Spet je tisti čas v letu, čas spiskov in veselega pričakovanja; pred vrati je kulturni praznik! Za peščico dan, posvečen poeziji največjega slovenskega pesnika ter nasploh slavljenju umetnosti, za večino tisti čudni prosti dan med tednom, ki ga praznujemo samo mi, zato roma ta dan večina državljank in državljanov čez mejo v Ikeo (tu rima pač ni naključje). Ali pa vsaj na celodnevno smuko, saj je k sreči v začetku februarja, ko sneg načeloma ni problem. Skratka, dan, ko je kultura tudi slovenski večinski populaciji vsaj v kako konkretno blagodat.To je populacija, ki je, do temena potopljena v aferice lastnega peskovnika, za politiko naravnost nespodobno nesposobna, ki ne zna porihtat niti svojih najbolj osnovnih potreb, kakršna je, denimo, delujoče javno zdravstvo, in prostodušno dovoljuje, da slednjega že od osamosvojitve vse preočitno obvladuje peščica bojsov v ozadju. Taki družbi, jasno, kultura absolutno ne more biti drugega kot zadnja luknja na piščalki; lopatanje denarja skozi okno, neko preseravanje, ki ga nihče ne razume, dojenje psov – to je večini v Sloveniji kultura. Večini, ki ob verzu "Narveč sveta otrokam sliši Slave" vpraša, kateri bend je to, Slave, da ga posluša toliko otrok po svetu. En prost dan za šoping ali smučanje + apres ski je, mar ne, pa res še najmanj, kar si v zameno, da to prenaša, ta populacija zasluži. Jasno, jasno. Ta dežela je taka dežela, kjer so neki odvisnih stavkov nesposobni podjetniki vabljeni na televizije, da komentirajo rezultate volitev. Kjer se o tem, kako naj živimo, namesto Filozofske fakultete sprašuje Gospodarsko zbornico. Kjer za višek uspeha velja povprečen espe status: tisti samooklicani frajerji z vedno za kanček prekratkimi in preozkimi sivimi hlačami, ki se pred poldnevom raztegujejo po sončku na vrtovih kafičev in se zdijo sebi blazno pomembni zato, ker raja istočasno dela. Tipi, ki se dopoldne v mobitele na zvočnik ponosno derejo, kako so ravnokar skočili za par ur na Krvavec in kak špegu da je gor, popoldne pa v trgovskih centrih v te iste mobitele na zvočnik podizvajalcem jebejo mater, medtem ko čakajo na ženo in otroke, da pridejo iz butika. Vulgarni primitivci, ki natakarice po pravilu tikajo in pri tretjem velikem pivu tudi šlatajo za rit, ki vozijo avte na lizing, ki si jih ne morejo privoščiti in ne ločujejo odpadkov, ker jim pač ni treba. Zenit in mentalna kapaciteta našega naroda je ta čas takle povprečen espe. Nekdo, katerega edini cilj je, da bi mu šlo za dlako bolje od soseda, in ki verjame, da bo to dosegel, če bo v lastni ambicioznosti le dovolj agresiven in aroganten. Toda slovenska kultura vztraja, navkljub nenehnim poskusom diskreditacije in splošnemu omalovaževanju vztraja in se razvija. Epidemija se ji še pozna, a se ne da. Prihajajo mladi ljudje, ki v umetnosti delajo odlične reči, in vsako leto iznedri spisek najboljših ter veselo pričakovanje na predvečer praznika pred podelitvijo nagrad. Res se morda, ob splošni družbeni klimi in večinski populaciji, zdi vsako leto bolj sama, bolj zaprta vase, kar pa je, če pomisliš, povsem logično: nije žvaka za seljaka.

Nedavno sem pri blagajni v lokalni trgovini na koncu pulta opazila listek, ki je nekomu po nakupu padel iz rok. Na njem je pisalo: belo vino haložan, kruh, mleko. Človek bi tulil od jeze in nemoči. Jezna sem, ker živim v družbi, kjer mora kdorkoli v trgovino s takim listkom, naj bo razlog kakršenkoli. Jezna sem, ker smo aktualno oblast izvolili zato, da po katastrofalni prejšnji zavoženo stanje postavi prav, da vsaj naravna smer, pa se to ne dogaja. Jezna sem, ker tako predsednik vlade kot predsednica države govorita hitreje kot mislita, ker imamo opraviti s političnimi amaterji, ki ne opravičujejo ne zaupanja ne upanja državljank in državljanov. To niso majhne, nepomembne reči – to je država vseh nas, ki v njej živimo. Kako je že zapisal veliki Yeats? "O, stopaj lahno, ker mi stopaš na sanje."Problem je, ker se to slonje lomastenje po trgovini s porcelanom prenaša na ljudi, ki zdaj, pod novo oblastjo, niso nič manj agresivni, nesočutni, odrezavi in arogantni kot prej, pod prejšnjo, ki je tak diskurz uvedla in z nešteto lastnimi zgledi udomačila v najširši javnosti. Ljudje desetletja gledajo izmotavanje, prelaganje odgovornosti, uborne poskuse rekontekstualizacij, aroganco v parlamentarnih razpravah – in si jemljejo zgled. V Sloveniji ne premoremo niti ene stranke, ki bi imela pogum, na vprašanje odgovoriti po resnici. Posledično vse delujejo nekredibilno, s čimer ljudje izgubljajo zaupanje v politiko kot tako, ta razkol pa se kaže v povsem vsakdanjih praksah. Pri nas velja za odliko, če nekoga naplahtaš – bolj ko ga, večji car si. Tako živimo. In veselja v nas je manj in manj. Vedno večji del populacije, ki iz kateregakoli razloga ne more dovolj hitro in učinkovito ustreči zahtevam te družbene logike, v statistikah osivi in v družbi izginja, postaja neviden. Ostareli, bolni, invalidni, ljudje, ki živijo pod pragom revščine in njihovi otroci, begunke in begunci, ljudje brez statusa, samske upokojenke, kmetice, žrtve vseh oblik nasilja, prekariat brez pravic – seznam je dolg in na njem so ljudje, ki iz objektivnih razlogov ne dosegajo tako imenovanega "standarda". Če sešteješ, je to večina. Nevidna večina, ki trpi diktaturo manjšine in iz nemoči, gneva, besa in jeze žre drug drugega. Ljudje, ki se zatekajo v teorije zarot, iz katerih butajo zloba, sovraštvo, zavist so taki tudi zato, ker jih družba zatira in jim jemlje vsako možnost normalnega, dostojnega življenja. Zdi se, da se kloaka le poglablja. In vendar. In vendar smo ljudje v svojem bistvu dobri, naj to še tako skrivamo. Zakaj bi jih sicer toliko minulo soboto začutilo vsaj drobno iskro upanja, brez besed razumelo ne le, kaj so skandirali tisoči Poljakinj in Poljakov v izteku skakalnice v Zakopanah, marveč predvsem, kaj so hoteli povedati? Zakaj bi to lani razumelo toliko ljudi v Planici? "Nekaj tenkega nas veže," kot je pred leti v pesmi Vonj po čaju zapisal pesnik Primož Čučnik. Laniškova gesta je velika zato, ker v nas budi humanost. Vsak od nas jo nosi v sebi, ljudje smo – vprašanje je le, koliko si še dovolimo biti. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Predsedničin odgovor je bil slab. Iz neposrednega vprašanja novinarja v intervjuju na N1, ali enači boj za človekove pravice in boj za poseg vanje, se je skušala izviti z nerazumevanjem vprašanja, nakar je vpeljala nepotrebno, znucano levo-desno delitev, sama pa se je postavila na stališče »popolnoma enakega tretmaja« pahorjanske »predsednice vseh«. Sebi, skratka, dopušča skrajno naivnost, kajti floskula je absolutno nedosegljiva, namenjena pa je relativiziranju odgovornosti, ker se zavestno vnaprej skopi stališča. Ko novinar ni odnehal, je svojo argumentacijo poglobila; omenila je absolutne, tj. nediskutabilne človekove pravice, pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pa označila za relativno, o kateri se lahko razpravlja, ker da nima podlage v mednarodnih konvencijah, čeravno je zapisana v našo Ustavo in jo bo sama branila »do zadnjega daha«. Patetika je namerna – četudi smo, skratka, očitno enkrat za spremembo mi boljši, predsednica v svoji argumentaciji zavestno regresira na nižji skupni imenovalec, ki jo še dodatno odvezuje odgovornosti. Tu je kleč. Če hočemo razumeti zadevo z zastavami, je treba sem, v to točko, kjer se naši mnenji, torej mnenje predsednice in aktivistke Štiglic ter ostalih elementov iz »amorfne gmote«, ločita. Predsednica je pravnica, ki po potrebi odigra naivko, mi pa očitno idealisti, ker verjamemo, da je dobro poslušati možgane in srce, ter da ni vse relativno: da sežiganje mavrične zastave (17. junija – Parada ponosa in 9. decembra – otvoritev 39. LGBT filmskega festivala) in snemanje zastavic v barvah slovenske trobojnice (2. oktobra, Pohod za življenje), ki simbolizirajo »v postopkih splava umrle Slovence«, nista ista stvar. Ob čemer se, presenetljivo, nihče ne ustavi pri ključni podrobnosti, naravi samih aktov, ki v svoji intenci nosita povsem različni sporočili: sežig zastave je zavestno agresivno, sovražno dejanje, ki pomeni nepovratno uničenje. Snemanje zastavic s paličic in njihovo odlaganje na tla ob njih je gesta upora, ni pa nepovratno dejanje. In to je ključno. Na posnetku aktivistka celo sama izreče: »Saj jih lahko date nazaj.« Sežgane zastave ne morete »dati nazaj«. Sežig ni protest, temveč uničenje. In tu ima predsedničina argumentacija bistven problem. Zavzema se za distanco do drugače mislečih, ker da sicer večamo možnost konflikta. Za ponazoritev uporabi metaforo: aktivizem že, toda ne na dvorišču tega, s katerim se ne strinjaš. Ob dejstvu, da je dvorišče po definiciji zaseben prostor, Kongresni trg pa javna mestna površina, me zanima: kaj so v tem oziru molitve in druge javne manifestacije pred porodnišnico? So tudi te svoboda govora? Je zavestno vtikanje v ženske, ki gredo opravit splav, demokratična pravica do izražanja svojega mnenja o svetosti življenja? Je poimenovanje žensk, ki opravijo splav, za morilke, svoboda govora? So javne skupne molitve rožnega venca na Kongresnem trgu, na katere so vabljeni »predvsem moški«? A 7. člen Ustave velja? SSKJ opredeljuje zastavo kot kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije. Morda v teoriji. V praksi je vse drugo – in zastava ni enako zastava ni enako zastava. Tega predsednica očitno ne želi razumeti. Problem imamo, ker gre za predsednico države, predsednica države pa, naj si še ta želi biti Nataša, pač ni kdorsibodi.

Eden največjih problemov v slovenski družbi je prevzemanje odgovornosti, pa naj gre za povsem običajne ljudi in vsakdanje dogodke, kakršen je pobiranje dreka za svojim psom, za profesionalne zaveze v poslovnih okoljih, kakršna je, denimo, spoštovanje dogovorjenih rokov, ali za politične odločitve delovnih teles znotraj vlade in parlamenta.Zakon o RTVSLO v svojem četrtem razdelku opredeljuje financiranje naše največje kulturne inštitucije. V enajstih členih je natančno določeno, kako RTVSLO pridobiva sredstva za lastno delovanje, pri čemer 32. člen opredeljuje plačilo mesečnega prispevka za zasebno in javno rabo ter plačila oproščene izjeme. Ta zakon je stopil v veljavo 12. novembra 2005 – za kršitelje v zadnjem razdelku kazni še vedno opredeljuje v tolarjih (so pa tudi za današnje razmere kar visoke, za zasebnika med 125 in 417 eur). Poanta? Prispevek se odtlej ni spremenil – v zakon je, inflaciji v brk, vpisana fiksna številka. In, zavestno povedano kar se da po kmečko: očitno nobena vlada nima jajc, da bi 32. člen ZRTVS-1 amandmirala. Povedano v nekoliko lepši slovenščini: noben ministrski predsednik za tak poseg ni hotel oziroma noče prevzeti odgovornosti. Nahajamo se v skrajno paradoksalni situaciji, ko civilna družba in strokovna javnost domala prosita aktualno vlado, naj prispevek dvigne (to zakon v 3. alineji 31. člena itak že sam predvideva, in sicer za maksimalno 10 odstotkov letno, toda do 1. 9. za prihodnje leto) in naj v zakon vpiše njegovo vsakoletno usklajevanje z inflacijo. Vlada premierja Roberta Goloba je imela legalno možnost, še 31. 8. lani predpisati dvig RTV prispevka na 14 eur, pa tega kljub obstoju utemeljenih ekonomskih razlogov ni storila. Ni, ker #poplave. Lažje je, a veste, za dan, dva navleči gumi škornje in oddelati fototermin, dva na "lokalnih območjih, ki so jih ujme najhuje prizadele". Izvajanje nujnih, a nepriljubljenih ukrepov zahteva več poguma in predvsem več modrosti. Patetični strah oblastnikov pred ljudstvom, pred tem, da bi se mu zamerili, je tu dobesedno otipljiv. Več komentatorjev je ob prevzemu poslov aktualne vlade po volitvah leta 2022 poudarjalo, da bo odnos vlade do javne RTV eden glavnih indikatorjev njene politične zrelosti. V tem oziru danes ugotavljamo, da imamo opraviti z nezrelo vlado, ki ne razume lastne odgovornosti in ravna podobno infantilno kot mariborski župan, ki mu je pri začasni rešitvi "težav" z mestnimi kulturniki lani pomagala asta-ex-machina z darežljivo donacijo kulturnega ministrstva. A kaj bo letos? Super, da je oblast RTV zagotovila interventna sredstva. A kje je ostala odgovornost za sistemsko rešitev problema? Zavestno izmikanje, ko je potezo treba potegniti, je povedno. Odsotnost dviga prispevka poraja vrsto vprašanj. Taka kar se da osnovna vprašanja, recimo: zakaj ne? Odgovor je, kot se ponavadi zgodi pri večini tako ontoloških vprašanj, verjetno kar se da enostaven, domala na dlani. Glasi se: zaradi jajc.

Za svoje dosežke so smučarske skakalke nagrajene manj od skakalcev. Njihova novoletna turneja je trajala dva večera in na koncu je zmagovalka za skupno zmago prejela kartonast ček s številko 10.000. Novoletna turneja skakalcev obsega štiri tekme, zmagovalec pa prejme ček, na katerem je znesek isti – z eno ničlo več. Za enkrat večji obseg tekem torej desetkratnik zneska. Kar je, ko govorimo o domnevni enakosti spolov v družbi, sicer odličen prikaz realnega stanja, a velja se vprašati po vzroku. Seveda tiči v denarju in odstira eno temeljnih lastnosti naše družbe: stvari niso, kar se zdijo. Avtobusni nadstreški, denimo, ne obstajajo, da bi čakajoče varovali pred vremenskimi neprilikami, marveč zaradi reklam, ki se vrtijo na panojih njihovih stranic. Na isti način so športni prenosi zgolj učinkovit generator sredstev, pridobljenih z oglasi, ker je ljudem v naravi veselje do tekmovanja – ali vsaj njegovo opazovanje. Ti mladi ljudje, vrhunske atletinje in atleti, Silvestrovega leto za letom torej doma ne obhajajo zato, ker ima takrat največ gledalk in gledalcev pred sprejemniki čas za spremljanje njihovih športnih dosežkov, kar v prevodu pomeni več prihodka od reklam. Misel na profesionalne športnice in športnike kot na kolateralno škodo je domala blasfemična, a zdi se, da stojijo na sredi v bitki za prevlado med korporacijami in državo. Ko iz spoštovanja do svoje države ob himni snamejo kape, se morda zdi, da je zmagala slednja, a že ob zadnjem tonu hitijo vsi po vrsti znova natikati sponzorje na svoje glave, saj jim je jasno, da brez njih profesionalnega športa ni več. Na čeladah pa že prevladujejo napisi firm in korporacij, cinično večkrat za sladke pijače ali napolitanke, namreč cinično za šport, ki nenehno poudarja telesno maso. Tu so državne insignije že izgubile domovinsko pravico; najde se kaka mini nalepka, to je pa to. In itak se podeljevanje medalj dogajajo v iztekih, polepljenih z stotinami živopisanih logotipov in reklam, ki povsem prevpijejo zastave držav udeleženk in udeležencev, ki se v tisti mavrici zdijo povsem izgubljene, redundantne. Morda je bilo zato toliko bolj osvežujoče gledati zmagovalko pred mikrofonom. Zamolki, nelagodje, tesnoba – v njih razbiramo edini preostanek pristnosti, vdor športa v najžlahtnejšem smislu, tisto prvinsko, zaradi česar imamo tako radi šport, kakršen je bil, ko je bil še zavezan svojim plemenitim načelom. Desetkrat manj plačana zmagovalka, ki v soju luči nepopularno molči, je poslednji simbol nepreračunljivega, nepotvorjenega sveta, v katerem v isti stavek s športom še sodita »užitek« in »strast«. Za vse nas, za svet in za šport, bi si ob novem letu veljalo želeti, da jo razni guruji medijskega nastopanja v pest dobijo čim kasneje.

Ko je direktorica TVS dobila besedo, je veliko govorila o športu. Nato je omenila redno tedensko bogoslužje in potem program za otroke in mladino. Nakar je besedo dobil naslednji govorec.Do not go gentle into that good night.Rage, rage against the dying of the light!Dylan Thomas: Do Not Got Gentle Into That Good Night Gledalke in gledalci so lahko pomirjeni. Dobili bodo svoj Tour de France, svoje evropsko nogometno prvenstvo in olimpijske igre, vse v neokrnjeni obliki, z veliko spremljevalnega programa. Vodstvo in Svet RTVSLO sta lahko pomirjena. Dobila bosta svoje oglase. Pomirjeni so lahko kristjani in kristjanke – tedenski stik z bogom na nacionalki bo. In tudi starši so lahko pomirjeni. Kar se da malo bo posegano v otroški program. Hej, a veste tistega? Kaj imajo skupnega navijači, verujoči in starši malih otrok? Vsi imajo radi Ksenijo Horvat. Pa v seštevku jih je zadosti za kupit si mir. Novinarska konferenca po potrditvi PPN 21. 12. je trajala 25 minut. Nova direktorica TVS je besedo kultura prvič omenila na 16 minuti 44, in sicer kot odgovor na eksplicitno novinarsko vprašanje. Izjavila je, da »kultura mora cveteti«. S tem se nedvomno vsi strinjamo. Problem nastane okrog načinov tega cvetenja. "Tista mala rubrika«, je dejala direktorica televizije. Tista mala rubrika po koncu Dnevnika, v kateri da se ji je kultura vedno zdela »zamejena, zagrajena, kot v neki mali ograjici." Tista. Mala. Rubrika. Ksenija Horvat bo kulturo osvobodila. In sicer na dva načina: razsula jo bo po Dnevniku in Slovenski kroniki, po letih bojev zainteresirane javnosti za mesto »tiste male rubrike« v terminu med sedmo in osmo zvečer pa bo slednjo vrnila v nočni termin po Odmevih. Prednost take ureditve bo po besedah nove direktorice TVS v tem, »da bo v Kulturi lahko že večerno dogajanje. Torej vse tisto, kar doslej ni moglo biti, ker je bila Kultura prezgodaj na sporedu.« To je citat. Kultura. Prezgodaj. Na sporedu. »Prezgodaj« – to je takrat, ko televizijo še kdo gleda. Osvoboditev predvideva, da bo poslej na sporedu »dovolj pozno« – ko je ne gleda nihče več. Gospa seveda ve, da kultura po svojem notranjem ustroju razen izjemoma ni »njuz«, kot se v žargonu imenuje dnevno-informativni program, pozna pa tudi zakon o RTVSLO in ji je posledično jasno, da spada poročanje o redkih kulturnih dogodkih nacionalnega pomena, ki to vsebinsko vendarle so, itak med njena temeljna poslanstva. Zavržna perverzija njenega ekspliciranja se izkaže v obratu, ko skuša s tem, kar je dolžnost, utemeljevati izgon še zadnje kulturne oddaje iz osrednjega programskega pasu. Namesto, da bi jo podaljšali, modernizirali, jo uvrstili pred Dnevnik, namesto, da bi kulturno-umetniški program končno dobil ustrezno pozornost, kadrovske okrepitve, sodobnejše koncepte oddaj, vsaj eno enourno polemično oddajo ob osmih zvečer po vzoru drugih javnih televizij, regresiramo to ubogo mozaičnico v insomnične termine, kjer jo bo povprečno volilno telo še toliko lažje ignoriralo. Pohle(v/p)no sledenje izključno logiki oglasnega profita, tipično za amaterje, ki se svojih stolčkov bolestno oklepajo že, preden so jih dobro zasedli, pa še enkrat več kaže porazno nerazumevanje smisla in pomena umetnosti in kulture za družbo, in sicer natančno v tem konkretnem zgodovinskem trenutku. In vsi izgubljamo. Kar pa se tiče one druge genialne ideje o kulturi v Slovenski kroniki: gospa je pozabila preveriti, ali ima za to na razpolago dovolj sil in njih okrepitev; prav pred kratkim, recimo, se je Svet RTVSLO spraševal o nujnosti obstoja svojih regionalnih centrov. Kdo bo poročal s premiere v Novem mestu, koncerta v Mariboru, otvoritve razstave v Kopru in literarnega večera na Jesenicah? Trojanskega konja direktorice TVS na novinarski konferenci po sprejetju PPN se da nadvse točno opisati z eno besedo, katere kontekst bi moral biti večini teh, ki so sedeli za tisto mizo, otipljivo jasen, saj so sodelovali pri njegovem vzpostavljanju: sramota. Anja Zag Golob je pesnica, urednica pri založbi, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Vodstvu države ni uspelo preprečiti regresije, v katero je do vratu in čez pogreznjena naša družba. To je eden od njegovih največjih neuspehov, ki boli toliko bolj, ker sta bila tako premier kot predsednica države izvoljena natančno na krilih tega pričakovanja. Slovenske družbe ta čas ne moremo več videti kot naslednice razsvetljenske tradicije. To dejstvo je dovolj katastrofalno že samo po sebi, še huje pa je, ker smo popolnoma izgubili še stik tako s tradicijo kot s spodobnostjo.Festival filma LGBT v Ljubljani bo prihodnje leto praznoval štiridesetletnico. Gre za najstarejši tovrstni festival v Evropi ter najstarejši mednarodni filmski festival v Sloveniji nasploh. Smo ponosni, kot bi nedvomno morali biti, saj gre za častitljiv jubilej? Nismo, ker #LGBT, kajne. Če kaj, večina festival pač tolerira, nihče pa najbrž ni pričakoval, da bodo leta 2023 na dan začetka neki smrkavci s pročelja kina strgali mavrično zastavo in jo zažgali. O tej regresiji govorim. Po vseh letih bojev za enakopravnost smo prišli do točke, ko decembra 2023 mladi ljudje pred kulturno ustanovo zažgejo mavrično zastavo. In kaj delajo državne ustanove? Kje so programi za preprečevanje razraščanja sovraštva v družbi, predvsem med mladimi? Kje so okrogle mize, javne tribune? In, vav, presenečenje: kje je nacionalna televizija? Namesto da bi nacionalka uresničevala svoje zakonsko opredeljeno poslanstvo, namesto da bi zagotavljala vsebine, ki bi prebivalkam in prebivalcem države pomagale razumeti svet, čas in sebe, predstavlja očitno njen zenit histerični populizem ob četrtkih zvečer. In ravno ko v programih res grozljivo primanjkuje kulturnih vsebin in oddaj v gledanih terminih, ko ni umetniške produkcije in kritike umetniških praks, ko ni refleksije in bomo posledično počasi vsi prisiljeni znova zlesti na drevesa in golčati z njih, se neka inštanca, ki bi morala isti dan odstopiti, domisli, da bi še to uborno prgišče kulturne produkcije na nacionalni televiziji skrajšala in pospravila nekam pred polnoč. Nauk zgodbe: pritlehni osebni interesi, kot kaže, ne poznajo političnih barv, pizde imaš očitno povsod, levo, desno in vmesno. Se opravičujem, nimam drugih besed: to je popolna norost, tako rekoč njena slovarska definicija. Kako naj preživimo kot ljudje, kako naj se ne pokoljemo med seboj, kako naj se sploh še razumno pogovarjamo, predvsem pa: kako naj pri zdravi pameti branimo to nacionalko, če je kaj takega dejansko mogoče? Kolegice in kolegi iz kulturnega uredništva TV Slovenija, vprašam vas: ali ste se za to borile_i? Ste za to stavkale_i? V naši družbi smo v drek zagazili tako daleč, da povprečno volilno telo kulture in umetnosti ne priznava več za delo. In tako bo, tudi zaradi nerazumevanja vodstva TVS glede kulturno-umetniške produkcije in njenega deleža in mesta v programih, tudi ostalo. In nikar ne mislite, da boste drugi poklici ostali zunaj tega risa sovraštva. Jutri pridejo po vas, ta regresija je namreč totalna.

V ponedeljek je Upravni odbor razglasil letošnje prejemnice in prejemnike Prešernovih nagrad in nagrad Sklada. Novica je kaj kmalu izginila s prvih strani spletnih medijev, kar je le še enkrat več izkazalo dandanašnjo izrazito nepomembnost kulture in umetnosti v slovenski družbi – to je, ko gre zanju, namreč "the" novica leta. Na nedavni seji Sveta RTV so se svetnice in svetniki ukvarjali z ogromno finančno luknjo v proračunu javnega zavoda ter s potencialnimi načini njenega krpanja, da bi nacionalka imela za plače in za program ter bi lahko delala kvalitetne, kredibilne vsebine. Večina teh ljudi je humanistično izobraženih. Naravnost neverjetno je, kako so se skoz sejo u tren oka spreminjali v marketinške specialiste za športne prenose. Debato so namreč zožili domala izključno na to, na denar, ki ga prinesejo oglasi med športom. Nihče ni z besedo omenil kulture. Nihče ni ponudil smelega načrta, iz te ogromne luknje izplezati s temeljitim preudarkom, kje smo ga sračkali zadnja leta in kako tozadevno v oči do bola bije prav dejstvo zanemarjanja kulturno-umetniških vsebin na nacionalni televiziji. Kako je kulturni program na TVS zastarel, kako nujno potrebuje prenovo, kako je potrebno vsem tem oddajam nameniti drastično več sredstev, dodati nove, jim dodeliti (naj)boljše termine, kako je treba okrepiti uredništvo, nujno zagotoviti vsaj en osrednji termin ob osmih zvečer na prvem programu za polemično oddajo o kulturnih in družbenih vprašanjih. To so osnove, za katere bi morali poskrbeti najprej, saj so hkrati osnove omenjenih študijskih smeri humanistike, pak tudi humanizma. Televizijo še vedno gledamo – ljudje. Da nas brez kulture in umetnosti ni, se ravno v teh časih izkazuje kot najbolj ontološko točno – ta Svet RTV pa analfabetično razpravlja o marketingu. Povedno. Toda kaj, ko ni denarja! Mornar, pa tudi moder vladar, daljo in nebesno stran izmerita, ko je najvišji dan. Odločen da kulturno-umetniškim vsebinam prav tem zgodovinskem trenutku bi izkazal temeljno razumnost, odločnost, samozavest ter umevanje družbenih osnov, predvsem pa bi kurz jasno obrnil stran od rabot prejšnje sestave Sveta. Tje bi bilo treba najti pot; in zato je le še toliko huje gledati, kako položaj in moč iz humanistov očitno ekspresno delata – šparovčke. Medtem pa ljudstvo, ki se mu nobena politika ne upa dvigniti položnice za RTV – heh, pa pravijo, kako nemočno da je ljudstvo –, kriči, kdo to kulturo sploh rabi? To vprašanje je postavljeno narobe ter že samo vključuje zastrašujoči odgovor: v trenutku, ko najbolj ponižani in razžaljeni družbeni sloji dovolijo kognitivno zožitev svojega sveta na izključno uporabnost, se ni čuditi, da v očeh kapitala tudi sami postajajo zgolj to, reč, namenjena izrabi. Svet RTV pa ima v tem oziru kajpak res (sic!): komu mar dobitnice in dobitniki Prešernovih nagrad, koga briga za kulturo in umetnost, vodilo je vendar: kruha in iger.

V nedeljo zvečer se je na Gospodarskem razstavišču v organizaciji Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije končal slovenski knjižni sejem. In točno tako je šestdnevni dogodek na novi lokaciji tudi izgledal: izključno gospodarsko. To so opazili tudi obiskovalke in obiskovalci – premnogi so se pritoževali nad razvrednotenjem knjige in plemenitega poslanstva te prireditve, ki je s selitvijo na drugo prizorišče očitno izgubila še zadnje ostanke atmosfere kulturnega dogodka ter trdo pristala v ubornih okvirih mentalnega dometa trgovcev z novci. V starih časih je, samo za primer, Sejem podeljeval nagrado za najlepšo stojnico, ker so organizatorji razumeli vsaj eno njegovo specifiko v primerjavi z ostalimi: domišljijo. Zdaj je uniformiranost domala zapovedana. Zakaj? Jah, da lahko posebej zaračunajo vsak njen sestavni del, seveda. Predelne stene. Talne obloge. Stropne povezave. Najem table. Koše za smeti. Ni, da ni. A to nikoli ni bil dogodek, ki bi dojel, kako ključno bi bilo malim in mikro založbam ter samozaložnikom na sejmu zagotoviti centralno pozicijo, saj ravno ti slovenskemu založništvu zagotavljajo kolorit, večplastnost, s čimer ga delajo močnejšega, agilnejšega. Že v Cankarjevem domu so bili majhni potisnjeni v klet, no, zdaj so pa v temne kote hal, kjer jih komaj najde celo ta, ki jih načrtno išče. Z novim vodstvom Zbornice in selitvijo je omenjena drža zgolj dosegla svoj zenit. Oziroma, kot se je tako lepo ter v verbalnem smislu dometu aktualnega vodstva kontekstualno točno izrazil Pavlica v Petelinjem zajtrku: "Kdor lahko plača, lahko fu*a, kdor pa ne, pač ne." Paradoks je pravzaprav zanimiv: v letu gostovanja slovenske literature v Frankfurtu na eni strani visokoleteči Ljubljanski manifest o poglobljenem branju, na drugi pa vulgarna, agresivna ter izključno v profit orientirana govorica organizatorjev 39. Slovenskega knjižnega sejma. Več kot očitno tu dialog ni mogoč, toda stvar je v bistvu preprosta: mi, ki dejansko delamo v slovenskem založništvu in knjigotrštvu, ne razumemo slabo zaigrane sejmarske vljudnosti, saj za to, da bi kot založniki v danih razmerah sploh lahko obstali, vsak dan nujno potrebujemo ogromne količine odgovorne naivnosti. Brez nje bi tu knjige izdajale štiri založbe: ena, za katero je knjiga klobasa, ena, proglašena za nacionalni zaklad, ena požrešna, ki ji je založništvo zgolj paravan za pridobivanje čim večjih količin najraje državnih sredstev, pa morda še kaka, ki bi se prihulila zraven. Kar bi te založbe izdajale, bi bilo spričo njihove poslovne motivacije vsebinsko izrazito omejeno, res pa je, da bi si na slovenskem knjižnem sejmu lahko razdelile ogromno prostora – vsaka pol hale, pa roka! In ker se pod aktualnim organizacijskim odborom razmere zgolj eksponentno slabšajo, je morda dejansko čas, da si ga. Da ga imajo samo zase. In počasi izpustijo besedico »knjižni«. Morda je zdaj vendar napočil čas, da se »ta mali« preštejemo in ugotovimo, kdo hoče še naprej neprôste dni živét', nočém enake, kdo pa pripada onim, ki tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi si prosti vól'jo vero in postáve.

S populizmom na tolsto zabeljeni, pregreti strah pred Neslovenci je ob zadnjem begunskem valu ponovno izkazal eno najbolj neproduktivnih oblik domoljubja: sovraštvo do vsega drugačnega in drugačnih od večine. Primitivno hujskaštvo se je s forumov preselilo tudi med del kao intelektualcev, celo nekateri komentatorji aktualnega dogajanja so brezsramno pokazali pravo lice in skušali relativizirati, češ, živeče ob meji je treba razumeti. Brez kančka širšega uvida, brez pozivov tako javnosti kot politiki, naj umirita konje, brez trohice humanizma. Primitivizmu navkljub še vedno obstajajo nekatera neovrgljiva dejstva: ograjo na južni meji smo postavili ljudje, »mi«, da bi se zaščitili pred »njimi«. Ki pa so takisto ljudje in tukaj niso po lastni volji, marveč zato, ker tam, od koder so, niso mogli živeti. Podpihovanje sovraštva do »njih« in poveličevanje »nas« je do skrajnosti zavržno, hkrati pa je tudi neinformirano: jutri bomo mi na njihovem mestu. Slovenija ni osamljen zamrežen otoček sredi niča, obenem pa je premajhna, da bi karkoli štela; že v Evropi se počuti kot povprečen volivec na volilni dan: ima glas, a vnaprej ve, da zgolj tako, demokracije radi. Dejstvo je, da nismo hoteli države, kakršno imamo danes, a dejstvo je tudi, da je to naša država, prigarana s trdim delom in odrekanjem, in da nimamo druge izbire, kot da s svojimi dejanji in stališči, ki jih zastopamo, dokažemo, da smo je vredni. Na politično elito se, kot je očitno, v tem ne moremo zanesti, na nobeno – obvladujejo jo egoistični interesi, želja po lastnem preužitku ter infantilno veselje do moči in vsega, kar prinaša. Na nas je, da obrnemo družbeno klimo. Na vsakem od nas, da razume, da demokracija ne pomeni samo glasu na volitvah, temveč se izkazuje vsak dan, v solidarnih odločitvah in delu za skupno dobro. Nihče od nas ne more več preživeti sam_a. In begunci_ke niso ne grožnja ne krivci za našo nesamozavest, za dejstvo, da ne znamo prav z lastno državnostjo. Nedavno sem na letalu iz Züricha sedela ob zasilnem izhodu. Stevardesa je po protokolu nujno razlago za primer evakuacije začela – v švicarski nemščini. Na letalu niso delili niti zastonj vode, so pa delili – švicarsko čokolado. Ob pristanku so lep večer zaželeli – v svojem jeziku. Gre za vprašanje samozavesti in ljubezni do domovine, ki je nerazdružljivo povezana z ljubeznijo do jezika. A ni zanimivo, da ti, ki najglasneje prisegajo na slovensko zastavo, vrednote, narod, večinoma niso sposobni skupaj spraviti niti enega slovnično pravilnega podrednega stavka? Najlažje je stopiti med svoje in mahati z zastavo, vpijoč sovražne parole zoper vse »druge«, pozivati o oboroževanju. Najlažje in najbolj strahopetno. Težje, kar se vidi tudi po statističnih podatkih, se je odpovedati cenenemu populizmu in se, recimo, naučiti prav pisati v svojem maternem jeziku. K temu ključno pripomore branje knjig. Te nacionaliste, ki imajo polna usta priseganja na lastno slovenskost, bi veljalo vprašati eno: koliko slovenskih knjig, knjig v slovenskem jeziku, ste letos kupili? Koliko ste jih prebrali? V torek se je pričel slovenski knjižni sejem. Potekal bo do nedelje. Priložnosti bo več kot dovolj. Pa da vidimo to domoljubje v praksi.

Najbrž ni najlažje, a da nikakor ni nemogoče, dokazujejo bolj in bolj smeli poskusi takozvanih zasebnih lastnikov medijev. Njim ne gre za novice, njim gre za reklame. Njim gre, natančneje, za profit. Kot knjiga ni kup papirja, tinte, lepila in nitk, je tudi medij ravno tisto neotipljivo, nematerialno, a privatni lastniki v njem večinoma ne vidijo dodane vrednosti, temveč zgolj sredstvo za plemenitenje vloženih sredstev, ugoden multiplikator kapitalskega donosa. Posledično so to ljudje, podobni napravi v avtu, ki v neskončnost ponavlja eno in isto besedo: »Preračunavam.« In družbena vloga medija, njegov pomen za skupnost, takozvani status četrte veje oblasti, vse to v njihovih očeh tako neznosno lahko podleže preračunu. To je med drugim tudi razlog, da nekatere vsebine iz medijev izginjajo, denimo, kritike in nasploh kulturne vsebine, drugi razlog za izginjanje določenih tem pa so politične povezave lastnikov. Odločevalcem, ki podpisujejo akte, uredbe in zakone, kdaj ni všeč, da bi kak medij preveč podrobno šaril po kaki »zgodbi«, da bi kaj preveč vtikal nos v kak posel, kaj prav podrobno raziskoval ali preverjal. In potem bi imel lastnik medija izgubo, ker je odločevalec povezan s toliko pa toliko podjetji, ki bi mediju odtegnila oglaševalski denar. Zato je tako pomembno imeti nadzor nad mediji v zasebni lasti.Tak medij je tudi Večer. Priznam, tozadevno sem pristranska, v Večeru sem kot novinarka in nato gledališka kritičarka začela. Takrat se je uredništvo raztezalo čez več štukov stavbe na Svetozarevski, za Večer pa je pisalo nekaj najbolj uglednih novinarskih imen, katerih analize političnega in družbenega dogajanja so bile ostre kot britev, spisane, kot se je imenovala ena od rubrik v njem, hrabro, oštro, dostojanstveno. Kasneje so se Večerovi prostori krčili, z njihovim krčenjem pa se je tudi časopis moral bolj in bolj truditi za svoj ugled. Po nekaj menjavah je prišla mlada ekipa, Večerov podmladek, in se z novo energijo lotila dela. Potem sta dva lastnika prostore prodala in Večer je postal najemnik na (nekoč) svojem.   Zdaj pa naj bi prostore zamenjal, najeli naj bi druge. Ti drugi prostori pa niso kar eni prostori. To so prostori v najbrž najbolj znani mariborski ulici. Čisti center, top lokacija. Spodaj je celo restavracija, ne ena, tri – za vsakogar nekaj! To so elitni prostori. Ti prostori so od mariborskega župana. Če razumete: neodvisni medij s častitljivo tradicijo, medij, brez katerega si Štajerske sploh ni moč predstavljati, saj je nanj ontološko navezana, naj bi najel prostore od aktualnega župana. O katerega liku in delu naj bi kot neodvisni medij s častitljivo tradicijo tudi pisal, po katerega »zgodbah« naj bi kar se da podrobno šaril, v katerega posle naj bi vtikal nos, jih podrobno raziskoval in preverjal. In mu vsak mesec nakazal najemnino. In zasebnim lastnikom medija se to ne zdi nič sporno. Oni pač zgolj optimizirajo poslovanje.   Ko bo naslednjič kdo iskal najboljši dokaz iztirjenosti sveta, v katerem živimo, prikaz totalnega absurda, mu daleč ne bo treba. Čez glavni most, čez krožišče, pa par korakov naravnost gor. Kjer bo dišalo  po picah in porazu svobodne, neodvisne novinarske besede. Ubiti medij je v bistvu enostavno.

Novinarka Isa Balado je septembra stala na ulici v Madridu ter se neposredno oglašala v poročila matične televizije, ko je mimoidoči moški iztegnil roko in jo prijel za zadnjico. Ko je moškega neposredno nagovorila, se je sprva smejal in trdil, da ni storil nič narobe. In stotine po svetu so se hehetale z njim, češ kak kerlc da je, kako da si upa. Ker ženska je, tudi ko opravlja svoje delo, tam zato – in samo zato, a ne –, da jo mimoidoči moški prime za rit. Zakaj? Ker jo lahko.Kot je svet moška domena, tako je ženska v njem moška last. In ker se zadnje obdobje spremembe na področju boja za enake pravice vendarle dogajajo, ker ta boj postaja otipljiv tudi v omenjenem svetu, postaja določenim moškim nelagodno. In število feminicidov strmo narašča. Ko se je torej predsednik španske nogometne federacije Luis Rubiales na izredni generalni skupščini, ki je sledila njegovemu poljubu nogometašice Jenni Hermoso na usta neposredno po zmagi na svetovnem nogometnem prvenstvu za ženske, drl v mikrofon in ponavljal, kako ne bo odstopil, ko se je teatralno spraševal, čemu vsa ta štala, saj da je šlo vendar samo za poljubček ob zmagi, je legitimiral točno tega kretena v belih bermudah, ki je dva tedna pozneje na ulici za rit zgrabil novinarko med poročanjem. In tisoče podobnih po vsem svetu. Da ta drža nima omejitev ne v rasi, političnem prepričanju, družbenem ali socialnem statusu, dokazujeta še dva nedavna primera: prvi je kvazipolitično korektno, omledno izmikanje, ki ga je na vprašanji o omenjenem Rubialesovem incidentu ter o protestu članic slovenske ženske nogometne reprezentance sredi septembra v intervjuju za N1 ponudil Aleksander Čeferin, in nikakor ni bilo na ravni funkcije, ki jo mož opravlja. Drugi je nedavni poskus hrvaškega zunanjega ministra Gordana Grlića Radmana, da bi na konferenci o širitvi Evropske unije v Berlinu poljubil nemško kolegico Annaleno Baerbock, in njegovi izmotavajoči poskusi relativiziranja te geste, preden se je vendarle uspel opravičiti. Temeljni problem te družbe je vseprisotnost seva mentalitete belih bermudk, toksična moškost v podobi raznih mattov walshev, ki jim nihče ne odgovori na njihovo idiotsko vprašanje, čeprav je odgovor na dlani, dejansko začudeno spraševanje toliko moških vseh starosti po vsem svetu, kaj da je sploh narobe, zakaj vsa ta štala. In na drugi strani dejstvo, da skoraj ni ženske, ki ni doživela moškega nadlegovanja, verbalnega ali fizičnega. In vedno več jih je, ki ga ne preživijo, če pa ga, s seboj vse življenje nosijo občutke sramu, ponižanja, strahu, bolečine in nezaupanja. To so naše žene, matere, dekleta, to so naše učiteljice, medicinske sestre, prodajalke, znanstvenice, delavke v kulturi, to je tvoja teta, sestrična, sestra, najboljša prijateljica. Koliko veste moški o tem? Koliko vprašate? Koliko poslušate – in slišite? Koliko se zamislite, nudite oporo, koliko učite svoje sinove, naj ne zrastejo v tipa v belih bermudkah, ki gre po ulici, vidi privlačno mlado žensko in ne razume, da absolutno nima samoumevne pravice za navezavo kakršnekoli interakcije. Koliko skrbite, da bi vaš sin razumel, da samo ja pomeni ja in da mu spol ne dovoljuje prestopiti meje? Poglejte okrog sebe. Poglejte ženske v svojem življenju. Če poznate tri, je ena od njih že doživela fizično ali psihično nasilje. Če jih poznate deset, je bila ena žrtev ene od oblik spolnega nasilja. Če jih poznate dvajset, je bila ena posiljena. To so statistična dejstva. Kaj delate vi, vi osebno, da bi se spremenila na bolje?

Glede na silovito negativno nastrojenost dela slovenske družbe do umetnosti ter delavk in delavcev v kulturi je nedavno veselje do rabe metafor v javnem govoru iskreno presenetljivo, še posebej pri ljudeh, ki se sicer z njimi profesionalno ne ukvarjajo. Metafora skrije nekaj, česar nočemo reči naravnost, pod nekaj drugega. Prenareja se, da je nekaj, kar ni, ključna pa sta razlog in namen tega početja. V poeziji deluje veličastno. V vsakdanjem govoru pa – kakor kdaj. Ena taka metafora, ki pa to v bistvu sploh ni, je denimo znamenitih »par promilov poezije«, ki jih je moral njihov avtor ob prevzemu stolčka in pod pritiskom ukaza z višje inštance, neslane, kar hitro požreti. Še bolj zabavno je, ko se z metaforo skuša kak samozavesten, a nevešč govorec, ki se namerava tako izogniti odgovornosti za lastna dejanja. A ker rabe ni vajen, se zateče h kar najbolj prežvečenim primerkom; recimo k športnim, natančneje nogometnim. Žoga je okrogla, recimo. Ali pokazati komu rdeči karton. Ali pa streljati na isti gol. Streljati kozle, mar ne. No, ampak ta je že bolj lovska. Res luštno pa postane, ko metaforo v roke vzame kak popoln amater. Praviloma jo obesi na sebi kar najbližji objekt, pogosto objekt lastnega hrepenenja. Nekdo z izkušnjo zapora, recimo, sanja o vratih, da se bodo odprla in bo prost stopil v širni svet. Ali da jih bo odprl kar sam, prost, pražnje ogvantan, bo odprl namreč kar vsa, vsa vrata sveta. A slutite metaforo? Mhm, vsa, ampak za lažje razumevanje, da bo res jasno, pa na vrata vendarle nakraca par kratic. Ha! Tu je kleč! Izda ga lastna metafora, ker pač ne moreš hkrati imeti torte in je še pojesti. Kompletnega amaterčka spoznaš, ko se skuša iz lastne metafore izviti z njeno – dobesedno razlago. Včasih pa postane metafora kar cela reč, denimo kak prenovljen objekt. Zaman se direktorica zdaj dela, da se temu čudi, in zaman zdaj zmerjanje dežurnih dušebrižnikov spričo grafitov na sveži fasadi. Tekmovati z metaforo v prenarejanju je vnaprej izgubljen boj. Ključni so zgodovinski spomin, kavzalnost, kontekst in širša slika. Naj eliti iz amorfne mase osvežim spomin: setev vetra prinaša žetev viharja. Opletanje z argumentom moči ponavadi pomeni strel v lastno koleno. Predvsem pa: opravičila ni bilo – zato grafiti, zato protesti, zato nezadovoljstvo, zato odpor pomembnega dela javnosti. Bile so čezmerna raba sile, grobost in agresija, bili sta oholost in šerifovska samopašnost. Opravičila pa ni bilo. Zato. Tragično je, ko ljudi, zavezane metafori, uklešči oblast, patetično ujeta v izključno obnebje dobesednosti, da do metafore ne morejo več. Do metafore, ki ostaja sol sveta, nikakor samo v domeni poezije, vselej pa ta, ki kar najbolj natančno razjasni, kaj je gnoj, kaj pa zlato.

Ples je družabna in družbena reč. Zahteva čas, predanost, premislek, prisotnost, koordinacijo in odpoved egotripu. Metafora, ki se je ob nastopu aktualne vlade zdela posrečena, saj so za vladanje potrebne domala identične kompetence, se je ekspresno sfižila v usmiljenja vredno mencanje na mestu, v neko bedno, prosojno kalkuliranje, ki razkriva avtokratsko, samovoljno in egocentrično nrav njenega vodje, ki očitno ne trpi ugovora, kritike ali od svojega različnih mnenj ter, kaže, dejansko ne razume, da vodenje države nikakor ni enako vodenju gospodarskega subjekta. V obnašanju te politične elite ni nobene ponižnosti in želje po učenju, kakršna pritiče amaterjem, ki tvorijo glavnino vladne ekipe, nasprotno, v javnosti pušča vtis poniglavega zaganjanja brez ustreznega predhodnega razmisleka, ki ima za posledico goltanje zarečenega kruha s stisnjenimi zobmi. V letu in pol od volitev se je aktualni vladi zares posrečilo komaj kaj, od (pre)velikih obljub o reformah je ostalo zgolj to, obljube, štartni kapital zaupanja in dobrovoljnosti volilnega telesa pa je rekordno hitro splahnel. Ob nastopu je samozavestno stavila na dva mandata, zdaj pa izgleda, da bo komaj zmogla enega. Kar odpira več problemov; eden ključnih je odsotnost alternative. Del levega političnega pola svari pred (pre)ostro kritiko aktualne vlade, ker se boji vrnitve prejšnje oblasti, ki smo jo mnogi občutili kot diktaturo. Če hočemo sebi in državi dobro, ta opcija absolutno ne more več dobiti mandata za vodenje države, saj je v času, ko smo potrebovali modrost, zmernost in sočutje, v svojih prijemih »izkazala« ravno obratne atribute, kar je situacijo drastično poslabšalo. Najbrž ni pretirano reči, da ne želimo nikoli več »uživati, dokler lahko«. Trenutno se nahajamo v mračni situaciji, ko se dve alternativi, prejšnja in aktualna, kažeta kot za vladenje nekompetentni ter posledično povsem neprimerni. Tretja možnost, ki se riše okrog zadnjega poraženca na predsedniških volitvah, v svoji oportunistični odsotnosti stališča, pak i hrbtenice, ne vliva nikakršnega upanja. Stanje v Evropi in po svetu nam daje jasno slutiti, da se najbrž tudi mi ne bomo mogli izogniti resni grožnji z ultra desnice, ki najbrž samo še ni našla ustrezno elokventnega vodje, a nam to ne more biti nikakršna uteha – ta nevarnost preži na slovensko družbo nadvse otipljivo. tudi gledanje stran ni rešitev. Strah hromi. Kogar je strah, ni svoboden. Če kaj, je na nedavni otvoritvi frankfurtskega knjižnega sejma Slavoj Žižek enoznačno, brez sence dvoma, dobesedno »ohne wenn und aber«, pokazal, kaj pomeni dosledna zaveza miselni svobodi in ljubezni do modrosti. In ravno tu velja po moje iskati kal optimizma. Znotraj množice, okužene z ideologijami, o čemer je ljubljanska trojka govorila na srečanju s predstavniki frankfurtske šole par dni kasneje, o(b)staja vendar še vedno živa vitalna sila misli, poezije. Ostaja pogum, želja bo boljšem življenju. Med nami raste rod mladih ljudi, ki razumejo boj in delo za skupno dobro, pomen sočutja v družbi, nujnost sodelovanja. Če želimo kot družba in država preživeti, so naše edino upanje. Njim je nujno zagotoviti plesišče! In kar se da glasne zvočnike.

Odziv predsednice države na aktivistično akcijo snemanja tkanine z zastavic, ki naj bi na ljubljanskem Kongresnem trgu prav ob začetku študijskega leta ponazarjale "umrle Slovenci v postopkih splava", daje slutiti, da vsaj del državljank in državljanov vlogo, razsežnost ter pomen predsedniške funkcije vidi drugače, celo diametralno nasprotno od nje. Problem nastane, ker so po vsej verjetnosti ravno ti glasovi odločili v prid njeni izvolitvi. Volilno telo je imelo na predsedniškem položaju dovolj pahorjanstva. Želelo je človeka s stališčem, nekoga, ki bo mnenje imel ter ga bo tudi argumentirano zagovarjal. Sprva se je zdelo, da bo nova predsednica nalogi kos, a dogajajo se ji skrajno nadležni – ter skrajno povedni – faux pasi; očitno, recimo, res (pre)slabo pozna težave slovenskih manjšin v Avstriji in Italiji. Nekoliko nepričakovano pa je na izpitu padla pri ženskih pravicah in enakopravnosti. Pa ravno zdaj, ko je po začetnem opredeljevanju proti vendarle našla ter javno razkrila svoj feminizem. Katerega vlogo, razsežnost in pomen v družbi pa, če je soditi po njeni nemudni prekinitvi sodelovanja s Saro Štiglic, vidi drugače, celo diametralno nasprotno od aktivistke, zdaj že bivše članice svojega Mladinskega posvetovalnega odbora. Morda bi bilo bolje, ko dela njene novinarske konference, kjer je to prekinitev zagovarjala, ne bi bilo. Poskušala je s primerjavami, a kaj slabo, saj, denimo, Kongresni trg evidentno ni (zasebno) dvorišče. Izjavila je: "Verjemite mi, ne Nataša ne Nataša kot predsednica ni takšen človek, ki bi podlegal pritiskom drugih." Ko enkrat začnejo o sebi govoriti v 3. osebi, je vrag odnesel šalo. Predvsem pa je razkrila skrajno zaskrbljujoče dejstvo, katerega implikacije presegajo konkretno temo: da sebe v bistvu še vedno vidi kot – odvetnico. Kulturo dialoga na vse pretege brani kot formalno normo, v samo vsebino pa se ne vtika. Predsedniško funkcijo očitno dojema izključno kot – formo. In točno zato ne razume, čemu ta tema noče in noče izginiti iz javnega diskurza. Tako razmišljajo odvetniki, na predsedniškem mestu pa je tak način argumentacije hudo problematičen, ker na široko odpira vrata relativiziranju, eden temeljnih problemov naše družbe pa je natančno poveličevanje miselnosti, da je dovoljeno vse, kar ni eksplicitno prepovedano. Kot pravnica predsednica nedvomno razume pojem svobode govora, zato je še toliko bolj nenavadno, da očitno noče razumeti tudi njegovih implikacij. Kongresni trg je javni prostor. Ko so aktivistke snele zastavice, so vstopile v dialog. Dostojno so javno izrazile svoje stališče ter javnosti jasno sporočile, da se zavedajo, kako trdo je 55. člen Ustave priborjen, in zakaj ga je treba braniti in ubraniti – vedno znova. Predsednica pa jim je jasno sporočila, da jih – in nas – kot predsednica – ne sliši.

20. aprila je Mestna občina Maribor (MOM) končno sprejela proračun za tekoče leto, zato sem nanjo naslovila pet novinarskih vprašanj glede onih kant pred javno plastiko Poletno veselje, ki tam ždijo od lanskega februarja in še vedno nikakor niso zgolj lokalni problem, marveč metastaza občega stanja duha tu okrog. Zanimalo me je, kdaj in po kakšni časovnici bodo odstanjene, kolika sredstva so za to predvidena, na kateri postavki, kdo in kam bo kante premaknil ter kak je predvideni obseg povrnitve prejšnjega stanja na Strossmayerjevi. MOM je v proračunu letos sredstva vendarle uspela zagotoviti, s čimer napako končno tudi dejansko priznava; na postavki 151502 - Investicije na področju ravnanja z odpadki je rezerviranih 47.068 evrov. Kako je popravljanje abotne šlamparije nameščanja seta potopnih smetnjakov pred in na kulturni spomenik investicija na področju ravnanja z odpadki, je drugo vprašanje, a ne bodimo malenkostni. Niti se populistično ne sprašujmo, koliko položnic ljudi pod pragom revščine bi ta denar plačal, in ne govorimo o stran vrženih javnih sredstvih občine s proračunom v globokem minusu. Kdor dela, greši, je nekoč na to temo rekel župan. In bil brez težav ponovno izvoljen. Ker – ljudje imajo resnejše probleme od nekih kibl pred neko pobetonirano klančino.In tu tiči temeljni problem: v meščankah in meščanih, ki dopuščajo, da občina še vedno ne ve, kdaj bodo z deli pričeli in kdaj bodo končana. Na 7. redni seji 22. junija bodo obravnavali predlog investicijske dokumentacije. Če bo potrjena, bodo izvedli postopek javnega naročila in izbrali izvajalca del. Če ne bo, pa ne vemo. Nikakršnih konkretnih zagotovil. Nobenih zavez. Nikakršnega prevzemanja odgovornosti. Nobenega opravičila. To je javni denar. 47 jurjev javnih sredstev. A vse to očitno nikogar ne zanima, nihče ne terja odgovornosti, župana nihče ne poziva k odstopu, ker s kulturnim spomenikom ravna kot svinja z mehom. Občina povsem svobodno odloča, kdaj bo ali ne bo uredila problema, ki je zanjo očitno zadnja luknja na piščali. V oči bodeta neznosna aroganca na strani oblasti ter dejstvo popolne odsotnosti zanimanja pri prebivalstvu. In točno ta barbarizem najbolj elementarno bremza Maribor. Kante bojo pač enkrat prestavili na Koroško 28, zasuli pobetonirane luknje pred Poletnim veseljem in gor vrgli par pesti trave. Sve će to, mila moja, prekriti ruzmarin, snegovi i – Saša. Ni kriva Ljubljana, ljubi moj Maribor: vsaj toliko si kriv ti sam. In dokler to ne bo jasno, dokler boš občini in županu dovolil, da kulturo puščata tako grozljivo ob strani, boš na stranskem tiru tudi ti.

Ravnokar nismo praznovali. Nismo praznovali prve obletnice stavke na RTV SLO. Bil je to grenak opomnik, razsulo je otipljivo in mnogo škode nepopravljive. Ljudje živijo v krču, vzdušje je moreče. Desant na nacionalko je uspel. Sedanje stanje, ta pat pozicija seveda ne more trajati in se bo razrešila, a pregovorni »slej ko prej« se čuti kot britev, na rezilu katere sijejo nemoč, strah, obup in občutek krivice. Občutek, da to, kar in kako se je zgodilo, ni prav. Zmagal je pogoltni, egocentrični amaterizem. Poraženci te bitke pa niso le zaposleni_ e na RTV, čeravno prav one_i trpijo najbolj otipljivo škodo – poraženka je javnost. Točno tista javnost, v kateri se še vedno najde tudi kaka sreča mamina, ki ne razume, čemu plačujemo obvezni RTV prispevek, in sicer tudi zdaj, v tej situaciji. Zakaj je to nujno in ni vprašanje individualne izbire, četudi (in ravno zato, ker) gre za tvoj denar. Osnove od osnov, denimo ta, da je človek družbeno bitje, marsikomu med nami pač še vedno niso jasne. Kar je najboljši dokaz, kako je tod zmagal tudi trdi, oblastni kapitalizem. Popis stanja ob obletnici jasno kaže eno: mi kot družba imamo danes manj kot pred letom. Četudi namreč drži, da vsak tak pretres, kakršnega nacionalka doživlja pod aktualnim vodstvom, povzroči tudi, da maske padejo in se razkrijejo pravi obrazi pod njimi, in čeravno je najbrž res, da na nacionalki nikoli ni bilo vse ok – ta ogromni sistem spominja na Eifflov stolp, katerega del se baje vedno obnavlja, ko obnovijo zadnji del, se takoj spet lotijo obnavljanja prvega –, je eno neizpodbitno: vodenje aktualnega vodstva je ontološko zgrešeno. RTV SLO je spravilo ob vso kredibilnost. Na tak način, s silo, se svojega ne da doseči. Oddaje, denimo, ki ni po tvojem okusu, ne moreš enostavno ukiniti – vsaka gospodinja ve, da težave tako ne odpraviš, temveč le povečaš. A vse te besede so bob ob steno. Za bolj glup kot ima vladajoča kasta narod, bolj je informacija dragocena, saj neposredno zmaguje volitve, dobljene volitve nosijo moč, moč pa pomeni denar. Aktualni premier se v tem oziru vede kot šolarček, ki snovi ni dojel, naučiti se mu je pa tudi ne ljubi, zunaj je tako krasno vreme in dvojka mu je povsem dovolj. Ja, to je ta lik, ki je na plazišču, ko mu je prizadeta domačinka naštevala elementarne osnove za preživetje in bila z njimi zadovoljna, kontejner primerjal s hotelom. Razumevanje in reševanje statusa RTV SLO je zanj astrofizika. Kolegice, kolegi: vztrajajte. Mi stojimo z vami.

Slovenijo dandanes obvladujejo številni paradoksi. Eden od njih so otroci. Za katere gre. A ne za vse. Po mnenju določenega dela javnosti so sprejemljivi samo nekateri otroci – kateri, je pa zanj ključno odvisno od metode njih spočetja. Ker to je za osebno zadovoljstvo in konstruktivno družbeno dejavnost otrok nedvomno nekaj nespregledljivo ključnega. In četudi klaftre knjig o vzgoji znova in znova dokazujejo, kako potrebuje otrok za skladen razvoj lastne osebnosti in empatije predvsem okolje, v katerem se počuti varno, in človeka, ki to varnost pooseblja in omogoča, se v praksi še vedno soočamo z lajnami ideološkega populizma o "ljubeči mamici in očiju", ki da sta edino zagotovilo srečne slovenske otročadi. Junija 2001 je v Sloveniji potekal eden prvih referendumov, namreč naknadni zakonodajni referendum o noveli zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. V ljudski leksiki velja za tistega, ki je odločal o tem, da samskim ženskam tak način oploditve dovolimo. Ne dovolimo, so rekli kleni Slovenci. In sicer 410.856 njih, kar je tedaj zneslo dobrih 73% udeležencev. Za otroke gre, že, ampak za take pa ne. Ne za take, ki niso nastali z ejakulacijo semena iz nabreklega uda v nožnico med kopulacijo. Ker to je namreč za bodočo srečo človeka nedvomno elementarno nujen pogoj. Lani poleti je Ustavno sodišče z dvema odločbama odpravilo diskriminacijo istospolnih parov. Določilo je, da lahko poslej tudi ti sklepajo zakonske zveze pod enakimi pogoji kot raznospolni, in da se lahko pod enakimi pogoji postavijo v vrste za posvojitev otrok. Že to je precej slovenskih ust opremilo s togote strupeno peno, a zakonodaja lezbičnemu zakonskemu paru še vedno ne omogoča biomedicinske oploditve. To je kar zanimivo – ko nam namreč tako silno "gre za otroke". Kaj torej: hočemo te otroke ali ne? Medicina na Slovenskem te postopke obvlada in vsakodnevno uspešno izvaja. A zakon na Slovenskem določa, da obstaja med maternicami ključna razlika. Ene so baje primerne za oploditev, druge pa niso. Za zakon je to odvisno skoraj izključno od tega, a njih lastnici dogajajo lulčki ali lulike. Ker tudi to je, a veste, za kasnejšo dobrobit oplojene zigote ontološko ključno. Absolutno. Takle mamo, kot se reče. In potem jamramo o padanju natalitete. In se sprašujemo, kdo bo delal za naše penzije. Za višek licemerja (in logični absurd) se najde celo kak klensluvenc, ki pravičniško vije roke, ker je nova oblast odpravila urad za demografijo, da je, revež, ob službo. O, sveta preproščina. Zavržno je deliti otroke na prave in neprave. Še bolj zavržno jih je deliti, preden se rodijo, in enim odreči obstoj na podlagi ideologij, ki nas obvladujejo. Že stara modrost uči, da se biti na pol noseča pač ne da. Če nam gre za otroke, nam gre za vse – ali pa za nobenega.

Četudi zanjo pogosto nihče ne želi prevzeti odgovornosti, saj je kot pojem izrazito izmuzljiva, je družba skrajno občutljiv sistem, ki na odsotnost mej odreagira. Če, denimo, dovolimo drastičen padec nivoja razprave v parlamentu, ima to posledice: pozna se domala za vsakim šankom. Če ne reagiramo na šovinizem in agresijo spletnih komentarjev, ima to posledice: število femicidov skokovito raste. Družba je sistem – stvari so povezane. Medvrstniško nasilje v Celju se je zgodilo, ker se je lahko, ker je v družbi dopuščeno in ni ustrezno sankcionirano. Nedavno je bila študentka pedagogike na spletu grobo napadena, preden bi sploh začela opravljati prakso v eni od mariborskih osnovnih šol, ker skupina zagovednežev v primordialni fazi verjame, da si to lahko dovoli, in sicer zato, ker je njim, njim osebno, transspolnost nesprejemljiva. Merjenje sveta izključno po lastni podobi izraža izrazito strahopetnost ter kar neverjetno neizobraženost, a je za družbo izjemno nevarno, ker niža dopustne standarde. Posledice so otipljive. Če njegov jezik ne bi bil nekajkrat hitrejši od pameti in si posledično v govoru na protestu pred predsedniško palačo z referencami na Hitlerja ne bi zabil avtogola, ki ga niti predsednica državnega zbora ni mogla spregledati, je imel samooklicani odrešenik slovenskih upokojencev z njo že dogovorjen sestanek. Razumete? Populističnemu mesiji, ki slovensko demokracijo spreminja v ceneno cirkuško farso, kjer paradira ob zvokih frajtonarice z nagačenimi ptiči, so bila vrata do drugega najpomembnejšega človeka v državi na stežaj odprta. Človeku, ki je pred leti svoje kolegice parlamentarke pošiljal na preglede mednožja, ki je bil nekajkrat pravnomočno obsojen in ki je pred kratkim vodjo strateškega sveta aktualne vlade javno oklical za tvorbo. Mene bi, kakor izgledam, verjetno poslal direkt v kanclager. Če Klakočar Zupančič že ne razume posledic in družbene legitimacije, ki bi jih tak sestanek prinesel, bi od novopečene feministke pričakovali vsaj osnovno solidarnost do "drugega spola". Ko se v dneh po grozljivih tragedijah v Srbiji šokirano sprašujemo, ali se kaj podobnega lahko zgodi tudi pri nas, je odgovor jasen: ja, lahko. Lahko, ker dopuščamo, vsak od nas, da živimo, kot živimo. Zdravju družbe ne pomagata ne vojaška disciplina in netenje panike s strašenjem, ki ju je zganjala prejšnja vlada, ne nepremišljena permisivna brezjajčnost aktualne. Lahko se zgodi, ker kot družba zavestno živimo – z glavo v riti.

Predsednik Društva slovenskih pisateljev ima, ko gre za poezijo, pravico do zasebnega mnenja, a ne, ko v svojstvu predsednika DSP ob svetovnem dnevu poezije objavi poslanico. Letošnja zveni kot obsodba. Po večkratnem branju se sicer zdi zapisana na hitro, stilsko nedodelana ter premalo pretehtana – bolj kot temeljit premislek deluje kot nekakšen skupek napaberkovanih vprašanj, teža zapisa pa je posledično v primerjavi z obravnavano temo izrazito prenizka za resno obravnavno, a vendar – in ravno zato: objavil jo je predsednik stanovskega društva, in sicer na svetovni dan poezije. Iz poslanice gre razbrati zamero do sodobne (zahodne) poezije ter razočaranje nad njo, ker da je pesnice in pesniki po mnenju predsednika DSP ne zmoremo več pisati, kot se zdi njemu edino prav: bolj iskreno in izvirno, manj preračunljivo in pozersko. Skozi vprašanje sicer, a očitno, nam očita kič in preračunljivost, plehkost in lažnivost, da to, kar pišemo, sploh ni (več) poezija. Teh težkih očitkov ne razdela in ne pojasni. Gre (pač zgolj) za mnenje. Mnenja spadajo v domeno amaterizma. Na koncu poslanice piše, kako postaja naša demokracija poza, »poezija pa v vsej svoji simbolni podobi izraz propadanja«. Če se je s prvo tezo še mogoče strinjati, pa je druga skrajno problematična, enako kot eden zaključkov besedila, da naj bi bili naši veliki pesniki pozabljeni. Razlogov za ta žalobni pesimizem ne izvemo – verjetno zato, ker nima realne osnove. Zapisano deluje kapriciozno in je glede na mesto, s katerega prihaja, skrajno zaskrbljujoče ter realno škodljivo. Je članstvo DSP odreagiralo? Je zahtevalo razlago, argumente za te osupljive predsednikove teze? Kaj je bil sploh cilj tega pisanja? Je propomoglo k izboljšanju položaja poezije v družbi, čemur je praznik namenjen? Izvajanje gospoda Merca me je globoko prizadelo – kot pesnico in kot človeka. Najgloblje verjamem, da je poezija v našem norem svetu eden zadnjih branikov smisla. Poezija je maternica metafor, slednje pa mojstrijo abstraktno mišljenje, ki izničuje puhoglavo blejanje večine spletnih komentarjev. Brez nje je življenje sivo, pusto, jezik pa opotekav in enodimenzionalen. Poezija poseduje nesluteno vitalno moč in vzgaja za življenje, uči ljubiti, misliti, oproščati, sočustvovati, uči empatije, dedukcije, pozornosti do detajla. To niso prazne floskule; govorim iz prakse in lahko dokažem. Marsikomu je priskutna, ker je niti ne poskuša brati, češ da je ne razume, a to ni krivda poezije, marveč pričakovanj, ki jih vanjo polaga šolski sistem. Poezijo lahko bere vsak. Le knjigo je treba odpreti. Sodobna slovenska poezija ima sicer izjemen problem s krčenjem prostorov za objave, sama pa je v dobri kondiciji, razvejana je in izrazito raznolika. Je pa res, da že nekaj let v njej prednjačimo ženske. Je mar to zmotilo predsednika DSP, ki še vedno ni uspelo v svoje poimenovanje vključiti vsaj pisateljic, če že pesnic (in pesnikov) ne zmore?

Če ste po koncu sinočnje državne proslave na prvem programu nacionalne televizije ostali še naprej z njimi, ste lahko dobesedno v živo doživeli simptom. Vodstvo nacionalke ni moglo poseči v sam institut državne proslave – kar je še en dokaz v prid proslavam kot takim: to odprto polje vsakokratnih bojev za preteklost, pak i sedanjost, ki ju slavijo, namreč učinkuje kot lakmusov papir družbe, kondicije njene normalnosti v danem trenutku. Sinočnjo državno proslavo je nacionalna televizija neposredno prenašala iz Šoštanja, ker je Ministrstvo za kulturo letošnje leto proglasilo za Kajuhovo. Ta izbira se zdi skrajno smiselna, kot se je zdela sama proslava, ki je, menim, dostojno počastila dan upora proti okupatorju. Kot rečeno, vodstvo nacionalne televizije nima pristojnosti poseganja v proslavo. Se pa sijajno zaveda pomena in teže konteksta. Ko se je proslava končala, se je na prvem sporedu pričel skoraj dvajset let star dokumentarec Čas vojne Jožeta Možine, zaposlenega na RTV SLO. Po strukturi je podoben oddaji Pričevalci istega avtorja. A to ni zadostovalo – uredništvo Odmevov je čutilo potrebo po betoniranju. Tako je nova pridobitev v voditeljskem kolektivu oddaje gostila tega istega Možino, ki je odgovarjal na vprašanja, zastavljena domala po ključu. Namen je bil popolnoma jasen, razkrit. Oboje, dokumentarec in Odmevi po njem so služili istemu cilju: preprečevanju "škode". Da to ni novinarstvo – saj nima nobene distance, ne postavlja tudi neprijetnih, kritičnih vprašanj, ne raziskuje in ne preverja –, marveč propaganda, tam v vodstvu zdaj očitno ne zanima nikogar. Sinočnji večer je bil v tem oziru ekzemplaričen: domala didaktično je pokazal simptom, odprto rano in stisko teh ljudi, ki so pripravljeni za ideologijo zavreči vse profesionalne standarde. Ta amaterizem je prosojen, otipljiv in uničujoč, a motivacija je očitno večja. Iz nje je razumeti silno bolečino ob nečem, kar občutijo kot krivico, od katere se, kaže, tako osvobajajo, a način, ki so ga izbrali, je v temelju napačen. Kaže nerazumevanje osnovnih dejstev: da ni vse relativno, da v družbi obstaja nekaj, kar je prav, in nekaj, kar je narobe, da uravnoteženost ne pomeni zgolj iste količine časa za vse, ne glede na nivo argumentacije, predvsem pa, da dela tovrstno nerazumevanje osnov medija ključno škodo vsem. Poskusi take nasilne kontekstualizacije zgolj odstirajo prostranstva osebnih zamer in trmoglavega amaterizma, ki v profesionalnem okolju vselej potegne kratko. Žrtvovanje profesionalnih kompetenc na oltarju kulturnega boja se vrne kot bumerang – od tako želene sprave pa nas tak način zgolj oddaljuje. To namreč ni odpiranje oči, to je netenje požara. To pač ni način, da človek bi človeka prepoznal, in bi končno lahko mirno sobivali. In na današnji dan deluje to spoznanje resnično grozljivo, pošastno.

David Kato je bil umorjen zato, ker je bil razkrit gej. V Ugandi. Kjer je predsednica slovenskega parlamenta nedavno guncala afne in se skušala delati, da s svojimi prizadevanji za "krepitev odnosov z afriškimi državami in prizadevanjem, da bi Uganda in Ruanda podprli slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN-a" služi ljudem, kot tako rada poudarja. Vprašanje je samo, katerim. Konec marca je ugandski parlament domala soglasno sprejel eno najbolj drakonskih protigejevskih zakonodaj, ki poleg istospolnega spolnega odnosa, ki je bil kriminaliziran že prej in za katerega je zdaj predvidena kazen doživljenjskega zapora, zdaj kriminalizira tudi samo razkritje. Če se v Ugandi identificiraš kot lgbtqi+ oseba, bo to po tem, ko bo predsednik akt podpisal, s čimer bo slednji stopil v veljavo, kršitev zakona. Svojci, prijatelji, osebni zdravnik, duhovnik ali stanodajalec te bodo primorani naznaniti oblastem. V določenih primerih uvaja nova zakonodaja zoper pripadnice in pripadnike lgbtqi+ manjšine smrtno kazen – če te dobijo, da zakon kršiš več kot enkrat. Za razkrite nepolnoletne osebe predvideva zakon 3 leta zaporne kazni. Predsednica ugandskega parlamenta Anita Annet Among je po glasovanju dejala, da je »bil zakon sprejet v rekordnem času«. Ta ista Anita, ki je v začetku aprila na tviterju navdušeno zapisala, kako da je obisk delegacije dokaz, da imata državi ogromen potencial za sodelovanje, da sta v odličnih medsebojnih odnosih, zato da so v Ugandi hvaležni za nadaljevanje prijateljstva. Namreč prijateljstva z državo, katere uradna predstavnica, tj. predsednica državnega zbora, je v začetku aprila uradno obiskala Ugando. Kjer ni uradno črhnila niti besedice o eni najbolj brutalnih, ekstremnih in nečloveških anti lgbtqi+ zakonodaj na svetu. Namesto tega je Urška Klakočar Zupančič obiskala izobraževalni center za ohranjanje divjih živali in posvojila opico. Doma mačko, v Ugandi opico. Kmalu jih bo za cel živalski vrt. Predsednica slovenskega državnega zbora najbrž nima pojma, kdo je David Kato. Bil je učitelj  in aktivist, velja za prvega outiranega ugandskega geja. Po dobljeni tožbi zoper tabloid Rolling Stone, ki je na naslovnici oktobra 2010 objavil fotografije in podatke lgbtqi+ oseb ter objavo naslovil z »Obesite jih!«, je Davida Kata na njegovem domu konec januarja 2011 napadel neznanec ter ga po glavi dvakrat udaril s kladivom. Kato je umrl med prevozom v lokalno bolnišnico. Umorjen je bil zato, ker je bil razkrit gej. V Ugandi. Kjer je predsednica slovenskega parlamenta, ki dokumentarca o Katu Reci mi Kuchu (Malika Zouhali-Worrall, Katherine Fairfax Wright, USA, 2012) brez dvoma ni gledala, nedavno guncala afne in se skušala delati, da s svojimi prizadevanji za »krepitev odnosov z afriškimi državami in prizadevanjem, da bi Uganda in Ruanda podprli slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN-a« služi ljudem, kot tako rada poudarja. Vprašanje je samo, katerim.

Sporočilo vsem otrokom v vrtcih po državi je bilo, no, kristalno jasno: če boste dovolj težili – nič več špinače. Z dekretom bo država v primeru doseženih zadostnih decibelov spričo togotnega dretja in trmoglavega vpitja v vrtčevski prehrani ukinila tudi brstični ohrovt in cvetačo. Le brokoli ... brokoli bi morda pustili. Ma samo, če se strinjaste. Dobrodošla, dokončna uzakonitev permisivne vzgoje! In vse njene katastrofalne družbene posledice. Premierjeve impulzivne, nepremišljene izjave v javnih nastopih, kakršna je bila tudi tista v oddaji Preverjeno o ukinitvi reform (razen morda zdravstvene), če bo dovolj velik del ljudi dovolj dolgo dovolj proti, nedvomno budijo privoščljivo hahljanje, a simptomatsko razkrivajo bistvo problema: ti ljudje so v političnem smislu totalni amaterji. Pojma nimajo, kako se vlada. Oni drugi, prejšnji, so pa še slabši. V Sloveniji, skratka, nimamo ustreznega kadra za vodenje države. Ga lahko, prosim, pričnemo ekspresno izobraževati? V nasprotnem primeru se lahko za državo namreč obrišemo pod nosom. Metodo novih obrazov smo dokončno izčrpali, povratek starih pa bi bil poguben. Premier je obenem tudi perfekten odgovor na vprašanje, čemu gospodarstveniki niso dobri ne za župane ne za premierje. Verjel je, da bo vladanje podobno vodenju velikega gospodarskega sistema. Mislil je, da ma on to. A svojeglava, kompulzivna, vase zagledana osebnost ni hotela niti slišati za opozorila, da država ni podjetje. Ker državljanov, ki ti niso všeč, pač ne moreš odpustiti. In mož veže otrobe, da se kadi. Golob strelja kapitalne kozle, ki kažejo tudi, da mož očitno premalo bere. Denimo produkcijo slovenskih humanističnih založb o teoriji vzgoje. Brokoli je ogaben. Je pa zdrav. Učenje pesmi na pamet je naporno. Je pa zdravo. Reforme, ljubi bog, bolijo. So pa nujno potrebne. In ta vlada je bila izvoljena točno zato, da jih izvede. Ni bila izvoljena, da bo ljudem všeč. Imela je dovolj časa, da izgradi stabilno bazo, ki bi omogočala izvedbo reform – konsenzualno, za skupno dobro. A je raje plesala, pijana od oblasti. Zdaj pa bi se rada izognila odgovornosti. Tako hudo je, da se premier zateka k najbolj populističnim potezam: v oddaji na komercialki razlaga o svojem zasebnem življenju in potencialni opustitvi reform – domala v isti sapi. Dober večer, otroci. Tako groteskno, tako grozljivo je bilo par dni kasneje opazovati dve ministrici te vlade, ki na nacionalki lastno kredibilnost zapravljata, da z absolutno infantilnimi izgovori vlečeta premierja iz dreka, kot da nista še nikoli slišali za kontekst. Hudič se skriva v detajlih – in kar gledamo ta čas, je narcisistična farsa, ki drči v tragedijo.

Ko to poslušate, sedim na letališču. V zadnjih letih, natančneje od oktobra 2019, pomeni potovati iz Slovenije že po Evropi, kaj šele po svetu, izjemno zahteven projekt. Odkar ni več Adrie Airways in upravlja največje slovensko letališče upravnik, za katerega je to pač še ena majhna, postranska pristajalna steza za eksote, smo se spremenili v točno to: v eksotično destinacijo, a ne po ponudbi – zgolj po dostopnosti. V svetu, kjer je mobilnost ključni faktor za razcvet ali propad vseh vrst poslov, je taka oznaka eden najlepših tlakovcev v pekel. Če potovanje na in z destinacije traja predolgo, bodo šli literarni festival, mednarodni znanstveni kongres in športno prvenstvo pač drugam – ne glede na našo vrhunsko kulinariko, stoletno trto in fantastično zmes toplic, gora in morja. To še kako dobro vedo na Koroškem, saj posledice dejstva, da ceste še vedno ni, vsakodnevno grenko okušajo na lastni koži. Brez urejenih ter predvsem učinkovitih prometnih povezav si ne moremo obetati, da se bomo kadarkoli skobacali z liste držav, kamor greš prvič, zadnjič in nikoli več. Dokler bo vlak med Ljubljano in Mariborom vozil 2 uri in več, dokler bomo obsojeni zato, ker letimo z Brnika, ure in ure preždeti po letališčih, čakajoč na prestope, sami sebe zavestno izločamo iz sodobnega sveta, ki nas je zdavnaj prehitel po levi, desni in vmesni. To pa ni le povsem praktičen problem, to so obenem tudi res sijajni pogoji za bogat razrast slovenske ksenofobije: k sreči ne vsi, a preveč nas tukaj je še vedno tudi tisti učitelj, ki je od učenke nedavno zahteval, naj v razredu sname naglavno ruto. To je to naše kleno domoljubje, ki vihra z zastavo in se svet zanj neha na Kolpi, v Sečovljah in pred vhodom v karavanški tunel, ni pa še uspelo doumeti, da smo za ves ostali svet mi točno to – neki nepomembni čefurčki. Ki se še domov ne morejo vrniti, ne da bi se na poti konkretno postarali. Nam se tista novoletna afera s kočijami sploh ne bi zgodila, če bi Adria Airways še obstajala. Gospa bi pač lepo vstala navsezgodaj, šofer bi jo zategnil do Brnika, kjer bi spila kavo in mirno ujela jutranji let do Dunaja. Strošek povratnega potovanja bi znašal par sto evrov. Letela bi s sodržavljankami in sodržavljani in vljudna, profesionalna stevardesa bi jo ob vzletu in pristanku pozdravila – v slovenščini. Toda ne: mi bomo, mar ne, raje ostali, za kar nas je že davno proglasil Bora Čorba: bečki konjušari.

Čeprav je od 8. marca minilo šele 14 dni, pa se zdi, da se ga nihče več ne spomni, je v slovenski družbi v zadnjem obdobju moč opaziti razpoke v njeni siceršnji navajenosti na moško dominacijo. Se stekleni strop končno krha? Pred dobrima dvema letoma je javno spregovorila igralka Skrbinac. Podelitev Bodeče neže za najbolj seksistično izjavo sproži vsako leto več odmeva. Številnih dvignjenih obrvi ob zatrjevanju obeh predsednic, da nista feministki, ni moč spregledati. Boj za enakopravnost poteka, tema je v javnosti živa in je – prizadevanjem mnogih navkljub – ni moč ustaviti. A tudi nosilci moči so strnili vrste. Obenem je opaziti moško negotovost, jamranje, kako ne vedo več prav, a je nagelj za 8. marec žalitev ali dar, a in če sploh še smejo kako žensko objeti ali komentirati njeno zunanjost. Koncept »samo ja pomeni ja« se morda uveljavlja v teoriji in sodni praksi – na terenu je žal še daleč od dejanskega učinkovanja. In dokler bo družbeno povsem sprejemljivo, da se v franšizni nadaljevanki na komercialki, ki jo spremlja množica otrok, v scenariju pojavi infantilno dretje zafrustriranega kuharja: »Tis ena baba blesava,« se bomo težko kam premaknili. Ta zmeda, ki je rezultat začetka zavedanja stanja ter nujno potreben korak v procesu družbenih sprememb, pa odzvanja na več ravneh življenja. Denimo v športu. Minuli konec tedna je končno potekala prva tekma žensk v smučarskih poletih. Za kako izjemen mejnik v boju za enakopravnost spolov gre, je v svoji izjavi sijajno povzela rekorderka Alexandria Louttit, ko je dejala, da je o tem dnevu sanjala in nanj čakala, odkar ve za smučarske skoke. Pogum nima spola. Kdor je kdaj stal na vrhu planiške velikanke, spoštuje dosežke vseh, ki se na smučeh po zaletišču poženejo v globino. Na ženske ne more več gledati kot na »šibkejši«, »nežnejši« spol, ali kar je še tovrstih obližev za dezorientirani moški ego. Ali kot na svojino, kot na Štuhčevo, Klinčevo, Majdičevo. In želodec se mu/ji obrača ob raznih komentatorskih »kahlah«, »dekletih« ter pejorativnih referencah na zunanjost in spol, ki kažejo, da se nekateri komentatorji zimskih športov na nacionalki očitno kitijo z lastnim šovinizmom, kot da gre za vrlino, medtem ko še vedno živijo v srednjem veku, kjer ne premorejo niti robčka, kaj šele slovarja za razjasnitev pojma »enakopravnost«. Kajti ime enakopravnosti je tudi svetovna rekorderka v smučarskih poletih. Letos bo stara 25 let. Na smučeh je letela 226 metrov. Ženska. Ona se piše Klinec. Njih pa je za en E manj.

19. januarja 2021 je sredi Ljubljane zazijala – tudi dejanska, predvsem pa ogromna simbolna – luknja. Z nasilno evikcijo je Mestna občina Ljubljana uničila Avtonomno cono Rog ter velik del lastnine in umetniških artefaktov ljudi v njej. Na lastne oči sem videla, kako so jih, kot da gre za smeti, odvažali do vrha naloženi tovornjaki. AC Rog je bila marsikaj, gotovo, a ti ljudje, predvsem mladi diplomanti_ke ALUO, so na območju ustvarjali, ker niso imeli kam, ateljejev v mestu namreč akutno primanjkuje, še posebej zanje. Na tem mestu se bo jeseni odprl Center Rog, na spletni strani opredeljen kot "vsem dostopno kreativno stičišče, ki bo s svojimi programi presegalo običajno ločevanje med visoko in popularno kulturo". Njegov del bo tudi 8000 m2 velik park, poimenovan Park izbrisanih. Tudi izbrisani so bili del skupnosti AC Rog. MOL je objavila razpis za spominsko obeležje v parku in strokovna komisija je izbrala zmagovalno rešitev trojice Ćosić, Vujović, Woelle. Zgornja petina mehkega Č-ja v črkovni vrsti Times New Roman je družbena omrežja silovito razkurila. Pa naj še kdo reče, da kontekst ni ključen! Pol strešice manj vzbudi v klenem slovenskem domoljubu goreč impulz iskanja vil in maskirne kapice.   Rešitev je izjemna, vsekakor vredna prve nagrade, vprašanje, ki razdvaja, pa, ali je dostojno postavljati spomenik izbrisu, tej največji slovenski poosamosvojitveni sramoti, točno sem, na področje bivše AC Rog. Ob čemer velja ponovno jasno izreči: ljubljanski župan se za nasilno evikcijo in njene posledice nikoli ni opravičil. Ta ključni detajl v zgodbi pereče ključno manjka. Tudi zato pomiritev ni mogoča.   To pa ni edini komunikacijski problem MOL. Ki je 21. 2. res objavila namero o poseku lip na Petkovškovem nabrežju, ker da ogrožajo varnost ljudi – na svoji spletni strani. Upoštevajoč posek dreves na Trgu mladinskih delovnih brigad, grozljivo slabo skomunicirane goloseke na Rožniku, ki vzbujajo v sprehajalcih srh in grozo, ter dejstvo omejenega dometa spletne strani MOL so, logično, podobe podrtih lip pred novim Rogom hudo zrevoltirale ožjo, pa tudi širšo skupnost. In nihče več ni poslušal, kako da nameva MOL tam "zasaditi 20 novih, nadstandardno velikih velikolistih lip, s katerimi bodo obnovili in podaljšali tamkajšnji drevored".   Ljudi moti županova samovšečna oholost. Moti jih oblastniška poniglavost, ki se niti ne dela več, da razume, da je ona v službi meščank in meščanov, ne obratno. Ljudi moti, da niso vredni niti poštene in direktne informacije. Moti jih, ker Zoran dela. Izključno po svoje.

Včeraj je minil še en mednarodni dan žensk, in to v toksični družbi, kakršna je naša, kjer velik del moških niti ne želi prisluhniti ženskam, ko razgaljamo dan na dan občutene neenakosti. Ko, denimo, opozarjamo, da nismo svojina, naj slovnica to še stokrat požegna. Lani je (zdaj) premier ob 8. marcu voščil ženskam in osebam, ki se identificirajo kot ženske. Delu družbe, tudi žensk, se je to zdelo super, napredno. Kar hodi kot raca, gaga kot raca in izgleda kot raca, ravno ni raca – ker je kot raca. Živimo v družbi, kjer po treh desetletjih končno dobimo prvi predsednici države in državnega zbora, ki pa obe izjavita, da nista feministki. Nakar poskušata spričo plazu komentarjev, zbadanj in zgražanj, dobesedno čez noč postati. Kot da je biti feministka kot gate, ki jih pač zamenjaš, kaj se pa zamudiš. O, sveta preproščina! Našo družbo moški šovinizem še vedno ključno obvladuje. Tu velja, da se sme »sam mal pošlatat«. »Sama je hotla« šteje kot dejansko argument. Velja, da »desc je desc, baba je pa(č) baba«. In del mladih to neenakopravnost, zraščeno z družbenim tkivom, dogmatsko privzema. Prijateljica, ki je včasih delala kot natakarica, bi na temo tikanja, pokroviteljstva, žaljivih in seksističnih komentarjev s strani moških strank lahko napisala knjigo. Prevlada moških je v to družbo zakoreninjena do mere, ko sploh ni zares problematizirana, nasprotno. Vsak poskus uvedbe enakopravnosti, denimo v slovnici, naleti na silovit odpor – moških, a tudi žensk, ki se jim zdi povsem v redu, da so zato, ker so ženske, ocenjevane po kriteriju zunanjosti; na to pristajajo in igrajo. Število femicidov pa strmo raste. Stanje je katastrofalno, zato bi se veljalo spomniti revolucionarne podstati 8. marca ter preizprašati temelje družbene ureditve. In podreti, kar je gnilo. In tega je precej. Začnimo takoj: saj nagelj je lep cvet, toda. Toda veliko boljše darilo bi bilo, ko bi vsak moški vsaj tri sebi bližnje ženske povabil na čaj in jih vprašal, ali so bile s strani moških kdaj v življenju ponižane, mentalno in/ali fizično zlorabljene, napadene, posiljene. In samo poslušal, kar imajo povedati. Da končno vsaj ta zblojeni mit, kako da gre za izjeme, odvržemo na smetišče zgodovine. Komaj kakšno žensko namreč žal poznam, in poznam jih precej, ki na to vprašanje ne odgovori pritrdilno.

Pri "gospe Eriki", ki ob tej nesprejemljivi mizoginiji še vedno molči in ne protestira, so oni dan gostovali štirje starejši gospodje. Delovali so kot tretjerazredna gledališka skupina, ki je med seboj itak že o vsem zmenjena, navzven pa uprizarja nekakšen šov za neuko publiko. "Ne motite me zdaj, gospa Erika, mi boste pokvarila (sic!) koncept," se je pridušal najfragilnejši med njimi, osat pravičnosti, samooklicani mirovnik, zadolžen za prvino "jelinčič". Protipol je monolitu gospodov predstavljala le Nika Kovač iz Inštituta 8. marec, ki se je k sreči oglašala prek spletne povezave, ker bi jo spričo izrazitega nelagodja, ki jim ga je očitno povzročala njena prisotnost, sicer verjetno požrli. Naj se ne meša v njihove posle, ji je eden kar direkt zabrusil. Da jim ne pokvari koncepta. Oddaja je pomembna, ker ni simptomatično razgalila le lastne nemoči (tudi populizem ima očitno svoje meje), marveč je paradigmatsko s spuščenimi gatami ujela tudi premierja in vladno ekipo. Slednja je v opoju plesne vročice zadnjih devetih mesecev očitno marsikaj spregledala. Denimo dejstvo, da se ena demografska skupina že precej časa počuti zapuščeno, nenagovorjeno. Upokojenci imajo občutek, da zanje nikomur ni mar. A po odhodu Karla Erjavca, ki zavestno nikoli ni prevzel pristojnega ministrstva in dejansko porihtal penzij, končno lahko vsaj volijo po svoji vesti. Spregledal pa je Golob tudi dejstvo, da največja opozicijska stranka za ponovni poskus naskoka na oblast nujno potrebuje svežo volilno kri, saj je njen pobetonirani bazen stalne volilne baze dokončno izčrpan. Rezultat predsednika Sveta te stranke na predsedniških volitvah je dal slutiti potencial, a za sedanje vodstvo stranke je slednji iz več razlogov nedosegljiv. Ob spregledu teh dveh dejstev pa je vladna ekipa očitno pozabila tudi osnove računstva in prepozno seštela 1+1. A isti problem s seštevanjem imajo tudi sami upokojenci, ki so šli na limanice samooklicanemu kolovodji, večkrat pravnomočno obsojenemu bivšemu poslancu, ki se je "proslavil" z obsceno retoriko in neverjetnim primitivizmom in ki zdaj vsem na očeh izkorišča njihovo stisko za uzurpacijo volilnega telesa. Njegova dvojna igra je boleče očitna in nekdo, ki tako zelo ne razume posledic lastne sramotne vulgarnosti, da se z njo celo postavlja, je res zadnje, kar upokojenci ta hip potrebujejo. Če res verjamejo, da mu je mar zanje, niso – z vsem dolžnim spoštovanjem – vredni svojih sivih brad.

Set potopnih smetnjakov, prav v teh dneh mineva eno leto od njegove umestitve neposredno pred, malo pa tudi na forma vivo Poletno veselje Williama Nettleshipa, ki pa na zelenici pred UGM stoji že 37 let, absolutno ni izključno lokalni problem – MOM in njen župan, odgovoren za postavitev kant pred javno plastiko z njim namreč eno leto simptomatsko dokazujeta, da kloaka slovenske družbe nima dna. Brezdanja – to je ta izraz. Set smetnjakov eno leto pred umetnino ameriškega kiparja stoji povsem nepremoteno. Niti enega grafita. Nobene nočne mazaške akcije v jutranji kričeč opomin. Še pomnite, tovariši, kako so končali radarji? Če parafraziram eno Mariborčanko: prav žal, a to očitno ni isto mesto. Toda te kante so naš skupni problem, in sicer zato, ker so najboljši dokaz smrti naše kulture. Slovenski človek, očitno celo, če je Mariborčan_ka, se dandanes v skupni boj poda samo še ob neposredni nevarnosti za lastni tošl – za kulturo pa nikakor. Vsa čast izjemam – ob postavitvi teh kant je del javnosti odločno protestiral, pisal javna pisma, civilizirano in dostojno pozival k umiku. Zgodilo se ni nič. Še več: na lokalnih volitvah je bil župan mirno ponovno izvoljen. Ker kaj pa ene kante pred, malo pa tudi na eni javni plastiki. Koga briga. Umetnosti ne rabimo. Kante rabimo. Bodimo praktični! Na slovenski kulturni praznik sem pred zbrano publiko, sedeč na eni teh kant, prebrala par Prešernovih pesmi. Tudi Gloso: "Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si grajšino." Lani je na vprašanje po datumu in stroških odstranitve kant MOM odgovorila, da v proračunu za leto 2022 niso predvideni. Natanko kot pred njihovo umestitvijo ni bila konzultirana strokovna javnost. Letos so na isto vprašanje odgovorili, da ... ne vedo. Ker proračun za leto 2023 še ni sprejet. Predvidevajo pa, da v prvi polovici leta. Verjetno. Mogoče. Se zna zgoditi. Lahko da, lahko pa da ne. Nea vemo. Prav: po zakonu ureja do konca marca začasno financiranje MOM sklep, sprejet 13. 12. lani. Ki, mimogrede, izkazuje minus, natančneje 2,5 milijona minusa. Toda: kako je mogoče, da Maribor – in cela država – dopuščata, da MOM in župan, krivca za nastalo situacijo, prosto odločata, kdaj bodo kante premaknili? Kako je mogoče, da za nepotrebne stroške, ki bodo s tem nastali in so plod izključno njihovega diletantizma, nihče ne odgovarja? Kako lahko tako živimo – in si pravimo ljudje?

Težko je, težko u božju mater, za narod, ki v zahtevi, naj mu šalo, ker je ne šteka, razložijo, ne vidi nič spornega, ki je na to, pa četudi iz sramu, celo ponosen. Nedvomno je kriv ta, ki jo je razdrl. Ja, gotovo. Očitno je slovenska pedagoška stroka nekje katastrofalno zgrešila; najbrž tam nekje okrog posvetitve permisivnosti kot temeljnega vodila ne zgolj kurikularne, marveč kar naše vobče življenjske prakse. Svetlana Makarovič se je uštela v enem: precenila je večino svojih sodržavljank in sodržavljanov. Precenila je njihovo razumevanje, tudi razumevanje pojma poezija. Jebi ga, tudi taki stari, z vsemi žavbami namazani mački se zgodi. Precej publike je njeno kvantanje v zadnjih pesniških zbirkah vzelo resno. Tudi nekaj realnih modelov za njene lirske subjekte, ki so jih več kot očitno zaobšle celo osnove literarne teorije, je dovolj globoko potrtih in v mehki ego zadetih, da razčustvovana megla prizadetosti kazno vdira tudi v njih novinarsko "delo". Kolegica je predpostavila, da pa ja vsako teslo ve, kaj je naloga poezije in kako deluje – in da bo slehernik razumel, da si je zavoljo učinkovitosti zgolj izposodila cegle, malto in orodje z njihovih gradbišč, postavila zid ter nanj obesila ogledalo. To namreč počne poezija. Jezik uporablja, izviru katerega je po svojem bistvu najbližje, da se z njim odziva na realnost, svet okoli sebe. Naloga pesnic in pesnikov je, gledati svet, se potopiti vanj, živeti življenje – in biti njegov seizmograf. A je tudi ona morala spoznati, da so za folk metafore očitno pretežka naloga. Pa je pač nadela gvant in se odpravila povedat dobesedno. Domala črkovat. Ni motila, počakala je. Ob prihodu na oder, je, in to je pomembno, publiki najprej pokazala pildek, manjši od kuverte. Nimam dosti, je sporočala gesta, hitro bomo opravili. Potrpite, no, par momentkov s tem hudičem od poezije. Očitno je tokrat vendarle povedala dovolj dobesedno – naenkrat se je pesem, križana gora, natisnjena pesem, pričela pojavljati v dnevnem tisku, kar je v naši vsakdanji shirani puščavi, kjer poezije že davno ne pomnimo več, učinkovalo kot fatamorgana. Scela neverjetno. Mimo vseh peripetij z nagrado je Svetlani Makarovič v torek zvečer uspelo eno: poeziji je vrnila besedo. Najbolj ontološko je ostala zvesta svojem poklicu in dokazala, ponovno, da ji nagrada ne le pripada – da je podelitev povsem sekundarna. Jo že ima. Ona je s Francetom na ti.

Danes je 9. februar, dan po slovenskem nacionalnem prazniku čezmejnega nakupovanja pohištva, v konkretnem letu pa ima pol države še zimske počitnice – a vseeno ni šel mimo neopazno, kakor je sicer, torej danes in še 363 prihodnjih dni, ko gre za kulturo, v Sloveniji običajno.   In bo nedvomno tudi letos, vsem dobrim željam slavnostnega govornika na državni proslavi navkljub. Ki očitno ni opazil, da je UO PS vendarle uspelo med nagrajence nekako vriniti tudi dve nagrajenki, in da so med publiko tudi gostje, ne le gosti. Dosledno je uporabljal moške oblike samostalnikov – in v nagovoru pozabil pozdraviti pred seboj sedečo resorno ministrico, kar je učinkovalo nekako simptomatično.  Ko zagovarjamo nujnost umetnosti v življenju ljudi, pridemo vedno do točke zadrege. Naše predhodnice so imele lažje delo, včasih se namreč je, dandanes pa se umetnosti ne razume več kot dela človekove obvezne opreme. Ker ne prinaša takojšnjega finančnega dobička, ker je obvezno monetiziranje, ki mu je siceršnji svet zdaj že absolutno podvržen, večinoma niti ne zanima, se zdi bolj in bolj odmaknjena od tega, kar večina imenuje realno življenje. Bo pesem nasitila kruleči želodec? Bo gledališka predstava plačala položnico za elektriko? Bo film kupil nove čevlje? Ne, nič od tega. Toda mar človek res nima druge možnosti, kakor da se pusti zreducirati na želodec, položnico in par čevljev?   Človek mora živeti in umetnost je v krizi od trenutka, ko ga kapitalizem tako silno stiska, da je v celoti zaposlen izključno s preživetjem. Za zagotavljanje kvalitetnega življenja nima več ne volje ne moči.   Toda mi, delavke in delavci v kulturi, smo prepričani, da je umetnost človeku nujna kot kruh. In da se ravno iz volje do točno tiste moči, ki je nima, a ki jo tako zahteva kot poraja prav umetnost, rojeva upor zoper red, ki zasužnjuje in iz individuumov dela številke. Celica, kratki film Dušana Kastelica, to pove mnogo bolje od mene. Kajuh v Slovenski pesmi tudi:   "Zato, ker nismo trhle bilke,  ki po toči ovené,  ker mi nismo le številke,  smo ljudje!"   Ljudje.   Beseda umetnost ima v SSKJ šest pomenov. Prvi je dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti. Beseda kultura prav tako. Prvi je skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja. Ljudje.  

Silno družbeno zgražanje nad uvodnim koncertom ptujskega kurentovanja, ki smo mu te dni priča, je licemerno: gre za skrajno natančen posnetek, dobesedno fotokopijo našega časa, v katerem vrstnega reda medijskih objav ne definira več vsebina, marveč kliki. In točno tako se je obnašal ptujski koncesionar: ni se zanašal na izobraženo izbiro, ni sam prevzel odgovornosti za program, ne, folk je vprašal, kaj hoče. Z anketo. In folk je povedal. In koncesionar mu bo Ceco pripeljal. Koncesionar sit, cel žur. In ni povsem jasno, v čem je problem. Folk hoče. Folk ima denar. Koncesionar da folku, kar slednji hoče za svoj denar. Zveni znano? Precej ljudi še vedno verjame, da imajo za 12,75 eur mesečno dejansko pravico urejati program na RTV. Mimo kvalificiranega kadra, denimo urednikov in urednic. Ker plačajo. V času, ki ga živimo, denar pregazi vse. V njem rezultate državnozborskih volitev analizirajo podjetniki, ki sicer izkazujejo očitne težave s tvorjenjem odvisnih stavkov, a kaj bi tisto, važna je zgolj debelina njihovih tošlov. In to ta družba razume res odlično – zato podjetniške vsebine prodirajo v šolske kurikule in v TV oddaje za mlade. Ker so pomembnejše od Shakespeara. Od Shakespeara ni direktne koristi, k-čing efekt izostane, vsega, kar profita ne proizvede takoj, pa se velja čimprej znebiti. Zdaj vsebin ne narekujejo več uredniki, ravnatelji gledališč, selektorji – zdaj jih folk. Edino, kar zdaj šteje, je, kar je folk pripravljen plačat. (Pre)mnogi uredniki podlegajo štetju klikov in jim prilagajajo vsebine. Skoraj vse knjižne zbirke vsebujejo vsaj par naslovov, ki se bojo "bolje prodajali« in skoraj vsako gledališče ima na repertoarju letno vsaj par »kasaštiklov". Tako je že od vedno, porečete – ja, prav mogoče, s to drobno razliko, da so bili včasih slednji zadaj, Hamlet pa spredaj, zdaj je pa obratno. In nikomur ni več niti nerodno. V primežu kapitala se kdaj znajdeta kaka javna kolesarska steza ali parkirišče, ki se ju premakne, da dobi kak zasebni kafič na pločniku prostor za svoje mize in da petičnim gostom pleh ne zastira pogleda, kdaj pa pač kak avtohtoni običaj iz zakladnice nesnovne nacionalne kulturne dediščine. Kurentovanje je eden najprepoznavnejših kamenčkov v mozaiku naše turistične prepoznavnosti, a kaj, ko se koncesionar, ki bi rad le, da se folk zabava, na to lahko mirno požvižga. In tu je kleč: v različnih definicijah pojma »zabava«. Koncesionarja zanima profit, v državi pa očitno ni ene same inštance, ki bi ga zavoljo ogrožanja zaščitene tradicije in nespoštovanja do nje kresnila po parkljih ter za to prevzela odgovornost. Ptujska županja molči. Ptujski zavod za turizem si umije roke. In dokler je tako, je Ceca na otvoritvi ptujskega kurentovanja povsem realno, zasluženo ogledalo stanja, simptom našega časa, ime blaznosti – a tudi bridkosti – naše.

Že od nastopa nove vlade se del javnosti boji, da bo nova koalicija ustavila projekt samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga je med svojim zadnjim mandatom izumila prejšnja vlada. Najbrž tudi zato, ker vsi razumemo, da gre za projekt, ki ga je treba ustaviti, namreč natančno iz spoštovanja do slovenske osamosvojitve – zato, ker mora strokovnost prevladati nad ideologijo. Muzej, ki pokriva obdobje in dosežke slovenskega osamosvajanja, že imamo. Imenuje se Muzej novejše zgodovine, osamosvojitev namreč časovno spada v novejšo slovensko zgodovino. Za ustanavljanje novih muzejev obstaja strokovni postopek, ki ga je prejšnja vlada v lastni vznesenosti zaobšla, ključni problem zagovornic in zagovornikov samostojnosti omenjenega muzeja pa ta trenutek predstavlja dejstvo, da je aktualna ministrica za kulturo pač »iz foha« in je ni mogoče žejne peljati čez vodo. Bitka za samostojni beton, samostojne stene in samostojno tablo na pročelju je, jasno, zgolj paravan, dimna zavesa za to, ki poteka v ozadju – bitko za zasluge za največji dosežek Slovenk in Slovencev v vsej naši zgodovini. Pri tem, ko je velik del osamosvojiteljev, ki si najbolj goreče prizadeva, da bi jih »zgodovina slišala«, še vedno politično dejaven, kar kakopak onemogoča kakršnikoli distanco in objektivno vrednotenje njihovih vlog v procesu osamosvajanja, ravno to pa je temeljni namen muzejev. Umestitev v zgodovino zahteva čas, ni je mogoče doseči »prek vrste«, naj si za to goreči osamosvojitelji še tako prizadevajo. Muzeji so resna reč, ne igračke v rokah partikularnih samovšečnosti. Kaj si o zadevi misli bivši predsednik republike Borut Pahor, smo videli; njegovo stališče se nahaja v neki nedavno izpraznjeni bata vrečki. Kaj si o zadevi misli slovenski politik Lojze Peterle, pa smo slišali. Misli si, da imajo ministri sicer vedno prav, z ministricami je po mnenju gospoda Peterleta tako, da se kaka baje kdaj obnaša kot nedoletna, nagajiva punčka v peskovniku. Ki dedkom pokvari igro. Moment. Mar je Peterle, moški v zrelih letih, dopuščeni nivo šovinističnega pokroviteljstva v slovenskem javnem govoru ravnokar potopil v neslutene nižave ter samostojno mlado žensko podučil, naj vendar odraste? Pa ne, da je ministrici za kulturo Republike Slovenije, ki jo tako zelo ceni in spoštuje, pravkar razložil, da se politika vodi izključno tako, kot jo vodi on? Oziroma oni. Pa smo mislili, da smo dno že dosegli. Se bojim, da bodeča neža za najbolj seksistično izjavo leta ne bo dovolj. Pa šele januarja smo. Toda, zakaj nas dejstvo tovrstnega odkrito mizoginega govora v Sloveniji leta 2023 preseneča? Naši predsednici države in parlamenta po lastnih besedah nista feministki; ena zato, ker meni, da ženske ne potrebujemo prednosti, potrebujemo le enakopravnost, druga zato, ker enako spoštuje oba spola.

Obzorje prestolnice občrtavajo obrisi žerjavov. To je znamenje prosperitete; tu se dosti gradi. Redko javno infrastrukturo, recimo šole, vrtce ali bolnišnice, pogosteje privatno, recimo hotele, apart-hotele, vila-bloke, luksuzne soseske ter palače zapletenih imen na elitnih lokacijah v centru mesta. Od koder spričo gentrifikacije v polnem zamahu posledično izginja vse, kar nima mečke in črne kartice. Seveda je bil Rog (samo) simptom. Seveda je prihodnost po mnenju aktualnega, zdaj očitno že kar večnega vodstva mesta, drugje. Prihodnost nosi zlato ketno, Gucci čevlje ter komaj ve, kje so Drama, NUK ali Škuc. Za običajnega človeka je postal center Ljubljane nedosegljiv in neuporaben, življenje v svoji raznolikosti se seli na obrobje ter za štiri stene, zdravstvene storitve pa z avtobusom do okoliških občin. V Ljubljani se tudi dosti betonira. Obenem se v Ljubljani dosti seka. Denimo na Trgu mladinskih delovnih brigad. Ali na Rožniku. Tu se ta čas podira drevje, stara in baje tudi zdrava drevesa, da spominja akcija na golosek. Ob čemer je Zavod RS za varstvo narave sporočil, da "o načrtovani sečnji na Rožniku ni bil obveščen in pri odkazilu ni sodeloval." Zavod ocenjuje, "da so bila zaradi načina izvedbe posega že uničena življenjska okolja več rastlinskih in živalskih vrst, da bo v prihodnje prišlo tudi do sprememb mikroklimatskih razmer na obsežnem območju ekosistemske naravne vrednote Rožnik – Šišenski hrib – Koseški boršt ter s tem do dodatnih sprememb življenjskih pogojev za številne živalske in rastlinske vrste. Zaradi južne lege pobočij bo mladi gozd v prihodnje izpostavljen izjemni poletni vročini in suši." Meščanke in meščani so ogorčeni; četudi je ravnokar končno padel prvi sneg do nižin, je spomin na peklensko poletno vročino namreč še kako živ. Manj dreves in več betona pomeni še več vročine. No, v Ljubljani pa se tudi širi parkirne cone, namreč na dele Šiške in Bežigrada, pri čemer tudi novi oziroma posodobljeni parkomati povsem zavestno ne bodo vračali drobiža. Ali – kot v Mariboru – omogočali predplačila. Še vedno bodo zverinsko tulili, ob tem pa glasno sporočali tudi, kaj si mestna oblast misli o vas, ki vas to moti: če vam je mar za drobiž, v Ljubljani za vas ni prostora. Mestna oblast širi parkirne cone baje tudi za preprečevanje dolgega parkiranja dnevnih migrantov, kar je svojstven paradoks: večina od nas si življenja v prestolnici ne more več privoščiti, tu lahko le še delamo. Zaradi stanja javnega prevoza v državi smo se prisiljeni voziti z lastnim, pleha pa si med delovnim časom ne moremo za klobuk zataknit. A vse to je nepomembni ništrc: ko seže župan prestolnice po tem, ko se mu je ponižno opravičil minister za zdravstvo, v roko premierju ter stopi v soj žarometov, je pomembno zgolj, da se povsem jasno ve eno: kdo je tu gospodar.

Kje je tretji človek? Ni ga. Še. Treba si ga bo ustvariti. In sicer nemudoma, kajti časa do prihodnjih državnozborskih volitev ni več dosti. Zavihati bo treba rokave in pričeti s težaškim delom. Odpreti bo treba nekatere mukotrpne teme in biti pri tem neizprosen. V prime time nacionalke bo treba vrniti kulturno debato. Del civilne družbe, katere samokritika je prepogosto precej prenizka, pa se bo moral nehati zadovoljevati z drobtinicami, ki padejo z mize, in sklepati pod njo pakte z oblastjo, misleč izključno na lastne privilegije; če seveda s svojim angažmajem misli resno.

Natanko kot se je prejšnji predsednik trudil biti čim manj Borut in čim bolj Borči, želijo biti ti ta novi pač zgolj Urši, Taši in Robi, frendi iz sosednje ulice, s katerimi gre vsak komot na pivo. Dramoletno mahanje plebsu in hrbtokaz gardi ob prihodu na državno proslavo, peka palačink in likanje pred televizijskimi kamerami, omenjanje švicanja v slavnostnem govoru ob dnevu samostojnosti in enotnosti, gostovanje v bizarni popoldanski oddaji ter v oddaji Kaj dogaja na nacionalki na silvestrovo – to je zgolj izbor gest, ki jih sicèr lahko gledamo kot nove definicije pojma cringe, po slovensko skremž, a v simptomatskem smislu gre za izjemno skrb vzbujajoče kazalce. Ki kažejo, da aktualno vodstvo države, kakor ga pooseblja trio obeh predsednic in predsednika, očitno ne razume delovnih nalog, ki jih po definiciji prinašajo te politične funkcije.  Oziroma, natančneje: zavestno zatekanje v ceneni populizem že tako zgodaj v mandatih sporoča, da nova politična kasta zahtev, odgovornosti in omejitev lastnih funkcij ne dojema zares in da se v skladu s permisivno normo predvsem odpoveduje zanje nujni avtoriteti, saj bi ta lahko odtegnilo kak všeček – všeček pa je kralj. Da gre za politične amaterje, ki so se na sedanjih delovnih mestih znašli bolj ali manj naključno, je ob dejstvu, da držijo v rokah najdragocenejšo vazo dinastije Ming, imenovano država, kaj kilavo opravičilo.  Ampak, hej, oni so pač zgolj razumeli, da je najpomembnejši organ volilnega telesa – srce, in njih smoter je vanj najti čim krajšo bližnjico. Natanko kot se je prejšnji predsednik trudil biti čim manj Borut in čim bolj Borči, želijo biti ti ta novi pač zgolj Urši, Taši in Robi, frendi iz sosednje ulice, s katerimi gre vsak komot na pivo.  A nadaljevanje po tej poti, ki jo je zadnje desetletje trasiral nekdanji predsednik, enačenje dela politika z vlogo v resničnostnem šovu, bo imelo katastrofalne posledice, ker vodenje države pač nikakor niso zgolj korenčki, marveč nujno in z utemeljenim razlogom tudi palica, zanašanje na to, da narod sam zase slednje pač nikdar ne bo prosil, pa nedostojna preračunljivost.  Vodenje države zahteva pogum, hrbtenico, vizijo, sposobnost abstraktnega mišljenja in  postavljanja lastnega ega v drugi plan. To ni delo za narcise. Vse to je neobhodno za prevzemanje odgovornosti ob nepriljubljenih ukrepih, ki so kdaj nujni za zagotavljanje prihodnje stabilnosti. Politična kasta, ki gradi izključno na trenutni popularnosti, nima devize za težke čase. Ko so krave debele, kar je praviloma na začetku mandata, se špara, ne pa razmetava na vse konce kot pijani milijonar.  Predsednik Drnovšek je lastno ljudskost v Ambrusu pokazal s plemenitim ciljem pomoči soljudem – a gesta je delovala, ker je imela bogato zaslombo v njegovem siceršnjem, skozi leta trudoma ustvarjenem političnem kapitalu. Za aktualni politični diletantizem pa niso krivi samo nosilci oblasti – krivi smo tudi mi. Volili smo mi.

Pater Rupnik za svoja globoko zavržna dejanja z vrnitvijo Prešernove nagrade ne bi bil kaznovan. Zlorabljene osebe ne bi manj trpele. Ampak mi, mi bi se pa malo bolje počutili, kajne, ta naša čistunska družba, ko bi na videz oprala svojo vest in čast nagrade za kulturo. Za katero večini, ki vidi v delavkah in delavcih v kulturi zgolj parazite na zdravem davkoplačevalskem tkivu, ne bi moglo biti bolj vseeno.

Kaj, če si države še nismo dovolj zaslužili, ker se nismo dovolj potrudili, ker na pozicije politične moči po liniji najmanjšega odpora še vedno trmasto postavljamo ali bivše akterje osamosvojitve ali neke politične amaterje, ki podlegajo svojim nravem, zasebnim interesom ali občutku moči, ki pride s funkcijo? Tej tezi pritrjuje dejstvo, da v državnem zboru, žalibog, ni nič drugače; ob njihovih razpravah se človek ne more znebiti občutka, da tam sedi preveč ljudi, ki ob Kantu pomislijo na smeti, ob Leibnizu pa na kekse.

Nedavno je Zlata nitka, ena najbolj znanih trgovin v središču Maribora, objavila, da z novim letom zapira svoja vrata. To je prodajalna na Gosposki, veličasten simbol izginjajočega sveta, ki nam tako zelo manjka. Toda, poreče izključno v hasek in profit orientirani um, prodajalne pridejo in grejo, čas teče, vse se spreminja, kajne. Razen, ko se ne.

Troje volitve so bile potrebne, da so se v monolitu, imenovanem opozicija, pričele kazati konkretne razpoke in so se tudi na desnici pojavili javni pozivi k umiku vodje največje opozicijske stranke iz aktivne politike. Običajni triki Janeza Janše, ki se je v podobnih situacijah skozi svojo post-osamosvojitveno politično kariero sicer že znašel, tokrat, kaže, ne vžgejo. A enako pomembno se zdi opozoriti na neko občutje, ki neposredno izhaja iz rezultatov referendumske nedelje, zaključka napornega volilnega leta. Slutili smo ga že od referenduma o vodi, z vsakimi volitvami pa je postajalo občutnejše: zdi se, kot da se nahajamo v cezuri, kot da se monolitni družbeno-politični prostor lomi, kot da doslej zabetonirana razmerja doživljajo prevetritev, da se jasno kaže razpoka med staro in novo politiko. In da posledično med vsemi potičnimi silami vlada zmerna do pretežna panika. Končno. Seveda imamo še vedno kup težav, denimo izrazito mizoginijo, dejstvo, da se mladih ne sliši dovolj in da jim imamo kaj malo ponuditi, ekološko katastrofo, v katero drvimo in ne najdemo ustreznega odgovora na njene lokalne izbruhe, a obenem se zdi, da je ogromna skala, ki se je v nedeljo zvečer odvalila s toliko src, razklala tla. Alternativa iz besede v slovarju postaja otipljiva možnost. V Sloveniji obstaja civilno-družbeno jedro naprednih sil, ki želijo delovati za skupno dobro, glasovati za, ne proti, ki slovensko družbo dojemajo kot polje možnosti za solidarno prihodnost, ne kot bojno polje za izključno lastne partikularne interese ter kloako predvidljivih tem, ki razdvajajo »glup narod«, ker to ustreza peščici teh, ki tako bolj neopazno in brezskrbno delijo plen. Predvsem tej skupnosti, ki je razumela pomen boja za skupno dobro in vzela nase agitacijo za aktivno udeležbo na referendumih, gre zahvala za doseženi rezultat. Kljub zmatranosti volilnega telesa se aktivistke in aktivisti civilne družbe niso vdali. Ta zmaga je predvsem njihova. In skrajno povedno je, da je Inštitut 8. marec zdaj prisiljen prositi podpornike za donacije, da poplačajo promo material, za katerega so založili svoj denar. Novoizvoljena vlada, ki v zadevi referendumov absolutno ni bila na ravni svojega pojma, je opravila kaj kilav posel, pa za njene predloge zakonov je šlo. V tem oziru je, tudi spričo kar nekaj potez v bližnji preteklosti, povsem na mestu vprašanje, kateri politični paradigmi, vsemu kitenju s tujim perjem navkljub, pripada nova vlada, stari ali novi? Odgovor se zdi žal dovolj očiten, da bi nas moralo resno skrbeti.

Neko popoldne na začetku letošnjega januarja mi je v avtu sredi kolone na Tivolski zazvonil telefon. Bila je moja urednica. S sporočilom, da odgovorni osebi ne želita podpisati podaljšanja nobene od šestih pogodb kolumnistom in kolumnistkama Studia City. Formalno sta bila razloga dva. Eden naj bi bil povezan z dejstvom honoriranja kolumn, ki da so po mnenju takratnega v. d. direktorja TVS brezplačna novinarska zvrst, enaka komentarjem gostov, vabljenih v Odmeve. Absurdnost te trditve se da dokazati tako z že osnovnim učbenikom za prvi letnik novinarstva kot s SSKJ-jem, a zakaj bi, saj smo vsi vedeli, da ne gre za to. Da je bil razlog en sam: ker lahko. Ker jim gre ogledalo na živce.  Ta živčna gesta je bila vojna napoved oddaji, njenim stalnim sodelavkam in sodelavcem in njenemu obstoju. Mi smo se enotno odločili, da svoje kolumne zato, da bi konkretno izjavljalno mesto obdržali odprto, vseeno nadaljujemo. To je trajalo do konca marca, ko je bila oddaja ukinjena. Pod pretvezo serije predvolilnih oddaj, ki jih seveda ni bilo mogoče uvrstiti v program v nobenem drugem terminu razen ob ponedeljkih ob 21.00, ji je bilo sprva odvzetih več terminov, nakar se 9. maja ni vrnila na spored.   Studio City je bil vselej pod udarom, to je bilo vgrajeno v njegov DNK, nikoli pa si ga nihče ni drznil ukiniti. Vsi so posedovali vsaj toliko etike in toliko pameti, da jim je bilo jasno, čemu  tega Rubikona ne prestopiti – vsi do teh zdaj. Nedvomno bi se v oddaji dalo marsikaj spremeniti, izboljšati, toda ne moremo: ker je mrtva.  Ni sentiment, to zgodbo tako podrobno obnavljam izključno z enim razlogom: ker se je zares zgodila. V naravi večine ljudi je, da neradi abstrahirajo in projicirajo v prihodnost. A ta prihodnost je že prišla. To se že dogaja. Dogaja se zares. Dogaja se zdaj. Danes je na udaru informativni program TVS, jutri bodo vsi preostali. Načrt zapoveduje totalno dekonstrukcijo. Naslednji bo otroški program. In potem pridejo po radio. To ni strašenje – preverite, kaj je na programu ob ponedeljkih ob 21.00 zdaj.   Boj za javno, neodvisno RTV je skupni boj. Nacionalka je lepilo te družbe. Samo ena je RTV Slovenija. Iti na referendum in glasovati ZA je najmanj, kar lahko stori vsak.  Referendum je v nedeljo. V ponedeljek bo prepozno. Studio City je bil droben simptom, majhna bitka na polju potencialne totalne vojne, monada, ki zrcali prihodnost. Slednja je v vmesnem času postala sedanjost. Ne dovolimo, da je padel zaman.

Danes bomo pa, je že tak čas, predvsem zastavljali vprašanja. Denimo: čigav je moj glas? Koliko sem zasebno, koliko pa politično, družbeno bitje? Koliko pripadam državi in koliko ji dolgujem? Ima država zato, ker posedujem osebno izkaznico in z njo vse dobrobiti državljanstva, od mene pravico terjati, da se volitev obvezno udeležim? Mar ni v demokraciji moja pravica tudi, da se jih ne, saj to vendar dopušča tudi zakon? Kaj je torej v dani situaciji moja odgovornost? Udeležba v drugem krogu predsedniških volitev je bila 53-odstotna – kje je in kaj razmišlja preostalih 47 odstotkov? Kaj kot odgovorna državljanka storiš, ko nimaš izbire, ko nobena od ponujenih možnosti zate ni niti manj slaba od slabih? 9.847 sodržavljank in sodržavljanov je odgovorilo z oddano neveljalno glasovnico. To je dober odstotek oddanih glasov. Kar konkretna klofuta. A komu? Volitve imajo ključen problem, kadar za tako velik del populacije nobena od ponujenih izbir ni izbira. Ko sta ti samo dve, je to toliko bolj očitno. Toda ali ni odpoved glasovanju zato, da se ne pustimo zreducirati na zgolj glasovalno orodje, v temelju egoistična gesta, ki se zadovolji s hipnim poniglavim zmagoslavjem, v svojem bistvu pa je jalova, saj ne doseže naslovnika, dejstvo je namreč, da nekdo predsedniško mesto zagotovo bo zasedel? Bi morali na to misliti prej, bi morali zahtevati boljšo izbiro? Ime česa sta preostali imeni na nedeljskem volilnem lističu? Verjetno je vsem – iskreno je upati, da tudi kandidatki – jasno, da predsednica ni postala zavoljo strinjanja z njo, marveč spričo nestrinjanja s protikandidatom, zaradi strahu pred prtljago, ki se je kot predsednik Sveta stranke SDS niti formalno niti vsebinsko ne more otresti, in pred metaforičnim pomenom te prtljage po dveh letih vladavine SDS, ki je, mimogrede, v nedeljo izgubila še ene volitve. Tisto tolikokrat ponovljeno sodelovanje namreč ni zgolj lepa beseda, premoščanje razlik pa je trdo delo, ki zahteva odpovedovanje lastni komodnosti. Pogled v prihodnost je brez napora, vloženega v razčiščevanje preteklosti, zgolj prazna floskula. Slednjih smo se v predvolilni tekmi naposlušali do bolečine, a vse tudi po predsedniških volitvah niso spravile skupaj odgovora na še eno ključno vprašanje: kdo se tukaj in zdaj dejansko počuti dobro, počuti doma? V čigavem imenu vladajo ti ljudje?

Po površini je Slovenija četrta, po številu prebivalstva pa šesta najmanjša evropska država. Majhnost je kompleks, zažrt v psiho nacije, ki se nenehno trudi, da bi se s svojimi izjemnimi dosežki na različnih področjih izvila iz obrobnosti, ki pomeni nepomembnost. Po osamosvojitvi smo sanjali, da bomo druga Švica, pri čemer najbrž nismo imeli v mislih napredovanja po lestvici velikosti držav za dve mesti. Švico smo razumeli kot metaforo – ker smo takrat očitno metafore še razumeli. Ena od manifestacij, namenjenih slavljenju preteklih ter zasidranju sedanjih dosežkov nacije na evropski, pa tudi svetovni zemljevid, je nedvomno tudi frankfurtski knjižni sejem, kjer bo slovenska literatura prihodnje leto častna gostja. Na enem svojih prvih obiskov Slovenije v okviru priprav na to gostovanje je njegov direktor kot našo temeljno differentio specifico izpostavil poezijo, ki naj bi bila po prvotnem načrtu rdeča nit slovenske sejemske predstavitve. Toda v svetu izključno ekonomskih interesov, ki jim v literarnem biznisu najbolj ustreže roman, moraš za kaj takega, za zavestno izpostavitev različnosti, da bi ponarodelo reklo o "narodu pesnikov" dejansko spremenil v prakso, pač posedovati pogum, drznost in smelost. Direktor sejma je razumel, da potrebujemo zgodbo. Samo zgodba pritegne pozornost in posledično prodaja. Slogan smo tako rekoč že imeli, ker pa premoremo tudi resnično vrhunsko poezijo, ki zaradi majhnosti jezika le še ni imela možnosti širše uveljavitve, je bila zmagovalna kombinacija na dosegu roke. Izpadli bi kot samozavestna, pogumna, pa tudi duhovita nacija, ki si upa biti drugačna in ki zna enega svojih ključnih adutov tudi primerno odlično vnovčiti. Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste "dovoljene sanje" že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na pozicijah moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, slednji enostavno odpovejo. Mi se bomo zadovoljili z "mikroskopskim vzorcem poezije", kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za "prestižno, a žal obrobno". Morda podobno obrobno kot je Slovenija na evropskem zemljevidu? Ker mi bomo očitno zgolj predvidvidljivo ugodili "globalnim trendom", namesto da bi jih ustvarjali, in jamrali nad premajhno medijsko vidnostjo. Kako bomo vidni, če pa se namesto z nepričakovanim, z zgodbo, ki zažiga, strahopetno zadovoljujemo z mediokriteto brez vizije? Ne, mi danes nismo Švica. Mi ne razumemo več metafor in se tudi, ko gre za literaturo, izražamo izključno v jeziku denarja. Zato smo majhni tudi v glavah, ne le v kvadratnih kilometrih.