tudi o tem spregovori sogovornica v oddaji, njeno ime je Annisa Queentarina. Pa jo spoznajmo!

Štiridesetletni Jose Miguel Estigarribia Villasanti se je v Slovenijo preselil pred 12 leti. Pred tem je živel na Hrvaškem, tako da zdaj v Evropi prebiva že 20 let. Kaj ga je z južnoameriške celine pripeljalo k nam? V prvi vrsti: študij. Izobrazba mu je od nekdaj pomenila veliko; že od majhnega je sanjal o študiju v Evropi. Sem pa so ga vlekle tudi njegove hrvaške korenine. Kako se je zavrtelo življenje, da je prišel v Slovenijo, kjer si je ustvaril družino in ostal, je razkril Darji Pograjc.

Novi Drugi pogled je pred nami in tudi nova država. V Beninu se je rodil Cocou Marius Mensah, ki ima v akademskem svetu pred svojim imenom tudi naziv docent doktor. Dela na mariborski pravni fakulteti, kjer je bil njegov prvi projekt po zaposlitvi vino. Kako in kaj, bo najbolje razložil kar sam v nadaljevanju. V oddaji pa nam podrobneje predstavi tudi svojo domovino, ki je mimogrede tudi domovina vuduja. Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.

Letos Brazilija praznuje 200 let neodvisnosti. Država, ki je dobila ime po bražiljki, krajevnem listnatem drevesu, ki daje les za rdeče barvilo, je po površini 5. največja država na svetu in obsega približno polovico Južne Amerike. In iz tako velike države je v majhno Slovenijo prišla Fabiana Carvalho, ki zadnji dve leti živi v okolici Ljubljane. Vsak od Brazilcev, ki živijo v Sloveniji, ima svojo zgodbo, pravi, Fabiana pa je svojo zaupala Andreji Čokl.

Sapana Gandharb se je leta 2000 preselila iz Nepala v Slovenijo. Iz države, ki nima stika z morjem, je prišla k nam na Primorsko. »Tu se drugače diha,« mi je povedala, ko sva se srečali v Portorožu in je nastala današnja oddaja. O težkih začetkih v tuji državi, o Bledu, ki jo spominja na domovino, o spremembah zaradi globalizacije, ki jih doživlja nepalska družba, in še o marsičem boste slišali v naslednjih 10 minutah. Avtorica Drugega pogleda: Darja Pograjc.

Monishankar Singha, za prijatelje Šila, je bil na Šrilanki 13 let budistični menih, ob tem je vzporedno študiral budistično in zahodno psihologijo. Pravi, da je ob prihodu v Slovenijo ob pogledu na dokaj prazne ljubljanske ulice doživel kulturni šok, kar pa ni čudno, saj prihaja iz Bangladeša, ki ima kar 165 milijonov prebivalcev. Preden mu je uspelo nostrificirati magisterij iz psihologije, je delal kot pomivalec posode in kuhar, zdaj pa uživa v poklicu psihologa. Letos se je povzpel na vrh Triglava, obožuje slovenske pečenke in višnjev zavitek, blizu mu je dvojina v slovenskem jeziku in že dve leti je urbani čebelar. Njegov »drugi pogled« na Slovenijo odstira Bojan Leskovec.

Tokrat bomo spoznali Kitajko Su Ping. V Sloveniji živi že dobrih 13 let, ukvarja se z ličenjem, masažo obraza in nego kože. Prihaja iz obalnega dela Kitajske, blizu meje z Vietnamom, kjer je vse leto prijetno toplo, pove sama. Raje kot razlike poudari skupne lastnosti Kitajcev in Slovencev. Ena od teh je, da smo zelo prijazni do tujcev, pravi. Še več pa pove v prihodnjih minutah v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.

Tokratnega sogovornika smo poiskali v bližini vasi Gabrovka v občini Litija. Gre za Egipčana Ahmeda Ashourja, ki je v Slovenijo prišel pred približno osmimi leti. Razlog tipičen – ljubezen. Ta pa je kriva tudi za to, da se že nekaj časa spoznava z delom kmeta. O tem, kako težek je bil ta preskok, zanimivih slovenskih navadah ter načrtih za prihodnost med drugim spregovori v naslednjih minutah.

18-letna gimnazijka Taehee Kang se je s starši v Slovenijo, ko je imela komaj 9 let. Kako se spominja selitve? Zakaj ji ideja na selitev v tujo državo kot osnovnošolki sploh ni bila stresna? Pa tudi o tem, da jo vsi sprašujemo ali posluša k-pop (korejski pop) in gleda k-drame (korejske drame), se je konec prejšnjega tedna pogovarjala z Darjo Pograjc in nastal je današnji Drugi pogled.

Danes pa v Drugem pogledu posebne vrste premiera – pred radijskim mikrofonom bomo gostili klovna. Klovn Clamyo se je poimenoval Camilo Acosta Mendoza, ki se je rodil v Kolumbiji. Po izobrazbi je strojni inženir, a življenje ga je odpeljala v popolnoma drugo smer. Pred sedmimi leti tudi v Slovenijo, kamor se je dokončno preselil pet let nazaj. V nadaljevanju spregovorimo tudi o tem, kako je postal klovn, zakaj ceni življenje v Sloveniji in zakaj je ena njegovih najljubših slovenskih besednih zvez »gremo počasi«.

Jugoslavija je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vzpostavila številne izmenjave s članicami gibanja neuvrščenih. Od tam so v Slovenijo prišli umetniki, strokovnjaki in seveda študenti. Med njimi je bil tudi Robert Yebuah iz Gane. Z njim se je o otroštvu, študiju in življenjski filozofiji pogovarjala Nataša Rašl.

Američanka z novozelandskimi koreninami, ki se ukvarja s polinezijskimi plesi. To je Piper Williams. Utah je njena domača zvezna država. Iz kraja sredi puščave jo je v zeleno Slovenijo pripeljala misijonarska pot. Prišla je lani decembra, najprej v Celje, nato v Ljubljano, ostala bo do prihodnjega maja. Kako se ima v Sloveniji v tem času, pa v naslednjih minutah. Čas je za Drugi pogled.

Tokrat smo pred mikrofon povabili Irmgard Anderl Krajter, ki je po rodu Avstrijka. Anderl je njen dekliški priimek, priimek Krajter pa je prevzela po poroki s Slovencem. V Ljubljani živi že približno polovico življenja in prav toliko časa je tudi poklicna solooboistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.

30-letni Senadin Pajalić se je iz majhne vasi v Bosni in Hercegovini v Ljubljano preselil, ko je imel samo19 let. Pri nas se je vpisal na fakulteto in tu tudi ostal. Če ste domači na Tiktoku ga morda celo poznate - je namreč eden tistih, ki imajo v Sloveniji na tej platformi največje število sledilcev. Darja Pograjc se je pogovarjala z njim.

Mesto Benin v več kot 200-milijonski Nigeriji je kraj, od koder prihaja sogovornica tokratnega Drugega pogleda. Lohi Omo-Ezomo je njeno ime. Je diplomirana mikrobiologinja. Ker jo je pot pozneje zanesla v upravljanje s človeškimi viri in korporativno komuniciranje, pa se je odločila za študij MBA – pri nas v Sloveniji, na Bledu, če smo popolnoma točni. Po študiju je tehtala med odhodom domov, saj jo je tam čakala prejšnja služba, ter tem, ali bi ostala v Sloveniji. Kaj je pretehtalo, ljubiteljska jazz pevka pove v nadaljevanju. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Prvi septembrski torek je na koledarju in na sporedu prvi Drugi pogled v novi, že 8. sezoni te oddaje. Spodobi se torej, da dodamo na seznam držav, iz katerih smo že gostili sogovornike, novo državo. Belorusija bo to. Je rojstna država Elene Aneiro, ki pa se je v Slovenijo priselila iz Združenih držav Amerike. Domovino je namreč zapustila že pred nekaj desetletji, vmes daljši čas bivala tudi v Rusiji, nato pa torej dom imela na drugi strani Atlantika. Belorusinja s hčerko živi v bližini Kamnika in tam jo je obiskala Andreja Gradišar.

V Zasavju, blizu Izlak, smo poiskali zadnjega sogovornika aktualne sezone Drugega pogleda. To je Nemec Heiko Werner, ki je v naše kraje z družino prišel zaradi nove službe. Za prijatelje, ki jih je spoznal širom po svetu – živel je namreč v več državah –, je neke vrste zasavski ambasador, saj jih v svojem domu pogosti, nastani pa še pelje naokoli. Nas bo v naslednjih minutah popeljal tudi pet let nazaj, ko je prišel v Slovenijo.

Naša današnja gostja Drugega pogleda je iz Slovaške in ni bila namenjena v Slovenijo, ko se je odločila za študij v tujini, pač pa se je pozneje znašla tu zaradi Slovenca, ki je prav tako iskal znanje po svetu. Slovenija ji je bila všeč tudi brez njega in odločno si je utirala pot k samostojnemu življenju v deželi, katere jezika niti še ni dobro poznala, njegova podobnost s slovaščino pa ji je prinesla le težave in včasih povzročila tudi salve smeha prijateljev in znancev. Cirila Štuber jo je srečala na plesu za starše osnovnošolcev, ples pa je vsekakor družabna dejavnost, ki jo je zadnji dve leti najbolj pogrešala.

36-letna Kolumbijka Liadys Mora Lagares v Ljubljani živi že 4 leta. Preden se je odločila, da bo pri nas opravljala doktorski študij, je živela v Rimu. Zdaj torej govori špansko, angleško, italijansko, malo pa tudi že slovensko. Pri učenju našega jezika ji pomaga branje knjig v slovenščini. Da je tako dobila boljši občutek za jezik, pravi. Več pa ve Darja Pograjc, avtorica današnjega Drugega pogleda.

Naša tokratna sogovornica za oddajo Drugi pogled prihaja iz dežele vzhajajočega sonca. Japonka Taeko Onishi že več kot 15 let živi v Sloveniji, našega jezika se je naučila iz knjig, saj zaradi družine in službe ni imela časa hoditi na jezikovni tečaj. Govori tudi druge tuje jezike – angleško, saj je v otroštvu živela v ZDA, in francosko – študirala je francoščino. A v Sloveniji ne poučuje niti ne prevaja, temveč je kuharska mojstrica v eni izmed ljubljanskih japonskih restavracij. V Slovenijo jo je pripeljal internetni oglas za službo, ko pa je z nekdanjim možem in otrokom prišla na obisk, jo je Slovenija prepričala zaradi občutka varnosti, čistoče in prelepe narave. Z nami je govorila o razlikah in podobnostih med Japonci in Slovenci, o odnosu Japoncev do starejših, kulinariki, čaju in položaju žensk.Japonka, ki v Sloveniji živi več kot 15 let, pravi, da je suši le ena od japonskih jedi Naša tokratna sogovornica za oddajo Drugi pogled prihaja iz dežele vzhajajočega sonca. Japonka Taeko Onishi že več kot 15 let živi v Sloveniji, našega jezika se je naučila iz knjig, saj zaradi družine in službe ni imela časa hoditi na jezikovni tečaj. Govori tudi druge tuje jezike – angleško, saj je v otroštvu živela v ZDA, študirala pa je francoščino. A v Sloveniji ne poučuje ali prevaja, temveč je kuharska mojstrica v eni izmed ljubljanskih japonskih restavracij. V Slovenijo jo je pripeljal internetni oglas za službo, ko pa je z bivšim možem in otrokom prišla na obisk, jo je Slovenija prepričala zaradi občutka varnosti, čistoče in prelepe narave. Z nami je govorila o razlikah in podobnostih med Japonci in Slovenci, o odnosu Japoncev do starejših, kulinariki, čaju in položaju žensk.  

31-letna Anne-Claire Pommier je živ dokaz, da stereotipi o Francozih ne držijo – raje kot vino ima pivo in bolje kot v veliki francoski metropoli se počuti v majhni, simpatični Ljubljani. Poleg tega pripravi tudi odlično prekmursko gibanico! Z Bretanko, ki se je v Slovenijo preselila pred osmimi leti, se je pogovarjala Darja Pograjc.

Manolis Perakis se je iz majhne vasi na Kreti najprej preselil v Patras, nato v Atene, pred 20 leti pa sta se ž ženo Slovensko odločila za selitev v Ljubljano. Za Drugi pogled smo z njim govorili o tem, kakšna je bila njegova izkušnja Slovenije, kako močno se je Grčija spremenila po finančno-gospodarski krizi pred dobrimi desetimi leti in zakaj je danes, ko imamo na voljo vse novodobne tehnologije, veliko lažje vzdrževati stik z oddaljenimi kraji in ljudmi.Manolis Perakis prihaja iz majhne vasi na Kreti, po študiju je našel delo v Atenah, od tam pa se je pred 20 leti preselil v SlovenijoManolis Perakis se je iz majhne vasi na Kreti najprej preselil v Patras, nato v Atene, pred 20 leti pa sta se ž ženo Slovensko odločila za selitev v Ljubljano. Za Drugi pogled smo z njim govorili o tem, kakšna je bila njegova izkušnja Slovenije, kako močno se je Grčija spremenila po finančno-gospodarski krizi pred dobrimi desetimi leti in zakaj je danes, ko imamo na voljo vse novodobne tehnologije, veliko lažje vzdrževati stik z oddaljenimi kraji in ljudmi.

Dave Ryan v Sloveniji živi že skoraj 15 let. Prihaja z južno-zahodne Irske, iz kraja ob obali, ki se imenuje Kerry. 12 let je živel v Dublinu, zdaj pa ga najdete v Slovenski Bistrici, kjer si je z družino ustvaril dom. Učitelj angleškega jezika in voditelj na Radiu SI je Darji Pograjc razložil, da ima rad slovenski jezik, zakaj pogreša domači irski zajtrk in kako to, da mu gre vožnja po desni bolje kot po levi.

Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.Snježana Blagojević iz Bosne in HercegovineNa Gimnaziji Novo mesto so dijaki, ki obiskujejo pouk retorike, pred slabim mesecem organizirali okroglo mizo z naslovom NeDOBRODOŠLI?, katere glavna tema je bila sprejemanje tujcev in migrantov v Sloveniji. Vsak od povabljenih govorcev je imel nalogo, naj prinese nekaj, kar jih spominja na domovino. Ena od njih je bila tudi naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled, prinesla pa je kavo. To je mlada anglistka iz Bosne in Hercegovine Snježana Blagojević, ki v Novem mestu živi od leta 2014.

Ponavadi v Drugem pogledu poslušamo zgodbe tujcev, ki so se preselili v Slovenijo. Zadnjo sezono pa rubriko na vsaka dva meseca obogatimo z drugačnim Drugim pogledom in v tujino pokličemo Slovenca. Tokrat je bil to 50-letni Prekmurec Aleksander Temlin, ki živi v urugvajski prestolnici Montevideo. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc. Ekonomist in programer Aleksander Temlin že približno 17 let živi v Urugvaju. Tja ga je odpeljala ljubezen. "Ko je Alicia diplomirala, je imela željo spoznati svoje korenine. Mama je namreč rojena v Bjelovarju, oče je sin Slovencev, se pravi ima sorodnike tako v Prekmurju kot na Primorskem. Leta 1998 je tako prepričala svojo mamo in strica, da sta jo pospremila na tem potovanju. Sicer pa sta njena mama in mamin brat v Urugvaj prišla, ko sta bila stara nekje devet ali deset let." Ženina sorodnika sta se vrnila v Urugvaj. Alicia pa se je iz Hrvaške vrnila v Slovenijo in na nekem rojstnem dnevu v Murski Soboti sta se srečala. Potem je odpotovala v Grčijo in grški del Makedonije, kjer se je učila njihovih plesov in potovala. Za selitev oziroma odhod v Urugvaj sta se odločila 6. novembra 1999. Zdaj sogovornik z družino živi v Montevideu, kot programer je zaposlen pri argentinski multinacionalki Globant. Zakaj so razdalje v tej južnoameriški državi za Slovence pogosto nepredstavljive, kako resno Urugvajci izražajo svojo nogometno in politično pripadnost, kaj tam nadomešča kavo in zakaj je obisk savne tam otežen, izveste v oddaji.

Hrvaški Vinkovci so rojstni kraj naše tokratne sogovornice, zgodovinarke Marte Kotar, ki je svoj novi dom našla v osrčju Slovenije, v Šmartnem pri Litiji. Zgovorno turistično vodnico, ki ji je med slovenskimi sladicami najbolj pri srcu potica in ki so ji - v nasprotju z domačo panonsko ravnico - k srcu prirasli slovenski hribi ter si je, kot naslednji izziv zastavila učenje enega od zimskih športov, je pred mikrofon povabila Karmen Štrancar Rajevec.Hrvatica Marta Kotar zdaj že obvlada dvojino in naše ovinkaste cesteVinkovci so rojstni kraj naše tokratne sogovornice, zgodovinarke Marte Kotar, ki je svoj novi dom našla v osrčju Slovenije, v Šmartnu pri Litiji. Zgovorno turistično vodnico, ki ji je med slovenskimi sladicami najbolj pri srcu naša potica, o kateri je prepričana, da bi jo moral res vsakdo poskusiti, in ki so ji v nasprotju z domačo panonsko ravnico k srcu prirasli slovenski hribi ter si je kot enega naslednjih izzivov zastavila učenje enega od zimskih športov, je pred mikrofon povabila Karmen Štrancar Rajevec.

Georgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi.Balerina Georgeta Capraroiu je iz Romunije v Slovenijo prišla pred dobrimi 30-imi leti in skozi plesanje v mariborski in ljubljanski operi dodobra spoznala razlike med našima največjima mestomaGeorgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi. »Kot Romunka: mi, kar imamo v glavi, to tudi povemo. Jaz, če imam kaj za povedati, bom povedala in bom razčistila. Tako smo bili naučeni – kljub temu da smo živeli pod Ceausescujem in smo imeli res težko diktaturo. Ampak vseeno, naučeni smo bili, da če imaš kakšen problem, moraš razčistiti in povedati in potem ta kamen dati od srca. Tukaj sem imela glede tega kar velike probleme.«  

Rebecca Svetina že 13 let živi v Radovljici, v katero se je preselila iz ameriškega Pittsburgha. Kaj je grafično oblikovalko in učiteljico angleščine pripeljalo v Slovenijo in zakaj je tukaj ostala, je povedala Darji Pograjc. Pa tudi to, zakaj so slovenski vrtci odlični in zakaj je slovenščina »nagajiva prijateljica«, boste slišali v Drugem pogledu.

Nacho Escriche Rubio se je zaradi zveze s Slovenko iz okolice Valencije k nam preselil pred skoraj 19-imi leti. Dolgoletni učitelj španščine, ki danes dela na oddelku prodaje pri enem najuspešnejših slovenskih podjetij, se je zelo hitro naučil našega jezika in takoj vzljubil tukajšnje življenje. Kljub temu pa med državama opaža kar nekaj razlik: od majhnih navad, kakršna je na primer, da Slovenci v stanovanjih vedno nosimo copate in vztrajno sprašujemo drug drugega, koliko je kaj stalo … pa do tega, da imamo veliko bolje organiziran delovni čas in da je v naši družbi veliko manj neenakosti kot v Španiji. Rubriko je pripravila Alja Zore.Nacho Escriche Rubio se je iz okolice Valencije v Slovenijo preselil pred skoraj 19-imi letiNacho Escriche Rubio se je zaradi zveze s Slovenko iz okolice Valencije k nam preselil pred skoraj 19-imi leti. Dolgoletni učitelj španščine, ki danes dela v oddelku prodaje pri enem najuspešnejših slovenskih podjetij, se je zelo hitro naučil našega jezika in takoj vzljubil tukajšnje življenje. Kljub temu pa med državama opaža kar nekaj razlik: od majhnih navad, kakršna je na primer, da Slovenci v stanovanjih vedno nosimo copate in vztrajno sprašujemo drug drugega, koliko je kaj stalo … pa do tega, da imamo veliko bolje organiziran delovni čas in da je v naši družbi veliko manj neenakosti kot v Španiji.

Čeprav v Sloveniji živi kar precej državljanov Tajske, pa danes v naši rubriki Drugi pogled gostimo prvega. Pravzaprav prvo – Tajko Thorung Kaewmontree, ki prihaja iz Chiang Maia, drugega največjega tajskega mesta, ki leži na severu države, 700 kilometrov od Bangkoka. Thorung že šestnajst let živi v Ljubljani. Rada se odpravi na obalo, čeprav jo je slovensko morje ob prvem obisku razočaralo. "Spomnim se, ko sem bila v Kopru, Piranu, da sem vprašala svojega moža – takrat je bil še moj fant – 'Je to morje? To je to?? Morje bi moralo biti večje, kje je pesek, tu so samo skale!' To je bilo moje prvo vprašanje. Na Tajskem imamo namreč zelo lepo obalo, plaže, čisto vodo … Slovensko morje je majhno, ampak zdaj, po 16 letih, sem se že navadila, ni tako slabo."

Wasim Alkhatib je Palestinec iz Jordanije. Tja so njegovi starši, tako kot veliko drugih Palestincev, pobegnili pred izraelsko-arabsko vojno leta 1967. V Sloveniji je študiral že v drugi polovici 80-ih let, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji. Danes dela kot tolmač iz arabščine v slovenščino in nazaj.Jordanec palestinskih korenin Wasim Alkhatib je v Sloveniji študiral že v 80-ih letih, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletjiWasim Alkhatib prihaja iz Jordanije, kamor so njegovi starši, tako kot veliko drugih Palestincev, pobegnili pred izraelsko-arabsko vojno leta 1967. V Sloveniji je študiral že v drugi polovici 80-ih let, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji. Danes dela kot tolmač iz arabščine v slovenščino in nazaj.  »V Jordaniji je zdravstveni in šolski sistem zelo podoben ameriškemu. In ta se mi včasih zdi tako nečloveški, kot nek boj za vse. Bojim se, da gre tudi Slovenija v to smer, ampak upam, da ne: ker ljudje ne vejo, kaj jih čaka, če se bo to zgodilo.«    

Svetlano Oletič je iz rojstnega Luganska pot vrhunske odbojkarice vodila po širnem svetu in jo naposled pripeljala v Slovenijo, kjer jo je v Prlekiji poleg odbojke zadržala predvsem ljubezen. V Mali Nedelji v občini Ljutomer si je ustvarila družino s petimi otroki, kot učiteljica telovadbe dela v tamkajšnji osnovni šoli, sicer pa je zelo vpeta v družabno dogajanje lokalne skupnosti. Lani je izdala svoj prvenec – avtobiografski roman Življenje, od začetka vojne v Ukrajini pa vso energijo vlaga v pomoč svojim rojakom. Svetlano Oletič je pred mikrofon povabila Lidija Kosi. Ukrajinka Svetlana Oletič je pred več kot dvema desetletjema prišla v Slovenijo kot vrhunska odbojkarica, svojo družino si je ustvarila v PrlekijiSvetlano Oletič je iz rojstnega Luganska pot vrhunske odbojkarice vodila po svetu in jo naposled pripeljala v Slovenijo, kjer jo je v Prlekiji poleg odbojke zadržala predvsem ljubezen. V Mali Nedelji v občini Ljutomer si je ustvarila družino s petimi otroki, kot učiteljica telovadbe dela v tamkajšnji osnovni šoli, sicer pa je zelo vpeta v družabno dogajanje lokalne skupnosti. Lani je izdala svoj prvenec, avtobiografski roman Življenje, od začetka vojne v Ukrajini pa vso energijo vlaga v pomoč svojim rojakom.    

V Drugem pogledu bomo danes slišali pogled druge strani oz. spoznali glas strani, ki ga v medijih do zdaj še nismo, vsaj poglobljenega ne. Julia Kulchitskaya je Rusinja, ki živi v Sloveniji ter v šoku in s strahom spremlja dogodke zadnjih dni. Z njeno pomočjo bomo med drugim poskušali orisati tudi trenutno dogajanje v Rusiji.Julia Kulchitskaya se je z družino v Ljubljano preselila pred dvema letomaV Drugem pogledu bomo slišali pogled druge strani oz. spoznali glas strani, ki ga v medijih od začetka rusko-ukrajinske vojne še nismo. Vsaj poglobljenega ne. Julia Kulchitskaya je Rusinja, ki živi v Sloveniji in v šoku ter s strahom spremlja dogodke zadnjih dni 12 dni. Z njeno pomočjo je Darja Pograjc med drugim skušala orisati trenutno dogajanje v Rusiji.

Med begunci iz Afganistana, ki so v zadnjih letih prišli v Slovenijo, je tudi Noorullah Oriyakhel, za znance Noor. Vse od prihoda leta 2015 si je ves čas prizadeval, da bi ostal v Sloveniji; o tem so pred leti tudi veliko poročali v medijih in končno mu je uspelo. Lani je dobil dovoljenje za delo, nato si je poiskal redno službo, januarja letos pa se je tudi poročil s partnerico Dragano, ki mu je ves čas stala ob strani. Živi v Novem mestu, tam ga je obiskala Nataša Rašl.Noorullah Oriyakhel iz Afganistana je k nam prišel leta 2015Noorullah Oriyakhel, na kratko Noor oziroma Nur, se je rodil v afganistanski provinci Laghman, ki je od glavnega mesta Kabula oddaljen približno tri ure vožnje z avtomobilom. Nikoli ni hodil v šolo, brati se je naučil sam. Tudi miru ni poznal. Svojo domovino, v kateri je ves čas vladala vojna, je moral zapustiti leta 2013. Od afganistansko-iranske meje je več kot leto dni z drugimi begunci hodil prek Irana, Turčije in Bolgarije ter Srbije. V Beogradu so jih nato posedli v konvoj štirih avtobusov, da bi nadaljevali pot proti Nemčiji. "Nihče ni vedel, kaj je Slovenija. Vedeli smo za Francijo, Nemčijo, torej večje države. Ko smo čakali v avtobusih pred slovensko-avstrijsko mejo, so prišli socialni delavci iz azilnega doma s prevajalci in nas spodbujali: "To je Slovenija. Dva milijona prebivalcev. Evropa. Dobili boste azil, ostanite tukaj." Trije smo dvignili roko, da bomo ostali v Sloveniji, potem pa od teh obljub ni bilo nič." Noor je danes predvsem hvaležen številnim, ki so mu nato le pomagali, da lahko zdaj brez omejitev živi v Novem mestu in ima redno službo.

Profesorja umetnostne zgodovine Boruta Uršiča je njegova podjetniška pot v turizmu pripeljala na ta karibski otok. Sprva občasni postanki, nato ustalitev v Havani, kjer zdaj živi že 12 let. V Drugem pogledu nam je povedal, kateri je kubanski nacionalni šport, katera kubanska navada ob prihodu najbolj preseneti Evropejce, kaj kubanske mame in babice počnejo ob nedeljskih popoldnevih in zakaj ima tamkajšnja vlada monopol nad jastogi.Pri nas februarska olimpijska evforija, Kuba še brez zimske izkušnje pod petimi krogiKaj si Kubanci mislijo o smučarskih skokih? Bržčas se jim zdijo precej nenavadno, skoraj čudaško početje. In tudi sicer je njihov odnos do zimskih športov nikakršen. Posledično spada Kuba, ki je 16. največji otok na svetu, med tiste države, ki se niso še nikoli udeležile zimskih olimpijskih iger, pa čeprav Kubanci veljajo za zelo športno nacijo. Profesorja umetnostne zgodovine Boruta Uršiča je njegova podjetniška pot v turizmu pripeljala na ta karibski otok. Sprva občasni postanki, nato ustalitev v Havani, kjer zdaj živi že 12 let. V Drugem pogledu nam je povedal, kateri je kubanski nacionalni šport, katera kubanska navada ob prihodu najbolj preseneti Evropejce, kaj kubanske mame in babice počnejo ob nedeljskih popoldnevih in zakaj ima tamkajšnja vlada monopol nad jastogi.

Ali Đogić se je rodil v Avstraliji, kamor se je njegova družina iz Bosne in Hercegovine preselila tik pred začetkom vojne leta 1992. Potem ko je tam opravil dva razreda osnovne šole, sta se starša odločili za vrnitev v Sarajevo, že po enem letu pa so se od tam preselili v Ljubljano, tako da je Ali Đogić pri osmih letih že trikrat zamenjal državo, jezik in šolo. O tem, kakšna je bila izkušnja te selitve in kako danes vidi Slovenijo in Slovence, se je za tokratni Drugi pogled z njim pogovarjala Alja Zore.Ali Đogić je prvih sedem let živel v Avstraliji, potem se je s starši vrnil v Bosno, od osmega leta pa biva v Ljubljani, kjer končuje študij filozofije in anglistikeAli Đogić se je rodil v Avstraliji, kamor se je njegova družina iz Bosne preselila tik pred začetkom vojne leta 1992. Potem ko je tam opravil dva razreda osnovne šole, so se starši odločili za vrnitev v Sarajevo, že po enem letu pa so se od tam preselili v Slovenijo, tako da je Ali Đogić pri osmih letih že trikrat zamenjal državo, jezik in šolo. »Dolgo sem bil razcepljen, po eni strani sem govoril slovensko, sem razmišljal v slovenščini …  po drugi strani sem se pa bolj počutil Bosanca. Ampak vedno imamo izključujočo razlago, kot da si lahko samo eno ali drugo, da si lahko samo Slovenec ali samo Bosanec. Potem sem pa skozi življenje ugotovil, da to ni res, da si lahko v resnici oboje hkrati in da sem oboje hkrati. In da ne samo da eno ne izključuje drugega, ampak mi to daje celo neko bogastvo in širino.«

V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Agate Lielpetere /Agate Leopeter/ iz Latvije. Prihaja iz glavnega mesta, Rige, ki je še enkrat večje od naše prestolnice, kjer živi sedaj. Tam je bila pred kratkim na obisku in pravi, da se je bilo iz zimske pravljice s sicer temperaturami močno pod ničlo kar težko vrniti v ljubljansko sivino. A ko tudi tukaj pri nas posije sonce, je to najlepši kraj na svetu, je povedala Tadeji Bizilj, s katero se je pogovarjala.Agate Lielpētere iz Rige je v Slovenijo prišla na pripravništvo in ostala zaradi ljubezni.Agate Lielpētere je umetnica iz Rige, diplomirala je sicer na oddelku za tiskanje, a se danes ukvarja predvsem z risanjem in slikanjem, pripravlja pa tudi številne ilustracije. V Slovenijo je prišla, bi lahko rekli, skorajda po naključju - ker se je nezadržno bližal rok zadnje prijave na pripravništvo v tujini, je na hitro izbrala Ljubljano. In čeprav je mislila, da bo ostala tukaj le polovico leta, jo je življenje prijetno presenetilo. O vaši državi nisem vedela veliko, razen tega, kje točno leži in da je del Evropske unije ter nekaj teh osnovnih stvari. Je pa res, da sem – ne vem iz kakšnega razloga, ko sem pakirala takrat v začetku septembra, vzela s seboj sandale, kratka krila, majice s kratkimi rokavi in le en pulover, tako da je bila prva stvar, ko sem prišla sem, nakup celotne toplejše garderobe. Enostavno sem mislila, ker je Slovenija tako daleč od Latvije, kjer je res mrzlo, mora tukaj biti dosti topleje. No, pa sem se malo zmotila … Moje pripravništvo se je sicer končalo že dolgo tega, saj je trajalo samo dobrih pet mesecev … A zgodilo se je, da sem se zaljubila – in ja, po vsem tem času sem zdaj tukaj srečno poročena. Na letne čase in temperature v Sloveniji se je zdaj že dobro navadila, prav tako tudi na naše glavno mesto, v katerem živi. Latvija in njeno glavno mesto Riga, od koder prihajam, imata zelo ravno površje. Gora skorajda nimamo, zato je res lepo, da imam zdaj s konca svoje ulice čudovit razgled na Alpe. Kajti, ko pravim, da imamo samo ravnino pri nas, to tudi mislim - najvišji hrib je visok le dobrih 300 metrov, to je nekako tako kot Rožnik tukaj v Ljubljani. V Latviji je zanimivo tudi to, da se lahko voziš dve uri v eno smer, ko odpreš vrata avta, boš imel občutek, da si na popolnoma enakem kraju kot prej. Pokrajina je popolnoma enaka povsod, kar se morda sliši celo malce depresivno – sploh če pogledam Slovenijo. Tukaj se v mestu usedeš v avto in dve uri stran si lahko v hribih, ob jezeru, na morju ali na podeželju. Pokrajina, vreme, razgled, vse je čisto drugačno, kot bi prišel v drugo državo, tako raznovrstno je vse.  Ko primerja Latvijo in Slovenijo, naša sogovornica ne more mimo prometne varnosti. Sama sicer ne vozim avta, tako da je ta primerjava bolj od mojega moža – a ko se voziva po latvijskih cestah, vedno pove, da so Latvijci dobesedno zmešani vozniki. Res moraš biti ekstremno previden, saj so oni zelo neprevidni in nepozorni pri vožnji. Lahko rečem, da se za volanom spremenijo v nekakšne pošasti, tako da moraš biti v avtu res vsako sekundo zelo pozoren, da se ti kaj ne zgodi. V Sloveniji sicer so tudi taki vozniki, a so to res izjeme, sicer pa lahko potrdim, da ste zelo mirni vozniki, vljudni, spremljate vožnjo, spustite ljudi mimo, pazite tudi na pešce in kolesarje …  Agate Lielpētere ob koncu pravi, da rada živi v Sloveniji in da za zdaj o selitvi kam drugam sploh ne razmišlja, saj ji je tukaj preprosto – lepo. Vsem poslušalcem pa sporoča … Tisti poslušalci, ki ste iz Ljubljane – zdržite skozi tole zimsko sivo meglo, saj bo minila, boste videli – tisti poslušalci, ki pa niste iz Ljubljane – uživajte v zimskem soncu in se ga naužijte še za nas, Ljubljančane.

Z Drugim pogledom se tokrat selimo v Sakartvelo. To je namreč domače ime za državo ob vzhodni obali Črnega morja, ki jo Slovenci imenujemo Gruzija, številne zahodne države pa Georgia. S Kavkaza se je na sončno stran Alp pred štirimi leti preselila 24-letna Victoria Surneva in gruzijsko prestolnico Tbilisi zamenjala s slovenskim glavnim mestom. Zakaj je prišla, kako se tu počuti in kakšni smo mi Slovenci, je povedala Andreji Čokl.Gruzijka Victoria Surneva se pri nas počuti odlično, ne razume pa, zakaj še vedno dobivamo pošto v fizični oblikiZ Drugim pogledom se tokrat selimo v Sakartvelo. To je namreč domače ime za državo ob vzhodni obali Črnega morja, ki jo Slovenci imenujemo Gruzija, številne zahodne države pa Georgia. S Kavkaza se je na sončno stran Alp pred štirimi leti preselila 24-letna Victoria Surneva in gruzijsko prestolnico Tbilisi zamenjala s slovenskim glavnim mestom. "Tbilisi je skoraj kot cela Slovenija, ima 2 milijona prebivalcev. Ampak ko sem še živela v Gruziji, sem imela vedno občutek, da je Tbilisi najmanjše mesto. Ko sem prišla v Ljubljano, pa sem razumela ... Trideset minut od enega konca mesta do drugega ..."

Mrzlo decembrsko jutro zdaj ogreje brazilska drugopogledniška zgodba – Jorge Da Costa Oliveira se je iz države s skoraj 215 milijoni prebivalcev preselil v dvomilijonsko Slovenijo. Stereotipno se zdi, ampak kot boste lahko slišali, se naš Brazilec med drugim odlično znajde za žarom! Na pogovor ga je povabila Darja Pograjc. "V Braziliji sem spoznal Slovenko in tam sva začela lepo ljubezensko zgodbo. Čez dve leti je prišla nazaj v Slovenijo in me povabila, da pridem," svojo pripoved začne 41-letni Brazilec Jorge Da Costa Oliveira, ki se je v Ljubljano preselil pred približno desetimi leti. Pred tem je za Slovenijo slišal le enkrat. "Zaradi svetovnega prvenstva v nogometu, ki je prišlo v Afriko. Takrat sem bil igralec nogometa, zato sem vedel, kaj se dogaja v nogometu. To je bilo leta 2010. Takrat sem prvič slišal to ime: Slovenija." Po koncu nogometne kariere – ko je prišel k nam, je igral še v ljubljanskem Slovanu – je našel delo za žarom pionirja kakovostnih uličnih burgerjev pri nas Hood Burgerju. Zato vprašanje, kakšna je razlika med pripravo govedine pri nas in v Braziliji, deželi, ki izvozi največ govedine? "Ni tako velika razlika. Pri nas mesu dodamo več začimb, na primer sol, čili v prahu. Včasih ljudje dajo tudi pivo na meso. Ampak temu mi rečemo churrasco. Ker poznamo različne priprave mesa. Je pa zanimivo in okusno! Pogrešam churrasco." Na vprašanje, kako se sicer počuti pri nas, odgovori: "Kot dojenček! Ker lahko pozabim vse, kar je negativno, in rastem kot nov človek. Jaz tako čutim Slovenijo."

Donald Francis Reindl je v Slovenijo prišel pred 20 leti iz Združenih držav Amerike, sem ga je vodilo raziskovanje za doktorsko disertacijo. Kot jezikoslovec je že prej potoval v Evropo in v naše kraje, takrat pa je prišel za dalj časa. In ostal. Več izvemo v Drugem pogleduAmeričan s slovenskimi koreninami, ki je v Sloveniji našel svoj domDonald Francis Reindl je v Slovenijo prišel pred 20 leti iz Združenih držav Amerike, sem ga je vodilo raziskovanje za doktorsko disertacijo. Kot jezikoslovec je že prej potoval v Evropo in v naše kraje, takrat pa je prišel za dalj časa. "Slovenijo sem izbral, ker moji predniki prihajajo od tu. Razlogi so bili torej dokaj sebični: želel sem ponovno obiskati Slovenijo in izboljšati svoje znanje jezika. To je bilo pomembno tudi za disertacijo, saj sem tako lahko bolj suvereno pisal o temi naloge. V Sloveniji sem mislil ostati dve leti, da bi dokončal doktorsko disertacijo, a začele so prihajati priložnosti. Ljudje so mi naročali prevode, začel sem učiti in po 20 letih sem še vedno tu." Naš sogovornik zelo dobro govori slovensko. Pa ne le slovensko, učil se je več kot 50 jezikov, a jezikoslovec sam zase skromno pravi, da zares tekoče govori le angleško, nemško in slovensko. Z njim smo se pogovarjali v angleščini, saj se za prevajalca in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti se ne spodobi, da bi čez nekaj let kdo našel posnetek in v njem slučajno odkril kakšno njegovo napako. A pojdimo v preteklost, kako je bilo pred 20 leti, ko je prišel v Slovenijo? "Večina slovenskih navad mi ni bila tujih. Del Amerike, od koder prihajam – Wisconsin –, je kulturno Sloveniji zelo podoben. To ni naključje, saj tam živi veliko slovenskih priseljencev. Četudi ne govorimo slovensko, imamo podobne navade in običaje. Presenetile pa so me majhne stvari. Ena od teh je bila, da Slovenci jeste solato iz ene velike sklede, to je bilo z ameriškega vidika zelo čudno. Še ena taka stvar je bila – in to bo čudno tudi vam, ker se je dogajalo 20 let nazaj – obisk trgovine Centromerkur na Prešernovem trgu. Najprej si moral stati v vrsti, da si povedal prodajalcu, kaj želiš. Dobil si listek, s katerim si šel v drugo vrsto, kjer si plačal, nato pa si moral v tretjo vrsto po samo blago. To je bila vzhodnoevropska praksa, ki sem jo doživel tudi na Slovaškem in še kje, za Američana (ali pa danes za Slovenca) pa je nenavadna." Stiki z družino danes zaradi tehnologije niso večja težava, od drugih stvari pa najbolj pogreša knjižnice. "Najbrž najbolj pogrešam raziskovalne knjižnice. Ameriške univerze imajo ogromne knjižnice, ki so dostopne vsakomur. Prideš, si s police vzameš katerokoli knjigo in jo začneš brati. Česa takega v Sloveniji nimamo. Seveda so tu tudi knjižnice, a veliko jih je razdrobljenih na majhne oddelke, knjige so zaradi pomanjkanja prostora shranjene v arhivih. To je slabost, saj lahko raziskovalec v ZDA pride v knjižnico in neomejeno raziskuje, tu pa moraš knjige naročiti in potem nanje čakati, kar upočasnjuje študijski proces. Če za primerjavo opišem knjižnico na Univerzi v Indiani: poslopje ima velikost nogometnega igrišča in deset nadstropij – to je 10 nogometnih igrišč knjig! In to je le polovica knjižnice. Namenjena je podiplomskim študentom, zraven pa je še 5-nadstropna knjižnica za dodiplomske študente. Spominjam se slovenske raziskovalke, ki je prišla učit na fakulteto v poletno šolo. Ko je prišla iz knjižnice, je povedala, da so v njej slovenske knjige, ki jih v Sloveniji nimate. Na polici lahko najdete originalna dela Jerneja Kopitarja, ki so stara 200 let." Zato ni čudno, da bi v Slovenijo uvozil prav tovrstvne raziskovalne ustanove, pa tudi nekaj ameriškega podjetniškega in ustvarjalnega duha. Američanom pa bi predstavil naš zdravstveni sistem in parlamentarno demokracijo.  

Kompleksen, intenziven in obenem lep, ekspresiven. Tako naša tokratna sogovornica v Drugem pogledu opisuje svojo največjo strast – flamenko. Prav pri tej temi je daleč najzgovornejša. To je Madžarka Maria Keck, ki je več let živela tudi v Španiji, zadnja štiri leta je v Sloveniji. In kakšen je razlog, da se pevka, plesalka in učiteljica flamenka iz Španije preseli k nam? Ljubezen, seveda. Madžarka Maria Keck v Sloveniji živi šele štiri leta "Kompleksen, intenziven in obenem lep, ekspresiven." Tako naša tokratna sogovornica opisuje svojo največjo strast – flamenko. Prav pri tej temi je daleč najzgovornejša. To je Madžarka Maria Keck, ki je več let živela tudi v Španiji, zadnja štiri leta je v Sloveniji. In kakšen je bil razlog, da se je pevka, plesalka in učiteljica flamenka iz Španije preselila k nam? Ljubezen, seveda. Začetki v Ljubljani so bili po temperamentnem Madridu težki, danes pa je vodja združenja flamenka Luna Gitana, ki s tečaji, seminarji in predavanji že več kot 16 let deluje pri nas. "Zelo rada imam poučevanje. To je ena najlepših stvari, ki sem jih našla v življenju. Res uživam v tem. Poučevala sem že v številnih državah in v vsakem narodu je nekaj razlik. Slovenci ste morda malo bolj sramežljivi in rezervirani. Ampak tako ali tako je vsak posameznik zgodba zase in ti kot učitelj se povežeš z vsakim posebej."

Ognjen Radivojević ne prihaja iz kakšne daljne dežele s čisto drugačnim jezikom, kulturo in običaji, ki bi jih lahko primerjali z našimi, zato pa je toliko bolj razmišljal o sami izkušnji selitve in integracije v novo okolje. Še preden je pred desetimi leti prišel v Ljubljano, so namreč njegovo življenje zaznamovale selitve: rodil se je v Sarajevu, med vojno je nekaj časa bival v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Srbiji, predvsem v Novem Sadu. Poleg tega se zadnja leta, čeprav je v Srbiji študiral za učitelja zgodovine, ukvarja z integracijo priseljencev na Slovenski filantropiji, vse to pa je seveda močno zaznamovalo tudi njegovo razmišljanje o priseljenski izkušnji. Oddajo je pripravila Alja Zore.Ognjen Radivojević se je rodil v Sarajevu, večino časa je živel v Novem Sadu, v Sloveniji pa se ukvarja z integracijo priseljencevOgnjen Radivojević ne prihaja iz kakšne daljne dežele s čisto drugačnim jezikom, kulturo in običaji, ki bi jih lahko primerjal z našimi, zato pa je toliko več razmišljal o sami izkušnji selitve in integracije v novo okolje. Že preden je pred desetimi leti prišel v Ljubljano, so namreč njegovo življenje zaznamovale selitve: rodil se je v Sarajevu, med vojno je nekaj časa bival v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Srbiji, predvsem v Novem Sadu. Poleg tega se zadnja leta - čeprav je v Srbiji študiral za učitelja zgodovine - ukvarja z integracijo priseljencev na Slovenski filantropiji. Vse to je seveda močno zaznamovalo tudi njegovo razmišljanje o priseljenski izkušnji, ki pa je, kot pravi, zanj – ker pač izhaja iz prostorov, ki so kulturno blizu našemu – mnogo lažja, kot veliko priseljencem, s katerimi dela danes. »Če primerjamo Slovenijo in Srbijo, Slovenijo in Bosno … ljudje so še vedno zelo kulturno povezani, obstaja neka dediščina skupne države, ki jo vidimo tudi v zelo podobnem sistemu, recimo šolskem sistemu in podobno. Zato je seveda tem priseljencem lažje, kot recimo nekomu, ki prihaja iz drugega konca sveta. Tukaj si, kako bi rekel, nekako pol-tujec.« Kljub tem razlikam, še poudarja, pa je selitev za večino ljudi na začetku vedno težka. »Na začetku je zmeraj težko, predvsem zaradi jezika. Ne vem, koliko ljudje, ki nimajo te izkušnje, sploh lahko razumejo, kako 'hendikepiran' si ti pri udeležbi v kateremkoli pogovoru, kako ne moreš izraziti tega, kar čutiš in misliš, na način, kot bi hotel. Potem sem razmišljal, da se verjetno otroci, preden začnejo govoriti, zelo podobno počutijo, in kolikor so spomnim – ker imam tudi sam otroka – so lahko v tej fazi zelo tečni, preden začnejo nekako z besedami končno razlagati to, kar čutijo.«

Češkega sogovornika smo v Drugem pogledu nazadnje slišali leta 2019. Skrajni čas, da slišimo še kakšnega! 29-letni Matúš Javor še ni dolgo pri nas, je pa kljub temu že zvesti poslušalec Prvega, rad prisluhne predvsem našim »drugopogledniškim« zgodbam. Prav te so ga spodbudile, da nam je napisal elektronsko sporočilo in tako smo vzpostavili stik. Darja Pograjc ga je povabila na Tavčarjevo 17 in nastala je naslednja zgodba.Čeh Matúš Javor se je v Velenje preselil pred enim letom in enajstimi meseci29-letni Matúš Javor je zaradi jezika začel poslušati Prvi program Radia Slovenija in zdaj je naš zvesti poslušalec. "Uporabljate uradno slovenščino, ki mi je zelo všeč. Bolj ko sem razumel jezik, več oddaj mi je bilo všeč. Imate res pestro izbiro oddaj! Svetovalni servis imam rad, zdaj imate novo oddajo o podnebnih spremembah, potem so tu Drugi pogled, Evolucija užitka ... Jaz sem vsak dan redni poslušalec." Če vas zanima, katero jed je pri nas prvič poskusil in kako zelo ga moti, da med govorom v slovenščino vključujemo tujke in sleng, poslušajte posnetek. Kaj pa mu je pri nas všeč? "Tu so višje plače. Tu so zanimivi dodatki, na primer regres. To na Češkem ne obstaja. Pa plačevanje potnih stroškov, tega tudi nimamo. Zelo so mi všeč tudi nekatere stvari iz zdravstvenega sistema. Tu je zdravnik ločen od medicinske sestre. Sami ste z zdravnikom, medtem ko na Češkem sestra dela vse, vse posluša, kaj govorite zdravniku, in vse naredi – vzame kri, vzame urin itn. Tu mi je všeč, ker je to ločeno."

Pred letom in pol je Cristián Román Huenufil svoj dom v Čilu zamenjal za dom v Sloveniji. Kot učitelj zgodovine je bil močno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Čile, delal je na področju izobraževanja in se zavzemal za ranljive skupine. Pot ga je nato vodila na študij antropologije v Barcelono, doktorski študij zdaj opravlja pri nas. Čilski Drugi pogled je pripravila Darja Pograjc. Kot učitelj zgodovine je bil Cristián Román Huenufil močno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Chile, kjer je delal na področju izobraževanja in zavzemanja za ranljive skupine. Po študiju antropologije v Barceloni zdaj doktorski študij opravlja pri nas. "Tu opažam stvari, ki v Čilu počasi izginjajo. V Ljubljani je še precej javnega prostora, medtem ko se je v čilski prestolnici vse prilagodilo stanovanjskemu oz. gradbenemu trgu. Santiago de Chile je veliko mesto, povsod se gradi, simbolično pomembni medsosedski prostori izginjajo. Pri vas se počasi dogaja nekaj podobnega – gradijo se velike betonske stavbe, na primer Severna mestna vrata. Želi si, da se podoba mesta ne bi prepuščala gradbenim, ampak urbanističnim in arhitekturnim službam, ki se ukvarjajo tudi z estetiko mesta in kakovostjo življenja. Mu je pa všeč, da lahko naravo pri nas najde tudi v mestu. "Sploh spomladi in poleti. Jeseni in pozimi pa je zame življenje v Ljubljani kar malo težko. Problem je svetloba. Vseskozi je sivo in mislim, da ta sivina vpliva tudi na vedenje ljudi." Še več o spoznavanju slovenske kulture, primerjavi čilskega in slovenskega zdravstvenega sistema, divji privatizaciji in velikih socialnih razlikah v Čilu ter o staroselskem plemenu Mapuči, ki mu sogovornik pripada, pa v posnetku.

Spet je čas za zgodbo, ki nas pelje v nasprotno smer kot ponavadi. Današnji »drugopoglednik« bo namreč Slovenec, ki živi v tujini. Sebastjan Kovačič je trenutno na obisku v Sloveniji, drugače pa zadnjih 5 let živi na tajskem podeželju. Slabe pol ure izven mesta Lampang na severu države najdete njegov »homestay«, obdan z riževimi polji. Drugi pogled.Prvič je v Deželo nasmehov odpotoval zaradi idiličnih plaž na jugu, ostal je zaradi hrane, podnebja in nasmejanih ljudi na severuPijača v Bangkoku Sebastjan Kovačič je trenutno v Sloveniji, na obisku, sicer pa zadnjih pet let živi na tajskem podeželju. Slabe pol ure vožnje iz Lampanga, mesta na severu države, najdete njegov t. i. homestay, obdan z riževimi polji. Januarja 2015 se je odpravil na mesečno potovanje v Deželo nasmehov, leto pozneje se je tja preselil. "Prek Instagrama sva se spoznala z Buo, zdajšnjo ženo. Sva se kar pogovarjala kakšno leto. Potem sva se dogovorila, da se dobiva na pijači v Bangkoku in s te pijače je potem nastalo malce več." Za seboj je pustil vsakodnevno rutino, na Tajskem pa našel "en drug slog življenja. Tam sem se našel v tem sproščenem, bolj enostavnem ritmu življenja, kjer ljudje živijo preprosto. Tu, v tem sistemu, si tega ne moreš privoščit". Mačeta in volan Na podeželju ljudje živijo z naravo, kar se še posebej čuti v prehrani. "Mango, banane, papaja ... mačeto v roke, greš okoli hiše, natrgaš, vzameš, kar potrebuješ. Nabereš kakšna zelišča, začimbe. Sveža hrana, to je predvsem ta razlika," pove. "Imamo tudi strica, ki gre vsak dan v džunglo, nabere in ulovi kakšno stvar, prinese domov in pripravi. Vsaka hiša na Tajskem ima enega takšnega strica. Če pride s kakšnim večjim ulovom naprej, pa tudi proda." Potem pa so tu še razlike, kot je vožnja po levi in divji cestno-prometni predpisi. Prav zato se je za volan tam prvič usedel na podeželju in ne v kaotičnem Bangkoku.

V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Olgo Burlachenko, ki je rojena v Ukrajini, v Slovenijo pa je prišla, ko je bila stara le 14 let. Kakšni so njeni spomini na življenje v drugem največjem mestu v Ukraijni, kako se je privadila na življenje pri nas, katere so bile največje ovire in kako danes lahko primerja Ukrajince in Slovence – o vsem tem sta govorili s Tadejo Bizilj.Olga Burlachenko je prišla iz Ukrajine v Slovenijo, ko je bila stara 14 letV današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Olgo Burlachenko, ki je rojena v Krivoj Rogu, drugem največjem mestu v Ukrajini. Ko je bila stara 14 let, jo je mama pripeljala v Slovenijo. Te poti se naša sogovornica še vedno dobro spomni, saj je bila prva stvar, ki jo je poskusila na krožniku, bučna juha. To se ji je zdelo prav smešno, ko je jedla juho s kot sama pravi "semenkami", ki so jih v Ukrajini sicer otroci lupili in jedli zunaj. Mami je takoj žalostno potožila, v kakšno državo jo je pripeljala - a danes se vsega tega spominja z nasmehom na obrazu. Že naslednji teden po prihodu v Slovenijo je Olga začela hoditi v slovensko šolo v Velenju. "In nisem znala niti ene besede slovensko - še moja angleščina je bila tako slaba, da se nisem znala ničesar zmeniti. Ko sem hotela oditi na stranišče, nisem znala niti tega povedati učiteljici - zato sem kazala z rokami in na koncu rekla "pi -pi". Vsi so se smejali, a me obenem razumeli :)." A s pomočjo novih sošolcev, prijateljev in učiteljev je v dveh mesecih znala govoriti slovensko, obenem pa se je na novo državo tudi zelo hitro privadila. "Vsi so bili tukaj dosti bolj prijazni, bolj kulturni, tudi statusno urejeni - vsi otroci so bili tako pridni, vsi so imeli dobre ocene v šoli, polne družine, urejene domove, ne tako, kot pri nas, kjer smo imeli najstnike, ki so bili težavni, ker so starši pili ali pa, ker so živeli pri babici, dedku in zato delali probleme ... Jaz sem se tukaj počutila res varno in dobro." Tako se počuti še danes v Sloveniji - in je hvaležna in srečna, da je naša država postala njen dom. Slovencem pa sporoča naslednje ... "Zavedajte se, da ni vsepovsod tako lepo. Nekje se ljudje borijo za življenje in si želijo oditi drugam pa ne morejo ... Vsak Slovenec je lahko srečen, da je rojen tukaj, saj je lepo poskrbljeno zanj. Zavedajte se, kaj imate in bodite malo bolj hvaležni za to. Ker mislim, da še kako velja pregovor - Kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni."

Bianca Marcelle Seckel se je pred poldrugim desetletjem v Prekmurje preselila iz Zimbabveja. Pri tem jo je vodila ljubezen, iz katere sta se rodila tudi dva otroka. Bianca, ki je samostojna podjetnica s svojim gostinskim lokalom v Murski Soboti, je rada v Prekmurju, čeprav jo pozimi še vedno zebe. Prav sneg pa jo je v začetku v Sloveniji tudi najbolj očaral. Družabna Afričanka, ki govori prekmursko, je navdušena nad prekmursko hrano. Več je povedala dopisnici Lidiji Kosi.Spletna ljubezen je Bianco Marcelle Seckel iz Zimbabveja pripeljala v SlovenijoBianca Marcelle Seckel se je pred poldrugim desetletjem v Prekmurje preselila iz Zimbabveja. Pri tem jo je vodila ljubezen, iz katere sta se rodila tudi dva otroka. Samostojna podjetnica s svojim gostinskim lokalom v Murski Soboti je rada v Prekmurju, čeprav jo pozimi še vedno zebe. Jo je pa ravno sneg v začetku najbolj očaral: "Snega prej še nikoli nisem videla v živo. Pri nas so seveda temperature čisto druga zgodba. Nič stopinj še nikoli ni bilo pri nas, tako da sploh ne vemo, kaj je to sneg. Gledali smo ga samo po televiziji. Ja, sneg mi je fantastična stvar. Pa tudi morje! Mi ga nimamo, zato mi je nekaj zelo, zelo posebnega." Družabna Afričanka, ki govori prekmursko, je navdušena nad prekmursko hrano. Na hiter ritem evropskega življenja in mraz se pa še ni čisto navadila. "Mrzlo je! Ne morem se še navaditi na to. Ampak zdaj vsaj lahko grem večkrat ven. Na začetku pa sploh nisem hotela nikamor iti. To je bil res čisti šok!"

Pogled na Slovenijo ni nujno zelene barve. Kaj o Slovencih pravijo tisti, ki so svoj drugi dom spremenili v prvega?Saglara Mandžijeva iz Rusije je predstavnica najbolj zahodne skupine Mongolov Približno 3000 kilometrov od rojstnega kraja v območju ruske stepe, kjer daleč okrog ni niti drevesa, v veliko Moskvo ter potem v spokojno in eno najbolj gozdnatih držav v Evropi – Slovenijo. To je kratek opis "nomadskega" življenja naše tokratne sogovornice. Saglara Mandžijeva je predstavnica Kalmikov, ki so nomadski narod, živijo pa v avtonomni republiki Ruske federacije v Južnem zveznem okrožju. O tem, da bo nekoč živela drugje, jo je dokončno prepričalo 20 let življenja v Moskvi. "Slovenci so me na začetku velikokrat spraševali, zakaj si prišla v Slovenijo iz Moskve. Tam so življenje, poslovanje, različne možnosti, ki se odpirajo, če si pripravljen delati! Vendar težko je Slovencem razlagati, da si imel poslovne sestanke ob desetih ali enajstih zvečer. Slovenci si tega sploh ne predstavljajo. Tukaj, če kličeš poslovno ob 18.00, te že grdo gledajo ali si dovolijo kakšen komentar, zakaj me gospa kliče tako pozno, delam do 16.00, pokličite me jutri." V Sloveniji namerava ostati, ker tukaj končno izpolnjuje svoje sanje: je inštruktorica prostega potapljanja, sodeluje z Mednarodno zvezo IAHD Adriatic in ŠD Apnea Slovenia, zdaj pa je stopila tudi na novo poslovno pot prodaje eksotične korejske kozmetike.

Šolanje, ljubezen, služba so med pogostimi vzroki selitev posameznika v tujino. Tudi naš tokratni gost Semi Assayed, po rodu Palestinec, je svojo domovino prvič zapustil zaradi šolanja. Želja postati strojni inženir letalstva ga je pred več kot 40 leti pripeljala v Beograd, v takratno Jugoslavijo. Delček svoje življenjske zgodbe, predvsem kako in zakaj že večino svojega življenja živi v Hrastniku, nam bo razkril v Drugem pogledu avtorice Karmen Štrancar Rajevec.Z zahodne obale Arabskega polotoka ga je v Evropo pripeljala želja po znanjuSemi Assayed, po rodu Palestinec, je svojo domovino prvič zapustil zaradi šolanja. Želja postati strojni inženir letalstva ga je pred več kot 40 leti pripeljala v Beograd, v takratno Jugoslavijo. "Doma sem končal gimnazijo in sem želel študirati strojništvo. V tistih časih, ko sem jaz končal gimnazijo, to je bilo leto 1974, v mojih krajih ni bilo take univerze. Pa smo se s starši odločili, da bom šel v Jugoslavijo, ker sem posebej želel študirati smer letalstvo. To je bilo omejeno v svetu možnosti." Po koncu študija sta si z ženo najprej poskušala ustvariti življenje v Palestini. Ker dela tam ni našel, se je čez tri leta vrnil v Jugoslavijo. Delo je našel v Hrastniku, kjer zdaj živi že 35 let. Medtem ko se na določene lokalno obarvane kletvice po vseh teh letih še ni navadil, pa je slovensko kulinariko povsem posvojil. "Pozimi imam rad kislo zelje s klobaso. To sem se navadil v steklarni, tudi v Sijaju. Pa potico tudi! Okrog božiča mora biti potica. Skupaj z ženo narediva tudi baklavo. Ampak ne po turško, po palestinsko! Veliko ima sladkorja in je suha. Pa s pistacijami. To vsi naši sosedi in prijatelji v Hrastniku poznajo."

Na katero otočje najprej pomislite, ko slišite besedno zvezo 'rajski otoki'? Mnogi bi verjetno kot iz topa izstrelili ime Maldivi. To ime izvira iz hindujskih besed 'mahal', ki pomeni palača, in 'diva' oziroma otok. In ker Maldive Slovenci vidimo predvsem kot rajsko počitniško destinacijo, je težko razumeti, zakaj bi se nekdo od tam preselil v Slovenijo. Andreja Čokl je prav to vprašala 23-letnega Maldivijca Ma-Ala Mahmooda, ki zadnja štiri leta živi v Kranju.Ma-Al Mahmood z Maldivov osvaja slovenske gore Na katero otočje najprej pomislite, ko slišite besedno zvezo 'rajski otoki'? Številni bi verjetno kot iz topa izstrelili ime Maldivi. To ime izhaja iz hindujskih besed 'mahal', ki pomeni palača, in 'diva' oz. otok. In ker Maldive Slovenci vidimo predvsem kot rajsko počitniško destinacijo, je težko razumeti, zakaj bi se nekdo od tam preselil v Slovenijo. Andreja Čokl je prav to vprašala 23-letnega Maldivijca Ma-Ala Mahmooda, ki zadnja štiri leta živi v Kranju, z letošnjim vzponom na Triglav pa je izpolnil tudi kriterij za 'čisto pravega Slovenca'. Zelo mi je všeč narava in kako jo ljudje tu spoštujejo, ohranjajo. Pa tudi kako dejavni so Slovenci! In to me je navdihnilo, da sem začel hoditi v hribe. S slovenskimi prijatelji sem bil na Golici, Kriški gori, Dobrči, letos poleti pa so se mi uresničile sanje in sem se povzpel tudi na Triglav. In se zdaj res počuti kot Slovenec? Ja, povedali so mi, da če želiš biti pravi Slovenec, moraš vsaj enkrat na Triglav. Ampak odkrito, tudi sicer se ne počutim kot tujec, zelo sem se navadil na tukajšnje ljudi, kulturo, tu se res počutim zelo dobrodošlega. Že od prvega dne se nisem nikoli počutil, kot bi bil popoln tujec, saj so Slovenci zelo gostoljubni ljudje. Ma-Al na Maldivih ... ... in na Triglavu.

Tokratni »drugopoglednik« Nathan Patton je inštruktor in učitelj angleškega jezika, ki se je v Ljubljano preselil pred 3 leti in pol. Rojen je v Salisburyju na jugu Anglije. Njegova zadnja postaja pred prihodom v Slovenijo je bil Leeds, kjer je študiral in delal. Zdaj pa že tri leta in pol živi v Ljubljani.Nathan Patton, inštruktor angleškega jezika, se je v Ljubljano preselil pred tremi leti in polNathan Patton je inštruktor in učitelj angleškega jezika, ki se je v Ljubljano iz Leedsa preselil pred tremi leti in pol. V tem času je že zaznal nekaj "subtilnih" razlik med angleškim in slovenskim načinom življenja: "Ste narod, ki vstaja zgodaj. Delati začnete okoli 8.00, končate ob 16.00. V Angliji je ta čas zamaknjen – začnemo okoli 9.00 in končamo ob 17.00 ali 17.30. Slovenci imate tudi izjemno radi svoj dopust. Ko se bliža poletje, se ne pojavi vprašanje, ali greš na dopust. Ampak kam ali kdaj greš na dopust." Na slovensko hrano se je navadil brez večjih težav. Ko se je preselil v Ljubljano, si je kupil knjigo slovenskih receptov in začel kuhati. "Verjetno se tega niti ne zavedate, ampak vaša gobova juha … O moj bog! Čudovito!" Navdušujeta ga tudi športna dejavnost Slovencev in narava: "Prekmurje je na primer čudovito, sploh poleti. Spominja me na britansko podeželje, samo vreme je lepše." Priložnost vidi tudi v boljši promociji slovenske kulture, predvsem glasbe in literature. Pred kratkim je začel prebirati knjige slovenskih avtorjev: "Alamut Vladimirja Bartola je čudovita knjiga, ki je imela močan vpliv tudi po svetu. Marsikdo ne ve, da je bila navdih za znano računalniško igrico Assassin's Creed. Pred kratkim sem prebral tudi knjigo Draga Jančarja To noč sem jo videl, ki je name prav tako naredila izjemen vtis. Zgodba o izginotju ženske proti koncu druge svetovne vojne z vidika petih likov bo zagotovo še dolgo ostala z menoj. Izjemno dobro napisana in močna zgodba!"

V Drugem pogledu po navadi slišite priseljence, tiste, ki so se iz tujine preselili k nam in si tu ustvarili življenje. Danes bo pa Drugi pogled prvič slovenski, ponudil ga bo Slovenec, ki živi v tujini. Kako je biti priseljenec v Singapurju, je med drugim Darja Pograjc vprašala Ahmeda Pašića, doktorja socialne antropologije.Jeseničan Ahmed Pašić se je v Singapur preselil pred osmimi letiDelo od doma je od marca lani realnost Ahmeda Pašića, doktorja socialne antropologije, ki se je v Singapur preselil pred približno osmimi leti. Šele zdaj v podjetju, kjer je zaposlen, počasi pripravljajo teren za občasno vračanje sodelavcev (po skupinah) v pisarno. "Pazljivi so zaradi slabe izkušnje s sarsom," razloži. Nič čudnega torej, da ga ob pristanku čaka: "Dva tedna karantene v hotelu. To je vse na tvoje stroške, tudi testi in hrana. Da ne govorim o tem, da vrat sobe ne smete odpreti. Se pravi, ste na tistih 20 kvadratih in to bo vaše bivališče za dva tedna. Ta karantena bo mene stala približno od 1300 do 1400 evrov. Najmanj!" Singapur in Slovenija naj bi bili precej čisti državi. Ampak če pogledaš pod površje, imata obe državi še vedno težave na tem področju, razloži Pašić. Imajo pa Singapurci moderno sežigalnico biološko razgradljivih odpadkov in precej inovativen način "odlaganja" pridobljenega pepela: "Res je, to je genialno! Ladja vsak dan ta pepel odnese na otok, ki je kakšnih 15, 20 km južno od glavnega otoka, in potem tam to posipajo. Na podlagi tega pepela gradijo otok, to potem tudi ozelenijo in vi lahko kot turist pridete na ta otok in si to tudi ogledate." Zakaj je Singapur "kraljestvo hrane", kako potrpežljivi ter vztrajni so Singapurci in zakaj sogovornik tam pogreša domačo kavo, pa izveste v posnetku.

Albanka Halime Djemali prihaja iz Makedonije, v Sloveniji živi 5 let, natančneje v Novem mestu, kjer je zaposlena v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela. Pri njej je zanimivo, da je praktično iz popolnega nepoznavanja slovenščine in tukajšnje kulture v tako kratkem času prišla do redne zaposlitve kot kulturna mediatorka. Zdaj nudi jezikovno in vsesplošno pomoč predvsem Albanskim družinam, ki tukaj živijo tudi že deset let in več. Albanka Halime Djemaili je iz Makedonije v Slovenijo prišla pred približno petimi leti Halime Djemaili je po rodu Albanka, otroštvo in mladost je preživela v Makedoniji. Tam je končala tudi študij ekonomije, v Slovenijo se je z možem – prav tako Albancem – in dvema otrokoma preselila pred petimi leti. Zaposlena je v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, kjer opravlja delo kulturne mediatorke na programu socialne aktivacije. Pomaga predvsem ženskam priseljenkam s Kosova, iz Severne Makedonije ter Bosne in Hercegovine. "Velikokrat jim pomagam samo, ko jih je strah, kaj recimo ena odločba pomeni. Meni vzame samo dve minuti, da jih pomirim."  Eden prvih ciljev, ko so prišli v Slovenijo, je bil povezan z učenjem slovenščine. "Bilo me je strah, ker je bil sin tik pred vstopom v šolo, ko smo prišli sem. Ampak smo takoj veliko pozornosti namenili učenju jezika. Ko je septembra začel, sem učiteljici omenila, naj bo bolj potrpežljiva, ker smo tukaj šele tri mesece. Na prvih govorilnih urah oktobra mi je povedala, da se nič ne opazi, da zelo dobro govori slovensko in mu gre odlično." 

Sogovornica tokratne oddaje Drugi pogled se je k nam preselila iz države, ki jo pogosto zamenjujejo s Slovenijo, pa naj gre za podobno ime in zastavo ali druge značilnosti, ki ju povezujejo. Z Ivanko Kovšca se je pogovarjal naš notranjsko - kočevski dopisnik Marko Škrlj.Ivanka Kovšca, specialna pedagoginja in umetnica, se je v Cerknico preselila pred 12 leti Ivanka Kovšca iz Slovaške se je maja 2008 v Slovenijo priselila iz Slovaške, od junija 2009 živi v Cerknici. V našo državo se je odpravila povsem nenačrtovano, potem pa: "Sem se tu zaljubila in tudi ostala. Našla sem moža, ki mi pomeni vse na svetu." Čeprav je diplomirana specialna pedagoginja, je morala v začetku poprijeti za vsako delo: "Smo delali v Ljubljani, potem še v Begunjah pri Cerknici v neki mizarski firmi. Tam smo se prvič naučili, kaj to pomeni osem ur stati za pakirno linijo in kako je to težko delo." Ni pa bilo težko le delo v proizvodnji, ampak tudi pot do slovenskega državljanstva in izobrazbi vsaj približno primerne službe. Pogojev je bilo več: "Eden izmed njih je bil osnovni tečaj slovenščine. Štiri leta sem morala tu živeti. Potem so z upravne enote poklicali moje sosede, ki so potrdili, da tu živim, govorim slovensko, da nisem nevarna za državo, kako se vedem in je šlo vse gladko in sem po štirih letih dobila državljanstvo." Zdaj že štiri leta dela v OŠ Notranjski odred v Cerknici. "Učenci in sodelavci so zelo prijazni, nimam nobenih problemov. Učenci me tudi učijo pravilno govoriti – radi me popravljajo in to je včasih malo smešno, ampak tudi zelo prijazno od njih."

Pri dvajsetih se je Agostina Benegas iz Argentine preselila v Slovenijo. Iz enega glavnega mesta v drugega; iz Buenos Airesa v Ljubljano. Pri nas je najprej delala v hotelih, epidemija pa jo je prisilila, da je skupaj z možem poiskala drugačno poslovno priložnost. Prejšnji teden smo se odpravili na pogovor z zdaj 25-letno Argentinko in nastal je današnji Drugi pogled. Pogovor s 25-letno Agostino Benegas iz Buenos AiresaPetindvajsetletna Agostina Benegas iz Buenos Airesa se je pred petimi leti preselila v Ljubljano. Najprej je delala v hotelih, njen partner pa v restavracijah. Med epidemijo sta izgubila službo in se pogumno podala na samostojno poslovno pot. Danes ima par manjši tovornjak z argentinsko ulično hrano Caminito. "V Argentini sem končala gostinsko šolo, spoznala moža in skupaj sva prišla v Slovenijo. Lani sva zaradi korone žal izgubila službo in takrat sva rekla, da je to pravi čas, da se lotiva svoje poti in odpreva podjetje." Čeprav ima slovenske korenine, v Argentino so se preselili njeni stari starši, je Slovenijo prvič obiskala pred osmimi leti. Tri leta pozneje se je že selila: "Živela sem v središču Buenos Airesa, kje so povsod nebotičniki in gneča. Tudi zaradi tega sem se hotela preseliti, ker včasih je bilo malo preveč vsega. Preveč ljudi. Tukaj v Sloveniji je drugače. Je bolj mirno, bolj varno. Čisto drug občutek!" Zakaj jo je pri nas presenetilo vikanje, prevzemanje priimkov in kakšne se ji zdijo slovenske slaščice, pa lahko preverite v posnetku.

Tik pred začetkom poletnih olimpijskih iger v Tokiu smo, najbrž prav nič presenetljivo, pred mikrofon Drugega pogleda povabili Japonko - dr. Nagiso Moritoki Škof, jezikoslovko in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Kako je iz dežele vzhajajočega sonca sploh prišla v naše kraje in zakaj se ji zdijo slovenski študentje prav občudovanja vredni, je razkrila v pogovoru z Goranom Deklevo. Dr. Nagisa Moritoki Škof je k nam prišla iz razmeroma majhnega japonskega mesta - samo trikrat večjega kakor LjubljanaTik pred začetkom tokijskih poletnih olimpijskih iger pred mikrofonom Drugega pogleda gostimo Japonko – dr. Nagiso Moritoki Škof. Naša tokratna gostja prihaja iz Okajame na jugozahodu Honšuja, sicer največjega japonskega otoka, pri nas pa živi, že vse odkar so leta 1995 na ljubljanski Filozofski fakulteti ustanovili Oddelek za azijske študije, kjer Nagisa Moritoki Škof predava kopico predmetov – od didaktike japonščine prek prevajanja medijskih besedil do japonske književnosti. In čeprav japonski šolski sistem velja za enega najzahtevnejših na vsem svetu, spričo česar so kriteriji, po katerih presoja, gotovo visoki, je naša sogovornica prepričana, da so slovenski študentje in študentke kratko malo izjemni: Ne vem, kako se učijo, kako lahko tako pridno delajo, ampak v treh letih znajo napisati diplomsko delo v japonščini. Mislim, da se sama ne bi znala takole učiti. No, pa ne le študentje, tudi drugi Slovenke in Slovenci smo očarali Nagiso Moritoki Škof: "Slovenija je kakor velika vas, kakršne poznam z Japonske. Kaj hočem s tem reči? - Drug drugega poznate, med seboj si obilo pomagate, ko je treba kaj postoriti. Ni kaj, tople odnose imate. Seveda med Japonsko in Slovenijo obstajajo tudi številne kulturne razlike (od hrane do načina razmišljanja), ampak tu sem imela prav topel občutek. Zato, mislim, sem tudi ostala." Tako je minilo 26 let, v katerih se je Nagisa Moritoki Škof po lastnem pripovedovanju preobrazila v napol Japonko - napol Slovenko, ki sicer še vedno pogreša gomoljnice z japonskega jugozahoda, a obenem zavzeto hodi v hribe in peče jabolčni zavitek.

Naš zadnji sogovornik v Drugem pogledu, preden gre torkova rubrika na zaslužene počitnice, prihaja iz Konga, v Slovenijo pa pred dobrima dvema letoma ni prišel na počitnice. Iz svoje države je zbežal, ker se boji za svoje življenje, bil je namreč na protestih in v politiki, na zadnjih volitvah je kandidiral za poslanca v parlamentu. Spoznajte Doudouja Bigaruro!Evropejci smo polni stereotipov: v Evropo ne prihajajo le tisti brez vsegaNaš zadnji sogovornik v Drugem pogledu, preden gre torkova rubrika na zaslužene počitnice, prihaja iz Konga, v Slovenijo pa pred dobrima dvema letoma ni prišel na počitnice. Iz svoje države je zbežal, ker se boji za svoje življenje, bil je namreč na protestih in v politiki, na zadnjih volitvah je kandidiral za poslanca v parlamentu, mi je Doudou Bigarura povedal v prostorih Zavoda Afriška vas. Prihaja iz Demokratične republike Kongo (včasih Zair), in sicer iz glavnega mesta Kinšasa, ki je s svojimi 15 milijoni prebivalcev tudi največje mesto v državi, po nekaterih podatkih največje v Afriki. Po velikosti je Kongo 12. država na svetu, v njej pa poleg francoščine prevladujejo 4 večji afriški jeziki – enem izmed njih - swahili - je materni jezik našega sogovornika. A jeziki in površina niso edina razlika med njegovo domovino in Slovenijo. "Veliko, veliko razlik obstaja. Kot prvo bi omenil mentaliteto ljudi. Afričani na splošno, še posebej pa Kongovci smo odprti do drugih ljudi. Slovenci ste bolj zadržani, ne povežete se tako hitro z drugimi, držite se svojih skupin in navad. Ste zadržani, a miroljubni. Naslednja razlika je, da imamo Afričani ples in glasbo v krvi, Slovenci pa ste zadržani, raje opazujete … Pri hrani je tudi razlika – v kakšnih začimbah in okusih. Sicer imamo podobno hrano, a jo pripravljamo drugače. V Sloveniji zelenjavo jeste tudi surovo, v Kongu pa vso listnato zelenjavo skuhamo. " Ali naš sogovornik pogreša kakšen okus? "Ja, najbolj manioko oz. kasavo. Pogrešam tudi banane plantana."   Čeprav je Doudou Slovence ocenil za miroljubne, pa sliši tudi zmerljivke. Večkrat je bil priča nekorektnemu obnašanju, ko so se na primer varnostniki zelo neprimerno obnašali do temnopoltih obiskovalcev prireditev ali kluba. Pravi tudi, da imamo Evropejci veliko stereotipov glede beguncev in migrantov: "Evropejci mislite, da vsi, ki pridemo iz Afrike, nismo ničesar pustili za sabo, da pridemo peš in po morju brez vsega. Ampak ljudje so imeli delo, službo na univerzi, zaradi varnosti pa so se morali vsemu odpovedati …"  

Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled prihaja iz Indije, točneje iz mesta Bangalore. Bharath Ranganathan je glasbenik, skladatelj, teoretik in pedagog, ki se je pred tremi leti iz večmilijonskega mesta preselil v majhno vas. "Zdaj živim v manjšem mestu oz. vasi Prevoje pri Šentvidu v občini Lukovica, to je najmanjši kraj, v katerem sem kadarkoli živel. V mestu Bangalore, od koder prihajam, živi skoraj 10 milijonov ljudi, v Prevojah pa mislim, da ni več kot 1000 ljudi. Razlika je torej zelo velika, a mi je všeč in rad živim tukaj." Razlika med Indijo in Slovenijo pa ni le v številu prebivalcev. "V Bangaloreju se velikokrat šalimo, da je pri nas toplo obdobje, nato vroče obdobje in potem monsunsko obdobje, ko samo dežuje od jutra do večera. Pri vas pa imate čudovite štiri letne čase – no ja, sam včasih zvenim kot neki godrnjav starček, ko se tukaj pozimi pritožujem nad vremenom, snegom in nizkimi temperaturami. V resnici imam zelo rad tukajšnje vreme, ker lahko res uživaš v lepotah vseh letnih časov." Bharath pa uživa tudi v slovenski kulinariki. "Obožujem slovensko hrano in po zaslugi ženine babice znam kar nekaj vaših jedi tudi pripraviti. Poleg štrukljev sem poskusil tudi krvavice in pražen krompir ter gibanico, zelo rad obiščem tudi vaše gostilne z domačo hrano. Opazil sem, da v Sloveniji pojeste veliko kruha, v Indiji pa je glavna sestavina po navadi kar riž. Za mojo slovensko družino tukaj velikokrat pripravim pražen riž s cvetačno omako in mislim, da vsi uživamo v tej jedi. Če pa sicer primerjam slovensko in indijsko kulinariko – seveda, začimbe so prva razlika, drugo pa je to, da vaše jedi bolj temeljijo na mesu in prilogah, pri nas je na voljo dosti več različnih vrst zelenjave." Barath je zdaj že dobro spoznal našo Slovenijo in o tem, da bi živel kje drugje kot v Sloveniji, trenutno še ne razmišlja.Bharath Ranganathan se je pred tremi leti iz več milijonskega mesta preselil v majhno vas Prevoje v občini LukovicaNaš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled prihaja iz Indije, točneje iz mesta Bangalore. Bharath Ranganathan je glasbenik, skladatelj, teoretik in pedagog, ki se je pred tremi leti iz več milijonskega mesta preselil v majhno vas. Zdaj živim v manjšem mestu oz. vasi Prevoje pri Šentvidu v občini Lukovica, to je najmanjši kraj, v katerem sem kadarkoli živel. V mestu Bangalore, od koder prihajam, živi skoraj 10 milijonov ljudi, v Prevojah pa mislim, da ni več kot 1000 ljudi. Razlika je torej zelo velika, a mi je všeč in rad živim tukaj. Razlika med Indijo in Slovenijo pa ni le v številu prebivalcev. V Bangaloreju se velikokrat šalimo, da je pri nas toplo obdobje, nato vroče obdobje in potem monsunsko obdobje, ko samo dežuje od jutra do večera. Pri vas pa imate čudovite štiri letne čase – no ja, sam včasih zvenim kot neki godrnjav starček, ko se tukaj pozimi pritožujem nad vremenom, snegom in nizkimi temperaturami. V resnici imam zelo rad tukajšnje vreme, ker lahko res uživaš v lepotah vseh letnih časov.  Bharath pa uživa tudi v slovenski kulinariki. Obožujem slovensko hrano in po zaslugi ženine babice znam kar nekaj vaših jedi tudi pripraviti. Poleg štrukljev sem poskusil tudi krvavice in pražen krompir ter gibanico, zelo rad obiščem tudi vaše gostilne z domačo hrano. Opazil sem, da v Sloveniji pojeste veliko kruha, v Indiji pa je glavna sestavina po navadi kar riž. Za mojo slovensko družino tukaj velikokrat pripravim pražen riž s cvetačno omako in mislim, da vsi uživamo v tej jedi. Če pa sicer primerjam slovensko in indijsko kulinariko – seveda, začimbe so prva razlika, drugo pa je to, da vaše jedi bolj temeljijo na mesu in prilogah, pri nas je na voljo dosti več različnih vrst zelenjave.  Barath je zdaj že dodobra spoznal našo Slovenijo in o tem, da bi živel kje drugje kot v Sloveniji, trenutno še ne razmišlja.    

»Francoz spozna Slovenko in zgodi se dolenjska penina,« tako bi lahko naslovili današnji Drugi pogled. Francois Botton je namreč pred leti v naši prestolnici spoznal Slovenko, s katero si je ustvaril družino. Zdaj živijo v okolici Ljubljane. Se pa Francois pogosto odpravlja na Telče na Dolenjsko, na posest ženinih staršev – domaine Slapšak, kjer prideluje penino. Zakaj je Dolenjska popolna za ustvarjanje penine in zakaj smo Slovenci preveč pridni, je razkril Darji Pograjc.Francois Botton, vinar iz Šampanje, ki se je preselil v Slovenijo in začel pridelovati penino"Francoz spozna Slovenko in zgodi se dolenjska penina," tako bi lahko naslovili današnji Drugi pogled. Francois Botton je namreč pred leti v naši prestolnici spoznal Slovenko in si z njo ustvaril družino. Zdaj na domačiji Slapšak, na posesti ženinih staršev na Telčah na Dolenjskem, prideluje penino. "Beseda penina lepo zdrsne z jezika. Mislim, da bi ta beseda lahko v prihodnosti postala močna blagovna znamka za vašo državo. Enostavno jo je izgovoriti in lepo zveni. Skoraj tako, kot da bi izvirala iz latinščine." Zakaj je Dolenjska popolna za ustvarjanje penine, zakaj smo Slovenci preveč pridni in še marsikaj drugega je razkril v oddaji. Poslušajte!

Ste že slišali, kako zveni Avsenikova Slovenija od kod lepote tvoje v čačača preobleki? V Drugem pogledu predstavljamo glasbenika, ki jo je priredil: Lazaro Ahmed Hierrzuelo Zumeta je akademski violinist s Kube in v Sloveniji že 10 let ustvarja v različnih zasedbah in poučuje na glasbeni šoli. Ne uživa samo v kubanskih ritmih, zelo spoštuje tudi slovensko narodnozabavno glasbo. Zakaj si želi, da bi bila tudi med Slovenci bolj cenjena, izveste v prispevku.Kubanski violinist v Sloveniji živi od glasbeSte že slišali, kako zveni Avsenikova Slovenija od kod lepote tvoje v čačača preobleki? V Drugem pogledu predstavljamo glasbenika, ki jo je priredil: Lazaro Ahmed Hierrzuelo Zumeta je akademski violinist s Kube in v Sloveniji že 10 let ustvarja v različnih zasedbah in poučuje na glasbeni šoli. Ne uživa samo v kubanskih ritmih, zelo spoštuje tudi slovensko narodnozabavno glasbo. Zakaj si želi, da bi bila tudi med Slovenci bolj cenjena, izveste v prispevku.

Aleksandrija, mesto na skrajnem severu Egipta, je znano predvsem po bogati zgodovini in nekoč največji knjižnici na svetu. Slovenci pa ga povezujemo tudi z aleksandrinkami, potomce marsikatere izmed njih še danes najdete v tem drugem največjem egiptovskem mestu. Tako o njih kot o mestu, predvsem pa o Sloveniji in Slovencih se je Andreja Čokl pogovarjala z Mohamedom Elsayadom, pravnikom, ki se je poročil s Slovenko in se preselil najprej v Ljubljano, potem na Turjak.Pravnik Mohamed Elsayad iz Egipta Ljubljančane razvaja z arabsko hranoAleksandrija, mesto na skrajnem severu Egipta, je znano predvsem po bogati zgodovini in nekoč največji knjižnici na svetu. Od tam prihaja Mohamed Elsayad, pravnik, ki se je poročil s Slovenko in se preselil najprej v Ljubljano, nato na Turjak. Slovenci njegovo domače mesto povezujemo tudi z aleksandrinkami, potomce marsikatere od njih še danes najdete v tem drugem največjem egiptovskem mestu. "Vem, da je tam veliko Slovencev. Celo stanovanje sem v Aleksandriji kupil od nekega Ivana, Slovenca. Tako da ne morem reči, da ob prihodu sem tega naroda nisem poznal ... Tudi zgodbo o aleksandrinkah poznam, ampak tukaj sem slišal drugo plat. Tam je bilo vse skupaj videti fino, živele so dobro, v središču mesta, tudi druga, tretja generacija še govori slovensko. Potem pa sem tu videl dokumentarec, ki pokaže pravo dramo! Tu so pustile otroke, ki so imeli zaradi tega veliko težav, še danes neradi slišijo za Egipt in Aleksandrijo."

Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled prihaja iz Irana. Azadeh Hashemzadeh je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih. Zelo jo veseli uredniško in fotografsko delo, poleg tega pa prostovoljno dela na Slovenski filantropiji. Komuniciranje z ljudmi iz različnih držav ji pomaga pri učenju jezikov, česar se loteva z veliko motivacije, saj želi v Ljubljani nadaljevati študij notranjega oblikovanja. Z Azadeh Hashemzadeh se je pogovarjala Tadeja Bizilj.Azadeh Hashemzadeh iz Irana je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih.Azadeh Hashemzadeh prihaja iz Irana in je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih. Po izobrazbi je diplomirana fotografinja. Zelo jo veseli uredniško in fotografsko delo, poleg tega pa prostovoljno dela na Slovenski filantropiji. Komuniciranje z ljudmi iz različnih držav ji pomaga pri učenju jezikov, česar se loteva z veliko motivacije, saj želi v Ljubljani nadaljevati študij notranjega oblikovanja. Povsod po svetu so slabi in dobri ljudje. Vesela sem, da zdaj živim v državi, kjer je teh precej več. Zelo ste razgledani, veste veliko o zgodovini, o različnih kulturah. Toplo sprejmete ljudi medse, ne glede na njihovo barvo kože ali veroizpoved. Ko spoznavam nove ljudi, imajo sicer različne poglede na mojo državo, a so odprtega duha, ko jim jo predstavim sama, ko vse razložim, pokažem, povem …  Islamska republika Iran, od koder prihaja, je obmorska država na Bližnjem vzhodu, v jugozahodni Aziji. Iran se ponaša z neverjetno pestro in pomembno zgodovino, s številnimi kulturno-zgodovinskimi mojstrovinami in tudi s prekrasno in raznovrstno naravo. Njeno rojstno mesto je tretje največje v državi. Iran je precej večji od Slovenije, zato imamo na različnih koncih države drugačno podnebje. Na severu je sicer vreme podobno tukajšnjemu, na jugu pa je suho in vroče. Sama prihajam iz mesta Isfahan, kjer je sušno podnebje, zelo malokrat zapade dež, zato so mi dežne kaplje tukaj prav všeč. Tudi temperature tukaj so bolj zmerne, ni take vročine, pa tudi narava je lepša in zrak je pri vas veliko manj onesnažen kot pri nas v Iranu.  Iran je islamska republika in je nekaj posebnega, saj obisk zahteva od obiskovalca različne prilagoditve. Marsikomu vzbuja tudi številne predsodke. V moji državi je večina ljudi muslimanov. To pomeni, da ženske niso tako svobodne kot v Sloveniji. To se kaže predvsem pri oblačilih, pokriti si morajo glavo, tukaj pa se lahko sproščeno sprehajam tudi brez tega. Tudi iranski zakoni v večini podpirajo moške, kar pomeni, da če ima ženska kakšne težave, če bi se na primer želela šolati ali oditi v tujino, tega ne more sama urediti – za pomoč bo morala prositi očeta, moža, brata. Zdi se mi, da so s tem za ženske kršene osnovne človekove pravice. Je pa res, da je tudi zelo odvisno, v kakšni družini živiš – če so v družini bolj izobraženi, napredni, razgledani, bodo moški podprli ženske pri vsem in se ne bodo tako strogo držali zakonov.  Čeprav pogreša svojo družino in prijatelje, Azadeh Hashemzadeh ne razmišlja, da bi se vrnila nazaj v Iran. Pravi, da bo še naprej v Sloveniji iskala različne priložnosti za delo in se veselila vsakega dne posebej.

38-letni Soonseok Park je doma iz Seula. V južnokorejski prestolnici je petnajst let delal kot menedžer in sommelier v restavracijah visoke francoske kulinarike z Michelinovimi zvezdicami. Kako ga je pot zanesla v Šepulje na Krasu? Preprosto! Odločil se je, da bo sledil svojim sanjam in se naučil, kako gojiti vinsko trto, pridelovati grozdje in seveda svoje lastno vino. Do Šepulj, ki so v občini Sežana, sem se odpeljala prejšnji teden. Na Turkovi domačiji je nastal današnji Drugi pogled!Južnokorejski sommelier se v Sloveniji uči vinogradništvaOsemintridesetletni Soonseok Park prihaja iz Seula. V južnokorejski prestolnici je 15 let delal kot menedžer in sommelier v restavracijah visoke francoske kulinarike. Kako ga je pot zanesla v Šepulje na Krasu? Odločil se je, da bo sledil svojim sanjam in se naučil, kako gojiti vinsko trto in pridelovati vino. Ko je spoznal slovenskega vinogradnika Sebastijana Štembergerja, ki ga je povabil v Slovenijo na Turkovo domačijo, je ponudbo sprejel. "Najprej sem razmišljal o Franciji, Italiji ali Španiji. Tudi moji prijatelji so mi priporočili omenjene države, saj imajo velike vinske trge. Ampak države, ki so na tem področju že dobro uveljavljene, me niso zanimale. Če Francozi, Španci in Italijani poslušajo vaš radio, me zdajle verjetno ne marajo preveč. Skratka, iskal sem nekaj drugega. Takrat sem spoznal Sebastijana." Odločil se je za slovenska vina in selitev. Njegov delavnik na Turkovi domačiji se začne okoli 8.00. Ob sončnih dnevih dela v vinogradu, ob deževnih v kleti. "Zdaj je vino skoraj že zrelo in samo še počiva v sodih. Zaradi visokih temperatur je začel pospešeno potekati proces oksidacije, zato bomo vino zdaj prezračili oziroma prelili v sode do vrha. Tako bomo preprečili oksidacijo vina." Soonseok Park bi rad ostal v Sloveniji. Njegovi načrti za prihodnost vključujejo učenje slovenščine, vožnje in vinogradništva. "Če bom pri tem uspešen, bom nekoč postal neodvisen in bom proizvajal svoje vino. To je moj cilj. Potem bom vino pošiljal v Korejo in tako zgradil svoj posel."

Večino »drugopoglednikov«, s katerimi smo govorili do zdaj, k nam pripeljeta posel ali ljubezen. Tokratno sogovornico pa je k nam pripeljal šport! Ime Nataša Derepasko je v zgodovino slovenskega rokometa zagotovo zapisano z zlatimi črkami, in to dvakrat! Ukrajinka namreč pripada zlati generaciji 2000/01, ki si je 2-krat pokorila celotno Evropo. Ravno jutri bo natanko 20 let odkar je ta generacija prvič osvojila naslov evropskih prvakinj. Drugi pogled!Nataša Derepasko iz Ukrajine, nekdanja rokometašica, danes pa trenerka pri Rokometnem klubu Krim MercatorIme Nataša Derepasko je v zgodovino slovenskega rokometa zagotovo zapisano z zlatimi črkami. Ukrajinka namreč pripada zlati rokometni generaciji 2000/01, ki si je kar dvakrat pokorila Evropo. Jutri bo minilo natanko 20 let, odkar je ta generacija krimovk prvič osvojila naslov evropskih prvakinj. Selitev v Slovenijo O Ljubljani oz. Sloveniji pred 24 leti, ko se je preselila sem, ni vedela ničesar. "Vzameš stvari in prideš in na novo začneš življenje," razloži. Takšno je življenje profesionalnega športnika. S prilagajanjem na novo okolje ni imela težav. "Preden sem prišla v Slovenijo, sem bila v Makedoniji, zato sem znala srbsko-hrvaški jezik. Tako da mi ni bilo težko, ko sem prišla. Potem smo šli v šolo in se naučili slovensko. Pa skozi pogovor se naučiš. Seveda, včasih malo zamešam srbsko in slovensko, ampak gre." Hribi ali morje? Enajst let je bila rokometašica Rokometnega kluba Krim Mercator, zadnjih pet oziroma šest let pa trenerka. Nikoli si ni mislila, da bo trenerka, saj potrpežljivost ni bila njena vrlina. Ampak očitno se je da tudi naučiti. Precej potrpežljivosti je med drugim od nje zahteval naš zdravstveni sistem oz. čakalne vrste. "Potem plačaš in čakaš. Zdaj sem sklenila dodatno zavarovanje k dodatnemu, da bi hitreje prišla na vrsto." Ko jo vprašam, ali je morda osvojila kakšno od slovenskih navad, na primer hojo v hribe, odkrito prizna: "Zame izlet, počitnice niso hribi. To zame ni počitek. Počitnice so morje. Jaz sem se sicer navadila; vem, da vi radi hodite, ampak to je vaše."

Na Slovenijo bomo zdaj pogledali z očmi Turka: Nuri Özalp je v Slovenijo prišel pred petimi leti. Kot doktorja računalništva ga je sem pripeljala poslovna ponudba, pozneje pa je tukaj odprl svoje podjetje. Je zelo družaben in dejaven, še posebno ga navdušujejo barve slovenske narave. Tudi o Slovencih ima dobro mnenje, ga pa moti ena izmed še posebno izrazitih lastnosti, ki jih je opazil in natančno opisal Katji Krajnc.Turek Nuri Özalp je v Sloveniji navdušen na vsemi odtenki zelene naraveNuri Özalp prihaja iz Turčije. Kot doktorja računalništva ga je sem pred petimi leti pripeljala poslovna ponudba, kasneje pa je tukaj odprl svoje podjetje, ki ponuja tehnološke rešitve na področju industrije. Nuri Özalp tako iz prve roke pove, kako je sklepati posle s Slovenci. »Slovenci so precej trmasti. Včasih jih je nemogoče prepričati, da spremenijo mnenje oz. za to potrebujejo zelo veliko časa. Velikokrat se niso pripravljeni niti pogovarjati in to se mi zdi precej velika težava: ti jim predstaviš svojo idejo in oni jo zavrnejo že takoj na začetku, ne da bi razpravljali o njej. V Turčiji se mi to ni nikoli zgodilo – tam so mi vedno prisluhnili in vsaj poskusili sprejeti nove ideje, v Sloveniji pa je to zelo težko, ker ljudje ne poslušajo zares.« Na začetku mu je bilo tukaj težko predvsem zaradi birokracije, zdaj pa Slovenijo dojema kot svoj dom in je zelo zadovoljen z življenjem tukaj. »Predstavljajte si, da pridete iz tako velikega mesta, kot je Istanbul – tam je veliko ljudi in veliko priložnosti. Ampak na neki točki sem se počutil, da tja ne spadam več: razmišljam drugače kot večina, v Turčiji se vse zelo hitro spreminja – ni demokracije, ljudje skoraj nimajo pravic, nisem se več počutil svobodnega v svoji lastni državi. Potem sem začel seveda razmišljati, kje bi se lahko počutil bolje, ustvaril nove zgodbe in spomine in vse to sem našel v Sloveniji. Prav zaradi tega je tukaj moj dom in včasih se šalim, da sem Janez. No, v resnici bi se želel preimenovati v Janeza. To je zelo pogosto in pristno slovensko ime. Pa še priimek Novak bi dodal. Janez Novak, bi mi kar pristajalo, kajne?« Pristoji pa mu tudi slovenski način življenja. Tukaj ga je navdušilo predvsem pohodništvo in lepota krajev - njegovi najljubši so Bled, Bohinj in vsa obmorska mesta. Še posebej so mu všeč vsi zeleni odtenki narave, ki jih je Slovenija polna. Čeprav mu življenje tukaj ustreza, pa pogreša turško hrano, ki jo opisuje kot zelo okusno in raznoliko. Kebaba v Sloveniji sploh ne jé, ker pravi, da ni podoben tistemu, ki ga pripravljajo v Turčiji. Turčijo opiše kot zelo svetovljansko deželo, ki jo sestavlja množica pripadnikov različnih narodnosti, zato so tudi politična nestrinjanja velika težava. Kljub temu pa ima večina tamkajšnjih prebivalcev dragoceno skupno lastnost: gostoljubje, ki si ga v večji meri želi tudi med Slovenci.

V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.Mirjana Zeljić Brnčič in Ognjen Zeljić, sestra in brat, prihajata iz Splita. Oba sta glasbenika, Mirjana akademsko izobražena pianistka, Ognjen pevec skupine Bogunov.Mirjana Zeljić Brnčič in Ognjen Zeljić živita v Sloveniji že od 90-tih let prejšnjega stoletja, odlično govorita slovensko, in pravita, da sta tu že pognala korenine. Pravzaprav so jima nekatera vprašanja o slovenskih stereotipih že skoraj nerazumljiva ali pa vsaj nenavadna, saj sta tako rekoč del njih. Njun pogled od zunaj, njun drugi pogled počasi bledi in ga je bilo zato še toliko bolj dragoceno pravočasno ujeti.

My life in Slovenia je naslov spletnega dnevnika Nizozemke Arlette Cundrič, ki ga v nizozemščini in angleščini piše o življenju v Sloveniji. Tukaj je njen dom že skoraj 18 let z možem Slovencem in dvema otrokoma. Sprva sta v devetdesetih letih, ko sta se spoznala, dobrih sedem let živela na Nizozemskem.Nizozemka Arlette Cundrič v Sloveniji živi že skoraj 18 let My life in Slovenia je naslov spletnega dnevnika Nizozemke Arlette Cundrič, ki ga v nizozemščini in angleščini piše o življenju v Sloveniji. Tukaj je njen dom že skoraj 18 let z možem Slovencem in dvema otrokoma. Sprva sta v devetdesetih letih, ko sta se spoznala, dobrih sedem let živela na Nizozemskem. "Včasih smo hodili dvakrat na leto na počitnice v Slovenijo in vedno sem jokala v avtu, ker nisem hotela nazaj. Tukaj sta mi tako zelo všeč narava in preprosto življenje." V Slovenijo so se preselili leta 2003, sprva so živeli na Gorenjskem, zdaj pa že dobrih deset let v vasi Gradenc v občini Žužemberk. Celo njeni starši so si po letih samo občasnega obiskovanja hčere in njene družine zaželeli življenja med Suhokrajinčani, zato sta si tukaj zgradila manjšo zidanico, kamor za tri mesece prihajata dvakrat na leto.

V pekarno, ki je v Poljanski ulici v Ljubljani, se je podala Andreja Gradišar, da je v mikrofon ujela pogovor z Mattom Hamlinom. Američan, bivši marinec, je partnerko Slovenko spoznal med igranjem spletne igrice. Po nekaj časa je dozorela odločitev, da zaživita skupaj in da bo on tisti, ki se bo preselil. S seboj v Slovenijo je prinesel tudi knjižico z recepti svoje babice in iz te zdaj črpa navdih, sestavine in recepte pri delu v pekarni. To je njegov Drugi pogled.Američan Matt Hamlin je s seboj v Slovenijo prinesel družinsko knjigo receptov, nato pa s partnerko odprl pekarnoMatt Hamlin prihaja iz ameriške zvezne države Nova Mehika, ki pa jo je za dom v Sloveniji zamenjal pred približno štirimi leti. Razlog za to je ljubezen. In spletna igrica, prek katere je spoznal Slovenko. Že pred njegovo dokončno selitvijo sta se odločila, da bosta skupaj odprla pekarno: "Moja družina je v tem poslu že pet generacij. V družini imamo nekaj čudovitih pekov. To je nekaj, kar sem vedno želel narediti – imeti pekarno. Partnerica pa je po izobrazbi nutricionistka. To se je zdela idealna kombinacija za zagon tega posla in lahko se je bilo odločiti, kaj bova počela. To in da je v Sloveniji res težko najti dober kruh. Malo ljudi si za to vzame dovolj časa. Mislim, da so se ljudje preveč navadili na te pekarne, ki delujejo bolj kot prodajalne hitre hrane. Teh pa je na stotine, tako rekoč na vsakem vogalu je ena. Prave peke – take s krušno pečjo in ki si vzamejo čas za pripravo kruha – pa je mogoče najti le še na podeželju, v mestu ne." Američan je v pekarni sicer odgovoren za sladki del. Vir navdiha je družinska knjiga receptov, ki jo je prinesel iz Združenih držav: "Imamo knjigo, ki smo jo posvetili babici, ko je umrla. Takrat se je zbrala vsa družina in na kup dala njene recepte. Vedno, ko smo jo obiskali, je bilo namreč vse sveže, na novo pečeno, tam smo se vedno imeli lepo. Vse, kar je sladkega, mafini, piškoti, mlečni kruh, ki ga pečemo, vse je njeno. Uporabljam njene in materine recepte, saj sta bili perfekcionistki." Matt Hamlin sicer pravi, da so Slovenci dobri ljudje. So bolj odkriti kot Američani, bolj prizemljeni. Odnosi v ZDA ostajajo na ravni znanstev, ne prijateljstev. Prav tako je tam hitrejši tempo življenja. Všeč mu je, da v Sloveniji ni tako. Edino na življenje v mestu se bo tu težko navadil.

Mila oz. Emilia Dębska je pred več kot desetletjem Varšavo zamenjala za dom v Sloveniji. Videli in slišali ste jo lahko v nekaterih naših televizijskih oddajah. S pesmijo Svoboda se je predstavila tudi na EMI. Zaradi dela živi malo v Sloveniji, malo na Poljskem. Čas epidemije pa večinoma preživlja v rodni državi in tja jo je poklicala tudi Andreja Gradišar.Pevka in pianistka Emilia Dębska je v Slovenijo zaradi družine prišla leta 2007Emilia oz. Mila Dębska je v Slovenijo prvič prišla leta 2007. Zgodba s Slovenijo oziroma bolje rečeno Slovencem se je začela že na Poljskem, za selitev sta se odločila po rojstvu hčerke: "V Sloveniji so čist zrak, mir, tišina, je bolj počasno, bolj preprosto življenje kot v Varšavi. Varšava je res metropola, tam se vse dogaja zelo hitro." Mila se je hitro naučila slovensko – pravi, da ji je pri tem verjetno pomagal tudi glasbeni posluh –, kar ji je odprlo številne karierne priložnosti. Nastopala je v televizijskih oddajah, izdala nekaj lastnih skladb v slovenščini, predstavila se je tudi na Emi. Opaža pa, da slovensko okolje bolj spodbuja unikatnost glasbenikov kot poljsko: "To sem opazila takoj, ko sem prišla. Ko sem poslušala radio, so se po večini vrtele slovenske pesmi. Meni je bilo to tako super, neverjetno. Ker slovenska glasba je res unikatna. Vidi se velika razlika v spoštovanju tega poklica. Na Poljskem umetnost izginja zaradi tekmovalnosti. Vsi hočejo neko kariero. Hočejo ustvariti nekaj istega, kot je v Ameriki, da se tvoja pesem prebije. Meni to nikoli ni bilo prav."

Na Velenjski grad se je tokrat odpravila Andreja Gradišar, da vam v Drugem pogledu predstavi prvo sogovornico iz Litve. Ona Čepaityte Gams tam dela kot kustosinja pedagoginja. Če bi iskali slovensko ustreznico njenega imena, bi bila to Ana. Jo pa, ko se predstavi kot »Ona«, v Sloveniji marsikdaj povprašamo, kako ji je zares ime. Velenje je njen dom že slabi dve desetletji. Selitev iz večje Vilne v manjšo šaleško prestolnico je zahtevala kar nekaj prilagoditev. V nadaljevanju pa tudi o tem, kako drugače vzgajamo otroke v Litvi in Sloveniji.Ona Čepaityte Gams iz Litve je Velenje za svoj dom izbrala pred 17 leti"'Kriv' je Velenjčan, ki sem ga srečala v Litvi," razloži Ona Čepaityte Gams, ko jo vprašamo, kaj jo je leta 2004 prineslo v Velenje. Je iz Vilne, prestolnice Litve, ki je precej večja od šaleške rudarske prestolnice. Tudi majhnost mesta in vse, kar pride s tem, je nekaj, na kar se je morala privaditi: "Preseliti se iz večjega mesta v manjše je težje kot nasprotno. S tem sem imela in še vedno imam precej težav. Ko je ljudi malo, so med seboj prepleteni, povezani, v takšnem okolju je drugače delati. Če nisi odraščal v takem manjšem prostoru, imaš določene težave. Pogrešala sem to, da greš skozi vrata v eno množico ljudi in nikogar ne zanima, kdo si." Nenavaden se ji še vedno zdi tudi pogled na slovenske hribe. Pokrajina je popolnoma drugačna kot v Litvi. Je pa zato zelo podobna hrana. Le regrata v njeni domovini ne nabirajo: "To nabiranje regrata in solate. Pri nas tega ljudje ne jejo. Sicer je precej podobno, veliko mesa, krompirja. So pa tudi kake jedi, ki jih mi ne poznamo in so mi zelo všeč. Ajdovi žganci. Z ocvirki in gobovo juho." Oba naroda sta majhna, delovna in to nas povezuje, nadaljuje sogovornica. Razlike pa opaža pri samostojnosti otrok: "V Sloveniji veliko otrok živi skupaj s starši tudi še po študentskih letih. V Litvi je mentaliteta taka, da se otrok želi čim prej osamosvojiti. Ko gre študirat, se skoraj nikoli ne vrne nazaj. Tudi če živi na slabšem."

V teh minutah bomo v rubriki Drugi pogled zavili v Kolumbijo z dvema sogovornikoma, mladima glasbenikoma, ki sestavljala duo Zuluk. Juan Zuleta in David Mosquera sta pred kratkim v Sloveniji posnela že drugo pesem z naslovom Souvenir – Spominček – in zanjo pripravila tudi prav poseben videospot. Pesem bomo po pogovoru tudi slišali, še prej pa poslušajmo Kolumbijca, s katerima se je pogovarjala Tadeja Bizilj. Mlada kolubijska glasbenika Juan Zuleta in David Mosquera o življenju v Sloveniji in glasbenem ustvarjanju tukajV rubriki Drugi pogled bomo danes zavili v Kolumbijo z dvema sogovornikoma, mladima glasbenikoma, ki sestavljala duo Zuluk, Juanom Zuleta in Davidom Mosquera. Kolumbija je dežela odprtih in toplih ljudi, s prekrasno naravo, osupljivo džunglo, belimi plažami ob Karibskem morju in zanimivimi velemesti s kolonialno zapuščino. Juan: Ena zelo pomembna razlika med državama je tišina. V Sloveniji je tišina zelo pomembna, medtem ko je Kolumbija kot država zelo glasna. To je sicer značilno za Latinsko Ameriko – glasna glasba, ples – in to ne le v dvoranah, temveč pogosto tudi kar na ulici mest. Lahko povem, da sem kot Latinoameričan tukaj doživel tudi veliko stereotipnih opazk – recimo to, da zagotovo odlično plešem salso – no, saj jo, ampak nisem pa ravno državni prvak  in pa, da moramo biti vsi zabavljači in srce vsake zabave. Sam sem bolj resne narave, imam črn smisel za humor, zato me pogosto vprašajo: »Ti res prihajaš iz latinske Amerike?«. Njuna skupna glasbena pot se je začele pred enim letom, v teh dneh pa že predstavljata svojo drugo skupno pesem z naslovom Souvernir – Spominček.  Juan je operni pevec po izobrazbi, v Slovenijo je prišel zaradi dekleta in zato, da bi tukaj našel službo v klasični glasbi, kar pa je, kot opaža, vse prej kot enostavno. David, ki je producent pri njunem duu Zuluk pove, da imata glasbenih načrtov kar veliko. David: Ko bo korona mimo, upava, da bova lahko nastopala na raznih festivalih. Nastopila sva že na Vodnikovi domačiji, kjer sva na literarnem kabareju skrbela za glasbeni del. Tam sva spoznala različne zanimive glasbenike, navezala stike z njimi … Počasi se daleč pride, pravijo in mislim, da lahko prideva daleč tudi midva. Njune želje so, da bi Slovencem bila všeč njuna glasba, tudi, če morda ne razumejo jezika, da se zlijejo z melodijo, ritmom in uživajo. Za konec vsem poslušalcem sporočata naslednje: David: Moj največji izziv v Sloveniji je, da dopovem ljudem, da če si nečesa želijo, če želijo nekaj narediti, ustvariti, da naj ne rečejo – ah, saj tukaj, v tej državi to ni možno, to gotov ne bo uspelo tukaj. Vse je možno in to kjerkoli na svetu. Če imate željo, jo realizirajte. Če ne boste poskusili, ne morate vedeti, da nekaj ne bo uspelo. Juan: Rad bi rekel hvala lepa ….. Hvala državi, ker me je tako lepo sprejela. Želiva si, da bi s svojo glasbo prišla med ljudi, da bi naju sprejeli in da bi se na glasbenem področju več povezovali. S povezovanjem, skupnim delom v glasbi, pri različnih projektih in drugje lahko namreč res ustvarimo nekaj lepega.

Uzbeški predniki, Kirgizija rojstna država in kazaško državljanstvo. Tako svoj izvor opiše modna oblikovalka Shahsanam Nizamova. V Slovenijo je leta 2017 prišla na izlet in ker se je tu počutila kot doma, je hitro našla priložnost za selitev v našo državo. Od leta 2018 sta z njo v Sloveniji tudi njena otroka. O družinskih hierarhiji, razlikah v šolstvu, različnih oblačilnih navadah pri nas in v Kazahstanu se je pogovarjala z Andrejo Gradišar.Modna oblikovalka Shahsanam Nizamova v Sloveniji živi od leta 2018Shahsanam Nizamova je po narodnosti Uzbekistanka, rojena je bila na ozemlju Kirgizije. Ima pa sogovornica, ki je po poklicu modna oblikovalka, kazahstansko državljanstvo. Leta 2007 se je tja preselila z možem in ostala enajst let. Družina je živela na severu države, v mestu Kokšetau. Od tam jo je pot leta 2017 tudi vodila v Slovenijo. Sprva na izlet: "Izlet v Slovenijo je bilo moje prvo veliko potovanje v Evropo. Že prej sem bila v drugih delih sveta, po večini v okviru organiziranih družinskih počitnic. Sem sem prišla z znancem in ko sva se vozila po Sloveniji, sem imela občutek, da to državo od nekje že poznam. Kot da bi tu že živela. Morda zaradi podobnosti z ruskim jezikom. Ko smo se peljali proti Mangartu, sem imela občutek, da sem tu že bila. Kot nekakšen deja vu. Še eno leto po tem potovanju sem si želela, da bi zares živela v Sloveniji." Ni ostalo le pri željah, te je tudi uresničila. Že leto pozneje je našla priložnost za študij v Sloveniji. Danes dela kot modna kreatorka. Ima svoj studio, v katerem izdeluje oblačila po naročilu. O slovenski in kazaški oblačilni kulturi pa pravi: "V Kazahstanu je večji poudarek na tem, da so oblačila lepa, draga in znanih znamk. Ljudje več pozornosti posvečajo zunanji podobi. Tu pa je več športnega oblačenja, večini oblačila niso tako pomembna. Nikogar ne bo zmotilo, če greste v trgovino ali na tržnico v športnih oblačilih. V Kazahstanu bi ob čem takem dobili ogromno pozornosti, mislili bi, da ne skrbite zase. Morda ne bi nič rekli, a bi vam na kakšen način že pokazali, kaj si mislijo. Tudi v pisarnah so pravila oblačenja strožja. Obleka oz. kostum, nogavice, zaprti čevlji. To je sicer malo odvisno od podjetja, v katerem delaš, a če povem za mojega zadnjega delodajalca v Kazahstanu – tudi poleti nismo smeli biti brez hlačnih nogavic in v sandalih. To je bilo na neki način prepovedano. Krila nad koleni – prav tako prepovedano. Oblačila brez rokavov – prepovedano." Svoje prihodnosti sogovornica veliko vnaprej ne načrtuje, a za zdaj zagotovo ostaja v Sloveniji, saj je to zanjo idealen kraj za življenje.

Mandeep Kaur in Sukhbir Singh prihajata iz Pandžaba. Mandeep je pevka, Sukhbir dela v logistiki. Kaj ju je pripeljalo k nam? Zanimiva in precej ovinkasta pot. Sukhbir je opravljal podiplomski študij iz ekonomije in administracije na Poljskem. Ko je doštudiral, so mu v Sloveniji ponudili pripravništvo na področju logistike, sledila je zaposlitev. Mandeep se mu je pridružila, ko sta se poročila. Podrobnosti pa v Drugem pogledu!Edini pandžabski par v Sloveniji uživa v načrtovanju izletov ob koncih tedna in hoji v hribeMandeep Kaur in Sukhbir Singh prihajata iz Pandžaba. Mandeep je pevka, Sukhbir dela v logistiki. Kaj ju je pripeljalo k nam? Zanimiva in precej ovinkasta pot. Sukhbir je opravljal podiplomski študij iz ekonomije in administracije na Poljskem. Ko je doštudiral, so mu v Sloveniji ponudili pripravništvo na področju logistike, ki se je razvilo v redno zaposlitev. Pri nas je zdaj že pet let. Mandeep se mu je pridružila, ko sta se poročila. Mandeep Kaur: "Pred selitvijo sem vašo državo obiskala samo enkrat, in sicer sem tu snemala eno svojih pesmi. Že takrat sem dobila občutek, da je država lepa in mirna. Nisem pa nikoli pomislila, da bom živela tukaj." Sukhbir Singh: "Indija je velika država in tudi tam imamo gore in zeleno naravo. Tudi pri nas poznamo sneg. Ampak nisva imela veliko priložnosti, da bi resnično raziskala ta del države. Ponavadi so to bili samo kratki obiski. Ko sem se preselil sem, v Slovenijo, sem pa – tako kot moja žena – tudi jaz dobil občutek, da so se mi sanje uresničile. Zdaj res živim v takih krajih!" Sukhbir Singh in Mandeep Kaur

Današnji Drugi pogled bodo pravzaprav kar »drugi pogledi«. V Slovenijo se je pred nekaj meseci namreč preselila 5-članska metalska skupina z Malte. Ja, prav ste slišali. 5 Maltežanov je za svoje glasbeno ustvarjanje izbralo prav Slovenijo. V Zrečah so skupaj najeli hišo in si uredili glasbeni studio. Kaj jih je privedlo sem in zakaj jim ni bilo težko zapustiti otoka, ki ima po njihovem opisu veliko dogajanja in odlično hrano, pa povejo v prispevku, ki sta ga pripravili Darja Pograjc in Katja Krajnc.Kaj je v Zreče privedlo 5-člansko metalsko skupino z Malte?V Drugem pogledu nismo gostili prav veliko posameznikov, ki bi nas popeljali na Malto, sploh pa ne kar cele glasbene skupine. 5-članska zasedba Decline The Fall, ki jo sestavljajo Kris, Ehren, John, Matthew in Fabio, skupaj ustvarja 5 let in Slovenijo so si izbrali kot vstopno točko za glasbeni naskok na Evropo. Trenutno jim situacija to sicer onemogoča, imajo pa veliko časa za pripravo nove glasbe. Prihod v Slovenijo so začeli načrtovati pred dvema letoma na pobudo člana skupine Krisa, ki zaradi dela v turizmu Slovenijo obiskuje že več kot 14 let in si je vedno želel živeti tukaj. Dve leti nazaj je sem prvič pripeljal še ostale člane skupine in vsi so se strinjali, da je to pravi kraj za življenje v Evropi. Kris: "Tudi ko smo primerjali višino življenjskih stroškov med državami v tem delu Evrope, smo ugotovili, da je Slovenija najbolj ugodna. Je tudi zelo zelena in tukaj lahko uživamo v svežem zraku in naravi, ki jo je na Malti bolj malo oz. je drugačna. Tam smo obdani s Sredozemskim morjem, tukaj pa živimo med hribi, pozimi lahko vidimo celo sneg. Brez težav pa odpotujemo tudi v sosednje države." Kris jih je najprej peljal na Bled, kjer so preživeli 4 dni. In prav Blejsko jezero jih je prepričalo, da so v Sloveniji tudi ostali in tako pred nekaj meseci dokončno spremenili svoj kraj bivanja. V Zrečah so najeli večjo hišo, v kateri so si uredili tudi studio in pred kratkim izdali svoj prvi album. Malte sicer ne pogrešajo preveč, si pa včasih zaželijo malteške hrane in toplega vremena. Kris: "Na Malti imamo tudi veliko majhnih in skritih plaž, veliko krajev z bogato zgodovino. Ne smemo izpustiti templjev, ki so stari tudi več kot 4, 5 tisoč let. Imamo dobro razmerje med zgodovinskimi kraji in zabavnimi doživetji ter uživanjem ob morju." Kljub temu pa glasbeniki prisegajo na Slovenijo. Skupnega življenja je bilo nekaj članov skupine vajenih že na Malti, tako da s prilagajanjem nimajo večjih težav. Skupno jim je predvsem to, da se radi zabavajo in komaj čakajo, da bodo lahko začeli z nastopi. Kris: "Slovenija nam omogoča, da lahko uživamo življenje. Če primerjam življenje na Malti, lahko rečem, da sem tukaj končno našel svoj mir. Še v času, ko sem bil na Malti, sem vsakič, ko sem bil slabe volje, odpotoval v Slovenijo. Tukaj sem se umiril in napolnil z energijo. Z vidika kvalitete življenja imam tukaj vse, kar potrebujem, in lahko živim na način, kot si želim."

Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja kar 7.107 otokov in leži v tropskem zahodnem Tihem oceanu. Poseljenih je manj kot polovica otokov, približno 2.770. Severni del filipinskega otoka Samar je pred tremi leti za Domžale zamenjala Analyn Zupanc, ki je zelo dejavna na družbenih omrežjih. S svojimi »videozgodbami« na spletni platformi YouTube občasno svetu predstavi kaj filipinskega – ali po novem – slovenskega.Analyn Zupanc s Filipinov v DomžaleRepublika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja kar 7.107 otokov, poseljenih je manj kot polovica. Severni del filipinskega otoka Samar je pred tremi leti za Domžale zamenjala Analyn Zupanc, ki je zelo dejavna na družabnih omrežjih. S svojimi »videozgodbami« na spletni platformi YouTube občasno svetu predstavi kaj filipinskega – ali po novem – slovenskega. Tudi v kuhinji. "Rada jem kislo zelje s pečenko, to je ena mojih najljubših jedi. In golaž. Ta je podoben filipinski caldereti, goveji enolončnici, ki ji Filipinci dodamo zelenjavo – krompir, papriko, korenje …" Od hrane pogovor hitro zavije k praznikom. Ob omembi Filipinov številni pomislimo na krvave prizore križanja ob veliki noči, a Analyn pravi, da je ta navada živa predvsem v provinci Pampang na severu države, na njenem otoku praznovanje omejijo le na hojo oz. romanje do nekaterih cerkva. Povsem drugače je z božičem. "Božič je na Filipinih zelo radostno obdobje. Imamo najdaljše božično praznovanje, začne se že septembra, že takrat lahko vsepovsod vidite božično okrasje, slišite božične pesmi … In to traja vse do januarja, do Svetih treh kraljev. Ne tako kot v Sloveniji, kjer božična drevesca okrasite šele decembra." Filipinko se čudi tudi našemu praznovanju godu, številu oken, ki jih imajo slovenske hiše, in temu, da se je za obisk sorodnikov ali prijateljev treba napovedati. No, tudi nekatere slovenske besede ali besedne zveze so zanjo velik zalogaj. "Slovenski jezik mi je še vedno zelo težak, borim se, učim, a se mi zdi, da ni pravega napredka … Imate Č, Š, Ž, težko izgovorim besede s temi glasovi, jezik se mi zvija … Šele po dveh letih sem se naučila izgovoriti "tržiški šuštarji" in "živjo", prej tega nikakor nisem mogla izgovoriti …" Več v pogovoru z Analyn.

Tantely Gaberšček je ime naše tokratne gostje v Drugem pogledu. Ljubezen premaga vse, bi tudi lahko rekli zanjo – tako razdaljo med Slovenijo in Madagaskarjem kot izločitev iz družine zaradi poroke s tujcem. Razlog za njeno selitev k nam je torej ljubezen. Z družino že od leta 1993 živi v Tolminu. Kako se je Malgašinja privadila na naše okolje, hrano, navade, pa v pogovoru, ki ga je pripravila Andreja Gradišar.Tantely Gaberšček se je zaradi poroke s tujcem družina za nekaj časa odpovedalaLjubezen premaga vse – tako razdaljo med Slovenijo in Madagaskarjem kot izločitev iz družine zaradi poroke s tujcem. Tudi tako bi lahko opisali zgodbo Tantely Gaberšek, ki z družino že od leta 1993 živi v Tolminu. Za Slovenijo je prvič slišala v domači Ranomeni, kjer so dejavni slovenski misijonarji. Tudi njen bodoči mož je na Madagaskar prišel kot laični misijonar. "Na Madagaskarju imamo 18 plemen. Jaz sem iz plemena Antešaka, to so najbolj avtohtoni Malgaši. Se zelo držijo pravil, se poročajo med seboj. Moj dedek je bil starešina in on je odločal o vsem – kako bomo živeli in ravnali v nadaljnjem življenju. To, da sem se jaz tako odločila, da nisem vzela ne Malgaša in ne nekoga iz istega plemena, da sem vzela belca, je bilo zelo proti pravilom." "Ko so se mi odrekli, mi je bilo zelo težko, saj smo zelo povezani," nadaljuje sogovornica. Odnos so razčistili čez nekaj let in po opravičilu zaradi razžalitve. Vse to je potekalo iz Slovenije, kamor se je Tantely z možem preselila po poroki. Ob prihodu v našo državo je imela kar nekaj težav zaradi suhega zraka. Jo je pa motila tudi tišina pri maši: "Mi smo kristjani. Pri maši je zelo živahno, traja več ur, se pleše, se poje. Ko sem prišla sem, pa je bilo zelo tiho in mi je bilo kar težko. Nekaj časa sem poslušala, ko me je to začelo motiti, pa sem začela sama peti. Tako da zdaj že 20 let vodim ljudsko petje." Če bi lahko, bi v Slovenijo takoj pripeljala svojo družino, pove Tantely. Sama je v tem času domovino obiskala dvakrat. Pravi, da se je marsikaj spremenilo, da je napredek opazen, a da imajo hkrati še vedno zelo slabe ceste – za približno 40 kilometrov razdalje včasih potrebuješ štiri ali pet ur vožnje. Zdaj je z družino srečna v Sloveniji. Z možem pa razmišljata, da bi se na Madagaskar morda vrnila na stara leta.

Martina Vannayova je v Bratislavi doštudirala gledališko teorijo in zgodovino in je po poklicu teatrologinja. Delala je kot lektorica v Gledališkem inštitutu v Bratislavi, 6 let pa tudi kot dramaturginja za radijske igre za odrasle na slovaškem nacionalnem radiu. Danes prevaja iz nemščine v slovaščino, pa tudi že v slovenščino, še vedno pa je dramaturginja pri mednarodnem gledališkem festivalu v Nitri. Pred 10-imi leti je spoznala soproga Davida in se prav počasi preselila v Postojno, kjer sta si ustvarila družino. Najtežje ji je bilo mesto zamenjati za podeželje. Očarala jo je slovenska narava, razočaral pa javni promet. In če vas zanima tudi, zakaj je češkim prijateljem kupila nalepko »otrok v avtu«, ji boste gotovo prisluhnili. Pred mikrofon jo je povabila Sabrina Mulec.Martina Vannayova si je dom pred leti ustvarila v PostojniMartina Vannayova je v Bratislavi doštudirala gledališko teorijo in zgodovino in je po poklicu teatrologinja. Delala je kot lektorica na Gledališkem inštitutu v Bratislavi, šest let pa tudi kot dramaturginja za radijske igre za odrasle na slovaškem nacionalnem radiu. Danes prevaja iz nemščine v slovaščino, pa tudi že v slovenščino. Še vedno je dramaturginja pri mednarodnem gledališkem festivalu v Nitri. Slovenijo je prvič obiskala pred dvanajstimi leti na povabilo prijateljice iz Ljubljane, s katero sta se leto dni skupaj izobraževali v Nemčiji. Pa sta se odpravili tudi proti morju in ena od postaj je bila v Postojni. Takrat ni niti pomislila, da bo nekoč živela tu. Pred desetimi leti je nato spoznala soproga Davida in se prav počasi preselila v Postojno ter si tu ustvarila družino. Najtežje ji je bilo mesto zamenjati za podeželje. Pivo, pravi, je v Bratislavi boljše kot v Sloveniji. Boljši je na Slovaškem tudi javni promet: »Tu se vsi vozite z avti. Jaz ga nimam, nimam pa niti dobrih izkušenj z javnim prevozom. Za mene je nerazumljivo, da, če hočem priti v Koper ali Ljubljano, z javnim prevozom traja toliko časa.« Slovakinjo je očarala slovenska narava. Slovenija ima bolj razvito sodobno umetnost. Če primerja Slovence in Slovake pa ugotovi tudi naslednje: »Slovenci ste bolj samozavestni kot Slovaki. Ne vem, kaj bi rekli Slovaki, če bi me zdaj slišali.« Obe državi sta majhni, njuna kultura je v tujini razmeroma nepoznana, prav tako jezik. Imata pa skupno avstro-ogrsko zgodovino in tudi jedi so si podobne, pravi Martina. Enako bi lahko rekli tudi za jezik. Če ne bi bilo t. i. lažnih prijateljev: »Otrok v slovaščini pomeni suženj. Mojim prijateljem je ta beseda vedno zelo hecna. Enemu, ki je s Češke, sem celo kupila napis »otrok v avtu«. Se mu je zdelo zelo smešno, da ljudje to dajejo na avte.«

Današnji sogovornik v oddaji Drugi pogled prihaja iz Rusije. Andrej Morozov, ki je nedavno dopolnil 19 let, je s svojim izdelkom, pametno kresničko Flare, ki spremlja lokacijo otroka na poti v šolo, po izbiri pospeševalnika mladinskega podjetništva Ustvarjalnika prejel naziv ,naj mladinski startup leta 2020'. Pravi, da je delo v podjetništvu pri nas dosti preprostejše kot v Rusiji. Tudi delo za šolo se mu ne zdi težavno, že od selitve v našo državo pred tremi leti uspešno združuje to dvoje. Še več primerjav mladega podjetnika bomo slišali v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.Rus Andrei Morzov pravi, da so v Rusiji že mladi navajeni delati bolj trdo Devetnajstletni Andrei Morozov zase pravi, da je bolj introvertiran tip človeka, rad dela sam in v miru. S programiranjem se je začel ukvarjati že, ko je bil star le 12 let. Počasi, a vztrajno in pridno je pridobival znanje od očeta, ki se s tem ukvarja, in ni bilo dolgo, ko je sam začel postavljati prve spletne strani in jih tudi uspešno prodajati. S svojim produktom, pametno kresničko Flare, ki beleži lokacijo otroka na poti v šolo, je po izboru pospeševalnika mladinskega podjetništva Ustvarjalnik, prejel naziv naj mladinski startup 2020. Pravi, da je delo v podjetništvu pri nas dosti enostavnejše kot v Rusiji. Tudi delo za šolo mu ne predstavlja težav, uspešno že od selitve v našo državo pred tremi leti združuje oboje. "Ko sem začel hoditi v slovensko šolo in sem videl urnik in število ur, sem bil presenečen. Pouk končate že okoli 14h. Učiteljico sem vprašal, če je to kakšen poseben dan, če je praznik, ker smo tako zgodaj končali. Tudi če primerjam domače naloge – tukaj imate z njimi kakšno urico dela, pri nas doma pa je domačih nalog toliko, da lahko delaš do poznega popoldneva pa včasih še ne boš vsega naredil." Kaj pa prosti čas mladih, kako se razlikuje preživljanje tega pri nas in v Rusiji? »V Sloveniji mladi dosti več prostega časa posvečate rekreaciji. Pri nas v Rusiji se otroci manj igrajo zunaj, ni ustrezne infrastrukture, urejenih igrišč – tukaj pa otroci in mladi igrate zunaj nogomet, odbojko, košarko.« Tako kot ostali dijaki pri nas tudi Andrei Morozov nestrpno pričakuje dan, ko se bodo odprla vrata šol tudi zanje, da bo lahko spet vsak dan sedel na avtobus, ki ga bo peljal do šole. Do takrat pa bo imel dovolj dela s šolanjem na daljavo in s svojo elektronsko pametno kresničko Flare.

Če naše potovalne žilice ne bi omejevala epidemija, bi verjetno marsikateri Slovenec v tem času sončne žarke lovil tudi na Kanarskih otokih. Od tam, če smo čisto natančni, pa s Tenerifa, je doma 28-letna Laura Medina Medina. Da, tudi njena priimka znata poskrbeti za kakšno slovensko-špansko zagato. Več o tem, kako je selitev zaradi ljubezni spremenila njen vsakdan in navade, pa bo arhitektka povedala kar sama. Z Lauro Medina se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Če naše potovalne žilice ne bi omejevala epidemija, bi verjetno marsikateri Slovenec v tem času sončne žarke lovil tudi na Kanarskih otokih. Od tam, če smo čisto točni pa s Tenerifa, prihaja 28-letna Laura Medina Medina. Da, tudi njena priimka znata poskrbeti za kakšno slovensko-špansko zagato. Več o tem, kako je selitev zaradi ljubezni spremenila njen vsakdan in navade, pa bo arhitektka povedala kar sama. Z Lauro Medina se je pogovarjala Andreja Gradišar.Laura Medina Medina je tropski paradiž Kanarskih otokov pred dvema letoma zamenjala za domovanje v središču Evrope28-letna arhitektka Laura Medina Medina prihaja s Kanarskih otokov. V Sloveniji uporablja le enega od svojih priimkov: "Ime mi je Laura, moje celotno ime pa je Laura Medina Medina. Zato, ker v Španiji ženske, ko se poročijo, obdržijo svoj priimek. Otrok pa dobi priimek po očetu in po mami. Moja starša se oba po naključju pišeta enako. Tu v Sloveniji pa uporabljam le en priimek, saj ljudje po navadi mislijo, da sem se zmotila." Od njene selitve, razlog za katero je ljubezen, sta minili skoraj dve leti. Ena od stvari, na katere se je morala navaditi v naši državi, je organiziranost: "Slovenci so zelo organizirani. Organizirajo vse, tudi neformalne sestanke, čaj. Med obiskom moraš vse ponuditi – čaj, kavo, copate. V Španiji je vse bolj sproščeno. Če človek nekaj želi, bo vprašal in ti mu boš ponudil. Španska organizacija se velikokrat konča pri tem, da ni nič dogovorjeno, se nič ne izcimi iz vsega skupaj. V Sloveniji pa je vse zelo jasno – kdo, kje, kdaj, s kom." Španka pohvali slovenski izobraževalni sistem, meni pa, da bi se lahko birokratski mlini vrteli hitreje. V Sloveniji ostaja vsaj do upokojitve: "Imam občutek, da je Slovenija država, v kateri želim pognati korenine. Tudi otroke bi raje vzgajala v Sloveniji. Je bolj varna. Na Kanarskih otokih bi se vam zdelo čudno, če bi na ulici videli 7-letnika, ki gre sam v šolo. Takoj bi ga odpeljali na policijsko postajo, saj ugrabitve niso redke. Slovenija pa je tak varen mehurček. Upam, da se to ne spremeni. S fantom sva se dogovorila, da bova živela tu, upokojila pa se bova na Kanarskih otokih."

32-letna Yuliya Nesterova se je v Slovenijo preselila, ko je dokončala študij prava s področja človekovih pravic in mednarodnega upravnega prava. Od takrat je minilo 6 let. Kaj jo je prepričalo, da se iz orientalsko obarvane turkmenistanske prestolnice Ašhabad v Srednji Aziji preselila v Ljubljano? Pove v Drugem pogledu!Najopaznejša razlika med slovensko in turkmenistansko družbo je stopnja patriarhalnostiSrečanje v Španiji 32-letna Yuliya Nesterova se je v Slovenijo preselila, ko je dokončala študij prava s področja človekovih pravic in mednarodnega upravnega prava. Od takrat je minilo 6 let. Kaj jo je prepričalo, da se iz orientalsko obarvane turkmenistanske prestolnice Ašhabad v srednji Aziji preselila v Ljubljano? Ljubezen! "Spoznala sva se leta 2013 na jugu Španije. Takrat sem kot prostovoljka delala v Sevilli. Šlo je za nekakšen evropski program izmenjave prostovoljcev. S sodelavci sem odpotovala v Malago in spoznala skupino Slovencev, v kateri je bil moj bodoči slovenski mož." Nekaj časa sta vztrajala v razmerju na daljavo; tu in tam se jima je uspelo srečati v različnih državah. Ker je njen partner v Sloveniji že našel delo, je bila odločitev za preselitev sem logičen korak. "Beseda moškega je zakon" Najopaznejša razlika med turkmenistansko in slovensko družbo je stopnja patriarhalnosti. "Če si ženska, ki je zaposlena v javni upravi, hodi v šolo, na univerzo, moraš nositi dolgo obleko s tradicionalnimi vzorci. Poročene ženske si morajo glavo pokriti s šalom. Oblačila tudi razkrivajo, ali je ženska poročena ali ne. So seveda tudi izjeme; mladina rada obleče moderna oblačila. Ampak tradicionalna oblačila so še vedno velik del vsakdanjega življenja." Kaj pa mi Slovenci, kakšni se ji zdimo? "Konservativni, svojih navad ne spreminjate radi," pojasni. "To sem opazila pri možu, pa tudi nekaterih njegovih ali mojih slovenskih prijateljih. Seveda nočem posploševati, so izjeme. Ampak ko na primer možu predlagam, da bi naročila tajsko hrano, odvrne, da ne, da bi raje jedel meso in krompir. Pač nekaj, za kar ve, da je dobro. Nič eksperimentalnega."

Danes pa v Drugem pogledu pogled na našo državo, kot ga v tej oddaji še nismo bili deležni – iz zraka. Eden od razlogov, da se tujci ustavijo ali ustalijo pri nas, je tudi študij. Izobraževanje za pilota je tako k nam pripeljalo Libijca Haithama Boumadiana. 26-letnik je v Slovenijo po veliko čakanja in veliko težavah prišel leta 2016. V tem času je živel v več različnih slovenskih krajih, nad Slovenijo pa je med praktičnim usposabljanjem seveda velikokrat tudi letel. V Drugi pogled ga je povabila Andreja Gradišar.Haitham Boumadian iz Libije je izpit za pilotsko licenco opravil pri nas, saj v njegovi domovini ni letalske akademijeDanes pa v Drugem pogledu pogled na našo državo, kot ga v tej oddaji še nismo bili deležni – iz zraka. Eden od razlogov, da se tujci ustavijo ali ustalijo pri nas, je tudi študij. Izobraževanje za pilota je tako k nam pripeljalo Libijca Haithama Boumadiana. Šestindvajsetletnik je v Slovenijo po veliko čakanja in veliko težavah prišel leta 2016. "Po revoluciji stvari res niso bile dobre, vsi so poskušali najti način, kako bi si zagotovili boljšo prihodnost – nekateri so svoje mesto videli v Libiji, drugi ne. Jaz in tudi nekaj mojih prijateljev pa smo se odločili, da želimo iz države, da bi napredovali. Kot bodoči pilot druge možnosti niti nisem videl, saj v Libiji ni letalskih akademij." Evropska licenca za letenje je "vredna" največ, pojasni Libijec. A pot v Evropo je bila precej težavna: "Zaradi stanja v Libiji – revolucije in vsega, kar je sledilo – so me pri urejanju vizuma večkrat zavrnili: dvakrat na britanski ambasadi in tudi na španski. Od leta 2014 do 2016 sem iskal način, kako priti do vizuma. Tako sem kontaktiral tudi libijskega ambasadorja na Dunaju. Je človek, brez pomoči katerega me ne bi bilo tu. Dobil sem tudi državno štipendijo. Sprva so mi rekli, da bom dobil vizum za tri mesece, nato pa so si premislili in mi jo dodelili le za sedem dni. Teh sedem dni v Avstriji sem želel čim bolj izkoristiti in v tem času poiskati drugo možnost. Dobil sem informacije o Adrijini letalski šoli. Imeli so res dobro ponudbo." Haitham prihaja iz Bengazija. V Sloveniji pogreša družino in morje: "Mesto leži ob morju, skoraj vsi Libijci ga imamo radi, tudi jaz. In to je nekaj, kar v Sloveniji res pogrešam. Saj imate morje, a ni tako prostrano, zato tudi ne moreš početi toliko zabavnih stvari ob njem." So ga pa zato toliko bolj navdušile slovenske gore, nad katerimi je letel velikokrat: "Pogled na Slovenijo od zgoraj je res čudovit. Alpe, Triglav, Nanos, Kum – te gore in pot iz Portoroža v Maribor je res čudovita, pa hkrati tudi strašna. Na tej poti je 30 minut, ko letiš le nad gorami in drevesi. Pilot, ki se še izobražuje, bi vedno moral imeti načrt za varen zasilni pristanek, saj se ti lahko zgodi kar koli. Moraš imeti rezervni načrt. A tu je malo drugače. Tudi gore v okolici Bovca so zelo zahtevne, mislim, da se moraš povzpeti devet tisoč čevljev visoko."

Sredi zime mnogi sanjarimo o življenju (ali vsaj počitnicah) na enem od karibskih otokih, kjer je vse leto poletje. In če bi del svojega življenja preživeli tam, bi se verjetno le stežka navadili na hladnejši del leta pri nas. S slovensko zimo ima še vedno težave tudi Alexander Martinez Germosen, ki se je v Slovenijo priselil pred desetimi leti. Otroštvo je tako Alex preživel v Dominikanski republiki, večji del najstniških let pa že v Sloveniji. Najbolj ga je navdušil sneg, na mraz pa se še ni zares navadil. Tudi značaj Slovencev ga občasno še vedno preseneti.Alexander Martinez Germosen iz Dominikanske republike se je za kuharja izučil v Sloveniji, a še vedno raje kuha po "karibsko"Sredi zime mnogi sanjamo o življenju (ali vsaj počitnicah) na enem od karibskih otokih, kjer je vse leto poletje. In če bi del svojega življenja preživeli tam, bi se verjetno le stežka navadili na hladnejši del leta pri nas. S slovensko zimo ima še vedno težave tudi Alexander Martinez Germosen, ki se je v Slovenijo priselil pred štirinajstimi leti. Otroštvo je tako Alex preživel v Dominikanski republiki, večji del najstniških let pa že v Sloveniji. Najbolj ga je navdušil sneg, na mraz pa se še ni zares navadil. Tudi značaj Slovencev ga občasno še vedno preseneti. "Preveč ste samovšečni, nesproščeni, večinoma vsi nervozni, pod pritiskom ... Vse želite na hitro! Všeč pa mi je, da ste trmasti, še posebej Primorci, in vztrajni. Dominikanci so nasmejani, sproščeni, nazven nikoli ne kažejo negativne energije. V Sloveniji ljudje domače probleme nosijo v službo, službene pa domov." A kljub temu mu je tu všeč in tu ostaja. "Imam se za Slovenca, saj sem tu odraščal. Slovenijo imam za raj, saj je standard tu precej višji kot v Dominikanski republiki. Tam je veliko kriminala, otroštvo tam ni normalno, če nisi v neki bandi ali ne ropaš, nimaš ničesar ... Ko sem imel šest let, sem imel na glavo prislonjeno pištolo, oropali so mene in mojo nono." Tudi v Sloveniji je že imel nekaj težav zaradi barve kože, predvsem pri iskanju zaposlitve. Dodatne težave predstavlja papirologija, zlasti za pridobivanje državljanstva. A Alex ostaja optimističen in pozitivno naravnan po dominikanskem vzoru in to svetuje tudi Slovencem: "Bodite sproščeni! Problemi so vedno, ko rešiš enega, pride drugi, to je del življenja. Samo sproščeni moramo biti!"

Malo drugačna oddaja Drugi pogled je danes pred nami. Več sogovornikov boste slišali v njej, vsi pa so se vam v preteklih tednih in mesecih pravzaprav že predstavili. Niso pa še praktično nič povedali o praznikih in tale torek med božičem in novim letom je pravi, da jih povprašamo tudi o tem. Praznovali bomo skupaj s Srbkinjo, Škotinjo, Maldivijko, o njegovem videnju slovenskih božično-novoletnih praznikov je spregovoril tudi kanadski Tajvanec, pa še Belgijec, ki smo vam ga v Drugem pogledu predstavili pretekli teden. Oddaji je ob pomoči Darje Pograjc, Katje Krajnc in Špele Šebenik praznično podobo dala Andreja Gradišar. S tujci, ki živijo v Sloveniji, o božično-novoletnih praznikih tu in v njihovi domovini"Slovenski božič je zelo drugačen od severnoameriškega. Najprej že v komercialni zastavljenosti praznika. V Kanadi takoj po noči čarovnic v trgovine pride božična dekoracija, tu pozneje. Zabavna stvar, ki sem jo izvedel, je, da imate v Sloveniji nekako tri Božičke. Prvi prinese nogavice, mandarine, oblačila, ki jih potrebuješ pozimi; drugi kakšno tehnološko igračko; tretji to, kar sta prva dva Božička pozabila. "Všeč so mi tudi luči v središču mesta, to, da se ljudje družijo zunaj ob kuhančku. Praznovanje je res lepo," pravi Kanadčan s tajvanskimi koreninami Chris Lee, ki tu med prazniki pogreša le družino. Da je božič v Sloveniji preprostejši kot v njeni domovini, se strinja tudi Škotinja Susan Madley, ki poudarja, da si moramo tako Slovenci kot Škoti po novoletnem praznovanju vzeti kar dva prosta dneva: "V obeh državah imamo žur. Je pa praznik tudi 2. januar – zaradi mačka oziroma tigra. Moraš imeti še en dan prost." Božič je prvič v Sloveniji praznovala Aisha Nuzuha, ki prihaja z Maldivov. Razren v letoviških naseljih v njeni domovini tega praznika ne slavijo. Kar dvakrat pa je božič do nedavnega praznovala Srbkinja Tatjana Vehovec. Zdi se ji, da v Sloveniji večji poudarek kot v Srbiji ob tem prazniku dajemo zunanjosti. Božično drevo okrašujejo tudi v domovini Kevina Ducheyna v Belgiji, kjer pa zabavo naredijo tudi ob sežiganju naravnih drevesc: "Je pa belgijska navada, da drevesa, ki smo jih imeli postavljena, prvi ali drugi konec tedna po praznikih damo na kup in jih pod budnim očesom gasilcev sežgemo. Ob tej priložnosti prinesemo hrano in pijačo ter se zberemo ob ognju."

Belgijec Kevin Ducheyne je bil prvič v naši državi leta 2016, pred enim letom pa se je v Slovenijo preselil. Ko sta se z ženo odločala, kje bosta živela, je bila odločitev lahka. Zamenjati je sicer moral tudi poklicno kariero, kar pa potem, ko je kot krizni menedžer delal po 16 ur na dan 7 dni v tednu in ni imel časa za hobije in druženje, prav tako ni bilo težko. V Sloveniji uči angleščino in se navdušuje nad čistim zrakom, pitno vodo iz pipe in zelenjavo z domačega vrta.Kevin Ducheyne prihaja iz Belgije, v Slovenijo ga je pripeljala ljubezen Belgijec Kevin Ducheyne je bil prvič v naši državi leta 2016, pred enim letom pa se je v Slovenijo preselil. Ko sta se z ženo Mankico Kranjec odločala, kje bosta živela, je bila odločitev lahka. Zamenjati je sicer moral tudi poklicno kariero, kar pa po tem, ko je kot krizni menedžer delal po 16 ur na dan, sedem dni v tednu in ni imel časa za hobije in druženje, prav tako ni bilo težko. Zdi se torej, da se je Kevinu življenje res spremenilo: iz najgosteje naseljenega belgijskega mesta Antwerpna se je preselil v Ljubljano in zamenjal tudi poklic, tu v Sloveniji uči angleščino. Vse za ljubezen, bi lahko rekli. A gre za več kot to: "Zame je kakovost življenja pomembnejša od denarja, ki ga zaslužim. In ta je tu v Sloveniji dosti višja kot v Belgiji. In ne govorim o plači. Gotovo je razlika med tem, koliko zaslužijo vodovodar, pisatelj ali fotograf v Sloveniji in v Belgiji. A česar v Belgiji nimamo, je na primer čist zrak. V Antwerpnu petrokemična in druge industrije v Flandriji in okoliških državah onesnažujejo zrak. V vodi je polno kemikalij, vode iz pipe, ki nima filtra, ne moreš piti. Tukaj pa lahko kjer koli piješ dobro vodo iz pipe, tudi zrak je čist, kamor koli greš. Celo v Ljubljani, čeprav so me Ljubljančani takoj popravili, češ, da sploh ne vem, kaj je čist zrak, da moram iti v Trento ali hribe. Prav tako tu veliko ljudi prideluje svojo zelenjavo in sadje ali pa pozna koga, ki mu prinese jabolka, paradižnik ali papriko. Zame je okus te hrane precej drugačen kot v Belgiji, kjer ljudje nimajo več vrtov, organske hrane je malo, zelenjava se proizvaja na veliko v rastlinjakih na Nizozemskem, zato nima okusa. Kakovost življenja je tu višja. Pomembno se mi zdi, da lahko živiš zdravo in najdeš pravo razmerje med delom in prostim časom. To sem našel v Sloveniji, zato je bila selitev sem lahka odločitev." Razlik med Slovenijo in Belgijo pa še ni konec, še ena, ki jo je Kevin opazil, je kultura v prometu: "Zame je bil največji šok kultura vedenja v prometu. Zdi se mi, da imajo v Sloveniji vozniki težave z jezo in s potrpljenjem. Včasih si na dvopasovnici, pelješ po omejitvah 90 km/h, pred teboj so avtomobili, nato pa kolono prehiteva nekdo, ki vozi 120 km/h. In čez 500 m ga vidiš, kako se je ustavil in parkiral. Res ne vem, v čem je smisel. Pri nas je drugače. Druga stvar pa je potrpljenje. V Belgiji smo imeli enkrat po vsej državi več kot 800 kilometrov zastojev. Tu pa se ljudje pritožujejo, če je proti Ljubljani 10- ali 15-minutni zastoj. Pa si mislim, lahko bi bilo še slabše! Z izjemo teh dveh stvari pa se tu počutim kot doma. Ljudje so gostoljubni in prijazni." Seveda so tu tudi podobnosti: prijaznost in gostoljubnost ljudi, njihova iznajdljivost, da tudi, če kaj ne gre po načrtnih, najdejo pot ali rešitev, in podnapisi tujih televizijskih produkcij ... "Že v ranem otroštvu sem se srečal z angleščino, nekaj mojih najljubših risank in televizijskih serij, na primer Vitez za volanom, je bilo v angleščini. Takoj ko sem se naučil brati nizozemsko, sem bral podnapise, saj je tuja televizijska produkcija v Belgiji podnaslovljena. Pri osmih letih sem že znal angleško, naučil sem se jo torej sam. Takrat sem šel z ekipo bejzbola na turnir na Japonsko. Bil sem najmlajši, a sem bil jaz tisti, ki sem se z domačini pogovarjal angleško in prevajal svoji ekipi in trenerju. Že od otroštva se tako nekako znajdem z jeziki."  

V Drugem pogledu si bomo Slovenijo prvič ogledali z očmi – Maldivijke. Aisha Nuzuha je sončne in tople otoke lani zamenjala za življenje v Ljubljani. Pravi, da jo ljudje kar naprej sprašujejo, kako je lahko zapustila ta paradiž sredi Indijskega oceana, ona pa se je v Slovenijo (in Slovenca) preprosto zaljubila. In veliko stvari je tukaj počela prvič – šla v gore, nabirala jurčke in se, ne boste verjeli, naučila plavati! O vsem tem je pripovedovala Andreji Gradišar in Katji Krajnc. Aisha Nuzuha je navdušena nad letnimi časi in naravo v Sloveniji, želi pa si, da čim več Slovencev spozna tudi Maldive "Jaz sem Aisha. Pišem se Nuzuha. Stara sem 33 let. Sem iz Maldivov. Rodila sem se in odraščala v maldivskem glavnem mestu Male. Sem iz velike družine. Imam eno sestro, štiri brate in mamo. Imam tudi sina starega dvanajst let." Takole se nam je Aisha predstavila v slovenščini. Tukaj je že eno leto, sem pa jo je lani pripeljala ljubezen. In ni ji žal, da se je preselila. "Zelo je lepo! Imate mirno življenje z veliko podeželja, gorami, rekami ... Preden sem prišla sem, nisem bila navajena hribov in Alp. Ko sem vse to videla, sem bila navdušena nad tem, da lahko grem v gore. Skupaj s fantom sva šla na Šmarno goro. Res nisem mogla verjeti, da je to tako naporno, saj tega nisem še nikoli počela. Šla sem tudi nabirat jurčke in divje šparglje!" Sicer pa se navaja naravne in kulturne spremembe: novi so ji štirje letni časi in tudi to, da mora v trgovini nakupljene stvari sama pospraviti v vrečko – na Maldivih je v navadi, da to storijo trgovci. Še najbolj jo na dom spominja primorski del Slovenije, čeprav na Maldivih ni živela ob morju. "Maldive si vsi predstavljajo samo kot kraj z veliko plažami in morjem, ampak glavno mesto Male, kjer sem živela, je velika džungla. Tam nimamo plaže, težko je iti kam plavat ali se odpraviti na izlet. Še posebej zanimivo je torej dejstvo, da sem se naučila plavati v Sloveniji!" Aishina velika želja pa je povezovati njen prejšnji in zdajšnji dom. Z namero, da bi čim več Slovencev spoznalo Maldive, informacije o njih deli na spletu na Facebook strani Moji Maldivi.

Hatije Ismaili, dr. med., spec. ginekologije, je albanska Makedonka, ki je osnovno in srednjo šolo končala v makedonskem Gostivarju, medicino je študirala na Reki, zdaj pa živi in dela v Novem mestu. V zadnjih tednih se je v javnosti pojavljala zaradi nagrade Moja zdravnica leta 2020.Albanka iz Makedonije: Hatije Ismaili, doc. dr. spec. ginekologije in porodništva Albanka, ki je odraščala v Severni Makedoniji, ginekologinja v Splošni bolnišnici Novo mesto Hatije Ismaili pri nas živi in dela že 18. leto. Nedavno jo je revija Viva razglasila za prejemnico naziva Moja zdravnica 2020. Pri svojem delu opaža zanimive razlike v odnosu slovenske družbe do ginekologije, nosečnosti in poroda. "Tukaj mi je zelo všeč, da se ljudje že prej malo informirajo o posegih, porodih itd. Obstaja neka medicinska kultura med ljudmi. Delala sem na Hrvaškem, občasno pomagam v Skopju in vidim, da je tukaj v Sloveniji na tej ravni veliko doseženega. Vse teče po protokolih, tako pri osebju kot pacientih." Slovenija ji sicer že od otroštva ni tuja. Večino otroštva je z babico in bratom preživela v makedonskem multikulturnem mestu Gostivar, počitnice pa je vsaj dvakrat na leto preživljala v Kočevju, kjer so bili zaposleni njeni starši.