Prejšnji teden smo odprli zakladnico zgodovine slovenskih uprizoritvenih umetnosti, ki so med letoma 1966 in 2006 prekinjale s tradicijo, kot v svoji knjigi piše dr. Barbara Orel. Po tem, ko smo se posvetili prvemu desetletju omenjenega obdobja, tokrat prisluhnimo začetku poglavja Multimedijsko gledališče, ki ga bo uvedel pogovor z Barbaro Orel. na fotografiji: Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki - rekonstrukcija, foto: Nada Žgank/osebni arhiv

Pred kratkim je izšla knjiga Prekinitve s tradicijo v slovenskih uprizoritvenih umetnostih med letoma 1966 in 2006 dr. Barbare Orel, teatrologinje in predavateljice na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z avtorico in poglavju Gledališče in skupnost. na fotografiji: Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki - rekonstrukcija, foto: Nada Žgank

Na večer pred kulturnim praznikom, bo v Cankarjevem domu v Ljubljani že tradicionalna Prešernova proslava, na kateri bodo podelili najvišja priznanja v umetnosti. Umetniški del proslave režira slovenski koreograf Edward Clug, v sklopu prireditve bodo uprizorili tudi krajšo verzijo njegovega baleta Povodni mož, ki se opira na slovensko mitologijo in pesniško zapuščino Franceta Prešerna. Avtor glasbe je skladatelj Milko Lazar, ki je Ani Rozman zaupal več o samem ustvarjalnem procesu pisanja baletne glasbe.

Alja Lobnik, direktorica zavoda Maska, in Pia Brezavšček, glavna urednica revije Maska, sta soukurirali cikel YUFU, ki se je januarja odvil v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana in v ustvarjalnem laboratoriju Krater v Ljubljani. Cikel YUFU je nadaljevanje večletnega projekta, ki je namenjen preizpraševanju termina jugofuturizem. Sokuratorki sta k sodelovanju povabili več umetnic in umetnikov, ki so premišljevali o tem, kako iz jugoslovanske dediščine črpati emancipatorni potencial za prihodnost, ne da bi pri tem zapadli v (jugo)nostalgijo. Vabljeni k poslušanju! foto: arhiv Maska

Bogomila Kravos je doktorica literarnih ved, teatrologinja in samostojna raziskovalka. Vse svoje življenje je dejavna na polju slovenske kulture v Trstu, tako na raziskovalnem, kritiškem kot ustanoviteljskem in organizacijskem področju. Med drugim je temeljito raziskala in popisala je zgodovino gledališkega ustvarjanja na tržaškem, in je v naši oddaji nastopila pred kratkim, ko smo se poklonili spominu na Štefko Drolc, ki je svoje formativno igralsko obdobje preživela prav v Trstu, in sicer med letoma 1948 in 1958. Ob tej priložnosti nam je Bogomila Kravos povedala tudi nekaj več o tem obdobju tržaškega gledališča. Tudi tokratna oddaja je deloma nastala v sodelovanju z Ano Perne, teatrologinjo in kustosinjo v Slovenskem gledališkem inštitutu – Gledališkem muzeju. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Carlo Goldoni, Primorske zdrahe, Slovensko narodno gledališče za Tržaško ozemlje, režija: Jože Babič in Modest Sancin, premiera: 2. 7. 1955. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej. (Ambientalna postavitev.), izsek

Izraz »male umetnosti« se je v germanski jezikovni različici kleinkunst pojavil v 60. letih minulega stoletja na Nizozemskem, in označeval gledališko umetnost, ki se je ozirala stran od dramskih predlog in četrte stene. Zaznamuje jih ostra in neposredna družbena kritičnost, njihovo najmočnejše orodje je humor. Žanri, ki jih pojem male umetnosti združuje, obsegajo kabaret, improvizacijsko gledališče, novo burlesko, grotesko, stand-up, sodobni cirkus, klovnovstvo, intervencije v javni prostor in ulično gledališče ter dregovske, kvirovske in druge scenske dogodke. Ob knjigi Kaj je tu tako malega?, metodologije beleženja malih umetnosti, ki je izšla ob lanski izdaji festivala Platforma malih umetnosti v produkciji zavoda Emanat, se bomo o malih umetnostih pogovarjali z dr. Zalo Dobovšek, teatrologinjo, raziskovalko, predavateljico in Metodom Zupanom, novinarjem, kritikom, performerjem, ki je skupaj z Mašo Radi Buh souredil pričujoči zbornik. Vabimo vas k poslušanju! foto: Tatovi podob predstavljajo: Mad Jakale v filmu, ki ga nismo videli, foto: Nada Žgank, emanat.si

O ansambelski igri v Slovenskem mladinskem gledališču, o tem, kaj v sebi nosi pisatelj ali pisateljica in drugih razmislekih o gledališču in svetu, je pred mikrofonom oddaje Oder pripovedovala Draga Potočnjak. Vabimo vas k poslušanju 2. dela pogovora z igralko, dramsko pisateljico, pedagoginjo, ki meni, da mora biti umetnost vselej angažirana. fotografija iz predstave Vsi junaki zbrani, SMG, sez. 2014/15, foto: Miha Fras

Draga Potočnjak je igralka, dramska pisateljica, aktivistka. V Slovenskem mladinskem gledališču je bila zaposlena od konca študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo do upokojitve pred nekaj meseci. Ob tem je sodelovala z drugimi slovenskimi gledališči in ustvarila je nekaj vidnih vlog v filmih. Kljub formalnim spremembam ostaja na odru Slovenskega mladinskega gledališča aktivna umetnica. Odrske deske pa jo spremljajo tudi zunaj konkretnih gledaliških prostorov, saj se že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja pa se posveča tudi pisanju dramatike. Številne njene drame so bile uprizorjene v slovenskih gledališčih, pa tudi zunaj naših meja, zanje pa je prejela tudi več nagrad, med njimi Grumovo nagrado za najboljše slovensko besedilo, za dramo Za naše mlade dame. V tem obdobju je napisala tudi več deset radijskih iger, ki so bile predvajane na naših programih. V svojem pisateljskem delu Draga Potočnjak mnogokrat razkriva dogajanja znotraj zidov poškodovanih družin, odrski izziv pa ji prinaša družbeno in socialno angažirano gledališče. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Vito Weis in Draga Potočnjak v predstavi Krize, r. Žiga Divjak, SMG, sezona 2022/23, foto: Matej Povše, izsek

Štefka Drolc, velika slovenska igralka, predstavnica takoimenovane moderne igre, se je v Ponikvi pri Šentjurju rodila 22. decembra 1923. Ob skorajšnji 100. obletnici njenega rojstva smo v njen spomin pripravili posebno oddajo Oder, ki naj še enkrat osvetli velike dosežke igralke, ki je za vselej zaznamovala slovensko gledališče in film. Pripravili smo jo v sodelovanju Tretjega programa Radia Slovenija, Programa Ars in Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja. Igralska umetniška pot Štefke Drolc se je začela v mariborski Drami, se nadaljevala in neizbrisen pečat vtisnila v Slovensko stalno gledališče v Trstu, večji del umetniškega angažmaja pa je udejanjila v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana. Njeno ustvarjanje je bilo z roko v roki povezano z velikani slovenske, evropske in ameriške dramatike 20. stoletja. Oddajo začenjamo z odlomkom iz poetične drame Voranc, Daneta Zajca, ko je v uprizoritvi v režiji Mileta Koruna v ljubljanski Drami v sezoni 1979/80 ob njej nastopil Polde Bibič. na fotografiji: Štefka Drolc kot Catherine Sloperjeva v: Henry James – Ruth in Augustus Goetz, Dedinja, r. Jože Babič, SNG za tržaško ozemlje, 1951/52. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej, izsek

Plesalca in koreografa Branka Potočana ni potrebno posebej predstavljati. Spomnimo: na slovenski sceni sodobnega plesa je prisoten že od leta 1994 in v tem času je ustvaril blizu 40 avtorskih predstav, tako solov kot z večjimi zasedbami in sodeloval z različnimi režiserji v večini slovenskih institucionalnih gledališč. Za svoje delo je prejel več nagrad doma in na tujem. Poleg plesnega in koreografskega dela vodi tudi festival Rdeči revirji, ki se je v dvajsetih letih iz Hrastnika razširil na vse Zasavje, deluje kot pedagog na področju sodobnega plesa ter organizira delavnice sodobnega cirkusa in druga usposabljanja. Za plesno poetiko Branka Potočana je značilen liričen in melanholičen pristop, ki ga svetlí z odtenki humorja. Svoj plesni odrski jezik prepleta z elementi sodobnih cirkuških praks, v zadnjem času pa se posveča raziskovanju specifičnih negledaliških prostorov. Po dobrem desetletju ga je pred mikrofon povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: Roman Šipič, vitkar.si/po-sledeh.spomina/

V Slovenskem ljudskem gledališču Celje je trenutno na ogled predstava Paradiž, katere avtor je italijanski režiser Mateo Spiazzi. Dogajanje je postavljeno v slovenski dom starejših občanov v manjšem slovenskem kraju. Posebnost predstave so gledališke maske, ki jih igralci nosijo ves čas predstave. Mateo Spiazzi ni neznanec slovenskih odrov. Doslej je režiral že kar nekaj predstav v ljubljanskem in mariborskem lutkovnem gledališču in za svoje delo prejel več nagrad in priznanj. Specializiran je za delo z maskami. Podobne predstave, kot je Paradiž, je režiral že po vsem svetu, zdaj pa je to gledališko poetiko prvič predstavil v SLG Celje. Z režiserjem se je nekaj dni pred premiero pogovarjala Ana Rozman.

Ob 100. obletnici rojstva Milana Butine, slikarja, likovnega teoretika in scenografa je v Slovenskem gledališkem inštitutu na ogled razstava o njegovem scenografskem opusu. V slovenskih gledališčih je ustvarjal v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja, na razstavi iz zbirk Inštituta pa so, poleg makete, njegovih slikarskega stojala, trinožnika in barv, na ogled njegove scenske skice oziroma scenografski osnutki. Ti odražajo tako razvoj avtorjevega likovnega jezika kot razumevanja ploskve in prostora in njunih razmerij. Po razstavi smo se sprehodili s kustosinjo mag. Teo Rogelj. Vabimo vas k poslušanju! na sliki. Sofokles, Kralj Edip, neizvedeno, 1961. Scenografski osnutek: Milan Butina; vir: Ikonoteka SLOGI, izsek

V času, onkraj časa je naslov knjige, ki se retrospektivno vrača v desetletno obdobje obstoja mednarodnega festivala sodobnega plesa: Cofestivala, in ga, kot je razvidno iz podnaslova: plasti. Publikacija v obzir vzame kronologijo, kuratorske prakse, ustvarjalne in produkcijske kontekste, prostore in presečišča. Gostje oddaje so: Nika Arhar, ki je uredila knjižno izdajo, Dragana Alfirevič in Rok Vevar, ki festival tematsko in kuratorsko oblikujeta. V tem tednu se začne nova edicija festivala.

Pred mikrofonom še gostimo Matejo Bučar, koreografinjo in plesalko, in se z njo pogovarjamo o sodobnoplesni umetnosti, ki jo ustvarja, v sodelovanju s plesalkami, plesalci, vizualnimi in zvočnimi umetniki in drugimi. O odkrivanju odrskih, gledaliških, galerijskih ali zunanjih prostorov in o poigravanju z njihovimi arhitekturnimi, slogovnimi in socialnimi danostmi in konvencijami; o novih in starih tehnologijah, ki služijo komuniciranju določenih zamisli ali sporočil z občinstvom; o posameznih delih in estetskih strategijah koreografskega opusa, ki ga je Mateja Bučar začela ustvarjati za začetku 90-ih let preteklega stoletja. Pogovor nadaljujemo in se s posebnim poudarkom osredotočamo na delo Zelena miza, nastalo leta 2015, o katerem je ob premierni uprizoritvi zgodovinski, filozofski in politični kontekst v svojem besedilu Koreografija za zeleno mizo prispevala Pia Brezavšček. Vabimo vas k poslušanju! foto: prizor iz urbane koreografije Zelena miza, izsek, vir: dum-club.si

Mateja Bučar je slovenska koreografija in plesalka, ki je svojo umetniško pot začela kot balerina v Operi in baletu SNG v Ljubljani, pozneje in vzporedno je bila članica Plesnega teatra Ljubljana. Baletno izobrazbo je pridobivala doma in v tujini, prav tako tehnike modernega in sodobnega plesa. Z letom 1992 stopi na samostojno umetniško pot koreografinje in plesalke. Od leta 1999 pod okriljem DUM, Društva umetnikov, so njena dela s področij sodobnega plesa in performansa uprizarjana v mednarodnem prostoru. Mateja Bučar je leta 2015 na Trinity Laban konservatoriju za glasbo in ples londonske univerze prejela doktorski naziv na področju teorije estetskih vprašanj v koreografskih praksah. Svoje umetniško delo ustvarja za različne notranje in zunanje ambiente. Več pa v pogovoru, ki ga bomo poslušali v dveh delih. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Rdeči čeveljci / Rdeči oktober, LGL, 2021, foto: Jaka Varmuž, www.dum-club.si

»Prstan mora biti iz čistega zlata, težak je 24 gramov,…« se zamisli Branka Gombača spominja Tone Partljič. Do nedavnega je bila druga polovica oktobra v znamenju gledališkega praznovanja – v dolgoletnem rednem terminu je v Mariboru potekal festival Borštnikovo srečanje. Na njem se vsako leto podeljuje najvišje priznanje za življenjsko delo igralkam in igralcem v Sloveniji, Borštnikov prstan. Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, leta 2020, sta v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom – Gledališkim muzejem nastali oddaji, v katerih smo predstavili vse dotedanje prejemnice in prejemnike tega najvišjega odličja. Tokrat vam v oddaji Oder – 50 let Borštnikovega prstana, predstavljamo Prejemnice. Avtorici oddaje sta Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Vida Juvan in Elvira Kralj v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. Foto: Vlastja Simončič. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.

Danes je pred nami obsežna monografija Gledališče Möderndorfer, v kateri se avtor, Vinko Möderndorfer, posveča 106 uprizoritvam, ki jih je režijsko zasnoval v dobrih štirih desetletjih režijskega ustvarjanja. Njegovi zapisi so karseda raznovrstni – od razmišljanj o značilnostih in odrskih zakonitostih posameznega žanra ali zvrsti gledališča, razčlemb posameznih dram, zabeležk o rojevanju in razvoju gledališč, do zelo osebno obarvanih krokijev o soustvarjalcih (igralcih, dramatikih, skladateljih, kostumografih in scenografih, dramaturgih, umetniških vodjih, fotografih …) ter do spominov in utrinkov z vaj in gledaliških anekdot. Tu so še uvodni esej dr. Blaža Lukana, intervjuji, odlomki iz gledaliških listov, seznam vseh Möderndorferjevih gledaliških režij s pripadajočimi zasedbami ter popis njegovega ustvarjanja na drugih umetniških področjih. Monografijo izpopolnjuje bogata slikovna oprema, največji del zavzemaj fotografije uprizoritev, umetnikov, dodane so še kostumografske in mizanscenske skice, plakati, likovna dela, ki so navdihnila katero izmed postavitev. Vsebinsko in vizualno bogata ter obsežna monografija v dveh delih je izhodišče za pogovor z Vinkom Möderndorferjem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik, izsek, vir: mladinsko.com

Ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana smo v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom pripravili radijski diptih Prejemnice in Prejemniki Borštnikovega prstana. V oddaji 50 let Borštnikovega prstana – Prejemniki boste slišali odlomke iz najvidnejših stvaritev igralskih velikanov, kot so Vladimir Skrbinšek, prvi prejemnik Borštnikovega prstana, prek Berta Sotlarja, Borisa Kralja, Poldeta Bibiča, Jurija Součka, Radka Poliča Raca, do Borisa Cavazze in drugih izjemnih slovenskih gledaliških umetnikov. Diptih oddaj sta pripravili Ana Perne in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Janez Škof v: Emil Filipčič, Psiha, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94. Foto: Tone Stojko. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.

»Nekje sem prebral, da traja življenje določene gledališke estetike, določenega gledališkega zagona, toliko kot traja življenje nekega psa. Približno deset let. Približno deset let traja gledališki dah.« Tako Vinko Möderndorfer, režiser, dramatik, pesnik, pisatelj in mislec začenja poglavje Življenje nekega psa, v knjigi Gledališče v ogledalu. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik, izsek, vir: https://veza.sigledal.org/

Nova gledališka dvorana – manjšega formata – na gradu Turjak obiskovalce vabi k ogledu razstave Mejniki gledališke igre. Bogato in skrbno izbrano fotografsko in zvočno gradivo, videozapisi in odlomki iz pisnih virov sestavljajo novo, stalno razstavo Slovenskega gledališkega inštituta. Gledališki igri na Slovenskem se približuje kronološko, od baroka do danes; primerjalno, z različnimi uprizoritvami Cankarjevih likov: Jermana iz drame Hlapci in Helene iz besedila Za narodov blagor; razkriva iskanja gledaliških ustvarjalcev od 60. let preteklega stoletja do danes, in osvetljuje pedagoške pristope nekdanjih in današnjih predavateljev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo UL. »Razstava Mejniki gledališke igre je nastala iz želje po približanju igralski umetnosti in si ne domišlja, da bo trdno zgrabila neujemljivo, kot tudi ne, da bo med mejnike zajela vsa raznovrstna pretekla igralska udejanjanja. Ponuditi želi izkušnjo občutenja gledališke igre. Zato je tudi pristop, ki ga ubira razstava, le eden izmed možnih,« je v uvodnem besedilu med drugim zapisala njena avtorica, Ana Perne, teatrologinja in kustosinja v Slovenskem gledališkem inštitutu. Skupaj z avtorico vas vabiva na radijski sprehod po razstavi Mejniki gledališke igre! foto: David Verlič

Željko Hrs je svojo profesionalno umetniško pot začel, in letos poleti, z upokojitvijo, tudi sklenil v Slovenskem mladinskem gledališču. Že od začetka osemdesetih let je bil eden od stebrov ansambla, ki je v tem času dosegel veliko mednarodno prepoznavnost. Sodeloval je tudi s Koreodramo Ljubljana, z Radiem in Televizijo Slovenija ter zaigral v več v filmih. Ukvarjal se je tudi z dramaturgijo, zgodovino in teorijo gledališča. Dramaturško je utvarjal v domačih in mednarodnih zasedbah. Bil je mentor podiplomskim študentom na Goldsmiths Collegeu v Londonu in je docent za Zgodovino gledališča na Akademiji za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani. Leta 2017 je prejel Župančičevo nagrado, leta 1981 pa študentsko Severjevo nagrado za odrski gib. V pogovoru Željka Hrsa spoznavamo kot razmišljujočega ustvarjalca, katerega stvaritve so vselej rezultati poglobljenega in temeljitega raziskovanja določene snovi. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Stane Tomazin in Željko Hrs v predstavi Glengarry Glen Ross, SMG, 2014, foto: Nejc Saje

Mednarodno priznana ameriška učiteljica igre Ivana Chubbuck v knjigi z naslovom Moč igralca predstavlja svojo lastno metodo in inovativno igralsko tehniko. Njene načine usvajanja vloge in orodij so doslej uporabljala že velika hollywoodska imena, kot so Charlize Theron, Brad Pitt, Elisabeth Shue, Djimon Hounsou in Halle Berry, se pa nanje prav tako lahko opirajo tudi gledališki igralci. V oddaji Oder bo o svojih izkušnjah na delavnicah Ivane Chubbuck in igralskih sredstvih, ki jih je tam usvojila, več povedala igralka Vida Cvar. Knjigo je prevedla Jedrt Maležič Založba: MGL (MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO)

»Eksperimentalno radijsko ustvarjanje ali z drugim izrazom zvočno ustvarjanje drugačnih estetskih prijemov in sprejemov je sicer že znano v vsej radijski zgodovini«, v knjigi Slišati sliko, videti zvok zapiše Aleš Jan. »Ustvarjalci so kot nemirni duhovi vedno na novo iskali dodatne izrazne možnosti besede in zvoka, spreminjala se je estetska podoba pisanja in zlasti zvočnega ustvarjanja.« nadaljuje Jan. Današnji Oder, oddajo o sočasnem gledališču, ki se prej kot materialnemu prostoru posveča času in etru eksperimentalne radijske igre, je pred štirimi leti pripravila Petra Tanko. V njem ne teži k zaobjemu vsega obsega eksperimentalnega ustvarjanja na našem radiu, temveč se Našemu eksperimentalnemu studiu, ki sta ga v začetku 70-ih let preteklega stoletja spodbudila in desetletje zatem negovala predvsem Rapa Šuklje in Dušan Mauser, ter poznejšim radiofonskim iskanjem približuje v pogovorih: z Zmagom Frecétom, po poklicu tehničnim asistentom v uredništvu igranega programa, po duhu pa pesnikom in večnim iskalcem novih dimenzij bivanja in temu ustreznih radijskih oblik, in z Igorjem Likarjem, režiserjem, pesnikom in radiofonskim piscem, ki je tako v prémosti časa kot v iskanjih neposredni naslednik radiofonskega eksperimentiranja zgoraj omenjenih Mauserja in Šukljetove, režiserke Rosande Sajko ter literarnega radiofonskega ustvarjalca Franeta Puntarja in drugih. Oddajo Dva pomežika eksperimentalni radijski igri in tretjega tretjina bogatijo tudi pripovedi tonskih mojstrov Mira Marinška in Staša Janeža ter skladatelja in glasbenega urednika Bora Turela ter odlomki iz eksperimentalnih radijskih iger in radijskih iger ustvarjenih po principih eksperimenta. Oddajo uvrščamo v sklop oddaj jubileja Ars 60. Vabimo vas k poslušanju!

Ekologija je postala ena osrednjih tem tudi na širokem polju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, ki sodelujoče v ustvarjalnem procesu nastajajoče uprizoritve postavljajo tudi v vlogo umetniških aktivistov. Med izvedbenimi pristopi sta danes že uveljavljeni ekološka koreografija, ki se osredotoča na uglaševanje človeškega telesa z okoljem in ekološka dramaturgija. Ob tem se v odnosu do ekologije odpirajo povsem nove vloge telesa, vse bolj umeščenega v neokrnjene prostore narave, ki je tako postala eno osrednjih prizorišč sodobnih performativnih praks. O tem v tokratni oddaji Oder spregovorijo mednarodno uveljavljeni ustvarjalci - dramaturginja Tery Žeželj, režiserka Mateja Kokol, kurator Rickard Borgström ter koreografinja in plesna pedagoginja Mojca Kasjak. Del oddaje je nastal ob spremljanju omizja revije MASKA z naslovom Ekologija med izvedbo in uprizoritvijo na letošnjem Borštnikovem srečanju v Mariboru. Tam je bila Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju! naslovnica revije Maska, letn XXXVII., št. 211-212 (zima 2022), foto: Niko Lapkovski

V Čedadu v Furlaniji - Julijski Krajini je konec julija potekal 32. mednarodni festival Mittelfest. Festival, ki ga prirejajo že od leta 1991, predstavlja pomembno stičišče in referenčno prizorišče srednjeevropske uprizoritvene umetnosti. V sklopu festivala je bila 27. julija svetovna premiera predstave Marlene o nemški pevki in igralki Marlene Dietrich, ki je bila v času druge svetovne vojne izrazito antinacistično usmerjena. Predstavo je režiral priznani bosanski režiser Haris Pašović, v glavni vlogi je zaigrala srbska igralka in režiserka Mirjana Karanović. Predstava je nastala v koprodukciji festivala Mittelfest, Narodnega gledališča Sarajevo in East West centra in bo 6. septembra svečano otvorila gledališko sezono 2023/2024 v Sarajevu.

Misli o gledališču režiserja Janeza Pipana ob knjigi Zoje Skušek, ki je bila v času prve izdaje skoraj povsem spregledana, nedavno pa je izšla dopolnjena izdaja.Izvirna študija Gledališče kot oblika spektakelske funkcije Zoje Skušek, osamljeno teoretično delo o gledališču iz 80. let prejšnjega stoletja, se loteva številnih značilnosti, zagat in problemov, ki so se v prostoru gledališča pojavili vse od atiške tragedije do danes. Njeno delo, ki velja za pionirsko, z zanimanjem jemljemo v roke tudi sedaj, ko se ustavljamo ob avtoričini ugotovitvi, da gledališču umanjkata oba pogoja kapitalistične blagovne produkcije: dobrina (kot blago) in pa trg. Zato gledališče vselej že presega menjalno in tržno logiko kapitalistične. Od drugih množičnih medijev, političnih zborovanj, religioznih, artističnih manifestacij, hibridnih umetniških praks in drugega, se gledališče, kot piše, razlikuje tudi po tem, da vendarle ne deluje kot preprosto mamilo, ni navadno dražilo in ni uspavalo. V novi, dopolnjeni izdaji knjige je temeljito in izčrpno spremno študijo napisal gledališki režiser in profesor na AGRFT Janez Pipan, ki pravi, da je gledališče sicer ena izmed oblik spektakla, vendar je tudi kapitalizem spektakel, saj je uprizorjen. Živimo v času strahovite industrije čustev. Tudi totalitaristične idelologije so gradile na spektaklu in čustveni identifikaciji, ki je mnogokrat ostala brez refleksije. Čustva poganjano revolucionarno energijo, vse manj pa jih je v gledališču. Kot pravi Pipan, je sodobni oder kot prižnica, nekakšna poboljševalnica sveta. Če želimo, da gledališče naslovi človekovo bitje v celoti, je potrebno preseči dosedanjo zavrtnitev čustvovanja v sodobnem gledališču.  

Več kot 500 nastopajočih, več kot 2000 obiskovalcev, je v štirih dneh, med 27. in 30. julijem, živelo festival Plavajoči grad. Site-specific vizualna umetnost, glasba in performativne umetnosti, delavnice in komunikacija vseh, ki so si delili skupen prostor in čas soustvarjajo posebno festivalsko vzdušje, ki smo ga zabeležili v utrinkih in mislih sodelujočih umetnikov in glasbi Etno Histeria World Orchestra. Vabimo vas k poslušanju! na sliki: projekt Ptice, Marija Bavdaš, Nika Solce, Katanari, foto: Katanari

Ponovno odpiramo debato o problemu, ki vztraja že več desetletij in prizadeva več generacij. Govorili bomo o sodobnem plesu in zunajinstitucionalnih scenskih umetnostih, področjih, na katerih si avtorji in drugi umetniki že predolgo prizadevajo za institucionalizacijo, predvsem pa za ustrezne delovne pogoje, v prvi vrsti vadbene prostore. Pogovoru so se pridružili Branko Potočan in Matjaž Farič, oba plesalca in koreografa zrele generacije, ki v nezadostnih produkcijskih razmerah delujeta domala vso svojo umetniško kariero; Danijela Zajc in Jaka Andrej Vojevec, ustvarjalca mlajše srednje generacija, ki se jima prostori, v katerih delujeta, dobesedno rušijo pred očmi; Goran Završnik je ustvarjalec, producent, organizator in tudi član dialoške skupine na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije ter Kim Komljanec, ki iz predhodnega umetniškega delovanja problematiko pozna, trenutno pa je kot svetovalka ministrice zaposlena na Ministrstvu za kulturo. K sodelovanju smo povabili tudi predstavnike Mestne obline Ljubljana, od koder smo, zaradi pomanjkanja sogovornikov, prejeli pisni odgovor. Problem vadbenih prostorov ima dolgo zgodovino, razlog zakaj o njem danes govorimo, pa je v obvestilu, ki smo ga prejeli od različnih ustvarjalcev in zavodov, govori pa o tem, da so izgubili vadbeni in studijski prostor na Parmovi 25 v Ljubljani. Po besedah Matjaža Fariča je v teh prostorih več kot desetletje nastajala domala vsa ljubljanska zunajinstitucionalna gledališka produkcija in produkcija sodobnega plesa. Vabimo vas k poslušanju! foto: Drago Videmšek

»Zanimivo pa je, da plesalec odpre usta in tekst vstopi v plesno predstavo takrat, ko se ples dejansko razveže od jezika oziroma v trenutku, ko jezik izgubi status gospodujoče materialnosti.« To je ena od glavnih misli dr. Bojane Kunst v besedilu Bi slišali mišico, če bi mogla govoriti? O plesu in jeziku, ko analizira zgodovinsko pojmovanje plešočega telesa v odnosu do govorjenega jezika in njuno medsebojno osamosvajanje, s tem pa tudi konstituiranje nove plesne zvrsti. Besedilo je v celoti objavljeno v knjigi Drama, tekst, pisava, ki je pri Knjižnici MGL izšla pred dobrim desetletjem. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Irena Zagoričnik Tomažin: (S)pozaba kaprice, glasovno-plesna predstava, Mesto žensk 2006, foto: Nada Žgank, izsek

Etbin Kristan in gledališče Cankarjeve dobe nosi naslov razstava, ki je trenutno na ogled v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta. Manj znani slovenski dramatik in književnik, tudi jugoslovanski politik v času pred prvo svetovno vojno in po njej, sedem desetletij po smrti s tem dobiva vidnost, ob kateri lahko raziskujemo pomen in vpliv njegovega umetniškega delovanja doma in v tujini. Izjemno dinamična Kristanova osebnost se kaže v njegovi plodoviti življenjski poti, ki je poleg domovine segala tudi v Združene države Amerike, kjer je ustanavljal slovenska društva, uprizarjal slovensko dramatiko ter širil slovensko kulturo. Kristanova dramska dela, rokopisi in avtorjeve revialne objave, prevodna dela in dokumenti uprizoritev so izhodišče za pogovor, h kateremu smo pred mikrofon povabili literarno zgodovinarko prof. dr. Katjo Mihurko Poniž, vodjo Raziskovalnega centra za humanistiko na novogoriški Univerzi ter raziskovalko na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU ter Katarino Kocijančič, ki je skupaj s sodelavci Slovenskega gledališkega inštituta pripravila razstavo in objavo Kristanovih dramskih besedil na spletni strani Gledališkega inštituta. Vabimo vas k poslušanju! foto: SLOGI

Kaja Lin Jagodič Avguštin je svojo umetniško pot začela na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in tam leta 2009 diplomirala. Plesno izobraževanje je nadaljevala v tujini in se pogumno odpravila v Izrael, kjer je nekaj let plesala v tamkajšnjih sodobno-plesnih skupinah. Po vrnitvi v Slovenijo je sodelovala s Kjaro Starič Wurst ter bila članica njene projektne plesne skupine Kjara's dance project. Izmenično je plesala v tujini in doma ter nastopila na domačih festivalih, kot sta Plesna Nacionala v Španskih borcih ter Fronta sodobnega plesa v Murski Soboti. Ustvarila je dve samostojni avtorski predstavi, leta 2019 predstavo z naslovom Corpus Aurora in leta 2022 Odtujenost.Več pa v pogovoru s Kajo Lin Jagodič Avguštin, vabimo vas k poslušanju!

12. Spider, festival radikalnih teles, se je letos končal z geslom "Nič nam ni treba!" Mednarodna zasedba plesalcev, performerjev, vizualnih umetnikov, pesnikov, glasbenikov in mislecev je v zavetju ljubljanskega parka Tivoli ponovno vzpostavila alternativno skupnost, ki je napovedala boj zoper kulturo nasilja, kulturo lažnih novic, kulturo izolacije in kulturo izkoriščanja in svoj pogled usmerila proti kulturi umetnosti. V oddaji Oder predstavljamo radijsko reportažo z letošnjega festivala Spider.

»Če imaš zamisel, imaš pravico, da ji slediš, da jo uresničiš,« je povedala Claire Marshall, ena izmed članic britanskega gledališkega kolektiva Forced entertainment. Zanimiv, poglobljen in duhovit pogovor s tremi člani skupine, ki so na festivalu Prestopi gostovali s predstava Real Magic in Quizoola!, smo uredili v dve oddaji Oder.Vabljeni k poslušanju drugega dela. foto: David Schalliol, www.bortstnikovo.si

»Če gledaš slab film, se lahko s prijatelji na ta račun šališ in se zabavaš. Če gledaš slabo gledališko predstavo, pa se počutiš potrtega, čutiš se osebno odgovornega za to, kar se dogaja pred tabo,« je ena izmed misli, ki jo je izrekel član britanske gledališke skupine Forced Entertainment, ko so sredi maja gostovali na festivalu Prestopi v Mariboru. Več o skupini in igralcih, ki so gostovali v Mariboru in nas poleg predstav obdarili z zanimivim, poglobljenim in osebnim pogovorom, pa v dveh zaporednih oddajah. Ne preslišite! foto: Real Magic, foto: Hugo Glendinning, www.borstnikovo.si

V času, ko se Lutkovno gledališče Maribor približuje petdeseti obletnici ustanovitve, so lansko jesen, v okviru Minoritske kulturne četrti, odprli Lutkovni muzej Maribor. V osrednjem delu kaže bogato ustvarjalnost gledališča v skoraj petdesetih letih profesionalnega delovanja, del pa tudi v času pred tem, saj je lutkovna dejavnost v Mariboru živa že več kot stoletje. Zgodovinsko - pedagoška zbirka z izbranimi lutkami, kostumi in scenskimi elementi nagovarja posamezne obiskovalce, organizirane skupine iz vzgojno-izobraževalnih zavodov in tuje obiskovalce. Pred kratkim so v sodelovanju z Društvom za sodobno umetnost X-OP in KIBLA2LAB pripravilo aplikacijo LutkAR, ki prikaze razstavljenih eksponatov snovne kulturne dediščine, nadgrajuje s sodobnimi tehnologijami in novo-medijskimi postopki, razširjeno resničnost. Več o zbrani in izbrani mariborski lutkovni zgodovini pa v pogovoru s Špelo Hren Juhart, sodelavko za odnose z javnostjo in soavtorico muzejske postavitve. Vabimo vas k poslušanju! foto: Lutkovni muzej LGM, izsek

Nataša Burger, gledališka in filmska igralka, je v Knjižnici MGL pred kratkim izdala knjigo Igrati (se). V njej razgrne svoje profesionalne in intimno filozofske poglede na igralsko umetnost, predstavi pa tudi nekaj vaj za igralke in igralce. Igralski poklic je zanjo neločljivo povezan z življenjem, zahteva nenehno prevpraševanje lastnega jaza, avtentičnosti in razreševanje notranjih konfliktov. Ob izdaji knjige smo Natašo Burger povabili pred mikrofon. Vabimo vas k poslušanju! foto: mgl.si

Spremljevalni program Festivala Borštnikovo srečanje tudi letos obsega več gostovanj gledaliških ustvarjalcev in skupin iz tujine. Mednarodni program je bil prisoten tudi v predfestivalskem dogajanju, v programu Mlado gledališče. Več o gostovanjih tujih gledališčnikov v letošnjem festivalskem Mariboru v pogovoru z Alešem Novakom, direktorjem Festivala Borštnikovo srečanje. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Projekt Handke, foto: Atdhe Mulla, www.borstnikovo.si

Predstavljamo, razpiramo vprašanja in se pogovarjamo o temah, ki v postpandemičnem obdobju prinašajo izzive evropskim gledališčem, kar je bilo vodilo drugega Evropskega gledališkega foruma v Opolah na Poljskem. Številne delavnice, predavanja in pogovori so se zbirali v okviru glavnih tem: odgovornosti do okolja, digitalizacije in vključevanja ranljivih skupin, kar je že nekaj časa na agendi evropske unije. Vendar so visoki predstavniki evropske kulturne politike prisluhnili gledališčnikom z namenom, da skupaj oblikujejo ukrepe, specifične za ta kulturni sektor. Hkrati je potekala tudi konferenca ETC – European Theatre Convention, ki sta se je kot predstavnika vseh slovenskih gledališč, vključenih v to mrežo, udeležila Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica, in Jure Novak, direktor Prešernovega gledališča Kranj, ki sta se o tem pogovarjala z Vilmo Štritof, ki se je srečanja na Poljskem tudi udeležila in pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju!

»S tem, ko gojijo avtonomne retorike angažiranja na strokovni in družbeni ravni, pravzaprav najučinkoviteje potrjujejo idejo o tem, da vsaka kompetentna družbena angažiranost črpa bistvo in glavno ost iz lastnega odnosa in pogleda na svet in se šele nato prestrukturira v umetniški akt«, med drugim zapiše teatrologinja dr. Zala Dobovšek, ko preučuje lutkovne opuse Tina Grabnarja, Matije ter Braneta Solceta. V oddaji Oder vas tokrat vabimo vas k poslušanju besedila Tri verzije angažirane prakse: kolektivno, ludistično, protestno. na fotografiji: Matija Solce v predstavi Biti Don Kihot, vir foto: moment.si, izsek

Tokrat je naša gostja ena vidnejših gledaliških igralk mlajše generacije, ki se umetniško udejstvuje tudi v filmu, na radiu in televiziji ter v drugih uprizoritvenih zvrsteh. Stalno mesto v gledališkem ansamblu je zamenjala za delo na svobodi – igra v več odmevnih predstavah in performativnih projektih, znameniti nemški gledališki festival Theatertreffen pa jo je imenoval v svoj mednarodni forum. V oddaji Oder gostimo dramsko igralko Lino Akif.

O prizadevanjih za varno delovno okolje in za enakost spolov v umetniških poklicih je tekla beseda na okrogli mizi Umetna kri, a prave solze, ki jo je na 53. Tednu slovenske drame pripravilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Tema izhaja iz detekcije psihičnega nasilja pod krinko narave ustvarjalnega procesa, najsi bo to na eni strani psihično ali spolno nadlegovanje in nasilje, na drugi strani pa tudi prekarnost, nerazvita karierna dinamika in druge oblike neenakopravnih položajev, ki jih sledimo v sferi poklicne kulture in umetnosti. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji projekt: Barbara Kapelj: Lastne sobe, foto: Nada Žgank, www.cityofwomen.org

Pred obeleževanjem Dneva upora proti okupatorju se še enkrat spomnimo na partizansko gledališče, ki je bilo v času 2. svetovne vojne na področju nekdanje Jugoslavije izjemno živo in dejavno. Razna »frontna gledališča« so z nastopi, predstavami, glasbo in recitacijami dvigala moralo borcem in sejala seme človeškosti med prebivalstvom v težkih razmerah. Na improviziranih prizoriščih in v neobičajnih pogojih je bilo partizansko gledališče polno inovativnih in ustvarjalno edinstvenih rešitev, kombinacij in premislekov, ki jih v knjigi Gledališče upora v nekaterih poglavjih opisuje dr. Aldo Milohnić. Vabimo vas, da prisluhnete izbranim odlomkom! na fotografiji: XIV. divizija, vir: https://partizanskogledalisce.agrft.uni-lj.si/xiv-divizija/

Anja Novak Anjuta, igralka, performerka in pesnica, je letos na Tednu slovenske drame za besedilo Tekst telesa prejela Grumovo nagrado za najboljše novo slovensko dramsko besedilo, v katerem se ukvarja s travmo, strahom, ranami, patologijo v odnosih, tudi z užitkom, vpisanostjo tega v žensko telo. [1] Pripoveduje o bolnem telesu, ki je patološko stanje prejelo iz genov preteklih teles in odraža stanje patologije v družbi. Žirija je zapisala, da je to izrazito sodobno besedilo, neposredno in inteligentno, kompleksno, problemsko in politično. Tokrat bo avtorica gostja oddaje Oder.

»Naj živi teater!« pravi gost tokratne oddaje. Zaslužni profesor Univerze v Ljubljani je tudi nagrajenec Prešernovega sklada in prejemnik več Borštnikovih nagrad. Lani je postal nosilec tantadruja za življenjsko delo, pred kratkim pa mu je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo eno najpomembnejših stanovskih nagrad – nagrado »Polde Bibič« za življenjsko delo. O spominih na ustvarjanje preko 120 gledaliških predstav, filmskih začetkih in študijskih poteh, pa o poetiki gledališke komunikacije in večletnem pedagoškem delu na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, v oddaji Oder - naš gost je režiser Dušan Mlakar. (foto: Dušan Mlakar © Peter Uhan, arhiv AGRFT/Drama Ljubljana)

Pomembna fascinacija lutkovne umetnosti je pravzaprav osredinjena na določenost neživosti, ki jo z lutkovno animacijo spremenimo v živo. Temu pa sledi vprašanje: Kako percipiramo neživo? O tem bo tekla beseda v tokratni oddaji, ko bomo pred mikrofonom gostili Tjašo Bertoncelj, dramaturginjo, urednico in gledališko kritičarko, specializirano za lutkovno umetnost oziroma umetnost animacije in v nadaljevanju poslušali njeno besedilo Pogoj neživega v lutkarstvu. Vabimo vas k poslušanju! foto: Gregor Kuhar

V tokratni oddaji se bomo posvetili zvočnemu gledališču in predstavili izsek iz dogajanja na Festivalu radijske igre za dojenčke, malčke ter ranljive skupine Poslušati skupaj, ki se je začel v nedeljo. Festival je del triletnega projekta B-AIR, kjer devet partnerskih organizacij iz sedmih evropskih držav pod vodstvom Radia Slovenija raziskuje vlogo zvoka v razvoju človeka. Slišali boste štiri zvočne avtoportrete dijakov Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik, ki so se želeli izraziti in upodobiti sebe s pomočjo raziskovanja izraznosti na področju zvoka, slišanosti in slušnosti. Pri projektu so sodelovali dijaki Nika Lipuš, Melani Pyvovar, Klara Senica, Nail Perviz in Gal Kordič ter režiserka Ana Krauthaker, avtor glasbe Rudi Pančur, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, oblikovalka zvoka Sonja Strenar, strokovna sodelavka Maja Poljanšek in igralec Gregor Zorc. Pogovor je vodila Anamarija Štukelj Cusma. Vabljeni k poslušanju.

Teden dni pred mednarodnim dnevom gledališča in začetkom 53. Tedna slovenske drame se sprašujejo selektor festivala Rok Bozovičar, Vilma Štritof, selektorica 58. Borštnikovega srečanja in Tadeja Krečič, kakšno je slovensko gledališče ta trenutek in kaj nam prinašata največja gledališka festivala. Kritično in poznavalsko komentirajo postkoronsko dogajanje na naših odrih, izbora tekmovalnih predstav, najbolj izstopajoče značilnosti selektorskih odločitev v luči odsotnosti klasikov in menjave generacij med ustvarjalci.

Tokrat v oddaji gostimo enega najopaznejših slovenskih ustvarjalcev sodobnega plesa. Ustanovil je prvi stalni ansambel za sodobni ples pri nas, v svojih treh desetletjih delovanja pa je gostoval po vsem svetu. Večkrat nagrajeni umetnik je zdaj tudi dobitnik nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo. O plesni poetiki, ustvarjanju iz svojih lastnih korenin, koreografskem ozaveščanju gibalnih načel ter večnem iskanju svobode in transcendence se bomo pogovarjali s plesalcem in koreografom Iztokom Kovačem. (foto: Iztok Kovač v plesnem filmu "Vrtoglavi ptič" © Žiga Koritnik)

Katja Legin je v slovenskem prostoru in širše uveljavljena plesno-gledališka ustvarjalka, ki si je po šolanju v Veliki Britaniji ter začetnem angažmaju v plesnem ansamblu En-KnapGroup, začrtala samostojno umetniško pot. Na njej ustvarja lastna in kolektivna odrska dela, iz zadnjega obdobja so: Variacije na počasnost: Time Out, Zavezano, Oh, kako zelo običajno, sodeluje z različnimi plesnimi in gledališkimi umetnicami in umetniki, kot plesalka, performerka, dramaturška svetovalka, kuratorka in drugo. Zaključila je tudi podiplomski študij režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, med katerim se je ukvarjala predvsem s projekti, ki so se dotikali vprašanj improvizacije, živosti in performativnih kvalitet, teoretično je svoje raziskovanje zapisala v knjigi Dvojnosti: Performer in njegovo delo, ki je pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla leta 2012. Performans in improvizacija sta še vedno vodilna motiva odrskega ustvarjanja Katje Legin. foto: Marcandrea, www.krusce.si

V drugi oddaji, v kateri se srečujemo s Špelo Trošt, umetnico in producentko, ki je po opravljenem magisteriju iz dramaturgije študij nadaljevala in ga sklenila z doktorsko disertacijo z naslovom Genealogija pojma prisotnosti v uprizoritvenih umetnostih, vas vabimo, da prisluhnete sintezi tega raziskovalnega dela. V njem avtorica preko študij ključnih gledaliških reformatorjev dvajsetega stoletja ter nanašajoč se na filozofska dognanja v zvezi s pojmom prisotnosti, predstavi postopne metamorfoze prisotnosti telesa na stičiščih med gledališčem in performansom, body artom in post-organskim performansom. fotografija s performansa Moja pojavnost nima več ostrih robov, arhiv Zavod Sploh

»Efemeren dogodek, brez spomina, nepovraten potrošek energije, zaznamovan z neposredno prisotnostjo oziroma čisto prisotnostjo.« Vabimo vas k poslušanju pogovora z igralko in performerko, producentko pri društvu Via Negativa in zavodu Sploh, magistrico dramaturških znanosti in doktorico znanosti na področju filozofije in teorije vizualne kulture. S Špelo Trošt smo spregovorili o njenem življenju na odru, za odrom, nasproti odra, z odra k teoriji in s teorijo spet na oder. Pa tudi o ustvarjanju na filmu in videu ter njenim drugim profesionalnim pojavnostim. foto: arhiv Zavod Sploh

»Dramaturgija je danes bolj kot kdajkoli umetniško cvetoče polje, ki se po eni strani nenehno širi, po drugi pa ga poseljujejo različni diskurzi in prakse, izhajajoči iz drugih družbenih in kulturnih krogov. Hkrati s tem, ko opazujemo, kako se je dramaturgija izluščila iz drame, gledališkega odra, črne škatle in celo uprizoritve v najširšem umetniškem smislu, lahko sledimo tudi temu, kako nanjo vplivajo današnji mediji, kino, splet, upravljanje dela, izobraževalni sistem, popularna glasba, življenjski slogi, organizacija zaznavanja in pozornosti, kakor tudi finančna kriza, protesti, skupščine in samoorganizirane skupnosti, ki so se v zadnjih letih pojavile v Evropi.« V besedilu O krajinski dramaturgiji danes zapiše teoretičarka, dramaturginja in režiserka Ana Vujanović. Z njo se je leta 2019 pogovarjala Saška Rakef, pogovor pa smo prepletli z odlomki iz besedila.

Tokratni gost oddaje je večkrat nagrajeni režiser, ki je režiral domala v vseh slovenskih gledališčih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo kot redni profesor poučuje na katedri za gledališko in radijsko režijo, pred kratkim pa je na odrske deske postavil predstavo Strah in beda Tretjega rajha, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma. O večni aktualnosti Brechtovega gledališkega sveta, nočni mori sedanjika, poziciji realnega v teatru in dramaturgiji prevare, smo v živo v studiu 3. programa - programa Ars, govorili z režiserjem Sebastijanom Horvatom.

Zala Dobovšek, dramaturginja in teatrologinja, znana tudi po svojem preciznem kritičnem pisanju, se je v času svojega doktorskega študija ukvarjala s temo vojne in gledališča. Svojo disertacijo je preoblikovala v knjigo, ki jo je lansko leto izdala pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. V knjigi Gledališče in vojna je avtorica raziskala gledališko produkcijo, ki je nastajala v obleganem Sarajevu, ter obravnavala predstave Oliverja Frljića, ki je travmo vojne tematiziral v obdobju, ko je ta že minila. Zala Dobovšek je poleg zgodovinske analize v svojo raziskavo vstopila tudi s teoretskega vidika. V oddaji Oder lahko prisluhnete njenemu razumevanju političnosti gledališča in njegovimi estetsko etičnimi razsežnostmi. Foto: MGL

" V njenem pisanju čutimo velik pisateljski talent. Anna se je zelo zgodaj zavezala pisanju. To je bila njena želja, njena ambicija, njeno veselje, njena nadarjenost, ki jo je čutila kot svoje osebno poslanstvo. Ob prebiranju dnevnika se nehote sprašujemo tudi o tem, koliko talentov, koliko Mozartov, Beethovnov, Michelangelov … koliko izjemnih pisateljev, slikarjev, lahko pokonča genocidna politika. Pa ne samo talentov, koliko življenj, in vsako življenje je vesolje, je izginilo zaradi nespametnega sovraštva, ki ga je generira prav politika. Ne samo včasih. Tudi danes." Tako je ob predstavi Dnevnik Ane Frank, kot je naslov tudi izvirnega dnevniškega zapisovanja deklice, ki je s skupaj s svojo družino in še eno judovsko družino mesece in leta preživljala utesnjena v skrivališču, napisal režiser predstave in avtor dramatizacije Vinko Möderndorfer. O napetih, razburljivih odnosih v stanovanju, ki je zamejeno v odrski prostor, upanju in strahu, da jih bodo nacisti odkrili, več režiser predstave Vinko Möderndorfer, ki je tako v Mini teatru na oder postavil enega najpomembnejših del o zatiranju Judov v prejšnjem stoletju. Z njim se je za oddajo Oder pogovarjala Magda Tušar. Režija in dramatizacija: Vinko Moderndorfer Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Meta Sever Video: Atej Tutta Lektor: Jože Faganel Igrajo: Anna Frank: Gaja Filač Margot Frank: Saša Pavlin Stošić Edith Frank: Medea Novak Otto Frank: Tadej Pišek Gospa Van Daan: Barbara Vidovič Gospod Van Daan: Aleš Kranjec Peter Van Daan: Timotej Novaković Gib: Uršula Teržan

Petro Pogorevc poznamo predvsem kot dramaturginjo v Mestnem gledališču ljubljanskem ter urednico knjižne zbirke Knjižnica MGL. V tokratni oddaji pa jo bomo še malce pobliže spoznali kot pisateljico in avtorico dveh biografskih romanov. Leta 2020 je namreč izšel njen biografski roman o Radku Poliču z naslovom Rac, dve leti kasneje pa še roman o Jožici Avbelj z naslovom Joži. Oba romana štejeta krepko čez 400 strani.

Vabimo vas, da prisluhnete še drugemu delu pogovora z Dragom Ivanušo, ki bo na predvečer Slovenskega kulturnega praznika prejel nagrado Prešernovega sklada. Tokrat bo njegova pripoved obsegala sodelovanja z drugimi glasbeniki in glasbenimi zasedbami, o srečanjih s publiko, pa skladanju za film, in se spet vrnila v gledališče, ko bo umetnik svojo pripoved anekdotično sklenil. Oddajo začenjamo s skladbo iz predstave Cement, ki jo je po besedilu Heinerja Müllerja režiral Sebastijan Horvat v Beograjskem dramskem gledališču. Pogovor je posnel Vladimir Jovanovič, zvočno uredil Franci Moder, pripravila jo je Petra Tanko. foto: Aleksandra Ivanuša, vir: dragoivanusa.com

Drago Ivanuša se gledališču in gledališki glasbi posveča od sredine 80-ih let preteklega stoletja in je do danes napisal glasbo za okoli 150 gledaliških in plesnih predstav in več kot 20 filmov, kot skladatelj, pianist in raziskovalec digitalnih zvočnih okolij se predstavlja tudi z lastnimi projekti ter z dueti. Redno sodeluje s Sebastijanom Horvatom, velik opus je soustvaril z Dušanom Jovanovićem, Meto Hočevar, Barbaro Hieng Samobor in še mnogimi režiserji dramskega in postdramskega gledališča ter sodeloval tudi z eminentnimi koreografinjami in koreografi sodobnega plesa, na filmu z Janezom Burgerjem, Matevžem Luzarjem, Janom Cvitkovičem in drugimi. Drago Ivanuša bo na predvečer Slovenskega kulturnega praznika prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob svojem, izjemno obsežnem opusu pravi: »pa saj to sploh ni delo«. Vabimo vas k poslušanju! foto: Matjaž Vrečko

Z današnjo oddajo se poklanjamo spominu na veliko osebnost slovenskega gledališča, dr. Lada Kralja, ki se je pred kratkim od tega sveta poslovil. Lado Kralj je bil teatrolog in univerzitetni profesor, gledališki režiser in ustanovitelj Gledališča Pekarna, enega izmed alternativnih gledališč, ki je ob, takrat že ukinjenem Odru 57 in Eksperimentalnem gledališču Glej, ustanovljenem dobro leto pred Pekarno, v naš prostor prinašal nove gledališke prakse ter predvsem premislek o tem, kaj je gledališče. Lado Kralj je leto in pol pred ustanovitvijo Pekarne preživel na študijskem bivanju v New Yorku, takrat središču progresivnega alternativnega gledališča, bil študent pri znamenitem režiserju in profesorju Richardu Schecknerju in svoja opažanja in spoznanja pozneje udejanjal v novoustanovljenem gledališču. Ivo Svetina, ki je bil prav tako njegov dejaven član, je pred šestimi leti izdal monografijo Gledališče Pekarna, (1971–1978), Rojstvo gledališča iz duha svobode: pričevanje. Izdala jo je Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. Takrat smo Lada Kralja in Iva Svetino povabili pred mikrofon in danes vas vabimo k poslušanju ponovitve pogovora. Člani Gledališča Pekarna, vir: SLOGI

V Ljubljani je bil pred 70. leti ustanovljen Slovenski gledališki muzej, ki ga že kar nekaj let poznamo kot Slovenski gledališki inštitut. V tej ustanovi, v kateri so odprli tudi razstavo o dramatizacijah Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, saj mineva sto let od prve znane odrske priredbe celotnega besedila, so izpostavili, da je Bratko Kreft že takrat, leta 1952, v Glosi ob ustanovitvi Slovenskega gledališkega muzeja predvidel nadaljnji razvoj ustanove: »Skromno začenjamo svoj gledališki muzej, toda temeljni kamen je postavljen. Trdno sem uverjen, da bo iz tega kamna nekoč zrasel hram, ki bo muzej in inštitut. Šele takrat bomo smeli reči, da smo storili za razvoj narodne gledališke umetnosti vse, kar je zanjo poleg izdatne materialne podpore potrebno, kajti mesto gledališke umetnosti je pri vsakem kulturnem narodu v eni izmed najlepših kupol njegovega duhovnega hrama. Tako je bilo že pri starih Grkih, zakaj ne bi bilo tudi pri nas.« Gosta oddaje sta avtorja razstave, dramaturginja in kustosinja mag. Tea Rogelj iz Slovenskega gledališkega inštituta in Aldo Milohnić, izredni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer predava zgodovino gledališča.

Igralec Marko Mandić je član ansambla Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, igral je v mnogih domačih in tujih filmih, občasno sodeluje tudi na Radiu Slovenija, intenzivno pa zadnji dve desetletji sodeluje tudi z režiserjem Bojanom Jablánovcem, v dolgoletni raziskavi pod okriljem Vie Negative. V seriji performansov/predstav Viva Mandić, Ekstrakt Mandić Mandić Stroj, Mandić Cirkus in Mandić Cirkus (oblečen), ki je te dni na sporedu Male Drame, raziskujeta in razgaljata mehanizme gledališke igre in igralsko osebnost. Več o njunem sodelovanju sta v pogovoru povedala Marko Mandić in Bojan Jablanovec in pri tem osvetlila tudi 20. obletnico Vie Negative, ki jo prav zdaj obeležujemo. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave MandićCirkus (oblečen), foto: Peter Uhan, www.drama.si

Gledališče, umetnost, človek in sočlovek, duhovna veličina, pogum, hvaležnost, vse to in še mnogo več lahko razberemo med zapisi Saše Pavček v njeni novi knjigi z naslovom Živi ogenj gledališča. Nastajala je v času zaprtja gledališč zaradi pandemije, v njej pa avtorica razkriva osebna in intimna doživetja in izkušnje, ki so jo od otroštva do danes zaznamovale in oblikovale v osebo izjemne duhovne in intelektualne širine, sprejemanja in osebne zaveze k dajanju ter iskrive duhovitosti. Več pa v pogovoru s Sašo Pavček. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Saša Pavček, foto: Peter Uhan

Prav pred kratkim je minilo stoeno leto od rojstva Balbine Battelino Baranovič, gledališke raziskovalke, režiserke, umetniške vodje in ustanoviteljice nekaterih slovenskih gledališč sredi minulega stoletja. Balbini Battelino Baranovič, ki je preminula leta 2015, smo v spomin pripravili oddajo Oder, v kateri smo uporabili odlomke iz avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja: iz posnetka uprizoritve Proces ter pogovorov Primoža Jesenka z režiserko na njenem domu v Lovranu; iz arhiva Radia Slovenija: odlomke iz oddaj Literarni večer: Ameriško gledališče danes, avtorice Balbine Battelino Baranovič, in praznične oddaje ob njeni devetdesetletnici, ki jo je pripravila Neva Zajc. V oddajo so vključeni tudi odlomki iz besedil v gledaliških listih Eksperimentalnega gledališča in iz intervjuja, ki je nastal za zbornik ob 50-letnici Slovenskega mladinskega gledališča. Za sodelovanje se zahvaljujemo tudi Tatjani Coloni, ki je delila spomine na Dramski krožek Mladinskega gledališča, sredi 50-ih let preteklega stoletja. Oddajo sta pripravili Ana Perne s Slovenskega gledališkega inštituta in Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Balbina Baranovič Battelino pred leti na njenem domu, vir: fototeka Slovenski gledališki inštitut

Pretekli konec tedna se je v Centru kulture Španski borci sklenil Festival plesne ustvarjalnosti mladih ŽIVA, ki ga vsako leto prireja Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. V sklopu festivala vsako leto podelijo tudi posebna priznanja za plesno dejavnost, ki se imenujejo Listine Mete Vidmar. Letos sta to nagrado prejela Samo Oleami, plesni dramaturg, kritik in teoretik, ter plesalka in koreografinja Veronika Valdés. Ob tej priložnosti bomo v oddaji Oder ponovili pogovor, ki smo ga z umetnico posneli junija letos. Vabljeni k poslušanju.

Matija Ferlin o sebi pravi, da je prvenstveno umetnik, ki ustvarja s telesom, meni pa, da je govor del telesa. Cankarjev dom je v koprodukciji z Zavodom Emanat nekaj novembrskih dni namenil opusu tega hrvaškega plesalca, igralca, koreografa in režiserja. Festival Sad sam manifestacija je na ogled ponudil njegovo prvo in zadnjo solo predstavo ter eno njegovih odmevnejših klasično-gledaliških stvaritev. V tokratni oddaji bomo predstavili vsaj delček kreativnega ustvarjanja ta hip enega najbolj vznemirljivih gledaliških ustvarjalcev - Matije Ferlina! (foto: Matija Ferlin, ©Demirel Pašalić)

V oddaji Oder tokrat o prostorski dimenziji govora, ki je zelo pomembna v gledališki krajini. Te prostore že od nekdaj polni človeški glas, katerega izvorni prostor nastanka je najprej naše telo. O prostorih zvoka bosta tokrat več povedali gostji z Akademija za gledališče, radio, film in televizijo: dr. Katarina Podbevšek in dr. Nina Žavbi, ki sta nedavno uredili monografijo Govor in prostor. O različnih vidikih govora, raznovrstnih odnosih med govorom in prostorom se bo z njima pogovarjala Magda Tušar

Na dan, ko se spominjamo dragih preminulih, se v oddaji Oder spominjamo vélikega umetnika dramske igre in vélikega človeka in srčnega umetniškega sodelavca, mnogo prezgodaj preminulega Jerneja Šugmana. Prvak Slovenskega narodnega gledališča Drama, izjemen radijski interpret, igralec, ki je zaznamoval slovensko filmografijo in segel tudi izven okvirjev televizijskih ekranov, je še v današnjem vsakdanu prisoten v pogovorih in spominu gledaliških kolegov. Spomnimo se ga z odlomki iz njegovih gledaliških in radijskih vlog, od Hamleta, preko Jura v Grmačah in Brechtovega Baala, pa do Dana v poetični Zajčevi drami Otroka reke in drugih; Jerneja Šugmana se spominjamo tudi z njegovimi pričevanji, vse skupaj pa je s premislekom usklajeno in pospremljeno s temeljito analizo, ki jo je napisala Vilma Štritof, ki se podpisuje kot avtorica oddaje. Oddaja je bila posneta januarja 2018. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Marko Mandić in Jernej Šugman v predstavi Hlapci, SNG Drama Ljubljana, 2017/18, foto: Peter Uhan, izsek

"Nismo bili priljubljeni, ker bi se v časopisih pojavljale naše slikice, priljubljeni smo bili zaradi svojega dela," v svoji biografiji Kot bi Luna padla na Zemljo pove filmska in gledališka igralka Milena Zupančič. S pisateljem Tadejem Golobom sta pred leti ustvarila biografski roman, ki ni le prerez njene osebne življenjske zgodbe, ampak z njim podoživimo širšo polpreteklo zgodovino našega kulturnega prostora. To, kot sama poudarita, ni biografija v smislu: rodila se je, obiskovala šolo, akademijo, nastopala v predstavah, igrala v filmih, dobila vse nagrade … To je biografija, v kateri začutiš njen "drugačen in poseben svet". In vso to pripoved je letos poleti v naših studiih sama prebrala. Pod taktirko režiserja Alena Jelena je nastala zvočna knjiga in ob tej priložnosti smo se na odru Cukrarne na prvem Avdiofestivalu Radia Slovenija pogovarjali z Mileno Zupančič. Foto: Adrijan Pregelj

V Plesnem teatru Ljubljana smo lahko pretekli konec tedna videli predstavo z naslovom Ona, ki jo je ustvarila plesalka in koreografinja Anamaria Klajnšček. Plesno-glasovni solo performans je raziskovanje ženske entitete, poimenovane Ona, za katero je umetnica zapisala, da je zgrajena iz več nizov plasti in kopice identitet. Ona je čarovnica, sirena, boginja, žival. Je izvorna ženska energija, ki utripa skozi represivne sisteme in se jim ne dovoli podrediti. V tokratni oddaji Oder torej več o predstavi Ona ter o umetnici Anamarii Klajnšček, ki sicer živi in ustvarja med Slovenijo in Barcelono. Na fotografiji: Anamaria Klajnšček

Preživljati čas plesaje je najnovejša predstava plesalca in koreografa Mateja Kejžarja. Dve plesalki in en plesalec na odru uplesujejo preživljanje časa, ki ga ne merimo z zunanjimi uspehi, osebnimi dosežki ali drugimi valutami. In so pri tem dejavni, sugestivni in odločni. Več o predstavi pa v pogovoru z Matejem Kejžarjem. Vabimo vas k poslušanju! Matej Kejžar: Preživljati čas plesaje Nastopajo: Dora Brkarić, Viktoria Bubalo, Daniel Petković Scenografija in oblikovanje svetlobe: Petra Veber Producent: Žiga Predan Premiera: 14. 9. 2022, Center kulture Španski borci Produkcija: Pekinpah Foto: Matic Lukić

Vabimo vas, da prisluhnete drugemu delu besedila Pie Brezavšček Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni. Prek modelov umetnika-producenta in etike skrbi svoj premislek avtorica namenja novim generacijam scenskih umetnic in umetnikov in nadaljnjemu razvoju slovenske neodvisne uprizoritvene scene. na fotografiji: MIlan Tomašik, Andreja Rauch Podrzavnik, Jaka Berger v uprizoritvi Posebna izdaja #3, Moderna galerija, 2021, foto: Nada Žgank, vir foto: www.zavod.federacija.si

Vabimo vas k poslušanju prvega dela besedila z naslovom Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni, ki ga je napisala Pia Brezavšček, trenutna urednica revije Maska. Besedilo zatorej neodvisno uprizoritveno sceno motri s pozicije umeščenosti in aktivno udeležene opazovalke polja neodvisne uprizoritvene scene, »katere spolno pogojene«, zapiše Pia Brezavšček, »generacijske in hierarhične izzive doživljam tudi na lastni koži pri svojem delu kot urednica revije v nedavno generacijsko prenovljenem zavodu Maska. Z neodvisno uprizoritveno sceno mislim na mrežo nevladnih organizacij in posameznic in posameznikov na polju uprizoritvenih umetnosti, ki se je napletla od osamosvojitve države v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Avtorica postavi tezo, da se model etike skrbi pojavi v antagonizmu do prevladujočega modela umetnika-producenta, ki se je uveljavil pred desetletji in se po večini še vzdržuje, čeprav se že dogaja menjava generacij in delovanje v spremenjenih družbenih razmerah. Besedilo Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni je objavljeno v reviji Dialogi, številka 5 do 6, letnik 58, 2022. na fotografiji: Barka, prostorska postavitev, del projekta Arhitektura sanj, Muzeum - 25 let, oktober - november 2020, www.muzeum.si

V spominu so mnogim ostale njegove številne filmske in odrske upodobitve, vulkansko ekspresivna moč, ki se je silovito vrtinčila in izbruhnila, potem pa včasih prešla v vedno tišjo kontemplacijo … S kamero sta bila v zelo prijateljskih odnosih. Ostrina in jasnost misli sta ostali do konca, ko je za knjigo RAC, ki jo je po njegovem pripovedovanja in številnih srečanjih z njim napisala Petra Pogorevc, ter za druge medije odprl okna in vrata svojih spominov na epizode svojega življenja. Slikal je raznobarvne podobe svojega otroštva, slike Bele krajine, kmečkega in mestnega miljeja, v domačih krajih in v tujini. Priklical je evforijo in bolečino prekipevajočih in grenkih ljubezenskih doživetji, lepoto, vzhičenost in trpljenje, s katerimi je živel svojo igralsko umetnost. V oddaji Oder bomo tokrat ponovili pogovor, v kateri je, kmalu po objavi biografskega romana RAC, pripovedoval pred dnevi preminuli legendarni slovenski igralec Radko Polič – Rac, ki je takrat na Radiu Slovenija tudi v obliki zvočne knjige interpretiral vsebino dela Rac. Tako v oddaji, kot v knjigi ne manjka raznoterih registrov iz poglavji iz življenja tega gledališkega in filmskega velikana. Napisale so se v intimi, med svojimi ljudmi, ali v umetniškem svetu.

V razpadajoči Palači Cukrarna v Ljubljani je bila nedavno premiera intermedijske uprizoritve z lutkami Severni sij.Erdman,svojevrstna dramska, gibalna, vizualno – zvočna interpretacija romana pisatelja Draga Jančarja. V predstavi se historični podatki iz dela, ki sodi v slovenski kanon, prepletajo z domišljijskimi elementi, uporabljene so tudi maske... O večpomenskosti uporabljenih motivov, ki upodabljajo kaotičnost sveta nekdaj in danes ter o iskanju zatočišč pred našimi notranjimi in zunanjimi beganji, v oddaji Oder. Gosta bosta Darja Hlavka Godina, ki je predstavi dala zvočno in glasbeno podobo in režiser Primož Ekart, ki je besedilo tudi priredil za odrski prostor. foto: LGL

Tomaž Grom je kontrabasist in raziskovalec tega velikega inštrumenta, njegovih zmožnosti in povezave zvoka in prostora. Je tudi skladatelj gledališke in filmske glasbe ter ustvarjalec na polju scenskih umetnosti, videa in filma. Potuje in gostuje po vsem svetu, glasba pa zanj pomeni način spoznavanja ljudi in medsebojno komunikacijo. Več pa v gledališko-glasbeno-pogovorni oddaji, v kateri je Tomaž Grom, tudi prejemnik letošnje Župančičeve nagrade za zadnje ustvarjalno obdobje, podrobneje razložil svoje poglede na umetnost, ki jo ustvarja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Marcandrea, www.sploh.si

Vprašanje ali lahko ločimo umetnika kot javno osebnost od njegovega umetniškega dela je aktualno v vsakem družbenem obdobju in si ga zastavljamo vedno znova. Skozi prizmo polemiziranja pomena Nobelove nagrade pisatelju Petru Handkeju se tega vprašanja loteva gledališka predstava Projekt Handke ali pravica za Petrove neumnosti, avtorja Jetona Neziraja. Predstavo si je na festivalu Mittelfest, v mesecu juliju, ogledala Aleksandra Saška Gruden in se pogovarjala z avtorjem. Vabimo vas k poslušanju! foto: https://qendra.org

V Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana in njeni okolici te dni poteka mednarodni festival Mladi levi. 25., jubilejni. Ob obletnici si ekipa zavoda Bunker, ki festival pripravlja, zastavlja vprašanja, »kaj so v četrt stoletja spremenile, so se izboljšale življenjske razmere? Je bil vsak festival najboljši možen?« In svoj premislek nadaljuje, da je »ponavljanje le okvir, ki nam omogoča iskanje resnice, presežnega in novega. Prav s ponovitvijo vedno istega rituala odprtja, predstav, pogovorov, druženja in zaprtja gradimo vztrajnostni moment, ki je potreben, da iz kroga večno istega kdaj prebijemo v novo; onkraj.« O teh in drugih vprašanjih v zvezi z Mladimi levi in zavodom Bunker, ki je v preteklem letu po pretresljivem odhodu dolgoletne direktorice Nevenke Koprivšek, našel nov zagon, sta pred mikrofonom oddaje Oder spregovorili Alma Redžić Selimovič, direktorica zavoda Bunker in Mojca Jug, programska vodja Stare mestne elektrarne in festivala Mladi levi. Vabimo vas k poslušanju! Mojca Jug in Alma Redžić Selimovič, foto: Nada Žgank

V Čedadu v Furlaniji - Julijski krajini je konec julija potekal mednarodni festival Mittelfest. Festival, ki ga prirejajo že od leta 1991, združuje gledališče, glasbo in ples ter deluje kot most med srednjeevropskim in balkanskim umetniškim prostorom. Rdeča nit letošnjega festivala se je sukala okrog besede nepredvidljivo. V tem kontekstu je umetniški vodja festivala Giacomo Pedini izbral različne gledališke predstave, koncerte, umetniške performanse, videoinstalacije ter ulične dogodke, ki so se na različnih prizoriščih prikupnega italijanskega mesteca zvrstili v devetih dneh. Na Mittelfestu se vsako leto predstavijo tudi slovenski umetniki. Na glasbenem večeru z naslovom Pusti naj govorijo je skupaj z mednarodno zasedbo glasbenikov nastopila slovenska pevka Tinkara Kovač. V Čedadu pa se je nekaj dni mudila tudi slovenska režiserka Neda Rusjan Bric. Raziskovalni projekt Brezmejno telo je eden osrednjih projektov v okviru Evropske prestolnice kulture 2025.

Mali festivali Telesa Svetovi, Prostori Tokovi in Mali festival psihodrame, ki v avgustu potekajo v Kruščah pri Cerknici, vključujejo delavnice plesa in igre, predavanja, koncerte in psihoterapijo. Idejni okvir temelji predvsem na ustvarjanju prostora skupnosti ter v omogočanju ljudem, da neobremenjeno spoznavajo drug drugega in same sebe. Mali festivali, kot jih imenujejo organizatorji, potekajo v produkciji Studia za raziskavo umetnosti igre, pod umetniškim vodjem režiserja Tomija Janežiča in performerke, plesalke ter koreografinje Katje Legin. Umetnika sta v pogovoru z Ano Lorger povedala, kako razumeta umetniško ustvarjanje, kaj zanju pomeni kreativni proces, kako je ta povezan s psihoterapijo in iz kakšnega filozofskega klobčiča se plete rdeča nit festivalskih dogodkov. Vabimo vas k poslušanju! foto: Lana Požlep, Marcandrea.

Vabimo vas, da prisluhnete radijski priredbi besedila Ubeseditve obstoječega: »dramatičnost« dokumentarnih, (avto)biografskih in potopisnih materialov, ki ga je napisala Zala Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. V besedilu avtorica interpretira in analizira primere gledaliških besedil in predlog za uprizoritve Žige Divjaka, Simone Semenič in Marka Požlepa. V celoti je besedilo izšlo v knjigi Drama, tekst, pisava 2 pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. Foto: Matej Kristovič, Digitalni arhiv FBS

Prejšnji teden se je poslovil Hans Thies Lehmann, mednarodno znani teatrolog, ki je utemeljil pojem postdramskega gledališča. Njegovo temeljno delo z istoimenskim naslovom, iz leta 1999, je prevedeno tudi v slovenski jezik, v prevodu Krištofa Jacka Kozaka je knjiga izšla pri Maski leta 2003. Avtor v njej opisuje in analizira razvoj in preobrate v zahodnem gledališču od šestdesetih let 20. stoletja dalje in raziskuje premik paradigme k formi, ki temelji na performansu. V oddaji Oder bomo prebrali besedilo Od logosa k pokrajini, in je izšel v knjigi Drama, tekst, pisava, ki jo je leta 2008 izdala Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. Vabimo vas k poslušanju! foto: vir: www.maska.si

Mestna občina Ljubljana vsako leto podeli naziva častni meščan in častna meščanka. Letos sta naziva pripadla dr. Renati Salecl in Juriju Součku. Igralec Jurij Souček, upokojeni član Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, je svojo intenzivno sled pusti tako na vélikem kot na manjših odrih, saj ga je raziskovalna sla vodila po neuhojenih poteh, velik delež svojega opusa pa je ustvaril tudi v Igranem programu Radia Slovenija ter na Televiziji Slovenija. Vabimo vas, da prisluhnete dokumentarni radijski igri, z naslovom Igra. Igrati. Gledališče., ki jo je Petra Tanko posnela ob umetnikovi 70-letnici, leta 1999. V največji meri jo sestavljajo odlomki iz radijskih iger, te nesnovne kulturne dediščine, ki jo hranimo na originalnih nosilcih in digitalizirano v radijskih depojih. foto: Luka Dekleva, 1999, zasebni arhiv

Jure Gantar je dramaturg, univerzitetni profesor in raziskovalec komedijskih dramskih zvrsti. Od leta 1992 predava na oddelku za gledališče na Univerzi Dalhousie v Halifaxu v Kanadi. V Sloveniji sta izšli dve njegovi knjigi, prva: Dramaturgija in smeh, leta 1993, druga: Eseji o komediji, pa čisto pred kratkim, obe pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. Ob tej priložnosti smo ga povabili pred mikrofon in se v pogovoru sprehodili od njegovih zgodnjih raziskovanj, skozi zgodovino komedije in komičnega, do vprašanja dovoljenega in nedovoljenega v različnih družbenopolitičnih okoliščinah. S citatom Jureta Gantarja: »Komedija definira to, kar mi nismo«, vas vabimo k poslušanju! foto: Anja Papuga, rtvslo.si

»Mojster« so znanci in tisti, ki so ga le na videz poznali, imenovali arhitekta Jožeta Plečnika, ki je bolj ali manj zatopljen v lastne misli, hodil po ljubljanskih, dunajskih, praških ulicah. Mojster je tudi naslov predstave, ki so jo v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega uprizorili na terasi Gimnazije Jožeta Plečnika v Ljubljani. V studio smo povabili nekatere ustvarjalce predstave, ki odseva obsežen in poglobljen študij Plečnikove bogate korespondence in arhitekture: Jašo Kocelija, režiserja predstave, Darjana Mihajloviča Cerarja, oblikovalca prostora in Evo Mahkovic, dramaturginjo. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Mankica Kranjec, www.mgl.si

Letošnji Festival radikalnih teles Spider je napovedal boj zoper harmonijske strukture. Te razume kot všečno razporeditev delov in misli, ki pa so zares »harmonične« le v striktno določenih kontekstih. Obstaja več harmonij in lestvic? Kdo jih določa? Kot osnovno orožje so izbrali fantastično matematiko. Fantastična matematika je študij vzorcev in nizov. Namesto torej, da bi opazovala in raziskovala po standardnih postopkih, si pri vsakem problemu zastavi posebno operacijo. Mednarodna zasedba umetnikov in intelektualcev je prek načela fantastične matematike predstavila več predstav, filmskih projekcij, performansov in pogovorov. Radikalna telesa so zasedla ljubljanski Tivoli in nam govorila o zaupanju ter nam kazala vse odvode in mutacije, obstoječe in zasanjane načine, kako biti z drugim in kako težo svojega individuuma sprostiti v roke kolektivnega objema. Nastopajoči so nam pokazali, da so predmetom in krajem vnaprej pripisane funkcije le ena izmed opcij ter da svoboda obstaja tudi onkraj svobode. Sram, intima, komemoracija in lastninjenje so izredno fluidne kategorije, ki naj si jih vsak interpretira po svoje. Vsako leto nas po eni strani pušča z vedno večjim cmokom v grlu, saj nam precej surovo kaže, da bo naša prihodnost težko naslikana z barvami, hkrati pa v svojem večnem iskanju lepote ostaja predvsem radikalen. Matic Ferlan je za oddajo Oder pripravil festivalsko reportažo. fotografija iz predstave: Vera Tussing, ''T-dance'', foto: Matija Lukić

Teatrolog dr. Tomaž Toporišič, tudi dramaturg, publicist, esejist, urednik, prevajalec, kritik in univerzitetni predavatelj, je doslej napisal nepreštevno število naslovov knjig in razprav o interaktivnem razmerju drame in gledališča v preteklih obdobjih, preobrazbah literature in medijev gledališča skozi čas in njihov kreativni potencial. Čeprav je v očišču Tomaža Toporišiča gledališče v navezi z literaturo, pa vedno zajema iz sovplivnosti praks v zgodovini vseh umetnosti, iz njihove vezljivosti in semiotičnosti. Pri tem je vedno v dialogu s pomembnimi teoretiki svetovnega formata. Nedavno je izšla njegova znanstvena monografija z naslovom Nevarna razmerja dramatike in gledališča XX. in XXI. stoletja, v kateri na širše svetovni, evropski in slovenski sceni kulture ter družbe nasploh preučuje številne povezave z nekdanjimi in sedanjimi fenomeni gledališča. Oddajo je pripravila Magda Tušar.

V sklopu 57. Borštnikovega srečanja v Mariboru se je odvila mednarodna konferenca, ki je tematizirala gledališče kot učinkovito in uspešno metodo socialne aktivacije ranljivih skupin. Pod naslovom Gledališka vključenost – socialna aktivacija so predavatelji predstavili ne zgolj svoje izkušnje z vključevanjem ranljivih skupin v kreativne procese, ampak tudi učinke tega vključevanja. S sodelujočimi se je pogovarjala Aleksandra Saška Gruden Slovenska popevka, SMG, sezona 2017/18, režija Matjaž Pograjc, foto: Nejc Saje

Kot hčerka koreografinje in plesne pedagoginje Jane Kovač Valdés in pantomimika Andresa Valdésa je bila že od mladih nog izpostavljena odrskim umetnostim. Sodobni ples ji je od nekdaj pomenil prostor svobodnega izraza in raziskovanja same sebe. Ljubezen do te plesne zvrsti zdaj uspešno predaja naprej kot plesna pedagoginja v plesnem studiu Intakt, še vedno pa se tudi izobražuje, končuje namreč magisterij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Njena velika ljubezen je tudi ustvarjanje avtorske glasbe. Ples in odrska umetnost sta ji bila položena v zibelko. Kot hčerka koreografinje in plesne pedagoginje Jane Kovač Valdés in pantomimika Andresa Valdésa je bila že od mladih nog izpostavljena odrskim umetnostim. Sodobni ples ji je od nekdaj pomenil prostor svobodnega izraza in raziskovanja same sebe. Ljubezen do te plesne zvrsti zdaj uspešno predaja naprej kot plesna pedagoginja v plesnem studiu Intakt, še vedno pa se tudi izobražuje, končuje namreč magisterij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Tik pred začetkom tekmovalnega programa na 57. festivalu Borštnikovo srečanje, smo pred mikrofon povabili Niko Leskovšek, selektorico tekmovalnega programa, ki pravi, da kakovost uprizoritev kljub težkih razmeram za ustvarjanje v času, ko srečevanja niso dovoljena ali zaželjena, ostaja na visoki ravni. V epidemičnem času so se pojavile nove gledališke in hibridne oblike in nove teme, to pa ne pomeni, da so problematike, ki jih je gledališče razgaljajo pred epidemijo, izginile, še dodaja Nika Leskovšek. Vabimo vas k poslušanju! Aleš Novak, umetniški direktor FBS in Nika Leskovšek, selektorica tekmovalnega programa Foto: Boštjan Lah"Pojavile so se nove oblike in nove teme, to pa ne pomeni, da so problematike, ki jih je gledališče razgaljalo pred epidemijo, izginile."Tik pred začetkom tekmovalnega programa na 57. festivalu Borštnikovo srečanje, smo pred mikrofon povabili Niko Leskovšek, selektorico tekmovalnega programa, ki pravi, da kakovost uprizoritev kljub težkih razmeram za ustvarjanje v času, ko srečevanja niso dovoljena ali zaželjena, ostaja na visoki ravni. Vabimo vas k poslušanju!      

Alja Predan je dramaturginja, prevajalka, urednica in teatrologinja. Njeno več kot tri desetletno delo v gledališču je močno zaznamovalo slovensko gledališko krajino, predvsem z njenim odločnim in vztrajnim tkanjem vezi z umetniki ter gledališkimi strokovnjaki iz tujine. To se je pokazalo predvsem v času, ko je umetniško vodila festival Borštnikovo srečanje. Z Aljo Predan smo se pogovarjali ob prejemu nagrade Vladimirja Kralja za življenjsko delo. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv Festivala Borštnikovo srečanje"S svojo profesionalnostjo, ambicioznostjo, preudarnostjo, načelnostjo in avtonomnostjo, a tudi odprtostjo in zaupanjem, je tlakovala pot mnogim dramaturginjam in teatrologinjam kasnejših generacij." Iz utemeljitve.Alja Predan je dramaturginja, prevajalka, urednica in teatrologinja. Njeno več kot tri desetletno delo v gledališču je močno zaznamovalo slovensko gledališko krajino, predvsem z njenim odločnim in vztrajnim tkanjem vezi z umetniki ter gledališkimi strokovnjaki iz tujine. To se je pokazalo predvsem v času, ko je umetniško vodila festival Borštnikovo srečanje. Z Aljo Predan smo se pogovarjali ob prejemu nagrade Vladimirja Kralja za življenjsko delo. Vabimo vas k poslušanju!

V oddaji Oder se tokrat posvečamo bogastvu in heterogenosti najbolj sodobne dramske pisave. Zdi se namreč, da je besedilno v širokem uprizoritvenem prostoru dobilo nove zagone. Nedavno je izšel zbornik Drama, tekst, pisava 2, ki sta ga uredila Petra Pogorevc in Tomaž Toporišič. Poleg Petre Pogorevc je gost oddaje tudi Jakob Ribič. Nove teoretske razprave o mutacijah besedilnega na področju uprizoritvenih umetnosti V oddaji Oder se tokrat posvečamo bogastvu in heterogenosti dramske pisave v zadnjem desetletju, ko se zdi, da je besedilno v razsežnem gledališkem prostoru dobilo še več zagona kot prej. Nedavno je namreč izšel zbornik, ki se tako z izbranimi študijami domačih avtorjev kot s temeljnimi besedili tujih teoretikov podaja raziskovat različna besedilna, tematska izhodišča, strategije, v povezavi z uprizoritvenimi koncepti in praksami slovenskega, evropskega in svetovnega postdramskega gledališča, ki vključuje tudi novomedijske prakse in ples. Zbornik Drama, tekst, pisava 2, ki sledi izdaji iz leta 2008, sta uredila Petra Pogorevc in Tomaž Toporišič. Poleg dramaturginje Petre Pogorevc je gost oddaje tudi raziskovalec Jakob Ribič z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Izbor teoretskih razprav so izdali pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega.

Po podatkih hrvaškega statističnega urada so ženske nad 65. letom starosti najbolj ogrožena skupina za življenje pod pragom revščine. Bakice oziroma Babice je naslov dokumentarne gledališke predstave, ustvarjene po pričevanjih štirih žensk, ki zbirajo plastenke in jih prodajajo v trgovinah, da bi se preživele. Predstava te dni gostuje na prestižnem nemškem festivalu Theatertreffen, kamor je bila izbrana med več 300 predstavami z vsega sveta. Več pa v pogovoru z režiserko Tjašo Črnigoj. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Miradna Legović

52. teden slovenske drame, ki je med 27. marcem in 8. aprilom potekal v Prešernovem gledališču v Kranju, je tudi to leto nekaj prostora namenil mladim dramatikom in dramatičarkam. Status mladih ustvarjalcev v slovenskih gledališčih je pod resen drobnogled vzel simpozij o mladi dramatiki z naslovom Inflitracija na sceno. V sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije ga je pripravila in moderirala dramaturginja Nika Švab, prav tako prejemnica nagrade za mlado dramatičarko na 47. Tednu slovenske drame. Na simpoziju se je pogovarjala z Varjo Hrvatin, Izo Strehar, Žigom Divjakom, Jakom Smerkoljem Simonetijem in Nino Kuclar Stiković. Simpozija se je udeležila tudi Ana Lorger, ki je pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju! foto: Maša Pirc, www.tsd.siPomanjkanje konkretnega razloga za pisanje dram je tudi posledica pomanjkljivo financiranje neodvisne gledališke scene.52. teden slovenske drame, ki je bil od 27. marca do 8. aprila v Prešernovem gledališču v Kranju, je tudi to leto nekaj prostora namenil mladim dramatikom in dramatičarkam. Status mladih ustvarjalcev v slovenskih gledališčih je vzel pod temeljit drobnogled simpozij o mladi dramatiki z naslovom Inflitracija na sceno. V sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije ga je pripravila in moderirala dramaturginja Nika Švab, prav tako prejemnica nagrade za mlado dramatičarko na 47. Tednu slovenske drame. Na simpoziju se je pogovarjala z Varjo Hrvatin, Izo Strehar, Žigom Divjakom, Jakom Smerkoljem Simonetijem in Nino Kuclar Stiković. Simpozija se je udeležila tudi Ana Lorger, ki je pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju!

Ples je ena izmed najbolj starodavnih oblik gibanja. Že v tradicionalnih plemenskih kulturah so ples uporabljali kot povezavo z naravo in božanskimi silami. S plesom in glasbo so zaznamovali pomembne mejnike v razvoju človeka. Ples je pospremil rojstvo novega bitja na svet in odhod starega človeka v onstranstvo. Vendarle pa se zdi, da je sodobni človek pozabil plesati. Naravno izražanje s telesom, prepuščanje impulzu ritma, raziskovanje svojega lastnega giba, vse to je postalo v vse bolj statični in zasedeni družbi prava redkost. Zato je mednarodni dan plesa, ki ga praznujemo 29. aprila, priložnost, da se spomnimo na to že skoraj pozabljeno umetnost, ki je lastna vsakomur izmed nas. V tokratni oddaji Oder bosta o svojem doživljanju plesa govorila mlada slovenska plesalca – plesalec sodobnega plesa in plesni pedagog Leon Marič in priznana baletna solistka Nina Noč. Slišali boste tudi slovensko poslanico, ki jo vsako leto ob mednarodnem dnevu plesa pripravijo v Društvu baletnih umetnikov Slovenije. Tokrat jo je prispeval Edi Dežman, baletni solist in pedagog, prejemnik Glazerjeve nagrade za življenjsko delo za leto 2021.Mednarodni dan plesa praznujemo 29. aprila, na rojstni dan baletnika Jeana-Georgesa Noverra. Ples je ena izmed najbolj starodavnih oblik gibanja. Že v tradicionalnih plemenskih kulturah so ples uporabljali kot povezavo z naravo in božanskimi silami. S plesom in glasbo so zaznamovali pomembne mejnike v razvoju človeka. Ples je pospremil rojstvo novega bitja na svet in odhod starega človeka v onstranstvo. Vendarle pa se zdi, da je sodobni človek pozabil plesati. Naravno izražanje s telesom, prepuščanje impulzu ritma, raziskovanje svojega lastnega giba, vse to je postalo v vse bolj statični in zasedêni družbi prava redkost. Zato je mednarodni dan plesa, ki ga praznujemo 29. aprila, priložnost, da se spomnimo na to že skoraj pozabljeno umetnost, ki je lastna vsakomur izmed nas. V tokratni oddaji Oder bosta o svojem doživljanju plesa govorila mlada slovenska plesalca – plesalec sodobnega plesa in plesni pedagog Leon Marič in priznana baletna solistka Nina Noč. Slišali boste tudi slovensko poslanico, ki jo vsako leto ob mednarodnem dnevu plesa pripravijo v Društvu baletnih umetnikov Slovenije. Tokrat jo je prispeval Edi Dežman, baletni solist in pedagog, prejemnik Glazerjeve nagrade za življenjsko delo za leto 2021.

Dino Pešut je hrvaški dramaturg, dramatik in pisatelj. Za svoje ustvarjanje je prejel kar šest državnih nagrad za dramatiko, uveljavil pa se je tudi v tujini. V Ljubljani se je marca mudil v okviru rezidenčnega program festivala Fabula, kjer je predstavil svojo prvo v slovenščino prevedeno knjigo, roman Očetov sinko, vodil pa je tudi delavnico dramskega pisanja. Pred mikrofon oddaje Oder ga je povabil Rok Bozovičar. Vabimo vas k poslušanju! foto: Škuc, vir: rtvslo.siOsnova tema njegovega pisanja so "otroci tranzicije".Dino Pešut je hrvaški dramaturg, dramatik in pisatelj. Za svoje ustvarjanje je prejel kar šest državnih nagrad za dramatiko, uveljavil pa se je tudi v tujini. V Ljubljani se je marca mudil v okviru rezidenčnega program festivala Fabula, kjer je predstavil svojo prvo v slovenščino prevedeno knjigo, roman Očetov sinko, vodil pa je tudi delavnico dramskega pisanja. Pred mikrofon ga je povabil Rok Bozovičar. Vabimo vas k poslušanju!

V Mariboru so pred dnevi podelili letošnje Glazerjeve nagrade za izjemne dosežke v kulturi in umetnosti. Viliju Ravnjaku, gledališkemu ustvarjalcu in nekdanjemu vodji Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor, so podelili véliko Glazerjevo nagrado za življenjsko delo na področju gledališke umetnosti. Ravnjak, ki že 40 let živi in ustvarja v Mariboru, je duhovno in estetsko zaznamoval mariborski repertoar in tamkajšnjo Dramo uvrstil med pomembne gledališke hiše. Zdaj bo tokratni gost oddaje Oder, ki jo je pripravila Brigita Mohorič. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv SNG MB"Vedno so se znašli med slovenskimi umetniki posamezniki, ki so zares znali nagovoriti aktualen trenutek in prebuditi etičnost."V Mariboru so pred dnevi podelili letošnje Glazerjeve nagrade za izjemne dosežke v kulturi in umetnosti. Viliju Ravnjaku, gledališkemu ustvarjalcu in nekdanjemu vodji Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor, so podelili véliko Glazerjevo nagrado za življenjsko delo na področju gledališke umetnosti. Ravnjak, ki že 40 let živi in ustvarja v Mariboru, je duhovno in estetsko zaznamoval mariborski repertoar in tamkajšnjo Dramo uvrstil med pomembne gledališke hiše. Zdaj bo tokratni gost oddaje Oder, ki jo je pripravila Brigita Mohorič. Vabimo vas k poslušanju!

V zadnji številki revije Maska z naslovom Epizode bolezni najdemo besedilo Simptom kot dogodek plesnega telesa, ki ga je napisala Eva Smrekar. V njem avtorica raziskuje povezave med medicinskimi in znanstvenimi raziskavami histerije ob koncu 19. stoletja in sočasnimi scenskimi umetnostmi ter njihov vpliv na razvoj performativnih umetnosti in novega občinstva v 20. stoletju. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank / Mesto žensk 2018, izsek "... telo, ki ravno zaradi naselitve resnice lahko spodnaša red vednosti in življenja: potrebuje telo, bolno od resnice."V zadnji številki revije Maska z naslovom Epizode bolezni, najdemo besedilo Simptom kot dogodek plesnega telesa, ki ga je napisala Eva Smrekar. V njem avtorica raziskuje povezave med medicinskimi in znanstvenimi raziskavami histerije ob koncu 19. stoletja in sočasnimi scenskimi umetnostmi ter njihov vpliv na razvoj performativnih umetnosti in novega občinstva v 20. stoletju. Vabimo vas k poslušanju!

Zaustavili se bomo ob lutkovnih predstavah Kaja mora v bolnišnico in Brina ima epilepsijo. Beseda bo tekla o pomenu simbolne igre in pripovedovanja zgodb, pa tudi o vidiku soudeležbe otrok v predstavi ter tistih drugih vprašanjih, ki jih razpira ustvarjanje za to specifično, ranljivo ciljno skupino. Oddajo smo prvič predvajali 16. junija 2020, pripravila jo je Saška Rakef Perko.Umetnik bo poslušalcem predstavil delo z lutko v bolnišničnem okolju.Zaustavili se bomo ob lutkovnih predstavah Kaja mora v bolnišnico in Brina ima epilepsijo. Beseda bo tekla o pomenu simbolne igre in pripovedovanja zgodb, pa tudi o vidiku soudeležbe otrok v predstavi ter tistih drugih vprašanjih, ki jih razpira ustvarjanje za to specifično, ranljivo ciljno skupino. Oddajo smo prvič predvajali 16. junija 2020, pripravila jo je Saška Rakef Perko.

Po motivih Andersenove pravljice Stanovitni kositrni vojak je predstavo Temnica režiral Matija Solce. Prostorsko-gledališki dogodek ima nekatere posebnosti, o katerih smo spregovorili z režiserjem, z igralko in igralcema Asjo Kahrimanovič Babnik, Mihom Arhom in Gašperjem Malnarjem ter dramaturgom Benjaminom Zajcem. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Gašper Malnar in Asja Kahrimanovič Babnik"O, le naprej, vojaček moj, bojev, groba se ne boj."Po motivih Andersenove pravljice Stanovitni kositrni vojak je predstavo Temnica režiral Matija Solce. Prostorsko-gledališki dogodek ima nekatere posebnosti, o katerih smo spregovorili z režiserjem, z igralko in igralcema Asjo Kahrimanovič Babnik, Mihom Arhom in Gašperjem Malnarjem ter dramaturgom Benjaminom Zajcem. Vabimo vas k poslušanju!

52. Teden slovenske drame, največji festival slovenske dramatike s tekmovalnim in spremljevalnim programom predstav, okroglih miz, pogovorov, koncertov bo trajal od 27. marca do 8. aprila. Podeljene bodo nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije, na sklepni prireditvi v Prešernovem gledališču v Kranju pa nagrade: Grumova in Šeligova, nagrada za najboljšega mladega dramatika pa nagrada po izboru občinstva.Žirija se lahko odloči tudi za nagrado po svojem izboru in podeli nagradi za najboljša igrako in igralca. Selektor letošnjega festivala je Rok Ándres, ki predstavlja in komentira program 52. Tedna slovenske drame.Osem tekmovalnih, šest spremljevalnih predstav in številni drugi dogodki52. Teden slovenske drame, največji festival slovenske dramatike s tekmovalnim in spremljevalnim programom predstav, okroglih miz, pogovorov, koncertov bo potekal med 27. marcem in 8. aprilom. Podeljene bodo nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije, na sklepni prireditvi v Prešernovem gledališču v Kranju pa nagrade: Grumova in Šeligova, nagrada za najboljšega mladega dramatika pa nagrada po izboru občinstva. Žirija se lahko odloči tudi za nagrado po svojem izboru in podeli nagradi za najboljša igralko in igralca. Selektor letošnjega festivala je Rok Andres, ki predstavlja in komentira program 52. Tedna slovenske drame.

Naslov oddaje smo si izposodili pri istoimenski knjigi Diane Koloini, ki nosi podnaslov Ženske v Molierovih komedijah. Avtorica v njej s podrobno obravnavo izpostavlja vidike, ki jih komediograf povezuje v celote močnih in vplivnih ženskih in jih sopostavlja protagonistom, predstavnikom izrazito patriarhalnega družbenega reda 17. stoletja. K pogovoru o knjigi Slabo poznate naših src tančine smo povabili Diano Koloini. Vabimo vas k poslušanju! foto: Klavdija Figelj, vir: zdus.siŽenske v Molierovih komedijahNaslov smo si izposodili pri istoimenski knjigi Diane Koloini, ki nosi podnaslov Ženske v Molierovih komedijah. Avtorica v njej s podrobno obravnavo izpostavlja vidike, ki jih komediograf povezuje v celote močnih in vplivnih ženskih in jih sopostavlja protagonistom, predstavnikom izrazito patriarhalnega družbenega reda 17. stoletja. K pogovoru o knjigi Slabo poznate naših src tančine smo povabili Diano Koloini. Vabimo vas k poslušanju!

Svet Talije ima bogato zgodovino, njeno bogastvo pa najdemo tudi v človeku, ki se spominja. Zato prisluhnimo Tonetu Partljiču, dolgoletnemu spremljevalcu in predsedniku festivala Borštnikovo srečanje. Njegovo pripoved sta Petra Tanko in teatrologinja Ana Perne s slovenskega gledališkega inštituta zabeležili ob pripravi dveh oddaj ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja za igralsko umetnost. Jubilejni oddaji prav tako lahko poslušate v našem spletnem arhivu. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Borštnikov prstan, najvišje igralsko odličje za življenjsko delo, podeljen Vidi Juvan leta 1977, Zlatarna Celje, 14-karatno zlato, lastnik: Aleš Jan (sin prejemnice prstana igralke Vide Juvan), 27 × 25 × 16 mm, 24 g, hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej, foto: Andrej Ovsec... v pripovedi Toneta Partljiča, dolgoletnega spremljevalca in predsednika festivala Borštnikovo srečanjeSvet Talije ima bogato zgodovino, njeno bogastvo pa najdemo tudi v človeku, ki se spominja. Zato prisluhnimo Tonetu Partljiču, dolgoletnemu spremljevalcu in predsedniku festivala Borštnikovo srečanje. Njegovo pripoved sta Petra Tanko in teatrologinja Ana Perne s Slovenskega gledališkega inštituta posneli ob pripravi dveh oddaj ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja za igralsko umetnost. Jubilejni oddaji prav tako lahko poslušate v našem spletnem arhivu. Pogovor je bil posnet v radijskem studiu Regionalnega centra RTV Slovenija v Mariboru, jeseni 2020. Vabimo vas k poslušanju!

Svet Talije ima bogato zgodovino, njeno bogastvo pa najdemo tudi v človeku, ki se spominja. Zato prisluhnimo Tonetu Partljiču, dolgoletnemu spremljevalcu in predsedniku festivala Borštnikovo srečanje. Z nekaj anekdotičnimi poudarki obuja duha časa in časti, ki si jo zaslužijo véliki gledališki umetniki. Njegovo pripoved sta Petra Tanko in teatrologinja Ana Perne s Slovenskega gledališkega inštituta zabeležili ob pripravi dveh oddaj ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja za igralsko umetnost. Jubilejni oddaji so prav tako lahko poslušate v našem spletnem arhivu. na fotografiji: Borštnikov prstan, najvišje igralsko odličje za življenjsko delo, podeljen Vidi Juvan leta 1977, Zlatarna Celje, 14-karatno zlato, lastnik: Aleš Jan (sin prejemnice prstana igralke Vide Juvan), 27 × 25 × 16 mm, 24 g, hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej (foto: Andrej Ovsec). V pripovedi Toneta Partljiča, dolgoletnega spremljevalca in predsednika festivala Borštnikovo srečanjeSvet Talije ima bogato zgodovino, njeno bogastvo pa najdemo tudi v človeku, ki se spominja. Zato prisluhnimo Tonetu Partljiču, dolgoletnemu spremljevalcu in predsedniku festivala Borštnikovo srečanje. Z nekaj anekdotičnimi poudarki obuja duha časa in časti, ki si jo zaslužijo véliki gledališki umetniki. Njegovo pripoved sta Petra Tanko in teatrologinja Ana Perne s Slovenskega gledališkega inštituta zabeležili ob pripravi dveh oddaj ob 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja za igralsko umetnost. Jubilejni oddaji prav tako lahko poslušate v našem spletnem arhivu. Vabimo vas k poslušanju!

Najprej so bile Razglednice gledališki tekst, pozneje je nastala radijska priredba. Snov črpa iz popotniških izkušenj različnih žensk. Riše, slika in vrezuje različne podobe fotoaparata, ki beleži več kot le pojavno stvarnost. Besedilo je že samo po sebi pot – v različne kraje, prostore, razmerja, srečevanja, skozi različne vizure in k različnim ljudem. Kritiko sedanje nevrotične družbe, ujete v vsakdanjo mehansko rutino, vzpostavi prav s fotografiranjem njenega nasprotja v živopisnosti barv, glasov, pokrajin, ki spreminjajo in razširjajo pogled ter bogatijo zaznavo sveta in ljudi v njem. Tako se v nedramski obliki, nekakšni krpanki, vzpostavljajo nasprotja dojemanj in ravnanj, soočenje ženskega pogleda s patriarhalno zaznamovano zgodovino pa na koncu le oblikuje toliko bolj zavezujoče žensko stališče, kolikor bolj razgalja in s tem ruši patriarhalni, hierarhično oblikovani družbeni vzorec. V pogovoru, ki ga je pripravila dramaturginja Vilma Štritof, so sodelovali Simona Hamer, avtorica, Primož Ekart, režiser, Barbara Cerar, igralka, Darja Hlavka Godina, glasbena oblikovalka in Matjaž Miklič, tonski mojster. Vabimo vas k poslušanju! na fotografji: Simona Hamer, foto: Petra Veber, izsekPogovor s soustvarjalci tudi o poti nagrajenega gledališkega besedila v zvočni svetNajprej so bile Razglednice gledališki tekst, v  mozaični dramaturgiji s poudarjeno vizualno dimenzijo pa avtorica svet opazuje skozi fotografski aparat. Snov črpa iz popotniških izkušenj različnih žensk. Riše, slika in vrezuje različne podobe fotoaparata, ki beleži več kot le pojavno stvarnost. Besedilo je že samo po sebi pot – v različne kraje, prostore, razmerja, srečevanja, skozi različne vizure in k različnim ljudem. Kritiko sedanje nevrotične družbe, ujete v vsakdanjo mehansko rutino, vzpostavi prav s fotografiranjem njenega nasprotja v živopisnosti barv, glasov, pokrajin, ki spreminjajo in razširjajo pogled ter bogatijo zaznavo sveta in ljudi v njem. Tako se v nedramski obliki, nekakšni krpanki, vzpostavljajo nasprotja dojemanj in ravnanj, soočenje ženskega pogleda s patriarhalno zaznamovano zgodovino pa na koncu le oblikuje toliko bolj zavezujoče žensko stališče, kolikor bolj razgalja in s tem ruši patriarhalni, hierarhično oblikovani družbeni vzorec. V pogovoru so sodelovali Simona Hamer, avtorica, Primož Ekart, režiser, Barbara Cerar, igralka, Darja Hlavka Godina, glasbena oblikovalka, Matjaž Miklič, tonski mojster Tonska mojstra Matjaž Mastnak, Mirta Brlan Voditeljica pogovora in avtorica oddaje Vilma Štritof Posneto februarja 2022 v studiih Radia Slovenija

Jasmina Založnik, dramaturginja in teatrologinja, je za najnovejšo številko revije Maska, s tematskim blokom Epizode bolezni, napisala besedilo z naslovom Igre moči v ozadju konceptualizacije nevarnosti okužbe. V njem riše vzporednice med pojmom okužbe z boleznijo in potencialnim učinkom gibanja kot okužbe in med drugimi poskuša odgovoriti na vprašanje Kako nalezljive so družbene in umetniške prakse ter kakšni so razlogi za njihov uspeh in/ali propad? Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank, izsekPotreben je premik v našem zanimanju in dojemanju sebe in družbe; iz samosrediščnosti se je treba premestiti k skupnemu. Jasmina Založnik, dramaturginja in teatrologinja, je za najnovejšo številko revije Maska s tematskim blokom Epizode bolezni, napisala besedilo z naslovom Igre moči v ozadju konceptualizacije nevarnosti okužbe. V njem riše vzporednice med pojmom okužbe z boleznijo in potencialnim učinkom gibanja kot okužbe in med drugimi poskuša odgovoriti na vprašanje kako nalezljive so družbene in umetniške prakse ter kakšni so razlogi za njihov uspeh in/ali propad? Vabimo vas k poslušanju!

V svetu najbolj prepoznavna je kostumsko bogata pekinška opera, polna barvnih pomenov. Temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih ter drugih bitkah. V svetu najbolj prepoznavna je kostumsko bogata pekinška opera, polna barvnih pomenov Zgodovina in oblika kitajske opere se zelo razlikujeta od zahodne tradicije, saj tovrstna azijska tradicija velikokrat vključuje tudi akrobacijo, zelo značilno mimiko, poleg glasbenih in dramskih učinkov pa posebne pomene vnašajo tudi barve in prepoznavni liki. Med številnimi različicami in oblikami se je doslej svetu najpogosteje predstavila pekinška opera, ki temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih ter drugih bitkah. O tem Mina Grčar, sinologinja, doktorska študentka in asistentka na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete v Ljubljani. Njeno glavno področje raziskovanja predstavlja kitajska književnost, še posebej sodobna kitajska literatura od osemdesetih let 20. stoletja naprej. Ob tem se ukvarja še z literarno teorijo in literarnim prevajanjem, njen raziskovalni fokus pa seže tudi na področje kitajskega filma in animacije.  

V knjigi Zakaj gledališče avtor Jakob Hayner razmišlja o družbeni funkciji umetnosti danes, zmotah, neprevprašanih dogmah v gledališču, njegovem presežku v simbolnem, lastni estetski poziciji, ki se izmika nareku siceršnje koristnosti … Gledališče, pravi, igra svet, kriza gledališča pa je kriza tega sveta in njegove družbene ureditve. O dotični knjigi v Odru razmišljata slovenski režiser Janez Pipan, ki je napisal obsežno spremno besedo, in dramaturginja Mojca Kranjc, ki je Haynerjevo delo prevedla.Nezaresne igre gledališča odvzamejo čar zaresnim igram dejanskostiV knjigi Zakaj gledališče, kriza in prenova avtor Jakob Hayner razmišlja o družbeni funkciji umetnosti danes, zmotah, neprevprašanih dogmah v gledališču, njegovem presežku v simbolnem, lastni estetski poziciji, ki se izmika nareku siceršnje koristnosti … Gledališče, pravi, igra svet, kriza gledališča pa je kriza tega sveta in njegove družbene ureditve. O dotični knjigi v Odru razmišljata slovenski režiser Janez Pipan, ki je napisal obsežno spremno besedo, in dramaturginja Mojca Kranjc, ki je Haynerjevo delo prevedla. Številni teoretiki so prepričani, da se gledališče najbolje znajde prav v krizah, lastnih in družbenih; gledališče bi nasploh lahko definirali kot umetnost krize. /... / Toda zdajšnja kriza se od vseh prejšnjih razlikuje po nečem bistvenem: gledališče je podvomilo o sebi oziroma tistih temeljih, na katerih je gradilo od samega začetka: zapustilo je svoje mesto v kulturi, tradicionalno ločeno od vseh drugih dejanskosti, in se podalo v življenje, kajti med umetnostjo in življenjem ne sme biti pregrad in prepadov /... /. (iz spremne besede Janeza Pipana)

Sodobni ples je kot umetniška zvrst v Sloveniji dobro razvit. Izobraževanje na tem področju je možno že od malih nog naprej. V sklopu Umetniške gimnazije Ljubljana je na voljo štiriletni program Sodobni ples. Sicer pa se s spodbujanjem plesne ustvarjalnosti otrok in mladih ukvarjata tudi Plesni studio Intakt in Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Gostji tokratne oddaje Oder sta vodja Plesnega studia Intakt, Nataša Tovirac ter Nina Meško, producentka za ples pri JSKD.Kako lahko mladi v Sloveniji stopijo v stik s sodobnim plesom? Kakšne možnosti imajo na institucionalni ravni za tovrstno izobraževanje in podporo? Sodobni ples je kot umetniška zvrst v Sloveniji dobro razvit. Izobraževanje na tem področju je možno že od malih nog naprej. V sklopu Umetniške gimnazije Ljubljana je na voljo štiriletni program Sodobni ples. Sicer pa se s spodbujanjem plesne ustvarjalnosti otrok in mladih ukvarjata tudi Plesni studio Intakt in Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Gostji tokratne oddaje Oder sta vodja Plesnega studia Intakt, Nataša Tovirac ter Nina Meško, producentka za ples pri JSKD.

Režiser in postgravitacijski umetnik Dragan Živadinov pripoveduje o izhodiščih in nastajanju predstave Zeniteum. Ta bo čez nekaj dni zaznamovala slovesno odprtje Evropske prestolnice kulture Novi Sad 2022, z osrednjim prizoriščem pred zgradbo Banovina, v scenskem dogodku pa bo sodelovalo 60 izvajalcev - zenitistov: igralcev, pevcev in plesalcev. Oddajo smo prepletli z glasbo Dragane Jovanović, srbske skladateljice, ki je tudi avtorica glasbe za predstavo Zeniteum. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: zgradba Banovina, arhitekta Dragiše Brašovana, zgrajena 1939, je osrednje prizorišče in pomenska referenca v predstavi Zeniteum."Protagonistka je Mileva Marić Einstein, soproga Alberta Einsteina. Vendar je, v tem primeru, Albert Einstein soprog Mileve Marić." Dragan ŽivadinovV tokratnem Odru, oddaji o sočasnem gledališču, bo gost Dragan Živadinov pripovedoval o izhodiščih in nastajanju predstave Zeniteum. Ta bo čez nekaj dni zaznamovala slovesno odprtje Evropske prestolnice kulture Novi Sad 2022, z osrednjim prizoriščem pred zgradbo Banovina, v scenskem dogodku pa bo sodelovalo 60 izvajalcev - zenitistov: igralcev, pevcev in plesalcev. Oddajo smo prepletli z glasbo Dragane Jovanović, srbske skladateljice, ki je tudi avtorica glasbe za predstavo Zeniteum. Vabimo vas k poslušanju!

Med pomembnimi obletnicami minulega leta je bila tudi 100-letnica rojstva Balbine Battelino Baranovič; gledališke raziskovalke, režiserke, umetniške vodje in ustanoviteljice nekaterih slovenskih gledališč sredi minulega stoletja. Balbini Battelino Baranovič v spomin smo pripravili tokratno oddajo Oder, v kateri smo uporabili odlomke iz avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja: iz posnetka uprizoritve Proces ter pogovorov Primoža Jesenka z režiserko na njenem domu v Lovranu; iz arhiva Radia Slovenija: odlomke iz oddaj Literarni večer: Ameriško gledališče danes, avtorice Balbine Battelino Baranovič, in praznične oddaje ob njeni devetdesetletnici, ki jo je pripravila Neva Zajc. V oddajo so vključeni tudi odlomki iz besedil v gledaliških listih Eksperimentalnega gledališča in iz intervjuja, ki je nastal za zbornik ob 50-letnici Slovenskega mladinskega gledališča. Za sodelovanje se zahvaljujemo tudi Tatjani Coloni, ki je delila spomine na Dramski krožek Mladinskega gledališča, sredi 50-ih let preteklega stoletja. Vabimo vas k poslušanju! "Ženska, ki je ustanavljala gledališča"Med pomembnimi obletnicami minulega leta je bila tudi 100-letnica rojstva Balbine Battelino Baranovič; gledališke raziskovalke, režiserke, umetniške vodje in ustanoviteljice nekaterih slovenskih gledališč sredi minulega stoletja. Balbini Battelino Baranovič v spomin smo pripravili tokratno oddajo Oder, v kateri smo uporabili odlomke iz avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja: iz posnetka uprizoritve Proces ter pogovorov Primoža Jesenka z režiserko na njenem domu v Lovranu; iz arhiva Radia Slovenija: odlomke iz oddaj Literarni večer: Ameriško gledališče danes, avtorice Balbine Battelino Baranovič, in praznične oddaje ob njeni devetdesetletnici, ki jo je pripravila Neva Zajc. V oddajo so vključeni tudi odlomki iz besedil v gledaliških listih Eksperimentalnega gledališča in iz intervjuja, ki je nastal za zbornik ob 50-letnici Slovenskega mladinskega gledališča. Za sodelovanje se zahvaljujemo tudi Tatjani Coloni, ki je delila spomine na Dramski krožek Mladinskega gledališča, sredi 50-ih let preteklega stoletja. Vabimo vas k poslušanju!

Prazničnemu času ustreza zanimiv in radoživ pogovor z Lejo Jurišić, koreografinjo in plesalko, in Mikom Lazarjem, skladateljem, ki sta maja 2019 premierno predstavila duet z naslovom De facto (pojdi s seboj). Takrat smo se z umetnikoma srečali in poklepetali. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Milko Lazar in Leja Jurišić, foto: Petra Veber"... Pogovarjala sva se, da bi morali ustanoviti en umetniški bataljon!"Prazničnemu času ustreza zanimiv in radoživ pogovor z Lejo Jurišić, koreografinjo in plesalko, in Mikom Lazarjem, skladateljem, ki sta maja 2019 premierno predstavila duet z naslovom De facto (pojdi s seboj). Takrat smo se z umetnikoma srečali in poklepetali. Vabimo vas k poslušanju!

Gledališče Ane Monro te dni praznuje 40. obletnico ustvarjanja. Začetniki uličnega gledališča pri nas poročajo, da so bili konservativni Ljubljančani vse od njihovih začetkov silno občutljivi nanje. Svoje projekte so morali zato prijavljati policiji, ki jih je redno prepovedovala, a so jih kljub temu redno izvajali. O bogati zgodovini in o tem, kaj je vsak izmed njih ponesel v prihodnost, smo se pogovarjali s člani Gledališča Ane Monro: Mojco Dimec, Andrejem Rozmanom – Rozo ter Gorom Osojnikom, pridružila pa se je tudi Ema Kugler, filmska in vizualna umetnica, njihova sodobnica, sopotnica in prijateljica. Vabimo vas k poslušanju! foto: Ana Monro, vir: facebook.com"Osnovna ideja je bila zelo enostavna: vprašanje, ali se da tekom predstave vse igralce nadomestiti z ljudmi iz publike. In, se jih da!" Goro OsojnikGledališče Ane Monro te dni praznuje 40. obletnico ustvarjanja. Začetniki uličnega gledališča pri nas poročajo, da so bili konservativni Ljubljančani vse od njihovih začetkov silno občutljivi nanje. Svoje projekte so morali zato prijavljati policiji, ki jih je redno prepovedovala, a so jih kljub temu redno izvajali. O bogati zgodovini in o tem, kaj je vsak izmed njih ponesel v prihodnost, smo se pogovarjali s člani Gledališča Ane Monro: Mojco Dimec, Andrejem Rozmanom – Rozo ter Gorom Osojnikom, pridružila pa se je tudi Ema Kugler, filmska in vizualna umetnica, njihova sodobnica, sopotnica in prijateljica. Vabimo vas k poslušanju!

Preteklo soboto so minila 103 leta od smrti Ivana Cankarja. Ob tej priložnosti ne bo odveč še enkrat poslušati pogovor z Janezom Pipanom, ki ga je v sklopu simpozija Stoletje Hlapcev v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta vodila Ana Perne. Pipanovi Hlapci so na odru ljubljanske Drame zaživeli konec septembra 2017. V vlogi Jermana je nastopil Marko Mandić, župnika pa je odigral Jernej Šugman. Spominu na gledališkega genija in velikana Jerneja Šugmana, ob četrti obletnici prezgodnje smrti, posvečamo današnjo oddajo. na fotografiji: Marko Mandić in Jernej Šugman v Hlapcih, SNG Drama Ljubljana, sezona 2017/18, foto: Peter Uhan"Hlapci so Cankarjeva najbolj osebna drama" J. PipanPreteklo soboto so minila 103 leta od smrti Ivana Cankarja. Ob tej priložnosti ne bo odveč še enkrat poslušati pogovor z Janezom Pipanom, ki ga je v sklopu simpozija Stoletje Hlapcev v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta vodila Ana Perne. Pipanovi Hlapci so na odru ljubljanske Drame zaživeli konec septembra 2017. V vlogi Jermana je nastopil Marko Mandić, župnika pa je odigral Jernej Šugman. Spominu na gledališkega genija in velikana Jerneja Šugmana, ob četrti obletnici prezgodnje smrti, posvečamo današnjo oddajo.

"Menim, da moramo biti, če smo dejavni, za svoja dejanja odgovorni; če naredimo burjo, tudi če le v kozarcu vode, moramo to vodo nadomestiti – in to vodo sem potem nadoknadil s svojo krvjo." Tako Siniša Labrović, hrvaški umetnik performansa, ki nadaljuje bogato tradicijo, ki so jo na Hrvaškem utrdili Tomislav Gotovac, Slaven Tolj, Vlasta Delimar in drugi. Labrović živi v Berlinu, njegovo delo pa je močno mednarodno usmerjeno. Na 21. festivalu Mladi levi je ustvaril performans v trajanju Omara. V omari, veliki šest kvadratnih metrov, v Miklošičevem parku v Ljubljani, je preživel devet dni in noči, njegovo bivanje pa je bilo neposredno prenašano na YouTube kanal festivala. Ob tej priložnosti smo se s Sinišo Labrovićem skozi ozko režo na omari pogovarjali o njegovem delu. Vabimo vas k poslušanju! "Ne bi se strinjal s Sartrom, ko reče: "Pekel, to so drugi", sam bi rekel: Raj, to so drugi.""Menim, da moramo biti, če smo dejavni, za svoja dejanja odgovorni; če naredimo burjo, tudi če le v kozarcu vode, moramo to vodo nadomestiti – in to vodo sem potem nadoknadil s svojo krvjo." Tako Siniša Labrović, hrvaški umetnik performansa, ki nadaljuje bogato tradicijo, ki so jo na Hrvaškem utrdili Tomislav Gotovac, Slaven Tolj, Vlasta Delimar in drugi. Labrović živi v Berlinu, njegovo delo pa je močno mednarodno usmerjeno. Na 21. festivalu Mladi levi je ustvaril performans v trajanju Omara. V omari, veliki šest kvadratnih metrov, v Miklošičevem parku v Ljubljani, je preživel devet dni in noči, njegovo bivanje pa je bilo neposredno prenašano na YouTube kanal festivala. Ob tej priložnosti smo se s Sinišo Labrovićem skozi ozko režo na omari pogovarjali o njegovem delu. Vabimo vas k poslušanju!

Alja Tkačev je bila samosvoja umetnica, v kateri so se spajali številni talenti. Bila je igralka, interpretka, pesnica, lutkarica, prevajalka, avtorica dramskih zapisov, ustvarjalno energijo pa je širila v vse medije: gledališkega, filmskega, televizijskega in radijskega. V letih od 1962 do 1991 je snovala dnevniške zapiske, ki jih lahko prebiramo v knjižnem izboru z naslovom Igralka s svinčnikom, čeprav celoten opus zajema 183 enot dnevniške proze o dnevnem dogajanju, doživetjih in razmišljanjih. Alja Tkačev ga je sama poimenovala Tabu. Igralka, interpretka, pesnica, lutkarica, prevajalka, avtorica dramskih zapisov je v letih od 1962 do 1991 snovala dnevniške zapiske, ki jih lahko prebiramo v izboru z naslovom Igralka s svinčnikomAlja Tkačev je bila samosvoja umetnica, v kateri so se spajali številni talenti. Bila je igralka, interpretka, pesnica, lutkarica, prevajalka, avtorica dramskih zapisov, ustvarjalno energijo pa je širila v vse medije: gledališkega, filmskega, televizijskega in radijskega. V letih od 1962 do 1991 je snovala dnevniške zapiske, ki jih lahko prebiramo v knjižnem izboru z naslovom Igralka s svinčnikom, čeprav celoten opus zajema 183 enot dnevniške proze o dnevnem dogajanju, doživetjih in razmišljanjih. Alja Tkačev ga je sama poimenovala Tabu. Magda Tušar je pred meseci pred mikrofon povabila teatrologa Primoža Jesenka iz Slovenskega gledališkega inštituta, ki je poleg založbe Mladinska knjiga sozaložnik objavljenih dnevnikov in raziskovalca ter publicista, slavista dr. Mihaela Glavana, ki je poleg drugih sodelavcev izbiral in prepisoval rokopise. Vabimo vas k poslušanju ponovitve oddaje!  

Nedavna razkritja spolnih in psihičnih zlorab v gledališču in izobraževanju, ki so postala del vstopila tudi v prostor javne refleksije, so pomemben korak h kolektivnemu ozaveščanju o tej akutni problematiki. Obstoječe prakse umetniških in izobraževalnih procesov pogosto izhajajo iz močnih hierarhičnih struktur in nadvlade patriarhalnih vzorcev. Vanje se zlahka in pogosto tudi "nevidno" naselijo zlorabe pozicije moči ter spolno in psihično nadlegovanje podrejenih v imenu umetnosti in napredovanja. Temu je bila v okviru 51. Tedna slovenske drame posvečena okrogla miza, z naslovom Spolne in psihične zlorabe v polju gledališča, študijskih procesov in izobraževanja. O razmislekih, ukrepih in akcijah, ki jih izvajata Združenje dramskih umetnikov SLovenije in Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev ter o skupini Rezistenca, ki deluje v okviru Univerze v Ljubljani, v pogovorih z gostjami okrogle mize. Vabimo vas k poslušanju! Okrogla miza: Spolne in psihične zlorabe v polju gledališča, študijskih procesov in izobraževanja Foto: Maša Pirc"V družbi obstaja problem in potrebno ga je nasloviti." Tanja BudaNedavna razkritja spolnih in psihičnih zlorab v gledališču in izobraževanju, ki so postala del vstopila tudi v prostor javne refleksije, so pomemben korak h kolektivnemu ozaveščanju o tej akutni problematiki. Obstoječe prakse umetniških in izobraževalnih procesov pogosto izhajajo iz močnih hierarhičnih struktur in nadvlade patriarhalnih vzorcev. Vanje se zlahka in pogosto tudi "nevidno" naselijo zlorabe pozicije moči ter spolno in psihično nadlegovanje podrejenih v imenu umetnosti in napredovanja. Temu je bila v okviru 51. Tedna slovenske drame posvečena okrogla miza, z naslovom Spolne in psihične zlorabe v polju gledališča, študijskih procesov in izobraževanja. Razmisleke in izsledke ankete na to temo bomo predstavili v pogovorih s sodelujočimi: psihologinjo Katarino Veselko, Tanjo Buda iz raziskovalne skupine Rezistenca, Ivo Babić, predstavnico Združenja dramskih umetnikov Slovenije in Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev ter z avtoricama zasnove in moderatorkama okrogle mize, Barbaro Skubic in Zalo Dobovšek. Vabimo vas k poslušanju!

V pogovoru Jožica Avbelj spregovori o svoji naravi igralke, zahtevah in umetniških standardih, ki jim že vse svoje igralsko življenje sledi ter o umetnosti in umetniških delih, ki jih spremlja kot gledalka in jo navdihujejo. Zelo dobro jo poznamo, tako iz Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer se je zaposlila leta 1975, kot iz različnih zunajinstitucionalnih projektov in skupin. Med drugim je sodelovala pri Pupiliji Ferkeverk, gledališču Pekarna, gledališču Glej, sodelovala je z različnimi režiserji v 90-ih letih in pozneje, dandanes pa velikokrat kot igralka sodeluje v projektih svojih študentk in študentov. Poznamo jo tudi iz filmskega sveta, s televizijskih ekranov in radijskih sprejemnikov. Pogovor z igralko Jožico Avbelj smo prekinili z odlomki iz dveh radijskih iger. Prva je Blues, Ernsta Bruuna Olsena, v režiji Hinka Košaka, Jožica Avbelj v vlogi Gerde. Drugi odlomek pa je iz radijske igre za otroke, V ozvezdju postelje, ki jo je napisal Boris A. Novak, režiral Aleš Jan, pripovedovalec je Borih Juh, Satelit Osvajalec pa Niko Goršič. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave: Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd, MGL, sezona 2021/2022, foto: Peter Giodani"Ta igralski "komplet" je neizmeren, ima ogromno možnosti, ogromno variant, in potem je od tvojega poguma odvisno, kaj si boš izbral."V pogovoru Jožica Avbelj spregovori o svoji naravi igralke, zahtevah in umetniških standardih, ki jim že vse svoje igralsko življenje sledi ter o umetnosti in umetniških delih, ki jih spremlja kot gledalka in jo navdihujejo. Zelo dobro jo poznamo, tako iz Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer se je zaposlila leta 1975, kot iz različnih zunajinstitucionalnih projektov in skupin. Med drugim je sodelovala pri Pupiliji Ferkeverk, gledališču Pekarna, gledališču Glej, sodelovala je z različnimi režiserji v 90-ih letih in pozneje, dandanes pa velikokrat kot igralka sodeluje v projektih svojih študentk in študentov. Poznamo jo tudi iz filmskega sveta, s televizijskih ekranov in radijskih sprejemnikov. Pogovor z igralko Jožico Avbelj smo prekinili z odlomki iz dveh radijskih iger. Prva je Blues, Ernsta Bruuna Olsena, v režiji Hinka Košaka, Jožica Avbelj v vlogi Gerde. Drugi odlomek pa je iz radijske igre za otroke, V ozvezdju postelje, ki jo je napisal Boris A. Novak, režiral Aleš Jan, pripovedovalec je Borih Juh, Satelit Osvajalec pa Niko Goršič. Vabimo vas k poslušanju!

"Vračam se tja, kjer se je moja gledališka pot začela. /.../ In moja želja je, da popeljem to gledališče v vrh slovenskega gledališča," je med drugim povedala Mirjam Drnovšček, ki je pred kratkim prevzela vodenje Slovenskega narodnega gledališča, po tem, ko je bila desetletje na čelu Prešernovega gledališča v Kranju. K pogovoru jo je povabila Ingrid Kašca Bucik. Vabimo vas k poslušanju! foto: BoBo"Vračam se tja, kjer se je moja gledališka pot začela. /.../ In moja želja je, da popeljem to gledališče v vrh slovenskega gledališča." Mirjam DrnovščekSlovensko narodno gledališče Nova Gorica ima novo direktorico. Po koncu uspešnega petletnega mandata Maje Jerman Bratec je vodenje prevzela Mirjam Drnovšček, ki je bila desetletje na čelu Prešernovega gledališča Kranj. K pogovoru jo je povabila Ingrid Kašca Bucik. Vabimo vas k poslušanju!

"Velikokrat si želim le sedeti v indijanskem šotoru in čakati na boljše življenje." To ni stavek iz oddaje, v kateri bomo govorili tudi o teži trenutka, ki ga v sebi nosijo odraščajoči ljudje, pač pa je nastal kot spontan izraz med laboratorijskim projektom Mesta žensk in Lutkovnim gledališčem Ljubljana, med vajami za predstavo Vse je v redu, ki so jo sooblikovali mladi gledališki ustvarjalci. Gostji v oddaji bosta predstavnici umetniško pedagoške ekipe Nataša Živković in Sara Šabec, podobe iz gledališko - šolskega življenja v karanteni in posebnost doživetji, ki jih tudi v obdobju nihilističnih občutkov mladi ustvarjalci ne bodo pozabili, pa bodo predstavile dijakinje Sinja Smokvina, Tara Klemenčič Belšak in Špela Čekada."Velikokrat si želim le sedeti v indijanskem šotoru in čakati na boljše življenje" "Velikokrat si želim le sedeti v indijanskem šotoru in čakati na boljše življenje." To ni stavek iz oddaje, v kateri bomo govorili tudi o teži trenutka, ki ga v sebi nosijo odraščajoči ljudje, pač pa je nastal kot spontan izraz med laboratorijskim projektom Mesta žensk in Lutkovnim gledališčem Ljubljana, med vajami za predstavo Vse je v redu, ki so jo sooblikovali mladi gledališki ustvarjalci. Gostji v oddaji bosta predstavnici umetniško pedagoške ekipe Nataša Živković in Sara Šabec, podobe iz gledališko-šolskega življenja v karanteni in posebnost doživetij, ki jih tudi v obdobju nihilističnih občutkov mladi ustvarjalci ne bodo pozabili, pa bodo predstavile dijakinje Sinja Smokvina, Tara Klemenčič Belšak in Špela Čekada.

Center za teatrologijo in filmologijo Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, s kratico CTF, je leta 1945 (takrat še kot Odsek za dokumentacijo) ustanovil prof. Filip Kumbatovič - Kalan, ki je vzpostavil tudi smernice Centra, gledališki arhiv pa je bil ustanovljen še v partizanih, v Črnomlju. Poleg prof. Kumbatoviča sta na razvoj Centra vplivala in pustila poseben pečat tudi prof. dr. Marko Marin in prof. dr. Barbara Sušec Michieli. Ena od temeljnih nalog Centra je posredovanje informacij in varovanje arhivskega in dokumentarnega gradiva s področja gledališča, radia, filma in televizije, pa tudi opravljanje strokovnega, razvojnega in raziskovalnega dela. Študentom in drugim zainteresiranim javnostim so v okviru Centra na voljo specializirana knjižnica, arhivsko in dokumentarno gradivo s področja gledališča in filma in videoteka. Avtor Klemen Markovčič. Sogovornika pa strokovna sodelavca Centra Simona Ješelnik in Miha Grum.Simona Ješelnik in Miha Grum - o zgodovini, ustroju, nemenu in ciljih centraCenter za teatrologijo in filmologijo Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, s kratico CTF, je leta 1945 (takrat še kot Odsek za dokumentacijo) ustanovil prof. Filip Kumbatovič - Kalan, ki je vzpostavil tudi smernice Centra, gledališki arhiv pa je bil ustanovljen še v partizanih, v Črnomlju. Poleg prof. Kumbatoviča sta na razvoj Centra vplivala in pustila poseben pečat tudi prof. dr. Marko Marin in prof. dr. Barbara Sušec Michieli. Ena od temeljnih nalog Centra je posredovanje informacij in varovanje arhivskega in dokumentarnega gradiva s področja gledališča, radia, filma in televizije, pa tudi opravljanje strokovnega, razvojnega in raziskovalnega dela. Študentom in drugim zainteresiranim javnostim so v okviru Centra na voljo specializirana knjižnica, arhivsko in dokumentarno gradivo s področja gledališča in filma in videoteka. Avtor Klemen Markovčič. Sogovornika pa strokovna sodelavca Centra Simona Ješelnik in Miha Grum.

Prešernovo gledališče Kranj ima dobre štiri mesece novega direktorja, to je Jure Novak, vsestranski gledališki ustvarjalec, režiser, avtor, prevajalec, performer, pa tudi kolumnist, organizator, mentor ... V začetku gledališke sezone 2021/22 je bila na odru kranjskega gledališča že pripravljena prva premiera Mama Floriana Zellerja v režiji Ivice Buljana. O premieri, predvsem pa o sedanjosti in prihodnosti gledališča se je z Juretom Novakom pogovarjala Tadeja Krečič.

Kolektiv Beton LTD., v svojem 11-tem letu delovanja ni pripravil predstave, temveč 29-urni dogodek z naslovom Hoppla, wir leben, izgubljena gesta lastnega odstopa. Performans v trajanju, imenovan Predstavnina, so izvedli 25. in 26. septembra v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. Po besedah enega izmed sogovornikov in stalnih sodelavcev kolektiva, je tudi pogovor, ki ga bomo poslušali v današnji oddaji del te predstavnine. Predstavnina je namreč izpeljanka iz besede mišljenina, kar bi v prevodu iz izvirnika pomenilo "tisto, kar se misli". Beton Ltd. je lani praznoval deseto obletnico delovanja, zaradi pričujočih razmer, pa smo se utegnili srečati in se o opusu, ki so ga soustvarili Primož Bezjak, Branko Jordan in Katarina Stegnar s sodelavci, pogovoriti na pragu njihove 11. obletnice. Predstavnina Hoppla, wir leben, izgubljena gesta lastnega odstopa se je s slovesno otvoritvijo začela v soboto ob 17.uri in je trajala do nedelje do 22ih. Enkrat pozno ponoči na stiku sobotne noči z nedeljskim jutrom smo sedeli pred Staro mestno elektrarno in se pogovarjali. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave BETON Ltd.: Mahlzeit, foto: Nada Žgank, izsekNa stiku sobotne noči z nedeljskim jutrom smo sedeli pred Staro mestno elektrarno in se pogovarjali.Kolektiv Beton Ltd., v svojem 11. letu delovanja ni pripravil predstave, temveč 29-urni dogodek z naslovom Hoppla, wir leben, Izgubljena gesta lastnega odstopa. Performans v trajanju, imenovan Predstavnina, so izvedli 25. in 26. septembra v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. Po besedah enega izmed sogovornikov in stalnih sodelavcev kolektiva, je tudi pogovor, ki ga bomo poslušali v današnji oddaji, del te predstavnine. Predstavnina je namreč izpeljanka iz besede mišljenina, kar bi v prevodu iz izvirnika pomenilo "tisto, kar se misli". Beton Ltd. je lani praznoval deseto obletnico delovanja, zaradi pričujočih razmer, pa smo se utegnili srečati in se o opusu, ki so ga soustvarili Primož Bezjak, Branko Jordan in Katarina Stegnar s sodelavci, pogovoriti na pragu njihove 11. obletnice. Predstavnina Hoppla, wir leben, Izgubljena gesta lastnega odstopa, se je s slovesno otvoritvijo začela v soboto ob 17.uri in je trajala do nedelje do 22-ih. Enkrat pozno ponoči na stiku sobotne noči z nedeljskim jutrom smo sedeli pred Staro mestno elektrarno in se pogovarjali. Vabimo vas k poslušanju!

Tokratni Oder namenjamo predstavi Mama, ki je nastala v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj. Gre za večplastno in pretresljivo dramsko besedilo, ki govori o bolečini in osamljenosti mame, ki se spopada s sindromom praznega gnezda. Dramo je napisal francoski dramatik, pisatelj in režiser Florian Zeller, po mnenju britanskega časopisa The Guardian »najbolj fascinanten dramatik našega časa.« Mama je prvi del Zellerjeve družinske trilogije Mama, Oče in Sin. Gre za tematsko nepovezana dela, ki obravnavajo klasične družinske teme na neklasičen način. V slovenskih kinodvoranah lahko prav zdaj gledamo njegov film Oče z Anthonyjem Hopkinsom v glavni vlogi. Dramo o dementnem očetu smo lahko gledali tudi leta 2018 v SLG Celje, prav tako pa je na odru Miniteatra lani zaživela drama Sin, ki bo kmalu dobila tudi svojo filmsko različico. O prvi gledališki izvedbi Mame na slovenskih odrih smo se pogovarjali s prevajalko Suzano Koncut, režiserjem Ivico Buljanom ter glavno igralko Darjo Reichman.Kaj se zgodi z mamo, ki je celotno življenje posvetila svojim otrokom in pri tem izgubila sebe? Tokratni Oder namenjamo predstavi Mama, ki je nastala v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj. Gre za večplastno in pretresljivo dramsko besedilo, ki govori o bolečini in osamljenosti mame, ki se spopada s sindromom praznega gnezda. Dramo je napisal francoski dramatik, pisatelj in režiser Florian Zeller, po mnenju britanskega časopisa The Guardian »najbolj fascinanten dramatik našega časa.« Mama je prvi del Zellerjeve družinske trilogije Mama, Oče in Sin. Gre za tematsko nepovezana dela, ki obravnavajo klasične družinske teme na neklasičen način. V slovenskih kinodvoranah lahko prav zdaj gledamo njegov film Oče z Anthonyjem Hopkinsom v glavni vlogi. Dramo o dementnem očetu smo lahko gledali tudi leta 2018 v SLG Celje, prav tako pa je na odru Miniteatra lani zaživela drama Sin, ki bo kmalu dobila tudi svojo filmsko različico. O prvi gledališki izvedbi Mame na slovenskih odrih smo se pogovarjali s prevajalko Suzano Koncut, režiserjem Ivico Buljanom ter glavno igralko Darjo Reichman.    

V oddaji Oder bo tokrat gost slovenski igralec Radko Polič Rac, ki bo še enkrat, pred predvajanjem zvočne knjige, pripovedoval o epizodah življenja, ki so se napisale v intimi ali v umetniškem svetu. Nedavno je namreč na Radiu Slovenija snemal interpretacijo vsebine knjige z naslovom Rac, ki je po njegovem pripovedovanju, v obliki biografskega romana, nastala v sodelovanju z avtorico Petro Pogorevc, čez nekaj tednov pa bo predvajana v radijskem mediju.Biografski roman v obliki zvočne knjige V oddaji Oder bo tokrat gost slovenski igralec Radko Polič - Rac, ki bo še enkrat, pred predvajanjem zvočne knjige, pripovedoval o epizodah življenja, ki so se napisale v intimi ali v umetniškem svetu. Nedavno je namreč na Radiu Slovenija snemal interpretacijo vsebine knjige z naslovom Rac, ki je po njegovem pripovedovanju, v obliki biografskega romana, nastala v sodelovanju z avtorico Petro Pogorevc, čez nekaj tednov pa bo predvajana v radijskem mediju.

"Iz nenehnega srečevanja in križanja različnih principov, ki definirajo njeno delovanje, tako internih kot eksternih, tako kreativnih kot kulturnopolitičnih, tako individualnih kot skupinskih, ravno raste in se krepi njena več kot četrtstoletna potenca, ki ji ni videti, da bi kakor koli uplahnila," je o plesni skupini EN-KNAP, od leta 2007 EN-KNAP Group, med drugim zapisal dr. Blaž Lukan. Njegovo besedilo z naslovom Ples, ki razločno misli tako svoj pretekli kot prihodnji korak, je v celoti objavljeno v monografiji EN-KNAP 1993 – 2020, ki smo jo predstavili z gostova Iztokom Kovačem in Stojanom Pelkom, urednikom knjige. Vabimo vas k poslušanju radijske priredbe besedila. foto: EN-KNAP 1993 – 2020, foto: Andrej Lamut, vir: www. spanskiborci.si"Paradoks je tudi dejstvo, da Kovačev avtorsko prepoznavni plesni individualizem v nenehnem iskanju subjektivne in singularne svobode za svoj razvoj potrebuje skupino, sinonim za skupnost, pluralnost." dr. Blaž Lukan"Iz nenehnega srečevanja in križanja različnih principov, ki definirajo njeno delovanje, tako internih kot eksternih, tako kreativnih kot kulturnopolitičnih, tako individualnih kot skupinskih, ravno raste in se krepi njena več kot četrtstoletna potenca, ki ji ni videti, da bi kakor koli uplahnila," je o plesni skupini EN-KNAP, od leta 2007 EN-KNAP Group, med drugim zapisal dr. Blaž Lukan. Njegovo besedilo z naslovom Ples, ki razločno misli tako svoj pretekli kot prihodnji korak, je v celoti objavljeno v monografiji EN-KNAP 1993–2020, ki smo jo predstavili prejšnji teden. K poslušanju radijske priredbe vas zdaj vabimo v oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču.

Pozornost v oddaji Oder danes namenjamo Iztoku Kovaču, plesalcu in koreografu in njegovemu umetniškemu ustvarjalnemu delu s skupino EN-KNAP, pozneje preimenovano v EN-KNAP Group. Pred časom je izšla monografija EN-KNAP 1993 – 2020, besedilno in slikovno bogata knjiga, ki priča o umetniško razmreženi poti plesne skupine in plesnega ansambla, ki sodobni ples misli in udejanja lokalno in globalno. " EN-KNAP pod taktirko Iztoka Kovača je namreč vse prej kot običajen umetniški projekt. Zgodovina umetnosti in zgodovina gledališča imata in bosta imeli z njim neizogibne težave zavoljo dveh vseskozi nasprotujočih si tendenc, ki sta mu imanentni: po eni strani nenehno preizpraševanje lastne umetniške pozicije in razvoja lastne sodobnoplesne estetike, po drugi strani nenehni in tenkočutno intimni dialog s svetovno zgodovino sodobnega plesa. Moč estetike EN-KNAP je natanko v tem, da oba fokusa svojega delovanja prepleta in zbližuje do njune nerazčlenljivosti, da njegova produkcija navzven deluje izjemno čvrsto, kakor da ne bi vznikala na polju napornega in nadvse težavnega formiranja lastnega estetskega izraza. /…/ Center kulture Španski borci so EN-KNAP omogočili, da se njegovi antagonizmi razplamtijo do skrajnosti in da navidezna prostorska umeščenost in omejitev razkrivata njegovo preseganje vsake in vsakršne meje." dr. Uroš Grilc Več o knjigi in skoraj treh desetletjih kontinuiranega dela Iztoka Kovača in EN-KNAP Group pa v pogovoru z Iztokom Kovačem in urednikom knjige Stojanom Pelkom. Vabimo vas k poslušanju! foto: Andrej Lamut, www.spanskiborci.siMonografija o delu in svetu umetnika Iztoka Kovača, plesaleca, koreografa, umetniškega vodje, in plesnega ansambla EN-KNAP GroupPozornost namenjamo Iztoku Kovaču, plesalcu in koreografu in njegovemu umetniškemu ustvarjalnemu delu s skupino EN-KNAP, pozneje preimenovano v EN-KNAP Group. Pred časom je izšla monografija EN-KNAP 1993 – 2020, besedilno in slikovno bogata knjiga, ki priča o umetniško razmreženi poti plesne skupine in plesnega ansambla, ki sodobni ples misli in udejanja lokalno in globalno. "EN-KNAP pod taktirko Iztoka Kovača je namreč vse prej kot običajen umetniški projekt. Zgodovina umetnosti in zgodovina gledališča imata in bosta imeli z njim neizogibne težave zavoljo dveh vseskozi nasprotujočih si tendenc, ki sta mu imanentni: po eni strani nenehno preizpraševanje lastne umetniške pozicije in razvoja lastne sodobnoplesne estetike, po drugi strani nenehni in tenkočutno intimni dialog s svetovno zgodovino sodobnega plesa. Moč estetike EN-KNAP je natanko v tem, da oba fokusa svojega delovanja prepleta in zbližuje do njune nerazčlenljivosti, da njegova produkcija navzven deluje izjemno čvrsto, kakor da ne bi vznikala na polju napornega in nadvse težavnega formiranja lastnega estetskega izraza.  /…/ Center kulture Španski borci so EN-KNAP omogočili, da se njegovi antagonizmi razplamtijo do skrajnosti in da navidezna prostorska umeščenost in omejitev razkrivata njegovo preseganje vsake in vsakršne meje." dr. Uroš Grilc Več o knjigi in skoraj treh desetletjih kontinuiranega dela Iztoka Kovača in EN-KNAP Group pa v pogovoru z Iztokom Kovačem in urednikom knjige Stojanom Pelkom.

Počitniško razpoloženje v oddaji Oder podaljšujemo z daljšim poročanjem o 16. festivalu Fronta, ki se je zadnji avgustovski teden odvijal v Murski Soboti. Oddajo dopolnjujemo z intervjujem z Anjo Quickert, nemško režiserko, ki je v sodelovanju s skupino Laibach uprizorila muzikal Wir sind das Volk, ki smo si ga v začetku septembra lahko ogledali v Kinu Šiška. Katarina Stegnar v muzikalu Wir sind das Volk, foto: Kaja Brezočnik, www.kinosiska.siPogovori z umetniki, ki so soustvarjali odrsko pokrajino preteklih dniPočitniško razpoloženje v oddaji Oder podaljšujemo z daljšim poročanjem o 16. festivalu Fronta, ki se je zadnji avgustovski teden odvijal v Murski Soboti. Oddajo dopolnjujemo z intervjujem z Anjo Quickert, nemško režiserko, ki je v sodelovanju s skupino Laibach uprizorila muzikal Wir sind das Volk, ki smo si ga prejšnji teden lahko ogledali v Kinu Šiška.

Na Novi pošti v Ljubljani je nedavno kolektiv igralcev premierno uprizoril predstavo Solo. Režirala jo je Nina Rajić Kranjac, za katero mnogi trdijo, da je vodilni glas nove generacije.Tokrat v oddaji Oder o delno avtobiografski predstavi, ki se prepleta s fiktivnimi vložki. Gre za prelomno predstav režiserke, ki v svojem desetem projektu različne pozicije in dogajalne prostore združuje v hibridno gledališko formo, preskuša kaj gledališče kot medij dopušča, kako ga širiti, si postavljati nove in nove izzive. Dogodek Solo - v kolektivni igri in soavtorstvu o sebi, gledalcu in gledališčuNa Novi pošti v Ljubljani je nedavno kolektiv igralcev premierno uprizoril predstavo Solo. Režirala jo je večkrat nagrajevana režiserka mlajše generacije Nina Rajić Kranjac, za katero mnogi trdijo, da je  vodilni glas prihajajočih ustvarjalcev v polju gledališča. Tokrat v oddaji Oder o delno avtobiografski predstavi, ki se prepleta s fiktivnimi vložki. Gre za prelomno predstavo za režiserko, ki v svojem desetem projektu različne pozicije in dogajalne prostore združuje v hibridno gledališko formo, preskuša kaj gledališče kot medij dopušča, kako ga širiti, si z njim postavljati nove in nove izzive.

Ob menjavi dolgoletnega direktorja berlinskega gledališča Volksbühne Franka Castorfa, leta 2017, ki ga je nasledil dotedanji kurator in direktor galerije Tate Modern v Londonu, Chris Dercon, so bili gledališki krogi po vsej Nemčiji bili ogorčeni in vladalo je splošno mnenje, da bo ta odločitev pomenila radikalen prelom s produkcijskim modelom in politiko slovitega levo usmerjenega berlinskega gledališča. Jeseni 2017, je umetniška skupina Staub zu Glitzer zasedla stavbo – pri tem pa oznanila kolektivno direkturo in spremenila Volksbühne v performativno-diskurzivno prizorišče za razprave o gentrifikaciji -, s čemer se je situacija dodatno zaostrila. Vendar pa je okupacija trajala le nekaj dni, saj je skvoterje kmalu izselila policija. Več o zasedbi gledališča Volksbühne in njenem emancipatornem potencialu pa v besedilu Andreja Mirčeva: Okupacija gledališča Volksbühne ali manjkajoča figura proletariata. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.textezurkunst.de"Če naj bodo takšni eksperimenti, kateri cilj je preoblikovanje odtujene resničnosti, uspešni, je treba nasloviti vprašanja razrednih delitev, prekarnega dela, lastništva in neenake porazdelitve bogastva." A. MirčevOb menjavi dolgoletnega direktorja berlinskega gledališča Volksbühne Franka Castorfa, leta 2017, ki ga je nasledil dotedanji kurator in direktor galerije Tate Modern v Londonu, Chris Dercon, so bili gledališki krogi po vsej Nemčiji bili ogorčeni in vladalo je splošno mnenje, da bo ta odločitev pomenila radikalen prelom s produkcijskim modelom in politiko slovitega levo usmerjenega berlinskega gledališča. Jeseni 2017 je umetniška skupina Staub zu Glitzer zasedla stavbo – pri tem pa oznanila kolektivno direkturo in spremenila Volksbühne v performativno-diskurzivno prizorišče za razprave o gentrifikaciji -, s čemer se je situacija dodatno zaostrila. Vendar pa je okupacija trajala le nekaj dni, saj je skvoterje kmalu izselila policija. Več o zasedbi gledališča Volksbühne in njenem emancipatornem potencialu pa v besedilu Andreja Mirčeva: Okupacija gledališča Volksbühne ali manjkajoča figura proletariata. Besedilo je objavljeno v reviji Maska, Jugofuturizem, letnik 35, št. 200cc (zima 2020). Prevedla ga je Sonja Benčina. Vabimo vas k poslušanju!

»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal,« v knjigi Aristotel ali vampir zahodnega gledališča zapiše klasična filologinja, teoretičarka, znanstvenica in aktivistka gledališča Florence Dupont in nadaljuje: »Če hočemo dekolonizirati odre in si zagotoviti sredstva za razumevanje in spremljanje sprememb, ki pretresajo gledališče na tem začetku 21. stoletja, moramo torej popolnoma, do temeljev dekonstruirati Poetiko ter tako razkriti etnocentrične postulate, ki se danes predstavljajo kot vednost.« O knjigi, ki odpira veliko novih linij za raziskovanje, se je z avtorico spremne besede, dr. Svetlano Slapšak, pogovarjala Magda Tušar. "Ni prav lahko biti nearistotelovec."»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal,« v knjigi Aristotel ali vampir zahodnega gledališča zapiše klasična filologinja, teoretičarka, znanstvenica in aktivistka gledališča Florence Dupont in nadaljuje: »Če hočemo dekolonizirati odre in si zagotoviti sredstva za razumevanje in spremljanje sprememb, ki pretresajo gledališče na tem začetku 21. stoletja, moramo torej popolnoma, do temeljev dekonstruirati Poetiko ter tako razkriti etnocentrične postulate, ki se danes predstavljajo kot vednost.« O knjigi, ki odpira veliko novih linij za raziskovanje, se je z avtorico spremne besede, dr. Svetlano Slapšak, v začetku lanskega leta pogovarjala Magda Tušar.

Serijo Dramaturška križišča, v kateri smo se pogovarjali s slovenskimi dramaturginjami in dramaturgi, smo nadgradili z besedilom Nekaj dragocenega, ki ga je napisala dramaturginja Diana Koloini. Objavljeno je kot predgovor h knjigi Dramaturgija in predstava britanskih avtoric Cathy Turner in Synne K. Behrndt, ki je v prevodu Eve Mahkovic v knjižici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla leta 2011. Diana Koloini v spremnem besedilu situacijo, ki jo v knjigi opisujeta britanski avtorici, primerja s situacijo in razumevanjem dramaturga pri nas, obenem pa po lastnih teoretskih in praktičnih izkušnjah, opazovanju in premisleku izrisuje podobo, delo in naloge, če povzamemo z eno besedo: mesto dramaturgije in dramaturga v produkcijskem krogotoku gledališke umetnosti. Besedilo je bilo za potrebe radijskega medija nekoliko prirejeno in okrajšano, izvirnik pa je mogoče najti v navedeni knjižni izdaji. Oddajo smo posneli decembra 2014.

Zalo Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja, je docentka za področje dramaturgije in študijev scenskih umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Doktorirala je z disertacijo Gledališče in vojna: temeljna razmerja med uprizoritveno umetnostjo in vojnami na območju nekdanje Jugoslavije v 90. letih 20. stoletja, poleg teoretskega dela pa je Zala Dobovšek redno angažirana tudi kot dramaturginja in soustvarjalka različnih gledaliških predstav. Pogovor je bil v seriji Dramaturška križišča posnet leta jeseni 2014. Vabimo vas k poslušanju! foto: Damjan Švarc

Prestopi, mednarodni festival neodvisnih uprizoritvenih umetnosti, se v Mariboru letos odvija petič. Od 29. maja naprej prinaša presenečenja v urbanem vsakdanu, težko pričakovane uprizoritve, druženja v mestu, pogovore, razmisleke, poezijo, ples, lutke in še marsikaj drugega. O tem se je Oder Aleksandra Saška Gruden pogovarjala s članom programske ekipe Zoranom Petrovičem. Vabljeni k poslušanju! foto: Grega SalobirFestival v Maribor prinaša presenečenja v urbanem vsakdanu, težko pričakovane uprizoritve, druženja v mestu, pogovore, razmisleke, poezijo, ples, lutke in še marsikaj drugega.Prestopi, mednarodni festival neodvisnih uprizoritvenih umetnosti, se v Mariboru letos odvija petič. Od 29. maja naprej prinaša presenečenja v urbanem vsakdanu, težko pričakovane uprizoritve, druženja v mestu, pogovore, razmisleke, poezijo, ples, lutke in še marsikaj drugega. O tem se je Oder Aleksandra Saška Gruden pogovarjala s članom programske ekipe Zoranom Petrovičem. Vabljeni k poslušanju!

V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Glavni namen so dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) "predmiselnega kaosa", v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih, ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba turškega loka kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski živec, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi januarja 2020. Vabimo vas k poslušanju. foto: Maj PavčekRazprave o sodobni slovenski dramiV knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Glavni namen so dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) "predmiselnega kaosa", v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih, ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba turškega loka kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski živec, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi januarja 2020. Vabimo vas k poslušanju.

Alja Tkačev, samosvoja umetnica in oseba, v kateri so se spajali mnogi talenti: bila je igralka, interpretka, pesnica, lutkarica, prevajalka, avtorica dramskih zapisov, ustvarjalno energijo je širila v vse medije: gledališkega, filmskega, televizijskega in radijskega, je v letih 1962 – 1991 snovala dnevniške zapiske, ki jih odslej lahko prebiramo v izboru z naslovom Igralka s svinčnikom. Gre za 183 enot dnevniške proze o dnevnem dogajanju, doživetjih in razmišljanjih, ki jih je Alja Tkačev poimenovala Tabu. Magda Tušar je pred mikrofon povabila teatrologa Primoža Jesenka in slavista Mihaela Glavana. Vabimo vas k poslušanju! Alja Tkačev kot Ona v Človeškem glasu Jeana Cocteauja, Komedijantski atelje, 1958, izsek foto: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzejIgralka, interpretka, pesnica, lutkarica, prevajalka, avtorica dramskih zapisov je v letih od 1962 do 1991 snovala dnevniške zapiske, ki jih odslej lahko prebiramo v izboru z naslovom Igralka s svinčnikom.Alja Tkačev, samosvoja umetnica in ženska, v kateri so se spajali številni talenti:  bila je igralka, interpretka, pesnica, lutkarica, prevajalka, avtorica dramskih zapisov, ustvarjalno energijo je širila v vse medije: gledališkega, filmskega, televizijskega in radijskega, je v letih od 1962 do 1991 snovala dnevniške zapiske, ki jih odslej lahko prebiramo v izboru z naslovom Igralka s svinčnikom. V celotnem opusu je sicer 183 enot dnevniške proze o dnevnem dogajanju, doživetjih in razmišljanjih, ki jih je Alja Tkačev poimenovala Tabu. Magda Tušar je pred mikrofon povabila teatrologa Primoža Jesenka iz Slovenskega gledališkega inštituta, ki je poleg založbe Mladinska knjiga sozaložnik objavljenih dnevnikov, in slavista Mihaela Glavana, ki je poleg drugih sodelavcev izbiral in prepisoval rokopise. Vabimo vas k poslušanju!      

Festival radikalnih teles Spider je junija potekal v svoji jubilejni 10. izvedbi. Zaporedje števk 1 in 0 so razumeli kot osnovo binarnega sistema, tega pa kot bazo digitalnosti, ki predstavlja podstat konceptu letošnjega festivala. Pod geslom "Spet, a nikdar enako" so umetniki iz lanskoletne izvedbe letos dobili ponovno priložnost tematizirati radikalno telo. O tem, kako so se tega lotevali in kaj nam je letošnji Spider ponudil je več zbral Matic Ferlan. Vabimo vas k poslušanju! "Brina - kinestetični spomenik", Leja Jurišić, Bara Kolenc in NO1 na 10. Festivalu Spider foto: Matija Lukić, Spider 2021"Spet, nikdar enako"Festival radikalnih teles Spider je junija potekal v svoji jubilejni 10. izvedbi. Zaporedje števk 1 in 0 so razumeli kot osnovo binarnega sistema, tega pa kot bazo digitalnosti, ki predstavlja podstat konceptu letošnjega festivala. Pod geslom "Spet, a nikdar enako" so umetniki iz lanskoletne izvedbe letos dobili ponovno priložnost tematizirati radikalno telo. O tem, kako so se tega lotevali in kaj nam je letošnji Spider ponudil je več zbral Matic Ferlan. Vabimo vas k poslušanju!

V Mariboru v s svojem drugem tednu in tekmovalnem delu poteka osrednji slovenski gledališki dogodek Borštnikovo srečanje. Tokrat že 56. po vrsti, ki zaradi prekinitve ob epidemiji predstavlja nerealiziran program iz leta 2020. Selektor tekmovalnega programa Rok Bozovičar je vanj vključil osem predstav od 110 kolikor si jih je ogledal v gledališki sezoni 2019/20. V oddaji Oder bo o poudarkih letošnjega festivala, programu in novostih spregovoril Aleš Novak, umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje. Pred mikorofon ga je povabila Aleksandra Saška Gruden. Vabimo vas k poslušanju!  foto: Boštjan LahVpogled v aktualno stanje v slovenskem gledališču, obogaten s predstavami iz tujineV Mariboru v s svojem drugem tednu in tekmovalnem delu poteka osrednji slovenski gledališki dogodek Borštnikovo srečanje. Tokrat že 56. po vrsti, ki zaradi prekinitve ob epidemiji predstavlja nerealiziran program iz leta 2020. Selektor tekmovalnega programa Rok Bozovičar je vanj vključil osem predstav od 110 kolikor si jih je ogledal v gledališki sezoni 2019/20. V oddaji Oder bo o poudarkih letošnjega festivala, programu in novostih spregovoril Aleš Novak, umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje. Pred mikorofon ga je povabila Aleksandra Saška Gruden. Vabimo vas k poslušanju! 

Dramaturg, umetniški vodja, esejist in gledališki premišljevalec Lojze Filipič (19. 6. 1921–21. 4. 1975) je s svojim delom pomembno zaznamoval slovensko gledališče v desetletjih po drugi svetovni vojni. Velja za utemeljitelja moderne dramaturgije in idejnega očeta Tedna slovenske drame, v okviru katerega se podeljuje tudi po njem poimenovano Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji. Leta 1955 je v Celju zasnoval Prvi festival slovenske in jugoslovanske sodobne drame in ta pobuda je neposredno vplivala na nastanek jugoslovanskega festivala Sterijevo pozorje v Novem Sadu ter Tedna slovenskih gledališč, danes imenovanega Festival Borštnikovo srečanje. Leta 1972 je v poslanici mariborskemu festivalu med drugim zapisal: »v času vsesplošne odtujenosti in podrejanja človeka tehniki in civilizaciji stroja ohranjati in gojiti pristne in žive stike med ljudmi, med občinstvom in gledališčem, med dvorano in odrom ter dvorano in oder in vse ljudi v dvorani in na odru združevati v nerazdeljeno in nerazdeljivo celoto človeške skupnosti in v skupno doživetje«. Filipičev pogled, slog, njegovo omiko in tenkočutnost obujamo v zvoku odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija ter misli iz besedil, ki pričajo o zavzetem gledališčniku in velikem humanistu. Oddaja je nastala v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom - Gledališkim muzejem, v soavtorstvu Ane Perne in Petre Tanko. Lojze Filipič v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. foto: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzejOb 100-letnici rojstva Lojzeta FilipičaDramaturg, umetniški vodja, esejist in gledališki premišljevalec Lojze Filipič (19. 6. 1921–21. 4. 1975) je s svojim delom pomembno zaznamoval slovensko gledališče v desetletjih po drugi svetovni vojni. Velja za utemeljitelja moderne dramaturgije in idejnega očeta Tedna slovenske drame, v okviru katerega se podeljuje tudi po njem poimenovano Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji. Leta 1955 je v Celju zasnoval Prvi festival slovenske in jugoslovanske sodobne drame in ta pobuda je neposredno vplivala na nastanek jugoslovanskega festivala Sterijevo pozorje v Novem Sadu ter Tedna slovenskih gledališč, danes imenovanega Festival Borštnikovo srečanje. Leta 1972 je v poslanici mariborskemu festivalu med drugim zapisal: »v času vsesplošne odtujenosti in podrejanja človeka tehniki in civilizaciji stroja ohranjati in gojiti pristne in žive stike med ljudmi, med občinstvom in gledališčem, med dvorano in odrom ter dvorano in oder in vse ljudi v dvorani in na odru združevati v nerazdeljeno in nerazdeljivo celoto človeške skupnosti in v skupno doživetje«. Filipičev pogled, slog, njegovo omiko in tenkočutnost obujamo v zvoku odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija ter misli iz besedil, ki pričajo o zavzetem gledališčniku in velikem humanistu. Oddaja je nastala v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom - Gledališkim muzejem, v soavtorstvu Ane Perne in Petre Tanko.    

Ob stoti obletnici prve uprizoritve na odru Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, bodo tudi letos 9. junija premierno odigrali dramo Pelikan, Avgusta Strindberga, ki je bilo prvo uprizorjeno besedilo v tem gledališču. Ob pomembnem jubileju smo se o dinamiki Šentjakobskega gledališča v perspektivi stoletja pogovarjali z umetniško vodjo Mojco Kreft in direktorjem gledališča Milanom Golobom. Vabimo vas k poslušanju! foto: http://www.sentjakobsko-gledalisce.si/Avgust Strindberg: Pelikan, premiera: 9. 6. 1921/ Avgust Strindberg: Pelikan, premiera: 9. 6. 2021Ob stoti obletnici prve uprizoritve na odru Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, bodo tudi letos 9. junija premierno odigrali dramo Pelikan, Avgusta Strindberga, ki je bilo prvo uprizorjeno besedilo v tem gledališču. Ob pomembnem jubileju smo se o dinamiki Šentjakobskega gledališča v perspektivi stoletja pogovarjali z umetniško vodjo Mojco Kreft in direktorjem gledališča Milanom Golobom. Vabimo vas k poslušanju!

Plastocen – zgodovinska, geološka doba, katere predstavniki so se imenovali plastiščarji. Plastiščarska civilizacija je prešla več faz, najznačilnejša med njimi je zadnja, ko je med materiali za izdelavo orodja in drugih bolj ali manj uporabnih predmetov prevladovala plastika. Po njej so plastiščarji dobili ime, več o tej civilizaciji pa na vodenem ogledu po gledališki razstavi Gledališče človeštva: Plastocen, z režiserjem Jako Andrejem Vojevcem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Naga Žgank, Mladi levi 2020"Nobenega dvoma pa ni, da sta na samem vrhu plastiščarskega panteona sedeli dve božanstvi: vrhovni bog Capital in pa njegova družica, boginja Konzumeria." J. A. Vojevec: PlastocenPlastocen – zgodovinska, geološka doba, katere predstavniki so se imenovali plastiščarji. Plastiščarska civilizacija je prešla več faz, najznačilnejša med njimi je zadnja, ko je med materiali za izdelavo orodja in drugih bolj ali manj uporabnih predmetov prevladovala plastika. Po njej so plastiščarji dobili ime, več o tej civilizaciji pa v oddaji Oder, na vodenem ogledu po gledališki razstavi Gledališče človeštva: Plastocen, z režiserjem Jako Andrejem Vojevcem. Vabimo vas k poslušanju!

V Učinkih odtujitve se ukvarjam s performansom, nastalim znotraj specifične oblike politične ekonomije, ki je naznanila namero, da preseže delitev na produktivno in neproduktivno delo, na industrijsko in estetsko delo. To politično ekonomijo je nemogoče ločiti od sodobne performativne kulture, ki je na Zahodu še kako dobro poznana, obenem pa se od nje tudi pomembno razlikuje …. Performans ni bil prosto lebdeča umetnostna paradigma, ampak praksa, ki je povezovala. Pod samoupravljanjem raznovrstne človeške akcije in odločitve, te pa so vselej specifične in nikoli proste ideologije. – Branislav Jakovljević: Učinki odtujitve Performans in samoupravljanje v Jugoslaviji po drugi vojni, vse do njenega razpada ...V Učinkih odtujitve se ukvarjam s performansom, nastalim znotraj specifične oblike politične ekonomije, ki je naznanila namero, da preseže delitev na produktivno in neproduktivno delo, na industrijsko in estetsko delo. To politično ekonomijo je nemogoče ločiti od sodobne performativne kulture, ki je na Zahodu še kako dobro poznana, obenem pa se od nje tudi pomembno razlikuje … Performans ni bil prosto lebdeča umetnostna paradigma, ampak praksa, ki je povezovala. Pod samoupravljanjem raznovrstne človeške akcije in odločitve, te pa so vselej specifične in nikoli proste ideologije. – Branislav Jakovljević: Učinki odtujitve   Branislav Jakovljević je profesor gledaliških in uprizoritvenih študij na Stanfordski Univerzi v Kaliforniji. Objavlja znanstvene članke o zgodovini gledališča, ruski in sovjetski avantgardi ter o sodobnem ameriškem eksperimentalnem gledališču.   Poleg avtorja knjige v oddaji Oder sodeluje tudi Gregor Moder, urednik Maskine zbirke Transformacije, v kateri je knjiga izšla. Zaobjel bo nekaj poudarkov besedila o dinamičnem obdobju samoupravljanja in performansa v nekdanji Jugoslaviji, času postopne demokratizacije v industrijski proizvodnji, stanje v kulturi množičnih predstav, ideoloških performansov, za katere pa ni mogoče reči le, da so festivali kiča s smetišča zgodovine določene politične ekonomije … Zanimivi so tudi z današnjega gledišča, ko so še kako žive delitve med produktivnim in neproduktivnim delom, industrijskim in estetskim delom …  

V mariborskem Lutkovnem gledališču je na ogled bogata razstava, ki prikazuje telesno rojstvo lutke iz dvodimenzionalnega likovnega dela – skice. Izbrane predstave iz njihove skoraj 50-letne zgodovine, prikažejo različne lutkovne tehnologije, predvsem pa raznolike lutkovne poetike, ki se rojevajo iz likovnih zasnov. Po razstavi smo se sprehodili s Katarino Klančnik Kocutar, direktorico Lutkovnega gledališča Maribor. Vabimo vas k poslušanju! foto: Boštjan Lah, Lutkovno gledališče MariborBogata razstava, ki prikazuje telesno rojstvo lutke iz dvodimenzionalnega likovnega dela – skiceŠe pred rojstvom nove predstave se mora v lutkovnem gledališču zgoditi Rojstvo lutke, so zapisali v Lutkovnem gledališču Maribor in obiskovalcem ponudili vpogled v proces nastajanja predstav od začetne ideje likovne podobe, ki jo v obliki skic, načrtov in vizualizacij v hišne lutkovne delavnice preda avtor likovne podobe, vmesne stopnje, do končnega izdelka - lutke ali drugega vizualnega elementa predstave. Izbranih je nekaj več kot 10 predstav, katerih osnutki so v ideji in tudi likovni govorici tako močno povedni in dodelani, da bi lahko bili tudi samostojna umetniška dela, risbe, ilustracije in podobno. Po razstavi, ki so jo odprli sredi aprila, nas je popeljala Katarina Klančnik Kocutar, direktorica Lutkovnega gledališča Maribor. Vabimo vas k polsušanju!

Vladni odloki v zvezi z gledališkimi ustanovami še vedno dovoljujejo zbiranje le do 10 oseb, pri tem, da je za eno osebo potrebnih 20 kvadratnih metrov. O omejitvah in možnostih za živi dogodek v slovenskih gledališčih v sedanjem trenutku se bomo v oddaji Oder pogovarjali s Tiborjem Miheličem Syedom, direktorjem Slovenskega mladinskega gledališča in Tamaro Bračič iz zavoda Bunker, ki upravlja Staro mestno elektrarno – Elektro Ljubljana še z nekaterimi direktorji slovenskih gledališč in festivalov in gledališkimi ustvarjalci. Gledališče za zaprtimi vrati tudi pred kamero ni gledališče. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Gledališki dogodek, srečanje občinstva in ustvarjalcev; iz predstave Juri Muri v Afriki pleše, rež. Ivana Djilas, prod. PTL, 2013/14, foto: Nada ŽgankO omejitvah in možnostih za živi dogodek v slovenskih gledališčih danesVladni odloki v zvezi z gledališkimi ustanovami še vedno dovoljujejo zbiranje le do 10 oseb, pri tem, da je za eno osebo potrebnih 20 kvadratnih metrov. O omejitvah in možnostih za živi dogodek v slovenskih gledališčih v sedanjem trenutku se bomo v oddaji Oder pogovarjali s Tiborjem Miheličem Syedom, direktorjem Slovenskega mladinskega gledališča in Tamaro Bračič iz zavoda Bunker, ki upravlja Staro mestno elektrarno – Elektro Ljubljana še z nekaterimi direktorji slovenskih gledališč in festivalov in gledališkimi ustvarjalci. Navedli smo citat Marinke Poštrak iz intervjuja v spletni izdaji časnika Večer, 1. 4. 2021, in citat Ive Babić iz njenega Zapisa iz brloga, rubrike na spletnih straneh portala Sigledal. Gledališče za zaprtimi vrati tudi pred kamero ni gledališče. Vabimo vas k poslušanju!

Drugi nacionalni posvet o kulturno-umetnostni vzgoji na področju gledališča je od 12. do 14. aprila tokrat potekal prek spleta. Posvečen je bil razvoju mladega občinstva in gledališkemu opismenjevanju otrok, mladih in strokovnim sodelavcem v vzgoji, izobraževanju in kulturi. Organizirali so ga: Slovenski gledališki inštitut, Zavod za šolstvo, Ministrstvo za kulturo, Cankarjev dom v Ljubljani s sodelovanjem kulturnih ustanov in ustvarjalcev s področja uprizoritvenih umetnosti. Zato sta bili k pogovoru povabljeni sodelujoči na posvetu: Mojca Jan Zoran, direktorica Slovenskega gledališkega inštituta in Martina Peštaj, razvojna psihologinja, urednica Otroškega in mladinskega programa na naši televiziji. Z njima se je pogovarjala Vilma Štritof. foto: Boštjan Lah, vir: Borštnikovo srečanjeNacionalni posvet o kulturno-umetnostni vzgoji, ki je bil posvečen razvoju mladega občinstvaDrugi nacionalni posvet o kulturno-umetnostni vzgoji na področju gledališča je od 12. do 14. aprila tokrat potekal po spletu. Posvečen je bil razvoju mladega občinstva in gledališkemu opismenjevanju otrok, mladih in strokovnim sodelavcem v vzgoji, izobraževanju in kulturi. Pripravili so ga: Slovenski gledališki inštitut, Zavod za šolstvo, Ministrstvo za kulturo, Cankarjev dom v Ljubljani s sodelovanjem kulturnih ustanov in ustvarjalcev s področja uprizoritvenih umetnosti. Zato sta bili k pogovoru povabljeni sodelujoči na posvetu: Mojca Jan Zoran, direktorica Slovenskega gledališkega inštituta, in Martina Peštaj, razvojna psihologinja, urednica Otroškega in mladinskega programa na naši televiziji. Z njima se je pogovarjala Vilma Štritof.