Niz pogovorov s Prešernovima nagrajencema in nagrajenci Prešernovega sklada se začenja z dr. Henrikom Neubauerjem. Vsestranski ustvarjalec: baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog, je letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Kot so zapisali v utemeljitvi k nagradi, jo prejme »zaradi mnogih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatila slovensko kulturno krajino ter okrepila ugled slovenske države v mednarodnem prostoru«. Kot baletni solist je odplesal več kot sedemdeset pomembnih vlog, pozneje je deloval kot koreograf in operni režiser. Bil je umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega baleta, direktor ljubljanskega festivala, profesor na Akademiji za glasbo, končal je tudi študij medicine in vrsto let delal kot zdravnik. V njegovem opusu je več kot 40 knjig in približno 600 strokovnih člankov. Z umetnikom se je pogovarjala Anamarija Štukelj Cusma.

Mladen Stropnik je v slovenski in mednarodni umetniški prostor vstopil po letu 2001, ko je diplomiral iz slikarstva na ljubljanski ALUO in bil del podiplomske ERAZMUS izmenjave na münchenski akademiji - smer video. Uveljavil se je kot konceptualni umetnik, ki deluje na presečišču slike, risbe, grafike in novejše intermedijske umetnosti. Od srede preteklega leta je Stropnik svoje delo predstavil na treh razstavah, preko katerih je ponudil pogled v tri stebre svojega ustvarjanja. Četrto razstavo in s tem četrti steber svojega dela bo prikazal maja v Mestni galeriji v Ljubljani, ta trenutek pa vse do 8. februarja je izbor njegovih del na ogled v Umetnostni galeriji Maribor. Z umetnikom se pogovarja Aleksandra Saška Gruden.

Tomaž Grom je kontrabasist, improvizator, skladatelj, umetniški vodja Zavoda Sploh, ki je skozi leta s koncertnimi cikli, delavnicami o glasbeni improvizaciji, z intermedijskimi cikli in povezovanjem s skladatelji in interpreti sodobne komponirane glasbe postal močno gonilo domače glasbene scene. Grom pa se je v zadnjih letih razvil tudi kot filmski ustvarjalec in ena od pobud za povabilo v oddajo je bil celovečerni film Ne misli, da bo kdaj mimo, prejemnik velike nagrade 26. Festivala slovenskega filma 2023.

Režiser Zvone Šedlbauer se je rodil 7. januarja 1944 v Ljubljani. Študiral je na AGRFT v Ljubljani in se izpopolnjeval v tujini, tudi v ZDA. Od sredine šestdesetih do preloma stoletja je ustvaril okrog 150 odmevnih, pogosto izvrstnih predstav v tako rekoč vseh slovenskih gledališčih; bil je med ustanovitelji gledališča Glej, nekatera gledališča je tudi vodil. Bil je profesor na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo, uveljavil se je tudi kot radijski režiser. Z oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se bomo vrnili v leto 1986, ko je Zvone Šedlbauer o sebi pripovedoval v radijskem studiu – in se pokazal kot kritičen premišljevalec o gledališču; marsikatera njegova misel spodbuja k premisleku tudi danes.

Črt Škodlar se je rodil leta 1934 v Smledniku, študiral je umetnostno zgodovino in režijo. Najprej je v lutkovnem gledališču delal kot animator, pozneje kot režiser. Na začetku šestdesetih je prevzel lutkovni oddelek na televiziji, kjer je sodeloval tudi pri drugih oddajah. Ustvaril je vrsto filmov – tudi prvi slovenski celovečerni lutkovni film Zvezdica Zaspanka. Z režiserjem Črtom Škodlarjem se je o njegovem življenju in delu pred leti pogovarjala Ingrid Kovač Brus.

22. decembra je minilo sto let odkar se je v Ponikvi rodila Štefka Drolc, ena naših največjih dramskih in filmskih igralk. Najprej je bila del igralskega ansambla SNG Maribor, potem je šla v Stalno slovensko gledališče v Trstu, od leta 1960 je bila članica ljubljanske Drame. Njeno ime povezujemo z začetki slovenskega filma, pa naj omenimo vsaj vlogo Francke iz filma Na klancu. Za svoje ustvarjanje je prejela vse največje nagrade, tudi Prešernovo, pa Borštnikov prstan in srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Leta 2003, ko je pripravljala premiero v ljubljanski Drami, jo je Tadeja Krečič povabila v studio in Štefka Drolc je spregovorila o svojih igralskih začetkih že iz otroštva, pa tudi o izkušnjah zrele, izoblikovane igralke. Izjemno pričevanje izjemne umetnice.

Dramska igralka Mateja Pucko je članica Drame Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Severjevo nagrado je dobila za celotni opus igralskih stvaritev, posebej pa so omenjene vloge zadnjih treh let v igrah: Farma Orwell, Dogodek v mestu Gogi in To noč sem jo videl. V obrazložitvi nagrade je zapisano: »Njeno igro vedno zaznamuje kompleksen preplet raznolikih vnosov osebnega odnosa in delovnega materiala, ki ustvari markantno odrsko držo, v kateri v sočasju njenega igranja in vzporednosti našega opazovanja poteka niz – na videz nasprotujoče paradoksalnih – občutij, vtisov in učinkov. Kot igralka je načelna, a hkrati senzibilna, na prvi pogled morda zadržana, a v resnici prav v tej gesti najbolj ranljiva, v vsakem primeru pa vedno izjemno psihofizično prisotna in dovzetna, ne glede na režijski format ali uprizoritveni koncept.« Z Matejo Pucko se pogovarja Brigita Mohorič.

Zora Stančič je prejela nagrado Ivane Kobilca za življenjsko delo, ki je namenjena ustvarjalcem, članom Društva likovnih umetnikov Ljubljana, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko vizualno umetnost. V utemeljitvi nagrade beremo, da jo Zora Stančič prejema "za samosvoj in prepoznaven opus, zavezan grafiki v razširjenem polju, skozi katero odločno artikulira refleksijo življenja v vseh njegovih razsežnostih, krhkostih in napakah". Zoro Stančič poznamo predvsem kot grafičarko, toda hkrati kot umetnico, ki se z grafiko nenehno poigrava in jo spaja z drugimi mediji. Povečuje jo, obdeluje ob pomoči računalniških programov, za osnovo uporablja fotografije. Na razstavi Zunaj kroga, ki jo je Zora Stančič spomladi 2020 pripravila v razstavišču Monfort v Portorožu, pa so se grafike prelevile v animacijo, ki z glasbo, besedilom in postavitvijo kamnov zapolnjuje obsežne razstavne prostore. Razstava, ki je zaradi zaprtja ob epidemiji niso mogli odpreti, je bila motivno oprta na Lepo Vido. Takrat se je z umetnico o razstavi in njenem ustvarjanju pogovarjala Iza Pevec.

Oddajo namenjamo nedavno umrlemu dramskemu igralcu Antonu Petjetu. Rodil se je leta 1932 v Gabrovki pri Litiji, po letu 1960 je dobrih deset let deloval v mariborskem gledališču, nato pa je bil do upokojitve član Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Veliko je nastopal tudi v filmih in na televiziji. Takole je svojo umetniško pot opisal leta 2000, ko ga je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabila Vida Curk. Za začetek je Anton Petje povedal, kdaj in kako se je pri njem začela želja po igranju.

Slikar Herman Gvardjančič o svojem delu pravi, da gre za zgodbo o človeku, čeprav figure pri njem skoraj ne najdemo. O ljudeh in o sebi pripoveduje s podobami iz narave. Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo je prepoznaven predvsem po svojih temačnih krajinah s poudarjeno, ekspresivno slikarsko ali risarsko potezo. Bliža se abstrakciji, a se od nje tudi odmika. Zanimajo ga človekovi občutki. S Hermanom Gvardjančičem, ki je nedavno dopolnil 80 let, se je na začetku leta, pred podelitvijo letošnje Prešernove nagrade, pogovarjala Iza Pevec.

Umrl je Filip Robar Dorin. Bil je vsestranski filmski ustvarjalec – režiser, scenarist, scenograf, kostumograf in montažer, bil je snemalec zvoka in direktor fotografije. Ustvaril je več kot 30 dokumentarnih in igranih filmov, več kot 15 portretov slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev ter deset celovečernih igranih in dokumentarnih filmov. Za svoje delo je leta 2019 prejel Prešernovo nagrado, pred tem pa med drugim leta 2010 nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture, leta 2018 pa nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Leta 2008 je Filipa Robarja Dorina pred mikrofon povabil Marko Golja.

Dramski in filmski igralec Jure Henigman je bil do nedavnega član Mestnega gledališča ljubljanskega, zdaj je del ansambla ljubljanske Drame SNG, prav te dni nastopa kot filozof Tejrezias v drami Antigona Dominika Smoleta in v režiji Janeza Pipana. Jure Henigman je tudi filmski igralec, posnel je že enajst filmov, na 26. Festivalu slovenskega filma prejšnji mesec v Portorožu je dobil vesno za najboljšo glavno moško vlogo Roka v filmu Zbudi me režiserja in scenarista Marka Šantića. Jureta Henigmana je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.

7. novembra 2023 je dramski in filmski igralec Janez Hočevar - Rifle prejel nagrado bert za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk. Prireditev je bila v Slovenski kinoteki; ob tej priložnosti so predvajali tudi film po izboru nagrajenca, komično kriminalni celovečerni film Jureta Pervanjeta Do konca in naprej iz leta 1990. To je eden izmed dvajsetih slovenskih filmov, v katerih je Janez Hočevar - Rifle odigral nepozabne vloge. Tako kot tudi v gledališču, pa na radiu. »Jaz sem zaljubljen v radio. Še vedno,« je povedal Staši Grahek. Posneto leta 2010.

Marjan Manček že desetletja ustvarja kot karikaturist, ilustrator in filmski animator. Ilustriral je več kot 200 slikanic, nekatere med njimi so prava slovenska klasika. Nedavno je prejel nagrado Saše Dobrile za življenjsko delo na področju animacije, ki jo podeljuje Društvo slovenskega animiranega filma. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom lahko prisluhnete pogovoru z Marjanom Mančkom, ki je nastal leta 2017, ko je prejel nagrado za življenjsko delo na 12. Slovenskem bienalu ilustracije.

Na dan Radiotelevizije Slovenija in 95-letnice našega Radia se bomo poklonili enemu velikih ustvarjalcev njegove zgodovine, Jožetu Privšku. Bil je legendarni slovenski jazzist, ki je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja od Bojana Adamiča prevzel vodstvo Plesnega orkestra (današnjega Big Banda RTV Slovenija) in ga popeljal v evropski in svetovni vrh. Zanj je napisal več kot deset tisoč skladb in priredb ter z njim posnel veliko izjemnih plošč. S poustvaritvijo dela njegovega opusa se je na odru ljubljanske Drame na začetku oktobra začela nova sezona cikla Ars in Drama. Pripovedovanje Jožeta Privška o njegovem življenju in delu je nastalo leta 1984.

Risar stripov in ilustrator Ciril Horjak je pred kratkim objavil stripovski album Kralj Ubu ali Poljaki po znameniti drami Alfreda Jarryja, na ljubljanskem gradu pa je do 5. novembra na ogled razstava njegovih karikatur za sobotno prilogo časnika Večer z naslovom Selekcija. Njegove karikature za Večer so natančni in vizualno sugestivni komentarji sodobnega sveta, njegov Ubu spoštuje črko in duha Jarryjevega besedila, in potem so tu še umetnikovi avtorski stripi (na primer Ride, 2003) in projekti, pri katerih je ob pomoči stripa izobraževal različne kolektive, društva, organizacije. Horjak je tako avtor stripa, njegov ambasador in tudi analitik (o Hinku Smrekarju pripravlja doktorsko disertacijo) ter še marsikaj. V pogovoru z Markom Goljo pove precej o sebi, pa tudi o svojem psevdonimu dr. Horowitz. Nikar ne zamudite oddaje Naši umetniki pred mikrofonom.

Risar stripov in ilustrator Ciril Horjak je pred kratkim objavil stripovski album Kralj Ubu ali Poljaki po znameniti drami Alfreda Jarryja, na ljubljanskem gradu pa je do 5. novembra na ogled razstava njegovih karikatur za sobotno prilogo časnika Večer z naslovom Selekcija. Njegove karikature za Večer so natančni in vizualno sugestivni komentarji sodobnega sveta, njegov Ubu spoštuje črko in duha Jarryjevega teksta, in potem so tu še umetnikovi avtorski stripi (na primer Ride, 2003) in projekti, pri katerih je s pomočjo stripa izobraževal različne kolektive, društva, organizacije. Horjak je tako avtor stripa, njegov ambasador in tudi analitik (o Hinku Smrekarju pripravlja doktorsko disertacijo) ter še marsikaj. V pogovoru z Markom Goljo pove marsikaj o sebi, pa tudi o svojem psevdonimu dr. Horowitz. Nikar ne zamudite oddaje Naši umetniki pred mikrofonom.

3. oktobra je na Dunaju preminil Avgust Ipávec slovenski skladatelj in duhovnik, star dvainosemdeset let. Ustvaril je več vokalno-instrumentalnih del, ki jih je pisal predvsem za velike zasedbe, v katere je poleg orkestra vključeval tudi zbore, soliste in recitatorje. Med njimi so Tolminska maša za orkester, mešani in otroški zbor, oratorij za orkester, zbor in soliste ter otroški zbor Križev pot ter Balada za orkester, solo sopran in otroški glas. Njegovo zadnje oratorijsko delo je simfonična pesnitev Barve zelenega smaragda, ki jo je posvetil spominu na trpljenje med prvo svetovno vojno in na žrtve soške fronte. Krstno so jo izvedli leta 2016 na Sveti Gori v okviru festivala Kogojevi dnevi. Leta 2018 mu je takratni predsednik republike Borut Pahor podelil medaljo za zasluge za izjemne glasbene stvaritve in promocijo slovenske kulture v tujini, pred tem je prejel tudi zlati častni znak Republike Avstrije. Ob podelitvi medalje je Polona Gantar Avgusta Ipavca povabila pred mikrofon.

Letošnjo nagrado Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti prejme direktor fotografije Rado Likon. Direktor fotografije je bil pri več kot 70 filmih – celovečercih, kratkih filmih, dokumentarcih in na televiziji. Je cenjen pedagog, sodeluje pa tudi pri restavriranju in digitizaciji slovenskih filmov ter s tem pomembno prispeva k ohranjanju slovenske filmske dediščine. Z Radom Likonom se je o njegovi ustvarjalni poti, ki jo je začel na praški šoli za film, fotografijo in televizijo FAMU, pogovarjal Urban Tarman.

1.oktobra praznuje režiser Aleš Jan osemdeset let. Poklic mu je bil tako rekoč položen v zibelko. Njegov ustvarjalni opus obsega velikansko število gledaliških in radijskih režij. Režiral je radijske igre za otroke in odrasle; z našo radijsko hišo sodeluje že od leta 1949. Kot režiser je sodeloval tudi z mnogimi tujimi radijskimi postajami. Pred petimi leti je napisal in objavil knjigo SLIŠATI SLIKO, VIDETI ZVOK – Zgodovina radijske igre v Sloveniji. Vzporedno z radijskim delom je doslej režiral v mnogih slovenskih gledališčih, pomembno pa je tudi njegovo pedagoško delo; od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do upokojitve predava radijsko igro in gledališko režijo na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Aleš Jana je leta 2013 pred mikrofon povabila Staša Grahek.

Marjanca Jemec Božič, slovenska ilustratorka, je 16. septembra dopolnila 95 let. Ob tem jubileju je pri založbi Mladinska knjiga v zbirki Čebelica izšla judovska pravljica z naslovom Pravljica o modrem plaščku z njenimi ilustracijami. Mnoge izmed številnih knjig, ki jih je ilustrirala, so bile objavljene v tujini. Poleg tega, da je Marjanca Jemec Božič ena vodilnih slovenskih ilustratorjev, je sodelovala tudi na mnogih skupinskih razstavah, za seboj pa ima več kot 20 samostojnih razstav. Dobila je več domačih in tujih nagrad. Zumetnico se je pogovarjala Vida Curk.

Jane Kavčič je bil slovenski filmski režiser, ki se je rodil pred stotimi leti. V marsičem je oral ledino slovenskega filma. Študiral je arhitekturo, vendar je študij prekinil zaradi vojne. Po osvoboditvi je najprej delal kot scenarist, potem pa kot režiser tako pri filmu kot televiziji in radiu. Pisal je radijske igre in, kot pripoveduje v intervjuju z Ingrid Kovač Brus leta 2000, je realiziral takrat tudi žanrske filme, na primer kriminalke in znanstvene fantastike. Skupaj z Jožetom Galetom pa je bil najizrazitejši avtor slovenskih mladinskih filmov, pa naj tu omenimo vsaj Srečo na vrvici in Učna leta izumitelja polža. Leta 2005 je Jane Kavčič prejel od predsednika Janeza Drnovška odlikovanje Zlati red za zasluge.

25. avgusta je Uroš Zupan, pesnik, esejist in prevajalec, dopolnil šestdeset let. Rojen kot Trboveljčan, je že od študijskih let naprej Ljubljančan. Je eden izmed najvidnejših literarnih ustvarjalcev ta hip. Avtor petnajstih pesniških zbirk, ki so mu prinesle vse najvidnejše slovenske nagrade za pesnjenje ter dvanajstih knjig esejev – lani je za zbir esejev Znamenja v kroženju prejel Rožančevo nagrado – je tudi prevajalec iz angleščine, srbščine in hrvaščine. V tujini je prejel številna priznanja, leta 2016 nagrado Wislawe Szymborske. Takrat se je z Urošem Zupanom pogovarjal Marko Golja

Spominjamo se slikarja, akademika Janeza Bernika. Šestega septembra pred devetdesetimi leti se je umetnik rodil v Guncljah pri Ljubljani. Na ljubljanski akademiji je diplomiral pri profesorju Maksimu Sedeju, čez leta je sam postal profesor za risanje in slikanje na tej šoli. Bil je član likovne skupine grupa 69, sodeloval je na ljubljanskem in beneškem grafičnem bienalu, poleg številnih skupinskih razstav pa je imel več kot šestdeset samostojnih razstav po nekdanji Jugoslaviji in v svetu. Njegovi grafični listi so v mnogih znanih svetovnih galerijah in zbirkah. Janez Bernik je bil vsestranski likovni umetnik, poleg slikarstva se je ukvarjal tudi s kiparstvom, grafiko, ilustracijo, tapiserijo, knjižno opremo, verjetno manj znano pa je, da je bil tudi pesnik, objavil je tri pesniške zbirke. Umrl je 15. julija 2016. Poleti leta 2000 ga je v njegovem ateljeju v Breznici na Gorenjskem obiskala Vida Curk.

Mineva deset let od smrti pesnika, prevajalca in esejista Cirila Berglesa. Rodil se je julija 1934 v Repčah pri Ljubljani. Leta 1960 je diplomiral iz slovenistike in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je kot učitelj in ravnatelj delal na raznih šolah in gimnaziji v Ljubljani. Ciril Bergles je leta 1984 izdal prvo pesniško zbirko z naslovom Na poti v tišino in istega leta še Vaje za svetlobo – in vse do smrti je redno objavljal svojo poezijo. Veliko je tudi prevajal, predvsem poezijo španskih, portugalskih in južnoameriških avtorjev, izbral in uredil je antologijo Sodobna španskoameriška poezija, objavil je številne članke in eseje o književnosti ter kot avtor in prevajalec sodeloval tudi v literarnem programu našega radia. Leta 1998 je na povabilo uredništva Arsa razmišljal o svojem življenju in ustvarjanju - predvsem pa o svojem posebnem odnosu do poezije.

Obujamo spomin na življenje in delo Pavla Medveščka, novogoriškega slikarja, grafika, oblikovalca, publicista in zbiralca ljudske dediščine. Rodil se je pred 90. leti, umrl pa leta 2020. Pogovor z vsestranskim ustvarjalcem je leta 2003 pripravila Tatjana Gregorič. Na fotografiji je Pavel Medvešček v svojem ateljeju. Fotografija je iz arhiva družine Medvešček.

Meta Krese sodi med najvidnejše slovenske fotografe. Uveljavila se je kot novinarka in fotografinja pri različnih časopisih in revijah, s fotografijami je opremila več knjig in je avtorica dveh monografij o fotografiji. Teme, ki jo zanimajo, so večinoma družbeno zaostrene - v središče postavlja predvsem ljudi, ki so tako ali drugače zapostavljeni. V Mestni galeriji Ljubljana je na ogled njena pregledna razstava z naslovom Ste prišli, da boste ostali?, ki se osredotoča na zgodbe migrantov. O razstavi in predvsem o njenem delu se z Meto Krese pogovarja Aleksandra Saška Gruden.

V 83. letu starosti je umrl igralec Dare Valič. V izjemni igralski karieri je ustvaril več kot 110 gledaliških vlog, predvsem v ljubljanski Drami, igral je na filmu in televiziji, v radijskem arhivu hranimo neštevilne radijske igre, v katerih je nastopil. Za svoje delo je prejel več pomembnih nagrad, leta 2016 tudi najvišje priznanje, ki ga lahko prejme slovenski igralec: Borštnikov prstan. Takrat se je z Daretom Valičem pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: BoBo

Ob 100. obletnici njegovega rojstva Pesnik Peter Levec se je rodil 12. julija 1923 v Zgornjem Tuhinju, umrl je tik pred letom 2000. Pesniti je začel že kot dijak in prve pesmi objavil v Mladem jutru. V njegovo življenje in pesnjenje je zarezala okupacija, mobilizacija, nato se je pridružil partizanom. in vojna. V prvih povojnih letih je bil sourednik na novo ustanovljeni Mladinski reviji, bil je kulturni urednik Ljubljanske pravice, nato je delal v kulturnem uredništvu Radia Ljubljana, zdaj Radia Slovenija. Nato je vse do upokojitve služboval na Cankarjevi založbi. Pisal je tudi razne ocene in polemične članke, pa tudi prevajal poezijo in prozo. Peter Levec je objavil tri pesniške zbirke in sicer: Koraki v svobodo leta 1945, Zeleni val leta 1954 in Brezkončni marec leta 1971. Za to zbirko je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Režiser, igralec in dramatik Adrijan Rustja se je rodil julija leta 1933 v Trstu in na to mesto, njegovo gledališče in tržaški slovenski radio je vezan pretežni del njegovega poklicnega delovanja. Velja za vsestranskega gledališkega ustvarjalca, saj je poleg igre in režij lahkotnejših del: recitalov, operet, v katerih je tudi sam igral, bil še urednik gledaliških listov in zbornikov, vodja gledaliških tečajev in mentor amaterskih dramskih skupin. Ustanovil in vodil je tudi igralsko skupino v Beneški Sloveniji. Leta 2005 je prejel odličje Marije Vere in ob tej priložnosti ga je Neva Zajc povabila pred mikrofon.

Akademska slikarka in ilustratorka Roža Piščanec se je rodila pred 100 leti v Lovrencu na Dravskem polju, umrla pa leta 2006. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in pozneje opravila še specialistični študij zidnega slikarstva. Njeno ustvarjalno pot je zaznamoval obsežen opus ilustratorskih del, za katera je prejela več nagrad in priznanj. Otroci še vedno odraščajo ob njenih ilustracijah knjig, kot so Kdo je napravil Vidku srajčico Frana Levstika, Janko in Metka in Trije medvedi. Z Rožo Piščanec se je leta 2003 pogovarjala Barbara Jurkovšek.

Petindvajsetega junija 2023 je uprizoritev Vse sijajne stvari Duncana Macmillana v režiji Nataše Barbare Gračner in izvedbi dramskega igralca Uroša Fürsta ter v produkciji ljubljanske Drame prejela nagrado zlati lev na 24. Mednarodnem festivalu komornega gledališča Zlati lev v Umagu. V utemeljitvi nagrade so zapisali, da je Uroš Fürst "v interaktivni igri številk in spominov na najpomembnejše trenutke življenja brez patetike spregovoril o depresiji, eni najpogostejših sodobnih duševnih bolezni". Predstava Vse sijajne stvari ruši meje, predsodke in kaže, kako in kje iskati pomoč. Fürst govori o duševnem zdravju in težavah, hkrati pa vključi v predstavo publiko in s tem spremeni pogled na duševne bolezni. Pokaže, kako morejo navidez banalne stvari, kot so ples, sladoled ali palačinke, spremeniti percepcijo gledalca. S svojo izvedbo Macmillanovega besedila je Uroš Fürst publiki podaril dobro predstavo, hkrati pa tudi vero v boljši jutri. O predstavi Vse sijajne stvari se z Urošem Fürstom pogovarja Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan

Filmski režiser, direktor fotografije in montažer Karpo Godina že leta ustvarja avtorski film. Njegov opus morda na prvi pogled ni obsežen, je pa zagotovo zelo raznovrsten, predvsem pa prepoznaven, konsistenten in brezkompromisen. Godina je posnel vrsto antologijskih eksperimentalnih filmov, tri še danes vznemirljive celovečerne filme - Splav meduze (1980), Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982) in Umetni raj (1990) – ter nekaj dokumentarcev, med njimi leta 2002 Zgodbo gospoda P. F.. Leta 2006 je Karpo Godina za življenjsko delo pri filmskem ustvarjanju dobil Prešernovo nagrado. Umetnik je junija slavil pomemben jubilej. Marko Golja se je Karpom Godino pogovarjal leta 2013. Foto: BoBo

Dramska igralka Maša Derganc, prvakinja Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, ostaja v spominu gledalcev po številnih vlogah v gledališču in filmih, nadaljevankah. Tokratna iztekajoča se sezona je pred Mašo Derganc postavila nova velika izziva: utelešenje Clarisse Dalloway in Virginie Woolf, avtorice romana Gospa Dalloway v drami hrvaškega dramatika Tomislava Zajca, režiser je bil Peter Petkovšek, ter Jelene Andrejevne v Stričku Vanji Antona Pavloviča Čehova v režiji Janusza Kice. Premiera je bila pred dvema tednoma na velikem odru Drame. O teh dveh kreacijah in o gledališču nasploh se je z Mašo Derganc v studiu Radia Slovenija pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan

V nedeljo, 18. junija, se slovesno končuje 58. Borštnikovo srečanje – osrednji slovenski gledališki festival – s podelitvijo nagrad za presežke v gledaliških predstavah prejšnje sezone in seveda Borštnikovega prstana. Nataknili ga bodo igralki Nataši Matjašec Rošker. Za svoje delo je prejela številne nagrade doma in v tujini in je zelo aktivna igralka. S predstavo Ne ti meni Alice in s soigralcem Petjo Labovičem je v torek nastopila v tekmovalnem sporedu; še pred tem se je z njo pogovarjala Irena Kodrič Cizerl. Foto Damjan Švarc

Meta Kušar, pesnica in esejistka, je na 22. Lirikonfestu prejela nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni opus za odrasle. Objavila je šest pesniških zbirk z naslovi Madeira, Svila in lan, Ljubljana, Jaspis, Vrt in Zmaj; nekatere so prevedene v tuje jezike. Leta 2022 je pri Mladinski knjigi izšla antologija njene poezije z naslovom Vse od prej. Pred dvajsetimi leti je Meta Kušar dobila Schwentnerjevo nagrado, leta 2012 Rožančevo za eseje Kaj je politično ali ura ilegale, leta 2015 Veronikino nagrado za pesniško zbirko Vrt. V letu, ko praznuje Meta Kušar sedemdeset let, je prejela torej še velenjico – čašo nesmrtnosti. Tadeja Krečič je pesnico pred odhodom v Velenje obiskala v njeni trnovski hiši.

22. maja 2023 je umrl Tomaž Kržišnik, akademski slikar, oblikovalec, grafik in keramik. Eden njegovih bistvenih ustvarjalnih medijev je bila večplastna in vedno prepoznavna avtorska risba, pa barvite grafike, ilustracije, načrtovanje notranje opreme. V obdobju od leta 1988 do 2008 je poučeval vizualne komunikacije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Leta 1975 je prejel nagrado Prešernovega sklada za likovno podobo predstavitve Zlata ptica. Bil je dobitnik Groharjeve nagrade in častni meščan v Žireh. V času, ko je bil Tomaž Kržišnik profesor na Akademiji, se je z njim pogovarjala Vida Curk o začetkih njegove likovne poti, pomenu študija v Varšavi, ki ga je zaključil z magisterijem iz knjižne ilustracije in oblikovanja knjige ter o kriterijih, ki jih je upošteval pri svojem umetniškem in oblikovalskem delu.

Preminil je Veno Taufer, slovenski pesnik, prevajalec, kritik, teatrolog, dramatik in novinar ter urednik oddaj na Radiu Slovenija. Star je bil devetdeset let. Njegov pesniški in kritiški opus je obširen, objavil je petnajst pesniških zbirk in ima eno izmed osrednjih mest v sodobni slovenski književnosti. Prevajal je poezijo iz angleščine in južnih slovanskih jezikov, napisal je dve drami, bil pa je tudi zelo družbeno angažiran in je sodeloval pri gibanju za demokracijo in osamosvojitev Slovenije. Že leta 1986 je ustanovil je mednarodno literarno nagrado Vilenica. Veno Taufer je dobil največje nagrade za svoje ustvarjanje, poleg Prešernove tudi Župančičevo in ob tej priložnosti ga je Tadeja Krečič leta 2016 povabila pred mikrofon.

Tone Kuntner, pesnik, dramski igralec in dolgoletni profesor umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, se je rodil na Tratah v Slovenskih goricah 13. maja 1943. Doslej je objavil več kot dvajset pesniških zbirk, letos jim je dodal novo z naslovom Mati zemlja, izšla je pri celjski Mohorjevi družbi. Toneta Kuntnerja poznamo kot avtorja lirike o zemlji in izgubljeni povezanosti človeka z naravo, pesnika domovinske lirike in tradicionalnih vrednot. Sicer je bil Tone Kuntner igralec Mestnega gledališča ljubljanskega. Odigral je več osrednjih likov v repertoarju, poznamo pa tudi njegove vloge v filmih. Ob okrogli obletnicic: pogovor Marka Golje z umetnikom iz leta 2013.

Tržaški pesnik, pisatelj in urednik Marko Kravos se je rodil v južni Italiji, šolal se je na slovenski klasični gimnaziji v Trstu, študiral je slavistiko v Ljubljani. Leta 1966 je sodeloval pri ustanovitvi revije Zaliv in jo sourejal do leta 1970. Bil je docent in predavatelj za slovensko književnost na Univerzi v Trstu ter urednik Založništva tržaškega tiska. Bil je tudi tajnik Društva slovenskih pisateljev in predsednik Slovenskega centra PEN. Izdal je več deset pesniških zbirk in knjig za otroke, prejel je nagrado Prešernovega sklada in več italijanskih nagrad. Njegova dela so prevedena v mnoge jezike, tudi sam prevaja iz hrvaščine, italijanščine in španščine. Ob jubileju Marka Kravosa je razveseljivo, da pesnik še vedno ustvarja – in duhovito komentira svet okrog sebe. Foto: Borut Živulovič / BoBo

Devetindvajsetega aprila je minilo 110 let od rojstva operne pevke Ksenije Vidali, ki se je v desetletjih svoje kariere uveljavila na domačih in tujih odrih. Rodila se je v Škednju pri Trstu, njeno življenje pa so zaznamovali prva svetovna vojna, pomanjkanje in zgodnja ljubezen do petja in opernega gledališča. Najprej je pela v ljubljanski Operi, od tam je odšla v Milano, se spet vrnila v Ljubljano in veliko gostovala. Pozneje se je posvetila pedagoškemu delu. Umrla je leta 2004. Leta 1982 jo je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabil takratni urednik Ciril Stani. Ksenija Vidali je v svojem zapisu obudila spomine na življenjsko pot, umetniško ustvarjanje in pedagoško delo.

Vsestranski filmski ustvarjalec Rado Likon več desetletij plodno in predano deluje kot direktor fotografije, filmski snemalec, producent, montažer in še bi lahko naštevali. Pred dnevi je Rado Likon prejel stanovsko nagrado iris za najboljšo fotografijo v dokumentarnem filmu Temni pokrov sveta. Z umetnikom se je pogovarjal Urban Tarman.

Kipar Drago Tršar se je rodil leta 1927 na Planini pri Rakeku. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je študiral kiparstvo pri profesorjih Zdenku in Borisu Kalinu, Karlu Putrihu in Petru Lobodi. Diplomiral je leta 1951. Na ljubljanski akademiji je bil dolga leta profesor za kiparstvo. Velja za odličnega portretista in kiparja abstraktnih oblik. Ustvarjal je v različnih tehnikah, največ v žgani glini in bronu. Razpon njegovih kipov je velik: od drobne plastike do velikih javnih spomenikov. Leta 1990 je Drago Tršar prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, bil je tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot poklon nedavno preminulemu umetniku objavljamo odlomke iz pogovora, kli ga je leta 2014 z Dragom Tršarjem pripravila Vida Curk. Foto: Galerija Murska Sobota

Umrl je igralec Andrés Valdés. Rodil se je leta 1936 na Kubi, od tam je odšel kmalu po Castrovem prevzemu oblasti. Pred več kot pol stoletja je prišel v Ljubljano in tu ostal – še prej pa se je v Parizu pri največjih mojstrih izpopolnil v pantomimi, umetnosti, ki je bila v Sloveniji takrat skoraj neznana. Od sredine šestdesetih let je kot predavatelj na igralski akademiji, kot svetovalec za gib v gledališčih in kot učitelj pantomime v svojem lastnem studiu gibalno oblikoval in izpopolnil več generacij slovenskih igralcev. Leta 2010 je za svoje življenjsko delo prejel bršljanov venec Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Leta 2016, ko je dopolnil 80 let, se je z njim pogovarjala Vida Curk. Foto: BoBo

Ob 60-letnici programa Ars ponavljamo prvo izmed oddaj Naši umetniki pred mikrofonom. Premierno smo jo predvajali 4. februarja leta 1980, kar pomeni, da oddajo pripravljamo že dobrih 43 let. Prvi gost je bil Pavel Šivic, skladatelj, pianist, pedagog, kritik in esejist, zborovodja in glasbeni organizator ter tudi sodelavec našega programa.

Gregor Podlogar je novinar Radia Slovenija in njegove oddaje so prepoznavne ne le zaradi njegovega glasu in elokvence; je (med drugim) prevajalec klasičnega indijskega romana Vodnik R. K. Narayana, predvsem pa je pesnik, ki že več kot tri desetletja ustvarja svoj prepoznavni pesniški opus. Podlogar v svoji poeziji lepo združuje refleksijo, meditacijo, čudenje, trenutek, trajanje in osebno v eno, včasih z zvočno sugestivnimi paralelizmi, včasih kot kak minimalist, ki prisega na manj. S pesnikom se ob izidu njegove najnovejše pesniške zbirke Atlas (LUD Šerpa) pogovarja Marko Golja, seveda pa se v kratkem pogovoru dotakneta tudi nekaterih avtorjevih zgodnjih zbirk, tako zbirk Naselitve (1997), Vrtoglavica zanosa (2002) in Oda na manhatnski aveniji (2003, skupaj s Primožem Čučnikom). Nikar ne zamudite priložnosti, da slišite prepoznaven glas sodobne slovenske poezije.

Nagrado Prešernovega sklada je letos prejel tudi arhitekturni atelje Medprostor, v okviru katerega delujejo arhitekti Rok Žnidaršič, Jerneja Fisher Knap in Samo Mlakar s sodelavci, za dosežke v preteklih treh letih. In kot je zapisala komisija v obrazložitvi nagrade – »V svojih delih atelje izraža odličnost na različnih arhitekturnih nivojih: načrtujejo enodružinske hiše, izobraževalne ustanove, javne stavbe, javni prostor itd. Tako ne preseneča, da so tudi trije izstopajoči projekti zadnjih treh let – Športna dvorana Vižmarje Brod, lesena hiša Hribljane ter nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji – kljub raznolikim kontekstualnim pogojem, tipu naročnika kot tudi višini sredstev, vsi izvedeni z najvišjo mero odličnosti.« Kot zadnjega izmed pogovorov z letošnjimi Prešernovimi lavreati: intervju Liane Buršič z vodjo arhitekturnega ateljeja Medprostor in po novem tudi glavnim mestnim ljubljanskim urbanistom (nasledil je namreč dolgoletnega podžupana Janeza Koželja) Rokom Žnidaršičem.

Predzadnja oddaja iz niza pogovorov s Prešernovima nagrajencema in z nagrajenci Prešernovega sklada prinaša pogovor Urbana Tarmana z režiserjem in scenaristom Matevžem Luzarjem, letošnjim prejemnikom nagrade Prešernovega sklada. Nagrado je Matevž Luzar prejel za celovečerni igrani film Orkester, v katerem je prepletel pet zgodb ali vinjet članov pihalnega orkestra iz svojega domačega kraja, Zagorja ob Savi, ki potuje na avstrijski festival pihalne godbe, in jih z blago ironijo spletel v organsko celoto.

Med nagrajenci Prešernovega sklada 2023 je pisatelj Dušan Jelinčič. Nagrado jeprejel za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, v katerem, kot navaja utemeljitev, se pisatelj »dotika vprašanja preživetja slovenskega človeka sredi skrajnega nasilja, ki ga je udejanjila fašistična genocidna politika«. O nagrajenem romanu oziroma o vsem literarnem opusu se z Dušanom Jelinčičem pogovarja Vlado Motnikar:

V ciklu letošnjih Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada bomo danes prisluhnili pogovoru z glasbenikom Dragom Ivanušo. Skladatelj in pianist kot gledališki ustvarjalec deluje že od konca 80. let preteklega stoletja, v 90. je kot skladatelj filmske glasbe dejavno soustvarjal slovenske filme nove generacije slovenskih filmskih umetnikov, napisal je številne samostojne kompozicije za komorne glasbene sestave in orkestre ter izpeljal več avtorskih glasbenih in glasbeno-gledaliških projektov. Njegova biografija do danes šteje okoli 130 gledaliških in plesnih predstav, pri katerih je sodeloval z nekaterimi najboljšimi slovenskimi režiserji in režiserkami, med njimi so: Dušan Jovanović, Meta Hočevar, Janez Pipan, Barbara Hieng Samobor ter Sebastijan Horvat, s katerim kontinuirano sodelujeta ves čas in je zapisal: ‘Glasba skladatelja Draga Ivanuše je ekspresivna, eklektična, nepredvidljiva, pa vendar konceptualna, zmeraj vpeta v notranje razloge, ki se povezujejo in komunicirajo s sodobnim poslušalcem, za katerega ima njegova glasba močno in natančno dramaturgijo ter vznemirljivo vsebino’. Med koreografi in koreografinjami, s katerimi je Ivanuša sodeloval, beremo imena: Iztok Kovač, Simone Sandroni, Sanja Nešković Peršin, Tanja Zgonc, Matjaž Farič in drugi. Zasledimo tudi seznam 23. filmov, ki jih je ustvarjal s ključnimi filmskimi režiserji, kot so Janez Burger, Jan Cvitkovič, Damjan Kozole, danes pa sodeluje tudi z mlajšo generacijo najvidnejših filmskih ustvarjalcev. Nagrado Prešernovega sklada za leto 2023 je Drago Ivanuša prejel za projekte, ustvarjene med letoma 2019 in 2022, najvidnejši med njimi pa so: Anja Golob in Drago Ivanuša; ideja projekta je združiti poezijo in glasbo na način, ki presega zgolj branje ob glasbi, obravnava glasbo kot poezijo in v poeziji raziskuje njeno melodičnost in ritmičnost. MAGNETIK, ki prinaša muziciranje samosvojih posameznikov, ki skozi Ivanuševe kompozicije iščejo privlačnost in nasprotja, skupnost in odmik. Glasba za gledališke projekte: ALI – Strah ti poje dušo, po besedilu Reinerja Wernerja Fassbinderja in CEMENT tetralogija po besedilu Heinerja Müllerja, vsi v režiji Sebastijana Horvata ter La Bête Humaine: Drago Ivanuša – solo klavir, kompozicija, ki temelji na filmu Jeana Renoirja, posnetem leta 1938 po romanu La Bête Humaine (Človek zver) Émila Zolaja. Ivanuša izhaja iz postavke, da klavir »zelo natančno in celovito odzvanja družbo«. Več o tem projektu ter svoji umetniški viziji in pogledih na glasbo in gledališče je Drago Ivanuša povedal v pogovoru s Petro Tanko. Vabimo vas k poslušanju!

Pianist Alexander Gadjiev iz Gorice je nagrado Prešernovega sklada prejel za izjemne umetniške dosežke v zadnjih treh letih, in sicer za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov z orkestri na slovenskih in tujih odrih. Pianist Alexander Gadjiev se je učil igranja na klavir najprej pri mami Ingrid Silič, nato pa pri očetu, uglednem pianistu in pedagogu Sijavušu Gadjijevu v šoli Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici. Že kot devetletni deček je prvič nastopil z orkestrom, pri desetih letih pa na solističnem koncertu. Leta 2013 je končal šolanje z najboljšimi ocenami, kar mu je omogočilo, da se je udeležil tekmovanja Premio Venezia, namenjenega najboljšim mladim talentom v Italiji, in tam zmagal. Študij je nadaljeval na univerzi za glasbo Mozarteum v Salzburgu pri profesorju Pavlu Gililovu, leta 2017 pa je diplomiral na Visoki šoli Hannsa Eislerja v Berlinu, in sicer pri Eldarju Nebolsinu. Urednica Tjaša Krajnc se je z Alexandrom Gadjievom pogovarjala o njegovem glasbenem razvoju do vrhunskega solista in suverenega pianista, uspehih na tekmovanjih, izvajanju in doživljanju glasbe, igranju na različne vrste klavirjev in raznolikem solističnem in koncertantnem klavirskem repertoarju. Oddajo je zmontirala tudi s kratkimi odlomki iz Chopinovih Mazurke v C-duru in 2. stavka Koncerta za klavir in orkester v f-molu ter iz Schumannove Fantazije v C-duru.    

Akademski slikar Nikolaj Beer, ki že vrsto let živi v Izlakah, je v svoji podobi posebej zavezan rodnemu Goričkemu – rodil se je leta 1945 v Križevcih. Za njim je skoraj polstoleten opus, v katerem pa se ni oziral na trende. Ekspresivno in mistično upodablja njive, naravo in kdaj ljudi v njej. V slike kdaj vnese še rokopise citatov in aforizmov. Med njegovimi zgledi najdemo na primer Vincenta van Gogha. Beer se je v vlogi mentorja udeležil tudi številnih kolonij pri nas in čez mejo. Nagrado Prešernovega sklada je prejel za cikel razstav v letih 2021 in 2022: Vračanje h koreninam v Kvartirni hiši v Celju in v galeriji Insula v Izoli ter za Izbrana dela 1986–2021 v Mestni hiši v Kranju. V utemeljitvi so poudarili ponovno obujeni genius loci panonske zemlje, pa tudi, da je njegova avtentično izrazna ustvarjalnost daleč presegla lokalno raven. Z umetnikom se pogovarja Žiga Bratoš. FOTO: Lovro Rozina

Eno izmed dveh letošnjih Prešernovih nagrad je prejela Ema Kugler, multidisciplinarna umetnica, ki sta jo za nagrado predlagali tako komisija za uprizoritvene umetnosti kot tudi komisija za avdiovizualne umetnosti. Ema Kugler svoja dela, ki niso vezana le na en medij, ustvarja že štiri desetletja, prejela je že impresivno število nagrad, tudi na pomembnih mednarodnih festivalih, največ pa za svoj celovečerni film Človek s senco izpred štirih let. Med drugim je leta 2008 prejela nagrado Prešernovega sklada, leta 2020 pa Štigličevo nagrado za življenjsko delo. Foto: BoBo

To je zgodba. Zgodba o človeku. Tako o svojem delu pravi Herman Gvardjančič, čeprav figure pri njem skoraj ne najdemo. A o ljudeh in o sebi pripoveduje s podobami, ki izhajajo iz narave. Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo je prepoznaven predvsem po svojih temačnih krajinah s poudarjeno, ekspresivno slikarsko ali risarsko potezo. Približa se abstrakciji, a se od nje tudi odmakne, saj, kot pravi sam, z abstrakcijo ne more povedati zgodbe Sorškega polja. Pri tem ne gre za prepoznavnost motiva, temveč za občutja človeka, kar so opazili tudi številni pisci, ki so njegovo krajino označili za psihogram umetnikovih duševnih stanj, kot psihično vizijo, kot prostor, ki ne more razrešiti psihičnih travm, naravo, ki se ne zmeni za človekovo usodo. Prav človek pa bo naravo uničil, je prepričan Gvardjančič, ki se v svojem slikarstvu dotika tudi požarov v Avstraliji in na Krasu. Foto: umetnikov osebni arhiv

Dramski in filmski igralec Janez Starina je imel zanimivo in bogato ustvarjalno pot; doma z Jagnjenice v občini Radeče, se je po burnem življenjskem obdobju vpisal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in nastopal na odrih že kot študent, nato pa bil več let v novogoriškem in celjskem gledališču ter v Mestnem gledališču ljubljanskem, igral je v filmih in na televiziji, lani smo ga gledali v nanizanki V imenu ljudstva. Za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade: bil je debitant leta 1979, pa žlahtni komedijant, prejel je Borštnikovo in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Letos bo Janez Starina dopolnil petinsedemdeset let, v Novi Gorici, kjer živi, ga je obiskala Tadeja Krečič.

Ko je bil Vincenc Gotthardt leta 2021 s svojim romanom Na drugem koncu sveta nominiran za kresnika, je završalo (Kdo je Gotthardt?, Si bral?). Ko je pisatelj leta 2022 dobil lastovko, nagrado programa Ars za najboljšo kratko zgodbo za svojo zgodbo Pod barvami na sliki, je bilo presenečenje že manjše. Toda tudi z nagrajeno zgodbo je avtor dokazal, da nominacija ni bila naključje. To pa še ni vse: Vincenc Gotthardt, ki je po poklicu urednik pri tedniku Nedelja (izhaja v Celovcu), po duši pa umetnik, je tudi slikar. O tem svojem dvojnem iskanju pripoveduje v pogovoru z Markom Goljo za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom. Nikar ne zamudite.

Nedavno je v 95. letu umrl Ivo Belec, direktor fotografije in snemalec pri mnogih slovenskih filmih petdesetih in šestdesetih let. Umetniško sodelovanje med njim, direktorjem fotografije Ivanom Marinčkom in režiserjem Francetom Štiglicem se je začelo s filmom Na svoji zemlji. Belec je bil tudi snemalec prvega slovenskega barvnega filma, sredi šestdesetih pa je odšel na televizijo, kjer je nadaljeval svoje delo in bil mentor številnim rodovom mladih snemalcev. Z Ivom Belcem se je leta 2001 pogovarjala Ingrid Kovač Brus. Foto: Kristina Bursač / ZFS

Na prvi dan novega leta je umrl Mako Sajko, slovenski scenarist in filmski režiser. V spomin nanj bomo poslušali pogovor, ki ga je leta 2007, ob režiserjevi 80-letnici, pripravila Ingrid Kovač Brus. Režiral je večinoma kratke in dokumentarne filme s socialnimi temami, najpogosteje po lastnem scenariju. Leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za »režijo dokumentarnih filmov, posebej za film Samomorilci, pozor!«, leta 2009 Badjurovo nagrado za življenjsko delo in leta 2021 še Nagrado Franceta Štiglica, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. V utemeljitvi nagrade so med drugim zapisali: "Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi je bogati opus Maka Sajka […]: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov." Njegovi filmi še vedno delujejo sveže - tako zaradi tematike, ki si jo je izbiral, kot tudi zaradi filmskega izraza.

Sredi decembra 2022 so v Moderni galeriji v Ljubljani odprli razstavo z naslovom Abstrakcija in likovna teorija Marijana Tršarja. Ob stoti obletnici umetnikovega rojstva so na razstavi soočili dve področji njegovega delovanja: likovno prakso in teorijo. Marijan Tršar (1922-2010) je v Moderni galeriji tokrat predstavljen drugič; prvič je razstavljal leta 1953 v okviru Skupine 1953. Leta 1988 je Marijan Tršar v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom razmišljal o svojem življenju in ustvarjanju. Foto: Marijan Tršar, Dvonogi ne-predmet, 2007, akril na platno, 185 × 145 cm. Foto: Blaž Zupančič (izrez). Vir: Moderna galerija https://www.mg-lj.si/si/razstave/3612/abstrakcija-in-likovna-teorija/

Dramski in filmski igralec Borut Veselko je že enajst let član igralskega ansambla Prešernovega gledališča v Kranju, pred tem je bil devet let direktor tega gledališča. Jeseni je prejel nagrado julija, ki jo podeljuje gledališče skupaj z Gorenjskim glasom in Mestno občino Kranj za najboljšega igralca pretekle sezone. Bil je igralec leta na Slovenskem filmskem maratonu v Portorožu in dobil tudi vesno za najboljšega igralca leta 2001, pa več viktorjev za najboljšega televizijskega voditelja. V tej sezoni igra Borut Veselko v osmih predstavah Prešernovega gledališča Kranj, za vlogi očeta v Meji sneženja Marka Sosiča in očeta v igri Mama Floriana Zellerja je bilo v utemeljitvi nagrade julija zapisano, "da je bilo v obeh vlogah mogoče zaznati predvsem notranjo moč igralca in njegov poglobljeni razmislek". Pred mikrofon je igralca Boruta Veselka povabila Tadeja Krečič.

Karpo Godina, slovenski režiser, scenarist, direktor fotografije in montažer je dobitnik številnih največjih nagrad, 6. decembra pa je v Beogradu prejel še zlati pečat Jugoslovanske kinoteke za izjemen prispevek h kinematografiji. Ob tem je bila pripravljena okrogla miza s predstavitvijo publikacije o njegovem delu, predvajali so njegove kratke filme ter dokumentarni film Karpopotnik režiserja Matjaža Ivanišina. Kratki filmi Karpa Godine, kot sta Piknik v nedeljo in Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk ter celovečerna filma Splav meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica ter Umetni raj so namreč pomemben del tako slovenske kot tudi evropske filmske dediščine. Z Umetnim rajem se je Godina uvrstil celo v uradni del canskega festivala, močan odmev pa je imel že njegov filmski prvenec Splav meduze. Leta 2018 je Karpo Godina prejel nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Takrat se je z umetnikom pogovarjal Matej Juh.

Tjaša Železnik se je na začetku svoje igralske poti uveljavila predvsem s televizijskimi in filmskimi vlogami, bila je tudi televizijska voditeljica. Igrala je v SLG Celje, že leta pa je dragocena članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je v zadnjih nekaj sezonah ustvarila vrsto zanimivih in močnih vlog. O svojem življenju in ustvarjanju ter o svojem pogledu na igralsko umetnost je pripovedovala tik pred premiero Priestleyjevega Neznanca na velikem odru MGL decembra 2022. Na fotografiji: Tjaša Železnik v vlogi Marthe v predstavi Ta obraz (avtorica Polly Stenham, režija Tijana Zinajić, sezona 2020/21). Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/ta-obraz/#gallery-597-11

Dramska igralka Miranda Caharija se je rodila 21. oktobra 1942 v Križu pri Trstu. Šolala se je v Nabrežini in Trstu. Že med šolanjem je nastopala v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in v sezoni 1960/1961 postala njegova stalna članica - njeno ustvarjanje naslednjih desetletij je večinoma vezano prav na to gledališče. Oblikovala je desetine gledaliških vlog, nastopala pa je tudi na filmu, med drugim je igrala glavno vlogo v filmu Eva Francija Slaka. Za življenjsko delo je Miranda Caharija leta 2017 prejela nagrado tantadruj, že leta 2005 pa Borštnikov prstan, najvišje priznanje, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec za svoj prispevek k slovenski gledališki ustvarjalnosti. V utemeljitvi je bilo med drugim zapisano, da je bilo že zgodaj mogoče ugotoviti, da je tržaški ansambel z Mirando Caharija dobil karakterno igralko, ki se enako domiselno in z lucidnim temperamentom znajde v najrazličnejših dramskih žanrih. Tistega leta se je z Mirando Caharija pogovarjala Vida Curk; igralko je najprej vprašala, kako je, ko se igralec ali igralka ozre na dolgo prehojeno umetniško pot. Foto: Marko Modic / Arhiv SLOGI

Pred dnevi je v 85. letu umrl fotograf Joco Žnidaršič. Njegovo izjemno fotoreportersko delo je povezano predvsem s časopisom Delo, kjer je bil od leta 1974 do upokojitve tudi urednik fotografije. Vseeno njegove fotografije poznamo vsi. V fotografski objektiv je ujel desetine najpomembnejših dogodkov, ki so zaznamovali naš čas. Leta 2021, ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije, so v Cankarjevem domu pripravili razstavo njegovih ikoničnih fotografij. Takrat se je z Jocem Žnidaršičem pogovarjal Žiga Bratoš. Dvanajstega junija 1991 je skupina gorskih reševalcev na Triglavu, kjer je bilo še veliko snega, izkopala vrh Aljaževega stolpa in izobesila slovensko zastavo. Ta je bila brez grba, pa tudi brez zvezde, saj še ni bila sprejeta odločitev o simbolih nove države. Avtor zamisli in fotografije je bil Joco Žnidaršič.

23. novembra pred osemdesetimi leti se je rodil Andrej Capuder, pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec, profesor francoske književnosti na Filozofski fakulteti, politik in diplomat. Leta 2011 je izšla knjiga pesmi doktorja Andreja Capudra z naslovom Rimski soneti. Takrat je s Tadejo Krečič posnel pogovor o pesniški zbirki, v kateri je v stotih sonetih upesnil svoje razmisleke ob doživljanju mesta Rima, kjer je delal kot slovenski veleposlanik. Hkrati se je kot erudit in mislec dotaknil še marsikatere druge tematike… znova objavljeni pogovor kot hommage slovenskemu literatu, prevajalcu Dantejeve Božanske komedije in profesorju ob osemdeseti obletnici rojstva.

Dramski igralec Anton Petje je bil desetletja eden od stebrov Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Rodil se je 30. oktobra leta 1932 v Gabrovki, najprej je študiral medicino, potem pa se scela posvetil najprej študiju igre in nato igralskemu poklicu. Oblikoval je ogromno vlog, s posebnim občutkom je ustvarjal komične like. Leta 2014 je za svoje ustvarjanje prejel nagrado tantadruj. Pogovor z igralcem je leta 2000, po njegovi upokojitvi, pripravila Vida Curk.

25. oktobra 2022 je minilo sto let odkar se je v Novi vasi pri Markovcu rodil Ivan Marinček, direktor fotografije, ki je po drugi svetovni vojni s Francetom Štiglicem posnel prvi slovenski igrani celovečerec Na svoji zemlji, leta 1951 z Jožetom Galetom prvega Kekca in leta 1963 prvi slovenski barvni film - Srečno, Kekec. Ivan Marinček je tudi avtor fotografije prvega črnobelega filma v cinemaskopu Ne joči, Peter in prvega cinemaskopa v barvah, filma Amandus. Kot profesionalec se je poslovil leta 1977 z Bevčevo uspešnico To so gadi. Preminil je pred dvema letoma. Leta 2011 se je z Ivanom Marinčkom pogovarjala Ingrid Kovač Brus.

V začetku oktobra je minilo 110 let od rojstva igralke in pesnice Mile Kačič. Odraščala je v skromnih razmerah, študirala je solopetje in dramsko igro na Državnem konservatoriju v Ljubljani in nekaj semestrov tudi na AGRFT. Njeno gledališko nastopanje je tesno povezano z ljubljansko Dramo, kjer je ustvarjala od leta 1945 do upokojitve 1970. Veliko je igrala tudi na filmu, v radijskem arhivu pa hranimo desetine literarnih oddaj in iger, v katerih je slišati njen glas. Ni bila samo igralka - pisala je rahločutno poezijo, predvsem z motivi ljubezni, materinstva in smrti. Mila Kačič je umrla leta 2000. Leta 1983 se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom ozrla po svoji življenjski in ustvarjalni poti. Foto: BoBo

Kot bi luna padla na zemljo je naslov biografije ene najbolj prepoznavnih in priljubljenih slovenskih gledaliških in filmskih igralk - Milene Zupančič; izšla je leta 2018. Zdaj je biografija - napisal jo je Tadej Golob - tudi Arsova Odprta knjiga; vsak večer ob 19h jo prebira Milena Zupančič sama. Ob izidu biografije se je z igralko pogovarjal Rok Bozovičar - o njeni bogati igralski karieri, o stereotipih o igralskem poklicu, materinstvu in še čem – tudi o nastanku te knjige. Foto: Peter Uhan https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Milena_Zupan%C4%8Di%C4%8D_2016.jpg

Borut Krajnc je profesionalen fotoreporter tednika Mladina, njegove fotografije pa smo si med drugim lahko ogledali tudi v knjigi Sramota, knjigi, posvečeni protestom, protestnicam in protestnikom proti ukrepom Vlade Janeza Janše. Seveda pa knjiga Sramota ni edini Krajnčev avtorski projekt v minulih letih (med drugim je pripravil tudi odlično razstavo o izbrisanih). Več o svoji fotografiji in sebi bo Borut Krajnc povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom. Nikar ne zamudite.

Dramski in filmski igralec Peter Boštjančič praznuje 1. oktobra sedemdeset let. V svojem dolgem in bogatem ustvarjalnem času je največ vlog odigral v celjskem in mariborskem gledališču in dobil številne nagrade, tudi nagrado Marija Vera za življenjsko delo in pred dvema letoma Borštnikov prstan. V utemeljitvi Borštnikovega prstana je Blaž Lukan zapisal: »Boštjančič se nenehno zaveda bivanjske teže, profesionalne resnosti in etične odgovornosti igre, ki jo praviloma spremljajo nezadovoljnost, dvom, strah in vztrajno iskanje smisla.« S Petrom Boštjančičem se pogovarja Brigita Mohorič.

25. septembra 1932 se je v Ljubljani rodil kipar Janez Pirnat, tudi risar in grafik. Njegov oče je bil kipar Nikolaj Pirnat, mama pa pisateljica Nada Kraigher. Leta 1959 je diplomiral iz kiparstva na ljubljanski akademiji, izpopolnjeval se je, med drugim, tudi v Združenih državah Amerike, živel in ustvarjal je v Ljubljani in v Istri. Razstavljal je v številnih krajih Jugoslavije, pa tudi v tujini. Njegove spomenike, spominske kipe in reliefe imamo v Ljubljani, tu največ, pa tudi v Kanalu ob Soči, v Novi Gorici, v Idriji, na Prevojah pri Šentvidu, na Banjšicah in v Šenčurju. Janez Pirnat je umrl lani, leta 1999 pa se je z njim pogovarjala Vida Curk.

Avgusta 2022 je minilo sto deset let odkar se je v Ribici rodil Bojan Adamič, skladatelj, dirigent, pianist in aranžer, eden izmed prvih profesionalnih navdušencev nad jazzom na Slovenskem in že pred vojno član velikega jazzovskega orkestra. Po vojni je postal utemeljitelj in soustvarjalec slovenske zabavne glasbe, popevke, šansona, izredno veliko je ustvarjal na področju filmske in scenske glasbe. Ustanovil je Plesni orkester Radia Ljubljana, ki ga danes poznamo kot Big Band RTV Slovenija. Nenehno je ustvarjal in sicer glasbo vseh žanrov. Še leta 1995, na koncu življenjske poti, je napisal glasbo Requiem Frana Milčinskega in poslednjo glasbo za kratkometražni film »Neme podobe slovenskega filma«. Bojan Adamič je dobil številne nagrade, omenimo vsaj Prešernovo nagrado za ustvarjalni opus v filmu in zabavni glasbi leta 1979. Dve leti pozneje, ko se je Bojan Adamič upokojil po dolgoletnem delu v naši radijski hiši, je posnel pripoved o svojem življenju in delu.

Dvajsetega julija je minilo 90 let, odkar se je v vasi Podgora v Poljanski dolini rodil pisatelj Vladimir Kavčič. Kot deček je doživel drugo svetovno vojno in ji posvetil veliko svojega pisanja. Bil je urednik pri založbi Borec, vodil je tudi republiški komite za kulturo, predvsem pa je bil pisatelj. Njegova prva knjiga, mladinsko delo Vaška komanda, je izšla leta 1955, sledila je vrsta ambicioznih, kompleksnih in tudi obsežnih romanov. V nekem intervjuju je Vladimir Kavčič povedal, da je njegov najljubši roman zgodovinska parabola Pustota, verjetno najpomembnejši pa leta 1973 objavljeni roman o dachauskih procesih Zapisnik. Leta 2014 je - nedolgo pred smrtjo - prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Ob podelitvi Prešernove nagrade se je s pisateljem Vladimirjem Kavčičem pogovarjal Marko Golja.

28. avgusta je minilo devetdeset let odkar se je v Gorišnici rodil Zlatko Šugman, dramski in filmski igralec, ki bo ostal v dolgem spominu zaradi kreacij v filmih in na televiziji. Omenimo tu le znamenitega Dekamerona ali Male oglase, pa legendarne slovenske filme, kot so Tistega lepega dne, Ne joči, Peter ali Vdovstvo Karoline Žašler. Igral je v več slovenskih gledališčih, zadnja leta v Mestnem gledališču ljubljanskem in bil nedosežen predvsem v komičnih likih. Zlatko Šugman je dobil vse največje nacionalne nagrade, omenimo vsaj Prešernovo nagrado in Borštnikov prstan. Zadnjo vlogo v Mestnem gledališču ljubljanskem je odigral v sezoni 1998/99, igral je župana v Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski in takrat je Metod Pevec z Zlatkom Šugmanom posnel pogovor.

Na začetku avgusta je umrl Kostja Gatnik, vsestranski likovni ustvarjalec: ilustrator in stripar, pa tudi slikar, grafični oblikovalec in fotograf. Mnogi ga poznajo predvsem po stripovskem albumu Magna purga iz leta 1977, morda manj znano pa je, da je Kostja Gatnik že v šestdesetih letih dvajsetega stoletja naredil vrsto plakatov za rock koncerte in da je leta 1991 oblikoval Častni znak Republike Slovenije. Njegove ilustracije in naslovnice so obogatile številne slovenske knjige za odrasle in otroke, na primer slikanico Gal v galeriji Svetlane Makarovič. "Isti avtor je naredil znak Hermes Softlaba, plakat za Ljubljansko banko, Magno Purgo in ilustriral pravljico Hansa Christiana Andersena. To zmorejo le redki oblikovalci in ilustratorji. Seveda pa je za takšno širino nujen zelo raznolik izrazni jezik. Kljub tej raznovrstnosti je vsaka oblikovalska ali ilustratorska stvaritev Kostje Gatnika vrhunska, virtuozna, domiselna in duhovita." je zapisal Peter Skalar. Kostja Gatnik je dobil več nagrad: Prešernovo in Levstikovo nagrado za življenjsko delo ter v sklopu slovenskega bienala ilustracije tudi nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Leta 2022 se je s Kostjo Gatnikom pogovarjal Marko Golja.

Pred dnevi je dopolnil osemdeset let eden najmarkantnejših slovenskih igralcev Radko Polič Rac. Bil je eden najopaznejših igralcev ljubljanske Drame, igral pa je tudi po drugih gledališčih in nastopil v številnih filmih. Leta 2020 je v sodelovanju igralca in dramaturginje Petre Pogorevc nastal življenjepis z naslovom Rac: biografski roman o življenju igralca Radka Poliča, ki je izšel pri založbi Beletrina, lani jeseni pa je na Radiu Slovenija nastala tudi zvočna knjiga, ki jo je posnel Radko Polič sam. Takrat je Magda Tušar za oddajo Oder posnela daljši intervju, ki vam ga danes ponujamo v nekoliko skrajšani obliki; pogovor sta začela prav z radijsko zvočno knjigo. Foto: BoBo

Gledališki in filmski igralec Demeter Bitenc se je rodil pred sto leti, umrl pa leta 2018; svojo dolgo in bogato igralsko pot je začel v gledališču, deset let je igral v ljubljanski Drami. Zatem je kot svobodni filmski umetnik nastopal v slovenskih in jugoslovanskih filmih pa tudi v tujih produkcijah in ustvaril več kot 200 markantnih likov. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom je leta 2003 v pogovoru z Markom Goljo zanimivo in duhovito razmišljal o svojem življenju in delu. Foto: BoBo: Srdjan Živulović

Mineva 110 let od rojstva pisateljice in prevajalke Mire Mihelič. Rodila se je v Splitu in prvih nekaj otroških let ob slovenskemu očetu in hrvaški materi sploh ni znala slovensko. Potem pa je začela brati in slovenski jezik ne samo osvojila, temveč tudi izmojstrila. Postala je ena najpomembnejših slovenskih prevajalk 20. stoletja in avtorica kakih desetih romanov, predvsem iz meščanskega življenja. Silno pomembno je bilo tudi njeno delovanje v mednarodnem PEN. Leta 1980, pet let pred smrtjo, je bila Mira Mihelič gostja oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je spregovorila o svojem življenju in delu.

Pesnik in duhovnik Vladimir Kos (1924-2022) se je rodil v Murski Soboti, odraščal je v Mariboru. Med vojno se je znašel v Ljubljani, bil je interniran v Gonarsu, po vojni pa je odšel čez mejo in že v avstrijskem Lienzu izdal svojo prvo pesniško zbirko. Študiral in doktoriral je iz teologije v Rimu in postal misijonar - pa ne v Afriki ali med Eskimi, kot je nameraval, temveč na Japonskem; tam je od sredine petdesetih let do nedavne smrti živel, ustvarjal in predaval. Izdal je skoraj trideset pesniških zbirk, pisal je tudi esejistiko. Leta 2014 je za pesniški zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi prejel nagrado Prešernovega sklada. Foto: BoBo

Vse do 25. avgusta si je na Bledu mogoče ogledati tri razstave akademske slikarke Ejti Štih: v Galeriji Stolp na Blejskem gradu predstavlja cikel Kokošji rod, v Galeriji Melite Vovk je na ogled cikel Konflikti, v preddverju Festivalne dvorane pa cikel Rdeče in zlato. Ejti Štih se je v Ljubljani leta 1957 slikarki Meliti Vovk in književniku Bojanu Štihu. Študirala je na ljubljanski likovni akademiji. Že skoraj štiri desetletja živi in ustvarja v Boliviji, v mestu Santa Cruz de la Sierra, kjer je v opuščeni policijski postaji ustvarila likovno galerijo. Poleg slikanja se ukvarja tudi z ilustracijo za knjige, revije, časopise, z gledališko kostumografijo in scenografijo ter s kiparskimi inštalacijami. Pogosta tematika njenega ustvarjanja je socialna in zelo aktualna, kot je videti na blejskih razstavah: pandemija covid 19, splav, revščina, zlorabe žensk, položajev, politike. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se je z Ejti Štih pred petimi leti pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.

Filmski, televizijski in gledališki igralki Silvi Čušin so na Igralskem filmskem festivalu Kranj podelili nagrado za življenjsko delo Ite Rine – priznanje, poimenovano po prvi slovenski filmski zvezdi. Pri Društvu slovenskih avdiovizualnih igralcev so pri tem zapisali, da igralske stvaritve Silve Čušin »podirajo vse negativne stereotipe slovenske filmske igre«, saj na ekranu »vedno deluje naravno, prepričljivo, živo in nepredvidljivo«, in dodali, da so zaščitni znak njenega dela »preciznost, subtilnost, mirnost in neverjeten občutek za filmski jezik«. Za življenjsko delo je pred nekaj leti že dobila Borštnikov prstan, največje priznanje za igralsko umetnost na Slovenskem, ki ga podeljuje Borštnikovo srečanje v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, tokrat pa je fokus na njenem delu na filmu in televiziji. Med drugim je nastopila v filmih, kot so Sanremo, Jaz sem Frenk, Izbrisana, Ivan, Inferno, Srečen za umret, 9:06, Estrellita – pesem za domov, Predmestje, sodeluje pa tudi pri filmu Šterkijada Igorja Šterka, ki je še v produkciji. S Silvo Čušin se je pogovarjala Tina Poglajen. Foto: Peter Uhan

Borut Gombač je knjižničar in zelo vsestranski umetnik, ki piše za bralke in bralce različnih generacij in se dokazuje v različnih literarnih vrstah. To med drugim pomeni, da umetnik na začetku ustvarjanja teksta ne ve, kako se bo tekst razvil. Za svoje ustvarjalnost je prejel kar nekaj nagrad, njihov razpon pa je precejšen: med drugim je postal basador basovskih znanosti, dobil je Glazarjevo listino in Veronikino nagrado za pesniško zbirko S konico konice jezika, kar nekaj nagrad je dobil tudi za svoje pravljice na Radiu Slovenija. Posebno priznanje umetniku je izid njegovih izbranih pesmi z naslovom Razmerje med strunami in s tehtno spremno besedo Muanisa Sinanovića pri Kulturnem centru Maribor. Toda naj je kulturniški sistem v dovoljšni meri prepoznal njegovo delo (ali ne), je dejstvo, da je umetnik v svojem delu zelo ustvarjalen, presenetljiv, igriv, hkrati pa v svojo poezijo smiselno in učinkovito vtke modrostne in refleksivne verze. In tak je Borut Gombač v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Tomaž Grom o sebi pravi, da »glasbo dojema kot medij komunikacije, ne kot estetski užitek. Išče razloge za muziciranje. Brezkompromisno drega v aktualni družbeni prostor. Glasba je zanj iskanje, so nepojasnjena vprašanja, pretakanje zamisli, negotove situacije. Kompozicija je improvizacija. Improvizacija mu daje prostor, da odbluzi, da dela napake, da se izgublja in iznajdeva intrigantne rešitve.« Tomaž Grom je prejemnik Župančičeve nagrade za zadnje ustvarjalno obdobje in je gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v studio ga je povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Špela Trošt

Slovenski pesnik, pisatelj in dramatik Marij Čuk je 23. junija dopolnil sedemdeset let. Rodil se je v Dolini pri Trstu, zdaj živi v Hruševici na Krasu in v Trstu. Je avtor osmih pesniških zbirk in štirih romanov, za roman Prah je dobil pred tremi leti nagrado Vstajenje, za prevod Črnega obroča pa nedavno drugo vsedržavno italijansko nagrado Nabokov, če omenimo samo najvidnejši priznanji. Marij Čuk je tudi literarni in gledališki kritik, delal je kot novinar in urednik in je stalni sodelavec uredništva za kulturo na tretjem programu Ars radia Slovenija. Marija Čuka je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.

"V meni je bilo vedno hotenje, da bi se približal temu, kar zahteva režiser, obenem pa sem si želel tudi svobodo, je v pogovoru z Rokom Bozovičarjem med drugim povedal Ivo Barišič, prejemnik letošnjega Borštnikovega prstana, najvišjega igralskega priznanja. Foto: Miloš Vujinovič/BOBO

Z oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se poklanjamo radijski režiserki Rosandi Sajko Korun, ki je umrla pred dnevi. Rodila se je leta 1930 v Celju, že v študentskih letih se je pridružila tedanjemu Radiu Ljubljana - najprej kot napovedovalka, kmalu pa je postala režiserka. Njen opus obsega ogromno iger za otroke in odrasle, zelo pomembno je tudi njeno eksperimentalno delo za radijski medij. Rosanda Sajko sodi med tiste radijske ustvarjalce, zaradi katerih je slovenska radijska igra dosegla izjemno visoko raven. Foto: Ars/Lučka Gruden

Pisatelj Boris Pahor je bil neutruden pričevalec 20. stoletja; o svojih življenjskih izkušnjah – mnoge so bile bridke - je veliko pripovedoval, jih je pa tudi prelil v književnost in ustvaril izjemen literarni opus, dragocen za slovensko, evropsko in svetovno literaturo. Foto: © Claude Truong-Ngoc / Wikimedia Commons

Meta Kušar je diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine na Univerzi v Ljubljani. Napisala je vrsto pesniških zbirk, med njimi so Madeira, Svila in lan, Jaspis in Vrt - za slednjo je leta 2015 prejela Veronikino nagrado. Lani je izšla njena najnovejša zbirka z naslovom Zmaj. Meta Kušar je tudi poglobljena premišljevalka o poeziji, umetnosti in življenju - leta 2012 je za zbirko esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale prejela Rožančevo nagrado. Takrat se je z njo pogovarjal Vlado Motnikar."Bistvo poetičnega je, da zasleduje evolucijo duha."Meta Kušar je diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine na Univerzi v Ljubljani. Napisala je vrsto pesniških zbirk, med njimi so Madeira, Svila in lan, Jaspis in Vrt - za slednjo je leta 2015 prejela Veronikino nagrado. Lani je izšla njena najnovejša zbirka z naslovom Zmaj. Meta Kušar je tudi poglobljena premišljevalka o poeziji, umetnosti in življenju - leta 2012 je za zbirko esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale prejela Rožančevo nagrado. Takrat se je z njo pogovarjal Vlado Motnikar.

Igralec Lotos Vincenc Šparovec na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega uprizarja gledališki dokumentarec Človek v morju – v njem živo pripoveduje o resničnem dogodku, ko je kot študent sredi oceana z ladje padel v morje. V monoprojektu Človek v morju Lotos Vincenc Šparovec prvič stoji sam na odru, pravi. O njegovih vlogah, igranju in odnosu do gledališča se je z njim pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec v Zimski poroki H. Levina (Peter Giodani) MGL"Današnja samota je drugačna kot pred petdesetimi leti."Igralec Lotos Vincenc Šparovec na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega uprizarja gledališki dokumentarec Človek v morju – v njem živo pripoveduje o resničnem dogodku, ko je kot študent sredi oceana z ladje padel v morje. V monoprojektu Človek v morju Lotos Vincenc Šparovec prvič stoji sam na odru, pravi. O njegovih vlogah, igranju in odnosu do gledališča se je z njim pogovarjala Staša Grahek.

25. aprila 2022 je umrl akademski slikar France Slana, star petindevetdeset let. Bil je eden naših najstarejših in najplodovitejših slikarjev. Poznamo ga po značilnih motivih mest in krajin, živali – mnogim je bil znan kot slikar petelinov, mačk ali rib –, ženskih aktov, Don Kihotov, tihožitij ali čolnov in je bil izjemno priljubljen. Skupaj s slikarji kot so Vida Fakin, Milan Rijavec, Milan Bizovičar in drugi, je bil prva povojna generacija, ki je študirala na ljubljanski Akademiji likovnih umetnosti. Njegov profesor je bil, med drugimi, Gabrijel Stupica. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada. V svojem intimističnem, čustveno doživetem slikarstvu variira motive, ki so nemalokrat zasidrani v domači slovenski tradiciji. Čeprav preizkuša najrazličnejše tehnike, se v abstrakcijo spusti le redko. Temelj njegovega slikarstva je risba. Naslikal je številne oljne slike, velika ljubezen pa je bil predvsem akvarel. Slana je imel številne razstave doma in v tujini. Razstavljal je v Zimbabveju, Kairu, na Malti ter širom po ZDA. Bostonska Art Grallery je odkupila njegov akvarel.

Dramski igralec Marko Mandić, prvak ljubljanske Drame, je eden tistih odrskih umetnikov, ki je tudi iskalec razsežnosti in možnosti človeka na odru - pred očmi gledalca, drugega človeka. To uresničuje z vsako vlogo, ki jo odigra, prav posebej pa z različnimi projekti zunaj matičnega gledališča ali v povezavi z Dramo. Tako je že pred več kot desetimi leti nastal performans MandićStroj; do zdaj ga je odigral že skoraj stokrat, zanj dobil številne nagrade, 6. maja 2022 pa je na velikem odru ljubljanske Drame uprizoril novi performans MandićCirkus, v katerem je z režiserjem Bojanom Jablanovcem in v koprodukciji Drame z društvom Via Negativa nanizal nanovo premišljene in obdelane delce predstav od prve Indijc hoče v Bronx Israela Horovitza v režiji Mateje Koležnik leta 1996 do lanskega Nočnega pisca Jana Fabra. Dan pred premiero je Marka Mandića v studio povabila Tadeja Krečič."Ekshibicionist, narcis, norec, intelektualec, žival, egoist, artist." Velik umetnik.Dramski igralec Marko Mandić, prvak ljubljanske Drame, je eden tistih odrskih umetnikov, ki je tudi iskalec razsežnosti in možnosti človeka na odru – pred očmi gledalca, drugega človeka. To uresničuje z vsako vlogo, ki jo odigra, prav posebej pa z različnimi projekti zunaj matičnega gledališča ali v povezavi z Dramo. Tako je že pred več kot desetimi leti nastal performans MandićStroj; do zdaj ga je odigral že skoraj stokrat, zanj dobil številne nagrade, 6. maja 2022 pa je na velikem odru ljubljanske Drame uprizoril novi performans MandićCirkus, v katerem je z režiserjem Bojanom Jablanovcem in v koprodukciji Drame z društvom Via Negativa nanizal nanovo premišljene in obdelane delce predstav od prve Indijc hoče v Bronx Israela Horovitza v režiji Mateje Koležnik leta 1996 do lanskega Nočnega pisca Jana Fabra. Dan pred premiero je Marka Mandića v studio povabila Tadeja Krečič.

Tržaški pisatelj Milan Lipovec ni zelo znano ime slovenske književnosti. Rodil se je leta 1912 v Trstu, kjer je večinoma tudi živel. V Trstu je končal meščansko in eno leto trgovske šole, leta 1929 je odšel v Ljubljano, najprej je delal kot knjigovodja, pozneje pa kot stavec. Med vojno je bil interniran, tudi po vojni je delal kot stavec. Pisati in objavljati je začel leta 1938 – predvsem novele in črtice. Sodeloval je pri časopisu Zaliv, tudi kot urednik. Napisal je dva romana: Ljudje ob cesti leta 1961 in Leseno jadro leta 1976, štiri leta prej pa zgodovinsko pripoved Čubejska prigoda. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem Milanom Lipovcem leta 1997, samo nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, posnela Tadeja Krečič. Pogovoru pa smo dodali še odlomek iz Lipovčeve Čubejske prigode, ki govori o Janezu iz Kastva, avtorju znamenitega Mrtvaškega plesa, Hrastoveljske freske iz leta 1490.

Kamila Volčanšek je avtorica, ki slovenski likovni prostor že več desetletij bogati kot slikarka in ilustratorka sveže igrivih podob. Konec lanskega leta je za svoj obširen življenjski opus prejela nagrado Ivane Kobilca, ki jo podeljuje Društvo likovnih umetnikov Ljubljana. Njeno delo je v tem času na ogled v sklopu skupinske razstave Vračanje pogleda v Galeriji Cukrarna. Kamilo Volčanšek je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabila Aleksandra Saška Gruden.

Drugega aprila je umrl slikar, akademik Emerik Bernard. Rodil se je leta 1937 v Celju. Leta 1965 je končal Akademijo za likovno umestnost v Ljubljani in tri leta pozneje specialko pri profesorju Gabrielu Stupici. Do upokojitve leta 2006 je bil na tej ustanovi redni profesor za slikarstvo. 2001 je bil izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in 2007 za rednega. Prejel je veliko priznanj in nagrad – med njimi leta 1997 Prešernovo nagrado; takrat se je z umetnikom pogovarjala Vida Curk. Foto: Amir Muratović, RTV SlovenijaNi bil le ustvarjalec, bil je tudi poglobljen premišljevalec umetnosti.Drugega aprila je umrl slikar, akademik Emerik Bernard. Rodil se je leta 1937 v Celju. Leta 1965 je končal Akademijo za likovno umestnost v Ljubljani in tri leta pozneje specialko pri profesorju Gabrielu Stupici. Do upokojitve leta 2006 je bil na tej ustanovi redni profesor za slikarstvo. 2001 je bil izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in 2007 za rednega. Prejel je veliko priznanj in nagrad – med njimi leta 1997 Prešernovo nagrado; takrat se je z umetnikom pogovarjala Vida Curk.

Dramski in filmski igralec Vlado Novak je bil odličen že leta 1990 v svoji prvi filmski vlogi kot Karol Gatnik v Umetnem raju Karpa Godine, tako kot veliko prej na gledaliških deskah predvsem mariborskega gledališča (prvo Borštnikovo nagrado je dobil leta 1985 za vlogo Simona Vebra v Velikem briljantnem valčku Draga Jančarja), pozneje pa se je zmerom znova potrjeval kot vrhunski karakterni igralec, kateremu gledalke in gledalci verjamemo in si ga tudi zapomnimo. Več o sebi, svojem otroštvu, študiju in oblikovanju vloge, bo priljubljeni igralec, dobitnik Borštnikovega prstana, povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom v pogovoru z Markom Goljo. Foto: Igor Napast https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vlado_Novak_2019.jpg"Kamera je veliko oko, zato velja: Manj je več."Dramski in filmski igralec Vlado Novak je bil odličen že leta 1990 v svoji prvi filmski vlogi kot Karol Gatnik v Umetnem raju Karpa Godine, tako kot veliko prej na gledaliških deskah predvsem mariborskega gledališča (prvo Borštnikovo nagrado je dobil leta 1985 za vlogo Simona Vebra v Velikem briljantnem valčku Draga Jančarja), pozneje pa se je zmerom znova potrjeval kot vrhunski karakterni igralec, kateremu gledalke in gledalci verjamemo in si ga tudi zapomnimo. Več o sebi, svojem otroštvu, študiju in oblikovanju vloge, bo priljubljeni igralec, dobitnik Borštnikovega prstana, povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom v pogovoru z Markom Goljo.

Olga Kacjan se je rodila v Zemunu v Srbiji leta 1952. Diplomirala je na AGRFT v Ljubljani, že kot študentka je nastopala v filmu in postala prepoznavna predvsem zaradi vloge Katice v filmu Povest o dobrih ljudeh. Kot svobodna umetnica je gostovala v številnih slovenskih in tujih gledaliških, tudi v eksperimentalnih, in v okviru jugoslovanske zunajinstitucionalne skupine Kazalište, pozorište, gledališče, teater s sedežem v Zagrebu. Največji del svojega štiridesetletnega gledališkega ustvarjanja je preživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Olga Kacjan je prejela številne nagrade, leta 2012 Župančičevo za življenjsko delo, leto pozneje pa tudi Borštnikov prstan, največje priznanje, kar jih na Slovenskem lahko dobi dramska igralka ali igralec iz rok svojih kolegov. Takrat se je z igralko Olgo Kacjan pogovarjala Tadeja Krečič.

Jette Ostan Vejrup je nagrado Prešernovega sklada dobila za več premiernih vlog v zadnjih treh letih. Bila je, na primer Klitajmestra v uprizoritvi Ta nesrečni rod Zinnie Harris, v režiji Ivane Djilas, Imelda Marcos v uprizoritvi Taka sem kot vi, rada imam jabolka Theresie Walser, v režiji Borisa Ostana, nastopila je v več vlogah v uprizoritvi Sedem dni Katarine Morano in Žige Divjaka, v režiji Žige Divjaka, pa tudi v več vlogah v uprizoritvi 2020 po motivih Yuvala Noaha Hararija, v režiji Ivice Buljana. V obrazložitvi nagrade je zapisano, da Jette Ostan Vejrup »razpira prostore umetniških kreacij z nezgrešljivo melodiko odrske pojavnosti, ki sloni na izčiščeni formi igralske pripovednosti in je s svojim pretehtano niansiranim izrazom tudi izrazito detajlna, subtilna in globoko izpovedna. Zdi se, da igro organsko nosi v sebi, odlikuje jo tenkočutno upravljanje z igralsko energijo, kjer so premišljeni vsaka gesta in pogled, besede in gib, v njih pa odmeva tudi pronicljiva uglašenost z igralskimi partnerji in celostno logiko uprizoritve.«

Na dan začetka 25. pripovedovalskega festivala v ljubljanskem Cankarjevem domu, je uvodni dogodek pripravila pobudnica festivala in ena od začetnic profesionalnega pripovedovanja Anja Štefan, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada. »Njene priredbe ljudskih pravljic in avtorska dela so že vstopila v kanonizirano zakladnico slovenskih besedil, ki presegajo okvir literature za otroke,« poudarja utemeljitev nagrade in dodaja, da je Anja Štefan »s svojim delom na področju pripovednega izročila in sodobne mladinske književnosti pomembno obogatila slovenski kulturni prostor«. Ob podelitivi nagrade se je z Anjo Štefan pogovarjal Vlado Motnikar.Dobitnica nagrade Prešernovega sklada 2022Na dan začetka 25. pripovedovalskega festivala v ljubljanskem Cankarjevem domu, je uvodni dogodek pripravila pobudnica festivala in ena od začetnic profesionalnega pripovedovanja Anja Štefan, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada. »Njene priredbe ljudskih pravljic in avtorska dela so že vstopila v kanonizirano zakladnico slovenskih besedil, ki presegajo okvir literature za otroke,« poudarja utemeljitev nagrade in dodaja, da je Anja Štefan »s svojim delom na področju pripovednega izročila in sodobne mladinske književnosti pomembno obogatila slovenski kulturni prostor«. Ob podelitivi nagrade se je z Anjo Štefan pogovarjal Vlado Motnikar.

Skladatelj in dirigent Damijan Močnik je mednarodno prepoznaven glasbeni ustvarjalec. Letos je prejel nagrado Prešernovega sklada za bogat opus vokalne in vokalno inštrumentalne glasbe, ki jo je ustvaril v zadnjih treh letih. Predstavitve njegovih skladb sta pripravila Francoski radio in Radio SWR iz Stuttgarta, v okviru projektov Evropske zveze radijskih postaj jo je bilo mogoče slišati tudi v več državah po Evropi. Z Damijanom Močnikom se je pogovarja la Anamarija Štukelj Cusma.Nagrajenec Prešernovega sklada 2022Skladatelj in dirigent Damijan Močnik je mednarodno prepoznaven glasbeni ustvarjalec. Letos je prejel nagrado Prešernovega sklada za bogat opus vokalne in vokalno inštrumentalne glasbe, ki jo je ustvaril v zadnjih treh letih. Predstavitve njegovih skladb sta pripravila Francoski radio in Radio SWR iz Stuttgarta, v okviru projektov Evropske zveze radijskih postaj jo je bilo mogoče slišati tudi v več državah po Evropi. Z Damijanom Močnikom se je pogovarjala Anamarija Štukelj Cusma.

»Ni preproste in kratke definicije, ki bi me označevala, razen morda te, da sem težko ulovljiv«, pravi umetnik Dušan Kirbiš. Neoekspresionizem, modernizem in postmodernizem je nekaj oznak, s katerimi pisci povezujejo njegovo delo, a zdi se, da te ne povedo dovolj. Med drugim tudi zato, ker je akademski slikar v štirih desetletjih svojega ustvarjanja prešel različne pristope – od tesnobnih krajin v osemdesetih do bolj poudarjenega razmišljanja o statusu umetnosti in mediju slike, kamor lahko umestimo tako zanj značilno vpeljavo besed na slikarsko površino, kot različne oblike mrež, ki lomijo enotnost naslikane podobe. Po izobrazbi je akademski slikar, a posega po različnih medijih – poleg slik so to še objekti, skulpture, instalacije in fotografije. S svojimi najnovejšimi slikami-objekti posega v samo bistvo in na začetek likovne misli, piše v obrazložitvi strokovne komisije, ki mu je nagrado Prešernovega sklada namenila za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, na kateri je predstavil dela iz štirih desetletij svojega ustvarjanja. Foto: Galerija mesta PtujŠtiri desetletja ustvarjanja na razstavi O izvoru podob, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada, je težko enoznačno opredeliti »Ni preproste in kratke definicije, ki bi me označevala, razen morda te, da sem težko ulovljiv«, pravi umetnik Dušan Kirbiš. Neoekspresionizem, modernizem in postmodernizem je nekaj oznak, s katerimi pisci povezujejo njegovo delo, a zdi se, da te ne povedo dovolj. Med drugim tudi zato, ker je akademski slikar v štirih desetletjih svojega ustvarjanja prešel različne pristope – od tesnobnih krajin v osemdesetih do bolj poudarjenega razmišljanja o statusu umetnosti in mediju slike, kamor lahko umestimo tako zanj značilno vpeljavo besed na slikarsko površino, kot različne oblike mrež, ki lomijo enotnost naslikane podobe. Po izobrazbi je akademski slikar, a posega po različnih medijih – poleg slik so to še objekti, skulpture, instalacije in fotografije. S svojimi najnovejšimi slikami-objekti posega v samo bistvo in na začetek likovne misli, piše v obrazložitvi strokovne komisije, ki mu je nagrado Prešernovega sklada namenila za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, na kateri je predstavil dela iz štirih desetletij svojega ustvarjanja.

Steakhouse, animirana mojstrovina Špele Čadež se loteva zahtevne teme družinskega nasilja, psihičnega nasilja, ki je nekaj nevidnega. S filmom je želela pogledata v zasebnost para, v ozračje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in strahu. Zanj je letos prejela nagrado Prešernovega sklada. »Špela Čadež potencial animacije in brezmejnih svetov, ki jih ta ponuja, izkoristi v celoti, in ga velikopotezno postreže gledalcu. Kratki film Steakhouse je obrtno dovršen, zvočno bogat in režijsko popoln izdelek,« je v utemeljitvi nagrade zapisala strokovna komisija za avdiovizualne umetnosti Prešernovega sklada. Režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež je za film prejela vrsto mednarodnih nagrad. Steakhouse je bil prikazan, nagrajen ali nominiran na festivalih v Locarnu, na Festivalu slovenskega filma, Liffu, Ottawi, na vodilnih ameriških nagradah za animirani film Annie, zadnja in deseta v vrsti nagrad je posebna omemba mednarodne žirije na največjem festivalu kratkega filma na svetu, v Clermont-Ferrandu. Špelo Čadež je pred mikrofon povabil Urban Tarman Nagrajenka Prešernovega sklada za kratki animirani film SteakhouseSteakhouse, animirana mojstrovina Špele Čadež se loteva zahtevne teme družinskega nasilja, psihičnega nasilja, ki je nekaj nevidnega. S filmom je želela pogledata v zasebnost para, v ozračje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in strahu. Zanj je letos prejela nagrado Prešernovega sklada. »Špela Čadež potencial animacije in brezmejnih svetov, ki jih ta ponuja, izkoristi v celoti, in ga velikopotezno postreže gledalcu. Kratki film Steakhouse je obrtno dovršen, zvočno bogat in režijsko popoln izdelek,« je v utemeljitvi nagrade zapisala strokovna komisija za avdiovizualne umetnosti Prešernovega sklada. Režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež je za film prejela vrsto mednarodnih nagrad. Steakhouse je bil prikazan, nagrajen ali nominiran na festivalih v Locarnu, na Festivalu slovenskega filma, Liffu, Ottawi, na vodilnih ameriških nagradah za animirani film Annie, zadnja in deseta v vrsti nagrad je posebna omemba mednarodne žirije na največjem festivalu kratkega filma na svetu, v Clermont-Ferrandu. Špelo Čadež je pred mikrofon povabil Urban Tarman.

"Klasični filolog in prevajalec akademik prof. dr. Kajetan Gantar se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom. Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine," je med drugim zapisano v utemeljitvi letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo. Seznam njegovih prevodov antične književnosti in filozofije ter razlag in študij je izjemen. Kajetan Gantar s svojim prevajalskim delom Slovencem široko odpira vrata v svet antike. Foto: BoBo"Noben prevod ni tako dober, da ne bi mogel nastati boljši.""Klasični filolog in prevajalec akademik prof. dr. Kajetan Gantar se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom. Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine," je med drugim zapisano v utemeljitvi letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo. Seznam njegovih prevodov antične književnosti in filozofije ter razlag in študij je izjemen. Kajetan Gantar s svojim prevajalskim delom Slovencem široko odpira vrata v svet antike.

Dr. Mirka Cudermana smo desetletja doživljali na koncertnih odrih, na predavanjih in v radijskih studiih na zborovskih snemanjih ter ga - posledično - poslušali na številnih posnetkih. Vsepovsod je pustil opazno sled. Portret zbrovodje, dirigenta, muzikologa in duhovnika dr. Mirka Cudermana, ki je, kot je zapisano v utemeljitvi Prešernove nagrade "s svojim poustvarjalnim, muzikološkim, pedagoškim in organizacijskim delom temeljno zaznamoval slovensko (zborovsko) glasbo zadnjih desetletij", predstavlja glasbena urednica Brigita Rovšek."Delo, delo, še bolj delo."Dr. Mirka Cudermana smo desetletja doživljali na koncertnih odrih, na predavanjih in v radijskih studiih na zborovskih snemanjih ter ga - posledično - poslušali na številnih posnetkih. Vsepovsod je pustil opazno sled. Portret zbrovodje, dirigenta, muzikologa in duhovnika dr. Mirka Cudermana, ki je, kot je zapisano v utemeljitvi Prešernove nagrade "s svojim poustvarjalnim, muzikološkim, pedagoškim in organizacijskim delom temeljno zaznamoval slovensko (zborovsko) glasbo zadnjih desetletij", predstavlja glasbena urednica Brigita Rovšek.

Stanko Kristl se je rodil leta 1922 v Ljutomeru, diplomiral je leta 1954 in bil nato med drugim asistent pri profesorju Edvardu Ravnikarju, v poznejših letih pa profesor na Fakulteti za arhitekturo. S svojimi deli je trajno oblikoval vsakdanji prostor Ljubljane in drugih slovenskih mest; odlikujejo jih skrbno premišljeni tlorisi, ovoji stavb s pretehtanimi likovnimi elementi in funkcionalnost. Ta je posebej izrazita pri javnih stavbah, zlasti bolnišnicah. Med njegova vrhunska dela sodi Klinični center v Ljubljani. Stanko Kristl je Prešernov, Župančičev in Plečnikov nagrajenec, leta 2018 je prejel tudi Srebrni red za zasluge Republike Slovenije.

Meta Hočevar je ena najpomembnješih slovenskih gledaliških ustvarjalk zadnjih desetletij, saj se je podpisala pod več kot dvesto scenografij, kostumografij in režij ter za svoje delo prejela številna domača in tuja priznanja. Po študiju se je sprva ukvarjala z arhitekturo, pozneje pa se je začela vse bolj posvečati gledališču, najprej kot scenografka, nato kot izjemna režiserka. Je avtorica vrste odmevnih gledaliških predstav v Sloveniji in tujini, med pomembnejšimi so predstave, izvedene v okviru festivala Wiener Festwochen (Dušan Jovanović: Antigona, adaptacija Ibsenove Divje račke: Družinski album in Jukio Mishima: Obisk), režije in scenografije v SNG Drama Ljubljana, med njimi največ dela Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Dominika Smoleta in Dušana Jovanovića. Kot scenografka je sodelovala z gledališči v Združenih državah Amerike, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Rusiji, Grčiji in drugod. V knjigah Prostori igre in Prostori mojega časa se ukvarja s prostorom in časom v gledališču in arhitekturi. Je izjemno občutljiva arhitektka in premišljevalka prostora, ki je s svojim delom in mislijo pomembno zaznamovala slovensko kulturo. Z umetnico se pogovarja Tadeja Krečič.22. januarja umetnica dopolnjuje osemdeset letMeta Hočevar je ena najpomembnješih slovenskih gledaliških ustvarjalk zadnjih desetletij, saj je napisala več kot dvesto scenografij, kostumografij in režij ter za svoje delo prejela številna domača in tuja priznanja. Po študiju se je sprva ukvarjala z arhitekturo, pozneje pa se je začela vse bolj posvečati gledališču, najprej kot scenografka, nato kot izjemna režiserka. Je avtorica vrste odmevnih gledaliških predstav v Sloveniji in tujini, med pomembnejšimi so predstave, izvedene v okviru festivala Wiener Festwochen (Dušan Jovanović: Antigona, adaptacija Ibsenove Divje račke: Družinski album in Jukio Mišima: Obisk), režije in scenografije v SNG Drama Ljubljana, med njimi predvsem dela Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Dominika Smoleta in Dušana Jovanovića. Kot scenografka je sodelovala z gledališči v Združenih državah Amerike, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Rusiji, Grčiji in drugod. V knjigah Prostori igre in Prostori mojega časa se ukvarja s prostorom in časom v gledališču in arhitekturi. Je izjemno občutljiva arhitektka in premišljevalka prostora, ki je s svojim delom in mislijo pomembno zaznamovala slovensko kulturo. Z umetnico se pogovarja Tadeja Krečič.

Nagrajenka Sklada Staneta Severja 2021 za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih je Marjuta Slamič, dolgoletna članica novogoriškega umetniškega ansambla, za vlogo Bogdane v komediji jerebika, štrudelj, ples pa še kaj Simone Semenič. Nastala je v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Slovenskega mladinskega gledališča. »Največja odlika predstave je užitek igranja, veselje do igre, ki ga vseskozi izžarevajo nastopajoči in se preliva v publikum. Zdi se, da je središče te razigranosti Marjuta Slamič v vlogi Bogdane, da je prav ona tista, ki vseskozi poganja dogajanje, mu daje takt in spodbuja radoživost. V vlogi farovške gospodinje je dar za naravno in detajlirano podajanje – tako tipičen za Marjutino igro pred kamero – nadgradila s smislom za komično, čutnostjo in primorskim temperamentom. Marjuta Slamič je Bogdano oblikovala s toplino in pretanjenim razumevanjem »malega človeka«,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Z igralko Marjuto Slamič se pogovarja Ingrid Kašca Bucik.

Najnovejši dobitnik nagrade Staneta Severja je Blaž Setnikar, dramski igralec, član ansambla Prešernovega gledališča v Kranju in sicer za vlogi Osvalda Alvinga v Strahovih Henrika Ibsena v režiji Igorja Vuka Torbice in Slehernika v Škofjeloškem pasijonu patra Romualda - Lovrenca Marušiča v režiji Jerneja Lorencija. »Sodobnost in aktualnost Setnikarjeve igre ni le v osebnostni kompleksnosti, temveč predvsem v natančni odmerjenosti in uravnoteženosti med psihološkimi nasprotji,« je zapisano v utemeljitvi nagrade, v kateri preberemo tudi, da ima Blaž Setnikar »izvirno igralsko izraznost.« Umetnika igre je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič:Dobitnik nagrade Staneta Severja 2021Najnovejši dobitnik nagrade Staneta Severja je Blaž Setnikar, dramski igralec, član ansambla Prešernovega gledališča v Kranju, in sicer za vlogi Osvalda Alvinga v Strahovih Henrika Ibsena v režiji Igorja Vuka Torbice in Slehernika v Škofjeloškem pasijonu patra Romualda – Lovrenca Marušiča v režiji Jerneja Lorencija. »Sodobnost in aktualnost Setnikarjeve igre ni le v osebnostni kompleksnosti, temveč predvsem v natančni odmerjenosti in uravnoteženosti med psihološkimi nasprotji,« je zapisano v utemeljitvi nagrade, v kateri preberemo tudi, da ima Blaž Setnikar »izvirno igralsko izraznost«. Umetnika igre je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič:

Kristino Brenk, pisateljico, prevajalko in izjemno vplivno urednico na Mladinski knjigi, kjer je desetletja skrbela za otroške knjige, je Pavle Učakar, dolgoletni likovni urednik in letošnji Schwentnerjev nagrajenec, imenoval mamaočka vsega, kar imamo danes na področju knjig za otroke. Kristina Brenk se je rodila pred 110. leti v Horjulu, umrla pa leta 2009. S pogovorom, ki ga je dve leti pred njeno smrtjo posnela Vida Curk, se spominjamo njenega bogatega življenja in dela. Foto: Uredništvo dokumentarnih filmov TVS

Gustav Gnamuš, eden naših najizrazitejših slikarjev, se je rodil 18. novembra 1941 v Mežici. Študiral je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Sedeju, Miheliču in Stupici. Od leta 1978 je bil predavatelj na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Pred dvajsetimi leti je za svoj slikarski opus prejel Prešernovo nagrado, pogovor z umetnikom pa je takrat posnela Aleksandra Saška Gruden."Slikanje zahteva celega človeka."Gustav Gnamuš, eden naših najizrazitejših slikarjev, se je rodil 18. novembra 1941 v Mežici. Študiral je slikarstvo na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Sedeju, Miheliču in Stupici. Od leta 1978 je bil predavatelj na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Pred dvajsetimi leti je za svoj slikarski opus prejel Prešernovo nagrado; takrat je pogovor z umetnikom posnela Aleksandra Saška Gruden.

Spominjamo se koroškega pesnika, pisatelja, dramatika in prevajalca Janka Messnerja – te dni mineva sto let od njegovega rojstva. Messnerja je globoko zaznamovala izkušnja Slovenca med nemško govorečo večino, mu je pa tudi pomagala, da je postal uporen človek in plodovit ustvarjalec. O svoji pretresljivi življenjski zgodbi in ustvarjalni poti je nekaj let pred smrtjo s svojo značilno odkritostjo pripovedoval Vidi Curk."Če kaj pišem, sem zmeraj tako butast, da vse povem."Rodil se je v Dobu pri Pliberku, šolal se je v Celovcu, Šentpavlu v Labotski dolini in Mariboru; v Ljubljani je študiral slavistiko, nato poučeval na gimnaziji na Ravnah, se leta 1955 vrnil v Avstrijo in od leta 1963 do 1981 učil na slovenski gimnaziji. Napisal je vrsto proznih, pesniških, dramskih, tudi publicističnih besedil. O svoji življenjski zgodbi in ustvarjalni izkušnji je nekaj let pred smrtjo s svojo značilno neposrednostjo pripovedoval Vidi Curk.

Akademska slikarka Mateja Kavčič je umetnica, ki je v svojem delu zavezana naravi in ustvarjanju svojevrstnih prostorov, ki jih gradi iz materialov, najdenih v naravnem okolju. V zadnjih štirih mesecih je svoje delo prikazala na treh razstavah: na samostojni v Studiu Umetnostne galerije Maribor (UGM Studio), predstavila pa se je še na mednarodnem bienalu Etikete v Novem mestu in v stolpu gradu Rajhenburg. Ukvarja se tudi z ilustracijo - nazadnje je z ilustracijami opremila knjigo Saše Pavček. Fotografija je z razstave Mateje Kavčič Drevo v gradu Rajhenburg https://matejakavcicslikarka.wordpress.com/"Minljivost se mi zdi pomemben del vsebine."Predstavljamo umetnico, ki je v svojem delu zavezana naravi in ustvarjanju svojevrstnih prostorov, ki jih gradi iz materialov, najdenih v naravnem okolju. V zadnjih štirih mesecih je svoje delo prikazala na treh razstavah: na samostojni v Studiu Umetnostne galerije Maribor (UGM Studio), predstavila pa se je še na mednarodnem bienalu Etikete v Novem mestu in v stolpu gradu Rajhenburg. Ukvarja se tudi z ilustracijo - nazadnje je z ilustracijami opremila knjigo Saše Pavček. Z Matejo Kavčič se je o njenem ustvarjanju pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.

Uroš Fürst je dramski igralec, eden izmed prvakov ansambla ljubljanske Drame. V več kot dvajsetih letih je odigral številne vloge domače in tuje dramatike sodobnega in preteklih obdobij. To sezono ga gledamo na velikem odru kot Vilija v drami Požigalci, nastali po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci, pa kot pripovedovalca v interaktivni predstavi Vse sijanje stvari Duncana Macmillana. Prav o teh dveh predstavah, pa tudi o tistih, ki še prihajajo, se je z Urošem Fürstom pogovarjala Tadeja Krečič. foto: Peter Uhan

Akademik Zorko Simčič, pisatelj, dramatik, pesnik in esejist, je 19. novembra dopolnil sto let. Ob tem jubileju objavljamo pogovor Tadeje Krečič iz leta 1996. Takrat se je Zorko Simčič po dolgih letih izseljenstva v Argentini vrnil domov v Slovenijo in postal Ljubljančan. Rodil se je v Mariboru, na svoje pisanje je opozoril že v mladih letih, potem je pisal ves čas, za roman Človek na obeh straneh stene je dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2013 pa Prešernovo nagrado za bogat ustvarjalni opus in letos Srebrni red za zasluge Republike Slovenije.

Pisateljica Manka Kremenšek Križman je avtorica štirih zbirk odličnih kratkih zgodb (Odhajanja (2004), Dvoriščna okna (2009), Vzporedni svetov in Tujci (2021)) ter petkratna zmagovalka natečaja Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo. Več o svojem ustvarjanju čustveno in socialno obarvanih zgodb pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Pisateljica Manka Kremenšek Križman je avtorica štirih zbirk odličnih kratkih zgodb (Odhajanja (2004), Dvoriščna okna (2009), Vzporedni svetov in Tujci (2021)) ter petkratna zmagovalka Natečaja Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo. Več o svojem ustvarjanju čustveno in socialno obarvanih zgodb pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.Mojstrica kratke zgodbe pripoveduje o sebi, predvsem pa o svojih kratkih zgodbahPisateljica Manka Kremenšek Križman je avtorica štirih zbirk odličnih kratkih zgodb Odhajanja (2004), Dvoriščna okna (2009), Vzporedni svetovi in Tujci (2021)) ter petkratna zmagovalka natečaja Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo. Več o svojem ustvarjanju čustveno in socialno obarvanih zgodb avtorica pove v intervjuju z Markom Goljo.

V 92. letu je umrl Vasja Predan, gledališki kritik, esejist in teatrolog. Rodil se je 6. februarja 1930 v Vitomarcih, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz slavistike in se zaposlil kot dramaturg na TV Ljubljana, nato je bil do leta 1992 urednik pri Naših razgledih. Pisal je gledališke in literarne kritike pa tudi eseje in komentarje o dramaturških in gledaliških vprašanjih, spremne besede h knjižnim objavam dramskih in drugih besedil ter esejistične portrete ustvarjalcev. Pogosto je sodeloval v strokovnih žirijah, bil je selektor festivalov Borštnikovo srečanje v Mariboru in Sterijevo pozorje v Novem Sadu. Veliko svojih ocen, esejev in zapisov je izdal tudi v knjigah. Za svoje delo je dvakrat prejel Tomšičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, Sterijevo nagrado, ob 80-letnici pa leta 2010 Župančičevo nagrado za življenjsko delo. Leta 2015 je na Tednu slovenske drame v Kranju dobil Grün-Filipičevo priznanje, leta 2016 pa je bil prvi dobitnik nagrade Vladimirja Kralja za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov. Vasja Predan je bil tudi dragocen sodelavec kulturnega uredništva našega Radia. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali del pogovora, ki ga je z Vasjem Predanom leta 2010 za oddajo Oder posnela Petra Tanko. Vasja Predan je najprej povedal, kaj sam razume kot najpomembnejše pri svojem delu. Bil je pronicljiv premišljevalec slovenskega gledališča.V 92. letu je umrl Vasja Predan, gledališki kritik, esejist in teatrolog. Rodil se je 6. februarja 1930 v Vitomarcih, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz slavistike in se zaposlil kot dramaturg na TV Ljubljana, nato je bil do leta 1992 urednik pri Naših razgledih. Pisal je gledališke in literarne kritike pa tudi eseje in komentarje o dramaturških in gledaliških vprašanjih, spremne besede h knjižnim objavam dramskih in drugih besedil ter esejistične portrete ustvarjalcev. Pogosto je sodeloval v strokovnih žirijah, bil je selektor festivalov Borštnikovo srečanje v Mariboru in Sterijevo pozorje v Novem Sadu. Veliko svojih ocen, esejev in zapisov je izdal tudi v knjigah. Za svoje delo je dvakrat prejel Tomšičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, Sterijevo nagrado, ob 80-letnici pa leta 2010 Župančičevo nagrado za življenjsko delo. Leta 2015 je na Tednu slovenske drame v Kranju dobil Grün-Filipičevo priznanje, leta 2016 pa je bil prvi dobitnik nagrade Vladimirja Kralja za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov. Vasja Predan je bil tudi dragocen sodelavec kulturnega uredništva našega Radia. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali del pogovora, ki ga je z Vasjem Predanom leta 2010 za oddajo Oder posnela Petra Tanko. Vasja Predan je najprej povedal, kaj sam razume kot najpomembnejše pri svojem delu.

Kdo se boji roza barve? je naslov najnovejše razstave slikarke Ksenije Čerče. V galeriji UGM Studio, ki deluje v okviru Umetnostne galerije Maribor, bo na ogled do 27. novembra. Ksenija Čerče je leta 2002 magistrirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pred tem je študirala Oblikovanje oblačil in tekstilij, leta 2003 pa je prejela Fulbrightovo štipendijo in je magistrirala iz videa in sound arta na Purchase College State University of New York v Združenih državah Amerike. V umetniškem izrazu Ksenije Čerče so opazne te izkušnje z različnih področij. Njeno primarno zanimanje za dvodimenzionalno sliko širi naklonjenost performansu in body artu, to pa se nadaljuje v video in zvočni umetnosti. Kot je povedala v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden, se z vsakim izmed teh področij ukvarja posebej in jih med sabo ne prepleta. Vabimo vas, da prisluhnete oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je avtorica več povedala tudi o razstavi Kdo se boji roza barve?, s katero izpostavlja vprašanje o pomenu slikarstva danes.

Mineva 90 let od rojstva Kajetana Koviča - pesnika, pisatelja, prevajalca. Poezijo je začel pisati v gimnaziji. Leta 1953 se je uveljavil s 26. pesmimi, objavljenimi v skupinski zbirki z naslovom Pesmi štirih. Objavil je vrsto pesniških zbirk od intimističnih do takih, v katerih so v središču filozofska in eksistencialna vprašanja, približal se je absurdu in se ustalil v klasiki. Pisal je tudi prozo, daljšo in krajšo, zelo pomembno pa je bilo tudi njegovo ustvarjanje za mlade. Bil je tudi izvrsten prevajalec - omenimo samo Rilkeja, Trakla in Holana. Vabimo vas, da prisluhnete dragoceni oddaji iz našega arhiva; gre za zapis, h kateremu so Kajetana Koviča leta 1987 povabili tedanji sodelavci radijskega uredništva za kulturo. V njem je Kajetan Kovič iskreno in pronicljivo razmišljal o svojem delu, ustvarjanju in življenju nasploh.

Milena Usenik (1934) se je po uspešni športni karieri usmerila v slikarstvo, študirala pa je na Akademiji za likovno umetnost. S svojimi slikami je sodelovala na mnogih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Je dobitnica nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Z umetnico se je pogovarjala Vida Curk.

Mineva 80 let od rojstva slikarke in grafičarke Metke Krašovec. Na slovensko likovno prizorišče je opazno vstopila na začetku 70. let. V slikah, grafikah in risbah je ustvarila obsežen opus logičnih in sklenjenih sklopov. Njena dela so prepoznavna; izoblikovala je izrazito lastno poetiko; pogosto jo označujejo kot samohodko. Leta 2012 ji je Moderna galerija v Ljubljani kot prvi umetnici pripravila veliko pregledno razstavo. Metka Krašovec je bila več kot tri desetletja profesorica na Akademiji za likovno umetnost, leta 2015 je postala članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado, nazadnje pa leta 2017, komaj leto pred smrtjo, Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z umetnico pogovarjala Maja Žel Nolda."Človek ima v sebi neko pokrajino; če dovolj hodi okrog, jo tudi vidi."Mineva 80 let od rojstva slikarke in grafičarke Metke Krašovec. Na slovensko likovno prizorišče je opazno vstopila na začetku 70. let. V slikah, grafikah in risbah je ustvarila obsežen opus logičnih in sklenjenih sklopov. Njena dela so prepoznavna; izoblikovala je izrazito lastno poetiko; pogosto jo označujejo kot samohodko. Leta 2012 ji je Moderna galerija v Ljubljani kot prvi umetnici pripravila veliko pregledno razstavo. Metka Krašovec je bila več kot tri desetletja profesorica na Akademiji za likovno umetnost, leta 2015 je postala članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado, nazadnje pa leta 2017, komaj leto pred smrtjo, Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z umetnico pogovarjala Maja Žel Nolda.

Pesnik, kritik, pisatelj in umetnostni zgodovinar Robert Simonišek je za delo Pejsaži – sanjati na soncu (Družina) prejel Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev. "Moje življenje je bilo v prehajanju, moje delo je bilo in še zmeraj je začasno," piše Simonišek o ustvarjanju v eseju Moja soba. Pisanje esejev dojema na tri načine. "Prvi je senzacionalnističen, ko si avtor pač izbira teme, ki bodo odmevale. Objektivistični način pisanja je tak, da se v njem približujemo že  skoraj znanstveni publicistiki. Zadnji tip pisanja je intimističen. V ospredju intimističnega pisanja so introspekcija, avtorefleksija in osebne skice. Pretekle izkušnje predstavljajo otnološki temelj, je pa tak način vzpostavljanja besedila manj dramatičen od prvih dveh," dodaja Simonišek, ki je leta 2016 že dobil Rožančevo nagrado za zbirko esejev Trk prostorov (LUD Literatura). V utemeljitvi je žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in predsednica Ifigenija Simonović, zapisala, da je Simonišek književnik in umetnostni zgodovinar in oboje se vsebinsko in slogovno čuti tudi v njegovih esejih. K tematiki pristopa pesniško svobodno z obilo asociacij in hkrati racionalno premišljeno, besedila zaznamujejo avtorjevo pretanjeno čutenje, natančno opazovanje, introspekcijo, globinski premislek in pretehtano argumentiranje. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Bobo"Z eseji se skušam povzpeti nad površino družbe in ostati razumljiv. Eseji nam ne koristijo, če niso razumljivi."Pesnik, kritik, pisatelj in umetnostni zgodovinar Robert Simonišek je za delo Pejsaži – sanjati na soncu (Družina) prejel Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev. "Moje življenje je bilo v prehajanju, moje delo je bilo in še zmeraj je začasno," piše Simonišek o ustvarjanju v eseju Moja soba. Pisanje esejev dojema na tri načine. "Prvi je senzacionalističen, ko si avtor pač izbira teme, ki bodo odmevale. Objektivističen način pisanja je tak, da se v njem približujemo že skoraj znanstveni publicistiki. Zadnji tip pisanja je intimističen. V ospredju intimističnega pisanja so introspekcija, avtorefleksija in osebne skice. Pretekle izkušnje predstavljajo ontološki temelj, je pa tak način vzpostavljanja besedila manj dramatičen od prvih dveh," dodaja Simonišek, ki je leta 2016 že dobil Rožančevo nagrado za zbirko esejev Trk prostorov (LUD Literatura). V utemeljitvi je žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in predsednica Ifigenija Simonović, zapisala, da je Simonišek književnik in umetnostni zgodovinar in oboje se vsebinsko in slogovno čuti tudi v njegovih esejih. K tematiki pristopa pesniško svobodno z obilo asociacij in hkrati racionalno premišljeno, besedila zaznamujejo avtorjevo izostreno čutenje, natančno opazovanje, introspekcijo, globinski premislek in pretehtano argumentiranje.

20. septembra 2021 je v Trstu preminil Klavdij Palčič, slovenski grafik, slikar, kipar, scenograf, ilustrator in kostumograf. Rodil se je v Trstu 5. avgusta leta 1940. Tam je obiskoval gimnazijo, potem pa študiral na umetniškem liceju v Benetkah. V šestdesetih letih je bil soustanovitelj tržaške umetniške skupine Raccordosei pri kulturni organizaciji Arte viva. V istem času je poučeval risanje in umetnostno zgodovino na slovenskih šolah v Trstu in Gorici. Leta 1977 je ustanovil grafični atelje Graficenter pri Založništvu tržaškega tiska. Za svoje ustvarjanje je leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada. Dolga leta je bil predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Prav zdaj je v tržaškem Kulturnem domu na ogled razstava Palčičevih del, s katero sta umetnika ob 80-letnici rojstva počastili Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Slovensko stalno gledališče v Trstu. S Klavdijem Palčičem se je leta 2000 pogovarjala Vida Curk

Mako Sajko je prejemnik letošnje nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. V utemeljitvi nagrade so med drugim zapisali: "Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi je bogati opus Maka Sajka […]: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov." Njegovi filmi še vedno delujejo sveže - tako zaradi tematike, ki si jo je izbiral, kot tudi zaradi filmskega izraza. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Makom Sajkom, ki ga je leta 2007, ob režiserjevi 80-letnici, pripravila Ingrid Kovač Brus.

V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom predstavljamo vizualno umetnico Zvonko T. Simčič. Ustvarjalka, ki je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani študirala slikarstvo, je nato našla svoj izraz v različnih medijih. V svojem ustvarjanju povezuje video, intermedijsko umetnost, instalacijo, performans, fotografijo in petje, povsod je čutiti močan vpliv osebne izkušnje in širšega socialnega prostora. V obsežnem projektu Hiša na hribu, ki ga je leta 2015 zasnovala in izvedla z umetnikom Francem Cegnarjem (ta je letos poleti umrl) in umetnostno zgodovinarko Petjo Grafenauer, je svoje ideje združila z vsebino kraja. Povabili so še druge ustvarjalce in letos izpeljali že sedmo izdajo skupinskega umetniškega projekta Hiša na hribu. Ta je do 20. septembra na ogled v hiši pri sv. Marjeti v kraju Žlebe pri Medvodah. Več o projektu in o svojem ustvarjanju je Zvonka Simčič povedala Aleksandri Saški Gruden.

Letošnji zlatnik poezije so za izjemni pesniški opus pred dnevi v Celju podelili Milanu Jesihu. Prvi zbirki Uran v urinu, gospodar! sta sledili Legende in Usta, nedvomen vrhunec pa je Jesihovo pesnjenje doseglo s knjigami Soneti, Soneti drugi, Jambi in Maršal. S pesnikom se je leta 2012 pogovarjal Marko Golja.

Dirigent Marko Letonja je eden izmed dirigentov, ki stalno gostuje po velikih svetovnih opernih in koncertnih hišah. Svojo profesionalno pot je začel kot šef dirigent orkestra Slovenske filharmonije, nato je vodil simfonične orkestre v Baslu, na Tasmaniji in v Strasbourgu, zdaj je šef dirigent bremenskega simfoničnega orkestra. Rodil se je avgusta leta 1961 v Mariboru, odraščal je na Ravnah na Koroškem, tam si je pridobil prvo glasbeno izobrazbo, jo nadaljeval v Mariboru in študiral v Ljubljani pri maestru Antonu Nanutu, izpopolnjeval pa na Dunaju pri Otmarju Suitnerju, na primer. Marka Letonjo je leta 2012 pred mikrofon povabila Vida Curk.

Tomaž Šalamun, ki se je rodil pred osemdesetimi leti in je umrl leta 2014, je gotovo eden najpomembnejših in najprepoznavnejših slovenskih pesnikov - ne le doma, tudi v tujini. Rodil se je v Zagrebu, mladost je preživel na Primorskem, v Kopru je končal gimnazijo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz umetnostne zgodovine. Njegov pesniški opus je v vseh pogledih izjemen. Pozornost je zbudil že prvo zbirko pesmi POKER, v pogovoru, ki je bil posnet februarja 1999 ob podelitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo, pa sta se z izpraševalcem Marjanom Strojanom najprej spomnila njegove druge pesniške zbirke Namen pelerine, ki je izšla leta 1968."Kadar imam možnost, da pišem, itak ničesar ni, razen beline papirja in mojega odpotovanja."Tomaž Šalamun, ki se je rodil pred osemdesetimi leti in je umrl leta 2014, je gotovo eden najpomembnejših in najprepoznavnejših slovenskih pesnikov - ne le doma, tudi v tujini. Rodil se je v Zagrebu, mladost je preživel na Primorskem, v Kopru je končal gimnazijo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz umetnostne zgodovine. Njegov pesniški opus je v vseh pogledih izjemen. Pozornost je zbudil že prvo zbirko pesmi POKER. V pogovoru, ki je bil posnet februarja 1999 ob podelitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo, pa sta se z izpraševalcem Marjanom Strojanom najprej spomnila njegove druge pesniške zbirke Namen pelerine, ki je izšla leta 1968.

Minljivost – hommage Tisnikarju je naslov razstave, ki so jo v Koroški galeriji likovnih umetnosti odprli maja, na ogled pa bo še do 26. septembra. Jože Tisnikar, slikar samouk, ki je živel med letoma 1928 in 1998 je ustvaril izjemen ustvarjalni opus, ki je ves uglašen na minljivost človeškega življenja. Ob razstavi so v Galeriji Slovenj Gradec zapisali: »Samosvoja, neponovljiva in neposnemljiva likovna zgodba trpkega tipanja po končnih resnicah človekove eksistence […] je […] neusahljiv vrelec navdiha za snovanje novih projektov, osredotočenih na eno izmed osrednjih zbirk slovenjgraške galerije z naslovom »HOMMAGE TISNIKARJU«, […] ki v spomin na velikega slikarja združuje dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike. Zbirka Hommage Tisnikarju vključuje 66 Tisnikarjevih slik in risb, ob njih pa še dela drugih avtorjev, med njimi Mirsada Begića, Bogdana Borčića, Zdenka Huzjana, Zorana Mušiča, Valentina Omana … Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je z umetnikom malo pred smrtjo leta 1998 posnel radijski kolega Ernest Ružič, ki ga od lani tudi ni več med nami.

O kiparstvu Petra Černeta je likovni kritik Aleksander Bassin zapisal, da je zanj značilna nekakšna romantična ironija, ki se kaže v brezmejni igri z različnimi formami, kar pa je vedno veljalo tudi za nadrealizem in fantastiko. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor z umetnikom, ki ga je leta 2001 posnela Vida Curk.

O kiparstvu Petra Černeta je likovni kritik Aleksander Bassin zapisal, da je zanj značilna nekakšna romantična ironija, ki se kaže v brezmejni igri z različnimi formami, kar pa je vedno veljalo tudi za nadrealizem in fantastiko. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom objavljamo pogovor s kiparjem, ki ga je leta 2001 posnela Vida Curk.

Letos mineva 90 let od rojstva kiparja, slikarja in grafika Janeza Boljke. Rodil se je v Subotici, leta 1956 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, tam je pri profesorjih Riku Debenjaku in Karlu Putrihu končal tudi podiplomski študij. S svojimi kiparskimi deli je najbolj zaznamoval Ljubljano, kjer je živel in ustvarjal. Umrl je leta 2013. V Arsovem arhivu hranimo zanimivo oddajo iz leta 1981, v kateri se je Janez Boljka spominjal svojih ustvarjalnih začetkov, zelo živo pa opisal tudi svoje ustvarjanje znotraj stisk sodobnega časa in oblikovanje upodobitev Cankarja, o katerih so takrat potekale javne polemike.

Akademski kipar Róman Makšé sodi med vidne slovenske ustvarjalce, ki so zavezani minimalizmu, hkrati pa je za njegova kiparska dela značilna ne le povezanost s prostorom temveč tudi z arhitekturo. Izbor njegovih del smo v začetku leta imeli priložnost videti v sklopu razstave Praznine v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljane, kjer je razstavljal skupaj z Ervinom Potočnikom. Makše je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Ves čas je dejaven tudi na področju pedagogike in je od leta 2001 zaposlen kot profesor za področje kiparstva na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. O svojem življenju in delu je govoril z Aleksandro Saško Gruden.

27. junija pred devetdesetimi leti se je v Postojni rodil Alojz Srebotnjak, slovenski skladatelj in pedagog; preminil je konec leta 2010 v Ljubljani. Bil je eden najpomembnejših skladateljev sodobne slovenske resne glasbe. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral kompozicijo v razredu prof. Lucijana Marije Škerjanca, izpopolnjeval se je v Rimu, v Parizu, Londonu in v Sieni. Bil je redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani; od upokojitve pa je imel naziv zaslužnega profesorja. Za svoje delo je prejel mnogo nagrad, tudi največjo pri nas: Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1999, pa tudi Kozinovo in Župančičevo nagrado. S skladateljem Alojzem Srebotnjakom se je leta 1999 pogovarjal Igor Krivokapič.

Na 56. Borštnikovem srečanju v Mariboru je dramska igralka Jette Ostan Vejrup dobila Borštnikov prstan, najvišje priznanje za igralski opus na Slovenskem. Nagrajenka, po rodu z Danske, je prišla v Slovenijo že pred več kot tremi desetletji in leta 1989 prvič nastopila v Eksperimentalnem gledališču Glej. V 90. letih 20. stoletja je kot "svobodnjakinja" ustvarjala in nastopala v slovenskih institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih. Štirinajst let pozneje je postala stalna članica igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega; dobila je več nagrad in priznanj tako v Sloveniji kot v tujini. Prav v Mestnem gledališču ljubljanskem je pred dvema letoma soustvarila tudi predstavo Sedem dni Katarine Morano in Žiga Divjaka, v kateri igra več vlog, in je bila na tekmovalnem sporedu dan pred zaključno slovesnostjo Borštnikovega srečanja. »Jette Ostan Vejrup je s svojim prodorom v slovenski gledališki prostor nedvomno razširila njegove meje: s človeško toplino in z neulovljivo kompleksnostjo, igralskim perfekcionizmom, prepletenim z bolečino samoironije in nalezljivo sproščenostjo humorja, z izkušnjo "tujke" v tem, kar se vsem ostalim lahko zdi "domače" ali "samoumevno", je slovensko gledališko krajino obogatila za nove odrske izkušnje, pri tem pa je slovenskemu gledalcu in gledalki ponudila možnost primerjave, širila meje poznavanja sveta okrog nas in na stežaj razprla prostor dialoga, ki je pravzaprav izhodiščni ustvarjalni impulz gledališke umetnosti,« je zapisano v obrazložitvi nagrade. Z dobitnico Borštnikovega prstana se je pogovarjala Tadeja Krečič Scholten:

Prvi dobitnik nagrade Ita Rina za življenjsko delo, ki jo je podelilo Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev, je igralec Ivo Barišič, do upokojitve prvak Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Barišičevo poklicno delo je bilo v osnovi posvečeno gledališču, izjemno močan pečat pa je pustil tudi pri filmu. Ob podelitvi nagrade je izšla tudi monografija, pod katero se podpisuje Marcel Štefančič. Iva Barišiča je ob nagradi pred mikrofon povabila Ingrid Kašca Bucik.

Letos mineva 80 let od rojstva pisatelja in nevropsihiatra dr. Jožeta Felca. Bil je izjemno zanimiva in mnogostranska osebnost. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, študiral na ljubljanski medicinski fa ku lte ti in postal nevropsihiater. Več kot 40 let je bil zaposlen v idrijski psihiatrični bolnišnici. Bil pa je tu d i pisatelj in pesnik; objavljal je v M ladih potih, Naši sodobnosti, Idrijskih razgledih in reviji Kaplje - to je tu d i urejal. Napisal je vrsto odm evnih rom anov in zbirk kratke proze, med njim i om enim o samo novele Dom mojega doma, spom insko prozo Živeti življenje in roman Sova v krošnji. Umrl je leta 2010. Z dr. Jožetom Felcem se je leta 2001 pogovarjala Ingrid Kovač Brus.

Meta Hočevar je ena najvidnejših slovenskih gledaliških ustvarjalk zadnjih desetletij, saj se je podpisala pod več kot dvesto scenografij, kostumografij in režij ter za svoje delo prejela številna domača in tuja priznanja. Po študiju se je sprva ukvarjala z arhitekturo, kasneje pa se je pričela vedno bolj posvečati gledališču, najprej kot scenografka, kasneje kot izjemna režiserka. Je avtorica vrste odmevnih gledaliških predstav v Sloveniji in tujini, med pomembnejšimi so predstave, izvedene v okviru festivala Wiener Festwochen (Dušan Jovanović: Antigona, adaptacija Ibsenove Divje račke: Družinski album in Jukio Mishima: Obisk), režije in scenografije v SNG Drama Ljubljana, med njimi največ dela Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Dominika Smoleta in Dušana Jovanovića. Kot scenografka je sodelovala z gledališči v ZDA, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Rusiji, Grčiji in drugod. V knjigah Prostori Igre in Prostori mojega časa se ukvarja s prostorom in časom v gledališču in arhitekturi. Je izjemno občutljiva arhitektka in premišljevalka prostora, ki je s svojim delom in mislijo pomembno zaznamovala naše mesto.

Renato Quaglia je pesnik, ki piše v enem najbolj svojevrstnih slovenskih narečij, v rezijanščini. Rodil se je v Solbici v Reziji pred osemdesetimi leti. Študiral je bogoslovje v Vidmu in Veroni, več let je živel in delal kot duhovnik – delavec v severni Italiji in drugod po Evropi, po letu 1969 pa se je odpovedal duhovniškemu poklicu. Na Mednarodnem inštitutu ''Lúmen vítae'' in na univerzi v Louvainu v Belgiji je študiral psiho-sociologijo. Od začetka 70-ih let se je v domači dolini angažiral pri obujanju gospodarskega, zlasti pa narodnostnega in duhovnega življenja. Napisal je več pesniških zbirk in knjigo esejev z naslovom Rezija: jezik zemlje, jezik kruha. Z Renatom Quaglio se je pogovarjala Ingrid Kovač Brus.

Od četrtka, 27. maja naprej je v foyeru Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici na ogled razstava z naslovom: Nedvomno… Marija Vidau. Na njej bo mogoče videti kostume Marije Vidau, ki je z novogoriškim gledališčem sodelovala vse od leta 1975. Občudovati bo moč njen smisel za kombinacijo različnih, tudi nenavadnih materialov ter posluh za režiserjeve želje in pozornost do zahtev igralcev; zanje mora biti kostum pomoč, ne pa ovira. Marija Vidau je pred dvema letoma prejela nagrado Poldeta Bibiča Združenja dramskih umetnikov Slovenije in takrat jo je pred mikrofon povabila Neva ZajcKostumografka z edinstvenim in prepoznavnim slogomOd četrtka, 27. maja naprej je v foyeru Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici na ogled razstava z naslovom: Nedvomno… Marija Vidau. Na njej bo mogoče videti kostume Marije Vidau, ki je z novogoriškim gledališčem sodelovala vse od leta 1975. Občudovati bo moč njen smisel za kombinacijo različnih, tudi nenavadnih materialov ter posluh za režiserjeve želje in pozornost do zahtev igralcev; zanje mora biti kostum pomoč, ne pa ovira. Marija Vidau je pred dvema letoma prejela nagrado Poldeta Bibiča Združenja dramskih umetnikov Slovenije in takrat jo je pred mikrofon povabila Neva Zajc.

20. marca je minilo sto let odkar se je v Ljubljani rodil Primož Ramovš in sicer v družini Frana Ramovša, slovenskega slavista, poznejšega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Primož Ramovš sodi med vodilne ustvarjalce sodobne glasbe. Napisal je dolgo vrsto izključno instrumentalnih del - orkestralnih, koncertantnih za najrazličnejše instrumente, komornih in solističnih. Zanj je značilna zelo impulzivna in kontrastov polna, pri tem pa sveža tonska govorica. Njegove začetne kompozicije so nastale v duhu neoklasicizma, kasnejše pod vplivom ekspresionizma in serialne glasbe. Ramovš je začetnik slovenske glasbene avantgarde. Delal je v knjižnici slovenske akademije znanosti in umetnosti in tudi poučeval. Kot organist je leta redno igral pri bogoslužju v uršulinski in frančiškanski cerkvi ter v ljubljanski stolnici. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Za svoje življenjsko delo je prejel Prešernovo in Kozinovo nagrado, leta 1988 je postal častni član Slovenske filharmonije.

Slovenski pesnik, novinar in filmski kritik Peter Kolšek se je rodil 17. maja leta 1951 v Celju. Umrl je 3. maja 2019. Je avtor osmih pesniških zbirk, zadnje z naslovom Slavospevi, ki jih pojejo vrane iz leta 2017, kritiških in kolumnističnih knjig, med njimi zbirke kolumn Vaserkeber in druge zgodbe, epistoralnega romana Navadna razmerja, ki sta ga napisala skupaj z Brino Švigelj-Mérat, več pesniških antologij, pa dokumentarno esejistične monografije Reci tvoji roki, da jo poljubljam, v kateri se je lotil Cankarjevega odnosa do žensk. S Petrom Kolškom se je leta 2011 pogovarjal Marjan Strojan.

Dramska igralka Vesna Slapar je članica ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Prepričljivo nastopa tudi v filmu, na radiu in televiziji in že zelo dolgo sinhronizira risanke za najmlajše. Je dobitnica Severjeve nagrade, pa nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije. V pogovoru s Tadejo Krečič razkriva tudi, kako se kot ena izmed igralk Prešernovega gledališča v Kranju sooča s težavami med epidemijo.

Oddajo namenjamo akademskemu slikarju Stojanu Graufu, ki trenutno predstavlja svoja dela v razstavišču Umetnostne galerije Maribor UGM Studio. Naslov razstave je „Zemlja ni človekova last, človek je last zemlje“ in je del spremljevalnega programa EKO 8, mednarodnega trienala umetnosti in okolja, ki se bo v Mariboru začel v drugi polovici maja. V ustvarjanju Stojana Graufa in tudi na tej razstavi je opazna njegova tesna povezanost z naravo. Ta ni le njegova muza ali občasna spremljevalka, temveč organski del ustvarjalnega procesa in neločljiv del risb, slik in instalacij.