Filmska teoretičarka in publicistka ter kuratorka klasičnih filmov na Televiziji Slovenija Ivana Novak je med pandemijo, ko se je zdelo, da se svet zna ustaviti, začela ustvarjati glasbo Oblik duha. Uglasbila je nekaj pesniških oblik, ki jih je v knjigi Oblike duha zbral in analiziral njen oče, pesnik in prevajalec Boris A. Novak. V njegovi izjemni zbirki z ilustracijami Marjana Mančka, ki je izšla leta 2016, najdemo več kot dvesto verzov sveta in v vsakem je napisal pesem, v kateri oživijo pesniške in glasbene figure – rime, ritem, zvok, tišina ... Ivana Novak pa je po besedilih uglasbila in zapela 9 pesmi, ki so na zgoščenki izšle pri Mladinski knjigi.

Za obsesivno-kompulzivno motnjo, ki se razvije pri približno dveh odstotkih ljudi, so značilne prisilne misli, torej obsesije, in/ali prisilna dejanja, kompulzije, ki prinesejo začasno olajšanje. Med pogostimi simptomi so na primer pretiran strah pred okužbami, pred raznimi odločitvami in napakami, težnja po nenehnem urejanju in preverjanju bodisi predmetov ali odnosov, hoja po točno določeni poti, misli o poškodovanju. A to je le nekaj primerov, saj je obsesivno-kompulzivna motnja zapleten pojav, ki se globoko zažre v življenje. V današnji vse bolj tesnobni družbi se zastavlja vprašanje, kako se o teh stiskah pogovarjati? Morda lahko pot do tega lahko tudi ogled dveh povezanih razstav akademskega slikarja Jake Vatovca z naslovom False Magic v galerijah Škuc in Alkatraz v Ljubljani. Razstavi združujeta medijsko zelo raznoliko produkcijo od svetlobnih učinkov, kratkih videoprodukcij in slikarskih del in tako ponujata subtilen in osebni izraz avtorjevega soočanja s to motnjo

Festival je posvečen kinematografiji Srednje in Vzhodne Evrope. Promovira kinematografijo držav, ki so manj znane ali celo neznane italijanskemu občinstvu, na njem pa tradicionalno sodelujejo tudi slovenski ustvarjalci. Letos s kar tremi celovečerci, dvema kratkometražcema ter animiranim projektom v razvoju.Festivalsko filmsko priporočilo Nine Zagoričnik: Maryna Vroda: Stepne

Neposredno javljanje iz Trsta, kjer poteka 35. mednarodni tržaški filmski festival srednje in vzhodnoevropskega filma, ki je že tradicionalno namenjen tudi slovenskemu filmu. Ob 35-letnici festivala je prav na današnji dan organizirano srečanje Slovenija/Italija – brezmejno filmsko sodelovanje. Slovenski filmski center ga bo organiziral v sodelovanju z GO!2025 Nova Gorica in Gorica, Evropska prestolnica kulture.

Srebrne igre 1984, razstava o edinih olimpijskih igrah, ki jih je pred natanko štirimi desetletji gostila naša nekdanja skupna država, so s številnimi razstavnimi predmeti, informacijami in zgodbami seveda predvsem dokument časa, ustvarjen v petih sobah Muzeja novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani. Toda vsakdo, ki je vsaj malo čustveno navezan na osemdeseta leta prejšnjega stoletja ali pa na sam sarajevski spektakel, ki se ga je prijela ponarodela izjava takratnega šefa mednarodnega olimpijskega komiteja, da gre za "najbolje organizirane zimske olimpijske igre v zgodovini olimpijskega gibanja", bo za ogled razstave potreboval veliko več časa in mogoče tudi kakšen robček.Po razstavi nas bodo popeljali kustosi Tadej Curk, Aleš Šafarič in Domen Kaučič, zelo pomemben pečat pa ji je dal tudi ljubiteljski zbiratelj spominkov tistega časa Tomaž Alauf.

BUMfest je edini slovenski mednarodni festival tolkalnih skupin. Ta je, kot vsako leto do zdaj, potekal v Žalcu. Na 16. BUMfestu so nastopile tri slovenske zasedbe, avstrijska in premierno tudi portugalska.

Z vsako generacijo je Slovencev v Trstu za tretjino manj, pravi tržaški profesor in politični geograf Milan Bufon. Decembra je izšla njegova druga knjiga s katero zaključuje dolgoletno raziskavo o Slovencih na Tržaškem. Tokrat se je osredotočil na mestno središče oziroma na zgodbo nekoč največje slovenske urbane skupnosti. Pisatelj in politik Ivan Tavčar ni zaman rekel: "Ljubljana je srce, Trst pa so pljuča slovenstva". O obsežni publikaciji "Tržaški Slovenci", ki skupnost spremlja vse cvetoče rasti do asimilacije, ki jo spodjeda še danes, se je z avtorjem Milanom Bufonom pogovarjala naša dopisnica Špela Lenardič.

Zasedba mladih gledaliških ustvarjavcev Odprta scena je v dvorani Kupa Brajdič v podhodu Ajdovščina v Ljubljani premierno uprizorila predstavo Zadnja večerja.Zgodba temelji na motivih literarnega dela in muzikala Rent avtorja Jonathana Larsona. Gre za eno od avtorskih predstav, skozi katere sporočajo, da je gledališče medij, ki ga mladi potrebujejo danes bolj kot kadarkoli prej. V pogovoru s člani zasedbe Odprta scena smo se med drugim pogovarjali tudi o pomenu gledaliških reprezentacij stisk in izzivov mlajše generacije.

Poslednja bitka Pohorskega bataljona se je končala 8. januarja 1943 ob 15. uri, ko je okoli 2000 pripadnikov okupatorske vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Spopad se je začel malo pred poldnevom, ubitih je bilo 69 borcev, poslednjega so okupatorji ujeli in usmrtili kot talca. Tik pred premiero uprizoritve Pohorski bataljon na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega se pogovarjamo z režiserjem uprizoritve Jernejem Lorencijem, ki je skupaj z dramaturgom Dinom Pešutom in ekipo tudi soavtor besedila. Uprizoritev je v izhodišču naslonil na zgodbo zadnjih dni Pohorskega bataljona – vse to (tudi) z ambicijo gledališkega preizpraševanja mehanizmov in posledic strašne uničevalne vojne. 

Igor Harb je filmski kritik, prevajalec in so-ustvarjalec podkasta O.B.O.D. Z Gašperjem Andrinkom govorita o tem, zakaj bi lahko Pravzaprav ljubezen (Love Actually), ki je izšel pred 20 leti, znova posneli, zakaj je pravzaprav sploh dosegel takšen fenomen, zakaj tako radi gledamo božične filme. Ker pa je bil ravno v studiu je na hitro pokomentiral šel filmsko leto 2023 in izdal, katerega filma se najbolj veseli leta 2024.

Hrestač – Božična zgodba je zadnji dve desetletji nedvomna uspešnica na odru SNG Opera in balet Ljubljana, kar dokazujejo vedno razprodane predstave. Priljubljeni balet je sicer v ljubljanskem Baletu prvič zaživel novembra 2002, od takrat je doživel več kot 180 ponovitev. A ne gre za čisto klasičnega Hrestača, ampak sodobno različico, ki jo je sredi osemdesetih prejšnjega stoletja ustvaril madžarski koreograf in režiser Youri Vàmos. Ta je Hrestača nadgradil z legendarno Božično zgodbo Charlesa Dickensa. Balet pa ni priljubljen samo med obiskovalci SNG Opera in Balet, ampak tudi med njegovimi soustvarjalci na odru, med katerimi sta tudi Nina Noč (Princesa Clara) in Lukas Zuschlag (Scrooge).

Napoleon Bonaparte je 14. oktobra 1809 v Schönbrunnu pri Dunaju razglasil Ilirske province in ena izmed šestih civilnih provinc je bila tudi Kranjska. Ilirske province so obstajale le štiri leta, a so pustile na ljudeh velik pečat. V ljudskem izročilu se je ohranilo veliko pripovedi, spominov in krajev iz tistega obdobja, povezanih s francosko zasedbo. Nekatere so zgodovinsko utemeljene, druge so postale legenda. O navzočnosti Francozov med ljudmi pripoveduje razstava Gorenjskega muzeja v Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju z naslovom Bi ga zibali ali zvrnili? 210 let od konca Ilirskih provinc. Na ogled bo do konca februarja prihodnje leto.

Shakespeare se z decembrsko premiero uprizoritve komedije Kar hočete, v režiji Janusza Kice, vrača na oder ljubljanske Drame, kjer je bil prvič uprizorjen natanko pred sto leti.Komedija Kar hočete je znana tudi pod naslovom Dvanajsta noč. Nastajala je med letoma 1600 in 1602, in sodi med Shakespearove najpogosteje uprizarjane komedije. Prvič so jo uprizorili na dvoru kraljice Elizabete leta 1602. Znani shakespearolog Herold Bloom je dejal, da če Shakespeare ne bi obstajal, bi imeli popolnoma drugačno mnenje o človeku. Tudi sam sem istega mnenja, pravi Janusz Kica, imam neverjeten pogled na vse naše skrivnosti in pomanjkljivosti in prav to iščem v njegovih delih. Podobno kot peljemo avto v pralnico, bi morali tudi naše možgane izprati v kakšni pralnici, Sahakespeare je ta pralnica, očisti človeka, ker se ukvarja samo s tem, kar je pomembno.

Knjiga Planinske založbe, ki jo je ob 130. obletnici Planinske zveze Slovenije napisal urednik za planinsko zgodovino pri Planinskem vestniku Dušan Škodič, osvetljuje začetke organiziranega planinstva in alpinizma na Slovenskem.Gre za obdobje, v katerem so slovenske gore zaznamovali najprej posamezniki, od druge polovice 19. stoletja pa zlasti Nemško in avstrijsko planinsko društvo (DÖAV), ki je v našem prostoru pustilo globoke sledi, tudi v zvezi s Slovenskim planinskim društvom (SPD). V njej na podlagi nepričakovano odkritih arhivov v Innsbrucku na novo osvetljuje začetke organiziranega planinstva in alpinizma na Slovenskem, in s tem povezan nacionalni spor, ki se je takrat preselil tudi v gore.   Foto: Zdenka Mihelič

V Muzeju novejše zgodovine Celje je še do 8. februarja na ogled kulturno-antropološka razstava o pogubnih navadah in boljših praksah o tem, kar delamo vsi in delamo vsak dan, z naslovom Stran pa ne bomo metal. Razstava spomni na vnovično uporabo stvari, na to, da se stvari lahko popravi ali shrani. Zamisel za razstavo je prišla iz evropskega projekta Throwaway, ki ga koordinira Hiša evropske zgodovine iz Bruslja. Tam so pripravili razstavo o smeteh, v Celju pa so šli v drugo smer in obiskovalcem razstave pokazali, da se da tudi drugače, ne samo smetiti.

Kaj nam razkriva razstava v muzeju MAO, Struktura modernosti: Iskanja Edvarda Ravnikarja, osrednji dogodek v nizu prireditev, ki so jih pripravili v Ravnikarjevem letu 2023?Kje in kako je Ravnikar zakoličil prostore moderne slovenske družbe in države, kako je preoblikoval vlogo arhitekta dvajsetega stoletja ter o ustvarjalnem dvomu in nikoli dokončanih eksperimentih. Kustos Miloš Kosec pravi: "Ravnikar skozi svoja dela, skozi arhitekturo kot tudi skozi svoje zapise, razmisleke ter pedagoško delo, v bistvu ne daje hitrih odgovorov, daje pa ključna vprašanja, brez katerih še danes ni mogoče snovati prihodnjega sveta."

V Ljubljani ta teden poteka festival animiranega filma Animateka, ki letos praznuje 20. obletnico. Jubilejno izdajo posvečajo nedavno umrlemu britanskemu animatorju in režiserju Paulu Bushu. Sicer pa ima 20. izdaja Animateke zares bogat program, ki vključuje številne novosti, med drugimi nov tekmovalni program VR animacije oziroma filma navidezne resničnosti.

V Ravnikarjevem letu predstavljamo tri zgodbe o ustvarjalnosti in dediščini arhitekta Edvarda Ravnikarja. V prvi zgodbi smo predstavili kompleks Trga Republike, nadaljujejmo pa z zgodbo o njegovih skicah in risbah, ki predstavljajo Ravnikarjev fantazijsko bogat notranji svet. Nekatere med njimi lahko doživimo na razstavi 'Iskanja v risbi, spoznanja v misli ', v Veliki sprejemni dvorani CD, kjer so zaživele v novi povečani obliki, odtisnjene na tkanino in obešene na strop.

39. Slovenski knjižni sejem tudi letos poteka na stari, novi lokaciji, na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Prinaša 266 dogodkov, je tako največja kulturna prireditev v Sloveniji in tudi največja knjigarna. Schwentnerjevo nagrado za pomemben prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva, ki so jo podelili na slavnostni otvoritvi, je prejel Miha Kovač.

Ob Ravnikarjevem letu bomo v treh zgodbah, skozi tri zanimive razstave, osvetlili lik arhitekta Edvarda Ravnikarja, ki kljub svojemu pionirskemu delu v arhitekturi, urbanizmu, oblikovanju, publicistiki ter pedagoškemu delu, ostaja za širšo javnost še vedno neznanka. V prvi zgodbi predstavljamo njegovo najbolj monumentalno delo. Kompleks Trga republike, največji odprt prostor obdan z zanimivimi stavbami - Cankarjevim domom, stolpnicama TR2 in TR3, Maksimarketom, prizidkom k Šubičevi gimnaziji ter manjšimi trgi, prehodi in pasažami. Prav ta urbana prepletenost daje naši prestolnici tisti živ utrip mesta.Sogovornika: Tina Potočnik, doktorica arhitekturnih znanosti Miloš Kosec, arhitekt in predavatelj

V Mali galeriji na Slovenski cesti 35, v samem jedru naše prestolnice je na ogled razstava, ki namesto razstavljenih predmetov ponuja digitalno publikacijo, ki so jo nekdanje študentk umetnostne zgodovine Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, poimenovale Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945. Jakopičev paviljon, ki je bil vse do druge svetovne vojne osrednje razstavišče sodobne likovne umetnosti je ustanovi in ga vodil slikar Rihard Jakopič.Projekt obsega več kot 700 strani strokovnih besedil, zbranih podatkov o posameznih razstavah ter dragocenega fotografskega in arhivskega gradiva. Avtorice projekta so umetnostne zgodovinarke: Hana Čeferin, Jera Krečič, Neža Lukančič. Lara Mejač in Ana Obid. Urednika projakta: Miha Valant in Beti Žerovbc.

"Zgodbe v Skalpelu so sooblikovale moj notranji svet in odzive na zunanji svet. Moj svet so bogatile. Vse zgodbe pacientov so postale tudi moje zgodbe in zgodbe moje družine. In vsi pacienti so postali moja širša družina."Tako ob koncu knjige Skalpel zapiše njen avtor, prof. dr. Uroš Ahčan, mednarodno priznani specialist za plastično, rekonstruktivno in estetsko kirurgijo. V knjigi piše iskreno o delu kirurga, o svetu, ki je za javnost zaprt, o razmerah v zdravstvu pa tudi o ceni, ki jo je za uspešnost plačalo družinsko življenje.Knjiga se začne z dnevnikom in z dnevnikom tudi konča. Prvega je dr. Ahčan pisal kot mlad kirurg pred 15 leti, v drugem že piše kot izkušen kirurg. Osrednji del knjige pa so zgodbe pacientov, junakov, ki so ga zaznamovale in zaradi katerih je postal bolj preudaren in modrejši.

V prestolnici pa tudi v Mariboru, Novem mestu in Celju se v sredo, 8. novembra, začenja 34. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe. Prinaša izbor 89 celovečernih in 14 kratkih filmov.Morda največja novost letošnjega festivala, ki bo potekal do 19. novembra, pa je novo ljubljansko prizorišče – dvorana AGRFT, ki bo skušala nadomestiti še vedno zaprti Kino Komuna. Več o letošnjem festivalu v pogovoru s programskim direktorjem Liffa Simonom Popkom.

V rimski palači Bonaparte so odprli razstavo del Mauritsa Cornelisa Escherja, največjo razstavo njegovih del v zgodovini, vsaj v Italiji, kjer je svojo umetniško pot tudi začel. Eden najbolj priljubljenih umetnikov 20. stoletja je morda najbolj samosvoje znal upodobiti nemirnega duha 20. stoletja – njegovo zaverovanost v znanost in hrepenenje po odkrivanju ozadja resničnosti. Kaj vse je še mogoče v prihodnjih tednih videti v italijanskih galerijah?

Gentrifikacija. Beseda, ki jo v zadnjih tednih pogosto slišimo. Gentrificirati, piše v Franu, pomeni s pozidavo, prenovo spreminjati pretežno bivalne mestne predele z lokalnim prebivalstvom v predele s turistično storitveno pomembnostjo višjega razreda. Zakaj se, zlasti ob omembi prenovljenega Centra Rog, večkrat omenja gentrifikacijo, ne pa, na primer revitalizacijo? Razmišljajo arhitekti Miloš Kosec, Boris Bežan in Andraž Keršič.

Spomin sveta se imenuje Unescov register, namenjen pa je predstavitvi pisne in dokumentarne dediščine, ki jo hranijo kulturne in druge ustanove z vsega sveta. Trenutno je na seznamu vpisanih 494 enot pisne in dokumentarne dediščine svetovnega formata. Leta 2020 pa je bil pod okriljem Nacionalne komisije za Unesco ustanovljen tudi naš Nacionalni odbor Spomin sveta. Njegova naloga je bila, da med slovensko dokumentarno dediščino izbere deset enot, ki so jih na nacionalno listo uvrstili dve leti pozneje. In teh deset najimenitnejših dokumentov, ki pričajo o slovenstvu in slovenskem narodu, je zdaj na ogled na razstavi Spomin Slovenije v Narodnem muzeju Slovenije.

V Ljubljani se odpira Center Rog, kreativno središče, kjer si lahko vse izdelaš sam. Objekt ima v pritličju devet proizvodnih laboratorijev, med drugim tekstilnega, steklarskega in lesarskega. Pet bivalnih delovnih prostorov v najvišjem nadstropju bo namenjenih bivanju in delu tujih gostov s ciljnih področij Centra Rog. Sogovornika: - Renata Zamida, vodja Centra Rog - Uroš Topič, mladi ustvarjalec in vodja enega od laboratorijev

Kriplov zagovor je avtobiografska predstava, ob kateri tudi tisti, ki so deklerativno brez predsodkov, trčijo ob kakšne svoje nezavedne predsodke. Igralec Simon Šerbinek se v predstavi čustveno in miselno razgali ter z veliko mero samoironije družbeno kritično naslovi vprašanje različnih invalidnosti, pa tudi norosti in samomora.Na predstavi v Cankarjevem domu, kjer je Simon Šerbinek predstavil svojo novo knjigo Življenje v podzavesti: Borec – dnevnik nekega strahopetca je bil tudi Gorazd Rečnik.

V Erbergovih paviljonih v Dolu pri Ljubljani je do 29. oktobra odprta razstava ilustratorja Uroša Hrovata. Knjige z njegovimi ilustracijami so osemkrat prejele naslov “Moja najljubša knjiga”, nekajkrat je bil med nominiranci za nagrado “Desetnica”, od leta 2003, ko je začel delovati internetni bibliografski sistem Cobiss pa se med likovnimi ustvarjalci ves čas nahaja na prvem mestu po izposoji v slovenskih knjižnicah.

Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, da ni dežele, v kateri ne bi bilo konfliktov, književnost pa je tista, ki o njih pripoveduje in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih. To avtorji prinašajo s seboj v Frankfurt. Veliki avtor Drago Jančar je dober primer tega. Z njim smo se na Frankfurtskem knjižnem sejmu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku v svetu, pa tudi o govoru Slavoja Žižka.

Se spomnite, kaj vse ste danes prebrali? Ali v časopisu ali na družbenih omrežjih beremo in sprejemamo na tisoče informacije vsak dan, vprašanje pa je – kako beremo? Največrat gre za hitro in površinsko branje, vendar ko pride do knjig ali preostalih daljših, kompleksnejših besedil, nam hitro pade zbranost, branje pa postane prej muka kot užitek.Začenja se Frankfurtski knjižni sejem, na katerem bo letos Slovenija častna gostja. V kontekstu sejma pa je prejšnji teden skupina evropskih znanstvenikov s področja založništva in branja skupaj s slovenskim profesorjem bibliotekarstva z ljubljanske Univerze in znanim knjižnim urednikom dr. Miho Kovačem predstavila Ljubljanski manifest o branju na višji ravni. Več o programu Slovenije kot častne gostje na Frankurtskem knjižnem sejmu si lahko preberete tudi na spletni strani Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

Leto 2023 zaznamujejo kar tri za mestni kino Kinodvor v Ljubljani pomembne obletnice: stoletnica kina na Kolodvorski, dvajsetletnica artkina in petnajstletnica Javnega zavoda Kinodvor.In o zgodovini kina na Kolodvorski ulici, ki je nastala kmalu po prihodu južne železnice v Ljubljano, ko je bil sezidan kolodvor ‒ takrat so blatni cesti rekli kar blatni dvor ‒ se pogovarjamo z dvema kinooperaterjema, ki sta zapisana v delovanje Kinodvora. Franci Milošič in Bojan Bajsič nastopata tudi v novem kratkem dokumentarnem filmu z naslovom O ljudeh, ki so v kinu doma.

Leto 2023 je razglašeno tudi za leto arhitekta Edvarda Ravnikarja. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO potekajo intenzivne priprave za otvoritev razstave o njegovih ključnih delih. Kdo je bil v bistvu Edvard Ravnikar kot arhitekt, filozof, umetnik in pedagog?

Kruh ima na Slovenskem bogato kulturno dediščino in znanje. Pisni viri ga omenjajo v drugi polovici 9. in v prvi polovici 13. stoletja, sama beseda kruh pa je bila prvič zapisana sredi 16. stoletja, je v novi obsežni monografiji o dediščini kruha zapisal etnolog doktor Janez Bogataj. Ob branju knjige, ki je izšla pri založbi Hart z naslovom Dober kot kruh, spoznamo krušne posebnosti in različnosti na Slovenskem, vrste kruha ter šege in poklice, povezane z njim. Na primer, posebna poklicna skupina so bili nekdaj prestarji, ki so doma kuhali in pekli sladke in slane preste in jih nosili na prodaj po hišah. Janez Bogataj pa je v knjigo vključil tudi krušni slovar in kot pravi sam, zapečene ljudske modrosti.

V slovenske kinematografe prihaja celovečerni mladinski film Šepet metulja. Pred premiero smo se o sporočilu filma, izzivih med snemanjem in najlepših trenutkih ustvarjanja pogovarjali z režiserjem Alenom Pavšarjem, igralcema Laro Kolar in Elyesom Sambo ter glavnim igralcem Alijem Ogrizkom. Ali Ogrizek je 16-letni dijak z avtizmom, ki se je v igralski vlogi preizkusil prvič.

V Avditoriju se odvija glavnina festivalskega dogajanja. Nina Zagoričnik v pogovoru s producentko filma Šterkijada Petro Vidmar ter režiserjem in scenaristom Matevžem Luzarjem, tokrat v vlogi programskega vodje izobraževalnega programa festivala za razvoj celovečernega in dokumentarnega filma.

Kdo sestavlja mlad kvartet dveh violin, flavte in klavirja Con Anima? Akademsko izobražene glasbenice, flavtistka Špela Flajšker, violinistki Sandi Baitokova in Katja Dadič, ter pianistka Vita Kovše. Nekonvencionalna zasedba je nastala na pobudo profesorja na Akademiji za glasbo. Pogovarjamo se o odnosu ljudi do klasične glasbe, zanimivih odrskih in zaodrskih zgodbah, udeležimo se celo ene izmed njihovih jutranjih vaj.Zapiski: Leon Firšt: Salonski plesi

V Portoroškem avditoriju se začenja 26. festival slovenskega filma. Otvoritveni film je Šterkijada, režiserja in scenarista Igorja Šterka, ki se med 15. celovečerci poteguje za nagrado vesna. Letos je prijavljenih 135 filmov različnih dolžin in žanrov, na festivalu jih bodo zavrteli 94, v tekmovalnem programu pa 53.Festival se bo sklenil prihodnjo nedeljo s podelitvijo nagrad. O vsebini in poslanstvu direktor in glavni selektor Bojan Labović.

Odprte hiše Slovenije (OHS) je slovenski arhitekturni festival, ki javnosti omogoči brezplačen ogled notranjosti javnih in zasebnih zgradb. Po vzoru festivala Open House London sta ga leta 2010 ustanovili arhitektka Ana Struna Bregar in publicistka Kristina Dešma. Najprej je deloval pod okriljem Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), ko pa je vodenje prevzela Lenka Kavčič, je začel delovati pod okriljem Zavoda za prostorsko inovativnost – AFRONT . Nova vodja Festivala odprte hiše Slovenije je danes mlada arhitektka Eva Eržen. Na njeno pobudo se 29. septembra začenja prvi OHS minifest.

Po nesreči, ki se je aprila 1986 zgodila v jedrski elektrarni Černobil, je s Sovjetsko zvezo takrat politično tesno povezana Kuba tja poslala svoje zdravnike. Ugotovili so, da je zaradi radioaktivnega sevanja močno narasla pojavnost rakavih obolenj pri otrocih. Ponudili so jim zdravstveno oskrbo v toplem kubanskem podnebju. Prve otroke so sprejeli marca leta 1990, do konca programa leta 2011 pa so jih oskrbeli 26.000.Malokrat slišano zgodbo o edinstvenem humanitarnem programu k nam z razstavo Otroci Černobila na Kubi: izgubljeni dokumenti prinašata perujska umetnica Sonia Cunliffe in kubanska novinarka Maribel Acosta Damas.

Režiser predstave Janez Pipan meni, da je Dominik Smole napisal pesniško dramo v visokem pesniškem jeziku, jeziku filozofskih idej, metafor, simbolov ter bolj ali manj skritih sporočil. "Ena od ključnih stvari je branje Antigone kot pripovedi in ne situacijske drame, kot je bila napisana. Dominik Smole je to zgodbo umestil v značilen in zelo jasno prepoznaven slovenski duhovni in zgodovinski kontekst. Gre za to, kako je z Antigono pod Slovenci. Namreč, ozadje igre je zgodovinsko dogajanje v Sloveniji po koncu vojne, pravijo, da državljanske vojne, od leta 1945 naprej."

V galeriji DESSA, prvi arhitekturni galeriji v Sloveniji, je na ogled razstava 'Material. Kontekst. Družba. Perspektive prihodnje arhitekture', ki prevprašuje arhitekturne smernice za interdisciplinarno prihodnost stroke, ki si prizadeva za skupno dobro ljudi in planeta. Ob zaključku razstave bo organizirana tridnevna delavnica, rezultati te delavnice pa bodo obravnavani na okrogli mizi v Rafineriji Cukrarna, 11.oktobra ob 19. uri. Ajda Bračič, arhitektka, urednica in publicistka, vodi platformo za prenovo in trajnostno bivanje Kajža. S pisanjem o arhitekturi sodeluje z različnimi mediji, tudi pri urejanju raznih publikacij (Beneški arhitekturi Bienale 2018, BIO26, BIO 27). S kustosi MAO je pripravila razstavo "Iščem stanovanje", 100 let organizirane stanovanjske gradnje. Leta 2022 je izšel njen literarni prvenec Leteči ljudje. Maša Ogrin, arhitektka, sopobudnica in ustvarjalka več oblikovalskih in družbenih akcij (Pop-up dom, Ljubljana, Piran, Benetke, Milano, Dunaj), soavtorica raznih projektov in prejemnica nagrad na več mednarodnih arhitekturnih natečajih (leseni vrtec v Ohlstedtu-Hamburg 2014, stanovanjska gradnja Kiel 2016, slamnata streha Prekmurje 2022). Deluje kot raziskovalka, publicistka in pedagoginja.

Svet gre naprej, pravi umetniški vodja 35. grafičnega bienala Ljubljana Ibrahim Mahama, mednarodno priznani ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval 'Iz praznine so prišli darovi kozmosa'. Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta. Njihova dela si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni oziroma na kratko PLACU in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. V galeriji Ravnikar Gallery Space pa gostuje razstava prejemnika glavne nagrade 34. grafičnega bienala Ljubljana. 

Vsaj sedem premier se nam obeta v gledališki sezoni 2023/24 v SNG Drama v Ljubljani. Od klasik do domačih, krstnih uprizoritev. Program je v celoti pripravila ravnateljica in umetniška vodja Drame Vesna Jurca Tadel. Deset uprizoritev, šest na Velikem odru in štiri v Mali Drami bo na ta ali oni način, pravi ravnateljica, odsevalo današnji čas.V SNG Drama so v pričakovanju zadnje sezone, ki jo bo dramski ansambel v celoti pripravil in odigral v stavbi, kot jo poznamo. Sredi leta 2024 se namreč začenja celovita prenova.   

Kako napredujejo dela arheološkega izkopavanja na Igriški ulici v Ljubljani, pred prenovo SNG Drama? Sogovornici: - Barbara Nadbath, vodja Centra za preventivno arheologijo, Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije - Maja Lavrič, odgovorna vodja izkopavanj na terenu Drame

V tokratnih Kulturnicah izpostavljamo slovenski prevod Psihologije totalitarizma. Kakšno vlogo imajo v totalitarizmu narcisoidnost, strah in objekt tesnobnosti?Mattias Desmet je profesor klinične psihologije na Univerzi v Gentu. Pojasnjuje, da v prvi fazi nastanka totalitarne države del ljudi začne fanatično verjeti v novo ideologijo. Ta del običajno predstavlja od 20 do 30 odstotkov prebivalstva, kar ni veliko. Toda ideološka pripoved vedno kaže s prstom na objekt tesnobe. Določi ga za grešnega kozla družbe.

September je tudi mesec s premierami v novo gledališko sezono. Na prvi tiskovni konferenci Mestnega gledališča ljubljanskega je direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor, skupaj z režiserji, predstavila vseh dvanajst uprizoritev nove gledališke sezone, med katerimi je šest prvih slovenskih uprizoritev ali celo krstnih. Dve nastajata v koprodukciji z drugimi gledališči. Predstava Pohorski bataljon z Mestnim gledališčem Ptuj, uprizoritev Bodočnost pa z Beograjskim dramskim gledališčem.

Nada Pretnar iz Gibanja za pravice Palestincev že več kot deset let pripravlja različne dogodke, namenjene ozaveščanju o dogajanju v Palestini. Od leta 2017 ima prepoved vstopa v Palestino, potem ko so na meji ugotovili, da podpira gibanje za bojkot, ki je v Izraelu nezakonito.

Filmski festival v Benetkah je v razmahu. Zvrstilo se je že nekaj premier, zaradi stavke igralcev in scenaristov v Hollywoodu pa kar nekaj igralcev ni prišlo na premiere filmov, v katerih igrajo. Med njimi je tudi nemško-irski igralec Michael Fassbender, ki v filmu Davida Fincherja The Killer (Ubijalec) igra hladnokrvnega morilca. Sicer pa letos za zlatega leva tekmuje 23 filmov.

Njegova prva zbirka poezije Relikvije dihanja je bila nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado. Nova pesniška zbirka Uho pa je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina. V pogovoru tudi o tem, zakaj jo je poimenoval Uho.

V letošnjem letu zaznamujemo ne le 100 let od smrti Ivana Tavčarja, ampak tudi pol stoletja od premiere filma Cvetje v jeseni. Ta je nastal po istoimenskem romanu, ki je verjetno prav zaradi filma eno najbolj znanih Tavčarjevih del. Tako kot mnoga druga svoja dela ga je postavil v deželo pod Blegošem, kot pravijo Poljanski dolini.Ivan Tavčar se je rodil na kmetiji v Poljanah nad Škofjo Loko. V dvorcu Visoko, ki ga je kupil, ko je bil že pomemben gospod, je našel svoj zadnji mir. V nekdanji poletni rezidenci Tavčarjevih, ki je danes spomenik državnega pomena, je odvetniku, županu, politiku in predvsem pisatelju posvečena muzejska soba, druga pa družini Kalan, od katere je Tavčar kupil dvorec, obenem pa ga je navdihnila tudi za zgodovinski roman Visoška kronika. Muzejska zbirka, ki jo upravlja Loški muzej Škofja Loka, je na ogled vsak dan, vsako drugo soboto v mesecu pa je tam ob 10.00 tudi vodenje po dvorcu.

Sredi Beneške lagune, na otoku Lido, se začenja znameniti Beneški filmski festival. Ne samo največji otok Lido, tudi preostali manjši otoki bodo gostili filmske ustvarjalce in vse, ki jih film zanima.

Tokratno priporočilo bo z nami delila znanstvenica, ki sicer preučuje vesolje, a vendar se v prihodnji dobri minuti ne bomo ozirali proti nebu.

Začenja se sedmi Festival Grounded, ki združuje elektronsko glasbo, kritično misel in aktivizem. Letošnja krovna tema festivala je mir. Kakor opozarja programska vodja festivala Barbara Rajgelj: "Mir ni samo odsotnost vojne, ampak je neko trajno prizadevanje za pravičnost." Tridnevni festival, ki se bo zaključil v soboto, bo na več prizoriščih v Ljubljani ponudil številne pogovore, ki jih bo povezovala krovna tema miru. Festivalski noči pa se bodo zaključile z, kakor navajajo organizatorji, fenomeni postklubske, eksperimentalne in (pre)drzne elektronike. Ob festivalu pa ves čas poteka razstava z naslovom: “Prostovoljci in prostovoljke v boju za življenje in svobodo”. Dobrodelna razstava ukrajinskih umetnikov in umetnic, ki želi povečati vidnost običajnih in hkrati izjemnih ljudi ter izkazati spoštovanje njihovemu prispevku k prizadevanjem za zmago življenja in svobode.

Andrej Tomše, ki se je po opravljenem študiju primerjalne književnosti in španščine v Ljubljani, odpravil v Španijo. V Granadi je zaključil cirkuško šolo in od tam svojo kariero izpopolnjeval v Nemčiji, Italiji, na Hrvaškem in v Ljubljani, kjer z žongliranjem in s hojo po vrvi zabava mimoidoče na ulicah in v teatrih.

Prejšnjo sredo se je v Ljubljani začel poletni orkestrski kamp, ki ga organizirajo pri Slovenskem mladinskem orkestru pod vodstvom dirigentke Žive Ploj Peršuh. Letos se ga je udeležilo 96 mladih glasbenikov, starih od 12 do 22 let, iz vse Slovenije, pridružilo pa se jim je tudi nekaj glasbenikov iz Ukrajine, ki so lani našli zatočišče v Sloveniji. V slabem tednu so mladi glasbeniki naštudirali skladbe iz različnih kabaretov in muzikalov, jutri pa bodo skupaj z nemško šansonjerko Ute Lemper nastopili na odru ljubljanskih Križank. To je bil za marsikoga tudi razlog, da se je udeležil poletnega orkestrskega kampa. Trema ali ne, jutri bo šlo zares.

Veliko poezije, glasbe, filmske umetnosti, pokušine domačih vin in druge prijetne, intimne dogodke pa bo naslednji teden mogoče obiskati na Ptuju in v drugih krajih po Sloveniji, med drugim tudi v Ljubljani, Krškem, Murski Soboti, Ljutomeru, v avstrijski Potrni in hrvaškem Varaždinu. 27. mednarodni pesniški festival Dnevi poezije in vina bo gostil 18 uveljavljenih pesnic in pesnikov iz tujine in Slovenije. Začel se bo v ponedeljek na Petanjcih, slovesno pa ga bodo odprli v četrtek na Ptuju z branjem Odprtega pisma Evropi, sicer pa bo festival z okoli 60 dogodki vabil različne generacije.

Ste se kdaj vprašali, koliko časa, znanja in dela je potrebnega za ohranitev zgodovinskih predmetov, kot so pripovedne barvite tapiserije, ki so v srednjeveških gradovih pomagale ohranjati toploto, keramika starih Rimljanov ali več sto let staro pohištvo? Restavratorski postopki so dolgotrajni. Ko pa so predmeti obnovljeni in tako ohranjeni in so s tem pridobljeni novi podatki, je zadovoljstvo strokovnjakov toliko večje, so povedali v Konservatorsko-restavratorskem oddelku Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož.

Vizualna umetnica Katarina Šeme je lani navdušila s svojim prvencem Sumatra – Leto na tropskem otoku, avtobiografskim potopisom v obliki risoromana. Poleg tega pa je jamarka. Bila je ena od zaslužnih članov ekipe pri reševanju ponesrečene jamarke, ki se je zgodila aprila letos pri raziskovanju nove jame pri Cerknici. Ta dogodek je povod za njen drugi risoroman, ki bo izšel prihodnje leto. Kaj pa priporoča v branje?

Huda poplavna ujma naj bi po podatkih Karitasa prizadela več kot 4000 gospodinjstev, popolnoma uničenih naj bi bilo vsaj 121 hiš, hudo poškodovanih pa vsaj 2733 hiš. Analiziramo, ali je slovenska arhitekturna stroka res dovolj v stiku s celovitimi potrebami prostora. Pogovarjamo se z arhitektko in s profesorico na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo Marušo Zorec, ki sodeluje pri vseh večjih prenovah stavb. Vremenske uničujoče posledice so jo močno prizadele, pravi in dodaja, da se tudi arhitekturna stroka sprašuje, kaj bi v preteklosti lahko naredili bolje, da bi bile posledice poplav manj uničujoče, in kako stavbe zaščiti v prihodnje.

Je žonglerstvo način sproščanja, umetnost ali vir zaslužka? Vse našteto, meni mariborski ulični umetnik Aljaž Strmšek. Najbolj prepoznavno je žongliranje z žogicami. Sogovornik, ki krajša čas na enem bolj pretočnih mariborskih križišč, pa je trenutno bolj doma v žongliranju s keglji.

Dve slovenski in tri svetovne premiere, raznovrstni umetniški izrazi, ki jih druži kolektivnost. To je 26. mednarodni festival Mladi levi, ki se v prestolnici začne v petek, 18. avgusta. Organizator, zavod Bunker, ki od leta 2004 upravlja in domuje v stari mestni elektrarni se, sicer ne edini, sooča s finančnimi težavami, mednarodna uprizoritvena scena se je v zadnjih letih močno profesionalizirala, ampak dolgoletno pletenje niti Bunkerju še vseeno uspe prepričati močne umetnike in umetnice, da konec avgusta nastopijo v Ljubljani.

Zagotovo se nam je vsem že zgodilo, da si ogledamo nek film, ki je na praktično vseh festivalih prejel ključne žirijske nagrade, a nas nekako ne prepriča. Je kaj narobe z našim okusom ali okusom žirije? Kdo zares je avtoriteta na področju presojanja kvalitete filma? Festivalske žirije ali filmski kritiki? Ali kar odjemalci – torej občinstvo?Sogovornica: Ana Šturm, odgovorna urednica filmske revije Ekran 

Marsel Gomboc je kulturnik, glasbenik ter predsednik Kulturno-umetniškega društva Jake Rabiča Dovje - Mojstrana, zadnjih 15 let pa tudi režiser in igralec. V prejšnji gledališki sezoni je pripravil predstavo o smučarskem skakalcu Janezu Poldi, ki je nastala po pričevanju Malči Polda. Kaj pa Marsel Gomboc priporoča v branje?

Kitarist Mihael Novak, magistrski študent likovne pedagogike in ulični glasbenik, spretno krmari med glasbeno in likovno umetnostjo. Pravi, da mu je igranje na ulici spremenilo pogled na življenje in prineslo ljubezen življenja. Z njim se je pogovarjala Sara Zmrzlak.

Platform za pretočne vsebine je praktično vsak dan več in sčasoma so razvile ne le nov način gledanja filmov, marveč tudi nov tako produkcijski, kot tudi žanrski veter v filmski industriji. Kakšna je njena prihodnost? V kinematografih ali na kavčih? Zakaj večino vidnejših filmskih nagrad še vedno prejemajo filmi, ki so producirani po "klasični recepturi", po drugi strani pa se zdi, da v ogledih prednjačijo filmi na pretočnih platformah? V današnji kulturni zgodbi se Matic Ferlan sprašuje – je potrebno filme v kinih gledati drugače, kot tiste z daljincem v rokah?

Helena Skljarov je mlada hrvaška muzikologinja in skladateljica sodobne glasbe, ki se je s svojo kompozicijo Ljubljana predstavila na 71. ljubljanskem festivalu. Kompozicija združuje glasbo in vizualno umetnost ter temelji na dokumentarnem sprehodu skozi našo prestolnico, ki mu med koncertom sledimo na video posnetku. Helena Skljarov je diplomirala na Glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je letos postala asistentka.

Obnova nekdanje Auerspergove železarne na Dvoru se končuje. Projekt so poimenovali Interpretacijsko-informacijski center območja Natura 2000. V dveh obnovljenih objektih bo predstavljena naravna in kulturna dediščina doline reke Krke in turistično-informacijski center s predavalnico.

Vaje in nastope na lokalnih odrih z bandom je zamenjal s petjem na ulici. Najpogosteje na Čevljarski, zvečer se preseli na semedelsko promenado. Andrea Dilič - Mulo je ulični umetnik, tudi v Kopru.

Predstava Ostržek, ki so jo pripravili v Lutkovnem gledališču Maribor, se mudi na 16-dnevni 1500 kilometrov dolgi turneji po Kanadi. Ustavili se bodo v petih različnih kanadskih mestih, na treh festivalih, v treh jezikih pa odigrali šest predstav. V Kulturnicah več o enem najobsežnejših gostovanj slovenskega gledališča v Severni Ameriki.

Pred nekaj dnevi je bil posnet prvi prizor filma z naslovom Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Gre za celovečerni igrani prvenec mlade režiserke Ester Ivakič, filmska zgodba pa se dogaja v vasici na prekmurskem podeželju v sedemdesetih letih.

Plavajoči grad je festival mnogih in združenih umetnosti, ki se bodo ta konec tedna že 11. odvijale na Gradu Snežnik. Letošnji program tematsko temelji na običaju polhanja v Loški dolini, zato je geslo festivala Polhn grad – poimenovanje pa organizatorji interpretirajo tudi kot željo, da bi snežniški grad vsebine in obiskovalci polnili vse leto.

Predstavljamo francoskega cirkuškega umetnika Vincenta de Lavenérja, ki ni čisto navaden žongler. Njegove žogice ob metanju v zrak cingljajo, z njimi pa sestavlja različne melodije, tudi tiste zapletene najbolj znanih skladateljev. Žongliranje uči celo v turški cirkuški šoli. Veliko je na poti, a še ni obiskal vseh evropskih držav.

Tone Kralj je bil slikar, grafik in kipar, ki je vedno opazoval dogajanje okoli sebe in se v svojih delih nanj vedno kritično odzival. Kot cerkveni slikar je poslikal približno 50 cerkva ob slovensko-italijanski meji in v poslikavah uporabil protifašistične in slovenske nacionalne motive.Njegovo angažiranost predstavlja tudi razstava Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, kjer je na ogled tudi slika Kruha in iger, ki je bila do zdaj neznana, saj je bila naslikana na zadnji strani slike Streljanje talcev. Sogovornika sta kustosinja Tina Fortič Jakopič in kustos Marko Ličina.

Njene fotozgodbe lahko zasledite v številnih francoskih in svetovnih medijih, od Le Monda, Der Spiegla do New York Timesa, v njih pa prepleta humanistično in dokumentarno fotografijo, pa tudi preiskovalno fotoreporterstvo. Catalina Martin Chico je za svoje delo prejela številne nagrade, med njimi World Press Photo za fotografijo pripadnikov teroristične organizacije FARC.

Gašper Krajnc je stripar in ilustrator. Je tudi samouk in Korošec, ki živi v Ljubljani. Lani je pri založbi VigeVageKnjige izšel drugi del njegove ptičje trilogije z naslovom Vaške ptice. Z zlatirepcem nagrajeni stripar vam v branje priporoča kaj drugega kot strip, seveda.

Morda za koga novica, da bo letošnji Motovunski festival zadnjič gostoval na Motovunskem griču, ni prav dobra, a kot je na novinarski konferenci povedal direktor festivala Igor Mirković, se želijo z novo lokacijo vrniti k naravi in okolju, ki ni povezano z množicami turistov. 25. Motovunski filmski festival ali po novem Cinehill bo letos torej še zadnjič na Motovunskem griču, in sicer med 22. in 24. julijem, nato pa se bo 26. julija za štiri dni preselil na novo lokacijo ali v novi dom – v planinsko središče Petehovac nad Delnicami v Gorskem kotarju.

Predstavljamo pevko in igralko Ksenjo Parhacko, ki je s svojo predstavo Najbolj nevarna žival na svetu navdušila ulično občinstvo v sklopu Festivala Ana Desetnica. Zase pravi, da je prava nomadka, iz Rusije se je namreč že v mladih letih preselila v Evropo, na festivalu v Ljubljani je zastopala Irsko, ta hip pa z možem živita v Barceloni.

Sklepanje novih prijateljstev, prva ljubezen, stik z alkoholom in mamili, enostarševske družine, družbena omrežja in drugi izzivi, s katerimi se spoprijema današnja mladina, so osrednje teme novega slovenskega filma, ki ga te dni snemajo v Ljubljani. Mladinski celovečerec nastaja tudi v koprodukciji RTV Slovenija. Mi smo ekipo med snemanjem obiskali nekaj dni po tem, ko je padla prva klapa.

Letošnji Film pod zvezdami bo danes na ljubljanskem grajskem dvorišču odprl slovenski film Jezdeca režiserja Dominika Menceja, ki je bil na Festivalu slovenskega filma v Portorožu razglašen za najboljši film festivala po izboru občinstva. Sicer pa letošnji kino pod zvezdami do 5. avgusta prinaša še več filmskih uspešnic in pet premier. Program, ki ga Kinodvor vsako poletje pripravi z Mestno občino Ljubljana in Javnim zavodom Ljubljanski grad, bo letos v znamenju treh jubilejev: 100-letnice kinodvorane na Kolodvorski, 20-letnice art kina in 15-letnice mestnega kina. Sogovornici: - Janja Rozman, Javni zavod Ljubljanski Grad - Aliki Kalagasidu, Kinodvor

Glasbenik samouk, ki se je odpovedal študiju in se posvetil glasbi. Poletja preživlja (tudi) na ulici. Novomeščan mimoidoče zabava s svojo kitaro, glasom in avtorsko glasbo. Preizkusil se je tudi pred uličnim občinstvom v Münchnu, ki je, kot pravi, veliko bolj odprto kot tisto v slovenski prestolnici.

Decembra leta 2021 je Slovenski etnografski muzej pridobil obsežen fotografski arhiv kulturne dediščine Egipta in zahodnega Sredozemlja. Arhiv sta muzeju podarila zakonca Ingrid in Günther Hölbl iz Avstrije. Na razstavi je prikazan izbor fotografij egipčanskih svetišč in grobnic, ki se nahajajo ob reki Nil, na rečnih otokih in v puščavskih oazah.

Na ljubljanskem gradu je na ogled razstava Jadrana Lazića, jugoslovanskega paparaca in fotografa. Na rdeči preprogi, kot se razstava imenuje, prikazuje fotografije slavnih v 70. in 80. prejšnjega stoletja iz Jugoslavije, Hollywooda in vsega vmes.

Roberta Petana poznamo predvsem kot glasbenika s svojevrstnim smislom za humor. Koncertira bodisi sam bodisi v duetu Maja in Robi ali z zasedbo The Rafters, spremljamo ga lahko v oddaji Kaj dogaja na prvem programu Televizije Slovenije, z glasbenimi stvaritvami se odziva tudi na aktualno družbeno dogajanje. Ob nastopu na Lentu je Sari Zmrzlak zaupal priporočilo za branje in poslušanje.

Odločitev za prenovo SNG Drama Ljubljana na obstoječi lokaciji ni bila sprejeta na hitro ali brez temeljitega premisleka. S pomočjo številnih projektnih nalog in zasnov se je projekt oblikoval več desetletij. Prenova je dobila zeleno luč. Svoje delo bodo najprej opravili arheologi, predhodna izkopavanja se bodo začela poleti, prihodnjo jesen pa obnovitvena dela.

Poletje je čas, ko je na ulicah slišati govorice v številnih različnih jezikih, kar s sabo prinese tudi glasbo sveta. Ulica je od nekdaj prostor za izražanje oziroma izvajanje umetniških ustvarjalnih dejavnosti, kot so glasba, gledališče, ples, risanje, cirkus in druge, ki jih lahko mimoidoči spremljajo in prostovoljno denarno ali kako drugače podprejo. Ulica je stičišče različnih kultur, kar omogoča povezovanje ljudi, v sprejemanju drugačnosti. Če je bilo kdaj na ulicah naše prestolnice mogoče videti veliko zvezd s cest, je bilo to prejšnji teden, med mednarodnim festivalom uličnega gledališča Ana Desetnica. Barviti nastopi, žongliranje, petje in ples so privabili številne radovedne otroke, mlade in nekoliko manj mlade, da se kulturno nahranijo tudi zunaj vsem znanih gledaliških ustanov. Ulica je postala oder, mimoidoči pa občinstvo.

Uvodni večer bo v ljubljanskih Križankah, preostale dni pa se bodo glasbeni nastopi vrstili na odrih v Parku Sveta Evrope in štirih dvoranah Cankarjevega doma. Osrednja zvezda festivala bo Britanec Benjamin Clementine, pianist, vokalist in tekstopisec, ki pri ustvarjanju svoje glasbe prepleta staro in novo klasično glasbo, kabaret, rok ali muzikal. Benjamin Clementine je tudi vse bolj uveljavljeni filmski igralec. Letos bo na džezovskem festivalu svoje skladbe predstavil skupaj s Slovenskim godalnim seksetom. Letošnjo izvedbo festivala kurirajo trije programski vodje Bogdan Benigar, Dre A. Hočevar in Borja Močnik, ki se bo posvetil predvsem programu na zunanjih prizoriščih.

Festival poteka ves teden na več lokacijah po Kostanjevici na Krki in združuje gledališče, glasbo, film, literaturo, vizualno umetnost in delavnice z okroglo mizo. Vse aktivnosti v okviru festivala so za udeležence brezplačne in tako dostopne vsem.

Kino Bled je kolektiv mladih filmofilov, ki so se odločili, da je čas, da v domačem kraju pripravijo festival, ki bo popestril kulturno dogajanje in v mesto prinesel nekaj filmskega utripa, ki ga je Bled nekoč že imel. Letos jim je to uspelo že petič po vrsti. Eden od ustanoviteljev Kina Bled je tudi Matevž Polajnar, ki pa ni le ljubitelj filmov, ampak tudi knjig.

Parki se ne rojeva kar tako čez noč in če se že, vedno zajemajo manjše ali večje območje, so krajinsko urejeni za določen namen ali zavarovani zaradi izjemnih oz. kulturnih vrednot. Zgodovina parkov je neverjetna dolga in bogata, začetki sodobnih mestnih parkov pa segajo v 18.stoletje in so se razvili najprej v Angliji. In tudi danes, še tako majhna na novo urejena parkovna površina - kot je Park slovenske himne v Kranju – lahko predstavlja nekaj izjemnega.Pod parkom se podpisuje mlada ekipa ustvarjalcev Klara Bohinc, Andraž Keršič, Žiga Ravnikar, Eva Senekovič in Uršula Novak, arhitekti biroja 'a 2 o 2 arhitekti'.

Poletje je čas, ko je na ulicah slišati govorice v številnih različnih jezikih, kar s sabo prinese tudi glasbo sveta. Ulica je od nekdaj prostor za izražanje oziroma izvajanje umetniških ustvarjalnih dejavnosti, kot so glasba, gledališče, ples, risanje, cirkus in druge, ki jih lahko mimoidoči spremljajo in prostovoljno denarno ali kako drugače podprejo. Ulica je stičišče različnih kultur, kar omogoča povezovanje ljudi, v sprejemanju drugačnosti. Tokratna zvezda s ceste je Kolumbijec Camilo, ki ga lahko na ljubljanskih ulicah srečate kot glasbenika, včasih pa tudi kot klovna.

Pred začetkom tretjega festivala delavskega filma Kamerat, s katerim v Hrastniku dajejo novo življenje zapuščenim rudniškim prostorom, pogledamo, kakšna bo bera letošnjih delavskih filmov, pogovarjamo se tudi s 97-letnim kinooperaterjem, ki je kar 75 let v različnih državah in pod različnimi režimi vrtel filme v Hrastniku.

Ste bili kdaj na gledališki predstavi, ki se vas je povsem dotaknila in se je živo spominjate? Morda ste ujeli kak performans ali happening. Se vam je kdaj zgodilo, da so nastopajoči želeli prepričati publiko v sodelovanje in ravno vi ste se kar naenkrat znašli na odru med asistiranjem igralcu? Kaj je danes glavni namen gledališča in v čem se bistveno razlikuje od filma?

V Logatcu se začenja že 10. poletni glasbeni festival Cantabile, ki bo gostil 8 vrhunskih glasbenih dogodkov ter prepoznavne glasbene ustvarjalce iz različnih koncev Slovenije in Izraela. Kaj pa v branje priporoča dirigent orkestra Cantabile in umetniški vodja festivala Marjan Grdadolnik?

'Arhitektura je umetnost, neposredno določa naš skupni in zasebni prostor zaznamuje okolje in naš vsakdan,' so zapisali člani žirije Plečnikovih nagrad 2023, ki so avtorjem enote Čebelica Vrtca Kočevje, podelili Plečnikovo medaljo. Na eni strani kot industrijska stavba, na drugi kot odprti čebelnjak predstavlja otroško mesto v malem za 350 otrok. Vrtec je nova stavba, sestavljena iz več med seboj ločenih delov: otroško igrišče, notranja atrija, strešni vrt, vstopni trg za otroke s spremstvom, vstopni trg za zaposlene in povsem ločeno gospodarsko dvorišče. S Plečnikovo medaljo nagrajeni Vrtec Kočevje, enota Čebelica, ter zgodba o kočevskem lesu z gostoma Ano Kreč in Juretom Hrovatom.

Poletna noč je vsakoletni tradicionalni gala koncert, ki predstavlja bogato dediščino slovenske zabavnoglasbene zakladnice v izvedbi velikega revijskega orkestra. Tokrat bo posvečen izjemnemu avtorskemu opusu kantavtorja Tomaža Domicelja, ki je marca letos praznoval 75 let. Z razlogom je letošnja Poletna noč dobila tudi naziv po eni izmed njegovih najbolj prepoznavnih pesmi, Srečen dan. Pred koncertom se je z njim pogovarjal Tomaž Purkart.

Ples je ena od najstarejših umetniških zvrsti. Prek ritualnih začetkov, šablonskih oblik in klasičnih koreografij je prešel do koreografiranega plesa brez koreografije, ekspresivnega plesa, plesa na tišino ter celo plesa brez giba. A kakorkoli pogledamo, vedno velja, da ples pripoveduje zgodbo. Kako pa te zgodbe slišati in razumeti? Gostje: Plesalka in koreografinja Meg Stuart Umetniški vodja festivala Spider Matej Kejžar Pesnica in pisateljica Svetlana Makarović

Če vas pot na morje pelje na, ali mimo Cresa, si lahko v tamkajšnjem muzeju do konca julija ogledate razstavo, posvečeno tovarni za predelavo rib Plavica, ki jo je muzej pripravil v sodelovanju z ZRC SAZU. Zgodovino tovarn ribjih konzerv, in to, kako so vplivale na družbo, že nekaj let raziskuje kulturologinja dr. Iva Kosmos, raziskovalka na Inštitutu za kulturne in spominske študije na ZRC SAZU, ki je tudi ena od soavtoric knjige Zgodbe iz konzerve o zgodovini predelave in konzerviranja rib na severovzhodnem Jadranu. Kaj pa Iva Kosmos priporoča v branje? Za roman Ujemi zajca obstaja izjemno zanimanje, prevodi se vrstijo, Lano Bastašić pa razglašajo za Eleno Ferrante Balkana.

Klovna ne bo? Brez skrbi. Klovn ni odšel nikamor, samo omislil si je svoj domači šotor in nekaj časa od daleč opazoval Svet. Mesto za vragolije mu je posodil Klovnbuf – 16. mednarodni festival sodobne klovnade in novega cirkusa. Kako stati na rokah in hoditi? Kako žonglirati z nogami in kako postaviti pravi cirkuški šotor? Imamo pri nas sploh cirkuški podmladek in kakšne so razmere za mlade cirkusante? Zapiski Klovnbuf festival

Ko se je 24. februarja 2022 začela ruska agresija na Ukrajino, je bil prvi gost v studiu Vala 202, ki je dogajanje postavil v kontekst bil zunanjepolitični novinar Radia Slovenija Miha Lampreht.Nekdanji dopisnik, urednik, tudi direktor Radia Slovenija, in sveže upokojeni novinar je o zadnjem letu dogajanja v Ukrajini napisal knjigo, ki je izšla pri založbi Didakta. Knjiga ima naslov: Kratka zgodovina vojne v Ukrajini. Kot pomemben dokument časa kronološko popisuje dogodke zadnjega leta v Ukrajini ter postavlja v kontekst. A pravi naslov se skriva v podnaslovu: Leto zamujenih priložnosti. Za koga in zakaj je torej to leto zamujenih priložnosti? "To je leto izgubljenih priložnosti za ukrajinski narod, tudi za ruski narod in vse narode, ki živijo na teh nevralgičnih ozemljih. Hkrati pa tudi za nas kot ljudi in človeštvo kot celoto ter otroke naših otrok." Nekdanji sodelavec Radia Slovenija Miha Lampreht ne izključuje nadaljevanja, saj, kot pravi, konca vojne še ni na vidiku.

Idejo za branje ima Nika Gabrovšek, producentka in programska svetovalka Klovnbufa, mednarodnega festivala sodobne klovnade in novega cirkusa. Letošnji festival, ki bo že 16. po vrsti, se bo začel ta ponedeljek s celodnevnim programom na Kongresnem trgu in v parku Zvezda v Ljubljani. Od 9-ih do 21-ih bodo tam na sporedu cirkuške predstave in delavnice za mlade in stare, na katerih boste lahko naučili veščin žongliranja, ravnotežja in zračnih disciplin. To bo šele začetek festivala, ki bo vse do 25. junija na različnih prizoriščih v Ljubljani ponudil pisane dogodke.

Kompleks Križank je ena osrednjih arhitekturnih znamenitosti ter kulturnih prizorišč naše prestolnice. Takšne, kot jih poznamo danes, so dokoncno prenovili in odprli 10. junija 1955. Prenova Križank je bila Plečnikovo zadnje delo, samo ureditev prostora pa so kasneje dograjevali tudi drugi arhitekti. Sogovornik: Andraž Keršič, arhitekt

Kino Otok - Isola Cinema je eden najbolj trdoživih filmskih festivalov. Poteka v Izoli, a ker je lahko vsako mesto tudi otok, se festivalu s projekcijami letos pridružujejo še štirje otoški sateliti art kinematografi v Cerknici, Idriji, Sežani in Tolminu. Skupaj je v program uvrščenih 120 filmov.

Opozarjamo na knjigo in razstavo dveh dokumentarističnih fotografov. Knjigo Istanbul: Obrazi svobode, ki jo predstavlja fotografinja Manca Juvan. In razstavo Kot tu in onkraj, ki jo pripravlja fotograf Borut Krajnc.

V tokratnih Kulturnicah Nina Zagoričnik predstavlja letošnje prejemnike Plečnikove nagrade, medalj in študentskih štipendij, ki so jih maja razglasili na vrtu Plečnikove hiše v Ljubljani. Plečnikovo nagrado so prejeli Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović in Jan Žonta iz ARP studia za projekt šolske knjižnice na Osnovni šoli Vič. Medalje pa so šle v roke ustvarjalcev projekta enote Čebelica v Vrtcu Kočevje, projekta Krater – tipologija mestne divjine in projekta slovenskega paviljona na mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah leta 2021 z naslovom "Skupno v skupnosti: 70 let zadružnih domov kot družbene infrastrukture".

Cenzura je izčrpna in večno aktualna tema. V zgodovini srečevanj med Slovenci in cenzuro je obdobje med vladavino Jožefa II. in prvo svetovno vojno, ki je prinesla konec monarhije, eno najbolj zanimivih in dinamičnih. Ob odprtju razstave Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne v Narodni in univerzitetni knjižnici se bomo vprašali, kako so cenzurirali slovenske avtorje od Linharta do Cankarja, pa tudi, kateri pisatelj je s pisanjem v zapor spravil največ svojih urednikov.Sogovorniki: dr. Marijan Dović, snovalec razstave Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne; Marijan Rupret, strokovni sodelavec pri pripravi razstave in skrbnik rokopisne zbirke v NUK-u; Katja Mihurko, raziskovalka na Raziskovalnem centru za humanistiko Univerze v Novi Gorici.

S podelitvijo zlatih palm se izteka še zadnji, enajsti dan, najbolj prestižnega filmskega festivala v francoskem Cannesu. Kako se bo odločila žirija med mojstri kot so Wim Wenders, Wes Anderson, Ken Loach, Nuri Bilge Ceylan, Aki Kaurismaki ali med režiserkami kot sta Aliče Rohrwacher ali mnogo mlajša Remata Toulaye Sy iz Tunizije, edina s prvencem v glavnem tekmovalnem programu. Najbrž težko, razmišlja Nina Zagoričnik, ki se oglaša iz Cannesa.

V senci nekaterih dreves se začenja 19. Knjižnica pod krošnjami. Koordinatorka in vodja Gaja Naja Rojec v branje priporoča delo Janet Frame z naslovom Vstopate v človeško srce.

V mestu na francoski rivieri se odvija kultni filmski festival, kjer se filmi potegujejo za zlato palmo. Nina Zagoričnik nas z dvema filmoma popelje v dva nenavadna kraja: prvi je popolnoma izmišljen, drugi pa je sveto mesto Rim. Na francoski rivieri ji v pogovoru družbo dela študent AGRFT-ja Matic Štamcar.

Narobe obrnjen pisoar na podstavku, performans hoje v ravni črti, instalacija iz odpadnih materialov in slika, polita z barvo. Pa antični tempelj, renesančna freska, baročni kip in realistični portret. Kateri produkti človekovega kreativnega uma nosijo umetniško vrednost in kdo o tem odloča? Obstaja jasna in trdna meja med umetnostjo in obrtjo ali po drugi strani med umetnostjo in provokacijo? Je nek predmet, ki prestopi galerijski prag, samodejno umetniško delo? Lahko umetna inteligenca ustvarja umetnost?Sogovornik prof. dr. Lev Kreft, filozof, sociolog, publicist, urednik in nekdanji politik.

Piran je znova filmsko prizorišče. V teh dneh snemajo mladinski film Tartinijev ključ v režiji Vincija Voguea Anžlovarja. Zgodba je nastala po knjižni predlogi Romana Kukoviča, ki jo recenzije opisujejo kot "Ko Poletje v školjki sreča DaVincijevo šifro". V mladinski kriminalki, kjer se dogodki zapletajo v kotičkih obmorskega starega mesta, se srečujeta dobro in zlo, socialna neenakost, obenem pa se med junaki tkejo trdne vezi prijateljstva, sodelovanja ter prvih ljubezni.

Če sanjarite o francoskem rogljičku in kavi ter ob tem dodate še film, se je treba odpraviti na Azurno obalo. Jutranjo razglednico s svetovno znanega filmskega festivala v Cannesu je poslala Nina Zagoričnik.

Docent doktor Igor Žunkovič poučuje na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja z dramatiko, kulturno zgodovino in sodobno literarno teorijo. Je avtor knjige Evolucija in literatura ter prevajalec knjig Kako se literatura igra z možgani Paula Armstronga in O izvoru zgodb Briana Boyda. Kljub širokemu opusu in zanimanju pa se rad vedno znova vrača k izbranemu klasiku, ki vam ga tokrat priporoča v branje. Igor Žunkovič, ki se raziskovalno veliko ukvarja z deli Gregorja Strniše, v branje priporoča njegovo dramo Driada.

Nina Zagoričnik neposredno ob otvoritvi slovenskega pavilijona na 18. beneškem arhitekturnem bienalu. Gosta: Jure Grohar, en izmed petih kuratorjev Miloš Kosec, arhitekt

Največji in najprestižnejši med festivali bo letos za en dan krajši, a še vedno z istim številom devetnajstih filmov v glavnem tekmovalnem programu. Kot se za gostiteljico spodobi, ima Francija največ filmov in koprodukcij v vseh programih festivala, med njimi pa ni niti enega iz Rusije ali Ukrajine. Razlog je znan, ni pa znano, zakaj se selektorji tudi letos niso odločili za poslane slovenske filme.

Nad Novo Gorico ob slovenko-italijanski meji so leta 1978 postavili napis iz kamnov NAŠ TITO, ki vse od takrat sproža polemike. Kamne so večkrat premikali, napis uničili ali spremenili. Tako je na pobočju Sabotina že pisalo NAŠ MIR, SLO, celo NAŠ FIDO.Avstrijska umetnica Helene Thümmel zdaj že nekaj let raziskuje napise TITO oziroma istozvočne geoglife v državah nekdanje Jugoslavije, začela pa je prav z napisom na Sabotinu, ko je v Novi Gorici študirala magistrski študij medijske umetnosti. Geoglifi so sicer velike oblike, ki so na tleh ustvarjene iz linij, cest ali poti in so pogosto vidni le iz zraka. Kje vse še stojijo vzdrževani geoglifi TITO in kje so ti opuščeni, si lahko do 7. junija pogledate v Goriškem muzeju na Gradu Kromberk na razstavi Kje je Tito – TITO IN SITU. Foto: Kristina Furlan

Gradbišča so prostori, kjer za ograjo skupaj sobivajo ljudje različnih profilov: gradbeni delavci, projektanti, investitorji, vodje gradbišč in mnogi drugi. Delajo v vseh letnih časih na vročem soncu, snegu ali v deževnem vremenu. Ali sploh še kje obstaja kakšno mesto brez gradbišč? Najbrž ne, pravi arhitektka Maruša Zorec, ki s svojim timom sodelavcev spremlja potek dela na šestih različnih gradbiščih po Sloveniji. Vsako od njih nosi zgodbo že od prej, pri vseh primerih gre za prenovo in ne za novo gradnjo objektov.

Dokumentarni film ima vedno neko moč, da nagovori in spodbudi k razmišljanju, pravi scenarist in režiser Miha Čelar, avtor novega dokumentarnega filma Konoplja osvobaja. Film s humornimi šalami glasbenika in rokenrol filozofa Ramba Amadeusa prikaže zgodbe aktivistov iz različnih delov sveta, od Amerike, Srbije, Španije do Švice, v ospredju pa je zgodba Janka Pirca, lastnika družbe Konoplja osvobaja, ki je po obsodbi zaradi vzgoje in uporabe osmih sadik, s katerimi je želel pomagati bolnemu sinu in ženi, prvi v Sloveniji dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču. Miha Čelar, scenarist in režiser filma v branje priporoča knjigo Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj.

V Kinodvoru bo nocoj premiera dokumentarnega filma IZGINJANJE. Avtorica Andrina Mračnikar, koroška režiserka in scenaristka v filmu raziskuje, zakaj slovenski jezik in slovenska kultura čedalje bolj izginjata iz vsakdanjega življenja v njeni južnokoroški domovini. "Vsi moji dokumentarni filmi so politični in pripovedujejo o uporu, čeprav je izhodišče vedno osebno", pravi režiserka.

Knjižno priporočilo posreduje predsednica društva Šolski ekovrtovi in doktorica okoljskih znanosti na področju kmetijstva Anamarija Slabe.Poslušajte tudi: Frekvenca X: David Wengrow o svobodi snovanja novih družbenih ureditev  

Popularni galerijski prostori in muzeji iz leta v leto privabljajo več obiskovalcev, tudi v tržaškem muzeju Revoltella, v katerem so pravkar odprli razstavo Homage Miroju. Veliko zanimanje je za Rembrandtove grafike v Narodni galeriji, največje presenečenje pa je bila v hipu razprodana razstava nizozemskega slikarja Jana Vermeerja v amsterdamskem Rijksmuseumu. V dveh dneh so prodali 450.000 vstopnic. Gre pri tem za prestiž ali dobro organiziran kulturni turizem in koga danes nagovarjajo Miro, Rembrandt ali Vermeer?

Filmski režiser Peter Bratuša, avtor uspešnic Gajin svet 1 in Gajin svet 2 je tik pred prvo klapo snemanja novih petih epizod slovenske igrane TV serije Življenja Tomaža Kajzerja, ki smo jo gledali natanko pred desetimi leti. Scenarij sta tudi tokrat skupaj napisala filmski tandem Špela Levičnik Oblak in Peter Bratuša in če bo šlo vse kot po maslu, pravi Bratuša, bomo prvo zgodbo doživeli v začetku januarja prihodnje leto.

Konec šestdesetih let je skupina umetnikov na vesoljsko odpravo na Luno, Apollo 12, pretihotapila majhen keramičen kolut s šestimi miniaturnimi slikami, ki so ga poimenovali Moon Museum. V bližnji prihodnosti, pa bo na Luno odpotoval večji in bolj dovršen predmet, artefakt človeštva v obliki časovne kapsule, miniaturni muzej MoonArk. Polet je bil predviden za prihodnji četrtek, 4. maja, a je pri testiranju rakete, na kateri bo naložen MoonArk, prišlo do zapleta in tako je polet preložen, nov datum še ni znan. Sicer pa so v tovoru, ki ga bo MoonArk ponesel na Luno, umetniška dela, poezija, risbe, različni jeziki, vzorci planktona in cvetnega prahu. Med 250-imi umetniki, znanstveniki in oblikovalci dragocenega tovora sta tudi Slovenca, likovna umetnica in znanstvenik. Teja Krašek je slikarka, ki se ukvarja z nanoartom, mikroskopskimi slikami, ki združujejo znanost in umetnost, Janko Jelenc pa je diplomiran inženir fizike, član skupine petih, ki se na Inštitutu Jožefa Štefana ukvarjajo s sintezo in karakterizacijo nanodelcev, predvsem anorganskih. In kaj priporočata v branje Teja Krašek in Janko Jelenc?

Po 23 letih si v Ljubljani lahko v Narodni galeriji ogledamo Rembrandtove grafike. Razstava, ki združuje 43 Rembrandtovih grafik, dve njegovi matrici ter 14 umetnin njegovih sodobnikov, ki jim je bil stari mojster za vzor, je rezultat sodelovanja z Muzejem Rembrandtova hiša iz Amsterdama, ki hrani njegov skoraj celoten opus. Gost: Michel Mohor, višji kustos Narodne galerije.

Tin Vodopivec je eden od pionirjev stand-up scene in najbolj mednarodno uveljavljen komik pri nas. Zadnje čase intenzivno sledi svojemu celovečernemu filmskemu prvencu Nekaj sladkega, romantični komediji, ki v jo v prihodnjih mesecih čaka vznemirljiva festivalska pot.

Knjiga Osebne krajine arhitekta Roberta Potokarja zajema fotografije ujetih trenutkov prostora in časa, večinoma posnete s telefonom. Knjiga je zbirka fotografij različnih arhitekturnih krajin, ki so pritegnile arhitektovo pozorno oko, izmojstreno skozi štiridesetletno profesionalno kariero. Avtor jih je posnel v obdobju od leta 2016 do septembra 2022 v različnih življenjskih prostorih. Fotografije so razdeljene na devet sklopov oz. krajin. Prve po vrsti so naravne krajine, sledijo spominske, nato urbane, cestne, gradbiščne, morske, posebej piranske, umetnostne in na koncu osebne krajine. Vsak sklop uvede dvostranska barvna stran z uvodnim besedilom, ki na kratko zaobjame bistvo.

Dokumentarni film ima vedno neko moč, da nagovori in spodbudi k razmišljanju, pravi scenarist in režiser Miha Čelar, avtor novega dokumentarnega filma Konoplja osvobaja. Konoplja se mu zdi zanimiva kot družbeni fenomen, saj po večdesetletnem prizadevanju civilne družbe, da bi sprejeli konopljine zdravilne učinke, zdaj v bliskovito razvijajočo se industrijo konoplje vstopata politika in kapital. Film s humornimi šalami glasbenika in rokenrol filozofa Ramba Amadeusa prikaže zgodbe aktivistov iz različnih delov sveta, od Amerike, Srbije, Španije do Švice, v ospredju pa je zgodba Janka Pirca, lastnika družbe Konoplja osvobaja, ki je po obsodbi zaradi vzgoje in uporabe osmih sadik, s katerimi je želel pomagati bolnemu sinu in ženi, prvi v Sloveniji dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču. Premiera filma bo v četrtek ob 19.00 v Kinu Brežice, dan zatem pa film Konoplja osvobaja prihaja na redni spored v Kinodvor v Ljubljani.

V knjigi najdemo poglobljen prikaz kariere najbolj slavne še delujoče rokovske skupine na svetu. Avtorica je novinarka iz Londona.Lesley Ann Jones je bila v središču dogajanja, člane skupine Rolling Stones pa opisuje na njihovi celotni karierni poti od začetkov leta 1962, ko so začeli igrati glasbo temnopoltih Severnoameričanov, do smrti bobnarja Charlieja Wattsa. Prevedel jo je Simon Demšar, ki je poskrbel, da smo Slovenci med drugimi dobili tudi zgodbe o Eltonu Johnu, Johnu Lennonu, Robbieju Williamsu, Daveu Grohlu in Bruceu Springsteenu.

V današnjem knjižnem priporočilu o novi predstavi Društva ustvarjalcev in raziskovalcev sodobnih scenskih umetnosti Vie Negative. Premiera predstave z naslovom 'Ne me silit, da povem, kaj mislim' bo v Stari mestni elektrarni v Ljubljani in je povezana s knjigo, ki jo v branje priporoča soavtor Bojan Jablanovec.

Cankarjev dom bo bogatejši za še eno dvorano, ki bo namenjena vsem generacijam. Ime je dobila po svetovni popotnici in pisateljici Almi Karlin. Odprli jo bodo ob prisotnosti predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar in ministrice za kulturo dr. Aste Vrečko. Prostor si je že ogledala Nina Zagoričnik, skupaj z direktorico Cankarjevega doma Uršulo Cetinski. Avtor predelave je arhitekt Peter Vidanovski, ki je že sodeloval pri prenovi strehe Cankarjevega doma.

Na poti proti Lendavi se že od daleč vidi manjši grič s cerkvijo, ki se dviga nad vinogradi. Nekoč je na tistem mestu stala vojaška utrdba, pozneje so na njenem mestu sezidali kapelico oziroma cerkev Svete Trojice, od koder sega razgled na Goričko in Panonsko nižino. Zanimiv je tudi ogled cerkve, v kateri je krsta z mumijo vojaškega častnika Mihaela Hadika. Več o tem, kdo je bil Mihael Hadik, pa izveste tudi na lendavskem gradu, kjer ima sedež Galerija-Muzej Lendava. Pred leti so v gradu o mumiji pripravili razstavo in kot pravi etnolog in višji kustos, doktor Zoltán Lendvai Kepe, gre za kulturno dediščino nacionalnega pomena.

Jutri se bo ob Ledavskem jezeru začela prva hoja oziroma umetniška turneja, ki jih bodo na podeželju izvajali umetniški pari iz 8 držav v okviru mednarodnega projekta poimenovanega Along the Walk oziroma Vzdolž poti, projekta uprizoritvenih umetnosti na temo upočasnitve. Vsak umetniški par bo izvedel dva desetdnevna pohoda po podeželskih območjih Nemčije, Slovenije, Italije, Francije in Belgije. Prvo hojo, ki bo ob tem tudi predstava, bosta izvedla francoska koreografinja, plesalka in performerka Mathilde Vrignaud in slovenski plesalec in koreograf DISKOlektiv. Njuna zamisel je vzvratna hoja oziroma Največji spektakel na svetu pri katerem se jima lahko pridruži vsakdo.

Nina Kuclar Stiković je mlada dramatičarka, Grumova nagrajenka za svoj prvenec "Govoriti o tistem, o čemer se je molčalo". Njena nova družinska igra "Skupaj sami ali jutri je v sanjah izgledal drugače" v režiji Nejca Gazvode, bila v začetku marca premierno uprizorjena v mariborskem gledališču. Igro so uprizorili tudi dijaki umetniške gimnazije v Ljubljani, saj je dramski tekst vključen v letošnji maturitetni program. Nina Kuclar Stiković na AGRFT-ju zaključuje magisterij dramaturgije in scenskih umetnosti, 17. aprila pa bo v gledališču Glej premiera njenega novega dramskega teksta z naslovom "Deklici". V Priporočilu Nina najprej predlaga detoks od socialnih omrežij.

Kulturna dediščina kot ena izmed temeljev prehoda v bolj zeleno prihodnost in v bolj vzdržno družbeno situacijo je ključna tema triletnega raziskovalnega projekta: ' HEI- Transform - Dediščina za vključujočo trajnostno preobrazbo.' Projekt je v letu 2022 pridobil financiranje Javne agencije za raziskovalnost Republike Slovenije. Uvodna konferenca se je odvijala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.

Na Kongresnem trgu v Ljubljani so na ogled fotografije, ki jih je na reportažnem potovanju po Boliviji v okviru projekta Our Food. Our Future ob podpori okoljske organizacije Focus posnel dokumentarni fotograf Matjaž Krivic, besedilo k fotografijam pa je prispevala novinarka časopisa Delo Maja Prijatelj Videmšek. Gre za projekt, ki govori o našem prehranskem sistemu in trošenju hrane in prek te razstave kaže, kaj vse povzroča sodobni način prehranjevanja. Fotografije so nastale v regiji Santa Cruz, ki ima najvišjo proizvodnjo hrane v Boliviji, pa tudi najvišjo stopnjo krčenja gozdov. Bolivija je po uničevanju gozdov na tretjem mestu prehitela Indonezijo, pred njo sta Brazilija in Kongo, kar pomeni, da se gozdove tam krči zelo pospešeno, predvsem zaradi širjena pašnih površin in površin za proizvodnje krme.

V sredo svojo filmsko pot začne novi slovenski film Jezdeca, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Dominika Menceja, ki je že pred začetkom pisanja scenarija glavni vlogi namenil Petji Laboviću in Timonu Šturbeju. Filmska zgodba se začne sredi pomladi, ob koncu devetdesetih, ko se iz zakotne vasice v Prlekiji dva mlada prijatelja, na predelanih skuterjih, odpravita na pot po Sloveniji in Hrvaški.

Mestna drevesa so preplavila družabna omrežja in ostale medije, vedno več ljudi se zaveda pomena dreves. Pa vendar, ali lahko govorimo o kontinuirani kulturi upravljanja s prostorom, ko govorimo o gozdnem urbanizmu slovenskih mest?

Dogodek organizirata Gibanje za pravice Palestincev in Gruppo Ibriq iz Trsta v sodelovanju s Slovensko kinoteko. Predvajali bodo dva celovečerna, tri kratke in en dokumentarni film o življenju palestinskih prebivalcev. Kot pravi Nada Pretnar iz Gibanja za pravice Palestincev, ki že več kot deset let pripravlja različne dogodke, namenjene ozaveščanju o dogajanju v Palestini, o tem velikokrat govorijo drugi, pri prikazanih filmih pa gre za palestinske režiserke in režiserje, ki o Palestini govorijo s palestinskim glasom. Zapiski Palestina na Filmu v Slovenski kinoteki

Doktor Marko Frelih, arheolog in kustos v Slovenskem etnografskem muzeju, že vrsto let raziskuje izročilo zmajev. Lani je pripravil razstavo poimenovano Sveti konji − nebesni jezdeci, ki konje izpostavi tudi kot pogoste živali v nekem imaginarnem abstraktnem svetu, svetu mitologije, simbolov in ljudskega izročila. Za ogled razstave je čas do sredine januarja prihodnje leto, do takrat pa tudi za kakšno knjigo. Marko Frelih v branje priporoča naslednje.

Danes zvečer ob 22.05 bo na tretjem programu Radia Slovenija, na programu Ars, premiera radijske igre z naslovom Pot domov, ki je nastala po besedilu gledališke igre Mihe Mazzinija. Gre za resnično zgodbo 84-letnega dementnega Aloisa Dvorzaca, ki se je iz Kanade, kjer je živel, želel vrniti domov v Slovenijo, se nekako znašel na londonskem letališču, kjer pa ni vedel drugega kot to, da hoče k hčerki v Slovenijo. Tam se z njim nihče ni hotel zares ukvarjati in človečnost je pod težo birokratskih pravil povsem odpovedala. Igra je bila še pred premiero na radiu nominirana v dramski kategoriji 26. mednarodnega festivala Prix Marulić na Hvaru.

Do 4. junija je v Galeriji Jakopič v Ljubljani postavljena razstava Valovanje: Vizualni dnevnik vode, ki skozi krovno tematiko vode odstira vprašanja podnebne krize, človeškega bivanja in družbene neenakosti, ter hkrati preizprašuje prakse galerijskih postavitev. Ob razstavi so pripravili tudi kar nekaj z njo povezanih dogodkov, tudi umetniško-plakatno akcijo, v kateri so študenti in dijaki umetniških šol na svoj način z uporabo različnih materialov s temo vode izvedli na oglasnih stebričkih, v okolici Galerije Jakopič.

Slaven Lunar Kosanović je zagrebški umetnik, ki je izšel iz zgodnje hrvaške grafitarske scene in slika, razstavlja in objavlja svoja dela po vsem svetu. V petek so v Umetnosti galeriji Maribor odprli njegovo razstavo z naslovom Recycle or Try. Celotna postavitev je sestavljena iz recikliranih in na novo uporabljenih materialov in tako nosi močno okoljsko sporočilo. Ogledate si jo lahko do 6. maja. Z naslovom razstave pozivam ljudi, naj bodo razumni. Da niso klasični potrošniki, ki kupujejo veliko čevljev, avtomobilov in se s tem razkazujejo na družabnih omrežjih, temveč stvari reciklirajo, popravljajo in vnovič uporabljajo. Taki ljudje so po potrošniških standardih danes fenomen, kar je strašljivo, saj so bile te stvari včasih normalne in samoumevne. Ljudem ne želim pametovati, ampak jim s svojo umetnostjo dajem primer. Uporabljam zavržene materiale, kot so karton, kovina, tkanine, les, steklo, in jih na tržišče vrnem v obliki umetniškega dela.” - Lunar

Aleš Mendiževec je ekonomist, filozof in kulturni teoretik. Je tudi urednik pri založbi Maska, pri kateri je nedavno izšel njegov knjižni prvenec Naključje in jaz (Filozofija za Louisa Althusserja). V knjigi skuša filozofsko razdelati sama naključja in naš odnos do njih. Morda tudi ni naključje, da je Aleš Mendiževec zavzet bralec. V branje pa nam priporoča dela enega največjih latinsko ameriških avtorjev 20 stoletja Roberta Bolaña. Veliko njegovih delih je izšlo tudi v slovenščini pri založbi Beletrina. Njegov zadnji (zelo zajeten) roman z naslovom 2666 je bil izdan leta 2004, leto po avtorjevi smrti. V slovenskem prevodu pa sta zaenkrat prvi dve knjigi izšli pri Cankarjevi založbi, zbirka Moderni klasiki (leta 2014).

Zadnje tedne smo lahko sredi Kongresnega trga v Ljubljani, visoko med krošnjami, opazovali nenavadna izmišljena bitja in meduze, ki so ob mraku zaživela v živih barvah. Izmislil si jih je umetnik Matej Bizovičar, ki nas vsako leto posebej navduši s svojimi likovnimi, kiparskimi in svetlobnimi instalacijami. Z njim se je v Svetlobnem parku ob Gradaščici srečala Nina Zagoričnik.

Bella Ciao je pesem, ki je postala simbol upora proti avtoritarnim režimom po vsem svetu. Vedno znova navdihuje nove generacije, zaslišala se je celo s turških minaretov, pojejo jo v Siriji, Iraku, njen izvor pa pripisujejo italijanskim partizanom. Toda od kod v resnici izhaja? Na pot raziskovanja mitologije tega navdihujočega napeva se je podala Gulia Giapponesi, režiserka dokumentarca Bella Ciao – Za svobodo, ki si ga lahko ogledate na 25. Festivalu dokumentarnega filma.

Kaj pa v branje priporoča varstveni ornitolog z Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije? Ste že slišali trobljajoči zvok na nebu? Če ja, to sporočite na Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Ornitologi namreč zbirajo podatke o opažanju žerjavov, veličastnih ptic z razponom peruti tudi do več kot dva metra, ki nase opozarjajo s posebnim oglašanjem, nekakšnim trobljenjem. Podatke o tem, kdaj ste jih opazili, torej datum in uro, smer leta, ter približno število ptic sporočite na Ornitofon, na številko 031 439 051 oziroma po elektronski pošti dopps@dopps.si.

Razstava prinaša vpogled v večletno delovanje konSa ≡ Platforme za sodobno raziskovalno umetnost, ki združuje devet partnerjev, delujočih na področju intermedijske umetnosti. Platforma si prizadeva vzpostaviti aktivno mrežo povezav med produkcijskimi centri za umetnost, izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami ter gospodarstvom. Njen cilj je spodbujanje občinstva k spremljanju dognanja o umetni inteligenci, robotiki, biotehnologiji in ekologiji ter h kritičnemu premišljanju o vplivih znanosti in sodobnih tehnologij na posameznika in družbo. Stremi k izboljšanju pogojev za umetniške raziskave in produkcijo ter k prevajanju umetniških idej v inovacije, ki bi omogočile bolj etično in trajnostno naravnano družbo.

Zgodba o svetlobi, muzah, navdihu in umetniški svobodi, ki si jo lahko izborijo le največje osebnosti. Ilustrator Jaka Vukotič in pisatelj in pesnik Žiga X Gombač sta s spojem poetične in stripovske govorice ustvarila zgodbo o rojevanju nove vznemirljive pesniške smeri – moderne. To je zgodba o Cukrarni, ki je bila zaznamovana z bedo, trpljenjem in marginalnostjo vseh vrst, a hkrati prostor, kjer je pesniška umetnost v Sloveniji dočakala novo poglavje.

Pogovor pred otvoritvijo 25. Festivala dokumentarnega filma. Dokumentarni filmi odpirajo, raziskujejo in opozarjajo na številna družbena vprašanja. Lahko ponudijo odgovore ali pa samo izhodišče za razmislek. In zahtevajo odprte oči. Festival bo na ogled med 10. in 17. marcem ponudil 20 celovečernih in 8 kratkih dokumentarnih filmov, s tem pa tudi aktualen vpogled v raznovrstno svetovno produkcijo dokumentarnega filma s pogovori po projekcijah in okroglimi mizami.

Kar 18 olimpijcev se je rodilo v Mojstrani in na Dovjem, med njimi tudi smučarski skakalec, ki je večkrat dejal, da noben ptič nima perutnic naprej. Janez Polda je bil namreč predstavnik modernega načina skakanja z rokami nazaj in velja za najboljšega slovenskega smučarskega skakalca v obdobju po drugi svetovni vojni. Samo šestkrat naj bi v karieri z rokami podrsal po tleh, tudi leta 1948 na Tednu smučarskih poletov v Planici, ko je skočil 120 metrov, a mu zaradi dotika skoka niso priznali, če bi mu ga, bi bil to takrat svetovni rekord. Noben ptič nima perutnic naprej pa je tudi naslov gledališke predstave, s katero sta igralska skupina Dovški oder in Kulturno umetniško društvo Jaka Rabič Dovje - Mojstrana Janezu Poldi na odru postavila svojevrsten gledališki spomenik, ki si ga je, ponos Mojstrane, Gorenjske, Slovenije in Jugoslavije, nedvomno zaslužil.

Uvodni večer je zaznamovala knjiga Mamin glas, zgodba o koroški Slovenki Elizabeti Sittar, ki jo je napisala njena hči Helga Mračnikar, dolgoletna urednica in prevajalka pri celovški Mohorjevi založbi. Helga Mračnikar je skupaj z avstrijskim pisateljem Petrom Handkejem prevajala Lipuševo knjigo Zmote dijaka Tjaža, s katero se je začel proces priznavanja, da je koroška slovenska literatura tudi del avstrijske književnosti.

Eden izmed najpomembnejših evropskih in svetovnih muzejev letos praznuje svojo 20. obletnico ponovnega odprtja. V ta namen so odprli razstavo Dürer. Munch. Miró. Veliki mojstri grafike. O prihodnosti muzejev, željah obiskovalcev in nujnosti prilagoditve mladim občinstvom se je Katja Stojnić pogovarja z direktorjem Albertine, prof. dr. Klausom Albrechtom Schröderjem.

Gašper Krajnc je stripar in ilustrator. Samouk. Korošec, ki živi v Ljubljani. Nedavno je pri založbi VigeVageKnjige izšel drugi del njegove ptičje trilogije. Po Mestnih zdaj čivkajo in se derejo Vaške ptice. So Kranjčevo ljubezensko pismo Koroški. Lepotam pokrajine in njenim ljudem, predvsem prednikom, ki so tam bivali med drugo svetovno vojno, v času, v katerega je umeščen večji del risoromana.

Arhitektura inventura je naziv za največjo pregledno razstavo slovenske arhitekture, ki jo že enajstič bienalno organizira Društva arhitektov Ljubljana. Gre za pregled nekaterih kakovostnih prostorskih in arhitekturnih rešitev, ki kažejo, da v zadnjem obdobju nastaja vedno več dobre arhitekture. Razstava je na ogled v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma. Tam se je s soustvarjalci razstave in kataloga srečala Nina Zagoričnik.

Postojnčan Marko Premrl je bil verjetno bolj poznan kot Marcel Valentini. Ime si je spremenil po študiju slikarstva na slavni umetniški akademiji Brera v Italiji. Tam je prišel v stik z italijanskim poslovnežem Danielom Dondèjem, ki ga je povabil v skupino kopistov starih mojstrov, imenovano Musée Imaginaire. Donosni poslovni model trgovine z "legalnimi" ponaredki je Marcel Valentini skušal prenesti tudi v na novo nastalo državo Slovenijo, a prodaja "legalnih" ponaredkov s certifikati je v slovenski strokovni javnosti dvignila kar nekaj prahu. Nekaj njegovih del, izvirnih in "legalnih" ponaredkov, je na ogled na razstavi Originalni ponaredki v Galeriji Vžigalica, pri kateri sta sodelovala tudi njegova družina in Muzej slovenske policije. Leta 2006 je bil Valentini zaradi izdelave enajstih ponaredkov, prodanih lokalnemu podjetniku, kazensko ovaden.

Festival gorniškega filma, ki se začne danes in bo trajal do sobote bo v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju predstavil najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo, letos že 17.po vrsti. Festival bo ob 20. uri odprl slovenski film Ena za reko: Zgodba Save režiserja Rožleta Bregarja, ki nas bo v spremstvu štirih kajakašev popeljal po tej naši edinstveni vodni poti. Po programu letošnjega festivala pa nas bo popeljal alpinist in direktor festivala Silvo Karo, ki je lani kot drugi Slovenec doslej prejel zlati cepin za življenjsko delo.

Arhitektka Jerneja Fischer Knap, soustanoviteljica biroja Medprostor, predstavlja nekatere zanimivosti projektov, ki so prejeli nagrado Prešernovega sklada za leto 2023. Gre za triletni arhitekturni opus, kjer so med številnimi drugimi realiziranimi projekti izstopali zaselek Hribljane med Rakitno in Cerknico, prenova domačije Vrlovčnik v Matkovem kotu ter historična rekonstrukcija Žičke kartuzije.

Peter Mlakar je pred koncem naše kulturniške verižne reakcije predal štafeto dr. Miklavžu Komelju, umetnostnemu zgodovinarju, pesniku,pisatelju in prevajalcu srednje generacije, saj bo letos poleti srečal Abrahama. Leposlovno in strokovno zelo plodovit ustvarjalec je prejel že večino največjih področnih nagrad, izhaja pa iz dobro znane kulturniške družine, ki jo v slovenskem umetniškem okolju poznamo že nekaj generacijskih kolen.

Našega naslednjega kulturniškega gosta je torej predlagal »laibachovec« Jani Novak , ne kot potujčenega »performerja«, ampak znanega »nastopača«, predvsem pa filozofa-enega in edinega Petra Mlakarja. Na prizemljenih deset minut s podaljšano brez…ga je zvabil Damjan Zorc.

Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme.

Nadaljujemo pogovore s slovenskimi ustvarjalci in umetniki … naša prva gostja Ema Kugler, prejemnica letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo, je predlagala umetniški tandem Dunja Zupančič in Dragan Živadinov, postgravitacijska umetnika, ki v breztežnosti, med kozmokinetičnim in telekozmičnim gradita vseobsegajoče abstrakte.

Slovenska vizualna umetnica Ema Kugler je gotovo ena najbolj samosvojih mednarodno uveljavljenih umetnic. Da so njena dela vrhunska dokazujejo domače in predvsem številne prestižne nagrade in priznanja v tujini. Leta 2008 je prejela nagrado Prešernove sklada, letošnja Prešernova nagrada za življenjsko delo pa je, kot sama pravi, prvo priznanje v zgodovini Prešernovih nagrad, ki ga dobi umetnik ali umetnica iz alternativne scene.

Nad Lendavo, našim najvzhodnejšim mestom, stoji grad, katerega zgodovina sega v 12. stoletje. Skozi leta je grad večkrat spremenil svojo podobo, predvsem v času vladavine rodbine Bánffy, ki je sodila med najuglednejše madžarske plemiške družine. Od leta 1973 pa ima v gradu sedež Galerija-Muzej Lendava z različnimi zbirkami, od zbirke grafika Štefana Galiča z več kot 4000 metulji z vsega sveta. Tam sta spominska soba kiparja Györgya Zale, ki sta mu pozirala sam cesar Franc Jožef in njegova soproga Elizabeta, ter obširna zbirka male plastike v bronu. V gradu je razstava o vojaškem častniku Mihaelu Hadiku, čigar mumija je na ogled v cerkvi Svete trojice v Lendavskih goricah. Za podatek, da je bila prav v Lendavi natisnjena prva knjiga na ozemlju današnje Slovenije, pa izvemo v Muzeju meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva, ki ga, tako kot še Sinagogo Lendava, upravlja Galerija-Muzej Lendava. V Lendavi je bila namreč prva dežnikarna v avstro-ogrski monarhiji, v kateri so pred drugo svetovno vojno dnevno izdelali več kot 300 dežnikov. Nastala je leta 1904, a kljub uspešnemu delovanju ni dočakala 100 let, saj je šla tovarna leta 2001 v stečaj.

Aleš Mendiževec je magister ekonomije in doktor filozofije. Je nekdanji urednik redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent in sedanji urednik pri založbi Maska, pri kateri je nedavno izšel njegov prvenec Naključje in jaz – Filozofija za Louisa Althusserja. Z njim se pogovarjamo o naključjih, pa o tem, kako vplivajo na naša življenja, kako se lahko pogled na naključja poveže s pogledom na aktualni čas in na prihodnost. Nenazadnje pa tudi o tem, kaj ima naključje z depresijo in ljubeznijo in zakaj ni nujno, da izkoristimo prav vsako priložnost, ki se nam ponuja. Včasih je namreč povsem dobro kaj tudi izpustiti.

Fotografinja in vizualna ustvarjalka Mankica Kranjec pri ustvarjanju v ospredje postavlja zgodbe, ki se dotikajo umetnosti, kulture in ljudi. V eni od prejšnji razstav je prikazala fotografije poti in krajev, po katerih je hodil njen ded Miško Kranjec, z novim projektom Spregledane pa na piedestal postavlja ženske različnih generacij in poklicev, zaradi katerih naša družba med koronsko krizo ni kolapsirala. Deset dokumentarnih portretnih fotografij, narejenih s posebno tehniko tiska z lentikularno folijo, s prelivanjem podob prikaže različne vloge, ki jih imajo ženske doma in v službi. Razstava Spregledane je na ogled v Galeriji Fotografija in sicer do 11. februarja

V današnjem Prostoru gremo do Tržaške železniške postaje. Nikamor ne potujemo, pravi Nina Zagoričnik, ki si je zaželela, da bi to nenavadno postajo, ki jo vedno znova fascinira, tokrat doživela brez naglice odhoda v družbi Tržaškega Slovenca, letošnjega Prešernovega nagrajenca Dušana Jelinčiča. In prav železniško postajo v Trstu Jelinčič večkrat omenja v svojem literarnem delu.

Pri Založbi ZRC je izšel prevod stripa Peršmanova domačija: 25. april 1945. Opisuje enega zadnji nacističnih zločinov, zagrešenega nad koroškimi Slovenci in Slovenkami v drugi svetovni vojni. Tudi o kolektivni pozabi se je z avtorico grafičnega romana Evelyn Steinthaler ob njenem obisku Ljubljane prejšnji teden pogovarjal Gorazd Rečnik.

Jurij Drevenšek je trenutno eden najuspešnejših slovenskih filmskih igralcev. Na avstrijski televiziji ORF 1 so premierno prikazali celovečerni tv film, podeželsko kriminalko Immerstill, v kateri Drevenšek igra eno od glavnih vlog. Prav te dni se je vrnil s snemanja visoko proračunskega tujega celovečernega filma, nastopa tudi v novem dokumentarem filmu Pero, ki bo premiero doživel na rotterdamskem filmskem festivalu. V svojem priporočilu vabi na ogled razstave, dveh filmov in na koncert.

Revija PRO Bauhaus je najbolj specializirana strokovna publikacija za gradbeništvo, arhitekturo, urbanizem in oblikovanja pri nas. Postopoma si želimo, da preraste v vir informacij za vse: projektante, arhitekte in izvajalce.odgovorni urednik Bor Pungerčič odgovorni urednik Bor Pungerčič   Nina Zagoričnik se z njim pogovarja o tem, kako graditi bolj trajnostno in okolju prijazno, ter kako se pripraviti in izvesti prehod v nizkoogljično trajnostno družbo.

Trgovke, učiteljice, poštarke, dostavljavke hrane, gasilke, delavke v proizvodnji in mnoge druge so ženske, ki skrbijo, da se naš svet v mirnem času ne ustavi in v času krize ne zlomi. So junakinje, pravi Mankica Kranjec, fotografinja, ki v novem fotografskem projektu Spregledane na piedestal postavlja ženske različnih generacij in poklicev, zaradi katerih naša družba med koronsko krizo ni kolapsirala. Deset dokumentarnih portretnih fotografij, narejenih s posebno tehniko tiska z lentikularno folijo, s prelivanjem podob prikaže različne vloge, ki jih imajo ženske doma in v službi. Razstava Spregledane bo v Galeriji Fotografija na ogled do 11. februarja.

Novembra 2020 je izšla knjiga Zabavni ansambli na Domžalskem. Njen avtor je nekdanji novinar gospodarskega uredništva Radia Slovenija Jože Skok, ki je tudi nekdanji glasbenik in zaljubljenec v glasbo. Pred kratkim je izdal novo Po poteh zabavne glasbe.

Na 18. Beneškem bienalu arhitekture bo slovenski paviljon zasnovala skupina arhitektov srednje mlajše generacije, svoj projekt so poimenovali "Vsakdanje je pomembno". Za projekt birojev "Mertelj Vrabič Arhitekti" (Matic Vrabič, Eva Gusel, Maša Mertelj) in "Vidic Grohar Arhitekti" (Jure Grohar in Anja Vidic). Za njihov projekt, se je med dvajsetimi prispelimi predlogi, odločila komisarka slovenskega paviljona Maja Vardjan, kustosinja za arhitekturo in oblikovanje v muzeju MAO.Letošnja osrednja tema Bienala, ki bo potekal od 20. maja do 26. novembra, je 'Laboratorij prihodnosti', izbrala ga je kuratorka Lesley Lokko, škotska arhitektka, pedagoginja in pisateljica, po rodu iz Gane.

Sondi Voyager sta v sedemdesetih ponesli s seboj v vesolje vsaka svojo zlato ploščo s podatki o človeški civilizaciji: fotografije, pozdrave v različnih jezikih, glasbo in zvoke z našega planeta. Nekomu tam zunaj so želeli naš planet predstaviti v čim bolj celostni, nesovražni luči. Že prej pa je skupina umetnikov na vesoljsko odpravo Apollo 12 pretihotapila majhen keramičen kolut s šestimi miniaturnimi slikami, ki so ga poimenovali Moon Museum. Letos bo na Luno odpotoval večji in bolj dovršen predmet, artefakt človeštva v obliki časovne kapsule, miniaturni muzej MoonArk, ki bo z deli 250 umetnikov z vsega sveta nekakšen prvi muzej na Luni. Med deli so tudi nanoartovska dela likovne umetnice Teje Krašek in znanstvenika Janka Jelenca. Na naslovnici oddaje vidimo kopijo slike Janka Jelenca, ki gre na Luno nosi naslov Forest (Gozd). Slika je bila posneta z vrstičnim tunelskim mikroskopom, prikazuje pa površino poliranega jekla. Realna velikost prikazane površine je 800 nanometrov, kar je nekoliko manj od tisočinke milimetra. Če tako sliko prikažemo na kvadratnem posterju velikosti 80cm, govorimo o povečavi 1 milijon.

Goran Rovan je dolgih 38 let širni Sloveniji pošiljal novice in informacije o dogajanju v Posavju. Je namreč dolgoletni dopisnik Televizije Slovenija, ki se je lani novembra poslovil s televizijskih zaslonov in odšel v zaslužen pokoj. Tina Šoln se je takrat oglasila pri njem, da se nista pogovarjala zgolj o njegovi poklicni poti in pomenu dopisniške mreže Televizije Slovenija, pa ga je Tina prosila še za bralni namig. To so njegova knjižna priporočila: Novinarstvo in Posavje, dve stvari, brez katerih Goran Rovan enostavno ne more.

Janja Šušnjar je mlada arhitektka, ki je lani skupaj s kolektivom Robida, ki skrbi za oživljanje podeželja, za projekt Topolove – Vas kot hiša, prejela nagrado Rising star na izboru pobude Evropske komisije Novi evropski Bauhaus. Projekt je nastal na podlagi Janjinega magistrskega dela, za katerega je prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado.

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo ob 19.30 na sporedu premiera baleta Giselle Adolpha Adama, ki je letošnji koprodukcijski projekt med SNG Opero in baletom Ljubljana ter Cankarjevim domom. Kot smo slišali na predstavitvi, si vsako repertoarno baletno gledališče želi ta balet imeti v železnem repertoarju in pri nas ga imamo in ga bomo imeli. Nekaj poudarkov o baletu je pripravila Veronika Gnezda.

Film Pošvedrani klavir je nenavaden dokumentarec o skrivnostnem klavirju, ki je neglede na svojo velikost dolga leta sameval v kotu Studia 1 Radia Slovenija, vse dokler mu ni med pripravami neke radijske igre skladatelj Gregor Strniša odstranil staro zaprašeno pregrinjalo.

'Stopi iz moje sence' je naslov nove plesne uprizoritve, ki jo je na oder Plesnega teatra Ljubljana postavila režiserka Neda Rusjan Bric. Gre za hommage plesnemu tandemu Pie in Pina Mlakarja, ki sta kot plesalca, koreografa in pedagoga skupaj delovala 73 let. "Osrednji motiv zgodbe je jadrnica Galeb", pravi Neda Bric, "s katero sta Pia in Pino Mlaka jadrala do pozne jeseni, se predajala silam narave in črpala navdih za svoje delo." Plesalca in avtorja koreografije v predstavi 'Stopi iz moje sence' sta Nastja Bremec Rynia in Mihael Rynia, prav tako kot nekoč Pia in Pino Mlakar, par v zasebnem in profesionalnem življenju. V Plesnem teatru Ljubljana se je z Nedo Rusjan Bric srečala Nina Zagoričnik:

Režiser, dramatik, pisatelj in pesnik Vinko Möderndorfer se je že kot najstnik zaljubil v gledališče. V svoji zajetni knjigi Gledališče Möderndorfer, ki je izšla konec lanskega leta, se posveča 106 uprizoritvam, ki jih je zasnoval v dobrih štirih desetletjih režijskega ustvarjanja. Gledališče je umetnost igralca in ne režiserja. Prav ta knjiga mi je še enkrat dokazala, da je največja veličina gledališke umetnosti igralec. Vinko Möderndorfer

Konji so bili vedno na posebnem mestu pri človeku in bližina te živali ima dolgo zgodovino. Bili so človekovo prvo sredstvo transporta, imeli so pomembno vlogo kot bojne živali, pa v kmetijstvu in športu. Na drugi strani je bila podoba konja pogosta v nekem imaginarnem abstraktnem svetu, svetu mitologije, simbolov in ljudskega izročila. V grški mitologiji se je bog sonca Helios vsak dan s svojo kočijo in štirimi konji vozil po nebu, konj, čeravno lesen, pa je Grkom pomagal premagati Trojance. Ravno tej plati konjev je posvečena razstava Sveti konji − nebesni jezdeci v Slovenskem etnografskem muzeju. Na razstavi so prikazani krščanski svetniki, ki jih povezujemo s konji, izpostavljen je tudi praznik štefanovo z znamenitimi votivnimi konjički, na ogled pa je tudi rog samoroga, ki je v resnici rog kita enorožca.

Zadnje letošnje knjižno priporočilo nam bo povedala Sabina Piber, inštruktorica psov in vodnikov po metodi sledenja vonju pogrešanega. Sabina je tudi ustanoviteljica in vodja združenja vodnikov psov K9, ki pri nas s psi iščejo, ne le pogrešane osebe, ampak tudi izgubljene živali. Prav konec leta se število pobeglih živali zaradi pokanja poveča, zato raje kot petardo vzemite v roke knjigo. Kaj torej v branje priporoča Sabina Piber?

Gledališkega in filmskega igralca Marka Mandića smo lahko v preteklih dveh letih med drugim videli tudi v Nočnem piscu, Cementu, Požigih in v performansu MandićCirkus v ljubljanski Drami. Slednji je nastal v koprodukciji platforme za sodobno umetnost Via Negativa, ki letos praznuje 20 let. Igralčev opus se širi in tudi po novem letu s sodelavci pripravljajo nekaj posebnega. S tem pa je povezano njegovo današnje priporočilo.

20. obletnica Vie Negative Platforma sodobne umetnosti Via Negativa opolnomoči avtorja kot gledališkega ustvarjalca. Da mu prostor, kjer se lahko pred gledalkami in gledalci pokaže s svojo surovo prezenco. Oder zanj ni četrta zavesa, ampak je medij, prek katerega je mogoč iskren odnos z občinstvom. Od vsega začetka je projekt odprt za vse, ki jih zanima takšno ustvarjanje. Njihova vizija pa je razpiranje sodobnih izvedbenih umetnosti. Oziramo se na 20-letno pot njenega delovanja. Gosti: Bojan Jablanovec, umetniški vodja in režiser, Marko Mandić, gledališki igralec, Nataša Živković, umetnica, Sara Horžen, performerka in producentka.

Obračališča avtobusnih in trolejbusnih prog so bila zanj največji raj na zemlji. Jožef Trpin je človek, ki ga od nekdaj zanima marsikaj. Fotografiranje, gorništvo, antropologija, pa tudi spremljanje in raziskovanje razvoja javnega mestnega prometa v Ljubljani, to pa je postalo njegov življenjski projekt. Avtobusi in trolejbusi so ga navdušili kot desetletnega fanta, ki je večkrat s kolesom za kakim trolejbusom prevozil njegovo progo, na koncu vožnje pa z metrom v roki prosil za ogled vozila in ga nato doma do podrobnosti narisal. Poznal je vse njihove interne številke in veliko časa je preživel na obračališčih avtobusnih in trolejbusnih prog. Vse zbrano gradivo in zapiske je, sicer kemik po izobrazbi, po upokojitvi dodatno raziskal, opremil s fotografijami in nastala je prava enciklopedija Avtobusi in trolejbusi Ljubljane med letoma 1927 in 1994, ki jo je izdala Slovenska veteranska avto-moto zveza.

V galeriji Sivka v Čebelarskem centru Slovenije na Brdu pri Lukovici je na ogled razstava slik devetletne Tie Mihevc. Za ustvarjanje jo je navdušila babica Stanka Subotič, ki ji je približala tudi svet čebel in čebelarjenja, in tako Tia skrbi tudi za svoji čebelji družini, najzanimivejše pa se ji zdi življenje matice. Kaj pa Tia najraje bere in kaj skupaj z babico priporočata v branje?

Na današnji dan, 13. decembra, se je v Šoštanju pred 100 leti rodil slovenski pesnik Karel Destovnik. V svojem (pre)kratkem življenju je s svojim pesniškim in kulturnim delovanjem opozarjal na krivice v tedanji družbi in svetu. Kot zelo mlad in angažiran pesnik je slutil, da se približuje vojna, kar je zapisal v pesmi Slutnja. Kajuhu se bodo danes poklonili tako na televiziji kot na radiu Slovenija.

V Galeriji Cankarjevega doma bodo drevi odprli veliko naravoslovno razstavo V vrtincu sprememb, ki so jo pripravili v sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem Slovenije. Obiskovalca bo popeljala skozi evolucijo Zemlje od njenega nastanka ter opozorila na posledice podnebnih sprememb in propadanje biotske raznovrstnosti.

Dejan Kalabić je magister založništva, svoj kruh pa trenutno služi kot pismonoša pri Pošti Slovenije. Je pa Dejan svetu in spletu bolj poznan kot ustvarjalec instagram profila Kruha in iger memes, kjer zanimive časopisne naslove, objave s spletnih portalov in odseke televizijskih oddaj spreminja v meme - žanr, ki je z milenijsko generacijo zaživel na družabnih omrežjih. Ker Dejan veliko bere, ga je Tina Šoln prosila tudi za knjižni predloge in to so njegova priporočila.

Izteka se leto 2022, ki ga je zaznamovala 150-ta obletnica rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika. Jubilejno leto je slovenski kulturni prostor pospremil s številnimi dogodki in razstavami – največje priznanje njegovemu delu v svetovnem merilu pa je uvrstitev Plečnikove Ljubljane na prestižen Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. Prihodnje leto 2023 bo posvečeno drugemu velikemu slovenskemu arhitektu in vizionarju, profesorju in akademiku Edvardu Ravnikarju. V tokratni oddaji o tem, kako je svojega profesorja Edvarda Ravnikarja doživela Majda Kregar, občudovala ga je kot arhitekta in umetnika.

V galeriji Sivka v Čebelarskem centru Slovenije na Brdu pri Lukovici bodo jutri, v sredo, ob 17-ih odprli razstavo slik Tie Mihevc. Tia je stara devet let, njeni najljubši predmeti so matematika, angleščina, nemščina in šport. Likovna umetnost ji ne leži najbolj, pravi, da ne riše najlepše. A o tem človek podvomi, ko vidi njene umetnine, slike, narejene iz kamnov, listja, semen in drugih naravnih materialov. Za ustvarjanje jo je navdušila babica Stanka Subotič, ki ji je približala tudi svet čebel in čebelarjenja, in tako Tia skrbi tudi za svoji čebelji družini, najzanimivejše pa se ji zdi življenje matice.

V Partizanskem dnevniku Edvarda Kocbeka so na 1424 straneh prvič na enem mestu zbrana Kocbekova pričevanja v ohranjenih in doslej najdenih dnevniških zapisih, ki so izhajali v knjigah Tovarišija, Listina, Pred viharjem in v Kocbekovih Zbranih delih. Knjigo dopolnjujeta manjši izbor pesmi iz partizanskega obdobja ter izbor člankov in govorov, ki jih je avtor zapisoval in objavljal v času, ko je nastajal dnevnik. Zakaj je ponovno vse bolj aktualna Kocbekova misel, se je Gorazd Rečnik pogovarjal z direktorjem založbe Sanje Rokom Zavrtanikom ter pisateljem, slavistom in teologom ter Kocbekovim prijateljem Petrom Kovačičem Peršinom.

Katarina Morano, dramatičarka in dramaturginja ter režiser Žiga Divjak kljub svoji mladosti predstavljata enega najbolj prodornih, družbenokritičnih in produktivnih ustvarjalnih tandemov. Nocoj bo na Velikem odru SNG Drama njuna nova uprizoritev Kako je padlo drevo. Po naročilu ljubljanske drame je igro napisala Katarina Morano, režiral pa Žiga Divjak. Igra Kako je padlo drevo predstavlja en dan v življenju družine, ki preraste v en dogodek. Sredi dvorišča naj bi namreč podrli drevo, a se temu upre vsa soseska. In kaj je tisti sprožilni element človeka, da se odloči, da ne bo več tiho in gre v akcijo? Režiser Žiga Divjak pravi: "To je naša igra!" Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Ela Kos je uspešna mlada ženska in tudi ustvarjalka instagram profila Posvojitev brez cenzure. V seriji naših ponedeljkovih oddaj, ki govorijo o posameznikih, ki s svojo spletno prezenco spreminjajo svet, smo se z njo pogovarjali o njeni življenjski zgodbi. Ela je namreč posvojena, pri desetih mesecih sta jo starša pripeljala iz Banjaluke. To, da je je v otroštvu pogrešala stik z drugimi posvojenimi otroci, jo je vodilo k temu, da je začela svoje misli in občutke objavljati na spletu, pravi pa, da jih morda kdaj v prihodnosti zbere tudi v knjižni obliki. Tina Šoln jo je v pogovoru vprašala tudi to, ali bi lahko priporočila kakšno knjigo, film ali spletni profil, ki ima v svoji zgodbi posvojitev in se ji zdi, da razbija predsodke o posvojitvi. Uporabne povezave:  Posvojitev brez cenzure na Valu 202 Posvojitev brez cenzure na instagramu

Živimo v času hitrega tehnološkega razvoja, globalizacije, medsebojne soodvisnosti in velike nepredvidljivosti. Arhitektura, ki je neločljivo povezana z aktualnim družbenim dogajanjem, se vse bolj sooča z vprašanji reševanja problemov pandemije, ekonomskih zlomov, okoljskih sprememb in globalnih vplivov vojne. S temi besedami je navzoče na letošnjih Piranskih dnevih arhitekture nagovorila Mojca Gregorski, profesorica na Fakulteti za arhitekturo. Za letošnjo temo je izbrala Iskrenost v arhitekturi in prvo predavanje ponudila filozofinji Mateji Kurir. Na dvodnevnem srečanju so podelili tudi mednarodne nagrade Piranesi.

Vse do nedelje lahko na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani obiščete letošnji 38. Slovenski knjižni sejem. Na sejmu sodeluje 88 razstavljavcev, država v fokusu je Španija, mesto v gosteh pa Rogaška Slatina. Na glavnem odru bo potekala razglasitev naj knjige letošnjega sejma. Glavni oder koordinira Pia Nikolič, ki vodi tudi stripovski kotiček, novost na Slovenskem knjižnem sejmu. Sicer je magistra sociologije kulture, novinarka, moderatorka pa tudi stripovska recenzentka in predlagateljica današnjega knjižnega priporočila.

V oddaji Prostor gremo do Plečnikovega stadiona, ki je že nekaj let zaprt za javnost. Kot najstarejši ohranjen stadion v Ljubljani izjemne kulturne vrednosti in kot edini športni objekt, ki ga je načrtoval arhitekt Jože Plečnik, ima status spomenika državnega pomena. Pa vendar še vedno visi v zraku vprašanje, kdo ga bo obnovil? "Neizpodbitno je v javnem interesu, da naj bi bila prenova Plečnikovega stadiona v njegovi originalni zasnovi," pravijo predstavniki iniciative za ohranitev Plečnikovega stadiona, predstavniki umetnostno-zgodovinske, arhitekturne in krajinsko-arhitekturne stroke, vrnitev stadiona pa podpirajo tudi številne organizacije in posamezniki.

Letos mineva 100 let, kar je britanski arheolog in egiptolog Howard Carter v Dolini kraljev, blizu Luksorja, odkril vhod v nedotaknjeno grobnico faraona 18. dinastije Tutankamona. Carter je v dolini, ki je bila takrat že zelo dobro znana, vztrajno raziskoval več let, a grobnice so bile po večini izropane, najverjetneje že kmalu po pokopu kraljev, pravi doktor Marko Frelih, arheolog in kustos v Slovenskem etnografskem muzeju. Zato raziskovalci pred odkritjem Tutankamonove grobnice niso vedeli, kaj so nekoč dajali v grobnice in kako so pokopali tako osebo, kot je bil faraon. Čeprav so bili drugi faraoni za zgodovino pomembnejši, pa je Tutankamon tisti, ki je že sto let nekaj izjemnega, in tisti, ki je ponudil nov pogled v preteklost starega Egipta.

Letošnji 38. Slovenski knjižni sejem se vrača tja, kjer je pred 50 leti, 10. novembra 1972, začel svojo pot. Najprej je bila to binarna prireditev, potem vsakoletna, ki je dolga leta gostovala v Cankarjevem domu, letos pa so se organizatorji skupaj z založniki odločili, da sejem prestavijo na Gospodarsko razstavišče. Od jutri do nedelje se bo na 1.500 kvadratnih metrih na štirih prizoriščih zvrstilo več kot 240 dogodkov. Na sejmu bo sodelovalo 88 razstavljavcev, država v fokusu je Španija, mesto v gosteh pa Rogaška Slatina.

Pretekli teden je v dvorani GŠ Ljubljana Vič-Rudnik potekala prva otroška delavnica s sestavljivimi orglami, Orglekids Slovenija. Gre za novost na področju orgelske umetnosti v Sloveniji, ki po vzoru drugih evropskih držav predstavlja sestavljive orgle iz 131 večinoma lesenih delov, ki jih otroci in starejši sami sestavijo v delujoč glasbeni instrument. Prve sestavljive orgle Orgelkids so leta 2013 naredili na Nizozemskem, pri nas pa je slovenske Orglekids izdelal Brane Košir. Kot pravi pobudnik projekta in voditelj delavnic Tomaž Sevšek Šramel, je po svetu zdaj že več kot 120 takih glasbil v dvajsetih različnih državah in eno imamo zdaj tudi v Sloveniji. Skupina Orglekids Slovenija deluje pod pokroviteljstvom Slovenskega orgelskega društva, ki se že dvajset let posveča uveljavljanju orgel kot vrhunskega umetniškega glasbila.

Direktorico Zavoda za pravično trgovino 3MUHE in vodjo pravične trgovine v Sloveniji Živo Lopatič najbolj poznamo po tem, da si že leta prizadeva, da bi ljudje spremenili svoje nakupovalne navade in kupovali lokalno, pravičnotrgovinsko in trajnostno. V prostem času rada bere različne stvari. Trenutno se vrača k slovenskim zgodovinskim klasikom, kot je recimo Ivan Tavčar. V branje pa vam priporoča avtorja, ki pogled na kulturo predstavi iz drugega vidika.

Ob 150 letnici Plečnikovega rojstva je bilo letos v tujini posvečenih kar nekaj dogodkov, bodisi z razstavami, celo tujih avtorjev ali debatnimi omizji. Tudi zanimanje za slovensko sodobno arhitekturo iz leta v leto narašča. Slovenski arhitekti predavajao na nekaterih najbolj prestižnih univerzah po svetu, vabljeni so kot predavatelji na razne simpozije ali za člane pomembnih mednarodnih žirij. Med njimi je tudi arhitektka Maruša Zorec.

V ljubljanski Drami danes gostuje beograjsko Jugoslovensko dramsko pozorište z uprizoritvijo Sofoklejevega Kralja Ojdipa. Predstava je v Srbiji doživela zelo naklonjene kritike medijev in javnosti, za slovensko gledališko občinstvo pa je zanimiva tudi zato, ker so pri njej sodelovali tudi slovenski ustvarjalci. Režiral jo je Vito Taufer, glasbo pa sta napisala Robert Pešut - Magnifico in Aleksander Pešut - Schatz. V glavni vlogi Ojdipa nastopa Milan Marić, 32-letni srbski igralec, s katerem so se pred časom v Beogradu srečali Luka Hvalc, Jan Grilc in novinarski kolega z Dela Lucijan Zalokar.

Gost Liffa z retrospektivo svojih filmov in knjižnim prvencem Še ne povedane zgodbe.

V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri je do konca prihodnjega leta na ogled razstava o svetlobi, ki odgovarja na vprašanja kako vidimo, kaj je svetloba, kako hitra je in kaj je eter. Del razstave je posvečen tudi slepim in slabovidnim, ki svetlobe ne zaznavajo, zgodba o svetlobi pa je dopolnjena tudi s predmeti, ki svetlobo uporabljajo in najrazličnejšimi svetili. Priporočamo ogled, kaj pa v branje priporoča avtor razstave in vodja projekta doktor Orest Jarh?

Na vrtu Društva slovenskih pisateljev so predstavili pesmomat, poetični stroj, ki bo temu svetu prinesel več mehkejše, poetične resničnosti. Kot se je spomnil predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc, je prav na Cankarjevi ulici, ob kateri je del vrta Lili Novy, nekoč stal prvi avtomat znane ljubljanske gostilne, na katerem si lahko dobil prigrizek. No, pesmomat, robotizirani avtomat, pa za evro podari pesem, jo zrecitira in natisne, lahko pa si jo prenesete tudi na telefon. Pri projektu poetičnega stroja sodelujejo portal Društva slovenskih pisateljev Vrabec Anarhist, Slovenska pisateljska pot, Društvo slovenskih pisateljev, Slovenski center PEN in Fakulteta za računalništvo in informatiko.

Ljubljana ima Cukrarno, Maribor pa novi Minoritski kulturni center, ki je nastal z revitalizacijo obstoječega Vojaškega trga ter z delno rekonstrukcijo srednjeveškega zidu. Predstavlja kompletno prenovo najstarejšega mestnega trga, ki obsega osem tisoč kvadratnih metrov površine. Arheološka izkopavanja so se začela že leta 2008 in so trajala vse do leta 2017, nov kulturni center med Lentom in osrednjo mariborsko tržnico pa je začel nastajati pred več kot desetimi leti. Mestna občina je najprej obnovila prazen in propadajoč nekdanji minoritski samostan ter vanj naselila lutkovno gledališče. In kaj vse zajema danes novi mariborski kulturni center? Poleg zanimivih novih prostorov v nekdanjem samostanu, kjer že domuje Lutkovno gledališče Maribor, zajema še zunanji avditorij, Minoritsko cerkev, Sodni stolp ter objekt Tri babe pri tržnici.

33. mednarodni festival Liffe se odpre jutri ob 19.30 v Cankarjevem domu s kostumsko dramo o avstrijski cesarici Sisi z naslovom Korzet režiserke Marie Kreutzer. V Ljubljani , Mariboru, Celju in v Novem mestu bo festival trajal do 20 novembra.

Zgodovina slovenskih muzejev sega v leto 1821, ko je bil v Ljubljani ustanovljen Kranjski deželni muzej, danes Narodni muzej Slovenije. V prvih letih 20. stoletja so muzeje dobila večja urbana središča, po drugi svetovni vojni pa se je njihovo število pomnožilo. Leta 1957 je bila v Velenju na pobudo velenjske podružnice Društva rudarskih in metalurških inženirjev in tehnikov slovesno podpisana ustanovna listina Muzeja slovenskih premogovnikov in za njegov sedež so določili prostore na velenjskem gradu, enem lepše ohranjenih slovenskih gradov. V njegovem obrambnem stolpu, v rondeli bodo v četrtek odprli jubilejno razstavo ob 65-letnici muzeja, ki bo prikazala ne samo delovanje muzeja od njegovega začetka, ampak tudi kar nekaj predmetov iz njihovih muzejskih depojev, ki bodo na ogled prvič.

Rosana Cerkvenik je doktorica krasoslovja, jamarka, kolesarka in naravovarstvena nadzornica v Parku Škocjanske jame. Je pa tudi koordinatorica slovenskega dneva biosfernih območij, ki smo ga prvič zaznamovali včeraj, 3. novembra. Ob vsem kar počne, pa ne zmanjka časa za knjige, zelo rada bere in zato nam bo v branje priporočila kar nekaj čtiva.

Italo Calvino se je rodil leta 1923 v predmestju Havane na Kubi, kjer so v tistem času delali njegovi starši, oče tropski agronom, mati botaničarka. Dve leti po njegovem rojstvu se je družina vrnila v Italijo. V mladih letih se je Calvino navduševal nad popularno kulturo, stripi in filmi, a se pozneje na željo staršev vpisal na agronomsko fakulteto, najprej v Torinu, pozneje v Firencah. Ko mu ni uspelo opraviti več kot le nekaj izpitov, se je odločil za pisateljevanje in po vojni diplomiral s temo pripovedništva Josepha Conrada. Leta 1954 mu je torinska založniška hiša Einaudi predlagala, naj pripravi zbirko Italijanskih pravljic. V dveh letih je iz etnoloških zbirk 19. stoletja po zgledu bratov Grimm zbral 200 ljudskih pripovedk iz različnih italijanskih pokrajin in jih prevedel v knjižni jezik. Obsežno delo je izšlo leta 1956 in je do danes eno najbolj prevajanih Calvinovih del, ki smo ga zdaj dobili tudi v slovenskem jeziku. Italijanske pravljice v prevodu Gašperja Maleja so izšle pri založbi Mladinska knjiga.

Sredi junija 1992 je izšla prva številka srednjeevropske arhitekturne revije za kulturo prostora z naslovom Piranesi. Urednika sta bila arhitekta Vojteh Ravnikar in Tomaž Brate, vizualno podobo pa ji je dodal oblikovalec Ranko Novak. "Kaj je dobra arhitektura in kaj je arhitektura, ki nadaljuje tradicijo srednjeevropskega prostora" je bil od vsega začetka njen osnovni namen. Revija Piranesi te dni praznuje 30 let. Kakšna je njena nova paradigma danes, v tem istem srednjeevropskem prostoru, novi urednik revije arhitekt Robert Potokar. Z njim se je za oddajo Prostor srečala Nina Zagoričnik.

Kaj je Godalkanje? Na karkoli vas že beseda spomni, to je izobraževalna platforma za godalce, ki vključuje tako individualni pouk kot skupinske delavnice in daje velik poudarek na nastopanju, včasih godalkarji zaigrajo tudi na ulici. Sicer pa je Godalkanju tudi letos namenjen zadnji oktobrski konec tedna, jutri bodo v Kinu Šiška preigravali izvirne in tradicionalne skladbe, ki segajo globoko v balkansko tradicijo. Tokrat so medse povabili tudi Wild Strings Trio – trio Divje strune. Gre za mednarodno zasedbo katere članica je tudi Petra Onderufova s Slovaške. Današnje knjižno priporočilo pa bo ob njej podala še ena od mentorica Godalkanja, Barja Drnovšek.

V oddaji Prostor izvemo, kaj vse predstavlja nova Evropska arhitekturna platforma LINA. Prva je potekala v Ljubljani, druga bo v Kopenhagnu in tretja zaključna bo v Sarajevu.

Pred dobrim tednom so v nabito polni Lutrovi kleti na gradu Sevnica predstavili novo knjigo patra doktorja Karla Gržana Kakor na nebu tako na Zemlji: Zvezdne poti. Tudi v tej, z zemljevidi bogati knjigi, ki je izšla pri založbi Sanje, uporni pater z drznimi mislimi buri v hrematizem zaverovan in otopel prostor in govori o nujnosti celostnega zaznavanja, razumevanja in umovanja. Knjiga je rezultat njegovega 18 let dolgega raziskovanja kamnitih struktur in gradišč med Savinjo in Sotlo, severno od Save, na katere so ga opozorili lokalni prebivalci. Gržan verjame, da ne naključno, pač pa "na ključ", saj besedo 'naključje' bere kot 'na – ključ – je'. Kot je v uvodniku Zvezdnih poti zapisala urednica Vesna Žvegla, se je človek od nekdaj oziral v nočno nebo, večna vprašanja pa so dobivala smisel skozi zgodbe in mite, uokvirjene v kozmovizijo in kozmogonijo sveta.

Pred dobrim tednom so v nabito polni Lutrovi kleti na gradu Sevnica predstavili novo knjigo patra doktorja Karla Gržana Kakor na nebu tako na zemlji: Zvezdne poti. Tudi v tej, z zemljevidi bogati knjigi, ki je izšla pri založbi Sanje, uporni pater z drznimi mislimi buri v hrematizem zaverovan in otopel prostor in govori o nujnosti celostnega zaznavanja, razumevanja in umovanja. Knjiga je rezultat njegovega 18 let dolgega raziskovanja kamnitih struktur in gradišč med Savinjo in Sotlo, severno od Save, na katere so ga opozorili lokalni prebivalci. Gržan verjame, da ne naključno, pač pa "na ključ", saj besedo 'naključje' bere kot 'na – ključ – je'. Kot je v uvodniku Zvezdnih poti zapisala urednica Vesna Žvegla, se je človek od nekdaj oziral v nočno nebo, večna vprašanja pa so dobivala smisel skozi zgodbe in mite, uokvirjene v kozmovizijo in kozmogonijo sveta.

Pod obronki gozdnatih Brkinov na stičišču kraškega in brkinskega sveta leži vas Rôdik, znana tudi po svojem bogatem izročilu, po zgodbah o tem, kako so si ljudje razlagali svet in pokrajino v kateri so živeli. Med te, k mitski babi, kultnem kačonu in našim prednamcem ajdom vas ponese Mitski park. Kaj vam v branje priporoča njegova vodja Valerija Pučko?

V Ljubljani , Mariboru, Celju in v Novem mestu bo od 9. do 20. novembra potekal 33. mednarodni filmski festival Liffe. Gost v oddaji je programski direktor Simon Popek.

Predstavljamo novosti iz uredništva leposlovja za otroke na Mladinski knjigi. Družili se bomo na Nočnem obisku Gaje Kos, spoznavali Sinice in taščice v očeh Gorana Vojnovića in prebirali zbirko zgodb Luka lovi, Marko miži učiteljice slovenščine, pisateljice in strokovne sodelavke revije Ciciban Barbare Hanuš.

Profesorico slovenščine in pedagogike ter višjo knjižničarko Barbaro Hanuš širša javnost najbolj pozna kot strokovno sodelavko revij Ciciban in Cicido. Avtorica slikanic, beril za osnovno šolo, delovnih zvezkov in strokovnih člankov s področja bralne pismenosti je pet let delala na ljubljanski šoli v Rakovi Jelši, kjer je veliko otrok priseljenih iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Tam je iskala načine, kako v mladih spodbuditi strpnost in sposobnost empatije do drugih etničnih skupin. S tem sta povezani tudi njeni literarni priporočili.

RogLab je velik le 30 kvadratnih metrov, a ima bogatih 10 let obstoja. Ekipa RogLab-a je ob obletnici pripravila popoldne odprtih vrat v izdelovalniškem kontejnerju, ki je bil zasnovan kot pilotni poligon za Center Rog. Letos se je s Petkovškovega nabrežja preselil na končno lokacijo, v Park izbrisanih pred nastajočim Centrom Rog. Preizkušene vsebine, partnerstva in organizacijske modele bodo naslednje leto preselili v občutno večje prostore, še dodaja Meta Štular, vodja strateškega razvoja in programov v javnem zavodu Center Rog.

Jasmina Cibic je svetovno priznana slovenska umetnica, ki že dve desetletji živi in ustvarja v Londonu. Prejela je eno najpomembnejših britanskih nagrad za umetnost, Jarmanovo nagrado, ki jo podeljujejo najboljšim inovativnim filmskim ustvarjalcem. Na gigantskem sejmu umetnosti FRIEZE jo v sivi in deževni angleški prestolnici jo pred mikrofon vabi Nina Zagoričnik.

V Sloveniji je transplantacijska dejavnost izjemno dobro razvita in na karti svetovnih transplantacijskih centrov smo zelo visoko, prav tako je Slovenija ena od osmih držav, vključenih v organizacijo Eurotransplant. Od leta 2012, z izjemo zadnjih dveh let, imamo na milijon prebivalcev največje število presaditev srca, v zadnjih letih so iz nič razvili program presaditve pljuč, imamo odličen program presaditve ledvic in jeter. Transplantacijske dejavnosti pa ni brez donatorske. V začetku oktobra je bilo na čakalnem sezamu za presaditev organov 155 bolnikov, za srce 61, za ledvico 78, jetra 14. Število čakajočih na organe se povečuje, za srce je čakalna doba 240 dni, za urgentne presaditve 55. Ker je darovanje organov še vedno tabujska tema, je temu, da bi se o tem več govorilo in da bi ljudi spodbudilo k opredelitvi, namenjena fotografska razstava "Moja brazgotina, moje življenje". Ta je za zdaj na ogled v lobiju ljubljanskega Kliničnega centra, a se bo selila po različnih mestih in razstavnih prostorih po Sloveniji.

Robi Šabec je literarni kritik, novinar, pisatelj, pa tudi avtor didaktičnih slikanic za otroke, ki se je s kulturo začel ukvarjati, ko je pod okriljem Kluba idrijskih študentov organiziral različne kulturne dogodke. Pred leti se je kot soavtor podpisal pod dokumentarni film o idrijski punk skupini Kuzle, po njegovi ideji in scenariju pa je nastal tudi novi dokumentarni film Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča.

Srečanje mladih birojev iz Slovenije in Avstrije Poklic arhitekta se je je v zadnjih letih mnogo bolj razširil kot je bil nekoč. Kaj je njegova primarna vloga v tem urgentnem stanju našega planeta na socialnem, ekonomskem in predvsem na okoljskem nivoju? Kako se s to novo situacijo soočajo mlade prakse? V ta namen bo danes na dunajski Tehniški šoli potekalo zanimivo srečanje desetih mladih birojev iz Slovenije in Avstrije.

Od leta 2008 do danes je Avgust Demšar izdal 11 kriminalnih romanov iz cikla Primeri inšpektorja Vrenka, s čimer je postal najbrž najuspešnejši slovenski pisec žanrske literature pri nas. Najbrž le zato, ker imata Demšar in Vrenko hudo konkurenco v Tadeju Golobu in njegovemu Tarasu Birsi. Romani Avgusta Demšarja so do zdaj izšli kot zvočne knjige, lani pa smo si lahko na Televiziji Slovenija ogledali prvo ekranizacijo njegovih prvih štirih romanov. In ne samo, da je to postala najbolj uspešna in gledana igrana serija na nacionalki v tem tisočletju, prav zdaj snemajo drugo sezono te serije. Danes pa bo na našem Prvem radijska premiera prve od štirih nanizank radijske igrane serije, ki je nastala v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija. Spored radijske nanizanke Primeri inšpektorja Vrenka: 4. 10. 2022 - Olje na balkonu11. 10. 2022 - Evropa19. 10. 2022 - Tanek led 25. 10. 2022 - Hotel Abbazia

Meta Hočevar je arhitektka in scenografka, avtorica cele vrste gledaliških predstav v Sloveniji in tujini. Letos je izšel njen literarni prvenec Drobnarije, čudoviti okruški iz njenega življenja in časa. "Tako kot me je potegnil teater iz arhitekture, tako se je zgodil tudi moj preskok v literaturo," pravi arhitektka Meta Hočevar, mednarodno uveljavljena scenografka, režiserka in kostumografka. Pri Mladinski knjigi je letos izšel njen literarni prvenec Drobnarije, pripoved nekega časa, polna spominov in čudovite fantazije. In kot sama zapiše: Mogoče je tole izmišljeno ali pa tudi ne? Mogoče je resnično, ne vem več, kje se konča resnica in kdaj se spremeni v fantazijo.

Priporoča dr. Tanja Roženbergar, kustosinja za obrt in trgovino v Slovenskem etnografskem muzeju, ki je pred kratkim skupaj z Marijo Mojco Terčelj prejela odlikovanje za vodenje razstavnega projekta La Doctora: Življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju.

Hiše naših dedov je naslov projekta, ki povezuje 13 starih hiš na Zgornjem Gorenjskem. Predstavitev je včeraj potekala na Pocarjevi domačiji v Zgornji Radovni nad Mojstrano. Domačija je prejela nagrado Europa Nostra, ki jo Evropska unija podeluje za izjemne dosežke na področju kulturne dediščine v Evropi. O starosti hiše veliko povedo ohranjene listine, najstarejša nosi letnico 1605. Leta 1993 odkupil Triglavski narodni park in jo uredil v muzej, ki je danes odprt za javnost.

Dušan Jelinčič, pisatelj, novinar, alpinist in zaveden tržaški Slovenec, za Baško grapo pravi, da je njegov morda tretji ali četrti dom. Njegov oče je mlada leta preživel v Podmelcu pri Kneži, dom na Črni prsti je poimenovan po njem. In tudi zato, ker ko govorimo o Dušanu Jelinčiču, ne moremo mimo njegovega očeta Zorka, je bila ena izmed projekcij dokumentarnega filma Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča v Podbrdu. Film, posnet na pobudo in po scenariju pisatelja in literarnega kritika Robija Šabca, je režiral Dušan Moravec, nastal pa je v produkciji Friendly Production ter v koprodukciji z RTV Slovenija in Zavodom Vesnik.

Klara Kuk je ena izmed najbolj perspektivnih mladih gledaliških igralk. V letošnji sezoni jo gledamo na treh gledaliških odrih: na Ptuju, v Mini teatru in na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. V predstavi Kdo se boji Virginije Woolf, ameriškega dramatika Edwarda Albeeja, igra skupaj z Benjaminom Krnetičem mlad zaljubljeni par. V predstavi Idiot Fjodora Mihajloviča Dostojevskega pa se je vživela v lik Aglaje, ki je v svojih rosnih dvajsetih do ušes zaljubljena v dobroto in iskrenost Miškina. Vmes, pravi Klara Kuk, pa najraje bere, še posebej, če tisti dan pada dež.

Na Igu je zrasel nov arheološki park, ki predstavlja edinstveno kulturno dediščino. Rekonstrukcija naselbine s petimi hišami predstavlja vas iz tretjega tisočletja pred našim štetjem, ki deluje kot muzej na prostem. Pri tem projektu je šest let intenzivno delalo pet sodelavcev z Inštituta za arheologijo, med njimi tudi Elena Leghissa. Za izkopavanje kolišč izberemo poletne mesece, drugače pa je treba črpati vodo in posušiti tla, ker je tu podtalnica. Lani smo bili prvič priča izredni suši, zato smo pričakovali, da bomo morali črpati vodo, ki pa je ni bilo, kar je zanimivo. Elena Leghissa

Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene. Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731. Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.V Idriji so s predstavo obudili resnični sodni proces proti tihotapki in prvi poimensko znani prekupčevalki z idrijsko čipkoIdrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene. Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731. Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki točki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.