Ker je bila prva, ki je  koroška slovenska narečja dokumentirala s kamero, ji upravičeno pravijo Pionirka avdiovizualne dialektologije. Sicer pa se jezikoslovka in etnologinja z avstrijske Koroške veliko posvečala bukovniku Andreju Šusterju Drabosnjaku, ukvarjala pa se je tudi s temami ljudske kulture, koroškega ljudskega pismenstva in večjezičnosti.

V oddaji Naš gost je bila z nami letošnja nagrajenka Prešernovega sklada za literaturo, pesnica Miljana Cunta. Je avtorica štirih pesniških zbirk in za zadnjo z naslovom Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, ki je lani izšla pri Slovenski matici, je prejela najvišjo državno nagrado za umetniške dosežke zadnjih dveh let. V tehtnem, vsebinskem pogovoru nam je razkrila med drugim, da jo pri pisanju navdihujeta tudi evropska kulturna tradicija in duhovnost.

Naša gostja je Vlasta Mlakar, etnologinja, ki bo govorila o knjigi in etnobotaniki.

V spomin na preminulega dramskega igralca Jurija Součka, ki je umrl pred nekaj dnevi v 95 letu starosti, smo ponovili oddajo Naš gost. Pripravili smo jo ob njegovi 90 letnici. Takrat nam je povedal kaj ga veseli, s katerimi igralci in režiserji je rad sodeloval, katerih vlog se še posebej spominja? Kot vedno, nam je odgovarjal na svoj, humoren način z veliko zgodbami in anekdotami. Razkril nam je marsikatero skrito podrobnost iz življenja igralca in teh se je nabralo veliko. S to oddajo se poklanjamo njegovemu spominu!

Bogdana Herman je med bolj prepoznavnimi pevkami ljudskih pesmi, ki jih tudi raziskuje in zbira. Od najstniških let tudi sama piše pesmi, ki so izšle v več zbirkah. Doštudirala je slavistiko, zborna beseda in narečja so ji že od nekdaj blizu, v otroštvu so ji veliko brali, z babico pa sta peli. Oboje ji je tlakovalo pot, bila je del ekipe v ustanovnih letih radia Študent, kjer je, ob pogovorih s kulturnega področja, prebirala tudi svoje pesmi in prevode, včasih pa s kitaro v živo zapela. Pred osamosvojitvijo je bila v vrhu programskega sveta nacionalne televizije, potem pa zaradi politike položaj izgubila in se posvetila učenju govorniških spretnosti - poslovne komunikacije, pogajalskih tehnik in javnega nastopanja. V dolgoletni karieri je nastopila na številnih samostojnih koncertih po vsej Sloveniji in v več kot dvajsetih državah sveta. Drobce iz njenega življenja, lani je dopolnila petinsedemdeset let, smo spoznali v pogovoru osrednje sobotne popoldanske oddaje. 

Prva gostja tega leta je bila tudi prva mlada kmetica lanskega leta, Karmen Čarman je namreč dobila laskavi naziv naj kmetice za leto 2023. Je žena, mama in učiteljica matematike na novomeški gimnaziji. Kako ji uspe več poslanstev hkrati in kaj jo najbolj veseli nam je zaupala v oddaji Naš gost.

V oddajo Naš gost smo povabili legendarnega pevca, ki je sodeloval pri samem rojstvu Slovenske popevke in nas je desetletja razveseljeval z žametno mehkobo glasu, srčno interpretacijo ter skromno življenjsko držo. Z nami bo t. i. prvi slovenski kavboj 90-letni Rafko Irgolič. Prisluhnite oddaji.

Pred mesecem dni je na letošnjem sejmu Agra priznanje za trajen doprinos k razvoju zadružništva na lokalni in državni ravni prejel tudi Aleš Dolenc, ki že dve desetletji vodi Kmetijsko gozdarsko zadrugo M Sora Žiri. Gre za zadrugo, ki ima v lasti podjetje M Sora, ki je doma in v tujini poznano po kvalitetnih in inovativnih lesenih oknih in tudi drugih s tem področjem povezanih izdelkih. Vabljeni k poslušanju zanimivega pogovora.

Na letošnjih študijskih dnevih Draga, 58-i po vrsti so bili, je Peterlinovo nagrado za svoje dolgoletno delo prejel Sergij Pahor. Njegova služba je bila novinarska na slovenskem radiu v Trstu, RAITrstA, sodeloval pa je v več slovenskih organizacijah, to so: Slovenska prosveta, Društvo slovenskih izobražencev, revija Mladika, Svet slovenskih organizacij, Slovenska skupnost … Zanesljivo lahko rečemo, da je in je bil zelo aktivno vpet v življenje in delovanje slovenske manjšine na Tržaškem. Predsednik Društva slovenskih izobražencev in s tem eden bistvenih nosilcev odmevnih Študijskih dnevov Draga je bil kar 47 let.

Naš sobotni gost je bil arhitekt dr. Jože Marinko, ki je s svojimi načrti obogatil sakralno arhitekturo v slovenskem prostoru: od cerkve Rožnovenske Matere Božje v Portorožu do kapelice pod Triglavom. Spregovoril je o izvirih, iz katerih je črpal, svojem delu profesorja na fakulteti za arhitekturo, spominih na obisk papeža Janeza Pavla II. in tudi o zadnjem obdobju, ko se je ob slovesu žene posvetil molitvi in duhovnosti.

Naša gostjo je bila avtorica lutk, scenografka, kostumografka in akademska slikarka Agata Freyer, letošnja dobitnica Klemenčičeva nagrada za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti v Sloveniji. V pogovoru smo izvedeli, da prihaja iz znane družine, ki je imela na Kongresnem trgu Lectarijo, najbolj znano trgovino umetnostne obrti v Ljubljani. Zanjo je mojster Plečnik izdelal načrte notranje opreme. Agata Freyer je že od malih nog vedela, da se želi ukvarjati z umetnostjo. Po končani Akademiji za likovno umetnost je ustvarila scene, lutke in kostume za več kot 40 predstav slovenskih in tujih lutkovnih gledališč. Bila je tudi soustanoviteljica Freyer teatra, ki je po osamosvojitvi združil več svobodnih lutkovnih ustvarjalcev in ponudil nekatere izjemne predstave, denimo Trnuljčico (1992), Tobija (1996) in Osla nazarenskega (1996). Sicer je bila Agata Feyer tudi predana profesorica umetnostne zgodovine na Srednji trgovski šoli, smer aranžerski tehnik.

Pogovarjali smo se s kantavtorjem in pevcem brez dlake na jeziku Adijem Smolarjem. Kot kot pravi sam, v svojih pesmih izbira besede, ki podučijo. Z nami pa je delil tudi osebno izkušnjo ločitve. 

Šolska knjižničarka Irma Krečič Slejko na Osnovni šoli Dobravlje, navduši s svojo pronicljivostjo in širokim pogledom na delo šolskega knjižničarja. Iz nje sije modrost, preudarnost in delavnost. V pogovoru boste tako bolje spoznali delo šolske knjižničarke in izvedeli, kaj je poslanstvo šolske knjižnice. O vsem tem seznanja tako splošno kot tudi strokovno javnost, kjer je velik zgled drugim knjižničarjem. V pogovoru nam je zaupala tudi, kako pomembno je mentorstvo mladim, kako se je rodila Pasijonska igra in Božična zgodba, ki v Vipavskem križu še vedno živi.

V oddaji Naš gost smo v popoldnevu martinove sobote gostili Dušana Benčino, Vinarja leta 2023 in tudi novoimenovanega Evropskega viteza vina. Odstrl je pogled na dosedanjo življenjsko pot in nam zaupal nekaj skrivnosti njihovih vin, ki se ponašajo s številnimi medaljami.

Spoznali smo enega izmed najbolj priljubljenih televizijskih osebnosti pri nas. Mario Galunič je eden redkih televizijskih voditeljev, ki jim je uspelo tako dolgo, več kot trideset let, ostati pri vrhu priljubljenosti. Sodeloval je pri desetih različnih oddajah, vodil skoraj trideset festivalov, trenutno pa je tisti, ki modrim glavam zastavlja vprašanja v kvizu Joker. Bil je prvi, ki nam je predstavil šov, v katerem smo spoznavali pevske talente, mnogi med njimi so danes prave zvezde. Kdor ga pozna, pravi, da je prijazen in dobronameren tudi za kamero, da je dober prijatelj, pri svojem delu pa profesionalec in pol.

Spoznali smo enega izmed najbolj priljubljenih televizijskih osebnosti pri nas. Mario Galunič je eden redkih televizijskih voditeljev, ki jim je uspelo tako dolgo, več kot trideset let, ostati pri vrhu priljubljenosti. Sodeloval je pri desetih različnih oddajah, vodil skoraj trideset festivalov, trenutno pa je tisti, ki modrim glavam zastavlja vprašanja v kvizu Joker. Bil je prvi, ki nam je predstavil šov, v katerem smo spoznavali pevske talente, mnogi med njimi so danes prave zvezde. Kdor ga pozna, pravi, da je prijazen in dobronameren tudi za kamero, da je dober prijatelj, pri svojem delu pa profesionalec in pol.

Dr. Alenka Schweiger Pavlakovič je pediatrinja, pred kratkim se je upokojila, a še vedno zaradi pomanjkanja zdravnikov občasno pomaga. Predana družini, delu zdravnice, otrokom, velika zagovornica življenja in tudi organistka v župniji, kjer je vodila več zborov ter redna članica molitvene skupine. Molitev, blagoslov delata čudeže, pravi, bila je priča mnogim. Alenka je v pogovoru delila svoje izkušnje in razmišljanja o življenju, tudi v Črnomlju. Povedala je, da se je vedno čutila povezano z župnijo in cerkvijo. Njen prvi stik z delom z otroki se je začel v prvem letniku gimnazije, ko je prevzela vodenje otroškega zbora. To je v njej prebudilo željo po delu z otroki. Kot zdravnica je opazovala različne reakcije otrok, odvisno od tega, s kom so bili v stiku. Na podlagi svojih izkušenj Alenka verjame, da je za otroke najbolje, če rastejo v tradicionalnih družinah.Poleg tega je Alenka tudi aktivna članica molitvene skupine v svoji župniji. Verjame v moč molitve in da Bog usliši prošnje.  Alenka je doživela prenovo duha, ki je oživila njeno vero in ji omogočila oseben odnos z Jezusom. Kot zdravnica se vedno znova navdušuje nad rojstvom otroka in verjame v čudež življenja. Kljub temu se sooča tudi s težkimi trenutki.V oddaji smo se dotaknili tudi širših tem, kot je problematika splava in odločanja o rojstvu otroka, ter problema prekomerne uporabe zaslona pri otrocih, ki ima negativne posledice na njihov razvoj. Pediatri so izdali smernice glede omejevanja uporabe zaslona, pomembno je osveščati. Odnosi v družini so ključni za otrokov razvoj in srečo, zato je pomembno, da starši posvetijo dovolj časa svojim otrokom brez uporabe zaslona.Alenka je zaključila s poudarkom na pomembnosti vere in odnosov v življenju. Vera jo ohranja in usmerja pri delu za dobro v življenju. Poudarila je tudi pomembnost skrbi za zdravje, tako fizično kot duševno. Na koncu je še izrazila svojo ljubezen do glasbe, ki je zanjo nekaj božjega in izraža občutke, ki jih besede ne morejo. 

Dr. Alenka Schweiger Pavlakovič je pediatrinja, pred kratkim se je upokojila, a še vedno zaradi pomanjkanja zdravnikov občasno pomaga. Predana družini, delu zdravnice, otrokom, velika zagovornica življenja in tudi organistka v župniji, kjer je vodila več zborov ter redna članica molitvene skupine. Molitev, blagoslov delata čudeže, pravi, bila je priča mnogim. Alenka je v pogovoru delila svoje izkušnje in razmišljanja o življenju, tudi v Črnomlju. Povedala je, da se je vedno čutila povezano z župnijo in cerkvijo. Njen prvi stik z delom z otroki se je začel v prvem letniku gimnazije, ko je prevzela vodenje otroškega zbora. To je v njej prebudilo željo po delu z otroki. Kot zdravnica je opazovala različne reakcije otrok, odvisno od tega, s kom so bili v stiku. Na podlagi svojih izkušenj Alenka verjame, da je za otroke najbolje, če rastejo v tradicionalnih družinah.Poleg tega je Alenka tudi aktivna članica molitvene skupine v svoji župniji. Verjame v moč molitve in da Bog usliši prošnje.  Alenka je doživela prenovo duha, ki je oživila njeno vero in ji omogočila oseben odnos z Jezusom. Kot zdravnica se vedno znova navdušuje nad rojstvom otroka in verjame v čudež življenja. Kljub temu se sooča tudi s težkimi trenutki.V oddaji smo se dotaknili tudi širših tem, kot je problematika splava in odločanja o rojstvu otroka, ter problema prekomerne uporabe zaslona pri otrocih, ki ima negativne posledice na njihov razvoj. Pediatri so izdali smernice glede omejevanja uporabe zaslona, pomembno je osveščati. Odnosi v družini so ključni za otrokov razvoj in srečo, zato je pomembno, da starši posvetijo dovolj časa svojim otrokom brez uporabe zaslona.Alenka je zaključila s poudarkom na pomembnosti vere in odnosov v življenju. Vera jo ohranja in usmerja pri delu za dobro v življenju. Poudarila je tudi pomembnost skrbi za zdravje, tako fizično kot duševno. Na koncu je še izrazila svojo ljubezen do glasbe, ki je zanjo nekaj božjega in izraža občutke, ki jih besede ne morejo. 

Naš gost je bil inženir, podjetnik in predavatelj Marjan Pipenbaher. Slovenska javnost ga pozna zlasti po projektiranju viadukta Črni kal, v tujini je njegovo delo cenjeno že dlje časa, lani je zasijal njegov projekt Most Pelješac. V naš studio smo ga povabili ob solidarnostni akciji našega radia, saj vodi svet vlade za obnovo po poplavah. 

Naš gost je bil inženir, podjetnik in predavatelj Marjan Pipenbaher. Slovenska javnost ga pozna zlasti po projektiranju viadukta Črni kal, v tujini je njegovo delo cenjeno že dlje časa, lani je zasijal njegov projekt Most Pelješac. V naš studio smo ga povabili ob solidarnostni akciji našega radia, saj vodi svet vlade za obnovo po poplavah. 

Naš gost prihaja iz Drežnice, življenjska pot ga je najprej vodila v Vipavo, kjer je opravil maturo in se po vojaškem roku odločil za študij slovenskega jezika in primerjalne književnosti. Profesor Jože Kurinčič je tudi avtor mnogih razprav in člankov, bil pa je tudi med pobudniki majske spominske slovesnosti na Trgu republike.

Naš gost prihaja iz Drežnice, življenjska pot ga je najprej vodila v Vipavo, kjer je opravil maturo in se po vojaškem roku odločil za študij slovenskega jezika in primerjalne književnosti. Profesor Jože Kurinčič je tudi avtor mnogih razprav in člankov, bil pa je tudi med pobudniki majske spominske slovesnosti na Trgu republike.

Teodor Domej je bil do upokojitve strokovni nadzornik za slovenščino na višjih in visokih šolah na avstrijskem Koroškem in je avtor številnih znanstvenih publikacij in strokovnih člankov. K pogovoru smo ga povabili nekaj dni pred obletnico koroškega plebiscita, na katerem se je 10. oktobra 1920 večina glasovalcev odločila, da s Slovenci naseljena koroška področja ostanejo v Avstriji. Iz različnih zornih kotov bo osvetlil dramatične zaplete in razplete okrog plebiscita, katerega posledice segajo v današnji čas. Mnogi Slovenci, ki so na plebiscitu večinsko glasovali za Avstrijo, so se postopoma asimilirali v večinski narod. Zavedni Slovenci na Koroškem pa so postali manjšina. Zagotovljene so jim sicer bile nekatere pravice, vendar pa se dejansko niso izvajale. Naš sogovornik je že večkrat izrazil mnenje, da bi bilo bolje, ko bi se zgodovina drugače zasukala in plebiscita ne bi bilo. Ta je namreč zasejal nezaupanje med ljudi. Delitve na zavedne Slovence in manj zavedne in nezavedne Slovence ter narodne odpadnike so bile na dnevnem redu. Istočasno se je med nemškim prebivalstvom stopnjeval odpor do drugačnega slovenskega sodeželana in dobival tudi primesi agresivnosti. 

Teodor Domej je bil do upokojitve strokovni nadzornik za slovenščino na višjih in visokih šolah na avstrijskem Koroškem in je avtor številnih znanstvenih publikacij in strokovnih člankov. K pogovoru smo ga povabili nekaj dni pred obletnico koroškega plebiscita, na katerem se je 10. oktobra 1920 večina glasovalcev odločila, da s Slovenci naseljena koroška področja ostanejo v Avstriji. Iz različnih zornih kotov bo osvetlil dramatične zaplete in razplete okrog plebiscita, katerega posledice segajo v današnji čas. Mnogi Slovenci, ki so na plebiscitu večinsko glasovali za Avstrijo, so se postopoma asimilirali v večinski narod. Zavedni Slovenci na Koroškem pa so postali manjšina. Zagotovljene so jim sicer bile nekatere pravice, vendar pa se dejansko niso izvajale. Naš sogovornik je že večkrat izrazil mnenje, da bi bilo bolje, ko bi se zgodovina drugače zasukala in plebiscita ne bi bilo. Ta je namreč zasejal nezaupanje med ljudi. Delitve na zavedne Slovence in manj zavedne in nezavedne Slovence ter narodne odpadnike so bile na dnevnem redu. Istočasno se je med nemškim prebivalstvom stopnjeval odpor do drugačnega slovenskega sodeželana in dobival tudi primesi agresivnosti. 

Malo je takšnih, ki povezujejo dve tako široki področji, kot sta glasba in gozdarstvo. Letošnji prejemnik Slomškovega priznanja Leon Kernel to počne že dolgo časa. Gozdar in glasbenik svoje poslanstvo uresničuje v učiteljskem poklicu. Dober učitelj je tisti, ki je iskren, ki verjame v to, kar dela in ki ima svoje učence rad, pravi. Prisluhnite pogovoru z iskrivim sogovornikom.

Malo je takšnih, ki povezujejo dve tako široki področji, kot sta glasba in gozdarstvo. Letošnji prejemnik Slomškovega priznanja Leon Kernel to počne že dolgo časa. Gozdar in glasbenik svoje poslanstvo uresničuje v učiteljskem poklicu. Dober učitelj je tisti, ki je iskren, ki verjame v to, kar dela in ki ima svoje učence rad, pravi. Prisluhnite pogovoru z iskrivim sogovornikom.

Docent dr. Ivan Platovnjak je duhovnik, predavatelj in profesor, ki se zelo poglobljeno, znanstveno in raziskovalno ukvarja s področjem duhovnosti. Je skrbnik študijskega programa Duhovno izpopolnjevanje in koordinator za teološke simpozije ter še marsikaj drugega. Rodil se je v preprosti, kmečki družini, ki mu je pomagala delati prve korake v veri, o duhovniškem poklicu pa je začel razmišljati po prvem letniku srednje šole.

Docent dr. Ivan Platovnjak je duhovnik, predavatelj in profesor, ki se zelo poglobljeno, znanstveno in raziskovalno ukvarja s področjem duhovnosti. Je skrbnik študijskega programa Duhovno izpopolnjevanje in koordinator za teološke simpozije ter še marsikaj drugega. Rodil se je v preprosti, kmečki družini, ki mu je pomagala delati prve korake v veri, o duhovniškem poklicu pa je začel razmišljati po prvem letniku srednje šole.

V sobotnem popoldnevu je bil naš gost duhovnik Štefan Babič. Rojen kot osmi otrok v Orehovljah pri Predosljah, leta 1935, je gimnazijo obiskoval v Kranju, po gimnaziji pa vstopil v bogoslovje. V ljubljanski stolnici ga je v duhovnika leta 1961 posvetil nadškof Anton Vovk. Njegovo novomašno geslo je bilo »Moj Gospod in moj Bog«. Svojo duhovniško pot je kot duhovni pomočnik pričel v Borovnici, nato je bil kaplan v Črnomlju, potem odšel za župnika v Mengeš, iz Mengša pa v Lesce, kjer je preživel 29 - kot sam pravi – najlepših let. Zlato mašo je praznoval 2011, istega leta so ga premestili v Mengeš, kjer je začel delo duhovnega pomočnika. Leta 2017 je izdal spomine z naslovom Gospod je moja pot. Leta 2021 pa v Mengšu daroval biserno mašo, ki so jo na veliki šmaren z njim praznovali tudi v Lescah. 

V sobotnem popoldnevu je bil naš gost duhovnik Štefan Babič. Rojen kot osmi otrok v Orehovljah pri Predosljah, leta 1935, je gimnazijo obiskoval v Kranju, po gimnaziji pa vstopil v bogoslovje. V ljubljanski stolnici ga je v duhovnika leta 1961 posvetil nadškof Anton Vovk. Njegovo novomašno geslo je bilo »Moj Gospod in moj Bog«. Svojo duhovniško pot je kot duhovni pomočnik pričel v Borovnici, nato je bil kaplan v Črnomlju, potem odšel za župnika v Mengeš, iz Mengša pa v Lesce, kjer je preživel 29 - kot sam pravi – najlepših let. Zlato mašo je praznoval 2011, istega leta so ga premestili v Mengeš, kjer je začel delo duhovnega pomočnika. Leta 2017 je izdal spomine z naslovom Gospod je moja pot. Leta 2021 pa v Mengšu daroval biserno mašo, ki so jo na veliki šmaren z njim praznovali tudi v Lescah. 

Naš gost je bil ilustrator Marjan Manček. Januarja 2023 je dopolnil 75 let. Le kdo ne pozna njegovih upodobitev Pedenjpeda, Mojce Pokrajculje, Kozlovske sodbe v Višnji Gori, če omenimo samo nekatere ... Pogovor smo začeli s pogledom na začetek novega šolskega in veroučnega leta, saj je naš gost, pravzaprav vse življenje ustvarjal predvsem za mladino. Govorili pa smo tudi o karikaturi, ilustraciji in animiranem filmu. 

Naš gost je bil ilustrator Marjan Manček. Januarja 2023 je dopolnil 75 let. Le kdo ne pozna njegovih upodobitev Pedenjpeda, Mojce Pokrajculje, Kozlovske sodbe v Višnji Gori, če omenimo samo nekatere ... Pogovor smo začeli s pogledom na začetek novega šolskega in veroučnega leta, saj je naš gost, pravzaprav vse življenje ustvarjal predvsem za mladino. Govorili pa smo tudi o karikaturi, ilustraciji in animiranem filmu. 

V oddaji Naš gost smo tokrat, pred praznikom apostolskih prvakov Petra in Pavla, gostili in spoznali letošnje novomašnike. Nadškofija Ljubljana se veseli z Blažem Zorkom, ki prihaja iz ljubljanske župnije Koseze. Iz župnije sv. Križa nad Mariborom bo v duhovnika posvečen Klemen Gartner, v Petrovčah pa br. Drago Ferencek iz reda dominikancev, doma pa iz župnije Ljubljana - sv. Križ. Spoznajte njihovo življenjsko pot, poglede na življenje in prihodnost, prisluhnite radosti ob pričakovanju posvečenja.  

V oddaji Naš gost smo tokrat, pred praznikom apostolskih prvakov Petra in Pavla, gostili in spoznali letošnje novomašnike. Nadškofija Ljubljana se veseli z Blažem Zorkom, ki prihaja iz ljubljanske župnije Koseze. Iz župnije sv. Križa nad Mariborom bo v duhovnika posvečen Klemen Gartner, v Petrovčah pa br. Drago Ferencek iz reda dominikancev, doma pa iz župnije Ljubljana - sv. Križ. Spoznajte njihovo življenjsko pot, poglede na življenje in prihodnost, prisluhnite radosti ob pričakovanju posvečenja.  

Je ekološki kmet, ki skupaj z družino kmetuje v Iški loki na vzhodnem koncu Ljubljanskega barja. V oddaji Naš gost ste slišali nekaj izjemno zanimivih utrinkov z njegove dosedanje življenjske poti, predvsem pa zakaj rad kmetuje, zakaj ima rad živali, zakaj spoštuje naravo in zakaj ga skrbi, kaj bo z njihovo kmetijo.

Je ekološki kmet, ki skupaj z družino kmetuje v Iški loki na vzhodnem koncu Ljubljanskega barja. V oddaji Naš gost ste slišali nekaj izjemno zanimivih utrinkov z njegove dosedanje življenjske poti, predvsem pa zakaj rad kmetuje, zakaj ima rad živali, zakaj spoštuje naravo in zakaj ga skrbi, kaj bo z njihovo kmetijo.

V tokratnem sobotnem popoldnevu je bila naša gostja Tadeja Petrovčič Jerina, prevajalka in urednica. Prevaja iz francoščine, nemščine in angleščine. Dve desetletji je bila zaposlena kot urednica in odgovorna za urejanje tujih pravic pri Celjski Mohorjevi družbi, od leta 2021 pa deluje samostojno. Med pomembnejšimi izdajami, ki jih je uredila so Dantejeva Božanska komedija, v prevodu Andreja Capudra, Spomini Franceta Pibernika, Janeza Suhadolca in njen prevod spominov br. Rogerja. Urejala je tudi Franklove knjige ter knjige Pedra Opeke in o njem, kjer je tudi sodelovala kot prevajalka. Urejala je tudi knjige za otroke in jih nekaj tudi prevedla ter glasbene izdaje, med drugim zgoščenki taizéjskih spevov v slovenščini Pridi, Luč in Radujte se ter pesmarica Spevi in molitve iz Taizéja. Poleg obsežnega seznama del, ki jih je uredila, pa ima tudi avtorske objave v Mohorjevem koledarju in reviji Zvon.

V tokratnem sobotnem popoldnevu je bila naša gostja Tadeja Petrovčič Jerina, prevajalka in urednica. Prevaja iz francoščine, nemščine in angleščine. Dve desetletji je bila zaposlena kot urednica in odgovorna za urejanje tujih pravic pri Celjski Mohorjevi družbi, od leta 2021 pa deluje samostojno. Med pomembnejšimi izdajami, ki jih je uredila so Dantejeva Božanska komedija, v prevodu Andreja Capudra, Spomini Franceta Pibernika, Janeza Suhadolca in njen prevod spominov br. Rogerja. Urejala je tudi Franklove knjige ter knjige Pedra Opeke in o njem, kjer je tudi sodelovala kot prevajalka. Urejala je tudi knjige za otroke in jih nekaj tudi prevedla ter glasbene izdaje, med drugim zgoščenki taizéjskih spevov v slovenščini Pridi, Luč in Radujte se ter pesmarica Spevi in molitve iz Taizéja. Poleg obsežnega seznama del, ki jih je uredila, pa ima tudi avtorske objave v Mohorjevem koledarju in reviji Zvon.

Naš gost je bil likovni kritik Aleksander Bassin, avtor avtobiografije Obris mojega časa, ki je izšla jeseni 2022 pri Slovenski matici. V začetku maja bo slavil 85-letnico. Njegov ded je bil dr. Fran Windiscer eden od treh ustanoviteljev Narodne galerije. Pot do umetnosti mu je bila tako rekoč položena v zibel. Prvo kritiko je napisal pri 18. letih, v času prvega ljubljanskega grafičnega bienala. Poslušate lahko pogovor o življenju in umetnosti ...

Naš gost je bil likovni kritik Aleksander Bassin, avtor avtobiografije Obris mojega časa, ki je izšla jeseni 2022 pri Slovenski matici. V začetku maja bo slavil 85-letnico. Njegov ded je bil dr. Fran Windiscer eden od treh ustanoviteljev Narodne galerije. Pot do umetnosti mu je bila tako rekoč položena v zibel. Prvo kritiko je napisal pri 18. letih, v času prvega ljubljanskega grafičnega bienala. Poslušate lahko pogovor o življenju in umetnosti ...

K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.« Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest. »Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani. Meščanska etnologija»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.« Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo. »Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.« Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo »Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.Družina»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«Potovanja»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.« Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje. Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«

K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.« Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest. »Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani. Meščanska etnologija»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.« Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo. »Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.« Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo »Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.Družina»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«Potovanja»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.« Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje. Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«

Tokratno oddajo Naš gost smo preplesali z izvrstno koreografinjo, ki je v svoji karieri sodelovala z velikimi imeni plesne scene pri nas in se od njih učila. Nekaterim svetovno znanim plesnim zvezdam iz Slovenije je pomagala na poti do uspeha, svoje plesno znanje pa širila tudi v tujini. Z nami je bila Nataša Lovše Pepelnák.

Tokratno oddajo Naš gost smo preplesali z izvrstno koreografinjo, ki je v svoji karieri sodelovala z velikimi imeni plesne scene pri nas in se od njih učila. Nekaterim svetovno znanim plesnim zvezdam iz Slovenije je pomagala na poti do uspeha, svoje plesno znanje pa širila tudi v tujini. Z nami je bila Nataša Lovše Pepelnák.

Dr. David Movrin je docent na Oddelku za klasično filologijo v Ljubljani. V obdobju podiplomskega študija se je izpopolnjeval na univerzah v Budimpešti  in v Oxfordu Objavil je vrsto razprav, sodeloval pri redakciji Wiesthalerjevega Latinsko-slovenskega slovarja ter prejel kar nekaj uglednih nagrad. V pogovoru je obudil nekaj spominov na svoje študijske začetke in spomnil, da imamo danes zaradi svetovnega spleta veliko večji dostop do strokovnega gradiva. 

Dr. David Movrin je docent na Oddelku za klasično filologijo v Ljubljani. V obdobju podiplomskega študija se je izpopolnjeval na univerzah v Budimpešti  in v Oxfordu Objavil je vrsto razprav, sodeloval pri redakciji Wiesthalerjevega Latinsko-slovenskega slovarja ter prejel kar nekaj uglednih nagrad. V pogovoru je obudil nekaj spominov na svoje študijske začetke in spomnil, da imamo danes zaradi svetovnega spleta veliko večji dostop do strokovnega gradiva. 

Marijan Markežič je zelo priljubljen duhovnik in prosvetni delavec med zamejci na Goriškem, ki prihaja iz Slovenske Istre. Je dekan štandreške dekanije in župnik Slovenskega pastoralnega središča v Gorici, ki letos praznuje 50 let ter urednik revije Pastirček, ki izhaja že 77 let. Njegovo geslo je: “Vedno sejati in bo vedno zraslo. Ne tako, kot si mi želimo, ne tako, kot si mi predstavljamo, ampak tako kot Bog meni, da je prav. Dodaja še, da moramo dati prvo mesto Bogu, pravo mesto vsem in vsaki stvari …

Marijan Markežič je zelo priljubljen duhovnik in prosvetni delavec med zamejci na Goriškem, ki prihaja iz Slovenske Istre. Je dekan štandreške dekanije in župnik Slovenskega pastoralnega središča v Gorici, ki letos praznuje 50 let ter urednik revije Pastirček, ki izhaja že 77 let. Njegovo geslo je: “Vedno sejati in bo vedno zraslo. Ne tako, kot si mi želimo, ne tako, kot si mi predstavljamo, ampak tako kot Bog meni, da je prav. Dodaja še, da moramo dati prvo mesto Bogu, pravo mesto vsem in vsaki stvari …

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.  

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.  

Z ravnateljico Ignacijevega doma v Ljubljani in sodelavko Radia Ognjišče smo se pogovarjali o njenem življenju in o tem, kako svojo okolico doživlja kot človek, ki mora za prepoznavanje vsega, kar jo obdaja, uporabiti vsa čutila, saj njene oči pomembnih informacij ne morejo dati. Povezuje svet teme in svet svetlobe, rada ima življenje in se trudi, da bi družbi tudi kaj dala in ne le prejemala od nje. To jo izpolnjuje. Leta 2006 je bila prepoznana vrednost njenega dela s podelitvijo priznanja  Andragoškega centra Slovenije za izjemne dosežke na področju izobraževanja odraslih, v letu 2014 pa je bila izbrana za Slovenko leta. Leta 2021 je napisala knjigo Misliš resno? Ljubezen v odtenku drugačnosti.

Z ravnateljico Ignacijevega doma v Ljubljani in sodelavko Radia Ognjišče smo se pogovarjali o njenem življenju in o tem, kako svojo okolico doživlja kot človek, ki mora za prepoznavanje vsega, kar jo obdaja, uporabiti vsa čutila, saj njene oči pomembnih informacij ne morejo dati. Povezuje svet teme in svet svetlobe, rada ima življenje in se trudi, da bi družbi tudi kaj dala in ne le prejemala od nje. To jo izpolnjuje. Leta 2006 je bila prepoznana vrednost njenega dela s podelitvijo priznanja  Andragoškega centra Slovenije za izjemne dosežke na področju izobraževanja odraslih, v letu 2014 pa je bila izbrana za Slovenko leta. Leta 2021 je napisala knjigo Misliš resno? Ljubezen v odtenku drugačnosti.

Lik koranta in pristnih običajev fašenka v markovški fari, kjer je korant doma, sta nam vsak na svoj način predstavila Janez Golc in Dragan Mikša. Izvirno glasbeno opremo je iz bogate zakladnice oddaje Pevci zapojte, godci zagodte prispevala Vesna Sever Borovnik.

Lik koranta in pristnih običajev fašenka v markovški fari, kjer je korant doma, sta nam vsak na svoj način predstavila Janez Golc in Dragan Mikša. Izvirno glasbeno opremo je iz bogate zakladnice oddaje Pevci zapojte, godci zagodte prispevala Vesna Sever Borovnik.

Naša gostja v tokratnem sobotnem popoldnevu je bila dr. Dušàna Findeisen, kivodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje.Z izobraževanjem starejših se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje in soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsednica obdonavskega združenja DANET, avtorica večih monografij in več sto člankov ter soavtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.V pogovoru je med drugim spregovorila tudi o svoji izkušnji z izgorelostjo in kaj je bilo tisto, kar ji je pomagalo, da se je izvila iz njenega primeža. 

Naša gostja v tokratnem sobotnem popoldnevu je bila dr. Dušàna Findeisen, kivodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje.Z izobraževanjem starejših se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje in soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsednica obdonavskega združenja DANET, avtorica večih monografij in več sto člankov ter soavtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.V pogovoru je med drugim spregovorila tudi o svoji izkušnji z izgorelostjo in kaj je bilo tisto, kar ji je pomagalo, da se je izvila iz njenega primeža. 

Pred slovenskim kulturnim praznikom, ob prihajajočem 80 rojstnem dnevu in pred podelitvijo najvišjih državnih priznanj za delovanje na umetniških področjih, je bil v oddaji »Naš gost« letošnji Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, akademski slikar in pedagog Herman Gvardjančič! Z njim smo govorili o umetnosti in ustvarjanju o pedagoškem delu in tudi o praznovanju praznika kulture, kajti Slovenci smo verjetno edini narod, ki imamo ob tem prazniku tudi dela prost dan …Kar tri velike Gvardjančičeve razstave bodo v tem letu na ogled. Prva v Galeriji Equrna, ki ga je tudi predlagala za Prešernovo nagrado za življenjsko delo, zatem v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, tretja pa bo poleti v Škofji Loki.Za Hermana Gvardjančiča je izjemno pomembna krajina. Ta je tista, ki ga resnično zanima. Ker prihaja iz okolice Škofje Loke (Gorenja vas – Reteče), smo govorili tudi o tem, da ima to mesto pri nas bržčas najdaljšo slikarsko tradicijo z brati Šubic, Ažbetom, Groharjem in še z vrsto drugih umetnikov brez katerih si težko predstavljamo slovensko slikarstvo, še posebej moderno. Sem se umešča tudi naš gost … 

Pred slovenskim kulturnim praznikom, ob prihajajočem 80 rojstnem dnevu in pred podelitvijo najvišjih državnih priznanj za delovanje na umetniških področjih, je bil v oddaji »Naš gost« letošnji Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, akademski slikar in pedagog Herman Gvardjančič! Z njim smo govorili o umetnosti in ustvarjanju o pedagoškem delu in tudi o praznovanju praznika kulture, kajti Slovenci smo verjetno edini narod, ki imamo ob tem prazniku tudi dela prost dan …Kar tri velike Gvardjančičeve razstave bodo v tem letu na ogled. Prva v Galeriji Equrna, ki ga je tudi predlagala za Prešernovo nagrado za življenjsko delo, zatem v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, tretja pa bo poleti v Škofji Loki.Za Hermana Gvardjančiča je izjemno pomembna krajina. Ta je tista, ki ga resnično zanima. Ker prihaja iz okolice Škofje Loke (Gorenja vas – Reteče), smo govorili tudi o tem, da ima to mesto pri nas bržčas najdaljšo slikarsko tradicijo z brati Šubic, Ažbetom, Groharjem in še z vrsto drugih umetnikov brez katerih si težko predstavljamo slovensko slikarstvo, še posebej moderno. Sem se umešča tudi naš gost … 

S. Zorica je uršulinka, ki od novembra 2021 deluje v Senegalu. Spregovorila nam je o svoji poti, klicu, ki ga najprej ni želela razumeti, danes pa ji dokazuje kako ljubeča je Božja previdnost. Spoznajte življenje in delo misijonarke v deželi, ki bo tudi del prihajajoče Pustne Sobotne iskrice. Letos bo skušala omiliti lakoto otrok na Arktiki, v Senegalu in Kongu.

S. Zorica je uršulinka, ki od novembra 2021 deluje v Senegalu. Spregovorila nam je o svoji poti, klicu, ki ga najprej ni želela razumeti, danes pa ji dokazuje kako ljubeča je Božja previdnost. Spoznajte življenje in delo misijonarke v deželi, ki bo tudi del prihajajoče Pustne Sobotne iskrice. Letos bo skušala omiliti lakoto otrok na Arktiki, v Senegalu in Kongu.

Danica Vidmar, univ. dipl. ekonomistka, z uspešno poslovno kariero, je na svoji poti izkusila zahtevnost partnerstva in starševstva ter osebno zgodbo iskreno opisala v knjigi Deklice brez gnezda. »Nikoli ni prepozno za obnovitev odnosa z otroki« Knjiga je nastala, ko se je upokojila, deset let po prelomnem osebnem srečanju z danskim družinskim terapevtom Jesperjem Juulom, njegov Family Lab deluje tudi v Sloveniji. Po srečanju z njim je Danica počasi spoznavala, kako neopremljena je bila dotlej za polnovredno življenje, za zdrave odnose, za materinstvo. Začela se je njena pot do tedaj že odraslih hčera. Ni bilo preprosto in tudi po desetletju hoje (še) ni našla vseh poti. Kot pravi sama: »Iskanje ne pomeni, da pot vedno tudi najdeš. In čeprav je ne najdeš ali te preseneča s svojimi ovinki, se je vredno podati v iskanje. Med hojo sem se osvobodila občutka neustreznosti, znam slišati svoj notranji glas, vidim svojo notranjo moč, našla sem mir, učim se radosti, učim se biti, samo biti, učim se biti hvaležna, za vse.«

Danica Vidmar, univ. dipl. ekonomistka, z uspešno poslovno kariero, je na svoji poti izkusila zahtevnost partnerstva in starševstva ter osebno zgodbo iskreno opisala v knjigi Deklice brez gnezda. »Nikoli ni prepozno za obnovitev odnosa z otroki« Knjiga je nastala, ko se je upokojila, deset let po prelomnem osebnem srečanju z danskim družinskim terapevtom Jesperjem Juulom, njegov Family Lab deluje tudi v Sloveniji. Po srečanju z njim je Danica počasi spoznavala, kako neopremljena je bila dotlej za polnovredno življenje, za zdrave odnose, za materinstvo. Začela se je njena pot do tedaj že odraslih hčera. Ni bilo preprosto in tudi po desetletju hoje (še) ni našla vseh poti. Kot pravi sama: »Iskanje ne pomeni, da pot vedno tudi najdeš. In čeprav je ne najdeš ali te preseneča s svojimi ovinki, se je vredno podati v iskanje. Med hojo sem se osvobodila občutka neustreznosti, znam slišati svoj notranji glas, vidim svojo notranjo moč, našla sem mir, učim se radosti, učim se biti, samo biti, učim se biti hvaležna, za vse.«

Anka Savelli Gaser se je rodila v Sloveniji, a se je po vojni z družino morala preseliti v Buenos Aires. Prisluhnili smo njeni življenjski zgodbi, ki jo zaznamuje veliko glasbe, veliko petja domoljubnih pesmi, tudi križev pot, predvsem pa dobra volja, ki jo je bodrila in jo še bodri pri soočanju z življenjskimi preizkušnjami.

Anka Savelli Gaser se je rodila v Sloveniji, a se je po vojni z družino morala preseliti v Buenos Aires. Prisluhnili smo njeni življenjski zgodbi, ki jo zaznamuje veliko glasbe, veliko petja domoljubnih pesmi, tudi križev pot, predvsem pa dobra volja, ki jo je bodrila in jo še bodri pri soočanju z življenjskimi preizkušnjami.

Naš tokratni gost prihaja iz Dolgih Njiv, kjer se je rodil maja leta 1937. Tone Košir, po poklicu sicer zdravnik, je že vse življenje tudi zbiralec zgodb in pripovedk iz domačih krajev. Zbrane zgodbe so iz Lučin in Šentjošta nad Horjulom ter iz Suhega dola, ki je na stičišču obeh župnij. Skupaj z nečakinjo Mileno Igličar je zbral 434 zgodb oziroma pripovedi. Zasluge za to, da te zgodbe lahko beremo, ima akademikinja ddr. Marija Stanonik, ki je zgodbe razporedila po vsebini. 

Naš tokratni gost prihaja iz Dolgih Njiv, kjer se je rodil maja leta 1937. Tone Košir, po poklicu sicer zdravnik, je že vse življenje tudi zbiralec zgodb in pripovedk iz domačih krajev. Zbrane zgodbe so iz Lučin in Šentjošta nad Horjulom ter iz Suhega dola, ki je na stičišču obeh župnij. Skupaj z nečakinjo Mileno Igličar je zbral 434 zgodb oziroma pripovedi. Zasluge za to, da te zgodbe lahko beremo, ima akademikinja ddr. Marija Stanonik, ki je zgodbe razporedila po vsebini. 

Letošnji biseromašnik je  predstavil svojo življenjsko in duhovno pot. Zadnja leta živi in deluje v kapucinskem samostanu v Škofji Loki, rodil pa se je v Sredici, v župniji Sv. Jurij v Prekmurju. Spoznali bomo njegovo otroštvo, ki je za družino prineslo veliko preizkušnjo. Kakšna je bil pot do duhovnega poklica in kje vse je živel svoje poslanstvo. Pravi, da so ga povsod lepo sprejeli in se je dobro počutil. Dobro se počuti tudi v Škofji Loki in vseh okoliških župnijah, kjer velikokrat mašuje in spoveduje.

Letošnji biseromašnik je  predstavil svojo življenjsko in duhovno pot. Zadnja leta živi in deluje v kapucinskem samostanu v Škofji Loki, rodil pa se je v Sredici, v župniji Sv. Jurij v Prekmurju. Spoznali bomo njegovo otroštvo, ki je za družino prineslo veliko preizkušnjo. Kakšna je bil pot do duhovnega poklica in kje vse je živel svoje poslanstvo. Pravi, da so ga povsod lepo sprejeli in se je dobro počutil. Dobro se počuti tudi v Škofji Loki in vseh okoliških župnijah, kjer velikokrat mašuje in spoveduje.

Dr. Vanja Samec je Celjanka, ki je po vsem svetu znana in uveljavljena strokovnjakinja za gradnjo mostov. Ker v domovini ni bilo posluha za njeno znanje, je leta 1989 je nastopila delo v podjetju v Gradcu, kjer je delala kot razvijalka programske opreme, projektna inženirka in svetovalka. Sodelovala je pri mednarodnih mostnih projektih, med drugim pri mostu Kwangan v Koreji, Stonecutters Bridge v Hongkongu, viaduktu Dou-Shan na Tajvanu, mostu Sheik Zayed v ZAE in številnih drugih. Aktivno je sodelovala na svetovnih konferencah. Ima odlične izkušnje pri mednarodnih projektih, razvoju programske opreme in vodenju. Leta 2020 jo je ameriška platforma engineering.com uvrstila med petnajst svetovno najvplivnejših vizionarjev leta. Trenutno deluje kot neodvisna strokovnjakinja za mostove, aktivno se udeležuje mednarodnih strokovnih in opravlja še številne druge dejavnosti. Objavila je več kot petdeset znanstvenih člankov in prispevkov. Pred leti je postavila tudi zanimiv družinski most, most s preteklostjo in Josipom Mursom. 

Dr. Vanja Samec je Celjanka, ki je po vsem svetu znana in uveljavljena strokovnjakinja za gradnjo mostov. Ker v domovini ni bilo posluha za njeno znanje, je leta 1989 je nastopila delo v podjetju v Gradcu, kjer je delala kot razvijalka programske opreme, projektna inženirka in svetovalka. Sodelovala je pri mednarodnih mostnih projektih, med drugim pri mostu Kwangan v Koreji, Stonecutters Bridge v Hongkongu, viaduktu Dou-Shan na Tajvanu, mostu Sheik Zayed v ZAE in številnih drugih. Aktivno je sodelovala na svetovnih konferencah. Ima odlične izkušnje pri mednarodnih projektih, razvoju programske opreme in vodenju. Leta 2020 jo je ameriška platforma engineering.com uvrstila med petnajst svetovno najvplivnejših vizionarjev leta. Trenutno deluje kot neodvisna strokovnjakinja za mostove, aktivno se udeležuje mednarodnih strokovnih in opravlja še številne druge dejavnosti. Objavila je več kot petdeset znanstvenih člankov in prispevkov. Pred leti je postavila tudi zanimiv družinski most, most s preteklostjo in Josipom Mursom. 

Naš sobotni gost je bil geograf, pedagog, jamar in velik ljubitelj narave zaslužni profesor dr. Jurij Kunaver. Kljub skorajšnjemu vstopu v svoje deveto desetletje je še zelo aktiven: poučuje na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, potuje ter piše strokovno poljudne prispevke. Spregovoril je o spominih na otroštvo, svojega očeta legendarnega Pavla Kunaverja in o svoji akademski karieri, ko je med drugim vodil tudi gradnjo današnje Pedagoške fakultete v Ljubljani.

Naš sobotni gost je bil geograf, pedagog, jamar in velik ljubitelj narave zaslužni profesor dr. Jurij Kunaver. Kljub skorajšnjemu vstopu v svoje deveto desetletje je še zelo aktiven: poučuje na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, potuje ter piše strokovno poljudne prispevke. Spregovoril je o spominih na otroštvo, svojega očeta legendarnega Pavla Kunaverja in o svoji akademski karieri, ko je med drugim vodil tudi gradnjo današnje Pedagoške fakultete v Ljubljani.

Gostili smo ustanoviteljico in vodjo prve ekološke semenarske hiše v Sloveniji Amarant. Rada se odzove našim vabilom v Svetovalnico in odgovarja na vaša vprašanja ter svetuje o področjih, ki jih dobro pozna in obvladuje. Z vsem srcem se trudi za ohranjanje slovenskih avtohtonih sort, saj pravi, da niso le naša dediščina, pač pa tudi naša zakladnica, ki jo moramo ohraniti za naslednje rodove.

Gostili smo ustanoviteljico in vodjo prve ekološke semenarske hiše v Sloveniji Amarant. Rada se odzove našim vabilom v Svetovalnico in odgovarja na vaša vprašanja ter svetuje o področjih, ki jih dobro pozna in obvladuje. Z vsem srcem se trudi za ohranjanje slovenskih avtohtonih sort, saj pravi, da niso le naša dediščina, pač pa tudi naša zakladnica, ki jo moramo ohraniti za naslednje rodove.

K nam v goste je prišel akademik dr. Tomo Virk. V oddaji nam je povedal o svoji življenjski poti, ki je bila nekaj časa športna pot alpskega smučarja. Tudi o tem, kako so potem prevladale knjige in primerjalna književnost.

K nam v goste je prišel akademik dr. Tomo Virk. V oddaji nam je povedal o svoji življenjski poti, ki je bila nekaj časa športna pot alpskega smučarja. Tudi o tem, kako so potem prevladale knjige in primerjalna književnost.

Dr. Aksinji Kermauner je bilo pisateljevanje praktično položeno v zibelko; hčerka Alenke Goljevšček in Tarasa Kermaunerja je bila že v zgodnjem otroštvu prepričana, da bo postala pisateljica in danes je njeno življenje zares zaznamovano s pisateljevanjem. Literaturo pa pogosto preplete tudi s tiflopedagogiko – tako je tudi avtorica večih tipank; s pomočjo slikanic pa skuša odstirati tudi nekatere druge lastnosti otrok s posebnimi potrebami. Čeprav je literarno pot začela s poezijo se zdaj posveča prozi; je pa tudi avtorica dramskih tekstov. Naslovi nekaterih njenih knjig so Kakšne barve je tema?, Modrost starodavnega anka, Tema ni en črn plašč, Dnevnik Hiacinte Novak, Snežna roža, Berenikini kodri, Žiga špaget gre v širni svet, ... Kot učiteljica je 25 let delala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, zadnja leta pa tiflopedagoško znanje delila s študenti na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. 

Dr. Aksinji Kermauner je bilo pisateljevanje praktično položeno v zibelko; hčerka Alenke Goljevšček in Tarasa Kermaunerja je bila že v zgodnjem otroštvu prepričana, da bo postala pisateljica in danes je njeno življenje zares zaznamovano s pisateljevanjem. Literaturo pa pogosto preplete tudi s tiflopedagogiko – tako je tudi avtorica večih tipank; s pomočjo slikanic pa skuša odstirati tudi nekatere druge lastnosti otrok s posebnimi potrebami. Čeprav je literarno pot začela s poezijo se zdaj posveča prozi; je pa tudi avtorica dramskih tekstov. Naslovi nekaterih njenih knjig so Kakšne barve je tema?, Modrost starodavnega anka, Tema ni en črn plašč, Dnevnik Hiacinte Novak, Snežna roža, Berenikini kodri, Žiga špaget gre v širni svet, ... Kot učiteljica je 25 let delala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, zadnja leta pa tiflopedagoško znanje delila s študenti na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. 

Naš gost je bil tokrat akademski slikar in grafik, profesor grafike na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani Črtomir Frelih! Njegova razstava “Grafike in risbe - štiri desetletja”, je še do začetka meseca februarja 2023 na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru! Pogovarjali smo se o umetnosti, pedagogiki in tudi o okoljskem aktivizmu, ki v galerijah po svetu vandalizira nekatere največje slikarske umetnine.

Naš gost je bil tokrat akademski slikar in grafik, profesor grafike na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani Črtomir Frelih! Njegova razstava “Grafike in risbe - štiri desetletja”, je še do začetka meseca februarja 2023 na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru! Pogovarjali smo se o umetnosti, pedagogiki in tudi o okoljskem aktivizmu, ki v galerijah po svetu vandalizira nekatere največje slikarske umetnine.

»Misijonar na daljavo« slovenski salezijanec Jože Andolšek, živi in deluje v Celovcu. Več kot 35 let je poučeval na Zvezni gimnaziji za Slovence, bil rektor Pastoralnega centra za Slovence ter zavzet delavec v pomoči misijonskim dejavnostim. S skupinami mladih je vodil mnoge projekte v Afriki, ki so pustili sledi v Egiptu, Gani, Etiopiji in Angoli. Leta 2016 je bil odgovoren za velik uspeh Pustne Sobotne iskrice, v kateri ste poslušalci Radia Ognjišče darovali za hrano otrok v Gambeli v Etiopiji. Mnogo doživetega je prelil v knjige, predavanja in filme, vedno znova pa se predenj postavlja vprašanje dostojanstva človekove osebe, ki je, kot pravi, nekaj najbolj svetega v nas. Ob različnh priznanjih je tudi prejemnik Častnega znaka dežele Koroške . 

»Misijonar na daljavo« slovenski salezijanec Jože Andolšek, živi in deluje v Celovcu. Več kot 35 let je poučeval na Zvezni gimnaziji za Slovence, bil rektor Pastoralnega centra za Slovence ter zavzet delavec v pomoči misijonskim dejavnostim. S skupinami mladih je vodil mnoge projekte v Afriki, ki so pustili sledi v Egiptu, Gani, Etiopiji in Angoli. Leta 2016 je bil odgovoren za velik uspeh Pustne Sobotne iskrice, v kateri ste poslušalci Radia Ognjišče darovali za hrano otrok v Gambeli v Etiopiji. Mnogo doživetega je prelil v knjige, predavanja in filme, vedno znova pa se predenj postavlja vprašanje dostojanstva človekove osebe, ki je, kot pravi, nekaj najbolj svetega v nas. Ob različnh priznanjih je tudi prejemnik Častnega znaka dežele Koroške . 

Ob izidu zadnje knjige, monografije o Divači z okolico, smo na zgornjem Krasu, v njeni rojstni vasi Kačiče obiskali Klelijo Potokar. Ko jo je vnuk pred zdaj že mnogo leti prosil za pomoč pri nalogi, s katero naj bi opisal kraj, sta se s fotoaparatom skupaj sprehodila skozi vas, Klelija je spisala še tekst in vnuk se je iz šole vrnil z informacijo, učiteljica pravi, babica, da bi morala večkrat kaj napisati. Tako se je začelo, in traja še vedno. “Moj nono mi je rad pripovedoval, kako kljub vsemu trpljenju Primorci niso nikdar pozabili, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik.” Klelija Potokar je avtorica petih knjig, v nastajanju je nova, knjižic Kačiče skozi vas in LJUDJE s kontaktnega krasa pri Kačičah ter obsežnejših monografij o Kačičah, Vremski dolini, ki je izšla ob sedemsto letnici prve omembe Vrem, in zadnje tretje z naslovom »Divača na stičišču poti«. V zadnji monografiji je v sklepni besedi zapisala: »Pri sosedovih v moji rojstno vasi Kačiče se je ob toplem ognju na ognjišču v mrzlih zimskih večerih zbirala druščina vaških mož in fantov, deklet in otrok. Tam sem že kot malo dekletce slišala premnogo zgodb, ki so se nanašale na pretekle čase, tja do kontrabantarjev, ki so mimo Kačič tihotapili sol, tobak in podobno … , ter razne druge zgodbe.«“Nikoli ne smemo pozabiti, da je Slovenija toliko naša država, kolikor smo mi njeni.” »Ljudje v Vremski dolini med Krasom in Brkini so bili od naselitve dalje skozi dolga stoletja podložni tlačani, teptani, izkoriščani in ponižani. Vsa ta težka stoletja so dokazovali, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik. … Vse to je naše prejšnje rodove bodrilo, njihove misli po svobodi so bile vedno v njihovih srcih, čeprav so bile zameglene.«»Vsakdo razmišlja o svojem življenju in se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo, kje so naše korenine. … Preteklost je sicer večkrat zavita v tančico, kot je skrivnostno naše življenje, vendar bomo vsaj nekaj iz skoraj pozabljenega sveta preteklosti v tej knjigi ohranili.«, je zapisala v sklepni besedi monografije »Vremska dolina med Krasom in Brkini« avtorica, Klelija Potokar.V njeni drugi monografiji je o avtorici Emil Milko Škrl zapisal: »Skozi pripoved zgodovinskih dejstev pronicajo njeni spomini iz otroštva, mladosti in težkega povojnega obdobja, ko je bila tudi njena pot šolanja in vključevanja v življenje zaznamovana s pomanjkanjem, napori in odrekanjem. … Iz knjige diha neukrotljiva volja avtorice, da Primorci spoznajo in se zavejo svojih korenin … Ni mogoče prezreti, da Klelija Potokar z opisovanjem zgodovine izraža ljubezen in pripadnost svojemu narodu, ki je prav zaradi kljubovalnosti vzdržal in obstal.« 

Ob izidu zadnje knjige, monografije o Divači z okolico, smo na zgornjem Krasu, v njeni rojstni vasi Kačiče obiskali Klelijo Potokar. Ko jo je vnuk pred zdaj že mnogo leti prosil za pomoč pri nalogi, s katero naj bi opisal kraj, sta se s fotoaparatom skupaj sprehodila skozi vas, Klelija je spisala še tekst in vnuk se je iz šole vrnil z informacijo, učiteljica pravi, babica, da bi morala večkrat kaj napisati. Tako se je začelo, in traja še vedno. “Moj nono mi je rad pripovedoval, kako kljub vsemu trpljenju Primorci niso nikdar pozabili, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik.” Klelija Potokar je avtorica petih knjig, v nastajanju je nova, knjižic Kačiče skozi vas in LJUDJE s kontaktnega krasa pri Kačičah ter obsežnejših monografij o Kačičah, Vremski dolini, ki je izšla ob sedemsto letnici prve omembe Vrem, in zadnje tretje z naslovom »Divača na stičišču poti«. V zadnji monografiji je v sklepni besedi zapisala: »Pri sosedovih v moji rojstno vasi Kačiče se je ob toplem ognju na ognjišču v mrzlih zimskih večerih zbirala druščina vaških mož in fantov, deklet in otrok. Tam sem že kot malo dekletce slišala premnogo zgodb, ki so se nanašale na pretekle čase, tja do kontrabantarjev, ki so mimo Kačič tihotapili sol, tobak in podobno … , ter razne druge zgodbe.«“Nikoli ne smemo pozabiti, da je Slovenija toliko naša država, kolikor smo mi njeni.” »Ljudje v Vremski dolini med Krasom in Brkini so bili od naselitve dalje skozi dolga stoletja podložni tlačani, teptani, izkoriščani in ponižani. Vsa ta težka stoletja so dokazovali, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik. … Vse to je naše prejšnje rodove bodrilo, njihove misli po svobodi so bile vedno v njihovih srcih, čeprav so bile zameglene.«»Vsakdo razmišlja o svojem življenju in se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo, kje so naše korenine. … Preteklost je sicer večkrat zavita v tančico, kot je skrivnostno naše življenje, vendar bomo vsaj nekaj iz skoraj pozabljenega sveta preteklosti v tej knjigi ohranili.«, je zapisala v sklepni besedi monografije »Vremska dolina med Krasom in Brkini« avtorica, Klelija Potokar.V njeni drugi monografiji je o avtorici Emil Milko Škrl zapisal: »Skozi pripoved zgodovinskih dejstev pronicajo njeni spomini iz otroštva, mladosti in težkega povojnega obdobja, ko je bila tudi njena pot šolanja in vključevanja v življenje zaznamovana s pomanjkanjem, napori in odrekanjem. … Iz knjige diha neukrotljiva volja avtorice, da Primorci spoznajo in se zavejo svojih korenin … Ni mogoče prezreti, da Klelija Potokar z opisovanjem zgodovine izraža ljubezen in pripadnost svojemu narodu, ki je prav zaradi kljubovalnosti vzdržal in obstal.« 

Spoznali smo glasbenika, ki je zelo zaznamoval podobo zlatih let slovenske popevke ter kot pevec in kot avtor pustil nepozabni pečat tudi v narodnozabavni glasbi. Z nami je bil Edvin Fliser, ki te dni praznuje 75. rojstni dan.

Vrhunski znanstvenik in široko razgledan sogovornik, ki nas je popeljal tako v sintezo organske kemije kot v zanimive zgodbe iz sveta klasične glasbe, z nami je delil tudi svoje trpke izkušnje prejšnjega režima, ki jih je občutil na lastni koži, a jih je z odločnostjo in homorjem znal tudi prebroditi. Je zaslužni profesor za organsko kemijo na Univerzi v Ljubljani, od leta 1991 tudi član Slovenske akademija znanosti in umetnosti.

Duhovnik, raziskovalec in publicist, strasten planinec Božo Zuanella se je rodil na božični dan leta 1941. Je župnik župnij: Tarčmun, Sovodnje, Gorenji Barnas in Matajur pod istoimensko goro, kjer tudi živi. V duhovnika je bil posvečen leta 1965. Od takrat ni bilo nobene slovenske svete maše v Benečiji, zato je zadnji čedermac. Ljubezen do jezika sta mu dala mama in ata, ki sta ga učila slovenskega narečja in to v težkih časih, ko je bila slovenščina prepovedana. Kot samouk se je kasneje naučil tudi slovenskega knjižnega jezika. Zuanella je odigral in igra pomembno ter dragoceno vlogo kot eden od utemeljiteljev in spodbujevalcev narodnega ozaveščanja in preporoda Beneških Slovencev. Na lastni koži je občutil nasprotovanje do slovenstva.  Proces na sodišču se je vlekel kar nekaj let, a na koncu je bil oproščen. 

Tik pred začetkom Tedna za življenje z letošnjim geslom Ne zavrzi življenja je bila naša sobotna gostja rejnica, ki ma za seboj pestro in preizkušenj polno življenjsko pot. Gospa Bernarda Konjár se je posvetila rejništvu najtežjih primerov. Pri njej pa se je zvrstilo več kot 14 otrok, s katerimi je spletla pristne vezi. Z nami je delila tudi svojo osebno zgodbo, v kateri imajo boleče mesto možev alkohol, sinov samomor in zdravljenje drugega sina v komuni.

Katehistinja Marija Prikeržnik je letos med tistimi, ki so za svoje delo prejeli Slomškovo priznanje.Predlagatelji so v njej prepoznali iskrenost in zavezanost poslanstvu, ki ga je sprejela že v mladih letih in mu kljub preizkušnjam ostaja zvesta še danes.Pri svojem delu se trudi prebuditi v mladih željo po veri in Bogu ter jih istočasno spodbuja, da bi v duhu krščanske vere tudi živeli. Ni vedno lahko, a mladi so odprti za Boga, je rekla.

»Dolžan ni samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!« Mag. Janez Kunc pravi, da mu ta Gregorčičev verz marsikdaj pomaga ubirati naslednje korake in se odzivati, tako na strokovne, kot tudi na najbolj osnovne človeške izzive, pred katere je postavljen kot mož, oče in strokovnjak na področju veterine. 

Tokrat je bila Naša gostja Metoda Vidmar Vengust – zdravnica, specialistka psihiatrije. Terapevtsko znanje je med drugim poglabljala s spoznanji vedenjsko-kognitivne terapije. V psihiatrični bolnišnici Vojnik je zaposlena od začetka svoje poklicne poti, vmes pa je deset let delala kot psihiatrinja v zasebni ambulanti. Opravljala je tudi delo strokovne direktorice Psihiatrične bolnišnice Vojnik.Aktivno je predajala znanje na temo anksiozno-depresivnih stanj in psihotičnih motenj in bila tudi aktivna pri osveščanju strokovne in laične javnosti o depresiji in preprečevanju samomora.Lani je pri založbi Chiara, v zbirki Osebno izdala knjigo Drevesa govorijo, ki jih je podnaslovila Zdravilne zgodbe. V pogovoru boste spoznali tenkočutno avtorico, ki so ji pri 48 letih postavili diagnozo multipla skleroza in zgodbe v knjigi govorijo tudi o soočenju z njo.

Naša gostja je bila vsestranska umetnica – arhitektka, slikarka, pesnica, esejistka, solopevka - Marta Jakopič Kunaver, ki slavi življenjski jubilej (sep 2022). Je ena najpomembnejših ustvarjalk na področju slovenske sakralne umetnosti. Veliko njenih barvnih oken krasi cerkve in kapele. Za več cerkva je izdelala križeve pote, razpela in oltarne podobe. Z njo smo govorili o umetnosti in življenju!

Kmetija Pustotnik iz Gorenje vasi v Poljanski dolini, je iz klasične slovenske kmetije, na kateri so pridelovali mleko, meso in poljščine, prerasla v prvo kmečko sirarno v Sloveniji, ki je danes samostojno podjetje. Leta 2010 so se v družinsko podjetje vključili tudi otroci, ki nadaljujejo s hišno tradicijo. O zgodbi o uspehu, ki ga je rodilo trdo delo, številne žrtve, neomajna vztrajnost ter velika ljubezen, sta spregovorila naša sogovornika, Žuža in Milan Brence.