Nina Slavec in Laetitia Rebecca Pohl (izgovorjava: Leticija), ki navadno ustvarja pod svojim umetniškim imenom KiKi, sta septembra lani izdali svoj prvi skupni singel. Naslov pesmi je Zvezdna noč, govori pa o medsebojnih odnosih. Mladi glasbenici obljubljata, da se v bližnji prihodnosti obeta še več skupnih sodelovanj. Več o njunem ustvarjanju pa izveste v današnjem Kulturomatu. Pred mikrofon ju je povabila Lana Furlan. Besedilo je prebrala Špela Šebenik.

Danes se selimo v Zahodno Slovenijo, natančneje v Novo Gorico. Spoznali bomo Lovelorn, 6-članski bend, ki ga sestavljajo mladi iz okolice Nove Gorice. Kdaj imajo Primorci sploh čas za vaje in kako poteka nastajanje albuma, je v današnjem Kulturomatu povedal Marko Čadež Mačkić, njihov pevec in basist. Pred mikrofon ga je povabila Lana Furlan, besedilo je prebrala Klara Eva Kukovičič.

Na Osnovni šoli Staneta Žagarja Lipnica smo spoznali tudi harmonikarja Filipa Pintarja, ki nam je v Kulturomatu predstavil svoj inštrument in tudi to, da harmonika ni le inštrument za narodnozabavno glasbo.

Ko obiskujemo šole spoznavamo zelo zanimive in ustvarjalce posameznike, na OŠ Zalog smo tako spoznali mlado pesnico Emo Kljajić. Prvo pesem je napišala v drugem razredu, danes pa najraje piše pesmi v prostem verzu.

V četrtem Knjigomatu in prvem po novem letu, bomo spoznavali mraz, se potopili v svet čudnih znanstvenic, pa odkrivali kdo je Polly in pozdravili tretji del knjige o Geraldu iz Rivije.

Prav danes bo v ljubljanskem Mladinskem gledališču premiera predstave Umetnost vojne/Umetnost miru. Gre za mladinsko predstavo v sklopu programa Mlado Mladinsko, ki je namenjen temu, da se tudi mladi lahko spoznajo z gledališčem in ustvarjanjem predstav. Osrednja tema predstave je vojna in razmišljanje o njej skozi oči mladih. Več o tem, kako so potekale vaje in kateri je bil največji izziv mladim igralcem, nam je povedal Filip Klančnik, član mlade igralske zasedbe. Poslušajmo Kulturomat!

V današnjem Kulturomatu bomo spoznali mlado galsbeno skupino dijakov, ki se imenuje Capuchini. Čeprav skupaj ustvarjajo šele nekaj mesecev, so že prodrli na slovensko glasbeno sceno. Igrali so v tekmovalnem programu Špil lige in imeli kopico nastopov. Danes bomo spoznali njihovo pot in poslušali nekaj odlomkov iz njihove zakladnice demo posnetkov.

Nika Zavrl z umetniškim imenom Nike je gimnazijka 4. letnika Umetniške gimnazije v Ljubljani, kjer obiskuje smer gledališča in filma. V prostem času rada zahaja v gledališče, bere in piše poezijo ter prozo, a najbolj domače se počuti ob ustvarjanju dramatike. Danes jo v oddaji Kulturomat predstavljamo kot avtorico dramskega besedila z naslovom A kako bi ženska mogla ubijati, ko je ženska?

Danes se v Kulturomatu odpravljamo okoli sveta. Pokukali bomo v zakulisje Božiča in spoznali, kako mladi po svetu praznujejo ta praznik. Pred mikrofon je Lana Furlan ujela Leonardo Šoko, ki prihaja iz Bosne in Hercegovine, Cristiána Romana iz Čila in pa Nourelein Elmarsafy iz Egipta. Udobno se namestite, saj se potovanje začenja!

Pred nami so prazniki in vsi se že veselimo, da jih bomo preživeli s tistimi, ki jih imamo najrajši. Včasih pa se zgodi, da nam pot prekriža zdravje. Marsikateri otroci so tako za praznike v bolnišnici. In čeprav dneve preživijo v sobah, to ne pomeni, da so kaj manj ustvarjalni. Pravzaprav nasprotno. Ustvarjajo še več. V tokratnem Kulturomatu bomo tako prisluhnili poeziji otrok iz Bolnišnične osnovne šole Ledina v Ljubljani. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.

Julija Bauer je dijakinja 4. letnika likovne gimnazije na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana. Kljub temu, da obožuje vse vrste umetnosti, vse od risanja pa do glasbe, jo najbolj navdušuje film. Na filmsko potovanje se je skupaj z Julijo odpravila Lana Furlan.

V tretjem Knjigomatu bomo spoznali pasjo biografijo o kužku Švrku, se potopili med nove dogodivščine Pasjega moža, z miškami iskali ženina, spoznali globalno segrevanje in odšli v Medsvet.

Pred mikrofonom smo na OŠ Orehek Kranj, kjer je potekal 11. festival naše prihodnosti, povabili učenca 9. razreda Izaka Piriha. Izak je hud deklamator, vodi pa tudi številne prireditve. Spoznajte ga v Kulturomatu!

Zlata hruška je znak kakovosti mladinskih knjig. To posebno priznanje in nalepko prejmejo le najboljše knjige, ki so izšle v letošnjem letu. In v tem tednu so v Pionirski knjižnici podelili kup novih hrušk. Pred mikrofon smo ujeli Darjo Lavrenčič Vrabec, ki je predstavila praznik zlatih hrušk in svoji najljubši knjigi iz letošnjega izbora.

Danes smo obkroženi z raznimi pametnimi napravami in večnim cinglanjem aparatur. V svetu, polnem hrupa, govoric, piskov sporočil, raznih opozoril in opomnikov, se tako lahko vprašamo, ali drug drugega sploh še slišimo. In prav to je ključno vprašanje predstave z naslovom A me slišiš, katere idejna vodja je glasbenica in pedagoginja Anja Strajnar. Predstava namreč prikazuje, kako otroci in odrasli pri digitalni komunikaciji prepogosto pozabijo, da je na drugi strani sporočila človek.

Maya Inkret je mlada glasbenica, ki se predstavlja pod umetniškim imenom Soul Maya. Pred kratkim je izdala svoj prvi album. Kot pravi sama, se žanrsko ne opredeljuje predvsem zato, ker je album nastal spontano, torej z željo po izražanju svojih občutkov skozi glasbo. V današnjem Kulturomatu pa smo v pogovoru z Majo odkrivali, kako je album nastal in kaj jo čaka v prihodnje, ter prisluhnili kar dvema skladbama iz albuma.

V tokratnem Knjigomatu predstavljamo cel kup knjižnih novosti. Tako si lahko najmlajši znova pripravite bralni seznam. Zbirate lahko med slikanico brez besed, zastavite svoja vprašanja polžku Oliju, ali pa odkrivate svoj notranji svet skupaj z dijakinjo Frances ter spoznate še kup drugih knjig.

Ob poslušanju današnjega Kulturomata bomo spoznali letošnje zmagovalce Špil Lige, glasbeni konglomerat z imenom Špil Ligni. Gre za prav posebno glasbeno skupino mladih ustvarjalcev, ki se žanrsko ne opredeljuje. Igrajo džez, rok, pank, rap, trap in še bi lahko naštevali. V Kulturomatu se nam bodo predstavili, poslušali pa bomo tudi njihovo skladbo z naslovom Seen.

Pred mikrofon smo ujeli 6-člansko skupino iz Žalca. Skupina Pamži glasbo ustvarja vse od osnovne šole, kjer so za namene šolske prireditve ustvarili bend. Zase pravijo, da preigravajo vse od bluesa do rokenrola, v njihovih skladbah pa se je pojavijo tudi elementi hard rocka. Kako potekajo njihove vaje in kdo ima glavno besedo v bendu, pa slišite v današnjem Kulturomatu.

Pri založbi VigeVageKnjige so naredili prav posebno predstavo po priljubljenem otroškem stripu Akisi. Predstava pa je posebna zato, ker so lutke narejene iz gline in nastajajo sproti.

Vsako zadnjo soboto v mesecu bo namesto Kulturomata v oddaji Hudo rubrika Knjigomat. Skupaj se bomo sprehodili med knjižnimi policami in pokukali med knjige. Raziskali bomo, kaj novega so založbe izdale, katere knjige prebrati, katere stripe odpreti in katere slikanice poiskati. Tokrat smo spoznavali 70 let zbirke Čebelice, spoznali navihano Akisi ter Pozabljivo stonogo, po telefonu pa se nam je oglasila urednica Nika Susman.

Preteklo soboto smo v Kulturomatu spoznavali, kaj sploh je bonton in kaj vse pod izraz bonton spada. Spoznali smo, da je najpomembneje, da smo do ljudi pozorni in spoštljivi. Tokrat pa bomo z mag. Simono Lečnik Očko odkrivali katere vrste bontona poznamo. Raziskali bomo, kako se obnašamo v šolo, kako v gledališči in kako na svečani večerji.

V današnjem Kulturomatu bomo raziskovali bonton. Zanimalo nas bo, kaj bonton pravzaprav je, kako je nastal in kaj bonton sploh pomeni. Raziskali bomo, kaj so to, vrednote, kaj pomeni družba in kako se bontona lahko naučimo. Za vse odgovore nam bo v pomoč magistrica mednarodnih in diplomatskih študij Simona Lečnik Očko.

Na 11. mednarodnem festivalu srednješolskega gledališča Juventfest v Sarajevu bo kot edina slovenska uprizoritev nastopila predstava z naslovom Hobotnica počasi leze sama vase. Za scenarij in režijo je poskrbela Lara Nia Matos, dijakinja 4. letnika SVŠGUGL-a. O tem, kako je predstava nastajala in s kakšnimi izzivi so se dekleta med vajami soočala, pa slišite v današnjem Kulturomatu.

Tokrat se nam je v Kulturomatu predstavila mlada in nadobudna oblikovalka Hana Besjedica. Svojo oblikovalsko pot je začela na začetku srednje šole, sedaj pa že pripravila vrsto projektov, ki odmevajo širom Slovenije. S Hano smo otvorili novo sezono Kulturomatov.

Kulturomat se s koncem šolskega leta odpravlja na poletne počitnice. In kot vsako leto vam v zadnjem Kulturomatu predstavimo poletne bralne nasvete. Letos pa smo se odločili, da vam v branje ponudimo risoromane in stripe. Za pomoč pri sestavljanju seznama pa smo prosili urednico založbe VigeVageKnjige Anjo Zag Golob. Katere risoromane prebrati poleti? Prisluhnite.

V Kulturomatu sta se nam pred mikrofoni pridružila Liza Končar in Timotej Poznič, ki sta v začetku meseca junija izdala album z naslovom Gola Ljubav. Album vsebuje 8 skladb, za katere je besedila in glasbo napisala Liza, v njih pa predeluje osebne pretekle izkušnje življenja. Aranžmaje je na kitari ustvaril Timotej Poznič, ki je sedaj že uveljavljeno ime med mlado slovensko glasbeno sceno. Spregovorili smo o nastajanju albuma, o glasbi in o pomembnosti slovenskega jezika ter premierno odvrteli skladbo Ne fina tišina.

Jet Black Diamonds je skupina mladih glasbenikov, ki se poznajo še iz osnovne šole. V prostem času so igrali priredbe znanih skladb, resneje pa so se z glasbo začeli ukvarjati v srednji šoli. Poleti 2021 so izdali singl Retro anorak, ki je v hipu obnorel sprva lokalno, nato pa še celotno slovensko občinstvo, kmalu pa je postal tudi popevka tedna na Valu 202. Sledila je epidemija, glasbeno ustvarjanje se je preselilo na splet. Pred kratkim so izdali novi singl z naslovom Strah me je. Pred mikrofon smo ujeli dva člana skupine, Domna Lemuta in Mateja Komparo.

Mette Vedsø je diplomirala iz kemije in biotehnologije v Århusu na Danskem. Takoj po študiju se je vpisala na Akademijo za kreativno pisanje v Københavnu. Svoje prvo delo je izdala leta 2011, od takrat je napisala več kot petdeset knjig za otroke in mladino ter se uveljavila kot pisateljica. Njeno pisanje je občutljivo, rahločutno, polno empatije in poezije pa tudi humorja. Zapisuje tiste zgodbe, o katerih nočemo zares govoriti, a ne moremo mimo njih. Nič drugače ni v njeni knjigi 130 utripov na minuto, ki jo je v slovenščino za založbo Miš prevedel Darko Čuden. Zgodba o najstinici Pi, ki jo šolski sistem, točkovanje, ocene in nenehni pritisk sovrstnikov spravi do napada tesnobe. Nenadoma se mora ustaviti, vzeti si mora odmor. Vpraša se, kako naprej. Odgovore pa najde šele takrat, ko v njen svet nepričakovano vstopijo ljudje s svojimi težavami, ki jih poskuša rešiti Pi in pred njo se odpre popolnoma nov pogled na svet. Na povabilo založbe Miš je Mette Vedsø obiskala šole po Sloveniji in predstavljala svoj roman ter rušila tabuje o tesnobi, mi pa smo jo ujeli pred mikrofon.

Nastopila je v resničnostnem šovu Slovenija ima talent 2021 in prišla vse do finala. Mi smo jo na OŠ Metlika spoznali v njenem domačem okolju, stran od medijskih luči in izvedeli marsikaj zanimivega. Gostja Kulturomata je Tina Pezdirec.

V Cankarjevem domu se je v sredo 16. maja odvila premiera družinskega muzikala Kresna noč. Predstava, polna čarobnih zvokov, glasbe in tišine, nas s prizori skrivnostnega pričakovanja in duhovite akcije vodi v zaključno kresovanje in spoznanje, da je svetloba, ki premaga temo, v nas samih. Če jo le znamo deliti. Pred mikrofon smo tako med vajo ujeli ustvarjalce muzikala.

Sovražni govor na spletu in v vsakdanjem življenju, polarizirana javna mnenja in konflikti v družbi se stopnjujejo. Pristojni sprejemajo odločitve o naših življenjih, a vendarle, kje se lahko tu sliši glasove mlajših generacij? Ravno njihovi glasovi, ki bi morali biti v odločanju o prihodnosti najbolj relevantni, so pogosto utišani ali preslišani. Zato pa jim možnost slišanja ponujata program Generacija, generaciji ter mednarodni festival mladinskega avtorskega gledališča FUN, ki poteka v gledališču Glej.

Ob 2. aprilu, mednarodnem dnevu knjig za otroke, v Mestni knjižnici Ljubljana, Pionirski skupaj s Slovensko sekcijo IBBY tradicionalno pripravijo Bralnospodbujevalno akcijo. Akcija 2023 je motivirana z letošnjo poslanico IBBY, ki nosi naslov Jaz sem knjiga, preberi me! V okviru akcije sta vodja Pionirske, Darja Lavrenčič Vrabec in Ida Mlakar Črnič pripravili tematski seznam s 130 bralnimi predlogi. Pred mikrofonom se nam je tako pridružila vodja Pionirske knjižnice, Darja Lavrenčič Vrabec. Mladim bo predstavila letošnjo Bralno spodbujevalno akcijo – kaj vse so ob njej pripravili za mlade bralce – ter knjigi, ki ju bralnospodbujevalni katalog priporoča.

V zadnjem Kulturomatu smo se udeležili zadnjega dogodka festivala. Ta se je končal s predstavo četrtih letnikov srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije v Ljubljani. Predstava je nastajala ob pomoči mentorjev Primoža Ekarta in Barbare Krajnc Avdić, dijaki pa so na odru prikazali, kaj vse so se naučili v štirih letih šolanja. V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma so tako odigrali predstavo z naslovom Jutri je v sanjah izgledal drugače avtorice Nine Kuclar Stiković.

V prejšnjih dveh Kulturomatih smo že dodobra spoznali festival Transgeneracije. Ob odprtju razstave, 5. aprila, smo poleg likovnih ustvarjalcev ujeli pred mikrofon tudi fotografe. V tokratni oddaji bomo tako spoznali še fotografski del razstave, ki je bila v prvem preddverju Cankarjevega doma na ogled vse do štirinajstega aprila.

Festival sodobnih umetnosti mladih Transgeneracije letos ponuja tudi razstavo likovnih in fotografskih del. Na ogled bo do 14. aprila. Tako kot celotni festival združuje dijake iz vse Slovenije. V tokratnem Kulturomatu bomo spoznali ustvarjalce likovnih del, ki smo jih ujeli pred mikrofon ob odprtju razstave.

Festival sodobnih umetnosti mladih Transgeneracije se po letih premora zaradi epidemičnih razmer vrača v Cankarjev dom. Ohranil je svoje osnovno vodilo: spremljati in spodbujati umetniško produkcijo dijakov ter jo razkrivati drugim rodovom. Na festivalu bo dvanajst gledaliških in plesnih produkcij ter približno sto likovnih, fotografskih, stripovskih in videodel. Največje zanimanje občinstva vsako leto pritegnejo gledališke produkcije (najboljša skupina bo tudi letos nagrajena z možnostjo ustvarjanja nove produkcije v Štihovi dvorani), a se jim zaradi svoje vedno bolj interaktivne narave postavlja ob bok tudi razstava, ki bo na ogled v Prvem preddverju. V štirih sobotah in štirih Kulturomatih bomo poročali o štirih osrednjih umetniških smereh festivala. V tokratni oddaji bomo oddajo namenili plesu. Pred mikrofon smo ujeli učenke srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana z mentorico Nino Fajdiga, ki so na festivalu izvedle plesno predstavo Abirble.

Leyre Legarda Ventura je na odrske deske stopila v prvem razredu in od njih se ni nikdar več ločila. Pritegnili so jo nastopi, recitacije in predvsem občinstvo, ki jo opazuje. Glasbi se je resneje posvetila z vstopom v srednjo šolo, danes pa ji namenja vso pozornost. Ustvarja v mešanici žanrov, v glasbi prepleta španščino, angleščino in slovenščino.

Trine Slabe od leta 2015 naprej prebiva v Združenih državah Amerike, kjer obiskuje srednjo šolo. Glasba jo spremlja že od mladih nog in ostaja z njo še danes. Vse se je začelo s pevskim zborom, nadaljevalo s klavirjem in kitaro, zdaj pa lahko na pretočnih platformah poslušamo že kar štiri njene avtorske skladbe. Te skladbe nastanejo takrat, ko se vrne v Slovenijo. Kako poteka njeno glasbeno ustvarjanje in kakšno je življenje v Ameriki, pa izveste v Kulturomatu z Gašperjem Stražišarjem.

V Kulturomatu bomo tokrat predstavili prav posebno zbirko. Hana Bujanovič Kokot in Selma Skenderović sta se namreč lotili uredniškega projekta in izdali Antologijo sodobne slovenske kratke pripovedi mladih avtoric in avtorjev. Več pa v pogovoru z Ano Lorger in Hano Bujanovič Kokot.

V današnjem Kulturomatu smo na vaji pred mikrofon ujeli skupino Smetnaki iz Kranja. Tam so se ustanovili zaradi dogodka TEDx na Gimnaziji Kranj in od tistega dne naprej ostali trdno povezani. Kljub nekaterim članskim pretresom niso razpadli in vztrajajo pri ustvarjanju avtorske glasbe. Konec letošnjega leta bodo izdali tudi svoj prvi album. Gal Grobovšek - saksofon, vokal Žan Škrjanec - pozavna Anže Balantič - trobenta Rok Valjavec - kitara Amadei Šaršanski - bas Anže Podobnik - bobni

Poezija, beseda, glasba. To so tri reči, ki Nejca Raca spremljajo od malih nog. Sprva je pisal osnovnošolske pesmice, resneje nadaljeval s pisanjem v srednji šoli in ob koncu te izdal prvo pseniško zbirko. Konec leta 2019 je nastala glasbena skupina Birdland, katere del je tudi Nejc. V letošnjem letu jih čaka izid prvega albuma. Poleg predstavitve Nejčeve pesniške plati bomo tako v Kulturomatu tudi slišali nekatere skladbe skupine Birdland.

Odprta scena je ekipa mladih, ki od leta 2021 skupaj gradijo in ustvarjajo prostor, v katerem iščejo svež koncept iskanja lastnega umetniškega izraza. Skupina deluje na osnovi timskega dela in demokracije ter ustvarja razne umetniške projekte. Njihov zadnji projekt pa je predstava Razredni sovražnik, s katero se bodo v prihajajočih mesecih odpravili na turnejo. Pred mikrofonom so se nam pridružili predsednica Odprte scene Tia Lončar ter člana igralskega nasambla Ana Pribošič in Luka Kotnik.

Pri založbi VigeVageKnjige so izdali prvo mango in iz japonščine prevedli prvo mango mojstra Yosihara Tsuge. Manga Človek za nobeno rabo je doslej zadnje delo mojstra Tsugeja, ki je sprva serijsko izhajala v letih 1985 in 1986 v četrtletni reviji Comic Baku. Danes velja za najbolj priljubljeno delo mojstra Tsugeja in vsaj delno temelji na njegovih življenjskih spominih. Kot pravijo pri založbi, je to knjiga, v kateri gre zares in v kateri je svet, kakršen je, zaradi česar je manga izjemno popularnost doživela tako na Japonskem kot v nekaterih prevodih. V slovenščino je mango prevedel Iztok Ilc, več pa nam bo povedala današnja gostja Kulturomata urednica Anja Zag Golob.

NoKiltr oziroma Jaša Kljun je mladi glasbeni producent, ustvarjalec zvoka in glasbene spremljave, ki svoje ustvarjanje usmerja predvsem v rap. V tokratnem Kulturomatu bomo izvedeli, kako elektronska glasba nastane in kaj pomeni ustvarjanje beata.

Moda je povsod okoli nas, saj za vsakim kosom oblačila stoji nekdo, ki je to oblačilo oblikoval. Dijak Timi Sitar je svojo oblikovalsko pot začel v srednji šoli, zdaj pa postaja širše prepoznaven tako v Sloveniji kot tujini. Njegov zaščitni znak so majhni možički, ki jih vpeljuje v skoraj vse svoje modno oblikovanje. Poleg kreiranja oblačil pa ustvarja tudi slike, nakit in koledarje.

Luka Kesič oziroma Minnite se je z rapom srečal v drugem letniku srednje šole. Svoje delo je nadgrajeval in sčasoma postal prepoznavno ime mlajše rapovske in trapovske glasbene scene v Sloveniji. Deluje v kolektivu LSDS, kjer si mladi glasbeniki pomagajo ustvarjati gasbo vseh žanrov, za seboj pa ima že vrsto samostojnih nastopov. V letošnjem letu bo izdal tudi svoj prvi album. Kaj sta to rap in trap ter kako je ustvarjal Minnite, pa izveste v Kulturomatu.

Zoja Kogej se z glasbo srečuje že od mladih nog, saj jo je ta spremljala na vsakem koraku. Med pospravljanjem sobe, na poti v šolo in iz nje, tudi med opravljanjam domače naloge. S koncem osnovne šole je Zojo resneje začela zanimati glasba in tako je posnela svojo prvo samostojno skladbo z naslovom Sugar to poison. Kako se je srečala s petjem in kako je nastala skladba, pa izveste v Kulturomatu.

Maj Deu Marinšek je maturant, čigar umetniška domišljija nima meja. V gimnaziji je posnel večdelno nadaljevanko z naslovom Liki ter zanjo prejel tudi nagrado Student Cuts. Poleg filmskega ustvarjanja mu ni tuje niti gledališko, kot režiserja ga v mesecu januarju čaka premiera predstave, za katero pa je sam ustvaril tudi priredbo besedila. Kam ga vodi pot in kaj vse pripravlja v letu 2023, pa izveste v kulturomatu.

V tokratni rubriki Kulturomat bomo spoznali Avo Kolar Dobravec, ki poje, igra kitaro, najraje pa ima ukulele.

Preteklo soboto smo v Kulturomatu spoznali tri mlade in nadobudne učence slovenščine, ki so mladim predstavili praznovanje božiča v svojih državah. Tudi danes bodo z nami Poljak Jakub Stepaniuk, Italijanka Tina Sbarbaro ter Belgijca Jonas Vantomme in Kyle D'Hulster. Tokrat pa bomo v Kulturomatu spoznali načine praznovanja novega leta po vsem svetu. Kako praznujemo novo leto v Sloveniji pa nam bodo povedali najmlajši.

25. december je prav poseben datum, ki je bil pomemben že stoletja, preden so kristjani v 4. stoletju začeli praznovati božič. Pogani so na območju današnje Evrope častili zimski solsticij, čas, ko zaživi zima, svetloba premaga temo, približuje se pomlad in dan postaja spet vse daljši. V Skandinaviji so slavili Freyo, boginjo plodnosti ljubezni in življenja, Rimljani rojstni dan Sončnega boga. Božič pa danes poznajo vsi krščanski narodi in velja za tisti dan v letu, ko ne le odpade šola, temveč nas pod drevšečkom čakajo darila, po hišah pa zadišijo božični piškoti. Čisto vsaka država, družina in mesto pa božič praznuje malo drugače. Pred mikrofonom so se nam danes pridružili, Poljak Jakub Stepaniuk, Italijanka Tina Sbarbaro, Belgijca Jonas Vantomme in Kyle D'Hulster, ki trenutno živijo v Sloveniji in se učijo slovenskega jezika. Skupaj z njimi bomo pokukali v tuje države, se sprehodili po zemljevidu in spoznali, kako božič praznujejo po svetu.

Ko obiščemo neko mesto, se z njegovo kulturo najhitreje seznanimo skozi sprehode po ulicah. Na teh slišimo glasbo, ki razodeva glasbene običaje, tako pa si ustvarimo vtis o tamkajšnjih glasbenih specifikah. A nastopati na ulici ni enostavno. Okoli glasbenika je polno šumov avtomobilskih motorjev, pogovarjanja ljudi in še bi lahko naštevali. To pa nikakor ne ustavi ali zmoti Anje Lamot. Mlada glasbenica prihaja iz Kopra, kjer jo lahko skoraj vsak konec tedna tudi ob mrzlih temperaturah ujamete, kako prepeva ob obali. Njen mehkobni glas mimoidoče popelje v njen glasbeni svet in kot pravi Anja vsakemu mimoidočemu polepša dan.

Bart Moeyaert, eden najuspešnejših belgijskih mladinskih avtorjev, se je rodil v Bruggeju in sicer kot sedmi sin, zato je bil po belgijski tradiciji njegov boter sam kralj Baudouin I. Belgijski. Prvo knjigo Razglašeni duet je izdal že pri devetnajstih letih in zanjo prejel prvo literarno nagrado. Njegov opus šteje več kot štirideset romanov, piše pa tudi za gledališče, radio, film in televizijo. Za svoje romane je prejel najprestižnejše domače in tuje literarne nagrade ter leta 2019 osvojil prestižno mednarodno spominsko nagrado Astrid Lindgren. Pred mikrofon smo ga ujeli v času 38. Slovenskega knjižnega sejma, kjer je predstavljal knjigo Bratje, ki je izšla pri založbi KUD Sodobnost International.

Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto podeljuje priznanje Zlata hruška, ki je znak kakovosti mladinskih knjig. Strokovna žirija je letos med 983 naslovi izbrala 119 tistih, ki po vsebini in izvedbi izstopajo ter so se tako uvrstile med odlične izdaje leta. Odličnim mladinskim knjigam pa podelijo še priznanja v štirih kategorijah; za izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo, izvirno poučno knjigo, ter za prevedeno mladinsko leposlovno in poučno knjigo. Pred mikrofon smo povabili vodjo Pionirske - Darjo Lavrenčič Vrabec, ki bo mladim poslušalcem predstavila njej najljubše knjige iz letošnje bere Zlatih Hrušk.

Na I. OŠ Celje to šolsko leto nastaja muzikal. 40 učencev in več učiteljev je sicer še na začetku ustvarjalnega procesa, a vseeno smo izvedeli, kako so se lotili dela, si razdelili vloge ter kakšen glasbeni in plesni spektakel to bo. Pogovarjali smo se z dvema šestošolkama in mentorico gledališkega krožka na šoli.

Gostja tokratnega Kulturomata je Petja Golec Horvat, ki jo gledališče spremlja že od mladih dni, ko je pri petih letih prvič stopila na veliki oder SNG Maribor kot otrok v operi Madame Butterfly. In od tega trenutka naprej odra ni več zapustila. Nadaljevala je šolanje na Prvi gimnaziji Maribor, kjer sodeluje pri predstavah Prvega odra, svojo pot pa namerava z gledališčem povezati tudi po koncu gimnazije. Gledališče je za Petjo trenutek, ko se ugasnejo telefoni, zapusti zunanji svet in vstopi v zgodbe ljudi, ki so ves čas okoli nas, pa jih morda ne opazimo, in prostor, kjer raziskujemo meje sebe in meje drugih, sočasno pa neizmerno varnost.

V današnjem Kulturomatu so se nam pred mikrofonom pridružile dijakinje prve gimnazije Maribor – Ajda, Aleksandra, Dunja, Javorka, Lara, Tarja in Ajda, ki že vsa štiri leta šolanja obiskujejo delavnice likovnega ustvarjanja. V štirih letih so svoje risarsko in slikarsko tehniko pod mentorstvom Natalije R. Črnčec izpopolnile svoja dela pa bodo sedaj razstavile v prostorih gimnazije. Vsak mesec tega šolskega leta bo na ogled razstava ene izmed udeleženk delavnic, vstop pa je prost ves čas odprtja šole.

Voranc Markič, ki obiskuje 8. razred OŠ dr. Janeza Mencingerja Bohinjska Bistrica, je vsestranski glasbenik. Že sedmo leto igra klarinet, igra tudi v orkestru radovljiške glasbene šole, poje v cerkvenem pevskem zboru, zelo dejaven pa je tudi pri folklornem društvu. Spoznajmo ga v Kulturomatu!

Pri založbi Vigevage knjige je izšel risoroman Ogljik in Silicij francoskega avtorja Mathieuja Bableta v prevodu Saše Jerele. Zgodba pripoveduje o moškem in ženskem robotu, ki sta nastala v nadzorovanem laboratorijskem okolju ter bila ustvarjena za pomoč v domu za ostarele, njuna življenjska doba pa je omejena na 15 let. A kaj se zgodi, če bi robota želela živeti dlje, potovati in videti svet ter občutiti prostost? Ogljik in Silicij, ženski in moški robot, izbereta vsak svojo pot skozi življenjski cikel, a se njuni poti v kataklizmičnem svetu, ki dobesedno razpada pred njunimi očmi, nenehno prepletata. Tako smo v tokratnem Kulturomatu pred mikrofon povabili urednico založbe Vigevage knjige, Anjo Zag Golob, ki nam bo risoroman, namenjen vsem mladim ljubiteljem znanstvene-fantastike ter filozofije, predstavila in podala teme, o katerih je ob branju tega risoramana vredno razmisliti.

Festival angažiranega pisanja ITN. je preplet pogovorov, predavanj, umetniških dogodkov in delavnic, povezanih z literaturo. Na festivalu tako prek knjig odpirajo teme o vseh problemih, ki pestijo mlade bralce po vsem svetu. Skupaj s festivalskimi mentorji Niko Kovač (direktorica Inštituta 8. marec in aktivistka), Alenko Veler (urednica pri založbi Mladinska knjiga), Tino Popovič (vodja Vodnikove domačije Šiška in Mesta literature) ter Markom Jupitrom Užmahom (Inštitut 8. marec) ekipa nadobudnih, beročih, pisočih in razmišljujočih mladih zastavi festivalski program ter glavne teme, pomaga pri organizaciji dogodkov in izvedbi le teh. Gre torej za festival mladih za mlade. Pred mikrofon smo tako povabili tri mlade programske ustvarjalce festivala: Elo Potočnik, Saro Špelec in Matevža Remsa.

Grafično oblikovanje je eden od poklicev, ki ga ljudje morda niti ne zaznajo. A pravzaprav je prisotno čisto povsod. Vsak plakat, reklama, nalepka ali časopis in revija potrebuje grafičnega oblikovalca, ki stvari postavi, nariše in pripravi za tisk. V sklopu društva Novi Dijak, ki vsako leto izda več publikacij, je grafično oblikovanje začelo zanimati tudi dijakinjo Ajdo Justin. V tokratnem Kulturomatu nam bo tako predstavila delovanje društva Novi dijak ter razložila kaj grafično oblikovanje pravzaprav je.

V Kulturomatu se nam je danes pridružila Tara Rubinič. Nadobudna mlada slikarka, katere umetniška pot se je začela v dolgem obdobju karantene. Namesto papirja in besed je za izražanje čustev izbrala platno in čopič ter njej najljubšo modro barvo in pričela s slikanjem. Svojo tehniko je razvijala, dela objavljala na Instagram profilu ter pridobila vse večji odziv. Njena likovna dela so risana v melanholičnem tonu in opazovalcu prenašajo uvid v Tarino otroštvo in občutja.

Pri založbi Miš je v sklopu projekta Smo to mi, ki ga financira Evropska unija, izšel roman Bizarno nizozemskega avtorja Sjoerda Kuyperja. Zgodba o nesamozavestnem dekletu, ki piše dnevnik, je vse prej kot drobna, saj kmalu postane prava pustolovščina ter vrtiljak družbenih tem in filozofskih drobcev, ki jih avtor spretno vpleta v zgodbo resnice, laži in domišljije. Kot bralci se prej ali slej vprašamo, kaj je res in kaj ne. Razmišljujočo in drzno knjigo o skoraj čisto vsem je prevedla Katjuša Ručigaj, mi pa smo jo povabili v tokratni Kulturomat.

Jure Kotar je med poletnimi počitnicami prišel na idejo, da bi spremenil svoj stil oblačenja. Slediti je začel modnim trendom ter pričel s šivanjem lastnih hlač. Da pa bi svoj cilj dosegel, se je odločil, da bo v šoli vsak dan oblečen drugače. Tako je s šolskim letom 2021/2022 začel vsakodnevno menjavanje oblačil, vse skupaj pa dokumentiral s fotografiranjem. V enem letu je tako sestavil 170 različnih modnih izgledov ter ustvaril več kot 510 slik, ki jih je z letošnjim šolskim letom izdal v obliki zina. Z zinom Jure želi še posebej izpostaviti dejstvo, da lahko s pomočjo rabljenih oblačil in premišljeno izbiro teh ustvarimo veliko zanimivih modnih izgledov.

V današnjem Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružil Matic Moškon. Mladi in nadobudni slikar se je s slikanjem srečal v osnovni šoli, ko si je ogledal razstavo v galeriji Dobra Vaga, resneje pa nadaljeval v srednji šoli. Letos je osvojil prvo nagrado na 57. mednarodnem slikarskem Ex-Tempore v Piranu. V svojih delih se zanima predvsem za človeško anatomijo, ki pa jo povezuje z raziskovanjem čustev. Njegova dela so tako mešanica portretov in figur, v katerih išče nove slikarske podvige.

Rahela Kerín je poezijo začela pisati v sedmem razredu osnovne šole in ob koncu šolanja s pomočjo učiteljice slovenščine izdala pesniško zbirko trinajstih pesmi, ki jo spremljajo ilustracije njenega brata. Kot pravi sama, je začela pisati v času šolanja na daljavo, ko je s poezijo vprašanja in teme, ki so je pestile, prelila na papir. Rahela svoje pisanje nadaljuje in nadgrajuje in to namerava početi še naprej.

Mlada, nadobudna pesnica Gitica Jakopin je bila pred dvema letoma gostja Kulturomata. Takrat sva v pogovoru predstavila njeno prvo pesniško zbirko z naslovom »Njej«. Njeno ustvarjanje se je sčasoma nadgrajevalo, pesmi so se nabirale in svet je ugledala druga pesniška zbirka, ki nosi naslov »Hoditi ali pa teči« in je izšla pri založbi Totaliteta. Zbirko, razdeljeno na štiri tematske sklope, pa dopolnjujejo še čuteče fotografije Eve Brank. Tako s fotografijami kot s poezijo lahko ob branju stopimo v rahločutni in razmišljujoči svet dveh mladih ustvarjalk, katerih ustvarjanje nima meja.

V zadnjem Kulturomatu pred poletnimi počitnicami, se nam je pred mikrofonom pridružila vodja Pinorske knjižnice, Darja Lavrenčič Vrabec. Mladim poslušalcem bo podala zanimive bralne nasvete za poletne čase.

Študentsko-dijaška predstava Vse, kar je je premiero dočakala v maju. Gre za dolg ustvarjalen proces, pri katerem so mladi igralci in igralke, avtorice in avtorji, po filmski predlogi ustvarili svoje lastno besedilo in predstavo. V njej so iskali predvsem lastne poglede na odnose in človeka ter razmišljali o kompleksnosti čustev. Po dveh uspešnih in razprodanih izvedbah kmalu sledijo ponovitve. AVTORJI O PREDSTAVI Vse kar je, sta dva človeka, ki sta drug v drugem uspela najti nekaj, kar sta vedno iskala. Oti v predstavi pravi takole: ““Če obstaja kakršnakoli čarobnost na tem svetu, mora biti v poskusu razumevanja nekoga. To je skoraj nemogoče, ampak komu je to sploh pomembno? Odgovor je najbrž v tem, da se trudiš.” Vse kar je, je predstava o vsem tistem, kar je med tem, da se ti z nekom zgodi nič in vse hkrati. Če večina umetnosti govori o tem, kako je, če z nekom si ali nisi, smo se mi odločili raziskati, kaj vse se skriva v tej vmesni fazi. Mogoče pa je ta faza lepša in bolj pristna, ker v nobenem trenutku ni prisiljena in zlagana. Predstava je nastala iz želje po raziskovanju naših lastnih pogledov na odnos, po motivih izjemne ameriške filmske trilogije: Before Sunrise, Before Sunset in Before Midnight. Navdušilo nas je dejstvo, da se v vseh treh filmih ne zgodi praktično nič. Vse, kar gledamo, sta ona dva, vsak zase in skupaj. Njun odnos, iskrenost, na začetku celo neke vrste naivnost, ki nas tako posrkata, da čez vse filme spremljamo izključno njun dialog. Ključna beseda vsem trem filmom je ljubljenost. Tako smo iz nje črpali ideje za lastne monologe, ki smo jih vkomponirali v predstavo. Tako je moč slišati 10 različnih pogledov na ljubljenost. Predstava pušča gledalcu občutek, da se je vredno truditi in da dokler nekoga pogrešamo, nam ni vseeno. Mladim ustvarjalcem lahko sledite na IG profilu: odprtascena

Bližina daljine ni klasičen mladinski roman, ampak je roman, ki nas v čutenju in dimenzijah dojemanja ljubezni do domovine, njenih lepot in maternega jezika popelje tako v preteklost, sodobnost in prihodnost. Zgodba se nas dotakne na najbolj tenkočuten način: skozi čustva, ki se skrivajo in odstirajo, skozi strah ali nemoč pred vsem, kar mlada človeška duša vidi, sluti in čuti. Zastavljajo se številna vprašanja o samem sebi, o negotovi prihodnosti, prisoten je strah pred prihodnostjo, številna vprašanja v času o odnosu do sočloveka. Mladi pisateljici Jana Brus in Leticia Hormuth mojstrsko prepletata notranji svet obeh glavnih junakinj – Lise (iz Nemčije) in Anje (iz Slovenije) -, ki deluje hkrati kot odslikava problemov sveta, ki ju obdaja. Ob zastavljanju vprašanj lastne biti in iskanju soobstajanja z različnimi ljudmi in kulturami v hitrem načinu življenja med Slovenijo in Nemčijo nas zgodba ne vodi samo skozi labirint medčloveških odnosov, ampak nas posredno usmerja tudi skozi valovite poti zaznavanja problemov v najstniških letih. Knjiga je namenjena vsem, ki si želijo razumeti, kako je živeti dve državi in dva jezika. LAETICIA HORMUTH je rojena leta 2007 v Freibergu, kjer živi tudi danes s svojim bratom Jonathanom in starši. Od svojega četrtega leta obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Freibergu. Poleg rednega obiskovanja gimnazije zelo rada v prostem času igra na flavto, pleše balet, poje in se ukvarja z jahanjem. Zelo rada tudi bere knjige in piše razne zgodbe. JANA BRUS je rojena leta 2006 v Heidelbergu. Z bratom Simonom in starši živi v Tűbingenu v Nemčiji. Šesto leto obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Pfullingenu. Poleg obiskovanja gimnazije rada bere različne žanre, preučuje naravne pojave, hodi na sprehode, pleza in se ukvarja z lokostrelstvom. Obe dekleti sta veliki navdušenki nad Slovenijo, kjer imata tudi svoje sorodnike, zato vsako leto preživita počitnice tudi v domovini svojih staršev. Z veseljem se vračata in imata Slovenijo neizmerno radi. Pravita, da je to pomemben del njune biti, ki jo bosta predali nekoč tudi svojim otrokom.Slovensko-nemški roman, ki se nas dotakne na najbolj tenkočuten način: skozi čustva, ki se skrivajo in odstirajo, skozi strah ali nemoč pred vsem, kar mlada človeška duša vidi, sluti in čutiBližina daljine ni klasičen mladinski roman, ampak je roman, ki nas v čutenju in dimenzijah dojemanja ljubezni do domovine, njenih lepot in maternega jezika popelje tako v preteklost, sodobnost in prihodnost. Zgodba se nas dotakne na najbolj tenkočuten način: skozi čustva, ki se skrivajo in odstirajo, skozi strah ali nemoč pred vsem, kar mlada človeška duša vidi, sluti in čuti. Zastavljajo se številna vprašanja o samem sebi, o negotovi prihodnosti, prisoten je strah pred prihodnostjo, številna vprašanja v času o odnosu do sočloveka. Mladi pisateljici Jana Brus in Laeticia Hormuth mojstrsko prepletata notranji svet obeh glavnih junakinj – Lise (iz Nemčije) in Anje (iz Slovenije) −, ki deluje hkrati kot odslikava problemov sveta, ki ju obdaja. Ob zastavljanju vprašanj lastne biti in iskanju soobstajanja z različnimi ljudmi in kulturami v hitrem načinu življenja med Slovenijo in Nemčijo nas zgodba ne vodi samo skozi labirint medčloveških odnosov, ampak nas posredno usmerja tudi skozi valovite poti zaznavanja problemov v najstniških letih. Knjiga je namenjena vsem, ki si želijo razumeti, kako je živeti dve državi in dva jezika.   LAETICIA HORMUTH je rojena leta 2007 v Freiburgu, kjer živi tudi danes s svojim bratom Jonathanom in starši. Od svojega četrtega leta obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Freiburgu. Poleg rednega obiskovanja gimnazije zelo rada v prostem času igra na flavto, pleše balet, poje in se ukvarja z jahanjem. Zelo rada tudi bere knjige in piše razne zgodbe. JANA BRUS je rojena leta 2006 v Heidelbergu. Z bratom Simonom in starši živi v Tűbingenu v Nemčiji. Šesto leto obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Pfullingenu. Poleg obiskovanja gimnazije rada bere različne žanre, preučuje naravne pojave, hodi na sprehode, pleza in se ukvarja z lokostrelstvom. Obe dekleti sta veliki navdušenki nad Slovenijo, kjer imata tudi svoje sorodnike, zato vsako leto preživita počitnice tudi v domovini svojih staršev. Z veseljem se vračata in imata Slovenijo neizmerno radi. Pravita, da je to pomemben del njune biti, ki jo bosta predali nekoč tudi svojim otrokom.

Eli Potočnik nobeno ustvarjanje ni tuje, vse pa se je začelo s pisanjem poezije. Čeprav večina mladih najraje uporablja prosti verz, je Ela najbolj domača v sonetni obliki. S svojim sonetom si je prislužila tudi nagrado mala veronika. V pesmih predeluje predvsem ljubezenske in bivanjske tematike, njen vzornik pa je pesnik Josip Osti. Elino ustvarjanje pa se ne ustavi le pri pisanju poezije. Pridružila se je skupini Generacija generaciji, ki jo vsako leto organizira gledališče Glej. V sklopu skupine ustvarja avtorski gledališki projekt s temo aktivizma, pri gledališču pa jo najbolj pritegneta igra in dramaturgija. Kaj vse še ustvarja, pa boste izvedeli v Kulturomatu.»Umetnost doseže svoj cilj, ko se z njo dotakneš drugih ljudi. To poskušam doseči tudi sama.«Eli Potočnik nobeno ustvarjanje ni tuje, vse pa se je začelo s pisanjem poezije. Čeprav večina mladih najraje uporablja prosti verz, je Ela najbolj domača v sonetni obliki. S svojim sonetom si je prislužila tudi nagrado mala veronika. V pesmih predeluje predvsem ljubezenske in bivanjske tematike, njen vzornik pa je pesnik Josip Osti. Elino ustvarjanje pa se ne ustavi le pri pisanju poezije. Pridružila se je skupini Generacija generaciji, ki jo vsako leto organizira gledališče Glej. V sklopu skupine ustvarja avtorski gledališki projekt s temo aktivizma, pri gledališču pa jo najbolj pritegneta igra in dramaturgija. Kaj vse še ustvarja, pa boste izvedeli v Kulturomatu.   Odhajaš skupaj s svojim vrtom Babi Heleni Jeseni je veter pozabe iz vrta postrgal vse liste; rjave, uvele niti spomina, ki tebi so tkale poslednje vzorce življenjskega prta. Pravijo mi, da si umrla za rakom, utišal naj pluča bi, jetra slabil. Še spomnim glasu se, ki bil je ves siv, na dan, ko si v večnost se zlila s somrakom. Na zemlji pred hišo si zgodbe sadila, oživljena bitja pozabljenih časov vseh dni, ki si s težo jih v sebi nosila. Korenje in sivka sta vedno dišala brezskrbno, po smehu otroških noči, ki v gubah so štele jih tvoje dlani. Zato meni ni te bolezen vzela, saj niso glasu ti pristrigle tablete. Tvoj zven je umolknil v suši plevela, ko zadnja sadika na vrtu je uvela. Odhajaš postopno z odmiranjem vrta, kjer tkala si svoj del družinskega prta.

Domen Cvar se je z glasbo srečal, ko je prvič prijel za akustično kitaro. Njegova predanost glasbi se je nadaljevala, igranju kitare je dodal še klavir ter se seznanil s praktičnim ustvarjanjem glasbe. Skupaj s prijateljem je ustvaril duo Direktiva zahod, z istim imenom sta konec leta 2021 izdala prvi virtualni glasbeni album. V svoji glasbi se poigrava s toni in vanjo vpeljuje več žanrov, kot so trap, rap in celo džez. Ob glasbenem ustvarjanju pa Domen poprime tudi za pisalo, najraje piše poezijo v prozi. Redno objavlja v glasilu Novi dijak in nastopa na literarnih večerih. V prihodnjih projektih pa namerava poezijo in glasbo združiti.V poeziji in glasbi išče skupno pot ter stik med seboj in svetomDomen Cvar se je z glasbo srečal, ko je prvič prijel za akustično kitaro. Njegova predanost glasbi se je nadaljevala, igranju kitare je dodal še klavir ter se seznanil s praktičnim ustvarjanjem glasbe. Skupaj s prijateljem je ustvaril duo Direktiva zahod, z istim imenom sta konec leta 2021 izdala prvi virtualni glasbeni album. V svoji glasbi se poigrava s toni in vanjo vpeljuje več žanrov, kot so trap, rap in celo džez. Ob glasbenem ustvarjanju pa Domen poprime tudi za pisalo, najraje piše poezijo v prozi. Redno objavlja v glasilu Novi dijak in nastopa na literarnih večerih. V prihodnjih projektih pa namerava poezijo in glasbo združiti.   DAR Pod vekami se razlije luč, barve stekajo se po poteh neskončne duše, iz zemlje v telo in znova pod nebo. V krču se zvije žival, zbudil se je človek. Odpre oči, v temo strmi in stopi na tla. Prvič v življenju zakoraka, obstane v lepoti, ki prevzame duha; vse noči preživel je v luči zahoda sonca, lažnem plesu med podobami večne svetlobe. Človek ni človek, če za njim ne stoji senca. Po prsih se pretakajo linije, sive, blede, v telo vklesane, kot rečne struge spominom pot določajo. Naznanjajo, kje smemo stopiti, kako ljubiti, komu srce zdrobiti. Venomer v duši mi šepeče. Ko sem pozabil, kako je ljubiti, kako se tvoji sreči posvetiti, sem rodil se znova. Gol prvič stopil sem na sonce in z menoj ostal je le tisti majhen košček tvoje duše, ki ga cenil bom in negoval, po svetu nosil vse do dne, ko morda me znova srečal bo tvoj dar, ki je ljubezen.

Eneja Golob Džananović se z glasbo srečuje že od prvega razreda osnovne šole. Njeno spoznavanje z instrumenti in glasbo pa se je resneje začelo z vstopom v srednjo šolo, skupaj s prijateljem pa je pod umetniškim imenom Eneja a Marok izdala virtualni album alternativne glasbe z naslovom Liquida. Poleg glasbe je njeno ustvarjanje močno povezano tudi s filmom. Ustvarila je videospot, s katerim se je uvrstila v finale festivala Tresk. Svoje ustvarjanje pa še nadgrajuje in v svojo glasbo vpeljuje tudi avtorska besedila. Njeno ustvarjanje pa v svojem bistvu prepleta čisto vse vrste umetniškega izražanja.Poigrava se z glasbo, jo prepleta s filmom in literaturoEneja Golob Džananović se z glasbo srečuje že od prvega razreda osnovne šole. Njeno spoznavanje z instrumenti in glasbo pa se je resneje začelo z vstopom v srednjo šolo, skupaj s prijateljem pa je pod umetniškim imenom Eneja a Marok izdala virtualni album alternativne glasbe z naslovom Liquida. Poleg glasbe je njeno ustvarjanje močno povezano tudi s filmom. Ustvarila je videospot, s katerim se je uvrstila v finale festivala Tresk. Svoje ustvarjanje pa še nadgrajuje in v svojo glasbo vpeljuje tudi avtorska besedila. Njeno ustvarjanje pa v svojem bistvu prepleta čisto vse vrste umetniškega izražanja.

Področja umetniškega ustvarjanja Lucije Laure Schwarzbartl so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj gre za kiparstvo, pisanje ali oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, je Lucijin svet. Pri pisanju poezije najraje uporablja prosti verz, z njim na papir prelije vsa vprašanja in težave svojega vsakdanjika. Lucija pravi, da piše za vse in da so njene pesmi odprta knjiga v njen ustvarjalni svet. »Umetnost je zame način, kako razložiti svet, njegove resnice in ljudi. Umetniki vse to vidijo in poskušajo okolici dati pomen ter poiskati resnico. To s svojim ustvarjanjem poskušam doseči tudi sama in to me pomirja.«»V umetnosti sem vedno našla mir. Če je okoli tebe umetnost, je vse mirnejše.«Področja umetniškega ustvarjanja Lucije Laure Schwarzbartl so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj gre za kiparstvo, pisanje ali oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, je Lucijin svet. Pri pisanju poezije najraje uporablja prosti verz, z njim na papir prelije vsa vprašanja in težave svojega vsakdanjika. Lucija pravi, da piše za vse in da so njene pesmi odprta knjiga v njen ustvarjalni svet. »Umetnost je zame način, kako razložiti svet, njegove resnice in ljudi. Umetniki vse to vidijo in poskušajo okolici dati pomen ter poiskati resnico. To s svojim ustvarjanjem poskušam doseči tudi sama in to me pomirja.«   TEBI Kadarkoli mi srce vzdrhti, si v moji glavi le ti. Sediš, stojiš, zgolj si le ti. Pogled najin gori od ljubezni, od strasti. Oči zelene, široke zenice, lasje oranžni, koža blede polti. Objemi tvoji, poljubi moji. Za mene si tu, le ti. S tabo se ne bojim ljubiti in prepustiti. Osebi, kot si ti bi dala vse, a ne skrbi, ker mi je lepo, ko te ne boli svet na tvoji dlani. tvoji nasmehi moji posmehi, nasmeješ me vse dni. S tabo mojih skrbi veliko ni, nič me ne boli. Najine poti, po vseh teh letih zdaj le združeni. Hvaležna sem ti za tvoje objeme, poglede, le tebi.

Na OŠ Notranjski odred Cerknica smo spoznali Meto Hrobat, ki že 7 let igra violino - v glasbeni šoli, kvartetu, duetu s harmoniko in v šolskem orkestru. Učenka OŠ Notranjski odred Cerknica, ki najraje igra koncerte za violinoNa OŠ Notranjski odred Cerknica smo spoznali Meto Hrobat, ki že 7 let igra violino - v glasbeni šoli, kvartetu, duetu s harmoniko in v šolskem orkestru. Najraje sicer igra koncerte, ki ji "najbolj sedejo na dušo".

Šivanje in oblikovanje oblačil sta glavni strasti nadobudnega mladega modnega kreatorja Pia Šuta. Z modo in šivanjem se je seznanil predvsem ob pomoči svoje babice šivilje. Skupaj sta ustvarila prve kroje in skice ter nekaj oblačil, Pievo krearianje pa je postajalo vse resnejše in zahtevnejše. Tako je ustvaril že vrsto modnih kreacij in se uspešno vpisal v program modnega oblikovanja na akademiji NABA – Nuova Accademia di Belli Arti v Milanu. »Modno oblikovanje je vizualna umetnost in uporabna stvar. Obleka kot umetnina ob svojem videzu lahko poskrbi za to, da nas ne zebe. Zaradi te dvojnosti modnega kreiranja si želim to ustvarjati še naprej. Ustvarim lahko nekaj za v muzej ali pa za na cesto. To je čar modnega oblikovanja, ki mi omogoča, da se izražam.«S šivanjem ga je seznanila babica, zdaj pa je modno kreiranje vpisal tudi kot študijŠivanje in oblikovanje oblačil sta glavni strasti nadobudnega mladega modnega kreatorja Pia Šuta. Z modo in šivanjem se je seznanil predvsem ob pomoči svoje babice šivilje. Skupaj sta ustvarila prve kroje in skice ter nekaj oblačil, Pievo krearianje pa je postajalo vse resnejše in zahtevnejše. Tako je ustvaril že vrsto modnih kreacij in se uspešno vpisal v program modnega oblikovanja na akademiji NABA – Nuova Accademia di Belli Arti v Milanu. »Modno oblikovanje je vizualna umetnost in uporabna stvar. Obleka kot umetnina ob svojem videzu lahko poskrbi za to, da nas ne zebe. Zaradi te dvojnosti modnega kreiranja si želim to ustvarjati še naprej. Ustvarim lahko nekaj za v muzej ali pa za na cesto. To je čar modnega oblikovanja, ki mi omogoča, da se izražam.«  

V drugem Kulturomatu bomo gostili še tri dobitnice zlatega priznanja, ki bodo v pogovoru predstavile svoja dela in razmišljanja ter nas popeljale v svet besed. Tokrat so bile z nami: Lana Turnšek, Maša Valentina Krašek in Vita Nonkovič.Drugi trije dobitniki zlatih priznanj V drugem Kulturomatu bomo gostili še tri dobitnice zlatega priznanja, ki bodo v pogovoru predstavile svoja dela in razmišljanja ter nas popeljale v svet besed. Tokrat so bile z nami: Lana Turnšek, Maša Valentina Krašek in Vita Nonkovič. Lana Turnšek ni ljubiteljica zaslona – svoj prosti čas najraje preživlja zunaj. Trenira atletiko, najraje tek na 300 metrov in skok v daljino. Pleše v plesni skupini Cool kids Mavrica, in sicer moderni ples in džez. Nerada se fotografira, po navadi je ona tista, ki drži v roki fotoaparat. Obožuje živali in rada preživlja čas v njihovi družbi. Uživa tudi ob dobrih zgodbah. V zadnjem času je nanjo močno vplivala zbirka kratkih pripovedi Otroci sveta, ki sta jo napisali Janja Vidmar in Benka Pulko. Rada bere take realistične pripovedi in tudi sama piše zgodbe, v katere skuša ujeti to, kar se dogaja okoli nje. Poseben užitek jo je poslušati, ko govorno nastopa ali deklamira – tisto, kar občuti, zna izjemno dobro izraziti z glasom, tako da se dotakne src poslušalcev. Maša Valentina Krašek je mlada mojstrica besede, ki se v svojih prispevkih že nekaj let poigrava z mislijo o bistvu skrivnosti obstoja, moči upornega izraza in zvedavi naravi prodornega duha. Na urniku njenega vsakdanjika se vsakič znova znajdejo ustvarjalnost, aktualizacija in sposobnost zrele presoje, pa tudi želja po logični poti od vzroka do jasne posledice, naj bo pri pouku književnosti ali vodenju razredne dinamike v družbi prijateljev. S svojim pogumnim glasom največkrat jasno in vedro, včasih pa tudi čuteče in otožno opozarja na svet, kot ga zaznavajo mlade oči. Ob tem kliče po svobodi, prepoznanju in razumevanju ne le sebe, ampak vseh ljudi v svoji neposredni bližini ali pestri domišljiji. Maša v besedi in življenju žari, si upa, sanja in – živi. Vita Nonkovič je vedno nasmejana in prijazna osmošolka, odlična in vzorna učenka. Je prizadevna, zanesljiva, zvedava in vedno pripravljena pomagati sošolcem. Svoje delo si dobro organizira, zato je pri vsem, česar se loti, zelo uspešna.V razredu je priljubljena in s svojo odločno, odgovorno in samozavestno držo ter čutom za soljudi tudi izvrstna predsednica razreda. Že od nekdaj raste s knjigo in si širi obzorje z branjem, zato ji tudi ustno in pisno izražanje gresta odlično od rok. V prostem času se ukvarja s športom, trenira atletiko, peče slaščice, obožuje potovanja in izlete z družino, rada bere, riše in slika.

Roševe dneve, posvečene spominu na pisatelja, dramatika in pesnika Frana Roša, je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti letos pripravil že petintridesetič. Na natečaj literarno srečanje najboljših mladih ustvarjalcev 8. in 9. razredov osnovnih šol se je letos prijavilo 53 mladih ustvarjalcev iz vse Slovenije. Sodelovalo je 10 avtorjev in 43 avtoric; od tega jih je 27 poslalo prozna besedila, 25 pesmi, prejeli pa so tudi eno dramsko besedilo. Strokovno komisijo sta sestavljala Ksenija Medved, pisateljica, ustanoviteljica in promotorka bralnih klubov, vodja knjižnice v Ivančni Gorici, in Damijan Šinigoj, pisatelj, prevajalec, scenarist, urednik in jamar ter dobitnik nagrade desetnica leta 2021. Izmed vseh mladih sta jih 20 izbrala za objavo v zborniku Ladjica leti v neznano, izmed njih pa še šest tistih, ki so s svojimi deli osvojili zlato priznanje. V dveh Kulturomatih bomo tako gostili prav teh šest nagrajencev, ki bodo v pogovoru predstavili svoja dela in razmišljanja ter nas popeljali v svet besed. Tokrat so bili z nami: Uroš Germek, Ana Sotlar in Jasna Premk.Prvi trije dobitniki zlatih priznanj Roševe dneve, posvečene spominu na pisatelja, dramatika in pesnika Frana Roša, je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti letos pripravil že petintridesetič. Na natečaj literarno srečanje najboljših mladih ustvarjalcev 8. in 9. razredov osnovnih šol se je letos prijavilo 53 mladih ustvarjalcev iz vse Slovenije. Sodelovalo je 10 avtorjev in 43 avtoric; od tega jih je 27 poslalo prozna besedila, 25 pesmi, prejeli pa so tudi eno dramsko besedilo. Strokovno komisijo sta sestavljala Ksenija Medved, pisateljica, ustanoviteljica in promotorka bralnih klubov, vodja knjižnice v Ivančni Gorici, in Damijan Šinigoj, pisatelj, prevajalec, scenarist, urednik in jamar ter dobitnik nagrade desetnica leta 2021. Izmed vseh mladih sta jih 20 izbrala za objavo v zborniku Ladjica leti v neznano, izmed njih pa še šest tistih, ki so s svojimi deli osvojili zlato priznanje. V dveh Kulturomatih bomo tako gostili prav teh šest nagrajencev, ki bodo v pogovoru predstavili svoja dela in razmišljanja ter nas popeljali v svet besed. Tokrat so bili z nami: Uroš Germek, Ana Sotlar in Jasna Premk. Uroš Germek, radovedni in vsestransko ustvarjalni osmošolec OŠ Dušana Bordona Semedela - Koper, je pet let obiskoval pesniški krožek na šoli. Je nagrajenec Mlade pesniške olimpijade. Od drugega razreda naprej obiskuje gledališko šolo. V 5. razredu je napisal in režiral gledališko igro, uprizorili pa so jo njegovi sošolci. Tudi njegovo likovno ustvarjanje je posebno. Rad bere, predvsem znanstveno fantastiko. Morda lahko tudi zato rečemo, da vidi stvari, ki jih drugi še ne. Ana Sotlar je odlična učenka in predsednica 7. c na OŠ Vižmarje - Brod. Z veseljem pomaga svojim sošolkam in sošolcem pri učenju, jim svetuje pri težavah in je dobrosrčna prijateljica. Poleg tega se ukvarja s športom, obiskuje glasbeno šolo, zelo rada bere in je bistroumna opazovalka ljudi ter dogodkov; rada jih upodobi na fotografijah in v literarnih besedilih. Ima izreden ustvarjalni naboj, ki ga ob pomoči brezmejne domišljije izraža v svojih proznih delih. O nastajajočih zgodbah dobro razmisli, skrbno vodi književne junake skozi številne dogodivščine ter jih postavlja v različne zgodovinske čase in prostore. Jezik in slog njenih besedil sta bogata, prežeta z natančnimi opisi dogodkov ter duhovitimi dialogi med knjižnimi junaki. Jasna Premk je nekoč v nekem spisu zapisala: »Mislim, da je življenje iskanje odgovorov, iskanje resnice, iskanje sebe.« V teh čudovitih besedah se skriva njena velika občutljivost za svet, ki jo obkroža; zrcalijo njen unikatni pogled na večplastnost resničnosti. Bralcu njenih posebnih besedil ter poslušalcu njenih lepih misli razkrivajo njeno dojemanje literature. Ob učenju o življenju se Jasna dejavno in uspešno ukvarja še z glasbo in je odlična klarinetistka. Odkrivanje novih svetov, ki jih je v eni osebi nemogoče doživeti, bi lahko rekli, je njen moto. Življenje ne samo za prihodnost, ampak tudi za sedanjost in preteklost. In kaj nas lahko tega nauči bolje od knjig? Poleg mladih gostov je bila tokrat z nami tudi Barbara Rigler, producentka JSKD za literarno dejavnost, ki mlade in starejše književnike spodbuja k ustvarjalnosti na natečajih.

Na OŠ Notranjski odred Cerknica smo srečali mladega trobentača, ki se navdušuje nad godbo in jazzom. Na OŠ Notranjski odred Cerknica smo srečali mladega trobentača, ki se navdušuje nad godbo in jazzom Matic Kočevar hodi v 8. razred, že 7 let pa igra trobento. Zmotili smo ga med igranjem, a je bil vseeno tako prijazen, da nam je razložil razliko med različnimi trobentami, ustniki, dodatki, prvo in drugo trobento in nas tako popeljal v svoj svet glasbe ... Na koncu pa nam je razigral še eno narodno!  

Leta 1945 je nastala založba Mladinska knjiga, ki je leta 1952 ustanovila knjižno zbirko Sinji galeb, namenjeno mladim bralcem po desetem letu. Kot najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas je izdala že več kot 350 knjig. Prva knjiga, ki je izšla v zbirki, je bila Mladost v džungli indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija, druga pa ponatis priljubljene Bratovščine Sinjega galeba Toneta Seliškarja, po kateri je zbirka dobila ime. Ena najbolj priljubljenih prevedenih knjig pri nas, ki je najprej izšla v zbirki Sinji galeb, je Mali princ francoskega pisatelja in pilota Antoinea de Saint-Exupéryja. V slovenščini smo prevod dobili leta 1964, v zbirki je izšel kot njena stota knjiga. Ustanovitelj zbirke in njen prvi urednik je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal tudi Boštjan Gorenc. Zbirko s kakovostnimi knjigami danes dopolnjuje urednica Alenka Veler, ki je tudi naša tokratna gostja Kulturomata. Mladim poslušalcem bo med drugim predstavila, kako je zbirka nastala in kako se odloči, katera knjiga si zasluži biti del nje.Najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas, v kateri je izšlo več kot 350 knjigLeta 1945 je nastala založba Mladinska knjiga, ki je leta 1952 ustanovila knjižno zbirko Sinji galeb, namenjeno mladim bralcem po desetem letu. Kot najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas je izdala že več kot 350 knjig. Prva knjiga, ki je izšla v zbirki, je bila Mladost v džungli indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija, druga pa ponatis priljubljene Bratovščine Sinjega galeba Toneta Seliškarja, po kateri je zbirka dobila ime. Ena najbolj priljubljenih prevedenih knjig pri nas, ki je najprej izšla v zbirki Sinji galeb, je Mali princ francoskega pisatelja in pilota Antoinea de Saint-Exupéryja. V slovenščini smo prevod dobili leta 1964, v zbirki je izšel kot njena stota knjiga. Ustanovitelj zbirke in njen prvi urednik je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal tudi Boštjan Gorenc. Zbirko s kakovostnimi knjigami danes dopolnjuje urednica Alenka Veler, ki je tudi naša tokratna gostja Kulturomata. Mladim poslušalcem bo med drugim predstavila, kako je zbirka nastala in kako se odloči, katera knjiga si zasluži biti del nje. Več o zbirki najdete TU in TU.

Projekt ODE (Orchestra Demos Europe) je nastal v obdobju predsedovanja Francije Evropski uniji. Francija, ki velja za državo, prepleteno s kulturo, je ob tej priložnosti pod vodstvom Pariške filharmonije ustvarila projekt, ki je v orkester združil 120 mladih iz sedemindvajsetih držav Unije. Mladi, stari od 12 do 17 let, so tako od 19. do 26. februarja imeli intenzivne vaje v Parizu. Končale so se z veličastnim koncertom pod vodstvom dveh dirigentov. Prva je mladim dirigirala Corina Niemeyer, ki je končala študij dirigiranja na visoki šoli za umetnost v Zürichu, prej pa je študirala še dirigiranje, violončelo in muzikologijo na konservatorijih v Münchnu, Karlsruheju in Šanghaju. Redno dirigira otroškemu orkestru DEMOS v Pariški filharmoniji. Drugi dirigent orkestra mladih iz Evrope pa je bil Aurélien Azan Zielinski, ki ima od leta 2012, ko je bil zmagovalec Adamijevega tekmovanja nadarjenih dirigentov, sijajno kariero. Priznan je tudi kot pedagog, zlasti za razvoj ljubiteljev in mladine. Bil je glasbeni direktor in dirigent orkestra Simfonični orkester mladih iz Ile de France in več kot deset let sodelavec dirigent in glasbeni direktor mladinskega orkestra Alfreda Lowengutha. Partner v letošnjem projektu je tudi JSKD (Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti), ki je v družbo 120-ih udeležencev odpeljal štiri slovenske predstavnike, goste tokratnega Kulturomata. Eva Rojko je stara 15 let in obiskuje I. gimnazijo v Celju, umetniško smer. Igra violončelo, v prostem času pa tudi violino, klavir in kitaro. »Glasba mi pomeni sprostitev in užitek, ob njej lahko pozabim na preostale skrbi. Pri projektu mi je bilo še posebno všeč, da sem spoznala toliko ljudi iz toliko držav in da smo se lahko tako lepo povezali.« Živa Maček je stara 17 let. Igra violončelo in obiskuje glasbeno šolo Glasbeni atelje Tartini, hodi tudi na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. »Glasba mi pomeni užitek. Predvsem pa z njo izrazim notranje občutke in se mi zdi kot lep jezik, ki ga ne govorimo, a bi z njim lahko vse povedali. Koncert pa je zagotovo nepozabna izkušnja.« Tajda Rušnik je stara 14 let. Obiskuje osnovno šolo Dobrna in že od 7. leta igra na flavto. Glasbeno se izobražuje v glasbeni šoli Velenje. »Glasba mi od nekdaj veliko pomeni. V njej najdem sprostitev in pobeg od težav. Projekt pa je odlična izkušnja, ki bo za vedno z menoj.« Ažbe Leskovic je star 17 let. Igra pozavno, ki se je uči na glasbeni šoli Moste Polje, ter obiskuje 3. letnik Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. »Z glasbo poveš nekaj, česar drugače ne moreš. Glasba je vse.« Poleg mladih gostov sta bila z nami še Danijel Leskovic, producent za instrumentalno glasbeno dejavnost, ter Blaž Rojko, koordinator območne izpostave JSKD Trbovlje.Projekt ODE je v orkester združil mlade iz sedemindvajsetih držav, štirje pa so zastopali SlovenijoProjekt ODE (Orchestra Demos Europe) je nastal v obdobju predsedovanja Francije Evropski uniji. Francija, ki velja za državo, prepleteno s kulturo, je ob tej priložnosti pod vodstvom Pariške filharmonije ustvarila projekt, ki je v orkester združil 120 mladih iz sedemindvajsetih držav Unije. Mladi, stari od 12 do 17 let, so tako od 19. do 26. februarja imeli intenzivne vaje v Parizu. Končale so se z veličastnim koncertom pod vodstvom dveh dirigentov. Prva je mladim dirigirala Corina Niemeyer, ki je končala študij dirigiranja na visoki šoli za umetnost v Zürichu, prej pa je študirala še dirigiranje, violončelo in muzikologijo na konservatorijih v Münchnu, Karlsruheju in Šanghaju. Redno dirigira otroškemu orkestru DEMOS v Pariški filharmoniji. Drugi dirigent orkestra mladih iz Evrope pa je bil Aurélien Azan Zielinski, ki ima od leta 2012, ko je bil zmagovalec Adamijevega tekmovanja nadarjenih dirigentov, sijajno kariero. Priznan je tudi kot pedagog, zlasti za razvoj ljubiteljev in mladine. Bil je glasbeni direktor in dirigent orkestra Simfonični orkester mladih iz Ile de France in več kot deset let sodelavec dirigent in glasbeni direktor mladinskega orkestra Alfreda Lœwengutha. Partner v letošnjem projektu je tudi JSKD (Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti), ki je v družbo 120-ih udeležencev odpeljal štiri slovenske predstavnike, goste tokratnega Kulturomata. Eva Rojko je stara 15 let in obiskuje I. gimnazijo v Celju, umetniško smer. Igra violončelo, v prostem času pa tudi violino, klavir in kitaro. »Glasba mi pomeni sprostitev in užitek, ob njej lahko pozabim na preostale skrbi. Pri projektu mi je bilo še posebno všeč, da sem spoznala toliko ljudi iz toliko držav in da smo se lahko tako lepo povezali.« Živa Maček je stara 17 let. Igra violončelo in obiskuje glasbeno šolo Glasbeni atelje Tartini, hodi tudi na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. »Glasba mi pomeni užitek. Predvsem pa z njo izrazim notranje občutke in se mi zdi kot lep jezik, ki ga ne govorimo, a bi z njim lahko vse povedali. Koncert pa je zagotovo nepozabna izkušnja.« Tajda Rušnik je stara 14 let. Obiskuje osnovno šolo Dobrna in že od 7. leta igra na flavto. Glasbeno se izobražuje v glasbeni šoli Velenje. »Glasba mi od nekdaj veliko pomeni. V njej najdem sprostitev in pobeg od težav. Projekt pa je odlična izkušnja, ki bo za vedno z menoj.« Ažbe Leskovic je star 17 let. Igra pozavno, ki se je uči na glasbeni šoli Moste Polje, ter obiskuje 3. letnik Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. »Z glasbo poveš nekaj, česar drugače ne moreš. Glasba je vse.« Poleg mladih gostov sta bila z nami še Daniel Leskovic, producent za instrumentalno glasbeno dejavnost, ter Blaž Rojko, koordinator območne izpostave JSKD Trbovlje. Koncert bodo mladi ponovno odigrali 9. maja v Strasbourgu. Posnetek koncerta pa si lahko ogledate na povezavi: ODE koncert.

Zbirka Sinji galeb je najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas. V njej je doslej izšlo več kot 350 knjig, prva leta 1952. Ob zbirki so odraščale generacije slovenskih otrok, v njej pa so izšla nekatera temeljna dela svetovne in slovenske književnosti. Zbirka je ime dobila po romanu pisatelja Toneta Seliškarja Bratovščina sinjega galeba, ki je od svoje prve izdaje leta 1936 izšla že v več kot 160.000 izvodih. Prva knjiga, ki je izšla v zbirki Sinji galeb, pa je bila knjiga Mladost v džungli indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija. Ena izmed najbolj znanih knjig iz zbirke Sinji galeb je zagotovo Mali princ pisatelja Antoinea de Saint-Exupéryja. Prvi urednik zbirke je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osedemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal Boštjan Gorenc – Pižama, zdaj pa je zanjo odgovorna Alenka Veler. Ob letošnji sedemdeseti obletnici zbirke so na Prvi gimnaziji Maribor pod vodstvom knjižničark Metke Kostanjevec in Aleše Marovt pripravili razstavo, za katero so s pomočjo knjižnic, antikvariatov ter dedkov in babic zbrali čisto vseh 352 knjig Sinjega galeba. Pri ustvarjanju razstave pa so imeli prste vmes tudi dijaki in dijakinje, pred mikrofonom so se nam tokrat pridružile Meta, Tia in Maša. Razstava bo na ogled do konca maja, ves čas uradnih ur odprtja Prve gimnazije Maribor.Razstava ob 70-letnici knjižne zbirke za mladino na Prvi gimnaziji MariborZbirka Sinji galeb je najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas. V njej je doslej izšlo več kot 350 knjig, prva leta 1952. Ob zbirki so odraščale generacije slovenskih otrok, v njej pa so izšla nekatera temeljna dela svetovne in slovenske književnosti. Zbirka je ime dobila po romanu pisatelja Toneta Seliškarja Bratovščina sinjega galeba, ki je od svoje prve izdaje leta 1936 izšla že v več kot 160.000 izvodih. Prva knjiga, ki je izšla v zbirki Sinji galeb, pa je bila knjiga Mladost v džungli indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija. Ena izmed najbolj znanih knjig iz zbirke Sinji galeb je zagotovo Mali princ pisatelja Antoinea de Saint-Exupéryja. Prvi urednik zbirke je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osedemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal Boštjan Gorenc – Pižama, zdaj pa je zanjo odgovorna Alenka Veler. Ob letošnji sedemdeseti obletnici zbirke so na Prvi gimnaziji Maribor pod vodstvom knjižničark Metke Kostanjevec in Aleše Marovt pripravili razstavo, za katero so s pomočjo knjižnic, antikvariatov ter dedkov in babic zbrali čisto vseh 352 knjig Sinjega galeba. Pri ustvarjanju razstave pa so imeli prste vmes tudi dijaki in dijakinje, pred mikrofonom so se nam tokrat pridružile Meta, Tia in Maša. Razstava bo na ogled do konca maja, ves čas uradnih ur odprtja Prve gimnazije Maribor.

Julija Domjan je predsednica dijaške skupnosti na Gimnaziji Vič ter članica upravnega odbora Dijaške skupnosti Ljubljana. Njen svet je prepleten s kulturo in umetnostjo, sama pa skrbi, da se vrsta mladih dijakinj in dijakov kulturno udejstvuje na vseh možnih področjih. Julija je torej tista oseba, ki trdno stoji za mnogimi idejami mladih in poskrbi, da so te izpeljane do konca. Ko pa med šolskimi obveznostmi in množico dogodkov najde čas zase, najraje poprime za pero in ustvarja haikuje. Ti in Jaz. Postala sva oksimoron. »Umetnost in organizacija mi pomenita neko svobodo. To, kar ob koncu dneva da smisel mojemu življenju in me izpopolnjuje. Ne vem, kdo bi bila, če te strasti ne bi imela.« okoli makovo polje in ti si moj heroinNjeni talent so organizacija, mediacija, dogovarjanje in večno življenje za umetnostJulija Domjan je predsednica dijaške skupnosti na Gimnaziji Vič ter članica upravnega odbora Dijaške skupnosti Ljubljana. Njen svet je prepleten s kulturo in umetnostjo, sama pa skrbi, da se vrsta mladih dijakinj in dijakov kulturno udejstvuje na vseh možnih področjih. Julija je torej tista oseba, ki trdno stoji za mnogimi idejami mladih in poskrbi, da so te izpeljane do konca. Ko pa med šolskimi obveznostmi in množico dogodkov najde čas zase, najraje poprime za pero in ustvarja haikuje. Ti in Jaz. Postala sva oksimoron. »Umetnost in organizacija mi pomenita neko svobodo. To, kar ob koncu dneva da smisel mojemu življenju in me izpopolnjuje. Ne vem, kdo bi bila, če te strasti ne bi imela.« okoli makovo polje in ti si moj heroin

Pionirska (center za mladinsko književnost in knjižničarstvo) pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto podeljuje priznanje zlata hruška, ki je znak kakovosti mladinskih knjig. Strokovna žirija je letos med 800 naslovi izbrala 97 tistih, ki po vsebini in izvedbi izstopajo ter so se tako uvrstile med odlične izdaje leta, na njihove naslovnice pa so jim nadeli nalepko zlate hruške. Odličnim mladinskim knjigam pa podelijo še priznanja v štirih kategorijah: • za izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo, • za izvirno slovensko mladinsko poučno knjigo, • za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo, • za prevedeno mladinsko poučno knjigo. Vodja Pionirske in sogovornica v Kulturomatu, Darja Lavrenčič Vrabec pa mladim v branje najbolj priporoča knjige: - Skrivno društvo KRVZ - Osamosvojitev - Ana in Froga - ČebeleMladim pri izbiri kakovostne literature nalepka zlata hruška na platnici knjige še kako pripomore pri izbiri naslednjega branjaPionirska (center za mladinsko književnost in knjižničarstvo) pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto podeljuje priznanje zlata hruška, ki je znak kakovosti mladinskih knjig. Strokovna žirija je letos med 800 naslovi izbrala 97 tistih, ki po vsebini in izvedbi izstopajo ter so se tako uvrstile med odlične izdaje leta, na njihove naslovnice pa so jim nadeli nalepko zlate hruške. Odličnim mladinskim knjigam pa podelijo še priznanja v štirih kategorijah: • za izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo, • za izvirno slovensko mladinsko poučno knjigo, • za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo, • za prevedeno mladinsko poučno knjigo. Vodja Pionirske in sogovornica v Kulturomatu, Darja Lavrenčič Vrabec pa mladim v branje najbolj priporoča knjige: - Skrivno društvo KRVZ - Osamosvojitev - Ana in Froga - Čebele

Lana Prosenak je dijakinja 4. letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica, ki se ukvarja z med mladimi precej pozabljenim hobijem - branjem. Njen seznam najljubših knjig je resnično dolg. Z besednim zakladom in znanjem, ki ga je nabrala z branjem raznolike literature, knjig in člankov, pa zmaguje tudi na različnih tekmovanjih, kjer se uvršča na najvišja mesta. Med drugim je prejela zlato Gosarjevo priznanje, srebrno Cankarjevo priznanje in zlato priznanje iz psihologije. Njen esej z naslovom Po poti resnice bo objavljen tudi v časopisu Anthropos ter Glasniku Slovenske matice. Tokratni Kulturomat je pripravila Lara Gril.Z branjem do znanja in uspehovLana Prosenak je dijakinja 4. letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica, ki se ukvarja z med mladimi precej pozabljenim hobijem - branjem. Njen seznam najljubših knjig je resnično dolg. Z besednim zakladom in znanjem, ki ga je nabrala z branjem raznolike literature, knjig in člankov, pa zmaguje tudi na različnih tekmovanjih, kjer se uvršča na najvišja mesta. Med drugim je prejela zlato Gosarjevo priznanje, srebrno Cankarjevo priznanje in zlato priznanje iz psihologije. Njen esej z naslovom Po poti resnice bo objavljen tudi v časopisu Anthropos ter Glasniku Slovenske matice. Tokratni Kulturomat je pripravila Lara Gril.

Zala Neža Zajc zase pravi, da ji je bila poezija položena v zibelko. Resneje in s premislekom pa se je poeziji, besedam in verzom posvetila v srednji šoli. Skupaj s prijateljico Evo Pavli sta se lotili projekta Sreči, del tega projekta pa je tudi Nežina zbirka, ki nosi naslov Odbleski. Zbirka obsega šestdeset pesmi, ki so pospremljene z ilustracijami. Zala najraje piše v prostem verzu, a tuje ji niso niti rimane besede. Zrak se dimi nad Ljubljano, ježi se mi koža od tvojih dotikov, umikam se reki in poletju za mano, pogledi so večnost, obarvani pijano. Valovi minut zalivajo moj obraz, besede so odraz časa, rumena niansa mežika v temi, k jer zadela me je mantra. Skušnjava je lepota, lepota je prepovedani sadež, kot je misel v tvojih očeh. Ne misli, da ne vidim. Počasi izgubljam barvo, ko slikaš obraz mesečnikov. Obrazi nastalih sivin, izgubili so se med množico krikov. Cigaret me zapeče v megli bežnih luči, ko jesen se izteče in noč dan dohiti.Mlada pesnica, ki v poeziji išče odgovore na vprašanje srečeZala Neža Zajc zase pravi, da ji je bila poezija položena v zibelko. Resneje in s premislekom pa se je poeziji, besedam in verzom posvetila v srednji šoli. Skupaj s prijateljico Evo Pavli sta se lotili projekta Sreči, del tega projekta pa je tudi Nežina zbirka, ki nosi naslov Odbleski. Zbirka obsega šestdeset pesmi, ki so pospremljene z ilustracijami. Zala najraje piše v prostem verzu, a tuje ji niso niti rimane besede.   Zrak se dimi nad Ljubljano, ježi se mi koža od tvojih dotikov, umikam se reki in poletju za mano, pogledi so večnost, obarvani pijano. Valovi minut zalivajo moj obraz, besede so odraz časa, rumena niansa mežika v temi, kjer zadela me je mantra. Skušnjava je lepota, lepota je prepovedani sadež, kot je misel v tvojih očeh. Ne misli, da ne vidim. Počasi izgubljam barvo, ko slikaš obraz mesečnikov. Obrazi nastalih sivin, izgubili so se med množico krikov. Cigaret me zapeče v megli bežnih luči, ko jesen se izteče in noč dan dohiti.  

»Poezija mora biti v rapu in rap v poeziji. Rap brez poezije je suhoparen. Poezija kot resna stvar, ki ni svobodna, pa tudi nima čara. Torej drug brez drugega ne moreta obstajati.« Peter Pongrac je dijak gimnazije Vič, čigar svet je prepleten z glasbo in poezijo. V sedmem razredu se je prvič srečal z rapom, resneje pa se je z njim začel ukvarjati v srednji šoli. S prijatelji je ustanovil kolektiv LSDS, v katerem mladi skupaj ustvarjajo besedila in glasbeno podlago in snemajo svoj rap. Petru pa vsekakor tudi poezija ni tuja. Večkrat je že sodeloval na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, rad pa ustvarja tudi v prostem verzu. Grób je rob sveta Le okrušen črn lak, le nagrobna sveča in čik po seksu sva; dim enak. V leseno krsto, nepremično klop ob hitri reki vrezujeva inicialke objetih. Sešteto deljeno telo. Vprašala si me, ko sva sedela na pokopališču, kot vpraša luna val: »Čemu?« Pa sem preprosto odgovoril: »Ne splača se umreti. Ker ko si mrtev, ne moreš več ljubiti.« Kamen se je začel taliti. Tedaj sva vstala. Pihljaji plesa so otresali zemljo z najinih ramen in dvigovali veke tistega kraja. Prvič sem razumel val, bežen, enkraten, zakaj tone, zakaj ljubi, zakaj vstaja.Mladi ustvarjalec, ki združuje poezijo in rap ter zanju živi»Poezija mora biti v rapu in rap v poeziji. Rap brez poezije je suhoparen. Poezija kot resna stvar, ki ni svobodna, pa tudi nima čara. Torej drug brez drugega ne moreta obstajati.« Peter Pongrac je dijak gimnazije Vič, čigar svet je prepleten z glasbo in poezijo. V sedmem razredu se je prvič srečal z rapom, resneje pa se je z njim začel ukvarjati v srednji šoli. S prijatelji je ustanovil kolektiv LSDS, v katerem mladi skupaj ustvarjajo besedila in glasbeno podlago in snemajo svoj rap. Petru pa vsekakor tudi poezija ni tuja. Večkrat je že sodeloval na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, rad pa ustvarja tudi v prostem verzu.   Grób je rob sveta Le okrušen črn lak, le nagrobna sveča in čik po seksu sva; dim enak. V leseno krsto, nepremično klop ob hitri reki vrezujeva inicialke objetih. Sešteto deljeno telo. Vprašala si me, ko sva sedela na pokopališču, kot vpraša luna val: »Čemu?« Pa sem preprosto odgovoril: »Ne splača se umreti. Ker ko si mrtev, ne moreš več ljubiti.« Kamen se je začel taliti. Tedaj sva vstala. Pihljaji plesa so otresali zemljo z najinih ramen in dvigovali veke tistega kraja. Prvič sem razumel val, bežen, enkraten, zakaj tone, zakaj ljubi, zakaj vstaja.

Polja umetniškega ustvarjanja Pike Kovač so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj bo to gledališče, pisanje, režija ali grafično oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, Piki predstavlja svet. Trenutno nastopa v dveh gledaliških predstavah, tretjo pa režira. Piše in bere prozo, sodeluje na natečajih za pisanje haikujev in ljubezenskih pisem in prav zares živi za umetnost. »Po eni strani sta pisanje in umetnost način življenja. Kot nekaj, kar te ves čas spremlja in usmerja življenje. Proza kot nekaj, brez česar ne bi kritično razmišljala in ne imela besednega zaklada. Že zato je proza zame pomembna. Ne morem si predstavljati, da nečesa ne bi mogla zapisati in dati iz sebe. Gledališče pa je moje sredstvo motivacije, ki mi daje voljo do vsega drugega.« Odlomek kratke proze Pike Kovač M. Piješ. Prisedeš k meni, ne k drugim, prisedeš in mi dotočiš, četudi to ni bil primarni namen tvojega obiska. In lažem, ko rečem, če rečem, da ne upam. Upam, … m. Up je misel nate, ki se ob spogledu porazgubi. Preblizu si, pomislim, ko se širi misel, da je up resničen le v stvarnem prostoru med nama. Ni praznine, je le prostrana (nes)končnost blagonaklonjenosti, privržene nežnosti. Ne nežnosti kot taki, s tvarno podobo in do obče vsega, to sploh ne. In ne do tebe kot tebe, ki si, ampak do tebe, ki si ali boš drugače. Znotraj upa sem jaz ob tebi in misel nate je nekje v njej; v meni ob tebi. M. To štekaš- Morda- če že si, ker kaj, če te sploh še ni.»Gledališče, proza in besede mi dajejo voljo do vsega okoli mene«Polja umetniškega ustvarjanja Pike Kovač so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj bo to gledališče, pisanje, režija ali grafično oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, Piki predstavlja svet. Trenutno nastopa v dveh gledaliških predstavah, tretjo pa režira. Piše in bere prozo, sodeluje na natečajih za pisanje haikujev in ljubezenskih pisem in prav zares živi za umetnost. »Po eni strani sta pisanje in umetnost način življenja. Kot nekaj, kar te ves čas spremlja in usmerja življenje. Proza kot nekaj, brez česar ne bi kritično razmišljala in ne imela besednega zaklada. Že zato je proza zame pomembna. Ne morem si predstavljati, da nečesa ne bi mogla zapisati in dati iz sebe. Gledališče pa je moje sredstvo motivacije, ki mi daje voljo do vsega drugega.« Odlomek kratke proze Pike Kovač M. Piješ. Prisedeš k meni, ne k drugim, prisedeš in mi dotočiš, četudi to ni bil primarni namen tvojega obiska. In lažem, ko rečem, če rečem, da ne upam. Upam, … m. Up je misel nate, ki se ob spogledu porazgubi. Preblizu si, pomislim, ko se širi misel, da je up resničen le v stvarnem prostoru med nama. Ni praznine, je le prostrana (nes)končnost blagonaklonjenosti, privržene nežnosti. Ne nežnosti kot taki,  s tvarno podobo in do obče vsega, to sploh ne. In ne do tebe kot tebe, ki si, ampak do tebe, ki si ali boš drugače. Znotraj upa sem jaz ob tebi in misel nate je nekje v njej; v meni ob tebi. M. To štekaš- Morda- če že si, ker kaj, če te sploh še ni.

Tokrat je z nami mlada glasbenica iz Škofje Loke. Tara Oblak igra violo, lani pa se je uvrstila na tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev TEMSIG. Tam je osvojila zlato priznanje in prvo nagrado v svoji kategoriji. Priprava na nastope vzame veliko časa, vendar je bolj pomemben način, na katerega se na nastop pripravljaš. Več pa v Kulturomatu z Laro.Klasično glasbo vsak dojema na svoj način, interpretacij je tako neskončnoTokrat je z nami mlada glasbenica iz Škofje Loke. Tara Oblak igra violo, lani pa se je uvrstila na tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev TEMSIG. Tam je osvojila zlato priznanje in prvo nagrado v svoji kategoriji. "Brez glasbe bi bilo življenje pusto. Spremlja me na vsakem koraku, poslušam jo tudi, ko hodim v hribe." Priprava na nastope vzame veliko časa, vendar je bolj pomemben način, na katerega se na nastop pripravljaš. Več pa v Kulturomatu z Laro.  

Znanje odpira vrata v svet. Kar še posebej velja za trinajstletnico Lano Žerjal Suhadolnik, ki je dokazala, da lahko z odličnim znanjem angleščine uresniči svoje sanje. Lana, ki obiskuje tečaje angleščine Helen Doron English že od tretjega leta starost, je v poletnih mesecih tako združila znanje angleščine ter strast do petja in izdala avtorsko skladbo z naslovom Why do you, z njo pa navdušila radijsko postajo TeenBuz Radio. Lana je za skladbo napisala besedilo, ob pomoči Lee Sirk pa ustvarila še melodijo. S skladbo je nastopila na mednarodnem glasbenem festivalu FeNS, kjer jo je prvič odpela tudi pred večjim občinstvom. »Znanje angleščine je tako univerzalno, da lahko govoriš z vsemi, ne glede na to, od kod prihajajo. Petje pa mi pomeni vse. Ves čas si pojem in s tem se počutim bistveno boljše.« Lana, ki je s skladbo navdušila tudi že omenjeno radijsko postajo TeenBuzz Radio, pa je zaradi odličnega znanja angleščine postala tudi ena izmed voditeljic oddaje Students Speak Out.Trinajstletnica je združila znanje angleščine in ljubezen do petja ter ustvarila avtorsko skladboZnanje odpira vrata v svet. Kar še posebej velja za trinajstletnico Lano Žerjal Suhadolnik, ki je dokazala, da lahko z odličnim znanjem angleščine uresniči svoje sanje. Lana, ki obiskuje tečaje angleščine Helen Doron English že od tretjega leta starost, je v poletnih mesecih tako združila znanje angleščine ter strast do petja in izdala avtorsko skladbo z naslovom Why do you, z njo pa navdušila radijsko postajo TeenBuz Radio. Lana je za skladbo napisala besedilo, ob pomoči Lee Sirk pa ustvarila še melodijo. S skladbo je nastopila na mednarodnem glasbenem festivalu FeNS, kjer jo je prvič odpela tudi pred večjim občinstvom. »Znanje angleščine je tako univerzalno, da lahko govoriš z vsemi, ne glede na to, od kod prihajajo. Petje pa mi pomeni vse. Ves čas si pojem in s tem se počutim bistveno boljše.« Lana, ki je s skladbo navdušila tudi že omenjeno radijsko postajo TeenBuzz Radio, pa je zaradi odličnega znanja angleščine postala tudi ena izmed voditeljic oddaje Students Speak Out.  

Slovensko mladinsko gledališče in KD Pripovedovalski Variete sta v okviru programa Mlado Mladinsko ustvarila predstavo z naslovom Svoje usode krojači. Gre za celoletni ustvarjalno-učni proces, namenjen vključevanju mladih v gledališče in javni diskurz. Poleg predstave pa v njegovem okviru nastajajo še gledališki eseji, ki bodo prikazani v drugem delu sezone. Režiserka predstave je Ana Duša, ki pa je besedilo tekom ustvarjalnega procesa ustvarila skupaj z dijakinjami in dijaki. Predstavo si boste lahko premierno ogledali v petek 21. 1., in soboto 22. 1., več TU. »Nekaj, kar se je začelo kot gledališko-umetniški proces, je preraslo vse meje. Nastal je nek socialni stik, ki je na koncu morda celo pomembnejši od same predstave. Nismo dobili samo gledališke predstave, temveč tudi veliko prijateljev.« Predstava Svoje usode krojači je najvidnejše dejanje prve generacije Mladega Mladinskega, programa za vključevanje mladih v gledališče in javni diskurz. V njej dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006 ter izbranih na javni avdiciji, v sodelovanju z avtorsko ekipo in ob podpori treh članov Slovenskega mladinskega gledališča raziskuje družbena in generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času, ko se je svet obrnil na glavo. Izhaja iz vprašanja, kako o družbi mislijo in kako se v njej znajdejo generacije, odraščajoče v času vse večjega nezaupanja in razpadanja obstoječih sistemov, vzgajane na način, ki jih v isti sapi uči skrajnega individualizma in univerzalne strpnosti, ko družbeni razkoli in razlike vedno bolj posegajo tudi v naša zasebna življenja. Kako »družbo znanja, strpnosti in dialoga« doživljajo generacije, ki so neprimerno bolj razmišljajoče kot katerakoli prej in ki so naučene, da morajo znati v vsakem trenutku poskrbeti za lastno (duševno) zdravje in dobrobit, »družbeno dobro« pa je zanje abstrakten pojem, nekaj, po čemer hrepenijo, a za kar nimajo ne načrta ne orodij, s katerimi naj bi ga dosegle? »Predvsem želimo spročit to, da mladi nismo ne žrtve ne jezni protestniki, ampak povedati, kakšno je naše stanje, kaj doživljamo in kje smo. Vse to pa sporočamo skozi format treh družin.« Konec januarja 2021, sredi najhujše koronske teme, je bilo sodelujočim mladim zastavljeno vprašanje: kako si predstavljate svetlo prihodnost, kakšne so vaše želje? Temu je sledila tišina, nato pa previdni, skromni, nepretenciozni odgovori, ki so razgalili drugo plat te »fleksibilne, nestanovitne, samozavestne, drzne, prodorne in hitre« generacije prihajajočih mladih, vzgojenih v prepričanju, da je vsak od njih rojen za velike stvari in da jim pripadata tako svet kot prihodnost: strah, negotovost, nemoč, občutek o nesmiselnosti dejavnega vključevanja in nezmožnosti akcije. To je bilo izhodišče za poglobljen proces skupinskega pisanja, v katerem je s pomočjo vodenih improvizacij vsak igralec razvijal svoj lik in na podlagi katerega se je izoblikovala podoba treh sodobnih slovenskih družin in odnosa staršev do vprašanja prihodnosti otrok, kot to vidijo in doživljajo mladi. Prek družin (eno smo zasnovali na prizoru družinskega nasilja, drugi dve pa na prizorih o politični nekorektnosti), prikazanih v naši uprizoritvi, obravnavamo medgeneracijsko odgovornost, rdeča nit pa je vprašanje, kaj se v pregovorno zaprti slovenski družbi, kjer se smejemo navzven, jočemo pa navznoter, skriva za srečno družinsko fasado. Svet, ki se tako izriše pred nami, je poln konfliktov, nasilja, razrednih razlik, družbenih in osebnih hipokrizij in paradoksov, pa tudi želje po razumevanju, smislu, združevanju in preprosto – življenju. »Ne želimo potlačiti odraslih in povzdignit sebe. Želimo ustvarit situacijo, v kateri bi lahko sodelovali vsi.« Mlado Mladinsko Program deluje po načelu vajeništva, v njem pa pripadniki različnih generacij – mladi mladinci in člani avtorske ekipe – v procesu sodelujejo kot enakovredni sogovorniki in soavtorji. Klasično hierarhično razmere učitelj – učenec zamenjuje razmerje mojster – vajenec, v katerem je starejši mlajšemu hkrati mentor in enakovreden soustvarjalec, prenašalec vednosti in enakovreden sogovornik. Bistveni del programa je tudi »ostrenje misli«, vadba v prepoznavanju sočasnega družbenega dogajanja in refleksija o njem, artikulacija lastnega, argumentiranega mnenja glede posamičnih družbenih pojavov in dogodkov ter iskanje načinov za vključevanje tega mnenja v javni diskurz. V ta namen sodelujoči mladi ob individualnem vodstvu mentorjev ustvarjajo vsak svoj gledališki esej, pripravljajo intervjuje in se vključujejo v javne debate, vzpostavili pa smo tudi sodelovanje s časnikom Dnevnik, v katerem mladinke in mladinci vstopajo v dialog s priznanimi kolumnisti. »Mlado mladinsko je postalo skupnost, v kateri lahko govorimo o tematikah, ki nas težijo. Zdi se mi, da bi jo bilo dobro širiti. Skupnost, ki ima posluh in čas za vse, lahko spreminja svet, pa čeprav je majhna.«Avtorski projekt v okviru programa Mlado MladinskoSlovensko mladinsko gledališče in KD Pripovedovalski Variete sta v okviru programa Mlado Mladinsko ustvarila predstavo z naslovom Svoje usode krojači. Gre za celoletni ustvarjalno-učni proces, namenjen vključevanju mladih v gledališče in javni diskurz. Poleg predstave pa v njegovem okviru nastajajo še gledališki eseji, ki bodo prikazani v drugem delu sezone. Režiserka predstave je Ana Duša, ki pa je besedilo tekom ustvarjalnega procesa ustvarila skupaj z dijakinjami in dijaki. Predstavo si boste lahko premierno ogledali v petek 21. 1., in soboto 22. 1., več TU. »Nekaj, kar se je začelo kot gledališko-umetniški proces, je preraslo vse meje. Nastal je nek socialni stik, ki je na koncu morda celo pomembnejši od same predstave. Nismo dobili samo gledališke predstave, temveč tudi veliko prijateljev.« Predstava Svoje usode krojači je najvidnejše dejanje prve generacije Mladega Mladinskega, programa za vključevanje mladih v gledališče in javni diskurz. V njej dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006 ter izbranih na javni avdiciji, v sodelovanju z avtorsko ekipo in ob podpori treh članov Slovenskega mladinskega gledališča raziskuje družbena in generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času, ko se je svet obrnil na glavo. Izhaja iz vprašanja, kako o družbi mislijo in kako se v njej znajdejo generacije, odraščajoče v času vse večjega nezaupanja in razpadanja obstoječih sistemov, vzgajane na način, ki jih v isti sapi uči skrajnega individualizma in univerzalne strpnosti, ko družbeni razkoli in razlike vedno bolj posegajo tudi v naša zasebna življenja. Kako »družbo znanja, strpnosti in dialoga« doživljajo generacije, ki so neprimerno bolj razmišljajoče kot katerakoli prej in ki so naučene, da morajo znati v vsakem trenutku poskrbeti za lastno (duševno) zdravje in dobrobit, »družbeno dobro« pa je zanje abstrakten pojem, nekaj, po čemer hrepenijo, a za kar nimajo ne načrta ne orodij, s katerimi naj bi ga dosegle? »Predvsem želimo spročit to, da mladi nismo ne žrtve ne jezni protestniki, ampak povedati, kakšno je naše stanje, kaj doživljamo in kje smo. Vse to pa sporočamo skozi format treh družin.« Konec januarja 2021, sredi najhujše koronske teme, je bilo sodelujočim mladim zastavljeno vprašanje: kako si predstavljate svetlo prihodnost, kakšne so vaše želje? Temu je sledila tišina, nato pa previdni, skromni, nepretenciozni odgovori, ki so razgalili drugo plat te »fleksibilne, nestanovitne, samozavestne, drzne, prodorne in hitre« generacije prihajajočih mladih, vzgojenih v prepričanju, da je vsak od njih rojen za velike stvari in da jim pripadata tako svet kot prihodnost: strah, negotovost, nemoč, občutek o nesmiselnosti dejavnega vključevanja in nezmožnosti akcije. To je bilo izhodišče za poglobljen proces skupinskega pisanja, v katerem je s pomočjo vodenih improvizacij vsak igralec razvijal svoj lik in na podlagi katerega se je izoblikovala podoba treh sodobnih slovenskih družin in odnosa staršev do vprašanja prihodnosti otrok, kot to vidijo in doživljajo mladi. Prek družin (eno smo zasnovali na prizoru družinskega nasilja, drugi dve pa na prizorih o politični nekorektnosti), prikazanih v naši uprizoritvi, obravnavamo medgeneracijsko odgovornost, rdeča nit pa je vprašanje, kaj se v pregovorno zaprti slovenski družbi, kjer se smejemo navzven, jočemo pa navznoter, skriva za srečno družinsko fasado. Svet, ki se tako izriše pred nami, je poln konfliktov, nasilja, razrednih razlik, družbenih in osebnih hipokrizij in paradoksov, pa tudi želje po razumevanju, smislu, združevanju in preprosto – življenju. »Ne želimo potlačiti odraslih in povzdignit sebe. Želimo ustvarit situacijo, v kateri bi lahko sodelovali vsi.« Mlado Mladinsko Program deluje po načelu vajeništva, v njem pa pripadniki različnih generacij – mladi mladinci in člani avtorske ekipe – v procesu sodelujejo kot enakovredni sogovorniki in soavtorji. Klasično hierarhično razmere učitelj – učenec zamenjuje razmerje mojster – vajenec, v katerem je starejši mlajšemu hkrati mentor in enakovreden soustvarjalec, prenašalec vednosti in enakovreden sogovornik. Bistveni del programa je tudi »ostrenje misli«, vadba v prepoznavanju sočasnega družbenega dogajanja in refleksija o njem, artikulacija lastnega, argumentiranega mnenja glede posamičnih družbenih pojavov in dogodkov ter iskanje načinov za vključevanje tega mnenja v javni diskurz. V ta namen sodelujoči mladi ob individualnem vodstvu mentorjev ustvarjajo vsak svoj gledališki esej, pripravljajo intervjuje in se vključujejo v javne debate, vzpostavili pa smo tudi sodelovanje s časnikom Dnevnik, v katerem mladinke in mladinci vstopajo v dialog s priznanimi kolumnisti. »Mlado mladinsko je postalo skupnost, v kateri lahko govorimo o tematikah, ki nas težijo. Zdi se mi, da bi jo bilo dobro širiti. Skupnost, ki ima posluh in čas za vse, lahko spreminja svet, pa čeprav je majhna.«  

Polja zanimanja Ane Stergar so široka, a vedno usmerjena v umetnost. Že od malih nog pleše balet, piše in igra flavto. A z vstopom v srednjo šolo je resnejše postalo predvsem njeno pisanje. Najljubši ji je prosti verz, obvlada pa tudi pisanje haikujev. Večkrat je že sodelovala na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, kjer je nekajkrat tudi zmagala, objavlja pa tudi krajša prozna dela in poezijo. »Poezija je zame ustvarjanje, ko se usedeš, razmišljaš o svojih mislih in razdelaš na papirju, kaj se ti dogaja v glavi. Tako organiziraš strahove in vprašanja, sočasno pa ustvariš nekaj lepega.« 1 Črepinje svojega ogledala sem si nasula v čevlje, zrak vse okoli mene ima okus po pepelu, ožgana debla ožganih dreves, blazinice prstov zoglenele. Kdo sem, ko zašijem krvaveče rane? Kdo sem, ko utišam brnenje, ko pogoltnem svitek vrvi, stkane iz črnih lukenj zavesti? Okostje, naplavljeno po nevihti, 12 parov reber, pobeljenih od sonca, sterilno, čisto, prazno. Kdo sem, ko od mene ostanejo le dobre stvari? 2 Pred mojim vrtom rasteta grm hortenzij in velika vrtnica, zakrivata kletno okno. Pod mojim oknom stoji par superg v beli barvi s črnimi črtami. Za mojim domom je zasajen moj javor, samo moj, dobila sem ga za prvi rojstni dan. Desno od njega je okrasna sliva mojega brata. Moj dom ima igrišče in tobogan s hriba. Moj dom ima velika podstrešna okna. Moj dom ima zlate lase in očala in igra nogomet za mojim drugim domom s svojim drugim domom. Moj dom prinese češnje v košari. Moj dom peče mafine pri sebi doma. Moj dom je poln ogledal in pred njim je nizek hrib, po tleh plešejo dekleta in grozdje se vsuva z brajde. Moj dom sedi na mojem stolu in piše moje pesmi in se vrti okrog mojih drugih domov, ker ima domotožje.

V letu 2021 smo v Kulturomatu gostili veliko mladih in nadobudnih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so dejavni na vseh področjih umetnosti. Skupaj z rubriko smo spremljali njihovo umetniško udejstvovanje, izide pesniških zbirk, fotografske razstave, izide skladb in albumov in še bi lahko naštevali. Zato smo za prvi Kulturomat v letu 2022 pred mikrofon povabili štiri mlade ustvarjalce oziroma goste preteklih Kulturomatov, ki bodo z nami delili, kakšno je bilo zanje leto 2021 ter kaj jih čaka v novem letu. Gitica Jakopin Gitica Jakopin je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo Tajo košir Popovič. Gitici poezija vsekakor ni tuja in ima veliko slovenskih ter tujih vzornikov, od katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov Njej, posveča pa jo svoji babici – Gitici. Veronika Nikolovska Veronika se je resneje s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladba, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, nosi naslov Dancing through Life - Ples skozi življenje. V Kulturomatu pa bomo prisluhnili tudi njenemu novemu singlu - Control me. Hana Bujanovič Kokot Knjige prepredajo življenje Hane Bujanovič Kokot. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj pa je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt. Before Time in Toni Lah Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike. Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino zastopal tudi v tokratnem Kulturomatu. Vsem štirim želimo veliko uspeha in ustvarjalnosti v prihajajočem letu 2022. Prav tako pa ustvarjalno leto želimo tudi vsem ostalim dosedanjim gostom Kulturomata in se veselimo vseh, ki boste z nami v letu 2022.Kakšno leto je za štirimi mladimi ustvarjalci in kaj jih čaka v prihodnjeV letu 2021 smo v Kulturomatu gostili veliko mladih in nadobudnih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so dejavni na vseh področjih umetnosti. Skupaj z rubriko smo spremljali njihovo umetniško udejstvovanje, izide pesniških zbirk, fotografske razstave, izide skladb in albumov in še bi lahko naštevali. Zato smo za prvi Kulturomat v letu 2022 pred mikrofon povabili štiri mlade ustvarjalce oziroma goste preteklih Kulturomatov, ki bodo z nami delili, kakšno je bilo zanje leto 2021 ter kaj jih čaka v novem letu. Gitica Jakopin Gitica Jakopin je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo Tajo košir Popovič. Gitici poezija vsekakor ni tuja in ima veliko slovenskih ter tujih vzornikov, od katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov Njej, posveča pa jo svoji babici – Gitici. Veronika Nikolovska Veronika se je resneje  s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladba, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, nosi naslov Dancing through Life - Ples skozi življenje. V Kulturomatu pa bomo prisluhnili tudi njenemu novemu singlu - Control me. Hana Bujanovič Kokot Knjige prepredajo življenje Hane Bujanovič Kokot. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj pa je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt. Before Time in Toni Lah Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike. Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino zastopal tudi v tokratnem Kulturomatu.   Vsem štirim želimo veliko uspeha in ustvarjalnosti v prihajajočem letu 2022. Prav tako pa ustvarjalno leto želimo tudi vsem ostalim dosedanjim gostom Kulturomata in se veselimo vseh, ki boste z nami v letu 2022.

Stin Brinovec je mlad kamniški rapper, ki nastopa z misterioznim psevdonimom, Killa Brin. Do danes je izvedel že dva koncerta in v dveh krajših albumih izdal šestnajst skladb. Je zelo motiviran posameznik, ki mlajšim kolegom v rap svetu svetuje: Pišite, pišite in še enkrat, pišite.Mladi up kamniške rap scene Stin Brinovec je mlad kamniški rapper, ki nastopa z misterioznim psevdonimom, Killa Brin. Do danes je izvedel že dva koncerta in v dveh krajših albumih izdal šestnajst skladb. Je zelo motiviran posameznik, ki mlajšim kolegom v rap svetu svetuje: Pišite, pišite in še enkrat, pišite.   Kulturomat je pripravil Lenart Sušnik

Jon Vitezič je novi mladi glasbeni up, ki se je v preteklem mesecu slovenski javnosti predstavil s singlom in videospotom z naslovom UTRIP. S petjem se je srečal v osnovni šoli, ko je obiskoval zbor nato pa je poprijel tudi za kitaro. Besedilo njegovega prvega singla, ki je izšel pri založbi Nika, je napisal že leta 2018 in je letos dobilo še zvočno ter vizualno podobo. Kot pravi Jon sam, njegov glasbeni slog temelji na sodobnih vokalnih interpretacijah in kitarski melodiki. Pri snemanju singla UTRIP sta sodelovala tudi producent Peter Dekleva in bobnar Martin Janežič - Buco, za mastering pa je poskrbel Gregor Zemljič. Več o Jonovem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. Jon Vitezič o skladbi: »Pesem UTRIP je bila sprva napisana v angleščini, z naslovom BLEED, in je bila nato prevedena v slovenščino. Govori o vzponih in padcih v odnosu med dvema osebama in kako je ljubezen včasih močna, včasih pa zelo oddaljena. UTRIP je pesem, ki sem jo najdlje kreiral in dobro odraža moj stil “songwritinga”. V procesu snemanja in same produkcije sem se povezal s Petrom Deklevo, s katerim sva ustvarila dinamičen in romantičen komad, ki se bo dotaknil mladih src. S pesmijo UTRIP se začenja moja glasbena pot in mi bo zato vedno pri srcu.« Peter Dekleva o sodelovanju z Jonom: »Takoj, ko sem prvič slišal Jonove komade, sem vedel, da je na njem nekaj posebnega. Igral jih je samo na akustično kitaro, brez ozvočenja in bil sem popolnoma očaran. Tekom snemanja plošče sva zgradila posebno vez in lahko rečem, da je to zame eno izmed najlepših sodelovanj.«

Mateja Perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Letos je izdala dva mladinska prvenca. Prvi nosi naslov Miha, #razvajensmrkavec, ki je izšel pri založbi Primus, drugi pa Nad obzorji pri založbi Bogataj. Knjige o mladih in za mlade ali kot pravi avtorica sama: »Glavno sporočilo knjige je tisto, v kar verjamem kot vodilo v življenje. Da se iz vsake težave lahko najdeta izhod in rešitev. Včasih ju ne vidimo, ker imamo svoj način gledanja, ki je že dosti ustaljen, in ne znamo razmišljati zunaj okvirjev. Želim si, da bi se ljudje znali dobro pogovarjati in rešili stiske, ki jih imajo, s pogovorom in prijaznimi stiki drug z drugim. In na tak način sta napisani ti dve knjigi.« O čem govori knjiga Miha #razvajensmrkavec 21letni Miha je hud frajer. Ni navdušen nad študijem ali delom, rajši se zabava s prijatelji in z različnimi triki izvablja denar naivnemu očetu. Že od malih nog mu je dovoljeno vse, zato je poln pričakovanj in visokih ciljev, Ki jih uresničuje včasih z legalnimi, čedalje pogosteje pa tudi z nelegalnimi podvigi. Mladinski roman o odraščanju in zrelosti, ki ne gresta vselej z roko v roki, na hudomušen in realen način ponuja portret razširjene družine, ki odkriva nove načine vzpostavljanja odnosov pod okriljem Srečne žirafe. Kdo pa je to? Prberite knjigo! Odlomek iz knjige Miha #razvajensmrkavec Po vsaki noči napoči jutro, in točno to je jutro storilo in našlo Miho sladko spečega v svoji stari postelji. Bilo pa je precej zgodnje jutro in k napočevanju mu je pomagal Hanin glas: »Sedem je! Miha! Vstani!« Miha na pol odpre oči in se ozira okoli sebe. Kako? Ah, itak. Pri materi je. Zakaj pa ves ta hrup? Odprejo se vrata in v sobo pogleda Hanina glava. »Jutrček, sine! V službo moram. Jasmina je v kopalnici, čez dvajset minut greva skupaj od doma. Ker nimam rezervnega ključa zate in ti bo zato ona začasno posodila svojega, me zanima, kakšen bo tvoj dan, da se uksladimo.« Mihov dan bi moral biti po vseh pravilih doslej uveljavljenega življenjskega sloga sestavljen iz zložnega prebujanja, zgodnjega poležavanja, nato malce poznejšega poležavanja, udobno počasne kave, dveh pljuskov v bližini umivalnika, igranja igric, surfanja po netu v iskanju novih filmov, četanja po FB-ju, ogledovanja najupono privlačnih izdelkov na različnih gejmrskih portalih in mogoče pozneje obiska pri babi ali vožnje s kolesom ter doma postreženega skuhanega kosila. Večeri so bili običajno bolj zamegljene sorte. »Kdaj greš na faks?« A tako bo zdaj to! Miha mukoma izplazi telešček izpod kovtra. Zabolšči se v svojo staro veliko budilko z mačkom Murijem, ki glasno tiktaka. Osem minut čez sedem. Kdo vstaja ob taki uri? Peki? Rudarji? Radijski napovedovalci? »Kdaj greš na faks? »Danes nimamo nič,« zamomlja. Pozabil je že, kako gredo stvari pri mami. »O, to pa ne bo držalo. Sem včeraj preverila na netu. Malo sem poklicala naokoli in izvedela, da vas uči Manca. Prav lepo jo je bilo slišati po dolgih letih. In prišlo je do zanimive pomote, nič ni treba plačati. Spada med redna predavanja. Kaj ni to krasno? Tako da pričakujem vračilo dvestotih evrov.« »Mhm.« »Aja, pa dolžnosti moramo na novo razdeliti. Zdaj ko smo trije, bo več za pospravit in pomit. Zato predlagam, da ti prevzameš čiščenje kopalnice ob nedeljah in pomivanje posode, Jasmina bo pa čez teden dvakrat posesala in obesila perilo.« Miha otožno vzdihne. Bi lahko šel zdaj še enkrat spat in se zbudil v svoje prejšnje življenje? O čem govori knjiga Nad obzorji Družina Jenko se iz Ljubljane preseli v Idrijo, kjer bralec začne spoznavati svet Roka in domačinke Mance. Pripoved je postavljena v čas po prvem valu širjenja koronavirusa. Nekaj zapisanega je povzetega po resničnih dogodkih, saj je Perparjeva Idrijo spoznavala že kot dijakinja idrijske gimnazije, nekaj je izmišljenega, mogoče je zraven tudi kanček upanja na boljše čase. Mladina je spet v šoli pouk poteka normalno, vse običajne najstniške dejavnosti in doživljanja pa tudi. Odlomek iz knjige Nad obzorji Počakala me je po pouku in vprašala, ali greva del poti skupaj. Bil sem nem od sramu in strahu, kaj bo zdaj. S kotičkom očesa sem jo plahko opazoval, da bi ugotovil, ali je zelo jezna. Ni dajala takšnega vtisa. Lepo mirno je stopala ob meni in od časa do časa navrgla kakšno razredno novico. Pri matematiki se je Štefcu zlomil tirkotnik, ko je bil vprašan pred tablo. Nemški test je bil kar težek. Za slovenščino ima veliko naloge. Prišla sva do mojega križišča »Tis pa za wice,« je ponovila. Gledal sem v tla. »Juže zna tak nakladat,« je rekla čez nekaj časa. V srcu se mi je prebudilo drobno upanje. »Lepu si napisau.« Dvignil sem obraz, se ji zazrl v oči in poskušal ugotoviti, ali se norčuje. Kot vselej me je obsijal njen dobrohotni, šegavi, odkritosrčni pogled. »Si res ti to sestavil?« »Sem.« »Lepo. Pa se mi zdi, da ne bi mogel tako napisati, če ne bi bilo vsaj nekaj od tega res. A je?« Pomislil sem, kolikokrat v zadnjih nekaj mesecih, odkar mi jo je Jože pokazal na hodniku, sem med odmori smukal v bližini njihovih učilnic in upal, da ujamem pogled nanjo skozi odprta vrata, ali pa kot po naključju v gneči hodil za njo po hodniku in vdihoval vonj njenih las, kože, opranih oblačil. Rahel limonasto-cvetni vonj pralnega praška na topli koži. Imela je prav. Napisal sem, kar sem čutil. Pokimal sem. »Men s ti tut fajn.« Sem prav slišal ali so kosi danes še posebno ubrano peli? In rože so bile bolj živih barv. Zato je bilo na njih na kupe čebel, ki so brenčale kot zmešane. Ves svet je bil ena velika, brnčeča, žvrgoleča, vrteča se krogla sredi mojega divje utripajočega srca. Kdo je Mateja Perpar? Mateja perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz angleškega jezika. Že v srednji šoli je svoje pesmi objavila v Idrijskih razgledih. Leta 1997 je njena zgodba Skrinja osvojila prvo nagrado na natečaju za najboljšo študentsko zgodbo. Piše tudi pravljice, radijske igre in humoreske, ki jih objavlja v različnih oddajah na Prvem programu in na programu ARS Radia Slovenija. Leta 2005 je angleška različica njenega kratkega dramskega dela Vas lahko zapeljem v avtoričinem prevodu doživela bralno uprizoritev v londonskem gledališču The Blue elephant. Zaposlena je kot napovedovalka na Radiu Slovenija. Jeseni 2021 pa sta izšla njena mladinska prvencaPisateljica Mateja Perpar je letos izdala dva mladinska prvencaMateja Perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Letos je izdala dva mladinska prvenca. Prvi nosi naslov Miha, #razvajensmrkavec, ki je izšel pri založbi Primus, drugi pa Nad obzorji pri založbi Bogataj. Knjige o mladih in za mlade ali kot pravi avtorica sama: »Glavno sporočilo knjige je tisto, v kar verjamem kot vodilo v življenje. Da se iz vsake težave lahko najdeta izhod in rešitev. Včasih ju ne vidimo, ker imamo svoj način gledanja, ki je že dosti ustaljen, in ne znamo razmišljati zunaj okvirjev. Želim si, da bi se ljudje znali dobro pogovarjati in rešili stiske, ki jih imajo, s pogovorom in prijaznimi stiki drug z drugim. In na tak način sta napisani ti dve knjigi.« O čem govori knjiga Miha #razvajensmrkavec 21letni Miha je hud frajer. Ni navdušen nad študijem ali delom, rajši se zabava s prijatelji in z različnimi triki izvablja denar naivnemu očetu. Že od malih nog mu je dovoljeno vse, zato je poln pričakovanj in visokih ciljev, Ki jih uresničuje včasih z legalnimi, čedalje pogosteje pa tudi z nelegalnimi podvigi. Mladinski roman o odraščanju in zrelosti, ki ne gresta vselej z roko v roki, na hudomušen in realen način ponuja portret razširjene družine, ki odkriva nove načine vzpostavljanja odnosov pod okriljem Srečne žirafe. Kdo pa je to? Prberite knjigo! Odlomek iz knjige Miha #razvajensmrkavec Po vsaki noči napoči jutro, in točno to je jutro storilo in našlo Miho sladko spečega v svoji stari postelji. Bilo pa je precej zgodnje jutro in k napočevanju mu je pomagal Hanin glas: »Sedem je! Miha! Vstani!« Miha na pol odpre oči in se ozira okoli sebe. Kako? Ah, itak. Pri materi je. Zakaj pa ves ta hrup? Odprejo se vrata in v sobo pogleda Hanina glava. »Jutrček, sine! V službo moram. Jasmina je v kopalnici, čez dvajset minut greva skupaj od doma. Ker nimam rezervnega ključa zate in ti bo zato ona začasno posodila svojega, me zanima, kakšen bo tvoj dan, da se uksladimo.« Mihov dan bi moral biti po vseh pravilih doslej uveljavljenega življenjskega sloga sestavljen iz zložnega prebujanja, zgodnjega poležavanja, nato malce poznejšega poležavanja, udobno počasne kave, dveh pljuskov v bližini umivalnika, igranja igric, surfanja po netu v iskanju novih filmov, četanja po FB-ju, ogledovanja najupono privlačnih izdelkov na različnih gejmrskih portalih in mogoče pozneje obiska pri babi ali vožnje s kolesom ter doma postreženega skuhanega kosila. Večeri so bili običajno bolj zamegljene sorte. »Kdaj greš na faks?« A tako bo zdaj to! Miha mukoma izplazi telešček izpod kovtra. Zabolšči se v svojo staro veliko budilko z mačkom Murijem, ki glasno tiktaka. Osem minut čez sedem. Kdo vstaja ob taki uri? Peki? Rudarji? Radijski napovedovalci? »Kdaj greš na faks? »Danes nimamo nič,« zamomlja. Pozabil je že, kako gredo stvari pri mami. »O, to pa ne bo držalo. Sem včeraj preverila na netu. Malo sem poklicala naokoli in izvedela, da vas uči Manca. Prav lepo jo je bilo slišati po dolgih letih. In prišlo je do zanimive pomote, nič ni treba plačati. Spada med redna predavanja. Kaj ni to krasno? Tako da pričakujem vračilo dvestotih evrov.« »Mhm.« »Aja, pa dolžnosti moramo na novo razdeliti. Zdaj ko smo trije, bo več za pospravit in pomit. Zato predlagam, da ti prevzameš čiščenje kopalnice ob nedeljah in pomivanje posode, Jasmina bo pa čez teden dvakrat posesala in obesila perilo.« Miha otožno vzdihne. Bi lahko šel zdaj še enkrat spat in se zbudil v svoje prejšnje življenje? O čem govori knjiga Nad obzorji Družina Jenko se iz Ljubljane preseli v Idrijo, kjer bralec začne spoznavati svet Roka in domačinke Mance. Pripoved je postavljena v čas po prvem valu širjenja koronavirusa. Nekaj zapisanega je povzetega po resničnih dogodkih, saj je Perparjeva Idrijo spoznavala že kot dijakinja idrijske gimnazije, nekaj je izmišljenega, mogoče je zraven tudi kanček upanja na boljše čase. Mladina je spet v šoli pouk poteka normalno, vse običajne najstniške dejavnosti in doživljanja pa tudi. Odlomek iz knjige Nad obzorji Počakala me je po pouku in vprašala, ali greva del poti skupaj. Bil sem nem od sramu in strahu, kaj bo zdaj. S kotičkom očesa sem jo plahko opazoval, da bi ugotovil, ali je zelo jezna. Ni dajala takšnega vtisa. Lepo mirno je stopala ob meni in od časa do časa navrgla kakšno razredno novico. Pri matematiki se je Štefcu zlomil tirkotnik, ko je bil vprašan pred tablo. Nemški test je bil kar težek. Za slovenščino ima veliko naloge. Prišla sva do mojega križišča »Tis pa za wice,« je ponovila. Gledal sem v tla. »Juže zna tak nakladat,« je rekla čez nekaj časa. V srcu se mi je prebudilo drobno upanje. »Lepu si napisau.« Dvignil sem obraz, se ji zazrl v oči in poskušal ugotoviti, ali se norčuje. Kot vselej me je obsijal njen dobrohotni, šegavi, odkritosrčni pogled. »Si res ti to sestavil?« »Sem.« »Lepo. Pa se mi zdi, da ne bi mogel tako napisati, če ne bi bilo vsaj nekaj od tega res. A je?« Pomislil sem, kolikokrat v zadnjih nekaj mesecih, odkar mi jo je Jože pokazal na hodniku, sem med odmori smukal v bližini njihovih učilnic in upal, da ujamem pogled nanjo skozi odprta vrata, ali pa kot po naključju v gneči hodil za njo po hodniku in vdihoval vonj njenih las, kože, opranih oblačil. Rahel limonasto-cvetni vonj pralnega praška na topli koži. Imela je prav. Napisal sem, kar sem čutil. Pokimal sem. »Men s ti tut fajn.« Sem prav slišal ali so kosi danes še posebno ubrano peli? In rože so bile bolj živih barv. Zato je bilo na njih na kupe čebel, ki so brenčale kot zmešane. Ves svet je bil ena velika, brnčeča, žvrgoleča, vrteča se krogla sredi mojega divje utripajočega srca. Kdo je Mateja Perpar? Mateja perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz angleškega jezika. Že v srednji šoli je svoje pesmi objavila v Idrijskih razgledih. Leta 1997 je njena zgodba Skrinja osvojila prvo nagrado na natečaju za najboljšo študentsko zgodbo. Piše tudi pravljice, radijske igre in humoreske, ki jih objavlja v različnih oddajah na Prvem programu in na programu ARS Radia Slovenija. Leta 2005 je angleška različica njenega kratkega dramskega dela Vas lahko zapeljem v avtoričinem prevodu doživela bralno uprizoritev v londonskem gledališču The Blue elephant. Zaposlena je kot napovedovalka na Radiu Slovenija. Jeseni 2021 pa sta izšla njena mladinska prvenca

Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika.O fotografiji, pesnjenju in vsem vmes z mlado, uspešno ustvarjalkoPina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika. Pina se je o svojem ustvarjanju in življenju pogovarjala z Lenartom Sušnikom.   ljubim Ljubim prazne vagone in to polno, vedro tišino, ki se mi sploh ne zdi več tako melanholična, kakor se mi je zdela nekdaj in v kateri je trušč vlaka najglasnejša in edina melodija. Ljubim prazne ceste, semaforje, ki so kakor za okras, table in smerokaze, ki jih nihče več ne bere, vsak je prepričan, da svojo pot že pozna. Ljubim odprta okna, na katera noske pritiskajo majhni otroci in nad katerimi se jezijo gospe, ki se bojijo, da jim bo veter skvaril frizuro in skozi katera jaz molim glavo in te z vetrom puščam za seboj. beg Solze se mi stekajo z obraza, močijo sveže rane in skelijo. Poskušam molčati. Ne gre. Kriki se izvijajo iz grla, lovim dih za dihom in poskušam ostati živa. Prebrana sporočila in neodgovorjeni klici, vpitje, histerija, laž za lažjo … Solze se mi stekajo z obraza. Skelijo. Zdi se, da se je srce ujelo v mrežo misli, nerazrešenih in nerazrešljivih. Temne sanje. Življenje … Gre dalje? Zastrto okno in umazan zrak, mrtve rastline strmijo. Glas policista, ki ne verjame. Verjame lažem. Življenje, smrt. Solze se mi stekajo z obraza. Skelijo. Bolečina. Neznosna. Anarhija. Simbol, vrezan v kožo. Še verjamem? Bolečina. Neznosna. In solze, ki skelijo. Predmeti zmetani po tleh v izbruhih besa, žalosti. Ihtenje. Ptica, ujeta v drobni kletki, razume preveč, da bi smela živeti. Postelja polna oblačil, v naglici odvrženih tja, da bi jih v trenutku lahko vzela in šla. Če bi morala bežati. Ko bo morala bežati. Pred glasovi, ki preglasijo njene misli, pred podobami, ki vanjo sejejo melanholijo, pred sabo, ki si tako vneto zatrjuje, da je ni strah. danes Danes se trudim živet. Danes tečem čez travnik in se pretvarjam, da lahko letim. Danes skačem po eni nogi in se pretvarjam, da so tla trampolin. Danes pijem tvoj čaj in ti srkaš škotski viski in glej, oba se trudiva živet. In oba poskušava verjet, da sva svobodna.. Potem pa ti vzameš daljinec in prižgeš TV in spet ti je vseeno. Jaz pa še vedno hočem živet. Slab zrak je tu. Kako rastline sploh še dihajo? Gabi se mi vse skupaj. Hočem it. Pa te nočem zapustit. Pogledujem čez okno. Nekaj mi govoriš. Pa ne meni, govoriš samemu sebi. Iste reči ponavljaš znova in znova in spet. Sprašujem se, kaj se ti mota po glavi. Kakšne misli te tarejo, o čem molčiš? Zakaj, zakaj za vraga ne živiš? Vdan si preteklosti in ne zanima te prihodnost. Si le še fosil. Podoba tega, kar si nekdaj bil. Prodan alkoholu, predan usodi. Ne iščeš več smisla. Čakaš, da pote pride smrt. Čakam s tabo. Danes ti nesem rože na grob.

Alja Pušič se z zgodbami srečuje že od mladih nog, ko je z domišljijo bežala v svet pravljic in slikanic. Če je sprva pisala le zase in črke ter besede prelivala v skrivno beležko, pa je, ko je začela objavljati svoja besedila, osvojila že kar nekaj nagrad. V lanskem šolskem letu je tako zmagala na natečaju iz emojščine, pretekli teden pa je v sklopu natečaja založbe Beletrina osvojila naslov za Naj pesem 2021, ki nosi naslov Prostočasne aktivnosti. Trenutno obiskuje četrti letnik II. gimnazije Maribor in upa, da bo kmalu lahko izdala pesniško zbirko. Več o Alji in njenem ustvarjanju pa boste izvedeli v Kulturomatu. »Z branjem sem se srečala že z otroškimi pravljicami, ko mi jih je v postelji prebirala mama. To je bil svet, kamor lahko vedno pobegneš in greš tja, za ta pobeg pa ne potrebuješ vlaka ali avtobusa. Vzameš knjigo in greš.« Makove zveri Polje makovih cvetov v vetru, v vetru in v tebi. Skupaj ustvarjata zračne valove, ki jih pritalno pošiljata skozi. Stebla sinhrono klonijo in se klanjajo agresivni osvežitvi na sicer zbiti, prežgani zemlji zapuščene domačije. Ta pravi, da veter vedno prinaša spremembe - takšne, kot si jih narava želi. Ljudje se od strahu poskrijemo v hiše, prikaže se moč narave, ki je sicer potlačena: potlačena, posekana, izsušena, zagrajena. Ampak za razliko od ljudi je pri njej tako, da ji moči nihče ne zmore vzeti. Človeku pristrižeš peruti in se šibkejši pobere, naravi odvzameš hektare, pa ostane - najmočnejša. Zaradi valovanja površja se zdi, da se pod rastlinjem podijo divje zveri s skrivnostno krvavimi gobci. Jaz vem, da je tako, ker ena teh majhnih skrivnosti med makom sem jaz. Prostočasne aktivnosti In surovost njegovih korakov, ki mi doni v glavi, dokler ne zaprem okna. Občutim ga kot neprijetnost, ki je podobna občutku bruhaja ter dosmrtnega žgečkanja. Boleča nezmožnost upravljanja s solzami in priznanje brezizhodnosti. Zvije me, kot da sem v kamen ujeta z Laokoontovo skupino. V krču, v katerem se več ne prilegam starim tirom, saj so moja ramena naenkrat preširoka, da bi lahko bila med materjo in očetom na starem družinskem portretu. Vse pred zdaj se poruši samo zaradi postavljenega rekorda - petih zaporednih noči za skupno deset ur spanca. In če bi uspelo bolje, bi želela še bolje; še bolje, še bolje. A če bo najbolje, takrat mi ne bo več mar. Teptati osebnost, se čimbolj zmanjšati - to sta aktivnosti, ki ju počnem v prostem času.»Prek poezije osrečujem sebe in to, da lahko s poezijo povem, kaj čutim, je največja sreča, ki jo lahko dosežem in delim.«Alja Pušič se z zgodbami srečuje že od mladih nog, ko je z domišljijo bežala v svet pravljic in slikanic. Če je sprva pisala le zase in črke ter besede prelivala v skrivno beležko, pa je, ko je začela objavljati svoja besedila, osvojila že kar nekaj nagrad. V lanskem šolskem letu je tako zmagala na natečaju iz emojščine, pretekli teden pa je v sklopu natečaja založbe Beletrina osvojila naslov za Naj pesem 2021, ki nosi naslov Prostočasne aktivnosti. Trenutno obiskuje četrti letnik II. gimnazije Maribor in upa, da bo kmalu lahko izdala pesniško zbirko. Več o Alji in njenem ustvarjanju pa boste izvedeli v Kulturomatu. »Z branjem sem se srečala že z otroškimi pravljicami, ko mi jih je v postelji prebirala mama. To je bil svet, kamor lahko vedno pobegneš in greš tja, za ta pobeg pa ne potrebuješ vlaka ali avtobusa. Vzameš knjigo in greš.« Makove zveri Polje makovih cvetov v vetru, v vetru in v tebi. Skupaj ustvarjata zračne valove, ki jih pritalno pošiljata skozi. Stebla sinhrono klonijo in se klanjajo agresivni osvežitvi na sicer zbiti, prežgani zemlji zapuščene domačije. Ta pravi, da veter vedno prinaša spremembe ‒ takšne, kot si jih narava želi. Ljudje se od strahu poskrijemo v hiše, prikaže se moč narave, ki je sicer potlačena: potlačena, posekana, izsušena, zagrajena. Ampak za razliko od ljudi je pri njej tako, da ji moči nihče ne zmore vzeti. Človeku pristrižeš peruti in se šibkejši pobere, naravi odvzameš hektare, pa ostane - najmočnejša. Zaradi valovanja površja se zdi, da se pod rastlinjem podijo divje zveri s skrivnostno krvavimi gobci. Jaz vem, da je tako, ker ena teh majhnih skrivnosti med makom sem jaz. Prostočasne aktivnosti In surovost njegovih korakov, ki mi doni v glavi, dokler ne zaprem okna. Občutim ga kot neprijetnost, ki je podobna občutku bruhaja ter dosmrtnega žgečkanja. Boleča nezmožnost upravljanja s solzami in priznanje brezizhodnosti. Zvije me, kot da sem v kamen ujeta z Laokoontovo skupino. V krču, v katerem se več ne prilegam starim tirom, saj so moja ramena naenkrat preširoka, da bi lahko bila med materjo in očetom na starem družinskem portretu. Vse pred zdaj se poruši samo zaradi postavljenega rekorda - petih zaporednih noči za skupno deset ur spanca. In če bi uspelo bolje, bi želela še bolje; še bolje, še bolje. A če bo najbolje, takrat mi ne bo več mar. Teptati osebnost, se čimbolj zmanjšati - to sta aktivnosti, ki ju počnem v prostem času.

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.»Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada.   pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.    

Vita Renko je dijakinja 2. letnika Gimnazije Škofja Loka. Glasba je del njenega vsakdana že vrsto let, poleg igranja na klavir tudi poje, svoj glas pa je v besedi in skladbi posodila glavni junakinji Lucky Prescott v animiranem filmu Neobrzdani spirit. Več o svojem glasbenem ustvarjanju je povedala Tadeji Bizilj.Mlada Škofjeločanka ima rada vedno nove izzive in se z njimi tudi z veseljem spoprimeVita Renko je dijakinja 2. letnika Gimnazije Škofja Loka. Glasba je del njenega vsakdana že vrsto let, poleg igranja na klavir tudi poje, svoj glas pa je v besedi in skladbi posodila glavni junakinji Lucky Prescott v animiranem filmu Neobrzdani spirit. Več o svojem glasbenem ustvarjanju je povedala Tadeji Bizilj.

Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike. Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino predstavil v tokratnem Kulturomatu. Toni Lah: »Glasba je veja umetnosti, ki jo rad delim na dva dela. Na veščino in kreativo. Pomembno se mi zdi, da ima glasbenik oboje. Predstavlja mi vse. Vse lahko vežem na glasbo, vse, kar me zanima, je vedno vezano na glasbo.«Novi singel in videospot govori o svobodiKamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike. Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino predstavil v tokratnem Kulturomatu. Toni Lah: »Glasba je veja umetnosti, ki jo rad delim na dva dela. Na veščino in kreativo. Pomembno se mi zdi, da ima glasbenik oboje. Predstavlja mi vse. Vse lahko vežem na glasbo, vse, kar me zanima, je vedno vezano na glasbo.«    

V Kulturomatu bomo tokrat spoznali DUO ROSPPIK, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe. 18-letna pevka Ema Zuka in 19-letni kitarist Žiga Čopi sta sprva nastopala na šolskih prireditvah s pop in jazz skladbami tujih izvajalcev, pozneje pa sta se zaradi pozitivnega odziva poslušalcev odločila, da bosta izvajala tudi lastne skladbe. Za prvo nista prejela pohval le doma, temveč tudi v tujini, zato ni čudno, da že načrtujeta tudi svoj prvi avtorski album. Njuni skladbi pa lahko prisluhnete v oddaji. Njuno glasbeno udejstvovanja je za Kulturomat ujela Polona Grilc.Mlada glasbenika sta posnela že tri avtorske skladbeV Kulturomatu bomo tokrat spoznali DUO ROSPPIK, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe. 18-letna pevka Ema Zuka in 19-letni kitarist Žiga Čopi sta sprva nastopala na šolskih prireditvah s pop in jazz skladbami tujih izvajalcev, pozneje pa sta se zaradi pozitivnega odziva poslušalcev odločila, da bosta izvajala tudi lastne skladbe. Za prvo nista prejela pohval le doma, temveč tudi v tujini, zato ni čudno, da že načrtujeta tudi svoj prvi avtorski album. Njuni skladbi pa lahko prisluhnete v oddaji. Njuno glasbeno udejstvovanja je za Kulturomat ujela Polona Grilc.  

Današnja kulturna rubrika prinaša pogovore z zmagovalci mednarodnega filmskega festivala Zoom, ki je vedno bolj odmeven med mladimi filmskimi ustvarjalci iz Slovenije in sveta. Tekmovalni program je sestavljen iz slovenske in mednarodne produkcije. Danes bomo spoznali zmagovalce slovenske produkcije iz otroške in mladinske kategorije. Oba filma, pa tudi preostali zmagovalni filmi mednarodne produkcije ter filmi, ki so prejeli priznanje za posebno omembo žirije, so dostopni na spletni strani Pionirskega doma. Vabljeni k ogledu!Črn humor, družbena kritika in svet se obrne na glavo Današnja kulturna rubrika prinaša pogovore z zmagovalci mednarodnega filmskega festivala Zoom, ki je vedno bolj odmeven med mladimi filmskimi ustvarjalci iz Slovenije in sveta. Tekmovalni program je sestavljen iz slovenske in mednarodne produkcije. Danes bomo spoznali zmagovalce slovenske produkcije iz  otroške in mladinske kategorije. Oba filma, pa tudi preostali zmagovalni filmi mednarodne produkcije ter filmi, ki so prejeli priznanje za posebno omembo žirije, so dostopni na spletni strani Pionirskega doma. Vabljeni k ogledu!

Leta 2019 se je ob prihajajoči 120-letnici Gimnazije Poljane učiteljem porodila ideja, da bi ustvarili posebno predstavo. Režiserja, učiteljica filozofije Nina Miri Zalar in učitelj zgodovine Miha Pohar, sta tako k sodelovanju poleg dijakov povabila tudi kolege učitelje, ki prihajajo z vseh strokovnih aktivov Gimnazije Poljane. Na ta način so ob 120-letinici simbolično povezali celotno šolo. Po besedah režiserjev je bila odločitev za besedilo angleškega dramatika Williama Shakespeara – Romeo in Julija preprosta, saj se v njej kaže jasna razločitev med starejšo in mlajšo generacijo, torej lahko dodobra izkoristijo starostno razliko igralcev. Delo na odru se je začelo leta 2019, ko je večina dijakov-igralcev obiskovala 2. letnik. Prišla je epidemija, zaradi karantene so odpadle vaje, šolsko leto je prineslo delo na daljavo, vaje pa so se preselile na Zoom. Dijaki-igralci so v glavi ohranjali besedilo, a premiki po odru so ušli s spomina. Po koncu lasnkega šolskega leta so se dijaki in učitelji dogovorili, da svoje delo dokončajo in kljub temu, da jih je večina v lanskem šolskem letu gimnazijo že končala, so se z veseljem vrnili in ponovno spoprijeli s postavljanjem predstave, ki je svojo premiero doživela 30. septembra 2021. Torej dve leti od prvih začetkov. Poleg režiserja Mihe Poharja smo v Kulturomatu govorili še z dijaki Ano Pribošič, Jakobom Adamičem Šemetom, Nežo Vadnjal, Katarino Sajovic, Amadejo Lavrič More in Aiko Zakrajšek ter jih povprašali, kako je bilo ustvarjati predstavo med epidemijo? Dijaki in učitelji Gimnazije Poljane so predstavo začeli ustvarjati že leta 2019, zaradi epidemije pa je premiero dočakala šele letosLeta 2019 so ob prihajajoči 120-letnici Gimnazije Poljane učiteljem dobili idejo, da bi ustvarili posebno predstavo. Režiserja, učiteljica filozofije Nina Miri Zalar in učitelj zgodovine Miha Pohar, sta tako k sodelovanju poleg dijakov povabila tudi kolege učitelje, ki prihajajo z vseh strokovnih aktivov Gimnazije Poljane. Na ta način so ob 120-letnici simbolično povezali celotno šolo. Po besedah režiserjev je bila odločitev za besedilo angleškega dramatika Williama Shakespeara – Romeo in Julija preprosta, saj se v njej jasno pokaže razlika med starejšo in mlajšo generacijo, torej lahko dobro izkoristijo starostno razliko igralcev. Delo na odru se je začelo leta 2019, ko je večina dijakov-igralcev obiskovala 2. letnik. Prišla je epidemija, zaradi karantene so odpadle vaje, šolsko leto je prineslo delo na daljavo, vaje pa so se preselile na Zoom. Dijaki-igralci so v glavi ohranjali besedilo, a premiki po odru so ušli s spomina. Po koncu lanskega šolskega leta so se dijaki in učitelji dogovorili, da bodo svoje delo dokončali in kljub temu, da jih je večina v lanskem šolskem letu gimnazijo že končala, so se z veseljem vrnili in ponovno spoprijeli s postavitvijo predstave, ki je svojo premiero doživela 30. septembra. Torej dve leti po prvih začetkih. Poleg režiserja Miha Poharja smo v Kulturomatu govorili še z dijaki Ano Pribošič, Jakobom Adamičem Šemetom, Nežo Vadnjal, Katarino Sajovic, Amadejo Lavrič More in Aiko Zakrajšek ter jih povprašali, kako je bilo ustvarjati predstavo med epidemijo.

V Kulturomatu se tokrat selimo v poletne čase z novo knjigo pisateljice Cvetke Sokolov in njeno protagonistko romana Raje umrem!, Ajdo. Najstnica, oboževalka priročnikov, ki bi jih morala obvladati vsaka punca, se med poletnimi počitnicami sreča s prvo menstruacijo in fantom, ki ga je težko spraviti iz glave. Kljub vsem prebranim priročnikom pa se izkaže, da je življenje nekaj čisto drugega; do prvega fanta vodi zavita pot, polna dvomov, dilem in vprašanj. Ajda se sprašuje, kaj naj obleče, kaj naj reče, kako naj ga gleda, ali jo je opazil ... Poleg fanta, vrednega vzdihov, se na morski sceni znajde še Ajdina prijateljica Petra, po SMS-ih pa tudi njena najboljša prijateljica Brina, ki počitnice sicer preživlja v Prekmurju. Kaj bi človek brez prijateljev! In brez počitnic! In brez malo hitrejšega utripa srca tu in tam! Za najstnico cela drama! Kakšna drama! No, pravzaprav romanca! Obvezno branje za punce! In za tiste fante, ki jih zanima, kaj se puncam plete po glavah. Knjiga za na počitnice ali kar tako. Cvetka Sokolov, ki je tudi gostja tokratnega Kulturomata in s katero smo v oddaji spregovorili o ustvarjanju knjige ter zakaj je primerna za čisto vse starosti, je v novem romanu izvrstno prepletla citate mnogih priročnikov za punce in dokazala, da se lahko ti pogosto motijo. Predvsem pa, da prva menstruacija in prvi fant nista nikakršen bav bav. Naslov Raje umrem sem izbrala zato, ker v veliko situacijah ko se pripovedovalka znajde v stiski izjavi »Raje umrem, kot da se mi to zgodi«. Raje umre, kot da bi fant zvedel za prvo menstruacijo. Knjigo pa bi priporočila predvsem zato ker, ko sem bila jaz najstnica, bi bila vesela takšne knjige. Je lahkotnejše branje, sočasno pa v veselje, pomoč in zabavo. ODLOMEK IZ KNJIGE Mogoče bi bilo vseeno bolje, če prve menstruacije ne bi dobila ravno na morju ... Ah, kaj, super je, da sem jo dobila! Komaj čakam, da povem Brini, svoji najboljši prijateljici! Brina je sicer precej bolj razvita od mene. Zdaj sem jo končno prehitela – menstruacija te naredi bolj žensko kot poraščenost pod pazduho in sajveškje. Ali velikost jošk. Mojih je za zdaj komaj za dva malo večja oreška ... No, recimo za dve srednje veliki marelici. Trenutno je ena večja od druge, kar je res grdo. Brina ima več sreče – njene že spominjajo na malo manjše ženske dojke. Vem, ker sva si jih pokazali. Mogoče se bo zdaj Tilen končno zmenil zame? Seveda mu ne bi niti v sanjah povedala, da sem dobila ... »mesečno perilo«! Tako se menstruacija imenuje v eni od mojih knjig – kakšen izraz! Vsekakor verjamem, da bo Tilen opazil, da se je nekaj na meni spremenilo. Upam, upam, da mu bo sprememba všeč. (Sokolov, 7)Obvezno branje za punce in tiste fante, ki jih zanima, kaj se puncam plete po glavahV Kulturomatu se tokrat selimo v poletne čase z novo knjigo pisateljice Cvetke Sokolov in njeno protagonistko romana Raje umrem!, Ajdo. Najstnica, oboževalka priročnikov, ki bi jih morala obvladati vsaka punca, se med poletnimi počitnicami sreča s prvo menstruacijo in fantom, ki ga je težko spraviti iz glave. Kljub vsem prebranim priročnikom pa se izkaže, da je življenje nekaj čisto drugega; do prvega fanta vodi zavita pot, polna dvomov, dilem in vprašanj. Ajda se sprašuje, kaj naj obleče, kaj naj reče, kako naj ga gleda, ali jo je opazil ... Poleg fanta, vrednega vzdihov, se na morski sceni znajde še Ajdina prijateljica Petra, po SMS-ih pa tudi njena najboljša prijateljica Brina, ki počitnice sicer preživlja v Prekmurju. Kaj bi človek brez prijateljev! In brez počitnic! In brez malo hitrejšega utripa srca tu in tam! Za najstnico cela drama! Kakšna drama! No, pravzaprav romanca! Obvezno branje za punce! In za tiste fante, ki jih zanima, kaj se puncam plete po glavah. Knjiga za na počitnice ali kar tako. Cvetka Sokolov, ki je tudi gostja tokratnega Kulturomata in s katero smo v oddaji spregovorili o ustvarjanju knjige ter zakaj je primerna za čisto vse starosti, je v novem romanu izvrstno prepletla citate mnogih priročnikov za punce in dokazala, da se lahko ti pogosto motijo. Predvsem pa, da prva menstruacija in prvi fant nista nikakršen bav bav. Naslov Raje umrem sem izbrala zato, ker v veliko situacijah ko se pripovedovalka znajde v stiski izjavi »Raje umrem, kot da se mi to zgodi«. Raje umre, kot da bi fant zvedel za prvo menstruacijo. Knjigo pa bi priporočila predvsem zato ker, ko sem bila jaz najstnica, bi bila vesela takšne knjige. Je lahkotnejše branje, sočasno pa v veselje, pomoč in zabavo. ODLOMEK IZ KNJIGE Mogoče bi bilo vseeno bolje, če prve menstruacije ne bi dobila ravno na morju ... Ah, kaj, super je, da sem jo dobila! Komaj čakam, da povem Brini, svoji najboljši prijateljici! Brina je sicer precej bolj razvita od mene. Zdaj sem jo končno prehitela – menstruacija te naredi bolj žensko kot poraščenost pod pazduho in sajveškje. Ali velikost jošk. Mojih je za zdaj komaj za dva malo večja oreška ... No, recimo za dve srednje veliki marelici. Trenutno je ena večja od druge, kar je res grdo. Brina ima več sreče – njene že spominjajo na malo manjše ženske dojke. Vem, ker sva si jih pokazali. Mogoče se bo zdaj Tilen končno zmenil zame? Seveda mu ne bi niti v sanjah povedala, da sem dobila ... »mesečno perilo«! Tako se menstruacija imenuje v eni od mojih knjig – kakšen izraz! Vsekakor verjamem, da bo Tilen opazil, da se je nekaj na meni spremenilo. Upam, upam, da mu bo sprememba všeč. (Sokolov, 7)

Bobri je ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje, na katerem lahko otroci in starši odkrijete mnogo zanimivih vsebin. Za prav vsakega se nekaj najde. Na voljo so gledališke, plesne, glasbene in literarne prireditve, ogledate si lahko različne filme ter se udeležite različnih delavnic. Obiščete lahko razstave, z drugimi prebirate strip ali poslušate koncert znane glasbene skupine. Festival traja vse do 2-ega oktobra, kar pomeni, da je še čas, da obiščete svoj izbran dogodek. Vstopnice so na voljo v Prodajni galeriji Slovenskega mladinskega gledališča na Trgu Francoske revolucije 5, ki je odprta vsak delavnik od 12-ih do pol šestih popoldne, ob sobotah od 10-ih do 13-ih.S sistemom silent disco na sprehodu po TivolijuBobri je ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje, na katerem lahko otroci in starši odkrijete mnogo zanimivih vsebin. Za prav vsakega se nekaj najde. Na voljo so gledališke, plesne, glasbene in literarne prireditve, ogledate si lahko različne filme ter se udeležite različnih delavnic. Obiščete lahko razstave, z drugimi prebirate strip ali poslušate koncert znane glasbene skupine. Festival traja vse do 2-ega oktobra, kar pomeni, da je še čas, da obiščete svoj izbran dogodek. Vstopnice so na voljo v Prodajni galeriji Slovenskega mladinskega gledališča na Trgu Francoske revolucije 5, ki je odprta vsak delavnik od 12-ih do pol šestih popoldne, ob sobotah od 10-ih do 13-ih.

Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Kako je bilo ustvarjati knjigo, ki bo izšla pri založbi Sanje, in kaj literatura pomeni Juliji, pa izveste v Kulturomatu. Kaj ti pomeni pisanje? »Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«. Odlomek iz knjige Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?« Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni. »To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije. Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.« Kmalu izide njena prva knjigaJulijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. »Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove prostore. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«. O čem govori knjiga Brez spomina na svojo preteklost se petnajstletni deček znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti. Po nenavadnem spletu usode, ko se znajde povezan z edino zmajsko dušo Inkrematere, se mora nepomembni in negotovi človeški fant soočiti z dejstvom, da je edini, ki lahko premaga skupne sovražnike vseh živih čarobnih bitij. Poln nezaupanja se znajde v primežu zla, kjer se kmalu začne izgubljati v labirintu iluzij, laži, prevar in spletk. Odlomek iz knjige Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?« Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni. »To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije. Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček«. Knjigo najdete tukaj.

Hana Bujanovič Kokot se z branjem srečuje že od mladih nog, knjige pa prepredajo njeno življenje. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt. Kako je biti v vlogi urednice, kako se loteva pisanja proze in poezije, pa izveste v Kulturomatu. Odlomek iz kratke zgodbe Pravljica našega časa Vžigalica je počasi dogorevala, a dekle z vranje črnimi lasmi je bila ujeta v čarovniji. Vžigalice ni spustila niti, ko je dokončno dogorela in jo rahlo opekla po prstih, s katerimi jo je držala. Predramila se je šele trenutke kasneje, ko je dim izginil. Pogledala je navzdol, kjer je bila malo prej še vžigalica, zdaj pa samo še pepel. Pogledala je gnezdo pred njo. Sklonila se je naprej, da ji je naramnica bele spalne srajce padla z ramena. Prižgala je vžigalico in jo prislonila ob gnezdo. Želela si je še ene zgodbe. Samo še ene. Gledala je, kako je gnezdo gorelo in je dim plesal v zraku. Vstala je in plesala z njim. Videla je lastovke, ki so plesale z njo, golobe, ki so poleteli labode, katerih glave so krasile krone. Skupaj z dimom se je povzpela po stopnicah stanovanjske hiše in ptice so ji sledile. Stopala je počasi, hlada, ko je stopila na streho, ni čutila. Zazrla se je v nebo, iskala ptice, ki so letele nad njo in preostalim svetom. Zdaj bo letela tudi ona. Letela bo nad glasovi in ljudmi in svetom. Letela bo skupaj z vranom. Delila si bosta nebo. Naredila je še en korak naprej, ni več čutila strehe pod svojimi bosimi stopali. Poletela je. Najraje ustvarja prozna dela, preizkusila pa se je tudi v vlogi uredniceHana Bujanovič Kokot se z branjem srečuje že od mladih nog, knjige pa prepredajo njeno življenje. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj pa je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt. "Zgodbe so me nekako vedno spremljale in mi stale ob strani. Če je bilo to skozi branje, pripovedovanje ali pisanje. Nekaj me je vedno vleklo nazaj k besedam. In kar se je začelo kot pesem za domačo nalogo se je razvilo v nekaj, kar mi hkrati nudi oporo in zavetje ter izziv, željo in ambicijo, pisanje je tisto, ki me varuje in hkrati potiska iz cone udobja, predvsem pa mi nudi prostor, znotraj katerega se iščem, odkrivam in delam na sebi ter se konec koncev izražam". Odlomek iz kratke zgodbe Pravljica našega časa Vžigalica je počasi dogorevala, a dekle z vranje črnimi lasmi je bila ujeta v čarovniji. Vžigalice ni spustila niti, ko je dokončno dogorela in jo rahlo opekla po prstih, s katerimi jo je držala. Predramila se je šele trenutke kasneje, ko je dim izginil. Pogledala je navzdol, kjer je bila malo prej še vžigalica, zdaj pa samo še pepel. Pogledala je gnezdo pred njo. Sklonila se je naprej, da ji je naramnica bele spalne srajce padla z ramena. Prižgala je vžigalico in jo prislonila ob gnezdo. Želela si je še ene zgodbe. Samo še ene. Gledala je, kako je gnezdo gorelo in je dim plesal v zraku. Vstala je in plesala z njim. Videla je lastovke, ki so plesale z njo, golobe, ki so poleteli labode, katerih glave so krasile krone. Skupaj z dimom se je povzpela po stopnicah stanovanjske hiše in ptice so ji sledile. Stopala je počasi, hlada, ko je stopila na streho, ni čutila. Zazrla se je v nebo, iskala ptice, ki so letele nad njo in preostalim svetom. Zdaj bo letela tudi ona. Letela bo nad glasovi in ljudmi in svetom. Letela bo skupaj z vranom. Delila si bosta nebo. Naredila je še en korak naprej, ni več čutila strehe pod svojimi bosimi stopali. Poletela je.

Špela Šivic je mlada fotografinja, ki je v preteklem letu izdala svojo prvo fotoknjigo z naslovom Brugnon. V fotoknjigi, ki je nastala v sodelovanju z njenimi bližnjimi prijatelji, prevladujejo črno-bele fotografije, ki se jim tu in tam pridruži tudi kakšna barvna. Špela se je s fotografijo prvič srečala na družinskih potovanjih in ji sčasoma začela posvečati vse več pozornosti. Najraje fotografira z analognim fotoaparatom, saj kot pravi sama, je proces razvijanja fotografije najbolj vznemirljiv. »Fotografija ima nek čar. Ujame trenutek, ki bi morda šel mimo nas. In sama lahko čustva izražam le s fotografijo.« Avtorica o fotoknjigi Brugnon BRUGNON. Variété de peche a peau lisse et noyau adhérent. / Vrsta breskev z gladko kožo in oprijemljivo sredico. V dobro znanih okoliščinah preteklega leta je bilo ves čas čutiti ujetost v svetu, kjer negativna energija prihaja z vsakega ovinka. Kot močna izpovedna oblika je umetnost nekaj, kar omogoča pokazati drugačen pogled, odpreti vrata v neko drugo resničnost. Knjiga poskuša ponuditi pobeg v svet preproste lepote, večne mladosti, občasne zmerne brezbrižnosti. Skrbno negovana, je BRUGNON nastajala v domačem okolju prijateljev. Črnobel okus fotografij je bil ustvarjen v preprosti temnici v kuhinji majhnega stanovanja sredi mesta ter nato uravnotežen s sočnimi barvnimi poletnimi spomini. Gre za drug svet, vzporednao različico tega ali so vse morda zgolj sanje - odločitev je prepuščena vsakemu posamezniku, ki želi poskusiti.Mlada fotografinja je v preteklem letu izdala prvo fotoknjigoŠpela Šivic je mlada fotografinja, ki je v preteklem letu izdala svojo prvo fotoknjigo z naslovom Brugnon. V fotoknjigi, ki je nastala v sodelovanju z njenimi bližnjimi prijatelji, prevladujejo črno-bele fotografije, ki se jim tu in tam pridruži tudi kakšna barvna. Špela se je s fotografijo prvič srečala na družinskih potovanjih in ji sčasoma začela posvečati vse več pozornosti. Najraje fotografira z analognim fotoaparatom, kot pravi sama, je proces razvijanja fotografije najbolj vznemirljiv. »Fotografija ima nek čar. Ujame trenutek, ki bi morda šel mimo nas. In sama lahko čustva izražam le s fotografijo.« Avtorica o fotoknjigi Brugnon BRUGNON. Variété de pêche à peau lisse et noyau adhérent. / Vrsta breskev z gladko kožo in oprijemljivo sredico. V dobro znanih okoliščinah preteklega leta je bilo ves čas čutiti ujetost v svetu, kjer negativna energija prihaja z vsakega ovinka. Kot močna izpovedna oblika je umetnost nekaj, kar omogoča pokazati drugačen pogled, odpreti vrata v neko drugo resničnost. Knjiga poskuša ponuditi pobeg v svet preproste lepote, večne mladosti, občasne zmerne brezbrižnosti. Skrbno negovana, je BRUGNON nastajala v domačem okolju prijateljev. Črnobel okus fotografij je bil ustvarjen v preprosti temnici v kuhinji majhnega stanovanja sredi mesta ter nato uravnotežen s sočnimi barvnimi poletnimi spomini. Gre za drug svet, vzporedno različico tega ali so vse morda zgolj sanje - odločitev je prepuščena vsakemu posamezniku, ki želi poskusiti.  

»Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.« V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica Mateja Gomboc, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš. O ČEM GOVORI KNJIGA Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega. »Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.« ODLOMEK IZ KNJIGE Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je. Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren. Vse to ti bom povedala. Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež. Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo. To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim. KDO JE MATEJA GOMBOC? Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole. Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.Pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega»Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.« V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica Mateja Gomboc, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš, najdete jo tukaj. O ČEM GOVORI KNJIGA Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega. »Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.« ODLOMEK IZ KNJIGE Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je. Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren. Vse to ti bom povedala. Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež. Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo. To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim. KDO JE MATEJA GOMBOC? Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole. Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.

V petek, 11. 6., so v Kulturnem domu Črnomelj izpeljali zaključno srečanje Župančičeve frulice 2021, 31. srečanja mladih pesnikov in deklamatorjev. Zmagovalci so postali: Izak Pirih, Kranj, dobitnik pastirskega roga za najboljšega deklamatorja Župančičeve frulice 2021; Zara Kavčič, Črnomelj, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega osnovnošolskega pesnika; Brina Podgajski Kampuš, Murska Sobota, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega srednješolskega pesnika. Vse tri slišite v tokratni oddaji Kuturomat, ko bodo povedali več o svojem pisanju in ustvarjanju.Na letošnji razpis za Župančičevo frulico se je prijavilo rekordnih 371 mladih pesnikov in deklamatorjev iz skupno 92 slovenskih šol.V petek, 11. 6., so v Kulturnem domu Črnomelj izpeljali zaključno srečanje Župančičeve frulice 2021, 31. srečanja mladih pesnikov in deklamatorjev. Zmagovalci so postali: Izak Pirih, Kranj, dobitnik pastirskega roga za najboljšega deklamatorja Župančičeve frulice 2021; Zara Kavčič, Črnomelj, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega osnovnošolskega pesnika; Brina Podgajski Kampuš, Murska Sobota, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega srednješolskega pesnika. Vse tri slišite v tokratni oddaji Kuturomat, ko bodo povedali več o svojem pisanju in ustvarjanju.

Ela Romih je dijakinja srednje šole za oblikovanje in fotografijo, kjer obiskuje tretji letnik fotografske smeri. Svojo fotografsko pot je začela s pametnim telefonom, ko je fotografirala družinske trenutke in sprehode. Resneje, s premislekom pa se je s fotografijo spoprijela konec prvega letnika gimnazije, ko je razvila tudi ljubezen do črno-bele fotografije. V mesecu maju je odprla tudi svoj tetraptih z naslovom Prezrti-končno uzrti?, na katerem je razstavila štiri črno-bele fotografije starostnikov med epidemijo. Fotografije so bile razstavljene v Ulični galeriji TrainStation SubArt v Kranju. »Pri fotografiji se mi zdi najpomembnejša simbolika, pomen in svetloba. Najlepša pa so tiste, kjer je kombiniran spoj tako tehničnega znanja, kot poznavanje svetlobe in seveda nek oseben vidik človeka.«O tetraptihu Prezrti-končno uzrti? ter njeni ljubezni do fotografijeEla Romih je dijakinja srednje šole za oblikovanje in fotografijo, kjer obiskuje tretji letnik fotografske smeri. Svojo fotografsko pot je začela s pametnim telefonom, ko je fotografirala družinske trenutke in sprehode. Resneje in s premislekom pa se je s fotografijo spoprijela konec prvega letnika Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ko je razvila tudi ljubezen do črno-bele fotografije. V mesecu maju je odprla tudi svoj tetraptih z naslovom Prezrti-končno uzrti?, na katerem je razstavila štiri črno-bele fotografije starostnikov med epidemijo. Fotografije so bile razstavljene v Ulični galeriji TrainStation SubArt v Kranju. »Pri fotografiji se mi zdijo najpomembnejše simbolika, svetloba in sporočilnost fotografije. Najlepše fotografije pa so tiste, kjer je kombiniran spoj tako tehničnega znanja kot poznavanje svetlobe in seveda nek oseben vidik človeka.«

V Kulturomatu bomo tokrat spoznali dve mladi umetnici in glasbenici, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe, z njo pa se ukvarjata že od malih nog. Uma Leona Flisar je osmošolka Osnovne šole Martina Krpana, ki igra kitaro in klavir ter poje. Oba inštrumenta in petje se uči v Pionirskem domu, centru za kulturo mladih. Poleg glasbe jo zanima tudi film. Lucija Nemec pa je sedmošolka Osnovne šole Vižmarje-Brod. Igra kitaro in ukulele, ki se ju uči sama. Petja se uči že šesto leto, minulo leto se ga, tako kot Uma, uči v pionirskem domu. Obe dekleti poleg priredb ustvarjata tudi svojo avtorsko glasbo. Z dekleti je klepetala Lara Gril.Glasba ju spremlja že od malih nogV Kulturomatu bomo tokrat spoznali dve mladi umetnici in glasbenici, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe, z njo pa se ukvarjata že od malih nog. Uma Leona Flisar je osmošolka Osnovne šole Martina Krpana, ki igra kitaro in klavir ter poje. Oba inštrumenta in petje se uči v Pionirskem domu, centru za kulturo mladih. Poleg glasbe jo zanima tudi film. Lucija Nemec pa je sedmošolka Osnovne šole Vižmarje-Brod. Igra kitaro in ukulele, ki se ju uči sama. Petja se uči že šesto leto, minulo leto se ga, tako kot Uma, uči v pionirskem domu. Obe dekleti poleg priredb ustvarjata tudi svojo avtorsko glasbo.

Lara Mavrič je vsestranska umetniška ustvarjalka, katere življenje je prežeto z umetnostjo. Že od mladih dni jo je zanimalo likovno ustvarjanje, pozneje pa so jo v svet besed zvabile še knjige. S pisanjem poezije se je prvič srečala v osnovni šoli, resneje pa se je poeziji posvetila z vstopom v srednjo šolo. Pri pisanju se ne drži verzoloških pravil in raje ustvarja v prostem verzu, saj ji le-ta dopušča, da v pesmi izlije svoja čustva. Ob pesnjenju večkrat poprime tudi za čopič. Z njim ustvarja predvsem tihožitja in naravo v akvarelu. Lani je imela tudi že prvo samostojno razstavo z naslovom Voda, katere odprtje je povezala z istoimensko pesmijo. »Umetnost in poezija me zanimata, ker sem zelo radovedna oseba. In kot zelo radovedna oseba me zanima vse okoli nas, človeška narava in zmožnosti naše domišljije. Menim, da se vse to, predvsem kakšni pojmi ali občutki najlažje prikažejo z umetnostjo v kakršni koli obliki. Všeč mi je, kako lahko s sliko ali besedami ujamemo neki trenutek ali nekaj težko povedanega, te neskončne možnosti me tudi zelo fascinirajo, saj idej nikoli ne zmanjka in vedno znova me preseneča zmožnost človeškega uma«. NJENE SANJE Bila je samo dekle, dekle z mislimi, dekle z željami, dekle s sanjami. Sanjala je o njem, z blond lasmi, z zeleno rjavimi očmi, ki sijale bi samo za njo. Da že en sam pogled namenil bi ji, to je vse kar si njeno srce želi, to je začetek zgodbe, ki v sanjah se ji pripeti. Sanjala je o večnosti, večnosti vezi, večnosti ljubezni, ki ostala bi za vedno. Tistih trenutkov, tistih filmov, tistih dotikov, in tistih noči. A vse lepo enkrat se konča, dekle zbudi se iz sanj, uvidi, da nikoli ne bo samo njen, da nikoli ji ne podari, tistega pogleda, ki si ga tako močno želi. Ker obstaja ona, ki poglede mu je vzela, ki njene sanje živi in je živela.»Umetnost mi pomeni izhod iz vsakdanjega življenja v moj svet, kjer je vse tako, kot si želim«Lara Mavrič je vsestranska umetniška ustvarjalka, katere življenje je prežeto z umetnostjo. Že od mladih dni jo je zanimalo likovno ustvarjanje, pozneje pa so jo v svet besed zvabile še knjige. S pisanjem poezije se je prvič srečala v osnovni šoli, resneje pa se je poeziji posvetila z vstopom v srednjo šolo. Pri pisanju se ne drži verzoloških pravil in raje ustvarja v prostem verzu, saj ji le-ta dopušča, da v pesmi izlije svoja čustva. Ob pesnjenju večkrat poprime tudi za čopič. Z njim ustvarja predvsem tihožitja in naravo v akvarelu. Lani je imela tudi že prvo samostojno razstavo z naslovom Voda, katere odprtje je povezala z istoimensko pesmijo. Razstavo si lahko ogledate tukaj. »Umetnost in poezija me zanimata, ker sem zelo radovedna oseba. In kot zelo radovedna oseba me zanima vse okoli nas, človeška narava in zmožnosti naše domišljije. Menim, da se vse to, predvsem kakšni pojmi ali občutki najlažje prikažejo z umetnostjo v kakršni koli obliki. Všeč mi je, kako lahko s sliko ali besedami ujamemo neki trenutek ali nekaj težko povedanega, te neskončne možnosti me tudi zelo fascinirajo, saj idej nikoli ne zmanjka in vedno znova me preseneča zmožnost človeškega uma«. NJENE SANJE Bila je samo dekle, dekle z mislimi, dekle z željami, dekle s sanjami. Sanjala je o njem, z blond lasmi, z zeleno rjavimi očmi, ki sijale bi samo za njo. Da že en sam pogled namenil bi ji, to je vse kar si njeno srce želi, to je začetek zgodbe, ki v sanjah se ji pripeti. Sanjala je o večnosti, večnosti vezi, večnosti ljubezni, ki ostala bi za vedno. Tistih trenutkov, tistih filmov, tistih dotikov, in tistih noči. A vse lepo enkrat se konča, dekle zbudi se iz sanj, uvidi, da nikoli ne bo samo njen, da nikoli ji ne podari, tistega pogleda, ki si ga tako močno želi. Ker obstaja ona, ki poglede mu je vzela, ki njene sanje živi in je živela.

Vid Verdinek se je z glasbo srečal že v vrtcu, svojo glasbeno pot pa nadaljeval v glasbeni šoli, kjer je sprva želel vpisati klarinet, končal pa pri igranju saksofona. Ta hip obiskuje prvi letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, kjer nadaljuje svoje izobraževanje in se spoznava z glasbeno teorijo. Letos je kljub epidemiji sodeloval na dveh mednarodnih tekmovanjih. Na tekmovanju PaMus Flow (Global music competition) je osvojil zlato plaketo in zasedel prvo mesto. Na tekmovanju Saxiana, na katerem sodelujejo države z vsega sveta, pa je v svoji kategoriji dosegel četrto mesto. Več o njegovih začetkih in ustvarjanju pa izveste v Kulturomatu. »Glasba se mi zdi najlepše izražanje čustev. Seveda imaš tudi pisanje pesmi in branje, a zame je to glasba. Na nastopu vsi vadimo, vsi se pripravljamo za občinstvo in vsi ji želimo pokazati, kaj čutimo. Saksofon mi to pomaga izražati, in če v mojem življenju ne bi bilo saksofona, ne vem, kaj bi počel«.»Z glasbo sem se prvič srečal že v vrtcu. Vzgojiteljice so nam vedno igrale in zanimali so me vsi instrumenti. Saksofon pa sem spoznal skozi risanke.«Vid Verdinek se je z glasbo srečal že v vrtcu, svojo glasbeno pot pa nadaljeval v glasbeni šoli, kjer je sprva želel vpisati klarinet, končal pa pri igranju saksofona. Ta hip obiskuje prvi letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, kjer nadaljuje svoje izobraževanje in se spoznava z glasbeno teorijo. Letos je kljub epidemiji sodeloval na dveh mednarodnih tekmovanjih. Na tekmovanju PaMus Flow (Global music competition) je osvojil zlato plaketo in zasedel prvo mesto. Na tekmovanju Saxiana, na katerem sodelujejo države z vsega sveta, pa je v svoji kategoriji dosegel četrto mesto. Več o njegovih začetkih in ustvarjanju pa izveste v Kulturomatu. »Glasba se mi zdi najlepše izražanje čustev. Seveda imaš tudi pisanje pesmi in branje, a zame je to glasba. Na nastopu vsi vadimo, vsi se pripravljamo za občinstvo in vsi ji želimo pokazati, kaj čutimo. Saksofon mi to pomaga izražati, in če v mojem življenju ne bi bilo saksofona, ne vem, kaj bi počel«.

»Menim, da so pesmi, ki jih pišem, pravzaprav že napisane. Kraji, dogodki in ljudje nosijo te pesmi v sebi, jaz pa sem tu le zato, da jih zapišem in delim s svetom v oprijemljivi obliki.« Gaja Kuščer je maturantka, njeno življenje je prežeto z glasbo. Z njo se srečuje že od malih nog, na začetku srednje šole pa se je z glasbo začela ukvarjati resneje in premišljeno. Mlada kantavtorica je svoje skladbe sprva objavljala na YouTube kanalu, pozneje pa se ji je pri ustvarjanju pridružil Žan Koprivec Perjet, ki je ob Gaji zbral izvrstne glasbenike - in nastala je skupina Regen. Skupino sestavljajo Gaja Kuščer kot pevka in tekstopiska, kitarist Gašper Sedej, bas kitarist Andraž Dražumerič, klaviaturist Jan Mori in bobnar Maks Rozman. Več o Gajinih glasbenih začetkih in o tem, kako je nastala skupina Regen, pa izveste v Kulturomatu. »Glasba mi zares pomeni vse – ne dramatiziram! Vedno je bila nepogrešljiv del mojega življenja. Ne mine dan, da je ne bi poslušala. Glasba mi pomaga procesirati čustva in stvari, ki se mi dogajajo v življenju. Včasih najdem pesem, ki tako lepo opiše stvari, da se v njej najdem - povzame moje doživljanje in počutim se manj samo.«

Jakob Hočevar je maturant in ustanovitelj ter lastnik znamke JH Boards. Izdeluje unikatne deske oziroma rolke, narejene iz naravnih in lokalno pridelanih materialov. Prvo rolko je izdelal v osmem razredu osnovne šole, v gimnaziji pa je svoje znanje nadgrajeval. »Pri unikatnih deskah pravim, da če imaš idejo, kaj bi dal na desko, kaj bi rad narisal, kaj bi rad predstavil in izrazil ter deski tako dal pomen... tu ni meja! Vse je mogoče!« Rolke je sprva izdeloval za zabavo in prijatelje, nato pa se je izdelave lotil resneje. Ustvaril je svojo znamko in rolke ponudil širši javnosti. Na vprašanje, zakaj so njegove rolke posebne, je Jakob odgovoril: »Ta možnost, da si naročnik ustvari svojo zgodbo, obliko in design rolke ter sodeluje pri procesu ustvarjanja, od začetka do konca je nekaj posebnega. Nato sledi lokalna pridelava desk iz kakovestnega lesa s FSC certifikatom (Forest Stewardship Council). Edini elementi, ki niso lokalni, so koleščka, podvozja in ležaji rolke. Ampak najpomembnejše je to, da je vsaka rolka unikaten izdelek. 'Sky is the limit'« KRATKA ZGODOVINA ROLKANJA Prve rolke so bile podobne skirojem in so se pojavile že okoli leta 1900. Šlo je za deske s pritrjenimi podvozji kotalk. V petdesetih letih se začnejo spreminjati podvozja, kar je omogočilo lažje manevriranje rolk, leta 1959 pa se v trgovinskih izložbah pojavi prva rolka, imenovana Roller Derby. Let 1963 je bilo izvedeno prvo rolkarsko tekmovanje v osnovni šoli Pier Avenue v Kaliforniji, do leta 1965 pa so nastali prvi filmi o rolkanju ter prva rolkarska revija. V sedemdesetih letih je surfer Frank Nasworthy razvil model plastičnega kolesa, namenjenega rolkanju, kar vzpodbudi nastanek prvih množičnih proizvajalcev rolkarskih podvozij in vedno večji trg rolk. Prvi rolkarski poligon nastane na Floridi leta 1976, od tam pa se le ti širijo po celotni Severni Ameriki. Z evolucijo poligonov za rolkanje (sleng: skejtpark) se razvije prosti slog in slalom ter vertikalno in ulično rolkanje. Prav tako se razvijejo triki iz enostavnih dvodimenzionalnih trikov (vožnja po sprednjih ali zadnjih kolesih, vrtenje na mestu itd.) do prvih trikov, ki so rolkarjem omogočali skok v zrak, danes pa jih je vedno več. V sodobnem rolkanju ulično rolkanje še vedno prevladuje pred vertikalnim, rolkanje pa pridobiva vse večjo priljubljenost prek družbenih omrežij.Izdeluje unikatne rolke iz naravnih ter lokalno pridelanih materialovJakob Hočevar je maturant in ustanovitelj ter lastnik znamke JH Boards. Izdeluje unikatne deske oziroma rolke, narejene iz naravnih in lokalno pridelanih materialov. Prvo rolko je izdelal v osmem razredu osnovne šole, v gimnaziji pa je svoje znanje nadgrajeval. »Pri unikatnih deskah pravim, da če imaš idejo, kaj bi dal na desko, kaj bi rad narisal, kaj bi rad predstavil in izrazil ter deski tako dal pomen... tu ni meja! Vse je mogoče!« Rolke je sprva izdeloval za zabavo in prijatelje, nato pa se je izdelave lotil resneje. Ustvaril je svojo znamko in rolke ponudil širši javnosti. Na vprašanje, zakaj so njegove rolke posebne, je Jakob odgovoril: »Ta možnost, da si naročnik ustvari svojo zgodbo, obliko in design rolke ter sodeluje pri procesu ustvarjanja, od začetka do konca je nekaj posebnega. Nato sledi lokalna pridelava desk iz kakovestnega lesa s FSC certifikatom (Forest Stewardship Council). Edini elementi, ki niso lokalni, so koleščka, podvozja in ležaji rolke. Ampak najpomembnejše je to, da je vsaka rolka unikaten izdelek. 'Sky is the limit'« KRATKA ZGODOVINA ROLKANJA Prve rolke so bile podobne skirojem in so se pojavile že okoli leta 1900. Šlo je za deske s pritrjenimi podvozji kotalk. V petdesetih letih se začnejo spreminjati podvozja, kar je omogočilo lažje manevriranje rolk, leta 1959 pa se v trgovinskih izložbah pojavi prva rolka, imenovana Roller Derby. Let 1963 je bilo izvedeno prvo rolkarsko tekmovanje v osnovni šoli Pier Avenue v Kaliforniji, do leta 1965 pa so nastali prvi filmi o rolkanju ter prva rolkarska revija. V sedemdesetih letih je surfer Frank Nasworthy razvil model plastičnega kolesa, namenjenega rolkanju, kar vzpodbudi nastanek prvih množičnih proizvajalcev rolkarskih podvozij in vedno večji trg rolk. Prvi rolkarski poligon nastane na Floridi leta 1976, od tam pa se le ti širijo po celotni Severni Ameriki. Z evolucijo poligonov za rolkanje (sleng: skejtpark) se razvije prosti slog in slalom ter vertikalno in ulično rolkanje. Prav tako se razvijejo triki iz enostavnih dvodimenzionalnih trikov (vožnja po sprednjih ali zadnjih kolesih, vrtenje na mestu itd.) do prvih trikov, ki so rolkarjem omogočali skok v zrak, danes pa jih je vedno več. V sodobnem rolkanju ulično rolkanje še vedno prevladuje pred vertikalnim, rolkanje pa pridobiva vse večjo priljubljenost prek družbenih omrežij.  

Nizozemski dramatik, pesnik in pisatelj Jaap Robben (1984) je svetu postal znan z romanesknim prvencem za odrasle Birk, ki je izšel leta 2014. Zanj je prejel več nagrad. Sledile so izdaje v tujih jezikih, leta 2018 pa je ustvaril pretresljiv roman o zaupanju, izdaji, solidarnosti in odraščanju, ki je bil sprva namenjen odraslim, a so ga navdušeno sprejeli tudi mladostniki. Prav ta roman, ki nosi naslov Bratov kožuh, je tudi današnja tema Kulturomata. V slovenskem prevodu Stane Anželj je pri založbi Mladinska knjiga in v zbirki Odisej izšel leta 2020. Letos pa si je roman prislužil tudi nominacijo za mednarodno nagrado booker 2021. V studiu se mi je tako pridružila urednica slovenskega prevoda Alenka Veler. Govorila sva o romanu in ga predstavila mlajšim bralcem oziroma našim mladim poslušalcem. O ČEM GOVORI KNJIGA Trinajstletni Brian z očetom živi v prikolici v odmaknjenem kraju. Njegov starejši brat Lucien je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Nekega dne oče Luciena vzame v domačo oskrbo, odgovornost za brata pa naloži Brianu. Kljub revščini, očetovi brezbrižnosti in negotovosti ob zahtevni nalogi Brian najde način, da ljubeče poskrbi za brata in njegove potrebe. Dokler se nekega dne vse usodno ne zaplete … ODLOMEK IZ KNJIGE »Po mokrem hrbtu mi kot rakovičje nogice priplezajo njegovi prsti. Potem se me oklene, tako da imam roke ujete v njegovem objemu. ''Ne premočno,'' strogo rečem. Izvijem roke iz primeža. Lucien mi položi glavo na ramo. Čisto preblizu ušesa slišim škripanje njegovih zob. ''Ne smeš me ugrizniti.'' Sopiha, drgeta, od njega kaplja. Omahovaje ovijem roke okrog njega. Pod mokro majico začutim vretenca. Grbinice so nanizane vse do vratu. Za vsak primer mu zarijem prste v lase na zatilju. Če bo treba, ga bom lahko za lase povlekel stran od sebe. ''Če me boš po nesreči ugriznil,'' zašepetam. Rico spleza na breg poleg naju in si med praprotjo otrese kožuh. S prosto roko gladim Luciena po hrbtu. Pusti se božati po vdolbinici pod vratom. Utrujeno naslanja glavo na mojo. Okrepim prijem, njegovo dihanje se umiri. Tam torej sva. Če bi se kdo zdaj pripeljal po cesti nad nama, bi med drevesi zagledal dva fanta, ki do kolen stojita v potoku. In videti bi bilo, kot da se objemata. ''Ti si moj brat,'' rečem. ''Brata sva.''« (Robben 273) Knjigo lahko dobite tukaj. Alenka Veler: »To je zelo napeto branje, kjer si ves čas v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Ko se stvari odvijajo, ne veš kam bo zgodba zavila. Notri je ljubezen, notri so borbe in vse kar življenje je. Dolge počitnice, ki so sicer nenavadne a zelo zanimive.« Zgodba o ljubezni, ki sije kljub nemogočim okoliščinam Nizozemski dramatik, pesnik in pisatelj Jaap Robben (1984) je svetu postal znan z romanesknim prvencem za odrasle Birk, ki je izšel leta 2014. Zanj je prejel več nagrad. Sledile so izdaje v tujih jezikih, leta 2018 pa je ustvaril pretresljiv roman o zaupanju, izdaji, solidarnosti in odraščanju, ki je bil sprva namenjen odraslim, a so ga navdušeno sprejeli tudi mladostniki. Prav ta roman, ki nosi naslov Bratov kožuh, je tudi današnja tema Kulturomata. V slovenskem prevodu Stane Anželj je pri založbi Mladinska knjiga in v zbirki Odisej izšel leta 2020. Letos pa si je roman prislužil tudi nominacijo za mednarodno nagrado Booker 2021. V studiu se nam je pridružila urednica slovenskega prevoda Alenka Veler, ki je roman predstavila mlajšim bralcem oziroma našim mladim poslušalcem. Alenka Veler: »To je zelo napeto branje, kjer si ves čas v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Ko se stvari odvijajo, ne veš kam bo zgodba zavila. Notri je ljubezen, notri so borbe in vse kar življenje je. Dolge počitnice, ki so sicer nenavadne a zelo zanimive.« O ČEM GOVORI KNJIGA Trinajstletni Brian z očetom živi v prikolici v odmaknjenem kraju. Njegov starejši brat Lucien je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Nekega dne oče Luciena vzame v domačo oskrbo, odgovornost za brata pa naloži Brianu. Kljub revščini, očetovi brezbrižnosti in negotovosti ob zahtevni nalogi Brian najde način, da ljubeče poskrbi za brata in njegove potrebe. Dokler se nekega dne vse usodno ne zaplete … ODLOMEK IZ KNJIGE »Po mokrem hrbtu mi kot rakovičje nogice priplezajo njegovi prsti. Potem se me oklene, tako da imam roke ujete v njegovem objemu. ''Ne premočno,'' strogo rečem. Izvijem roke iz primeža. Lucien mi položi glavo na ramo. Čisto preblizu ušesa slišim škripanje njegovih zob. ''Ne smeš me ugrizniti.'' Sopiha, drgeta, od njega kaplja. Omahovaje ovijem roke okrog njega. Pod mokro majico začutim vretenca. Grbinice so nanizane vse do vratu. Za vsak primer mu zarijem prste v lase na zatilju. Če bo treba, ga bom lahko za lase povlekel stran od sebe. ''Če me boš po nesreči ugriznil,'' zašepetam. Rico spleza na breg poleg naju in si med praprotjo otrese kožuh. S prosto roko gladim Luciena po hrbtu. Pusti se božati po vdolbinici pod vratom. Utrujeno naslanja glavo na mojo. Okrepim prijem, njegovo dihanje se umiri. Tam torej sva. Če bi se kdo zdaj pripeljal po cesti nad nama, bi med drevesi zagledal dva fanta, ki do kolen stojita v potoku. In videti bi bilo, kot da se objemata. ''Ti si moj brat,'' rečem. ''Brata sva.''« (Robben 273) Knjigo lahko dobite tukaj: Bratov kožuh  

Kinodvor že vrsto let sodeluje pri koordinaciji mednarodne mladinske žirije na francoskem festivalu Ciné-Jeune de l’Aisne. 39. Festival otroškega in mladinskega filma po navadi poteka v mestu Laon, letos je potekal med 23. marcem in 9. aprilom, mladi žiranti pa so udeležbo na festivalu opravljali kar z domačega kavča. Slovensko mladinsko delegacijo mednarodne otroške žirije so letos sestavljali Zara Čater, Iza Napotnik in Leon Cvetković, vsi nadobudni učenci francoščine, ki so se festivala udeležili med 6. in 8. aprilom. Seveda na festivalu niso bili sami, spremljala jih je namreč tudi mentorica Nives Syed Mihelič, učiteljica francoščine ter Anja Banko, sodelavka Kinodvorovega programa za mlada občinstva. Mednarodno žirijo, ki podeljuje glavno nagrado festivala, sestavljajo še trije učenci iz Francije – letos tri dekleta z lokalne gimnazije ter mladi žiranti s partnerskega nemškega festivala otroškega in mladinskega filma Schlingel, od koder se je tokrat pridružil en žirant. Ogledali so si tri tekmovalne sklope kratkih filmov, v treh dneh se je tako nabralo kar 17 kratkih filmov različnih žanrov in zvrsti. Po ogledu filmov je sledila diskusija, mladi žirantje pa so morali svoje mnenje o filmu zastopati ter izpostavljati tako pozitivne kot negativne poglede na film. Razpravljali so o kvaliteti barv, zvočni podobi filmov, scenografiji, kostumografiji ... Po treh dneh gledanja in diskutrianja o filmih, so mladi žirantje glavno nagrado podelili igranemu filmu Beauty Boys režiserja Florenta Gouëlouja. Film pripoveduje zgodbo dveh mladih fantov, ki na vaškem odprtem odru nastopita kot drag queena, in tako poudarja pomembnost sprejemanja samega sebe ter premagovanja strahu pred drugačnim. Režiser, ki je film posnel po spominih iz svojega lastnega otroštva sredi francoskega podeželja konec devetdesetih, si je po mnenju žirije nagrado prislužil zaradi izvirnosti obravnavane teme, režije igralcev in zgodbe ter navdihujočega sporočila. Mednarodni festival Ciné-Jeune de l’Aisne je letos razdeljen na dva dela: na spomladansko edicijo, ki je potekala od 23. marca in se končala s podelitvijo nagrad 9. aprila, ter na jesensko, ki upa, da bo mladim občinstvom filme oktobra lahko prikazala tudi v kinodvoranah. Vsako leto žirijo sestavlja tudi slovenska delegacija, ki pa se je letošnjega festivala udeležila prek spletaKinodvor že vrsto let sodeluje pri koordinaciji mednarodne mladinske žirije na francoskem festivalu Ciné-Jeune de l’Aisne. 39. Festival otroškega in mladinskega filma po navadi poteka v mestu Laon, letos je potekal med 23. marcem in 9. aprilom, mladi žiranti pa so udeležbo na festivalu opravljali kar z domačega kavča. Slovensko mladinsko delegacijo mednarodne otroške žirije so letos sestavljali Zara Čater, Iza Napotnik in Leon Cvetković, vsi nadobudni učenci francoščine, ki so se festivala udeležili med 6. in 8. aprilom. Seveda na festivalu niso bili sami, spremljala jih je namreč tudi mentorica Nives Syed Mihelič, učiteljica francoščine ter Anja Banko, sodelavka Kinodvorovega programa za mlada občinstva. Mednarodno žirijo, ki podeljuje glavno nagrado festivala, sestavljajo še trije učenci iz Francije – letos tri dekleta z lokalne gimnazije ter mladi žiranti s partnerskega nemškega festivala otroškega in mladinskega filma Schlingel, od koder se je tokrat pridružil en žirant. Ogledali so si tri tekmovalne sklope kratkih filmov, v treh dneh se je tako nabralo kar 17 kratkih filmov različnih žanrov in zvrsti. Po ogledu filmov je sledila diskusija, mladi žirantje pa so morali svoje mnenje o filmu zastopati ter izpostavljati tako pozitivne kot negativne poglede na film. Razpravljali so o kvaliteti barv, zvočni podobi filmov, scenografiji, kostumografiji ... Po treh dneh gledanja in diskutrianja o filmih, so mladi žirantje glavno nagrado podelili igranemu filmu Beauty Boys režiserja Florenta Gouëlouja. Film pripoveduje zgodbo dveh mladih fantov, ki na vaškem odprtem odru nastopita kot drag queena, in tako poudarja pomembnost sprejemanja samega sebe ter premagovanja strahu pred drugačnim. Režiser, ki je film posnel po spominih iz svojega lastnega otroštva sredi francoskega podeželja konec devetdesetih, si je po mnenju žirije nagrado prislužil zaradi izvirnosti obravnavane teme, režije igralcev in zgodbe ter navdihujočega sporočila. Tik pred koncem festivala so žiranti posneli tudi videopozdrav, celotna podelitev nagrad pa je na voljo za ogled tukaj. Mednarodni festival Ciné-Jeune de l’Aisne je letos razdeljen na dva dela: na spomladansko edicijo, ki je potekala od 23. marca in se končala s podelitvijo nagrad 9. aprila, ter na jesensko, ki upa, da bo mladim občinstvom filme oktobra lahko prikazala tudi v kinodvoranah. Katalog letošnjega festivala je v pdf obliki dostopen tukaj.  

Šestnajsletna Lana Klemen se s plesom srečuje že od tretjega leta starosti. Takrat jo je prevzel in ostaja njena strast še danes. Začela je s hip hopom, nato pa nadaljevala z jazz baletom in klasičnim baletom. Trenutno obiskuje 1. letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani ter 2. letnik baleta. Ob šolskem baletnem programu pleše tudi sodobni ples, trenira ga v plesni šoli Kazina. »Ples me nikoli ne utrudi, imam ga tako rada, da tudi kadar sem slabe volje, pa grem na balet, se vrnem dobre volje. To mi je užitek, sprostitev, nobeno breme. Nikoli nisem niti pomislila, da bi ga opustila.« Poleg treningov se udeležuje tudi velikega števila tekmovanj in nastopov. Sodelovala je že na odru Opere in baleta Ljubljana, na katerem se je preizkusila v vlogi otroka v baletu Hrestač, nato pa še v Trnuljčici, Doktorju Živagu in Don Kihotu. Trenutno nosi naslov svetovne prvakinje v show danceu med dekleti v mladinski kategoriji. »Pred nastopom imam samo zdravo tremo, ki je potrebna! Nikoli pa toliko, da ne bi uživala v nastopu in ne bi mogla plesati.« Pred letom dni se je začela epidemija, a Lana se ni vdala in je pridno trenirala naprej. Udeležila se je tudi več spletnih tekmovanj, na Dance Star gala večeru je osvojila glavno nagrado. »Najtežji del treniranja po Zoomu je zrcaljenje kamere. Ko trener dvigne desno roko, mislim, da je leva. To je bil kar precejšen izziv za mojo koordinacijo.« Še več o njeni plesni poti in treninigih v obdobju epidemije lahko izveste, če boste poslušali Kulturomat. Na vprašanje, kaj ji pomeni ples, pa je Lana odgovorila: »Uf, to je pa težko opisati z besedami. Rekla bi, da mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu. Je kot del mene in brez njega kot da ne bi bila Lana. Ne predstavljam si, da plesa ne bi bilo na moji življenjski poti. Upam, da me bo spremljal vse do konca.«»Ples mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu.«Šestnajsletna Lana Klemen se s plesom srečuje že od tretjega leta starosti. Takrat jo je prevzel in ostaja njena strast še danes. Začela je s hip hopom, nato pa nadaljevala z jazz baletom in klasičnim baletom. Trenutno obiskuje 1. letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani ter 2. letnik baleta. Ob šolskem baletnem programu pleše tudi sodobni ples, trenira ga v plesni šoli Kazina. »Ples me nikoli ne utrudi, imam ga tako rada, da tudi kadar sem slabe volje, pa grem na balet, se vrnem dobre volje. To mi je užitek, sprostitev, nobeno breme. Nikoli nisem niti pomislila, da bi ga opustila.« Poleg treningov se udeležuje tudi velikega števila tekmovanj in nastopov. Sodelovala je že na odru Opere in baleta Ljubljana, na katerem se je preizkusila v vlogi otroka v baletu Hrestač, nato pa še v Trnuljčici, Doktorju Živagu in Don Kihotu. Trenutno nosi naslov svetovne prvakinje v show danceu med dekleti v mladinski kategoriji. »Pred nastopom imam samo zdravo tremo, ki je potrebna! Nikoli pa toliko, da ne bi uživala v nastopu in ne bi mogla plesati.« Pred letom dni se je začela epidemija, a Lana se ni vdala in je pridno trenirala naprej. Udeležila se je tudi več spletnih tekmovanj, na Dance Star gala večeru je osvojila glavno nagrado. »Najtežji del treniranja po Zoomu je zrcaljenje kamere. Ko trener dvigne desno roko, mislim, da je leva. To je bil kar precejšen izziv za mojo koordinacijo.« Še več o njeni plesni poti in treningih v obdobju epidemije lahko izveste, če boste poslušali Kulturomat. Na vprašanje, kaj ji pomeni ples, pa je Lana odgovorila: »Uf, to je pa težko opisati z besedami. Rekla bi, da mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu. Je kot del mene in brez njega kot da ne bi bila Lana. Ne predstavljam si, da plesa ne bi bilo na moji življenjski poti. Upam, da me bo spremljal vse do konca.«

Eva Brank je dijakinja 4. letnika gimnazije Vič. S fotografijo jo je seznanil oče, jo nad njo navdušil in ji priskrbel prvi fotoaparat. "Čisti začetki ukvarjanja s fotografijo so bili že v otroštvu. Oče je bil ta navdušenec nad tehnologijo in fotografski nadobudnež zaradi katerega imam doma evolucijo spominskih kartic. Od takrat mi je fotografija postala domača, sama pa se ukvarjam s tem kako lahko nekaj prikažem oziroma v fotografijo vpletem simboliko." Sprva je fotografirala vse, kar se ji je zdelo zanimivo, resneje in s premislekom pa se je fotografije lotila z vstopom v srednjo šolo. Do zdaj je pripravila že tri fotografske projekte. Prvi, ki ga je ustvarila v prvem letniku gimnazije, nosi naslov Edvard. Drugi projekt in tudi prva samostojna razstava se imenuje Naše pokrajine. Kot tretji projekt pa jo v prihodnjih mesecih čaka izid prve fotoknjige z naslovom Razglednice. "Fotografija mi je zelo pomembna, ker je moj glas. Imam veliko načinov preko katerih se lahko izrazim in fotografija je ena glavnih vrst mojega izražanja. S fotografijo pa lahko dam glas še komu drugemu."S fotografijami odkriva nov svet, v njih pa išče nove poglede na človeka in prostor okoli nasEva Brank je dijakinja 4. letnika gimnazije Vič. S fotografijo jo je seznanil oče, jo nad njo navdušil in ji priskrbel prvi fotoaparat. "Čisti začetki ukvarjanja s fotografijo so bili že v otroštvu. Oče je bil ta navdušenec nad tehnologijo in fotografski nadobudnež zaradi katerega imam doma evolucijo spominskih kartic. Od takrat mi je fotografija postala domača, sama pa se ukvarjam s tem kako lahko nekaj prikažem oziroma v fotografijo vpletem simboliko." Sprva je fotografirala vse, kar se ji je zdelo zanimivo, resneje in s premislekom pa se je fotografije lotila z vstopom v srednjo šolo. Do zdaj je pripravila že tri fotografske projekte. Prvi, ki ga je ustvarila v prvem letniku gimnazije, nosi naslov Edvard. Drugi projekt in tudi prva samostojna razstava se imenuje Naše pokrajine. Kot tretji projekt pa jo v prihodnjih mesecih čaka izid prve fotoknjige z naslovom Razglednice. "Fotografija mi je zelo pomembna, ker je moj glas. Imam veliko načinov preko katerih se lahko izrazim in fotografija je ena glavnih vrst mojega izražanja. S fotografijo pa lahko dam glas še komu drugemu."

Inja Ajda Hvala prihaja iz Postojne, obiskuje pa 3. letnik ljubljanske Gimnazije Vič. S pisanjem se je prvič preizkusila že v osnovni šole, resneje, s premislekom in izlivanjem svojih čustev na papir pa pred tremi leti ob vstopu v srednjo šolo. O svojem pisanju proze in poezije se je Inja pogovarjala s Tadejo Bizilj.Mlada pesnica in pisateljica, ki svoja čustva izliva na papirInja Ajda Hvala prihaja iz Postojne, obiskuje pa 3. letnik ljubljanske Gimnazije Vič. S pisanjem se je prvič preizkusila že v osnovni šoli, resneje, s premislekom in izlivanjem svojih čustev na papir pa pred tremi leti ob vstopu v srednjo šolo. O svojem pisanju proze in poezije se je Inja pogovarjala s Tadejo Bizilj.

Filmska kritika se razvije kot odmev filmu kot ene najkompleksnejših oblik človekovega izražanja. Skozi posamezna obdobja se je tako strukturno kot vsebinsko spreminjala in sčasoma postala povsem samostojen literarni žanr. S filmsko kritiko se je ob koncu osnovne šole srečal tudi tokratni gost Kulturomata Oskar Ban Brejc. Sprva ga je film samo zanimal, nato je filme začel gledati in podrobneje preučevati. Ogledal si je film, napisal kritiko in jo poslal na spletno stran revije Ekran, njegovo besedilo pa je bilo nemudoma objavljeno. Tako se je s kritiko spoznal, nato pa svoje znanje razvijal na delavnici Mad about film ter na delavnicah Ostrenje pogleda. Na vprašanje, kaj je filmska kritika, je Oskar odgovoril: »Zdi se mi, da je pomembno ločiti filmsko kritiko. Poznamo tako, ki nastane na festivalih, te niso poglobljene in so namenjene predvsem predstavitvi filma. Poznamo pa tudi daljšo in poglobljeno kritiko, ki morda ni vezana na to, kdaj mora biti izdana, zato je lahko daljša in se že bliža eseju.« Več o tem, kaj filmska kritika pravzaprav je, kako nastane in kako se pisanja loteva Oskar, izveste v Kulturomatu. Kaj pa Oskar svetuje tistim mladim poslušalcem, ki se s kritiko šele začenjajo ukvarjati: »Najboljši nasvet je ... glejte filme. Zabavno je in iz tega se največ naučimo.« Kaj je filmska kritika, kako nastane in kako se pisanja loteva OskarFilmska kritika se razvije kot odmev filmu kot ene najkompleksnejših oblik človekovega izražanja. Skozi posamezna obdobja se je tako strukturno kot vsebinsko spreminjala in sčasoma postala povsem samostojen literarni žanr. S filmsko kritiko se je ob koncu osnovne šole srečal tudi tokratni gost Kulturomata Oskar Ban Brejc. Sprva ga je film samo zanimal, nato je filme začel gledati in podrobneje preučevati. Ogledal si je film, napisal kritiko in jo poslal na spletno stran revije Ekran, njegovo besedilo pa je bilo nemudoma objavljeno. Tako se je s kritiko spoznal, nato pa svoje znanje razvijal na delavnici Mad about film ter na delavnicah Ostrenje pogleda. Na vprašanje, kaj je filmska kritika, je Oskar odgovoril: »Zdi se mi, da je pomembno ločiti filmsko kritiko. Poznamo tako, ki nastane na festivalih, te niso poglobljene in so namenjene predvsem predstavitvi filma. Poznamo pa tudi daljšo in poglobljeno kritiko, ki morda ni vezana na to, kdaj mora biti izdana, zato je lahko daljša in se že bliža eseju.« Več o tem, kaj filmska kritika pravzaprav je, kako nastane in kako se pisanja loteva Oskar, izveste v Kulturomatu. Kaj pa Oskar svetuje tistim mladim poslušalcem, ki se s kritiko šele začenjajo ukvarjati: »Najboljši nasvet je ... glejte filme. Zabavno je in iz tega se največ naučimo.«