"Male skrivnosti družinske oljarne pri predelavi prvovrstnega bučnega olja" - tako je zgodbo oljarne Kocbek strnila Slovenska turistična organizacija, ki je multisenzorične vodene oglede oljarne izbrala za eno od svojih edinstvenih doživetij Slovenije. V Sveti Jurij ob Ščavnici se je odpravil Jure Čepin in z lastnikom oljarne Gorazdom Kocbekom podrobneje spoznal postopek predelave bučnih semen v olje, ovrgla pa sta tudi še vedno precej zakoreninjeno prepričanje, da je bučno olje dobro samo za na solato.

Posploševanje pri gobah ne obstaja. To je eno izmed ključnih navodil, preden se podamo v gozd, v kraljestvo gob. V naPOTkih v aktualni sezoni odkrivamo edinstvena doživetja in eno izmed njih – ki tudi ni pogojeno z letnim časom, saj gobe rastejo vse leto – je doživetje z naslovom: "Dr. Fungi: Mi gremo po gobe!". Kdo je Dr. Fungi, katere gobe januarja rastejo v Iškem vintgarju in kaj je gozdni laboratorij? V naslednjih minutah gremo na gozdno pustolovščino.

Na seznamu edinstvenih doživetij Slovenije, s katerimi se Slovenija predstavlja domačim in tujim turistom, je tudi prav posebna izkušnja, s katero potujemo v neke druge čase: v čas bivšega režima skupne države. Čeprav Jugoslavija ne obstaja že več kot tri desetletja, ima tisto obdobje še nekaj tem, ki so zavite v tančico skrivnosti. Ena takih se nam razkriva v turističnem doživetju iskanja tajnih prostorov Hotela Jama. Ste vedeli, da so v hotelu, ki stoji pred eno naših največjih turističnih znamenitosti Postojnsko jamo, med prenovo našli skrivne prostore? Čemu so služili? In kako to, da niti malo ne spominjajo na zaklonišče, ki naj bi se po prvotnih načrtih tam nahajalo?

Ribogojnica Fonda v Seči ponuja dve doživetij s seznama edinstvenih doživetij Slovenije. Eno izmed njih, Nepozabni dan v ribjem vrtu Fonda, je že nekaj let na prvem mestu po številu obiskov. 2. epizoda 15. sezone je hkrati tudi zgodba o ribogojstvu, varstvu okolja in trajnostnem turizmu.

»Doživite Slovenijo na najboljši način. Prelevite se v raziskovalce izvirnih butičnih zgodb in doživetij ter si ustvarite lepe spomine za vse življenje.« Slovenska turistična organizacija s temi besedami vabi k raziskovanju izvirnih, butičnih zgodb slovenskega turizma, ki ponujajo nekaj več v smislu doživetja samega. Prav takšna doživetja bodo v ospredju nove, že 15. sezone naPOTkov. V Radgonskih goricah je v praksi zaživel ustvarjalen in inovativen turistični produkt, ki temelji na doživetju v popolni temi. Tam – omejeni na čute sluha, vonja in okusa – spoznate prvo penino na svetu, ki je bila tudi pridelana v popolni temi.

“Dvakrat grad, dvakrat samostan” - s temi besedami pater Ernest opiše minoritski samostan Olimje. Po ustnem izročilu naj bi njegova zgodovina segala vse v leto 1015, ko je na ozemlju današnjega samostana stal stolp. Od sedemnajstega stoletja dalje pa v gradu deluje tudi zeliščna lekarna, ki so jo prvi postavili pavlinci, njihovo tradicijo pa danes nadaljujejo minoriti.

Graščina Kodeljevo s kapelo v ljubljanskih Mostah je bila leta 1984 razglašena za kulturni spomenik, park ob njej pa za naravno znamenitost. Najbrž je kakšen delček še vedno povsem tak, kot je bil takrat, ko je tam zrasel »Turn ob Ljubljanici«. A nekaj je gotovo – tako polnega parkirišča v tistem času zagotovo ni bilo. Prvi avtomobil je Codelli v Ljubljano pripeljal leta 1898. Zgodovina dvorca v sebi skriva mnoge biserčke umetnostne zgodovine, pa se je začela pisati že 250 let pred tem. S pomočjo umetnostnih zgodovinark dr. Helene Seražin in Katarine Metelko se je vanjo poglobila Mojca Delač.

Ob obisku Vile Vipolže mnoge najprej navdušijo čudoviti razgledi širom Goriških brd in lepo urejen park pred vilo. Ta je bila že v 19. stoletju znana po cipresah, ki so bile takrat največje v goriški grofiji, so tudi del naravne dediščine, po nekaterih podatkih stare več kot 250 let. Sama stavba, ki jo po obnovi opisujejo kot najlepšo renesančno vilo v Sloveniji, pa stoji na tem mestu že več kot 800 let.

Strmol na Gorenjskem, slikovito postavljen na majhni vzpetini na vznožju strmega Dvorjanskega hriba med vasmi Češnjevek, Grad in Dvorje, je eden redkih gradov na Kranjskem, ki je ves čas ohranil slovensko ime. V 13. stoletju so se tu naselili vitezi Strmolski, po katerih je utrdba tudi dobila ime, ob koncu 14. stoletja pa so ti zanimivo ime svojega gradu ponesli tudi na sosednjo Štajersko, kjer danes najdemo Strmol pri Rogatcu. A mi smo se kot rečeno odpravili tokrat kar na Gorenjsko na ogled gradu, ki je eden redkih, ki so nepoškodovani in brez posebnega pretresa preživeli drugo svetovno vojno in leta po njej, morda še posebej zato, ker se je tako lepo vpel v okolico in postal njena nepogrešljiva sestavina. Tja se je odpravila Tadeja Bizilj.

Z Napotki gremo tokrat 15 kilometrov iz Ljubljane, kjer v objemu Polhograjskih dolomitov stoji Polhograjska graščina. Ta predstavlja enega od najpomembnejših spomenikov v občini Polhov Gradec in je središče njenega kulturnega utripa. Temelji graščine segajo v čas 13. in 14. stoletja, ko je na tem mestu stal stolpast dvor. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V graščini je tudi Krajevni muzej. Graščina omogoča še nepozabne poroke v poročni dvorani ali paviljonu v grajskem parku, obiskovalci pa si lahko tam privoščijo tudi čaj z grofom Blagajem. Polhograjsko graščino je obiskal Aleš Ogrin.

V starem mestnem jedru Radovljice stoji Radovljiška graščina. Njeno zgodovino je od 13. stoletja dalje zaznamovalo vsaj 5 družin, nazadnje grofje Thurn-Valsassina. Danes je graščina dom Muzejev radovljiške občine, tam sta Čebelarski in Mestni muzej, ob popoldnevih iz učilnic odmeva pouk Glasbene šole, svoje prostore je tam našel tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti. Kako so včasih živeli grofje, katere se najbolj zanimive panjske končnice, ki jih hrani čebelarski muzej in kakšno vlogo ima danes sramotilna klopca? Radovljico je obiskala Ana Skrt.

Danes se bomo odpravili v deželo terana, burje in pršuta. Tako je - na Kras, natančneje v Štanjel. Značilno za to pokrajino, Grad Štanjel obdajajo ozke in strme ulice ter gole kamnite hiše. Vse okoli Gradu Štanjel pa se razprostira obzidje, utrjeno s stolpi. Med zidove dvorca se je odpravila Lana Furlan, glas je posodila Nataša Rašl.

"Malo je na Slovenskem grajskih stavb, katerih preteklost bi bila tako pisana kot to velja za mariborski dvorec in obenem že tolikokrat predmet stavbno-zgodovinskih študij". S temi besedami se v knjigi dr. Ivana Stoparja Najlepši slovenski dvorci začne opis Mestnega gradu v Mariboru. Odlična popotnica za obisk in snemanje naPOTkov, ki jih je pripravila Nadia Petauer.

Čeprav uradno sodi med dvorce, ima ta veličastna in prenovljena graščina že v samem imenu besedo grad. Govorimo o gradu Tuštanj v Moravški dolini, ki je nekoč slovela po gradovih, a se je ohranil le ta dvorec iz tufa ali groha. V zadnjih desetletjih je postal kulturno središče za okoliške kraje, saj se v njem odvijajo številni kulturni dogodki in poroke. A grad je zanimiv tudi širše, saj je edini grad na Slovenskem, ki ni bil podržavljen, eden redkih, ki hrani originalno pohištvo, in že 170 let ostaja v lasti Slovencev. Za tem stoji čudovita ljubezenska zgodba, ki vam jo razkrivamo v naPOTkih.

V aktualni sezoni NaPotkov raziskujemo in obiskujemo dvorce. Dvorec je reprezentančna, običajno v nižinskem svetu zgrajena grajska stavba, namenjena predvsem bivanju. Dvorci obstajajo v večini evropskih držav, kjer je obstajal fevdalizem, in so bili včasih znani kot gradovi ali tudi palače. V Sloveniji jih je kar nekaj, ki smo jih že ali pa jih še bomo obiskali. Enega izmed takih draguljev ima tudi Koroška. Zdaj sicer ne nosi več prvotnega imena Streiteben in v njem plemiči ne živijo več, je pa zato ohranil plemenito vsebino. Za njegove zidove se je podal Jure K. Čokl.

Odprava NaPOTkov se danes ne bo pohvalila z velikim številom prevoženih kilometrov, a doživetje zato ne bo nič manjše. Začelo se je z utrdbo zgrajeno na živi skali leta 1268, s pozidavo v 16. stoletju nastane dvorec z renesančnim značajem. Grad Jable stoji v neposredni bližini Loke pri Mengšu, na precej velikem posestvu so bili nekoč urejeni razkošni vrtovi, še danes je tam največji strnjen nasad ameriške duglazije pri nas. Najlepša soba na Slovenskem, v kamen ujeta zaljubljenca, klop prijateljstva, pri ljudeh priljubljena baronica, najdaljša grajska lega in skrivnostna sova, je nekaj gesel zgodb, ki jih je v reportažo strnil Bojan Leskovec.

Grad Bogenšperk je znan po eni najdaljših poročnih tradicij pri nas ter seveda po najuglednejšem in najbolj prepoznavnem lastniku Janezu Vajkardu Valvasorju. Grad je bil v njegovi posesti sicer zgolj skromnih dvajset let, vseeno pa je njegova zapuščina med grajskimi zidovi tudi danes še kako živa.

Glede na knjigo Najlepši slovenski dvorci dr. Ivana Stoparja grad Gewerkenegg v Idriji pravzaprav uvrščamo med dvorce. O tej dilemi več v današnji 2. epizodi 14. sezone Napotkov, v kateri bomo spoznali ta renesančni objekt, v katerem niso nikoli prebivali plemiči, graščaki ali grajske gospodične. Veliko trapezasto dvorišče s tremi okroglimi grajskimi stolpi z ene strani varuje hudourniška Nikava – pritok reke Idrijce. Je pa poslopje tudi strateško umeščeno na vzpetino nad mestom. Darja Pograjc si je med drugim ogledala uro v grajskem stolpu, kamor obiskovalcem sicer ni dovoljeno.

Grad Brežice, katerega začetki segajo v 13. stoletje, je v svoji večstoletni zgodovini sprva služil v upravne in obrambne namene salzburške nadškofije, danes pa v njegovih prostorih deluje Posavski muzej Brežice. Zaradi čudovite lokacije s pogledom na stari del mesta in izjemne Viteške dvorane, prvovrstne baročne galerije z bogato mitološko vsebino, je grad prizorišče mnogih prireditev, razstav in koncertov.

V objemu reke Drave, gozdov in barvite Koroške se nahaja Green Resort - Vodni park Radlje ob dravi, ki ponuja vse, kar potrebujemo, da se počutimo povezan s prvinsko naravo. V naravnih, lesenih hišicah, avtodomih in hostlu se ob bližini biološkega bazena vsako leto pred mestnim vrvežem skrije več in več turistov. Zaradi poplav je resort že zaprl vrata za obiskovalce, mi pa smo jih v naPOTkih kljub temu obiskali in se pozanimali, kdaj bodo vrata zelenega resorta ponovno odprta.

Kamp Natura v Podčetrtku je del priljubljenih Term Olimia. Nudi tako prostore za avtodome, počitniške prikolice in šotore kot tudi namestitev v mobilnih hišicah in petzvezdičnem glampingu. Zakaj je kamp poleti najbolj priljubljen med družinami, spomladi in jeseni pa med pari, je preverila Andreja Čokl.

Lovenjakov dvor – manjše posestvo v naselju Polana – leži zgolj nekaj kilometrov iz Murske Sobote. V prvi vrsti je znano po gostilni z lokalno kulinariko, zdaj tudi zaradi manjšega hotela Štrk, ki sloni predvsem na kongresni dejavnosti, od nedavnega pa tudi zaradi postajališča za avtodome in počitniške prikolice.

Ali bi lahko v Ljubljani kot turist prespali za slabih 12 evrov po osebi? Lahko, če ste ljubitelj narave in imate s seboj šotor ali avtodom. Blizu prestolnice je nekaj kampov, Špela Šebenik je tako našla manjši družinski kamp, ki so ga avgusta prizadele poplave, a je zdaj že odprt, njegova posebnost pa je igrišče za nogometni golf. Od tod tudi njegovo ime Camping @ Footballgolf Ljubljana.

Včasih nas oddaja NaPotki odpelje tako daleč, da bi kot uvod vanjo najlaže uporabili tisti znameniti »za devetimi gorami in devetimi vodami«. In ker so na Koroškem gore že od nekdaj, za devet voda pa je poskrbela besneča narava v zadnjih tednih, se je zgodilo prav to. Odpeljali smo se na Ribniško Pohorje, kjer smo obiskali Urško Šantl Urh oziroma teto Leno in njenega moža Marka, lastnika Kmetije tete Lene s campom in apartmajem.

V Marezigah so gostinsko-turistično ponudbo pred dvema mesecema dopolnili še z odprtjem glamping naselja Wine Paradise Marezige. Nahaja se tik pod vinsko fontano, ki je ena od znanih atrakcij tega kraja v zaledju slovenske Istre. Dvanajst luksuznih hišic je ime dobilo – kako pa drugače – po vinskih sortah.

Na vroč poletni dan se je Klara Eva Kukovičič odpeljala proti Šaleški dolini v Camp Velenje. Zaradi svoje odlične lege tik ob Velenjskem jezeru kamp svojim obiskovalcem ponuja pestro ponudbo športnih aktivnosti na vodi - od supanja, jadranja na deski in veslanja. Priljubljen pa je tudi med glasbenimi navdušenci, ki lahko v času festivalov v bližnjem Vista parku prenočijo v mobilnih hiškah, glamping šotorih, avtodomih ali v šotorih na parcelah v velikosti do 100 m2.

V tokratni epizodi nas razvajajo z belokranjsko gostoljubnostjo ob eni najtoplejših rek pri nas, reki Kolpi. Obiskali smo kamp Bela krajina - Podzemelj, ki se je pred leti iz običajnega manjšega družinskega kampa razvil v – še vedno sicer majhen – a bogat prostor preživljanja prostega časa, dopusta ali preprosto vmesnega postanka na poti proti hrvaški obali. Kamp tujci zapolnijo ravno zaradi same lokacije, med slovenskimi obiskovalci pa je kar nekaj takšnih, ki se štejejo že med stalne goste. Čez Gorjance se je odpeljala Nataša Rašl.

13. sezona naših naPOTkov, v kateri raziskujemo slovenske kamp destinacije, je v polnem teku, poletna sezona pa se bliža vrhuncu. Zato smo tokrat kampiranje združili z morskim okoljem in se odpravili v enega najstarejših in največjih kampov pri nas, ki se, nekoliko ironično, nahaja v eni najmanjših in najmlajših občin pri nas. Govor je o kampu Adria v Ankaranu, ki domače in tuje kampiste privablja že več kot 60 let. Ugodna lokacija in številna drevesa, ki nudijo senco več kot 400 parcelam za kampiranje, sta le dve od prednosti, ki se jih vodstvo kampa dobro zaveda in skuša nadgraditi z dodatno ponudbo.

V petek se je Darja Pograjc odpravila v Sočo - vas, ki se nahaja v bovški občini. Ko se spustila v dolino Trente, je najprej opazila, kako prijetno se je razredčil avtomobilski promet – več kot avtomobilov je bilo na cesti motoristov, kolesarjev, pohodnikov pa tudi kakšen tabornik se je znašel vmes. Cilj njenega obiska: Turistična kmetija Jelinčič in kamp Jelinc.

Odprava NaPOTkov je ta teden obiskala Jezersko. Kamp in glamping Cvet gora že z imenom nakazuje na vpetost v lokalno okolje in zavezanost k naravi. Lesene hiške, ena izmed teh je na drevesu, prostor za šotore in avtodome, skupna letna kuhinja, zajtrk na terasi s pogledom na cvetoče travnike in okoliške gore. Vse skupaj se je začelo pred natanko 10 leti z obnovo 130 let stare hiše. Zgodbo Cveta gora pišejo Tanja, Jure in Živa. Po navdih se vračajo k naravi, ki nam razkriva svoje zgodbe in nam daje odgovore na vsa naša vprašanja. Kaj imajo s kampiranjem opraviti materina dušica, jerebika in ognjič, izveste v reportaži, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.

Različnih bolj ali manj udobnih, če že ne luksuznih kampov ali z drugo besedo glampov je v Sloveniji vse več. Premik miselnosti turistov, ki si na eni strani želijo pristnega stika z okoljem in na drugi hotelskega udobja, je očiten. Ampak kjer je povpraševanje, se zmeraj najde tudi ponudba in tudi na sončni strani Alp ni nič drugače. Načinov, kako dati gostom nekaj več, je veliko. Težava je le v tem, da nekateri delujejo, drugi pa ne. NaPotki so tokrat vodili pod Veliko Planino, kjer na s ceste precej neopaznem mestu stoji Slovenia Eco Resort, ki ponuja doživetje pastirske akademije. Ta je premamila kolega Jureta K. Čokla.

Začenjamo novo sezono Napotkov, v njej bomo raziskovali slovenske kamp destinacije. In že v prvi epizodi se odpravljamo v najboljšega v letu 2022 po izboru Slovenske turistične organizacije, to je v Kamp Šobec. Idilična narava ob Savi Dolinki, sodobna infrastruktura, pa tudi bližina kulturnih in naravnih znamenitosti, so stvari, ki vanj privabijo veliko število domačih, predvsem pa tujih gostov. V Kamp Šobec se je odpravil tudi Aleš Ogrin.

Zadnjo epizodo 12. sezone Napotkov smo posneli v Kneških Ravnah. Tam zadnja tri leta za dežemer skrbi gospod Simon Podoreh, pred tem pa je skoraj 40 let zanj in seveda za padavinska poročila skrbela njegova mama. Gre morda za dežemer z najlepšim razgledom, saj se v ozadju rišejo vrhovi Vogel, Šija in Rodica. Če se boste kdaj odpravili do (sicer kar malo odmaknjenih) Kneških Raven pa raje, tako kot v dobi pred pametnimi telefoni, sledite obcestnim tablam. Največji spletni brskalnik v svoji storitvi zemljevidov namreč do cilja sploh ne ponudi možnosti načrtovanja poti z avtomobilom, temveč samo peš.

Napotki nas danes popeljejo globoko na Notranjsko, v kraje, ki jim ne prizanašata sneg in mraz. No, saj včasih je bilo tako. Meteorološka opazovanja in meritve v vasi Šmarata imajo več kot stoletno zgodovino. Zadnjih 40 let vremenska postaja domuje na naslovu Šmarata 1, družinsko tradicijo spremljanja, beleženja in posredovanja vremenskih podatkov na Agencijo za okolje zdaj že 11 leto nadaljuje Franc Avsec, ki je na prvi dan letošnjega meteorološkega poletja sprejel avotrja današnje epizode NaPOTkov, Bojana Leskovca.

V tokratnih naPOTkih potujemo proti Cerkniškemu jezeru. Tam je to pomlad kar nekaj vode zaradi padavin, vseeno pa je teh manj kot pred desetletji, bomo izvedeli v naslednjih minutah. V vasi Otok, ki je lahko ob res močnem deževju nastal pravi otok v Cerkniškem jezeru, je digitalni register padavin, v samem središču Cerknice pa je merjenje količine padavin že več kot 80 let naloga družine Gógala. Tja se je na deževen majski dan odpravila Špela Šebenik.

Opazovalna postaja Dravograd je le streljaj oddaljena od sotočja Drave, Mislinje in Meže, malce dvignjena nad ta hip nič kaj lenobno Dravo, postavljena v zaselek Robindvor, planotasto ujet med dolino in gozdovi, ki se vijejo proti Ojstrici in dlje v sosednjo Avstrijo. Stane Kocutar je pozvonil pri družini Gantar Kališnik in pripravil naPOTke.

Deset vremenskih postaj širom po Sloveniji smo že obiskali v tokratni sezoni oddaje Napotki. Danes je pred nami enajsta postaja in da bomo prišli do te, se bo treba kar precej povzpeti – na več kot 1000 metrov nadmorske višine. V Belih vodah količino padavin za Agencijo RS za okolje meri Irena Mazej. Pri njej se je oglasila Andreja Gradišar.

V Napotkih se odpravljamo v slovensko Sibirijo – na Babno Polje. Tam je bila izmerjena najnižja uradna temperatura v Sloveniji, ki je -36,4 °C, povprečna letna temperatura pa je okoli 7 °C, tako da ni nič nenavadnega, če prebivalci kraja kurijo tudi sredi poletja. Tradicija opazovanja vremena je na Babnem Polju sicer že zelo dolga. Kako nalogo v zadnjem letu in pol opravlja Nevenka Ule in da je bila najnižja uradna temperatura v naši državi izmerjena prav na njihovi vremenski postaji, izveste v Napotkih, ki jih je pripravil Aleš Ogrin.

Od marca po Sloveniji obiskujemo številne opazovalce vremena, ki so vključeni v državno mrežo honorarnih meteoroloških opazovalcev Agencije za okolje. V 12. sezoni naPOTkov jih bomo tja do sredine junija spoznali še približno sedem, danes pa gremo v sevniško občino. Nataša Rašl je potrkala na vrata 93-letnega gospoda, ki je prostovoljni meteorološki opazovalec že več kot 40 let.

Verjetno vas ni veliko, ki bi že slišali za vas Čolnica. Brez skrbi, v tokratni epizodi Napotkov jo omenimo večkrat, saj tam živi vremenski opazovalec Slavko Jereb, ki ima dežemer postavljen kar na svojem vrtu pred hišo. Pravi, da v zadnjih letih, odkar ga je Agencija za okolje povabila k sodelovanju in opazovanju vremenskih pojavov, opaža kar nekaj sprememb, med drugim pojav megle. Kaj je še značilno za vreme na Kanalskem kolovratu in zakaj meni, da kostanjev med ni čisti kostanjev med, slišite v novi epizodi 12. sezone Napotkov. Pripravila jo je Ana Skrt.

Naslednja epizoda Napotkov nas bo odpeljala na Zgornji Kamenščak nad Ljutomerom. V omenjenem naselju, na domačem vrtu Stanislave in Darka Beka, se nahaja padavinska postaja, ki ji namenjamo naslednjih (dobrih) 10 minut. Upokojeni par, ki skrbi za postajo zadnjih 5 let, pa je opazovanje vremena spremljalo že od malih nog oz. veliko prej kot sta prevzela to dnevno jutranjo obveznost. Avtorica: Darja Pograjc.

V 12. sezoni naše jutranje nedeljske oddaje naPOTki obiskujemo vremenske postaje po Sloveniji, tokrat ostajamo blizu Ljubljane. Postaja, ki beleži vremenske razmere v zahodnem delu Polhograjskega hribovja, stoji v Topolu pri Medvodah, takoj pod vrhom priljubljene izletniške točke Katarina nad Ljubljano. Prvo meteorološko postajo so v Topolu postavili že leta 1895, nato pa jo večkrat premaknili. Na mestu, kjer stoji zadnjih 30 let, se je ustavila Andreja Čokl.

»Marelice in breskve so zdaj začele cveteti, prvi je bil pa dren,« je Darji Pograjc razložil Franc Čahuk, ki skrbi za padavinsko postajo v vasi Ivanovci. Zadnji dve leti so mu namreč na Agenciji za okolje zaupali novo nalogo. Poleg opazovanja padavin in priprave mesečnega poročila o vremenu, mora zdaj zapisovati tudi fenološka opažanja. Nalogo je z veseljem sprejel. 67-letnik namreč vreme oz. padavine opazuje že več kot 50 let! Pa pojdimo v Prekmurje in preverimo, kako opravlja to delo. Napotki!

Bizeljsko je naselje v občini Brežice, ki leži ob meji s Hrvaško. Tja se je tokrat odpeljala Nataša Rašl v lov za novo epizodo naPOTkov, v kateri trkamo na vrata honorarnih meteoroloških opazovalcev, ki v sodelovanju z Agencijo za okolje v okviru državne meteorološke mreže spremljajo podatke te vrste na določenem območju. Na Bizeljskem imajo sončnih dni dovolj, merilnik za višino snežne odeje ta hip miruje, v pokoju pa je zadnjih 10 let Viktor Karničnik, tamkajšnji prebivalec. In točno toliko časa na vrtu pred njegovo hišo stoji tudi vremenska hišica.

12. sezona Napotkov prinaša spoznavanje dela na postajah državne meteorološke mreže oziroma v njej obiskujemo opazovalce, ki po vsej državi skrbijo za to, da na Agencijo za okolje prihajajo ažurirani podatki o vremenu na določenem območju. Bili smo že v Vipavski dolini, Sevnem, danes pa je čas za obisk Koroške. Gremo na vremensko postajo Šmartno pri Slovenj Gradcu.

naPOTki gredo v jugovzhodni del občine Šmartno pri Litiji, v vas Sevno, kjer vreme ''merijo'' že več kot 60 let. Prebivalcev je po zadnjih podatkih nekaj manj kot 50, med njimi tudi meteorološki opazovalec, ki je pred štirimi leti prevzel omenjeno nalogo od gospe, ki je meritve opravljala od začetka. Z vidika klimatologije je Sevno - zaradi specifične lege v Posavju - zelo pomembna točka. Tudi zato imajo meteorološke meritve in opazovanja tam dolgoletno tradicijo.

12. sezono naPOTkov začenjamo z obiskom padavinske postaje v Podragi v Vipavski dolini, kjer upokojeni gradbenik Miro Trošt že več kot 15 let vsak dan odčita količino padavin in zabeleži pomembnejše atmosferske pojave. Padavinsko poročilo nato konec meseca pošlje na Agencijo za okolje, kjer podatke pretipkajo v digitalno bazo, poročilo pa shranijo v arhivu.

V Napotkih se odpravljamo v srce Oglarske dežele. Tam 30 kilometrov vzhodno od Litije, 30 kilometrov severozahodno od Trebnjega in 70 kilometrov od Ljubljane leži Smučarsko rekreacijski center Dole pri Litiji. Smučišče ima skupno en kilometer prog, eno vlečnico, stavijo pa na domačnost, ki k njim vedno znova vrača smučarje, ki se spustijo po strminah. To domačnost je na smučišču Dole pri Litiji izkusil tudi Aleš Ogrin.

Tokrat smo ugodno smuko iskali na smučišču, ki se vzpenja nad knežjim mestom in pod Tolstim vrhom. 15-minutna vožnja nas iz Celja pripelje na smučišče Celjska koča. Prvič so tam smučali že leta 1932. Malo smučišče nudi skupaj 1200m prog, dve vlečnici in trak za najmlajše pa omogočajo smuko za vso družino. Na voljo je tudi nočna smuka, zato se radi pohvalijo, da imajo vse, kar imajo veliki.

Odprava NaPOTkov je tokrat obiskala smučišče, ki je od Ljubljane oddaljeno pičlih 25 kilometrov. Smučišče Šentjošt nad Horjulom se razteza na površini hektar in pol, leži na nadmorski višini 600 metrov in spominja na amfiteater sredi vasi. Čeprav malo smučišče, ima vse kar imajo veliki: umetno zasneževanje, nočno smuko, šolo smučanja, nujno medicinsko pomoč in več kot 50 letno tradicijo. Zadnja leta so, kljub prislovično zelenim zimam, za Šentjošt ugodna- lani so imeli 82 smučarskih dni, današnji je 32-ti v letošnji sezoni. Bojan Leskovec je spoznal družinam prijazno smučišče Šentjošt nad Horjulom na sončen in mrzel zimski dan, ki ga je popestril živahen počitniški utrip.

V nekaterih delih severovzhodne Slovenije so – vsaj za zdaj – ostali brez snežne odeje. Tudi na najnižje ležečem smučišču pri nas, ki deluje od konca 90-ih let prejšnjega stoletja: na Smučišču Globoki klanec, ki leži v trikotniku med Ptujem, Ormožem in Ljutomerom. Lanska sezona je bila najuspešnejša, na letošnjo še optimistično čakajo.

18 km od Ajdovščine, 17 km od Idrije in 22 km od Logatca se nahaja smučišče SKI BOR Črni vrh. Darja Pograjc se je v četrtek dopoldne odpravila v snežnobelo odeto idilo v omenjene konce – proti Črnemu vrhu nad Idrijo. V času njenega obiska je smučišče pravzaprav šele ravno dobro zaživelo. Pretekli vikend je bil namreč prvi, ki je dejansko ponudil vremenske pogoje, ki so omogočili odprtje smučišča.

Veste, kje je bila zgrajena ena prvih smučarskih sedežnic v Sloveniji? Ali pa raje kar v bivši Jugoslaviji? Odgovor je za marsikoga malce nepričakovan – na Španovem vrhu, smučišču nad Jesenicami in pod Golico. Planina pod Golico je sicer najbolj znana po rastišču narcis, a nekoč je bila tudi pomembno smučarsko središče, dolgo časa pa je veljala za najdaljo sedežnico v skupni državi. Po zaslugi zanesenjaških domačinov, ki so leta 2016 sedežnico in smučišče odkupili od občine Jesenice in ju tako rešili pred uničenjem, pa se lahko smučarji tudi letos med vikendi smučajo na 2.200 metrov dolgi progi.

Nadaljujemo serijo Napotkov, v kateri obiskujemo manjša slovenska smučišča. Iz 430 metrov nadmorske višine v Zasavju, kjer smo obiskali prvo smučišče Kandrše Vidrga, se zdaj v iskanju snega dvigamo nad 1200 metrov nadmorske višine, kjer leži smučišče z imenom Trije kralji. Glede na klasifikacijo Ministrstva za infrastrukturo sicer to smučišče na Pohorju sodi med velika smučišča. Glede na klasifikacijo, ki jo upoštevajo pri projektu Naj smučišče, in klasifikacijo, ki jo ima Združenje slovenskih žičničarjev, pa spada pod manjša smučišča. V sredo, ko sta bili tam odprti dve od skupno štirih smučarskih prog, se je na Tri kralje odpravila Darja Pograjc.

Serijo oddaj NaPOTki, v kateri bomo obiskovali manjša slovenska smučišča, začenjamo v Zasavju, na le 430 metrih nadmorske višine. Tam se v Krajevni skupnosti Mlinše-Kolovrat nahaja smučišče Kandrše Vidrga. Kljub temu, da je manjša dolina, v kateri leži, hladnejša od okoliških krajev, se vse pogosteje zanašajo na umetno zasneževanje. Smučišče je namenjeno najmlajšim, ima pa tudi sankališče. Obiskala ga je Andreja Gradišar.

»Slovenija je povezana z avtocesto od palm ob Jadranskem morju do štorkelj ob 'panonskem morju',« so konec oktobra leta 2008 zapisali v časniku Finance. Takrat so namreč odprli celotno pomursko avtocesto A5 Maribor-Pince, kar je prineslo olajšanje predvsem prebivalcem ob tranzitno zelo obremenjeni cesti od Lenarta mimo Gornje Radgone proti Murski Soboti in naprej proti Dolgi vasi oz. meji z Madžarsko. Avtocesta A5 se v razcepu Dragučova odcepi od avtoceste A1, poteka prek Slovenskih goric in Prekmurja in je bila dokončana rekordno hitro. Pospešeno so jo začeli graditi leta 2006 in dokončali dve leti pozneje. Izjema je bil že leta 2000 začeti odsek Vučja vas – Beltinci, ki je pravzaprav predstavljal 'obvoznico' Murske Sobote in je bil končan že leta 2003. Prav ta del pomurske avtoceste se lahko pohvali tudi z najdaljšima slovenskima cestnima mostovoma prek reke Mure, dolga sta 837 oz. 833 metrov. Druge značilnosti 'pomurke' je odkrivala Andreja Čokl.

Pot nas bo tokrat popeljala po najmlajši slovenski avtocesti A4. Avtocesta Draženci–Gruškovje teče najprej po Dravskem polju, po prečkanju vodotoka Polskava pa preide na gričevnato območje Haloz. V nasprotju z drugimi je zgraditev tega projekta civilna iniciativa težko pričakovala, celoten proces od začetka do konca pa se bere kot dober roman. Ob odprtju se je izboljšala kakovost življenja ljudi ter povečala prometna varnost. A4 je namreč prevzela velik del mednarodnega tranzitnega prometa med mednarodnima mejnima prehodoma Šentilj in Gruškovje. O tem, kakšen je občutek, ko izveš, da bodo porušili tvoj dom, ki stoji na trasi bodoče avtoceste, in še o drugih zanimivostih A4 v NaPOTkih.

V tokratni epizodi naPOTkov, ki jih posvečamo petdesetletnici slovenskih avtocest, se bomo z Mojco Delač odpravili v svet krasa in burje. Sežanski krak primorske avtoceste A3 se začne v razcepu Gabrk in konča na meji z Italijo. Cesto so začeli graditi leta 1994 in jo zaključili v le nekaj letih. Kako so jo načrtovali, kakšen gradbeni izziv je bilo ravno podolje, kako je z vzdrževanjem in kako ob njej živijo domačini? Vse to v naslednjih minutah.

Tokrat se peljemo od predora Karavanke, od slovensko-avstrijske meje, od Gorenjske čez osrednjo Slovenijo proti jugovzhodu, mimo dolenjskih gričev do meje s Hrvaško. Takšna je trasa avtoceste A2 v skupni dolžini nekaj več kot 175 kilometrov.

10. sezona Napotkov bo posebna, jubilejna! Prvo izmed petih epizod v seriji, ki smo jo naslovili 50 let avtocest v Sloveniji, je pripravila Darja Pograjc. Znašla se je pred izredno zahtevno nalogo, in sicer kako predstaviti kar 230,7 km dolg odsek avtoceste od Srmina do Šentilja – povezavo med slovensko obalo in avstrijsko mejo na severu. A1 je ime pod katerim sta združeni primorska in štajerska avtocesta, avtorica pa je z vsakega dela za Napotke izbrala po en element.   Tu lahko prisluhnete pogovorom (v celoti), iz katerih je nastala repotaža: Pogovor z mag. Gregorjem Fickom, direktorjem Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala, GZS Pogovor z Rudijem Blažkom, podjetnikom in domačinom, ki je bil v času grajenja avtoceste predsednik krajevne skupnosti v Razdrtem Pogovor z Mitjo Stojnškom, vodjo nadzornega centra Vransko in Slovenske Konjice

Dolina Draga je dolga le 2 kilometra, v njej ni naselja, le nekaj posameznih hiš, gostišče in lokostrelski park, pa vendar ta ozka dolina skriva veliko zgodb in zgodovine. Nekoč so se po njej raztezali pašniki. danes pa je poraščena z gozdovi, obdajajo jo gore, med njimi tudi domačinom zelo draga Begunjščica. Dolino opevajo tudi Avsenikove pesmi, skriva pa tako veličastne kot tragične zgodbe: od viteških lastnikov gradu Kamen, številnih običajev in šeg, ki še vedno živijo med domačini, uspeha narodno-zabavne glasbe, do poboja talcev v 2. svetovni vojni. Po dolini in okoliških planinah vodita tudi dve tematski poti: Lambergova in pastirska pot. Pojdite s Prvim v dolino, kjer murke cveto, tja, kjer ptički pojo ...

Naše raziskovanje slovenskih dolin bomo nadaljevali na Gorenjskem. Tam leži tudi ledeniška dolina Planica, ki jo seveda najbolj poznamo po skakalnicah in smučarskih skokih. Zato smo raje kot njen začetni del raziskali zatrep planiške doline, ki ga mnogokrat zmotno poimenujemo kar za svojo dolino. Več pa v naPOTkih, ki jih je pripravil Aleš Ogrin.

Raziskovanje slovenskih dolin nas bo tokrat vodilo v Tuhinjsko dolino. Dolina, ki leži med Celjsko in Ljubljansko kotlino se med drugim ponaša z zdravilno vodo. Pot skoznjo je bila v srednjem veku prometno pomembnejša kot na primer pot čez Trojane, ki so jo radi uporabljali Stari Rimljani. Posledično se je v dolini takrat močno razvilo gostilničarstvo. Če gremo še dlje v zgodovino – na tem območju so našli tako ostanke mamuta kot pritlikavega nosoroga.

Vipavska dolina se je kot turistična destinacija začela tržiti pozno, lokalni vodniki pravijo, da velja celo za eno najmlajših destinacij. Nasprotno lahko rečemo, ko govorimo o vinskih kleteh – na Gočah so te stare več sto let. Gre za vasico, ki je v celoti spomeniško zaščitena, Ana Skrt pa poleg omenjenih Goč v današnjih Napotkih predstavlja še vinarski muzej v Vipavi, spoznali boste avtohtono vipavsko vinsko sorto, poleg enogastronomskih dražljajev pa morda dobili tudi idejo za aktiven obisk doline med Nanosom in Novo Gorico.

Na Prvem odprava NaPOTkov nadaljuje s potepi in raziskovanji slovenskih dolin in grap. Slikovita Bohinjska proga, reka Bača, s katero je mogoče tudi slikati, sledovi Rapalske meje, tematska pot Na svoji zemlji, izzivi za gorske tekače in kolesarje, botanične posebnosti in presežki- vse to v Baški grapi, ki jo je obiskal Bojan Leskovec.

Tokrat smo obiskali eno najlepših alpskih dolin – Logarsko dolino. Marsikomu je dobro poznana, najbolj obiskana je v poletnem času. Recimo na topel oktobrski četrtek pa boste tam našli tudi še kakšno organizirano skupino šolarjev ali upokojencev, največ pa domačinov, kolesarjev.

Začenjamo novo sezono naPOTkov, do decembra bomo vijugali med nekaterimi slovenskimi dolinami. Danes navigacijo nastavljamo v porečje poljanske Sore, na območje jugovzhodne Gorenjske in tja, kjer je pisatelj Ivan Tavčar našel navdih za eno najlepših slovenskih ljubezenskih zgodb. V Poljansko dolino in v novo sezono naPOTkov vabi Nadia Petauer.

Bukovniško jezero leži čisto blizu meje z Madžarsko, v občini Dobrovnik, ne poznajo pa ga le prekmurski ribiči, temveč tudi ljubitelji lepe narave in iskalci človeku blagodejnih energij in izvirov zdravilne vode. Kar nekaj presenečenj nas je čakalo tam, tudi to, da je jezero trebutno prazno! A na srečo okolica jezera ponuja številne druge možnosti za preživljanje časa v lepi naravi, jezero pa bo spet polno prihodnje leto, upajo ribiči.

Z Napotki se tokrat odpravljamo v Triglavski narodni park, kjer nad Mojstrano leži jezero Kreda. Kot je izvedel avtor oddaje Aleš Ogrin, ki je omenjeno umetno jezero obiskal, je bilo nekdaj industrijsko pomembno – nastalo je zaradi kopanja Krede – danes pa je pravo nasprotje tega, saj je postalo vodni biser sredi narave. A jezero nad Mojstrano ni edino z imenom Kreda na tem območju.

V 8. sezoni oddaje naPOTki raziskujemo slovenska jezera in njihovo okolico. Jezero, ki vam ga bomo predstavili danes, je že odkrilo veliko prebivalcev osrednjeslovenske regije, ob njem pa se radi ustavijo tudi tuji popotniki. Leži namreč nedaleč od Ljubljane, blizu štajerske avtoceste, delita pa si ga dve občini: občina Lukovica in občina Moravče. Gradiško jezero, ki je nastalo šele pred dvema desetletjema, obdaja dobre 4 kilometre dolga sprehajalna pot, po kateri se rada sprehodi tudi kolegica Andreja Čokl, tokrat se je tja odpravila z mikrofonom. In še to: če boste Gradiško jezero obiskali prav danes, boste tam srečali številne tekače, danes dopoldne bo namreč okoli jezera potekal Gradiški tek. Dodajmo še, da bo okolica Gradiškega jezera kmalu bogatejša še za sedež Lovske zveze Slovenije, medtem ko le nekaj kilometrov stran, na Brdu pri Lukovici, že 20 let kraljuje Čebelarski center Slovenije oz. sedež Čebelarske zveze Slovenije.

NaPOTki nas danes popeljejo v deželo Martina Krpana, na nadmorski višini približno 750 metrov leži jezero, ki je sredi gozdov, ki jim gospodari medved, dobilo ime Volčje, v širši javnosti pa je bolj znano pod imenom Bloško jezero. Spada med manjša jezera, saj je njegov obseg le dober kilometer. Njegovo zaledje pa je izjemno bogat habitat rastlinskih in živalskih vrst. Na pot se je odpravil Bojan Leskovec.

V tokratnih naPOTkih se odpravljamo na severovzhod države. Če približno na sredini avtoceste med Mariborom in Mursko Soboto zavijete proti vasi Cerkvenjak ali pa proti Svetemu Juriju ob Ščavnici, se lahko kaj hitro pripeljete do precej velikega in z gozdom obkroženega Blaguškega jezera. Kako je to sploh nastalo in kaj vse je tam mogoče početi, je raziskovala Alja Zore.

Starodavni gozdovi Pohorja, ki se razprostirajo nad geološko najstarejšo kamnino pri nas, skrivajo v svojih nedrih zaklad črne barve. Do njega na nadmorsko višino 1197 m pridemo po skrivnostnih stopnicah, stezicah in brveh. Če boste tam imeli občutek, da vas nekdo opazuje, imate prav. Starodavna bitja, ki so burila domišljijo naših prednikov, imajo tam svoj dom. In še danes spremljajo naključne mimoidoče in skrbijo, da po njihovem obisku jezero ostane prav takšno, kakršno je bilo. Ob Črno jezero na Pohorju se je odpravil Jure K. Čokl.

V naPOTkih smo se odpravili proti Ilirski Bistrici in obiskali dve jezeri, ki ležita jugozahodno od tega mesta: Klivnik in Mola. Obe sta umetni, nastali sta zaradi uravnavanja vodostaja reke Reke v sušnih mesecih in preprečevanja poplav v času obilnih padavin. Kopanje v obeh jezerih je prepovedano, kljub temu pa sta vredni obiska – zelo dobro ju poznajo ribiči in domači ljubitelji narave in miru.

V naPOTkih se tokrat odpravljamo na jug države, v Kočevje, da od bliže spoznamo Kočevsko oziroma Rudniško jezero. Kot razkrije že ime, je tesno povezano z rudnikom rjavega premoga, ki je 175 let obratoval na tem mestu. Površina jezera meri približno 1,5 km2, naravna kulisa, ki ga obdaja, pa je pomemben habitat za rastline in živali ter v vseh letnih časih skrbi za impresivne prizore, ki so v navdih tudi fotografom. Vse bolj priljubljeno točko za turistični postanek, je obiskala Mojca Delač.

Čas je za novo izdajo NaPOTkov. Andrejo Gradišar je pot nedavno vodila v kraje, kjer se pozdravljajo s »srečno«. Gre torej za rudarsko območje. Prav rudarstvo in iskanje energentov v globinah Zemlje pa je razlog, da je nastalo jezero, ki ga bomo podrobneje spoznali tokrat. Družmirsko jezero je to; v širši Sloveniji ga verjetno bolje poznamo pod imenom Šoštanjsko. Nastalo je leta 1975 in je z izjemo sifona Divjega jezera najglobje jezero v Sloveniji. Pa ga obiščimo.

Na začetku leta, januarja, smo v oddaji Napotki obiskali kraj Podpeč, tokrat pa predstavljamo jezero v bližini tega kraja. Jezero pri Podpeči ali kar Jezero je pravi naravni biser ob robu Ljubljanskega barja. Je majhno, skoraj popolnoma okroglo, globoko in se napaja iz sedmih kraških izvirov pod bližnjim gozdom. Velja za priljubljeno izletniško točko in kraj osvežitve v vročih poletnih dneh. Z njim pa je povezanih tudi veliko različnih pravljic in pripovedk. O vsem tem v nadaljevanju. Na Jezero se je odpravil Marko Rozman.

Pivška presihajoča jezera so tema oziroma lokacija tokratnih naPOTkov. Najbrž ni treba podrobneje razlagati, da je od jezer trenutno prisotna le trava oziroma sušno dno. Je pa Nadia Petauer v Pivki oziroma v tamkajšnjem Krajinskem parku našla štiri odlične sogovornike. V reportaži o rastlinah, ki rastejo na območju jezer, nekdanjem vojaškem poligonu, ledu, ki so ga pivški kmetje od konca 18. do sredine 20. stoletja vozili v Trst ter o povezanosti sedanjih prebivalcev z vodo.

Nekoč so bile Trboje znane po nogometu in smučarski skakalnici. Zajezitev Save, zaradi katere je v 80-ih nastalo Trbojsko jezero, pa je življenje domačinov za vedno spremenilo. Umetno jezero je danes tisto, kar privablja domače turiste, predvsem ljubitelje supa in jagod! Do ene redkih točk, kjer obiskovalec lahko dostopa do sicer precej zaraslega obrežja jezera, se je v sredo odpeljala Darja Pograjc in nastali so današnji Napotki.

4. postaja aktualnih naPOTkov, v katerih raziskujemo slovenska jezera, je na največjem slovenskem umetnem jezeru. Ima kar 113 hektarov površine, celotna pot okoli jezera je dolga 12 kilometrov. Večina ga leži v občini Celje, del v Vojniku. Ime je jezero dobilo po krajevni skupnosti, v kateri se ga nahaja velik del – KS Šmartno v Rožni dolini. In iz vsega tega je verjetno že jasno, da je Andreja Gradišar obiskala Šmartinsko jezero. V dnevu, ko je temperatura zraka presegala 30 stopinj, je tam srečala kar nekaj obiskovalcev, ki so iskali ohladitev; naletela pa je tudi na tekmo ribičev upokojencev.

Tokrat se bomo ustavili nekaj kilometrov severovzhodno od Maribora ob akumulacijskem Perniškem jezeru. Na prvi pogled naravni biser, košček neokrnjene narave, s katerim pa so žal že več kot 50 let – praktično od njegovega nastanka – povezane anomalije z neurejenim lastništvom, koncesijo in posledično nabiranjem mulja.

Nekoč so tu kopali glino, zdaj pa je priljubljeno sprehajališče ter prostor za rekreacijo in srečanja. Veste, o kateri točki v Ljubljani govorimo? Koseški bajer – rečejo mu tudi Koseško jezero – je umetno jezero, ki pa je del Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Ima pa tudi slavne prebivalce – labodjo družino, ki je postala v zadnjih letih prava privlačnost. V naPOTkih, ki se to sezono posvečajo jezerom, je Koseški bajer raziskala Tina Lamovšek.

Na Prvem začenjamo že osmo sezono oddaje in podkasta Napotki. Vse do oktobra bomo namreč spoznavali slovenska jezera. Ana Skrt se je za uvod v sezono odpravila k najglobljemu pri nas, k Divjemu jezeru. To, na površju majhno jezero, velja za prvi naravni spomenik, zanimivo pa je tudi pod gladino, saj še niso dokončno izmerili dolžine rova in s tem njegove globine. Sogovorniki pravijo, da gre za geološko, hidrološko, botanično in speleološko posebnost. Če prav je po imenu divje, pa je treba za to lastnost počakati na pravi trenutek.

7. sezono oddaje naPOTki, v kateri raziskujemo občinske grbe, končujemo v »srcu Slovenije«. Osrednjeslovenska regija je središčna, po gostoti prebivalcev najgosteje naseljena, po številu prebivalcev največja, po površini pa druga največja statistična regija. Pripada ji 25 občin, dve od njih oz. njuna grba je pod drobnogled vzela Andreja Čokl. Pri obeh je v ospredju človeški lik, uravnoteženo enkrat ženski, drugič moški, oba lika pa sta tudi sicer močno povezana z zgodovino in sedanjostjo obeh občin. Kdo še ni slišal za kamniško Veroniko in kdo ne pozna rokovnjačev iz Lukovice? Izbor je torej dobro utemeljen, pod drobnogledom pa grba občin Kamnik in Lukovica.Kakšna je zgodba osrednjih likov grbov občin Kamnik in Lukovica?7. sezono oddaje naPOTki, v kateri raziskujemo občinske grbe, končujemo v »srcu Slovenije«. Osrednjeslovenska regija je središčna, po gostoti prebivalcev najgosteje naseljena, po številu prebivalcev največja, po površini pa druga največja statistična regija. Pripada ji 25 občin, dve od njih oz. njuna grba je pod drobnogled vzela Andreja Čokl. Pri obeh je v ospredju človeški lik, uravnoteženo enkrat ženski, drugič moški, oba lika pa sta tudi sicer močno povezana z zgodovino in sedanjostjo obeh občin. Kdo še ni slišal za kamniško Veroniko in kdo ne pozna rokovnjačev iz Lukovice? Izbor je torej dobro utemeljen, pod drobnogledom pa grba občin Kamnik in Lukovica.

V tokratnih naPOTkih smo se odpravili v Goriško statistično regijo. Kaj nam o zgodovini, naravi in kulturi občin Vipava in Nova Gorica povesta njuna grba, smo govorili z lokalno turistično vodnico iz Vipave Jano Kete in sodelavko Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC Sazu na novogoriški raziskovalni postaji dr. Petro Kolenc. Oddajo je pripravila Alja Zore.Skozi zgodbi grbov dveh občin z Goriškega ne spoznavamo le različnosti naravnih in kulturnih značilnosti obeh področij, ampak tudi dva različna pristopa k snovanju občinskega simbolaV tokratnih naPOTkih smo se odpravili v Goriško statistično regijo. Kaj nam o zgodovini, naravi in kulturi občin Vipava in Nova Gorica povesta njuna grba, smo govorili z lokalno turistično vodnico iz Vipave Jano Kete in sodelavko Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC Sazu na novogoriški raziskovalni postaji dr. Petro Kolenc.

Med grbi občin na Gorenjskem smo si izbrali grb občine Žirovnica, z njim pa bomo ta del Slovenije spoznali predvsem kot zibelko kulturne dediščine Slovenije. V majhni občini na severu Slovenije leži najvišji vrh Karavank Stol, čeznjo pelje pohodniška pot Julijana Trail, tam najdemo tudi eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji - Ajdno, a raziskovanja te občine se bomo lotili prav s pomočjo grba. Na zlato obrobljenem zelenem ščitu je v satovje nanizanih 5 zlatih peres. Simbolizirajo 5 velikih mož, pet piscev, ki so se rodili na območju majhne, le dobrih 42 km2 velike občine. V grbu občine Žirovnica, zibelki kulturne dediščine Slovencev, jih simbolizirajo zlata peresaMed grbi občin na Gorenjskem smo si izbrali grb občine Žirovnica, z njim pa bomo ta del Slovenije spoznali predvsem kot zibelko kulturne dediščine Slovenije. V majhni občini na severu Slovenije leži najvišji vrh Karavank Stol, čeznjo pelje pohodniška pot Julijana Trail, tam najdemo tudi eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji, Ajdno, a raziskovanja te občine se bomo lotili prav ob pomoči grba. Na zlato obrobljenem zelenem ščitu je v satovje nanizanih pet zlatih peres. Simbolizirajo pet velikih mož, pet piscev, ki so se rodili na območju majhne, le dobrih 42 km² velike občine. Vpliv in pomembnost teh mož pa presegata celo meje Slovenije … Avtor grba Klemen Rodman pravi, da bi se sicer našlo 15 pomembnih mož, ki so se rodili na tem majhnem območju Slovenije, a na grbu peresa simbolizirajo Franceta Prešerna, Matijo Čopa, Antona Janšo, Frana Saleškega Finžgarja in Janeza Jalna. V občino sicer sodijo naselja: Breg, Breznica, Doslovče, Moste, Rodine, Selo pri Žirovnici, Smokuč, Vrba, Zabreznica, Žirovnica. Rojstne hiše petih velikih mož povezuje 10-kilometrska Pot kulturne dediščine Žirovnica. Vabljeni, da se v naPOTkih odpravite po Kašariji in spoznate okolje, iz katerega izhajajo naši največji pisatelji, pesniki, čebelarji in misleci. Naši sogovorniki: Matjaž Koman, direktor Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica, Aleksander Mežek, kantavtor in domačin, Petra Kržan, vodnica v Finžgarjevi rojstni hiši, pranečak Janeza Jalna Janez Mulej in Janez Dolžan, vodnik v Prešernovi rojstni hiši.  

Obalno- kraška statistična regija obsega dobrih 1000 kvadratnih kilometrov površine Slovenije in je tako ena njenih manjših regij, v kateri živi približno 5,5 odstotkov prebivalcev. Ankaran, Divača, Hrpelje- Kozina, Izola, Komen, Koper, Piran in Sežana so občine, ki jo sestavljajo, in bržkone bi znali opisati vsaj kakšen njihov grb, morda obalnih. Od sonca do bele golobice z oljčno vejico v kljunu in seveda piranskega rdečega križa Svetega Jurija. Mi pa bomo tokrat spoznali dva malo manj znana in skoznju tudi zgodbe krajev, ki jih objemata. Gremo na Kras z Mojco Delač!Dve občini Obalno- kraške regije, Divačo in Komen, spoznavamo skozi zgodbo občinskega grba in občinskega znaka Obalno- kraška statistična regija obsega dobrih 1000 kvadratnih kilometrov površine Slovenije in je tako ena njenih manjših regij, v kateri živi približno 5,5 odstotkov prebivalcev. Ankaran, Divača, Hrpelje- Kozina, Izola, Komen, Koper, Piran in Sežana so občine, ki jo sestavljajo, in bržkone bi znali opisati vsaj kakšen njihov grb, morda obalnih. Od sonca do bele golobice z oljčno vejico v kljunu in seveda piranskega rdečega križa Svetega Jurija. Mi pa bomo tokrat spoznali dva malo manj znana in skoznju tudi zgodbe krajev, ki jih objemata. Gremo na Kras z Mojco Delač!  

Koroška je regija, do katere nas pripelje grozna cesta, po kateri se vsak dan vijejo kolone pločevine, v kateri Korošice in Korošci potrpežljivo čakajo na dan, ko bo z gozdom najbolj poraščen del Slovenije vendarle dobil svoje okno v svet. Razdeljena je na 12 občin, vsaka ima svoj grb in seveda svojo zgodbo o tem, kako je ta nastal. Da bi prišel na Koroško in poizvedel, kaj predstavljajo njihovi grbi je na prej omenjeni cesti svoje zdravje tvegal kolega Jure K. Čokl. Cesta ga je pripeljala do Slovenj Gradca, kjer je sredi mesta na Starem trgu zavil v Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer ga je sprejel Marko Košan, kustos in muzejski svetnik galerije, sicer pa umetnostni zgodovinar.

Koroška je regija, do katere nas pripelje grozna cesta, po kateri se vsak dan vijejo kolone pločevine, v kateri Korošice in Korošci potrpežljivo čakajo na dan, ko bo z gozdom najbolj poraščen del Slovenije vendarle dobil svoje okno v svet. Razdeljena je na 12 občin, vsaka ima svoj grb in seveda svojo zgodbo o tem, kako je ta nastal. Da bi prišel na Koroško in poizvedel, kaj predstavljajo njihovi grbi je na prej omenjeni cesti svoje zdravje tvegal kolega Jure K. Čokl. Cesta ga je pripeljala do Slovenj Gradca, kjer je sredi mesta na Starem trgu zavil v Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer ga je sprejel Marko Košan, kustos in muzejski svetnik galerije, sicer pa umetnostni zgodovinar.Kaj imajo skupnega slaba cesta, kralj Matjaž, prepir o tem, katero je v resnici središče regije in lipa, ki je morda hrast? Koroška je regija, do katere nas pripelje grozna cesta, po kateri se vsak dan vijejo kolone pločevine, v kateri Korošice in Korošci potrpežljivo čakajo na dan, ko bo z gozdom najbolj poraščen del Slovenije vendarle dobil svoje okno v svet. Razdeljena je na 12 občin, vsaka ima svoj grb in seveda svojo zgodbo o tem, kako je ta nastal. Da bi prišel na Koroško in poizvedel, kaj predstavljajo njihovi grbi je na prej omenjeni cesti svoje zdravje tvegal kolega Jure K. Čokl. Cesta ga je pripeljala do Slovenj Gradca, kjer je sredi mesta na Starem trgu zavil v Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer ga je sprejel Marko Košan, kustos in muzejski svetnik galerije, sicer pa umetnostni zgodovinar.

Prvi od dveh grbov, ki ju spoznamo tokrat, je nastal leta 1999, motiv zanj izhaja iz bogate kulturne zgodovine, drugi pa je nastal leta 2006 in poudarja predvsem naravne znamenitosti občine. Predstavljamo občinska grba Podravske statistične regije: Poljčane in Hajdina. Občinska grba Podravske statistične regije: Poljčane in HajdinaPrvi od dveh grbov, ki ju spoznamo tokrat, je nastal leta 1999, motiv zanj izhaja iz bogate kulturne zgodovine, drugi pa je nastal leta 2006 in poudarja predvsem naravne znamenitosti občine. Sogovorniki: Mojca Vomer Gojkovič iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, Jelka Hribernik, svetovalka za turizem, kulturo in splošne zadeve na občini Poljčane ter Janko Kovačič, predsednik Planinskega društva Poljčane.

V naPOTkih bomo tokrat raziskovali nekatere grbe Pomurske statistične regije. Aleš Ogrin se je tja odpravil v lov za vzhajajočim soncem, različnimi žiti in seveda štorkljo. Omenjene značilnosti območja je našel v občinah Murska Sobota, Odranci in Velika Polana.Grbi občin Murska Sobota, Odranci in Velika PolanaV naPOTkih bomo tokrat raziskovali nekatere grbe Pomurske statistične regije. Aleš Ogrin se je tja odpravil v lov za vzhajajočim soncem, različnimi žiti in seveda štorkljo. Omenjene značilnosti območja je našel v občinah Murska Sobota, Odranci in Velika Polana.

Zakaj je avtorica tokratnih naPOTkov po Primorsko-notranjski statistični regiji izbrala Postojno, Cerknico in Bloke? Zato, ker je v 1. sezoni raziskovala ostale kraje v omenjeni regiji. V aktualni seriji naših jutranjih reportaž pa odkrivamo slovenske občinske grbe in Nadia Petauer v naslednjih minutah vabi v družbo človeške ribice, orla z zlatim kljunom, abstraktnih vodnih in gozdnih linij ter najstarejšega smučarja na območju srednje Evrope. Grbi občin: Postojna, Cerknica in BlokeZakaj je avtorica tokratnih naPOTkov po Primorsko-notranjski statistični regiji izbrala Postojno, Cerknico in Bloke? Zato, ker je v 1. sezoni raziskovala ostale kraje v omenjeni regiji. V aktualni seriji naših jutranjih reportaž pa odkrivamo slovenske občinske grbe in Nadia Petauer v naslednjih minutah vabi v družbo človeške ribice, orla z zlatim kljunom, abstraktnih vodnih in gozdnih linij ter najstarejšega smučarja na območju srednje Evrope.

Odpravili smo se v Jugovzhodno regijo, a ker je ta sestavljena iz 21 občin in – kakopak – preobsežna za spoznavanje vseh občinskih grbov samo v eni oddaji, je Tina Lamovšek obiskala 3 občine, ki jim je nekaj skupno. Vse imajo v grbu žival! Tokrat bomo spoznali risa, petelina in čebelice.Rdeča nit v grbih Šentjerneja, Mirne Peči in Žužemberka? Žival! Odpravili smo se v Jugovzhodno regijo, a ker je ta sestavljena iz 21 občin in – kakopak – preobsežna za spoznavanje vseh občinskih grbov samo v eni oddaji, je Tina Lamovšek obiskala 3 občine, ki jim je nekaj skupno. Vse imajo v grbu žival! Tokrat bomo spoznali risa, petelina in čebelice.

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.Kaj so šoštanjski tržani z orlom sporočali lokalni gosposki in kakšen je "kozozmaj"?V 7. sezoni NaPOTkov spoznavamo zanimive zgodbe grbov slovenskih občin. Danes gremo v savinjsko statistično regijo, ki jo tvori 31 občin, in to posledično pomeni prav toliko grbov-31. Izbor le dveh ni bilo lahko delo. Bojan Leskovec se je najprej odpravil v Šoštanj in nato še na Kozjansko ter današnjo epizodo NaPOTkov naslovil » od orla do kozozmaja«. Zakaj simbol občine Kozje ni koza, ampak kozozmaj? Kako lahko samo ena črka spremeni podobo grba in kaj ima z zgodovino šoštanjskega grba opraviti znana mineralna voda? Vse to izveste v tretji epizodi NaPOTkov o občinskih grbih.

Najmanjša slovenska statistična regija je Zasavje, ki obsega 4 občine oz. 4 grbe, med katerimi večina vsebuje vsaj en element rudarske tradicije. Hrast v grbu občine Hrastnik stoji na črni zemlji, med štirimi polji v grbu občine Zagorje ob Savi je eno obarvano črno, občina Trbovlje pa ima v grbu črn rudarski voziček s premogom. Darja Pograjc je podrobneje raziskala prav slednjega in pa litijskega, ki od omenjenih nekoliko izstopa.Od štirih občinskih grbov Zasavja kar trije vsebujejo elemente rudarske tradicijeNajmanjša slovenska statistična regija je Zasavje, ki obsega štiri občine oziroma štiri grbe, med katerimi večina vsebuje vsaj en element rudarske tradicije. Hrast v grbu občine Hrastnik stoji na črni zemlji, med štirimi polji v grbu občine Zagorje ob Savi je eno obarvano črno, občina Trbovlje pa ima v grbu črni rudarski voziček s premogom. Darja Pograjc je podrobneje raziskala prav tega in pa litijskega, ki od omenjenih nekoliko izstopa. Sogovorniki: Gregor Jerman, višji kustos Zasavskega muzeja Trbovlje, Marko Boltin, arhitekt, domačin, avtor občinskega grba in zastave, Tina Šuštaršič, kustosinja, delna vodja Mestnega muzeja Litija, Javni zavod za kulturo, mladino in šport Litija.   Sedma sezona naPOTkov se je podala na lov za zanimivimi grbi! Spremljanje naših radijskih reportaž pa vas spet pripelje do glavne nagrade: vikend paket za 2 osebi z zajtrkom in večerjo v Hotelu Histrion, St. Bernardin resort Portorož (SAVA Hotels & Resorts). Med oleandri, palmami, rožmarini in lovorji se med Portorožem in Piranom razprostira letovišče St. Bernardin resort Portorož, v katerem leži tudi povsem prenovljen Hotel Histrion, največji hotel na Obali, ki je z vseh strani obkrožen z neskončno modrino morja in pripoveduje zgodbo edinstvenih lepot in doživetij Istre. Iz hotela je neposreden dostop v Morski vodni park Termaris z najlepšimi razgledi na slovensko morje in Wellness Benedicta, ki obsega svet savn, solno sobo ter različne istrsko obarvane masaže in lepotne tretmaje. Slovenska turistična organizacija, ki podarja tedenske nagrade, pa nagovarja domače goste v kampanji z geslom Vzemi si čas. Moja Slovenija.

Od arheološko in zgodovinsko zelo dobro dokumentiranega in relativno preprostega grba občine Brežice še iz 16. stoletja, do razgibanega sevniškega grba, ki je predvsem v zadnjih desetletjih doživel prenovo, ter nazadnje grba občine Bistrica ob Sotli, ki je samostojna šele dobrih 20 let, in je nastal po ideji enega samega človeka ... Sogovorniki: avtor grba občine Bistrica ob Sotli in kipar Franci Černelč, Mihaela Kovačič, zgodovinarka v Posavskem muzeju Brežice, ter akademski slikar in profesor likovnega pouka na brežiški gimnaziji Alojz Konec, ki je zasnoval celostno grafično podobo Občine Sevnica.V 7. sezoni radijskih reportaž odkrivamo grbe nekaterih občin posameznih regij. Najprej je na vrsti Posavje. Od arheološko in zgodovinsko zelo dobro dokumentiranega in relativno preprostega grba občine Brežice še iz 16. stoletja do razgibanega sevniškega grba, ki je predvsem v zadnjih desetletjih doživel prenovo, ter nazadnje grba občine Bistrica ob Sotli, ki je samostojna šele dobrih 20 let, in je nastal po ideji enega samega človeka ... Sogovorniki: avtor grba občine Bistrica ob Sotli in kipar Franci Černelč, Mihaela Kovačič, zgodovinarka v Posavskem muzeju Brežice, ter akademski slikar in profesor likovnega pouka na brežiški gimnaziji Alojz Konec, ki je zasnoval celostno grafično podobo Občine Sevnica.

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.Ali sta imeni briških vasic Snežeče in Snežatno povezani s snegom?Na Goriškem bomo zaokrožili šesto sezono NaPOTkov. Na pragu koledarske pomladi bomo skušali najti še poslednji zimski odtis, ki se zrcali v slovenskih krajevnih imenih. Ali sta briški vasici Snežeče in Snežatno povezani s snegom? Kaj popotnik lahko počne in doživi med vinogradi, sadovnjaki in oljčnimi nasadi? Je življenje v kraju brez cerkve in vaške gostilne dolgočasno? O zlatem kolesarskem pravilu, ki si ga velja zapomniti preden se podate na briške griče, o prvih češnjah, rebuli, krodeginih in burji strnjeno v reportaži zaradi katere se je na pot odpravil Bojan Leskovec.

Za tokratne naPOTke smo odšli na Lopato. In to ne tisto Lopato pri Celju ob avtocestnem postajališču, ampak v prav majhno vas pri Hinjah kakšnih 15minut vožnje od Žužemberka, na drugi strani reke Krke. Kraj, ki je v dokumentih prvič omenjen na začetku 15. stoletja, ime pa je dobil po svoji obliki, krasi izjemno lepa in restavrirana cerkev Sv. Neže, zgrajena v 13. stoletju. Že zgodovinsko precej revno območje, kjer zemlja ni zelo dobra za kmetovanje, pa je tudi polno zgodb iz polpretekle zgodovine. Po Lopati smo potovali s pomočjo dolgoletne ravnateljice Osnovne šole Žužemberk Jelke Mrvar, ki se veliko ukvarja s popularizacijo Suhe krajine, in pa s pomočjo Lopatčanke Irene Špiler, ki nam je prijazno razkazala vas, seznanila pa nas je tudi z zakoncema Slavkom in Marijo Robida, ki sta z nami podelila nekaj spominov na to, kako so v Lopati živeli med in po drugi svetovni vojni. Reportažo je pripravila Alja Zore. foto: Lopata, Irena ŠpilerMajhna vas v Suhi krajini, kjer poleg neokrnjene narave naletimo tudi na restavrirano cerkev iz 13. stoletja ter cel kup zgodb iz polpretekle zgodovineZa tokratne naPOTke smo odšli na Lopato. In to ne tisto Lopato pri Celju ob avtocestnem postajališču, ampak v prav majhno vas pri Hinjah kakšnih 15minut vožnje od Žužemberka, na drugi strani reke Krke. Kraj, ki je v dokumentih prvič omenjen na začetku 15. stoletja, ime pa je dobil po svoji obliki, krasi izjemno lepa in restavrirana cerkev Sv. Neže, zgrajena v 13. stoletju. Že zgodovinsko precej revno območje, kjer zemlja ni zelo dobra za kmetovanje, pa je tudi polno zgodb iz polpretekle zgodovine. Po Lopati smo potovali s pomočjo dolgoletne ravnateljice Osnovne šole Žužemberk Jelke Mrvar, ki se veliko ukvarja s popularizacijo Suhe krajine, in pa s pomočjo Lopatčanke Irene Špiler, ki nam je prijazno razkazala vas, seznanila pa nas je tudi z zakoncema Slavkom in Marijo Robida, ki sta z nami podelila nekaj spominov na to, kako so v Lopati živeli med in po drugi svetovni vojni.

Znano je, da začetki gradiča mala Vas segajo v leto 1471 in da se je območje današnje vasi Luža imenovalo Grajske Lokve. Vas je svoje ime dobila po naravni luži, ki je bila po premeru velika od 30 do 35 m in globoka okoli 3,5 m. Po sredini je bila pregrajena s skalo na dva dela. Voda se je v njo zlivala ob padavinah po površini, nekaj vode pa je prišlo tudi izpod skal na dnu luže. Po obilnejšem deževju je iz nje voda lahko tekla še 14 dni. Znano je tudi, da je bila ob največji luži najprej pastirska koča. Danes je v vasi Luža 18 naseljenih hiš, vas šteje nekaj več kot 60 prebivalcev, dve družini pa se še vedno preživljata s kmetijstvom. Skozi vas poteka tudi več pohodnih poti, obdajajo pa jo čudoviti razgledi.Kraj je dobil ime po naravni luži, ki je bila velika od 30 do 35 m in globoka 3,5 mSončen in precej topel zimski dan je napovedoval, da bom imela ob obisku naselja Luža tudi kakšno bližnje srečanje z lužo v obliki manjše plitve kotanje s stoječo vodo. Pred Občino Trebnje, kamor spada samo naselje, sta me pričakala moja sogovornika, Brane Praznik, publicist, slikar in upokojeni major Slovenske vojske, in Uroš Primc, oskrbnik Jurjeve domačije in učitelj na OŠ Trebnje. Predlagala sta, da najprej obiščemo naselje Luža in se potem odpravimo še do bližnje Mrzle Luže. In smo šli … Znano je, da začetki gradiča Mala Vas segajo v leto 1471 in da se je območje današnje vasi Luža imenovalo Grajske lokve. Vas je svoje ime dobila po naravni luži, ki je bila po premeru velika od 30 do 35 m in globoka okoli 3,5 m. Po sredini je bila pregrajena s skalo na dva dela. Voda se je v njo zlivala ob padavinah po površini, nekaj vode pa je prišlo tudi izpod skal na dnu luže. Po obilnejšem deževju je iz nje voda lahko tekla še 14 dni. Znano je tudi, da je bila ob največji luži najprej pastirska koča. Danes je v vasi Luža 18 naseljenih hiš, vas šteje nekaj več kot 60 prebivalcev, dve družini pa se še vedno preživljata s kmetijstvom. Skozi vas poteka tudi več pohodnih poti, obdajajo pa jo čudoviti razgledi. Danes popotniki v Luži in Mrzli Luži najdejo veliko zanimivosti - od čudovitih razgledov do kolesarskih in pohodnih poti. V okolici vidimo gozdove, njive, travnike in pašnike. Iz vasi Luža se lepo vidijo vasi Knežja vas, Rožempelj, Sela Šumberk in Občine ter gradič Mala vas, razvaline gradu Kozjek in ostanki gradu Šumberk. Pogled nam seže tudi do hriba Lisec, kjer je znano vinorodno območje. Znana je pohodna pot Vinogradnikov lisec, ki poteka od Občin do Piramide na vrhu Lisca. Skozi vas potekata tudi Jakobova in Baragova pohodna pot.

V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.

V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.Čeprav je Mrzlica sredogorski hrib, ima mnoge značilnosti visokogorjaMrzlica je del Zasavskega hribovja in je s 1122 metri nadmorske višine četrti najvišji vrh. Ni le vrh, ampak tudi pogorje, ki od Savinjske doline ločuje Zasavje. Čeprav podpredsednik Planinskega društva Trbovlje Bojan Gorjup v slednjem živi že več kot šest desetletij, pravi, da izvor imena Mrzlica ni natančno znan. A o tem kroži zanimiva legenda, ki sega v čas Rimljanov. Čete, ki so prodirale po Savinjski dolini, je na pobočju Mrzlice varovalo podporno krilo. A vojaki niso bili pripravljeni na zimo in mraz, zato jih je takrat ob napredovanju precej zmrznilo. Na Mrzlico z zasavske in savinjske strani vodijo številne dobro uhojene poti. Po najkrajši, ki proti vrhu vodi s prelaza Podmeja, bomo Mrzlico osvojili v uri in 15 minutah, po najdaljši, ki vodi iz Hrastnika, pa po treh urah hoje. Mrzlica je ob tem tudi del več veznih poti – je del razširjene Slovenske planinske poti, del Zasavske planinske poti in Badjurove planinske poti, na Mrzlico se podajo tudi tisti, ki opravljajo Slovensko turnokolesarsko pot. Vse te poti se večinoma vijejo skozi gozdove in čez travnike – in to je še ena izmed iztočnic za pogovor o Mrzlici. Biologinja Vlasta Medvešek Crnkovič je povedala, da so pobočja Mrzlice, ki sodijo v Občino Trbovlje, od leta 1996 namreč razglašena za krajinski park. Pripovedi o tako raznolikem okolju so me napotile tudi do Lovske družine Trbovlje. Tam je predsednik Urban Berger povedal, da je nekoč na Mrzlici živel divji petelin, danes pa lahko ob srnjadi, mali divjadi in divjih prašičih srečamo tudi medveda in dve nekoliko posebni živali - muflona in gamsa goščarja. Na poteh prek zavarovanih gozdov in travnikov Mrzlice bomo torej videli mnogo takšnih in drugačnih naravnih lepot, a ena izmed glavnih, lahko bi rekli znamenitosti, ki proti vrhu privablja množice planincev in kolesarjev, je Planinski dom na Mrzlici. Ta je v lasti Planinskega društva Trbovlje, oskrbujeta ga Jože in Bojana Jeglič. Ker je Mrzlica lahko dostopna, je cilj več organiziranih pohodov, tradicionalni so štirje, velja izpostaviti tiste, ki so povezani z delavstvom in družinske pohode. Obstaja pa tudi Klub ljubiteljev Mrzlice. Ob tem oskrbnica izpostavi še neugodne vremenske razmere, ki se lahko pojavijo na Mrzlici. Hriba namreč ne zaznamuje le mraz, ampak tudi plazovi in veter. To velja predvsem za zimo, v drugih letnih časih težav s snegom seveda ni, zato je Mrzlica s svojimi lahkimi označenimi potmi odličen cilj za družine. Otroci se bodo ob domu lahko igrali na različnih igralih, ob igri pa je seveda treba osvojiti tudi vrh Mrzlice, ki je od doma oddaljen le nekaj minut. Ob razgledu lahko družine in vse ostale planince na Mrzlico privabijo tudi legende, povezane z njo. Če smo res pozorni, bomo morda ugledali avtohtonega prebivalca gore, saj tu biva zeleni možiček. Govori se tudi, da naj bi bila gora votla, v njenih nedrjih pa menda živi zmaj. Pravijo tudi, da se po bregovih plazi orjaška bela kača, na metli pa naokoli straši še čarovnica. A sogovorniki pravijo, da nobene od naštetih stvari tam še niso videli.

Čeprav okrog nas snega ni več veliko, pa ga bomo vseeno nekaj prinesli v naPOTke. To sezono smo odeli v zimska imena. Za tokratno oddajo je Tina Lamovšek odšla proti Snežniku. foto: Mario Žnidaršič (z dovoljenjem TIC Snežnik)Najbolj znana nosilca imena Snežnik sta gora in gradČeprav okrog nas snega ni več veliko, pa ga bomo vseeno nekaj prinesli v naPOTke. To sezono smo odeli v zimska imena. Za tokratno oddajo je Tina Lamovšek odšla proti Snežniku. Sogovorniki: -lokalna turistična vodnica za Notranjsko Janja Urbíha -zgodovinar, geograf in lokalni turistični vodnik, ki raziskuje Kras in gozdove Matej Kržíč -strokovna sodelavka za grad Snežnik pri Narodnem muzeju Slovenije Majda Obreza Špeh Tudi v 6. sezoni naPOTkov sodelujemo s Slovensko turistično organizacijo, ki ponuja tedenske nagrade, nagradno igro pa zaokrožujemo z glavno nagrado; tokrat sta to dve nočitvi v Kendov Dvorec! Mrzli Vrh

Marsikje smo že bili, ampak v Brlogu in v Kotlu pa še ne. Ob številnih križih in težavah, kako bi prišel tja, se je avtor tokratnih NaPotkov Jure K. Čokl spomnil Ščurkov, kjer smo v NaPotkih že bili. In če je Danijela Gruden, predsednica Turističnega društva Turjak vedela za Ščurke, je pomislil, bo vedela tudi za Brlog in Kotel. Res je bilo tako in kmalu sta se odpeljala proti Brlogu in nato še v Kotel. »Kaj pa, če se izgubiva?« Pomislek, ki je bil več kot na mestu. Zakaj? Zato, ker vam v tem primeru ne bi mogel pomagati niti sistem za satelitsko navigacijo.Vasici, kjer imajo tistega, česar ne moreš odpeljati s seboj, v izobilju.Marsikje smo že bili, ampak v Brlogu in v Kotlu pa še ne. Ob številnih križih in težavah, kako bi prišel tja, se je avtor tokratnih NaPotkov Jure K. Čokl spomnil Ščurkov, kjer smo v NaPotkih že bili. In če je Danijela Gruden, predsednica Turističnega društva Turjak vedela za Ščurke, je pomislil, bo vedela tudi za Brlog in Kotel. Res je bilo tako in kmalu sta se odpeljala proti Brlogu in nato še v Kotel. »Kaj pa, če se izgubiva?« Pomislek, ki je bil več kot na mestu. Zakaj? Zato, ker vam v tem primeru ne bi mogel pomagati niti sistem za satelitsko navigacijo.

Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.Ena od kočav(ar)skih vasi na Kočevskem, kjer danes živi manj kot 70 prebivalcevBrez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Morali so izsekati gozd in od tod tudi razlaga uradnega nemškega imena vasi: Langenton (bie der langen Thonen), pove ljubiteljski zgodovinar in turistični vodnik za Kočevsko Miha Petrovič: "To bi pomenilo pri dolgih jelkah. Verjetno je šlo za to, da so prvi naseljenci izsekali star jelov gozd. Slovensko ime Smuka pa po Franu Ramovšu izhaja iz lege te vasi. Če pogledamo naokrog, vidimo, da je dejansko vas postavljena na nagnjenem, padajočem terenu. In tak nagnjen padajoč teren imenujejo smuka. Tudi Kočevski Nemci so narečno uporabljali besedo Zmug."  Preteklost območja, ki sta ga močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno, se obiskovalcu težko razkrije sama, zato so nam pri tem poleg Mihe Petroviča pomagali še direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje Vesna Jerbič Perko, domačinka Jožica Papež in Anton Novak iz Ekološke kmetije Avark. Miha Petrovič in Jožica Papež Ena redkih starih in ohranjenih hiš, nekoč domačija Papeževih, danes v lasti Novakovih. Kapelica Sv. Roka v spomin na cerkev, ki so jo podrli v 50. letih prejšnjega stoletja. Vas Smuka pred drugo svetovno vojno - fotografija iz zbirke v Pokrajinskem muzeju Kočevje. Požgana vas Smuka med drugo svetovno vojno - fotografija iz zbirke v Pokrajinskem muzeju Kočevje. Stara šola in zadaj zvonik cerkve Sv. Roka - fotografija iz zbirke v Pokrajinskem muzeju Kočevje. Sakralno obeležje pri Novakovih, ki stoji prav na mestu, kjer je bil v cerkvi Sv. Roka stal oltar. Visokogorsko škotsko govedo, iz katerega na Ekološki kmetiji Avark pridelujejo mesnine.  

Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.

Leksikon slovenskih krajevnih imen pravi, da imamo v Sloveniji vsaj 7 krajev z imenom Podpeč. Darja Pograjc se je odpravila v Podpeč, ki se nahaja v občini Brezovica, in pri domačinih preverila, kaj je treba o tem kraju vedeti in česa ne smete izpustiti, če se tja odpravite na izlet. V tretjih zimskih Napotkih razkrije tudi, da se boste domačinom zamerili, če se boste odpravili do »Podpeškega jezera«. Raje recite, da greste do »jezera pri Podpeči«. Tako se boste izmuznili marsikateri dvignjeni obrvi ali namrščenemu pogledu. V Napotkih izveste, zakaj.Naselje Podpeč leži na robu Ljubljanskega barja pod vznožjem KrimaNajprej razrešimo pomembno dilemo: drugo najgloblje jezero v Sloveniji, t. i. Podpeško jezero, ni v Podpeči, ampak v sosednji vasi, ki se imenuje Jezero. "Jezero, če je tu na Jezeru, potem naj bo Jezersko. Če bi bilo pa v Podpeči ... "  s temi besedami me je ob prihodu pozdravil Franc Maček, član Planinskega društva Podpeč-Preserje. "Najlepši razgled je s hriba svete Ane! Največ barja se vidi, pa tudi hribe." Kamnolom je tista znamenitost kraja, ki je ne morete zgrešiti. "Podpečan" pa kamen, ki mu je pravi sijaj in veljavo dal arhitekt Jože Plečnik. Marjan Svete, domačin, upokojenec, ki je s kamnom odraščal in z njim pozneje poklicno služil kruh, živi v bližini še ene podpeške znamenitosti – Kobijeve vile, v kateri je danes zdravstvena ambulanta. "Kobijevo vilo je projektiral neki projektant, ki je bil Plečnikov študent. Je pa res, da je ta vila težka gradnja na barju. Včasih se je na roko zabijalo pilote, tako da je ta vila vsaj pol metra, če ne več, notri zlezla." V Podpeči oz. v kamnolomu ob cesti, ki vodi proti Rakitni, že tretja generacija družine Grebenc prideluje apno. Domačin, upokojenec Marjan Grebenc, me je pospremil do vhoda v apnenico – do peči za žganje apna. "Nekje tri metre in pol je premer, višina je pet metrov in pol. To se do vrha napolni s kamnom in se kuri en teden, da nastane temperatura 1000 stopinj in potem se apno počasi žge. Kamen se spremeni v apno." Pentlja, krožna pot po občini Brezovica.Foto: Darja Pograjc Kamnolom, v katerem pridelujejo apno. Pogled v apnenico od zgoraj. Pogled v apnenico od spodaj. Pridobivanje apna. Tudi v šesti sezoni naPOTkov sodelujemo s Slovensko turistično organizacijo, ki ponuja tedenske nagrade, nagradno igro pa zaokrožujemo z glavno nagrado; tokrat sta to dve nočitvi v Kendovem Dvorcu! Gre za edinstven hotel s petimi zvezdicami v Spodnji Idriji, člana mednarodnega združenja Relais & Châteaux. Korenine Kendovega dvorca segajo v davno leto 1377. Mogočno poslopje nekdanje Kendove domačije je danes obnovljeno in oživljeno v duhu preteklih časov. Kulinarična ponudba Kendovega dvorca, ki jo priporoča Michelinov vodnik, temelji na preizkušenih starodavnih receptih in svežih lokalnih sestavinah.

Od vseh okoliških zaselkov je prav Mrzla Planina v občini Sevnica, ki obsega približno 6,7 km2 površine, najbolj razpotegnjena, razgibana in redko poseljena. Na kvadratnem kilometru živi približno 17 prebivalcev. Blizu je Bohor – najbolj priljubljena izletniška točka Posavskega hribovja, zato ravno čez Mrzlo Planino na vzhodni strani tega pogorja poteka več pohodniških poti. Mrzla Planina nad Sevnico Od vseh okoliških zaselkov je prav Mrzla Planina v občini Sevnica, ki obsega približno 6,7 km² površine, najbolj razpotegnjena, razgibana in redko poseljena. Na kvadratnem kilometru živi približno 17 prebivalcev. Blizu je Bohor – najbolj priljubljena izletniška točka Posavskega hribovja, zato ravno čez Mrzlo Planino na vzhodni strani tega pogorja poteka več pohodniških poti. Sogovornika: Ana Ivanić, predsednica Krajevne skupnosti Zabukovje, in domačin Branko Klenovšek. Tudi v šesti sezoni naPOTkov sodelujemo s Slovensko turistično organizacijo, ki ponuja tedenske nagrade, nagradno igro pa zaokrožujemo z glavno nagrado; tokrat sta to dve nočitvi v Kendovem Dvorcu! Gre za edinstven hotel s petimi zvezdicami v Spodnji Idriji, člana mednarodnega združenja Relais & Châteaux. Korenine Kendovega dvorca segajo v davno leto 1377. Mogočno poslopje nekdanje Kendove domačije je danes obnovljeno in oživljeno v duhu preteklih časov. Kulinarična ponudba Kendovega dvorca, ki jo priporoča Michelinov vodnik, temelji na preizkušenih starodavnih receptih in svežih lokalnih sestavinah.

V hribovju, ki se med Idrijo in Žirmi vleče od Cerknega proti Logatcu, poteka razvodje med Idrijco in Poljansko Soro, torej med Jadranskim in Črnim morjem. Križišče cest z gorenjske in primorske strani je Ledinsko razpotje – od tam pa v Ledine pelje le dva kilometra dolga cesta. Z malo besedne igre in domišljije so Ledine legitimen kandidat naše zimske edicije naPOTkov. Čeprav gre za ime, s katerim opisujemo neobdelano zemljo, se v njem skriva beseda »led«, tri kilometre stran in nekaj metrov višje pa leži tudi Mrzli Vrh. Več kot dovolj razlogov, da se odpravimo na pot …Ledine in Mrzli Vrh: skrita planota ter široki panoramski razgledi na vse strani V hribovju, ki se med Idrijo in Žirmi vleče od Cerknega proti Logatcu, poteka razvodje med Idrijco in Poljansko Soro, torej med Jadranskim in Črnim morjem. Križišče cest z gorenjske in primorske strani je Ledinsko razpotje – od tam pa v Ledine pelje le dva kilometra dolga cesta. Z malo besedne igre in domišljije so Ledine legitimen kandidat naše zimske edicije naPOTkov. Čeprav gre za ime, s katerim opisujemo neobdelano zemljo, se v njem skriva beseda »led«, tri kilometre stran in nekaj metrov višje pa leži tudi Mrzli Vrh. Več kot dovolj razlogov, da se odpravimo na pot … Tudi v 6. sezoni naPOTkov sodelujemo s Slovensko turistično organizacijo, ki ponuja tedenske nagrade, nagradno igro pa zaokrožujemo z glavno nagrado; tokrat sta to dve nočitvi v Kendov Dvorec! Mrzli Vrh

Viadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji. Podrobneje v oddaji Napotki, ki jo je pripravil Marko Rozman.Viadukt je bil prvič v celoti povezan že pet mesecev pred uradnim odprtjem, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po ItalijiViadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji. Marjan Pipenbaher je eden najbolj priznanih evropskih graditeljev in projektantov mostov. Je avtor in odgovorni projektant več kot 200 mostov doma in po svetu. Med njimi najdemo tudi največjega v Sloveniji, viadukt Črni Kal. "Vedno se mi milo stori pri duši in imam ga zelo rad. Vedno, ko se peljem iz Kopra, grem po stari cesti in ga malo od spodaj pogledam. To lepo linijo, cesta je v radiju, stebri imajo mehko linijo ženskega boka in vse to daje temu viaduktu dinamičnost." V viadukt je bilo vgrajenih 50.000 kubičnih metrov betona, več kot 1000 ton kablov za prednapenjanje in okoli 8000 ton armaturnega jekla. Najvišji steber skupaj z voziščno konstrukcijo meri 95 metrov. Gre za najdaljši premostitveni objekt na avtocesti A1. "Gre za dolinski viadukt, kar vključuje zahtevno temeljenje, prostokonzolno gradnjo in betonski most. In viadukt Črni Kal je tudi pri močnih vetrovih na miru." Vprašanje burje je bilo vse od začetka projekta uganka tudi za domačine, ki so z zanimanjem spremljali graditev pred več kot 17 leti. Med njimi je bil tudi domačin iz Ospa Dario Lazar. "Strokovnjak iz bližnje vasi je preučeval nastajanje sunkov burje. Zgoraj v okolici viadukta nastanejo sunki burje z močjo čez 200 km/h. Tako smo vsi pomislili, kako bo, ko bo zgrajen viadukt. Bo premikalo avtomobile? Ampak ko si na viaduktu v največji burji, ne dobiš občutka, da sploh je burja." Soproga Lilijana Lazar poudarja, da je viadukt prinesel veliko dobrega za lokalno prebivalstvo. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Tik pred otvoritvijo pa se je zapletlo. "Na dan otvoritve je prišlo obvestilo, da je v okolici nameščena bomba. Kot kaže, so bili nekateri jezni, ker so se bali, da bo ob odprtju ceste preveč hrupa. Dejstvo je, da še zdaj čutijo ta hrup." Trenutno sta na tem področju v teku projekt Drugi tir in tudi graditev dveh železniških viaduktov, pri katerem prav tako sodeluje inženir Marjan Pipenbaher. "Ta dva viadukta bosta šla do 60 metrov čez dolino pod trenutnim viaduktom. Jaz pravim, da je obstoječi viadukt oče, prihajajoča dva pa sta sinova, ki mu morata biti podrejena." Že poldrugo leto v rubriki naPOTki spodbujamo poslušalke in poslušalce, naj odkrivajo (ne)znane kotičke Slovenije. S tem se pridružujemo vseslovenski nacionalni kampanji Zdaj je čas. Moja Slovenija. NaPOTki pa tudi v peti sezoni v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo podarjajo tedenske nagrade I feel Slovenia, s katerimi si prislužite možnost za žrebanje glavne nagrade: brezplačna nočitev z zajtrkom za dve osebi v Hotelu Lev v obliki darilnega bona z veljavnostjo do 31. 3. 2022. Za domače goste so v hotelu skupine Union Hotels Collection pripravili posebne paketne ponudbe, za katere lahko koristijo tudi turistične bone.

V tokratnih naPOTkih se bomo odpravili v kraj, kjer se domačini radi pošalijo, da imajo - tako kot Ljubljančani - tudi oni Tromostovje. V Solkanu se čez Sočo namreč pnejo trije mostovi: brv, ki po dolgem času ponovno povezuje Slovenijo in Italijo, cestni most čez Sočo iz leta 1985 in seveda svetovno znan železniški kamniti most čez Sočo. In prav slednjega bomo spoznali v prihodnjih minutah, saj je to železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Čeprav gre za gospodarski objekt, po katerem še danes peljejo vlaki, pa mu nihče že od samega začetka ne more oporekati tudi arhitektonske in estetske vrednosti. Solkanski železniški most čez Sočo, ki že 115 let povezuje Dunaj in Trst, ni le gospodarski objekt, temveč edinstven arhitektonski dosežek V tokratnih naPOTkih smo se odpravili v kraj, kjer se domačini radi pošalijo, da imajo - tako kot Ljubljančani - tudi oni Tromostovje. V Solkanu se čez Sočo namreč pnejo trije mostovi: brv, ki po dolgem času ponovno povezuje Slovenijo in Italijo, cestni most čez Sočo iz leta 1985 in seveda svetovno znani železniški kamniti most čez Sočo. In prav slednjega bomo spoznali v prihodnjih minutah, saj je to most z največjim kamnitim lokom na svetu. Čeprav gre za gospodarski objekt, po katerem še danes peljejo vlaki, pa mu nihče že od samega začetka ne more oporekati tudi arhitektonske in estetske vrednosti. Solkanski železniški most čez Sočo je dolg 220 metrov, nad Sočo se dviga 36 metrov visoko, ima pa največji kamniti lok na svetu. Ta je dolg 85 metrov, nastal pa je po sili razmer, če uporabimo besede iz knjige Kamniti velikan na Soči Gorazda Humarja. Zakaj, razloži predsednik turističnega društva iz Solkana Branko Belingar: "Ni največji kamniti most, ampak most z največjim kamnitim lokom na svetu. In s tem se lahko kitimo. Največji razpon je 85 metrov, čeravno je bilo na začetku v načrtih mišljeno, da bo to samo 80 metrov. Ampak pri gradnji temeljev so ugotovili, da se brežina na desni strani reke malo pogreza in so potem premaknili temelje. Tako je postal lok za dobrih pet metrov daljši." Gorazd Humar, domačin in strokovnjak za mostove: "Lahko rečem, da je Solkanski most v svetovnem merilu – poleg tega, da ima največji lok – tudi najpomembnejše delo v kamnu, ki je ostalo. Z današnjega vidika se lahko samo čudimo spretnosti in znanju, ki so ga imeli takratni graditelji mostu." Most, ki že 115 let povezuje Dunaj s Trstom, je zahteval veliko znanja, bil je pravi arhitektonski dosežek, sam lok pa so Avstrijci zgradili v le 18 dneh. V vseh teh letih je most doživel marsikaj. Ker stoji na mejnem območju, je bil večkrat bombardiran ali razstreljen, tako da lok, ki stoji danes, ni iz leta 1906, temveč iz 20-ih let, ko so ga obnovili Italijani. Tu lahko prisluhnete vojnim zgodbam, ki jih je z nami delil Andrej Černe, in jih nismo uvrstili v oddajo. Za piko na i smo od športnega plezalca Domna Škofica izvedeli tudi to, kako je bilo plezati po tem mostu. Branjko Belingar in Andrej Černe. Soča s progo za kajak in kanu.. Pogled proti Solkanu. na bližnjem pokopališču v Solkanu je pokopan France bevk. Monografija Gorazda Humarja: Kamniti velikan na Soči, Branko, Nova Gorica, 1996 A železniški kamniti most čez Sočo ni edini most, ki povezuje oba bregova reke. Andrej Černe in Branko Belingar sta bila polna zanimiv zgodb tudi o brvi, ki je nekoč, do časa med obema vojnama, povezovala Solkan in Štmaver. "Pašarela" je bila pred kratkim ponovno postavljena, namenjena je pešcem, kmalu tudi kolesarjem. Že poldrugo leto v rubriki naPOTki spodbujamo poslušalke in poslušalce, da odkrivajo (ne)znane kotičke Slovenije. S tem se pridružujemo vseslovenski nacionalni kampanji Zdaj je čas. Moja Slovenija. naPOTki pa tudi v 5. sezoni v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo podarjajo tedenske nagrade I feel Slovenia, s katerimi si prislužite možnost za žrebanje glavne nagrade: brezplačna nočitev z zajtrkom za 2 osebi v Hotelu Lev v obliki darilnega bona z veljavnostjo do 31.3.2022. Za domače goste so v hotelu skupine Union Hotels Collection pripravili posebne paketne ponudbe, za katere lahko koristijo tudi turistične bone.

Čez Sočo se v Solkanu ne pne le kamniti železniški most z največjim kamnitim lokom na vsetu. Najprej je slovensko in italijansko deželo povezovala brv čez reko Sočo. O tem prvem mostu, ki zdaj ponovno povezuje oba bregova reke (le za pešče, kmalu tudi za kolesarje), sta več povedala Brane Belingar in Andrej Černe.

Svoje spomine na dogajanje ob in na kamnitem Solkanskem mostu iz časov med in po drugi svetovni vojni je z nami delil Andrej Černe.

Na Ptuju preko Drave mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let vse od časa Rimljanov. Trenutno v mesto vodijo štirje mostovi. Dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo/zgodovino, ki jo je mogoče najti tudi na spletnem portalu slovenskih knjižnic Kamra z naslovom Drobci iz življenja ptujskih mostov. Njihovo zgodovino je odkrivala Gabrijela Milošič.Od mostu, zgrajenega v 33 dneh, prek Luciferja do najdaljšega mostu v ovinekNa Ptuju čez Dravo mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let, vse od časa Rimljanov. V mesto vodijo štirje mostovi, dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo. Enako kot antični Poetovini je prav most omogočil razcvet srednjeveškemu Ptuju, pravi Tjaša Mrgole Jukič iz Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, ki je raziskovala zgodovino mostov na Ptuju: "Leta 1503 je mesto dobilo skladiščno pravo, to je nekaj, kar je bilo za samo mesto izjemno pomembno. In oni so prečkali most, morali so skladiščiti vso robo, morali so biti v mestu do prvega dne sejma, to je do četrtka in to blago ponuditi Ptujčanom. Ti so to kupili ali ne, ampak oni so točno vedeli, kaj se v svetu ponuja, kaj ima svetovni, evropski trg. Potem so lahko mesto zapustili. To skladiščno pravo je dolgo ostalo in je bilo velik ter pomemben vir mesta." Neverjetna pa je zgodba železniškega mostu po drugi svetovni vojni. Ob umiku so ga porušili Nemci. Slovenski borci, obrtniki in vojni ujetniki pa so nov lesen železniški most na Ptuju postavili v samo 33 dneh, je ugotovila Mrgole Jukičeva: "Rusija je za Slovenijo oziroma Jugoslavijo pripravila celo konstrukcijo vagonov z žitom in oljem. Konec vojne je bil 8. maj. Ljudje niso imeli ne žita ne hrane ne nič in ta vlak je čakal z Madžarsko. Pri nas v Sloveniji so bili mostovi porušeni, porušeni so bili vsi mostovi od Kotoribe do Pragerskega. Most čez Muro, Studenčnico, manjši mostovi in najzahtevnejši most čez Dravo. Če ne bi zgradili dovolj zgodaj teh mostov, bi to žito odšlo v Avstrijo." Zato so nujno potrebovali nov železniški most čez Dravo na Ptuju. "Vsi borci, ki so bili kakor koli povezani z gradbeništvom itn., niso smeli domov, ampak so jih potegnili na to območje, da bi zgradili mostove. Ti ljudje so imeli šest tovornjakov, pa še goriva je primanjkovalo, odločili so, da bodo zgradili lesen most, ker je to najhitreje, in mobilizirali so vse, kar se je mobilizirati dalo. Tu je bilo več kot tisoč obrtnikov, tu je bilo 3000 vojnih ujetnikov, največ Nemcev, in 2000 jih je gradilo ta ptujski most. Skratka, to je bil blazen dosežek tistega čas in ptujski železniški most je bil zgrajen v 33 dneh in nočeh." Ta je na Ptuju nato stal kar nekaj let. Ima pa najstarejše slovensko mesto tudi most, ki mu domačini pravijo Lucifer, saj je bil zgrajen v času župana Miroslava Lucija. Zadnji most so na Ptuju zgradili pred skoraj 15 leti. Tako imenovani most extradosed je na pogled podoben kabelskim mostovom, ki so ena najzahtevnejših inženirskih konstrukcij. Ob robu Ptujskega jezera je 430 metrov dolg Puhov most z dolgim zavojem zasnoval dr. Viktor Markelj, direktor podjetja Ponting, in zanj prejel tudi nagrado Inženirske zbornice Slovenije. "V ovinek, tega nismo ponovili nikoli. V takšen ovinek s kabli ni bilo ponovitve. Leta 2021 so odprli en podoben most med Bocvano in Zambijo, kjer so naredili podobno rešitev, to, vidite, je bilo skoraj 15 let za nami. Zanimivo, cena, ki jo navajajo na spletu, je 225 milijonov evrov, medtem ko Puhov most, ki je sicer pol krajši, pa enako širok, je stal 8,8 milijona. Toliko za primerjavo."

Z NaPOTki bomo danes odkrivali sledove slovenske vinske tradicije tam, kjer jih morda sploh ne bi pričakovali. Ali verjamete, da so nekoč vinsko trto gojili nad meglami slabih 3 km oddaljenega ljubljanskega barja? Vas Vino je dandanes naselje, ki ga tvori 52 stanovanjskih hiš in leži v severnem delu Turjaške pokrajine, na strmem zahodnem pobočju Vinjega hriba, ki se vzpenja zahodno nad Grosupeljsko kotlino. Zakaj so kraj nekoč imenovali Weingarten in pozneje Weindorff? So grofje Turjaški v Vino nekoč res imeli kamnito vinsko klet? Katere sorte so pridelovali in kaj danes ponujajo vaške brajde častitljive starosti? Ob raziskovanju vinske preteklosti, pa so NaPOTki odkrili še zanimivo stavbarsko dediščino, imeniten sakralni spomenik in izvedeli za legendo o zlatem teletu. Na Vino se je odpravil Bojan Leskovec. Vas Vino, kjer je nekoč uspevala vinska trta, ne leži v nobeni izmed treh slovenskih vinorodnih dežel. Z NaPOTki bomo danes odkrivali sledove slovenske vinske tradicije tam, kjer jih morda sploh ne bi pričakovali. Ali verjamete, da so nekoč vinsko trto gojili nad meglami le 3 km oddaljenega ljubljanskega barja? Vas Vino je dandanes naselje, ki ga tvori 52 stanovanjskih hiš in leži v severnem delu Turjaške pokrajine, na strmem zahodnem pobočju Vinjega hriba, ki se vzpenja zahodno nad Grosupeljsko kotlino. Zakaj so kraj nekoč imenovali Weingarten in pozneje Weindorff? So grofje Turjaški na Vinu nekoč res imeli kamnito vinsko klet? Katere sorte so pridelovali in kaj danes ponujajo vaške brajde častitljive starosti? Ob raziskovanju vinske preteklosti, pa so NaPOTki odkrili še zanimivo stavbarsko dediščino, imeniten sakralni spomenik in izvedeli za legendo o zlatem teletu.

Mostovi povezujejo ljudi - to frazo pogosto uporabljajo tudi naši in tuji politiki. A v resnici ni vedno tako, če na zadevo gledamo z zgodovinske distance in upoštevamo dejstvo, da lahko včasih tudi podrti mostovi pomenijo korak k svobodi. Vse to in še marsikaj pomeni tudi stari ali glavni most v Mariboru, čez katerega so se sprehodili tudi Adolf Hitler, Josip Broz – Tito in Jure K. Čokl. Most, ki je v zgodovini ločeval in združeval, brez njega pa si Maribora ne moremo predstavljati.Mostovi povezujejo ljudi - to frazo pogosto uporabljajo tudi naši in tuji politiki. A v resnici ni vedno tako, če na zadevo gledamo z zgodovinske razdalje in upoštevamo, da lahko včasih tudi podrti mostovi pomenijo korak k svobodi. Vse to in še marsikaj pomeni tudi stari ali glavni most v Mariboru, čez katerega so se sprehodili tudi Adolf Hitler, Josip Broz - Tito in Jure K. Čokl.

Kamniti most v Škofji Loki je najstarejši ohranjen most na Slovenskem, ki sodi celo med najstarejše srednjeveške kamnite mostove v Evropi. Zgrajen je bil v sredini 14. stoletja kot masivna enoločna kamnita konstrukcija. Lok je pravilne polkrožne oblike, grajen iz pravilno klesanih kamnov, razpon loka je 12,80 metra, razpon kamnitega ločnega zidu 3,63 metra, širina pohodne in vozne površine skupaj pa dobrih 6 metrov. Najtrdnejši loški most je izjemen primer srednjeveškega graditeljstva in konstruiranja mostov, trdno pa je zasidran tudi v zavesti Ločanov, saj jih spremlja že od otroštva prevdsem zaradi živega izročila loških legend in zbirke pripovedk z naslovom »Kamniti most« Lojzeta Zupanca. »Kap'cinarsk' most«, če uporabimo poimenovanje domačinov, ima za slednje poseben pomen, zanimiva pa je tudi njegova zgodovina.Most v Škofji Loki se imenuje tudi Kapucinski mostKamniti most v Škofji Loki je najstarejši ohranjen most na Slovenskem, ki sodi celo med najstarejše srednjeveške kamnite mostove v Evropi. Zgrajen je bil v sredini 14. stoletja kot masivna enoločna kamnita konstrukcija. Lok je pravilne polkrožne oblike, grajen iz pravilno klesanih kamnov, razpon loka je 12,80 metra, razpon kamnitega ločnega zidu 3,63 metra, širina pohodne in vozne površine skupaj pa dobrih 6 metrov. Najtrdnejši loški most je izjemen primer srednjeveškega graditeljstva in konstruiranja mostov, trdno pa je zasidran tudi v zavesti Ločanov, saj jih spremlja že od otroštva prevdsem zaradi živega izročila loških legend in zbirke pripovedk z naslovom »Kamniti most« Lojzeta Zupanca. »Kap'cinarsk' most«, če uporabimo poimenovanje domačinov, ima za slednje poseben pomen, zanimiva pa je tudi njegova zgodovina. Kip sv. Janeza Nepomuka na mostu Zbirka loških pripovedk z legendo o škofu Leopoldu Najbolj znana loška legenda je svoje mesto našla tudi v stripu. Jože Štukl (Loški muzej) in Jernej Tavčar (Občina Škofja Loka)Foto: A. Č./Prvi Igor Šuštar Že poldrugo leto v rubriki naPOTki spodbujamo poslušalke in poslušalce, da odkrivajo (ne)znane kotičke Slovenije. S tem se pridružujemo vseslovenski nacionalni kampanji Zdaj je čas. Moja Slovenija. naPOTki pa tudi v 5. sezoni v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo podarjajo tedenske nagrade I feel Slovenia, s katerimi si prislužite možnost za žrebanje glavne nagrade: brezplačna nočitev z zajtrkom za 2 osebi v Hotelu Lev v obliki darilnega bona z veljavnostjo do 31.3.2022. Za domače goste so v hotelu skupine Union Hotels Collection pripravili posebne paketne ponudbe, za katere lahko koristijo tudi turistične bone.

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.Lantierijev most izpričuje znanje kamnoseških mojstrov iz 17. stoletja, kot tudi okus in omikanost naročnikov mostu grofov Lantieri. Napotki nas danes peljejo v Vipavsko dolino, spoznali bomo most, ki so ga zgradili sredi 17. stoletja, v dolžino meri 14 metrov in pol, je neločljivo povezan s plemiško družino Lantieri, in mu v evropskem in svetovnem merilu ni para. Z nekaj vznesenosti bi lahko rekli, da je kamniti biser iz Vipave pravzaprav skulptura. In zaradi vseh posebnosti in presežkov Lantierijevega mostu, celo kronane glave, Casanova, Goldoni in druge slavne osebnosti, v njegovi zgodbi igrajo le stranske vloge.

Za Borovniški viadukt, na katerega danes spominja edini ohranjeni steber sredi Borovnice, ste najverjetneje že velikokrat slišali. Je pa verjetno precej manj tistih, ki spoznate njegovega manjšega in pogosto prezrtega brata, ki se imenuje Jelenov viadukt. Če ob prihodu v Borovnico niste pozorni, ga lahko hitro spregledate. Darja Pograjc v Napotkih pove, kam se morate ozreti, da ga ne zgrešite.230 metrov dolg in 29 metrov visok most je (bil) nekakšen podaljšek znamenitega Borovniškega viaduktaZa Borovniški viadukt, na katerega danes spominja edini ohranjeni steber sredi Borovnice, ste najverjetneje že slišali. Je pa verjetno precej manj tistih, ki poznate njegovega manjšega in pogosto prezrtega brata, ki se imenuje Jelenov viadukt. Gre za največji večzložni zidani most za železniško uporabo pri nas in enega najstarejših mostov z dvotirno železnico v Sloveniji. "Borovničani Jelenovemu viaduktu pravimo tudi Dolinski most. Verjetno zato, ker na starih fotografijah zasledimo napis v nemščini Hirschthal viadukt. Se pravi Viadukt v jelenovi dolini. Poleg tega je tule malo višje tudi Jelenska jama." – Peter Bezek, domačin in ljubitelj lokalne zgodovine "Jelenov viadukt je bil pravzaprav neke vrste navoz na Borovniški viadukt," pove dr. Tadej Brate, industrijski arheolog. Nastala sta v istem obdobju in iz enakih materialov. "Ampak zdaj pa pomislite, takrat so čez ta most vozile lokomotive, težke 20, 30 ton. Danes pa 120 ali 130 ton! Pa še zmeraj gre. To je dokaz izjemno dobre gradnje."

Če bi vas vprašali, ali si želite ogledati Napoleonov most, bi bilo na mesto vprašanje 'Katerega pa?' Namreč, v Sloveniji obstaja več kot eden. Tina Lamovšek se je odpravila v zahodni del države. Napoleonov most na Nadiži, na Soči, v Kobaridu, Ajbi, Desklah...Če bi vas vprašali, ali si želite ogledati Napoleonov most, bi bilo na mesto vprašanje 'Katerega pa?' Namreč, v Sloveniji obstaja več kot eden. Tina Lamovšek se je odpravila v zahodni del države. Napoleonov most na Soči v Kobaridu... Ko sem se v sredo peljala proti Kobaridu, sem razmišljala, da dan ni bil najbolj primeren za obisk. Dež ni ravno prava izbira pri tem, kakršno vreme si želimo za turistični obisk. A ko sem prispela v Kobarid in se s sogovornikom sprehodila do Napoleonovega mostu, me je očaralo ozadje z meglicami in zelenimi hribi. Lepoto se da najti v vsem, če se jo le išče. A vrnimo se k Napoleonovemu mostu. Z Leonom Četrtičem iz fundacije 'Poti miru v Posočju' sva stopila nekaj korakov vstran od trenutnega mostu. Na mesto nekdanjega mostu: "Do 1. svetovne vojne je bil tu most, ostanke se še vidi. Med vojno ga je prvo uničila umikajoča avstrijska vojska maja 1915, potem so pa Italijani postavili železnega in ga uničili oktobra 1917. V takšni podobi, kot je danes, torej betonskega, so prav tako postavili Italijani." Zakaj Napoleonov most, je skoraj jasno. Izhaja namreč iz njegovih časov. ...pa tisti v Ajbi... Na snemanje v Kobarid sem prišla z mislijo, da bom v tistih koncih govorila o dveh Napoleonovih mostovih. A obstaja jih več: V Kobaridu, na Nadiži in še v Desklah in Ajbi. Tako sem se tja nenačrtovano odpravila z Niko Testen iz TIC-a Kanal: "Tu mimo je potekala glavna prometna povezava proti Benečiji pa tudi kmetje so imeli dostop prek njega do svojih gozdov. Je pa v kar slabem stanju, je v državni lasti, država bi morala poskrbeti za sanacijo mostu. Smo ga pa kot občina pred leti vsaj toliko "zakrpali", da se ne bi porušil. ...in še na Nadiži. Bolj stabilen je tisti na Nadiži, kjer je tudi kopališče. Kar ga dela arhitekturno posebnega, je njegova oblika in tehnika gradnje, za katero niso potrebovali veliko materiala, pravi predsednica Razvojnega društva Breginjski kot Vanessa Marcola: "Izpostavimo pa lahko tudi dejstvo, da je v hudem potresu ki je leta 1976 prizadel Posočje ostal povsem nepoškodovan. Kot zanimivost lahko povem, da je most po obliki skoraj identičen staremu mostu v Mostarju, katerega načrt je narisal istanbulski arhitekt v 16. stoletju v času osmanskega imperija." Napoleonov most spada pod ločne mostove. Oblikovan je podobno kot obok, ima pa zaradi svoje oblike (vitkosti) večjo nosilnost. Kamniti mostovi so zaradi lastnosti materiala v glavnem obokani. Pomembni so bili v preteklosti, ko še niso poznali drugih tehnologij in materialov. Prednost kamnitih mostov je bila v dostopnosti surovine in možnostih oblikovanja. Most je grajen s posebno tehniko klesanega kamna z zelo malo vmesnega veziva. Od vseh začetkov stoji na istem mestu, namreč že stari graditelji mostov so vedeli, da Nadiže zaradi njene hudourniške narave in pogoste spremembe struge ne gre premoščati na mestih, kjer je to najlažje storiti, zato se most pne čez skale nad koriti. Že poldrugo leto v rubriki naPOTki spodbujamo poslušalke in poslušalce, da odkrivajo (ne)znane kotičke Slovenije. S tem se pridružujemo vseslovenski nacionalni kampanji Zdaj je čas. Moja Slovenija. naPOTki pa tudi v 5. sezoni v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo podarjajo tedenske nagrade I feel Slovenia, s katerimi si prislužite možnost za žrebanje glavne nagrade: brezplačna nočitev z zajtrkom za 2 osebi v Hotelu Lev v obliki darilnega bona z veljavnostjo do 31.3.2022. Za domače goste so v hotelu skupine Union Hotels Collection pripravili posebne paketne ponudbe, za katere lahko koristijo tudi turistične bone.

5. sezono radijskih naPOTki reportaž bomo posvetili nekaterim mostovom v Sloveniji. Začenjamo s Kandijskim mostom, ki z edinstveno železno konstrukcijo predstavlja pomembno tehnično dediščino dolenjske prestolnice.Kandijski most v Novem mestu je star več kot 120 let 5. sezono radijskih naPOTki reportaž bomo posvetili nekaterim mostovom v Sloveniji. Začenjamo s Kandijskim mostom, ki z edinstveno železno konstrukcijo predstavlja pomembno tehnično dediščino dolenjske prestolnice. Janez Pezelj, nekdanji novinar, urednik, dopisnik, direktor novomeškega kulturnega centra in generalni sekretar Rdečega križa: "V otroških letih smo radovedni seveda raziskovali tudi ta most. Plezali smo celo do podesta in uživali, ko smo pod cesto prečkali most." Gre za 123 let star železni most čez reko Krko na spodnjem delu Glavnega trga oz. pri mestnih vratih. Je eden od treh cestno-prevoznih mestnih mostov. Leta 92 so ga razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena. Judita Podgornik Zaletelj, konservatorska svetovalka iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Novo mesto: "Most nikoli ni imel svečane otvoritve, ker je bil dokončan ravno v času velikega žalovanja po smrti cesarice Elizabete, bolj znane kot Sissi. Septembra 1898 jo je v Ženevi ubil italijanski atentator."   Že poldrugo leto v rubriki naPOTki spodbujamo poslušalke in poslušalce, da odkrivajo (ne)znane kotičke Slovenije. S tem se pridružujemo vseslovenski nacionalni kampanji Zdaj je čas. Moja Slovenija. naPOTki pa tudi v 5. sezoni v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo podarjajo tedenske nagrade I feel Slovenia, s katerimi si prislužite možnost za žrebanje glavne nagrade: brezplačna nočitev z zajtrkom za 2 osebi v Hotelu Lev v obliki darilnega bona z veljavnostjo do 31.3.2022. Za domače goste so v hotelu skupine Union Hotels Collection pripravili posebne paketne ponudbe, za katere lahko koristijo tudi turistične bone.  

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.V sopotniško sosesko spadata vasi Sopotnica in Sv. FlorijanPrvoten načrt je bil, da za konec poletne sezone NaPOTkov obiščemo Konec na dolenjskem koncu. A splet okoliščin je prinesel spoznanje, da bolje kot obhajati »konec«, je poiskati dobrega sopotnika ali sopotnico. Bojan Leskovec je obiskal Sopotnico, naselje, ki ga sestavljajo samotne kmetije v povirju potoka Sopotniška grapa v Škofjeloškem hribovju.