Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič. Drugi roman Sama Ruglja z naslovom Samo močni preživijo je na prvi pogled potopisni roman, ki opisuje devetdnevno potovanje očeta in sina: začne se s poletom iz Ljubljane v Pariz, nadaljuje pa se z vožnjo po ameriških prostranstvih od Los Angelesa do Houstona. A ni samo to. »Divjina. Beseda sama je glasba« (Edward Abbey) je vodilni motiv tega literarnega potovanja. Zgradba romana je klasično okvirna. Založnik S. R. prejme rokopis neznanega mladega avtorja s priloženim pismom: "Moje ime je Žan Ropret. Sredi ameriške divjine se nama je z očetom zgodilo nekaj nepredstavljivega. In to je moja zgodba. Pošiljam vam jo, ker se mi zdi, da imate radi ameriško naravo." Založnik se po prebranem rokopisu, potem ko se posvetuje s hčerjo, odloči, da je knjiga vredna izdaje. Pripoved je pisana v obliki prvoosebnega dnevnika osemnajstletnega srednješolca. Prva dva dneva sta opis vsakdanjega, dokaj razgibanega življenja povprečnega ljubljanskega dijaka, ki s prijateljem osvaja bližnje vrhove Polhograjskih Dolomitov in trenira kikboks, za svoj osemnajsti rojstni dan pa uspešno opravi šoferski izpit. Po ločitvi staršev že od devetega leta živi pri mami. Z očetom ima le površne stike, največ se družita v kinu. Očetovo darilo za sinov rojstni dan naj bi bilo enotedensko potovanje po Ameriki v kraje, ki jih je oče Sebastijan s prijatelji prepotoval že pri sedemnajstih letih in ki so v njem zapustili neizbrisne sledi. Svoje poznavanje in doživljanje ameriških puščav in sipin, ki jih je videl pred tridesetimi leti, želi predati nekoliko odtujenemu sinu, zato spremeni prvotni potovalni načrt in se izogne najbolj znanim turističnim točkam, kot sta Las Vegas in Veliki kanjon. Med celodnevnimi vožnjami v najetem poltovornjaku se razvija živahen dialog, ki razodeva različne nazore dveh generacij, sin marsikatero očetovo mnenje sprejema s pomisleki, vendar njuno soočanje ni žaljivo Pogovarjata se tudi o filmih, zlasti pa o rokovski glasbi. Žanu se marsikaj, kar ceni njegov oče, zdi precej zastarelo. Roman sestavljajo trije deli, poimenovani po kultnih cestnih filmih oziroma romanih: Goli v sedlu, Na cesti in V divjini. Poglavja so označena po dnevih tega nenavadnega potovanja, od prvega do zadnjega, devetega dne. Pot po Ameriki ju vodi od pristanka v Los Angelesu in se nadaljuje z ogledom narodnih parkov Saguaro, White Sands Big Bend vse do Houstona, kjer si oče želi izpolniti svoj sen iz mladosti: še enkrat bi rad poslušal koncert legendarnega Bossa, kultnega pevca in kitarista Brucea Springsteena, ki je na glasbenem prizorišču že več kot petdeset let in ima turneje po vsem svetu. Žan pričakuje le starce, nekdanje hipije in starinski rock, a ga doživetje večera prevzame: »Očetovega komentarja nisem slišal, samo to sem ujel, da je komad star več kot štirideset let. A v sebi je imel spevnost, rockovsko energijo, močne bobne, odločen saksofon. Publika je množično vstala s sedežev, mene pa je preplavil ritem. Začutil sem valovanje in se mu prepustil, kitarski rifi so me ponesli v višave.« Za Žana je presenetljivo tudi odkrivanje očetove preteklosti¬, ko v odmaknjeni teksaški pokrajini obiščeta prijateljico iz mladih dni. Ta pozneje v romanu kot deus ex machina razrešuje posledice grozljivih dogodkov, saj v skrajni stiski priskoči Žanu na pomoč in rešuje tragične posledice nepričakovanega zločina, kjer zares samo močni preživijo. Roman je slavospev naravnim lepotam ameriške divjine in odkrivanje vrednot generacije, ki jo je zaznamoval rock v času, ko se je druščina odpravila v Ameriko iz Jugoslavije, vrnila pa se je v novo državo, Slovenijo. Oče Sebastijan obožuje Ameriko, njene naravne znamenitosti, razvoj znanosti in tehnologije, kulture, hitro gospodarsko rast in blaginjo, vendar vidi tudi njene slabe strani, šotore revežev v sijaju velemesta, nasilje, izkoriščanje delavcev v največji trgovski verigi z več kot dvema milijonoma zaposlenih, brezdomce, ki posedajo ob avenijah vsak s svojo steklenico. Najbogatejša država se kopa v revščini. Samo močni preživijo Sama Ruglja je knjiga o daljavah in razdaljah med deželami in med generacijama očetov in sinov, o premagovanju odtujenosti in zbližanju ob skupnih doživetjih in najtežjih preizkušnjah, o skrajni stiski, nenadnem zločinu in kazni. Pisatelj delno prepušča bralcu izbiro, kako se za Žana konča nenavadno potovanje. Čudoviti vtisi, nova povezanost z očetom in nepričakovani tragični dogodki spremenijo brezskrbnega najstnika v zrelo osebnost. Tudi če se zgodba srečno konča in življenje teče kot prej, ostaja z njim tragična izguba, ki je ne bo prebolel.

Piše: Jure Jakob, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka. Milan Dekleva, eden najbolj vsestranskih slovenskih literarnih ustvarjalcev in eden od tiste vrste besedovalcev, ki z leti postajajo vse bolj okretni in zmogljivi, nas je razveselil z novo pesniško zbirko: Čistost tega jutra je njegova že sedemindvajseta po vrsti. Ni tako redko, da se osebni literarni slog kakega uveljavljenega in v resnici izrazitega avtorja z leti nevarno približa literarni maniri, ki ji zmanjkuje živega soka; v stilistično naprezanje, ki se mukoma izogiba ponavljanju samega sebe. Ob branju Čistosti tega jutra Milana Dekleve pa me niso spreletavale misli na kaj takega, nasprotno, zlahka se je prepustiti brbotališču in hudourniškemu toku bistrih pomenskih skokov, zasukov in obratov, s katerimi Dekleva bralca vleče skozi zbirko na podoben način kot v prejšnjih, a hkrati presenetljivo sveže, prenovljeno in prerojeno. Zbirka ponuja kar zajetno bero pesmi, natančna in pronicljiva piska kratkega spremnega besedila Petra Koršič jih je naštela petinsedemdeset. Večina pesmi je kratkih ali srednje dolgih, vse so brez naslova, razporejene pa so v tri ločene sklope s samostojnimi naslovi: Časi, Dnevi, Obrazi. Milana Deklevo čas vznemirja že vse od začetka njegove umetniške poti, še posebej izrazito pa od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je s svojo poezijo začel na izviren način beležiti duhovne koordinate postmoderne oziroma postmetafizične dobe. Gre za čas oziroma, natančneje, časovnost v filozofskem pomenu. V dolgi zgodovini evropske metafizične misli je imela tradicionalno priviligirano mesto in bila sveti gral največjih umov in najdaljnovidnejših umetniških snovalcev tako ali drugače razumljena večnost, ob koncu drugega tisočletja pa se je na duhovnem zemljevidu to skorajda obrnilo na glavo – primat je prevzela časovnost. Spremembo paradigme verjetno najbolj lapidarno ponazarja kar osrednje filozofsko delo Bit in čas Martina Heideggerja, enega najvplivnejših mislecev 20. stoletja, ki je neposredno ali pa prek odmevov vplival tudi na snovanje Milana Dekleve. Temeljna ontološka vprašanja o smislu biti se zdaj razpirajo na obzorju časovnosti. A obzorje časovnosti ima veliko obrazov, njihovo število je praktično neomejeno, kajti čas, dokler traja, nenehno priteka iz nedoločenosti in odteka v nedokončanost, bi lahko rekli po branju prvega sklopa Deklevove zbirke Čistost tega jutra. Fascinacija s časom nikakor ni enoznačna, ampak polna ambivalence. Če v eni od pesmi beremo: "Občudovalec in vernik časa sem," po drugi strani govorec pesmi na različne načine izraža svoje antagonistično razmerje do časa. Čas je tako tudi trmoglavi otrok, ki človeka noče povsem sprejeti vase, ker bi potem moral skupaj z njim umreti, beremo v prvi pesmi. A čas preživi, mi pa (v času) ne, zato je človek v razmerju do časa slejkoprej obsojen na tujstvo, nedomačnost. Toda čas, kot beremo v drugi pesmi, je tudi aktivist in vratar, ki s svojim nepreklicnim obličem minljivosti stvari na tem svetu preobraža na ta način, da zasijejo v osupljivi lepoti – kot rdečkast češnjev les, potem ko ga poskoblja mizar in mu vdihne obliko. Čas je tisti, ki vsakemu posameznemu bivajočemu na tem svetu podeljuje obliko, prepoznavnost, identiteto. A, presenetljivo, na vse skupaj je mogoče pogledati tudi iz drugega zornega kota in reči tako, kot pravi pesem, posvečena pokojnemu Marku Sosiču: "Nič na svetu ne potrebuje časa, / če se noče ujeti v obliko." In v nadaljevanju: "Kje so oči za neuresničeno, / notranjo zmožnost nastanka? // Čutim razprtost iztegnjenega kota, / ki stopa v svobodo premice. // Kaj pa morje? Kaj pa njegova / svoboda valovanja in plimovanja?" Čas torej vendarle ni poslednje obzorje, ki se ga dotika Deklevova poezija. Obstaja nekaj ontološko relevantnega, kar se izmika njegovi vseobvladljivosti, nekaj, kar je, kot pravi citirana pesem, povezano s svobodo in z zmožnostjo nastanka, se pravi s stvariteljstvom. Ni to tisto območje, ki je bilo tradicionalno povezano s pojmi, kot sta večnost in neskončnost? Ampak naloga poezije, kakršni je zavezan Milan Dekleva, je, da vznemirja s presenetljivimi pogledi in sopostavitvami različnih perspektiv, s fantastičnim obiljem oblik snovnega in intelegibilnega sveta, ne pa da s sholastično monotonijo pospravlja odgovore v predalčke. Poezija je življenje, ki utripa v času, pesnik pa, kot beremo v zgoščenem tristihu, "velikansko neiztrohnjeno srce v oceanu nemega prostora". Milan Dekleva je bržkone najbolj filozofičen slovenski pesnik. S tem ne merim le na tematsko razsežnost njegove poezije, ki je očitna, ko z značilno miselno ostrino, ki se ves čas giblje na robu paradoksa, upesnjuje filozofsko univerzalne teme biti in niča, časa in večnosti, eksistencialnega in zgodovinskega smisla, ampak tudi na notranjo držo in nastrojenost "lirskega subjekta" teh pesmi. To je drža neusahljivega čudenja in nekako vselej vedre presunjenosti. To je še posebej izrazito vpričo fenomenov, kjer bi bila mogoča ali pa celo pričakovana drugačna drža. Tudi minevanje, izginevanje, temna senca, ki postopa s pesnikom, pesem obsije z žarko svetlobo, tudi tja pesem pristopi z besedo, do roba napolnjeno s svetlobo. In igrivostjo, tudi humorjem, včasih ludističnim burkaštvom. In skoraj vedno z jezikavo slastjo, ki se veseli gibčnosti besed in se ji hvaležno prepušča, jo ob vsaki priložnosti prijazno izvablja. Pesnik je pridno, sposobno bitje, vselej je na delu kot okretna in neumorna gospodinja – gospod, ki se udinja pesmi. Čistost tega jutra Milana Dekleve je pesniški dokument prevzetosti nad bivanjem, obiljem bivanja, prekipevanjem biti. In niča. Tudi v zadnjem ciklu z naslovom Obrazi, ki je poskus imaginativnega vživljanja v duhovno prezenco velikih žensk iz zgodovine zahodne umetnosti in poklon spominu na njihovo praviloma tragično osebno usodo. Tudi tu lahko ponovimo za Deklevo: "Pesem je preobilje." In tudi zato je zbirka Čistost tega jutra hvaležno branje. Priporočljivo branje za naš nehvaležni čas.

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Kot večina fikcije, ki želi vzpostaviti neposreden stik z zunajliterarno stvarnostjo, se tudi kratki roman nizozemske pisateljice Hanne Bervoets konča z navajanjem virov in pojasnilom, da podobnosti z resničnostjo niso naključne, temveč namenske in ključne. Avtorica namreč privzema prvoosebno perspektivo moderatorke spletnih vsebin, zaposlene pri neimenovani megakorporaciji, ter v njenem imenu pripoveduje o nevzdržnih delovnih razmerah in psiholoških posledicah vsakodnevne – kaj vsakodnevne, vsakourne! – izpostavljenosti najbolj krutim, krvavim, sadističnim prizorom. Bervoets se tako v naslovu kot v zgodbi poigrava z bralskimi pričakovanji: o pričevanjih spletnih moderatorjev in vsebini prepovedanih oziroma odstranjenih spletnih objav se govori že dovolj dolgo, da so podrobnosti znane – le malo ljudi pa jih je dejansko videlo. Roman Vse to smo videli nagovarja ravno diskrepanco med tem, kar je ali naj bi bilo splošno znano, ni pa tudi splošno izkušeno oziroma doživeto. Pripovedovalka Kayleigh ima s tem ves čas težave, ko skuša odgovoriti na vsiljivo, kot mantra ponavljajoče se vprašanje sogovornikov, ki se glasi: »Ampak kaj je najhuje, kar si kdaj videla? Kaj točno si videla?« Kot da bi bila groza ob videnem izmerljiva in bi jo bilo mogoče reducirati na eno samo ključno objavo, na en sam posnetek, o katerem bi se bilo mogoče pogovoriti s prijatelji ali psihiatri, da bi se travmatični učinek ublažil. Avtorica pravzaprav nikoli ne zaide v pretirano navajanje grozljivih podrobnosti, a tudi ko jih poda, je zaznati distanco, ki jo še dodatno poudarja Kayleighijino sklicevanje na vodstvene smernice za evalvacijo neprimerne vsebine, in to, da je roman zapisan kot odgovor na odvetnikovo prošnjo za sodelovanje v tožbi moderatorjev proti korporaciji. Kayleigh in preostali moderatorji so že davno prevzeli žargon nadrejenih, ki so z robotskimi izrazi izbrisali sleherno sled človečnosti v odnosu do videnega. Posledice jezikovne odmaknjenosti se v pripovedi izražajo kot anomalije nove normalnosti: na primer ko Kayleighijin sodelavec začne verjeti, da je zemlja ploščata ali da se holokavst ni nikoli zgodil. A tudi Kayleigh se izkaže za nezanesljivo pripovedovalko, saj je zaradi konstantnega bombardiranja s šokom, tako se zdi, do neke mere izgubila stik z realnostjo in sočutje. Ob tem pa se v naslov vpisuje tudi ironija: Hanna Bervoets se ne poigrava le s pričakovanji v odnosu do teme, temveč tudi do same resničnosti, ki jo eksplicitno povzema. Res smo vse to že videli, res smo vse to že slišali ... in kaj zdaj? Roman se na nek način ujame v lastno past, ko želi literarno nagovoriti družbeno pereč problem, vendar ne ponuja ničesar novega, razen prvoosebne perspektive, ki pa jo podajajo tudi novinarski članki, vezani na resnično tožbo kenijskih moderatorjev proti Facebooku. Vse to smo videli, vse to smo slišali, še huje – vse to smo brali. Preboj se kar ne zgodi, kot bi morda terjal obsežnejši pogled na celoto, kot bi tematika sama kričala po zaznavnejši spremembi značajev ali vsaj bolj definirani etični poziciji v odnosu do protagonistke oziroma delovanja korporacij. Pa vendar roman tudi z nezmožnostjo prestavljanja izbrane tematike v fikcijo nagovarja zagato, ki ga presega: vračanje literature v družbeno polje, literarizacija perečih in aktualnih družbenih problematik, celo vprašanje fikcije do resničnosti. Hanna Bervoets se ves čas sprehaja po robu preboja, ves čas se zdi, da ji bo uspelo iz novinarskega poročila izluščiti nekaj več o stanju človeštva, etičnih dilemah, razpetosti med angažmajem in vprašanjem preživetja v času in družbi, kjer je preživeti vse težje. Roman Vse to smo videli se konča tam, kjer se zgodba šele začne. Za tiste, ki se s tematiko spletnega moderiranja srečujejo prvič, je Hanna Bervoets nemara res odkritje; drugim, ki so o tem že kaj brali, pa ostaja zgolj kratko in ne pretirano poglobljeno povzemanje novinarskih poročil s terena.

Festival Ruta, ki povezuje šest gledališč iz nekdanje Jugoslavije, se je začel na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega s premiero igre Bodočnost. Podpisujeta jo igralec in dramaturg Gregor Zorc in režiser Žiga Divjak, ki o Bodočnosti pravi, da "predstava govori o možnosti in nezmožnosti bivanja človeka in drugih bitij na tem planetu, kaže nam človeka kot smešno, nebogljeno bitje in hkrati kot zelo oholo in samozaverovano bitje, ki ne vidi ničesar drugega". Uprizoritev je nastala v koprodukciji ljubljanskega Mestnega in Beograjskega dramskega gledališča, od koder je tudi polovica nastopajočih igralcev. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Bodočnost, 2023 Krstna uprizoritev Premiera: 2. februar 2024 Režiser Žiga Divjak Dramaturg in asistent režiserja Gregor Zorc Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Bernarda Oman, Lara Wolf k. g., Lotos Vincenc Šparovec, Gregor Gruden, Iztok Drabik Jug k. g., Gregor Zorc k. g., Milena Vasić, Jana Bjelica, Marija Pikić, Milan Kolak, Stefan Starčević, Milan Zarić Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/bodocnost/#gallery-1855-10

V Mestnem gledališču Ptuj je bila sinoči premiera predstave Severni sij. Marjetica v režiji Primoža Ekarta, ki je nastala kot dramatizacija romana Severni sij Draga Jančarja. Ogledal si jo je Miha Zor. Drago Jančar, avtor romana Severni sij Primož Ekart, avtor uprizoritvenega besedila po motivih dramatizacije Alje Predan Maja Cerar, lektorica Primož Ekart, režiser Maja Kunšič, igralka Nika Rozman, igralka Vid Drašler, glasbenik, Silence (Boris Benko in Primož Hladnik), avtorja glasbe Meta Grgurevič, scenografka Tina Kolenik, kostumografka Rosana Hribar, koreografka Vesna Vega, oblikovalka videa Andrej Hajdinjak, oblikovalec svetlobe Jure Vlahovič, oblikovalec zvoka Matej Povše, snemalec in fotograf Sašo Vollmaier, pianist Matej Kirbiš, izdelava scene

Režija: Jean-Loup Felicioli, Alain Gagnol, glasovi: Maja Kunšič (Nina), Blaž Šef (Sami), Teja Bitenc (Mehdi), Gašper Malnar (jež), Gašper Jarni (Vincent), Maša Derganc (Kamila), Vesna Pernarčič (gospa Kovač), Matej Recer (Jasin), Andrej Murenc (varnostnik Lupin), piše: Gaja Pöschl, bere: Eva Longyka Marušič. Ko si star deset let, je svet odraslih velik labirint. En dan so dobre volje in pripovedujejo pravljice, naslednji dan vsi zaskrbljeni s sklonjeno glavo posedajo po stanovanju in ne rečejo ne bev ne mev. Ja, ko si star deset let, je starše včasih prav zares težko razumeti in kar dobro je, če se v tebi skriva malo detektiva, da ti pomaga povezati drobce v smiselno celoto in predvsem – najti rešitev! Tako razmišlja tudi glavna junakinja najnovejšega animiranega filma Nina in ježeva skrivnost francoskega ustvarjalnega tandema Alaina Gagnola in Jean-Loupa Feliciolija. Kakor že v svojih prejšnjih dveh celovečercih, sta ustvarjalca tudi tokratno osrednjo junakinjo Nino poslala na nevarno pustolovsko misijo, polno pasti, čisto pravih kriminalcev, detektivskega raziskovanja, premišljenega načrtovanja, drznega plezanja čez ograjo (in to z renčečim psom tik za petami), neverjetnega poguma ter seveda obeta bogate nagrade, pravega pravcatega skritega zaklada. Nina je namreč prepričana, da bi ukradeni denar, ki je skrit nekje v propadli tovarni, lahko rešil njeno in številne druge družine nekdanjih tovarniških delavcev in pripravljena je poskusiti prav vse, da ga najde. Pri tem ji poleg odločnosti in tudi rahle trmoglavosti pomagata najboljši prijatelj Mehdi, previdni glas razuma, in navihani namišljeni jež, ki je izskočil iz pravljic za lahko noč Nininega očeta. Predvsem ježek – zelo domiselno je animiran v povsem drugačnem slogu od preostalega filma – je nekakšen Ninin alter ego in tako seveda glavni pobudnik za najbolj drzne detektivske podvige. Konec je, seveda, srečen, čeprav se ne konča ravno po pričakovanjih mladih pustolovcev in lahko predstavlja izvrstno izhodišče za pogovore o prijateljstvu, strahovih in vrednotah z najmlajšimi gledalci. Pri Kinodvoru so prav s tem namenom pripravili tudi novo poučno in zabavno knjižico. Nina in ježeva skrivnost, je napeta detektivka z natančno zasnovanim pripovednim lokom, ki se ne brani govoriti otrokom o nekoliko resnejših stvareh, s katerimi se soočajo njihovi starši. Vendar to dela na starosti prilagojen način, s čudovito animacijo, sončnim Nininim optimizmom, zvrhanim košem domišljije in predvsem – z majhnim, pogumnim ježkom; njegova spodbuda bi gotovo kdaj prišla prav tudi odraslim.

Režija Jonathan Glazer, nastopata Christian Friedel, Sandra Hüller, piše Gorazd Trušnovec, bere Ivan Lotrič. Rudolf Höss je uspešen menedžer srednje generacije, ki skuša uravnotežiti poklicno in zasebno življenje, njegova žena Hedwig pa skrbi za prijetno bivanje mlade družinice v hiški z lepo urejenim vrtom in za družabne dogodke, ki jih organizirajo. Le da smo leta 1940, Rudolf Höss pa je dolgoletni direktor koncentracijskega taborišča Auschwitz, katerega zunanji zid je meja njihove parcele in tudi meja njihovega zasebnega interesa. Film Jonathana Glazerja Interesno območje je na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije in je popolnoma upravičeno med najbolj razvpitimi deli leta 2023. Gre za samosvoje, pretresljivo avtorsko delo enega od najbolj vznemirljivih filmskih ustvarjalcev našega časa. S kliničnim hladom in odmaknjenim opazovanjem vsakdanjega življenja nacističnih zločincev ustvari hipnotičen učinek skrajnega nelagodja. Mojstrstvo filma Interesno območje je v tem, da ne moremo odvrniti pogleda od nasilnih prizorov, zato ker jih v tem filmu preprosto ni, pač pa ustvari skrajno moreče razpoloženje prav s pripovednimi elipsami in z zvočno sliko, ki pravzaprav pripoveduje vzporedno zgodbo v kontrapunktu z mirnim vsakdanjim življenjem družine Höss. Film ne govori o nevednosti, ampak o zanikanju in selektivni slepoti, ki je bila razumska izbira. Pred gledalca kot na posebno moralno tehtnico postavi Rudolfa in Hedwig ter neizgovorjeno vprašanje, kdo je hujši – on, ki vsak dan razmišlja, kako povečati število umorjenih taboriščnikov, ali ona, ki nikakor ne želi zapustiti svojega idiličnega doma na na novo osvojenih nemških teritorijih, v Oświęcimu. Interesno območje temelji na romanu Martina Amisa, vendar je šel Jonathan Glazer s svojo ustvarjalno ekipo korak naprej in v neverjetne detajle raziskal življenje svojega protagonista ter zgodovinsko dobo. Hkrati se delo zaveda svojih predhodnikov v smislu, da na ravni teorije vključuje vse znamenite teze o holokavstu, kot so jih zapisali Hannah Arendt, Theodor Adorno in drugi, in vendar mu uspe odpreti neverjetne nove prostore za sociološke, psihološke in tudi estetske analize. Aktualnost tega celovečerca za današnji čas se kaže na različnih ravneh. Seveda gre v prvi vrsti za nevarnost ideološke zaslepljenosti in sledenja dogmam, ki lahko pripeljejo do barbarskega zla. Družina Höss je sicer zanimiva in posebna, v resnici pa grozljiva prav zato, ker je povsem neizstopajoč del širšega sistema. Film Interesno območje nenazadnje s srhljivo natančnostjo analizira tudi menedžerski um – Rudolf Höss vodi Auschwitz oziroma po poklicnem napredovanju tudi širši sistem nemških koncentracijskih taborišč kot uspešno korporacijo. Ves čas se ukvarja z vprašanjem organizacijske učinkovitosti in stroškov, vpeljuje tehnične inovacije, ki pospešujejo zmogljivost tovarn smrti, in pričakuje dobičkonosnost operacij ...

Piše Tonja Jelen, bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič. V obsežnem romanu Dušana Merca Picerist je veliko zanimivih in pretresljivih pogledov in vidikov, ki jih (anti)junak predstavi v prvoosebni pripovedi. Čeprav bi nas žgečkljiva naslovnica lahko zavedla, berljivo besedilo že na začetku spretno nakaže ozračje in poznejše zaplete. Roman kljub tematiki ne obsoja, skuša samo razumeti. Pojasnjuje in prikazuje vzroke in posledice, ki so doletele tiste, ki so se izgubili v celotnem sistemu. Pravzaprav v življenju. Gre namreč za kompleksno večplastno pripoved o kriminalnih dejanjih in storilcih. v ospredju pa je zloglasni rop znane banke v Ljubljani. Ob nizanju najrazličnejših spletk je videti avtorjevo izrazito čutenje psihološkega in sociološkega ozadja oseb, prepletenost posameznikov, ki se znajdejo v zaporu in so se poznali že prej, zdaj pa so ujeti v sistem, ustanovo za resocializacijo. Dogodki so postavljeni predvsem v Ljubljano in okolico, ozračje je izjemno zatohlo. Odlično je prikazano občutje, ne glede na to, v katerem območju, družbenem sloju se nahajamo. Še posebej dobro so opisani položaji žensk, večinoma osamljenih in zlorabljenih, ne glede na njihov status. Najbolj pretresljivi so umori žensk. Razloge za to pisatelj zelo dobro opazuje s psihološkega in socialnega vidika morilca, zdaj nastajajočega pisatelja v zaporu. Delavnica kreativnega pisanja v zaporu je spomin na JAK-ov projekt Vključujemo in aktivirajmo, pri čemer pa mentorica naleti na provokacije, kot ženska je zbanalizirana na objekt. Njeno sodelovanje v projektu protagonist obsoja in ga označi za negativno. Čutiti je klasični moški šovinizem, ki mu ni videti konca. Pogled zapornika Merc izrazito objektivno predstavi na analitsko-sintetični ravni: "Aresta kot laboratorija ne od znotraj ne od zunaj ne more nihče ponazoriti in ponoviti tako natančno, da bi ustrezal resničnosti, če ni polbog, če ni bolan, če ni pacient ideologije. K sreči ga njegova umrljiva narava vedno premaga, tako da je vse skupaj samo epizoda. Če picerista primerjam s Podstenškovim »zapornikom« iz romana Sredi pajkove mreže, Merčev junak vendarle čuti nekaj več empatije, a zlomljen je že od otroštva. Travme in zločini so samo reakcija oz. posledica, začnejo pa se zelo hitro. Občasno picerist ironično interpretira tudi izjave in črno kroniko v osrednjem časopisju in televizijskih dnevnikih. Avtor prefinjeno prikaže, da v takih primerih poglobljenost odpove, dogodki postanejo le statistika. Nekateri večkratni družinski umori nas spomnijo na nedavne resnične dogodke. Roman Dušana Merca Picerist kompleksno in poglobljeno analizira dejanja in slikovito prikaže okolje, ki uničuje posameznike. Tako z vidika zlorabljenih ali ubitih žrtev, kot tudi z vidika zločincev. Ves čas pa je slutiti, da so bili tudi krvniki že v zgodnjem otroštvu najprej žrtve. Vse se nabira kot snežna kepa, dokler nekoč ne eskalira v odklon.

Piše Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman. Neža Vilhelm je profesorica latinskega in grškega jezika ter svobodna prevajalka. Prevaja tako filme kot knjige ter vodi literarne prireditve. Njena pesniška zbirka z naslovom Sotto voce je razdeljena na štiri sklope. V ciklu Drobtinice se pesnica predaja eksistencialnim občutjem in želji po preprostem bivanju, razgalja svoje strahove in željo po bližini sočloveka, ki pa jo hkrati utruja: “Rada bi samo bila. / Pomirjena in zadovoljna,” v drugi jo tišina navdaja z navdušenjem in obenem z grozo, ki se izkaže za dialektično nasprotje hrepenenja: “Ko sem tu, / bi bila rada tam. / Ko sem tam, / hrepenim po tu. / Hrepenim in se bojim.” Zdi se, da za pesnico vse stvari v življenju prihajajo v polarnih dvojicah, ki so v osnovi “naelektrenega” značaja – podobno kot France Prešeren ugotavlja, da ni upanja brez strahu in nasprotno. Strah in bližino sprejema kot del življenja in hrepenenj in to v eni izmed “drobtinic” izrecno zapiše: “Hrepenim po bližini, / a se je bojim. / Strah sprejemam, / saj vem, da živim.” Neža Vilhelm pesmi večkrat začne s pomenljivim vprašanjem, na primer Kdo sem?, ali s ponavljajočim se nizom besed, ki ustvarja napetost z repeticijo posamične besede ali sorodne besedne zveze. Psihično razpoloženje se tu in tam prelije v doživeto občutenje trenutka tukaj in zdaj. “Čutim vodo. / Čutim veter. / Čutim vsak zavesljaj. / Čutim vsak premik. / Sup. / Super.” V drugem sklopu pesniške zbirke Sotto voce z naslovom Veselje avtorica opisuje vsakdanje stvari, ki razbarvajo sivino ter ji omogočijo vsaj začasen pobeg iz realnosti. Najsi gre za preživljanje prostega časa z jazbečarjem, ki ga imenuje “svobodni vilinec”, ali za čisto in plemenito ljubezen do prijatelja, ki jo sprejema takšno, kot je. Včasih ji je v pomoč že kratek filmski pobeg, drugič zadošča izlet na morje, kjer se nahaja kip “vražje dobrega glasbenika”: “Rada bi ujela staccato jezika, / ga prenesla v svojega.” Tudi naslov knjige Sotto voce je izposojen iz glasbe in pomeni navodilo, naj glasbenik nadaljuje v bolj umirjenem ali subtilnem tonu. In res se nam med branjem pesmi zazdi, kot da slišimo avtoričin nežni glas, ki išče načine, da se prebije skozi kaos zunanjih zvokov v upanju, da se tišina v njej razleže po vseh kotičkih (pre)glasnega sveta. V pesniškem sklopu z naslovom Iskanje se znova zateče k eksistencialnim vprašanjem in spraševanju, kdo v resnici je: “Sem igralka? / Seveda. / Imam masko? / Več mask. // Koliko vlog obvladam? / Precej. / Mi katera dela težave? / Kako biti čisto prava, pravcata jaz.” Pesnica se sprašuje, ali ima smisel raziskovati sebe, če ni nikogar ob njej, in se razglasi za največjo, a koristno laž v vesolju. V pesmih se trudi, da bi si povrnila zaupanje vase in v svoje delo, čeprav tu in tam ponikne v nihilistične misli: “Prevajam. / Zanič. // Pišem. / Zanič. // Sem. / Zanič. // Zakaj? / Za nič.” V zadnjem sklopu z naslovom Telo se Neža Vilhelm sooča z bolečinami v telesu, ki jih prinaša fibromialgija – bolezen, o kateri se šele v zadnjem času govori kot o psihosomatski bolezni, ki obolelemu bistveno otežuje življenje, zdravila zanjo pa ne poznamo. Pesnica tako že na začetku cikla ugotavlja “Telo je vsota bolečin. / Vsota diagnoz.” … ter se posveti doživljanju tegob v telesu “Spustim se in spremljam. / Čutim. / Butanje v glavi. / Trganje v mišicah. / Mrcvarjenje v križu. / Špikanje v lakteh. / Ščemenje v okončinah. / Teža.” Na več mestih motri diskrepanco med dušo in telesom, pri tem pa poudarja, da ji večina s svojimi pronicljivimi dovtipi in naivnim zasliševanjem ne pomaga, temveč ji zgolj otežuje vsakdanje življenje. Pravi, da ji nazadnje ostanejo tisti “pravi, čeprav nepričakovani,” ki jo sprejmejo takšno, kot je, brez sprenevedanja in utopičnih pričakovanj. Pesniški izraz Neže Vilhelm je skromen in minimalističen, brez grandioznih metafor – pesnica s svojimi krhkimi, a neposrednimi vzkliki drega v srž človekove biti in odtujenih medčloveških odnosov. Je glas vpijočega v puščavi, ki se ne pusti spreminjati zgolj zaradi družbenih stereotipov in obeta morebitnega udobja. Je vzklik nekoga, ki si v življenju zavestno izbere težjo pot in se prav zaradi prestanih muk razvije v najbolj žarečo “sončnico” na obzorju. Lahko bi rekli, da pesmi Neže Vilhelm s svojo enostavnostjo in neposrednostjo razgaljajo lažni dualizem in kažejo na to, da se pod številnimi statusi in družbenimi vlogami nahaja ista prestrašena in hrepeneča bit, ki jo med branjem zbirke Sotto voce začutimo tudi v sebi.

Piše Leonora Flis, bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič Japonski avtor Haruki Murakami ima veliko talentov. Poleg pisanja romanov, kratkih zgodb in esejev tudi prevaja, predava, veliko časa posveti teku. Kot je povedal v enem od intervjujev, je začel resneje teči pri 33. letih. V tistem času je bil tudi lastnik jazz kluba v Tokiu, ki se je čez dan spremenil v kavarno. Najprej mu ni šlo preveč dobro, potem pa je počasi le pridobil dovolj publike in zaslužil je toliko, da se je lažje posvetil pisanju in teku. Je tudi ljubitelj bejzbola in vedno si je prizadeval živeti v bližini kakšnega stadiona. Prav tako si je vedno želel napisati roman, a ni vedel, kako začeti, zato je po zaključku študija najprej opravljal vrsto priložnostnih del. Vse te teme je tako ali drugače zajel v zbirki V prvi osebi ednine, ki jo lahko razumemo kot (vsaj delno) avtobiografsko. Ne nazadnje se avtor v eni od zgodb poimenuje s pravim imenom. V Sloveniji Murakamija poznamo po vrsti odličnih del, tako leposlovnih kot tudi po dokumentarni prozi, kot je na primer knjiga O čem govorim, ko govorim o teku. Od fikcijskih del lahko izpostavimo romane Norveški gozd, 1Q84 ter pravkar ponatisnjeni roman Kafka na obali. Zbirka zgodb V prvi osebi ednine se giblje nekje na presečišču med dokumentarno (spominsko) prozo in fikcijo; vsaj v primeru nekaterih zgodb lahko govorimo o avtofikciji. Kot pravi že naslov in tudi zadnja od osmih zgodb v zbirki, je glavni protagonist obenem tudi pripovedovalec in morda, tako daje misliti ena od zgodb, kjer se avtor imenuje s pravim imenom, tudi avtor sam. Skozi zgodbe sledimo moškemu v različnih življenjskih obdobjih, od srednješolskih do starejših let. Ženske so v zbirki navzoče, vendar bolj kot spremljevalna kulisa, saj nimajo pomembnejše vloge oziroma je njihova eksistenca pomembna za različna spoznanja glavnega junaka. V zgodbah je očitna avtorjeva navdušenost nad glasbo, zlasti jazzom (recimo zgodba Charlie Parker Plays Bossa Nova), nad bejzbolom (še posebej v zgodbi Pesmi o Yakultovih lastovkah) in tudi nad literaturo. V prvi zgodbi Na kamnito zglavje izvemo, da protagonist študira književnost in tudi v naslednjih zgodbah je očitna junakova naklonjenost knjigam. Zgodbe so načeloma precej realistične in nas soočajo s situacijami, ki so večkrat tudi težke, boleče, kot je na primer samomor, osamljenost, odtujenost, stare zamere, ki glodajo duha, in podobno. Za Murakamija to ni nič novega, le da se v pričujoči zbirki še bolj približamo piscu samemu. V zbirki najdemo tudi domala fantastično zgodbo Smetana, kjer junaka neko dekle povabi v odročen gorski kraj na klavirski recital, ki pa se nikoli ne zgodi. Vse, kar protagonist vidi, so opustele ulice in »globoka tišina«. Sreča starca, ki mu začne razlagati o »krogu z več središči«, potem pa ta nenadoma izgine. Zgodbo o tem čudnem pripetljaju leta kasneje glavni lik pripoveduje prijatelju in zapleteta se v filozofsko razpravljanje o smislu življenja. Tudi sicer je to vprašanje eno od glavnih gibal te zbirke. Takole zaključi Murakamijev junak: »Včasih imam občutek, da sem dognal kakšen krog je to, a se mi globlje spoznanje že naslednji hip izmuzne. Tak krog najbrž ni konkreten lik, ampak obstaja samo v človekovi zavesti. Kadar, na primer, nekoga srčno ljubimo, kadar občutimo globoko sočutje, kadar idealiziramo svet, v katerem živimo, kadar najdemo vero (ali kaj podobnega?), takrat nam je obstoj takega kroga povsem samoumeven, razumemo in sprejemamo ga ... Glavo imaš za to, da razmišlja o težkih stvareh. Za to, da razume nerazumljivo. To je samo po sebi smetana življenja. Vse ostalo je živ dolgčas.« Murakamijev jezik je relativno preprost, nekako svareč, tudi nekoliko moralizirajoč, na trenutke hladen in oster. V vsaki zgodbi pride do zavedanja nečesa, do spoznanja kakšnega ključnega vidika življenja, včasih neposredno, drugič bolj prikrito, skozi metaforo ali simbol. Vredno branja in razmisleka.

Ocena filma Režiser: Žiga Kukovič Nastopajo: Jan Gerl Korenč, Maks Dakskobler, Pia Skvarča, Robert Kladnik, Tine Ugrin, Matjaž Javšnik Piše: Igor Harb Bere: Ivan Lotrič Gepack je slovenski neodvisni film, ki je nastal po scenariju in v režiji najbolj priljubljenega slovenskega uporabnika Tiktoka Žige Kukoviča oziroma Kuxale. Vendar to na njem ni pustilo močnega pečata, prej nasprotno. Namesto gagov in dovtipov, ki polnijo prostor Tiktoka, nam ustvarjalci v Gepacku ponudijo izrazito tradicionalno zgrajen film, ki se zgleduje po delih Martina Scorseseja, Stevena Spielberga in seveda Mitje Okorna. Okvirna zgodba je preprosta – štirje prijatelji se po koncu izpitnega obdobja odpravijo na morje, toda eden izmed njih skrivoma tihotapi mamila. V dogajanje so vpleteni še dekleta, pokvarjen avtomobil, agresiven avtomehanik in sumničav carinik, a film je zgrajen predvsem na medsebojni dinamiki štirih glavnih likov. Ti pomenijo štiri različne stereotipe, vendar jih zasedba dovolj plastično oživi, da postanejo prepričljivi. Podobnosti z Okornovim filmom Tu pa tam izpred dveh desetletij so očitne, vendar je Gepack videti neizmerno bolj profesionalen in izpopolnjen. V tem času se je seveda močno izboljšala raven tehnologije, ki je dostopna tudi neodvisnim filmarjem, opazno pa je tudi vse delo, ki sta ga Kukovič in ekipa vložila v priprave in produkcijo. Ne le, da film ni videti amaterski, občasno celo preseneti z drznimi prijemi, kot je skrbno koreografiran dvominutni kader v nočnem klubu, v katerem se kamera premika med glavnimi liki in plesalkami. Čeprav bo brez dvoma postal uspešnica, saj so prve projekcije že razprodane in imajo nekatere šale potencial, da ponarodijo, pa ni brez napak. Te so predvsem posledica nedovršenosti zgodbe oziroma presečišč njenih različnih niti. Čeprav je osrednje dogajanje dobro predstavljeno in uravnoteženo, motivacije likov občasno niso popolnoma razumljive, glasbeni vložki so včasih predolgi in se premalo navezujejo na glavno zgodbo, konec z razlagalno montažo prebliskov prejšnjega dogajanja pa je pretiran, če že ne odveč. Kljub tem pomanjkljivostim je Gepacku težko kar koli očitati, saj iz vsakega kadra kipita kreativnost in navdušenje nad filmom. Kukovič je samouk, a ima občutek za filmski jezik in pripovedništvo, ki ju je tokrat vpregel v popolnoma komercialne vzorce, da bi ponudil mikaven in zabaven izdelek. Zgodba o prijateljih, ki potujejo na morje, kakopak kliče po primerjavi z Izletom, prvencem Nejca Gazvode iz 2011, in čeprav ga na ravni izpovedništva in vpraševanja o družbeni stvarnosti na novo ne doseže, bo zagotovo našel mlado občinstvo, ki ga bo enako posvojilo in poustvarjalo.

Ocena filma Izvirni naslov: Stric Režiserja: David Kapac in Andrija Mardešić Nastopajo: Predrag Miki Manojlović, Goran Bogdan, Ivana Roščić, Roko Sikavica, Kaja Šišmanović Piše: Muanis Sinanović Bere: Ivan Lotrič Stric je psihološka grozljivka, ki se z zgodbo sicer zgleduje po delih nekaterih velikanov evropske kinematografije, recimo Michaela Hanekeja, pa vendar pomeni izviren prispevek k filmski umetnosti. Pri tem se spretno ogiba zankam, ki si jih po lastni naravi neogibno nastavlja. Tako se na primer ogne neposredni politizaciji, ki bi lahko izvirala iz zastavljene pripovedi. Zgodba namreč pripoveduje o družini, ki jo izsiljuje moten sorodnik. Želi si podoživeti popoln božič iz otroštva v obdobju nekdanje Jugoslavije, ko jih je obiskoval kot mogočni stric, gastarbajter. Gastarbajterji so uživali velik ugled in so si lahko zaradi svojega dobrega zaslužka privoščili tudi objestnost, vsaj če verjamemo prikazu v filmu. Temu bi lahko sledil neposreden politični komentar, vendar je ideološka ost prepuščena interpretaciji gledalca. Ravno zaradi te nenujnosti za samo zgodbo pa se lahko še bolj izrazi kot pri neposrednem podajanju sporočila. Stric, ki ga v njegovi duševni iztirjenosti posrečeno zadržano in na videz normalnega upodobi legendarni Miki Manojlović, dobro preigrava tako imenovana razmerja moči med zatiralcem in zatiranim ter v skupini zatiranih. Čeprav se sprva zdi, da ima nad družino popolno oblast, nam film s počasnim odmerjanjem podrobnosti ponuja tudi drugačne poglede na položaj oziroma na izmuzljivo psihologijo zatirane skupine same. Pri tem uspešno zajame naravo tipičnih družinskih odnosov med zakoncema in potomcem. Igralka Ivana Roščić v okviru, ki bi ga lahko imeli tudi za kritiko patriarhata oziroma predvsem jugoslovanske moškosti, s svojimi veščinami dobro uprizori tudi uničevalnost narcisoidne figure matere ob podrejenem očetu. Pri tem je pomenljiv tudi odnos med materjo in hčerko, ki jo je stric ugrabil kot talko, s katero izsiljuje družino. Predvsem na začetku se občasno zazdi, da se film opira na nekatere scenaristične klišeje, ki sicer niso pretirano opazni in so pri taki zgodbi delno neizogibni, pa vendar nas njihova izpeljava lahko zmoti. A z razvojem v drugem delu in razpletom nas prepriča z izvirnostjo. Svojega grozljivega učinka ne dosega toliko s samim prikazom nasilja, ki ga zunanja sila izvaja nad skupino, temveč s prikazom posledic na čisto vsakdanje prakse te družine, kadar ni pod neposrednim nadzorom, oziroma s prikazom podrobnosti družinskega življenja, skozi katere odseva duševna uničevalnost podreditve, pa tudi grotesknost samega užitka v podrejenosti. Iz te grozljivosti izvira spoznanje, ki je osvobajajoče: v življenju so situacije, ki se zdijo brezizhodne, vendar za tem občutkom brezizhodnosti stoji tudi naš lastni prispevek, ki se ga je mogoče vsaj delno osvoboditi.

SNG Nova Gorica, mali oder - Pier Paolo Pasolini: Ubesedovanje Affabulazione, 1966–1970 Tragedija Prva slovenska uprizoritev; premiera 10. januar 2024 Prevajalec Gašper Malej Režiser Jan Krmelj Dramaturginja Živa Bizovičar Lektorica Anja Pišot Scenograf in oblikovalec videa Dorian Šilec Petek Kostumografinja Brina Vidic Avtorja glasbe Jan Krmelj, Luka Ipavec Igrajo Miha Nemec, Marjuta Slamič, Željko Hrs k. g., Žiga Udir, Lara Fortuna, Peter Harl Foto: SNG Nova Gorica / Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2023060910501433/

Piše Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Antropologinja in pesnica Nežka Struc je pred šestimi leti izdala prvenec Nihanja, zdaj pa je tu njena druga zbirka z naslovom Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni. Iz zbirke ne izvemo, za katerega Ivana naj bi v šlo – pisatelja, politika ali morebiti prijatelja – na nekaterih mestih, npr. v pesmi črna magija zajčkov, zasledimo celo moško in žensko različico imena: “poleti ni literarnih dogodkov / vsi pišemo pesmi o morju / pravi ivana: vse je v pastelih” in v drugi polovici pesmi omenja še Ívana: “kje je zdaj to morje da o njem napišem pesem ivan? / morje je sava in sava je drava in drava je reka in drava je sava in / donava in ne bom rodila ker ne bom vrgla sinka v suho strugo // ivan v katerem mesecu pa si? boš rodil vodjo očeta in vseveda? / njegova pesem bo krasna / prelepa / navdihujoča / nadzemeljska / privzdignjena / milozvočna / ker pesem mora biti takšna in takšna / in govoriti o tem in tem / če ne to ni to in je slaba”. Noseči Ivan oziroma Ivana bi bil tako lahko avtoričin alter ego, ki v sebi nosi množico spoznanj in arhetipov ter z njimi vztrajno išče ravnovesje v nihilističnem svetu, v katerem se je diskrepanca med označevalci in označenci zgodila še pred vznikom prvega verza. Iz pesnice bruhajo asociacije v obliki neposrednih misli, le redko razmejenih z vejicami ali drugimi ločili, sklepamo lahko tudi na izostanek moralne cenzure in tako imenovanega pesniškega sita, skozi katero večina pesnikov v več krogih preseja svoje zapise. V pesmih Tolstojevo pismo izgoreli ljubimki in pismo izgorele ljubimke poteka nekakšna korespondenca, v kateri vznikne tudi Ivan oz. Ivana: “To zame ni poezija, bi rekel Ivan. Le kaj bi rekel Ivan. Koga briga Ivan? Kdo je Ivan? Ne vemo. Ivan je lirski subjekt, včasih je tudi Ivana. Poje dvoglasno, kot se v duetu oglašata hladilnik in zmrzovalna omara, kot bi kdo grebel pod ledom.” Pesniška zbirka Nežke Struc Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni po eni strani spominja na strukturalistični realizem, po drugi pa na kolaže in montaže nadrealistov, ki so že utečene verze razstavili in iz njih sestavljali najbolj nelogične in bizarne stavke. Tako v eni izmed najkrajših pesmi v zbirki z naslovom nihče ne ve da sem napisala pesniško zbirko o zombijih pesnica zapiše: “če si ne umijem nog / v posteljo pride ves dan: / zrak vremena / tesnoba miši / želja kamnov / trpeči asfalt / stokanje parketa / zmečkano sadje / in vaša odsotnost.” Avtorica se zaveda, da je nezavedno sestavljeno kot govorica in da ji nepremišljene besede, ki jih dobesedno vrže na papir, sporočajo več o njej sami kot bi o sebi izvedela v pogovoru s psihologi najrazličnejših praks in orientacij. Je brez dvoma ena tistih pesnic, ki piše o sebi in za sebe, ne glede na to, kaj si o njenem pisanju mislijo drugi. Njen jezik je dinamičen, barvit, večplasten in duhovit – zdi se, kot bi se sporazumevala v metaforah in šifrah, ki jih le sama razume. V pesmi z naslovom ljubič piše: “koliko alkohola rabiš, da odplakneš človeka? Koliko enačb rabiš, / da ustvariš svet? 7 rakij, pijani komet.” V daljših pesmih uporablja tudi alineje, v katerih na kratko strne pomembne misli in z njimi razbije preveč zgoščeno besedilo ali pa ga razmeji s prečnimi črtami, da poudari pomembnost samega procesa nastajanja, na primer v pesmi afterafterafter, ko na hudomušen način opisuje kuhanje: “kuham 3 kg riža / 3x po 45 minut / riž potrebuje čas / potrebuje nego in brezbrižnost / potrebuje samoto in dotik / predvsem pa toploto in na koncu temo” Vizualno gledano ima vsaka pesem v zbirki unikatno podobo in strukturo, zato ne preseneča, da je avtorica svoje pesmi že večkrat razstavila v mariborskih galerijah, saj jo poezija med drugim zanima tudi iz vidika antropologije prostora in vizualne podobe. Zbirko Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni bi po stilistični plati lahko uvrstili med konkretno poezijo, saj avtorica išče navdih tako med modernisti in postmodernisti, kot tudi v strukturalizmu in antropologiji, pri tem pa s svojo družbeno-kritično noto oplazi tudi problematiko prekarnosti in podcenjenega (intelektualnega) dela: “barantam za plačo / 1300? / 1200? / 500? / naslednji mesec? čez dva meseca? čez pol leta? / na rame se mi usedeš mraz”. Ne glede na naslov, ki ga lahko beremo tudi kot metaforo, lahko pripomnimo, da iz vsebine zbirke ni zaslediti, da bi bila Nežka Struc utrujena, je pa v svojem načinu ubesedovanja že precej utrjena in samozadostna. Na njeni pesniški poti ji želimo še veliko takšnih in drugačnih sončnic …

Piše Veronika Šoster, bere Eva Longyka Marušič. Naše skladišče Tjaše Mislej, dramo o štirih delavkah v skladišču supermarketa, je žirija za nagrado Slavka Gruma označila za socialno dramo, ki pa je v resnici tudi smešna kot komedija, mogoče celo farsa. Res gre za precej tragikomičen tekst, ki se sprehaja po meji absurda, sploh z dogajanjem, ki je pogosto privedeno do skrajnosti, da so družbene poante še bolj zaostrene. Naslov sicer aludira na neko drugo, svetovno priznano in s Pulitzerjevo nagrado ovenčano ameriško dramo – Naše mesto Thorntona Wilderja iz leta 1938, ki slika vsakdanje življenje prebivalcev nekega mesta. Tudi v Našem skladišču spremljamo vsakdanji, rutiniran in ustaljen način dela v skladišču, ki za glavne junakinje pravzaprav je njihovo mesto, saj skoraj ne vidijo zunanjega sveta, temveč vse dneve in noči preživijo kar na delovnem mestu. Spijo v skladišču na zložljivih posteljah, zvečer pa ob skrbno odmerjenem času skupaj gledajo televizijo. Le včasih, če se zares izkažejo, če ni kakšnega praznika ali posebnega dogodka, se lahko ob nedeljah odpravijo domov. Sanjska služba, ni kaj. Besedilo močno temelji na pogovorih štirih sodelavk in njihovih različnih značajih in ozadjih, didaskalij je le za vzorec, kar govori tako o simbolni izpraznjenosti potrošniško natrpanega sveta – skladišča, kot o ekonomičnosti avtorice, ki se zanaša na vihrave in dinamične besedne izmenjave. Drama je zato razgibana in živahna, edino, kar delavkam med telesno izčrpavajočim delom preostane, pa je seveda bežen pogovor, ki se pogosto vrti v krogih in se vrača k zmeraj istim temam, celo istim replikam. Ujetost delavk v skladišče je jasna, besedilo se bere prav tako tesnobno kot kakšen psihološki triler, čeprav se v njem srečujemo le z nepreglednimi policami konzerv. Te nas pozdravijo že takoj na notranji strani knjige, če razpremo zavihke, in vizualno spominjajo na Warholovo grafiko paradižnikovih juh Campbell. Konzerve lahko pomenijo marsikaj, poleg embalaže so nekakšne časovne kapsule, stisnjene sanje, ki bodo na polici ostale, dokler jih kdo končno ne odpre – morda jih ne bo nikoli. Ali kot ob napisu na nalepki uvoza pomenljivo reče Suzi: »Ta fižol je videl več sveta kot jaz.« Vsaka delavka je namreč edinstvena in rahlo obupana prav v svojih sanjah, take jih spoznamo že čisto na začetku. 27-letna Evelin bi rada zaslovela z nastopanjem, enako stara Maria bi bila rada pisateljica, da bi pisala zgodbe o ljudeh, ki živijo posebna življenja, 35-letna Suzi bi rada odprla svojo cvetličarno, 58-letna Vera pa čaka na mirno upokojitev z možem, a kmalu izvemo, da je v resnici že vdova. To laganje samemu sebi in zatiskanje oči pred resničnostjo je prisotno pri vseh, čeprav pri nekaterih bolj prikrito kot pri drugih, obenem pa njihovo vztrajno sanjarjenje in zamišljanje vedno novih čudovitih prihodnosti poskrbi, da vanje verjamemo in zanje navijamo – kar je v kontekstu skladišča in hipermegamarketa, ki vse pogoltne vase, še bolj boleče. Nočemo, da bi se zataknile v skladišču, kot pravijo, a se zavedamo, da je kak drug scenarij še bolj nemogoč. Dogajalni prostor je torej skladišče bizarno velikanske trgovine, ki se razteza na šest tisoč kvadratnih metrih, tako ogromne, kot pravi Evelin, da v enem tednu ne moreš prit peš z enega konca na drugega, tako velike, da moraš ob vhodu kupit zemljevid, drugače ne najdeš več poti ven, tako ogromne, da ženske v njej rojevajo, ko čakajo na kruh, moški si morajo na novo obriti brade, starci se poslavljajo in odhajajo na drugi svet … Posebej komičen je pojav zmedenega kupca v skladišču. Ves dan namreč išče nov grški jogurt z okusom japonskih mandarin z marmelado iz švedskih gozdnih jagod s semeni španskega sezama iz Andaluzije, nato pa se pojavi še drugič, čez noč je namreč omagal sredi oddelka za gospodinjske aparate. Njegova izgubljenost v prostoru se tako preslika v simbolno izgubljenost med vso ponudbo, ki ji niti približno ne moremo več slediti, kar seveda spomni na preveč izbire in sindrom strahu, da ne bi česa zamudili. Drama tako spominja na satirični roman Gradyja Hendrixa Horrorstör, v katerem kupci čez noč obtičijo v neprehodni Ikeini trgovini. Utopične sanje o obilju, ki mu ni konca, se hitro sprevržejo v nočno moro, ko se na nas zgrinja vedno več nepotrebnega materiala, zato ni nič čudnega, da se drama proti koncu sprevrže v kar groteskno smer. Prav tako ni nič čudnega, da se pojavi lik novinarja, ki pa ironično ne bo razkril hudega izkoriščanja, ampak bi samo rad nekaj posnetkov za priljubljeno oddajo o malih ljudeh, ki živijo svoja bedna življenja v kapitalizmu. Prav nič nas ne more več šokirati, ne skladiščnik voznik, ki dela prek prijateljeve napotnice, ne katastrofalne delovne razmere, to sploh ni več distopija. Drama Tjaše Mislej Naše skladišče je zastavljena na trdnih temeljih, za tako težko temo je presenetljivo humorno zastavljena, kar jo odreši moralizma, ne gre pa dlje od tega in ne naredi nekega preloma. Seveda to lahko razumemo kot ujetost v kapitalistično mašinerijo, kjer sanje o stavki in sindikatu odpihne čas za televizijo, a vse ostaja preveč na površini. Sploh v zadnji tretjini in sklepnem dejanju bi pričakovala malo več drznosti, saj nas zgodba pripelje točno tja, kamor smo pričakovali že od začetka, kar ji ne naredi usluge. Kljub temu pa odpira veliko relevantnih tem in jih uspešno širi le s preprostimi dialogi. Ti delujejo, ker se z delavkami povežemo, ker imajo svoje sanje, želje in tudi muhe. In če je Shakespeare zapisal, da je ves svet oder, je zdaj ves svet pač – skladišče.

Piše Ana Hancock, bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič. Blaž Kutin je scenarist, režiser, pisatelj in prevajalec. Leta 2006 je v Cannesu za scenarij prejel nagrado novi talent Evropske unije. Režiral je tudi z vesno nagrajeni kratki film Poslednji dan Rudolfa Nietzscheja in celovečerec Nikoli nisva šla v Benetke. Obvladovanje filmskega jezika se pozna že v zbirki kratke proze Tempirana bomba, izdani leta 2017, zasledimo lahko tudi fantastične elemente in tematiko razkroja družine kot varnega zavetja. Vse to se ponovi tudi v Kutinovem romanesknem prvencu Kenozoik. Protagonista Luka in Lena sta par v tridesetih letih, oba zaposlena v zdravstvu. On je voznik rešilca, ona pa medicinska sestra, ki v prostem času pomaga v begunskem centru. Čeprav oba svoje delo razumeta kot poslanstvo, Leno globoko pretrese vsako trpljenje, ki mu je priča, v jok jo spravi že pogled na zgrbljenega starčka: »Ni več čustvovala le s pacienti, čustvovala je s potepuškimi psi, z begunci, s kanarčki, z izruvanim grmom.« Lenini bližnji vedno težje prenašajo njeno po njihovem mnenju pretirano občutljivost. Navdihnjeni z newagevskim priročnikom za samopomoč ji za rojstni dan pripravijo negativno presenečenje, misleč, da jo bo izpostavljenost ekstremnemu stresu spametovala. Ideja, ki bi že v teoriji morala biti slaba. Zgodba o tem, kako pet odraslih verjame za lase privlečeni postavki, se zdi kot novica iz tuje črne kronike. Še bolj nemogoče se zdi njeno udejanjenje, vendar v romanu deluje. Konec koncev gre za svet kolektivne tesnobe, iz katere se vsak skuša rešiti po svoje: Lenin oče s pisanjem knjig, s katerimi želi svoje bivanje ovekovečiti, njena mati z lepotičenjem in materializmom. Zvesto sledenje enodimenzionalnemu priročniku pa seveda ne predvidi zapleta: »Videti je bila v šoku, neodzivna. Zmedlo jih je, kajti kaj takega v knjigi nikjer ni bilo omenjeno.« Po travmatični noči se Lena, sprva sicer prefinjeno, začne sistematično maščevati vsem vpletenim, enega za drugim prizadene na področju, kjer je najbolj ranljiv. Postane sebična in neobčutljiva, Luka pa, ironično, postaja vse bolj podoben Leni, kakršna je bila včasih. Sistem pa deluje le, dokler so njegovi akterji čustveno indiferentni, kar je samoumevna norma. V končni fazi gre za svet, kjer preživijo najbolj neobčutljivi, sebični in egoistični. Roman Blaža Kutina Kenozoik je psihološka srhljivka, kriminalka, v osredju katere sta travma in maščevanje. Kot senca ves čas implicitno spremlja vprašanje odpuščanja. V svetu, polnem ironije in krutih naključij imata posebno mesto črni humor in groteska. Humor je subtilen in v osnovi situacijski, na primer v opisu Lukove na novo odkrite skrbi za rože, s čimer, ironično, preseže Lenino občutljivost: »Vseh šest rastlin je odnesel v avto in se zapeljal do cvetličarne, ki je bila na poti v Šiško. Avto je pustil na štirih žmigavcih, odhitel noter in cvetličarki razložil situacijo«. Ali ko Lena materi na steno stanovanja pritrdi reprodukcijo Munchovega Bolnega otroka: »Se mi samo zdi, ali deklica zgleda nekam bolna? Naslov je Bolni otrok. Lepa, ne?« Prevladujoče občutje Kutinovega Kenozoika je tesnobnost, prikazana z vizualno bogatim jezikom. Odnosi in značaji posameznikov so prikazani brez olepševanja. Oportunistični odnosi z bližnjimi posameznikovo tesnobo le še poslabšujejo, saj se na nikogar ni mogoče zanesti. Gre za popolno deziluzijo družine in prijateljstva, ki pa ne osvobaja, temveč povzroča izolirane posameznike. Bralec marsikaj le sluti, prav tako literarni subjekt, ki ne more zaupati niti lastni presoji. Kenozoik je tako distopična kritika vsega: ideologije, širše družbe, bližnjih odnosov in na koncu lastne presoje. Iz vsega, kar se je subjektu zgodilo in kar je ta prizadejal drugim, ni mogoče potegniti nobenega pomirjujočega nauka: »Življenje ne ponuja odgovorov, meteoriti padejo nepričakovano«. Največ, na kar lahko upamo, je morebitno sprijaznjenje z inherentno nesmiselnostjo: »Morda je smisel prav v nesmislu.«

NAPOVED: V dobrem tednu sta se na slovenskih gledaliških odrih zvrstili kar dve uprizoritvi Sartrove drame ZA ZAPRTIMI VRATI, po Mestnem gledališču ljubljanskem so jo včeraj predstavili v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, tokrat v novem gibkem prevodu Žive Čebulj in v režiji Mateje Kokol. Najbrž v obeh primerih ni bil nepomemben razlog letošnje maturitetno čtivo in z njim posredno vabilo mlademu občinstvu k obisku predstav. Sinočnjo premiero si je ogledala Vilma Štritof. Premiera: 19. 1. 2024 prevajalka Živa Čebulj režiserka Mateja Kokol dramaturginja Katja Gorečan scenograf Mark Požlep kostumografka Iris Kovačič avtor glasbe Nebojša Pop-Tasić oblikovalec svetlobe Darjan Domadenik lektorica Živa Čebulj igrajo Sobar Tarek Rashid Estelle Eva Stražar Inès Jagoda Garcin Lovro Zafred FOTO: Eva Stražar, Lovro Zafred, Jagoda Foto Jaka Babnik/SLG Celje

Ocena filma Izvirni naslov: Sur l'Adamant Režiser: Nicolas Philibert Piše: Urban Tarman Bere: Igor Velše Adamant francoskega režiserja dokumentarnih filmov Nicolasa Philiberta je samo na prvi pogled alegorija, ki je našla filmsko upodobitev. Dvonadstropna železno-lesena hiša zaobljenih oblik z dvižnimi senčili, ki razpirajo krasne poglede na Seno, se je naselila na splavu. Sidro je privezala v središču Pariza pri mostu Charlesa de Gaulla. Plavajoča stavba je nastala šele pred kratkim in postala dnevni center za ljudi z duševnim težavami. Ladja na reki, kot jo spoznamo v Adamantu, je precej več kot pregovorna »ladja norcev«, o kateri pripovedujejo alegorije od antike do francoskih poststrukturalistov z Michelom Foucaultem na čelu. Foucault je pred dobrega pol stoletja pisal o tem, kako je – moderna doba še posebej intenzivno – oblastne in disciplinske mehanizme podredila racionalnosti in racionalizaciji. Široko pahljačo človeške drugačnosti in samosvojosti je z uveljavljanjem norm izrinila na drugo stran: v domeno norosti. Adamant uporabnice in uporabniki radi obiskujejo. S terapevti, psihiatri in socialnimi delavci gradijo skupnost bolj na kreativnih impulzih kot na morebitnih primanjkljajih članov: spodbujajo izražanje, ustvarjanje, komunikacijo. Ljubiteljsko umetniško ustvarjanje in strpna skupnost, kjer so sodelujoči opazno naklonjeni drug drugemu; to je najbrž prav tako zdravilno kot farmacevtske učinkovine. Toda obiskovalci Adamanta, ki jih režiser povabi pred kamero, so realistični. Frédéric jasno pove, da so zdravila zanj temelj: brez njih bi verjel, da je Jezus; namesto da bi sodeloval v filmu, bi verjetneje plaval v Seni. Philibertov dokumentarec je posnet observacijsko, vendar kamera, ki jo usmerjata s psihiatrinjo Lindo de Zitter, ni vzvišena ali distancirana »muha na steni«, ampak deluje podobno kot v Družini in Domu slovenskih dokumentaristov Roka Bička in Metoda Pevca. Ko režiser recimo z brega opazuje center in na ladijskem mostu prepozna obiskovalce, malce nerodno zumira in nas opozori, da gledamo film in ne resničnosti same. Adamant ni spoliran izdelek in v tem je njegov čar. V nekem trenutku zaslišimo glas izza kamere. Režiserjevo oko je namreč odprto za dialog: ne samo sprašuje, ampak tudi odgovarja na radovedna vprašanja portretirancev. Razvidno je, da je v montaži režiser pripravljen predčasno končati kakšen že malo mučen prizor ali na drugi strani iskrivemu in duhovitemu sogovorniku pustiti, da razvije krhko misel do konca. Zdi se, da dnevni center stoji na mestu, zunaj časa, medtem ko Sena in z njo običajno dogajanje v družbi utečeno tečeta naprej. Tako je najbrž vedno bilo in film v tem smislu ne dodaja aktivistične komponente. Adamant je film za vse radovedne duše, ki razumejo, kako pomembno je, da v družbah ohranjamo prostore, kjer je z mislimi mogoče plavati tudi proti toku, ne le z njim.

Ocena filma Režiser: Igor Šterk Nastopajo: Silva Čušin, Janez Škof, Jernej Gašperin, Tito Novak, Blaž Setnikar, Saša Pavček, Primož Pirnat Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič Šterkijada, življenjska odisejada jadralca Jureta Šterka, intimno portretirana skozi filmske oči njegovega sina Igorja, je film o svobodi. Tisti svobodi, v kateri lahko svoje sanje ne le sanjaš, ampak jih tudi uresničiš, o svobodi, ki izpolnjuje najbolj skrite želje, a je hkrati to tudi tista svoboda, v kateri večkrat ni prostora za potrebe bližnjih, partnerja, otrok, družine … Svoboda posameznika je v svojem najglobljem bistvu verjetno vedno nekoliko egocentrična in cena zanjo po navadi ni prav majhna. Zato se ji scela lahko predajo le redki in Jure Šterk se ji je predal vse do v valove skrivnosti zavitega konca. Vendar pa Šterkijada ni biografski portret enega naših najdrznejših jadralcev, ki je na doma izdelanih jadrnicah premikal meje mogočega in čigar misteriozno usodo smo pred skoraj natanko petnajstimi leti spremljali tudi popolni nepoznavalci – tak film bi verjetno lahko posnel marsikateri režiser – ampak je predvsem močna avtobiografska refleksija enega najvidnejših slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki ponuja edinstven intimen vpogled v kompleksno dinamiko svoje primarne družine. Igor Šterk se je žalostnih, trpkih, a hkrati komičnih in absurdnih družinskih trenutkov, ki jih sam omenja kot glavne gradnike Šterkijade, lotil predvsem – pošteno. Verjetno se je v subjektivnosti spomina marsikaj že davno izgubilo, a gledalec tega ne občuti, saj je zgodba sem in tja tako absurdna, da v resnici enostavno ni moglo biti kaj dosti drugače, nosilni trije liki – poleg očeta Jureta še mama Vojka in seveda Igor, osrednji katalizator zgodbe – pa so prikazani stvarno in neolepšano, brez tako privlačne črno-bele karakterizacije, tako rekoč z vseh plati, tudi tistih nekoliko manj pohvalnih. Igralska zasedba vseh treh je brezhibna. Silva Čušin, ki je bila menda sploh edina možna izbira za upodobitev Vojke Šterk, je v čakanju na vedno odsotnega moža, kar sčasoma seveda pusti tudi določene posledice, z minimalistično natančnostjo preigrala celo paleto čustvenih stanj od obupa do apatije in spet nazaj. Jernej Gašperin se je odlično znašel razpet med ne le dvema, ampak več ognji družinskega in osebnega kaosa, Janez Škof pa je s svojo iskrivo zvedavostjo in neizčrpno strastjo do vedno novih življenjskih dogodivščin, verjetno zadel v samo bistvo avanturističnega duha Jureta Šterka. Čeprav bi na prvi pogled morda lahko rekli, da je Šterkijada nekakšna sprava Igorja Šterka s sabo, s svojim odraščanjem in predvsem s svojim precej samosvojim in v odnosu do družine večkrat precej sebičnim očetom, je vendarle še nekaj več – je pogumen in iskren film o ljubezni, ki pa jo je vsak družinski član razumel na svoj način.

Ocena filma Izvirni naslov: Poor Things Režiser: Yorgos Lanthimos Nastopajo: Emma Stone, Mark Ruffalo, Willem Dafoe, Ramy Youssef, Christopher Abbot, Suzy Bemba, Jerrod Carmichael, Kathryn Hunter, Vicki Pepperdine, Margaret Qualley, Hanna Schygulla Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše Bella je nesrečna lepotica, ki naredi samomor s skokom z mostu. Genialni zdravnik dr. Godwin Baxter jo z eksperimentalnim postopkom vrne v življenje, vendar pa se mora kot odrasla ženska z možgani otroka vsega naučiti na novo. Bella se izkaže za inteligentno ter hitro učljivo in v zrelem telesu kmalu odkrije lastno seksualnost. Z odvetnikom, ki pripravlja predporočno pogodbo med Bello in Baxterjevim pomočnikom, pobegne na avanturo po Evropi. Celovečerni film Nesrečna bitja, zmagovalec festivala v Benetkah, je nova mojstrovina grškega šampiona avtorskega filma Yorgosa Lanthimosa. Posnet je po provokativnem romanu in z blagoslovom pokojnega škotskega avtorja Alasdairja Graya. Dogajalni čas je deloma abstrahirana viktorijanska doba, vendar s svojo tematiko še kako nagovarja naš tukaj in zdaj. Zgodbo požene v tek frankensteinovski zdravnik, sicer pa gre žanrsko za presek znanstvene fantastike, drame, razvojnega romana in črne komedije. Lanthimos z neverjetno veščino in z vrhunskim nastopom ustvarjalno vedno pomembnejše Emme Stone krmari med karikaturo in satiro, pri čemer z vsakim prizorom ponudi nov miselni izziv. Stalno se vrača k temam kot so vprašanje ženske emancipacije in patriarhata, determiniranosti in izkoriščanja, vloge spolnosti pri osebni neodvisnosti in opolnomočenju, vprašanja družbene neenakosti in feminizma, pri čemer ne pozabi zbujati dvomov v prikazano. Skratka, kot že doslej avtor postavlja bolj vprašanja kot ponuja odgovore in kot v prejšnjih filmih Yorgosa Lanthimosa gre tudi tokrat za sijajno sociološko analizo z dodatkom lingvistike in filozofije, pri čemer se vsega loteva z nemara največjo mero humorja doslej. Ta smešna plat celovečerca Nesrečna bitja korenini predvsem v nelagodju in brechtovskem učinku potujitve, ki se ga poslužuje pri vseh elementih kinematografskega jezika. Tu se tudi kaže, kako temeljno pomembna je arhitektura pri oblikovanju miselnega prostora filma in dojemanja notranjega sveta junakov. Spremembe v vizualnem pristopu tako spremljajo tudi razvoj likov, predvsem seveda večpomensko odraščanje Belle Baxter iz izkrivljenega črno-belega viktorijanskega okolja prek bohotnega art-deco razcveta v pisan futurizem. Z nekaj cinizma bi lahko rekli, da so Nesrečna bitja prvi avtorski celovečerec, ki je videti, kot da bi ga vizualno zasnovala umetna inteligenca. Pri fotografijah, ki so izdelane s pomočjo digitalnih algoritmov, običajno lahko razberemo številne reference, spojene v nove podobe, vendar nam intuicija govori, da je nekaj pri teh slikah narobe, da so očitno »nenaravne«. In točno ta občutek zbujajo prizori Nesrečnih bitij – pri čemer je najbolj briljantno, da je prav to vprašanje naravnosti tudi temeljna poanta Lanthimosovega dela …

Novo postavitev Molièove igre Skopuh na velikem odru ljubljanske Drame je zrežiral Slobodan Unkovski. Zamisel, igro postaviti kot "elegično nerodno baletno komedijo s petjem, o ljubezni, siromaštvu in zlasti samoljubju", je več kot uspešno udejanjil z deseterico igralcev – z izjemnim Bojanom Emeršičem v naslovni vlogi. Medtem ko se dramaturginja predstave Diana Koloini sprašuje, ali je skopost sploh lahko smešna, je premierno občinstvo sinoči z dolgim aplavzom potrdilo, da je bilo priča izvrstni komediji. Ogledal si jo je tudi Dušan Rogelj: Naslov izvirnika: LʼAvare Premiera 16.1.2024 Prevajalec Aleš Berger Režiser Slobodan Unkovski Dramaturginja Diana Koloini Lektorica Tatjana Stanič Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Roza Trajčeska Ristovska Avtorica glasbe Irena Popović Dragović Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka dramaturginje (študijsko) Nejka Jevšek Asistentka scenografa Nika Curk Nagode Svetovalka za madžarščino Irena Varga Igrajo Bojan Emeršič, Nejc Cijan Garlatti, Sabina Kogovšek, Domen Novak, Saša Pavlin Stošić, Matija Rozman, Maja Sever, Vojko Zidar, Uroš Fürst, Valter Dragan Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/dogodek/skopuh/

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Maja Moll. Jurij Hudolin je pesnik, pisatelj, scenarist, kolumnist in prevajalec. Še pred študijem primerjalnega jezikoslovja in srbohrvaškega jezika je izdal pesniški prvenec Če je laž kralj in nadaljeval kot pesnik, napisal je obilo scenarijev za dokumentarne filme ter se proslavil kot kolumnist pri vseh večjih časopisih v državi. V zadnjih dveh desetletjih ga poznamo zlasti kot pisca romanov, med katerimi naj omenimo Objestnost, Pastorek, Vrvohodec, Ingrid Rosenfeld in Osnove ljubezni in zla ter Ljubljanske ulice in Trst via Ljubljana. V letu 2023 je Hudolin izdal kar dva romana, ki ju je pisal pet let in o katerih pravi, da sta povezana in da združujeta avtobiografske in fiktivne prvine. Vsak iz svojega zornega kota odgrinjata plasti ženske psihologije in podajata različne vidike razumevanja odnosov med spoloma. Roman Čas lepih žensk piše moška roka in v njem nastopa veliko junakinj s konkretnimi imeni, roman Velika in moški spol pa je napisan iz vidika ženske osebe – v ospredju je zgodba, imena pa so bolj ali manj nepomembna. Hudolin protagonistko imenuje kar Velika, njenega partnerja oziroma soproga Moški in njegovega sina Mali. Prek razmišljanja glavne junakinje gradi napetost, ki pa nenehno niha; pri tem pisatelj vključuje dolge in kompleksne stavke in vanje mojstrsko vstavlja starinske izraze, da pripoved deluje nekoliko arhaično, čeprav je postavljena v sodobni čas. Brez dvoma je roman, gledano iz stilističnega vidika, izjemno večplastno in zahtevno delo, pri katerem je Hudolin pokazal ves razpon pisateljskih zmožnosti. Na začetku romana pisatelj navaja, da mu je zgodbo nekega vetrovnega večera pripovedovala prijateljica, kot da bi bralca želel opozoriti, da je napisana po resničnem dogodku. Ne glede na to, ali gre za pretežno resnično ali fiktivno delo, je v drugi polovici romana veliko dramatičnih zasukov, ki nas do zadnje strani držijo v šahu, ne da bi nam uspelo uganiti, kako se bo zgodba razpletla. Zdi se, da se pisatelj na eni strani poigrava z bralčevimi pričakovanji, na drugi pa z družbenimi tabuji in stereotipi. Eden izmed njih je incest oz. erotična zveza med Veliko in pastorkom, ki ga naziva “moj moj” ali Mali in ki ga dobro desetletje vzgaja kot svojega sina, dokler se nedolžna simpatija nekega večera ne prelevi v večletno ljubimkanje. Čeprav bi Hudolinu lahko očitali, da tudi sam nehote zapada v stereotipe, zlasti ko opisuje brstečo življenjsko energijo Velike, ki jo v nasprotju z depresivnim Moškim kar razganja od poželenja, se po drugi strani zavemo, da je roman pravzaprav kronologija neke ženske želje, ki jo zaznamuje težko otroštvo z zasvojeno materjo – prostitutko – in odsotnim očetom. Hudolinov roman Velika in moški spol namreč lahko beremo tudi kot eksperimentalen odgovor na Freudovo vprašanje “Kaj neki ženska hoče?”, saj nam pisatelj postreže s pronicljivim pogledom v protagonistkino nezavedno, nakar nam njene iracionalne odločitve postanejo precej bolj jasne: “… seks je v sodobnem svetu pogosto nekakšna tržna menjava, čeprav s tem ne mislim na prostituiranje ali kak podoben deal in se zato pogosto identificira z neoliberalnim kapitalizmom; zame je seksualnost gola emocija in skrajno razdajanje strasti, čista, globoka in jasna ljubezen, v tem sem do skrajnosti sproščena …” Protagonistka se ne zaveda, da imajo “problemi” z zasvojenostjo od seksa in drog zametke že v otroštvu, ko je bila spolno zlorabljena, in da njena psihopatologija ni nič manjša od psihopatologije nevrotičnega Moškega, ki je v preteklosti zakrivil nesrečo s smrtnim izidom. Hudolin daje bralcu posredno vedeti, da smo že v štartu žrtve svoje preteklosti – najsi gre za slabo vest, ki razdira Moškega ali pa za žrtev nasilja (Velika), ki na eni strani nenehno hrepeni po ljubezni kot neponovljivi ekstazi, na drugi pa nezavedno zahteva ponovitev travme. Zanimivo je, da je tudi ljubezenski odnos do literature za protagonistko – tako kot vsaka druga ljubezen – “mejno stanje”: “mejen je, na robu skrajnosti in to si je treba priznati in pogosto tudi mračnjaški, saj književnost več ali manj poganja vsebinska skepsa,” Pozneje suvereno doda: “… svet literature me je vedno privlačil prav zaradi svoje izmuzljivosti, večplastnosti in možnosti neštetih izborov interpretacije in percepcije in mogoče se bom kdaj kasneje ukvarjala le z njo: zadovoljena sem že s tem, če imam občutek, da sem pozorna bralka, čeprav je tudi res, da sem spoznala, da mi največ pomeni življenje samo po sebi, ljubezen, spolnost, prijateljstvo. Osebna sreča, kakor radi rečemo. Ta je več kot literatura, biznis, uspeh. Živeti!” Protagonistka živi v svojem iluzornem mehurčku, ne da bi se zavedala, da jo žene samodestruktivni libido, ki ga v skladu s psihotično naravnano neoliberalno družbo razume kot nekaj pozitivnega, ne nazadnje ji uspe zagnati slaščičarski posel in vzgojiti pastorka v vzornega študenta filozofije. Tudi ko se njemu sesuje družinsko življenje v Ameriki in ko sama po smrti Moškega zaživi kaotično življenje z zasvojenim mafijcem in doživi odvisniški kolaps, se ne neha tolažiti, kako najboljše za njo šele prihaja. Velika in moški spol je roman, ki prepleta in nadgrajuje tri plasti neke življenjske zgodbe: sedanjo, preteklo in prihodno, ki se nenehno obrača nazaj k preteklosti in nam sporoča, da se v tem kroženju oz. dramaturškem “loopingu” skriva ljubezen sama. Začutimo jo lahko tudi v številnih slikah Vladimirja Lebna, ki je z živalskimi motivi, razporejenimi v popolne kroge, ustvaril ilustrativno platformo romana in nam sporoča, da nobeno življenje ali dejanje n vredno moralne obsodbe ali samoobžalovanja.

Piše Matjaž Zorec. Bere Igor Velše. “Besede vidim kot kose živega mesa, ki bljuvajo iz mene, žarki iz črne luknje …” S tako intenzivnostjo je Jan Krmelj opisal svojo pesniško zbirko Uho. In dodal: “Gre samo za to, ali te besede kdo pobere in jim da možnost, da rastejo naprej. Kot bakterije, ki krožijo med nami, jezik nenehno potuje. … Svet se še ni začel in ravnokar smo priča njegovemu koncu.” Ob vstopu v svet, ki ga ubesedujejo pesmi v zbirki Uho in ga povzema navedeni avtorjev zapis, morda pomislimo na Kantovo slavno, pogosto citirano misel: “Dve stvari navdajata čud z vselej novim in naraščajočim občudovanjem in strahospoštovanjem: zvezdnato nebo nad nami in moralni zakon v nas.” Navedka na prvi pogled delujeta, kot bi bila iz različnih dimenzij, a vendarle gre za podoben, če ne istoveten fenomen, h kateremu prisluškujejo Krmeljeve pesmi. Filozofova zgoščena in idealna misel v pesnikovi varianti postane distinktivno modernistična: širjava zvezdnatega neba se prevede v neskončno multitudo obstajanj, moralni zakon v ponižen strah pred njimi. Skupen pa je poseg v neizmernost, ki ji pričuješ kot subjekt in ki se filtrira skozi tvoje čudi. Osnovna stanca verzov je strah oziroma nežna, a odprta preplašenost pred neznosnimi možnostmi bivanja, dostopnimi le prek fragmentarnih izsekov, izrezov in rezov v predstavni moči. Te fragmente pragmatično in precizno vzpostavi Prolog v knjigo: “Leta 1849 v tem prostoru nekdo kihne. / Leta 1715 nekoga, ki sedi za mizo, zasrbi pod levo lopatico – / leta 1960 nekdo odpre pivo – / leta 2050 se nekdo zasmeji – / leta 2023 nekdo bere to knjigo – “ In tako naprej. Na videz arbitrarni izseki iz momentov, ki tvorijo vrtoglavo celovitost prostorov in časov, so v nadaljevanju raziskani s pretanjenimi, senzibilnimi in redkobesednimi verzi. Kot vedno pozorna divjad stopicajo po razdaljah in generacijah ter se, ujeti v zgolj svoje čutenje in čudenje, občasno zgrozijo, da bodo pozabili na pozornost in jih bo oplenila mimohodeča gigantskost sveta. To, kar si, je tako drobčkan delček kozmosa, da se ti zvrti. Nekaj takega je prozaično in z življenjskim romanticizmom upesnil Milan Jesih v zbirki Mesto sto: “...kaj na prihodnost je bilo spominov, / a si dobil zgolj eno od življenj, / druga so drugi vzeli zase / in so netvoja za vse tvoje čase. –“ Krmeljeva čud gre v Ušesu dlje od življenjskih grenčic: Vstop v kakršnekoli poogromnjene predstave je seveda možen le skozi praktične momente – zvok klavirja iz sobe, komaj vzdržna teža besed, drobno nakapane impresije, izpete do mesta v svetni totaliteti. A ravno nujna zavest, da je vsaka kontingenca del amorfne neskončnosti, katere ta ali oni preblisk lahko le oplaziš, je tisti formalni preskok k transcendentalnemu. Slednje seveda nima več kakšne enovite konsistence ali garanta smisla, temveč funkcionira le kot rana, kalejdoskop razpok, ki opaja s pomeni in njihovimi prebitki. Verzi so tako kot v Krmeljevi prejšnji zbirki zgoščeni in minimalistični ter hkrati zelo intenzivni, kot ena in ista sled krempljev, zakraspana v tapiserijo tega ali onega ubesedovanega horizonta. Na redkih mestih uvajajo rimo, asonanco ali rigoroznejšo stopico, kar pa ob siceršnjih izbrušenih prostih verzih deluje regresivno. Kantova zvezdnato nebo in moralni zakon v nas sta tako prevrnjena v neštete kataklizme in prestrašeno nemoč. Občudovanje postane ujetost vanje, strahospoštovanje ustrahovano stanje. To pa seveda ni razlog, kot ponavadi trdijo strokovnjaki za tako imenovane metafizične transcendence, za kakšno resno obupanost ali nihilistično cepetanje. Nasprotno, kot nam pesni Krmeljeva poezija, se mora tu naše življenje šele začeti. Ne se ustrašiti pred neizmernostjo onstran kontrole. Resignirati se v njo in jo ubesedeno dajati dalje. V tem je nenazadnje tudi korespondenca z zoro naše poezije. Končno daje poeziji v zbirki Uho moč prav uvid, da resnica v naših vsakdanjih prebliskih sega dlje od nekakšnih srčkanih in nereflektirano spesnjenih posebnih načinov. Če ni mišljenja, ni življenja. Obstajanje se ti mora dati, vzeti ga moraš v vsej njegovi nepregledni mreži, breznu drobovja, ki si ga lahko samo predstavljaš. Tu potem vznikne poezija, krpajoča sproti trgane luknje obstoja. To bi bila Krmeljeva modernistična transcedentalnost. Kantovsko vseobsegajočnost na najbrž najbolj sproščenem in hkrati najpolnejšem mestu ponovi tudi posvetilo na samem začetku knjige: “za vse živo”.

Piše: Iztok Ilich Sveti Ivan, del šeste tržaške četrti, nekaj minut hoda oddaljen od središča mesta, je bil do nastopa fašizma s šolami, kulturnimi in športnimi društvi, čitalnico, gledališčem in letos obnovljenim Narodnim domom najbolj slovenski del Trsta. Danes tam tudi v mešanih zakonih prevladuje italijanščina, vendar je slovensko govorečih in čutečih Svetoivančanov še vedno dovolj, da ohranjajo pri življenju svoj jezik in z njim povezano izročilo, ki ga že poldrugo stoletje ustvarjajo tam rojeni ali priseljeni kulturni delavci. Med njimi urednica Slovenke Marica Nadlišek in njen sin Vladimir Bartol, slikar Milko Bambič, prosvetni delavec in publicist Josip Kravos in njegova otroka Marko in Bogomila Kravos, skladatelja Vasilij Mirk in Karol Pahor, narečna pesnica Marija Mijot in igralka Elvira Kralj. Kako se je živelo v tem sprva agrarnem zaledju Trsta od konca 19. do zadnje tretjine prejšnjega stoletja, sta med drugimi slikovito popisala Vladimir Bartol v Mladosti pri Svetem Ivanu in Marko Kravos v Trstu iz ptičje perspektive. V iztekajočem se letu sta svoj rojstni kraj skoraj sočasno zaznamovali še ugledni pisateljici Evelina Umek in Bogomila Kravos. Prva je napisala literarizirano avtobiografijo, druga s kritičnim odnosom do sedanjosti uokvirjene spomine na otroštvo in mladost. Skupaj sta pomembno obogatili mozaično podobo slovenstva v Trstu v drugi polovici prejšnjega stoletja. Avtorici se na številnih točkah srečata, časovna razlika med njunima razgledoma pa je vendarle opravila svoje. Obe tudi pogosto uporabljata tržaški govor ter posamezne besede in besedne zveze prevajata, vendar v izbiri značilnih lokalnih izrazov ne uporabljata vedno enakih primerov, Bogomila Kravos pa je dodala še slovar in vrsto dokumentarnih fotografij. Evelina Umek je v svojih spisih že večkrat upodobila Pahorjevo Mesto v zalivu in njegove nekdanje znamenite ljudi ter že pozabljene šege in navade, ki so uravnavale njihovo življenje. V delu P'nče se vrača v svoja najzgodnejša leta, kakor so ji ostala v spominu. V knjigi s spremno besedo Ivana Vogriča in ilustracijami Štefana Turka se prepričljivo vživlja v doživetja in razmišljanja petletne Punčke, sama si v narečju pravi p'nče, ki je tja do šestega leta doživela veliko več bridkih in tesnobnih kot vedrih in igrivih trenutkov. Njeno postavljanje na noge in učenje prvih besed sta spremljala nasilje in smrt. Ni si znala pojasniti, kam je odšla sestrica dvojčica, ki sta jo z mamo obiskovali na pokopališču. Spotoma v tramvaju je morala biti pridna, kar je pomenilo, da ni smela spregovoriti niti besedice po slovensko. Bil je mračni čas fašizma, ko so si tudi številni Slovenci, da ne bi izgubili dela, nadeli črne uniforme in v javnosti med seboj govorili v tržaški italijanščini. Po kapitulaciji so prišli Nemci in Punčkinega očeta odpeljali na prisilno delo, strah in tesnobo pa so proti koncu vojne še poglobili zavezniški bombni napadi na pristaniški Trst in okolico. Očetova vrnitev in vkorakanje partizanov v mesto še nista prinesla konca vojne, kot so upali mnogi. P'nče je le slutilo, da razpravljanje odraslih o skrivnostnih poteh politike ne pomeni nič dobrega. In res, slovenske zastave so kmalu izginile, mnogi sosedje pa so spet pozabili govoriti slovensko. Šole, kamor bi začela hoditi jeseni, se je deklica malo bala, saj bo prišla med neznane otroke, veselila pa se je učenja branja, pisanja, računanja. Toliko novega jo je čakalo, da je počasi lahko pozabila na strah, ki ga je v svoji iskreni pripovedi okušala v neštetih oblikah in barvah. Teatrologinja in slovenistka Bogomila Kravos začenja svojo pripoved Moj Trst dve desetletji po tem, ko je Evelina Umek začela hoditi v šolo. Tudi sama večkrat piše o šoli, učiteljicah, sošolkah in sošolcih ter o pouku, tudi urah vezenja in recitacijskih nastopih. Pri čemer ne pozablja na zaostrena razmerja med slovenščino in italijanščino od vrtca in prvega razreda navzgor prek nižje in srednje gimnazije do zahtevne mature na trgovski akademiji. Z leti se je širil tudi njen svet – od igranja na domačem pragu, ki ji je ostalo v spominu, čeprav je imela šele dve leti in je rada jokala in vreščala za vsako malenkost, prek obiskovanja slovenskega vrtca in osnovne šole do zahajanja na prireditve na Stadionu in v Slovenskem gledališču. Posebno zanimiva so poglavja, v katerih avtorica postavlja v ospredje očetove znamenite obiskovalce: trdnega Slovenca in uglednega krojača narodnega delavca Budina, zdravnika Martelanca in na pol domačega slikarja Bambiča. Veliko lepih besed najde za očeta in mamo, za starejša sestro in brata pa, presenetljivo, nobene! Bogomila Kravos se živo spominja tudi psihiatrične bolnišnice, nedostopne za visokim zidom, pa igrišča z gugalnicami na Gmajni, domače Brandežije in drugih svetoivanskih koncev, posebno z njenimi spomini, kot pravi, natrpanega Stadiona. Ko se po več letih službovanja v notranjosti Italije vrne domov, želijo na vse strani prilagodljivi voditelji manjšine izročiti v tuje roke še tisto, kar je ostalo od nekdanjega kulturno-športnega središča tržaških Slovencev. »Glasno oporekam« piše in nadaljuje »in spadam v skupino godrnjačev, ki nemočno opazuje, kako se srebrnina in zlatnina selita od skupnega imetja v roke dobrohotnih posameznikov.« Kritične ocene aktualnega stanja slovenske skupnosti na Tržaškem povzema še v spoznanju: »So ljudje ki ne gradijo; grabijo in konec«. Uvodna in sklepna poglavja, v katerih Bogomila Kravos sega v manj odmaknjeno preteklost družbenega in društvenega življenja po priključitvi cone A Svobodnega tržaškega ozemlja Republiki Italiji in nove delitve, ki jo je prinesel kominform, oblikujejo svojevrsten okvir intimno mehkim pa tudi ostro izrisanim spominom na otroštvo in odraščanje. Med temami njenih razmišljanj velja omeniti vsaj še zapleten pojem tržaškosti, ob pripadnosti slovenstvu ali italijanstvu še eni identiteti v Trstu. »Smo na neki način drugačni od preostalih Slovencev« ugotavlja »in to v tem smislu, da živimo stalno v stiku z 'drugim', kar hkrati pomeni, da se moraš vseskozi dokazovati, kar pa te konec koncev dela trdnejšega, odločnejšega.« O svoji medkulturnosti pa piše, da je drugačna od tiste na akademski ravni. »Jaz ne prihajam v stik z drugim, jaz sem zraščena v tej mešanici, to je moj svet. Iz njega izhajajo vzroki in posledice mojih izbir.«

Hárun in morje zgodb je naslov sinočnje premiere v Prešernovem gledališču v Kranju. Tako je naslovil Salman Rushdie (sêlman rášdi) besedilo, ki ga je napisal za sina, ko je bil od njega ločen po fatvi zaradi Satanskih stihov. Za sinočnjo predstavo ga je priredila in režirala Ivana Djilas na osnovi prevoda Jureta Potokarja. Nastopa sedem igralcev v različnih vlogah, Živa Selan pa v glavni vlogi Háruna Kalife. Na premieri je bila Tadeja Krečič. USTVARJALCI Prevajalec Jure Potokar Režiserka in avtorica dramatizacije Ivana Djilas Scenografinja Sara Slivnik Kostumografinja Jelena Proković Asistentka kostumografinje Saša Dragaš Avtorica videa Vesna Vega Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografinja Maša Kagao Knez Lektorica Barbara Rogelj Svetovalec za animacijo Brane Vižintin Oblikovalec luči Igor Remeta Oblikovalec maske Matej Pajntar IGRAJO Pravljičar Rašid Kalifa Borut Veselko Harun Kalifa Živa Selan Mama Soraja, Mnogousta riba, Čvek, Princesa Batčit Vesna Pernarčič Soseda Onita, Voznik avtobusa Ampak, General Kitab Darja Reichman Gospod Sengupta, Naduti šef, Princ Bolo, Katam Šud Blaž Setnikar Vodni džin Če, Veliki nadzornik z imenom Veliki nadzornik Aljoša Ternovšek Nenasmejani mož, Plavajoči vrtnar, Bojevnik teme Murda in njegova senca Željko Božič k. g. Nenasmejani mož in drugi vojaki Dominik Vodopivec k. g.

Ocena filma Izvirni naslov: Aku wa sonzai shinai Režiser: Ryusuke Hamaguchi Nastopajo: Hitoshi Omika, Ryo Nishikawa, Ryuji Kosaka, Ayaka Shibutani, Hazuki Kikuchi, Hiroyuki Miura, Yuto Torii, Taijiro Tamura Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše Takumi in njegova osemletna hčerka Hana živita umirjeno, odmaknjeno življenje v podeželskem kraju sredi neokrnjene narave nedaleč stran od Tokia. Preživlja se s priložnostnimi deli, ki jih opravlja za sokrajane – skupnost živi v miru in medsebojni povezanosti. V kraj prispeta predstavnika podjetja iz Tokia, ki želi pri njih zgraditi glamping naselje, s temi načrti pa se prebivalci ne strinjajo, saj bi nepovratno poseglo v okolje in njihov način življenja. Povzetek filma zveni kot zelo trendovska fabula o razmerjih med naravo in kapitalom, med tradicijo in razvojem, sonaravnim bivanjem in brezobzirnim izkoriščanjem. Vendar je več kot to – mednarodno najbolj izpostavljen japonski avtor srednje generacije Ryûsuke Hamaguchi s spretnim nizanjem dialoških drobcev in vsebinskih namigov, predvsem pa z zagonetnim zaključkom iz navidez preproste pripovedi naredi eksistencialno fresko. Celovečerec Zlo ne obstaja je zanimiv filmski organizem, ki se začne kot videoinstalacija – z dolgo vožnjo kamere, usmerjene v krošnje zimskega gozda. Nadaljuje se kot observacijska drama, ki z razdalje opazuje vsakdanje življenje krajanov in njihovo mirno bivanje, povezano z naravo. V dramo pridejo elementi Čehova s konfliktom od zunaj, hkrati pa spoznamo tudi antagoniste, predvsem skozi dolge dialoške pasuse, kakršne poznamo že iz avtorjevega prejšnjega filma Drive My Car, velikega zmagovalca festivala v Cannesu leta 2021. In nazadnje, preobrat v ekološki horror ali pretresljivo zagonetko, ki nas vrne k naslovu filma in odpre več vprašanj kot ponudi odgovorov. Kot lahko preberemo, je tudi sama zgradba celovečerca Zlo ne obstaja doživljala organsko rast iz avdiovizualne meditacije s temo narave, brez dialogov, prek ekološke pripovedi o rušenju harmonije do metafizičnega premisleka o temeljih bivanja. Težko bi rekli, da je kakšen od sestavnih delov filma boljši ali slabši, njihov spoj pa je bržkone tisti, ki filmu prinaša nagrade na festivalih, med drugim tudi srebrnega leva v Benetkah. Konec gledalcu spodmakne tla izpod nog in razpre delo v smer različnih interpretacijskih možnosti. Predvsem se zdi, da nas hoče s šokantno kodo zbuditi – težko bi namreč rekli, da ne obstaja družbeni, lahko bi rekli celo malomeščanski konsenz okrog enačb narava=dobra in kapitalizem=slab. Pa so stvari res tako preproste? Je narava res dobra ali slaba sama po sebi? Smo ljudje del nje ali zunaj nje?

Dramo Zaprta vrata francoskega eksistencialista Jeana-Paula Sartra bo v tej sezoni mogoče videti na odrih vsaj dveh slovenskih gledališč – gre namreč za eno od predpisanih besedil za esej na maturi. Za uprizoritev na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega je igro iz leta 1944 prevedla Eva Mahkovic, tudi dramaturginja predstave. Režiral je Jaša Koceli. Nastopajo Boris Kerč, Gal Oblak k.g., Tjaša Železnik, Diana Kolenc k.g. Huis clos, 1944 drama Premiera 11. januar 2024 Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumografka Branka Pavlić Guček Avtor glasbe Miha Petric Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Foto Mankica Kranjec https://www.mgl.si/sl/predstave/zaprta-vrata-2/

Piše: Silvija Žnidar, bere: Lidija Hartman. Živimo v svetu, kjer mnogi nosijo maske, kjer so pravila igre začrtana glede na prevladujoče normative in standarde, kjer vsak tako ali drugače igra svojo vlogo v konstrukcijah družbenih sfer in realnosti: »Ves svet je oder,« je vedel že Shakespeare. Igra videzov in dejanj lahko gotovo implicira nekaj ludističnega, magičnega, imaginativnega, nekaj, kar je vpisano v samo jedro literature in umetnosti, navsezadnje eksistence same. A kaj se zgodi, ko igra postane preveč represivna, vloge zadušljive in maske utesnjujoče? Teater iz papirja, najnovejša pesniška zbirka Alenke Jovanovski, ki se tokrat podpisuje s psevdonimom Margareta Mojsterin, razbija ta rigidni teater in črno-beli spektakel sodobne družbe oziroma se mu zoperstavlja s svojim jezikovnim, »alternativnim«, barvitim pesniškim imaginarijem in govorico, z mešanico fantazije in izpovednosti, kar smo lahko srečali že pri slikovitih avtorjih, kot je na primer Robert Robinson. Zbirka je v svoji strukturni osnovi kompozitna, sestavljena iz več različnih delov, ki se bralstvu v celoto povežejo morda v počasnejšem ritmu, pri čemer bi prvi, najdaljši del po pomenski zaokroženosti in tudi stilski formaciji lahko stal sam zase. Ta del, ki se pomenljivo povezuje z avtoričinim psevdonimom, je zasnovan najbolj »dramatično«, v pesmih se izmenično soočamo s pesniškimi nagovori, izlivi ali izpovedmi bodisi Mojstra bodisi margarete, ki bi ju sicer na hitro lahko identificirali s pesniškimi apropriacijami likov iz Bulgakovega slavnega romana, a v resnici razen podobnosti v imenih in v sorodnosti z magično in teatralno literarno podstatjo živita povsem svoje življenje. Funkcionirata lahko sicer kot povsem konkretni osebi, a jima abstrahiranost ozadja, nekakšna podloženost karakterjev z arhetipskostjo, daje univerzalno avro, zaradi česar delujeta kot glasova vseh izgubljenih, obrobnih, drugačnih iščočih se »duš« našega časa. Teater iz papirja teatralizira pesniško izkušnjo, da preizkuša meje in pravila iger v »dejanskem svetu«, da razgalja videze v bivanjskem prostoru. Mojster pri tem nastopa skorajda kot zastopnik vseh ujetih v birokracijo in spone kapitalističnega sveta, kot tisti, ki se izgublja temu svetu, ki v svoji razdeljenosti in spredalčkanosti ovira fluidnost kreativnosti, pretoka strasti in želja. Mojstrova cinizem in distanciranost – zaznamovana s premišljeno zarobljeno pisavo, s katero opazuje ekranizacijo, digitalizacijo družbe – se redčita z željo po izhodu, po prehodu v nekaj bolj arhetipskega, organskega. Morebiti v to, kar reprezentira ognjena, iz sebe izlivajoča se govorica margarete. Če Mojster zastopa do neke mere abstrahirane konkretnosti, ki jih lahko povežemo z današnjim kronotopom, kot je na primer subtilna referenca na koronsko krizo, je margareta potemtakem arhetipski ogenj »večne ženskosti«. Margareta se vedno znova rojeva kot simbol oziroma inkorporacija želeče mašine, ki se upira vsem v vseh časih in prostorih prisotnim hromečim strojem, je skoncentriranost biti v sami želji, ogolelosti, razgaljenosti, ki odira omejujoče preobleke, s svojim ognjem brsti, »zori v ledu« apatičnih, omrtvičenih vidikov človekove dejavnosti. Nastopa torej proti akterstvom, ki krnijo, izkoriščajo naravo, omejujejo kreativnost, zapirajo ljudi med metaforične in nemetaforične zidove, ki delujejo proti neki univerzalni fluidnosti, solidarnostni izmenjavi in afektom, proti popovršinjenju življenja. Izmenjava Mojstra in margarete deluje sicer kot nekakšna zgrešena dialoškost, kot epistolarna izmenjava, kjer se glasovi ne srečajo, izgubijo svoj cilj, a nenehno težijo drug proti drugemu: je svojstven simbol prekinjene komunikacije dandanes izgubljenih, ločenih duš, kombinacija upanja in izgube obenem. Drugi del zbirke, ki nagovarja bralce manj posredno, se pravi z manj filtriranja avtorskega glasu, nadaljuje sporočilnost prve polovice. V fokusu je še vedno čista, nefiltrirana, afektirana telesnost, odprta za drugost v svetu, želja po razpiranju nedefiniranega, nepriklenjenega subjekta navzven, v naravo, k drugosti, v kozmično, je zaznavanje sebstva v čisti prisotnosti, pripravljanje le tega za upor rigidnim pravilom igre, kar je izraženo v samem teku, postavitvi pisave. Trinajstdelna, skorajda polifonična pesnitev o različnih formah krika še posebej zaostruje poanto zbirke, saj upesnjuje primarno, najbolj notranje izražanje raznoraznih bitij v trku s takšnimi ali drugačnimi omejujočimi bivanjskimi situacijami. V Teatru iz papirja je Alenka Jovanovski znova reprezentirala svojo poetično zmožnost vživljanja v različne bivanjske entitete, sposobnost domišljenega, dialektičnega, raznolikega govorjenja skozi druge. Mestoma sicer njeni pisavi med spajanjem različnih pesniških kompozitov, sestavov ali registrov umanjka primerna tenzija, verzom pojenja moč v izpričevanju, razvijanju poante, metaforična govorica pa uide s tirov v bodisi kakšnem patosu ali mimobežni omlednosti, kdaj pa kdaj pa se vprašamo tudi o ustrezni rabi figurativnega jezika za raznovrstna bitja – sploh glede na sporočilo, ki ga predaja zbirka. Prav sporočilo pa je gotovo najmočnejši, nespregledljivi del zbirke. Ta poetični, rahli, meje premikajoči teater namreč nenehno predihava svoje opne, pušča meje odprte, vzpostavlja svoj prostor, da bi spreminjal tistega zunaj: da bi opozoril na limite, ki ločujejo bitja med sabo, ki omogočajo izkoriščanje enih na račun drugih, ki zapirajo, dušijo individualnost; ta prostor nastaja, da bi pomagal zgraditi nov prostor sobivanja.

Piše Katarina Mahnič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Prevedla: Veronika Rot. Drugi roman ene najbolj prodornih katalonskih ustvarjalk mlajše generacije Irene Solà je zelo posebno in nenavadno pisanje, saj se v njem prepletajo najrazličnejše perspektive, literarne oblike in slogi. Pripoved, ki se dogaja v podeželskem okolju pirenejske pokrajine ob meji s Francijo, se razteza preko različnih časov in dimenzij bivanja na istem prostoru, v njej se gnetejo vraže, običaji in legende, mitologija in bratomorna vojna, preteklost, sedanjost in onostranstvo, resnično in nadnaravno, sanje in čuječnost, strah in pogum. V knjigi spregovorijo različna bitja, živa in neživa – oblaki, rusalke, duhovi, psi, srnjaki, gobe, gore, medvedi in seveda ljudje – vsi imajo svoj način in slog pripovedovanja. Od preteklosti sta odvisni sedanjost in prihodnost, vse je povezano z vsem, vse se napaja iz narave, izvira iz nje in se vanjo vrača, vse je brezčasno in hkrati vsečasno. “Tukaj smo bile vedno in tukaj vedno tudi bomo,” pripovedujejo gobe, katerih spomin seže veliko dlje kot človeški. “Ker ni začetka in ni konca. Ker je bet ene bet vseh. Klobuk ene je klobuk vseh. Spore ene so spore vseh. Zgodba ene je zgodba vseh.” Človekovo nebogljenost in nepomembnost v primerjavi z neusmiljenimi silami narave, in kako je posameznik le droben košček mogočne vsemirske sestavljanke, nakazuje že uvodni prizor, ko strela ubije kmeta in ljubiteljskega pesnika Domèneca, sicer vajenega težkega življenja v odročnih krajih. Na to stran gore je prišel pogledat h kravam, pa tudi preizkusit verze, saj mu jih je doma, ob delu in nenehnem otroškem vrišču, težko kovati in slišati. Hotel se je prepričati, kakšen okus imajo in kako zvenijo, kajti kadar je človek sam, mu verzov ni treba govoriti šepetaje. O njegovi smrti neprizadeto pripovedujejo nevihtni oblaki, ki so jo povzročili, na njegovo truplo pa z obžalovanjem naletijo tudi duhovi štirih žena, ki so jih na smrt obsodili zaradi čarovništva, in besedo dobijo pozneje. Iz različne časovne oddaljenosti spregovorijo Domènecovi domači – žena Sió ter otroka Mia in Hilari. Čeprav roman nima glavnega junaka ali premočrtne pripovedi, je prav Domènecova družina s kmetije Koljekrava stičišče in odskočna deska vseh zgodb, dogodkov, spominov in časov, saj se je njena usoda najmočneje dotaknila vseh – pokrajine, živali in ljudi. V štirih delih in skozi osemnajst poglavij različni pripovedovalci v bogatem jeziku, polnem nevsakdanjih metafor, z menjavanjem slogov (poetičnega, realističnega, magično realističnega, toka zavesti) slikajo veličastno fresko nekega prostora, polno surove prvinskosti in melanholičnega optimizma. “Ta kraj je težak kot kamen, kot krava v naročju. Vse tako majhno, vse tako enako,” razmišlja najstnica Cristina, ki za preganjanje dolgčasa išče granate, krogle in ostanke orožja, ki jih je tam pustila državljanska vojna. In si bolj od vsega želi oditi daleč stran. Pa čeprav se kasneje vrne. Odraščanje, tragedije, smrt, nesrečo, vojno, ljubezen, upanje in odpuščanje neobičajni govorci predstavljajo iz različnih zornih kotov in, kakor je to čudno slišati, iz nehomogenega materiala čudežno ustvarijo ubrano celoto, visoko pesem stvarstvu, iz katere veje svoboden, panteistični duh. Pojem in gora pleše je knjiga, po branju katere obsediš kot od strele zadet, pisati o njej pa ni preprosto. Bolj kot vsebina, ki jo je zaradi zagonetne večplastnosti težko ubesediti, je pomemben čustven odziv bralca, blagodejen občutek, ki te preveva in te še dolgo ne zapusti. Kot bi se pred tabo odvijala čarovnija, ki je ne moreš povsem doumeti, vendar popolnoma podležeš njenim čarom. Besedilo je z izjemnim občutkom za poetičnost in slogovne raznolikosti bralno tekoče prelila prevajalka Veronike Rot, po njeni zaslugi je to jezikovno osupljivo in zahtevno delo v slovenščini res magično zazvenelo. Kot pravi, je bil največji izziv prav razmerje med kmečko okornostjo in poetičnostjo besedila, za katero je morala ujeti pravo melodijo, besedišče, besedni red, dolžino stavkov … Razgiban ritem in navidezno lahkotnost romana pa vseskozi ohranjajo tudi repeticije, ki napisano še bolj približajo govorjeni besedi. “In nato grem v hišo. Puško odložim v omaro. Rada bi poiskala srnjaka. Rada bi, da se ne bi zdanilo. Da bi okrogla luna ostala in živela na vrtu kot mačka. Da bi Jaume ostal in živel na vrtu kot maček. Da bi si poskusila povedati vse stvari, in to velikokrat. Skodelici žalostno ždita na kuhinjski mizi, v temi, psica odide v spalnico, saj je čas za spanje. Ker sva prej spali in so naju zbudili, zdaj pa se zdi, da te noči ne bo nikoli konec. Vendar pa jaz nočem iti spat. Nočem, da bi Jaume odšel. Toliko stvari je treba povedati.” Roman Irene Solà Pojem in gora pleše se začenja kot nekakšna okoljska moralka, v kateri narava žuga človeku in kaže svojo večvrednost, brezbrižna do vsega, kar ga določa, tudi do njegovih ustvarjalnih darov. Kmalu pa se roman razvije v pretanjeno študijo vedno vnovične potrditve medsebojne povezanosti in soodvisnosti; zadiha kot en organizem. Čeprav gora v svojem poglavju ravnodušno zagrozi, da se bo znova začelo premikanje, uničenje in nov začetek (“nihče se ne bo spominjal imen vaših otrok”) bralec narave ne začuti kot bavbava, ampak po branju obsedi pomirjen s svojim mestom v njej. Na veke vekov.

Piše Matjaž Zorec, bere Ivan Lotrič. Najnovejša znanstvena monografija Eve D. Bahovec nadaljuje linijo raziskav, ki jo je ubrala že v prejšnji Freud, ženska in popotnikova senca iz leta 2007, v kateri s posebnim poudarkom na Freudu in Nietzscheju raziskuje koncepte in diskurze filozofije, psihoanalize in feminizma ter njihova presečišča, mišljenjske konsekvence in možnosti za odpor. Vse to je podprto z velikim poznavanjem teorije in prakse, lucidnim podajanjem vsebin in obsežno bibliografijo. Knjiga Foucaultova kraljevska pot med filozofijo, zgodovino in psihoanalizo nadaljuje ta tip humanističnega znanstvenega raziskovanja s fokusom na enem od najvplivnejših francoskih intelektualcev prejšnjega stoletja, čigar preiskave in koncepti še kako zaznamujejo tudi naš čas. Knjiga je razdeljena na štiri poglavja, v katerih avtorica podaja posamezne razsežnosti v mišljenju, delu in življenju Michela Foucaulta. Foucault in filozofija, zgodovina in psihoanaliza ter utemeljevanje pojma razsvetljenstvo. V natančno podanih in z literaturo podkrepljenih podpoglavjih spremljamo, kako je Foucault s svojo izjemno raziskovalno in miselno historiografijo vedenja razgaljal samoumevne aksiome raznih tipov vednosti ter jih uokvirjal v njihovih diskurzivnih pogojih. Njegova velika dela – Arheologija vednosti, Zgodovina norosti v času klasicizma, Nadzorovanje in kaznovanje, Zgodovina seksualnosti idr. – hkrati očrtavajo nevidno, a vseprisotno oblast na krajih, kjer se praviloma ni mislilo o njej, onstran slabo samoumevnih dualizmov vladanja in hlapčevanja. Prav to je ena od ključnih razsežnosti foucaultevske misli, ki jo lahko razbiramo iz avtoričinega sicer zelo shematiziranega univerzitetnega diskurza. Določena intuitivnost mišljenj v raznih obdobjih je praviloma slepa za koordinate, od koder izreka svoj horizont. V tem smislu bi lahko Foucaultevo delo označili za radikalno kantovstvo – ne po naključju, čeprav morda kontraintuitivno glede na njegovo veliko naslombo na Nietzscheja in njegovo genealogijo. Zunanjost, strogo vzeto, ne obstaja; opazovalec sam vpliva na opazovano. Foucaulteva opazovanja skrajno natančno opazujejo opazovalca; v njih so do potankosti raziskovani skupki razmerij in pogojev, zaradi katerih je neka vednost takšna, kot je, naj bo to medicina, penologija, norost, psihoanaliza in tako naprej. Knjiga poleg konkretnih stikov s filozofijo in zgodovinopisjem izpostavlja dve nevralgični, na videz antagonistični točki – Foucaultev odnosa do marksizma in do psihoanalize. Kot na sledi Etienna Balibarja, velikega raziskovalca Foucaultevega dela, izpostavlja Eva D. Bahovec: ne gre toliko za to, da bi ugovarjal naukoma Marxa in Freuda ali ju ignoriral, kot za to, da je aktivno nasprotoval teoretskemu dogmatizmu tedanjega časa. S svojo intelektualno etiko je dekonstruiral poenostavljanje obeh tedaj osrednjih mišljenj, ki se lahko hitro sprevržejo v nemišljenje, s tem pa je bil Marxu in Freudu precej bliže, kot bi si mislili. Takšno držo je delil z nekaterimi drugimi sočasnimi intelektualci in miselnimi sopotniki, kot sta na primer Deleuze in Althusser. V zaključku knjige Eva D. Bahovec izpostavlja mesto, na katerem Foucaultevo izostreno opazovanje oslepi – spolno razliko. Obnemi pred drugim spolom. Žensko. To seveda ni izpostavljeno s politikantskim dogmatizmom identitetnih politik, temveč je vprašanje, zakaj je tako, strogo konceptualno. Avtorica polje ženske in mišljenjskega emancipatornega potenciala, ki izhaja iz tega, z izjemnim uvidom odpre na podoben način, kot je to storila že v knjigi Freud, ženska in popotnikova senca. Freud o ženskah govori nešteto traparij in idiotizmov, a ta povrhnjica mizoginije, s katero je prekrita zgodovina, ne sme zamegliti dejstva, da prav Freudovo odkritje in njegova intelektualna praksa, vztrajanje pri spolni razliki, odpira horizont za feminizem in opolnomočenje človeka ženske, ki ni le fantazma prevladujočih družbenih praks. Enako s Foucaultevim molkom – ne gre za to, ali je padel v patriarhalno past izbrisa zgodovine žensk ter z anonimno univerzalizacijo preciziral zgolj slepo moško videnje, temveč je treba njegove raziskave in podrobne analize oblasti ter nastavke za boje proti vseobsegajoči podjarmljenosti brati v feminističnem obzorju, ki lahko tako nepričakovano razpre Foucaulteve arheologije vednosti. Sklep knjige, ki sledi precizni monografiji, je tako v svoji odprtosti najbolj stimulativen. Za konec bi izpostavili še eno kontekstualno razsežnost knjige. Feministka, feministična mislecinja in filozofinja Eva D. Bahovec je tudi visokošolska učiteljica. Zato je okvir knjige, v katerem se zahvaljuje svojim kolegom in kolegicam ter predvsem študentom in študentkam, ki jih tudi poimensko izpostavlja, precej navdihujoč, posebej glede na zadnje poglavje. Diši namreč po živahnem univerzitetnem tovarištvu, kakršno naj bi nekdaj bilo in ga je bolonjski padec v mehansko učenje še bolj zabrisal. Morda se tu odpira možnost za osvoboditev od običajnih spon gospostva.

Igra Tango je ena najbolj poznanih in uprizarjanih besedil poljskega dramatika in pisatelja Slawomirja Mrožka, napisana leta 1964. Leto za tem smo jo že gledali v Ljubljanski Drami, prevedel jo je Uroš Kraigher, režiral Miran Herzog. V šestih desetletjih so na Slovenskem sledile samo štiri predstave Tanga, sinoči pa je bil uprizorjen znova na odru ljubljanske Male drame. Prevod je nanovo uredila Darja Dominkuš, Tango je režiral Luka Marcen, dramaturg je bil Rok Ándres. Na premieri je bila Tadeja Krečič Igro Tango je v slovenščino prevedel Uroš Kraigher. Avtorica redakcije prevoda, po kateri je nastala uprizoritev, je Darja Dominkuš. Avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserja Luke Marcena sestavljajo: dramaturg Rok Andres, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Ana Janc, oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalka maske Julija Gongina in študijska asistentka dramaturga Luna Pentek. V uprizoritvi igrajo Timon Šturbej, Maša Derganc, Jurij Zrnec, Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Boris Mihalj in Eva Jesenovec. Foto: Peter Uhan

Ocena filma Režiser: Robert Černelč Nastopajo: Dejan Berden, Maruša Majer, Pavle Ravnohrib, Lara Simona Taufer, Tina Mauko, Žan Pirman, Matej Gnamuš Černelč, Janez Žilavec, Erika Žilavec, Simon Berden, Tanja Buzeti, Branko Horvat, Franc Solina, Vladimir Vlaškalić, Anja Vrdlovec, Vanja Zadravec Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Ptičar se ukvarja s filmom kot ne samo z enim od možnih medijev za pripovedovanje zgodbe, ki temelji na besedi in dialogih, temveč kot specifičnim medijem, ki deluje onkraj jezika. Zgodba tudi ni časovno linearna, mešajo se različni časi, ki niso nakazani s kakim posebnim prijemom. Lahko bi rekli, da Ptičar para živce, vendar umetniškemu sladokuscu nikoli ne da misliti, da je to povsem zaman, čeprav ga pripelje do meje takšnega prepričanja. Samo iz vizualnih znakov, dogodkov in njihove montaže, iz dolgih statičnih kadrov namreč skušamo sestaviti celoto, ki testira našo zmožnost koncentracije. Med gledanjem postane očitno, da se bo na koncu zgodila ena od dveh stvari: ali bo film mojstrsko priveden do razrešitve in razjasnitve ali pa bo propadel. Na srečo smo najbližje prvi možnosti. Vse se razjasni in na svoje mesto pride v nekaj potezah. V osnovi gre za metafilm, torej film o filmu. Ptičar se v veliki meri navezuje na tradicijo nemega filma, specifično na Slepe soproge Ericha von Stroheima iz leta 1919. Gre za poklon temu delu ob njegovi stoti obletnici, iz tega pa lahko tudi sklepamo, do kod sežejo idejne zasnove Ptičarja. Kljub temu pa ne gre za suho filmsko študijo, temveč, tako kot pri referenčnem filmu, za čustveno zgodbo o zakonski ljubezni, izgubi in hrepenenju. Iz oblikovnih razlogov je jasno, zakaj je uporabljenih malo besed, obenem pa tišina poudarja čustva in izrisuje njihov spekter. Kljub začetni misterioznosti, celo grozljivosti, nas nenaden obrat popelje v vsakdanjost, običajno človeško bolečino in toplino, ki ju izriše v občutljivih in lepih orisih. Kritiko bi lahko usmerili na neprevprašano instrumentalizacijo živali, konkretno kanarčka. Seveda je poudarjeno, da med filmom ni bila poškodovana nobena žival, vendar je film, kot je to večkrat dokazal, odličen medij za raziskovanje oziroma kontemplacijo možnosti razumevanja živalske perspektive onkraj samo našega pogleda nanje. V tem pogledu Ptičar kljub svoji eksperimentalnosti ostane precej konvencionalen. Morda znotraj izjemno zastavljenega okvirja kdaj zaškripa izvedba. Kakšna tišina se zazdi pretirana, kakšen izraz se v danih okvirih, kjer vsak trenutek šteje in je pozornost usmerjena na vsak detajl, zdi preveč izumetničen. V splošnem pa lahko govorimo o uspešno izpeljanem umetniškem projektu, katerega vrednost lahko v naših očeh še dodatno zraste ob zavedanju, da je narejen s skoraj ničnim proračunom, začeli pa so ga snemati brez vseh sredstev. Vedno je prijetno videti umetnost, ki temelji na entuziazmu in želi kar najbolj dosledno slediti svojim lastnim pravilom.

Ocena filma Izvirni naslov: Passages Režiser: Ira Sachs Nastopajo: Franz Rogowski, Ben Whishaw, Adèle Exarchopoulos, Erwan Kepoa Fale Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše Vihravi nemški filmski režiser Tomas deluje v Parizu, kjer živi s svojim umirjenim soprogom Martinom. Je v stresu zaradi svojega novega filma, na zabavi ob koncu snemanja pa spozna mlado in privlačno učiteljico Agathe, s katero se zaplete sprva v bežno razmerje, ki preraste v obojestransko zaljubljenost. Kljub razumevajočemu Martinu in iskanju nekakšnega ravnovesja pri sobivanju v troje se začnejo njihova razmerja in življenja vzajemno rušiti. Film Prehodi, ki ga je režiral izkušeni ameriški avtor srednjih let Ira Sachs, je nekakšna observacijska črna komedija človeških odnosov ob izteku mladostniških let. V pristopu ves čas pazi, da ne bi prekoračil meje karikature ali posmehovanja in vzdržuje napetost z nepredvidljivimi preobrati, čeprav je za Tomasovo človeško in ustvarjalno egomanijo in manipuliranjem ves čas slutiti propad in nesrečo za vse, ki mu prekrižajo pot. Človekov značaj je njegova usoda, bi rekel dobri stari Heraklit. Liki filma Prehodi so taki, kot so, in čeprav nihče od njih ni izrazito simpatičen, še najmanj pravzaprav osrednji lik Tomas, nam jih Ira Sachs približa do te mere, da lahko razumemo njihove reakcije in delovanje. In do neke mere čustvovanje, ki znotraj toka življenj ni nujno zmeraj preprosto, načrtovano in predvidljivo. Hkrati se zdi, da nas avtor ves čas izziva z vprašanjem, če je umetnikom res dovoljeno več kot drugim smrtnikom in kje so meje strpnosti. K temu razumevanju notranjega kaosa ogromno pripomorejo osrednji trije igralci, vzhajajoča zvezda evropskega filma Franz Rogowski, njegov filmski partner Ben Whishaw in sijajna Adèle Exarchopoulos v nehvaležni vlogi tretjega vogala. Ta kaos je subtilno prikrit s precejšnjo mero francoske filmske klepetavosti, če lahko temu tako rečemo. Film Prehodi deluje kot da bi Éric Rohmer posnel kratko epizodo iz življenja Rainerja Wernerja Fassbinderja, pri čemer bi ohranil realistična, prepoznavna prizorišča in svoje racionalno-dialoške pasuse, hkrati pa se ne bi zadrževal pri prikazu strastnih prizorov seksa, tako homo- kot heteroseksualnega. Še ena referenca, ki mi je zaradi spolne fluidnosti v pripovedi in zaradi flirtanja s francoskim novim valom prišla na misel, je Xavier Dolan, le da Ira Sachs ni tako zaljubljen v filmsko eksperimentiranje, in resnici na ljubo, tudi ni tako predrzno nadarjen. Kljub temu pa je filmu Prehodi šteti v dobro, da deluje kot uravnotežena ter slogovno in vsebinsko zaključena celota, predvsem pa, da v nasprotju s sodobnimi dramskimi trendi ni predolg in ostaja v spodobnih okvirjih ure in pol. V tem času z aristotelovsko pripovedno logiko zaključi v uvodu zasejane nastavke, hkrati pa v skladu z znamenito Lacanovo formulo »Ni spolnega razmerja« pusti Tomasa na koncu zagonetno kolovratiti s kolesom po pariških ulicah ...

Ocena filma Režiser: Tosja Flaker Berce Nastopajo: Katja Predan, Diana Kolenc, Bojan Cvjetićanin, Veronika Železnik, Mila Peršin, Suzana Krevh, Filip Mramor, Nina Valič, Miha Hočevar, Iztok Bevk Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič Prva ljubezen. Tista najstniška, ko je vse tako lepo, da gotovo nikoli ne bo moglo biti nič lepšega, vse tako neskončno, enkratno, vse za zmeraj in večno, dokler … No, prva ljubezen se skoraj vedno konča, je pela že Neca Falk in prav s tem srce parajočim, a pogosto precej predvidljivim trenutkom se začne tudi celovečerni režijski prvenec že prekaljenega filmskega ustvarjalca Tosje Flakerja Berceta Kaj pa Ester? Manj običajno in zato toliko bolj zanimivo je, da je mladi par razpadel na pobudo dekleta in ne fanta, ki objokan obsedi na klopci in ne ve več, kaj bi sam s sabo. Ester, igra jo študentka filmske in televizijske režije Katja Predan, sicer tudi ni ravno prepričana, v katero smer bi peljala svoje življenje, zelo dobro pa ve, da v njem ni prostora za umetniško navdihnjenega fanta in da si želi v srednješolske vode vstopiti brez čustvene prtljage. A Kaj, z vlogo se je še pred megalomanskim glasbenim uspehom zelo dobro spopadel Bojan Cvjetićanin, je nikakor ne more preboleti, zato ji sledi celo v nove šolske klopi in Ester se v mešanici najstniške objestnosti, poguma in obupa zateče k nenavadni zvijači … Kaj pa Ester? – naslov domiselno skriva več pomenskih različic – je film, ki dogajanje gradi predvsem na precej duhovitih dialogih in namerno poudarjenih poigravanjih z družbenimi stereotipi, kot je na primer neroden piflar, ki na večerno pijanko pride v obleki z metuljčkom ali pa šopek treh zafnanih najstnic, ki čustva konzumirajo enako resno in intenzivno kot kozarec kokakole, nekoliko manj pa je dodelana sama zgodba. Zdi se, da je ustvarjalcem predvsem v drugi polovici filma nekoliko zmanjkalo časa, zagona in začetnih domislic, morda pa je vse skupaj samo posledica tega, da je bil projekt prvotno zamišljen kot šestdelna serija in šele pozneje preoblikovan v film, s čimer se je verjetno izgubil tudi kakšen sicer ne preveč pomemben, a duhovit detajl, ki bi nekoliko bolj začinil sam konec zgodbe. Za posebej posrečeno začimbo pa v tej izrazito najstniški romantični komediji poskrbijo liki petih odraslih, ki so jih nonšalantno in z nekakšno črno duhovitostjo odigrali Nina Valič, Žiga Čamernik, Miha Hočevar, Alenka Kraigher in Iztok Bevk, ter tako filmu dodali piko na i. Težko bi rekli, da je Kaj pa Ester? film, ki se bo globoko zapisal v slovensko filmsko zgodovino, vsekakor pa pogumno in ponekod tudi precej nedvoumno razpira teme, ki so za mlade še kako pomembne, ter jih obravnava z vso resnostjo in spoštovanjem ciljnega občinstva. Nekoliko starejši pa lahko med vrsticami razberejo še kakšen skriti dovtip ali dva.

Piše Ana Hancock, bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič. Pisateljica Mateja Gomboc piše za otroke, mladino in odrasle, lani je za roman Balada o drevesu prejela desetnico za najboljše mladinsko delo. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči v italijanski goriški pokrajini. Roman Gorica se začne sredi druge svetovne vojne na območju, ki je bilo tedaj še enotna entiteta Slovencev, Italijanov in Furlanov. Leta 1947 je območje pripadlo Italiji in še istega leta se je na strani, ki je pripadla Jugoslaviji, začela gradnja Nove Gorice. Pred pisanjem romana je pisateljica izčrpno raziskovala pisne vire in se pogovarjala s strokovnjaki in lokalnimi prebivalci. Zgodovina obeh Goric je tudi podstat romana, človeške usode imajo skorajda obrobno vlogo, ki vsakič znova pokaže, kako imajo zgodovinske okoliščine odločilen vpliv na nemočne posameznike. Ali kakor beremo v poglavju Čuvarka lastovic: »Vojna poseže v veselje do življenja in ošabno skušnjavo prepričanja, da lahko odločamo o svojem življenju.« Gorica je tako predvsem zgodovinski roman, v katerem se v ozadju v vedno enakem vrstnem redu vrstijo usode ljudi, kot da je to naravni red stvari. Gre za vedno enak življenjski krog. Najstniški zaljubljenosti sledi ljubezensko razočaranje, temu pa pretežno srečen zakon. Zaradi monotonosti medosebnih odnosov so zgodovinske premene še bolj v ospredju. Glavni lik tako brez dvoma postane zgodovina, ki nasilno posega v sicer skorajda nespremenljiv red stvari. To na trenutke ozavesti tudi še ne polnoletna Lili: »Tisto, kar je obstajalo mimo mene in na videz ni bilo pomembno za moje življenje, je zdaj postalo ključno«. Vse štiri pripovedovalke poleg zgodovinskih danosti formira predvsem odnos do ljubljenega moškega. Oziroma kot odrasla Dora trdi za svojega moža: »Eva sem, narejena iz njegovega rebra.« Pri tem lahko vidimo vzporednico s poimenovanjem Nove Gorice kot Adamovega rebra Gorice, kakor jo avtorica poimenuje v uvodnem posvetilu. Gorica, Adamovo rebro je bil tudi prvotni naslov romana. Jezik je preprost, vendar se prilagaja pripovedovalki. Roman je razdeljen na šest obsežnih poglavij, ki zajemajo različna zgodovinska obdobja. Pripoved vseh štirih pripovedovalk je prvoosebna. Dojemanje literarnih likov je mestoma poenostavljeno, še zlasti nesorazmerno pri otrocih, kot je videti v poglavju Nabiralka jezikov, kjer si desetletna Furlanka Pina predstavlja, zakaj bo Nova Gorica lepša od stare: »V zidove hiš bodo najbrž dodali zlato, da se bodo svetlikali.« Pripovedovalke govorijo in razmišljajo v knjižnem pogovornem jeziku, vanj se vpletajo narečne posebnosti, kot na primer »gremo k nonotom« ali dosledna raba »ma« namesto »ampak«. Še bolj očitna pa je raba izrazov, prevzetih iz italijanščine, ter furlanskih, povprečnemu bralcu nerazumljivih besed, kot je npr. birbant. V poglavju z zgovornim naslovom Nabiralka jezikov jezikovno prepletanje opiše Furlanka Pina: »Nabirala sem jezike kot pisano ogrlico, ki se ujema z vsakršnim oblačilom.« Romanu sledi dobrodošel slovarček narečnih besed in seznam pomembnih zgodovinskih dogodkov v obdobju med kapitulacijo Italije in vstopom Slovenije v EU, s čimer se roman tudi konča. Prednosti romana so vsekakor nadrobno poznavanje zgodovine, prikaz, kako arbitrarne odločitve z vrha uničujejo življenja ljudi, ki že generacije živijo v simbiozi narodno mešanega okolja, ter raba narečja in ogroženega furlanskega jezika ali friulana, zaradi česar je roman Mateje Gomboc Gorica tudi jezikovni spomenik nekega okolja.

Piše Iztok Ilich, bere Ivan Lotrič. Literarna zgodovinarka in etnologinja Marija Stanonik iz leta v leto potrjuje svojo izjemno študijsko in pisateljsko kondicijo. Slovenska slovstvena folklora, ki z leposlovjem oblikuje zbirni pojem slovenska ljudska umetnost, je že več desetletij eno osrednjih področij njenih raziskovanj. V najnovejši monografiji se je posebej posvetila poetiki in pri tem svojo raziskavo besedne umetnosti v osnovah prvobitnega izražanja razdelila na tri dele. V prvem delu, gradivsko bogatem folklornih in literarnih obrazcev, med katerimi so nekateri, kot opozarja, pravzaprav prvič sistematično zbrani na enem mestu, obravnava zvočno poetiko, v drugem delu raziskuje vizualno poetiko, v tretjem pa kompozicijo. Marija Stanonik je pozornost tokrat namenila predvsem poetiki folklornih pripovedi, vendar tudi pesmi ni prezrla. Ob folklornih pesmih je namreč s stilističnega vidika nanizala veliko novih ugotovitev, na novo je uzavestila tudi dve vrsti folklornih obrazcev in ju zgovorno poimenovala ptičjice in zvončice. Uvodni razdelek Zvoki v naravi in odzivi nanje je razčlenila na Naravne pojave, kot so oglašanje vode in vetra ter škripanje snega, sledijo Rastline, ki so sicer res neme, vendar nekatere ponujajo možnost, da se nanje zapiska, tem pa Živali, divje in domače. Primeri segajo od pijavke prek različnih žuželk do kače, žabe, polha gamsa in volka ter od mačke in psa do goveda in konja. V samostojnem poglavju Ptičja govorica avtorica uveljavlja termin ptičjice. Uporablja ga kot oznako za medmete, ki ponazarjajo prijetno žvrgolenje ptic pevk, neprijetno oglašanje kragulja, vrane in srake ter srhljive glasove čuka in sove, kakor se pojavljajo v slovenskem slovstvu. V nadaljevanju obravnava še vprašanje mitopoetike ob slovenski slovstveni folklori o pticah ter glasovne izraze čustev in zvokov pri delu. Poglavje Trpka milozvočnost je spodbudilo nekaj primerov slovstvene folklore v pregovorih, pravljicah in povedkah, povezanih s prikrajšanostjo za sluh in govor. Šesto poglavje prvega dela je posvečeno oponašanju zvonov oziroma zvončicam. Marija Stanonik upošteva zvonjenje kot merjenje časa in zvočne glasovne figure brez pomenske artikulacije in tudi za slovenski prostor značilno pritrkavanje ter nato še raznovrstno motiviko zvončic ob pobožnostih, pri delu, v družbenem življenju in zvonjenju ob mrličih. Pri čemer je bilo zvonjenje ob smrti moškega po navadi daljše, kot če je umrla ženska, najkrajše pa ob smrti otroka. Tukaj se avtorica pomudi tudi ob primerih, ko so ljudje na zvonove prenašali to, česar niso mogli povedati konkretno, tako da je zvonjenje pravzaprav opravljalo funkcijo javnega mnenja. Na primer v besedni zvezi »obesiti na veliki zvon.« Drugi del monografije Poetika slovenske slovstvene folklore je Marija Stanonik posvetila tistim poetičnim pojavom, ki jih v slovstveni folklori zaznavajo oči, torej ubeseditvi otipljive krajine ali fizično nedostopnim bajčnim bitjem, barvni lestvici in miniaturam. Prvo poglavje prinaša analize desetih razsežnosti in pomenov kategorije prostora. Na primer statičnega in dinamičnega vidika prostora, prostora kot kriterija identitete, etnološke klasifikacije slovenskega etničnega ozemlja, zvočne prostorske razmejitve slovenskega prostora, meje kot folklorističnega vprašanja, slovenske mitične krajine itn. Nato so posebej obravnavane poetika prostora v gorenjski krajini, vizualizacija bajčnih bitij ter poetike barv, pomanjševanja in števil od ena do dvanajst. Tretji del monografije je namenjen kompoziciji izrecno proznih žanrov glede na čas, poleg prostora in števila kategorije, ki jo je grška mitologija pobožanstvila. Skozi zgodovino sta se, povzema avtorica, razvila v panteističnih religijah ciklično, v monoteističnih religijah pa linearno oziroma historično pojmovanje časa. V prvi skupini primerov, navaja v razdelku Časovna kontekstualizacija, se letnice opirajo na pripovedovalčevo osebno zgodovino, v drugi pa se nanašajo na zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali zlasti obdobje med prvo svetovno in osamosvojitveno vojno. Kot poseben način označevanja preteklosti pa navaja tudi uporabo pridevnika »star«, v besednih zvezah po starem, stari ljudje, starši, ter sklicevanje na otroštvo oziroma mladost pripovedovalca, kar naj prispeva k zanesljivosti njegovega pričevanja. Marija Stanonik ob primerih iz pripovedi, objavljenih v zbirki Glasovi časa, obravnava še pogostost posameznih časovnih prislovov enkrat¸ včasih, prej, nekoč, davno itn. Nato na primerih Poženčanovih pravljic, ki jih je pred 190 leti zapisoval duhovnik Matevž Ravnikar, pravljic Matije Valjavca Kračmanovega in primerjalnih zbirk med drugim piše še o – praviloma srečnem – končevanju slovenskih pravljic. Posebej se posveča individualni poetiki folklornih pripovedi v arhivski zbirki Gašperja Križnika, nazadnje pa obravnava še poetiko balade o nesrečnih zaljubljencih, slovenskih romeih in julijah, po različicah v Štrekljevi zbirki ter mlajših sorodnih zapisih. Monografijo Poetika slovenske slovstvene folklore avtorica Marija Stanonik konča s pripombo, da po njej »ni več primerno govoriti o enolični strukturi slovenske slovstvene folklore, izrecno pravljic in povedk.«

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Čeprav je izvor besede utopija povezan z neobstojem in kot tak že predvideva lastno neuresničljivost, je prostor utopije kot ne-kraja vendarle prostor odprtih možnosti. Vsaj takšno se zdi izhodišče, ki ga v romanu Ikarija privzema nemški pisatelj Uwe Timm. Njegova Ikarija se ne poigrava le s prostorsko, temveč tudi s časovno razsežnostjo možnosti: dogajanje je zgoščeno v kratek čas tik pred kapitulacijo Nemčije in po njej, v »trenutek anarhije«, ko stari red še ni bil povsem ukinjen, novi pa še ne zares vzpostavljen. Razporejeno je v dnevniške zapise ameriškega vojaka nemških korenin Michaela Hansna, ki se odpravlja v Evropo, da bi opravil nekoliko nenavadno zaslišanje s človekom po imenu Wagner, zadnjo pričo življenja in dela evgenika Alfreda Ploetza. Hansen začne nalogo izpolnjevati 2. aprila 1945 ter jo konča septembra istega leta, ko se morajo ameriške sile počasi umakniti. V tej kratki časovni vrzeli bo pred lastnimi očmi videl in popisal, kako se porajajoča se možnost, da bi iz povojnih ruševin ustvarili boljšo družbo, preobraža v nekaj drugega. Roman Ikarija se tako pri pripovednem postopku kot pri snovanju likov naslanja na logiko preobrata, prikazano skozi ideološki razvoj osrednjega romanesknega lika Alfreda Ploetza. V času, ko se Timmov Hansen sprehaja po povojni Nemčiji, je Ploetz že pet let mrtev, vendar njegova dediščina še vedno buri duhove. Ko Hansen zaslišuje njegovega nekdanjega sodelavca, zastavlja vprašanja, ki razkrivajo sleherniško željo po razumevanju: kako je namreč mogoče, da je Ploetz, nekoč strasten zagovornik uresničevanja najbolj utopičnih družbenih potencialov, postal eden od vodilnih ideologov nacistične rasne politike in oblikovalec tako imenovane »rasne higiene«? V prepletanju zgodovine utopij, biografij ključnih predstavnikov družbenih sprememb in počasnega vdiranja sočasnih političnih realij v pripovedovalčevo začasno idilo, Uwe Timm razkriva ambivalentnost vsakega večjega družbenega projekta, ki skuša na kakršenkoli način prevzeti nadzor nad določenim vidikom človekovega bivanja. Želja po prisilni odrešitvi družbe je zmeraj že želja po njenem zamejevanju, nadzorovanju in ne nazadnje kaznovanju, ki se je v času nacizma poleg holokavsta kazala tudi v zakonu o prisilni evtanaziji; primer takšnega zakona je bil Aktion T4. Projekt je bil prosto po Ploetzu imenovan »utopija družbene selekcije«, kar ni pomenilo nič drugega kot nasilno odstranjevanje nezaželenih elementov. V prepletanju dokumentaristike in fikcije skuša Timm prepoznati elemente, ki so skozi zgodovino, predvsem skozi drugo polovico 19. stoletja, privedli do ideoloških, celo antihumanističnih tendenc v znanosti in družbi. Ikarija je roman pretanjenega opazovalca. Partikularno se širi, skozi podrobnosti presevajo razpoke ideologij. Ko zaslišanec vpraša Hansna, kakšno korist ima od žvečenja žvečilnega gumija, mu ta odgovori, da »izboljša mišljenje, in to popolnoma brez vzreje in kaznovanja«. Ponavljajoči se motiv žvečilke in reakcija, ki jo sproža v posameznikih, so le ena od številnih drobnarij, s katerimi Timm vzpostavlja odnose med liki in njihov način razmišljanja. Namen takšnega pristopa ni normalizacija ali humanizacija tistih likov, ki zelo očitno zagovarjajo napačno stran zgodovine, temveč vztrajanje v razlikah. Ne gre za to, da so zločine podpirali in izvajali tudi tako imenovani »dobri ljudje«, ali za še eno preigravanje na temo »banalnosti zla«, temveč za preseganje dihotomije dobrega in zla, za srhljivo spogledovanje z mislijo, da medčloveške odnose in odločitve narekuje inercija. Ali pragmatičnost: ameriški osvoboditelji Ploetzevo delo obsodijo, pa si vendar z velikim zadovoljstvom prisvojijo ugotovitve njegovih raziskav in poskusov na ljudeh – rezultate, ki jih sicer, kot se izrazijo, sami ne bi mogli pridobiti. Uwe Timm je zgodbo zasnoval na sosledju ekstremnih preobratov, ki niso zgolj osebne narave, ki nekdanje boeme zanese v fanatične zagovornike evgenike in komuniste spreobrača v rasiste in fašiste, temveč prevevajo zgodbo kot celoto. Celo blaznost ima zgodovino in metodo. Ikarija je v tem smislu dialektično zasnovan roman, v katerem vse že vsebuje kal svojega nasprotja, ki se pravzaprav skriva že v sami ideji utopije. Ali, kot je vprašanje zastavljeno v romanu: »Mar nima utopija svojega izhodišča v odsotnosti nečesa, v nestrinjanju?« Utopija je le negativ družbene slike. V primeru Ikarije gre za enega tistih celostnih romanov, ki presegajo eno življenje, ampak jih zanima ponovljivost družbenih vzorcev. S potrkavanjem po preteklosti bijejo plat zvona prihodnosti.

Piše Silvija Žnidar, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Občasno se zgodi, da naslov kakšne leposlovne knjige temeljito in povedno povzame vsebino. To zagotovo drži za poslovenjen izbor pesmi Impressum: Upočasnjena svetloba Ilme Rakusa. Osnovni gradnik te poezije je svetloba v različnih odtenkih, niansah, transformacijah v trenutku, dnevu, letu, v samem konceptu časa, kar pa se nato veže na reflektiranje občih eksistencialnih in ontoloških situacij ali na konkretne eksistenčne dileme in položaje. Po avtoričinih besedah gre za inscenacije »nekega elementa izvora«, se pravi svetlobe kot primarne prvine, točke rojstva življenja. Svetloba je tisto, kar v pesmih – in v življenju – omogoča stvarem, rečem, da vstopajo v vidno polje, jih osvetljuje v različnih perspektivah, in pesnica to vztrajno beleži. Pesmi se pogosto, predvsem v prvem delu zbirke, začenjajo oziroma odpirajo kot vstopi v pokrajino, v urbano prostorje, pri čemer verzi ne delujejo, kot da hočejo podati zamrznjeno sliko vidnega, temveč »lovijo« impresijo, kot da želijo zgostiti trepetanje nekega doživetja, vizije v preseku časa, prostora in človeške zaznave. Poetična pisava, ki ob tem nastaja, je zelo jasna, izkristalizirana, observativna, ilustrativna, opisna, bralstvo brez ovir sledi njenemu nizu podob in besed, zlahka si je, vsaj v večini pesmi, predstavljati območja, v katera nas pelje: »Oprano popoldne proseva / skozi poslednji javorov list. / Pozno je že. / Ni hrupa ne kantilene. / V hiši cvrkuta kurjava. / Kmalu bo prišla sivina, / hladno bo legla na asfalt.« Figurativni jezik, ki je ob tem v rabi, je zelo rahel, metafore ali prispodobični spoji niso premočni, ne zmotijo toka misli. Prenesena, metaforična ali simbolična razsežnost se še najbolj razodeva na ravni celotne, posamične pesmi, ki razodeva neko občutje, čustvo, razširjeno misel ali refleksijo. Pokrajine, vedute in vsa bitja, ki se »ujamejo« v pesničino pisanje, tako niso nekakšne prispodobe za njen duševni interier, niso njene pozunanjenosti. Pesmi tudi ne bi mogli označiti za izpovedne; da, od pesniškega glasu prejemamo, zaznavamo čustva, miselne zavoje, a to prihaja skozi vijuganje med pesniškimi podobami. Tukaj gre bolj za poetiko prostora, v katerem se pesnica koordinira, išče spoje z njim, z njegovimi fenomeni, in pesmi so kot odzivi na ta shajanja in prehajanja. Znotraj tega se ji pojavi razodevajo v različnih barvah, v njih skozi prizmo svojega naziranja najdeva spomine, nenavadna bistva, razodetja, razpira svoje čute temu, kar jo nagovarja. Pri tem pride seveda tudi do zlitja ali kolizije nasprotujočih si »silnic«; svojo vseprisotno svetlobo Rakusa pogosto obdaja z zimo, hladom, uzira prezenco, obliko ene pojavnosti skozi drugo. V tem kontekstu imata lahko mraz in sneg več konotacij, lahko delujeta pomirjevalno, kot tišina, ali pa funkcionirata kot zareza v bivanje. Odkrivanje kompleksnih, prelivajočih se nians materije in »duha«, ki jo naseljuje, je tako, se zdi, eno izmed glavnih vodil teh poem. Poudarjeni mesti v zbirki sta tudi motiva poti in časa oziroma je vse nekako prepleteno. Pesničin pogled in njena bit sta večinoma v stanju lahnega nemira v premikanju, njeno oko, misel nenehno lovi tudi najmanjše premike med bitji, med kraji, med ljudmi. Njena besedila do neke mere zaznamujejo konkretni kraji, potovanja, na kar napotujejo nekateri naslovi pesmi, ali vmesne, bežne omembe, ki omenjajo mesta, kot so Praga, Berlin, Teheran in Kjoto, vendar ne odražajo nekakšnih mestnih ali popotnih atmosfer, še vedno gre za skiciranje drobnih momentov, vizij. Za tekste, ki se vežejo na japonska mesta, bi lahko dejali, da so nekakšen poetičen poskus približanja misli zen budizma; pod vsem vrvežem in videzi sveta pesnica najdeva nekakšen krogotok, ciklično izmenjavo življenja in minevanja: »bobneče zastave / plastične ponjave / raztrgan reklamni napis / le drevesa stojijo / strumno v / tresavici zraka / zeleni bogovi / dokler jih povodenj ne osmuka.« Pesnica na svojih poteh, takšnih ali drugačnih, pogosto išče nekakšen »pobeg« linearnemu teku časa, nekakšno čisto prisotnost biti v trenutku, zlitje z nekim momentom ali prostorom. V osnovi gre pri delu Impressum: Upočasnejna svetloba za zelo rahlo, tenkočutno, »lirizirano« govorico, poetiko. A prevečkrat dobimo občutek, da je prerahla. V svojem iskanju kontrastnosti, kontradikcij, v uprizarjanju stvarnosti med njimi se ne odpira dovolj, ostane pri nastavkih, ne gre zares daleč v njihovem trasiranju, plastenju. Ostaja pri nekakšnih osnovah, pri poetiki, ki smo jo že neštetokrat slišali, brali. Sama pisava deluje morda preveč skopo, premalo izdelana v smeri »umetniškosti, ne nudi pravih izzivov. Pesmi tako pogosto na koncu izpadejo ohlapno, rahlo estetizirane, pogosto se zanašajo na konvencionalne prijeme pesniške naracije, zaradi česar marsikateri verz deluje klišejsko. Nekateri teksti so glede na ubesedovanje svoje tematike pretihi, včasih se zdi, kot da jim zmanjka zagona. Z nekaj izjemami morda zbirki primanjkuje tudi močnejši ritem, zven pesmi – kar pa se je morda do neke mere zgubilo v prevodu, zato so tudi dobrodošle dvojezične izdaje. Nerodna pa je mestoma tudi vpeljava družbeno-kritičnih momentov, vezanih predvsem na vojno v Ukrajini, saj v toku celotnega pesniškega nabora delujejo kot nenavadni tujki, ali pa pesmi preprosto znova izpadejo izpisane na način obrabljenih vzorcev, z igranjem na čustva skozi konvencionalne motive, podobe. Pod črto je torej zbirka Ilme Rakusa Impressum: Upočasnjena svetloba dokaj pretehtano strukturirana in zastavljena, ponuja potencialno zanimive vsebine, njena lahna govorica »pritegne uho«, a vsemu skupaj na koncu umanjka preseženi element, korak dlje, kakšno presenečenje več, večja moč v toku jezika.

Slovenski naslov filma Okus strasti povsem nazorno predstavi njegovo vsebino. Zgodba namreč spremlja kuharico Eugénie, ki živi in dela pri gastronomu Dodinu Bouffantu, večina dogajanja pa je osredotočenega na njuno skupaj strastno pripravljanje slastnih jedi. Obenem sta tudi par in tako dobimo vpogled še v njuno romantično strast. Ta je sicer nekoliko bolj umirjena, saj je dogajanje postavljeno na francosko podeželje v začetek 20. stoletja, zaradi česar je nujno izkazovanje romantike podvrženo določeni meri zadržanosti in družbenih protokolov, ki so nam danes morda tuji. Vseeno niti za trenutek ne podvomimo v iskrenost njune ljubezni ali v njuno enakopravnost v odnosu. Režiser Tran Anh Hung se je s svojim drugim francoskim filmom lotil predelave literarne klasike, ki je sicer nimamo v slovenskem prevodu, njen avtor Marcel Rouff pa sodi med pionirje pisanja o gastronomskih užitkih. Hungov film te užitke mojstrsko prelije v žive podobe, k temu pa izdatno pripomoreta tudi Juliette Binoche in Benoît Magimel v glavnih vlogah. Ne le, da izkažeta izjemno mero žara in strasti drug do drugega, prav fascinantno je opazovati, kako vešča sta v pripravi hrane in s kako predanostjo se lotevata kuhe. Žanrsko je Okus strasti romanca in to odlična, prehranski vidik pa ga uvršča tudi v vse bolj priljubljen podžanr gurmanskih filmov. Za te je značilno, da pripravo hrane predstavljajo s skoraj erotičnim žarom, pri čemer je hrana včasih metafora za druge pomembne življenjske stvari, denimo ljubezen ali kreativnost. Posamezni gurmanski vložki so sicer že desetletja stalnica kriminalk in filmov borilnih veščin iz Hong Konga in Japonske, kjer pogosto služijo kot lahkoten premor za umirjanje tempa in napetosti, ko denimo med obleganjem gangster pripravi pojedino za svojo ekipo ali talce. Obenem je vloga chefa tudi izziv za igralce, da izpilijo lastne spretnosti, tako smo lahko pod prste gledali hollywoodskim zvezdnikom, kot so Jon Favreu, Bradley Cooper in Nikolaj Coster-Waldau, pri nas pa tudi Juriju Zrnecu in Klemnu Janežiču. V zadnjih letih je gurmanski film napredoval do te mere, da smo začeli dobivati že revizionistične poskuse žanra. Tako je denimo predlanska danska drama Okus lakote prikaz propada v katerega obsesija s hrano žene uspešnega chefa in njegovo družino, medtem ko lanski srhljivi triler Mení prikaže chefa kot vodjo kulta, ki gastronomijo uporabi kot orožje za množično uničenje. No, Okus strasti je nasprotje tega – film poln topline, romantike, ljubezni in drugih slastnih dobrot.

Willy Wonka je verjetno eden najbolj prepoznavnih, vsekakor pa eden najbolj čudaških in ekscentričnih likov mladinske literature, ki že vse od leta 1964, ko ga je pisatelj Roald Dahl predstavil svojim bralcem v fantazije polnem romanu Čarli in tovarna čokolade, vzbuja tudi zanimanje filmskega sveta. In kako ga le ne bi! Wonka, po mnenju nekaterih Dahlov alterego, je neobičajen, nagajiv, pogosto nesramen, objesten, prebrisan in zelo energičen možic pisanih oblačil in še bolj pisanega razpoloženja, da o prismuknjenih navadah niti ne govorimo. Nič presenetljivega torej, da je le slabih pet let po izidu knjige filmska platna že osvetlil istoimenski film z Genom Wilderjem, za marsikoga še vedno »edinim pravim Willyjem Wonko« v naslovni vlogi. A kakšen je bil Wonka, preden je ustanovil svojo znamenito tovarno čokolade? Je bil od nekdaj tako … no, poseben? In kako je spoznal svoje miniaturne pojoče pomočnike? Je bil bolj čarodej ali izumitelj ali oboje? O tem je Dahl razkril le drobce, ostalo pa prepustil domišljiji, ki je bila tako glavno vodilo režiserja in soscenarista Paula Kinga pri ustvarjanju najnovejšega poskusa razkritja ozadja slavnega čokoladnega mojstra, glasbene družinske pustolovščine Wonka! Pri tem je zelo očitno črpal iz svojih izkušenj pri ustvarjanju toplega in ganljivega Medvedka Paddingtona ter se še bolj očitno in z veliko mero spoštovanja zgledoval pri že prej omenjenem filmu iz leta 1971. Rezultat je vizualno spektakularna avanturistična komedija, v kateri je za kanček preveč računalniško obdelanih posebnih efektov, s sicer predvidljivo, rahlo predolgo, a kljub vsemu dovolj zanimivo in preobratov polno zgodbo ter osupljivo igralsko zasedbo. Že res, da mlademu Timothéeju Chalametu morda manjka malo norosti, kakršno sta Wonki vdahnila Wilder in predvsem Johnny Depp v Burtonovi različici filma, vendar to zelo uspešno zapolni z vztrajnim in nalezljivim optimizmom neke nepokvarjene duše, ki še verjame v uresničitev svojih sanj. Poleg Chalameta, ki je priznal, da je bilo zelo težko hkrati plesati, peti in igrati, so svoj košček k čarobnosti tega filma dodali še Olivia Colman, odlična celo v vlogi zlobne perice, Sally Hawkins, Rowan Atkinson, naravnost fantastični Hugh Grant kot zagrenjeni oranžni možic z zelenimi lasmi in še številni drugi. Film Wonka, ki se na daleč izgone vsaki kontroverznosti, s katero se v zadnjem obdobju povezuje Dahla in njegova dela – razprava o upravičenosti poseganja v literarna besedila, namesto da bi se jih primerno kritično obravnavalo, je še zelo vroča – je vsekakor eden boljših svojega žanra in bo mlajše občinstvo nedvomno navdušil. Nekoliko starejši pa bodo morda vseeno pogrešali ščepec tiste posebne začimbe, ki dobro čokolado spremeni v odlično.

V SNG Nova Gorica so v koprodukciji s Cankarjevim domom, Dramo SNG Maribor in Zavodom Škrateljc pripravili uprizoritev Pod svobodnim soncem, ki se naslanja na znameniti istoimenski roman Frana Saleškega Finžgarja, še bolj pa na leta 2021 izšli strip Gorana Vojnovića in Damijana Stepančiča, temelječ na Finžgarjevem romanu. Predstave v Novi Gorici tečejo že od premiere 30. novembra, ljubljanska in mariborska premiera pa bosta sledili 18. decembra oziroma 19. januarja.

premiera: Slovensko mladinsko gledališče, 9. december 2023 Radio Slovenija, informativne oddaje, 10. december 2023 V Slovenskem mladinskem gledališču je bila sinoči premiera predstave Argonavti, ki je nastala po navdihu istoimenske knjige Maggie Nelson in besedilu, katerega avtor je dramaturg Tomasz Śpiewak. Predstavo z odličnimi, močno angažiranimi, osmimi igralskimi kreacijami, katerih liki so upodobljeni tudi na podlagi pripovedi anonimnih sogovornic in sogovornikov v Sloveniji, je režiral Michał Borczuch. Več Magda Tušar: ZASEDBA Mark Jacob Cavazza Damjana Černe Daša Doberšek Voranc Mandić Vlad Novak Ivan Peternelj Draga Potočnjak Matija Vastl USTVARJALCI Dramaturgija: Tomasz Śpiewak Prevod izhodiščnega gradiva: Tatjana Jamnik Scenografija in kostumografija: Dorota Nawrot Koreografija: Dragana Alfirević Glasba: Bartosz Dziadosz Oblikovanje zvoka: Bartosz Dziadosz, Sven Horvat Oblikovanje svetlobe: Robert Mleczko Oblikovanje videa: Dušan Ojdanič Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Asistent režije: Bor Ravbar Vodja predstave: Urša Červ

V okviru programa Kinobalon je prišel na spored Kinodvora norveški otroški božični film Medvedkov božični čudež, ki si ga je ogledala Gaja Pöschl – kot boste slišali v naslednjih minutah, ogled tega dela toplo priporoča. Njeno oceno bere Maja Moll.

Redkokateri filmski ustvarjalec v svojih delih tako kreativno uporablja metafore kot nemški scenarist in režiser Christian Petzold. Če pomislimo na njegovo dramo Phoenix, postavljeno v razrušeni Berlin tik po drugi svetovni vojni ali na Tranzit in Undine – filma, v katerih je prav tako kot v svojem novem celovečercu Rdeče nebo v glavno vlogo postavil igralko Paulo Beer. Besedilo o filmu je pripravil Igor Harb, bere Igor Lotrič.

Woodyja Allena ni treba posebej predstavljati. Nekateri njegovi filmi so se zasluženo uvrstili med klasike filmske umetnosti – pomislimo na Annie Hall, Manhattan, na film Hannah in njeni sestri ali na Otožno Jasmine izpred desetih let. Eden njegovih bolj zanimivih filmov je tudi Zadnji udarec s Scarlett Johansson in Jonathanom Rhys Meyersom v glavnih vlogah, v katerem Woody Allen ni gradil na komičnosti, ampak je ustvaril razmišljujoče delo o medčloveških odnosih in o pomenu sreče v življenju. S srečo, ki se hitro spreobrne v svoje nasprotje, se ukvarja tudi v filmu Srečno naključje, svojem petdesetem filmu in prvem, ki ga je posnel v tujem jeziku, v francoščini. Ocenjuje ga Ana Jurc, bere Maja Moll.

Maja Lunde: Snežena sestra premiera: 1. december 2023 informativne oddaje, 4. december 2023 Tudi v skandinavsko kičasto božično ikonografijo in impresivno zasneženo pokrajino, infrastrukturo, ki namiguje na običajno praznično patetiko, lahko vdrejo nenadni in hudi življenjski dogodki. Norveška pisateljica Maja Lunde, avtorica zgodbe Snežena sestra, ki so jo v Mini teatru priredili za oder, je zapisala, da je v njej želela opozoriti na pereč problem duševnih stisk in psiholoških motenj pri mladostnikih in na potrebo po komunikaciji med starši in otroki. Predstavo Snežena sestra, ki je namenjena družinskemu gledanju, je režiral Luka Marcen, v vlogah otrok, staršev in skrivnostnega neznanca, so tako radoživo kot turobno podobo uprizoritvi vtisnili: Gaja Filač, Timotej Novakovič, Luka Bokšan, Sara Gorše in Nika Korenjak. O predstavi, ki je premiero doživela v petek, več Magda Tušar

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Maja Moll in Ivan Lotrič. Odgovor na vprašanje, zakaj je Boža Herek začela pisati satirične, včasih precej ostro začinjene zgodbe o razvadah in slabostih posameznikov in banalnih pojavih v javnem življenju, je z mislijo na oblastnike, ki jim je osebna korist pomembnejša kot dobrobit države, že pred dva tisoč leti napisal rimski pesnik satirik Decimus Juvenalis: Difficile est satiram non scribere – Težko je ne pisati satire. Težko je verjeti, da so humoreske v knjigi Davek na pamet stare že več kot dvajset let, njihovi liki bi bili lahko tudi naši sodobniki. Prva zgodba nas spomni na Butalce, ki so kupovali pamet, le da je pripoved modernizirana z uvedbo inteligenčnega količnika za vsako delovno mesto. Vlada v domu demokracije soglasno sprejme davčno reformo in za odstopanje od predpisanega količnika uvede nov davek na pamet, ki bo zagotovo v celoti napolnil državni proračun. »Sistem je na moč human za tiste, ki so obvladali odtujitve velikega formata – kot so po novem rekli navadni kraji,« pravi sindikalist. V izogib zapleteni metodologiji vlada sklene, da se letna stopnja davka določa z žrebom. Humoreska Naša kultura govori o tankočutnem uličnem violinistu Gregorju, ki postane minister za kulturo. Na prvi seji vlade dobi nalogo, naj na dolgem seznamu umetnikov zamenja vse neustrezne s pravimi. Črtal naj bi ljudi, ki so kot paraziti polno desetletje živeli brez dela, pri tem pa se mora soočiti z ministrico za obrambo svobode misli, ministrico za socialne programe in družinsko pragmatiko, prisluhne pa tudi mnenjem stanovalcev v živalskem vrtu. V naslednji pripovedi vlada razpravlja o izboljšavah vremena in sprejme več koristnih ukrepov: na primer o nakupu termometrov, ki bodo kazali samo do petindvajset stopinj Celzija, vročino pa bodo merili v Fahrenheitih. Največji dosežek pa je priprava evropskega zakona o vremenu. »Tudi vreme je stvar demokratične javne razprave, najširša demokratična razprava lahko prinese novo kvaliteto, ljudstvo pa naj razmišlja, se ozira v nebo in se jezi. Naj se ukvarja z vremenom. Sicer nam bodo začeli vtikati nosove v pravo politiko in se ukvarjati s tem, o čem kdo odloča in na kateri račun gre kakšen znesek.« Precej pogosta slovenska lastnost je ustvarjanje videza, vtisa na druge in dokazovanje lastne pomembnosti. Iz te izvira absurdna potegavščina, ki si jo v humoreski Sanjske počitnice privošči lastnik turistične agencije Modra palma z reklamo: »21 čarobnih dni na Bahamskih otokih za samo 999 dolarjev za štiri osebe«. Na koncu so kljub trdemu garanju v vinogradu vsi zadovoljni, ko za nevoščljive sosede in prijatelje kot dokaz posnamejo video o svojih počitnicah pred kulisami s posnetki Bahamov. Težavna pa je lahko tudi izbira otrokovega imena, saj imajo v satiri Ime po mnenju nove mamice vse Anice, Bojane Mojce, Marije, Jožice, Dragice, Nine, skratka vse dobre znanke, preveč slabih lastnosti, da bi po njih imenovala svojo novorojenko. Humoreske Bože Herek v knjigi Davek na pamet odlikujejo spreten tok pripovedi in zanimive zgodbe iz vsakdanjega življenja preprostih posameznikov in pomembnežev – klavrnih literarnih junakov, ki jim je skupno hlepenje po bogastvu in karieri. Pisateljica s posmehom in bridkim humorjem razgalja zlaganost uglednežev, nesmiselne politične odločitve, birokracijo, laži, podkupovanje in krajo. V nekaterih lahko zaznamo sledi znanih literarnih del tega žanra, kot so Milčinski z Butalci, Dickensov Božični duh v zgodbi Kako sem postal pameten ter Hašek in njegov Dobri vojak Švejk v humoreski Pred volivci ob ustanovitvi 'Stranke zmernega napredka'. Knjižna oprema Bojana Hereka se ujema z vsebino, prikazuje na primer bankomate in okenca z duhovitimi napisi: »Davkarija. Vplačila 24 ur. Vse dni v letu samo za vas.«

Piše Matej Bogataj, bere Ivan Lotrič. Vse bolj uveljavljen in nagrajevan nemški pripovednik Lutz Seiler je podobno kot njegov rojak Inge Schultz eden od premišljevalcev o obdobju padca Zidu in začetka tranzicije, vsaj če sodimo po njegovih poslovenjenih romanih. Ozračje tik pred združitvijo obeh Nemčij v obdobju demokratične otoplitve, posledično tudi množičnega prebega zaradi čudežno odprtih mej na drugo stran železne zavese, je bilo namreč ozadje romana Kruzo. To je zgodba o teoriji in praksi, tudi o utopičnih vizijah vzhodnonemške mladine, ki je sanjala o drugačni prihodnosti in se nanjo pripravljala na utrjenem otoku v bližini danske meje, ki so ga obkrožali patruljni čolni, da bi preprečevali pobeg na Zahod. Pripovedovalec tam spozna Kruza, duhovnega voditelja, ki vidi dlje kot drugi in nastopa v vlogi nekakšnega guruja, modreca in nosilca utopije. Kruzo se pod psevdonimom comandante, kar ga seveda postavlja v bližino latinskoameriških nosilcev revolucionarnih, utopičnih in protiimperialističnih projektov, nekakšnega Che Guevare ali Fidela Castra, pojavi tudi v Seilerjevem romanu Zvezda 111 kot eden od vodij avtonomne in osvobojene cone v Berlinu tik ob Zidu. Predlaga nakup nemških ovčarjev, nekdanjih čuvajev v ruski vojaški službi, ki bodo v primeru intervencije branili cono pred policijo. Pripovedovalec Carl se namreč že na začetku tega obsežnega in razvejanega romana, v katerem zasledujemo kar nekaj pripovednih linij, sooči z odhodom staršev na Zahod, čim se jima je ponudila priložnost; očitno sledita skrivnim sanjam, o katerih on ne ve nič. Zapustita mu avto in stanovanje, ostal naj bi v nekakšni zaščitnici in varoval dom, medtem ko bi šla onadva skozi zapletene migracijske postopke, taborišča za prebežnike in iskanje službe. Vendar se Carl odloči, da ne bo skrival njunega bega pred sosedi, spakira očetovo orodje in se z ruskim avtom odpravi v Berlin, ki je ravno pred tranzicijo. Oblasti dovolijo naselitev čudakov in sanjačev v nenaseljena stanovanja, saj hočejo preprečiti špekulativnemu kapitalu, da bi zagospodaril s celimi soseskami. Carl, ki spi v avtu in do nastopa mafijske konkurence, ki mu resno zagrozi, na črno vozi taksi, se tako znajde v vzhodnonemškem skvotu, med uličnimi delavkami, ruskimi oficirji in z vseh vetrov nabrano mladino, polno utopičnih idej o novih skupnostih in obetov umetniške slave. Seiler sicer omenja Kreuzberg, znamenito berlinsko okrožje na zahodni strani, ki so ga zaskvotali, vendar je Carlova družba v svojih zahtevah in načinih delovanja inventivna in samostojna, tako da Zvezda 111 ob romanu Kruzo predstavlja dragoceno pričevanje o podtalnem dogajanju in o zgodovini alternativne scene na ozemlju vzhodnonemške demokratične republike. Dobesedno podtalnem. Carl, ki se medtem ukvarja z zidarskimi deli za skupnost, saj je zidaril že prej, se namreč postopno oblikuje v pesnika, ima nekaj ljubezenskih prigod, predvsem pa je roman, ki je dobil ime po starem radijskem sprejemniku z mačjim očesom, pričevanje o na novo odkriti svobodi. Tudi o pojavljanju špekulantov vseh vrst, o tem, kako je Zahod s svojo kapitalsko logiko pojedel prejšnje načine bivanja. Tudi o tem, da svoboda, o kateri sta sanjala starša, ni dovolj za srečo, saj Carl pravzaprav ne ve, kaj bi z njo, ne na ljubezenskem ne na pesniškem področju, išče se in občuduje odločnost staršev, čeprav dvakrat starejših z dvojno voljo in prilagodljivostjo. Seiler svoj roman ob neposrednem pričevanju izpisuje prek pisem matere, ki natančno poroča o svojih migracijskih epizodah, in s poznavanjem berlinske alternative od znotraj. Seveda je tam je polno nesporazumov, skupnost z vseh vetrov nabrane mladine, ki se bojuje za svoj prostor, tudi v vlažnih in opuščenih kleteh in razdejanih stanovanjih je pravzaprav pomanjšan družbeni model, ki še danes razločuje mentaliteto obeh nemških hemisfer. Radio, model Zvezda 111, ki je nekoč pomenil zvezo s svetom zunaj, z radiom Luksemburg in rokenrolom, ter spodbujal sanje generacije staršev, konča na ameriški Zahodni obali, Seiler pa z romanom dokazuje svojo visoko pripovedno kondicijo, širok zamah in dober smisel za tenkočutno izpisane portrete posebnežev in sanjačev iz berlinskega podzemlja na začetku devetdesetih let.

Piše Andrej Lutman. bereta Ivan Lotrič in Maja Moll. Po že ustaljeni navadi besedila, prispela na razpis Sončnica, izbere selektorska ekipa. Njen član Zoran Pevec je svojo izbiro v spremni besedi k zbirki Andreje Vidmar Iz nedotika poimenoval Celjenje spomina, popis rodovnika. Izbor je utemeljil z besedami, da zbirka 'ponuja dominantno sporočilo samoodkrivanja in obračanja navznoter, kjer se osvobaja odvisnosti od drugega in kreira samozavestni pesniški jaz'. Lirska subjektinja Andreja Vidmar svoje pesmi ponuja v knjižni prvenki, objavljala pa je že v glasilih Mentor in Kralji ulice, na spletu in tudi v radijskem Literarnem nokturnu. Začetki njenega pesniškega ustvarjanja so stari vsaj pet let, plemenitila pa se je tudi z udeležbami na kreativnih delavnicah, ki jih prireja Javni sklad za kulturne dejavnosti. Poleg slovenščine je njena strast angleščina, ki jo poučuje na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru. Predvsem je ognjevita bralka in organizatorka inovativnih pedagoških pristopov, zavzema se za izobraževanje mladih v begunskih centrih doma in po svetu. Za izhodišče njenega pristopa k poeziji lahko služijo zadnji verzi pesmi z naslovom Bližina: »Zarana dlan še kar tiščim / v tisto smer. / Mogoče, / mogoče bo zdaj lažje / vstati iz postelje / in se odpeljati // v praznino.« Zbirka je tridelna. Prvi del je nostalgičen, saj je v njem izpostavljen spomin na preteklost, meječo kar na prekletost. Pesem Netopirka se namreč začne takole: »Dolgo sem živela z njo, / svojo nadomestno mamo. / Ko sva se našli, sva druga drugi / s kože postrgali nezaupanje. // Zasušeno popkovino je privezala / na svoje koničaste zobe. / Z nogami sem se oklenila / njenega života.« Pesmi prvega dela so vsekakor mračne, nakazujejo otroštvo in mladost brez cvetic; če pa že so, so spletene v venčke, tiste pogrebne, in ne tiste, s katerimi dekleta lovijo ljubljence in morda poznejše ljubimce. Pesmi drugega dela so delno odmaknjene od mrakobnosti prvega, saj se v lirski subjektinji prebudi ljubezen, ljubezen do ustvarjanja in izpovedovanja. Pesem Zaljubljena se konča z verzi: „Ponoči ne spim. Počasi / slačim pesmi / pod / modrimi / platnicami.“ V tem delu so tudi pesmi, ki napeljujejo na telesnost. Na primer pesem z naslovom Razpok: „Napeta popka se pričakujeva / vsak v svoji pozabljeni gredi.“ Tretji del zbirke Iz nedotika se vrača k prvemu delu in še okrepi njegovo žalobnost, zanikanje in odsotnost. Prav vrtajoče se konča pesem Načrt, kjer en sam stavek določi vse: »Izza reber zajoče pogrešanje.« Osrednja tema tega dela je smrt v kar premnogih oblikah, in pesmi popolnoma definirajo naslov zbirke: Iz nedotika. Ne le da pesnica zaznava stanja, kjer ni stikov, kjer ni povezav in ljubezni, ki naj bi združevala; vživlja se v stanja, kjer je gibalo odbojnost. A da ne bo pomote: ni sovraštvo tisto, ki naj bi bilo nasprotje ljubezni. Ne. Je zgolj zanikanje nečesa, zaradi česar so ljudje člani in članice, členi in deli celote – človeštva. S takimi občutji pesnica izpostavlja čas apatije, čas brez simpatije in brez empatije. Pesem Želja je več kot povedna: „Mesnate muhe / na pol zmrcvarjene / pustim razstavljene.“ Ob zbirki Iz nedotika se pojavi starodavno spraševanje o pesnjenju, ki naj bo sočasno ustvarjanje in tudi zdravljenje. Je izpovedovanje skozi pesem le prenašanje razočaranja na druge, na bralstvo? Je pesnjenje zgolj krinka za terapevtskost, češ: če lepo povem, da mi je hudo, mi bo potem lažje? Kakorkoli: pesmi, s katerimi Andreja Vidmar izpopolnjuje slovensko pesniško ustvarjalnost, vsekakor obetajo, saj njihov izraz odseva izredno stanje razčlovečenja, in to tako dovršeno, da je njihov obet tudi obet mnogih, ki se le z detekcijo krize lahko dotaknejo sveta onkraj životarjenja.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Ivan Lotrič. Leta 2021 je bila v Narodni galerij v Ljubljani pregledna razstava del Hinka Smrekarja. Ob tej priložnosti sta izšli zajetni knjigi, skupaj na več kot sedemsto straneh, in sicer monografija Hinko Smrekar, Življenje in delo in Katalog dokumentiranih in evidentiranih del. Nova knjiga Poznal sem tokove sveta, slikarjevo lastno pisanje, je zgovorno dopolnilo odmevnega galerijskega dogodka in možnost vpogleda v umetnikovo osebnost, njegovo duševno počutje ter odzivanje na čas in družbene razmere, v katerih je živel. Smrekar je bil rojen leta 1883, njegovo življenje se je nasilno izteklo leta 1942. Ker je sodeloval z borci za svobodo, ga je italijanski okupator ustrelil v Gramozni jami. Hinko Smrekar ni bil samo nadarjen likovni umetnik, temveč tudi zelo dober pisatelj. Knjiga je celota dveh videnj: slikarskega in besednega. Smrekar slikovito piše o svojem življenju – od otroštva, mladeniškega obdobja, ogroženosti v prvi svetovni vojni in spremljanja razstavne dejavnosti drugih slovenskih slikarjev in slikark pa vse do odzivanja na politične in kulturne dogodke. Veliko pozornosti nameni Ivanu Cankarju, umetniku, ki ga ima za prijatelja in brata. Ne prizanaša njegovim izpadom in ostrini v komuniciranju, povzdiguje pa pomen njegovega literarnega opusa. Ob prvem srečanju mu je Cankar navrgel, da ima strašno bedast obraz, Smrekar pa mu je s kislim smehljajem odgovoril, da je tak obraz zanj kaj prikladna maska, ker rad nemoteno opazuje ljudi in jim z očmi sega za rebra in lobanjo. Priznava, da je sam postal nekakšen ekscentrični klovn slovenskega naroda. Smrekarjevo pisanje je duhovito in šegavo, humor se preveša v sarkazem, cinizem in obešenjaštvo. Umetnika lahko spoznamo kot otroka. Še ne dveleten se je v frančiškanski cerkvi zazrl v nabožno fresko na steni, prisluhnil božanski orgelski glasbi in doživel duševni pretres. Občutljiv človek je ostal vse življenje, pa tudi bolehen, s težavami na pljučih, rahlih živcev in ogrožen zaradi nevrastenije. Iskreno pripoveduje o različnih pripetljajih in ne skriva, kako neposredno se je zanj zanimal ženski svet, pa tudi sam se ga ni branil, ne veselih deklic in cipic, tako imenuje prodajalke ljubezni, kot tudi ne intelektualk. V knjigo so uvrščene tudi Smrekarjeve pesmi. »Trubadurji pesnijo, in celo najdolgočasnejša grinta postane trubadur, če je močno zaljubljena.« Govori o mačehovskem odnosu družbe do umetnosti in težavnem položaju umetnikov, je kronist in že skoraj mislec, ki se loteva splošnejših življenjskih vprašanj. Ker je brez dlake na jeziku, se tisti, v katere uperi svoje ostro pero, oglašajo in branijo, kakor vedo in znajo, on pa jim pove svoje. »Sam za svojo osebo se nisem in se ne bom dal od nikogar, niti od pendrekov in bajonetov, prisiliti, da bi nekritično goltal napačne in zmešane pojme.« Prepira se s svetom in samim seboj. Kako tudi ne, saj je svet v njegovih očeh razdrapan, malovreden, zmeden in preklet, obdobje, v katerem živi, pa je po njegovem mnenju krizno. »Tako malo nas je, na tako tesnem prostoru živimo, da se bojimo, da utegne en intrigant uničiti vse lepe načrte za napredek in čaščenje naše kulture!« Prepričan je, da je prava narodna umetnost mogoče le tam, kjer je narodna individualnost ostro izražena in kjer vlada trdna tradicija sloga. Umetnost razume kot ustvarjanje lepotnih vrednot in dobrin po nareku narave in z namenom oplemenitenja in obogatitve človekove duše in človeškega življenja. Njegov najljubši motiv so mistični nočni prizori. Zaradi stiske je prisiljen prositi različne odbore in posameznike za denarno pomoč in pri tem ne skriva zagrenjenosti in obupa. Življenje zanj ni nič drugega kot dolga bolezen in slaba navada. Večkrat omeni, da ima pripravljeno vrv, s katero bo vsemu napravil konec. Smrekarjeve zapise in estetsko dognane ilustracije, karikature in reprodukcije v knjigi Poznal sem tokove sveta je zbral in uredil Damir Globočnik, doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine. Opravil je veliko in pomembno delo. Zapise je natančno pojasnil in komentiral ter prevedel latinske reke in citate v nemškem jeziku. Dodal je opombe, s katerimi širi obzorje bralk in bralcev, ter predstavitve osebnosti s področja likovne umetnosti, literature, kulture, politike in še marsičesa. Nekatera poglavja in slike so bili sicer že objavljeni, toda nova izdaja je kot celota nadvse dragocena, vsebinsko povedna in slikarsko vrhunska, lahko bi celo rekli, da imamo pred seboj knjigo leta.

Don't look back /ne oziraj se nazaj/ je replika iz predstave Fun Fact, Zanimivo dejstvo, ki smo jo minuli konec tedna lahko gledali v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. Soustvarili so jo umetniki kolektiva Beton Ltd. in talinskega gledališča Kanuti Gildi SAAL. Oziranje nazaj, v spomin, je nenavadna izkušnja. Saj se zdi, da nič več ni tako, kot je bilo. Gre seveda za srečanje dveh spominskih podob, ki nikoli ne bosta enaki. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. grafična podoba letaka za predstavo, www.bunker.si

Sinoči je bila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje premiera Paradiža, predstave gostujočega italijanskega režiserja Mattea Spiazzija o starostnikih. Ogledala si jo je Vilma Štritof. Premiera: 1. 12. 2023 Režiser Matteo Spiazzi Dramaturginja Tatjana Doma Scenograf Primož Mihevc Kostumografka Dajana Ljubičić Oblikovalka in izdelovalka mask Alessandra Faienza Oblikovalec svetlobe Gregor Počivalšek Igrajo: Žan Brelih Hatunić David Čeh Maša Grošelj Lucija Harum Aljoša Koltak Rastko Krošl Urban Kuntarič Manca Ogorevc Lučka Počkaj Tanja Potočnik Branko Završan

Osrednja tema Vzornika je medvrstniško nasilje, kar je kompleksna tematika, ki jo film potencira z umestitvijo dogajanja v postpandemični čas in vključevanjem množice drugih pretresljivih življenjskih dogodkov, med drugim ločitve in alkoholizma. Film se začne abruptno in šokantno s poskusom samomora, kar zaznamuje njegov ton. Kmalu ugotovimo, da glavni junak ni tisti, ki je skočil z balkona, temveč je to njegov sošolec, ki kot stranski lik kroji njegovo usodo. Ko spoznamo glavnega junaka Jana, ki ga odlično upodobi France Mandić, se ta odpravlja prvič v šolo v nov razred. Sošolce je sicer že spoznal, a samo prek spleta, saj je med pandemijo zamenjal šolo. Z mamo Majo, ki dela na šoli kot svetovalna delavka, sta se namreč takrat preselila iz Ljubljane v manjše mesto, kjer se zgodba odvija. Prav majhnost in z njo povezana hermetičnost kraja potencirata Janove in Majine težave. Jan kmalu ugotovi, da so edini vrstniki, s katerimi se lahko druži, tisti, ki nad njim izvajajo nasilje, Maja pa je po drugi strani v službi zadolžena za poskus razreševanja primera njegovega glavnega nasilneža. Njena zgodba se dodatno zaplete, ko se neuspešno trudi navezati stike s sodelavkami, medtem ko Jan pridobi prijatelja v čudaškem sosedu, katerega nameni in cilji niso povsem jasni. Vzornik vodi gledalca skozi to ponekod že preveč zapleteno krajino, medtem ko se junaki vse globlje zapletajo v vedno nove krizne situacije. Občasno se tako zdi, da je vsega že preveč, da bi gledalec še lahko sočustvoval z liki, vendar se film odkupi, ko pripelje njihove usode z roba prepada. Režiser in soscenarist Nejc Gazvoda je bil v svojih romanih pogosto kronist patologije predmestja, medtem ko sta se njegova prva dva filma ukvarjala z bolj urbanimi temami. V Vzorniku sicer ne izpostavlja širših družbenih ali razrednih vidikov nastalih konfliktov, temveč jih predstavi kot posledico splošnih vzrokov, kot sta pandemija koronavirusa in zaprtost majhne skupnosti. Pri tem je iskren predvsem prikaz nezmožnosti razreševanja duševnih stisk in težav, ki mučijo več likov, medtem ko jih okolica ignorira, ali pa jim poskuša pomagati iz povsem sebičnih razlogov in neučinkovito. Vzornik ponudi iskren vpogled v mikrokozmos krize, vendar zaradi izobilja različnih tegob, ki pestijo junake, občutek didaktičnosti ponekod preglasi sicer pristno podano in odlično odigrano zgodbo, ki se odvija na platnu.

Programski sklop Svetovni jagodni izbor, kot običajno premišljeno razporejen v štiri festivalske projekcije, predstavlja najboljše med najboljšimi, in ponuja celovit in temeljit pregled trenutnega dogajanja na področju avtorske animacije z vsega sveta. Med več kot tridesetimi žanrsko, vsebinsko in tehnološko popolnoma različnimi kratkimi filmi avtorjev in predvsem avtoric je tako moč najti številne "nagrajevane animirane dragulje", kot je sekcijo pospremil programski direktor Igor Prassel, med drugimi tudi na letošnjem zagrebškem Animafestu z Grand Prixom ovenčanega Vanlava Varje Jakovljeve. Številni filmi se ukvarjajo predvsem z odnosom do osebne ali zgodovinske preteklosti, skozi katerega ustvarjalke in ustvarjalci poskušajo najti ravnovesje v minljivosti sedanjega trenutka. Med njimi še posebej izstopa tako imenovano filmsko pismo Draga jaz indijske animatorke Suchane Saha, ki s premišljeno in izrazno izredno močno tehniko slikanja na steklo v zgolj dobrih treh minutah ponuja skorajda katarzično soočenje in sprijaznjenje s praznino osamljenosti. Med močneje zastopanimi temami so tudi nezdravi oziroma toksični ljubezenski odnosi, ki vodijo bodisi do družinskega nasilja (vizualno izjemno močno jih obarva poljska režiserka Izabela Plucinska v z ogljem narisanem filmu Zunaj) bodisi v razpadu razmerja in njegovi boleči refleksiji. Z veliko mero humorja se moževega kritiziranja ženinega telesa z zanj pogubnimi posledicami dotakneta Aude David in Mikaël Gaudin v preprosti črno-beli francoski zgodbici Drobni mož, nema švicarska Raca, režiserja Elie Chapuisa, posneta v stop-motion tehniki, pa se iz navidezne družinske idile preobrne v pravcato srhljivko. Posebno omembo si zaslužijo še koprodukcijska Sopostavljena zemlja, ki je nekakšna animirana ilustracija naključnih besed, uličnih grafitov, citatov iz klasične literature in podob sodobne fotografije, eksperimentalen poklon staremu klavirju in njegovi poslednji melodiji Piano Pieces ter pretresljiv in z resničnimi dogodki navdihnjen film o uporu Hadis azerbajdžanske režiserke Nazrin Aghamaliyeva. Prav poseben delček Svetovnega jagodnega izbora, ki brez dvoma izpolnjuje pričakovanja celo najzahtevnejših animatečnih gledalcev, pa je tudi letos namenjen nekoliko mlajši publiki. Skupaj s članicami in člani Kinotripovega filmskega kluba so namreč pripravili enkratno projekcijo "mladostno odštekanih, družbeno-kritično nabritih in slogovno raznolikih osmih filmov", namenjeno starejšim od petnajst let. Za vsakogar nekaj torej, ali z besedami, ki so se slišale ob uvodu v projekcije: "Če ne utegnete na Animateki ujeti nič drugega, ujemite vsaj Svetovni jagodni izbor."

Piše: Katarina Mahnič, bereta: Mateja Perpar in Ivan Lotrič. Francoski pisatelj, popotnik in pustolovec Sylvain Tesson se je v življenju lotil številnih izzivov in nenavadnih, napornih odprav – najsi bo to enoletno potovanje s kolesom okoli sveta, šestmesečno pešačenje vzdolž Himalaje od Butana do Tadžikistana, pet mesecev jahanja po srednjeazijskih stepah, hoja od Sibirije do Indije po poti ubežnikov iz gulaga, zasledovanje snežnega leoparda na visokih planotah Tibeta s fotografom Vincentom Munierom ali pešačenje po podeželskih poteh Francije, za katero se je odločil namesto običajne rehabilitacije po hudem padcu z višine. Njegovo pisanje je večinoma avtobiografsko, a vendar daleč od klasičnega ali literarnega potopisa; to tudi ni esej, niti ga ne bi mogli, kljub nekaterim prvinam, prišteti k pikaresknemu ali razvojnemu romanu. Tesson piše izjemno filmsko – jedrnato odmerjene misli in kratki, udarni dialogi res še najbolj spominjajo na filmski scenarij. Zato ni čudno, da so po kar nekaj njegovih knjigah, med njimi je tudi V sibirskih gozdovih, posneli filme. V sibirskih gozdovih je dnevnik, ki ga je Sylvain Tesson pisal v šestmesečni osami na bregu Bajkalskega jezera od začetka februarja do konca julija 2010, od v led vkovane zime do prebujanja narave in razcveta poletja. Naporno pustolovščino Tesson je začel v supermarketu v Irkutsku, kjer si je priskrbel obsežno zalogo za mesece izolacije in ob ugotovitvi, da prodajajo kar petnajst vrst kečapa, zapisal prvega od tragikomičnih uvidov, kakršnih je v knjigi vse polno: “Zaradi takih zadev sem si zaželel zapustiti ta svet.” Samotno bivanje pa se konča s čakanjem na prevoz domov, nazaj v Francijo. “Sem sem prišel, ne da bi vedel, ali bom zmogel ostati; odhajam, vedoč, da se bom vrnil.” Priznava, da se je sredi tajge preobrazil in da mu je, čeprav človeku nemirnega duha, nepremičnost prinesla to, česar mu potovanja niso več nudila. Tesson piše dnevnik vsak dan, vseh šest mesecev. Dnevi so nabiti z dogajanjem, notranjim in zunanjim, čeprav bi si kdo mislil, da se mu v negostoljubni divjini ne more zgoditi nič, ali vsaj nič izjemnega. Njegova koča je stara geološka postojanka, zgrajena v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ki je od najbližjega soseda oddaljena pol dneva hoda. Srečanja z ljudmi so redka, a zato toliko bolj slikovita. Brezhibno ubesedeno ter ostroumno in z veliko mero humorja in ironije je zabeljeno vse njegovo početja, najsi bo to sekanje drv – “nekoč je življenje na podeželju in v gozdovih ohranjalo človeka v formi”,vlečenje vode iz luknje, ki jo je zvrtal v zaledenelo Bajkalsko jezero – “kakšen občutek, da si si zaslužil svojo vodo”, pripravljanje obrokov, lovljenje rib, pohajkovanje z mladima psičkoma, občudovanje siničk, čuvark gozda v objemu ledu, ki jim je “tuj snobizem lastovk, ki zimo preživljajo v Egiptu”, branje svetovnih klasikov, kriminalk, filozofskih del, pustolovskih romanov … knjig, ki jih je izbral posebej za to priložnost in prinesel s sabo. “Knjige so bolj v pomoč kot psihoanaliza. Vse povedo, bolje kot življenje. V koči, pomešani s samoto, tvorijo perfekten poživitveni koktajl.” Pisatelj drsa po zaledenelem jezeru, hodi na raziskovalne pohode v okolici, po ledu in snegu obiskuje sosede pol dneva hoda daleč, gosti nenapovedane obiskovalce, opreza za medvedom, si spomladi privošči vožnje s kanujem. Pije vodko in nepremično vpija razgled skozi okno, saj je “misel, da bi ga fotografiral, najboljši način, da ubiješ moč trenutka”. V osami ga doseže tudi novica o ljubezenskem polomu. Pa vendar Tesson ni samoljubno zagledan vase, tudi ne stavi vsega na dih jemajoče opise narave in vseh majhnih in velikih bitij v njej, ampak se povezano s svojim doživljanjem in vsakdanom ves čas dotika najbolj perečih okoljskih groženj, sive energije in ogljičnega odtisa ter predvsem brezbrižnega, predrznega in vzvišenega odnosa do narave, saj človek ves čas stremi k izboljševanju svojega ugodja in materialnega kopičenja. Morda je prav življenje v koči, ki ga večina vidi kot regresijo, napredek, se sprašuje Tesson. “Ne predstavljaj preveč teže na površini zemeljske oble,” je njegov moto. Knjiga V sibirskih gozdovih je danes še bolj aktualna kot v času, ko je bila napisana, saj je v njej poleg vsega drugega veliko govora o svobodi, trenutno zelo izrabljani in pogosto napačno interpretirani besedi. Kajti svoboda vsebuje tudi odgovornost, odrekanje in pogum, da se znaš v samoti poglobiti vase. In morda potem tudi kaj spremeniti, pri sebi in širše. Prav v zvezi s svobodo je Tesson napisal enega najlepših, najmočnejših in najbolj poetičnih odstavkov v knjigi: “Svoboden človek ima čas. Človek, ki obvlada prostor, je preprosto močan. V mestu nam uhajajo minute, ure leta. Tečejo iz rane ranjenega časa. V koči se čas pomiri. Uleže se k vašim nogam kot star prijazen pes in nenadoma niti ne vemo več, da je tam. Svoboden sem, ker so taki moji dnevi.” V poplavi raznoraznih potopisnih knjig, domačih in tujih – saj takšen ali drugačen potopis napiše že skoraj vsak, ki se za nekaj dni odpravi po uhojenih, markiranih poteh – je V sibirskih gozdovih Sylvaina Tessona delo, ki ga je težko pripisati kakršni koli literarni zvrsti, in ima res kaj povedati. Ta brutalno odkriti naravoslovno-pkoljski dnevnik z esejističnimi in pesniškimi vložki in primesmi duhovitega vandrovskega pripovedništva je hvalnica človekovi volji in vzdržljivosti, napisan tako popolno, da so vse besede odveč. Najbolje je uporabiti Tessonove, da se nikoli ne počutiš tako živega, kot ko si mrtev za svet. A čeprav po njegovem ni ničesar lepšega od samote, se navadnemu smrtniku, ki o njegovih pustolovščinah samo sanja, približa z zelo povednim stavkom: “Do popolne sreče mi manjka le nekdo, ki bi mu to lahko povedal.”

Piše: Anja Radaljac, bere: Lidija Hartman. Fasciniranost z grdim, morbidnim in mrakobnim kot podstat (ali, bolje, ena od podstati) knjige, napisane v tako imenovani avtofikciji, morda ni prvo, na kar pomislimo ob tem; problem z avtofikcijo je namreč pogosto prav mesto umestitve filtra. Ne gre za to, da avtor ali v našem prostoru v zadnjih letih pogosteje avtorica ne bi stremela k temu, da se v tekst izpišeta s svojo avtentično subjektivno, individualno izkušnjo; težava je preprosto v tem, da vsak literarni tekst, vsak izraz, poteka skozi neki filter, interpretacijo, doživljajsko prizmo in pogosto za žanr je popisovanje neke zamejene epizode bivanjske izkušnje in njene refleksije. Eva Mahkovic se tovrstnemu postopku odreče. Toxic je in obenem tudi ni popis bivanjske izkušnje Eve Mahkovic, pravzaprav nas pripovedovalka ves čas opozarja, da je nemogoče, da bi karkoli, kar počnemo (vključno s pisanjem avtofikcije) počele, ne da stalno nekaj oziroma nekoga performiramo. Toxic je napisan, kot opredeljuje avtorica, kot obdukcija, pregled telesa in »možganskih smeti« Eve Mahkovic, literarne osebe knjige Toxic. Ker je linearnost tako v literaturi kot v življenju zgolj način in orodje za sortiranje realnosti in vsega doživetega – ne pa neka zunanja danost – Mahkovic dnevniško formo, ki implicira upovedovanje lastnega življenja, prepleta z življenjepisi žensk, ki so jo tako ali drugače nagovorile, z miti, zgodovinskimi podatki, pismi, osebnimi anekdotami iz preteklosti in seveda tudi refleksijo same sebe v tem kolažu. Toxic je avtofikcijski hibrid, širok in nikakor ne naključen nabor žanrov, ki se v njem pojavljajo, in je spet s konceptoma deklištva oziroma vprašanjem spola – pogosto ali kar vedno je to tudi neločljivo povezano. Dnevniški zapis je tako nekaj, kar je stereotipno povezano z deklištvom, z izražanjem čustvenih stanj deklic, ki so sicer pogosto razumljena kot nepomembna – tako v zasebnih prostorih kot v širši družbi – in ki nimajo prostora drugje kot v dnevniku. Biografije žensk so, podobno kot historično in mitološko obarvani pasusi, poskusi zapolnjevanja lukenj, ki obstajajo v beleženju ženskih usod – ključen pri tem je torej spoj med zgodovino, ženskami, ki so živele pred desetletji in stoletji ali obstajale zgolj v mitih, ter sedanjostjo. Mahkovic ga uveljavlja skozi upovedovanje življenjskih izkušenj žensk, ki še vedno živijo. Tisto, kar je pri tem morda posebej pomembno, je, da Mahkovic žensk, o katerih piše, ne vpisuje po liniji razreda; med njimi najdemo zelo raznolike osebnosti, ki pripadajo zelo različnim okoljem in živijo zelo različna življenja. Po eni strani na primer piše o Taylor Swift, po drugi strani o anahoretah. Vse reference v Toxicu so ženske, ženske in njihova izkustva in tisto, kar je Mahkovic v odnosu do njih bistveno zaznamovalo. Toxic je tekst, ki ženske postavi v središče duhovnega sveta (pri tem je zanimiv lik Device Marije, ki se pojavlja ne le v tekstu, temveč tudi v njegovi likovni podobi), pa tudi v središče umetniške sfere, pop kulture in vsakodnevnega življenja. To sledenje je morda najbolj eksplicitno prav s popisom naziranj, občutkov, prepričanj o sebi in svetu ter anekdot Eve Mahkovic. S temi literarnimi postopki Mahkovic samo sebe – oziroma sebe, kot se pač performira skozi Toxic – nenehno umešča med druge likinje, med njihova življenja in v družbeni kontekst, ki jim je po liniji spola skupen. Skorajda popolnoma se izogne teoretizranju ali analiziranju ženske usode v sodobni družbi; namesto tega nam podaja celovit svet deklištva in ženskosti. Ta svet je mrakoben, pogosto potisnjen v plehkost, ki nikoli ne pride in ne more priti brez bolečine in luknje v telesu in duši osebe, ki jemlje nase svet in kapitalistično ureditev družbe, v kateri se nahaja. Opozarja nas, da je nemogoče, da tega ne bi jemale nase, da ni mogoče, da bi se mu povsem iztrgale, in tukaj je prva špranja, ki iz »rožnatega« napravlja tako rekoč neskončno prazno, vedno nezadostno, mrakobno življenjsko izkustvo, ki pa ni – in to Toxic odlično pokaže – toliko stvar Eve Mahkovic kot izkušnja biti dekle, biti ženska. Kjer je Mahkovic po drugi strani izrazito osebna, ostaja v liniji z bistvenostjo telesa, izkušnje telesnega za žensko in tukaj se srečujemo s čudovito temačnimi in obenem lepimi, izrazito poetsko dovršenimi opisi notranjih stanj in izvrstno metaforiko. S tem svoje najbolj intimne izkušnje ne le popiše, kar je pogosto v avtofikciji, ampak vanje prelije tisto, kar je morda celo najbolj subjektivno, neke svoje notranje podobe in slike in vizualizacije, ki imajo, spete z osebnimi doživljanji in mnenji, zelo veliko izrazno in pomensko moč.

Piše: Miša Gams, bereta: Ivan Lotrič in Mateja Perpar. Marija Švajncer je pesnica, pisateljica, recenzentka in doktorica filozofskih znanosti, napisala je več esejističnih del in knjig s filozofsko vsebino, dva mladinska romana, dva romana za odrasle in šest pesniških zbirk. Svojo ljubezen do gledališča, glasbe, slikarstva in filozofskih vsebin spretno umešča tudi v poezijo. Tako smo pred tremi leti v zbirki z naslovom Igralca lahko brali refleksije ob smrti Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, v zbirki z naslovom Zrcalo Hinka Smrekarja pa beleži vtise in razmišljanja o življenju tega zanimivega slikarja, ki je ustvarjal v prvi polovici prejšnjega stoletja in sredi 2. svetovne vojne zaključil svojo pot. Najsi je nanjo naredila vtis razstava njegovih karikatur in drugih umetniških del pred dvema letoma v ljubljanski Narodni galeriji, najsi so jo pretresli dogodki iz njegovega turbulentnega življenja, dejstvo je, da je v zbirki opozorila, da se tudi dandanes v podobnem položaju nahaja večina umetnikov, ki se na več frontah bojujejo s finančnim pomanjkanjem, depresijo, nerazumevanjem okolice in birokratskimi mlini na veter. Hinko Smrekar nam tako po eksistencialni kot po nacionalni, simbolni in estetski plati nastavlja zrcalo, v katerem se marsikdo noče ugledati, saj bi ga sicer lahko popadla silovita občutja sramu, gnusa, žalosti, jeze in samopomilovanja. Vsega, skratka, kar Slovenci pridno tlačimo v nezavedno in se pri tem sklicujemo na potrpežljivost, skromnost, enakopravnost in težnjo po spravi, ob tem pa malikujemo zdrav individualistični duh v zdravem, čeprav razpadajočem kolektivnem telesu. Hinka Smrekarja pesnica že na začetku zbirke razglasi za “skoraj absolutnega” in “ljubečega cinika” ter v pesmi z naslovom Človek monstrum zapiše: “Narisal je vedomca, vešče in druge pošasti / trosil je grozo in strah, / toda prav dobro je vedel, / da je največji monstrum človek, / pošast, ki tistemu ob sebi streže po življenju / in ne dovoli, / da bi se bližnji gibal sam / in po lastni volji.” V nadaljevanju se Marija Švajncer dotakne Smrekarjevega odnosa do umirajoče matere, pretresov ob bratovi in očetovi smrti, njegovih prošenj deželnemu zboru za pridobitev denarja za pogreb ter pri tem na več mestih skicira začaran krog revščine, iz katerega se slikar nikoli ni povsem izkopal. V pesmi z naslovom Prošnja tako z grenkobo zapiše zaključno misel: “Ali vse imenitne podobe niso bile / vredne plačila? / So imeli nevedneži in prazni ljudje pravico, / da so mu rezali tako tenak kruh? / Da, vzeli so si jo, / umetnik pa naj bo lepo tiho / in mirno čaka, / da se bo komu zazdel uporaben.” Več pesmi Marija Švajncer konča z neposrednim naslavljanjem Smrekarjevim delodajalcem, mecenom in ljubiteljem umetnosti, ki pričakujejo, da bo slikar iz dneva v dan razveseljeval javnost z vedno novimi deli, ne da bi za to prejel ustrezno plačilo. V pesmi z naslovom Nepotreben iz verza v verz stopnjuje svojo ogorčenost in vedno bolj neusmiljeno terja denar, da ima bralec občutek, kot da je Hinko Smrekar še vedno živ in ne bo umrl, dokler ne bo za svoje trpljenje prejel “odškodnine”: “Dajte mu svoj umazani denar, / ne zastirajte sonca, / ne utrnite luči v njegovi samotni sobi, / Nepotrebnega potrebujete. / Nekdo vam mora razkriti vaše laži, / prikazati poniglavost / in potuhnjeno klečeplazenje. / Dajte mu tisti drobiž, / od daru vas ne bo konec. / Priznajte si, / da osuplo občudujete, / kar je narisal.” Pesnica tu in tam opozori na psevdonime, ki jih je Hinko Smrekar občasno uporabljal, ker se ni smel podpisati z akademskim nazivom, čeprav je včasih na rob slike pripisal “popotnik in umetni slikar”. To je pesnico navdalo z mislijo, da je bil s svojimi karikaturami in svojevrstnimi portreti popotnik po svetu obrazov in hkrati popotnik v času – nemi pričevalec ponavljanja zgodovinskih smernic: “Res je potoval, / po obrazih in njihovi zlobi, / posmehu in izgubljenosti, / umetno in naravno, / z močjo, da podobe ostanejo za vselej, / za pomladno jutro, / ko leta 2022 divja vojna / in ljudi ugonablja korona. / Smrekar je tukaj, / z opozorili, sarkazmom in razkrivanjem, / da se skoraj nič ni spremenilo.” Pesniška zbirka Zrcalo Hinka Smrekarja vsestranske ustvarjalke in filozofinje Marije Švajncer se bere kot poetična biografija, še bolj pa kot filozofsko-esejistično in refleksijsko obarvana poezija v prozi, ki želi na konkretnem primeru slikarja prikazati zrcaljenje nekega časa, prostora, vrednot in podob v sedanjosti. Slog, ki je nadvse realističen, tu in tam ciničen in čustveno “pretresen”, posredno opozarja tudi na to, kako se dedujejo kolektivne travme, kulturni vzorci in jezik oziroma retorika nekega naroda. V pesmi Narod si Švajncerjeva zastavi retorično vprašanje: “Narod, ki sta mu kultura in kulturnost / nepotreben luksuz, / sploh ni narod. / Ali ni še danes tako?” Bolj kot opisu slikarskih tehnik in del se Marija Švajncer ob opazovanju Smrekarjevih slik posveča njegovim odnosom z ljudmi, zlasti s književniki. Tako jo zanima, zakaj je Aškerca postavil na grmado, Finžgarja na lov, Župančiča naslikal kot petelina, Zofko Kvedrovo pa vedno v duetu. O Ivanu Cankarju pravi, da sta se s slikarjem “zavohala” in da je na portrete prenesel vse tisto, “kar je pisatelj bičal”, v pesmi Pojasnila pa piše, da je včasih skice pojasnjeval, znal pa je tudi razgaljati in groziti: “Ujel se je v lastne stvaritve / in se ni več trudil, / da bi se jih osvobodil.” Tako kot se ni trudil niti za lastno osvoboditev 1. oktobra 1942, ko so ga italijanski fašisti postavili pred strelski vod in ga po hitrem postopku usmrtili. Njegova tragična in junaška smrt, ki jo pesnica Marija Švajncer izpostavlja na več mestih, nas spremlja skozi celotno zbirko Zrcalo Hinka Smrekarja ter reflektira njegovo življenje in slikarski opus kot celoto – brezkompromisno, načelno in onstran besed.

Ocena filma Izvirni naslov: Kein Wort Režiserka: Hanna Slak Nastopajo: Maren Eggert, Jona Levin Nicolai, Maryam Zaree, Juliane Siebecke, Marko Mandić, Mehdi Nebbou Piše: Gaja Poeschl Bere: Barbara Zupan »Iz družbe dialogov drsimo v družbo monologov,« pravi režiserka in scenaristka filma Niti besede Hanna Slak, pri čemer v mislih nima le najbolj samoumevne družbene dialoškosti, ampak tudi širšo, kot odnos posameznika do lastnega bistva – v njenem filmu dirigentke do tega, da resnično sliši glasbo – in še širšo, kot človekov dialog z naravo, ki kljub vsem poskusom še vedno ostaja neukročena in »govori« povsem svoj jezik. Sploh še znamo prisluhniti in predvsem slišati, kar se godi okoli nas ali samo čakamo na iztočnico za glasno nadaljevanje ves čas prisotnega notranjega monologa, s katerim smo le še bolj utrdili svoje interpretacije in projekcije, pogosto povsem drugačne od resničnega ozadja nekega dogodka? Se kdaj zamislimo, kako se počuti sogovornik, ko nam ravno ob vzpostaviti zaupljivosti zazvoni telefon in prekine skorajšnjo izmenjavo misli, pa čeprav le za hip? Trenutek zamujen, ne vrne se noben, bi lahko parafrazirali znan slovenski pregovor in kopičenje takih zamujenih trenutkov na sam rob propada – in to precej dobesedno – pripelje tudi odnos protagonistov Hanninega najnovejšega celovečernega filma. Ko nekega dne uspešni dirigentki Nini (igra jo odlična Maren Eggert) sredi pomembne vaje sporočijo, da se je njen najstniški sin Lars v šoli poškodoval v zelo nenavadnih okoliščinah, se v njej sproži vrtinec predvidevanj, sumničenj in domnev, ki ob pomanjkanju pravega dialoga s sinom, prav tako neizkušenega v izražanju svojih čustev in misli, vodi do ene najtežjih starševskih preizkušenj. Da bi ponovno vzpostavila stik, se Nina in Lars umakneta daleč od mestnega vrveža, na samotni otok, ki pa v zimskem času nikakor ne nudi znanega prijaznega letoviškega zavetja, ampak s svojo nepredvidljivostjo še poudarja viharnost odnosov. Poleg zgodbe, ki je dramaturško zasnovana na elementih psihološke srhljivke in tako gledalca ves čas vabi k pozornemu lovljenju indicev ter vedno novemu sestavljanju in rušenju narativnih pričakovanj, in še dokaj neokrnjene narave, ki zahteva povsem svojstven odnos, je tretji dialoški element filma glasba. Mahlerjeva Peta simfonija, ena najbolj znanih in v filmih tudi največkrat uporabljenih melodij, je v sveži interpretaciji sira Simona Rattla in Berlinskih simfonikov glavna gonilna sila filma, ki gledalca jasno, glasno in predvsem intenzivno prežema od prvega do zadnjega kadra. Niti besede je eden tistih filmov, ki gledalcu ne ponuja vnaprej domišljenih odgovorov, ampak ga vabi k razmisleku, k lastni interpretaciji in kar je najpomembnejše – k dialogu.

Ocena filma Režiser: Ridley Scott Nastopajo: Vanessa Kirby, Ludivine Sagnier, Joaquin Phoenix, Ben Miles, Tahar Rahim, Ian McNeice Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Napoleonov filmski portret v režiji Ridleyja Scotta je vzbujal velika pričakovanja, s svojo končno podobo pa preseneča. Če smo pričakovali spektakel, smo ga dobili, vendar precej apatičnega. Če smo pričakovali ljubezensko dramo, prav tako. Film je prežet z nekakšnim hladom, ki najbrž delno odseva Napoleonov značaj oziroma tiste družbene sloje, ki jih je poosebljal. Spektakel se predvsem odraža v prizorih bitk, pozornost pa posveča različnim detajlom starega načina vojskovanja, vključno z mesarjenjem. Navidezna nezainteresiranost kamere pravzaprav daje najmočnejše sporočilo. Človeško življenje v igri interesov vladajočih razredov in ob pogledu megalomanov ni veliko vredno. Pa vendarle prav v tem film morda zgreši priložnost, da bi vključil perspektivo nižjih slojev, ki večinoma odigrajo vlogo barbarske kulise. To bi morda bilo smiselno, če bi odsevalo Napoleonovo lastno odtujenost, vendar takšnega vtisa ne dobimo. Omenjeni hlad s svojo dobro igro paradoksalno oživlja Joaquin Phoenix, ki odlično upodobi socialno nespretnega protagonista in ne najboljšega ljubimca z njegovimi tiki in ekscentričnostjo. Zdi se, kot da nikakor ne more vzpostaviti pristnega odnosa z nikomer; najbližje temu je z ženo Josephine. Iz odlično ponotranjenega lika izhajajo tudi subtilni trenutki kontrasta, ko se Napoleon pokaže v svoji človečnosti, toplini, galantnosti; v njih prepoznavamo svojstveno ranljivost. Mit neuničljivega heroja film ovrže na način, ki ni prvinsko ikonoklastičen, temveč lucidno psihološki. Tudi ljubezensko razmerje je zadovoljivo prikazano v vsej svoji tragični kompleksnosti. Ženska je bila edina oseba, s katero je filmski Napoleon lahko čutil povezanost, vendar je bil njun odnos vpet v vrsto različnih vzvodov moči in ambicij, ki vodijo k tragičnemu koncu. Položaj žensk v danem režimu je podčrtan, vendar ne stopa aktivistično v ospredje in deluje organsko. Podobno kot pri bitkah prav distanca tu prinaša najmočnejše sporočilo. Struktura in tempo filma sta skoraj preveč formulaična, kakor da je polovica v pravilnem ritmu razdeljena na politično, druga polovica pa na zasebno življenje. Prizori, pogosto sicer domišljeno uprizorjeni in posneti z določenim šarmom, ki oživlja francosko zgodovino in kulturo, se vrstijo eden za drugim, ne da bi jih povezovalo kaj več kot kronologija in omenjeno izmenjevanje perspektiv. Film je uspešen v prikazu biografije, tako absurdnosti kot veličine Napoleona kot simbola osebnosti, kakršno v sebi hrani človeški spomin. S svojo večinoma taktno distanco zastavlja vprašanja o tem, ali je resnično vredno biti heroj, ki se zaokrožijo s sklepnim podatkom o treh milijonih mrtvih vojakov v njegovih vojnah. Ocenjujem, da manjka najbrž neka nit, ki bi osebno in politično še bolj prepletla. Tempo bi se lahko v dolgem filmu nekoliko umiril in nas dlje časa zadržal pri prizorih iz osebnega življenja. Srečamo se s podobnim problemom kot pri filmu Oppenheimer, čeprav tukaj ni tako izrazit: blockbuster v hitenju, da bi prikazal celotno kariero, vzpon in padec zgodovinske osebnosti, zapade v površinskost. Tako nam na podlagi sicer dobrih nastavkov ne uspe do konca prodreti v srž likov in njihovih odnosov.

V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu so premierno uprizorili predstavo Anatomija zamolka (Smrekar versus Cankar), ki jo je besedilno po motivih besedil Ivana Cankarja in likovnih del Hinka Smrekarja ustvaril Jernej Potočan, režiral pa Juš Zidar. Ogledal si jo je Miha Zor. Anatomija zamolka (Smrekar versus Cankar) po motivih besedil Ivana Cankarja in likovnih del Hinka Smrekarja Koprodukcija Anton Podbevšek Teatra in Lutkovnega gledališča Maribor Premiera 20.11.2023 Avtor uprizoritvenega besedila Jernej Potočan Režija Juš Zidar Dramaturgija Jernej Potočan Scenografija Branko Hojnik Kostumografija Mia Popovska Glasba Marjan Nečak Lektura Živa Čebulj Asistenca scenografije Nastja Frey Gorše Oblikovanje zvoka Matej Humar Glas na posnetku Berfin Berber Oblikovanje kreative Eva Mlinar Garderoba Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Igrajo Maruša Majer, Mario Dragojević, Gregor Prah Foto: Anton Podbevšek Teater https://www.antonpodbevsekteater.si/si/dogodek/gledalisce-podob-po-motivih-litografij-hinka-smrekarja-in-crtic-ivana-cankarja/

Piše Leonora Flis, bere Lidija Hartman. Nobelovec Kazuo Ishiguro je v romanu Klara in sonce ustvaril distopični svet (ne tako oddaljene) prihodnosti, v katerem se izgubljajo socialni stiki, ljudje so odtujeni drug od drugega. Otroci se šolajo doma in da lažje premagujejo dolgčas, jim starši kupujejo robote, humanoidne stroje, umetne prijatelje ali UP-je, kot jih imenuje avtor, ki se, kot to umetna inteligenca lahko počne, z interakcijami s človeško raso vedno bolj izpopolnjujejo in nadgrajujejo. Prazen svet, ki pa vseeno prikazuje razvoj prijateljstva med deklico Josie in njeno UP Klaro. Josie ima sicer tudi človeškega prijatelja Ricka, vendar je poudarek na vezi med deklico in robotko. Zgodbo pripoveduje Klara, zato je dikcija nekoliko nenavadna, stavčna struktura ni običajna, vendar ne toliko, da bi bilo to kakorkoli moteče za bralce in bralke. Prvoosebna pripovedovalka je v svoji naraciji dosledna, zaznaven pa je tudi njen razvoj in potek načina razmišljanja, ki pa je pravzaprav vedno usmerjen v nekakšno sprijaznjenost z usodo, torej s poglavitnim namenom njenega obstoja – služenjem človeški rasi. Kazua Ishigura v Sloveniji poznamo zlasti po prevedenih romanih Ostanki dneva, Ko smo bili sirote in Ne zapusti me nikdar. Roman Ostanki dneva preigrava odnos med gospodarji in služabniki, pokornimi, spoštljivimi služabniki in tistimi, ki vladajo, Ne zapusti me nikdar pa je prav tako kot Klara in sonce znanstvenofantastični, distopični roman. Ne nazadnje pa tudi roman Klara in sonce tematizira odnos med nadrejenimi in podrejenimi. Umetna inteligenca v romanu ima podobo robotov, katerih glavni namen je ustreči željam ljudi. Ishiguro razmišlja o razvoju umetne inteligence, vendar ne v smislu prevlade nad ljudmi, temveč pokornega služenja. Morda se je pri oblikovanju celostne podobe UP-jev nekoliko zgledoval po že obstoječih robotih na Japonskem, ki nosijo 3D maske pokojnih ljudi in govorijo z njihovim tonom glasu. To so roboti za žalovanje, uporabljajo jih za lajšanje procesa žalovanja pri ljudeh, ki so izgubili ljubljene. Klara, ki se hrani s sončno svetlobo, dolgo živi v trgovini z UP-ji, saj je nihče ne izbere. Žalostna in potrta je, ko pa jo končno izbere bolehna Josie, se ji odpre nov svet. Čeprav ni najnovejši model UP-ja, je hitro učljiva in pravzaprav bolj sočutna od večine ljudi v romanu. Ker je Josie vse bolj bolna, njena mama razmišlja o tem, da bi, v primeru dekličine smrti, njene misli, možgane, spomine, prenesla v Klaro. Klara ne oporeka, saj je njena naloga ubogati, vendar se stvari za Josie in Klaro vendarle odvijejo drugače. Ishiguro pretežno opisuje svet, kot ga vidi robotka. Seveda imamo vpogled tudi v razmišljanja Josie, Ricka, Josijine mame in očeta ter še nekaj stranskih oseb, ki začinijo zgodbo, vendar je temeljni poudarek na razsežnostih uma in čustev umetne inteligence. Gotovo gre za zelo aktualno tematiko, vendar romanu, sploh če upoštevamo njegovo dolžino (malo manj kot 400 strani), umanjka izvirnost pri razmišljanju o delovanju umetne inteligence. Roman je v izvirniku sicer izšel leta 2021, leto kasneje pa je širša skupnost spoznala chat GPT. Morda je težava v tem, da je slovenski prevod izšel leta 2023, ko smo se že nekoliko udomačili v ravnanju z umetno inteligenco in si nabrali precej informacij v zvezi z njenim delovanjem. Pač pa je roman Klara in sonce močan v slikanju odnosov med ljudmi in stroji ter v prikazu Klarinega mentalnega in čustvenega razvoja. Opozoriti velja še na to, da so v romanu ljudje bolj podobni strojem, roboti pa postajajo sočutni, humani, razmišljujoči. To je prihodnost, kot si jo je zamislil Ishiguro. Klarina predanost in ubogljivost pa na koncu nista poplačani, vsaj ne na način, kot bi morda pričakovali, a tudi v tej fazi svojega vnaprej začrtanega življenja, ni resignirana, saj, kot pravi, »ima spomine, ki jih lahko predeluje in jih razpostavlja v pravo zaporedje.« V tem smo si podobni. Ko ali če nam ne ostane nič drugega v življenju, nam vedno ostajajo spomini.

Piše: Muanis Sinanović, bere Jure Franko. Lahko bi rekli, da je slovenska literarna kritika v krizi. Po eni strani je tako od znotraj kot od zunaj ogrožena samobitnost poklica kritika kot sprotnega bralca in analitika literarne produkcije, po drugi pa je vedno manj daljših študij ali esejev, ki skušajo analizirati širše trende in globinske tokove sodobne književnosti. Manko najbolj sistematično nadomeščajo knjige LUD Literatura in prav v tej založbi je izšla tudi knjiga štirih daljših besedil profesorja Alena Širce Želo pesmi: študije o slovenski poeziji. V prvem besedilu Filozofske prvine v slovenski poeziji skuša avtor razbirati filozofsko ozadje pri pesnikih od Prešerna do Jerneja Zupaniča. Esej sicer vsebuje nekaj zanimivih opazk, vendar razočara s svojo splošnostjo. Avtor sam priznava, da gre zgolj za skico in bi podrobnejšo študijo veljajo izvesti kdaj v prihodnje, vendar to ne deluje prepričljivo, saj imamo občutek, da se želi teksta čimprej znebiti in ne ve, kam bi ga bilo smiselno zapeljati. Začetek slovenskega pesniškega ekspresionizma je nekoliko bolj ambiciozno besedilo, ki se ukvarja z literarnimi teorijami o pesniškem ekspresionizmu ter jih vrednoti skozi lastno perspektivo, pri tem pa pride tudi do določenega zaključka oziroma sodbe. Pritegne vpenjanje različnih teorij v skupno območje, s čimer se bogatita znanje in interpretacija bralcev, ki ne pripadajo krogu literarnih teoretikov, čeprav se vprašanje o ekspresionizmu ravno tem lahko zazdi pretirano sholastično. Naslednji esej je po naši presoji najboljši. Nedoločljivost v poeziji Tomaža Šalamuna je interpretacija duhovnih prvin v pesmih pred nekaj leti umrlega avantgardista, ki mu je med bralci in sledilci uspelo zgraditi kult. S pomočjo Derridajevega koncepta in številnih verzov Širca pride do pomembnega zaključka o izmuzljivosti – natančneje: nedoločljivosti – te poezije, ki se stalno umika interpretaciji. Iz teh zaključkov bi se brzčas dalo izhajati v vrednotenju Šalamunovega kulta in njegovega opusa tudi v prihodnjih letih. Prav tako zanimiv je prispevek Geneologija vsakdanjosti: slovenska pesniška poezija v tranziciji. Ukvarja se s posebnim fenomenom v moderni zgodovini slovenske poezije, namreč z obratom k vsakdanjemu življenju po zgledu urbane ameriške poezije konec osemdesetih oziroma v devetdesetih. Ta obrat je večinoma značilen za skupino pesnikov in pesnic današnje srednje generacije. Esej je zastavljen enciklopedično; po uvodni obravnavi zgodovinskega ozadja pojava se spusti v krajše opise oziroma obdelave posameznih opusov po imenih. Izbor perspektive in razumevanje literarne ideologije sta zanimiva. Podobno kot pri tekstu o Tomažu Šalamunu pa imamo vtis, da bi se dalo tudi to besedilo še razširiti in priti do daljnosežnih spoznanj, tudi z upoštevanjem političnega nezavednega. Žal se takšnih analiz pri nas premalo lotevamo, morda tudi zato, ker objektivne okoliščine scene na vsakdanji ravni osebno prepletajo avtorje, profesorje, urednike in kritike, profesionalni vložek pa je, hočemo ali nočemo, tudi osebni. Zato se včasih zgodi, da bi potrebovali neko praktično nemogočo perspektivo notranjega Drugega. Samorazumevanje je pretirano razdvojeno na to, kako se, pogosto idealistično, razumemo sami, in kako nas, tudi pogosto idealistično, kot nekakšno prisrčno kurizioteto, razumejo drugi. Želo pesmi je knjiga, ki ima dober namen in je v svoji izbiri tem večinoma izvirna. Vendar pa izvedba niha. Če imamo prvi tekst lahko za skico, ki bi si v knjižni obravnavi zaslužila dodelavo, je najboljši soliden prvi korak k določeni interpretaciji. Profesorja Alena Širco kot budnega spremljevalca sodobnega pesniškega dogajanja na Slovenskem tako lahko spodbudimo, da se esejev v prihodnje loti bolj udarno in suvereno izrabi potenciale, iz katerih črpa.

Piše Sašo Puljarević, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Delo Tri barve za eno smrt vizualne umetnice in pisateljice Janje Rakuš je v več pogledih nekonvencionalen roman. Postavljen je med Piran in Amsterdam v čas zadnjih izdihljajev epidemije koronavirusa, pred nami raste skozi niz fragmentov, ki jih prej kot osrednja pripovedna nit oziroma osrednji osebi Livija in Tobijas ohlapno vežejo skupaj barve, ki prevzamejo vodilno vlogo pri razgrajevanju pripovedi in se pretvorijo v nekakšno vezivno tkivo romana. Tobijas je namreč le eden od dvanajstih ljudi na svetu, ki lahko vidi vse barve, izvor te zmožnosti pa ga sooči z eksistencialno dilemo. Na drugi strani tudi Livija k temu pridaja svoj del, saj prevaja delo Modra revolucija francoskega umetnika Yvesa Kleina. Roman je prav po vzoru Kleinovega dela Ex voto za sveto Rito iz Cascie razdeljen na tri dele – Monopink, Modra in Zlata –, a to je le ena od potez, s katerimi avtorica odpira literarno pripoved navzven in sega na področje vizualne umetnosti. Veliko nazorneje na to opozarja s QR kodami, integralnimi deli besedila, s katerimi dostopamo do različnih videoposnetkov. Ti seveda že po naravi stvari lomijo ustaljeno linearno branje, širijo polje in način zaznave in čeprav mestoma ponujajo odlične poglobitve, se zdi, da pri nekaterih potencial ostaja neizkoriščen. Pogosto ostajajo na ravni vizualne interpretacije prebranega oziroma ne poudarjajo dovolj specifičnih lastnostni vizualnega medija. Pogumneje se avtorica loteva medija literature oziroma v tem primeru romana. Z neenakomernim menjavanjem pripovednih perspektiv in kopico medbesedilnih navezav pred nami razgrajuje konvencionalno pripoved in razgalja ogrodje, tisto, kar načeloma obstaja v podtalju, temelje, ki bi v kakem drugem primeru predstavljali šele osnovo za pripoved. V drobljivem, liričnem in pogosto esejističnem slogu izpisuje eksistencialistične meditacije o naravi in stanju stvari in človeka. Čeprav pripoved s tem dobi nekakšno polnost, neukrotljivo kljubuje diktatu enovitosti in celosti, slogovno sicer bravurozni zapisi občasno vendarle zapadejo v esteticizem, prav tako pa bi jih bilo mogoče bolj organsko preplesti. Včasih se namreč zdi, da se določena podoba, misel ali dogodek ne pojavi zaradi sebe, temveč kot prikladna iztočnica za naprej. Tako kot sicer, ko govorimo o bivanjskem položaju, se tudi roman ne izogne razmišljanju o sedanjem trenutku in načinu, kako bivamo v njem, a pri tem se misli večkrat zazdijo moralizirajoče ali vsaj pokroviteljske. Kajti roman ves čas gradi na distanci med zdaj in nekoč oziroma tu in drugje, pri čemer je nekoč in drugje seveda pozitivneje ovrednoteno. Četudi se z zapisanim strinjamo, pa zaradi načina izrekanja deluje nekoliko pavšalno. Tako na primer beremo: »Danes, v enaindvajsetem stoletju, v silikonski bedi historicizma in socialnih medijev, smo vsi enaki. Moramo biti. Vsi se enako odzivamo na umetniška dela, gibanja ali ideje. In če se kdo slučajno noče pridružiti zborovskemu odobravanju, ga hitro označimo za desničarja, rasista, buržuja, aristokrata ali eskapista. To se zgodi s kulturo, ki ji ni več mar za umetnost.« Oziroma na drugem mestu: »V Italiji se lahko človek sanjam le približa. […] V Mehiki človek resnično sanja.« Najsi gre za časovni ali geografski, ključen je torej odmik, a ker se od lastnega tu in zdaj le s težavo toliko distanciramo, da bi ga lahko uzrli v vsej svoji kompleksnosti, je skoraj neizogibno, da pade v nemilost. V podobni smeri gre roman tudi, ko pravi »Ne razumemo več sveta« oziroma »Vsaka pesem ima svoj čas in zdi se, da se ritem, značilen za našo, zahodno civilizacijo bliža koncu. Pa kaj. To ni nič novega pod soncem zgodovine. Vsak svet ima svoj začetek in svoj konec.« Tovrstne ideje kažejo na nekakšno linearno razumevanje, ki je spet preveč osredinjeno nase. Ne gre namreč za to, da sveta ne bi več razumeli, vprašanje je, ali smo ga kdaj koli. Ideja, da živimo hip pred vsečloveškim zatonom, pa je verjetno znana vsaki generaciji. Če so postmodernistični eksperimenti resničnost razgrajevali v namenom, da bi dokazali, da absoluta ni, se pri Janji Rakuš zdi, da to počne z drugimi nameni. Priča smo bolj modernističnemu pristopu, ki se vztrajno podaja na iskanje, čeprav se zaveda, da cilj ni dostopen. Kot pravi: »Nesmiselnost je dosledna in predvidljiva, smiselnost skrivnostna in nenavadna.« Kaj pa, če je ni? Ne vem, samo vprašam. Kljub vsemu Tri barve za eno smrt pomeni več kot dobrodošlo prevetritev trenutne romaneskne produkcije, opozarja na možnosti eksperimentiranja, ki jih uspavani sodobni slovenski roman vse prevečkrat povsem zanemarja, in ne nazadnje zahteva dialog. Oziroma če parafraziram uvodni citat Stana Brakhagea – predstavljajte si roman, ki mu ne vladajo pravila perspektive, roman brez predsodkov kompozicijskih načel, roman, ki se ne odziva na vsiljena pravila, kajti v življenju mora vsak objekt, na katerega naleti, spoznati skozi pustolovščino zaznavanja.

Piše Jure Jakob, bere Jure Franko. Litovski pesnik Eugenijus Ališanka je star znanec slovenskih ljubiteljev poezije, saj je bil že gost ene od prvih izvedb festivala Dnevi poezije in vina, ko je ta še potekal v zlati Gradnikovi Medani, večkrat je obiskal tudi festival Vilenica. Leta 2008 je v slovenskem prevodu izšla njegova pesniška zbirka Iz nenapisanih zgodb, letos pa še izbor s skupnim naslovom Če. Vendar tri zbirke, iz katerih ga je sestavil, niso zastopane povsem enakovredno. V pogovoru, ki ga je imel kot častni gost Dnevov poezije in vina, je pojasnil, da ga je pri izboru vodila želja predstaviti tisti del svoje poezije, ki ima univerzalen naboj in je dostopen tudi bralcem, ki niso seznanjeni z njegovim, litovskim literarno-kulturnim okoljem. Kot se pesnikom rado dogaja, je tudi Ališanka presodil, da so najbolj univerzalne in nasploh pomenljive tiste pesmi, ki jih je napisal takorekoč nedavno, zato v izboru po obsegu prednjači njegova zadnja v izvirniku izdana zbirka Samo črtkane črte hrbtenice iz leta 2016, malo manj pesmi je iz zbirke Če, ki je v izvirniku izšla leta 2011, najmanj pa iz zbirke Exemplum iz leta 2006. Dodal je še zaključni poetični esej, v katerem v svojem slikovitem slogu obuja spomine na otroštvo, ki ga je preživljal v predmestju Vilne. Ališanka je svetovljanski pesnik, in to v več pogledih. Znano je, da je zaprisežen popotnik, ki je z avtom sam ali pa v družbi popotnih tovarišev večkrat podolgem in počez prekrižaril Evropo, kdaj pa zavil tudi še kam dlje. Je prevajalec (med drugim je prevedel tudi kar nekaj slovenske poezije) ter socialno in profesionalno vešč literat, dobro vmrežen v sistem literarnih štipendij in festivalov – teh novodobnih umetniških rezervatov, po katerih se pesniki in pripadajoči abonenti selijo kot redki preživeli Indijanci, da bi si spočili od deprimirajočega, brezdušnega vsakdana v postmodernem sistemu proizvodnje in potrošnje, ki te razervate modro financira, da ne bi pesniška energija med nič hudega sluteče ljudi morda pljusknila preveč neposredno. Predvsem pa je Ališanka svetovljan v poeziji, v svetu, ki vstaja iz njegovih pesmi. Pri tem imam v misih več stvari. Iz njegove poezije veje svetovljanstvo duha, široka razgledanost načitanega intelektualca, ki v svoje pesniške sekvence domiselno vpleta reference iz vseh vetrov evropske kulturne zgodovine, filozofije, religije in literarne imagologije in spretno kot kak cirkuški artist kroži od ene do druge medbesedilne navezave iz zakladnice klasičnih literarnih del. Pri tem ravna kot zgodbar (narativnost je nespregledljiva komponenta Ališankove poezije), ki pa pripovedi ne vodi linearno od začetka do konca, ampak zaključek vsakič in v nedolged odlaga v naslednje nadaljevanje. Njegova poezija sicer ni izključno ali pa pretežno epsko-narativna, ampak – če se navežem na avtorjevo igrivo klasifikacijo v zakriti avtopoetski pesmi o žanrih v litovski poeziji – vsaj še lirična, intelektualna, lingvistična in tudi etnografsko potopisna. Pogosto vse to hkrati oziroma v različnih kombinacijah. Pesperktiva njegovih pesniških tvorb je izrazito odprta, fragmentarna in pomensko nezaključena. V svojih pesmih Ališanka, kakor tudi pravi v že omenjenem intervjuju, preigrava različne vloge, od katerih nobena ne prevzame izključnega primata; to je svet, v katerem ni nikogar, ki bi lahko prevzel glavno vlogo. Ališankovo pesnjenje se odvija v odsotnosti nekega zavezujočega osebno-eksistencialnega temelja in v grenko-sladki zavesti o ontološki relativnosti resničnosti, kar je verjetno povezano z značilno lahkotnim tonom v obravnavi snovi, ki vzbuja pesnikovo pozornost. Ko ga berem, imam občutek, da se njegove pesmi dogajajo v zraku, kot da bi bile odvezane od teže naših okornih teles, brez katerih zemljani v vsakdanjem življenju sicer ne znamo preživeti. V tem odprtem in zračnem prostoru je "pesem le plod naključnih srečanj v sončni legi tišine", kot beremo v pesmi litovsko poletje. Ta srečanja so, če dam za zgled kar prvo pesem v knjigi z naslovom epikurejska jesen, pogosto zabavna in duhovita, bralec je soočen s slikovitimi podobami in iskrivimi domislicami lirskega subjekta. Nasploh je slikovita, včasih že kar vratolomna fantazija eden od najmočnejših adutov Ališankove poezije, vendar ta fantazijska okretnost ne vodi nujno v svetle in sončne prostore. Pravzaprav se tudi tam, kjer so pesmi iskrivo zabavne, sočne in zelo okretne (tak vtis sem dobil pri začetnih pesmih iz zbirke Exemplum), zdi, da jo to le zavajajoča površina nad skritimi, pridušenimi tesnobnimi slutnjami. V zadnjih pesmih knjige, tistih iz zbirke Samo črtkane črte hrbtenice, pa praznina, občutki bivanjske zapuščenosti, samote in žalosti pritiskajo vse bolj v ospredje. Ališankove pesmi evocirajo nalomljen, iznakažen, globinsko melanholičen svet, vpričo katerega tudi njihov zračni, lahkotni naboj včasih kloni. Vsekakor poezija na ravni svojega časa!

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili še dolg iz minule sezone – komedijo Arzenik in stare čipke, ki jo je leta 1939 napisal ameriški dramatik Joseph Kesselring. Igra je kmalu po nastanku postala uspešnica, po njej so leta 1944 posneli film, kar nekajkrat so jo igrali tudi na slovenskih odrih. Besedilo je prevedla Alenka Klabus Vesel, režira Nina Ramšak Marković. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Joseph Kesselring: Arzenik in stare čipke Arsenic and Old Lace, 1939 Komedija Premiera: 14. november 2023 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Ramšak Marković Dramaturg Milan Ramšak Marković Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Glasbeni opremljevalec Milan Ramšak Marković Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Oblikovalka maske Anja Blagonja Asistent dramaturga Tilen Oblak Asistentka kostumografke (študijsko) Zala Žagar Nastopajo Judita Zidar, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Matevž Sluga AGRFT, Filip Samobor Matic Lukšič, Klara Kuk k. g., Jožef Ropoša, Jaka Lah, Tomo Tomšič, Tanja Dimitrievska Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/arzenik-in-stare-cipke/

Piše: Iztok Ilich, bere: Aleksander Golja. Naslov obsežne monografije etnologa in kulturnega antropologa Ambroža Kvartiča Od imena do spomina bralca prvi hip morda pusti v negotovosti, podnaslov Šege, navade in obredi življenjskega kroga na Slovenskem pa takoj pojasni, katera mejnika označujeta oba samostalnika: začetek življenja, ko otrok po rojstvu s krstom postane nekdo, in smrt, ko se pokojnik s poslednjim slovesom preseli v spomin. Takoj na začetku avtor pojasni za razumevanje napisanega pomembno razliko med šego in navado. V obeh primerih gre za ustaljena, ponavljajoča se opravila, dejanja oziroma ravnanja posameznika ali skupine, ki ob prazničnih priložnostih usmerjajo, urejajo in osmišljajo človekovo vedênje v intimnem in javnem prostoru, vendar so opazni tudi drugačni poudarki. Navade namreč opisujejo le ponavljajoča se dejanja brez simbolne globine, medtem ko so šege tista ponavljajoča se ustaljena, tudi obvezujoča dejanja, ki z uporabo simbolov vzpostavljajo in utrjujejo družbene odnose in tudi religiozni odnos s presežnim oziroma z naravo. »Šege,« dodaja Kvartič, »so tako lahko tudi »obrambnega značaja pred škodoželjnimi silami, čarajo rodovitnost in srečo ter kličejo blagoslov in zdravje na ljudi in imetje.« Oboje se nenehno spreminja, prilagaja in tone v pozabo, toda če šega »izgubi globljo simbolno vsebino, se lahko v času in prostoru spremeni v navado.« Lok med začetkom in koncem življenja, ki so ga manj celovito, bolj omejeno na posamezne teme in lokalne značilnosti, obravnavali tudi nekateri drugi raziskovalci, je Ambrož Kvartič v knjigi Od imena do spomina smiselno razdelil na 14 postaj, poglavij, o prav tolikih pomembnih dogodkih v običajnem življenjskem ciklu. Vsi po vrsti so zanj življenjske prelomnice oziroma pomembni »trenutki simbolnega prehajanja iz ene življenjske vloge v drugo, iz enega družbenega položaja v drugega«. Povzdigovanje teh posebnih življenjskih trenutkov onkraj okvirov vsakdana, kar je naloga z njimi povezanih šeg, zna biti za opazovalca, še opozarja avtor, v izvedbi nevsakdanje, nenavadno, celo bizarno. Lahko gre za izmenjavo daril, polaganje rok, polivanje z vodo pa tudi za poniževanje in trpinčenje kandidatov za vzpon na neko višjo raven, kar pa je »vedno treba razumeti v kontekstu vsakokratne kulturne stvarnosti – v njej so ta dejanja napolnjena s simbolno močjo, ki jim jo pripisuje neka kultura oziroma družba«. Pri obredih, ki simbolno zaznamujejo prehod iz enega družbenega položaja v drugega, po navadi višjega, ima dogajanje, še opozarja avtor, praviloma tri stopnje: fazo ločitve, fazo prehoda in fazo ponovne vključitve na drugi ravni. Ambrož Kvartič vidi najpomembnejše mejnike v življenjskem krogu v rojstvu, poroki in smrti, preostali pa so udeležba v verskih obredih, kot sta prvo obhajilo in birma, in v skupnostih in organizacijah, ki zaznamujejo življenje otrok in mladine, na primer pionirska prisega, članstvo pri skavtih, tabornikih in v športnih društvih, maturantski ples in parada, brucovanje ter pozneje – zdaj že nekoliko pozabljeni – odhodi nabornikov na služenje vojaške obveznosti z okrašenimi vozovi, kar je bilo zlasti na podeželju pravi praznik. Zanimivo je tudi posebno poglavje o duhovništvu in redovništvu. Po drugi strani v novejšem času predvsem v urbanem okolju stopa v ospredje povečana skrb za živalske ljubljenčke, ki dobivajo imena in postajajo tako rekoč družinski člani. Podobno vztrajajo mnoge pustne šege in se vračajo, seveda posodobljene, tudi nekatere nekdanje predporočne šege, kot je postavljanje šrange in nalaganje drugih težkih nalog ženinu, čemur sledi cerkvena ali le civilna poroka. Ob teh priložnostih gre večinoma, čeprav sta v središču šeg posameznik ali par, za izrazito kolektivna dejanja. Hkrati z odkrivanjem in spremljanjem novih šeg in navad, ki jim je v vseh odtenkih izpeljav včasih že težko slediti, Ambrož Kvartič, kar je posebno dragoceno, posveča pozornost tudi nekaterim šegam in obredom, ki danes niso več živi, a povsod še niso povsem pozabljeni. To velja predvsem za vrsto tabujev, povezanih s spočetjem, nosečnostjo in rojevanjem, ki jim današnja večja razgledanost deklet in žena tudi na podeželju jemlje nekdanjo moč. Še pred slabim stoletjem je bil na primer splošno razširjen obred vpeljevanja matere, ki je ženskam narekoval, da se trideset ali štirideset dni po porodu v cerkvi podvržejo obredu simbolnega očiščenja in vrnitve v skupnost. Zaradi nečistosti naj bi bile namreč matere do takrat izpostavljene delovanju zlih sil in zato izobčene iz cerkvenega in družbenega občestva. Posebnost Kvartičevega pristopa v knjigi Od imena do spomina je tudi pravilo, da vsako poglavje uvede premišljeno izbrana umetna ali ljudska pesem, ki je tako kot pomembnejši citati natisnjena v rdeči barvi. Tudi objavljeno slikovno gradivo, deloma iz domačega arhiva, ni le všečna likovna spremljava, temveč se z detajli na posebni in osebni ravni navezuje na vsebino.

Piše: Kristina Jurkovič, bereta: Maja Moll in Aleksander Golja »Stojimo pred Trgom San Sepolcro. Komaj sto ljudi, ljudi, ki nič ne pomenijo. /…/ Čakajo, da spregovorim, a nimam kaj reči. /…/ : to so ljudje vojne. Vojne in mita o njej. Potrebujem jih, želim si jih, kot moški koprni po ženski, obenem pa jih preziram. Preziram jih, kar pa ni pomembno; eno obdobje se je končalo in drugo se je pravkar začelo. Ruševine se kopičijo, razbitine kličejo druga drugo. Sem človek ''tistega, kar sledi''. In mar mi je. S tem klavrnim materialom – s temi ostanki človeštva – pa se ustvarja zgodovina.« Tako beremo v prvem poglavju monumentalnega romana M. sin stoletja in njegov avtor, italijanski pisatelj in esejist Antonio Scurati, je te besede položil v usta protagonistu M.-ju iz naslova, Benitu Mussoliniju. Kajti kdo drug kot eden največjih populistov, demagogov, retorikov, egomanov in manipulatorjev našega časa bi lahko bolje razložil samega sebe in rojstvo svojega otroka, ideologijo fašizma. Scurati se je v svojem pisanju vedno rad spoprijemal z vprašanji zla, nasilja, manipulacije, ali z nečim tako kompleksnim, kot je odnos med očetom in otrokom – tema romana Nezvesti oče, ki je pri nas izšel leta 2016. Zato si lahko predstavljamo, da sta se mu fašizem in njegov duče kar ponujala kot raziskovalni laboratorij, še toliko bolj, ker gre za v italijanski družbi precej nepredelan del preteklosti. To pojasnjuje Scuratijevo strategijo pisanja: ne orisati, temveč kar najnatančneje predočiti potek zgodovine med letoma 1919 in 1925, kolikor obsega prva knjiga v seriji štirih. In tudi zato imamo pred sabo hibriden roman: panoramo šestih let razbijajo kratka poglavja, zaokrožena z odlomki iz tedanjih časopisnih člankov, govorov ali pisem. Vsekakor nov pristop, ki pa razbije tudi bralni tok, a se hkrati ne moremo znebiti občutka, da zaradi občutljive teme avtor za svoje besede potrebuje dokazno gradivo, nekakšno varovalo, da si ni ničesar izmislil, in ki ga varuje pred morebitnim očitkom poveličevanja ali obujanja nostalgije. Lahko bi rekli, da gre bolj za dokumentirani kot dokumentarni roman. Roman M. sin stoletja tako v predvsem odgovarja na večno vprašanje ob totalitarnih režimih: kako je to mogoče? Scurati nas podrobno sooča z zapleteno prepletenostjo mikro in makro dogodkov v Italiji, dezorientiranosti po koncu prve svetovne vojne, strahu ljudi pred prihodnostjo in njihovega gneva nad samozadostno politično kasto. V takšnem prostoru so se spopadli socialisti in fašisti, iz te vojne, ki je dosegla vrhunec v umoru socialističnega politika Giacoma Matteottija, so zmagovito izšli fašisti in se usidrali kot oblast. Ob množici dogodkov v romanu nastopa množica ljudi z imeni in priimki, med njimi pa so najbolj tridimenzionalno izrisani pesnik in politični fantast Gabriele D'Annunzio (njegovemu pohodu na Reko Scurati posveča veliko pozornosti), Mussolinijeva ljubica, bogatašinja Margherita Sarfatti, ki je Mussoliniju dala manire in ga oblikovala intelektualno, in pa že omenjeni nasprotnik Matteotti. Seveda človek ob branju takšnega romana samodejno išče primerjave s trenutno realnostjo – in jih najde. Morda je to največji prispevek Scuratijevega romana, natančno seciranje takratne družbe, ki je fašizmu v veliki večini odprla vrata v svoje domove. Roman je zaradi gostote nekoliko težje prehoden, a hkrati bralec dobi nepozaben pogled v vzročno-posledično verigo nasilja, manipulacij, prevar in oportunizma, pa tudi v kratkovidnost takratnih intelektualcev, kot je bil filozof Benedetto Croce. A čeprav se fašizem brez širšega konsenza družbe ne bi mogel vzpostaviti, je bil njegov vlečni konj vendarle M. iz naslova – človek, ki je najbolje poznal ''svoje'' ljudi, znal njihov strah preoblikovati v upanje in ki je z brezobzirnim pohlepom po premoči izkoristil čas. A spet se najbolje razloži on sam, zato mu Scurati na koncu spet podeli besedo: »Oglejte si jih, poslušajte jih, ne razumejo, kaj se dogaja. Ne eni ne drugi. Ne razumejo, kaj jim počnem. /…/ Pred zgodovino sem se že opravičil, vendar moram priznati: slepota življenja v odnosu do samega sebe je presunljiva.« Na koncu se vrnemo na začetek. Nihče si ni želel prevzeti križa oblasti. Jaz ga bom sprejel.''

Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Poleg tega, da je Primož Repar, pesnik in filozof, urednik in založnik ter organizator najrazličnejših mednarodnih znanstvenih in kulturnih simpozijev, izdal več kot sedemnajst pesniških zbirk, se lahko pohvali tudi s številnimi prevodi Kierkegaardovih del in z doktorsko disertacijo z naslovom Kierkegaard: Vprašanje izbire in eksistencialna komunikacija. V pesniški zbirki z naslovom Pot z Unij in naprej ga omenja skupaj s filozofom Diogenom in revolucionarjem Che Guevaro ter pri tem večkrat izpostavi osrednji pojem njegove filozofije – danski izraz “salighed”. Pesnik ga označuje kot nekaj vmesnega med blaženostjo in blaznostjo: “Najnesrečnejši je najsrečnejši. / Kierkegaardova dialektika.” Čeprav se Primož Repar kot avtor zbirke ne izpostavlja neposredno, temveč prek psevdonima Zdrav Ko Riba, v uvodniku piše o sebi kot o tretji osebi, ki jo naključno sreča na otoku, “kako hodi ob pomolu navsezgodaj zjutraj sem ter tja kot kak Diogen”. Poznavalec Reparjevih haikujev že v prvih verzih prepozna njegov značilni slog, ki se tokrat še bolj oklepa na videz nepomembnih detajlov, ki pa lahko z nedolžnim zamahom metuljevih kril pripeljejo do eksistencialne revolucije. Že v uvodu imamo vtis, da se lirični subjekt poslavlja od Unij; na trajektu, ki odhaja proti Reki zapisuje še zadnje vtise z otoka, ki postaja vse manjši – in tudi trivrstične pesmi tu in tam odstopijo prostor dvovrstičnim, a se kar nekako zdi, da tudi te postajajo predolge in da pesniški minimalizem še ni rekel zadnje besede. Pesnik se v istem hipu poslavlja od samote in norosti, ki ju je užil na redko poseljenem otoku, ter se veseli srečanja z izbranko: “Nenadoma vztrepetam. / Ali me boš še / objela v Ljubljani?” In nekoliko pozneje: “Prihod v Ljubljano. Ničesar / več nimam v žepu razen / ljubezni.” V nadaljevanju se spomini na Unije, h katerim se vsakič znova vrača, kot da bi iskal stik z materjo, prepletajo s spomini na psihiatrično bolnišnico, kjer s pazniki igra pingpong in se skupaj s kuharjem sprašuje, kam kdo spada: “Eni ste za odprtega, / večina za zaprtega, pravi / mojster kuhar” ter si v nadaljevanju sam odgovori na retorično vprašanje: “ko se zaupaš psihiatru, si / napravil harakiri”. Bralec se tako utemeljeno vpraša ali ni morebiti potovanje naprej od Unij simbolično potovanje onstran enosti, ki je ni mogoče uzreti in doživeti z racionalnim umom, temveč zgolj takrat, ko doživiš napad blaznosti in se svet prikaže v neobremenjeni luči. Pesniška zbirka Pot z Unij in naprej ni ne zbirka haikujev ne literarni potopis ne dnevnik filozofskih samorefleksij, čeprav bi jo lahko umestili v vmesni prostor med vsem trojim. Gre za glas vpijočega v puščavi, ki se zaveda, da je ves svet postal umobolnica lucidnih norcev, ki so se “sneli z verige” in jih niti zblojeni Diogen niti sistematični Kierkegaard ne moreta več držati na vajetih. Preostane mu le semantična igra z besedami, ki se kaže na eni strani v vključevanju starega pravoslavnega izraza za božansko norost (»jurodiv«), na drugi pa v podajanju zvočnih asociacij: “Morda sem ga / Polomil. Zlomil. Ulomil. / Kesam se.” V kratki, a nadvse izčrpni spremni besedi Petra Koršič piše, da se “zveze in vezi med ljudmi, stvarmi, logično in standardno povezanimi členi razvezujejo, razpuščajo, rahljajo, razkrajajo, razpadajo in tudi vsaj začasno razpadejo.” Posledica tega je tudi razpustitev avtorjevega imena (Zdrav Ko Riba) in lirskega subjekta kot tudi razpustitev pesniške oblike, ki iz haikuja zdrsne v razpad nizov besed brez veznikov. Predzadnji del zbirke Pot z Unij in naprej Repar posveča znancem in še neznanim prijateljem – imenuje jih “dobri ljudje” in “posamičnice – v pesmi pa vpleta refleksije iz vsakdanjega življenja. V zadnjem razdelku z naslovom Haigaikona strip se vrne k svoji priljubljeni pesniški obliki – haikuju, ki ga mojstrsko obvlada: “Žalostni haiku / le zakaj so se prelomile / peruti ptiča v letu?” Čeprav je sintagma pesmi v slovenščini povsem drugačna od angleškega prevoda, pa je tudi iz vidika strukturalistične analize poučno opazovati soodnosnost dveh jezikov in njuno medsebojno igro. Nedvomno nam pesniška zbirka Pot z Unij in naprej podaja v razmislek številne iztočnice, asociacije in filozofske silogizme, ki so na nek način prerasli obliko haikuja, čeprav so v veliki meri postali še krajši. Naj na koncu zaključimo z eno izmed Reparjevih pesniških za-misli: “Igrajmo se do / bridkega konca sveta / ali pa ga rešimo”. Ko bi le bilo tako enostavno ...

Piše: Peter Semolič, bereta: Aleksander Golja in Maja Moll. Pesnice in pesnike lahko z vidika pesniška razvoja uvrstimo v dve skupini: na tiste, ki se pojavijo v javnosti že bolj kot ne izdelani avtorice in avtorji ter potem povečini variirajo svoj že zgodaj najdeni stil, in na tiste, ki rastejo pred nami, ki počasi, od pesmi do pesmi, od zbirke do zbirke bogatijo svoj pesniški izraz. Andraž Polič zagotovo sodi med slednje, za njegovo pesem lahko rečemo, da je skozi čas pridobivala na prostornini, nivojih, da se je odpirala v vse več in več smeri, hkrati pa tudi vse bolj natančno in niansirano podajala vsebino in še bolj čustvo, ki je značilno zgolj zanj in to od vsega začetka njegove pesniške poti. V nasprotju z drugimi vidiki njegove poezije je čustvo, s katerim Polič vedno znova prepoji ali zgolj obžari svoje verze, od nekdaj tu – je prefinjena mešanica nostalgije in melanholije, je otožnost, ki nosi s seboj vonj po morju in potu ljubljene osebe, ujete v trenutku erotične ekstaze. Že iz povedanega je razvidno, da lahko z zbirko Prelomi pričakujemo pesnikovo do zdaj nemara najbolj zrelo pesniško delo. Toda prehojena pot, pesniška in življenjska, ne sme biti peza, zbirko odpira verz: »Začeti kot začetnik …«. V začetku torej ni samo pregovorni beli list papirja, ki vedno znova pričaka pesnika in ga postavi na začetek nove pesniške avanture, je tudi pesnikova želja in namen, da se postavi v tisto točko, iz katere bo lahko na novo vzpostavil razmerje do sveta in pisanja: »Začeti znova: kot zenovski mojster s prazno glavo …,« beremo nekaj verzov pozneje. V uvodni pesmi Polič tudi postavlja enačaj med pisanjem in življenjem: »Prepoznati tišino, zamolčano rano /…/ Čas je zrel: živeti, živeti!« Pisati zato hkrati pomeni tudi biti. Odgovor na vprašanje »biti kot kaj« nam prinese pesem Eros: »Biti je erotika! /…/ Erotika je biti!« Človek, kot ga uzremo skozi novo zbirko Andraža Poliča, je bitje erosa; eros je tisti, ki poganja življenje in pisanje, v pesmi Razdišana pesnik sopostavi »okus na jeziku in pisanje z roko«, »brazde na papirju« in ljubeče ugrize … Toda svet, ki nam ga prinašajo njegovi verzi, ni predmoderni celoviti svet, in to kljub prelivanju zvokov in pomenov (nostalgija je na primer čustvo in istoimenski film Andreja Tarkovskega), temveč svet »prelomov«, ki ga prečijo, odpirajo v neznano in znotraj njega vzpostavljajo včasih bolj drugič manj nepremostljiva nasprotja. Zanosnim, visoko ritmiziranim, orfičnim pesmim tako sledijo narativne pesmi, ki magijo dveh trgajo na koščke s sivino vsakdana in prozaičnim jezikom (»V pozni pomladi /…/ je dozorel moj čas za popoldanski tek: /…/ da pretečem nekaj krogov, kot se reče …«). Ali pa, kot v pesmi Druga Cona, po zgledu Apollinairjevih Con celo razpadejo na posamezne verze, ti pa se le še s težavo oklepajo utečenih razmerij do resničnosti, saj se tako kot resničnost lomijo na manjše delčke: »Kristal je češki … razbije se konceptualna instalacija.« Pesniški subjekt tako ni zgolj orfični pevec erotične dvojine, ampak je tudi, če ne predvsem, samotni prenašalec sveče iz filma Nostalgija ali celo Stalker: »Kot Stalker grem globoko in zona me obliva …« Poličeve nove pesmi so polne citatov, polcitatov, reminiscenc, s čimer vanje vstopajo številni svetovi in vnašajo svojo lepoto, a tudi svojo razlomljenost: češki kristal tako na primer vnese pesem Andreja Bretona, s tem pa tudi nadrealizem in tudi že spor v nadrealističnem gibanju, njegov konec … Ljubezen v Poličevih pesmih je tako vedno tudi spomin na ljubezen, tek je vedno že tudi od-tečen – svet, ali natančneje rečeno svetovi, so razdrobljeni ne le v prostoru, temveč tudi v času. Za Poličevo poezijo tako značilno kompleksno in prefinjeno niansirano čustvo je v zbirki Prelomi morda še najbližje nostalgiji. Toda, kaj pa je pravzaprav nostalgija? Zbirko zaključujejo verzi, ki so našli pot tudi na hrbtno knjige: »Hodim po spominu – proti kraju varnega otroštva, kjer okušam čas na koncu jezika in se čudim jutrišnjemu dnevu … Mogoče ostane kakšen verz, včasih cela pesem, in to ni nostalgija – je le poezija … kar ostane na koncu poti.« S Prelomi je Andraž Polič ustvaril polno, zrelo, bogato, a tudi zračno pesniško zbirko. Svetovi, ki jih priklicuje, so polni prelomov, a nad njimi se pnejo krhki mostovi pesniške govorice. Toda pozor, tudi ta je v sebi polna zlomov, ran, in prav zato globoko erotična.

Premiera: 8. oktober 2023 informativne oddaje, Svet kulture, 10. okrober 2023 V Mini teatru si še danes lahko ogledate prizore iz epska zgodbe o nemških bratih, ki so sredi 19. stoletja zavohali veter priložnosti, glasbo sna o uspehu v ameriški poslovni pokrajini in tam v več rodovih zgradili gigantsko finančno trdnjavo. Trilogija Lehman je delo italijanskega dramatika Stefana Massinija, ki pa je doživljajo procese transformacij in skrajšav, pod tokratno različico adaptacije za oder in tri igralce se je podpisal dramatik Ben Power. Besedilo je prevedel in režiral Peter Petkovšek, dramaturg je bil Urban Zorko, v dinamičnem prehajanju med vlogami ter zmagami in porazi pa so spretno krmarili igralci Igor Samobor, Branko Šturbej in Gal Oblak. Na nedeljski premieri je bila Magda Tušar.

Na velikem odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Čriček in mravlja, ki jo je po motivih Ezopove basni napisala Saša Eržen. Zgodbo, ki izpostavlja pomen in dinamiko odnosov med ljudmi, je režiral in glasbeno opremil Marjan Nečak. Dramaturginja je bila Tanja Lužar. lektorica Metka Damjan. V likovno domišljeni podobi, ki jo je zasnovala Barbara Stupica, so se v vlogah drevesa, črička in mravlje predstavile Metka Jurc, Elena Volpi in Urša Kavčič.

Piše: Iztok Ilich: Bere: Aleksander Golja. Boris Pahor je bil v večini svojih knjig zelo oseben. Tudi če ni pisal v prvi osebi, je očitno, da gre zanj in da piše o svojih doživetjih. Posebno v zadnjih letih, ko je dočakal širše pisateljsko priznanje in nominacijo za Nobelovo nagrado, je marsikaj o sebi razkril tudi v številnih nastopih. Kljub temu je svoje najpomembnejše življenjske mejnike sklenil povzeti še v avtobiografiji. V prvi vrsti za italijanske bralce, ki so do njegovih zadnjih let življenja na robu Trsta in najvišjega državnega odlikovanja predsednika Mattarelle o njem večinoma vedeli le malo – ali nič. Slovenska izdaja je dopolnjen prevod lani v Milanu objavljene druge izdaje knjige, pri kateri je Pahor skoraj do zadnjega zavzeto sodeloval s pisateljico in urednico Cristino Battocletti. Pahorjeva svojevrstna duhovna oporoka Nikogaršnji sin z uvodom sina Adrijana najprej razgrinja pisateljevo življenjsko etično in politično usmerjenost. Skrbelo ga je širjenje osamljenosti, ki spodbuja narcisizem in individualizem, v manifestu Intelektualci, pesniki, ekonomisti in znanstveniki, združite se! pa je pozval k uporu diktaturi denarja. Zaradi suženjstva kapitalu in predmetom smo postali nečloveški, je verjel. Kopičenje stvari je zavrnil z besedami: »To vam zagotavljam jaz, ki še vedno nosim oblačila iz sedemdesetih let, staromodne srajce in raztrgane puloverje«. Predvsem pa se je ves čas zavzemal za ohranitev zgodovinskega spomina. »Svet ne sme pozabiti tega, kar se nam je zgodilo!« Pahor nadaljuje z najtršimi preizkušnjami od srede tridesetih do srede štiridesetih let, ko je njegovo življenje večkrat viselo na nitki. Da se ni pretrgala, kot se je mnogim drugim, je največ pripisal prirojeni kraški trmi in neustavljivi želji po znanju. Najprej si je sam otežil formalno pot do izobrazbe, nato pa se je z zagrizeno vztrajnostjo lotil študija. Med drugim se je naučil francoščine, nemščine in hrvaščine, kar mu je sredi vojne groze rešilo življenje. Kot prevajalcu v vojski in uničevalnih nacističnih taboriščih, kjer se je priučil še bolničarskih veščin, so mu prizanesli z najtežjimi deli, ki so ugonabljala izčrpane sotrpine. Premagal je tudi tuberkulozo in se iz sanatorja, kjer je okusil tudi prvo ljubezen, šele ob koncu leta 1946 vrnil v Trst – kot eden od le petnajstih iz konvoja šeststotih deportirancev, ki so bili februarja 1944 odpeljani v Nemčijo. Takrat se je, kot pravi, znova rodil in se, po nekaj začetniških objavah, čeprav je imel za seboj le šest let slovenske osnovne šole, bolj zavzeto lotil pisanja. Pahor brez zadržkov razkriva tudi ljubezenska razmerja, v katerih se je znašel, čeprav se je imel za nezanimivega fanta z manjvrednostnim kompleksom, izhajajočega »iz socialnega statusa absolutne ničle«. Po francoski bolničarki Arlette, ki so jo starši prisilili, da se mu je odrekla, a sta stike ohranila do njene smrti, je globoko sled zapustila zveza z Danico Vuk. To je bila zanj povsem nehotena nova ljubezenska izkušnja, ki se je neuspešno in žalostno končala; Dani je aprila 1944 skupaj z možem postala žrtev še danes nerazkritih morilcev. Sledila je pianistka Neva, ki je zanosila in zahtevala poroko. Ker jo je zavrnil, čeprav je prevzel odgovornost, je sina videl samo dvakrat; drugič le malo, preden je umrl za levkemijo. Tudi ko je v Pahorjevo življenje vstopila Radoslava Premrl, je ostal samotar. Tako kot je v gore običajno hodil sam, tudi pri pisanju ni želel nikogar v bližini. Žena je njegovo zahtevo po samoti občutila na lastni koži, je priznal. Sposobnost, da se je znala vedno bliskovito hudomušno ironično odzvati, ji je zavidal, a ga je tudi spravljala ob živce. Sledila so leta ločenega življenja, ko je zakonca poleg dveh otrok povezovalo izdajanje revije Zaliv. Skupnost očeta, samotarskega pisatelja, in matere z otrokoma je preživela mnoge težavne trenutke. Rada kljub pismom in namigom, ki so ji prihajali na uho, ni prelomila predporočne zaobljube, kot jo je razumel on. »Zame je bila kot angel, saj je do potankosti razumela naravo mojega 'posebnega' vedenja,« je iskreno priznal in potrjeval s posvetili v knjigah. »Z Rado,« je še zapisal, »se nisva nikoli nehala ljubiti, dokler ji ni začelo pešati srce.« In: »Bila sva zaprt, umirjen par. Nikoli nisva imela gostov, redko sva šla na počitnice daleč stran.« Na vprašanje, zakaj se nikoli ni mogel igrati z Majo in Adrijanom, čeprav ju je imel iskreno rad, si je sam odgovoril: »Zaradi omejitev in travm, ki sem jih doživel v času fašizma, je bilo zame tako, kot da sploh ne bi občutil otroštva in mladostništva.« Šele v poznih letih so se družinski stiki otoplili. Boris Pahor v nadaljevanju brez zadržkov razkriva še druge svoje posebnosti: »Nisem ljubitelj druženja ob kavi, še manj v gostilni. Vina ne maram …« In: »Razen Kocbeka in Jančarja nikoli nisem imel pravih prijateljev.« O druženju s prvim pove več v poglavju o posledicah leta 1975 v posebni izdaji Zaliva objavljenega intervjuja, kjer je Kocbek razkril grozoto zamolčanih povojnih pobojev. Pisatelj Boris Pahor se poslovi s pobudo, naslovljeno mladim, »da bi si zapomnili, da je treba ohranjati tisto iskrico upanja v pravičnost, ki smo jo deportiranci gojili v temačnosti lagerja in jo kljub grenkim spoznanjem o pozabi naših žrtev gojimo še naprej«. Knjigo zaokrožata dodatek s komentirano bibliografijo Pahorjevih objav, spominskima zapisoma Cristine Battocletti na njuno prvo in zadnje srečanje ter izbor fotografij iz družinskega arhiva.

Piše: Andrej Lutman. Bereta: Igor Velše in Eva Longyka Marušič Za posmrtno objavo zbirke pesmi Ernesta Ružiča Odhajanja sta združili moči dve skupini: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Društvo za humanistična vprašanja Argo. Da pa se je takšna združitev sploh lahko zgodila, je predvsem zasluga poznavalca in preučevalca književnosti na severovzhodu Slovenije Francija Justa. V nekem intervjuju je Ernest Ružic izpostavil, da mu je duša vezana na Slovenijo, ustvarjanje pa tudi na Madžarsko. Po svetovnem nazoru mu je bil še najbližje tako imenovani ateistični eksistencializem, ki je nekaka francoska podvrsta eksistencialistične filozofske smeri. Poleg književnega ustvarjanja se je ukvarjal predvsem s poročanjem za kar najrazličnejša javna občila. Njegova osnovna in tudi glavna tema so bile manjšine, poročanje o slovenstvu v zamejstvu in po svetu. Novinar in pesnik je združeval raziskovanje človeškosti na zunaj in na znotraj. V zvezi s tem je vsaj pomenljiva zadnja kitica pesmi z naslovom Četrta: »Pesem je zasanjana / v peskovskih ogradih, / le dekle s kitko / jo lahko zbudi // iz primrtvenih sanj.« Ob tem je treba poudariti, da je morda ključna beseda Rožičevega pesemskega življenja delibab, kar pomeni privid. Povedano drugače: ni vse tako, kot se zdi. Knjiga Odhajanja je sestavljena iz štirih delov. V prvem delu z naslovom Prgišče se pesnik sprašuje o svojem odnosu do pesmi. In se vpraša z vrsticami, ki končujejo pesem z naslovom Razdalje: »So oči pesem, / je pesem oko? / Kdo lovi / lastovico / v julijskem preletu?« Drugi del ima naslov Črke vseh zabesed. Besedo zabesedje in občutje tega dela knjige še najbolje ponazarja pesem Valj, ki se začne s kitico: »Ni obod. / Ni vbod / Ni krogla. / Je valjast stavek / brez rime, brez vsebine / in brez cveta.« Navedek seveda asociira na tisto znano vprašanje: kaj je pesnik hotel s tem povedati. Pesnik Ernest Ružič vsaj namigne, da obstajajo pomeni, ki jih še tako domišljene besede ne zajamejo. V tej smeri teče tudi razmišljanje urednika Francija Justa, ki je Ružičevo pesnjenje označil za iskanje, ki ni pesem hvalnica, ni budnica, ni psalm in ni balada. Tretji del zbirke Odhajanja sestavlja enaindvajset pesmi, naslovljenih s številkami. Pesmi v tem delu so še posebej prežete s pesnikovim iskanjem svojega sloga, ki naj ne bi bil zaznamovan s samim slogom, pač pa z vmesnostjo med pesmijo in opevanim. Druga kitica zadnje pesmi iz tega dela se glasi: »V Enaindvajseti ni pesmi: / tu je cesta, razpotegnjena v neskončnost, / in mična gospodična soseda, / ki zgolj z besedami pomaha v jutro.« Zadnji del ima naslov Vijolični soneti odhajanja. Vijolična je tudi barva, v katero je knjigo odel fotograf Niko Prelec. Nekaj njegovih posnetkov krasi knjižne strani. Pesmi v tem delu dosegajo tisto mejo pesnjenja, s katero pesnik plemeniti svoj izraz – to je slovenščina v vseh svojih pojavnih oblikah, slovenščina, določena le s pesnikom, ki dojema čezmejno. Za priokus tega dela pa spet navedek, tokrat iz pesmi Sčrnel je dan: »Znenada se od zaoblaka prikotrlja pesnikov portret, / zdrsne vijolična zgodba in dogori v sčrneli dan.« Novinar, ki je pesnik, v člankih poroča o stanjih sveta, pesnik, ki je novinar, pa sporoča o stanjih sebe, svoje notranjosti, a z zavedanjem, da je prav on sam povezava, ko plemeniti svoje izrazne možnosti. Knjiga Odhajanja ga komaj dohaja.

Piše: Miša Gams, bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Andrej Medved, pesnik, prevajalec, esejist, urednik in vsestranski ustvarjalec, ki je za svojo poezijo prejel Jenkovo in Veronikino nagrado, Čašo nesmrtnosti in nagrado Prešernovega sklada, je v zbirki, ki jo je naslovil v grškem jeziku KreteSamos, postavil v ospredje doživljanje pokrajine na Kreti in Samosu. Knjigo je posvetil prijatelju Matjažu Kocbeku – pesniku, ki je tudi sam užival v lepotah Krete in ki je eno izmed svojih zbirk tudi poimenoval po tem grškem otoku. Čeprav ga Medved izrecno ne omenja, se ljubezen do prijatelja razodeva v beleženju pristnosti svobodnega duha, zavedanju minljivosti in opazovanju mogočne narave, ki v očeh opazovalca ostaja neokrnjena. Na pesniško potovanje se odpravi kot kakšen Odisej, ki se prepušča neznanim vplivom, da ga vodijo med Scilo in Karibdo skušnjav in hrepenenj, ki se jim ne more upreti. Svojo odisejado začenja med ostanki ruševin v Maliji, ki “utripa, kot utripa mavrični metulj nad pokopanim mestom,” in se v jutranji zarji odpravi v Faistos, kjer ga pritegnejo “nagnjeni boki hiš, ki so v času izpuhtele … in zdrsna plošča trga, ki že nevarno pada”, pa do otoka gobavcev, kjer so “podrte hiše in sredi vrta oljka, kot axis mundi” in do Kalamate, kjer se nahaja rimsko mesto z amfiteatrom in svetiščem. Pesnik je najbolj očaran nad antičnimi ruševinami in njihovim zlivanjem z okolico. Kadar ne najde ustreznega poimenovanja v slovenskem jeziku ali ga želi še dodatno poudariti, uporabi latinski izraz in z njim vnese v pesem subtilnost in milino, ki še bolj izpostavi liričnost njegove poezije. V nasprotju z nekaterimi bolj “esejistično” obarvanimi pesniškimi zbirkami zbirka KreteSamos nima filozofskega naboja, v ospredju pa je panteistični eros, ki povezuje žive stvari z neživimi. Verzi, ki si sledijo na straneh, povezanih s svetlo turkiznimi vložki, dajejo vtis, kot da gre eno samo neskončno pesem brez izrazitega začetka in konca. Metafore so spretno umeščene kot vezni členi, ki na eni strani povezujejo stavčne bloke, po drugi pa vnašajo v liriko dodatno živost, barvitost in kontrastnost – kot je to razvidno iz opisa pristanišča: “Palmove veje ljubkujejo drogove, ki povezujejo, z elektriko, / koščene žice … na cesti, ki se spušča v pristanišče. Zeleno modra ptica / zdaj odskoči, kot slepa, izstreljena / kača v kanal ob bisernih nasadih oljk … in kot vodikovi / baloni, ki z visokim tlakom v gumijasti cevi … mahoma … izginejo v stratosferi.” Barvitost grške pokrajine pesnik podkrepi z numinoznimi opisi jam, slapov in morja ter jih primerja z gladkostjo knjige in gracioznostjo metuljev in pavov: “Tako se mrak, svetloba in tema vlepijo v dlani na plavkastem trebuhu … in se odpre polteni / vhod v neskončno jamo, kot se / razlista knjiga s svilenim dnom v pršenje dlačic / z ustnic beloglavega metulja … Približani, uparjeni izstrelek iz / kosti se sprime s črnim repom v poležanem perju pava, ki vzdrhti s predirnim krikom …” Andrej Medved nam v verzih pričara podobo čudeža, zamrznjenega v trenutek, ki ga bralec, ki je zmožen močne vizualizacije, uzre v seriji fotoutrinkov, ki se prelivajo v različne prepoznavne podobe. Pesnik lucidno “skače” z enega motiva na drugega in združuje na videz nezdružljive podobe, da se pred bralcem razgaljajo kot neverjetni prividi. Njegova odločitev, da namesto posameznih haikujev ali formalno zaključenih pesmi sestavi neskončen verz, ki ga povezujejo tropičja, se zdi upravičena, saj nam na vsaki strani pušča dovolj praznega prostora, da zapisane besede premislimo, preden obrnemo list papirja. Zasledimo tudi temačne podobe, ki jih pesnik postavi v vmesni prostor med erosom in thanatosom, tuzemeskim in onstranskim, ter jih zastavi kot neke vrste nelogičen rebus ali nerešljivo uganko: “… Naenkrat brizgne kri iz podočnjakov … / in iz ust, odprtih za poljub, ki se, z bliskanjem podbradne žile, sesedajo v žilnato / pol živo in pol mrtvo bitje … pol / angela, pol deklice, pol srne … Naenkrat se za vedno … /spet zdani in dan prinese odrešitev v stoletja skrite in pozabljene uganke …” Zadnje strani zbirke KreteSamos so posvečene pesnikovemu vračanju domov v Koper, ki ga poimenuje Capris. Miklavž Komelj v spremni besedi piše, da se prav “po tem pesniškem potovanju še močneje zavemo, da ima tudi to mesto v današnji Sloveniji helenski izvor.” Potovanje se tako konča z vplutjem v rojstno mesto in tako se sklene krog, ki ga je pesnik začel pred meseci v iskanju nekega izgubljenega časa, prijateljstva in razvozlavanja ugank, ki jih vedno znova odpira grški logos. Čeprav je bralec v tej odprtosti lahko nekoliko zmeden, pa se kmalu prepusti ležernosti in pomirjenosti nad spoznanjem, da brezčasnost poezije ne ponuja nobenega determinizma ali dogmatične resnice. Le morje minevajočih trenutkov, ki se kot zvezdni utrinki za hip zableščijo in za vekomaj padejo v praznino ...

Poslednji heroj je slab film. Zaznamujejo ga vsi mogoči klišeji o slovenskem filmu. Okornost, neposrečeni poskusi realizma, formulaični družinski zapleti, statičnost, nizkobudžetna neiznajdljivost, pomanjkanje humorja kljub želji po njem in podobno. Vsaka generacija proizvede svoje slabe filme, ki jih cepi na trenutno ideološko vročo stvar. Trenutna vroča stvar je tako imenovana toksična moškost, skupaj še z nekaj iz liberalne ameriške akademije uvoženimi koncepti, ki jih predavajo v uvodni fazi sociologije na fakulteti. To samo po sebi ne bi bilo tak problem, če ne bi bilo bergla za pomanjkanje umetniške globine in vizije. Manjka čut za bistvena eksistencialna vprašanja, širše razumevanje človeške psihologije in medosebnih odnosov, ni lucidnega razumevanja kulturnega ozadja likov, skratka ni vsega tega, kar naj bi vsaj do pred kratkim zaznamovalo dobro pripovedno, uprizoritveno, filmsko umetnost. Vse skupaj postaja nedostojanstveno, nevrotično čofotanje v plitvini. Vse so aktualizmi, poceni sociologizmi in aktivizmi. Poslednji heroj je zgodba o patriarhatu s perspektive partizanske mitologije. Najbrž je izbira te perspektive edina izvirna točka filma, saj se odmika od dogmatsko edino veljavnega pogleda na preteklost. Vse ostalo je izrazito tendenciozno in prepredeno z najbolj vulgarnimi freudizmi. Ko se del slovenske inteligence zgraža nad izjavami Romana Vodeba, pozablja, da je njegovo razumevanje psihonalize pravzaprav enako kot Vodebovo razumevanje. Le da prvi vleče interpretacijo na mlin mizoginije, drugi pa mizandrije. Osrednji zaplet naj bi bil komičen, a se porazgubi v banalnosti. Ne uspe mu namreč uiti očitni pasti spajanja verjetnega z neverjetnim, ki terja določene premisleke. To je zanka, v katero se ves čas zapletamo. Podobno situacijo srečamo v lokalnih humorističnih TV serijah, kjer se vse zdi izrezljano iz kartona, vendar pa bi od celovečernega filma pričakovali več. Poslednji heroj spominja na Dedka gre na jug, ki ga zaznamuje enak pristop k humorju in razumevanje odnosov. Kot rečeno, ta temelji na stereotipih in trash pristopu, ki pa vedno bolj postaja proteza za neizvirnost. Podobno kot v širši kulturi ironija želi manipulativno ustvariti vtis, da je zadaj neka globina, ki se jo ironizira, v resnici pa te globine ni.

Dolga stoletja je bil ris, ta samotarski gozdni lovec z značilnimi čopki na konicah uhljev, razširjen v gozdovih po vsej Evropi, z graditvijo cest, mest in človekovim poseganjem v naravo na sploh pa se je življenjski prostor največje evropske divje mačke močno skrčil. Ob začetku dvajsetega stoletja je bil obstoj risa že močno ogrožen, na več predelih – tudi pri nas – pa je lokalna populacija celo izumrla in človeška intervencija je bila neizbežna. Zakaj je evrazijski ris, ki ga od sredine prejšnjega stoletja sistematično ponovno doseljujejo, tako zelo pomemben za ves ekosistem evropskih gozdov, in za kako čudovito žival gre, osvetljuje celovečerni dokumentarni film Laurenta Geslina Ris. Francoski fotograf, režiser in scenarist se je na filmski lov za enim najbolj skrivnostnih prebivalcev evropskih gozdov podal v osrčju švicarskega pogorja Jura, kjer se je neke pomladi zaslišal risov paritveni klic … Da bi zares lahko doumeli naravo in medsebojno dinamiko vseh njenih skritih prebivalcev, je nujna predvsem potrpežljivost in Geslin je pri tem izvrsten. Nikamor se mu ne mudi, gibanju risje družine, na katero je naletel, sledi strpno in z umirjeno distanco, ravno prav blizu, da ne zamudi nič zanimivega, a hkrati dovolj oddaljen, da ne zmoti njihovega ritma. Skrit za drevesnimi debli med oprezanjem za risinjo z mladiči ali risom, ki vedno znova utrjuje meje svojega teritorija, skoraj mimogrede opazi tudi druge živali in njihovo pestro sobivanje se počasi preplete v smiseln vzorec življenja v gozdu. Življenja, v katerem je v ospredju boj za preživetje, a tudi drobne lepote, vidne le pozornemu očesu. In Geslinovo fotografsko oko je pri tem izjemno – lepote, ki jih z umirjenim glasom, polnem iskrenega navdušenja, sproti tudi sam komentira, gledalcu pričarajo resnično gozdno pravljico. Posebej pohvalno pri tem je, da kljub izjemni naklonjenosti, ki jo očitno čuti do svojih opazovancev, iz njihovega življenja ne ustvarja pretirane senzacije. Najsi gre za radosti odraščanja mladičev ali za nezakoniti lov, ki konča življenje enega od njih, pripoved ostaja prizemljena in stvarna – kakršna narava v resnici tudi je. Dokumentarni film Ris, ob katerem so v Kinodvoru pripravili tudi poučen spremljevalni program, je namenjen otrokom, starejšim od osem let, s svojo naravno dinamičnostjo, ki vsebuje elemente vseh filmskih žanrov od romance do trilerja, pa bo kot nežen opomnik, česa zares ne smemo izgubiti, očaral tudi odrasle gledalce.

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Vinka Möderndorferja poznamo kot pesnika, pisatelja, dramatika, esejista pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve in Ježkove nagrade ter dobitnik desetnice in večernice za mladinski roman Kot v filmu. Letos je poleg dveh pesniških zbirk – družbeno-angažirane Naprej naprej in lirično obarvane Samota – izdal tudi roman z naslovom Odštevanje. Protagonist romana je moški, ki je pravkar stopil v štirideseto leto in se mu življenje začne sesuvati kot hišica iz kart. Zgodba, ki jo je pisatelj podnaslovil “roman o času in poti”, se odvija leta 1998, ko je Slovenija skozi napeto obdobje tranzicije z veliko nogo zakorakala v kapitalizem. Pri protagonistu se to kaže v tem, da mu oglaševalska agencija, v kateri je zaposlen, vse težje spregleduje ideje za duhovite antikapitalistične oglase in dvoumno zasnovana besedila, v katera vnaša pretanjeno satiro. Roman zaobseže dogajanje v enem dnevu – od tretje ure zjutraj, ko junak kot že tolikokrat poprej na pol v spanju ponečedi straniščno školjko, do tretje ure zjutraj naslednjega dne, ko se s 17-letno hčerjo vrne s srečanja, na katerem prvič spozna očeta in njegovo rodbino. Vmes se v 24 urah zgodi vse tisto, kar pripomore k temu, da se njegovo življenje ustavi na točki nič – torej na tisti točki življenjskega preloma, ko staro povsem odmre in se zgodi bodisi smrt bodisi začetek novega življenja: “Pred sabo imamo določeno količino časa; sicer ne vemo, kolikšna je, vemo pa, da jo bomo porabili. Se pravi, da se čas našega življenja odšteva do našega konca bivanja, ne sešteva. Ko nastopi smrt, smo prišli do konca. Do točke nič. Ki pa je lahko tudi nov začetek. Nov začetek odštevanja. Tako nekateri mislijo. Jaz mislim, da je točka nič res samo točka nič.” Roman Odštevanje je zgodba o tem, kako vsaka izguba v življenju prinaša priložnost za spoznavanje česa novega – med drugim tudi ljudi, ki jih v starem življenju ne nikoli bi spoznali, in vračanja odsotnih ljudi, ki jih zaradi osebnih zamer ali kompleksnih političnih razmer nismo imeli priložnosti spoznati. Je parodija o tem, da moramo za ceno spoznanja samega sebe in resnice o lastnem izvoru izgubiti vse, kar smo v življenju pridobili. Glavni junak se do trenutka, ko se prvič sreča z biološkim očetom, ne zaveda, kako pomembna je osebna zgodovina njegovih staršev, starih staršev in prastaršev, vključno z njihovimi življenjskimi prelomnicami, frustracijami in sanjami, h katerim tudi sam nezavedno hrepeni. Tako se mu med očetovim pripovedovanjem zazdi, kot da je bil prisoten v določenih situacijah, ki so se zgodile njegovim prednikom, čeprav takrat še ni bil rojen. Poglavjem, ki imajo namesto naslova navedeno uro, ki šteje minute minevajočega časa, se pridružujejo poglavja, v katerih iz prvoosebnega zornega kota pripovedujejo protagonistova mama, očim, knjižničar in dedek, ki je večji del življenja preživel v raznih taboriščih in je umrl le dvanajst dni pred rojstvom glavnega junaka. Möderndorfer s pretanjenim občutkom za dramsko napetost vzneseno opiše prizor, ko se dedkova umirajoča roka dotika nerojenega otroka v trebuhu, ga med tipanjem spoznava in se hkrati poslavlja od njega: “Zelo dobro se razumeva. On še ni nič. Jaz sem že konec. On je nepopisan prostor. Jaz sem razkraspan, strgan, zažgan list. Okužil ga bom s svojo smrtjo.” Čeprav ima bralec na začetku romana na trenutke težave s preklapljanjem med preteklimi dogodki in sedanjostjo, ga napeta zgodba, ki se odvija izredno hitro, takoj potegne v vrtinec dogajanja, da tudi sam v nekaj urah pride do sklepnega poglavja. V njem naleti le na kopico novih vprašanj, ki bi jih protagonist lahko postavil očetu, če bi ga ujel na letališču pred odhodom letala v Kanado: “Vprašanja bodo ostala neodgovorjena. Čakajo name, da si nanja odgovorim sam. Dragi oče, katere knjige si prebral? Ti je všeč Dostojevski ali imaš rajši južnoameriške pisatelje? Misliš, da zares obstaja Pika Nogavička? Si res prebral Viharni vrh od Emily Brontë ali je bilo samo naključje? Je bil tudi Lovec na jelene samo naključje? Dragi oče, si socialist ali komunist? Vem, da nisi zagaman kapitalistični liberalec.” V romanu Odštevanje se Vinko Möderndorfer mimogrede dotakne tudi problematike medvojnih političnih disidentov in povojnih množičnih grobišč, zelo duhovito pa skicira tudi vaško snidenje sorodnikov, ki so nedavno preteklost pustili za sabo in čutijo ob pogledu na bližnjo Goro le še neopredeljivo vznemirjenje. Z vzporednim razpletanjem zgodb več generacij neke družine dobivamo precej intimen vpogled v primerjavo težav, s katerimi so se soočali mladi pari na začetku, na sredini in na koncu 20. stoletja. Ko se protagonist po obilici nenadnih informacij, ki mu jih razkrije očetovo sorodstvo, poln vtisov vrne v prestolnico, ni več isti – odloči se, da bo poklic oglaševalca v celoti nadomestil s pisateljevanjem. Vinko Möderndorfer se je z romanom Odštevanje znova izkazal kot večplasten avtor, ki v svoja dela vnaša veliko poznavanje zgodovine, antropologije, svetovne književnosti in politike, na drugi strani pa kot izjemen poznavalec dramaturgije vključuje obilo časovnih, žanrskih in psiholoških preskokov. Ti tvorijo dinamičen, a tudi poetičen hologram dogajanja, ki ima potencial med drugim tudi za uprizoritev v gledališču in na filmu. Vsekakor je roman literarna mojstrovina, ki jo bo vsaka generacija prebirala z drugačnimi očmi, medtem ko bo odštevala svoje trenutke do točke nič.

Piše: Ifigenija Simonović Bere: Barbara Zupan Martin Sušnik je profesor filozofije, antropologije, etike in pedagogike na več visokih šolah in univerzah v Buenos Airesu, pri nas pa je znan kot gostujoči predavatelj na kulturnih in krščanskih srečanjih. Slovenci v Argentini ga spremljajo tudi kot glasbenika in predanega povezovalca slovenske skupnosti, kot slovensko-argentinski razumnik pa je še posebej dragocen za prepoznavanje filozofskih šol, ki jih podpirajo slovenski predavatelji po svetu. Profesor Sušnik izhaja neposredno iz učenja Milana Komarja, vplivnega in cenjenega filozofa, pravnika, zgodovinarja, poliglota in jezikoslovca, ki je odšel v tujino že med 2. svetovno vojno, leta 1948 pa se je ustalil v Argentini, kjer je umrl leta 2006. Zbirka esejev Realizem, ki osvobaja je napisana tudi v spomin na tega pomembnega slovenskega krščanskega filozofa 20. stoletja. Sušnik sledi Komarjevi šoli filozofije, ki izhaja iz Aristotela in Tomaža Akvinskega in ki jo označujemo kot filozofski oziroma "novi realizem". Zbirko esejev je razdelil v poglavja s pomenljivimi naslovi: Realizem, ki osvobaja, Prosti čas in svoboda, Vzgoja in demokracija, Vitalna vzgoja: pedagogija srca in Vzgoja, enotnost in resničnost. Svoboda, demokracija, vzgoja srca, svet odnosov, prosti čas, tako imenovani "ocij", čas brezdelja, so samo nekatere od vodilnih tem, ki kličejo po branju. Pojem ocij laičnemu bralcu ni znan – označuje človekovo pomembno potrebo, da noče biti samo delavec, da ni na svetu samo zato, da bi bil koristen, da ni le instrument, ki naj služi sistemu, temveč da je tudi iskalec odnosa z realnostjo. To pa je temelj filozofije realizma. Vprašanji "zunanje svobode" in "svobode volje" se naslanjata na prerokbo iz Delfov o spoznavanju samega sebe in na Sokratovo načelo 'biti to, kar si'. V zaključnem poglavju profesor Sušnik pripelje do temeljnega razkritja, da je lastna sreča odvisna od sreče tistega, ki ga ljubimo, kar ljubečega in ljubljenega združuje v eno. Ob vprašanju demokratične vzgoje avtor izpostavlja vzgojo za dialog, kakršno je zagovarjal že Sokrat. Vendar naj dialog ne izključuje resnicoljubnosti, sicer postane zgolj dvoboj za moč. Čeprav se Martin Sušnik navezuje na zdajšnjost, na živi čas, pa vendarle črpa iz osnovnih Sokratovih vprašanj, o katerih ugotavlja, da so večna, nikoli zastarela in vedno znova vredna preizpraševanja. Po Sokratu jemlje metodo učenja, ki učitelja zavezuje, da učencu pomaga priti do resnice iz njegove notranjosti. To, česar se lahko naučimo prek dostopnih informacij, je drugotnega pomena. Najpomembneje je priti do spoznanja, ne do vednosti o tem ali onem. Učitelj lahko usmerja učenca k spoznanju, samo če je srčno predan svojemu poklicu oziroma poslanstvu. Učitelj, ki učencev ne pridobi za resnico, pravičnost in lepoto, je kot zapeljivec, ki napihuje svoje samospoštovanje. Profesor Sušnik ugotavlja, da samo tisti, ki izhaja iz srca, lahko pride do srca drugega. Le učitelj z globokim notranjim življenjem se lahko dotakne učenca in ga usmeri k ponotranjenemu, torej srčnemu premisleku. Tu lahko zaznamo odstop od tomizma in prehod k filozofiji odnosov. Izvir Sušnikovega pisanja je intelektualna ponižnost. Bralec, ki je morda obremenjen z občutkom pomanjkljivega oziroma laičnega razumevanja filozofije, se zato lahko sproščeno prepusti profesorjevim razlagam.

Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bereta: Igor Velše in Lidija Hartman Pesnica, esejistka, umetnostna zgodovinarka, urednica in založnica Tatjana Pregl Kobe je ustvarila izjemen opus s področja likovne umetnosti, izdala je več monografij, napisala vrsto pesniških zbirk za otroke in za odrasle ter prejela več nagrad. Njeni osmi knjigi nonetov Najprej pride strah je poglobljeno spremno besedo napisal pesnik dr. Zoran Pevec, knjižni ovitek pa je oblikoval pesničin sin, akademski slikar Arjan Pregl. Pesnica se v njej strogo ravna po naslednji shemi: Nonet ima devet verzov, vsak verz tri besede, kitice so trivrstične, tri kitice sestavljajo nonet, devet nonetov venec, devet vencev pa zbirko. Vsak venec ima naslov po osnovnem občutju ali miselnem preblisku, ki ga vzbudi določen impulz: Na obronku sanj, Samo da sem, Najprej pride strah, Neznosna lahkost sprenevedanja, Prikrite sledi trpljenja, Ugasli gejzir žalostink, Nikoli ni vseeno, Obredi tihega slovesa in Neskončna pogoltnost časa. Nonet že zaradi oblike ne more vsebovati obsežnega razmišljanja ali izpovednosti. Večkrat razpoloženje in posebno občutje spodbudi stik z naravo: pogled na cvetočo plezalko, drevesne krošnje, sprehod po morski obali, razgled na gore, pa tudi poslušanje glasbe, ki pomirja. Izzvenela pesem pušča za sabo sledi doživetja lepote in čudežnosti sveta. Pesnica ugotavlja, da se v življenju nenehno ponavljata rojstvo in smrt. Dvome o smislu vsega, kar delamo, prežene spoznanje, da je življenje dragoceno, popolnost pa mu daje ljubezen: »samo da sem / : da ne zavračam / poljubov ne dotikov«. V vsako bivanje je zakoreninjen strah pred končnostjo: Saj vse mine, tako kot izgoreva elementarna strast v stanje nočnih mor. Brahmsov koncert prežene nemir in žalost, saj uteleša sanje o lepoti in dokazuje, da vse, kar živi, ne more umreti. Pesmi v vencu Neznosna lahkost sprenevedanja uvaja razpoloženjska lirska pesem, ki skoraj spominja na japonski haiku: »Večer se poslavlja / s pesmijo čričkov / svetloba pridušeno ihti.« Lirskemu uvodu sledijo pesmi o hinavščini in lažnem sočutju ljudi, ki v svojem varnem udobju na televiziji gledajo vojne grozote, potem pa zamenjajo program in gledajo reklame ali pogrošne nadaljevanke, češ saj bo slej ko prej vse minilo. Obledela fotografija deklice v preveliki uniformi s puško na rami, z grozo pred smrtjo v očeh, spominja na neko drugo, že minulo vojno, na krvaveče rane, prekrite z nakitom jesenskega listja. Ob zavesti, da moramo umreti, si želimo, da ostane za nami vsaj kak delček: »: beseda : podoba : umetnina / : prikrite sledi trpljenja / : zgodovina spomina : parnas« Pesnica ljubi drevesa, njihovo rast, v gnezdih cvetov se valijo njene pesmi o starih ljudeh in čisto majhne pesmi o mehkih otroških dlaneh. Drugačni pa so občutki ob spominih na mater, ki je med vojno veliko pretrpela, a je o tem le malo govorila. Pesnica dosledno upošteva formo nonetov, vsebinsko pa so ti kljub temu zelo raznoliki. Pogost je miselni prestop, ločil ni, razen dvopičja pred spremembami pojmov in sicer neopaznimi prehodi. Pesniški jezik je bogat s podobami, kot so dostojanstvo molčečih gora, ekran misli, porušen tempelj vesti, razbrazdane prsi drevesa … Metafore so tudi iz antičnega izročila: perfidne Kalipsine obljube, vestalke, Odisejeve poti. Najprej pride strah je zbirka večpovedne poezije o vznikih občutij in misli, ki se porajajo ob stiku z realnim svetom, včasih za druge neopaznim: »sem ena tistih / ki vidim česar / drugi ne vidijo«. Zbirko odlikuje izbrano, pretanjeno pesniško sporočilo. Njena govorica v na videz lahkotni obliki noneta zahteva od bralca poglobljeno odkrivanje lepote in dilem v življenju in svetu, kot se danes z njimi soočajo čuteči in razmišljajoči ljudje, ki jim ni vseeno. Zoran Pevec je v poglobljeni spremni besedi zapisal: »če je poezija abeceda sveta, in to najbrž, da je, potem je tako zaradi tega, ker beleži ljubezen, sovraštvo, dobro, zlo, tesnobo in strah.«

Piše: Andrej Lutman Bereta: Igor Velše in Lidija Hartman Po zbirki kratke proze z naslovom Tango se Karmen Zupančič podaja v obravnavo najskrivnostnejšega pojava: to je temna snov. V Temni noči brez zvezd takšna snov zavzema domala vse, pravzaprav kar celotno pesničino obzorje, na katerem se vrste dogodki, ki so seveda pesmi. Knjižica s šestdesetimi stranmi je razdeljena na levi in desni pol. Levega si je prisvojil risar Tine Zupančič z rahlo obarvanimi risbami, ki delujejo izstopajoče iz siceršnje temine črk. Njegova risba na naslovnici kaže svetilko, ki napotuje k pesmim. Desni pol zbirke pa so seveda pesmi. A svetilka na naslovnici je pokrita s snegom. Pesmi odeva mraz, pesmi so pravzaprav brez odeje, brez gretja, a z mnogo izpovednega žara: »Košček za koščkom umiramo z vsakim / slovesom. / Vse manj nas je. / Neki tuji svet prihaja v nas. / Tuje sanje. Neznane daljave. / Prazne pokrajine. / Sami ostajamo. / Sami. / Sebi.« V pesmi, ki ni naslovljena, se kaže tudi pesničin slog: nizanje in razvlečenost pomenov. Ni čudno, da je bila zbirkica po klasifikaciji CIP uvrščena med prozo, založba pa jo označuje kot poezijo. Za razširitev pomena pesmi kot pripovedi je v spremnem besedilu Slutnja trepljanja v zamahih pahljač poskrbel tudi Borut Gombač, ko ugotavlja, da so pesmi pravzaprav nadaljevanje izpovedovanja čutnosti, že izražene v avtoričini prejšnji knjigi Tango. Razvlečenost, ki je osnova določenega plesa, se nadaljuje skozi igro različic temnega, temačnega, mračnega. Bipolarnost zbirkice je potemtakem izražena skozi skrajnosti, ki jih ponuja zadnji stavek pesmi z naslovom Lahko: »Lahko zlahka slečeš / zaskrbljenost dneva, lahko skočiš z balkona, / lahko ležiš na travi in lahko hraniš ptice s svojo / pesmijo.« Tematiko pesmi bi lahko opisali z besedami tegobe, tarnanje, godrnjanje, jadikovanje … Noč kot nasprotje dnevu in zvezde kot motnjo na nočnem nebu je pomensko mogoče prekucniti v trditev, da so noč in zvezde dopolnitev dnevu in nebu. Skrajna čustvenost pa povzroča, da bralstvo doživi stik s pesmimi na način empatije, odmika od pomena, od sporočilnosti zapisanega. In spet svoj delež prenosa ustvarjalnosti izpostavijo risbe. Dojemanje pesničinega in risarjevega sveta se potemtakem razdeli in hkrati združi ob dejstvu, da je minevanje vsaj tako blizu, kot je kratek čas, ki ga nakazuje sorazmerno malo pesmi v zbirkici. Intenzivnost takšnega doživljanja izpove tudi zadnja kitica ene izmed nenaslovljenih pesmi: »Se čudi. / Ne bodi žalosten. / Duša ti je polna miru, / ne prilivaj grenkobe sreči. / Duša, ki je polna miru. / Ljubi!« Imperativ, ukazovalnik k ljubezni, k združevanju pa je tisti del sporočilnega obzorja zbirkice, ki prepriča o skladnosti osame in druženja. Napotilo naj bo torej: pesmi berite v skupini. Za tiste, ki takšnega napotila ne upoštevate, pa so na voljo risbice, ki kar kličejo k dopolnitvi. Več barv torej v črnino!

Slovensko stalno gledališče v Trstu Predstava Kakor v nebesih v režiji Sama M. Strelca je ob premieri doživela stoječe ovacije občinstva. Po dolgem času je na tržaškem odru v predstavi nastopila neobičajno velika zasedba, kar je v pozitivno presenetilo Tržačane, željne velikih predstav. K odzivu pa je svoje dodala tudi glasba.

Na odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so uprizorili satirično dramo George Kaplan, nastalo po predlogi sodobnega francoskega dramatika in režiserja Frederika Sonntaga.

Gledališče Koper v koprodukciji z Narodnim gledališčem Republike Srbske iz Banjaluke Koprodukcija dveh različnojezičnih gledališč ni nujno nekaj nenavadnega, a tokrat je zasedba sestavljena iz igralcev obeh gledališč in vsak govori v svojem jeziku: prepletata se torej srbščina in slovenščina. Še več: prepletata se, kakršni sta bili sredi 20. stoletja v uresničitvi prevajalcev, pesnikov Otona Župančiča in Sime Pandurovića ter leksikografa Živojina Simića. Pesniško in jezikovno dognana prevoda sta lahko težava za gledalca, ki z enim od jezikov ni domač. Rešitev so nadnapisi, a ti gledalčevo oko pritegujejo nase in zato njegovo pozornost usmerjajo od podrobnosti igre, s tem pa se izgublja gledališka izkušnja. Toliko večja je ta težava pri besedilu, ki je zaradi svoje pesniške izbrušenosti in časovne oddaljenosti za razumevanje zahtevno. Vseeno, zamisel takšne postavitve je privlačna. Igralci so pomešani, tako da pripadniki Capuletov ali Montegov niso govorci samo enega jezika, zato pa se ne more vzpostaviti nacionalna ločnica. Renesančno besedilo je scensko in kostumografsko preneseno v naš čas, včasih se zdi, da gre za resničnostni šov, ki ga v vlogi veronskega kneza vodi Aleš Valič, odličen v tej drobni vlogi, pretežno pa imaš občutek, da gre za dve mafijaški družini nekje v balkanskem okolju. Oblačila so polna trenirk in kričečih barv ter zlatih verig, a v omenjenem kontekstu to ne deluje kot ekstravaganca, ampak kot nujnost. Igralci se dobro gibljejo skozi zahtevno besedilo; sem in tja bi si želel čistejše artikulacije, a res le sem in tja. Kar pa se tiče koreografije njihovega gibanja, zlasti v večosebnih konstelacijah, je natančno zamišljeno in spretno izvedeno, čustva pa so razen z izjavami izražana tudi z dobro obrazno igro. Sklep: povsem konkretna in prepričljiva sodobna izvedba, ki pa ostaja zvesta besedilu in ga ne maliči.

Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Razpoko, igro neobstoječe avtorice Rrose Sélavy, ki jo je dejansko napisala uveljavljena angleška dramatičarka Lucy Kirkwood; in tudi naslov ni en sam. Zapleteni okvir, v katerega je vstavljena igra, ponazarja današnji položaj resničnosti in resnice in tega, kako ju sprejemamo - ali tudi ne. Rupture, 2022 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 26. oktober 2023 Prevajalka Vesna Hauschild Režiser Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Scenograf Lin japelj Avtor videa Dorian Šilec Petek Kostumografka Brina Vidic Avtorja glasbe Val Fürst in Pavel Panon Raščan Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Lučka Neža Peterlin Avtorji priredbe so ustvarjalci uprizoritve. Nastopajo Ajda Smrekar, Diana Kolenc k. g., Jernej Gašperin, Boris Kerč Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/razpoka/

Francoska kolonialna oblast sredi 1. svetovne vojne v Senegalu nasilno mobilizira vojake, tudi še ne polnoletne mladeniče. Ko je vpoklican mladi Thierno, se pridruži vojski tudi njegov oče Bakary, da bi ga v povsem neznanem svetu zaščitil vsaj pred takojšnjo smrtjo v prvih bojnih vrstah. Stalno pa poskuša najti način, kako bi ju živa izvlekel iz vojne, kar je v mesoreznici zahodne fronte skoraj misija nemogoče. Francoski film Oče in vojak, ki ga je režiral izkušen direktor fotografije Mathieu Vadepied, je bil lani predvajan na festivalu v Cannesu v sekciji Poseben pogled, lahko bi bil pa tudi prevzel funkcijo otvoritvenega filma. Takšne namreč po navadi zasedajo spodobni in sporočilni filmi, ki so narejeni obrtniško vešče, hkrati pa v umetniškem smislu ne izstopajo dovolj, da bi lahko posegali po nagradah, niti pretirano ne vznemirjajo kako drugače. Jedro filma je v zanimivem razvoju odnosa med očetom Bakaryjem in sinom Thiernom. Akcijskih prizorov neposredno na bojiščih je pravzaprav zelo malo, pa še ti so povsem generični, kar tudi upočasni ritem samega filma. Oče se z ganljivo predanostjo zaveda, kako minimalne so možnosti njunega preživetja, sin je v obdobju odraščanja in aktivnega iskanja samostojnosti in moškosti, ugaja mu tudi pozornost, ki jo je deležen s strani nadrejenih. Vojna vihra in od domačega senegalskega povsem drugačno okolje, z možnostjo sprejetja v francosko družbo, mu predstavljata določeno mikavnost avanture, ne da bi se v resnici zavedal vseh nevarnosti. Druga plat filma je v prikazu teh kolonizacijskih mehanizmov. Lahke pehotne enote strelcev (kakršen je izvirni naslov filma v francoščini) imajo dolgo kolonialno zgodovino, ki sega skoraj do Napoleonovih časov, ko so bile te enote ustanovljene. V 1. svetovni vojni so enote mobiliziranih vojakov iz Severne Afrike služile na več frontah, tudi v smrtonosnih jarkih Ardenov, kjer sta obe vojskujoči strani v trumah in bolj ali manj brez pravega učinka žrtvovali vojake, kar prikazuje film Oče in vojak. Celovečerec je zelo neposreden v trkanju na vest zahodne, predvsem francoske družbe, ki je brez pomislekov izkoristila ljudstva v svojih kolonijah, in v zbujanju občutka dolžnosti. V tem smislu gre predvsem za komemorativno delo, za poskus iskanja odveze nekdanje kolonialne velesile.

Piše: Miša Gams Bereta: Ajda Sokler in Aleksander Golja Pisateljica Ana Marwan že dvajset let živi v Avstriji, piše kratke zgodbe in romane v slovenščini in nemščini. V nasprotju z romanom Zabubljena, ki je bil napisan v slovenščini, je roman Lipitsch napisan v nemškem jeziku. Če ju primerjamo, vidimo, da med njima po stilistični plati ni izrazitih posebnosti. Podobno kot v romanu Zabubljena tudi v pričujočem romanu težko razločimo rdečo nit zgodbe. Osrčje fabule tvorijo refleksije in občutja glavnega junaka Karla Lipitscha in njegove izbranke Mathilde. Tako kot se glavna junakinja Zabubljene, Rita, ves čas spopada s frustracijami zaradi svojega telesa, tako se Lipitsch iz dneva v dan sooča s frustracijami zaradi svoje plašnosti in zavrtosti, obenem pa se trudi svoj odnos s privlačno sosedo umestiti v filozofsko razpravo in dnevnik, ki ga piše. Na eni strani čuti odpor do razumevanja družbe in delovanja v njej, na drugi pa se zaveda, da Mathildina bližina blagodejno vpliva nanj in da želi biti del njenega socialnega okrožja. Tako si na nekem mestu prizna, da s težavo kroti bes do ljudi, a si kljub temu želi ostati priljuden: “Zvenelo je kot čisto površinski bes, čisto normalne sitnosti mestnega človeka, ki so jih gotovo poznali vsi in navsezadnje morda niso bile najbolj neprijetna nit, ki je povezovala človeško skupnost. Vsekakor je moral ugotoviti, da se pri izlivih svojega odpora še zmeraj drži starih pravil medčloveških odnosov, še zmeraj (ali že spet?) je poskušal biti razumljen in deliti mnenje. Nikakor seči pregloboko v zoprnost, da v Mathilde ne bi vzbudil odpora. Ja, hotel je biti priljuden.” Tudi Mathilde goji do soseda ambivalentna čustva – po eni strani ga ima za avtističnega čudaka in psihopata, po drugi pa ga nenehno zasleduje in vabi na svoje zabave, s katerih vsakič znova pobegne v svoj varni svet filozofskega solipsizma. Zdi se, kot da sta se oba ujela v mrežo, ki bi bila v enaki meri lahko delo neke višje, neimenovane instance ali pa zgolj naključja intuitivno organiziranega kaosa. Zaljubljenci so ne nazadnje – kot pove svojo misel Lipitsch – najboljši proizvajalci naključij, ker so “tkalci časa”, katerih glavno delo je, da “ločena trenutka, ki snovno spadata drug k drugemu, poveže v vozel.” Karl po obisku Mathildine zabave opozori na paradoks družbe, ki se kljub apriorni protinaravnosti sklicuje na naravo: “Družba je sama po sebi protinaravna zadeva, ki sicer poskuša skriti svojo protinaravnost tako, da sama psuje protinaravnost in nas kar naprej poziva, naj bomo naravni!” Čeprav le v Mathilde vidi “neskončen zelen travnik, na katerem se človek lahko znori in pri tem občuti lastno naravnost”, je njun odnos že na začetku obsojen na pogubo, saj je ljubezen po njegovem mnenju slepa kot noj, ki z glavo pod zemljo ne vidi ničesar, kar se godi okrog njega. Ana Marwan pri pisanju rada uporablja nevsakdanje, a sila domiselne metafore ter si vzame čas, da jih razdela in nadgradi z vedno novimi interpretacijami in pomeni. Prav zato njene romane z užitkom prebirajo bralci, ki jim je nenavadna jezikovna struktura že sama po sebi izziv – na podoben način, kot se matematiki lotevajo rebusov in ugank, ki jim povzročajo največ nejasnosti. Roman lahko beremo kot prigodo o odtujenosti v sodobni družbi in kot čudež, ki se tu in tam zgodi med nekonformističnima človekoma, ki vsak za sebe razvijata svoj pogled na svet in odnose med spoloma. Na koncu romana Ana Marwan v razvoj filozofske teze vplete še Nietzscheja. Ta v govoru profesorja Kamma vznikne na plan s konceptom večnega vračanja enakega, ki ga Lipitsch na koncu svoje filozofske disertacije doživlja kot temeljni smisel svojega življenja in delovanja: “To samoto in brezizraznost, v katerih preživljam zadnje dni, jemljem s sabo, ko se vračam na začetek.” Čeprav bi bil na tem mestu primeren trenutek tudi za bralca, da izkusi katarzo skozi “déjà vu” protagonistovih ugotovitev, je na koncu romana le še bolj zmeden, saj ne razume intelektualnega preboja, ki je jasen le junaku samemu, saj se giblje v solipsističnem vesolju samorazodetja. V samozgrajeni kletki, ki je nastala ob prostovoljni odpovedi svobodi, zaradi katere občuti neskončno blaženost, občuti Sizifovo skalo kot del nihala ure, ki nas vrača na vedno iste začetke, ki pa v romanu ne dramaturško ne strukturalistično niso jasno zastavljeni. Kljub temu pa nas pri branju romana Lipitsch Ane Marwan spreleti, da gre za pisateljičin poskus izpeljave dokaj posebnega filozofsko-leposlovnega dela, katerega nadgradnja ali – bolje rečeno – vzvratna zanka, ki omogoča spiralno nadčasovno dogajanje, bi utegnila nastati v prihajajočih letih, ko bo avtorica prav gotovo povzdignila svojo izkušnjo v nov knjižni eksperiment.

Piše: Tonja Jelen Bereta: Ajda Sokler in Aleksander Golja Pesniška zbirka Milana Šelja Jezik je ključ se podaja v svet intime, erotike, homofobij, nasilja in rusko-ukrajinske vojne. Naslov torej lahko nosi več pomenov, ki odkrivajo najprej strast, predajo, boj in nato možnost za rešitev, četudi začasno. Gre za ključ, ki odpira jezikovni kod na prepričljiv in jasen način. Že prejšnje Šeljeve zbirke so bile povezane s kraško zemljo, značilnostmi njegovega žitja in umiki, zbirka Jezik je ključ pa odseva vse večje zraščanje subjekta z domačim okoljem. Avtor je pesmi večkrat postavljal v omenjeno okolje in tudi v Anglijo, veliko je tujstva z več vidikov. Ali je tujec subjekt sam ali pa je tujec opazovani, ki je prav tako migrant, a zaradi drugačnih okoliščin. Zbirka Jezik je ključ pa je zdaj kot razpiranje problematike o tem, da so tujci dobrodošli na zanj nekoč zatiranem območju. Sprejema pa jih govoreči, subjekt, ki je ljubimec in gostitelj predvsem preganjanih žensk zaradi rusko-ukrajinske vojne. Ključ razumem kot simbol zbirke in torej smelo odpira vrata v erotiko in v mirovno zavetje tako istospolnih oseb kot vojnih prebežnic. V prvih dveh ciklih Muzanja blodna in Vstopam vate je neposredno podana homoerotična tematika, ki pa jo pesnik ves čas spretno oddaljuje od angažiranosti. Pesmi so skorajda neposredno vabilo k predaji strasti in telesnosti, ki z nizanjem razkrivanja in občutenj postajajo vse bolj nazorne. Pa vendar še vedno prihaja do zamejitev, do bojazni in vprašanja dvojnosti. Prav to dvojnost, tudi lažnost Šelj odlično problematizira, čeprav je zaznati zadržanost: »Tvoj fant bom in tvoja punca / in lahko me boš ljubil / kot moški in ženska. // Če boš hotel.« O dvomih, posmehu in nepopolni sprejetosti gejevske problematike je Šelj pisal tudi v prejšnjih zbirkah, pri čemer je kritično poudarjal tudi prostitucijo in izgubljenost. V obravnavani zbirki pa v ciklu Muzanja blodna izrazito sproščeno, tudi porogljivo poudarja brezmejnost v seksualnosti. Ta ne pomeni le skrivanja, ampak tudi razpiranje in preprosto igro. Jezik je sicer v nekaterih verzih resda precej robusten in protisloven, a prav ti zaseki so kot zaustavitve nasprotnikov: »Z dlanjo ga skušam zajeti globoko v svoj primež. / Drhti in bi se predal, a ga v trenutku sesuje / moški dotik.« Zbirka se družbenokritično izostri v ciklu Čakamo barbare, v katerem Šelj razkriva resnične dogodke, kot so napadi na geje in nasilje nad njimi. Piše tudi o konfliktih v gejevski partnerski zvezi: pri tem gre predvsem za razmerje med (re)tradicijo in osebnimi željami, torej ne ravno pogosto ubesedeno problematiko. V zadnjem ciklu Vojna je drugačna, kadar ima človeški obraz avtor problematizira vojno. Pri tem odločno stopi v bran vsem nemočnim. O prebežnikih je Šelj pisal že v zbirki Kristali soli, v obravnavani zbirki pa se še približa podobam krivic in človeškega zla, a vpeljuje tudi drobne radosti in občutek odgovornosti za tiste, ki bežijo pred vojno. Zdaj ni več samo opazovalec, zdaj je subjekt gostitelj, varuh, učitelj. Zadnji cikel poudarja prav tisto, kar Šelj izpisuje ves čas: da je namreč vsak lahko ranljiv kadar koli in kjer koli. Ali v mikroskupnosti ali v kozmopolitskem okolju. Zbirko Jezik je ključ odlikujeta silovit jezik in preplet drzne lepote in grozovitosti. Vse pa poganja človek, lahko sprejema, se spreneveda ali preganja. Zbirka glasno prikazuje svet, kakršen je, in se ne zaklinja v eno smer in en prav, dovoli pa si tudi ranljivost in iskrenost.

Piše: Simon Popek Bere: Igor Velše Osrednji poudarek biografije nobelovca Iva Andrića izpod peresa nemškega novinarja Michaela Martensa je zakodiran že v naslovu V požaru svetov. Delo s podnaslovom Zgodba evropskega življenja je fascinantna in občasno provokativna zgodba o piscu in diplomatu, ki je v viharnem obdobju evropske zgodovine prisostvoval nekaterim najpomembnejšim dogodkom dvajsetega stoletja. Ivo Andrić, v Travniku rojeni Sarajevčan, deloma vzgojen v Višegradu, je v življenju prehodil razburljivo pot. V obdobju od dvajsetih do štiridesetih let 20. stoletja kot je diplomatski predstavnik kraljevine Jugoslavije obredel pol Evrope; sodil je med najpozornejše opazovalce zgodnjega fašizma v Italiji in tik pred in med drugo svetovno vojno kot diplomat v Berlinu spoznal večino najvišjih nacističnih oseb. »Višegrad Andrića poetizira, Sarajevo politizira«, so besede, s katerimi je Michael Martens opisal pisateljevo postopno angažiranje, ko je kot sopotnik Mlade Bosne svoj srd usmeril proti habsburški monarhiji. Pri pripravi atentata na prestolonaslednika Franza Ferdinanda sicer ni sodeloval, vendar je že v zgodnjem sarajevskem obdobju prepričljivo izrazil svoj politični ideal, nujnost formiranja skupne države vseh južnih Slovanov, »Južne Slavije«. O enotni državi balkanskih Slovanov je Andrić pisal takole: »Smisel našega narodnega zedinjenja v eno samo veliko in močno, moderno nacionalno državo je prav v tem, da bodo naše sile tedaj ostale v deželi in se razvijale in prispevale k splošni kulturi tukaj in pod našim imenom, ne pa iz tujih središč.« »Jugoslovansko idejo« je Andrić ves čas fanatično zagovarjal, tudi v času kraljevine, čeprav je šlo, kot piše Martens, že tedaj »za eksplozivno mešanico več narodov in dveh velikih religij, od katerih je krščanstvo spet razdeljeno na dve veroizpovedi.« »Glavno, da je Jugoslavija,« je svojo brezpogojno lojalnost do zadnjega izražal Andrić; ali je ta država demokratična ali diktatorska, pravična ali pristranska, življenja vredna ali turobna, je bilo zanj postranskega pomena. Martens v Andrićevih romanih – predvsem v Travniški kroniki in Mostu na Drini, ki ju je napisal med vojno v Beogradu – nemalokrat išče metafore za pisateljev odnos do jugoslovanskega vprašanja in predvsem do Bosne oziroma islama. S političnimi interpretacijami umetnosti so se opekli že številni analitiki in biografi in tudi Martens je nekajkrat stopil na spolzek teren, še posebej ko turške zavojevalce »bere« kot izključno nazadnjake in fanatike, predstavnike krščanskega zahoda pa kot plemenite nosilce modernosti in civilizacije. Pogosto je bil kontroverzen, kot v doktoratu z univerze v Gradcu, ki so ga odkrili šele po pisateljevi smrti, v katerem so Andrićevi kritiki dobili potrditev teze, da je bil nobelovec islamofobni sovražnik Turkov, ki je zaničeval tudi bosanske muslimane. Resnica je vendarle drugačna, iz Andrićeve kompleksne literature je razvidno, da je njegov način, kako so ob Srbih in Hrvatih predstavljeni muslimani, preveč poetičen, daleč od šablonskih lastnosti, ki so mu jih skušal pritakniti. Predvsem pa je delo V požaru svetov atraktivno in dinamično napisan portret spretnega diplomata in velikega pragmatika, šolskega primera zadržanosti, previdnosti, nevsiljivosti, hladne nepristranskosti, s katero si je Andrić kot diplomatski veteran iz časa kraljevine pod Titovo oblastjo – ko so njegove pisateljske kolege zapirali ali likvidirali za manjše prekrške – reševal lastno kožo. Svojo sposobnost nezmotljivega prilagajanja in pravilnega vedenja v javnem prostoru, človeka, ki se je genialno prilagodil življenju, zgodovini in okoliščinam, je Andrić zaupal Dobrici Ćosiću: »Ne gre za to, da izrečemo vse, kar mislimo; glavno in pomembno je, da ne povemo tega, česar ne mislimo.«

Piše: Aljaž Krivec Bere: Igor Velše Davorin Lenko je že s prvencem Telesa v temi, romanom, ovenčanim z nagradama kresnik in kritiško sito, izrisal nekatere osnovne koordinate svoje literature. S prav tako dobro sprejetimi besedili Postopoma zapuščati Misantropolis, Bela pritlikavka, Psihoporn in Triger z vloženim romanom Cona je dogradil opus, ki temelji na proznih delih in ki raziskuje seksualnost, s tem pa seveda tudi željo, užitek, a tudi druga vprašanja, ki se praviloma izrisujejo skozi izdatno poudarjeno psihologijo nastopajočih v njegovih delih. Posledično je dejstvo, da nam avtor tokrat v branje ponuja poezijo, bržkone presenečenje. A tu ne gre le za nevajenost, temveč tudi za Lenkov pisateljski slog, izpričane in predvidene vplive ipd., elemente skratka, za katere se zdi, da ne implicirajo možnosti pesniškega dela. Občutek se ob branju zbirke Razpoke precej hitro razblini. Že na zapisu na zavihku, katerega avtor je Domen Slovinič, je mogoče izvedeti, da gre za pesniško zbirko, ki je nastajala dlje kot avtorjev prozni opus, in resnično lahko ugotovimo, da se v Razpokah zrcalijo druge Lenkove knjige. Najsi gre za dobesedne navedbe, kot je denimo referiranje na Telesa v temi v pesmi V temo, ali za celoten sklop pesmi pod naslovom Serijski morilec, zapisanih v navednicah, ki implicirajo, da lirski subjekt govori v imenu drugega. In čisto mogoče je, da je ta drugi Darijan Urh, junak oz. antijunak romana Triger in s tem avtor besedila Cona, s čimer imamo posledično morda opravka že z drugim literarnim besedilom fiktivne osebe. A tudi če zbirka ne bi imela tako očitnih medbesedilnih povezav, bi ostalo dejstvo, da se gibljemo po duhovno in tematsko podobnem svetu kot Lenkova proza. Tu so poetika telesa in mrakobnosti, reference na specifičen bazen popularne glasbe, erotika, vprašanje psihopatologij in podobno. Zbirka Razpoke tako daje vtis snovi, ki sama leze v razpoke avtorjevih prejšnjih del in prostorov med njimi. Naposled pa se zdi še, da se v Lenkovi poeziji skriva tudi nekaj lahkotnosti in spokojnosti, ki ju je v njegovi prozi težje najti. Z izjemo tematske plati in odnosa do nekega specifičnega opusa poezija Razpok ne prinaša nekega izrazito specifičnega pesniškega izraza. Pesmi, ločene v šest sklopov, so pisane v prostem verzu, neposrednost in dosledno opuščanje ornamentov vodita v izrazito deskriptivno, vsebinsko pretežno nedvoumno in jasno poetiko, s čimer se morebiti spomnimo pogleda na poezijo, ki ga je gojil Charles Bukowski, ki je v zbirki tudi omenjen in čigar vpliva na Lenkovo pisanje ne gre spregledati. Izbira poetike med drugim soustvarja vtis sobivanja Lenkove poezije in proze. V tem smislu je mogoče trditi, da so Razpoke ob tem, da so samostojna knjiga, tudi poglobitev nekaterih avtorjevih prejšnjih pisateljskih naporov, čeravno se na žalost občasno zdi, da ob poglobitvah prihaja tudi do ponovitev. To seveda samo na sebi ne bi predstavljalo težave, če se ne bi ponekod zdelo, da bi avtor s svojo pisavo lahko šel dlje, izdatneje izkoristil prostor pesmi in možnosti poetičnega jezika, v večji meri raziskal potenciale jezikovnih napetosti, ki lahko nastanejo med besedami pesmi, med verzi. Tako se mestoma zdi tudi, da je jezik zbirke pretirano izključno v vlogi posredovanja neke poante, medtem ko njegov zven in potencialna dvoumnost nista tako izkoriščena, kot bi lahko bila. V nasprotju s tem so nekatere zakonitosti poezije bolje izkoriščene v sami gradnji zbirke. Mehkejšim tonom razdelka Gnezdo sledi mrakobnejša poetika Kometov in kasneje razdelka Sestra, ki je v refleksiji temačnega in eksistencialnega morda najradikalnejši. Temu sledi nemara nekakšna potujitev v razdelku Serijski morilec, ki se zdi tour de force jeze, nesprijaznjenosti. Zbirko zaključujeta razdelka Krzno in Usnje, ki že z naslovoma implicirata tematizacijo telesnosti in erotike, a morda ju še toliko bolj zaznamuje recimo temu refleksiven lirski subjekt. Z upoštevanjem razdelkov pesmi kot novih samostojnih pesniških enot, se tako v Razpokah tvori še nek nov narativ, ne samo tisti, ki teče skozi verze ali iz ene pesmi v drugo. Zbirka Razpoke tako pomeni zanimivo epizodo v Lenkovem ustvarjanju, s tem ko osvetljujejo še nekatere nove vidike koordinat njegovega pisanja. Tako se jo zdi smotrno brati v luči ostalih Lenkovih del, saj ključne poante nekaterih pesmi sicer niso nujno dostopne. Ko Razpoke namesto tega primemo v roke kot izrazito samostojno pesniško zbirko, pa nas nemara zmoti nekaj neizkoriščenega potenciala za nadaljnje raziskovanje pesniškega jezika.

Konec avgusta je imela v Benetkah svetovno premiero v tekmovalnem programu akcijska drama DogMan, pod katero se kot scenarist in režiser podpisuje Luc Besson. Kljub temu, da je med kritiki film naletel na slab odziv, je na festivalu dobil nagrado Zlata sponka – to v zadnjih letih podeljujejo filmu, ki ima največ možnosti, da bo postal kulten. Če je res kaj na tem, bo najbrž jasno kmalu – film je v zadnjih tednih začel svojo kinematografsko pot v Franciji in drugih državah, tudi pri nas. Če bi sklepali po režiserjevih filmih doslej, pa ima za to najbrž kar dobre možnosti. Oceno je pripravila Tina Poglajen, bere Maja Moll.

V slovenskih kinih se je zavrtel težko pričakovani novi film Martina Scorseseja Morilci cvetne lune. Premiero je imel maja v Cannesu, kjer je ekipa doživela devetminutne ovacije. Scorsese je v filmu pokazal na bolečo rano ameriške zgodovine – na poboj članov plemena Osage, ki so na začetku 20. stoletja na svojem ozemlju odkrili nafto in zelo obogateli, kmalu pa so njihovo bogastvo hoteli zase pohlepni belci. V središče epskega filma je Scorsese postavil ljubezensko zgodbo med belim prišlekom Ernestom Burkhartom in staroselko Mollie Kyle. Njiju v filmu igrata Leonardo DiCaprio in Lily Gladstone, lokalnega vplivneža, ki ima niti v svojih rokah, pa igra Robert De Niro, ki s Scorsesejem sodeluje že 50 let. O dobrih in slabših plateh filma Morilci cvetne lune razmišlja Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.

premiera. 19. 10. 2023 informativne oddaje RA SLO 20. 10. 2023 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj premierno uprizorili predstavo Mala vrla viteza, ki je nastala po šaljivi pripovedi norveškega pisatelja Bjørna F. Rørvika in Alice Lima de Faria. Besedilo je prevedel Darko Čuden. Domišljeno predstavo, nasičeno s posebno estetiko, ki sprevrača pravljične značilnosti, je režirala Ivana Djilas, med drugimi pa so predstavo soustvarili rudi Jelena Proković, Jani Kovačič, Blaž Celarec, Sara Slivnik in Željko Božič ... Ogledala si jo je Magda Tušar. Avtor:Bjørn Fredrik Rørvik in Alice Lima de Faria Režiserka in avtorica dramatizacije:Ivana Djilas Prevajalec:Darko Čuden Kostumografka:Jelena Proković Scenografka:Sara Slivnik Avtor glasbe:Blaž Celarec Avtor songov:Jani Kovačič Koreograf:Željko Božič Avtorica maske:Tina Prpar Oblikovalec svetlobnih elementov in luči:Igor Remeta Lektorica:Irena Androjna Mencinger Asistentka kostumografke:Saša Dragaš Tehnologija izdelave rekvizitov:Olga Milić Igrajo: Kralj in Zmaj:Brane Vižintin Princeska:Aja Kobe Vitez Roženkravt:Jan Bučar Vitez Netresk:Ajda Toman Silak:Blaž Celarec k. g. Glasbenika na posnetku:Andraž Polič in Joži Šalej

Angeli v Ameriki, dramski diptih ameriškega pisatelja Tonyja Kushnerja, je že takoj po izidu v zgodnjih 90-ih letih preteklega stoletja, obveljal za kanonsko besedilo ameriške postmodernistične dramatike. Besedilo, ki vključuje in pretresa mnogotere vidike človekovega družbenega in intimnega tu-bivanja, so za začetek nove sezone uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču, v režiji Nine Rajić Kranjac. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujezinović, izsek, vir: mladinsko.si

Rudi Šeligo: Čarovnica iz Zgornje Davče Foto: Barbara Čeferin Premiera: 18. 10. 2023 Režija: Barbara Zemljič Režija videa: Klemen Dvornik Nastopajo: Anuša Kodelja, Borut Doljšak, Alenka Kraigher, Maks Dakskobler, Pavle Ravnohrib, Laren Polič Zdravič, Zvezdana Novaković Dramaturgija in asistentka režije: Urša Majcen Scenografija: Maruša Mali Koreografija: Maša Kagao Knez Glasba: Laren Polič Zdravič Kostumografija: Tina Bonča, Tina Hribernik Oblikovanje zvoka: Matej Humar Maska: Ana Lazovski Lektura: Klasja Kovačič Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Produkcija: Anton Podbevšek Teater

Na odru Mestnega gledališča Ptuj so sinoči uprizorili monodramo Franz hrvaškega dramatika Tomislava Zajca. S tretjo premiero v tej sezoni nadaljujejo teme vojne, trpljenja, izdajstva in na drugi strani poguma, uporništva in zavedanje o vrednotah človeštva ter etike. Predvsem slednje je odlika Franca, osrednjega lika, ki ga je upodobil Borut Veselko. Ta je dramo tudi prevedel. Predstavo je režiral, dramaturško uredil in scensko zasnoval Peter Srpčič. Več Aleksandra Saška Gruden.

V Kulturnem domu v Šempasu so premierno uprizorili predstavo Umirajoči bog Triglav. Iz istoimenske zgodovinske povesti Franceta Bevka izhajajoči avtorski projekt režiserke Mojce Madon je na redni spored SNG Nova Gorica uvrščen kot koprodukcija z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, saj je predstava režiserkina magistrska uprizoritev. Ogledal si jo je Miha Zor. Avtorski projekt po povesti Franceta Bevka Umirajoči bog Triglav Avtofiktivna zgodovinska povest Koproducent Akademija za gledališče, radio, film in televizijo UL Premiera 17. 10. 2023 ob 20.00 Kulturni dom Šempas Režiserka Mojca Madon Dramaturški svetovalec Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica Anja Pišot Svetovalka za scenografijo Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Marko Vrkljan Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistent svetovalke za scenografijo Dan Pikalo Igrajo Ivana Percan Kodarin, Maja Poljanec Nemec, Žiga Saksida, Marjuta Slamič, Tamara Avguštin k. g., Blaž Šef k. g., Mojca Madon k. g. Foto: Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2023060910263314/

Piše: Milan Vogel Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko ”Spomeniki so vseh mogočih oblik in velikosti. V tej knjigi sem predstavil pomene in motive, ki se skrivajo za širokim naborom obeležij – ne le običajnih kipov, ampak tudi abstraktnih skulptur, slik, arhitekturnih objektov, muzejev in spominskih parkov, porušenih zgradb in porušenih vasi, koncentracijskih taborišč, pokopališč, grobnic in svetišč.” Tako angleški zgodovinar Keith Lowe, avtor, ki je slovenskim bralcem znan vsaj še po knjigah Podivjana celina in Strah in svoboda, strnjeno povzema vsebino in sporočilo odlično napisane knjige Ujetniki zgodovine. Kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas. Tako kot ljudje so tudi spomeniki ujeti v okove zgodovine, ki se jih zaradi spreminjanja družbenih razmer le težko otresejo. Avtor ob številnih primerih poudarja, da se vlogi ”junaka” in ”mučenika” lahko hitro zamenjata. To dokazujejo rušitve spomenikov ob spremembah režimov po vsem svetu. Spomnimo se podiranja spomenika Sadamu Huseinu, odstranjevanja Stalinovih ali Leninovih kipov v baltskih in drugih državah, začetka odstranjevanja kipov junakov konfederacije z ulic in javnih trgov leta 2017 v ZDA, rušenja spomenika kralju Aleksandru v Ljubljani ob italijanski okupaciji, umaknitve Titovega spomenika izpred Muzeja novejše zgodovine in odstranitve spomenikov, povezanih z NOB, z Brda. Avtor rušenje ali odstranitev sicer razume, a hkrati obžaluje, saj so spomeniki dragoceni zgodovinski dokumenti, ki ”zgovorno pripovedujejo o vrednotah naših prednikov, dobrih in slabih. To so znamenitosti z močjo, ki navdihujejo vse mogoče debate. So tudi velike umetnine, izdelane z osupljivo rokodelsko spretnostjo in domišljijo. Uničevanje vsega tega zaradi sodobne politike je velika sramota.” V sklepnem delu poudarja, da rušenje ne rešuje naše zgodovine, ampak jo zgolj potisne pod zemljo. S spomeniki se je vedno treba soočiti in se o njih pogovarjati, kličejo nas na odgovornost in skrbijo, da ”nikoli ne pozabimo na svoj dolg do zgodovine ali na svojo zasužnjenost z njo”. Predstavitev petindvajsetih spomenikov in obeležij z vsega sveta v tej knjigi to nazorno kaže. S takim razumevanjem je Lowe spomenike razvrstil v pet kategorij. V prvi so spomeniki, postavljeni junakom, v drugi mučenikom, v tretji pošastim, četrti del je naslovil Apokalipsa, zadnjega, petega, pa Ponovno rojstvo. Vsak spomenik je odsev trenutnih družbenih razmer, kar avtor brez patetike tudi razloži. Nekateri so pogosto predstavljani, kot npr. Auschwitz, drugi manj, kot npr. 2000 km dolga pešpot Pot osvoboditve Evrope, ki se začenja v Londonu in vodi po znamenitih krajih, po katerih so se zahodni osvoboditelji Evrope v letih 1944 in 1945 prebijali do Berlina. Za avtorja je to daleč največji spomenik v tej knjigi, saj govori tako o današnjem svetu kot o zgodovini. ”Za pešpotjo se poleg zgodovinskega sporočila skriva tudi politično sporočilo – ali vsaj politično stališče.” Evropski svet jo je potrdil kot uradno evropsko kulturno pot. Zaradi časovne omejenosti prispevka ne moremo navajati vseh spomenikov in obeležij, zgodovinskih parkov, porušenih krajev, ki so kot spomeniki ostali v ruševinah, kot npr. vas Orador-sur- Glane v Franciji ali katedrala v v letalskem napadu uničenem Coventryju v Angliji, katere prošt Harwar je že med vojno pozival k spravi in sodelovanju s porušenimi cerkvami v Nemčiji. Coventry se danes imenuje Mesto miru in sprave in je pobraten z mnogimi med vojno porušenimi mesti, kot so Volgograd, Varšava, Dresden in Hirošima. Njegovo osrednje gledališče se imenuje po leta 1941 bombardiranem Beogradu, ena od ulic po vasi Lidice, ki so jo leta 1942 povsem porušili nacisti, ena pa po nemškem mestu Mechede, ki je bilo leta 1945 uničeno v letalskem napadu ameriških bombnikov. V tretjem delu knjige, naslovljenem Pošasti, je dobila mesto tudi Slovenija, in sicer s Spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani, ”enem najzanimivejših in najbolj problematičnih spomenikov, kar sem jih kdaj videl”, pravi. ”V primerjavi z drugimi do sedaj videnimi obravnavanimi obeležji ta spomenik narodove preteklosti ne poskuša spraviti v figurativno podobo. Nikjer ni nobenega kipa, nobenih portretov ljudi, zamrznjenih v akciji. Spomenik je popolnoma abstrakten. Vendar ni zato nič manj kontroverzen.” Po Lowovem mnenju spomenik nima namena zbujati pozornosti, saj je ob zadnjem obisku nekaj ur stal ob njem in ga opazoval, a se nihče ni ustavil, da bi ga pogledal. ”Nihče ni na klinasto oblikovani stopnici na njegovem južnem robu čakal na srečanje s prijatelji. Nihče se ni ustavil v senci velikih kamnitih plošč, da bi pojedel sendvič. Spomenik obvladuje eno stran Kongresnega trga v samem osrčju mesta, toda zdi se, da ga preveva nekaj, kar odbija pozornost,” in nadaljuje, da je brezizraznost spomenika verjetno njegova največja prednost, saj da je želel biti tankočuten, da ne bi nikogar žalil in obujal razdiralnih strasti med vojno. ”Če ne pove ničesar o junakih niti o mučenikih niti o krivcih, potem je to namerna odločitev. Celo njegovo ime je namerno nedoločno. Čeprav vsakdo ve, da je to spomenik drugi svetovni vojni, je posvečen žrtvam vseh vojn.” Avtor je bil pretresen nad Hudo jamo, kamor ga je peljal Mitja Ferenc, zato se sprašuje, kaj ta ”brezizrazni, abstraktni spomenik pove o strahotah, ki sem jim bil ravnokar priča? Kako lahko sprejmeš spomenik iz čistega belega kamna, ko pa je resnica dosti bolj umazana, skrita na dnu temnega brezna v slovenskih hribih?” Na drugem mestu zapiše, da če so drugi spomeniki postavljeni zato, da bi usmerjali narodove spomine, je ta ravno zato, da bi jih razblinil.

Piše: Jure Jakob Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman Miljana Cunta se je v slovenski javnosti uveljavila kot urednica, kulturna producentka, prevajalka poezije iz italijanskega in angleškega jezika, predvsem pa kot pesnica. Njena četrta pesniška zbirka z naslovom Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo je izšla v izvirnemu slovenskemu pesništvu posvečeni ediciji Mozaiki. Ponaša se s prepoznavno likovno podobo s snežno belimi platnicami in nežnim, svetlo lila pravokotnikom na naslovnici, v katerega sta z nevpadljivimi, a močnimi zlatimi črkami vtisnjena naslov in pesničino ime. Odkar sem knjigo večkrat prebral, ta likovna podoba vztraja pred mojimi notranjimi očmi kot nekakšna vizualna zgostitev njene vsebine. Kot vidno znamenje za pesničino v nekem bistvenem smislu asketsko pisanje, za natančno, premišljeno izreko brez odvečnih besed, za slogovno jasnost in čistost, združeno s pritajeno in brezbrežno široko mrežo pomenov, sopomenov, aluzij in subtilnih razpoloženjskih pregibov. Kot znamenje suvereno močne in mirne lepote, skrbno izdelane, izborne pesniške preprostosti, ki v površino upesnjene fenomenalnosti na dobro odmerjenih, ključnih mestih vstavlja odprta okna v območja težnosti (ali pa, po drugi strani, milosti), skozi katera pesem kaže v prepadno, skrivnostno globino brez dna. Zbirka Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo šteje 35 srednje dolgih pesmi v prostem verzu, nekatere so členjene na kitice, druge se dajejo prebrati v enem dolgem dihu, med njimi sta tudi pesemski diptih in pesemski triptih. V motivnem pogledu gre za raznolik pesniški svet, ki bi ga v tem oziru težko zvedli na prevladujoč skupni imenovalec. Zbirko tako odpirajo pesmi, ki tematizirajo smrt bližnjega, nego bolnega, poslavljanje od življenja, in pesmi, povezane z družinskim spominom na bližnje, ki so odšli že pred časom. V nadaljevanju beremo dialoške pesmi, v katerih pesnica svoj glas postavlja ob nekatere glasove iz zakladnice pesniške tradicije, ki se zdijo zanjo določujoči. Nekaj pesmi se navezuje na različne geografske lokacije, nekaj jih izvira iz srečevanj s prepoznavnimi osebami iz sveta literature ali slikarstva, nekaterim lahko določimo izkustveno izhodišče v družinskem, sorodstvenem ali sosedskem vsakdanu. Ne manjkajo niti pesmi, v katerih se pesnica spominsko vrača v otroštvo. Ampak z naštevanjem motivnih določil poeziji zadnje zbirke Miljane Cunta ne pridemo ne vem kako blizu. Pa ne, da bi bila snovna raven njenih pesmi kakor koli poljubna ali zamenljiva – nasprotno, prav pri vsaki pesmi sem imel občutek, da je nastala iz točno določene osebne izkušnje in čisto nerazpoložljivega empiričnega ozadja. Gre bolj za to, da se domet teh pesmi na opisljivi motivni in tematski ravni niti približno ne izčrpa, ampak kaže nekam čez to opisljivo raven. Njen jezik je, če si pomagam z verzi iz pesmi Jezik, "jezik ločja, ki živi / pol nad gladino, pol pod njo". Tisto, kar zaznavamo na opisljivi površini pesmi, je le polovica celovite resnice, druga polovica je očem skrita, daje se kot slutnja in predokus globljega uvida. Ta spodnja, prikrita plat pesniške govorice Miljane Cunta bralca nevsiljivo, a tudi odločno sooča s temeljnimi bivanjskimi vprašanji človekovega življenja, smrti, pripadnosti, individualne istovetnosti in osebnega iskanja smisla. "Pesmi ne piše popolnost," beremo v pesmi Slika. A čeprav pesmi razgaljajo ranjenost in mankavost človekove eksistence, je ta poezija po drugi strani prežarjena z naporom tipanja za neko celovitostjo in povezanostjo vsega, kar obstaja. V sijajni pesmi Podloga je tako podlogo obleke, to "diskretno varovalo", ki skrbi, da šivi vrhnjega kroja ne dražijo občutljive kože, v sklepnih verzih mogoče razumeti tudi kot prispodobo za od zunaj nevidno, a v zadnji resničnosti, tam, kjer človeka mrazi ali pa obliva pot, še kako živo moč pesniške besede. Ta podloga je "ponižni posrednik, / ki zapolnjuje nevidno vrzel / stvarstva, / neopaženo in precizno, / z diskretnostjo stare skrbnice hiše, / ki vsak večer preveri, / ali je vse na svojem mestu." Gre za pesnjenje v paradigmi, ki v slovenski poeziji zadnjih desetletij ni prevladujoča, se pa s tem in sorodnimi poskusi kaže kot umetniško prepričljiva, vsekakor pa nič manj legitimna, kot so danes bolj razvpite in razkazujoče se pesniške prakse. Za takšno pesniško paradigmo je značilen osebno religiozen odnos do poezije (ki ga ne gre zamenjevati z ožje razumljeno religiozno poezijo). To pomeni, da gre v taki poeziji vse "zares", čeprav to ne pomeni nujno tudi "na nož". Vsekakor pa gre za take vrste resnost in zaresnost, ki dokazuje, da odsotnost vzvišene ali a priori kritične distance do sveta, odsotnost ironije, globinskega sarkazma in igrivega duhovičenja niso nujno znak intelektualne naivnosti in pesniške retardiranosti. Biti religiozen pomeni imeti zavezujoč odnos do resničnosti in verjeti v višjo povezanost vsega. Kako se lahko kaj takega dogaja, nam prikazuje pesem V zraku z R. S. Thomasom, ki vzporeja polet z letalom in lik valižanskega pesnika in pastorja R. S. Thomasa. Začne se z verzom: "Ni bilo videti, da se bomo kdaj dvignili nad meglo", konča pa: "Tako se poleti: Počakati dovolj dolgo, / da postaneš vse, / megla, krilo, zrak, / da si vse to ves, / potem méne izgubijo ostre robove / in ostane samo še gibanje, / preprosta plovba / v drug časovni pas." Pesem je duhovni dvig in pesnica mu s pesmijo pripravlja prevozno sredstvo. Bralca vabi, naj prisede in se potrudi čakati tako dolgo, da bo s pesmijo dosegel drug časovni pas, izkusil drugo nebo, drugačen eter, novo stanje duha. Naj tu sklenem in za konec bralca in bralko še sam povabim, da prisedeta. Po moji izkušnji je med pesmimi zbirke Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo mogoče sedeti dolgo. Prepričan sem, da se bo marsikoga, ki se bo letu prepustil, želja po vračanju trajno oprijela.

Piše: Jože Štucin Bere: Jure Franko Knjižni prvenec Igorja Cvitkoviča Pravljice iz kozarca je nastajal desetletja, tako je mogoče sklepati iz njegovih besed v različnih intervjujih. Od otroštva dalje. Sicer logično, saj je zbirka kratkih zgodb nekakšen dnevniški zapis, se pravi popis resničnih in fikcijskih reči, ki so se avtorju zgodile ali odsanjale. V knjigi je dvajset zgodb, če odmislimo prolog iz okrepčevalnice Napajalnik, ki v nekaj besedah izriše celotno podobo knjige. Tam izvemo, da gre v bistvu za diskrepanco, absurd in laž. Ta kratki kroki je bolj poveden, kot bi si kdo mislil, takole nekako se sklene: Italijani samo pojejo, v Ljubljani se živi samo na Igriški, slaba vest pa seka zaradi nepokošene trave – dežja je bilo več, kot bi si kosci želeli. V kratkih povedih udarnega začetka je izrisan koncept celote. Pisec namreč preletava samega sebe, neprestano se fokusira z vseh strani, najraje od spodaj navzgor, in potem to briljantno brozgo plete v kito zgodbe. Začne se s fiktivnimi Kavčiči, zgledno družino, ki je živela nadstropje pod Cvitkoviči s konca zbirke, in pripoveduje o zgornjih sosedih. Kako kdo koga vidi in doživlja. Vse je relativno in vse slike so možne, no, resnica je pa vedno samo ena. Resnica je kanarček v kletki, sveža voda v njegovem jezercu in srečen gojitelj z ravno pravšnjo dozo alkohola v riti. Torej, od fikcije k resnici, ali še dlje, od resnice k vinu. Zgodbam ni videti ne začetka ne konca. Vse se nekako v krčih vali iz avtorja. Včasih dobesedno, saj je iz napisanega mogoče jasno razbrati, da dnevniška, se pravi izkustvena plat zgodb ni naključna, drugič pade v globok underground, potem cikne na nevtralen teren, na koncu pa je spet doma, pred svojim pragom, kjer čaka na obisk iz Ljubljane, ko bo rumeni mož, poosebljen kanarček iz kletke, spet zahteval tišino, red in pokornost. Vsebinsko smo tam nekje, v srčiki slovenske družine. Možakar je kanarinček, ki ga rad srka, preveč rad; mati je vrba žalujka, ki pa zmore vse obrniti otrokoma v prid in je hkrati trdna kot viharnik, čeprav jo vse skupaj počasi suši. Družina je družina, in če je družina, se moramo družiti, kakorkoli je to lahko boleče ali mučno. Klasika je v tem, da mati vztraja, oče ravno tako, potomstvo pa je izviselo. Če povzamemo iz zgodbe Cvitkoviči, se moramo odreči pojmom literatura in fikcija, kajti tu gre za najčistejši realizem. Pa spet tako utečen v okolju, da se mimogrede bere kot fikcija. »Bil je petek in sloneli smo na šipi v sobi, v temi. Gledali smo na ulico pred blokom, kdaj se bo pripeljal z avtom, in ko smo ga zagledali, smo šli spat in se pokrili z odejami čez glave in čakali novo eksplozijo. In potem je sledilo: Pizdaaa, tele zarukano, kje so moje gate, prasica. Pravljica za lahko noč ...« Seveda bi bilo zmotno knjigo brati samo kot izliv ranjene duše. Ne, avtor je mojstrski pisec, ki realne travme presega z literarnimi vatli, jih nadgrajuje iz osebnega v splošno, se z največjo bravuroznostjo brez težav dvigne iz svojih gavg na raven opazovalca, ostroumnega kritika in poetičnega kreativca z občutkom za vzdušje betule, utrip ulice, pijanost in osebne usode. Vsi liki niso znanci iz sosednjega bloka, bi pa seveda lahko bili, celo Merjasec Miro je lik, brez katerega bi bil svet siromašnejši, ker se je z lovcem Ivanom tako spoprijateljil, da skupaj nabirata želod. Da ne omenjam prave kriminalne štorije Videz vara, kjer se svet spet kaže kot uteha in laž, kot goljufija in prefriganost, evo, kot džungla na robu puščave, kjer vedno zmaga Zlatko, ki živi za kanarčke in sovraži otroke. Ja, svet je pester konfužjon in ne »zdrži očesnega kontakta«, seveda ne, zdrži pa pijančevanje, ki se bo jutri ponovilo, »surfanje na valovih alkohola«, v ozadju pa poštar Stanko pada v komo, ker mora znositi preveč pokojnin.

Piše: Ana Hancock Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Zoran Predin je roman Brezmadežna dokončal v koronskem letu 2020, sredi splošnega občutka udejanjene distopije. Naslov lahko razumemo kot dvojno aluzijo, in sicer na novoustanovljeno diktaturo sredi enaindvajsetega stoletja in na izmišljijo o izvoru dekleta v ujetništvu osamljenega bogataša. V romanu namreč potekata vzporedni zgodbi, ki se sprva zdita nepovezani. Njuna prepletenost se postopno izrisuje, a do razkritja pride šele na koncu. En pripovedni tok spremlja politične premene Kneževine, v kateri sta zapovedana veganstvo in katolištvo, poveličevani so narod in tradicionalne vrednote, vse tuje in mesojedci pa so preganjani. Kneževina je mešanica preteklih in možnih prihodnjih diktatur. Drugi pripovedni tok pa se osredotoča na odnose med tremi prijatelji iz otroštva in zmagovalko resničnostnega šova Kneževina ima talent. Pripoved ni linearna, saj se oba pripovedna toka ves čas vračata v preteklost. Ciklična pa ni le struktura pripovedi, ampak, kakor je z obilico ironije jasno pokazano, tudi zgodovina vsake politične ureditve. Absurd in nadzor sta glavni lastnosti družbene ureditve, v kateri so rdeče morske zvezde prepovedane, veliki knez pa je prepričan, da bo z rutinskimi presaditvami srca z leve na desno stran odpravil izvirno neubogljivost podložnikov: »Če bi se rodili s srcem na desni, bi bili imuni na vsa sranja komunajzarske propagande.« Nekatere značilnosti Kneževine so zaradi absurdnosti daleč od realnosti, a si je možno zamisliti, da bi bile nekoč mogoče, medtem ko so druge že zdaj del našega vsakdana: »Na ključne položaje je imenoval svoje osebne prijatelje in znance«. Roman Brezmadežna je zanimiv tako z vsebinskega kot z oblikovnega vidika, saj je vsak pripovedni glas opisan kredibilno in iz svoje notranje logike, z zanj značilnim besediščem, čeprav pripovedovalec ves čas ostaja tretjeosebni. Zaradi absurdnosti politične realnosti imajo osrednje mesto absurd, črni humor in satira. »General Zima je v slabih desetih letih s trdim delom uspešno ukinil vso ljudstvu škodljivo birokratsko administrativno zmedo, ostanke tako imenovane »pravne države«. »Za trenutek se je poigral z mislijo, da bi svoje uradne nazive dopolnil še za svoja sinova, ki bi mu lahko rekla Oče ali Ata, nikakor pa ne Očka ali Tati, kar se mu je zdelo pomehkuženo, še posebno zdaj, ko sta že odrasla tridesetletnika.« Zaradi postopnega razvijanja zgodbe je branje romana Brezmadežno vseskozi napeto, še toliko bolj zaradi elementov kriminalke. Lahko bi dejali, da gre za filmski način pripovedovanja, saj je v pripovedi poudarjena vizualna plat, kljub temu pa so liki plastični, njihovo notranje življenje pa doživeto. Predin se poigrava z različnimi romanesknimi žanri, preklopi so pogosto nepričakovani, zato je branje še bolj napeto. Brezmadežna je politična satira, distopični roman in kriminalka v izmišljenem, a možnem svetu, ki ima z našim veliko skupnega.

Pogled na oder Prešernovega gledališča v Kranju. Tam je bila premierno odigrana drama Predsednice avstrijskega dramatika Wernerja Schwaba v prevodu Mojce Krajnc in ob dramaturške vodstve Marinke Poštrak. Dramo smo na Slovenskem že gledali, najprej leta 1997 v ljubljanski Drami, lani v mariborski drami. Tokratno postavitev je režiral Jure Novak. Na premieri v Kranju je bila Tadeja Krečič: Ustvarjalci Prevajalka Mojca Kranjc Prevajalec pesmi Kaj mora zame biti Bog Jure Novak Režiser Jure Novak Dramaturginja Marinka Poštrak Scenograf Leon Vidmar Kostumografinja Dajana Ljubičić Avtor glasbe Uroš Buh Koreografinja Lada Petrovski Ternovšek Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske Matej Pajntar Igrajo Erna: Vesna Jevnikar Greta: Darja Reichman Marička: Tina Resman k. g. Pozavnist: Branko Mrak k. g.

Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro Zahodni privez. Delo je francoski pisatelj Bernard-Marie Koltès napisal leta 1983, šest let pred zgodnjo smrtjo. Dramo so že kmalu po nastanku uprizorili v ljubljanski Drami. Zahodni privez je v prevodu Aleša Bergerja na oder Mestnega gledališča ljubljanskega postavil režiser Janusz Kica. Quai ouest, 1983 Črna komedija Premiera: 12. oktober 2023 Prevajalec Aleš Berger Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek Asistentka scenografa (študijsko) Nastja Frey Gorše Nastopajo Sebastian Cavazza, Tjaša Železnik, Jana Zupančič, Alojz Svete k. g., Filip Samobor, Klara Kuk k. g., Filip Štepec, Joseph Nzobandora – Jose Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/zahodni-privez/

Šepet metulja je drugi celovečerec Alena Pavšarja po prvencu Vloga za Emo izpred devetih let. V Šepetu metulja spremljamo 17 letnega izredno nadarjenega avtista Jana, ki pa se mora zaradi svoje drugačnosti soočiti s številnimi ovirami. Režiser se je v svojem delu kot učitelj tudi sam posvečal otrokom s posebnimi potrebami, tako da so ga pri ustvarjanju filma navdihnile osebne izkušnje. Film si je ogledala Gaja Pöschl, bere Lidija Hartman.

Dočakali smo novi film Finca Akija Kaurismäkija. Naslovljen Jesensko listje ni usklajen samo z letnim časom, ampak kar s trenutnim zeitgeistom kljub svoji vintage estetiki. Ljubezenska zgodba, ki gradi na romantiki in srčnosti, in je obenem prežeta z značilnim suhim Kaurismakijevim humorjem. Na videz preprost film, ki nam pomaga ohraniti upanje v lepoto vsakdanjega, temeljno človečnega. Besedilo o filmu je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Renato Horvat.

Piše: Marija Švajncer Bere: Maja Moll Kakovostno, vsebinsko bogato in bralno vznemirljivo besedilo Tisto neustavljivo pisateljica imenuje pripoved. Da, pripoved, saj Metka Zupančič o marsičem res pripoveduje, toda poudariti velja, da je njeno pisanje še veliko več, in sicer srečavanje s samo sabo, grebenje vase, analiziranje odnosa z moškim, imenuje ga mislec, in nenehno vračanje v nekdanjo skupno državo, ki jo je zaznamovala, in tudi moškemu se je v njej marsikaj, morda celo preveč, primerilo. Posameznost se preveša v splošnost in družbenost, protagonistka si zastavlja nova in nova vprašanja in hoče priti resnici do dna. Njen ego je močan, nenehno govori o takšni ali drugačni energiji, rada bi, da bi v razmerju z moškim prevladal duh in bi se potrjeval njen intelekt, toda biti v zvezi nikakor ni preprosto, saj odnos vedno znova naleti na čeri in literarnima likoma se primeri, da nasedeta nanje. Ženska je kritična in brezkompromisna. Že res, da je tudi samokritična in neprizanesljiva do sebe, toda nadvse gorka je moškemu, s katerim ohranja zvezo na daljavo, moški pa jo v tujini, kjer živi ženska, tudi obišče. Nezadovoljna je z njegovo prehitro sprostitvijo strasti, odveč ji je, da moški igra vlogo žrtve in je poistoveten s trpljenjem. Izkušnjo, ki jo je doživel med vojno v Bosni, nosi kot breme, ki se ga nikakor ne more otresti. Protagonistka mu očita balkansko miselnost in se zgražala nad tem, da bi si jo rad podredil in jo obvladal. Toliko vsega mu meče pod nos in si noče priznati, da jo pravzaprav preveva dvojnost: rada bi doživela pristno ljubezen in blage občutke, hkrati pa si je samoto izbrala hote, saj v njej lahko nemoteno piše in je zato njen pravšnji življenjski slog. Zanjo sta poglavitna svoboda in lastni življenjski prostor, v katerega smejo vstopiti le redki. Vleče jo k moškemu in hkrati beži od njega. Oba si izrekata žaljivke, kot da bi se bala ljubezenskega razmerja, bližine in medsebojne povezanosti. Moški ji naravnost navrže, da si je kot ženske ne želi več, ona pa mu ne ostane dolžna in mu brez olepšav razgali njegov domnevno klavrni življenjski položaj. Izmenjata si vse preveč grdih in zlobnih besed, potem pa po vsej verjetnosti pogrešata drug drugega in se spet pogovarjata po telefonu. Gotovo obstajajo utemeljeni razlogi, da ne obmolkneta, če zapiše: »Nase se jezi, ker je metaforično padla na kolena pred moškim, ki mu je hotela prepustiti vso svojo moč. Nase se jezi, tako zelo, da je sploh doživela kaj takega, kar je včasih nevredno vsakega človeškega bitja, kar ponižuje in jemlje pogum, pa tudi, ker ni znala preprečiti, da bi kaj takega doživeli tudi drugi. Jezi se nase, da je človek. Pa je vseeno rada na zemlji, tako zelo, tako zelo.« Ženska živi v tujini in je predavateljica in voditeljica jogijske skupine. V predavalnici skuša mladim dekletom odpirati nova obzorja in jim s primeri iz svetovne literature razkrivati doživljanje žensk in njihov položaj v zgodovini. Ne da bi to načrtovala, pogosto analizira svojo življenjsko situacijo. Joga je zanjo čudežna možnost obvladovanja same sebe in pretakanja življenjske energije, harmonije med dušo in telesom, samospoznanja in zaupanja vase. Jogijska skupina posluša tudi glasbo, protagonistka igra na flavto in tedaj se jim primeri nekaj čudovitega. Zvoki jih popeljejo v čaroben svet, v katerem začutijo lepoto in božajočo uresničitev skritega hrepenenja. Tako ženska kot moški sta doživela poraze. V strokovnih krogih so izrazili dvom o njenem znanstvenem prispevku, pravzaprav neposrednem nasprotovanju stereotipom in predsodkom, moškemu pa so se v tujini postavili po robu študenti v predavalnici, ga očrnili in mu očitali arogantnost. Oba na svoji koži občutita vse tisto, kar s seboj prinaša tujstvo. Metka Zupančič je velik del svojega življenja predavateljsko in znanstvenoraziskovalno delovala na ameriških in kanadskih frankofonskih univerzah. Pripoved Tisto neustavljivo je zakladnica idej, individualno seciranje, svojevrstna psihološka študija, razčlenjevanje družbenih odnosov, položaja ženske ter razmerja med ženskami in moškimi in še marsikaj drugega. K odličnemu slogu in bralnim užitkom je pripomogla prevajalka Živa Čebulj. Avtorici veliko pomeni, da je prevajalka svoje delo opravila profesionalno in predano in skrbno prevedla dolge in zgoščene povedi. Pripoved je napisana kot neke vrste vodenje bralk in bralcev ter skoraj newageevski ali novodobni prispevek k osebni rasti: pomembna spoznanja so namreč zapisana v ležečem tisku, nekatere ugotovitve z velikimi črkami, pomensko poudarjene besede, na primer razum, z veliko začetnico, očitno ne gre tudi brez angleških vzkličnih povedi in podobnih tujejezičnih zapisov. Nazorno je poudarjeno tisto, kar naj bi bilo v pripovedi poglavitno. V dogajanju se ne zgodi nič prelomnega in vendar je besedilo tako estetsko dognano, vsebinsko vznemirljivo in privlačno, da ga zlepa ni mogoče odložiti iz rok, temveč ga je treba prebrati na mah ter se čez čas spet zatopiti vanj.

Piše: Matjaž Zorec Bere: Jure Franko Tibor Hrs Pandur s knjigo Psyops zaključuje sanjsko pesniško trilogijo, ki vključuje še Notranje zadeve in Enerđimašino. Že knjižna oprema in spremni besedi pričata o izraziti konceptualizaciji pisanja; ki pa ga krajša recenzija ne more v celoti zajeti, še posebej ker onstran očrta svojega specifičnega pesnjenja odpira širše teoretsko polje. Tako kot prejšnji zbirki je tudi svet Psyopsa sanjski svet oziroma svet sanj. Natančneje: verzi verižijo in verzirajo, džemajo in se razpirajo kot neposredni podaljški sanj. Oziroma so sami sanje, kolikor jih je zmožen predočiti medij jezika, literature, poezije. Jezikovni povzetek ali zapis sanj sicer same sanje nujno oklesti ter jih prekopira, mimificira, mumificira v hierarhije govorice. Tukaj na primeru sanj odseva splošna usoda jezika in naše bistvene navezanosti nanj, njegovega primata v človeških zadevah; jezik nam že resda imenuje stvari in tako sploh omogoča inteligibilno interakcijo z njimi, a hkrati nas od njih tudi dokončno odtujuje. Takšna je že malo preperela kritika logocentričnosti, sploh pa je jezik zaradi svoje vrezanosti v naš um neskončen vir nenehnih nesporazumov. Vendarle pa, tako Pandur, “jezik ostaja edini medij za posredovanje verbalne simulacije spomina, izkušenj, miselnih eksperimentov ali mentalnih sanjskih izločkov”. Pesmi v knjigi Psyops so torej literarna simulacija sanj v specifični formi poezije. Onstran poetičnega samoopredeljevanja velja izpostaviti naslednje. Najprej najpreprosteje – razprtost, vitalnost, celo naivnost poezije, kakršni smo redko priča. Naivnost seveda ni v tem, da pesmi, pesnik ali subjekt zaradi nevednosti ali zaslepljenosti preprosto sadijo rožice, temveč prav nasprotno; malone sadistični uvidi v osebne prepade ali nenehne novodobne holokavste verzom ne preprečujejo absolutne prevlade upanja. In s tem temeljne odprtosti nad vsemi resentimenti in medsebojnimi zastrupljanji. Ob takšni volji do življenja se ravno fašistoidni cinizmi vseh barv, ki ponavadi vse ostalo blatijo in nasploh zastrupljajo s slabo voljo in vestjo, izkazujejo za tiste prave naivčine. Vse to je povezano z veliko libidinalno strastjo jezika; pesem se ljubi s svojimi objekti, ti so obstoj kot tak, od zadnjih razprašenih subatomskih kvarkov do medgalaktičnega drstenja. Pekel in nebo, bi rekli v najbolj klasični govorici. Razpon in širjava sanjskega gradiva, odsevajočega v verzih na več kot dvestopetdesetih straneh, je razkošna, kar je razumljivo: v nekaj letih se pač nabere korpus sanjskega gradiva, posebej če ga vestno beležiš in transkribiraš v poezijo. In to se recipročno pozna nazaj v sanjanju … Takšna divjost v poetični zavesti slovenskih literatov ni samoumevna, prej nasprotno; a tudi običajna zadržanost in kvaziskuliranost naše poezije, ni zaradi svoje poze, izžete vsake strasti, nič bolj adekvatna. Izpostavimo še nepolitizirajočo revolucionarno držo, protikapitalizem, splošno zlo, sredi katerega kot posameznik živiš in mu prispevaš ter subverzivnejšo razsežnost v vsem tem kopičenju. Individualnost kot taka in njena svoboda, kakršno nam lažno prodaja liberalizem, ne obstajata. To na najosnovnejši ravni aludirajo naslovi in okvir knjige, ki osebne formacije označujejo z najbolj birokratskimi ustanovami in operacijami. Vsaka posebnost naših bitij je bistveno naddoločena z neštetimi ideologiziranji in skupinskim psihiranjem ter vzajemnim učinkovanjem v celovitosti svetovnega vršenja. Množični mediji, neofašistoidnost, moralične samoumevnosti; celotna lestvica, prek katere si rejen v posameznika, programiran v inteligenco. Fino je, da knjiga to vednostno polje vnaša v najintimnejše človeško bivanje: sanje. Ne nazadnje pa so pred nami samo besede, kreacije njihovih mrež; tudi če se zdijo prepovečane, nakladajoče ali kakršnekoli že – same na sebi nikoli niso, kar so. V njih deležimo mi. Zato jih je treba preprosto – brati. To najbolje pove Tibor Hrs Pandur sam, prenašam na zbirko: “Sodit o tej zbirki / torej pomeni / sodit zavest, ki jo bere / in o učinkih, ki jih sproža / tvoj organizem / Tebi / na podlagi / njene fuzije s tvojo zavestjo / v realnem času / vsakič neponovljivega / trenutka spoja / tega teksta in mesa / Iz česar neizbežno sledi: / Brez Tebe / te pesmi ni / Ta pesem si Ti.” Tudi ta recenzija.

Piše: Iztok Ilich Bere: Igor Velše Cenzura – uradno nadzorovanje in preprečevanje posvetnih in svetnih oblasti, da bi prišli v javnost njim nevšečni ali nasprotujoči spisi – je stara toliko kot razslojenost družbe na vladajoče in vladane. V Evropi je postala aktualna predvsem z razmahom tiska, ki je omogočil širjenje različnih pogledov na verska vprašanja, s francosko revolucijo so stopila v ospredje politična vprašanja, v naši digitalni dobi, ugotavlja urednik monografije Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne Marijan Dović, pa tudi že prej navzoča tretja velika tema – morala. Cesarska cenzura na naših tleh, kot prikazuje osrednja letošnja tematska razstava v NUK-u, je globoko vplivala na razvoj slovenskega jezika, literature in politične misli. Revolucija 1848 je obravnavano obdobje od leta 1779 do 1918, torej od vladavine Jožefa II. do razpada monarhije, razdelila na dva dela. V prvem je prevladovala predcenzura – najznamenitejši je bil poseg v cenzurni rokopis Prešernovih Poezij, v drugem pa pocenzura z uničenjem že natisnjene Cankarjeve Erotike. Za ta primera vedo že srednješolci, zanimivih podrobnosti o večini drugih cenzurnih posegov, predstavljenih na razstavi in opisanih v spremni publikaciji, pa ne poznajo niti vsi slovenisti. Urednik Marijan Dović je tudi avtor uvoda in še desetih po kronološkem načelu nanizanih poglavij. Obravnava zelo različne primere, od prezgodnjega konca almanaha Pisanice, uglednih ljubljanskih preroditeljev in skritega predala z erotično poezijo ter »poredniga paura« bukovnika Drabosnjaka do predmarčne cenzure in »Zdravljice«, Andreja Einspielerja in njegovih zatrtih časopisov, nadležnega Alešovčevega Brenclja, Trdinovih satiričnih bajk in pohujšljivih spominov ter »veleizdajnika« Podlimbarskega. Po številu predstavitev sledi Luka Vidmar, ki najprej piše o dunajskih indeksih prepovedanih knjig, nato pa še o Vodniku v očeh avstrijske in francoske cenzure ter o Kopitarjevi prvi cenzuri – ne slovenskega, temveč nekega češkega nabožnega rokopisa. Po dve poglavji – o Prešernovih pesniških odzivih in dolgi bitki za prvi slovenski časopis ter o Misteriju žene Zofke Kveder in prepovedih uprizoritev slovenskih dramskih besedil – sta napisala Marko Juvan in Katja Mihurko Poniž. Po eno temo s svojih strokovnih področij so osvetlili še Matija Ogrin – Rokopisne objave kot kljubovanje cenzuri, Nina Ditmajer o slovanofilstvu malonedeljskega župnika Krempla, Tanja Žigon o tiskovnih pravdah v Ljubljani, Andraž Jež o zatiranju slovenskega socialističnega tiska, Tone Smolej o gledališkem repertoarju v primežu Bachovih zakonov, Jernej Habjan o Cankarju med grmado, cenzuro in zaporom ter Marijan Rupert o cenzuri v času prve svetovne vojne. Andrejka Žejen je poleg poglavja Zatrtje Slavinje pripravila tudi samostojno prilogo z zamišljeno izdajo prve onemogočene številke tega literarnega in domovinskega lista v krajnskem jeziku, ki naj bi izšla 18. januarja 1825, a ga je državni cenzurni urad zaradi narodno prebudnih verzov prepovedal. Vidna cenzura je imela za posledico tudi nevidno samoomejevanje avtorjev – samocenzuro, zaradi katere mnogi teksti niso bili napisani, so obležali v predalih ali so bili napisani drugače, kot bi bili brez strahu piscev pred posledicami, ki bi jih lahko doletele. Tako je slovensko literaturo ne le umetniško, temveč tudi publicistično in znanstveno, pomembno pisala cenzura, kot je Dović povzel že v monografiji Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju: »Pisala jo je neposredno: ko je črtala izraze, odlomke, poglavja ali prepovedala celotna dela. Pa tudi posredno: ko je avtorje globila, tožila, sodila in zapirala, ko je plenila in uničevala izdaje, a tudi tedaj, ko ni dovolila novih periodičnih glasil in od založnikov zahtevala visoke kavcije«. Poljudno zastavljena, z reprodukcijami navedenih izdaj in posegov vanje ilustrirana besedila je v angleščino prevedel Neville Hall. Izpostavljeni primeri so vsak zase zanimivi in zgovorni. Ob orisih časa in okoliščin, ki so spremljale posamezne cenzurne ukrepe, veliko povedo tudi ravnanje zaščitnikov preganjanih avtorjev, na primer zavzemanje Žige Zoisa za Vodnika in Linharta. Tako kot ni odveč znova ponoviti dejstva, da Prešernove politične napitnice, katere kitica je postala besedilo današnje slovenske himne, ni cenzuriral Jernej Kopitar, kot sklepajo nekateri spričo pesnikovih ostrih puščic, uperjenih v velikega učenjaka, temveč čislani jezikoslovec Fran Miklošič.

Piše: Miša Gams Bereta: Maja Moll in Jure Franko Za enega največjih bošnjaških pesnikov 20. stoletja Mehmedalijo Maka Dizdarja je značilno, da je v pesmih združeval vpliv bosanske krščanske kulture, islamskega misticizma in bogomilskega izročila srednjeveške Bosne, h kateri sodijo tudi stečki – nagrobni spomeniki, ki so se ohranili vse do danes. Eno največjih nahajališč je prav v njegovem rojstnem mestu Stolac, kjer so se skozi zgodovino mešali različni družbeni kontrasti in kulturni vplivi. V knjigi Napisi na stečkih je zapisal, da mu steček pomeni “tisto, kar za druge ni, je tisto, kar na njem in v njem drugi niso vnesli niti znali videti. Je kamen, a je tudi beseda, je zemlja, a je tudi nebo, je snov, a je tudi duh, je krik, a je tudi pesem, je smrt, a je tudi življenje, je preteklost, a je tudi prihodnost.” V pesniški zbirki Kamniti spalec, razdeljeni na sklope Poti, Beseda o človeku, Beseda o nebu, Beseda o zemlji in Sporočilo, je Mak Dizdar vzel pod drobnogled gnostično izročilo bogomilov, ki so na kamnitih stečkih upodabljali sonce, polmesec, zvezde, spirale, kolesa, vojščake s ščiti in meči ter jelene, pesniško inspiracijo pa so mu prebudili tudi duhoviti napisi na stečkih o tem, kako je pokojnik živel in umrl. Tako lahko na eni strani beremo pesmi, ki pričajo o dualistični kozmološki ureditvi sveta in prepletu makrokozmosa in mikrokozmosa, na drugi strani pa lahko prisluhnemo šepetu vsakdanjih zgodb, ki jih govorijo mrtveci, ko opazujejo svoje življenje. V pesmi Zapis o izviru pa lahko preberemo misel, ki jo skupaj s pokojnikom izreka avtor, ki se zaveda svoje minljivosti: “Razprl sem se / In potekel k / Potokom / Rekam / Morjem / Zdaj sem tu / Zdaj sem tu / Brez sebe / Grenak / Kako naj se vrnem / k svojemu izviru?” V pesmih se velikokrat pojavljajo naravni motivi – sonce, luna, dež, kamen, jeleni, mravlje – pa tudi zavedanje, da smrt pomeni konec življenjskih tegob ter priložnost za vrnitev k neomadeževanemu izviru. V pesmi Nesrečni vojak pesnik na primer povzema besede umirajočega vojaka, ki so ga dvakrat ranili in mu odvzeli čast in slavo, a mu z vsako rano povečali “budnost”: Mak Dizdar se v pesniški zbirki Kamniti spalec dotika tudi bogomilskega nasprotovanja uradni krščanski doktrini, saj so bogomili verjeli, da obstajata dva boga: “tuzemski”, ki na Zemlji povzroča trpljenje, je zlobnega značaja, Bog, ki se nahaja onstran posvetnega, pa je dober. V pesmi Zapis o prestolu tako naletimo na simbolni lik papeža, s katerim so bogomili med 12. in 15. stoletjem nenehno prihajali v spor, saj so s svojim naukom predstavljali kontrapunkt krščanskemu monoteizmu. Čeprav naj bi bogomili sprejeli očenaš kot molitev, Dizdar v pesmi s tem naslovom opozarja na molitev, ki namesto vsakdanjega kruha, ki so jim ga jemali premožni, omenja nadzemeljski, “inosušni” kruh: “Eno molitev / Edino znam / V tem svetu // Brezkrušnem // Eno molitev / Edino imam / Molitev o kruhu // Inosušnem.” Čeprav lahko pesniško zbirko Maka Dizdarja Kamniti spalec, beremo kot plemenit poklon duhu bogomilstva, v katerem – po besedah Muanisa Sinanovića – “prepoznamo prvine tistega, čemur danes rečemo inat in ki ga imamo za specifično potezo južnoslovanskih ljudstev”, pa ne moremo mimo tega, da gre za unikatno osebnoizpovedno in intuitivno pesniško izkušnjo, iz katere z vsakim branjem razbiramo razmišljanja in muke, s katerimi se spopada pesniški genij, ki je ponotranjil tako bolečino kot blaženost, ki jo izpovedujejo epitafi na bogomilskih stečkih. Pohvaliti velja tudi prevod Ines Cergol, ki je ponekod ohranila stare bošnjaške izraze in tako nadela slovenskim zapisom šarm in ritem, ki ga z dobesednim prevodom ne bi dosegla. Nedvomno nam Kamniti spalec ne bo pustil spati – še več – skozi številne nove prevode in interpretacije bo poskrbel, da bo izročilo bogomilov zlezlo pod kožo mlajšim generacijam, ki iščejo tako ustrezno prizemljitev kot tudi ekstazo.

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Sosedje Ralfa Westhoffa. Gre za odrsko priredbo filmskega scenarija iz leta 2014. Besedilo je prevedla Anja Naglič, režirala je Tijana Zinajić. Ralf Westhoff: Sosedje Wir sind die Neuen, 2016, odrska adaptacija filma Wir sind die Neuen (2014), 2016 Komedija Prva slovenska uprizoritev Premiera 6. oktober 2023 Prevajalka Anja Naglič Režiserka in avtorica glasbene opreme Tijana Zinajić Dramaturginja Alenka Klabus Vesel Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Matic Hrovat Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Igrajo Nataša Tič Ralijan, Jožef Ropoša, Tomo Tomšič, Veronika Železnik k. g., Kaja Petrovič AGRFT, Nejc Jezernik k. g. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/sosedje/#gallery-1663-9

Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani so premierno uprizorili predstavo Jutranja zvezda. Gre za dramatizacijo istoimenskega romana norveškega pisatelja Karla Oveja Knausgårda, ki jo je pripravil Goran Vojnović, režiral pa Ivica Buljan. Karl Ove Knausgård Jutranja zvezda Naslov izvirnika: Morgenstjernen Krstna uprizoritev dramatizacije Premiera 7. oktober 2023 Režiser Ivica Buljan Avtor dramatizacije Goran Vojnović Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Scenograf Aleksandar Denić Kostumografinja Ana Savić Gecan Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektor Arko Oblikovalec svetlobe son:DA Oblikovalka videa Toni Soprano Meneglejte Oblikovalka maske Merima Ćehić Asistentka kostumografinje Ana Janc V uprizoritvi so uporabljeni odlomki iz pesmi Paula Celana Ožina v prevodu Mitje Vrhovnika Smrekarja. Igrajo Marko Mandić, Pia Zemljič, Vojko Zidar, Petra Govc, Uroš Fürst, Jakob Merkač, Ivan Javornik, Brina Miholič, Gregor Baković, Nina Valič, Silva Čušin, Polona Juh, Rok Vihar, Iva Babić, Janez Škof, Matija Rozman, Eva Jesenovec, Jaš Fujs, Zvezdana Mlakar/Saša Pavček, Benjamin Krnetić, Maja Sever, Gorazd Logar, Valter Dragan, Maja Končar. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/dogodek/jutranja-zvezda/

Roland Schimmelpfennig: dan, ko jaz ni bil več jaz Prva slovenska uprizoritev Režiserka Maša Pelko Prevajalka Anja Naglič Režiserka Maša Pelko Dramaturg Rok Andres Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumograf Andrej Vrhovnik Skladatelj Blaž Gracar Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Svetovalka za gib Bojana Robinson Oblikovalec maske Tomaž Erjavec IGRAJO Barbara Cerar Klemen Janežič Maruša Majer Domen Novak Saša Tabaković Ta konec tedna je tudi v znamenju gledaliških premier v naših teatrih, samo v ljubljanski drami je bila sinoči premiera v Mali drami, nocoj bo druga na velikem odru. Dan, ko jaz ni bil več jaz je naslov drame Rolanda Schimmelpfenniga (šímelfeniga), nemškega dramatika, režiserja in pisatelja. Napisal jo je pred nekaj leti. Prevedla jo je Anja Naglič, dramaturg je bil Rok Ándres, režirala jo je Maša Pelko. Premierno odigrano dramo Dan, ko jaz ni bil več jaz v Mali drami si je ogledala Tadeja Krečič:

Piše: Veronika Šoster Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Mejno stanje je sedma pesniška zbirka priznane slovensko-makedonske pesnice Lidije Dimkovske in četrta, ki jo lahko beremo v slovenščini. Izšla je letos pri založbi Mladinska knjiga v prevodu Aleša Mustarja, zanjo pa je leta 2021 prejela nagrado bratov Miladinov za najboljšo pesniško zbirko v Makedoniji. Pesmi Lidije Dimkovske v zbirki Mejno stanje so nastale v času epidemije, kar po malem razkriva že naslovnica, ki jo je ustvarila Ana Maraž. Po moškem, ki ga vidimo v hrbet, namreč sega velika roka, ki ga skoraj prekrije, a tudi razmaže in raztrga, ob tem pa mu preprečuje miren pogled skozi okno. Tesnobnost in zamejenost, ki vejeta z nje, tako skupaj z naslovom zbirke odpirata prvo asociacijo – kaj nas privede do mejnega stanja in kaj to stanje je. Zbirka je razdeljena na tri sklope, ki se med seboj povezujejo in nadgrajujejo, ob tem pa vsi ostajajo zapisani istemu občutku ujetosti in tudi obupa. Opazimo veliko manj ironičnih podtonov kot v prejšnji zbirki Črno na belem, kar je škoda, saj ravno humor, četudi ironični, skoraj edini uspešno razbija mračnost in brezupnost, ki ju prinašajo epidemija, vsesplošno zaprtje in porast nizkotnosti in represij, pa tudi intimnih kriz in trpljenj. Najbolj svetel in še poln energije je v tem smislu prvi sklop, naslovljen Med jutri in včeraj, ki se napaja iz izvira družinske preteklosti, tradicije, korenin in spominov. Tu najdemo kar nekaj toplih metaforičnih podob, na primer babico, ki »z laktom odpira / in s kolenom zapira vrata, / da se ne bi ohladili izba, kruh, upanje«. Če se na začetku še zdi, da nas čaka melanholičen sprehod med prejšnjimi generacijami, pa se iluzija hitro razblini. Dimkovska začne nizati pretresljive podobe praznine, saj se tudi včeraj ne more otresti vsega, kar se vanj sipa od danes – preprosto pretežko je. Pesniški govorki se zdi, da piše epitaf svetu, ki umira pred njenimi očmi, občutek konca ere in sveta, kot smo ju poznali, jo tišči k tlom. To je tudi poezija tavanja, blodenja in izgubljanja, pa naj gre za pozabljeno šifro ključavnice za kolo ali za premikanje po velikem muzeju, ki nima nobenih orientacijskih oznak. Ob tem se zdi, da je zanosa ob vstopu v muzej še precej, a ga po blodenju med kameno in železno dobo s premorom v antiki vsega pobere: »Po novem veku se noge še komaj vlečejo, / ne iščeš več ne puščic ne napisov.« Močno zareže podoba petelina, ki je ostal v zapuščeni hiši in zdaj zbuja le samega sebe, ali pa krožniki v obliki rib, ki so bili leta in leta na videz varno spravljeni v kovčku, a se je izkazalo, da so se ribe med seboj pojedle. Pesničina metaforika je izdelana, prefinjena in bogata, navdušuje predvsem s konkretnostjo in izvirnostjo, se pa tokrat v pesmi prikrade več naivnosti in grobe direktnosti, ki ji ne dela usluge. Takšna so na primer pesem, ki pripoveduje o težkem letu 2020 in se hoče od njega na vsak način nepreklicno posloviti, ali pa pesmi o zlu in drugačnosti, ki so večinoma neposredne in mejijo na klišejsko. Res pa je, da je bila zbirka napisana sredi dogajanja, do katerega se je med izidom prevoda že vzpostavila približna distanca, in da smo se vmes že nasičili z leposlovnimi deli, ki so brez občutka za metaforo pridigala in moralizirala. Mejno stanje je dejansko produkt svojega časa, zato mu malo naivnosti lahko tudi oprostim. Predvsem je avtorica Lidija Dimkovska učinkovita pri grajenju morečega in težkega vzdušja. Zbirko od prve do zadnje pesmi zaznamuje smrt, zato je branje precej nihilistično, kar se v drugem in tretjem sklopu pesmi še stopnjuje. V drugem delu razpadajo razne stvari, kot so hiša, spomin, dežela, ljubezen, zgodovina, življenje, prihodnost in svet. Ta bliskoviti prehod v nestvarne pojme je še en pokazatelj logike zbirke, ki hoče sredi razčlovečenosti in obupa spregovoriti o temeljnih in bistvenih rečeh. Vsaka pesem v ciklu razpadanja se bere kot navodilo, kot nasvet, kaj narediti z nečim v primeru razpada, pri tem pa je banalnost žanra navodila za uporabo zaobrnjena v tragedijo, ker razpadajo stvari, ki jih ni mogoče kar tako popraviti, recimo z izvijačem in kladivom, saj niso odvisne le od nas. Obup ob izgubi nadzora nad situacijo se lepo preslika v pesmi, ki z epidemijo navidezno nimajo nič. Tudi v zadnjem sklopu prevladuje minljivost, a tudi vprašanja o človečnosti. Ni naključje, da se v zbirko prikrade tema koncentracijskih taborišč in nacizma kot ultimativnega zla in zatona človeškosti, ki je bila med izrednimi razmerami spet na preizkušnji. Ob tem se ponavljajo še podobe muzejev kot nosilcev in hraniteljev zgodovine, a tudi opomnikov in oprijemališč tega, kako biti človek. Kljub mejnim stanjem pa se proti koncu vzbudi želja po ponovnem zbliževanju: »Naj vaju predstavim, mi je rekel skupni znanec in nisem bila več x, ki se ga ne tiče y, ki sedi zraven mene v avtobusu, čaka pred istim javnim straniščem, trka pred istim okencem, stoka pred isto ordinacijo, živi na isti ulici in celo v istem bloku.« V zbirki se Lidija Dimkovska sprašuje, ali moramo res podreti zidove le v času mejnih stanj oziroma ali se ne moremo preprosto le približati drug drugemu, ne da bi morali doživeti katastrofo. Ob tem seveda odpira tudi vprašanje, kako se približati sebi. Mejno stanje je zbirka, ki ne dopušča veliko prostora za dihanje, temveč nas potisne v čas pobite tišine in samote, ki odzvanjata čisto drugače kot na hodnikih muzejev. Pa četudi takih brez smerokazov.

Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Roman Težka voda, knjižni prvenec Pie Prezelj, se v izbiri protagonistke in tudi kraja dogajanja zavestno odmika od za slovenski romaneskni okvir ustaljenega. Osrednja likinja je starejša podeželanka Ida, ki ji je nedavno umrl mož. Roman v prvi vrsti tematizira stisko, ki sledi smrti bližnjega, kar je, z vidika (ne)prisotnosti tematike mentalnih bolezni v slovenskem leposlovju že samo po sebi pomembna osvetlitev. Avtorica psihološko stisko opisuje izrazito naturalistično in z izjemnim občutkom za podrobnosti. Z vidika jezika kot umetniškega izraza, a tudi obrtniškega orodja, je Težka voda napisana z veliko natančnosti, izvirnosti, premišljenosti in spretnosti. V slogu romana je prisotna zavest o tem, na kakšne načine lahko mentalne bolezni krušijo bivanjsko izkušnjo, puščajo v njej zamolke in ustvarjajo fragmentirane podobe, ki do neke mere vselej ostajajo neizpolnjene, in kako se lahko zavest osebe v stiski nenehno vrača k iktičnim mestom, ki jih je težko preseči. Pia Prezelj jezikovne izmojstrenosti ne implementira zgolj na estetski ravni besedila, temveč jezik uporablja tudi kot sredstvo za izražanje vsebine. Drugi pomembni vidik je, kako se psihološki simptomi zajedajo v telo žalujoče in v njeno okolje. Popisi teh stanj so visceralni in se opirajo na svojevrstno estetiko razkrajanja in gnitja. Ida mentalno, čustveno in telesno propada pri živem telesu, njena okolica pa ima pri tem ključno vlogo: pretežno jo preprosto pusti, da se svojimi stiskami spopada sama. Edina, ki vztraja in skuša Idi – tudi precej vsiljivo – pomagati, je Marta, njena soseda, s katero je imel Idin mož afero. Pomenljivo v to razmerje vstopa tudi odnos do nečloveških živali, saj Marta po eni strani vzpostavlja oseben odnos s svojo kravo Bibo, po drugi strani pa jo, ko se zdi, da nikakor ne more okrevati po izgubi mladička, proda v zakol. Pisateljica Bibo izriše kot subjektko z notranjim izkustvom, ki korelira s človeškim izkustvom izgube. Tako imamo v romanu pravzaprav dve literarni osebi, ki prestajata izgubo bližnjega; Ida izgubo moža, Biba pa izgubo otroka. Recimo, da je tu neko ozko mesto, kjer je ženska solidarnost – v Martinem primeru najbrž zaznamovana tudi z občutkom krivde zaradi razmerja z Idinim možem – v primerjavi s solidarnostjo preostanka družbe bolj poglobljena; če družbe starejša, depresivna, bolna ženska do te mere ne zanima, da jo je pripravljena pustiti umreti, in če je povsem samoumevno, da bo krava ubita v hipu, ko preneha biti koristna, je ženska solidarnost vsaj v svetu Težke vode zmožna najti vsaj nek odvod, po katerem ponudi rešilno bilko starki, ki na svetu nima prav nikogar. Ko Ida Marti pojasni, da ji afere nikakor ne zameri, temveč ji je nekako celo hvaležna in se med njima nekako razpusti patriarhalni, monogamni okvir partnerskih odnosov, se med ženskama stke celo nekaj podobnega prijateljstvu, nastane nek prostor varnosti. Četudi je umestitev romana v ruralno okolje pomembna gesta, Težka voda marsikje zahaja v stereotipizacije in se zadovolji s preveč ustaljenimi podobami in predstavami o podeželskem okolju in ljudeh. Okolje se zdi zataknjeno v fiktivni časoprostor, podvržen nekakšnim splošnim predstavam o življenju na podeželju, ki mu umanjkajo specifike oziroma prepričljiv izris sedanjosti. To je problematično, saj je učinek teksta, ki skuša osvetliti zapostavljano okolje, ravno nasproten: utrdi stereotipno podobo, na podlagi katere se vzpostavljajo tudi razredne predpostavke, npr. o kmečkem, a tudi o delavskem razredu. Druga manj uspešna točka romana je tematizacija lezbištva, kar je sicer še ena pomembna tematika, zlasti ker je obravnavana v kontekstu ruralnega okolja. Ida skozi roman obuja spomine na Mileno, svojo prijateljico in simpatijo iz otroštva, nakazano je, da do moža ni gojila seksualne privlačnosti, po drugi strani pa so ti odnosi razdelani s premalo potrpežljivosti in psihološke poglobljenosti, da bi se nam Idino lezbištvo – ali biseksualnost – izrisalo kot kompleksna problematika. Nakazano je zgolj kot neka potlačitev, preveč naturalizirana je Idina izbira, da po prvem ljubezenskem razočaranju z Mileno preprosto zdrsne v ustaljen patriarhalni model. Onkraj teh dveh pomislekov je Težka voda Pie Prezelj roman, ki pokaže, kako pomembno je delo z jezikom in kakšna presežnost se iz take veščosti lahko porodi, hkrati pa naredi pomembne paradigmatske premike z izbiro osrednje likinje in obravnavanih tematik.

Piše: Jure Jakob Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Pripovedni opus nobelovke Herte Müller je v naših logih že lep čas prisoten, v slovenščini šteje štiri romaneskne naslove in enega kratkoproznega, kar daje širok pogled v njeno primarno ustvarjalnost. Pri esejistiki, ki je njeno pomembno dopolnilo pa tudi hvaležno interpretacijsko pomagalo, prevodov ni toliko, doslej je v knjižni obliki izšel pravzaprav le en izbor, zato je zbirka esejev Kralj se prikloni in ubija za vse ljubitelje in poklicne spremljevalce te posebne in v več ozirih izjemne nemško¬-romunske avtorice dobrodošla obogatitev. Še bolj pa: poglobitev. Literatura Herte Müller je namreč v tematskem oziru omejena in osredotočena na nekaj bistvenih žarišč, ki jih je na kratko mogoče povzeti s krilatico "življenje posameznice v represivni totalitarni družbi". Gre seveda za stalinistično družbo Ceauşescujeve Romunije in za avtoričino življenjsko izkušnjo. Herta Müller je banatska Nemka, rodila se je v vasi Nitzkydorf na zahodu Romunije, kjer nekoč številna nemška etnična skupnost prebiva že približno 300 let. Romunščine se je naučila šele petnajstletna, ko je odšla na šolanje v bližnji Temišvar. Tam je tudi študirala nemščino in romanistiko ter se po končanem študiju zaposlila. Njena poklicna in življenjska pot se je kmalu zapletla, saj jo je v tovarni, kjer je delala kot prevajalka tehničnih navodil, hotela v svoje vrste rekrutirati romunska tajna služba Securitate, vendar je Herta Müller sodelovanje zavrnila. S tem se je vpisala na črno listo, postala je sovražnica delovnega ljudtsva, kot se je rado reklo sistemsko neprilagojenim posameznikom v realsocialističnih diktaturah. Odtlej pa vse do leta 1987, ko je emigrirala v Nemčijo, se je soočala z brutalnim in sistematičnim policijskim nasiljem. Primež zastraševanja in podlih intrig romunske tajne službe Securitate jo je stiskal še celo v emigraciji, popustil je šele s propadom Ceauşescujeve Romunije leta 1989 in z demokratizacijo vzhodne Evrope, ki jo simbolično predstavlja padec Berlinskega zidu. V vsakem od devetih esejev v knjigi Kralj se prikloni in ubija, ki je v izvirniku prvič izšla leta 2003, se Herta Müller navezuje na kopico dogodkov, pripetljajev ali pa spominskih detajlov iz svojega življenja. To navezovanje nima nobene zveze z nostalgičnim obujanjem spominov, ampak nudi izhodišče za premislek o temah, ki so za pisateljico trajno eksistencialno pereče, po drugi strani pa tudi v estetsko-ustvarjalnem pogledu avtorsko določujoče. V uvodnem eseju V vsakem jeziku tičijo druge oči jo tako nekateri spomini na otroštvo v garaškem vsakdanu kmečkega življenja napeljejo k premislekom o razmerju med molčanjem in govorom, med jezikom in predmeti, ki jih jezik poimenuje, ter o pomenskih premenah, v katere se besede nekega jezika zakotalijo, potem ko so osvetljene s pomenskimi konteksti svoje prevodne ustreznice v drugem jeziku. Pri tem izpostavlja, da je zanjo bistveno tisto območje, ki ga besede, svoji izrekovalski, denotativni vnemi navkljub, ne morejo zajeti, ampak ga le poetično nakazujejo, s tam ko poustvarjajo vtise, ki jih na svoji predbesedni ravni vzbuja predmetna, stvarna resničnost. Avtorica temu reče "območje blodenj" in dodaja: "Kriterij kakovosti besedila je bil zame vedno: se bodo v glavi pojavile blodnje ali ne. Vsak dober stavek v glavi vodi vedno tja, kjer tisto, kar izzove, s sabo komunicira drugače kot pa z besedami." Herto Müller (literarni) jezik zanima kot prizorišče novih možnosti, vprašljivosti, nestalnosti in iskateljske svobode. To še dodatno ponazarja s svojo dvojezično izkušnjo, ki je povzročila, da se v njeno nemško materinščino stalno vtihotaplja tudi pogled romunščine. Ta pogleda primarne nemščine ne razveljavlja oziroma ga ne spodbija, temveč jo širi in poglablja, zato tudi pravi, da "svoj lastni jezik podržati pred očmi tujega jezika vodi do nenehno pritrjevalnega odnosa, do neutrudljive ljubezni." Takšno najdevanje vedno novih pogledov z istimi, starimi očmi je pravzaprav naraven proces v zgodovinskem razvoju in živi rabi vsakega jezika. Ob tem Herta Müller kaže na primere iz živega, ljudskega govora, ki se je v okolju retorično visokoletečega ideološkega enoumja in kolateralne materialne bede romunskega stalinizma upiral represiji s subverzivnimi in inventivnimi besednimi domislicami, dovtipi in duhovitimi poimenovanji banalnih fenomenov iz vsakdanjega življenja. Tudi drugi, naslovni esej knjige, Kralj se prikloni in ubija, razodeva, kako iztanjšan, fin občutek za drobne jezikovne detajle vodi pisanje Herte Müller. Iz drobnega spomina na lastnoročno izrezljane šahovske figure, ki jih je njen stari oče iz vojnega ujetništva v prvi svetovni vojni prinesel domov in od katerih je nanjo največji vtis naredila figura kralja, razvije kompleksno in strašljivo, pa tudi dvoumno metaforo nasilne usode, ki se igra s posameznikom. Jezikovni artizem je ne zanaša v samozadosten larpurlartizem, ampak, nasprotno, z njim neprizanesljivo razgalja krutost in nasilje oblastnega sistema v totalitarni Romuniji, pa tudi poniglavo omejenost, provincializem in šovinizem vaške nemške skupnosti, ki ni znala in hotela obračunati z nacistično epizodo svoje preteklosti med drugo svetovno vojno. Oče Herte Müller – pisateljica se ga v esejih pogosto spominja – je bil med vojno član zloglasne SS, po vrnitvi domov pa se je grozovito zapil, a še vedno prepeval esesovske pesmi. S tem se je v pisateljičino zavest zarezala podoba klavrno propadlega vaškega kralja; podoba nasilja, ki se pogreza samo vase. Mestni kralj v nasprotju z vaškim svoje zlo in uničenje še dolgo neovirano seje in vliva po Romuniji. Pisateljica podrobno opisuje izkušnje prijateljev in znancev, ki jim je prisluškovala tajna policija, navaja primere insceniranih samomorov in opisuje zaslišanja, šikaniranja in ustrahovanja, ki jih je bila deležna sama. Mučnih spominov na osebno izkušnjo z nasiljem oblasti se Herta Müller dotika tudi v drugih esejih zbirke. Nečloveškost in nedoumljivost teh izkušenj se zrcali v poetičnih potujitvah in asociativnih preskokih jezika, s katerim vse to priklicuje. Njeni eseji zlo totalitarnega sistema in tudi udobno vzvišenost, samozadovoljnost in samozagledanost njenih rojakov, ki jih spoznava v emigraciji v demokratični Nemčiji, vešče razgaljajo ter jasno in nedvoumno obsojajo. A tega ne počnejo v pravičniškem duhu, ki mu je za nazaj in vnaprej vse jasno, temveč z osuplostjo, zgroženostjo, ki se ne neha čuditi, kako je bilo kaj takega sploh mogoče. Ki si ne laže, da se kaj takega ne more nikoli več ponoviti.

Piše: Anja Radaljac. Bere: Eva Longyka Marušič: Zdi se, da v kontekstu slovenske kriminalke še vedno ni samoumevno, če zapišemo, da je knjiga napeto branje, ki ga vse od začetka do konca ne moremo spustiti iz rok. Črni princ Irene Svetek vsekakor je taka knjiga in z žanrskega vidika se s tem že prebije v vrh slovenskega kriminalnega žanra. Ne manjka krvavih, srhljivih, zelo visceralno spisanih prizorov nasilja, ne manjka trupel in ne manjka dramatičnosti; ne le poglavja, kar vsak daljši odstavek se konča s tako imenovanim cliffhangerjem, ki nas sili v branje naslednjega in naslednjega odlomka. Pravzaprav je ta postopek tako izrazit, da ga je mogoče imeti za eno od osrednjih orodij gradnje pripovedi v Črnem princu. Pisateljica v romanu veliko stavi na dinamiko in napetost pripovedi ter nenehno presenečanje bralstva, kar ji dobro uspeva kljub temu, da kot eden izmed fokalizatorjev pripovedi nastopa tudi morilec, čigar zgodbo pravzaprav spremljamo vse od začetka romana. Pomembno se zdi tudi, da Svetek v središče romana postavlja femicid in nasilje nad ženskami, tako v partnerskem odnosu kot tudi v širši družbi. Moški v romanu so ženskam pretežno nevarni ali pa se nanje vsaj ni mogoče zanesti; celo Mio Aurelli, ki ga je mogoče imeti za osrednjega protagonista Črnega princa, tožilec, ki se ves čas zavzema za pravico, je brezbrižen do svoje ljubice in v odnosu do nje izraža izkoriščevalske tendence, predvsem pa se ne ozira na njeno notranje doživljanje, njena čustva, potrebe ali želje. Pripoved to pojasnjuje z Miovim tragičnim intimnim ozadjem, ki ga spremlja kot breme, a tudi kot svojevrsten alibi. To je vzorec, ki ga je mogoče pripisati (skorajda) vsem moškim likom v romanu, vključno s storilci; imeli so tragično intimno zgodbo. To seveda ne prinaša le psihološke širine literarnih oseb, temveč je tudi točno; večina ljudi z antisocialnimi težnjami ali antisocialno osebnostno motnjo je v resnici imela neugodne življenjske okoliščine v otroštvu. Z družbenega vidika roman podaja zanimiv komentar o posledicah tovrstnih okoliščin glede na spol: kjer pri moških vznikne sadizem, vznikne pri ženskih mazohizem, kar je eden ključnih motivov romana. Literarno prepričljivo je, da Irena Svetek pri tem zrcaljenju pokaže celoten spekter vedenj in situacij, v katere lahko vodijo srečanja med ranjenimi osebami, ki se obračajo k sadizmu oziroma mazohizmu. Tako imamo na eni strani vztrajanje v nefunkcionalnih odnosih, na drugem, skrajnem koncu pa umor, ki se zgodi na mazohistično željo žrtve v odziv na morilčev sadistični impulz. Vzorec je izpisan v podtalju predvidevanja, da gre pri zločinih v romanu za medpartnersko nasilje in klasične primere femicidov. Ta dinamika povsem jasno razkriva realno pogostost medpartnerskega nasilja nad ženskami, po drugi strani pa pokaže tudi globlje psihološke trende in vzorce, ki jih ni težko povezati z družbenimi konvencijami v odnosu do spola, ki kot nek zunanji vzvod odmerjajo, kam se bo usmerila agresija travmatsko zaznamovane osebe – k sebi ali k drugemu. Dobro je izrisan tudi primer tega, kako je lahko tragično ozadje v družbi za moškega svojevrstna prepustnica za agresivno ali vsaj brezbrižno, egoistično vedenje, medtem ko se mora ženska, naj bo njeno ozadje takšno ali drugačno, s svojo stisko soočati sama, saj je sicer v družbi prepoznana kot nesposobna ali histerična. Zanimiv je primer Leje, Mieve ljubice, ki je psihiatrinja, a se sramuje svojih paničnih napadov in ni nikomur pripravljena zaupati, da se ji dogajajo, in jo, ko v paniki zakriči na sodelavko, naj jo pusti samo v prostoru, predvsem skrbi, kako naj zakrije stiske in kako naj kar najbolje prevzame odgovornost za povzdignjeni glas. Ženski njene stiske v družbi ne prinesejo simpatije ali popuščanja – kot ga denimo Miu – temveč breme, ki ga je treba zakriti. Manj prepričljiv je Črni princ v končnem razkritju velike prevare, ki je jedro romana. Težava je v tem, da bi bilo celotno tragično zgodbo mogoče preprečiti na precej elegantnejši in preprostejši način, na primer z vpeljavo policije ali s selitvijo. Zgodba, ki jo Črni princ podaja, je tako v svoji zasnovi polna pretiranosti, neverjetnosti (npr. da Mio po tridesetih letih enostavno ne ve več, kako je videti njegova sestra) in tudi patetike ter nepotrebne medosebne dramatičnosti. Besedilo se tako na koncu žanrsko zelo približa nekakšni melodrami, kar pa v kontekstu, da gre vendarle za žanrsko delo, ki naj predvsem zabava, morda ni tako zelo moteče, kot bi bilo zunaj žanrskih okvirjev; slednje Črni princ precej manj presega, kot jih je, na primer, presegla Rdeča kapica. Pod črto, gre za vešče in napeto napisano kriminalko, ki kljub bombastičnemu razvoju dogodkov vendarle opozarja tudi na nekaj družbeno relevantnih tematik.

Ocena filma Izvirni naslov: Les passagers de la nuit Režiser: Mikhaël Hers Nastopajo: Charlotte Gainsbourg, Quito Rayon-Richter, Noée Abita, Megan Northam, Emmanuelle Béart, Thibault Vinçon, Laurent Poitrenaux, Didier Sandre Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Eva Longyka Marušič Élisabeth je mati dveh mladostnikov v situaciji tik pred ločitvijo. Vsi trije živijo v lepem pariškem stanovanju, a finančna situacija ni rožnata in Élisabeth si najde dve začasni službi: izmenično dela v knjižnici in kot asistentka v nočni pogovorni radijski oddaji. Medtem ko se hčerka in sin soočata s svojimi težavami odraščanja, se Élisabeth v knjižnici približa zadržani občudovalec, v nočni radijski oddaji pa spozna mlado, pomoči potrebno dekle, ki jo povabi k sebi domov. Film Potniki noči je novo delo francoskega avtorja srednje generacije Mikhaëla Hersa, ki se je s prejšnjimi celovečerci že uvrščal na najpomembnejše festivale in tudi film Potniki noči je bil premierno predvajan na lanskem Berlinalu. Zgodba je postavljena v več obdobij tekom 80. let prejšnjega stoletja, sam film pa daje nekako romanesken vtis. Soočeni smo sicer s kar nekaj težkimi in prelomnimi trenutki v življenju vseh članov družinske skupnosti, a vendar poudarek ni na dramatizaciji, ampak bolj na podrobnostih, vtisih, drobnih gestah in zagatah, atmosferi, njihovih čustvih in odzivih ter notranjih stanjih nasploh. Prevladujoč občutek je ležernost, režiserju se nikamor ne mudi, pristop Mikhaëla Hersa je skoraj observacijski in gledalca postavlja v položaj, ko postane tako rekoč eden od članov te družine. V veliki meri k temu vtisu pripomorejo igralci, v prvi vrsti je tu izvrstna Charlotte Gainsbourg, ki se mora kot Élisabeth na novo osrediščiti v življenju. Precejšnjo vlogo v filmu Potniki noči ima tudi novovalovska cinefilija, ne samo s stalnim obiskovanjem kina, ampak sin v vseh pogledih zelo spominja na mladega Jean-Pierra Léauda, njihova nova sostanovalka oziroma vrstnica pa na karizmatično igralko Pascale Ogier, prek katere pridemo do Érica Rohmerja. Truffaut in Rohmer pa sta ključni avtorski imeni, če bi želeli na kratko opisati Potnike noči. Film je po avtorjevih besedah tudi posvetilo določenemu obdobju in času njegovega lastnega odraščanja. Do poustvarjanja te ere je pristopal z veliko mero rahločutnosti, k čemur precej pripomore izbor glasbe. Kljub prikazu dokaj tipičnih problemov družine srednjega razreda prevlada vtis relativne brezskrbnosti, kar je na eni strani povezano z mladostno perspektivo, po drugi pa s samim zgodovinskim obdobjem. V 80. letih je bilo veliko stvari narobe, od vzorčne vpeljave neoliberalnih reform v Veliki Britaniji, brezposelnosti in inflacije, pomanjkanja dobrin in ekonomskih kriz, regionalnih vojaških spopadov pa tja do grozljive mode in frizur, za kar še danes ni jasno, kako smo to preživeli … Kljub temu pa se nikoli ni zdelo, tako kot danes, da smo samo en korak stran od popolne distopije. Potniki noči so v resnici zelo nostalgičen film.

Premiera: 26. 9. 2023 Joann Sfar: Vampirček gre v šolo Prevajalec: Izar LunačekRežiser: Jernej PotočanIgrajo: Nejc Jezernik, Matic Lukšič, Tina ResmanDramaturginja: Brina JenčekScenograf: Dan PikaloKostumografinja: Nika DolganOblikovalec lutk in vizualna podoba: Izar LunačekTehnološki svetovalec: Mitja RitmaničAvtorja songov: Matic Lukšič, Jernej PotočanOblikovanje svetlobe:Domen Lušin informativne oddaje: 27. 9. 2023 Iz stare vile v ljubljanskem Mini teatru so sinoči premierno v šolo poslali malo prikazen. Lutkovna predstava Vampirček gre v šolo je nastala po stripu francoskega umetnika Joanna Sfara. Besedilo je prevedel Izar Lunaček, uprizoritev pa je režiral Jernej Potočan. Več Magda Tušar:

Piše: Sašo Puljarević Bereta: Igor Velše in Eva Longyka Marušič O čem govori neka knjiga? Pisatelj Mohamed Mbougar Sarr v romanu Najskrivnejši spomin človeštva piše, da je edini možni odgovor na to vprašanje »o ničemer«. Kajti »mojstrovina nima nobene téme in o ničemer ne govori, prizadeva si zgolj nekaj povedati ali razkriti«. In »ta zgolj je že vse in ta nekaj je že vse«. Če torej vprašam drugače, kaj si Sarr prizadeva razkriti? Povedano zelo poenostavljeno, roman raziskuje zgodbo Elimana Madaga Dioufa, senegalskega pisatelja, ki v tridesetih letih prejšnjega stoletja pod psevdonimom T. C. Elimane v Franciji objavi delo z naslovom Labirint nečloveškega, potem pa nikoli ne objavi ničesar več oziroma izgine. V tem lahko prepoznamo motive iz življenja malijskega pisatelja Yamboja Ouologuema, ki mu je roman tudi posvečen, a narobe bi bilo trditi, da gre za nekakšno fikcionalizirano biografijo. Romanu je to predvsem plodno izhodišče, ustvarja poligon, prek katerega se prebije do osrednjega poudarka – narave in vloge literature. Kaj se je zgodilo z Elimanom, poskuša ugotoviti Diégane Latyr Faye, prav tako pisatelj iz Senegala, čigar raziskovanje, spoznavanje posledično določa tudi strukturo romana. A pri tem ne gre le za nelinearnost ali fragmentarnost, ki načeloma zaznamuje tovrstno raziskovanje, temveč za množico diskurzivnih pristopov (dnevnik, pripovedovanje drugih, pisma, literarne kritike …), ki vsak iz svoje smeri pokušajo dodati košček zgodbe odsotnega človeka, človeka, o katerem se ve zelo malo. Posledično je tudi Faye pogosto potisnjen vstran, reduciran na poslušalca, oziroma se kaže predvsem kot medij, ki urazmerja različne pripovedne strategije. In prav pripovedovanje je ključno, najsi bo to pripoved glavnega vira informacij o Elimanu senegalske pisateljice Sige D., njenega očeta ali njene prijateljice, pri čemer je tudi z obrtniškega stališča fascinantno, kako Sarru uspeva prepletati različne ravni pripovedi in nas lagodno voditi skozi prostor in čas. Vse od koloniziranega Senegala prek prve in druge svetovne vojne, še malo po Južni Ameriki, do sodobne Francije in Senegala. Podoba Elimana, ki v tej maniri raste pred nami, je precej kompleksna in, še pomembneje, nepopolna oziroma nujno odvisna od percepcije drugih, kako so njega in njegovo delo dojemali drugi pa eden odločilnejših razlogov za njegov poznejši molk. Čeprav mu kritištvo ni odrekalo slogovne spretnosti ali pisateljskega talenta, se je zapletalo predvsem z vprašanjem, ali takšno knjigo lahko napiše nefrancoski avtor; zaradi številnih, čemur bi danes rekli medbesedilnih navezav, pa so ga obtožili plagiata. S tem Sarr neposredno, posredno pa pravzaprav ves čas, odpira vprašanje položaja afriških frankofonskih avtorjev in avtoric. Eliman je namreč, kot nekje cinično piše Sarr, morda najuspešnejši produkt francoske kolonizacije, a je hkrati prav zato izpostavljen dvomom. Tovrsten položaj nepripadnosti ga vodi k temu, da si zatočišče in – naj se sliši še tako patetično – domovino poišče v literaturi. Pri tem ne gre za nekakšen eskapističen pobeg, temveč Sarrovi liki v odnosu do literature zavzemajo aktivno pozicijo, so pisatelji in pisateljice, s tem pa se izrišejo ključna vprašanja, in sicer kako literatura upoveduje resničnost, v kakšnem medsebojnem odnosu sta in kaj je lastno zgolj eni in kaj zgolj drugi. Elimane je namreč kritikom zameril predvsem to, da so se večinoma ukvarjali z zunajliterarnimi okoliščinami, medtem ko se je o njegovem delu razpisal le redkokdo. In pri tem tehtno vprašanje postavlja Siga D.: »So mogoče stvari danes drugačne? Mar govorimo o literaturi in njeni estetski vrednosti ali, nasprotno, o ljudeh, o odtenku njihove kože, o njihovem glasu, njihovi starosti, njihovih laseh, njihovem psu, kožuščku njihove muce, notranji opremi njihove hiše, barvi njihovega suknjiča? Ali govorimo o pisanju ali o identiteti, o slogu ali o medijskih platformah, na katerih je ta pogrešljiv, o literarnem ustvarjanju ali o kultu osebnosti?« A tovrstna trditev je spet lahko dvorezen meč. Ne gre za to, da bi bila literatura oropana družbene odgovornosti, še manj, da nekaterih tem ne bi prenesla, sploh ne, temveč se prej preizkuša v medijih, kjer ni doma. Ali pa jo bralstvo tlači tja? Ne vem. Skratka, gre za to, da literaturo ustvarja način, kako nekaj komunicira in zakaj ravno to. Sarr na to seveda ne ponuja odgovorov, se pa več kot uspešno podaja po poti raziskovanja. Kajti prizadeva si zgolj nekaj povedati ali razkriti in ta zgolj in ta nekaj je že vse.

Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Pesnik, pisatelj ter literarni in filmski kritik Muanis Sinanović je avtor štirih pesniških in treh proznih knjig ter prejemnik številnih nagrad – leta 2012 je prejel nagrado za najboljši prvenec, leta 2021 nagrado kritiško sito, lani pa še Stritarjevo nagrado. Po esejistično obarvanem delu Beat v svetu, v katerem Muanis Sinanović podaja kritičen pregled sodobne družbe in meri utrip velemest v dobi globalizma, v zbirki devetih kratkih zgodb Na senčni strani blokov v značilnem prepletu realističnega in nadrealističnega pripovednega stila obravnava notranje razdvojenega posameznika, ki mu urbano okolje zrcali lastno odtujenost. Podobno kot že v romanu Anastrofa se v pričujoči kratkoprozni zbirki podaja skozi podzemne predore nezavednega in išče nove, inovativne načine dojemanja prostora in časa. V zadnji zgodbi, ki ima naslov Pobeg, v zvezi s tem zapiše: “V času živim kot v prostoru na impresionistični sliki.” V zgodbi Razglednica iz mesta džeza, svojevrstnem literarnem kolažu impresionističnih vtisov in doživljajskih povzetkov, se glavni junak nahaja v mestu ogledal, o katerem pravi, da ga je helikopter prestavil iz hribov na jugu. Njegov pogled skupaj s pogledom partnerke “poševno potuje skozi steklo v nebo”, medtem ko njuni srci bobnata v ritmu džeza in otroci pod bloki z metanjem petard “poskušajo ujeti čas za rep”. V zgodbi Bronja in Brokat se spomini glavnih junakov zlijejo z groteskno podobo apokaliptičnega mesta, za katero se zdi, da je sestavljeno iz računalniških pikslov, ki le še prispevajo k občutku odtujenosti. Tako Brokat izreče: “Včasih se mi zdi, da se nahajam znotraj, da ga poseljujem, a sem vendarle v njem tujec. Odteguje se mi kot rep mačke v otroških igrarijah.” In duhovito doda: “Spomin se upodobi kot prostor. Kar je bilo, je hitrejše od tega, kar je.” Bronja mu odvrne: “Meni se včasih zdi, da so nekatera mesta sestavljena iz pikslov. In morda moje pozorno oko opazi, da kakšen piksel manjka. Je pa premajhen, da bi lahko napako ozavestila. Tam nekje je utripajoče prazno mesto, kjer bi moral biti on, vendar ga ni.” Inženir, ki se v zgodbi Inženirjeva naloga odpravi v neznano mesto, za katero se zdi, da je obstalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ob pregledovanju starih fotografij ugotovi, da ne more zamrzniti časa in da čas v resnici ne mineva, “temveč soobstaja v zavesti; preteklost ali prihodnost mu pripisujemo malo zaradi svojega omejenega ustroja, dosti pa tudi zato, ker slabe stvari potiskamo v tisto, čemur rečemo preteklost, dobre pa v tisto, čemur pravimo prihodnost…” Zdi se, da čas ne obstaja niti za štiri brezdomce, ki z vedno istimi frazami in gestami vandrajo po mestu, ne da bi vedeli drug za drugega, dokler se ne znajdejo v nekakšnem podzemnem minotavrovskem labirintu, ki daje vtis, kot da se nahajajo v pisateljevem nezavednem. Prvoosebni protagonist v zgodbi Potovanje v New Haven se znajde v tem mestu, ga primerja z Ljubljano, na koncu pa v domačem stanovanju ženi zastavi pomenljivo vprašanje, kdo sploh je in zakaj ga prenaša, nakar mu ona preprosto odgovori: “Ker imaš odgovor na vprašanje, kdo sem jaz.” Zdi se, da se Muanis Sinanović v zbirki Na senčni strani blokov prek nenavadnih dialogov loteva temeljnih eksistencialnih vprašanj, ob tem pa poskuša obuditi nek arhetipski spomin, ki ni vezan na specifična čas in prostor, temveč ju poustvarja skozi številne variacije dekonstruktivističnih preigravanj bolj ali manj znanih življenjskih scenarijev. Ob branju njegovih zgodb imamo občutek, kot da bi gledali nadrealistično nanizanko, stkano iz prebliskov “deja vu” in filozofskih uvidov. Čeprav je stil pripovedi sila realističen, na določenih mestih celo dokumentaren, se Sinanovićevi junaki že v naslednjem trenutku lahko znajdejo v nadčasovni dimenziji, nekakšni spominski črni luknji, iz katere se morajo – tako kot protagonist zgodbe Spomini Šefketa Ramadanija – rešiti z rekonstrukcijo nevronske mreže, ki spominja na “lise na starem filmskem traku, ki so močno vtisnjene v spomin, prežete z nekakšnim svetlobnim nadihom”: “Vendar pa so prizori za temi plastmi svetlobe povsem banalni: kos kruha, ki ga subjekt pograbi v trgovini, sosledje dreves med blokoma, množica, ki prečka cesto, vlaki, pogled skozi okno ponoči, lastna stopala med ležanjem v postelji, pomivanje kozarcev.” To faktografsko in fotografsko nizanje na videz nepomembnih detajlov, ki na prvi pogled ne prispevajo k psihološkemu orisu likov, ustvarja dramaturško uravnoteženo podlago zgodbe, za katero se zdi, da je pisana za bolj poetičnega in filozofsko navdahnjenega kot avanturističnega bralca.

Piše: Nada Breznik Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Že naslov zbirke pesmi Vinka Möderndorferja Samota in uvodna pesem z enakim naslovom povesta, kaj je vodilna tema. Samostojni uvodni pesmi sledijo trije cikli z naslovi: Vzdih, izdih, V tej deželi se ne bo dalo več živeti in Nekdo drug in na koncu še pesem Nemoč poezije. Pesmi so nastajale od leta 2018 do 2021 v Parizu in na ljubljanskih Prulah. Naslova Samota in Nemoč poezije nas pri branju ne smeta zavesti, pesmi v zbirki niso ubrane samo molovsko ali pesimistično. Celotno zbirko zaznamuje oddaljenost, ki je krajevna in časovna, torej stvarna: oddaljenost od domovine in preteklosti, a tudi od sebe samega, sedanjega. Oddaljenost, ki daje krajem, ljudem in dogodkom novo perspektivo, nov zorni kot, distanco v samoti, ki izostri pogled, poglobi ranljivost in ustvari otožne pesmi, polne modrosti. Spomini, ki so hrana samote, jo polnijo ne le s podobami preteklosti, polnijo jo tudi z neminljivim hrepenenjem po dotiku, božanju, po znoju in krvi, po bližini, ki je ni več. V samoti je tudi kesanje in obsojanje. Pesnikov jezik s svojo močjo, nazornostjo in eruptivnostjo tudi v tej zbirki pričara strast ljubljenja, strast razhajanja, moč hrepenenja in poželenja, vendar tokrat z dodatkom rahločutnosti in razumevanja, ki na skrajnih mejah burnih čustev navadno umanjkata. Kot bi slavospev ljubezni s polno močjo pel šele v zrelosti jeseni. „tisoč besed, milijarda besed / ne odtehta enega molka / kadar molčita dva / ki sta v življenju spoznala tišino.“ Tako kot Ciril Zlobec opeva ljubezen dvoedino, tudi Vinko Möderndorfer pojmuje ljubezen kot eno telo in ga poimenuje z besedama jazti. tijaz. Morda je prav resnična krajevna oddaljenost dodala pesmim drugega cikla takšno ostrino, bridkost, nemoč in jezo. Dom, domača ulica, mesto in domovina, zemlja sama, črna prst … niso več prostor za razkošje brstenja in cvetenja, za naravno minevanje in menjavanje letnih časov, za pesmi, za zaupanje. Ob krivicah, sredi sovraštva, ki se razrašča, pesnika motijo brezbrižnost, gledanje vstran, molčanje in izmikanje problemom sedanjosti, zato spregovori ogorčen in sam. To je „volčji čas samih bratov, ki pijejo iz lobanj kot iz zlatih čaš“. Njegov gnev kipi iz pesmi v pesem, puščice letijo na vse strani, toda svoje samobitnosti ne da. Zato izročilo, ki ga kot oče piše hčeri, izvira iz njegovih vrednot: ljubi strastno, bodi samosvoja, druži se s knjigami, kajti knjige so zveste, čakajo, so okna v preteklost, v sedanjost in prihodnost. Tam nekje med besedami me boš našla, zapiše. Njegovo razočaranje nad aktualnim stanjem v domovini vodi v apatijo, saj glas poezije ni slišan. Zato resignirano ugiba: »če po vseh besedah, ne preživi ena sama / iz katere nastane svetloba / potem je svet pokrajina peska.« Toda strast in vitalnost, ljubezen in upanje pesnika ne zapuščajo, radost in svetloba sta mu preblizu. Radost si želi dotika, »rada bi kipela srhljivo na vrhu kože, rada bi postala meso.« Takoj za besedo sta pesniku pomembna dotik in objem. Čeprav pesnik Vinko Möderndorfer ni zelo metaforičen in ne mističen, je virtuozen v postavljanju besed. Njegove pesmi so polnokrvne, zadevajo naravnost v srce in v srčiko pojavov in problemov. Tako kot je neutruden ustvarjalec na številnih področjih ustvarjalnosti, se tudi v pesmih dotika življenja v vseh pojavnih oblikah: svojega, bližnjega, tujega, skupnostnega in skupnega. Kritično in ironično, kadar si to zasluži, rahločutno in obzirno, kadar se za takšno izkaže. Pravzaprav po tem zadnjem hrepeni in si zanj prizadeva. Tako kot si nemoč poezije prizadeva dobiti nova krila za besede, dotike, objeme.

Piše: Iztok Ilich Bere: Igor Velše Etnologinja, kulturna antropologinja in filozofinja Vanja Huzjan se že vrsto let sistematično posveča raziskovanju različnih vidikov otroštva ter gmotne kulture, vzgoje in družbenega položaja otrok skozi čas. Izkušnje, ki si jih je pridobila kot vzgojiteljica in pedagoginja, je dopolnjevala s študijem in jih leta 2020 strnila v doktorski disertaciji Gmotna kultura otrok v Ljubljani in okolici od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne. Svoje ugotovitve je še naprej objavljala v strokovni in znanstveni periodiki – med drugim je bila tudi soavtorica zbornika Govorica predmetov – ter jih nazadnje strnila v monografiji Materialni svet otroštva. V njej je dognanja svojih etnoloških raziskav, prvič pri nas tako poglobljeno, soočila z izsledki drugih avtorjev o sestavinah prehranske, oblačilne, bivalne in igralne kulture majhnih otrok v Ljubljani in na njenem obrobju. Čas, ki ga je raziskala, zajema prva štiri desetletja 20. stoletja, zaznamovana s prehodom iz predmoderne v moderno družbo. Slovenski prostor je bil pri tem nekoliko zamudniški. V prvem delu monografije avtorica s pregledom obsežne literature o filozofskih, socioloških, pedagoških in drugih teoretskih izhodiščih skozi stoletja najprej ilustrira razvoj pogledov na otroški svet in svet otrok. Izkaže se, da je otrok »od industrijske revolucije do danes prehodil pot velikih sprememb: bil je delovna sila v kapitalistični produkciji in potem postal sam del ogromnega porabniškega tržišča ter naposled objekt dela odraslih v obliki izobraževanja, otroškega varstva, socialnega skrbstva itn.« »Otroci,« še piše, »so vedno bili. Tudi vzgajali so jih v duhu vsakokratnih ideologij oziroma vsakokratne (re)produkcije družbenih razmerij, le njihova samoumevnost je postala razvidna šele v moderni dobi človeštva.« V 17. stoletju, času vznika radikalnih reformacijskih verskih skupin na Zahodu, na primer, so bili otroci, kot navaja, prva, a ne edina »skrb za moralistično-sadistično palico. Ljubkovanje, zabava in šala naj bi kvarno vplivale na nedolžno otroško telo.« Štela je le stroga vzgoja, »saj disciplina dobro vpliva na šibak otroški razum in 'umazano' dušo.« Tej praksi so ugovarjali le redki, med njimi češki filozof in pedagog Jan Komensky, ki je zavračal idejo o človekovi grešni naravi in telesno kaznovanje, angleški filozof John Locke pa je z mislijo, da je novorojeni otrok nepopisan list, začel spodkopavati dogmo o izvirnem grehu. Na Slovenskem, kjer je avstrijski Obrtni zakon šele leta 1859 omejil delovni čas otrok, je v obdobju, ki ga zajema Vanja Huzjan, imel podobno vlogo mladinski kriminolog in pisatelj Fran Milčinski. Nasprotoval je prisilnim delavnicam in poboljševalnicam za otroke, stare do 18 let, ter veliko prispeval k ustanovitvi Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljana. Ko avtorica s konkretnimi primeri osvetljuje gmotne življenjske razmere otrok v Ljubljani in okolici oziroma opisuje, kakšen materialni svet jih je obdajal in sooblikoval, opozarja, da je kulturo otroštva v prvi vrsti zarisovalo kulturno obzorje staršev oziroma drugega socializacijskega osebja. Ugotavlja tudi, da otroci v modernih meščanskih družinah v primerjavi z otroki revnega delavskega in kmečkega prebivalstva niso poznali ekonomskega izkoriščanja. In če so meščanski starši za svoje otroke naročali igrače tudi iz tujine, je bila kmečkemu otroku narava pogosto edina igrača. Družbena neenakost v obravnavanem času in prostoru se je zrcalila celo v treh posebnih poglavjih vzgojnega priročnika Kako vzgojim svojo deco. Eno je bilo namenjeno meščanskim, drugo kmečkim in tretje proletarskim otrokom. Podobno je tudi Angela Vode leta 1938 v znamenitem delu Spol in usoda razdelila otrokovo okolje na svet vaškega, delavskega in mestnega otroka, da bi poudarila vpliv okolja na odraščanje, Meščansko občutenje otroštva je bilo delavcem in nekvalificiranim priseljencem na obrobju prestolnice težko dosegljiv zgled. »Zaradi pogoste delovne odsotnosti staršev v večini delavskih družin,« še piše Vanja Huzjan, »ni bilo mentalnega prostora za občutenje otroštva, pač pa želja po čimprejšnji delovni opravilnosti otrok in njihovem lastnem zaslužku.« Hkrati je otrokov razvoj v prvih štirih desetletjih prejšnjega stoletja poleg razredne spremljala še spolna zaznamovanost. Čeprav so meščani, delavci in kmetje živeli na različne načine in otroke vzgajali z različnimi vzgojnimi prijemi, se je vse dogajalo v enakih patriarhalnih razmerjih, kjer so bile ženske povsem izključene iz političnega življenja in domačega odločanja. Avtorica pri tem v ponazoritev navaja besede Zofke Kveder iz leta 1938: »To je mogoče sploh usoda vseh žena, ki se poroče z možmi, pa z njimi niso istih misli in nazorov. In potem rode otroke, ki niso njihovi, čeprav so ustvarjeni iz njihove krvi in dojeni z njihovim mlekom.« V tako strukturirani družbi so bili otroci kajpada najšibkejši člen. Vanja Huzjan končuje svojo zanimivo študijo Materialni svet otroštva s hladno ugotovitvijo: »Otroštvo naj bi bilo vrednota 20. stoletja, vendar njegove vrednosti tedanji Ljubljančani niso uspeli spoznati.«

V filmu Psom in Italijanom vstop prepovedan Alain Ughetto prek namišljenega pogovora s svojo babico Cesiro, razkrije zgodbo svoje družine, ki izvira iz gorske vasice v Italiji, nekje od preloma stoletja do konca druge svetovne vojne. Slovenska premiera filma je bila 20. 9. v Kinodvoru v Ljubljani, septembra in oktobra pa ga bodo predvajali tudi v drugih kinih slovenske art kino mreže. Oceno je pripravil Igor Harb, bere Renato Horvat.

V mladinskem norveškem filmu Dancing Queen se vse dobesedno vrti okrog dvanajstletne Mine. Ta se prijavi na avdicijo za plesno skupino, čeprav ne zna plesati. Besedilo o filmu, ki otroke v prvi vrsti uči o tem, da je treba verjeti vase, je napisala Gaja Pöschl, bere Mateja Perpar.

V Prešernovem gledališču v Kranju so kot zadnji del trilogije "Ko moški jočejo" premierno uprizorili predstavo Zadnji Hamlet, ki je nastala v koprodukciji z Zavodom Bunker. Gre za avtorski projekt režiserke Lee Kukovičič in Wojteka Ziemilskega. Avtorski projekt ZADNJI HAMLET Koprodukcija z zavodom Bunker Premieri: 14. septembra 2023 (Bunker- Stara mestna Elektrarna, Ljubljana); 20. septembra 2023 (Prešernovo gledališče) Besedilo Lea Kukovičič in Wojtek Ziemilski Režiserka Lea Kukovičič Dramaturginja Sodja Zupanc Lotker Scenografinja Zuzana Scerankova Kostumografinja Olja Grubić Oblikovalka svetlobe Zuzana Režna Koreografinja Nataša Živković Avtorica videa Toni Soprano Meneglejte Avtor izbora glasbe in oblikovalec tona Rok Kovač Lektorica Irena Androjna Mencinger Oblikovalec maske Matej Pajntar Asistent scenografinje in tehnični sodelavec Martin Lovšin Producentki Ajda Koloini, Alma R. Selimović Jokavec Ciril Roblek *V besedilu so uporabljeni citati Williama Shakespeara (v prevodu Otona Župančiča in Janka Modra), Jelisavete Blagojević, Eda Atkinsa, bell hooks, Filipa Mramorja, Adama Mantheya Steena, Anna Jane Utermøhl Lund, Blanca, Jelice Zupanc Igrajo Miha Rodman, Živa Selan, Blaž Setnikar, Borut Veselko Foto: https://pgk.si/repertoar/zadnji_hamlet/688

Piše: Iztok Ilich Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič Ena največjih svetovnih popotnic vseh časov, kot znamenito Celjanko Almo Karlin spoštljivo imenuje njena prevajalka in življenjepiska Jerneja Jezernik, je 73 let po smrti še enkrat presenetila. Knjiga Peš po domačih krajih ni prevod katere od izvirnih nemških izdaj, temveč je nastala po treh tipkopisnih zvezkih s pisateljičinimi popotnimi dnevniki iz let 1934–1936. Bili so sicer zabeleženi med njenimi deli, vendar so veljali za izgubljene. Pri tem bi najbrž tudi ostalo, če se Thea Schreiber Gammelin, življenjska sopotnica Alme Karlin, ki je še po smrti svoje sestre po duši ostala v njuni hiški v Pečovniku nad Celjem, ne bi zavedala vrednosti njenih spisov. Ko je obiskovalki Dorothei Wisenberger Zwach v osemdesetih letih izročila rokopise Alminih dnevnikov, da jih pregleda in morda poskrbi za objavo, je namreč na ovoj zapisala, da pripadajo rokopisnemu oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Obiskovalka iz Gradca je marca 2021 izpolnila obljubo in dnevnike poslala na označeni naslov s pripisom, da so pomembno gradivo za raziskovanje življenja velike popotnice in za zgodovino slovenske Štajerske. Ko je nepričakovana »najdba« prišla v prevajalkine roke, se je krog avtobiografskih del Alme Karlin z objavo manjkajoče knjige – po štirih desetletjih od izposoje oziroma skoraj devetdesetih od nastanka – srečno sklenil. Jerneja Jezernik je tudi tem spisom dodala spremno besedo in opombe, ki sproti pojasnjujejo različne podrobnosti, zlasti spremembe krajevnih imen in videza krajev, potrebne za razumevanje avtoričinih opisov. Pomagala si je tudi z informacijami, ki jih je našla v zapiskih Almine »sestre po duši« Thee Gammelin, in se po vrhu še sama podala po večini opisanih poti. Veliko pričevalno vrednost ima tudi Dodatek s predstavitvami v besedilih nastopajočih oseb ter z zbranim ilustrativnim gradivom, s katerim je pisateljica pospremila svoje dnevniške zapise. Največ je fotografij in reprodukcij razglednic, še bolj dragocene pa so njene risbe, skice in vinjete. Na veznih listih spredaj in zadaj sta dodana še zemljevida z vpisanimi obiskanimi kraji: spredaj so z avtoričino roko vpisani v nemščini, zadaj pa vneseni v zemljevid še v današnji slovenski obliki. Knjiga Peš po domačih krajih pomembno dopolnjuje svetovljansko potopisje, s katerim je Alma Karlin očarala milijone bralcev. In potrjuje, da pisateljica tudi doma ni strpela za štirimi stenami. V telesu je imela, kot je dejala, neke vrste hudiča, ki ji ni nikoli dovolil mirovati. »Vseeno, ali je pomladni veter govoril o nastajanju ali pa so jesenski vetrovi grozili z minevanjem, je človek prek svobodnih višin vedno hodil nekako osvobojen življenja,« je zapisala. Ustavile je niso ne nevihte ne neznosna pripeka, ne dirjanje za odhajajočimi vlaki ne druge neprijetnosti. In nič ji ni ušlo. V duhovite prispodobe je znala strniti prizore in doživetja, kot je bilo srečanje z gostilničarko na Svetini, podobno »hruški, iz katere je življenje iztisnilo že veliko soka, ne da bi ji zato vzelo ves okus …,« Alma Karlin se je na sprehod ali včasih več dni trajajočo turo le redko odpravila sama. Če ni bilo človeške družbe, je imela stalno pasjo spremstvo. »Ljudje podležejo svojim razpoloženjem, pes pa je čudovit sopotnik,« je bila prepričana. V prvem dnevniku je postavila svojevrstna spomenika Ludwigu Scheuu, z naravo povezanemu preprostemu možaku, ki jo je na mnogih, tudi nevarnih poteh spremljal in varoval kot dobri gorski duh Rübezahl, ter psičku Blackyju, živemu klobčiču volne, ki si ga je s prvim honorarjem kupila na Dunaju. Spoznanje ob neizogibnem slovesu od sladke živalce (»ljubezen se večinoma konča z ločitvijo«) jo je neizmerno potrlo, čeprav je o sebi zapisala, da ima »steklenico s svojimi čustvi praviloma dobro zamašeno, ker so čustva najstrožja zasebna zadeva, ki tujih ljudi prav nič ne zadeva ...« V prvem ciklu potopisov je Alma Karlin prišla tudi na avstrijsko Koroško ter do takrat italijanske Reke in južne Istre. V drugem delu je sicer stopil v ospredje Veliki pes, varuh Cerberus, kakor si je sama rekla prijateljica Thea, ko sta zaživeli skupaj, veliko spremembo pa je v njuno življenje prinesel grifon Joki – novi pravi pes za potepanje. Leta 1935 sta sami in v družbi odkrivali Gorenjsko in se vračali v že znane kraje v okolici. »Za obema ženskama v letih,« je zapisala Alma, ko je utegnila prisluhniti svojim mislim, »leži življenje kot globoko zarezana dolina – včasih sončna, včasih malce pusta, vendar le z malo sencami.« Več senc in z njimi temnih oblakov skrbi, negotovosti in odrekanja pa se pojavi v tretjem delu knjige. Leta 1936 sta si s Theo namesto poti v Dubrovnik lahko privoščili le Opatijo. »Evropa gre naproti svojemu zadnjemu poneumljanju,« je Alma slutila prihajajoče zlo. Ob vabilu v Salzkammergut sta z družabnico dolgo preštevali svoj drobiž, preden sta si drznili iti na pot ... Alma Karlin je umrla v velikem pomanjkanju, bolj zamolčana kot pozabljena. Noben totalitarni režim ne mara ljudi, posebno ne žensk, ki se mu ne podredijo, temveč so za svojo svobodo, neodvisnost in drugačnost pripravljene plačevati visoko ceno zavračanja, poniževanja in prezira.

Piše: Marjia Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Hrvaški filozof Goran Starčević v eseju Digitalna doba in novi barbari, ki ga je bil posvetil Primožu Reparju in Janku Rožiču, kritizira moderno tehnologijo. Izhaja s stališč nekaterih sodobnih filozofov, med njimi Hamvasa, Baudrillarda, Foucaulta, Benjamina, Bergsona in Wittgensteina, vrača se tudi h Kierkegaardu in Heideggerju. Kozmologija antičnega filozofa Parmenida, ki ga ima za očeta vseh filozofov, po njegovem mnenju temelji na mistični celovitosti biti in ideji o povezanosti vseh pojavov v svetu. Starčevićevo premišljevanje je eno najbolj pesimističnih te vrste in hkrati brezkompromisno opozarjanje na negativnosti, ogrožanje in škodljivost digitalnega sveta. Ta svet je, kot pravi, sistematiziran in kot črna luknja posrka vase vse sledi humanega sveta. »Požira um in občutke, kakor telo in dušo. Spontanost, osebnost in svobodna volja posameznika izginjajo v megli preteklosti na podoben način, kot so z današnje politične scene izginile ideje svobode, bratstva in enakosti, ki so bile še do nedavnega univerzalno geslo sodobnih demokracij.« Novi barbari so vzgojeni v naročju znanosti in tehnologije, človeški svet zanje ni več cilj, temveč je postal kvečjemu problem. Vladavina tehnike je vrhunec racionalizacije, na koncu se izkaže za univerzalno tehniko vladanja, njen namen se naznanja kot popoln nadzor nad življenjem in uniformnost. Starčević se sprašuje, ali imajo ljudje še pravico živeti v humanem svetu. V hiperrealnosti digitaliziranega življenja prepoznava nenasitno voljo do moči ter željo po globalni prevladi nad ljudmi in naravo. Človek opušča stare in dobro utečene meje analognega sveta, analogija čedalje bolj izginja, pravzaprav bi že bilo mogoče govoriti o njeni smrti, neizprosno se napoveduje kataklizma. Digitalna doba od človeka zahteva, da se izneveri svojim čutom, očiten je proces trivializiranja njegove duhovnosti. Goran Starčević vidi digitalni svet kot nestrpen svet, v katerem se stari prepiri nadaljujejo v virtualni smeri. »Digitalizacija sveta je tudi zaključek procesa popolne medializacije sveta. Na tem planetu ni več mesta, ki bi lahko ušlo nadzoru globalnih elektronsko-nevronskih možganov, ki prek digitalnega signala utripajo kot en sam, edinstveni digitalni organizem.« Človek je, tako trdi filozof, postal popoln idiot medijev. Zavladala mu je vladavina podob in prividov, tako imenovana imagokracija. Še več, dogaja se dokončen razpad družbe – nekakšna tribalizacija ali porajanje plemena, digitalna tehnologija pa je pri tem le katalizator tega procesa. Zgodbo o koncu zgodovine je zamenjala zgodba o koncu človeka, je prepričan avtor. Subjektivnosti danes ni več, kot edini možni absolut deificiranega sistema se košati funkcionalnost. Tudi v esejih Optimizem in pesimizem v provincialni funkciji ter Teatrokracija in družba spektakla Starčevića vznemirja konflikt med humanim in sistematiziranim svetom, tako rekoč boj med avtonomijo človekove eksistence in totalizirajočo logiko sistema. Umetni inteligenci očita, da deluje po binarni ali digitalni kodi, in pripomni: stroji ne bodo nikoli naučili misliti. Spomni nas, da se je Aristotel zavzemal za preudarnost kot vladanje v imenu modrosti, Parmenid pa za pot resnice, ki jo nosi neomajna želja po redu in pravičnosti. Preteklega, domnevno resničnega življenja ni več, tudi osebnost in eksistenca sta po avtorjevem mnenju izgubili svoj pomen. Filozof bi hotel vedeti, ali človek sploh še čuti potrebo po resnici in hrepenenje po svobodi. Morda so načrti in ideje o vsem tem obstajali le v filozofiji in književnosti, o nekdanjem pristnem in resničnem življenju, ki ga danes baje ni več, bi lahko podvomili, ali je v svoji celovitosti in prepričljivi pojavnosti sploh kdaj obstajalo. Goran Starčević svoj pesimizem privede do skrajnosti, tako rekoč pred obličje smrti. Njegovo filozofsko plodovito in ustvarjalno življenje se je zaradi bolezni izteklo leta 2015, pri komaj devetinštiridesetih letih. Grožnja digitalnega sveta je morda pritiskala nanj kot nekakšna absolutna brezizhodnost in strahovita dokončnost, v njem ni videl ničesar dobrega ali vsaj pozitivne priložnosti. Danes je mogoče slišati tako kritična in odklonilna stališča do moderne tehnologije, zlasti umetne inteligence, kot tudi pozdravljanje napredka znanosti in neizčrpnih informacijskih možnosti. Eno pa je gotovo: poti nazaj ni več. Prav racionalnost, o kateri ima Starčević povedati marsikaj kritičnega, bo odločilna in bo morala preudarno uveljavljati tisto, kar je za prihodnost človeštva sprejemljiv in uporaben dosežek združenih umov. Pohoda znanosti ni mogoče ustaviti, nikakor pa ne bilo primerno odriniti etike.

Piše: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Erudit, pisatelj, umetnostni zgodovinar, esejist, prevajalec in pesnik dr. Miklavž Komelj je v pesniški zbirki Med ustvaril zanimivo sliko območja vmesnosti, v katerem se družba še bolj razdeli. Te vmesnosti so mišljene kot razmisleki, tudi pomisleki, izraženi v štirinajstih pesmih. Naslovni predlog med zato ustvarja lok, s katerim pesnik ustvarja dialog med obema skrajnostma. Obenem pa je ta mèd lahko tudi méd – hrana, pogon – in je po večini zgoščen oziroma gost. Pri tem upoštevamo tudi oblikovno plat knjige, v kateri so tudi avtorjeva likovna dela. Igra z besedami je jasna in prepričljiva. Prispodobe kažejo tudi tisto, česar kdo mogoče ne želi videti ali sploh ne vidi. Vendar – mora. Najpomembnejše, tehtno in ključno v celotni zbirki je na ta način nenehno prevpraševanje, ki ves čas vznemirja in pušča veliko mest enkrat praznih, spet drugič na novo zasedenih. Čeprav na zavihku knjige piše, da gre za poezijo, ki je nastala iz zelo napetega zgodovinskega obdobja, se dvigne nad ta čas in jo je mogoče brati iz različnih vidikov. Mislim, da pesnik ne problematizira samo natančno določenega obdobja, ampak je bilo obdobje pandemije samo sprožilec celotnega, izjemno razmišljujočega cikla. Ta pa je zdaj nadčasoven. Če zbirko Med primerjam s Komeljevo predlani izdano Gorečo knjigo, lahko mirno rečem, da ji spet ne manjka intenzivnosti in tudi ne neposrednosti in prefinjenega dialoga z bralstvom. Soočanje z resničnim svetom in okoliščinami nastanka pesmi pa je v obravnavani zbirki veliko bolj drzno, celo nekoliko izzivalno in vznemirljivo. Čeprav zbirka govori tudi o pandemiji covida-19, Komelj poudarjs, da se taka apokalipsa dogaja ves čas. Pesniška zbirka smelo nasprotuje poročanju medijev, načrtovani paniki in vsem tistim, ki radi strašijo in ustvarjajo zmedo. Pa vendar ne gre za angažiranost. Dodelanost izraza, natančnost v odmerkih besed in izbrani citati ter njihovi ustvarjalci namreč mehčajo kritičnost. Zbirka Med si torej upa govoriti; pogosto sicer pogrešani iskrenost in nepredvidljivost sta v današnji umetnosti še kako pogrešani. Včasih je britev, ki zareže z besedami in prav zato pretrese – če parafraziram umetnika – nujna in manj škodljiva kot kaj drugega. V ogledalu ostaja dvom: »In kaj, če je svoboda / v tem, kar ne velja / za svobodo?« Pretresanje definicij in verjetje v zvestobo samemu sebi odpirata pomembno vprašanje o posploševanju in prehitrem zadovoljstvu z večinskim mnenjem: »Tvoja misel je čista, / če je tvoj duh res tvoj.« Zavezanost k zvestobi je kot rdeča nit, ki v zadnji pesmi Meja doseže poanto: »Resnična govorica je tista, ki vzdrži, da je njena resnica, kjer govorice ni. Brez razvozlavanja vozlov, brez iskanja poti domov. Tragedija je spev kozlov, ne spev bogov.« Pesmi v zbirki Med preveva veliko razmislekov o odločitvah in usmeritvah, ki ne nazadnje niso nikoli preproste. S premišljenim jezikom in izpeljavo pesniških sredstev Miklavž Komelj ustvarja miselne tokove in nam ponuja poglede, ki jih kot kritične opazovalke in opazovalci moramo najti. Ponujanje različnih literarnih svetov nam kaže dela in imena, ki jih verjetno premalokrat osvetlimo in se poglabljamo. Pomembna pa je tudi vmesnost, nekakšna zamrznitev: »Pot je nepremična. / Popolna statičnost.« Prav to je ključ, da lahko v posebni medenosti občutij uzremo še kaj drugega.

Piše: Ana Hancock Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič. Tatjana Plevnik, po izobrazbi pedagoginja, se je v svoji karieri ukvarjala s izobraževanjem. S pisanjem je začela po upokojitvi. Od leta 2016 je zmagala na natečajih LUD Literatura, KUD Sodobnost, AirBeletrina in programa Ars. Zbirka kratke proze Vabe je njena prva knjižna izdaja. Že podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug pove, da gre za zbirko samostojnih zgodb, ki jih je avtorica zasnovala z veliko mero kritičnosti, ironije in samoironije kot nekakšne literarne eksperimente. In res je vsaka zgodba kot bitje zase, celo eksotično bitje, ki ga je avtorica zasnovala in postavila na ogled, radovedno, kakšne poti bo ubralo v notranjih svetovih bralk. Ženski spol ni izbran naključno, saj avtorica nagovarja skoraj izključno žensko bralstvo. Morda bo kakšna izmed zgodb spodbudila naključno bralko k pisanju, kot piše na samem začetku zbirke: »Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.« Pisanje je tu poudarjeno dialog, saj je, kot piše, »naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura«. Tatjana Plevnik pa se v zbirki Vabe ne nanaša le na bralstvo, temveč vstopa v tudi dialog s priznanimi literati. Sestava zbirke je v glavnem takšna: poglavju, ki govori o literarnem ustvarjanju in se neposredno nanaša na bralke, sledi zgodba, nekakšen literarni eksempel, primer, ne nujno tistega, o čemer smo ravnokar brali. Vsaka zgodba je svet zase, v katerem avtorica ustvarja različna življenja, nekatera verjetna, druga možna nekoč v prihodnosti, tako kot v apokaliptični pripovedi z naslovom Ptice, rože, drevesa, nebo, otok, morje, polno rib, ki je del skupine treh zgodb pod skupnim naslovom Znanstvena fantastika. Za nekatere zgodbe se celo zdi, da bi jih avtorica lahko doživela, morda najbolj očitno zgodbi Jasnovidni pesnik in Slovo od hoochie mame, ki govorita o družabni sceni leta 68' in Radiu Študent, kjer je avtorica v tistem obdobju v resnici delala. A to niti ni pomembno, saj tudi izpovedna literatura nastane na »križišču med spominom na resnično izkušnjo in njeno literarno ubeseditvijo«. Če so nekatere zgodbe bolj ali manj blizu tistemu, kar si bralstvo predstavlja, da se je avtorici morda v večji ali manjši meri tudi zgodilo, so druge vaja v možnem nekoč v prihodnosti, v fantastičnem, ki se prevesi v čisto znanstveno fantastiko, ali v raziskovanju psihologije posameznikov z družbenega roba, kot je na primer srce parajoča Let's shoot the moon, v kateri je za vedno zapečatena usoda vseh vpletenih: »Turoben večer je, navaden večer nesrečnega dne, ko bo mlad moški, pred katerim je še skoraj vse življenje, povzročil nesrečo.« Pogosti so tudi nepričakovani obrati na koncu zgodb. Literarni subjekti so vsi do zadnjega tako verjetni, da je vsaka zgodba okno v drug do podrobnosti izdelan svet. Vsak pripovedovalec in tudi literarni lik govori s sebi primernim jezikom, bodisi knjižnim jezikom ali slengom, prilagojen je tudi besedni zaklad, kar je najbolj očitno v sopostavitvi sodnika in njegove nedojemljive soproge v Čebulni sodbi. Menjavanje perspektiv je namreč eno izmed prapočel ustvarjalnosti. Nekatere zgodbe so eksperimentalne tudi po obliki, na primer Sto razlag pustote in Sedeminpetdeset poklonov družini očeta in mame, kjer je ob naštevanju pomenov vsak primer nastavek za gradnjo zgodbe. Enako bi lahko dejali tudi za celotno zbirko, saj je vsaka zgodba le nastavek za možne zgodbe, ki bi lahko sledile iz nje. Vabe Tatjane Plevnik so tako res vaba za pisanje.

Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so pripravili prvo premiero nove sezone. Absurdno komedijo Plešasta pevka francoskega dramatika Eugèna Ionesca je prevedel Srečko Fišer, režiral je Diego de Brea, ki je oblikoval tudi scenografijo in izbral glasbo. Kot pravi, ga je v igri zanimal: "človek … kot dezorientiran begunec, ki se zaveda svojega trpljenja, hkrati pa ne najde nekega višjega ali pa globljega smisla". Predpremiero Plešaste pevke si je ogledala Staša Grahek. Eugène Ionesco: Plešasta pevka La cantatrice chauve / The Bald Soprano, 1948 Komedija absurda Premiera: 15. september 2023 Prevajalec Srečko Fišer Režiser, scenograf in avtor glasbene opreme Diego de Brea Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka kostumografa Lara Kulaš Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Lena Hribar Škrlec, Jaka Lah, Matic Lukšič, Jana Zupančič (na posnetku) Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/plesasta-pevka/

Kriminalka z naslovom Smrt v Benetkah ni posneta po romanu Thomasa Manna, temveč po romanu Agathe Christie Zabava za noč čarovnic. Film je produciral, režiral in v njem nastopa v vlogi belgijskega detektiva Hercula Poirota irski cineast Kenneth Branagh. V filmu nastopa tudi Michelle Yeoh, ki je letos prejela oskarja za glavno vlogo v filmu Vse povsod naenkrat. Oceno filma je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

Pretekla življenja je naslov prvenca Celine Song, ki se je rodila v južni Koreji, zdaj pa živi in ustvarja v Združenih državah Amerike. V filmu spremljamo ljubezenski trikotnik Nore, Hae Sunga in Arthurja, ki jih izjemno upodobijo Greta Lee, Teo Yoo in John Magaro. Vse temelji na čustvenih niansah, ozadje zgodbe, navdihnjene z osebno izkušnjo avtorice filma, pa predstavljata Seul in New York. O filmu razmišlja Igor Harb, bere Lidija Hartman.

premiera: 12. september 2023 inormativne oddaje: 13.september 2023 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo z naslovom Galop, ki so jo ustvarjalci – besedilo zanjo sta napisala Ana Duša in režiser predstave Tin Grabnar - označili kot senčno predstavo. Več o sinočnjem premiernem dogodku Magda Tušar. režiser: Tin Grabnar Avtorica likovne podobe:Eva Mlinar Scenografka:Sara Slivnik Avtor glasbe:Mitja Vrhovnik Smrekar Kostumografka:Tina Bonča Oblikovalec luči:Gregor Kuhar Lektorica:Maja Cerar Lutkovni tehnologinji:Polona Černe, Zala Kalan Asistentka režiserja:Jana Nunčič Nastopajo:Miha Arh, Maja Kunšič, Iztok Lužar, Gašper Malnar

Piše: Miša Gams Bereta Igor Velše in Barbara Zupan Šest let po duhovitem proznem prvencu Hiša, v katerem gledališka in radijska režiserka, kolumnistka in producentka Ivana Djilas opisuje težave, s katerimi se spopada družina ob prodaji hiše, ki se je ne more privoščiti, je pred nami knjiga, ki se bere kot avtobiografski roman, v resnici pa je zbirka prirejenih besedil, objavljenih v letih 2014 do 2021 v reviji Mladina, in gledaliških listov, ki so nastala v okviru pogovorov o predstavah. V njih se avtorica prek avtobiografskih izpovedi iz vsakdanjega življenja loteva različnih aktualnih tem, kot so pridobitev državljanstva, udeležba na srbskih in slovenskih protivladnih protestih, družbeno delovanje na področju kulturne in širše politične scene ter ekonomska problematika sodobnega prekarnega delavca in staršev otroka s posebnimi potrebami in posvojitelja. Besedila so nanizana bolj ali manj kronološko – avtorica začne knjigo z opisom svojega odraščanja v Beogradu, ko je kot najstnica hodila mahat prijateljem in sošolcem, ki so dobili izseljenski vizum za Kanado, Avstralijo ali Evropsko unijo. Med njimi se nekoč znajde tudi njen oče, ki se z novo ženo odpravi v Slovenijo. Djilasova se brez dlake na jeziku loteva odraščanja v Beogradu ter pri tem opiše zgodovinske okoliščine, ki so njene prednike prisilile k pogostim selitvam po Balkanu in v Ameriko. Obregne se tudi ob nenehna vprašanja ljudi, ki jo zamenjujejo z vnukinjo Titovega sodelavca in kasnejšega disidenta Milovana Djilasa: “Včasih se sogovorniki ne dajo na hitro odpraviti: 'Ampak saj ste vsi Djilasi v sorodu? Djilasov že ni tako veliko.' Kaj naj rečem, pojma nimam. Enkrat mi je neki gospod poznavalec razlagal, da vsi Djilasi prihajamo s Kosova. Ampak če vprašaš nove ortodoksne Srbe, itak vsi tako ali drugače prihajamo s Kosova. Mogoče je res nekaj na tem, ker te moje drobne, temne mandljaste oči niso ravno tipično slovanske, prej bi rekla, da imajo kaj opraviti s petsto leti vladavine Turkov na Balkanu.” Med dogodki, ki ji ostajajo v spominu v času bivanja v Beogradu, so demonstracije, ki se jih je udeležilo 700.000 ljudi. Čeprav je večkrat želela odnehati, jo je naprej gnala želja po ureditvi političnih razmer in izboljšanju ekonomskega položaja mladih, ki so iz dneva v dan bežali iz Srbije boljšemu življenju naproti. Prijatelj iz Bostona, ki skupaj z ameriškim veleposlaništvom pobegne iz mesta, ji nekaj dni pred bombardiranjem Beograda izroči ameriški turistični vizum, vendar se odloči, da bo z očetovo pomočjo emigrirala v Slovenijo, kjer pa jo čaka dolgoleten boj z birokratskimi mlini za pridobitev državljanstva. V osrednji del knjige A si lahko vsaj enkrat tiho je Ivana Djilas umestila svoje poskuse usvajanja slovenskega jezika, za katerega pravi, da pomeni teritorij in pravico do življenja v neki družbi. Opisuje tudi občutke nemoči, ki jih je doživljala kot novinarka Mladine, ko je spremljala beograjske proteste proti nezakonitemu rušenju zgradb v soseski Savamala, ob gradnji t.i. Beograda na vodi. Ko motri trume prebežnikov, ki se prebijajo čez bolgarsko-makedonsko mejo proti Srbiji, ne more drugače kot da sredi avtoceste ustavi avto in poda simbolično vsoto temnopoltemu beguncu, čeprav se zaveda, da si zgolj lajša slabo vest, ker se je rodila z nekoliko boljšimi predispozicijami kot migranti, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda ali iz Afrike. Čeprav bralec ugiba, kakšne birokratske ovire in Sizifove muke je morala pretrpeti ob posvojitvi manj kot leto dni starega fantka iz Gane, v knjigi veliko več izvemo o težavah posinovljenca in gibalno oviranega prezgodaj rojenega sina v precej konzervativnem šolskem okolju. O posvojitvah pravi, da niso zaželena rešitev, saj nas “spominjajo na nemoč, da bi otrokom pomagali tam, kjer pomoč potrebujejo – v njihovem okolju”, na neplodnost nekaterih narodov. Na človeško pokvarjenost in na pripravljenost ljudi, da tudi največje tragedije izkoristijo za svoj blagor. Na togost birokratskega mehanizma in težave s prevzemanjem odgovornosti.” V besedilu s pomenljivim naslovom Čefurkin črnček se mudi pri asociacijah na besedo črnček in zamorec, v besedilu Kako vzgojiti feministična sinova pa pride do zaključka, da je treba otrokom ponuditi drugačne primere moškosti, kot smo jih poznali do sedaj. Dotakne se tudi gibanja Jaz tudi in pričevanj številnih študentk umetniških akademij po Balkanu o spolnih zlorabah ter opiše nekaj kočljivih situacij, ki jim je bila priča. O mukah, ki jih doživljajo starši kot zagovorniki otrok s posebnimi potrebami, priča več kot 25 objavljenih pisem specialnim pedagogom, psihologom, šolskim ravnateljem, učiteljem in direktorjem raznih rehabilitacijskih centrov, toplic in organizacij, v katerem izčrpno pojasnjuje položaj, v katerem se je znašel sin in z njim celotna družina, ter jih prosi, če bi sistem lahko prilagodili posameznikom in njihovim družinam. Da se vsak, še tako majhen trud izplača, govori tudi besedilo z naslovom Solzice od solzivca, v katerem opisuje obisk dveh policistov po podani prijavi zaradi sinovih zdravstvenih problemov zavoljo uporabe solzivca med protikoronskimi protesti. Čeprav Djilasova v knjigi priznava, da vsakdanji boj za človekove pravice in dostojanstvo ni lahek, pa je še kako pomemben v smislu vzgojnega nauka za mlade generacije, ki lahko na podlagi konkretnih primerov uvidijo, da je smiselno vztrajati pri zagovarjanju svojih stališč ne glede na ceno, ki jo pri tem plačajo. Jasen in duhovit stil pripovedi dopolnjujejo zabavne fotografije gledališkega fotografa Petra Uhana, na katerih lahko vidimo celotno družino v različnih komičnih situacijah. Res je, kar pravi Marcel Štefančič jr. v spremni refleksiji: bralec oz. bralka knjigo Ivane Djilas A si lahko vsaj enkrat tiho le s težavo odloži in se z zanimanjem vrača k že prebranim odlomkom, ki mu/ji še dolgo odzvanjajo v glavi.

Piše: Tonja Jelen Bereta: Barbara Zupan in Igor Velše Zbirka esejev Na kraju zapisano prinaša dvanajst esejev, ki jih je pesnik, pisatelj in esejist Aleš Šteger napisal v dvanajstih letih v prav toliko mestih po svetu. S tremi spremnimi eseji in poglobljenim razmišljanjem o krajih so s delu poklonili Péter Nádas, Alberto Manguel in Carolyn Forché. Šteger svojo esejsko pot začenja v izložbi znane ljubljanske veleblagovnice. Pri tem popisu je izjemno natančen in pronicljiv, saj se poglablja v dele dneva in akterje tistega decembrskega dne leta 2012. S socialnim čutom obravnava posameznike in posameznice, pri čemer pa ne izpušča takratnih okoliščin, na primer prazničnega razpoloženja in protestov hkrati. To mešanje živosti okoliščin in orisi ljudi pa so dodatno približani s fotografijami – neobdelanimi večkrat posnetimi na hitro, kar deluje zelo neposredno. Prav tako direktno deluje Šteger s komentarji, ki delujejo kot obžalovanje in slaba ravnanje. V primerjavi z drugimi eseji v knjigi Na kraju zapisano je prav »ljubljanski« najbolj razgaljajoč in intimen. O vlogi in pomenu pesnika avtor piše predvsem na osebni ravni, ne toliko kolektivni, kar počne v nadaljevanju obsežne knjige. Ta se nadaljuje z obiskom Minamisōme na Japonskem. Prav ta esej je po svoji tenkočutnosti in razmislekih o pomenu človeštva in o tem, kaj ga osmišlja, eden najboljših. Vprašanj o človekovem obstoju se loteva s konkretnimi primeri, vezanimi na tragedije Japonske. Te prenaša na obče, obenem pa poudarja upanje in boj, trdoživost ljudi. Seveda sta pomembna budnost in obstoj zapisanega: »Dokler bodo stale knjižnice, tako dolgo bodo ljudje kot skupnost imeli možnost biti budni (no, vsaj relativna večina). Ker obenem, ko si ogledujemo hrbte in platnice knjig, ko listamo, ne listamo le po znakih iz življenj tistih, ki so knjige napisali, ilustrirali, jih uredili, tehnično opremili, natisnili in izdali, marveč obenem vzpostavljamo drobna žarišča za vse druge, ki vede ali nevede obnavljajo isti ritual, ter jih utrjujemo v njihovem početju. To v tem osamljenem svetu daje moč in upanje. Še posebej v svetu, kjer je pod vprašaj postavljen vsakdanji človeški obstoj.« Ta citat je kot moto celotne knjige Na kraju zapisano, pri čemer umetnik z lastnimi vpogledi interpretira zgodovino posameznih mest in jih primerja s sedanjostjo. Pri tem zna ostro obsoditi zločine v času druge vojne in čistk, hkrati pa poudarja spoznanje o vnovičnem vzponu sovraštva proti kakršni koli tujosti in drugosti. To doseže s sočnim jezikom, odrezavimi kratkimi povedmi in seveda z ostrimi navedenimi primeri. In zato imajo pomembno mesto književna umetnost in knjižnice, ki naj bi človeku dajale upanje in smisel obstoja. Prav ljudje, ki mu podajajo zgodbe, so vzeti kot sli. Ključni vidiki, ki jih Šteger poudarja v esejih, so kritika kapitalizma, nenehna digitalizacija, širjenje strahu in otopelosti. Napisani so bili v večini pred koronskim obdobjem in krutim obleganjem Ukrajine. Večina esejev deluje celostno in poglobljeno, le zadnji esej je krajši in v primerjavi s prejšnjimi napisan preveč filmsko in nekoliko površno. Kot res izjemne eseje bi po preciznosti izraza in občutenja izpostavila še Šanghaj, Solovki in Beograd. Vendar avtor ni pozoren samo na prej naštete težave, gre tudi za obstoj manjših jezikov in tradicionalnih kultur. V esejih jasno pokaže svoje stališče do izginjanja kultur pod velikimi pritiski globalizacije. Kritičen pa ni le on, ampak tudi pogledi ljudi, ki jih srečuje na poti. Ti eseji so kot zemljevidi intimnih zapisov, ki prikazujejo mesta po svetu z vsemi njihovimi trpkostmi, in so hkrati esejistov razmislek o času-prostoru. Postopek opazovanja je dosežen. Šteger tako ni le opazovalec in opazovani, ki piše. V vseh esejih v knjigi Na kraju zapisano sta pomembna vzgib za sočloveka in poudarek na eksistenci posameznika in skupnosti. Ponujajo nam duhovni kompas, ki ga bralstvo nenehno potrebuje, ne glede na to, v katerem obdobju se očitno znajde. Pri tem pa niso pomembna samo fizična, temveč tudi mentalna potovanja znotraj sebe.

Piše: Katja Šifkovič Bere: Maja Moll Pisateljica Brina Svit je znana po pisanju, ki presega meje jezika. Avtorica, ki živi v Parizu, piše predvsem v francoščini in se sama prevaja v slovenščino, tokrat pa je slovenskemu bralstvu namenila privilegij, da avtofikcijski roman Uporni bicikli preberejo prvi. V Franciji bo namreč knjiga izšla šele v začetku prihodnjega leta. Brina Svit v novi pripovedi prevprašuje konvencionalnosti jezikovnih in kulturnih meja, predvsem pa ljubezni in spominjanja. Glavna junakinja Nastja v času pandemije covida-19 iz Pariza prispe k sestri v Ljubljano. Za prihod v času karantene in zaprtja se odloči, ker jo je zapustil dolgoletni partner. V mestu praznih ulic in kolesarskih protestov se sooči s svojo preteklostjo in postopoma začne odkrivati drugačno plat Ljubljane, ki se razlikuje od njenih spominov na mesto iz mladosti. Ko se vključi v proteste, odkrije moč kolektivne akcije in začne na novo začrtovati svojo življenjsko pot. Protagonistko romana bralci razumemo, saj Nastja kot glavni lik uteleša zapletenost in protislovja, s kakršnimi se v življenju spopadajo številni posamezniki. Njeni ranljivost in negotovost odsevata univerzalno človekovo stanje, Brini Svit pa je prek svoje junakinje uspelo ujeti bistvo tega, kaj pomeni premagovati izzive neprizanesljive sodobnosti, ukleščene v politično in družbeno razdvajanje. Nastja na nek način deluje tudi kot metafora za večje družbene premike, saj skozi njene oči dobimo pogled v kompleksnost kolektivnega delovanja in možnosti za spremembe. »Tukaj smo zato, da rečemo ne. Ne tej vladi in vsemu kar predstavlja. Ne temu svetu, ki gre po vodi,« reče. Pisanje Brine Svit je znano po introspektivni naravnanosti in tudi roman Uporni bicikli obeta razmišljujoče raziskovanje protagonistkinega notranjega življenja. Z liričnim in odkritosrčnim jezikom na vsaki strani romana odkriva plasti posameznikovega raziskovanja bolečine in želje po boljši prihodnosti, po prihodnosti, v kateri bo prostor za upanje. S prepletanjem Nastjinih izkušenj v Ljubljani s širšim političnim in družbenim kontekstom pandemije in protestov, Brina Svit ustvarja večplastno pripoved, ki je ljubezensko pismo Ljubljani in s katero se je znova izkazala za neusmiljeno in pozorno bralko človekove psihe ter za mojstrico sodobne književnosti.

Piše: Jera Krečič Bereta: Igor Velše in Barbara Zupan Pesniška zbirka 31-letne novinarke, igralke in radijske režiserke Valentine Plaskan Stena srca je neposredna. Po rdeče-beli naslovnici s prvim ciklom z naslovom Vojne takoj dobi novo, globljo razsežnost. Vse pesmi tega cikla so opremljene s QR kodo, prek katere jih bralci lahko slišimo v pesničini interpretaciji. »Pomembno je biti na pravi strani« so prve besede zbirke in se stopnjujejo skozi cikel, čeprav tretja pesem neposrednost in napetost v svoji drugačnosti ustavi in umiri. Ta namreč govori o intimni žalosti, ki razjeda notranjost lirskega subjekta in napoveduje osebnoizpovedni sredinski del zbirke. Družbena kritičnost, ki se s ciklom Vojne pojavi na začetku, na koncu zbirke pa predvsem s pesmima Jebite se! in Ne žugam, je neposredna in odločna. Pesničin glas je poln vzklikov in retoričnih vprašanj, odseva jezo in prizadetost ob družbeni situaciji, v kateri živi. Zaveda se, da poezija »ne žuga s sredincem leve roke« in je za bralce lahko le v vlogi ogledala – ozaveščanja in refleksije. Krik po spremembah je pogumen in iskreno odseva stisko mlade generacije, ki ji pesnica pripada. Stiska, ki zadeva ob »steno srca«, pa ni in ne more biti samo posledica političnih trenj, ki nas posebej zadevajo v zadnjih letih, ampak tudi notranjih bojev. Tudi v ljubezenski poeziji je pesnica s kratkimi verzi neposredna in z jasno metaforiko odkrita. Odpira bolečine neuslišane ljubezni, samote, hrepenenja, tesnobe, pa tudi družbenega pritiska in pričakovanj – vse to v prevladujočem občutku, da v svetu pritlikavcev nikoli ni »dovolj majhna, nikoli dovolj velika, nikoli pravšnja za ta svet«. Pogum, da pesnica v zunanjih bojih, ki postajajo notranji, in notranjih, ki postajajo zunanji, ostaja iskrena in s svojim izrazom ne želi ustrezati nobeni sprejemljivejši in bolj všečni različici sebe, nosi največjo moč in kvaliteto zbirke, čeprav berljiva poezija v preprostih podobah in lepi metaforiki bralcu vzbuja predvsem občutke sočutja. Poezija Valentine Plaskan v zbirki Stena srca nas s svojo neposredno družbeno kritičnostjo preseneča, a hkrati z osebno izpovednostjo dovolj stimulativno odvrne od presilovite artikulacije, za katero pa se pesnica zaveda, da iz verza v verz izgublja svojo moč. Poezija je namreč silno vpeta v sedanjost in v nas zbuja priokus grenkega obdobja epidemije, kar pesnica – novinarka priznava tudi v spremni besedi, kjer pravi, da bralec vstopa »med pesmi, ki so bile del učne ure, kako vzravnano hoditi pod težo trepetajočega časa med trepetajočimi ljudmi, ki ne prizanašajo. Med pesmi, ki so stkane iz zraka, ki ga skušamo svobodno, kot le gre, loviti med plastmi mask«. Pesniška zbirka Valentine Plaskan Stena srca je portret specifičnega časa, ki k vabi branju tukaj in zdaj.

V sarajevskem hotelu, ki od časov poznega socializma še ni doživel kakšne resne prenove, spletna platforma organizira srečanje hitrih zmenkov v živo. Med različnimi, delno naključno izbranimi pari sedita za mizo tudi človeka sredi štiridesetih let. Asja je priljudna ločena pravnica, ki jo je tja napotila mati, Zoran pa zagrenjen bančni uslužbenec, za katerega se izkaže, da že ima družino in da si Asje kot morebitne partnerice ni izbral povsem po naključju. Skozi debatne teme, ki jih po zvočniku narekujejo organizatorji, se izkaže, da ju povezuje dogodek iz obdobja obleganja Sarajeva v zgodnjih 90. letih. Koprodukcijski film Najsrečnejši človek na svetu je delo makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske in je nastal po scenariju Elme Tataragić, ki v precejšnji meri temelji na resnični osebni izkušnji. Celovečerec spretno izkorišča dramsko enotnost časa in prostora v ustvarjanju morečega razpoloženja – kar se začne kot blaga komedija nelagodja v slogu zgodnjega Formana, predvsem na račun zmenkarskih nerodnosti, se razvije v mučno psihodramo in razkriva globoko tragedijo v ozadju sodobne sarajevske družbe. Avtorici kot da, mimogrede, skozi izhodišča neobveznega klepeta v hotelu raziskujeta pereča vprašanja identitete v smislu verske opredelitve, spolnih izbir in narodnostne pripadnosti. Vprašanja, ki se po kratkem obdobju postmodernega »konca zgodovine«, kot kaže, v naše družbe vračajo v velikem slogu. Mojstrstvo filma ni le v spretnem vodenju pripovedi, ki vzdržuje napetost z natančnim odmerjanjem podanih informacij, ampak tudi v razvijanju značajev, pri čemer velja poudariti odlično igro obeh protagonistov, Jelene Kordić Kuret in Adnana Omerovića. Ob njuni pomoči in pa seveda z dinamičnim vizualnim pristopom režiserke gre pri filmu več kot samo za pripoved. Vzporedno z zgodbo se pred nami razpira tudi notranje življenje likov oziroma njihova ranjena psihična stanja. Film Najsrečnejši človek na svetu dopolnjuje posrečen dvojček s celovečercem Moški ne jočejo Alena Drljevića iz leta 1997. Lahko bi celo rekli, da gre za njegovo »žensko« različico. Neki krog ljudi se organizirano sreča v zaprtem prostoru, v katerem pridejo skozi razne delavnice na plano različne oblike posttravmatskih stresnih motenj in skoznje spoprijemanje s tragedijo medetničnih spopadov na področju nekdanje Jugoslavije v 90. letih. Eno od ključnih vprašanj tukaj se glasi – pri čemer se zavedam, kako grobo bo to zvenelo – koga danes vse to sploh še zanima? Film Najsrečnejši človek na svetu je dovolj inteligenten, da nam na to odgovori kar sam, skozi sklop sklepnih prizorov. Med njimi je tudi izjemno posrečena scena, ko Asja tako rekoč vdre na bližnji ples mladoletnikov, ki se zabavajo povsem po svoje. Isti prostor in čas, pa povsem drug svet; samo ena uničena generacija je vmes.

Piše: Marija Švajncer. Bereta: Mateja Perpar in Igor Velše. Nekateri ljudje menijo, da se v poeziji toliko vsega ponavlja – od doživljanja narave, refleksij, impresij in intime do iskanja smisla in resigniranosti. Pri Juretu Vugi ni tako, njegove pesmi so drugačne, presenetljivo inovativne, v marsičem tudi nedoumljive in pomensko prikrite. Včasih so čisto preproste in neposredne v izpovedi, v hipu pa se zgodi, da se je pri verzih treba zaustaviti, se zamisliti nad njihovim sporočilom in jih razvozlati. Poet mojstrsko prepleta strastno ljubezen, zagnanost in divjost z nenavadnim hotenjem po askezi in čistosti. V njegov pesniški svet vstopajo živali, toda v nasprotju s tem, kar se dogaja v medčloveških razmerjih, je do njih ves nežen in prizanesljiv. Nagovarja jih z ljubkovalnimi imeni, kot da bi se bal, da bi jih z grobostjo ranil. V njem se zgostijo antična vednost, mistika in mitologija (Vuga je doktoriral iz umetnostne zgodovine), znana bitja vstopajo kar naravnost in bodisi ohranjajo svojo simbolno vlogo bodisi dobivajo nov pomen in posegajo v pesnikovo življenje. Dovoli jim, da ga pahnejo v skrajnosti, ves je predan dau, brodar Haron opravlja svojo nalogo, Prometej je storil, kar se je namenil, prav tako Adam in Eva, Ištar ne utone v pozabo. Ljubezen se odene v novo preobleko. Ženska, ki jo pesnik ljubi, je poosebljen um, močna in nevarna, toda porodi se tudi paradoks: najbolje bo, da jo kar zasnubi in se zveže z njo, saj zanj pomeni svojevrsten izziv, tako rekoč Sofijo, utelešeno modrost, mater jezika in celo nekakšno poveljnico s palico v rokah. Žensko doživlja tudi kot najbolj religiozno izkustvo, toda vse skupaj je še veliko bolj zapleteno: »V meni se prebuja strast bataljona / mladih moških, padlih v bitki. / Volk sem, preoblečen v ovčko. / In ti me hočeš ovčko / in ti me hočeš volka.« Čeprav pravi, da se je vse že zgodilo, je mogoče pričakovati še marsikaj novega, tako individualna občutja kot stik z vesoljem in potovanje v širjave, polje valujočega drgeta in nemir, s katerim skuša obvladati razbrzdanost in telesno silovitost. Čeprav se dozdeva, da se moški ženski podreja in se ji izroča, sta pravzaprav ista sila v dveh pojavih, izmenjujeta se, zdaj je moški pečina, kaj kmalu oblegajoči val. »Morji sva, drug v drugem bučiva. / V bučanju pene pršiva / v večno trajanje.« Ali pa v drugi pesmi: »Prepoznavam, da si jaz. / Prepoznavam, da sem ti. Jastreb mu, zveriženemu v skali, kot Prometeju kljuva drob. Pesem se spusti v globino, zatem vsa poduhovljena sili navzgor. Kadar se zgodi kaj nepredvidljivega, to zagotovo ni samo prepis strašnih dejanj. K ženski se od hvaležnosti privija srnica, ki jo je nahranila z ribezom. Plaha žival ne ve, da je ženska kruta; takšna je, ker je pač človek. Pesnik noče, da bi si črta logosa podjarmila poezijo, a vseeno verjame, da je v ljubljeni ženski esenca, ki zmore vse nižje preoblikovati v višje. Čeprav v najvišjem ni prostora za spoznavajočega, si želi v ženski neutrudno iskati resnico. V njem se obudi spomin na Hildegardo, opatinjo, ki je v stolnici izzvala doktorje teologije, da so si pulili lase in se histerično smejali. Pesnik grebe po sebi, odkriva silovitost in je do svojega ravnanja tudi neprizanesljiv. »Bolj se upiram križu, / bolj me lomi, / da krvavim / in vas hranim / s svojo krvjo.« Poetično bivanje je zanj edini človeka vreden poklic, pribije. Tudi metafore so svojevrstne, odete v posebno govorico in slikovitost. V verze so s trdoto položeni bron, zlitine in kladivca. Ženska diši po vijolicah kot truplo svetnice, čudovita je, redka in strašna kot tele z dvema glavama, zazveni kot svetopisemska visoka pesem in hkrati preti kot božjastni napad. Priklical jo je v obstoj, da bi se spravil s svojo zatajevano notranjo žensko. Mora se vračati vase, da ne zblazni. Pesnik ljubi kontraste – na eni strani so srnice, ovčke in skoraj otroška igrivost, na drugi podivjana in nevarna strast. Uporaba tujih jezikov – latinščine, španščine in Slovencem tako ljube angleščine (Jebi ga, such is life!), da z njo postajajo čedalje bolj dvojezični – ni novost. Jure Vuga delno ohranja tradicionalne pesniške oblike, pesmi so napisane v kiticah in z ločili, njegova poezija pa je s svojo drugačnostjo, izvirnostjo in inovativnosti po svoje lepa in bralno vabljiva na poseben in celo strašljiv način. Lepota ima lahko več obrazov. Na koncu je dodano pismo literarni urednici in pesnici Tjaši Koprivec. Poslal ji ga je leta 2011, a odgovora ni bilo, srečala sta se šele leta 2016 in tedaj je spoznal njeno eterično naravo. Ob naslednjem srečanju bo imel občutek, da govori s staro prijateljico. Iz pesmi ni povsem razvidno, kaj pomeni suspenz, ki se mu je primeril, a ne glede na to je treba poudariti, da se umetniško ustvarjanje Jureta Vuge odlikuje z estetskim razkošjem, strastjo in globino ter nekoliko zastrto in skrivnostno povednostjo.

Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Pred leti, na vrhuncu tako imenovane migrantske krize, je v od te neodvisnem televizijskem pogovoru tedanji mufti Islamske skupnosti Slovenije podal izjavo, ki je bila kasneje bizarno napačno interpretirana in zlorabljena. Rekel je namreč, da bo v prihodnosti večina slovenskih muslimanov slovenskih državljanov, zlonamerna interpretacija pa je bila, da bodo slovenski državljani v večini muslimani. Kakorkoli že, Sami Al-Daghistani skupaj z bratom Raidom kaže na razsežnosti pojava, ki ga je napovedal mufti. Sta namreč v Sloveniji rojena organska islamska intelektualca. Lahko bi rekli, da nastopa čas, ko o islamu kot kulturnem, religioznem in antropološkem pojavu na strokoven način ne bodo več govorili strokovnjaki, ki niso muslimani, temveč bo slovenski prostor imel intelektualce, ki bodo islam lahko razlagali od znotraj. Kar je v večjih evropskih deželah z zgodovino migracij sicer že ustaljen pojav. Sami Al-Daghistani, avtor knjige esejev Islam in ljubezen, je mednarodno delujoči akademik, tudi avtor znanstvenih monografij na temo islama, ki se osredotočajo predvsem na islamsko ekonomsko misel. Islam in ljubezen cilja na nekoliko širše občinstvo, ki se ne ukvarja z islamom na akademski ravni, kljub temu pa ne moremo reči, da bi bila knjiga dostopna najširšemu krogu bralcev, saj zahteva določeno intelektualno kondicijo in humanistično izobraženost. Zdi se, da bi najbolj ustrezala denimo takšnim bralcem, ki spremljajo revijo Razpotja, v kateri je tudi avtor objavil nekaj člankov – torej ljubiteljem stimulativne, konceptualno bogate esejistike, študentom, publicistom in drugim intelektualcem. Naslov je do neke mere performativen. Vsi eseji se ne ukvarjajo z vprašanjem ljubezni v ožjem smislu, avtor pa ga je izbral kot kontrapunkt ustaljenim naslovom, kakršen bi bil na primer “islam in nasilje.” Knjiga je sestavljena po avtobiografskem ključu. Posamezne teme so povezane s poglavji piščevega življenja, ki je hkrati povezano z raziskovanjem islama. Klasično pojmovani ljubezni se najbolj posveča prvi esej, ki nas vodi prek zgodovine idej romantične, strastne in usodne ljubezni. Prek svoje genealogije pojav romantične ljubezni pri srednjeveških trubadurjih poveže s tedanjo arabsko mistično poezijo, ki jo skozi stranska vrata uvede v Evropo. V tej razlagi pa je že ena ključnih značilnosti knjige. Vseskozi namreč razgrajuje okorelo in ahistorično razumevanje islama kot totalnega Drugega in evrocentričnemu pogledu prihaja za hrbet s tem, ko kaže, da je marsikaj, kar povezujemo izključno z zahodno civilizacijo, pravzaprav prisotno že v arabsko-islamski preteklosti. Tudi sekularizem, na primer. Pomemben element knjige Islam in ljubezen je tudi kritika islamizma kot modernega političnega pojava ter drugih odporniških ali pa modernizirajočih gibanj v arabskem svetu z islamskim predznakom, ki jim manjka ključni preskok v razumevanju ekonomije. Vsa ta gibanja namreč po svoje ostajajo v primežu kapitalizma, ki ga skušajo integrirati na specifičen način, namesto da bi ga poskušala preseči z oporo na lastno tradicijo. Islamizem ni avtentična tradicija, temveč moderna predstava o tradiciji, medtem ko je resnična islamska tradicija mnogo bolj “moderna”, kot si mislimo. Temi te za slovenski prostor pionirske in nespregledljive knjige sta še značaj bosanskega, evropskega islama in status hidžaba kot naglavnega pokrivala v razmerju do hidžaba kot koncepta z izrazito dvoumnim in mnogopomenskim značajem. Gre, skratka, za teme, ki so v trenutni geopolitični situaciji za slovenskega bralca nadvse intrigantne, pri čemer pristop Samija Al-Daghistanija nenehno razkraja pozicijo drugega, saj večine ne nagovarja kot druge, temveč kot sosed in sodržavljan, ki se napaja tudi v njemu znani evropski intelektualni tradiciji. Tako islamska kot evropska dediščina sta vključeni izrazito kozmopolitsko, kot del občečloveške konceptualne zapuščine, v kateri ni prostora za umetne, ostre razmejitve.

Piše: Leonora Flis. Bere: Mateja Perpar. Dominique Fortier je v Sloveniji bolj kot ne novo ime v svetu literature. Kanadska avtorica, prevajalka in urednica, ki piše zlasti v francoskem jeziku, je za svoja dela prejela številne nagrade. Za zaenkrat edino njeno knjigo, ki je na voljo v slovenščini, Papirnata mesta, je prejela Renaudotovo nagrado. Roman Dominique Fortier Papirnata mesta je napisan v obliki nekakšnih liričnih fragmentov, ki se tu in tam pomešajo z bolj konkretnimi, materialnimi opisi, Jedro romana je biografija tenkočutne in, vsaj za svoj čas, tematsko in formalno nekonvencionalne ameriške pesnice Emily Dickinson (1830–1886). Emily Dickinson se je rodila v Amherstu, v Massachusettsu, odrasla je na posestvu Homestead in tja je postavljen večji del dogajanja. Tako kot je prečiščena Emilyjina poezija, je izpiljena tudi naracija Dominique Fortier, ki v romanu postavlja izseke svojega življena v nekakšno paralelno shemo z življenjem velike ameriške pesnice, ki jo nemalokrat povezujemo tudi z idejami in usmeritvami transcendentalizma, zlasti Emersonovega in Thoreaujevega. Subtilno pisanje Dominique Fortier nas pelje skozi življenje Dickinsonove od mladosti do poslednjih dni, ki jih Emily pričaka brez strahu ali pa morda zanikanja telesnega pešanja. Dominique Fortier si je, kot navaja, pri nabiranju in izbiranju podatkov pomagala zlasti s knjigama Emily Dickinson and the Art of Belief Rogerja Lundina in The Life of Emily Dickinson Richarda B. Sewalla. V literarizirane biografske dele je vtkala fragmente svojega življenja in Amherst primerjala s Chicagom, kjer sta z možem nekaj časa živela. V romanu seveda spoznamo tudi Emilyjino sestro Lavinio in brata Austina, ki živita drugačno življenje kot ona. Emily ljubi osamo in družinske člane večkrat dojema kot tujce. Besede so njeno življenje, narava je njen Bog. Emily je bila vzgojena v kalvinistični veri, vendar se je od institucionalne religije kmalu odvrnila, preprosto se je uprla staršem in v cerkev ni več želela hoditi. To je bilo za tisti čas in tisto okolje zelo drzna, samosvoja, domala blasfemična poteza. Zaradi svoje nenavadnosti (gledano skozi prizmo okolja in časa, v katerem je bivala) in zaradi svoje volje je počasi tonila v osamo. Dominique Fortier to zelo lepo prikaže z Emilyjinimi reminiscencami, ki se čedalje bolj obračajo navznoter in inspiracije ne iščejo v zunanjem svetu. Njen notranji svet je tako bogat in poln barv, zvokov, čutenja, da ne potrebuje drugega kot lastno sobo. Vsakič ko Dominique Fortier obišče Homestead, vanj “vstopa po prstih”, kot piše, “da ne bi naluknjala papirnatega poda”. Z veliko previdnostjo se tako dotika opne pesničinega intimnega sveta. Romanopiska in pesnica se povezujeta skozi besede, skozi pisanje; takšnega doma, literarnega doma, kot piše Dominique Fortier, Emily nihče ni mogel vzeti. “Prebivala je na koščku papirja, velikem za človeško dlan,” beremo. In pozneje: “Med pisanjem se Emily izbriše. Razblini se za travno bilko, ki je drugi brez nje ne bi nikdar opazili …Vsaka pesem je drobcena grobnica v spomin na nekaj nevidnega … Po njenih žilah teče črnilo, besede, ki jih izpisuje, so malinovo rdeče in črpa jih prav iz tankih modrih vijug, ki ji utripajo pod kožo.” Skozi pogled Dominique Fortier se Emily Dickinson približamo globoko, čutno in doživeto. Obe avtorici se ukvarjata z vprašanjem, kaj je v življenju resnično in kaj resnično pomembno, kako živeti v pristnem stiku s seboj, zlasti ob pritiskih okolja in pričakovanjih drugih ljudi; predvsem pa, kaj je umetnost, kaj je ustvarjanje in kako biti ženska, ki ustvarja. Emily, pove Fortier, si je prizadevala postati “papirnato bitje” – prenehati je želela “jesti, se potiti, krvaveti”, želela je biti samo še nekdo, ki bere in piše. Dominique Fortier je z romanom Papirnata mesta napisala poetičen pogled v intimo Emily Dickinson, s tem pa razkrila tudi vidike svojega življenja in razmišljanja o življenju. Pohvaliti velja še prevod Saše Jerele.

Piše: Sašo Puljarević. Bere: Igor Velše. Pisateljica Samanta Hadžić Žavski v romanu Smrt, v temo zavita razgrinja zgodbo o odraščanju deklice Lene, ki bi bilo v marsičem lahko zelo podobno odraščanju kateregakoli dekleta v Sloveniji, če ga v bistvenem ne bi zaznamovala razpad Jugoslavije in predvsem vojna, ki je sledila v Bosni in Hercegovini. Pri tem ne gre le za spremembe družbenih okoliščin, nastajanje novih držav, to Lene in romana pravzaprav sploh ne zanima, temveč njo in njeno družino vojna zaznamuje predvsem na osebni ravni. Njen oče namreč prihaja iz Bosne, v vojni je izgubil dva brata, večina očetove družine pa se je znašla med begunci, ki so se v devetdesetih letih zatekli v Slovenijo. Vojne grozote s tem dobijo povsem drugačno perspektivo, kakršnokoli politikantstvo pa že na začetku odpade. In naslovna smrt? Čeprav v temo zavita, je ves čas prisotna, je nekakšen lajtmotiv in roman tematsko veže v celoto. Kot lahko preberemo že v uvodnem stavku, Leno smrt spremlja že od malih nog in zdi se, da se ne namerava posloviti tako zlahka. Zgodba se odvija precej linearno, z občasnimi časovnimi preskoki, postavljena pa je v čas od devetdesetih let dalje. Že od samega začetka jo določa Lenina perspektiva, torej perspektiva otroka, s čimer delo predvsem potuji in na novo kontekstualizira samoumevnosti sveta odraslih. Če začetno lahkotnost in morda tudi preprostost v izrazu lahko pripišemo prepričljivi perspektivi otroka, pa se zdi, da se ta ne razvija povsem premo sorazmerno z Leninim odraščanjem. Slogovno tako roman z manjšimi variacijami ostaja precej enovit, pri čemer bi predvsem v Leninih dvajsetih letih pričakovali malo več kompleksnosti. Tudi številne medbesedilne navezave precej obvisijo, čeprav bi jih bilo mogoče tesneje preplesti s tkivom romana. Morda gre to pripisati tudi precej hitremu tempu dogajanja, saj avtorica na relativno malo straneh popiše več kot dvajset let življenja, ki pa ga poganjajo predvsem dogodki. Kakšen dodaten premor, poglobitev, dodatna razdelava bi bili predvsem v drugi polovici vsekakor dobrodošli. V nasprotju s povedanim ima začetni del trdno izoblikovan fokus, a hkrati dopušča več stranpoti, ki gradijo večplastnost dela. Ta se kaže že na ravni jezika, ki v slovenščino elegantno vnaša bosanske fraze in izraze, ne da bi jim posvečal preveliko pozornosti. S tem gradi Lenin svet, ki nujno nastaja na stičišču več kontekstov, a je prav zaradi neenakomernega stikanja izrazito dinamičen. Če bosanske izraze iz vsakdanjega življenja Lena dojema kot del svojega miselnega sklopa, pa se tudi to spremeni, ko v to zareže smrt. Nenadoma se sooča z izrazi kot so mezar, nišan, šehid, ki ustvarjajo določene razpoke in terjajo odgovore. Smrti v vojni delo namenja posebno pozornost, a poudariti gre, da se ne ustavi le pri tem. Vsako poglavje namreč zaznamuje smrt v določeni obliki, hkrati pa jo Lena precej počloveči. Če na začetku sanja o njej, se ji nato začne v pobliskih prikazovati v resničnem svetu, dokler nekega dne ne prisede na sovoznikov sedež. S tem zaključnim poglavjem, če upoštevamo začetno perspektivo otroka, roman doživi vrh, ki ponuja nekakšno orodje, kako se soočiti z umiranjem. Pri tem ne gre za preseganje travmatičnih izkušenj, temveč prej za svojevrstno koeksistenco. A tudi pri tem obstaja hakeljc, kajti z nekaterimi smrtmi je težje sobivati kot z drugimi. Vojna pa, jasno, vpliva na veliko širši krog ljudi, kot so tisti, ki aktivno sodelujejo v spopadih. Bi babica Majka živela dlje, če ne bi bila priča poboju? Morda, zagotovo pa bi drugače končal Lenin oče. Kot namreč beremo, »se ni mogel več boriti. Posledice vojne so bile močnejše od njega.« In prav te smrti so tiste, s katerimi se je najtežje soočiti, kar nam roman, sicer res po drobcih, a zelo tehtno in plastično ponazori s stanjem v Bosni, kjer se vojna »ni nikoli končala, samo pod preprogo se je pometla«, vsak pogovor pa se »že dolga leta konča samo z vojno«. Po drugi strani pa roman Smrt, v temo zavita, s tem ko je postavljen v Slovenijo, izprašuje tudi vlogo drugih skupnosti, postavlja podobno vprašanje kot Marko Sosič v romanu Kruh, prah. Bi lahko naredili kaj več, da bi se vojni izognili. In če ne, bi lahko tem ljudem bolj pomagali? Morda pa gre za to, kaj še vedno naredimo. Lena ob šolskem učbeniku zgodovine pravi: »Smrt mojih stricev in večine atijevih prijateljev je opisana v enem samem stavku. Moji sošolci ne vedo za nič od tega, niti ne bodo vedeli.« Morda lahko začnemo pri tem.

Zvezni agent Tim Ballard se že leta ukvarja z lovom na pedofile, spolne predatorje in razpečevalce otroške pornografije. Iz občutka globoke utrujenosti ga prebudi provokativno vprašanje kolega, koliko otrok je ob vseh prestopnikih, ki jih je v svoji karieri spravil v zapor, rešil iz pekla suženjstva in izkoriščanja. To prinese preobrat v njegovem življenju in preusmeri se v iskanje ugrabljenih, ukradenih in zlorabljenih otrok predvsem v nevarnem in nepredvidljivem okolju Južne Amerike, tudi za ceno tega, da pusti službo in izgubi zaščito državnih organov. Celovečerni film Zvok svobode je podpisal režiser in soscenarist mehiškega rodu Alejandro Monteverde in gladko prehaja med jeziki in kulturami; posnet je bil namreč večinoma v Kolumbiji. Gre za precej nenavaden filmski organizem, žanrsko uvrščen med dramo in kriminalko. Seveda je v ozadju profesionalna produkcija, a izdelek deluje kdaj pa kdaj obrtniško bolj naivno kot srhljivke, ki so bile v 80. letih namenjene neposredno videotržišču in kabelskemu oddajanju. V glavni vlogi nastopa Jim Caviezel, vendar bi si v njej lahko predstavljali tudi maščevalnega Liama Neesona ali besnega Nicolasa Cagea, ki je na podoben teren stopil že v filmu 8 mm Joela Schumacherja leta 1999. A odločitev, da junaško belsko mesijanstvo kanalizira Jim Caviezel, protagonist Kristusovega pasijona Mela Gibsona, se zdi veliko bolj prebrisana. Zvok svobode se giblje med poskusom avtentičnosti, zagnanim amaterizmom, uporabo stiliziranih barvnih filtrov, privzdignjeno dokumentarnostjo ter igro, ki deluje tu in tam izjemno okorno, tu in tam pa boleče prepričljivo. Film je poln čudnih sosledij in preskokov, pompoznosti in občutka lastne pomembnosti, spet pa bi težko rekli, da ni zelo učinkovit v zbujanju skrajne neugodnosti. Sploh pri tistih, ki so tudi sami starši, bo povzročil najmanj dvourni cmok v grlu, saj je predvsem zaradi trpljenja otrok najhujša mogoča môra. Pretresljivo je tudi to, da je pripoved samo dramatizacija zgodbe resničnega kriminalista Tima Ballarda. Najmanj nenavadna pa je zunajfilmska zgodba, ki se je spletla okrog Zvoka svobode. Za hollywoodske razmere nizkoproračunski film je bil končan že pred petimi leti, a ga studio Disney ni hotel prikazovati, to pa je samo podžgalo razne namige in ugibanja. Avtorji so ga z množičnim zbiranjem sredstev sčasoma odkupili od studia in začeli prikazovati sami, to pa jim je v nekaj letošnjih mesecih podeseterilo finančni vložek. Film so z odprtimi rokami posvojili QAnon ter druge skupnosti teoretikov zarot in desničarskih fundamentalistov, ki so prepričani, da gre za namenoma zamolčano temo pedofilije in spolnega suženjstva otrok. Zvok svobode je tako s svojo angažirano sporočilnostjo sprožil manjšo kulturno vojno, v kateri je za del občinstva ogled filma postal državljanska dolžnost ... Jasno pa bi morala biti skupna zaveza sodobnih družb, da se izkoreninijo vse prikazane zločinske prakse, in če bo film pripomogel k večji čuječnosti in učinkovitejšemu ukrepanju, so avtorji dosegli svoj namen.

Letošnji canski zmagovalec, film Anatomija padca francoske režiserke Justine Triet, je inteligenten, subtilen film, ki se poigrava z žanrskimi konvencijami in gledalčevimi pričakovanji. Najprej se zdi, da gre za polnokrvno sodno dramo, kakršne poznamo predvsem iz ameriške kinematografije, a se kmalu izkaže, da prvi vtis zavaja. Pisateljica Sandra z možem Samuelom in sinom Danielom prebiva nekje visoko v francoskih gorah. Ob vrnitvi s sprehoda najde Daniel očeta mrtvega pred vhodom v hišo in Sandra se nenadoma znajde na sodišču, osumljena umora. Ko sodni proces napreduje, odriva na površje naplavine odnosa med zakoncema. Spoznamo, da ta vendarle ni bil tako harmoničen, kot ga je sprva predstavljala Sandra. Da so bila med zakoncema nesoglasja, zamere, varanje. Da je bila ona karakterno močnejša in karierno uspešnejša, on pa je to nesorazmerje težko nosil. Izvemo, da je njun sin nedolgo tega doživel nesrečo, ki mu je trajno okvarila vid, onadva kot starša pa sta se s tem bremenom soočala na zelo različna načina. Zlagoma sestavljamo sliko njunega odnosa. A v kolikšni meri se lahko zanesemo na slišano? Materialnih dokazov je malo, pomagamo si lahko le s pričevanji in nekaj zvočnimi posnetki, ki jih brez pripadajoče slike težko objektiviziramo, ker ob slišanem vsak lahko dopolni vrzeli z lastnimi vsebinami in si ustvari drugačno sliko. V ospredje filma se tako prerine vprašanje, kako v svojem vsakdanjiku gradimo zgodbe – tiste o sebi in tiste o drugih – in kako prežete s fikcijo so naše resničnosti. Pričakovali bi, da je sodna dvorana prostor, kjer se ljudje skušajo dokopati do resnice, a skozi film se vse bolj kristalizira, da glavni namen filmskih likov ni izluščiti resnico, ampak skonstruirati čim boljšo zgodbo – takšno, ki bo najbolj pritegnila pozornost občinstva, v tem primeru porote, ki bo najprepričljivejšega zgodbarja ob koncu procesa ovenčala z lovoriko – zmago na sodišču. Nagrade pa ne bo odnesel tisti, čigar zgodba bo najbolj resnična, ampak tisti, ki bo znal občinstvo najbolj učinkovito zapeljati, nasloviti njegove temeljne vrednote in prepričanja ter dregniti v njegova čustva. Zmagal bo tisti, ki bo najbolj vešče podal svojo verzijo resničnosti. Prav v uvidu, da je resnico nemogoče docela destilirati iz fikcije, da v njej vedno ostanejo nečistoče naše subjektivnosti, se skriva glavna poanta Anatomije padca. Skozi celoten film ostajamo gledalci negotovi, tudi zaradi izjemne igre Sandre Hüller. Na koncu primer dobi epilog, a ta gledalca spet prav nagovarja k temu, da ga interpretira po svoje. Je Daniel, ki je bil skozi celoten proces priča razpadu zgodbe o svoji družini, govoril resnico, ali pa je ugotovil, da je ta sama po sebi nezadostna, nepopolna? Je na psa, edino bitje, ki v tem vrtincu zgodb ni moglo povedati svoje, projiciral prepričljivo izmišljijo, da bi rešil mamo in z njo vsaj delček tiste zgodbe o svoji družini, v katero je verjel pred očetovo smrtjo? Tudi to vprašanje bo pri vsakomur našlo drugačen odgovor.

Mala, enajstletna Hedvika ima veliko skrivnost – njen očka je superjunak! Tak, čisto pravi superjunak, ki lovi pobegle otroške vozičke in rešuje stare starše iz gorečih hiš, mimogrede pa v živalski vrt vrne še pobeglega rakuna ali dva. Kot junaškega superleva ga pozna vse mesto, le Hedvika ve, kdo se v resnici skriva za preobleko in pozna tudi ceno, ki jo ta preobrazba prinaša. Superjunaška obleka namreč ne poudari le najboljših sposobnosti človeka, ki jo nosi, ampak tudi njegove slabosti in celo preudarni Hedvikin očka na to ni povsem imun. Simpatično pa deklico skrbi še nekaj drugega: nekoč naj bi prav ona nasledila svojega očeta in tudi sama postala junaška superlevinja, rešiteljica mesta in njegovih prebivalcev, a kaj ko ni niti malo majčkeno športno, atletsko ali akrobatsko nadarjena! Zares dobra je samo v igranju videoiger, kar – vsaj tako se sprva zdi – pri poklicu superjunaka ni najbolj iskana ali zaželena spretnost. Ko se tako po spletu okoliščin zgodi, da mora očeta naslediti precej hitreje od pričakovanega, se Hedvika znajde pred zelo težko nalogo: za vsako ceno poskusiti uresničiti očetova nerealna pričakovanja ali prisluhniti sami sebi in biti točno taka, kot je. Družinska animirana pustolovščina norveškega režiserja Rasmusa A. Sivertsena Preprosto super na subtilen, simpatičen in duhovit način nastavlja ogledalo družbi, predvsem dostikrat prezahtevnim ali celo nerealističnim pričakovanjem staršev do svojih otrok, hkrati pa skozi napete dogodivščine najmlajšim dokazuje, da ni treba biti prav superjunaško super, da si – preprosto super. Skozi Hedvikino odkrivanje svojih resničnih sposobnosti, ki nikakor niso uravnana povsem po družbenih normah, a zato prav nič manj družbeno pomembna in tudi koristna, svoj pogled nanje spreminja tudi njen oče in svojo enajstletno hčerko nazadnje sprejme prav takšno, kakršna že ves čas je. Zgledi pač včasih vlečejo v obe smeri, le pozorni moramo biti.

Piše: Jure Jakob Bere: Igor Velše Beli konjiček je osmi roman Sebastijana Preglja, enega osrednjih slovenskih prozaistov srednje generacije, ki se ob ustvarjanju za odrasle plodovito in odmevno posveča tudi pripovedništvu za otroke in mladino. Čeprav obsega skoraj tristo strani, ga je zaradi komunikativnega sloga in dobro zastavljene pripovedne strukture mogoče prebrati v enem dolgem dihu, od prvega pa do zadnjega, petdesetega poglavja. Dogajalni svet Belega konjička se pred bralčevimi očmi odvrteva na dveh ravneh. V okvirni pripovedi je protagonist dogajanja prvoosebni pripovedovalec, ki v enem od ljubljanskih blokovskih naselij že nekaj časa dan za dnem obiskuje prababico Marijo. V najbolj ranem otroštvu, do svojega tretjega leta, ko so ga dali v vrtec, je bil njen varovanec, zdaj pa k njej prihaja poslušat, kako sicer redkobesedna prababica v dolgih spominskih izpovedih pripoveduje zgodbo svojega življenja. Še do včeraj vitalni stoletnici se je namreč zdravje čez noč poslabšalo, staro in preizkušano srce je začelo pešati in po napovedi patronažne sestre jo čaka le še nekaj dni življenja. Prababico neguje njena hči Mimi, pripovedovalčeva omica, čez čas pride na obisk prababičin sin Frani, pri Opatiji živeči upokojeni železničarski uslužbenec, v kratki epizodi spoznamo tudi pripovedovalčevo mamo. Nasploh je vse, s čimer se srečamo v okvirni pripovedi, pretežno epizodne narave: stvarni orisi prababičinega pešanja, še bolj pa silne volje po posredovanju spomina; prikazi omičine negotovosti in strahu, kaj bo, ko bo izgubila mamo; bežni, pripovedovalčevi nostalgični priklici otroštva, ki ga je preživljal pri prababici. Po obsegu neprimerljivo obširnejša in v vsebinskem smislu glavna pripovedna raven romana je življenjska zgodba, ki jo prababica pripoveduje pravnuku. Pripoved teče počasi, z občasnimi dogajalnimi zastranitvami, a zvečine kronološko premočrtno, z občutkom za podrobnosti detajle in hkrati za logično-časovno kavzalnost. Čeprav je glavna protagonistka zelo stara ženska, ki se spominja prve polovice svojega dolgega življenja, kakor se je odvijalo vse od začetka dvajsetega stoletja do časa po koncu druge svetovne vojne, pripoved ni le intimno spominjanje, temveč v enaki meri tudi kronika nekega časa. Časa, ki je nepovratno minil, obenem pa njo in njene potomce usodno določa tudi tukaj in zdaj. Je zgodovinska kronika, ki jo pripoveduje nekdo, ki je doživel velike družbene spremembe in bil priča prelomnim zgodovinskim dogodkom. Še bolj pa je roman Beli konjiček družinska kronika in subtilna osvetljava odnosov in življenjskega vsakdana v družinskem, vaškem, sosedskem in malomestnem okolju. Osvetljava, ki tudi težke življenjske preizkušnje in boleče prelomnice prikazuje v mehkem, blagohotnem tonu, kajti spominja se jih pripovedovalka, ki je imela - kot prababica v pripovedi večkrat poudari - v življenju srečo. Otroštvo in mladost je preživela v barjanski vasici v družini s še tremi brati, ki so bili premladi, da bi bili med prvo svetovno vojno vpoklicani v vojsko, in očetom, ki se je vpoklicu izognil, ker je bil nepogrešljiv delovodja v podpeškem kamnolomu. Konec velike vojne je tako družina pričakala brez velikih ran. Nekaj let po vojni se pripovedovalka poroči z Jakobom, ki je po splošnem prepričanju vojno preživel skoraj po čudežu: domov se vrne več kot eno leto po razglasitvi miru, ko so že vsi, razen njegove pobožne mame, izgubili upanje v njegovo vrnitev. Jakob se je v ruskem ujetništvu navzel komunističnih idej, si kmalu priskrbel dobro službo na železnici, zato se mlada družina s tremi otroki preseli v delavsko predmestje Ljubljane. Leta do druge vojne so obdobje skromne blaginje in družinske spokojnosti, ki jo občasno zasenči le Jakobova politična zavzetost. Prababica se spominja, da je imel njen mož dve srci: eno je bilo zanjo in za otroke, drugo pa za ideje družbene pravičnosti in enakosti. Vendar se Jakobova aktivistična vnema po nevarni izkušnji s poklicnim revolucionarjem Danilom, ki ga je skoraj spremenila v orodje političnega umora, do neke mere unese. A svojim prepričanjem se ne odreče, zato se po italijanski okupaciji kmalu znajde v zaporu in nato v delovnem taborišču. Za pripovedovalko se začnejo težka leta boja za preživetje v okupirani Ljubljani, v kateri se družine soočajo z represijami okupatorja, državljansko vojno, lakoto in splošnim pomanjkanjem ter odsotnostjo moških, ki se bojujejo na eni ali drugi strani ali pa so zaprti. Prababica ne zamolči, da je vojni čas obdobje krutega nasilja in zla, a se zato nič manj ne spominja, kako je tudi obdobje solidarnosti, medsebojne pomoči tistih, ki so v stiski, in dobrote, ki se ne ukloni še tako hudemu nasilju in brezumju. Čeprav je njen mož po vrnitvi iz italijanske internacije spet zaprt in poslan v nemško delovno taborišče, in podobna usoda kmalu doleti tudi njenega najstarejšega sina, vztrajno upa v njuno srečno vrnitev. Res se oba vrneta: sin za posledicami ujetniške izčrpanosti umre že nekaj tednov po vrnitvi, mož vztraja še nekaj let, potem pa prav tako izčrpan od vojnih grozot umre. Čeprav že v prvem stavku romana Beli konjiček beremo, kako je prababica večkrat ponavljala, da so ljudje po vsaki vojni slabši, je njena pripoved bolj kot ponazoritev te resnice pričevanje o neizničljivosti človekove dobrote in ljubezni. Roman je do zadnjega vlakna prežet s humanistično noto: spomin razume v katarzičnem smislu, v preteklost se ozira, zato da kaže na možnost neke prihodnosti. Neke boljše prihodnosti, ki pa ne bo prišla v obliki velikega in prelomnega zgodovinskega dogodka, temveč kot na videz nepomembno doživetje, ki zmore slehernikov vsakdan včasih spremeniti v droben čudež. Kot tisti čudoviti beli konjiček, ki se je v prababičinem otroštvu zatekel na njihovo domačijo in jo bo v spominu spremljal vse do poslednjih dni.

Piše: Marija Švajncer Bereta: Mateja Perpar in Renato Horvat Miklavž Komelj, pisec znanstvenih razprav s področja umetnostne zgodovine in zapuščine Srečka Kosovela, preučevalec partizanske umetnosti, urednik zbranih in neznanih del umrlih pesnikov in umetnikov, pisatelj mladinske literature in prejemnik pomembnih nagrad za poezijo – Veronikine, kar dvakrat Jenkove in čaše nesmrtnosti – zlatega znaka Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti za doktorsko disertacijo, nagrade Prešernovega sklada ter Župančičeve in Rožančeve nagrade za esejistiko. Nagrajen je bil tudi kot prevajalec iz španščine. Komelj je poliglot in se odlikuje s široko in poglobljeno izobrazbo in razgledanostjo, obe se širita na številna področja, tudi v filozofijo. V knjigi Hierarhija in drugi eseji je opaziti nekaj že skoraj subverzivnega, se pravi prevratnega in nekoliko uporniškega v dobrem pomenu besede. Loteva se tem in ustvarjalcev, ki so se znašli na samem robu, na primer v bližini fašizma in nacizma, antisemitizma in takih ali drugačnih razlogov za emigrantstvo, torej z nekaterih vidikov v afirmativnem odnosu do političnih in ideoloških skrajnosti. Nasprotuje apodiktičnemu zavračanju in dokazuje, da so tudi taki avtorji vredni pozornosti, seveda pa so zanj predmet kritike in sočasno poskus razumevanja njihove deviacije. Avtorjevo eruditstvo se kaže v tem, da se pri vsaki zastavitvi problema oziroma postavitvi teme domisli številnih referenc iz znanih in manj znanih virov; asociacije se vrstijo druga za drugo. Pri tem primerja avtorja, ki se poglabljata v nekoga tretjega, se zamisli nad odkrivanjem božjega in teološkimi spoznanji ter zavrača poenostavljena spoznanja o spornih temah. Premišljuje o razmerju med mislijo in diskurzom in ugotavlja naslednje: kadar se kaka misel izoblikuje in vztraja v enem samem diskurzivnem kontekstu, je preizkus njene relevantnosti vedno znova prav to, da ni omejena nanj. Resnična misel po Komeljevem mnenju venomer relativizira te kontekste in deluje onkraj njih. Čim močnejša je misel, tem manj je njeno delovanje odvisno od diskurzivnega konteksta. Resnična misel v teh kontekstih ne najde opore. Ko vstopa vanje, se z njimi ne pusti determinirati, ampak jim jemlje vsako samoumevnost identificiranja in pokaže na akcidentalnost spontano vzpostavljenih dvojnosti. Najbolj dragoceni so torej odlomki, v katerih Miklavž Komelj ponuja svoja lastna stališča in nove ideje. Duchampov razstavljeni pisoar ga spodbudi k vprašanju, kaj se zgodi, ko je kak predmet postavljen na določeno mesto. Umetnina prejemnika – tako avtor imenuje obiskovalca razstave oziroma tistega, ki si eksponat ogleduje – privede v položaj, v katerem se znajde sam in občuti samoto. Tedaj se zgodi resnični pogovor med avtorjem in prejemnikom, pri tem postane samotna tudi vsaka družba. Esej o delu pisatelja Zorka Simčiča je Komelj naslovil Samota in večnost. Simčičev opus naj bi pomenil veliko osvoboditev, saj je pisatelj posledice največje zgodovinske travme svojega naroda uzrl v univerzalni perspektivi. Ves čas je raziskoval tudi mračne strani človekove eksistence, še posebej njeno hlepenje po smrti, obenem je bil globoko zavezan tradiciji in je zgodovino občutil kot največjo skrivnost. Nekateri Simčičevi romani imajo mitološko strukturo. Njegov način pisateljskega mišljenja, kot ugotavlja Miklavž Komelj, je zelo filmičen, pisanje pa inovativno in že skoraj eksperimentalno. Zorko Simčič je tematiziral razmerje med časom in večnostjo in se v marsičem kazal kot eksistencialist – roman Človek na obeh straneh stene je označen za prvi eksistencialistični roman v slovenščini. Komelj Zorka Simčiča vrednoti kot enega redkih metafizičnih pisateljev našega časa. »Za Simčiča je bistveno, da tisto, kar se je v popolni samoti znašlo zunaj vsega, razume in postavi v božji red.« V zadnjem eseju, Hierarhija, po katerem ima Komeljeva knjiga naslov, avtor pravi, da afirmativno govorjenje o hierarhiji danes deluje škandalozno, kljub temu pa se ga sam loti na tak način in pravi: »V tem zapisu bom skušal spregovoriti o tej neobhodnosti, ki se zdi na prvi pogled paradoksna: poskušal bom nakazati, kako se lahko prav tiste tendence, ki se zavzemajo za čimbolj neizključujoče dojemanje resničnosti v njeni raznolikosti, protejskosti, nedoumljivosti in neukalupljivosti in so zato danes deklarativno protihierarhično nastrojene, zares realizirajo in dobijo svoj pravi smisel šele, ko jih poskušamo misliti v povezavi z neko hierarhijo.« Avtor je prepričan, da hierarhija stopenj in stopnjevanja varuje istost. Ker ni statična, temveč je vzpenjanje, v končni konsekvenci vodi onkraj vseh stopenj. Razlikovanje med »zgoraj« in »spodaj« postane nepotrebno šele takrat, ko smo »zgoraj«. Hierarhijo Komelj vidi kot ples tančic. Miklavž Komelj je svoje premišljevanje v knjigi Hierarhija označil za esejistiko, lahko pa bi govorili o znanstvenem pisanju, saj upošteva skoraj vsa formalna določila takega teoretskega postopka. V opombah razgrinja svojo bogato vednost in navaja nova in nova dela, iz katerih izhaja in ki bi jih bilo vredno poznati. Piše v izbranem in kultiviranem slogu ter lepi slovenščini. Prevaja naslove del in odlomke iz tujih jezikov – od angleščine, nemščine in francoščine pa vse do španščine, portugalščine in italijanščine, le starogrške izraze pušča v izvirnem zapisu. Nekateri pravijo, da kritika ne sme biti samo pohvala in vsebinska predstavitev objavljenega dela, toda ne morem si kaj, da ne bi uporabila besede, ki je v kritiškem pisanju silno redka, Miklavžu Komelju pa se vendarle upravičeno poda. Ta beseda je – genialnost.

Piše: Silvija Žnidar Bere: Maja Moll Pesniška zbirka pesnice in prevajalke Ane Pepelnik z naslovom to se ne pove pusti silovit, živ vtis, ki se napaja tako iz gibljivosti, dinamike jezika kot tudi iz moči izrečenega, upovedanega. Doživetje te zbirke bi lahko ponazorili z vizualno podobo oziroma prispodobo: ko beremo in doživljamo besede Ane Pepelnik, se zdi, kot da zremo v prašne delce znotraj sončne svetlobe, ki jih vznemiri že najmanjši premik: kar je izrečeno, zalebdi, nato steče, v hitrem ali počasnem ritmu, pretočnost in hitrost jezika valovita med zaustavljanjem in vrvenjem. To je na nek način poezija osnovnih delcev, je razstavljanje doživljanj in kreacij na drobce, ki pa se med sabo gibajo, se srečujejo, sestavljajo, razstavljajo ter ob tem izrisujejo fragmentarne, a kompleksne refleksije. Lahko bi tudi rekli, da je to se ne pove delo o pesmi oziroma pesmih, o pesnjenju, o nastajanju pesniškega jezika, o načinu, kako se pesniška subjektinja pozicionira vanj, o tem, kako se besede lomijo, vrtinčijo in vežejo v njej. To mesto nastanka pesmi se kaže kot zelo prepišno, liminalno, deluje, kot da besede valovijo, tečejo sem ter tja, pesnica pa v besedah ponika in se znova pojavlja, se v njihovi vezavi izgublja in najdeva, notira svoje dislokacije in umeščenosti. Tako se zdi, da je ta zbirka poskus ubeseditve nenehnega kroženja misli, emocij, izmenjave identitet in neidentitet znotraj bivanja in ustvarjanja, pri čemer nenehno in konsistentno eksplicira eksistenci in pesnjenju inherentno kontrastnost, paradoksalnost. Naslavlja aporije, ki nastajajo ob možnosti oziroma nezmožnosti upovedovanja. Kontrastnost pride še posebej do izraza v igri, menjavi tišine, zamolka in govora. To se ne pove subtilno ponazarja, kako se iz tišine izvijajo glasovi, kako se ti stekajo nazaj vanjo. Nenavadno lahko pesmi delujejo hkrati kot zelo tihe, v svojstveni kontemplativni strukturi razrahljane, a hkrati nabite z izjemno silo, težo čustvenega naboja. Kar tako fascinira pri govorici Ane Pepelnik, je, kako z lahkoto in fluidno se prepletata, prehajata sferi življenja in poezije. Marsikatero pesem bi lahko brali kot lirizacijo subjektivnega, lastnega izkustva, hkrati pa bi nam povedala nekaj o pesniškem aktu samem. Veliko lahko razberemo iz načina, kako se usmerja govor, kako pesnica komunicira, kako gre preko sebe, skozi prizore realnosti in se nato naknadno spoznava ali izgublja v formaciji jezika. Skozi ta jezik se razgalja nekaj zelo intimnega, personaliziranega, a v poetičnem zrcaljenju in predihavanju postaja nekaj skorajda univerzalnega. Govori o tistem, kar je, kot namiguje naslov zbirke, skorajda nemogoče upovedati, kar je nemogoče popolno zajeti z zapisom ali izrekom, čemur se je mogoče le približevati, sporočati poetično posredno: gre za enkratne, neulovljive momente, občutja, za singularnost posamičnih bolečin, spopadanj z lastnim bivanjem, za nihanje med samoto in iskanjem bližine. Eno izmed bolj otipljivih tematskih izhodišč zbirke je ranjenost v različnih oblikah in pojavih. Zarisana, prikazana je narahlo, skozi raze, praske, a ravno iz te minimalnosti, skrčenosti izraza se razodeva razsežna otožnost. Pesnica se skozi te rane ali razpoke zliva v pojave, občutja, si ogleduje njihov ustroj v primežu minevanja, njena govorica pa ob tem preseva vse odtenke spremljajoče strtosti, skelenja in tudi čudenja. Pesmi v zbirki to se ne pove po formi in stilu variirajo od krajših, prečiščenih poetičnih misli ali njihovih okruškov do malce daljših besedil, ki so blizu pesmi v prozi, za večino pa se zdi, kot da nastajajo po principu pogovora pesniškega glasu samega s sabo, kot da se porajajo iz spontanega procesa govora v njegovi takojšnjosti, kažejo se kot »posnetki« misli v njihovi neobdelanosti, surovosti. Zapisovanje kot da prehiteva dovršeno, izoblikovano misel, jo ujame v nastajanju, beleži cezure, zamolke, vse slišno in neslišno, digresije, zaustavitve, ustvarja se impresija »naravnega«, organskega gibanja poetičnega procesa. Ta vtis podkrepi odsotnost ločil – z izjemno rabe navpičnice – in opustitev klasične sintakse, pri čemer se brišejo meje med enim in drugim stavkom oziroma verzom, pesmi nas zagrabijo kot tok, ki se lahko razbira v različne smeri. Nizanje izrazov, verzov producira mehak, a močan, vsaki poemi lasten naraščajoč ali pojenjajoč ritem, že samo z načinom vezave besed nas pesnica ujame v naelektreno, migetajoče ozračje pesmi. To se ne pove je zbirka, ki lovi življenje v jezik oziroma v jeziku. Ki preprosto, z otroško radovednostjo in čuječnostjo, brez nasilne posedovalnosti ali posredovanja beleži, zaznava prostore eksistence. Ki se iz sebe giblje v vse smeri, v premagovanju neke temeljne samote; v trkih različnih pojavov, person in prezenc išče bližino. To je zbirka, v kateri vznikajo številni kontrasti, se prelivajo različne nianse, kjer pesniški glas prehaja odsotnosti in prisotnosti, zavedno in nezavedno, v strah in ljubezen, v prelamljanje in celjenje, pri čemer ustvarja sliko življenja, kot je doživeto v izpostavljenih momentih v vsej svoji polnosti, zmedi, nezvedljivosti, nedojemljivosti. Predvsem pa je to delo, ki ob pisanju ustvarja temu ustrezno tempiran zven, glasbo. Ali če povemo z verzi Ane Pepelnik: »pisat / nekaj ne o nečem nekaj kot da | glasbo«.

Ocena filma Izvirni naslov: Teenage Mutant Ninja Turtles: Mutant Mayhem Režiserja: Jeff Rowe in Kyler Spears Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Nov animirani film o priljubljenih Ninja želvah je ena bolj zanimivih in razgibanih animacij leta, ki za učinkovito ponazoritev akcijskih scen in duševnega stanje junakov uporablja različne tehnike in pristope. Svet, ki ga predstavi, je zanimiv in kljub desetletjem animiranih serij, filmov in stripov o Ninja želvah, tudi svež in nov. Ninja želve so zaživele pred skoraj štiridesetimi leti kot parodija na takrat priljubljene stripovske junake, predvsem Može X, Najstniške velikane in Daredevila, pri čemer pa sta bila tako akcija kot humor pogosto surova in začinjena. To se je spremenilo zaradi odlične prodaje igračk z želvami in še bolj, ko je konec osemdesetih let na ekrane prišla prva iteracija animirane serije. Tej so sledili igrani filmi, videoigre in še več igrač in čeprav je skozi desetletja vsaka generacija otrok dobila svojo različico animirane serije, so te držale konsistenco in ostajale znotraj vizualnih in zgodbenih gabaritov, ki jih je zastavila prva serija. Aktualni film s podnaslovom Mutantska ujma predstavi novo začetno zgodbo želv in drugih likov serije. Kot doslej, so po renesančnih slikarjih poimenovane želve najstniki, ki jih je v zavetju kanalizacije vzgajala mutirana podgana Splinter. Spremembe pa nastopijo pri drugih likih. Osrednji antagonist je Superfly, mutantska muha, ki zgradi kriminalno združbo mutantov, da bi se maščevala ljudem, ker ne sprejemajo drugačnih. Tudi želvaki se poistovetijo s tem načrtom, saj prav tako sodijo med tiste, ki jih človeštvo zavrača. A po drugi strani si srčno želijo pripadati družbi, ker so odraščali ob televiziji; film se celo pokloni kultni najstniški komediji Ferisov nori dan. Ta dvojna pripadnost, ki deluje kot metafora za imigrantsko izkušnjo, doda Ninja želvam novo raven in dobro zastavljen scenarij ne zapravi te priložnosti. A najbolj izstopajoči vidik filma je animacija. Vizualni slog je povsem svež, vendar v njem še zmeraj prepoznamo klasično podobo želv in njihovega sveta. Uporabljene so raznolike animacijske tehnike, ki uokvirjajo ritem dogajanja in akcije ter dodajajo sodobne vizualne reference na video igre in vloganje. Konec zgodbe si sicer izposodi nekoliko preveč razpleta pri Neverjetnem Spider-manu, vendar veliko bolje izpelje razvoj likov in njihovo junaško preobrazbo od večine stripovskih filmov. Tako ni nenavadno, da je Mutantska ujma prvi film o Ninja želvah z odličnimi ocenami kritikov in če bo neizbežno nadaljevanje ustvarjala ista ekipa, ga že željno pričakujemo.

Ocena filma Izvirni naslov: Saint Omer Režiserka: Alice Diop Nastopajo: Kayije Kagame, Guslagie Malanda, Valérie Dréville, Aurélia Petit, Xavier Maly, Robert Cantarella, Salimata Kamate, Thomas de Pourquery Piše: Gaja Poeschl Bere: Jasna Rodošek Stoletja, pravzaprav tisočletja že človeštvo vznemirja mit o Medeji, antični junakinji, ki je zaradi izdaje svoje ljubezni ubila svoja otroka. O ženski, tujki v nenaklonjenem okolju, ki je iz neopisljive notranje bolečine v nekakšnem absurdnem zadnjem poskusu, da bi bila slišana, videna …, storila najhujši zločin in ga ni tajila. Moralna sodba njenega dejanja se je od antike naprej razlikovala glede na časovna obdobja in interpretacije izvornega mita, nesporno pa gre za izrazito večplasten lik, ki presega črno-belo karakterizacijo in zajema prav vse odtenke človeškega obstoja. Na prav tak ambivalenten način se teme detomora, ki pa ni interpretacija antičnega mita, ampak povsem sodobnega, približno deset let starega resničnega dogodka, loteva tudi francoska scenaristka in režiserka senegalskih korenin Alice Diop v svojem celovečernem igranem prvencu Saint Omer. Vzporedno spremljamo zgodbi dveh mladih žensk, falirane študentke Laurence Coly, obtožene umora svoje petnajstmesečne hčerke, in Rame, uspešne pisateljice in novinarke, ki naj bi o sojenju napisala reportažo. Podobnost med ženskama je očitna: starost, družinsko okolje, otrok iz rasno mešane zveze in posledično – podobne travmatične izkušnje, ki so ju zaznamovale, ko sta se poskušali uveljaviti v ne vedno naklonjeni okolici. Kot svoj čas Medeja, sta tudi oni dve po spolu in rasi »dvojno tuji« in tako marsikdaj prepuščeni odločitvam drugih. Sprva se sicer zdi, da je Rama, rojena v Franciji, že ušla prekletstvu preteklih priseljenskih rodov, a med Laurencinimi pričevanji na sodišču se odprejo tudi njene rane in zakopani strahovi pridrejo na površje. Med vsemi v sodni dvorani, tako verjetno prav ona najbolj razume vedno bolj nerazumne odgovore mlade detomorilke, skoraj fantomske ženske, ki za okolico sploh ni obstajala, dokler ni zagrešila tega zločina. Glede na temo, ki jo obravnava, je Saint Omer presenetljivo nežen film. Zdi se, da režiserke ni zanimala toliko resnična krivda za storjeno dejanje – ta je tako in tako jasna –, ampak bolj družbena odgovornost, ki je do njega pripeljala. Podobno kot je pred tisočletji najgloblji obup pognal v zločin Medejo, tako je tudi perspektivna študentka Laurence v svoji novi domovini naletela na prevelike ovire za svoje duševno zdravje in posledice so seveda strahotne. »Zgodbo teh žensk sem želela povedati, da bi zabeležila njihov molk, da bi jim vrnila vidnost,« o svojem večkrat nagrajenem prvencu, ki smo ga lahko videli tudi na lanskem Liffu, pravi Alice Diop, in prav molk je njegova najmočnejša ustvarjalna prvina in najglasnejši pripovedni element. Ustvarjalke – poleg režiserke še izjemni igralki Kayije Kagame in Guslagie Malanda – se namreč molka ne bojijo in ga znajo napolniti z vsem, česar ne morejo izreči bodisi zato, ker za to enostavno na najdejo pravih besed, bodisi zato, ker ni nikogar, ki bi jih zares poslušal oziroma slišal. Molka je tako zares veliko, zelo počasen je tudi pripovedni tempo filma, ki se le stežka pomika proti vrhuncu, proti koncu sojenja Laurence in proti trenutku, ko se bo Rama morala odločiti, kako živeti naprej. S preteklostjo ali proti njej. Saint Omer ni film za lahkotno večerno razvedrilo, ob katerem vsaj za hip pozabiš na vsakdanje skrbi, ampak film, ki se z intenzivnostjo, vredno antične Medeje, usidra globoko v podzavest in skoraj v tišini osvetli nam čisto predolgo zakriti svet.

Piše: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Eva Longyka Marušič Gladke platnice z zaokroženimi, mehkimi robovi dajejo slutiti, da se v pesniški zbirki Ive Jevtić Milost nahaja posebne vrste subtilnost. In čeprav nas avtoričin pesniški izraz zaloti na nek način nepripravljene, saj za prvim vtisom miline zagledamo celo paleto kognitivnih sprožilcev, ki med branjem porajajo serijo najrazličnejših čustev – od otroškega čudenja in gnusa do zenovske lahkotnosti – se pesnica spretno izogiba kroženju okrog diametralno nasprotnih čustvenih polov s preusmerjanjem pozornosti na retorično-metaforične uganke in duhovito-poučne silogizme. Lahko bi rekli, da pesniški subjekt prehaja iz ednine v dvojino, iz dvojine v množino in nazaj v ednino, od individualnega in zavestnega v kolektivno in arhetipsko, ki ga nadvse inovativno vplete z variacijami ljudskih pregovorov, interpretacij metafor in zgodovinsko-antropološkimi podatki. Zbirka Milost se po tematiki navezuje na prvenec Težnost – išče povezave med človekom, ki je v svojem bistvu nepopisan list papirja, in Drugim, ki se kaže bodisi kot sotrpeče bitje, bodisi kot del večplastnega prepleta narave in družbe, bodisi kot prazen označevalec brez označenca – strukturni manko, ki omogoča, da jezik na simbolni ravni lahko funkcionira. Prav subtilno poigravanje z jezikom, ki konstruira našo družbeno realnost in jo razgibava z metaforami in drugimi pesniškimi figurami, je odlika poetike Ive Jevtić. V pesmi Metafora zapiše: “Bolečino opišemo z orodjem, / ki nam jo nanaša o s t r a / k o t r e z i l o, topa kot / udarec” … in v istem hipu poda vzporednico z zgodovinskim dogodkom: “... Falaris, tiran, je kaz- / njence usmrtil v drobovju bro- / nastega bika, pod katerim so / prižgali ogenj. Namesto krikov / se je slišalo iz gobca blejanje / goveda, rukanje namesto raz- / beljene resnice.” Na številnih mestih se prepletajo prostor, telo in narava, na primer v pesmi Ribe: “Stvari so urejene, najprej pros- / tor nato koža in spet prostor. / Prostor, koža, prostor: jasen / razpored reči. A recimo, ne- / kega dne, recimo, da telo boli, / da gori. In je novi red stvari: / koža, prostor, prostor. Votel jaz / in okoli o p na v o d e, / v njej pa modre in srebrne ribe.” V pesmi z naslovom Jezdec išče vzporednice med vzgojo pravilne telesne drže, ki so jo stari Grki imeli za znak značaja, ter povezovanjem dreves in dojenčkov “da ne bi zrasli v krivo drevo”. Pri tem ima pred sabo sliko stabilnega jezdeca, ki mora brezhibno poznati konjevo težišče, da se obdrži v sedlu: “Konje so vadili, da so imeli / težišče zadaj in lažje izvajali / p o s k o k i n p o k l o n, / princu v pozdrav so jezdeci / dvignili konja na zadnje noge / in nato še v skok z brco nazaj. / Jezditi so morali dobro in lepo, / kot Mars, v spomin na nasilje, / ki je zgradilo imperij in pokonč- / nost duha.” Poleg velikih zavojevalcev in najrazličnejših kolonizatorjev omenja tudi barone in plemiče, ki so z drobnimi detajli na nek perverzen način interpretirali tok zgodovine – v pesmi Antiteza na primer komentira oblačenje plemstva: “Francoski plemiči so v porog / revoluciji okrog vratu nosili rde- / če rute, v s p o mi n na / giljo t in o. Nekaj so imeli, / kjer bi moral biti nič.” V pesmi Cekin, ki nastopi za Antitezo, pa nadaljuje razpredanje o tem, kako se onkraj niča nahaja nič, ki se “spomni, da bi moral biti nekaj”, zanj pa je značilno: “Žre se, da bi se ustva- / ril, in prikliče, da bi spet bil nič. / Jé praznino in izloča mit.” V pesmih na koncu zbirke Milost, Jevtićeva omenja bolj ali manj znane alkimiste in astrologe – med drugim Simona Formana in Paracelsusa – ter v krajših pesniških refleksijah z naslovi Alkimija, Pozaba, Ogenj, Skrivnost in Zmaj obuja mitološke in mistične vidike Kosovelove sintagme “gnoj je zlato”. Na kratko se v pesmi Nimb pomudi tudi pri kabali: “Na vrhu vsake travne bilke, / pravi Zohar, je a n g e l, / ki ji prigovarja, naj naraste. / Včasih komaj uide lačnim gob- / cem konj.” Oblikovno gledano so pesmi Ive Jevtić pravi interdisciplinarni eseji v malem, v katerih se prepletajo antropološka, zgodovinska, filozofska in psihološka perspektiva. Pesnica skozi mikrokozmos bizarnih povzetkov išče ontološko prapočelo in obenem primaren vzgib za igranje z jezikom oziroma s poezijo. Nekoliko ironično se poigrava tudi z ljudskimi reki in pregovori – v pesmi Spalci zapiše: “V množici je noč”, v pesmi Baron von Hohenfall samostalnik mladost nadomesti z norostjo: “Norost je norost, v vodo ska- / če, kjer je most” in na koncu poda življenjsko ugotovitev: “Enkrat te / prestreže Devica Marija, drugič / padeš na kup gnoja. Včasih se / poženeš v čisti nič.” Čeprav sta med obema zbirkama Ive Jevtič minili skoraj desetletji, je v njiju mogoče začutiti podobno razmišljanje in občutja, le da Milost razkriva še nekoliko bolj metafizičen in paradoksalen pogled na svet. Ne preseneča nas, ko Sonja Dular v spremni besedi zapiše: “Od Težnosti k Milosti, to bi bil lahko tudi moto, napotek za življenje kot tako.” V slovenskem literarnem prostoru je zbirka Ive Jevtić Milost kot redek studenec v puščavi, saj nam poleg nadvse izvirnega pesniškega stila, ki se kaže tudi v domiselni grafični podobi pesmi, ponuja veliko iztočnic za iskanje stičišč med zgodovinskim oziroma kolektivnim in osebnim spominom.

Piše: Katarina Mahnič Bereta: Renato Horvat in Eva Longyka Marušič Nerodno je pisati o romanih Sally Rooney, če se ne moreš strinjati z visokoletečimi besedami, s katerimi jo obsipajo kritiki in bralci, z literarnimi primerjavami (najpogostejša je ta, da so njena dela v bistvu romani iz devetnajstega stoletja, preoblečeni v sodobna oblačila) in skorajda kirurškim seciranjem pogosto prisiljenih dialogov čustveno precej obremenjenih in izgubljenih glavnih junakov. Tudi na slovenski televiziji smo to poletje lahko gledali nadaljevanko, ki je v Angliji pravi hit, posneto po njenem romanu Normalni ljudje, ekranizacija pa se najbrž kmalu obeta tudi drugima dvema. Rooneyeva namreč vsak korak svojih likov, pa tudi mimiko in oblačila, opisuje tako podrobno, kot bi pisala filmski scenarij z natančnimi navodili. Skratka, Sally Rooney je trenutno vsepovsod. Vsem zadržkom do njenega pisanja navkljub pa me je vendarle presenetilo, da nominiranka za nagrado booker in prvi glas milenijske generacije z najnovejšim romanom ni izumila ničesar novega. Pravzaprav je roman Kje si, prelepi svet? na las podoben prvima dvema, le da so štirje mladi ljudje (dva para), ki v njem nastopajo, malo starejši, bližajo se tridesetim. Spet so to izgubljeni intelektualci, ki še vedno iščejo prostor pod soncem, za dobro mero pa je med njimi eden iz delavskega razreda. Alice je uspešna pisateljica, ki je zaradi nepričakovane slave doživela živčni zlom in si rane liže na podeželju, v najeti hiši ob morju, kjer se zaplete z domačinom Felixom. Fant, ki dela v skladišču, je zaradi svoje iskrenosti in grobe neposrednosti najobetavnejši, najbolj simpatičen in najbolj živ protagonist romana. Tu sta še Alicina najboljša prijateljica iz Dublina Eileen, urednica literarne revije, in Simon, njen nekaj let starejši sosed in prijatelj iz otroštva, ki se ukvarja s politiko, in na katerega je Eileen nora, odkar ve zase. Nič kaj pretresljivega se jim ne zgodi na 350 straneh, večino časa porabijo za brezplodno razglabljanje in nekaj kar preveč “tehničnega” seksa. Prav tako kot pomanjkanje zunanjega dogajana je enoličen tudi njihov notranji svet – nimajo prave energije, vse preveč časa porabijo za neskončno analiziranje, ki jih ne pripelje nikamor, izgubljeni so in ranjeni in preveč ali premalo uspešni, mučijo jih nepomembne travme iz otroštva, kar naprej dvomijo o sebi in drug o drugem, čisto blizu si že pridejo, pa se spet potisnejo stran. Perspektivo vsevednega pripovedovalca razbija eletronska pošta, ki si jo izmenjujeta po sili razmer ločeni prijateljici; tudi to tehniko je Sally Rooney že uporabila. Sporočila so dolga in neprepričljiva, pisateljica jih poleg osebnih zaupnosti vse preveč izrabi za obdelavo tem, ki jo očitno vznemirjajo, vendar bi o njih težko kdo razpravljal v mejlih, sploh pa v takšnem skoraj enciklopedičnem slogu. Propad pozne bronaste dobe, linearna pisava B, splošen kolaps sveta, desničarska politika, osmišljenje našega sedanjega zgodovinskega trenutka na internetu z degradiranim političnim besednjakom … Rooneyjeva si prek Alicinih pisem olajša tudi svojo dušo: razpiše se o ceni slave, kakšno breme je biti znan in kako velja za normalno, da ljudje, ki te sploh ne poznajo, lahko kar sodijo, kakšen človek da si. “Taki ljudje resnično ne vidijo razlike med človekom, o katerem so samo slišali, in človekom, ki ga osebno poznajo. In čustva, ki jih gojijo do te osebe, o kateri mislijo, da sem jaz – intimna bližina, zamera, sovraštvo, pomilovanje –, se jim zdijo enako resnična kot njihova čustva do lastnih prijateljev. Sprašujem se, ali ni kultura slave, razvpitosti, nekako metastazirala, da bi zapolnila praznino, ki je ostala za religijo. Da je nekakšna maligna novotvorba, ki se razrašča tam, kjer je bil nekoč prostor za sveto.” Pa vendar se roman Kje si, prelepi svet? bere tekoče in kratkočasno, saj je Sally Rooney s kratkimi stavki in preprostim, razumljivim slogom mojstrica svoje obrti. Le da ima bralec ves čas občutek, da bi po eni strani rada nekaj več, zaradi česar njeni junaki kljub intelektu in precejšnji družbeni kritičnosti delujejo izumetničeno in papirnato. Na primer: “Alice je rekla o Eileen, da je genij in neprecenljiv biser, da je niti ljudje, ki jo res cenijo, ne cenijo dovolj. Eileen je rekla o Alice, da je ikonoklast in pristen original in pred svojim časom.” Po drugi strani skuša Sally Rooney v vsaki knjigi znova, v tej pa še prav posebej, prenesti bralcu sporočilo, da sta ne glede na vse, tudi zdaj, ko je človeštvo na robu propada, najpomembnejša ljubezen in prijateljstvo. Ker smo “mogoče pač rojeni za to, da ljubimo in nas skrbi za tiste, ki jih poznamo, da ljubimo in si delamo skrbi v nedogled, še takrat, ko bi morali početi pomembnejše stvari.” Preprosto védenje, ki pa se ne ujema ravno z vedno vnovično zmedenostjo glavnih junakov, pa naj imajo dvajset ali trideset let. Čeprav je konec tokrat neizpodbitno srečen in so se mogoče le česa naučili. Čas bi že bil. Mogoče tako Sally Rooney v naslednjem romanu ne bo treba preigravati vedno istih registrov, ampak bo s svojim talentom zasijala v čisto novi luči. To bralcem, ki so skozi tri romane potrpežljivo prenašali travme in frustracije večnega odraščanja, pravzaprav dolguje. Da bi postala Jane Austen današnjega časa, kar ji pripisujejo že zdaj, pa ji manjka še kar nekaj kilometrine.

Piše: Nada Breznik Bere: Lidija Hartman Tone Partljič je neutruden pripovedovalec in pričevalec o preteklem in sedanjem Mariboru, njegovih ljudeh in dogodkih, ki so ga zaznamovali. To še posebej velja za roman Veter z vzhoda, v katerem skoraj dokumentarno beleži burno obdobje pred drugo svetovno vojno, posebej osredotočen na leto 1934. V tem zgodovinskem kontekstu razvija več zgodb in niza vrsto protagonistov različnih slojev in narodnosti, ki jih življenjske okoliščine in naključja pripeljejo na skupna pota ali jih od njih oddaljijo. Pomembno mesto v romanu ima tudi zgodovinska vloga generala Rudolfa Maistra. Pisatelj iz zgodovinskih virov črpa dokumentarne podatke, iz izkušenj pa opisuje znano mu šolsko, gledališko in politično okolje in mentaliteto, ki se s časom ne spreminjata prav veliko, nasprotno, njuna aktualnost nas vedno znova preseneti. In če se vprašamo po glavnem protagonistu ali jedru tega romana, se je težko odločiti za enoznačen odgovor. Zgodbe, ki jih v tem okvirju ustvarja pisateljeva domišljija okoli izmišljenih ali resničnih ljudi, bi bile lahko tudi samostojne, a kot že rečeno, druži jih to leto in to mesto z vsemi trenji, razlikami in industrijskim razvojem, ki je nakazoval napredne smeri. Čeprav je bilo leto 1934 burno, ga večina prebivalcev ni doživljala tako. Res jih je pretresel atentat na kralja Aleksandra v Marseillu, toda številne politične dejavnosti so potekale v strogi tajnosti, saj so bili vključeni le posvečeni. Prebujanje delavskega razreda je potekalo pod vodstvom izobražencev, privržencev Marxa, Engelsa in sovjetske revolucije. Na drugi strani se je ostanek nemško govorečega prebivalstva po tihem pripravljal na ponovno priključitev Štajerske k Avstriji. Njihovi zgledi so bili obrnjeni k nemškemu nacionalsocializmu, ki ga je oznanjal Hitler. Partljič dobro opisuje mesto, ki ga Drava deli na levi in desni breg. Bregova imata povsem različni življenji. Na eni strani so skrajno revni predeli, kot so tako imenovana Abesinija, vagonarsko naselje in začasno bivališče nasilno izseljenih na prostem, pod mostom, na drugi strani so bivališča bogatih, kulturne in izobraževalne ustanove, gledališče, knjižnica, lepe stavbe in široke ceste. Kljub revščini nekaterih se mesto industrijsko razvija, delavci na železnici so dobili svojo stanovanjsko kolonijo s solidnimi stanovanji. V romanu sledimo zgodbam mladih fantov iz podeželskega štajerskega okolja, ki se ob začetku šolskega leta z vlakom peljejo v Maribor, kjer bodo nadaljevali šolanje, pa zgodbi njihovega vrstnika, istrskega begunca Pepija. Njihovi liki so obogateni z družinskim ozadjem in usodami družinskih članov ter z dogodki, ki so njihove načrte speljali stran od začrtanih ciljev. Ob njih je v romanu še vrsta akterjev, ki so križali pot mladeničem, in nekatere med njimi Partljič opiše tako natančno, da pred bralci zaživijo polno in prepričljivo življenje. Še posebej pretresljivo stanodajalko Margaretho Šprah, nekoč veliko in bogato damo, po rodu Avstrijko, katere tragično zgodbo spremljamo od njenih najbolj cvetočih let, prek krutega staranja do samega konca. Medtem ko je nemški del mariborskega meščanstva vzvišen in podcenjujoč do Slovencev, so Slovenci nestrpni do primorskih beguncev, ki so pribežali v Maribor pred italijanskim fašizmom in jih domačini imenujejo Čiči. Enako nezaupljivi, če ne celo sovražni so tudi do Srbov, s katerimi si po novem delijo skupno državo. Partljič z opisom zapletenega življenja v tem obmejnem pasu dobro predstavi delitve, ki so v zgodovino in človeške možgane zasidrane od nekdaj. Naj ljudstva delijo reke ali pa meje, ki jih spreminjajo agresorji ali mirovniki na pogajanjih, ko se vojne vihre končajo, vedno bodo ostali na svojih bregovih ali na svoji strani črte, levi in desni, zgornji in spodnji, vzhodni in zahodni, vsako s svojimi nepotešenimi ozemeljskimi apetiti, predsodki, s svojo nepomirljivo nestrpnostjo ali celo nerazumnim sovraštvom. Kaže, da ga je veter z vzhoda samo še podpihoval.

Piše: Marija Švajncer, bereta: Mateja Perpar in Bernard Stramič. Andrej Lutman je mojster za izumljanje novih besed. Tudi naslov zbirke, Iz zatipkanin, je njegov izvirni domislek. V Slovenskem pravopisu je beseda zatipkati zaznamovana kot neobčevalna, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je navedeno, da se lahko zatipkamo sredi vrstice, se pri tipkanju zmotimo in se tako v naglici zatipkamo, napisan je samostalnik zatipkanje, beseda zatipkanina je torej res Lutmanova zamisel. Če bi uporabil glagola natipkati in vtipkati, ki sta navedena, to ne bi bilo enako. Avtor nas po vsej verjetnosti hoče opozoriti, da se mu je primerilo nekaj nenačrtovanega, spontanega, skoraj samovoljnega in neodvisnega od njegovega namena. Lutmanova očitna ustvarjalna svoboda spodbuja tudi vprašanje, ali imamo morebiti opraviti z ustvarjalcem antipoezije. V literarni zgodovini velja za njenega ustanovitelja, ali kakorkoli bi ga že označili, čilski pesnik Nicanor Parra, avtor, ki se je zavzemal predvsem za dialoškost in dejstva, se izogibal literarnim figuram in nasprotoval izumetničenim oblikam tradicionalnega pesniškega jezika. Odgovor je nikalen: ne, Andrej Lutman ni antipesnik. Že res, da je samosvoj in poet, ki si ne da vzeti neomejene ustvarjalne svobode, toda kljub temu bi ga bilo mogoče imeti za pesnika kakovostne poezije brez oznake anti, za velikega poznavalca domačega in tujega pesništva ter umetnika, ki si na vso moč prizadeva za lastno izvirnost. Skrivnostno, vendar umetniško dognana poezijo v zbirki Iz zatipkanin je razdelil na Oslikanke in Dodatnice ter na koncu dodal še Flexanje, nekakšno refleksijo literarnega ustvarjanja in odlomke iz tujih ocen svojega dela. V pesmih uporablja nove izraze (veliko jih je v ženski spolni obliki), abstraktne pojme, utrinke iz narave in vidike doživljanja. Kopiči paradokse in obrate, pogosto je ironičen. Včasih je videti, da je posmehljiv samo na površini, v resnici sta v njegovi poeziji tudi globina in slutnja nečesa temačnega in strašljivega, nečesa, kar pritiska na pesnikovo zavest. Čustev se skuša ubraniti tako, da v izbran, slogovno bogat in izčiščen pesniški jezik vnaša tudi vulgarizme ter hote združuje privzdignjenost in banalnost. Z estetsko učinkovitimi besedami riše Zemljo, nebo in vesolje, pooseblja predmete, pojme in vremenske pojave. Njegova jezikovna inovativnost je vredna občudovanja, besedne igre imajo posebno moč. Če gre na primer za to, da nekdo nekaj prejme, potem sprejme, prej spusti prazno vase in potem pesnik ponudi sprimke in sprejetke. Pri predznanju pomisli na znake in znamenja. V Lutmanovo poezijo vstopajo peščaji, vsilijo se mu odvečki, tudi potrtnica ne obeta nič dobrega. Tu in tam se pojavi celo kaka rima. Nasprotja imajo posebno govorico, uganivke ali vmesnice in usodniki ohranjajo svojo nedoumljivost. Pesnik se ne odreka humorju: »Ko te ni, te pogrešam; / ko si tu, si odveč. / (Rešitev: obilnost.)« Zgodi se mu, da ujame čas: » v mrzli, temni, tihi, / mirujoči večnosti / se za hip / pojavi / pa izgine / topel, svetel pok / trenutka.« Lutmanu ni do neposrednosti, samoumevnosti in jasnosti, temveč namerno ravna tako, da je njegovo poezijo treba razvozlavati. Sam uporablja besedo zavozlanka. Eden od verzov se glasi, da oblika vlada v razkošju. Zbirka Iz zatipkanin je opremljena z avtorjevimi barvnimi slikami. Andrej Lutman ni samo pesnik, temveč je tudi nadarjen likovni in glasbeni ustvarjalec. Njegove slike so abstraktne, a nas nagovarjajo z vznemirljivo likovno govorico, takšno, ki spodbuja k soustvarjanju. Naslovnica zbirke je svetlo zelena, na drugih slikah pa žarijo močne in tudi temačne barve, take, ki zahtevajo premislek o avtorjevem eksistencialnem položaju, doživljanju sveta, iskanju, slutnjah in morda tudi hipni žalosti. »Korist ima od vsega le zrak, / ki je sprva težak, a se redči, / ko se prah poleže in molji odlete, / zavlada maska ravnovesja, / je zrak nasičen z vonjem mrkih ust.« V sklepnem razdelku z naslovom Flexanje avtor navaja odlomke iz odzivov na svoje pisanje in pojasnjuje, da flexanje poudarja odstranjevanje odvečnih pomenskih usedlin. Navaja citate iz revij, časnikov in radijskih oddaj in podatke, kje je vse to mogoče najti. Avtoric in avtorjev, ki so ocenjevali njegovi knjigi Iz knjig v knjigo in Zgodbnice iz Črkja, ne imenuje. Iz odlomkov je mogoče razbrati, da v pisanju o njegovi ustvarjalnosti prevladuje naklonjeno vrednotenje. Andrej Lutman pravi, da je avtopoetika osnovna sestavina sodobne poezije in najbrž tudi njen skrajni doseg. In še: ustvarjanju preostaja precejšnja svoboda tako glede vsebine kot sloga, stvariteljstvo je pred svojo poglavitno vlogo – samosvojostjo na vseh področjih.

Piše: Miša Gams bereta Mateja Perpar in Bernard Stramič Pisatelj, gledališki režiser, kulturni aktivist in politik Tone Peršak v romanu z naslovom Za gozdom natanko opisuje življenje osamljenega upokojenca, ki obuja spomine na preteklost, ob tem pa se zaveda, da je za duševni mir pomembno dihanje s polnimi pljuči onkraj mesta. Čeprav ne gre za avtobiografski roman – naselje v knjigi se imenuje Loka pri Šentvidu – lahko pozoren bralec v opisu ulice, ki jo na eni strani omejuje industrijska cona, na drugi pa gozd, prepozna Trzin, kjer je bil Peršak dlje časa župan. Protagonist romana se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z ženo in tremi majhnimi otroki odloči, da se iz ljubljanskega stanovanja preselijo v nedokončano hišo z vrtom. Da bi si lahko privoščil obnovo, služi denar kot gradbenik pet let v Iraku, leto dni v Bosni in nato še dve leti v Libiji, nakar se vrne domov k družini, da bi nadoknadil zamujeno. Medtem ko mu hiša na obrobju naselja predstavlja varnost in stik z gozdom na drugi strani ulice, se otroci na življenje v naravi le s težavo navadijo in se ob prvi priložnosti odselijo. Najmlajša hči se poroči z muslimanom, ki otroka postopno seznanja z vrednostnim sistemom islama, srednja hči živi sama in tu in tam pripelje na obisk prijateljico, najstarejši sin Dare pa redno po telefonu preverja njegovo mentalno stanje. Še posebej po smrti njihove matere, ki malo po razglasitvi epidemije zboli za covidom in v bolnišnici po dveh tednih umre. Tako nikoli ne izve, da njen mož piše roman o dogajanju na obronkih gozda, v katerega med drugim vnaša tudi osebno izkušnjo. Zdi se, da ga ženina smrt prizemlji v zavedanju lastne minljivosti, ob tem pa veliko bolj intenzivno in subtilno doživlja drevesa v gozdu – kot bitja, ki sodelujejo in si nudijo oporo: “Ti ogledi in razmisleki so me spodbudili, da sem hodil po gozdu z vse bolj odprtimi očmi in ne kot desetletja pred tem z le napol odprtimi. Postal sem pozoren na to, kako živijo drevesa, kako se borijo za svoj prostor, in kot se mi je vse bolj zdelo, res celo sodelujejo, se spoštujejo, dajejo prednost najsposobnejšim in jim dajejo življenjski prostor.” Čeprav Peršak na začetku romana Za gozdom z ničimer ne nakaže, na kateri fabulativni točki se bo zgodil suspenz, niti ne sugerira, ali se bo zgodil v gozdu ali v soseski, v kateri prebiva veliko čudaških sosedov, nam med prepletom preteklih refleksij in aktualnim dogajanjem v času epidemije covida postopoma vendarle približa Sartrovo misel, da so pekel ljudje okrog nas. Bodisi v podobi novih sosedov, ki na vsak način želijo posegati v tradicionalno okolje in skrčiti gozdno površino, bodisi v podobi zadrgnjenih staroselcev, ki za hrbti opravljajo temnejšo polt prišlekov in ugibajo o njihovem poreklu. Ne nazadnje tudi v podobi zakonca, ki se lahko v lastni hiši nenadoma spremeni v hladnega tujca, s katerim nima – razen prostora – nič skupnega: “V bistvu sva slutila ali vsaj čutila to, da drug drugega drživa v šahu, ker sva si toliko dolžna, in zato drug drugega prisiljujeva v tak način življenja brez čustev in erotike, brez vsakršnega normalnega stika in odnosa, razen te mržnje, vztrajne, tihe, ledene. S tem in tako sva priklenila drug drugega nase. To ne povezuje nič manj kot ljubezen … Druge potrebe in želje sva vsak zase zadovoljevala zunaj doma. Jaz s pripadnostjo ulici in izmišljijam o skupnosti prebivalcev te ulice. Ona s svojimi kavkami, ki so prišle na pogreb in so najbrž živele na enak način s svojimi dedci … Kdo ve, koliko je v ulici takih parov? Zato pa je v njej toliko norcev, no, psihopatov … Z mano vred?” Po uvodni predstavitvi protagonistovih sosedov, ki pretežno pripadajo bogatejšemu srednjemu razredu, ima bralec občutek, da se bo zdaj zdaj nekaj dramatičnega zgodilo – morda izginotje otroka, rop, umor ali da se bo vsaj prižgala skrivnostna luč v zapuščeni hiši. Peršak se tako kot že v prejšnjih delih poigrava s stereotipi in pričakovanji v bralčevi glavi, ob tem pa z drobnimi fabulativnimi detajli in minimalnimi dramaturškimi “prijemi” drži napetost na vrhuncu. Zgoščena pripoved, ki s podrobnimi psihološkimi opisi sosedov in svojcev razkriva tudi malomeščansko miselnost glavnega junaka, ki se ne zaveda, da v druge projicira svoje lastne strahove, in ki se zapira v “grad”, v katerem spi kot princeska na zrnu graha, nas opozarja na to, kako hitro se lahko naši življenjski cilji podrejo. V hiši, ki kot ukleta sameva nasproti njegovega doma in iz katere se vsake toliko časa izselijo pravkar vseljeni stanovalci – bodisi zaradi družinskih bodisi zaradi finančnih težav –, vidi simbol lastne nemoči, da bi okrepil sosedske odnose in obdržal družino. Zaključek romana ponuja upanje v moč sobivanja, vendar ne z ljudmi, temveč z rastlinami in živalmi onstran domačega, znanega in priljudnega, ki prihajajo iz divjine z nalogo, da nas nekaj novega naučijo in nas odvežejo samouničujoče slabe vesti in nenehnega občutka krivde. In ki nam med drugim sporočajo, da je smrt le sestavni del življenjskega cikla in da zaradi spomina na mrtve ne potrebujemo fizičnega pokopališča.

Piše: Katarina Mahnič, bereta: Bernard Stramič in Mateja Perpar Saša Pavček, znana in cenjena slovenska dramska in filmska igralka, prvakinja ljubljanske Drame, se s knjigo Živi ogenj gledališča pridružuje skupini gledaliških kolegov – igralcev, režiserjev, lektorjev – ki so svoje umetniške izkušnje in odnos do govorjene besede tako ali drugače, sami ali s pomočjo nadomestnih pisateljev, popisali v knjigah. Pavčkovi sicer pisanje ni tuje – tako dramskih besedil kot pesmi in esejev. Leta 2005 je v knjižnem prvencu Na odru zvečer objavila tri drame in nekaj esejev, sledili sta pesniški zbirki Obleci me v poljub in Zastali čas, napisala pa je tudi nekaj knjig za otroke. Knjigo Živi ogenj gledališča odpira obdobje korone, ko je gledališče izgubilo svoj ritual. Pavčkova se je v tem ustavljenem času zatekla med svoje zapiske in se tolažila z mislijo, da je “pavza vendar sestavni del dramaturgije predstave”, ter z vero v “živo vakcino umetnosti”, kot posrečeno imenuje, ki bo v prihodnosti spet vse postavila na svoje mesto. Nato se vrstijo spomini na zgodnje otroštvo in začetke igralske poti. Bila je vase zaprt, plašen in zasanjan otrok; svojci so jo opisali kot “krhko, šibkega zdravja in z bolj malo telesne moči”. Njen prvi spomin na gledališče je obisk lutkovnega teatra pri treh ali štirih letih, ki se ji je zdel majhen kot škatlica za vžigalice, a poln netiva. Zvezdica Zaspanka in razbojnik Ceferin, ki bi rad omehčal kamnito srce, sta ostala z njo za vedno. Spominja se Mladinskega gledališča, kjer je bil nekaj let umetniški vodja njen oče in kjer sta jo kot otroka zasvojila vonj gledališke garderobe, šminke in prepotenih igralskih teles ter oder, ta svet neskončnih možnosti. Začutila je, da je gledališče njen dom, nelagodno pa se je počutila v vrtcu in osnovni šoli. Bila je dislektik v času, ko se o disleksiji še ni govorilo, ampak so drugačne otroke preprosto razglasili za lene in butaste. Staršem so učitelji celo predlagali, naj gre po osemletki na kakšno lažjo poklicno šolo. “Disleksija pa je po mojem samo nekoliko drugačna pamet od splošno veljavne,” piše Pavčkova. Dramski krožek v Pionirskem domu, gimnazija Poljane, Šentjakobsko gledališče, sprejemni izpiti na Akademiji, prve vloge, zgodnje materinstvo, režiserji, s katerimi je sodelovala, predavanje umetniške besede na AGRFT-ju … Ta avtobiografski del je Pavčkova skladno prelila v bolj esejistične zapise, ki so nastali ob različnih priložnostih, za razna glasila ali prireditve, in se jim ponekod pridruži kakšna njena pesem. Govorijo o svobodi umetniškega izražanja, kulturi, knjigi, predsedovanju Združenju dramskih umetnikov Slovenije … V drugem, posebnem delu knjige imenovanem O ljudeh, gorečih za gledališče, pa predstavi še šestnajst portretov njej ljubih gledališčnikov, med njimi Poldeta Bibiča, Dušo Počkaj, Ivanko Mežan, Borisa Cavazzo, Jerneja Šugmana, Dušana Jovanovića …, saj “brez ljudi, ki jih ni več med nami, naše bivanje ne bi imelo temeljev in naša življenja ne darovanega bogastva”. Eni so bolj živi in domišljeni od drugih, saj je pri tistih, ki jih je osebno bolje poznala, lahko vpletla tudi posrečene anekdote. Mene je najbolj “zadela” predstavitev velikega igralca Poldeta Bibiča, pravzaprav razmišljanje o njegovi umetniški besedi in interpretiranju. Avtorica se je dotaknila treh Bibičevih interpretacij: Menartove balade Galeja, Prešernovega Uvoda h Krstu pri Savici in Levstikovega Martina Krpana. Opisuje jih tako sočno in preprosto, da bralec res zasliši izjemno moč in modrost interpreta. In dojame, da še zdaleč ni dovolj, da nekaj samo tekoče prebereš in malce pomolčiš vmes. Še tako lep glas, nas opozarja Pavčkova, ki obvlada raznolike lege, modulacije in bravure, mora biti vedno in vselej tudi glas vesti in odgovornosti. Živi ogenj gledališča je na prvo branje zahtevna knjiga; seveda če bralec ni vsaj malo posvečen v skrivnosti gledališke in govorne umetnosti. Če jo primerjam z nekaterimi knjigami o teaterskih ljudeh, ki so jih bralci vzeli za svoje, na primer z Racem, Cavazzo in Mileno Zupančič, je Saša Pavček veliko bolj zadržana v razkrivanju osebnega življenja in veliko bolj detajlna in precizna v poglabljanju v igralčevo poslanstvo – v njegov govor, moralno držo, smisel za sodelovanje z drugimi. To je tudi knjiga, ki jo je, v nasprotju s prej naštetimi, napisala igralka sama, zato slog pisanja jasno izžareva njeno osebnost, ki se kot rdeča nit lesketa skozi raznovrstno strukturo zapisanega. In je, preprosto, lepa. Skromna. Zadržana. Humorna – nič čudnega, saj ji je od vseh dramskih zvrsti najbližja komedija. Jasna in preprosta, tudi ko piše o zapletenih stvareh. Polna človeškega etosa. Stalno na preži, da ne bi komu naredila krivice, koga spregledala, da njena svoboda ne bi stopila na pot drugega. “Umetnik vedno postavlja v ospredje človeka. Bo postavil sebe ali drugega? Če denimo v dramatiki postavi sebe v ospredje, bo potreboval tudi drugega, da mu nasprotuje in ga s tem osvetli, mar ni tako? Kako pa bo ravnal v življenju? Bo v življenju postavil sebe na prvo mesto, kar pravijo, da je dobro in prav. Tega se skušam (pozno sicer, a nikoli ni prepozno) naučiti. Kako pa je, če si sam sebi vedno prvi in edini, pri tem pa ignorantski do drugih? Umetnik mora imeti svobodo, le-ta mu omogoča izražanje; do kod sega ta svoboda, da ne omejuje svobode drugega, da daje rast tudi drugemu, pa je zame zelo važno vprašanje.” Saša Pavček v Živem ognju gledališča izpostavlja še dve za vse pomembni temi. Prva je materinstvo, ki je bilo v umetniškem poklicu zanjo zahteven izziv, sploh ker je bila mlada mati samohranilka. Hkrati pa ji je pomagalo držati smer, pomagalo ji je pri vztrajnosti in disciplini. “Nenadoma sem razumela in občutila življenje bolj polno, bolj globoko, bolj zares, bolj naravno in preprosto.” Druga je predavateljstvo, saj je imela svoje študente resnično rada, verjela je vanje, verjela, da je treba z mladimi ljudmi, enako kot z besedami, ravnati previdno in čuječe. Nekoč jo je nekdo vprašal, kakšno korist ima kdo od študija predmeta umetniška beseda. Tisti trenutek je ostala brez odgovora, pri sebi pa si je ves čas tiho prizadevala in si resnično želela, da bi bila korist tega študija: postati boljši človek: “Ne zgolj vešč recitator, virtuozen igralec, marveč plemenitejši človek!” Naj končam z anekdoto, ki jo je Saša Pavček zapisala pri portretu režiserja Dušana Jovanovića. Po neki premieri jo je pobožal po licu in rekel, da je en tako občutljiv zračen človek. Nikoli ni ugotovila, kaj je mislil z zračnostjo, vprašala pa ga tudi ni. Po prebranem Živem ognju gledališča me je obšlo, da je Jovanović besedo transparentnost, ki jo tako radi uporabljajo politiki, nadomestil z bolj estetsko zračnostjo. Prepričana sem, da sem v knjigi spoznala odkrito, čisto in jasno Sašo Pavček, zračno Sašo, zasvojenko z besedami, ki na vprašanje, kako pravilno kaj povedati, odgovarja: govorite čiste misli. Čudovit in dragocen prispevek h kulturi slovenskega gledališča in splošni kulturi slovenskega naroda.

Ocena filma Izvirni naslov: Asteroid City Režiser: Wes Anderson Nastopajo: Jason Schwartzman, Scarlett Johansson, Tom Hanks, Jeffrey Wright, Tilda Swinton, Bryn Cranston, Edward Norton, Adrien Brody, Liev Schreiber, Hope Davis, Stephen Park, Rupert Friend, Maya Hawke, Steve Carell, Matt Dillon, Hong Chau, Willem Dafoe, Margot Robbie, Tony Revolori, Jake Ryan, Jeff Goldblum Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Dejan Kaloper Televizijski voditelj napove produkcijo najnovejše drame Conrada Earpa, ki je postavljena v malo ameriško puščavsko mestece Asteroid City, znamenito po velikem kraterju in ostanku asteroida. V drami se v to mestece pripelje vojni fotograf Augie Steenbeck s tremi majhnimi hčerkami in nadarjenim najstniškim sinom, ki se namerava v tem mestecu udeležiti tekmovanja v znanstvenih izumih mladostnikov. Augie je pred kratkim ovdovel, vendar otrokom še ni sporočil, da mame ni več. V istem času se znajde v Asteroid Cityju tudi slavna igralka Midge Campbell s svojo najstniško hčerko. Medtem ko se začnejo odnosi prisotnih v mestu prepletati, se nad kraterjem pojavi NLP in vojska takoj zapre celotno območje. Zunaj drame, ki se odvija v živo, imajo igralci težave z motivacijo svojih likov, zapleta pa se tudi življenje samega dramatika ... Če se za začetek malce pošalimo, bi lahko rekli, da spada tudi novi igrani celovečerec Wesa Andersona Asteroid City v paket letošnjega fenomena Barbenheimer – dogajanje je večinoma postavljeno na puščavsko področje, kjer nedaleč stran testirajo atomske bombe, tako da so vsi prisotni tudi nekajkrat priča tresku in gobastemu oblaku. V stranski vlogi oziroma v zaodrju gledališke predstave znotraj filma pa se med številnimi zvezdniki pojavi tudi Margot Robbie – še več, eksistencialni strah pred smrtjo, ki sproži plaz dogodkov v lucidni komediji Barbie, je tudi med osrednjimi motivi filma Asteroid City. V zvezi z Oppenheimerjem pa bi moral biti znameniti citat iz Bhagavadgite nekoliko obrnjen: »Jaz sem postal Wes Anderson, stvaritelj svetov.« Ampak to, da se celovečerec sklicuje na druga dva filma, ki sta nastajala približno istočasno, je samo češnja na torti samonanašalnega cirkusa – kot vedno doslej bi lahko tudi tu gledalec, če bi seveda imel to možnost v kinu, pritisnil na pavzo po vsakem prizoru in razmislil, kateri citati so vse vključeni v posamezen kader. Kot vselej doslej je pri Andersonu – ali celo še v večji meri – vse izjemno precizno izmerjeno, izračunano, dosledno pastelna barvna paleta (razen dramskih črno-belih prizorov) pa je v nekakšnem nasprotju s podtonom hlada, ki pride kljub duhovičenju na ravni mizanscene z vso to dodelanostjo. Asteroid City je med vsemi Andersonovimi filmi tudi najbolj široka ameriška freska, v kateri z ansambelsko zasedbo – znanih imen in stalnih nastopajočih je preveč, da bi jih na tem mestu naštevali –, s prepletom naracij, sklicevanjem na ameriške dramatike oziroma dramsko in literarno strukturo nasploh ter s poigravanjem z možnostmi filmskega izraza in kršenjem pravila četrte stene po svoje kanalizira Roberta Altmana. Vse tukaj je reciklaža in citat nečesa, še avtor glasbene spremljave Alexandre Desplat, s katerim sodelujeta pri zadnjih petih celovečercih, na veliko ponavlja samega sebe. Zanimivo bi bilo sicer slišati, kaj bi si Altman mislil o tem postmodernizmu, če je že Petra Bogdanovicha na višku slave v 70. letih ošvrknil, da je samo »režiser-fotokopist« ... Toda ali sploh smemo Wesu Andersonu zares očitati, da je preveč »andersonovski«? V tem stopnjevanju lastnih izraznih idiomov do ekstravagance in karikature spominja na poznega Fellinija. Anderson bo pač očitno ostal Peter Pan ameriškega filma, večni mladenič, simbol eskapizma, arhetip nedolžne igrivosti in ljubke domišljije – taki so pogosto osrednji liki njegovih celovečercev in tak je tudi on sam s svojim opusom. Novih oboževalcev ne bo pridobil, starih pa ne odvrnil. Vsaj še eno posrečeno samonanašalno komponento najdemo znotraj filma Asteroid City. Celovečerec je nastajal na španskem podeželju – prav tam, kjer so bili posneti številni špageti vesterni, ki so tudi med referencami – med pandemijo covida in v že sicer zaprtem svetu avtorjevih del se je znašla dodatna ideja karantene, v kateri se znajdejo njegovi liki ... Za to nesrečno obdobje pandemije covida se je nekako pričakovalo, da bo prineslo izbruh ustvarjalnosti in prebojnih idej, saj so številni imeli veliko prostega časa, marsikje so državne strukture tudi omogočile razne oblike univerzalnega temeljnega dohodka – vendar bi z zamikom le težko rekli, da so se odprli posebni kreativni kanali. Kot kaže, smo bili tačas čisto preveč vsi zapredeni sami vase, da bi nastalo kaj več od recikliranja.

Piše: Jera Krečič Bereta: Eva Longyka Marušič in Renato Horvat Roman francoskega pisatelja ruskih korenin Andreïa Makina z naslovom Armenski prijatelj je postavljen v Sovjetsko zvezo sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Prvoosebna pripoved 13-letnega najstnika v mestu na bregu Jeniseja v osrednji Sibiriji, opisuje nekaj poznopoletnih tednov, ko se je v četrti, imenovani Hudičev kot, nastanilo nekaj Armencev, katerih sorodniki so v tamkajšnjem zaporu čakali na sojenje. Nekaj mladih je namreč ob petdesetletnici poboja Armencev ustanovilo tajno organizacijo in se bojevalo za ponovno neodvisnost Armenije. Sovjetska oblast se je na to hitro odzvala, jih prijela in odpeljala na sojenje v Sibirijo. Pripovedovalca, otroka iz sirotišnice, vajenega krutih razmer in nesprejemajočega okolja, globoko spremeni kratko prijateljstvo z armenskim dečkom Vadranom in njegovo skupnostjo – mamo Šamiram, mlado Gulizar in kraljem tega začasnega armenskega kraljestva Sarvenom. Vadranov pogled na svet in njegovo dojemanje bivanja je v primerjavi z okoljem, v katerem živi pripovedovalec, izjemno, odmaknjeno in nenavadno. Kot bi se ta bolehni deček zavedal minljivosti življenja in se znal usmeriti k bistvenemu – temu, kar je drugim zaradi banalnosti vsakdana, rivalstva in hlepenja po praznem nevidno. V kratkih, epizodičnih poglavjih pripovedovalec postopoma odkriva skrivnost kavkaškega ljudstva, njegovo zgodovino in grozljivo tragične usode. Kljub hudi represiji oblast, ki jo je posredno mogoče čutiti skozi vso knjigo, je pripoved svetla, topla in polna upanja. Dečka se pred zunanjim svetom zatekata v skrivališče v nasipu ob zaporih, ki sta si ga ustvarila v eni od velikih lesenih kock s propagandnimi poslikavami. Prav to skrivališče postane ključno v nadaljevanju dogajanja in proti koncu usodno za pripovedovalca. Vrhunec romana, ko se dogajanje močno zgosti, predstavlja dan sojenja, zaključek pa postopoma prekinjajo pripovedovalčevi skoki v »sodobnost«, ki celoto zarišejo iz še večje časovne distance. Spoznal sem, da bi avtor, če bi opisoval »armensko kraljestvo«, popisal anekdote, ki so se širile po mestu. Pobeg, podzemni rov, streli – slikovit konec, ki bi izpostavil to epizodo, kot da se je svet tam ustavil in neumnost dva dni kasneje ni priklenila tisoč pogledov na ledeno ploščo, na kateri je dvanajst moških s palicami tolklo po črnem paku. Ne, odhod majhne armenske skupnosti ni prekinil niti tega cirkusa na ledu, niti vrtincev vsakodnevnih podlosti, niti političnih burlesk. Bilo mi je jasno, da se edina skrivnost, ki jo je vredno raziskovati, skriva v naši sposobnosti, da se upremo temu toku bedastoč, ki nas odvračajo od preteklosti, kjer se skriva naše najgloblje bistvo. Roman Andreïa Makina Armenski prijatelj je hvalnica univerzalnim vrednotam človeštva ter poudarja nesmiselnost vojne in nasilja. To pretresajo tudi zaključna poglavja, ki problematizirajo površno dojemanje zgodovine in brisanje pomembnih dogodkov iz zavesti, ki jih zbanalizirajo vsakodnevnost in tok življenja. Prihod pripovedovalca na isti kraj po petdesetih letih, v mesto, ki je povsem drugačno od tistega, ki ga je poznal kot otrok, sproža v njem neprijetne občutke, povezane predvsem s spremembami, ki so se zgodile mestu in svetu. V tej kritičnosti do sodobnega potrošništva podvomi o tem, da bi bil tak svet še pripravljen sprejeti majhno skupino izgnancev in jim zares prisluhniti. Sodobna gluhost, kot jo imenuje, posledica vseh sofisticiranih povezav, ki človeka odvračajo od resnične povezanosti, zazveni izpeto, junake romana, ki se jih protagonist ob sprehajanju po istih krajih spominja, pa romantizira in pusti zaključku romana pokroviteljski pridih olepšane preteklosti.

Piše: Iztok Ilich Bere: Igor Velše Zgodovinar Janko Prunk je o raziskovanju razvoja slovenske politične misli, kot se spominja, začel razmišljati že med študijem. Pozneje se je občasno posvečal posameznim pojavom in obdobjem, načrt, da bi v eni monografiji zajel celoto, pa je moral počakati do upokojitve. Pri pisanju knjige Zgodovina slovenske politične misli je postavil v ospredje preglednost in željo, da bi vsak bralec dojel, da smo imeli Slovenci na poti k nacionalni samozavesti in emancipaciji poleg kulturne in narodne tudi politično misel. Zaživela je v pomladi narodov po revoluciji leta 1848 in se izkazala s pogumno zahtevo po združitvi vseh v avstrijskih deželah živečih Slovencev v politični enoti, kar bi jim, znotraj habsburške monarhije, omogočilo samostojno odločati o svojih zadevah. Začetnik prizadevanj za ta cilj je bil koroški duhovnik Matija Majar Ziljski s programom za Zedinjeno Slovenijo. Petdeseta leta 19. stoletja je zaznamoval Bachov absolutizem, ki je politične razmere vračal v čas pred revolucijo. Obenem so množične izdaje Mohorjeve družbe močno okrepile slovenski tisk s konservativnimi Bleiweisovimi novicami in cerkveno Zgodnjo Danico. Naslednje desetletje se je z ustanavljanjem čitalnic – v Trstu, Mariboru, šele tretje v Ljubljani itn. – ter podružnic telovadnega društva Južni Sokol poživilo društveno življenje. Nastala je Slovenska matica, politični list Naprej, ki ga je izdajal narodnjak Miroslav Vilhar in urejal do oportunizma konservativnih veljakov kritični Fran Levstik, pa je cenzura zadušila. Po porazih Avstrije v severni Italiji ter izgubi Lombardije in Benečije je idejo Zedinjene Slovenije v brošuri Slovenci, kaj hočemo? znova obudil Josip Vošnjak. Bleiweis ga je ostro zavrnil: »Kdor premišljuje snovanje samostojnega južno-slovanskega kraljestva, ta je sam bedak ali pa ima za bedake nas …« Kajti »naš dom je v Avstriji …« V tem času, posebno po razmahu taborskega gibanja z zahtevami po uveljavitvi slovenskega jezika, je politična misel na Slovenskem znova dobila zalet. Liberalci so dobili svoj politični časopis Slovenski narod, konservativna katoliška stran pa nekaj pozneje časnik Slovenec. Razkol med taboroma se je po obdobju slogaštva le še poglabljal. Liberalci so se na Dunaju in doma, kadar so v tem videli korist, povezovali z Nemci, Cerkev pa se je odločno zavzemala za slovenstvo, vendar predvsem v podložnosti nadnacionalni papeški oblasti. Pa tudi tukaj so bile razlike: medtem ko je Anton Mahnič zaostroval kulturni boj in mu je bila vera pomembnejša od narodnega vprašanja, se je socialno občutljivi Janez Evangelist Krek ob zahtevah za boljše življenje kmetstva in drugih deprivilegiranih skupin vrnil tudi k programu Zedinjene Slovenije, češ: »Mi se s ponosom imenujemo Slovenci in zahtevamo za svoj narod skupno upravo in pravično narodno avtonomijo.« Kulturna samozavest in politična misel, nadaljuje Janko Prunk, sta zlasti pred koncem prve svetovne vojne tako okrepili slovenski narod, da se je leta 1918 odločil zapustiti monarhijo, ki ni bila pripravljena prisluhniti njegovim zahtevam. Slovencem se je po izgubi Primorske in večjega dela Koroške, kar so občutil kot narodno tragedijo, v kraljevini Jugoslaviji nekoliko izboljšal položaj, še naprej pa niso dosegli zakonske ustavne avtonomije. Zanjo se je sprva zavzemala le najmočnejša stranka, SLS pod vodstvom Antona Korošca, medtem ko so liberalci in socialni demokrati vztrajali pri jugoslovanski centralistični in narodno unitarni obliki države. Kljub temu, ugotavlja Prunk, »je bila slovenska politična misel v kraljevini Jugoslaviji zelo živa, pluralistična in ustvarjalna«. Slovenska ljudska stranka z največ volivci je leta 1932 v Koroščevi Slovenski deklaraciji oblikovala svoj odnos do narodnega vprašanja. Po njegovih besedah je celo zatrdila, »da sta teritorialna združitev slovenskega naroda prek vseh imperialističnih meja in njegov avtonomni status v Jugoslaviji nujna za njegov obstanek in razvoj.« Korošec je ob grožnji naci-fašizma v upanju, da bodo Srbi branili tudi Slovence, nekoliko popustil v svojih zahtevah, razpada in razkosanja države pa ni dočakal. Slovenski narod je bil ob okupaciji prepuščen samemu sebi, kajti nekdanje politične elite so se, ugotavlja Prunk, skrile v pomilovanja vreden atentizem in čakale rešitev od begunske vlade. Sočasno je »komunistična partija prepoznala odporniško voljo Slovencev in jo organizirala v Osvobodilno fronto ...« Med okupacijo, nadaljuje Prunk, »so Slovenci razvili intenzivno politično misel, tako oefovski, ki so se že poleti 1941 podali v neposreden oborožen boj proti okupatorju, kakor oni, ki so v nekdanjem režimu vladali, zdaj pa so čakali, da jih bo rešila begunska vlada«. Nato podrobneje predstavi še svoj pogled na vso politično misel v letih, ko so se »huda politična nasprotovanja med obema taboroma razplamtela v medsebojen slovenski državljanski spopad«. Značilnost politične misli v povojni Jugoslaviji avtor vidi v skoraj do konca trajajoči zaznamovanosti s komunističnim ideološkim stereotipom, nad katerim je bedel Edvard Kardelj. Hkrati se je prepovedani nekomunistični politični misli – Prunk izpostavlja preganjanje Edvarda Kocbeka, Jožeta Pučnika in drugih oporečnikov – tu in tam le uspelo prebiti v javnost. Po Kardeljevi smrti je ideološki pritisk sčasoma popustil, tako da so »demokratični misleci vseh ideoloških smeri lahko razvijali svoje politične poglede, usmerjene k odpravi komunističnega režima in ustanovitvi samostojne slovenske države«. Najočitnejši izraz te politične misli je bila nova Majniška deklaracija, ki so jo opozicijske politične sile objavile 8. maja 1989. Sledila je ustanovitev Demosa in njegova volilna zmaga nad Zvezo komunistov. Zamenjava socialistične zakonodaje z demokratično ter razglasitev neodvisnosti in nove ustave so zadnji mejniki, s katerimi Janko Prunk zaokroža svojo s portreti pomembnejših akterjev ilustrirano monografijo Zgodovina slovenske politične misli.

Piše: Jure Jakob Bereta: Eva Longyka Marušič in Renato Horvat V Mariboru rojeni Lev Detela, ki je leta 1960 kot študent slavistike in svobodomiselni intelektualec iz enopartijske realsocialistične Jugoslavije emigriral v demokratično Avstrijo, je mnogostranski in plodovit pisec. V dobrih petih desetletjih je ustvaril zvrstno pester, vsebinsko in stilsko raznolik ter količinsko bogat literarni opus. Vanj sodijo zgodovinski in družbeni romani, esejistika, avtobiografska proza, kratka proza, dramatika in seveda poezija. Kot eden osrednjih kulturnih posrednikov med slovenskim in nemškim jezikovnim prostorom sicer ne piše le v slovenskem, temveč tudi v nemškem jeziku, a je glavnina njegovega literarnega opusa vendarle nastala v rodni slovenščini. Zbirka Junačenje v koronskem obdobju je že njegova petnajsta pesniška zbirka v slovenščini. Zgovorni, a hkrati enigmatični naslov zbirke dopolnjuje v kazalko uvrščen avtorski pripis, ki pojasnjuje, da so pesmi razvrščene kronološko glede na čas nastanka med začetkom in koncem pandemije koronavirusa COVID-19 ter da izražajo avtorjeve občutke, spoznanja in razpoloženja, ki so ga obhajali v dveletnem pandemičnem obdobju. Če bi bilo avtorjeve vtise ob brezumju pandemije treba strniti v zgoščen izrek, bi bila še najbolj na mestu znamenita misel iz starozaveznega Pridigarja: Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega na svetu. Uvodna Detelova pesem z naslovom Našim učiteljem, ki vsebinsko zakoliči celotno zbirko, se namreč izteče v prav takem bibličnem duhu: "Nič se ne spremeni. / Vojne so in bodo / in mi na begu / pred samim seboj / in svojo usodo." Detele literarna plodovitost niti med pandemijo ni pustila na cedilu: ta mala kronika njegovih pesniških opazk, komentarjev, refleksij in verzificiranj po obsegu sploh ni skromna. Sestavlja jo okroglih sto pesmi, razvrščenih v deset pesemskih poglavij: Uvodnim pesmim sledijo še Začaranost pred neurjem, Junačenje v koronskem obdobju, Brez sedla in kopita, Na samotnem otoku, Paranoa - Beach, Ko je zagorel sneg, Grof Montekrypto, Mitografija in zadnji sklop z eno samo, vizualno pesnitvijo Besedna vizualizacija pandemije. Skladna s takšnim količinskim obiljem je tudi oblikovna mnogovrstnost in heterogenost pesmi: vidi se, da gonilo in smoter te poezije ni estetska perfekcija, ampak čim bolj iskren odziv na vse tiste vidike resničnosti, za katere se je v času pandemije zdelo, da so se postavili na glavo. Kljub temu je v tej pesniški mnogovrstnosti, ki jo kroji živeti trenutek, mogoče določiti nekaj skupnih imenovalcev. Malo čez palec bi pesmi iz zbirke Junačenje v koronskem obdobju lahko razdelili na nekaj glavnih skupin: recimo na sarkastično-kritične, groteskno-ekspresivne, ludistične in filozofsko-meditativne. S prvimi se Detela zajedljivo odziva na pogosto absurdno nerazumne ukrepe, s katerimi so se družbeni upravljalci spopadali z izzivi, ki jih je prinesla bolezen, ter na prevladujoči duh histerije, ki je prevladoval v medijsko posredovani sliki družbe. Z roko v roki s temi hodijo groteskne pesmi, s katerimi Detela izraža svojo zgroženost in pretresenost vpričo poniglavosti, sprijenosti in plitkosti človeške narave, ki se v takšnih kriznih okoliščinah, kot je bila nedavna pandemija, praviloma brezsramno razkrije v vsej svoji veličastni bedi. V takih tonih govori na primer pesem A la carte o tistih, ki se na račun družbenega kaosa in nesreče veselo okoriščajo: "žrejo pijano žrejo ob pivu in žganjici / ampak pozor / stara baba jih opazuje / te čričke požrtičke / te prostaške bebce in hudičke! // huda baba brez zob / jih natančno opazuje / ko na hitro presiti / požirajo kot za stavo / dobro hrano za zabavo!« Določena mera igrivosti je značilna za večino pesmi v zbirki, nekatere pa so po vsebini in obliki tudi v pravem pomenu besede ludistične. Najdlje v tej smeri gre pesem Koronska izguba jezika, s katero Detela absurdnost družbenega odziva na pendemijo ter nemoč in brezglavost človekove narave v okoliščinah velike stiske uprizarja kot razpad smiselnega jezika – pesem se od prvega do zadnjega verza odvije kot izštevanka brezpomenskih besed – zlogov. V zadnjo, filozofsko-meditativno skupino pesmi sodijo najboljše pesmi zbirke. Praviloma so krajše, kot na primer pesem Nekega jutra, predvsem pa bolj lirične in globoke, kakor je miselna impresija Začaranost pred neurjem. Ta zadnji tip pesmi v zbirki ne prevladuje. Poštenemu pogledu ne more ostati skrito, da tudi med ostalimi prej orisanimi ni na pretek umetniško res močnih pesmi. Zbirko Junačenje v koronskem obdobju si bomo bolj kot po pesniških presežkih zapomnili po živahni inteligenci, ostri miselni pronicljivosti in kritičnem humorju, s čimer se je Lev Detela tako rekoč v živo odzival na veliko družbeno krizo, ki jo je na svetovni ravni predstavljala pandemija virusa covid-19.

Piše: Ana Hancock, bereta: Barbara Zupan in Igor Velše Evald Flisar je v pestrem zasebnem in ustvarjalnem življenju prepotoval polovico držav sveta ter objavil številna prozna in dramska besedila. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada in Župančičeve nagrade za življenjsko delo in treh Grumovih nagrad. Prepoznan in cenjen je tudi v tujini, njegova dela so prevedena v več kot štirideset jezikov. Širšemu slovenskemu bralstvu je najbolj znan po romanu Čarovnikov vajenec. Roman Trgovec z dušami mu je podoben že na prvi pogled. Lahko bi dejali, da Flisar z njim zaokroža svoje delo in se hkrati vrača k izviru. Tako kot v Čarovnikovem vajencu tudi v Trgovcu z dušami pripovedovalec na potovanju po Aziji išče samega sebe. Potovanja so za tovrstno početje prikladna predvsem zato, ker subjekt vržejo iz cone udobja in ga iztrgajo iz njegovih družbenih vlog. Sicer pa je z avtorjevimi besedami »geografska dislociranost pripovedovalca ali njegovih junakov zgolj pobuda za narativni zaplet, ki se ukvarja z univerzalno temo. Ko pripovedujem o svojih poteh … ne skušam naslikati podobe dežel in ljudi,… ampak samega sebe, svojo lastno 'pokrajino'.« Ali drugače povedano, z lahkoto bi samega sebe odkrivali tudi doma in tega se zaveda tudi pripovedovalec, imenovan kot Evald Flisar, priznan literarni ustvarjalec, ki se v biografskih podatkih povsem prekriva z avtorjem: »Moja pot se je znova … spremenila v pot domov«. Napetost med fikcijo in resničnostjo preveva delo na več nivojih, poleg že omenjenega, kjer se zdi, da je avtor resničnega sebe umestil v dejansko neobstoječ, a možen svet, je tudi skonstruirano okolje mešanica fantastičnega in še predobro znanega uničujočega poznega kapitalizma. Prvotni namen pripovedovalca v Trgovcu z dušami je še zadnjič prepotovati odročne azijske kraje v upanju, da bo na nekdanjih poteh našel samega sebe. A po pričakovanjih gre nekaj narobe in za neopredeljen čas ostane ujet na otoku Simba v vzhodni Indoneziji. Otok, kjer je imel do nedavnega glavno besedo vaški starešina, je zavzel Američan Wilson, ki iz lesa za domačine svetega gozda izdeluje slone v skorajda naravni velikosti in jih izvaža na Zahod. Nadrealistični pa niso le vsebina, dogajanje in verovanja, temveč tudi hkratnost povsem različnih diskurzov: eksistencialnega, kapitalističnega, fantastičnega, pri čemer se jezik, primeren absurdnemu in tragikomičnemu dogajanju, mojstrsko prilagodi vsem vlogam. Humor ima veliko oblik, od ostrega sarkazma in ironije do situacijskega humorja in burke. Na isti strani sobivajo starodavna verovanja in kapitalistična računica. A tako kot se pričujoči roman izmika žanrskim opredelitvam, je tudi življenje preveč kompleksno, da bi ga lahko spravili na skupni imenovalec. Pripovedovalec ostaja ob strani in se posveča predvsem refleksiji, vendar mu tudi z obilico premišljevanja ne uspe razumeti dogajanja. Dogajanje se tik pred koncem romana nepričakovano izkaže za bolj kriminalno, kot smo pričakovali. Nikoli ne moremo predvideti, kaj se bo zgodilo niti kaj je to, kar se godi. Stalno je navzoča epistemološka nemoč subjekta: ne le, da ne razume sveta okrog sebe, tudi samega sebe ne. Edino, kar zares spozna, je, da si svoje življenje oblikuje kot zgodbo. In tukaj je literatura neločljiva od iskanja in dajanja pomena sicer indiferentnim dejstvom. Človekov spoznavni aparat je tako v svojem bistvu skladen z literaturo – ustvarjanjem zgodb: »Zanesljivost smrti me sili, da si življenje, ki bi sicer bilo prazno, osmišljam z izmišljijami.«

Piše: Miša Gams, bereta: Barbara Zupan in Igor Velše. Naslov tretje zbirke Sergeja Harlamova – pesnika, sociologa in komparativista – Hypomnemata bi lahko prevedli kot “zapiski na temo pisanja”, glede na vsebino pa bi bil še bolj ustrezen prevod “epistemološko oz. ontološko seciranje pesmi do njene obisti”. Prvenec Jedci je bil poln simbolike in metafor, v zbirki Mnogoboj mitologij pa je Harlamov obravnaval odnose med besedami in strukturo jezika, v Hypomnemati pa to strukturo na novo lušči po semantičnih plasteh in po ontološki paradigmi. Že v prvi pesmi z naslovom Kako pesniti s seizmološko iglo je zapisal poanto svoje poezije ter jo v nadaljevanju še večkrat izpostavil, čeprav z drugimi besedami: “moja pesem / je pričevanje trupla / ne telo brez organov / prej izčiščena luščina samih organov / ki jih goni in preganja zgolj / še lastni samoohranitveni nagon”. Tako kot v zbirki Mnogoboj mitologij se tudi v Hypomnemati poigrava s pomeni besed in njihovo dobesednostjo, zdi se, kot da bi vsako pesem želel s pomočjo dekonstruktivizma na novo utelesiti, a jo hkrati razbremeniti vsake interpretacije in iskanja smisla oziroma pomena. Skozi pisanje pesmi pesnik išče samega sebe, čeprav se na začetku zdi, kot da hrepeni po ubesedenju paradoksov in neubesedljive srži realnosti, za katero ve, da ne obstaja. Zato ne preseneča, da njegov pesniški jezik vse bolj spominja na konkretno in vizualno poezijo modernistov, s to razliko, da se ob zavedanju samorefleksivne semantične zanke znajde v preseku ontologije in eksistencializma z vprašanji, kot so: Kdo sem jaz, ki pišem? Kdo si ti, ki skozi branje tolmačiš? Kaj bi napisala pesem, če bi se ugledala skozi moje oči? V pesmi z naslovom Odp/i/sovanje je glavni subjekt pesem, ki motri svojega pesnika: “lahko si dopisujeva / toda ljubila se ne bova nikoli / tvoja pesem” Na nekem drugem mestu pa zapiše: “samogovor // nobene intimnosti ni / v prihajanju k sebi”. Hypomnemata Sergeja Harlamova, s podnaslovom Obnovimo osnove pisanja in razdeljena na štiri pesniške sklope z naslovi Telo/s, Manuf/r/aktura, Mono/log/out in Touch/scream, je jezikovna samoraziskovalna platforma, oluščena vseh pretencioznih domnev, ideologij in estetskih olepšav. Je zrenje v pesniško strukturo samo, ki od ene strani do druge čedalje bolj razkriva svojo belo praznino. In res med listanjem zbirke trčimo ob številne strani, ki zazevajo v nas s svojo praznino ali z “luščinami” črk, ki ostajajo od zadnje zapisane besede. Najmočnejša plat poezije Sergeja Harlamova ni tisto, kar je dejansko napisano, temveč tisto, kar kot nema (in tudi boleča) odsotnost obvisi v zraku. Bodisi da gre za obsesivno ponavljanje besede 'dež' v pesmi Tebi, ki ti ta pesem nikoli ne bo naslovljiva in ki rahločutno izpričuje nezmožnost ubeseditve hrepenenja po odsotnem ljubezenskem objektu (“to niso besede / ki bi jih hotel / podariti kapljam / ampak jezik / ki si želi trčiti z nebom / in se brez izgovora/ razkropiti / v meseni ekspresivnosti / ustnic”) bodisi da gre za odsotnost, ki se pred bralcem razpre kot manko, ki mu mora sam skonstruirati nadaljevanje. To se zgodi v pesmi Zakaj se nikoli nisem naučil narediti papirnatega aviona, ko odgovor v celoti ostaja nedorečen: “nikoli nisem videl ničesar / obviseti v zraku / kot”. Sergej Harlamov se igra z besedami in bralčevimi pričakovanji kot ludist, ki razbija vse znane sintagme, da bi prišel do najbolj izčiščenega izraza, ki ne poraja več nobenih asociacij pa tudi nobenih odvečnih iluzij – le še golo soočenje s samim sabo. Tu in tam vnese pesem, napisano z roko ali na pisalni stroj, ali pa ima kak verz ali filmski ali literarni odlomek iz filma za odskočno desko za dekonstrukcijski zanos. Tako v pesmi Črti mir “raztelesi” verz iz Prešernovega Krsta pri Savici: “nisem da črtim na tem svetu / ker/ jaz / često / črtam / te črte / ker/ jaz / črtim / te / črte. V pesmi “Intime …” (krik) / Drama za raztelešene glasove pa razčlenjuje verz Marka Pavčka “z vsako pesmijo me je manj”: “je to / razosebljenje / je to / razlastninjenje / je to / razdedinjenje / huje / biti / spraskan v pesem / brez glasu / raztelešen”. Poleg tega, da se Sergej Harlamov nenehno poigrava z besedami, ki imajo enak ali podoben zapis, a drug pomen (“da sem ob bitje / obitje glasu”), se v pesmi z naslovom Babilon je v redu poigrava z možnostjo dvojnega branja iste pesmi – če jo preberemo vodoravno, se glasi: “babilon je v redu / ni dograjen jeziku se / porušen in razpenjen upira”, če jo preberemo navpično pa: “babilon ni porušen / je dograjen in / v jeziku razpenjen / redu se upira”. Bralec ob branju pesniške zbirke Sergeja Harlamova Hypomnemata dobi občutek, kot da se nahaja na tleh, “tankih kot list papirja” z uvidom, da so meje mojega jezika tudi meje našega sveta – da je narava stvarnosti spolzka, fragmentarna in izmuzljiva, relativizirana skozi diskurz motrenja in pospremljena z mislijo o tem, da se “vsaka globina izteče z udarcem lastne površine.”

Piše: Marko Elsner Grošelj, bereta: Igor Velše in Barbara Zupan Marguerite Duras nam je že dolgo je znana in njene knjige so med nami. Tudi v zadnji knjigi Pisati, ki jo je pripravila in izdala v času svojega življenja, je njen nezgrešljivi glas še en kamenček v mozaiku njenih leposlovnih del, romanov Boj z morjem, Moderato cantabile, Bolečina, Zamaknjenost Lol V. Stein in seveda nesmrtnega romana Ljubimec, ki jo je sredi prejšnjega stoletja izstrelil med vrhunske in prepoznane zvezde francoske in svetovne književnosti. Da je bila tudi sama scenaristka in filmarka, se kaže v vsem njenem opusu v močni vizualizaciji antologijskih prizorov, v na poseben način oblikovani pripovedi, ki širi meje čez okvire običajnega, zgolj zgodbenega, zgolj poročevalskega, prinesenega na pladnju vsakdanje banalitete. Torej niti malo trivialno pisanje, čeprav na videz preprosta govorica, ki pa ves čas menja lege, ritem, tonaliteto pogleda in imenovanja, išče vrzeli za tisto, kar je presegajoče, nezaobseženo, skrivnostno. Sama vsebina, njena koherentnost, tako ostaja vedno nedorečena in kljub temu celovita, vseskozi drhteča, okretna in neulovljiva, a se prav zato nekako dopolni z bralčevo angažiranostjo (bralsko izkušnjo), kamor se poseda govorica (jezik) Marguerite Duras in še dolgo odzvanja … Prav taka je pisava v knjigi Pisati. Marguerite Duras ima poseben glas, je enkraten, neponovljiv glas, plodovit, inovativen, do skrajnosti napet in vznemirljiv – ker to je poseben in hkrati univerzalen svet, transcendenca neizrečenega in zato tako človeškega, nepopolnega. Vse, kar se resnično dogodi, se zgodi med stavki, premolki, miselnimi obrati, paradoksi, med besedami in obrnjenimi pogledi stvari. Vsak, ki piše, ki namerava pisati, ali kar tako, kot radoveden bralec, bi si moral prebrati to knjigo zaradi vznemirljivega odstiranja pisateljičinega sveta, njene izkušnje pisanja – do tistih skrajnih meja, kot v drugi zgodbi o smrti mladega angleškega pilota: »Nič ne morem reči. Nič ne morem napisati. Lahko bi obstajala pisava ne-pisanja. Nekega dne se bo to izpolnilo. Jedrnata pisava brez slovnice, pisava iz samih besed. Besed brez slovnice za oporo. Zablodelih. Tukaj, zapisanih. In takoj zapuščenih.« Tri besedila v knjigi Pisati so filmana: Smrt mladega angleškega pilota, naslovno besedilo Pisati, za katero si je zaželela, da bi poskusila govoriti o tem pred kamero, in besedilo, ki ima v knjigi naslov Roma, a je bilo najprej film z naslovom Dialog v Rimu. Njena povezanost s filmom je integralna, močna, neuklonljiva in vse izhaja iz besede, iz postavljanja besed v prizor, ki traja. Če se vrnemo k njenim mislim v knjigi, obteženim s samoto, smrtjo, tesnobo, z živo prizadetostjo ravnanja sveta z vsemi nesrečniki na planetu, ko se na nek distanciran način poistoveti s smrtjo muhe ali s smrtjo dvajsetletnega angleškega pilota v zadnjih dneh druge svetovne vojne – ali pa prav nasprotno, z jokom, solzami in kriki, ki so vsi izraz nepriznane ljubezni do bližnjega, med rimskim imperatorjem in kraljico Samarije, potem na nekakšen čuten način, celo katarzičen, odkrivamo goličavo neke davne civilizacije, ki svojo omiko ni gradila na zgodovini vojne, na kraju prisvajanja misli, kjer so jo predpisovali, pač pa v sijaju, kot ga nikjer drugje niso dosegli: »Ničesar. Razen črte morja za polji. Goličava, nihče od nas ni nikoli pomislil na to, saj razumete … Še nikoli.« Zdi se, da smo naleteli na durasovski paradoks, na utopijo in hkrati vizijo. Vendar ni tako preprosto, razen če ne razmišljamo dvodimenzionalno, ploščato in kot stroji neosebno, brez čustvene inteligence in izgubljeni v začrtanem krogu, brez možnosti za pobeg, brez možnosti za preseganje in drugačen pogled od optimalno uniformiranega. O Smrti mladega angleškega pilota piše: »Ničesar nimam v rokah, ničesar v glavi, da bi naredila ta film, pa sem to poletje največ mislila prav nanj. Kajti to bi bil vendarle film o nedosegljivi in nori ideji, film o literaturi žive smrti.« »Pisanje gre zelo daleč …«, pravi Marguerite Duras. Tega preprosto veliko ljudi ne prenese, ta dvom samote, iz katere nastane besedilo oziroma literatura. Brez tveganja ni nobenega pisanja. Ni niti sanjanja, domišljije, utopije – goličave, na katero vsak pisatelj ali pesnik postavlja svoje besede, vizijo, upanje, ljubezen. Potem je to zgolj rutinirana glazura za potrošnike, velika laž Zgodovine. Ali z besedami Marguerite Duras, kaj se zgodi, ko govorimo o pisavi, ki vstopa v družbeni kontekst in ne o samotnem pisanju, ki je pravzaprav protislovje in nesmisel, ker pomeni tudi ne govoriti. Molčati. Tuliti brez glasu: »Tisto utvaro, ki jo ima človek – in ki je točna -, da je edini, ki je napisal, kar je napisal, ne glede na to, ali je izjemno ali brez vrednosti. In kadar sem brala kritike, sem bila najbolj dovzetna, če je v njih pisalo, da to ni ničemur podobno. Se pravi, da se je to vračalo k začetni avtorjevi samoti.« Knjiga je neznano, je noč, je zaprta knjiga, pravi Marguerite Duras. Vendar je knjiga tudi pot k sebi, drugim, iskanje izraza in obraza, detektiranje sveta, spopad s samoto in smrtjo, lastno smrtjo, smrtjo drugih. Tega človek ne zdrži, če v sebi ne premore ljubezni.

Na redni spored Kinodvora je te dni prišel film Nostalgija Maria Martoneja. Režiserja je za film, ki raziskuje temačno skrivnost glavnega protagonista, navdahnila zgodba iz črne kronike, film pa je postavil v eno od četrti Neaplja, ki je njegovo domače mesto. Piše Gorazd Trušnovec. Bere Igor Velše.

Medtem ko se v Hollywoodu na eni strani slišijo glasovi stavke podplačanih scenaristov in igralcev, ki želijo, da se delo umetne inteligence, denimo pri pisanju scenarijev, primerno uredi, predvsem pa, da to ne bi še poslabšalo njihovega položaja, se na drugi strani v filme naseljuje raznovrstno tematiziranje umetne inteligence. Romantična komedija Roboti Casperja Christensena in Anthonyja Hinesa, ki je ravno prišla v Kinodvorane, je tako za navdih vzela kratko zgodbo avtorja Roberta Sheckleyja Robot, ki je bil videti kot jaz. Film si je ogledala Gaja Pöschl. Bere Maja Moll-

Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Razmišljanje in razpravljanje med hojo – bodisi med sprehajanjem bodisi med daljšo potjo, samotno ali v družbi – ni nov način oblikovanja ali izmenjave pogledov. Živahno razpravljanje med gibanjem po obokanem atenskem sprehajališču sega vse do starogrških mislecev. Že Aristotel in pripadniki njegove šole, peripatetiki so svoja stališča ostrili med dolgimi sprehodi. Iz 18. stoletja je dobro znana misel Jeana Jacquesa Rousseauja, da hoja oživlja duha. V Izpovedih je zapisal, da najbolj obžaluje, da na potovanjih ni pisal dnevnika, kajti: »nikdar nisem toliko mislil, toliko doživljal, bil toliko jaz sam kakor tedaj, ko sem potoval peš. Hoja ima v sebi nekaj, kar navdihuje in oživlja moje misli,« je zapisal. Med filozofi sta o hoji v dnevnikih pisala tudi Sǿren Kirkegaard in Edmund Husserl, medtem ko sta Charles Baudelaire in za njim Walter Benjamin v urbanem okolju vpeljala koncept flanerja – urbanega pohajkovalca in raziskovalca mesta. Tudi pri slovenskih raziskovalcih in raziskovalkah je bila hoja, čeprav nereflektirana kot metoda, stalna spremljevalka raziskovalnih prizadevanj. Med drugim je, kot opozarjata avtorici, zaznamovala pohode Avgusta Pavla po porabskih vaseh ob dokumentiranju odprtih ognjišč. Podobno so se nekaj pozneje znamenite Orlove terenske ekipe, ko so prečesavale slovensko podeželje, med kraji in sogovorci večinoma premikale peš, kar je bila in je deloma še danes »samoumevna terenska praksa, prilegajoča se preučevani temi«. Nataša Rogelja Caf in Špela Ledinek Lozej še dodajata, da izkušnja premikanja rodi zgodbe, takšne, ki povezujejo svetove in nakazujejo nove poti. »Tisti, ki hodimo, pišemo, raziskujemo,« pravita, »smo del poti in potovanja, del naših zgodb, del procesa, del življenja, o katerem pišemo, ga opazujemo in živimo.« Zbornik Hodopisi – posrečena skovanka! – je zanimiv in aktualen prispevek tej tisočletni tradiciji. Natančneje ga opredeljuje podnaslov Zbirka etnografskih esejev z metodološkimi premisleki o hoji in pisanju. Je zanimiv in aktualen prispevek o literaturi, ki sega od antike do danes in se, kar je posebej pomembno, nanaša na naš prostor. Sedem esejev v jedru knjige se namreč sprehaja po obmejnih pokrajinah Istre, Goričkega, Porabja, Koroške in Julijskih Alp, pri čemer avtorici opozarjata na predhodno dialoško fazo »brušenja misli med različno formiranimi raziskovalci, končno pa vseh sedem izriše svojo sled v vmesnem prostoru med znanstvenim tekstom in esejistiko«. Knjiga tako poskuša z osredotočanjem na korake, besede in poti, prehojene ali zapisane, »osvetliti vmesni prostor, hojo in pisanje pa pri tem razume kot spoznavni proces, terensko izkušnjo, kot del dolgega pogovora, ki meandrira med okljuki življenja«. Nataša Rogelja Caf in Špela Ledinek Lozej sta v dveh daljših uvodnih spisih – in nazadnje še v epilogu – vzpostavili teoretski in metodološki okvir povezave hoje in pisanja oziroma razmišljanja med gibanjem, kakor so ga v različnih obdobjih obravnavali številni avtorji in avtorice. V hodopisih vidita etnografske dogodke, posebne zaradi svoje meditativne narave, ki hojo in pisanje, obe praksi gibanja, preizkušata kot metodi antropološkega raziskovanja. Razmisleke o pisanju in antropologiji osvetljujeta s treh zornih kotov: pisanja kot predmeta raziskovanja, kot metode antropološkega raziskovanja in kot refleksije antropološkega pisanja samega. Niz sedmih esejev v nadaljevanju začenjata s spominjanjem na lastno pionirsko izkušnjo iz devetdesetih let. Spodbudila jo je seminarska naloga, ki sta jo pozneje priredili za knjižno objavo – sami sta jo označili za fotostrip – Potepanje po poteh Šavrinke Marije. Ponovitev štiridnevne hoje po 125 km dolgi krožni poti dobrih 30 let pozneje – po sledi nekdanjih istrskih kmetic-trgovk ter lastnih stopinj – od Gračišča v notranjosti Istre do Trsta, ima seveda več v metodološkem smislu pomembnih časovnih zamikov. Sledi šest hodopisnih esejev, ki se dogajajo ob robu slovenskega sveta: na Goričkem, v Porabju, na Koroškem, v Julijskih Alpah in Novi Gorici. Zadnji hodinar – tako označen, ker je na pot šla širša skupina raziskovalk – pa se kot skorajda detektivsko početje odvije vzdolž reke Rižane od izvira do izliva pri Ankaranu. Po mnenju avtoric prav ta sklepni zapis – ker tudi reka ne miruje – najjasneje izriše metodo pisanja v povezavi s hojo.

Piše: Anja Radaljac Bere: Maja Moll Obiski so kratka, ekonomična zbirka, razdeljena na tri razdelke: Obiski, Dotiki in Zvoki. Ekonomičnosti se avtorica Samanta Hadžić Žavski drži tudi v posamičnih zgodbah, saj praviloma ne presežejo nekaj strani, vnaša pa jo tudi v sam literarni izraz. Slogovno gre za neposredne, preproste tekste s kratkimi povedmi, ki so pretežno usmerjene predvsem h golemu posredovanju sporočila, v njih ni nič odvečnega. Avtorica z jezikom ohranja predvsem lahkoten, tekoč tok branja, v jeziku ni ničesar, kar bi bralstvo ustavljalo ali sililo k vmesnim premislekom. Jezik je tako uporabljen predvsem kot sredstvo posredovanja vsebine. Na jezikovni ravni si avtorica ne zastavlja veliko, v njenem slogu ni ničesar, kar bi presegalo horizonte pričakovanega, prav tako se ne vzpostavi nek slogovno značilen avtorski glas. Mestoma pripoved s tako preprostimi stavki zahaja v idejno nedomišljeno patetičnost ali prenapihnjenost. Slednja je ena izmed težav zbirke tudi na idejni oziroma tematski ravni. Situacije, ki jih avtorica upoveduje, so pogosto priostrene in napihnjene do skrajnosti; npr. policista, ki posilita in fizično obračunata s spolno delavko, ne pokažeta nobenega pomisleka ali znaka občutkov krivde, ko njuna žrtev stori samomor, kar pa ni psihološko utemeljeno. To pomanjkanje obžalovanja lahko pripišemo zgolj nekakšni splošni, iz nekega splošnega družbenega občutka izhajajoči objestnosti in odsotnosti empatije. Podoben je primer umora v eni od zgodb, kjer je motiv preprosto nakazan kot ljubosumje ob prevari. Iz sorodnega nabora dogodkov, situacij in odzivov črpa večji del kratkih zgodb Obiskov. Kjer bi bilo literarno zanimivo odkrivati neke psihološke ali vsaj situacijske specifike, se teksti vse prepogosto zatekajo v enoplastno, površinsko upovedovanje skrajnih človekovih stanj, kot so denimo tragične izgube, huda bolezenska stanja, približevanje smrti, evtanazija, umor itd., ki pa brez poglobljene zastavitve literarnih oseb pogosto izzvenijo zgolj kot orodja za pritegnitev bralske pozornosti, podobno kot denimo v žanru tako imenovanega tear-jerkerja, torej sentimentalnega žanra, namenjenega vzbujanju žalosti, stiske ali sočutja pri bralstvu. Drugi način uporabe teh postopkov v Obiskih je namen šokiranja, podobno kot v žanru, ki je po tej tendenci zbujanja ogorčenja ali osuplosti pogovorno primerno imenovan »šoker«. Zbirka Obiski se torej z vidika funkcij jezika in z vidika pripovednih postopkov približuje žanrskemu pisanju – z njim si deli tudi pričakovanost zapletov in razpletov. Četudi skuša avtorica Samanta Hadžić Žavski slediti klasični formi kratke zgodbe in nam na koncu – ali sredi zgodbe – ponuditi kak podatek ali zasuk, ki bo bralstvo presenetil, je bolj ali manj v vseh besedilih mogoče takoj uganiti, kakšen bo ta zasuk, pa tudi kakšne so motivacije in intence oseb. Zanimivejši so v zbirki redkejši primeri nenavadnih situacij, ki morda začenjajo mejiti na grotesko in pomenijo odmik v polje nepričakovanega, kot na primer v zgodbi Ekshibicionistično?, kjer se v Celju ob Savinji zbira množica ekshibicionistov, ki v javnosti masturbirajo ob pogledu na mimoidoče. V tovrstnih primerih uspe zbirki ustvariti neko specifično trenje med stvarnostjo in upovedovanim literarnim svetom ter izrisati neko pomenljivo nenavadnost, kar se zdi boljše izhodišče, čeprav tudi v teh primerih umanjka poglobitev v primere, situacije in literarne osebe ter specifičnosti, detajli, ki bi omogočili, da zgodbe prerastejo stanje zgolj zanimivega zastavka. Težava s površnostjo je naposled tudi ta, da zgodbe idejno in sporočilno ne prinašajo dosti več kot nekaj površinskih tendenčnih izpeljav, denimo v smislu izrekanja proti nasilju nad ženskami. Ključna težava zbirke Obiski torej ni toliko izbira slogovnih postopkov ali tematik, temveč površinskost, s katero avtorica pristopa k tekstom.

Piše: Marko Elsner Grošelj Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Pred menoj na mizi so tri pesniške zbirke Ivana Dobnika Tihe pesmi, Čajne pesmi in Rojstvo oaze – triangel gongov, ki odzvanjajo v tiho noč. Vse, kar je zapisano na teh straneh, prihaja iz narave: besede, misli, forma, pretakajoča se in valovita, vzniknjena v zamiranju in nasprotno, vse popisuje v nekakšni imaginarni deželi, v imaginarnem pesniškem svetu ljubezenske utopije, ki pa je pravzaprav univerzalna ljubezenska resničnost, erotičnost pogleda, ko se vse v naravi oplaja, diha, brsti, veni, izginja. Pesnik je pričevalec besed poezije, šepetalec sna, pesniški mag, univerzalni medij, ki skozi sebe prepušča tone, niansira svetlobo, zaznava sence in nasprotujoče si pomene. Pesem jih zravna, vsrka vase, jih predeluje, umiri, da bi postali razumljivi v paradoksu biti, v kateri se razpuščajo predsodki in vednost o tem, kaj je prinesena (doktrinarno razumarska) izkušnja in naučenost in kako pod nogami poezije plapolajo ognji vetra. Nebo ni samo zgoraj, ampak je povsod, pesem pa izmaknjen vrč studenčnice, ki teče na vse strani – prisotna v svoji odsotnosti, nenehno vračajoča se, pihljajoča, blaga in vabeča, kozmična ljubezen, ki ne priznava časa: »Če daleč je blizu, pomislim, potem si najgloblje v meni in s teboj je enako … ko čas ni pomemben, ker čas v najinem snu ne obstaja.« Ali: »Nič ne potone, nič ne umre, nič se ne ponovi. Nič zgradi vesolje, popoln kozmos, sveti svetlobe črne.« Obstoj poezije je v trajanju, njen posluh je v tišini in prav tako kot veter je tudi sama izginjajoča, na konici svojega prikazovanja se umiri, samo če jo zaustavi (ujame, sprejme) pesnik v svojih mrežah besed, v pesmi. Ivan Dobnik svojo poezijo zadržuje na mestu v točki preloma oziroma na robu mogočega, ne vdaja se procesu v smislu, da bi do česa prišla, se iztekla, se izrekla, zapopadla konsekvence logičnosti. Je kot sama v sebi porajajoča se substanca, ki izgineva v lastnem gibanju, lastni plazmi in modulaciji jezika. To je neprecenljiva pesniška vrednost, pesniška in človeška drža, ki pa je ne bi smeli razumeti zgolj kot posamezne estetske elemente, ki se napajajo v različnih smereh in različnih pesniških svetovih, od Paza do Celana in Seferisa, Dekleve in Lalića, gotovo širok razpon pogleda, ki omogoča jadranje po prostranstvih pesniškega duha. Dobnikova poezija je unikatna, avtentična in v smislu senzibilnosti neposnemljiva; je trs, pojoč v puščavi, je vztrajanje pri pesniških (in siceršnjih) vrednotah, ki so dandanes nedoumljive. Je pa tudi zanos pevca v tihoti, ob pitju čaja, v rojstvu oaze, raja, ki poje, ker mora peti, ker je to v njegovem ljubezenskem bistvu in dojemanju življenja: »Ni drugega raja. Ljubezen vedno bo. Tvoje oči tudi.« Življenja, ki se spogleduje, se daje tišini, samoti, »gozdne jase, tam, kjer spim te sanje budne« nekega prihodnjega trenutka, ki je že zdaj, v azilu, rezervatu, na otoku duha, v središču resničnega stvarstva poezije. Zdi se, da pesnik v prvih dveh knjigah Tihe pesmi in Čajne pesmi pripravlja teren za tretjo knjigo Rojstvo oaze, ki vznikne iz temne snovi spomina, v nenehnem lebdenju letnih časov, na mahu spanja / sanjanja, v letu ptic, ki spreminjajo smeri, na robu vulkana mračne odisejade sveta, kjer si odpočijejo človekovi upi in si naberejo moči. Toda po branju Dobnikovih pesmi so to drugačne moči, na noter zazrte, naravi se prilegajoče, edine mogoče moči, ki dopušča sožitje, širjenje zavesti, kako ohraniti naravne vire planeta, tudi z nepopisno lepoto, ki ji je treba prisluhniti, jo braniti, ohranjati v njeni inteligentni rasti, ki se ne zmeni za človeške blodnje in omejenosti. Najprej pa je treba umiriti samega sebe, prisluhniti šepetanju jezika – zato tihe pesmi. Šele v popolni samoti je mogoče zaslutiti vse razsežnosti utripa kozmosa – narave, ljubezni – vso to daljnost v bližini, prežetosti vsega z vsem, predvsem pa v nenehni pričujočnosti trajanja: »Kar sanja na tvojih ustnicah ves čas … išče nova imena za pesmi … Kar sanja v tvojih besedah neizgovorjenih, kar sanja v sanjah tvoje hoje, v obliki črk, ki mi jih pišeš in nato za dolgo skleneš molk … kjer noč in dan polzita k spremembam neizogibno kot željni prsti k drugi žeji.« Oaza nastane iz brstečega popka besede v Tihih pesmih in se razširi skozi meditativno pripoved Čajnih pesmi, v tretji knjigi Rojstvo oaze pa se sklene krog med bližino in daljavo, med zemljo in kozmosom, v odprti pretočnosti, ki združuje budnost in spanje, pozornost in občutljivost pesniškega Sna, konkretno, stvarno pribežališče, zaščito živalim in rastlinju, v ohranjanju narave in njene nedotakljivosti, njenega naravnega razvoja in spreminjanja v skladu medsebojnega sožitja. Oaza ni otok civilizacije, njene ekspanzije, rušenja ravnovesja in obsedenosti z močjo, pač pa je to otok ozaveščenega človeka – pesnika, ki ve, kako nujna je sprememba mišljenja v notranjem ustroju našega skupnega prebivanja, pri tem pa ostaja dosledno znotraj forme poezije. Ali še drugače: Edino, kar je v tem svetu mogoče, je najti svojo lastno oazo in stopiti vanjo z odprtim srcem in z zavestjo, da je to vse, kar v resnici imamo.

V Kinodvoru si lahko še do konca avgusta ogledate švicarski film Nemir režiserja Cyrila Schäublina. Postavljen je v drugo polovico 19. stoletja v čas zgodnjega industrijskega kapitalizma, v švicarsko mesto, kjer so izdelovali tako imenovane nemirke. Film temelji na zgodovinskih dogodkih in na resničnem liku Petru Kropotkinu, ki je v svoji knjigi Spomini revolucionarja opisal, kako je v Švici postal anarhist. Oceno filma je pripravila Gaja Pöschl. Bere Lucija Grm.

Maryam Touzani je prepoznavno ime maroške kinematografije. Režiserka je navdušila že leta 2019 s svojim prvencem z naslovom Adam o mladi neporočeni nosečnici, ki jo pod svoje okrilje vzame ovdovela lastnica pekarne Abla. Touzanijin drugi celovečerec Modri kaftan, ki ga lahko ujamete na sporedu ljubljanskega mestnega kina Kinodvor, ocenjuje Petra Meterc.

Cristopherja Nolana ni treba posebej predstavljati – že za svoj drugi celovečerec Memento iz leta 2000 je bil nominiran za svojega prvega oskarja za najboljši scenarij. Prav scenaristično so njegovi filmi po navadi precej kompleksni – pomislimo na Izvor ali pa na Medzvezdje, Dunkirk in trilogijo Vitez teme. V Oppenheimerju se je lotil biografije znanstvenika, ki je svetu dal atomsko bombo. V filmu ga igra britanski igralec Cillian Murphy. Film so posneli z IMAX kamerami velikega formata, velik poudarek je, kot vedno pri Nolanovih delih, na vizualnih prvinah. O tem, ali to zadostuje za dober film, se sprašuje Muanis Sinanović. Bere Igor Velše.

Greta Gerwig je svojo kariero začela kot igralka - videli smo jo recimo v filmu Rimu z ljubeznijo Woodyja Allena in v Maggie ima načrt Rebecce Miller. Pri več projektih je sodelovala s svojim možem Noahom Baumbachom, nazadnje pri filmu Beli šum. V zadnjih letih pa se je Greta Gerwig uveljavila kot scenaristka in režiserka lastnih filmov Lady Bird in Čas deklištva – oba sta ji prinesla več nominaciji za oskarja, med drugim za najboljši film in za scenarij. V svojem novem filmu, za katerega sta scenarij ponovno napisala skupaj z možem, pa je glavni lik slavna igrača Barbie. Ta se je rodila leta 1959 v tovarni igrač Mattel. V glavnih vlogah kot Barbie in Ken nastopata Margot Robbie, ki je film tudi producirala, in Ryan Gosling. Zasnova zgodbe je sledeča: prebivalci Barbie dežele morajo biti popolni, to je jasno, in ker se Barbie začne spraševati o neprimernih stvareh, na primer o smrti, mora začasno zapustiti idilično deželo in poiskati punčko, ki se z njo igra. Sledi ji tudi njen Ken. Oceno filma, v katerem prevladuje roza barva, je pripravila Ana Jurc. Bere Lucija Grm.

Piše: Marica Škorjanec-Kosterca, bere: Igor Velše Vsestranski književnik Feri Lainšček je ob izidu romana Kurji pastir založbi in bralcem obljubil, da bo o svojem otroštvu napisal nadaljevanje, in zdaj v Petelinjem jajcu znova srečamo osebe, ki smo jih spoznali v Kurjem pastirju: cestarja Pišteka in njegovo skrbno ženo Trejzko, ki sta nekoliko z zamudo spet postala starša, ko je njuna že odrasla hči že odšla od doma. Čeprav je v skromni hiši pod slamnato streho vladala revščina, je zgodnje otroštvo malega Fereka polno zgodb in ljubeče navezanosti . Otrok spoznava bližnje in oddaljene vaščane, še posebej ga zanimajo cigani in ljudje, ki prihajajo od strogo zastražene meje med Jugoslavijo in Madžarsko. Deček s svojimi nenavadnimi vprašanji vzbuja splošno pozornost, saj nenehno išče odgovore na osnovna bivanjska vprašanja. Veliko razmišlja o Bogu in angelih, pa tudi o vragu. Tudi v Petelinjem jajcu se bralci srečujemo s sosesko iz okoliških vasi od Dolencev do Šalovcev, redkeje tudi iz varoši, kjer domuje oblast – v Mursko Soboto se vaščani napotijo le zaradi pomembnih uradnih zadev. Del oblasti je tudi Ljudska milica ali celo Ozna, ki je še bolj nevarna. V svojih težavah se preprosti ljudje najraje obračajo k Bogu, v stiskah pa se Ferekova mama po pomoč zateče v Male Šalovce, kjer so doma Nedotakljivi, k ciganki Rozi, ki se zdi otroku prava čaralica s svojimi zvarki in mazili. Mati je zaskrbljena, da se otroku zaradi nenavadnih domislic in sanj meša, a Roza ima na to pravi odgovor, življenjsko modrost Nedotakljivih. Velik pretres v otrokovem življenju je prvo soočenje s smrtjo. Nenadna smrt najuglednejše osebe v fari, plebanuša (župnika) Matija Balažiča postane osrednji dogodek za prebivalce vseh bližnjih in oddaljenih vasi. Poglavje o poteku vseh obredij, povezanih s pogrebom umrlega župnika, dečkovo opazovanje pogrebcev, razmišljanje o posmrtnem življenju in o tem, ali je tudi vrag lahko žalosten in ali je Bog sploh kdaj srečen, je po opisovanju zunanjih podrobnosti in upodabljanju notranjega dogajanja med najboljšimi stranmi Lainščkove pripovedi,. V Ferekovem okolju ni kakšnih velikih sprememb. Nizke koče s slamnatimi strehami se pogrezajo in propadajo. Ljudje si svetijo s petrolejkami, saj o električni napeljavi v teh odročnih krajih še petnajst let po vojni ni govora. Pisatelj upodablja revno življenje kot danost, nikogar ne obtožuje za to in v romanu ni sledu o razrednem boju in socialnem realizmu. Pripoved preveva komaj slutena panonska melanholija, ki pa ni brezupna, saj povsod in vedno prevlada upanje, da bo nekoč vse dobro. Družina je povezana, oče v svoji majhnosti in nepomembnosti včasih nerga proti cerkvi ali politiki, zna pa se tudi upreti, celo Ozni, čeprav za ceno lastnega obstanka. Vendar ima tudi on svoje sanje, zgraditi hoče pravo, trdno hišo za svojo družino. Ljudje iz Pomurja so takrat začeli odhajati za kruhom v tujino in za delo v Avstriji se odloči tudi mama Trejzka, da bi zaslužila za novo hišo. Tujine se boji, še teže pa ji je zapustiti otroka in moža. Od takrat tudi mali Ferek skupaj z očetom cestarjem živi na cesti in se mora skrivati pred inšpektorjem. Otrok prepleta dogodke iz realnega življenja s svetom sanj in domišljije, kjer bivajo duhovna bitja iz mitov, legend in starih zgodb, tu so duše umrlih, psoglavci, angeli in hudiči, bela vila, ki jo včasih ugleda tudi Ferekova mama. Prepričan je, da bela kača s kronico izpolni vsako željo, zato jo gre iskat, a se izgubi v gozdu ob meji, reši ga šele vojak v podobi graničarja na konju. Tudi z živalmi ima osamljeni deček prijateljske stike, pogovarja se z mačkom Cirijem in s kokošmi, ki imajo svoja osebna imena, po moško modruje s petelinom Kukijem, vendar ga ne more prepričati, da bi sedel v gnezdu in izvalil piščance. Ferek kmalu spozna, da se vsake sanje ne uresničijo, a vedno nastajajo nove, saj se na koncu ceste začenja nova cesta. Pripoved je prepričljiva in bo gotovo osvojila veliko bralk in bralcev. Petelinje jajce je roman spomina, shranjenega v zakladnici nezavednega, in nas pritegne s svojo neposrednostjo brez ironične distance. Je tudi zgodba o povezanosti med ljudmi in naravo. Na pisatelja je vplivala teorija o razvoju osebnosti švicarskega psihologa Carla Gustava Junga, zlasti o osebnem in kolektivnem nezavednem. Lirska zasanjanost in nekoliko melanholični podton pripovedovanja v nasprotju z današnjim časom splošnega sovraštva in nestrpnosti ožarja vrednota ljubezni in spoštovanja do vsakogar. Lainščkovo Petelinje jajce prinaša sporočilo življenjske radosti in upanja.

Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Eden najprepoznavnejših sodobnih srbskih pisateljev Aleksandar Gatalica je poleg svetovne književnosti študiral tudi klasično filologijo, v zadnjih tridesetih letih pa je napisal skoraj dvajset knjig, za katere je dobil vse pomembnejše nacionalne nagrade. Med njegovimi najbolj znanimi deli sta zbirki kratkih zgodb Beograd za tujce in Mimikrije ter romani Življenjske črte, Evripidova smrt, Nevidni, Velika vojna in Zadnji argonavt. Posebnost zbirke Beograd za tujce je, da so protagonisti izjemni posamezniki, ki se bodisi zaradi značajskih potez, bodisi zaradi nenavadnega poklica ali hobija že v osnovi ne vključujejo v dogmatičen družbeni sistem, vendar se njihova prisotnost na nek bizaren način izkaže za ključnega pomena v srbski družbi. Gatalica je zbirko zasnoval kronološko skozi zgodovinski pregled od 16. stoletja do danes, zato ne preseneča, da je ob naslovu zgodbe omenjena tudi letnica, ki podaja zgodovinski in kulturološki okvir za interpretacijo opisane situacije ali dogodka. Osrednji liki zgodb so fiktivni posamezniki, ki se kot priseljenci zaradi najrazličnejših okoliščin znajdejo v Beogradu, njihova dejanja pa sprožijo celo vrsto dogodkov, ki vplivajo tudi na potek srbske zgodovine. Pisatelj bolj kot na karto zgodovinarja igra na karto rekonstruktorja zgodovine vsakdanjega življenja, saj mu zgodovinska dejstva – tako med drugim piše pisec spremne besede Milosav Gudović – služijo le kot “postament, na katerem lahko zgradi lastno estetsko resnico oz. resnično fikcijo”. Aleksandar Gatalica se lahko pohvali z bogatim poznavanjem srbske zgodovine, še bolj pa z umetelno predelavo in sofisticirano interpretacijo zgodovinskega gradiva v domišljijsko zgodbo, ki z opisom številnih fabulativnih detajlov očara bralca. Tako v zgodbi Beograjski potapljač, ki se odvija v času srbske vstaje proti Turkom (1804), sledimo potapljaču turških korenin Ismailu Vidinskemu, ki naj bi bil zmožen več ur preživeti v Savi in Donavi. To so pridoma izkoriščali tako Srbi kot Turki, saj je veljal za izjemnega podvodnega prenašalca sporočil: “Pod vodo ni bilo čutiti vonja po strelivu in zvoki, naj so bili kriki ali topovske salve, so komaj segali do tja, a beograjski potapljač je kljub temu zavohal vojno in priplaval na površje. Zdaj je bil že bolj kot človeku podoben dvoživki: med prsti na nogah in rokah je imel račjo plavalno kožico, koža, ki se je lesketala, kot bi bila svilena, pa se mu je kot ribam zavlekla pod štrleča rebra. Kdo bi ga prepoznal? Kdo bi ga najel? Za čuda so to storili srbski poglavarji, ki so v vojni proti turški posadki v Beogradu pozabili, da je bil povodni mož v Vidinu nekoč Turek. A verjetno je na to pozabil tudi beograjski potapljač sam in ni bilo nevarnosti, da bi izdal vstajnike.” Pričujoča zgodba, ki je posvečena Ivu Andriču, je metaforičen prikaz ustvarjalnega procesa tega znamenitega nobelovca, ki je največja dela ustvaril med drugo svetovno vojno v tišini svojega beograjskega kabineta. V obliki pisem napisana zgodba Tatvine v glosarju, ki se odvija stoletje kasneje, ko se je Srbija osvobodila vladavine Turkov, pa Gatalica spremlja nemškega filologa, ki ob izdelavi starogrško-srbskega glosarja ugotavlja, da posamezne vnesene besede lahko spreminjajo tok srbske zgodovine, pa tudi lastno življenje. V zgodbi Mož, ki je prodajal smrt je osrednji lik krznar Anastazij Pravica, ki konec 20. stoletja prodaja krzna ogroženih živali, ki jih pridobi na madžarskem, moldavskem in transilvanskem črnem trgu. Ko ob branju časopisnih osmrtnic ugotovi, da njegove stranke kmalu po nakupu krzna umrejo, se kot nekakšen detektiv loti raziskave nenavadnega naključja: “Anastazij Pravica je prodajal sámo smrt, čeprav se mu je globoko v sebi zdelo, da krzno ne more biti povzročitelj nekogaršnjega konca, temveč prej pravična sodba. Jetične je kratko malo privlačila polarna lisica, porumenele od raka astrahan, rdeče v obraz soboljevina, bledikavo anemične hermelin, tiste s temnimi vekami pa nerc.” Sodobni utrip srbskega velemesta, razpetega med lucidne sanje, fantazmagorične vizije in prvinski gon po preživetju, je najbolj razviden v zgodbah Jaz sem legenda, Dvoboj in Kralj miši in podgan. V prvi se realnost glavne junakinje, ki se iz majhnega obmorskega mesta preseli v Beograd, preoblikuje v skladu z njenimi potlačenimi strahovi in željami, druga prikazuje paralelno življenje učiteljice klavirja in neizobraženega politika, ki v sanjah razčiščujeta drug z drugim, tretja pa prikazuje strategije preživetja ljudi z roba družbe, ki jim vladajo samooklicani gospodarji mesta: “Med pooblaščene vazale so se šteli gospodar Sredoje, ki je nadzoroval branje časopisa v restavracijah s hitro prehrano, gospodar Dobrica, vladar brezplačnih predavanj in koncertnih matinej, gospodar Gane, vsemogočnež med gizdalini in hladno-toplimi bifeji v hotelih najvišjega razreda, ter nazadnje gospodar Kosta, surovi nadzornik brezplačnih pokušin v samopostrežnih trgovinah. Kralj miši in podgan je sam pazil na žeparje in goljufe, in ker je bila vojska njegovih podložnikov najštevilčnejša, se je razglasil za zakonitega kralja Beograda.” Čeprav se zdi, da se Aleksandar Gatalica s svojim na pol dokumentarističnim, pol fantazijskim stilom želi približati bralcu, pa se dostikrat izgubi v nepomembnih podrobnostih, s katerimi zabriše sicer jasno razdelano osrednjo nit pripovedi. Kljub temu da gre za stilističnega mojstra, ki se poigrava z besedami na duhovit in rahlo ciničen način, v knjigi Beograd za tujce pogrešamo obračun s stereotipi in miti, ki jih imajo tujci o srbski prestolnici. In premislek o takšni in drugačni odtujenosti v državi, ki poskuša v 21. stoletju voziti slalom med različnimi političnimi diskurzi in interpretacijami zgodovine.

Piše: Jure Jakob, bere: Maja Moll. Sara Fabjan je sveže, čeprav ne več povsem novo ime mlade slovenske poezije. Leta 1992 rojena magistrica kognitivnih znanosti in doktorska študentka psihologije poezijo že vrsto let objavlja v različnih literarnih revijah, zato je prvenec zaroletano pričakovan korak v njenem pesniškem razvoju. Vtis, da gre za umetniško odraslo pesnico, dobi bralec že ob prvem stiku s knjigo: obsega zbirke ne kroji začetniška vnema po čim več, ampak preudaren občutek za pravo mero. 39 srednje dolgih in krajših pesmi se zdi ravno dovolj, da se pred bralčevimi notranjimi očmi učinkovito in prepoznavno sestavijo gradniki svojevrstnega pesniškega sveta. Naslednja na prvi pogled opazna značilnost zbirke je dosledno opuščanje pravopisne norme na ravni ločil in velikih začetnic: pesmi, njihovi naslovi in tudi naslov zbirke poznajo le majhne črke, verzi oziroma stavčne tvorbe pa ena drugi sledijo brez ločil. Takšna formalno-oblikovna pretočnost jača in podčrtuje semantično fluidnost pesmi. Te so zaradi tega pomensko bolj odprte in omogočajo oziroma zahtevajo več bralskega angažmaja pri vzpostavljanju vsebine, hkrati pa odsotnost ločil razgrajuje čvrsto ritmično pozituro verzov. Ritem pesmi je zato nestabilen, nalomljen, spreminjajoč se, spodmikajoč se. Podoben je živemu govoru, še bolje: pogovoru, vsakdanjemu jeziku, jeziku sodobnega, hitrega, bežnega komuniciranja v svetu nenehnih in površnih sprememb. Pogovorni idiom, katerega uporaba je sicer eden od opaznejših trendov v bolj izpostavljenih strujah slovenske poezije zadnjih dveh desetletij, vstopa v pesmi Sare Fabjan tudi z opuščanjem knjižne nedoločniške končnice pri glagolskih tvorbah s pomožnim glagolom ter z občasno rabo vulgarizmov. Vse to so signali, ki kažejo na urbano poezijo, in zbirki zaroletano verjetno ne bo storjena krivica, če bo uvrščena vanjo. Pri urbani poeziji gre v isti meri ali pa še bolj kot za "dogajalno" prizorišče in izkustevno izhodišče za posebno stanje duha in poseben srčni utrip, iz katerih se takšna poezija rojeva. Gre za razpršeno, dialoško zavest in za polifone principe njenega upesnjevanja, pri čemer je polifonija, ki poustvarja vtise mestnega duha, slejkoprej atonalna. V prvencu Sare Fabjan polifonija vsaj po tehnopoetski plati nima izpostavljene vloge, so pa zato te pesmi globoko prežete z zavestjo nestalnosti, nezanesljivosti in spremenljivosti sveta, ki ga govorka pesmi živi, in negotovosti glede lastnega mesta v takem svetu. To je svet brezperspektivnih selitev iz enega v drugo najemniško stanovanje. V odlični kratki pesmi dograjevanje tako pesnica folkloro slovenskega stanovanjskega prizidkarstva obrne v boleče jasno metaforo o lastni nemoči biti nekdo; o nemožnosti trdne identitete; o eksistencialnem najemništvu. To je svet nesmiselnega, zbirokratiziranega dela in prekernih delovnih razmerij, v katerih lahko zaposleni zleze na zeleno vejo, le če čeznjo vrže štrik in se nanj obesi. V pesmi streznitev, še bolj pa v njenem nadaljevanju streznitev par let kasneje resignacija vpričo banalnosti, bede in absurda na delovnem mestu postane tako močna, da ji je mogoče uteči le v cinizem, a zbirka z njim na srečo skrbno varčuje. V neki drugi pesmi s tematsko podobnim okvirjem, njen naslov je danes nočem govorit o službi, je tako resignacija pregnana z osvobajajočo energija upanja. Upanje se opira na predstave o tem, da vendarle obstajajo tudi ljudje, moški in ženske, ki znajo in hočejo drug na drugega gledati in se drug z drugim družiti mimo deprimirajočega funkcionalizma delovnih, službenih razmerij. Ljudje, ki znajo opaziti tudi nežnost in ranljivost. Ki si upajo v imenu nežnosti in ranljivosti drug pred drugim tudi pogumno stati slečeni. Poezija Sare Fabjan takšne ljudi pozna, se k njim previdno ozira in jih še bolj previdno nagovarja, a obenem ve, da je do bližine – zelo daleč. V svetu odtujenih medčloveških odnosov je bližina slutnja, ki skorajda bolj plaši kot pa privlači, bi lahko ugotovili, ko preberemo pesem z naslovom ko poskušam napisati ljubezensko pesem. Pri tem je pomenljivo, da nemožnost pristnega, zavezujočega medčloveškega stika ne vodi v samoto, ampak zgolj v praznino in neko zgovorno nemost. Trpka pasivnost, ki je včasih tako preležana v svoji negibnosti, da se bralec kar začudi, kako je po takšni letargiji kljub vsemu mogoče napisati novo pesem. Zbirka zaroletano trdi in skuša pokazati, da je to mogoče. Ali pa celo nujno potrebno. Pomemben, tudi količinsko izstopajoč delež v zbirki imajo pesmi, ki se posvečajo družinsko-spominski tematiki. Te pesmi govorijo tudi o tem, kako sta družina in spomin nekaj, kar bo šele potrebno odkriti. Pesem družina o kateri ne pišem pesmi se tako zaključi z verzi: preteklost ostaja samo kot teža / ki si jo kot skalo obrabljeno od morja / v tišini podajamo med generacijami. Prvenec Sare Fabjan to in podobne skale tiho, a pozorno motri. Ne premika jih, ampak nanje kaže, jih razkriva. Ob teži ne skriva nemoči, kar je pogumno. Drobne nedoslednosti pri krajšanju že omenjenih glagolskih nedoločnikov so moteče, a niso bistvene. Edini pravi trn, ki me po branju še vedno zoprno bode, je čudaška prispodoba z otroki, ki se jih da zapreti v omare, kakor pravi pesem nisem vedela da si žejna. Če na to pozabim, doživljam ta prvenec kot prepričljivo pesniško dejanje in mu želim, da nagovori čim več bralcev in bralk.

Harrison Ford je pri 80. letih petič in s tem še zadnjič nastopil v vlogi pustolovskega arheologa Indiane Jonesa. Novi del franšize z naslovom Indiana Jones in artefakt usode je prvi del serije, pri katerem nista idejno ali režijsko sodelovala niti Steven Spielberg niti George Lucas, sta pa film oba producirala. Režiser je tokrat James Mangold, ki je pred leti režiral z oskarjem ovenčano delo Hoja po robu o življenjski zgodbi legendarnega Johnnyja Casha. Novega Indiano Jonesa si je ogledal Gorazd Trušnovec. Bere Bernard Stramič.

Misija: nemogoče je zdaj dobila svoj 7. del s podnaslovom Maščevanje 1.del. O novem filmu, v središču katerega je agent Ethan Hunt, ki ga igra Tom Cruise, razmišlja Ana Jurc. Bere Maja Moll.

Belgijska brata Dardenne sta znana po svojih družbeno angažiranih filmih. Otrok, Fant s kolesom in Dva dneva, ena noč je le nekaj naslovov njunega izjemnega filmskega ustvarjanja. V izhodišču imajo njuni filmi sicer vedno nek socialni problem, a so v osnovi natančne karakterne študije in tako daleč presegajo temo, ki jo obravnavajo. Za njuno novo delo Tori in Lokita sta ob 75. obletnici Cannskega festivala prejela posebno nagrado. Oceno je za oddajo Gremo v kino pripravil Muanis Sinanović. Bere Maja Moll.

Predstavo House Bolero je Matej Kejžar ustvaril na povabilo Studia za suvremeni ples iz Zagreba, ob 60. obletnici njihovega delovanja. Premierno je bila izvedena maja 2022 in je gostovala v Ljubljani na Festivalu Spider 2023. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Nina Đurđević, www.ssp.hr

Režiserki Tjaši Črnigoj, ki je s svojo veliko uspešnico Babice, v izvirniku Bakice, delo je namreč nastajalo na Reki na Hrvaškem, uspel močan preboj tako pri nas kot v tujini. V letošnji gledališki sezoni se njen fokus raziskovanja problematike pravic žensk v sodobni družbi širi na raziskavo seksualnega užitka. Serijo predavanj-performansov Spolna vzgoja II, ki so bili izvedeni na Novi pošti, v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in Mesta žensk, je sklenilo predavanje-performans Borba. Ogledala si ga je Petra Tanko. foto: Nada Žgank, mladinsko.com

Morda se spomnite filma Proxima izpred štirih let – z Evo Green kot astronavtko, ki se pripravlja na misijo v vesolje in obenem na enoletno ločitev od osemletne hčerke. Francoska scenaristka in režiserka Alice Winocour se rada loteva psihološko težkih tem, v trilerju Motnja ima glavni lik na primer hudo posttravmatsko stresno motnjo, ki je posledica vojne; tudi Mia v filmu Spomini na Pariz se spopada s tovrstno motnjo, posledico terorističnega napada, ki ga je doživela. Film ocenjuje Gaja Pöschl.

Nedavno smo v oddaji Gremo v kino vzeli pod drobnogled odlično iransko kriminalko Sveti pajek režiserja Alija Abbasija, tokrat se posvečamo iranskemu filmu Leilini bratje, za katerega je Saeed Roustaee prejel nagrado FIPRESCI na festivalu v Cannesu. Gorazd Trušnovec, ki se je posvetil obema filmoma, je napisal, da skupaj »tvorita prav zanimiv par vpogledov v drobovje sodobne iranske družbe«. Več pa v nadaljevanju.

Piše: Anja Radaljac Bere: Eva Longyka Marušič Knjižni prvenec Aleša Mendiževca Naključje in jaz, Filozofija za Louisa Althusserja je razdeljen na dva dela – Naključje in struktura ter Naključje in subjekt. V jedru knjige je vprašanje, ali se človek lahko odveže od samega sebe oziroma ali se lahko odveže od človeškega stanja, ki je z Althusserjem ključno opredeljeno z istovetenjem ideološke zavesti ter zavesti kot take; v skladu s to mislijo (človeška) zavest zunaj ideološkega strogo gledano ne obstaja. Mendiževec (od)rešitev človeka skupaj z Althusserjem – a tudi v odmiku od njega – išče na področju kontingence, v polju potencialnih možnosti. Vznikne iz naključja, ki ga poglobljeno, mestoma težje dostopno, razvije prvi del knjige Naključje in struktura. Naključje se predstavlja kot tisto, kar vzrok odveže od njegovega učinka – na mestu, kjer bi pred vznikom naključja obstajala trdna, rigidna struktura, po kateri bi iz vzroka A vselej sledil učinek A', naključje ustvari zdrs, razgibanje strukture in vznik kaosa. Naključje omogoči, da se vzroki in učinki razvežejo in da med njimi ni povezave. Nastane prostor odvezanosti. V drugem delu Naključje in subjekt Mendiževec pokaže, kako iz bivajočega individuuma nastane subjekt. Individuum pri tem temeljno opredeljuje, da obstaja v materialnem svetu ter ga individualno doživlja – tako iz spoznavno nedostopnega »objektivnega sveta« nastane doživeti svet, ki je torej vselej že opredeljen z individualnim doživljanjem. Tak doživeti svet, tako Mendiževec, ima človek, ima pa ga tudi slon – ali celo roža, saj tako za človeka, kot za slona ali rožo velja, da imajo telo, ki biva v svetu in svet doživlja. Po Althusserju subjekt iz individuuma vznikne preko ideologije oziroma, natančneje, preko ideološke zavesti – Mendiževec ob tem na primer izrazi, da ni subjekta brez države. Človekov individuum je tisti, čigar učinki delovanja so vselej ideološki, saj v subjektu vselej že deluje polje ideološkega. V temelju avtorja zanima, kako doseči razvezavo te določujoče vezi, v kateri je celo naključje človeku naloženo kot breme, saj vse, celo naključje, nekako odseva v človeku oziroma človek odseva celo v naključju. Da bi Mendiževec spel osvobodilni potencial koncepta naključja ter sámo zmožnost odvezave človeka od samega sebe, mora najti način, kako človeka izviti iz primeža ideološkega – ideološka zavest je namreč tisto, kar človeka temeljno opredeljuje kot človeka. Ta naloga je strogo znotraj Althusserjevega razumevanja zavesti nerešljiva in je stalna nevralgična točka v njegovi misli. Če bi namreč naključje odprlo prostor odvezanosti, v katerem bi vzniknil kaos, bi se sesula tudi ideološka zavest; človek bi v tistem hipu bival brez zavesti – in tako bi kvečjemu šlo za nek moment suspenzije, ki pa ne bi imela potenciala osvoboditve. Mendiževec tako uvaja koncepcijo zavesti, ki jo razlaga deloma prek Spinoze in deloma prek premišljanja – in zavračanja – nevroznanstvenih izpeljav Antonia Damasia. Pri tem je Mendiževec nekoliko poljuben; sicer je res, da se Damasio prek Spinoze smiselno povezuje z Althusserjem, a vendarle velja pripomniti, da v nevroznanosti – pa tudi v kvantni fiziki, kognitivni znanosti in drugih področjih – prav tako obstaja kopica različnih razumevanj zavesti. Če to dejstvo odmislimo, je pomembna sama potreba po vključitvi neke ne povsem althusserjevske izpeljave zavesti, ki je vezana na telo, na telesno, na individuum, ki zavest ohranja onkraj lastnega stanja subjekta (spomnimo: ni subjekta brez države!). Osvoboditveni potencial naključja s tem postane večji: človeku v trenutku naključja ni odvzeta zavest. Ta biva s celoto njegovega bitja – tako kot lahko biva tudi v drugih organizmih. V tem smislu se zdi zavrnitev posthumanizma, ki jo Mendiževec opravi nekako mimogrede, na zgolj dveh straneh, prehitra. Avtor ga v grobem enači z deleuzovskim konceptom postajanja, četudi posthumanizem obstaja kot širok nabor pomembno različnih filozofskih usmeritev. Zagata je v tem, da mora človek, če se želi osvoboditi samega sebe, odkriti – po možnosti trajen, ne zgolj začasen – način bivanja, ki bo odvezan od človeškega, sicer se bo vedno znova vračal k sebi in v človeško stanje, to pa se zdi prej humanističen kot antihumanističen napor. Obrat k drugim načinom bivanja in vključitev mišljenja teh načinov bivanja nam lahko pomaga videti potenciale, ki jih odpira Mendiževčev prostor kontingence in ki so nakazani s samim mišljenjem zavesti kot enotne s telesom in razširjene na druge oblike bivajočega. Naključje in jaz je knjiga, ki na kreativne načine povezuje koncept naključja, ki se ga filozofija tradicionalno otepa, in pojem osvoboditve ter pri tem sega onkraj realpolitičnih osvobodilnih bojev k vprašanju samega načina obstajanja in stanja (človekovega) individuuma v svetu.

Piše: Muanis Sinanović Bere: Aleksander Golja Čudaštvo v moji glavi je eden najbolj ambicioznih romanov Orhana Pamuka. Dogajalni čas obsega drugo polovico dvajsetega stoletja in začetek sedanjega, sestavljen pa je iz množice glasov, ki preživljajo ogromne spremembe v panorami in demografiji Istanbula v tem obdobju. Ambicioznosti ne prepoznamo zgolj v številčnosti teh glasov, v golem potenciranju že ustaljenega sredstva postmodernističnega romanopisja, temveč tudi v tem, da so ubesedeni na še posebno pretanjen način. Njihovo videnje dogodkov se skozi čas spreminja v zelo blagih, a razvejanih odtenkih, ki pa imajo odločilen vpliv na razumevanje samih sebe in etičnosti svojih dejanj. V tem romanu, ki je v izvirniku izšel leta 2014, Pamukova pisava dosega vrhunec svojega raziskovanja večplastnosti resnice ter prepletenosti ljubezni in sovraštva, zavezništva in zoprništva, pomaganja in izkoriščanja. To mu uspeva tudi zato, ker obravnava življenje širše anatolske družine, ki se preseli v glavno mesto. Prepoznavno kulturno ozadje otomanskih kultur, ki v veliki meri temeljijo na kupčiji, torej tudi na dvoumnosti medosebnih vezi, nudi vstop v univerzalne teme. V središču pripovedi je Mevlut, ki ugrabi eno od treh sester, da bi se z njo poročil, in šele v prvi svetlobi opazi, da je bil opeharjen, saj gre za napačno sestro. Vendar v nasprotju s predvidevanji z njo kasneje uživa zakonsko srečo. Ukvarja se z ulično prodajo boze, pijače otomanskega izvora, katere priljubljenost z modernizacijo vse bolj upada, tako da sčasoma postane relikt nekega obdobja. Medtem pa njegova bratranca bogatita in metropola se nenadzorovano širi. V obrobnih naseljih, polnih črnih gradenj, se spopadajo turški nacionalisti in kurdski komunisti, korupcijska mreža pa vse bolj raste. Medtem ko Mevlut sabotira vsako priložnost za gmotni uspeh, da bi se lahko prepuščal nočni prodaji in sprehodu po skrivnostnih ulicah, se predajal “čudaštvu v svoji glavi”, ugotavljamo, da je pravzaprav edini lik, ki življenje v resnici razume. Utrip njegovega srca je usklajen z utripom mesta in njegovih nepreštevnih protislovij. Pamuk pa nas do tega spoznanja nikakor ne vodi na kakšen očiten način. Mevlut ni prikazan kot posebno ekscentričen, tendenciozno pa niso izpisani niti ostali liki. Nasprotno, za vsakega od njih bi lahko rekli, da je izjemno pretanjena, empatična upodobitev slehernika iz province, ki se preseli v prestolnico. Nobelovec znova dokazuje, da je zmožen izrazitega razumevanje najnižjih slojev in tistih delov ljubljenega domačega mesta, do katerih turisti in elite navadno nimajo dostopa oziroma jih ta sploh ne zanima. Izvirna je tudi ljubezenska zgodba romana. Prevprašuje namreč standardne trope ideje romantične ljubezni in ji nasproti postavlja usodno ljubezen. Glavna junaka se skupaj znajdeta po pomoti, vendar je njuna ljubezen nepremagljiva in večja od ljubezni vseh parov, ki so sledili romantičnim vzgibom in svojim željam. Tako se postavi vprašanje: gre res za pomoto ali pa je v igri morda usoda? To vprašanje Pamuk, ki se je sicer izrekel za kulturnega muslimana, ki ne prisega na osebni stik z Bogom, prepletel z izročilom islamske mistike in tudi z nekaterimi osrednjimi vprašanji islamske etike. Kakšna je razlika med namenom dejanja, namenom srca in namenom jezika? Ali smo res dobri, če storimo dobro, čeprav smo mislili storiti nekaj drugega? Ali lahko dobro mislimo, vendar tega ne izrečemo, molčimo ob krivici, ki jo vidimo? Čudaštvo o moji glavi je tako zelo dovršena, čeprav mestoma rahlo dolgovezna freska sodobne turške družbe, med branjem katere moramo biti ves čas pozorni, da nam ne uidejo male variacije mnenj in videnj dogodkov, ključnih za razumevanje resnice kot za človeka v zadnji instanci nedosegljivega pojava. Pa vendar kljub tej nedosegljivosti, kljub neizogibnosti minevanja, staranja in zgodovinskih pozab, življenje v svoji bujni nepreglednosti nenehno brsti.

Piše: Tonja Jelen Bere: Eva Longyka Marušič Postumno izdana knjiga pesnika, pisatelja, kritika, publicista in esejista Jožeta Snoja Očetov sin – Sin Očetov ima podnaslov Na novo o Bogu. Gre za hibridno delo – na začetku je poezija, ki se nato prelije v prozo, ki pa se prepleta z esejistiko, pri čemer vsestranski umetnik operira z nenehnimi utrinki, razmisleki in refleksijami. Vmes so tudi posamezni poetični pasusi, ki so kot dodatne potrditve zapisanemu. Delo obravnava tri osrednje teme, in sicer o mami, očetu in bogu. V ospredju je avtorjev odnos z vsemi naštetimi, pa tudi razmislek o veri in tudi kritika katere koli oblasti ali njenih deležnikov. Pri tem pa je veliko humorja – tudi sveti, posvečeni ljudje se znajo zabavati in iti čez svoje meje. Avtor najbolj problematizira oblast, ki mu ni pustila misliti po svoje. Prav tu poudarja svojo samostojnost in ne vzgiba svojih staršev, o katerih sicer govori v večini obravnavanega dela. A rdeča nit so odnosi, v katere prehaja umetnik. Nenehno jih razčlenjuje, pri čemer govori o svojem nenehnem dvoboju. Gre za bojevanje med njim samim in osebami ter silami, ki jim sam ne more ubežati. Vse pa se začne z vprašanjem o obstoju boga oziroma veri vanj. To je lahko beg ali kazanje vere na zunaj in s tem posledično njena sama potrditev. Snoj ni toliko iščoči, kot je živ v vsem, kar veruje. Verzi »v nepretrganem / visenju / se mi močijo usta« podajajo jasno izjavo o zlitju in prepletanju subjekta z bogom oziroma očetom. V celotnem delu Očetov sin – Sin Očetov se Snoj v živem jeziku poigrava z deli molitev in Svetega pisma. Izpisuje se življenjska pot vernika, umetnika, človeka, sina, moža in očeta, ki je nenehno gnetel, razmišljal in razčlenjeval ves obstoj, ga členil na različne točke, kot sta na primer otroštvo in takratni odnos z očetom ali zrela doba z njegovo ostarelo materjo. Pri tem mu ne uide posmehljivost in večno vprašanje o Ojdipovem kompleksu in seveda pedenjpedstvu. Tega Snoj smeši, kot zaradi njega smeši samega sebe in svojo nemoč. Prav ta zbanaliziranost avtorja počloveči in mu poda svojevrstno žlahtnost. Najvišje pri vsem tem pa je postavljeno življenje samo z vsemi hibami in lepoto. To je najti v družini, sakralni umetnosti in intimnem razmišljanju o poeziji, bogu in Mariji. Prepleta se duhovno in fizično: »Na božji tron namreč postavim svojega ata,« zatrdi avtor. Prav zato je mogoče zbirko skleniti v neko troedinost, ki je presežna in tehtna tako z verskega kot z literarnega vidika. Ta prispodoba je mogoča tudi zaradi avtorjevega lastnega izkustva medvojnega begunstva Snojeve družine iz Maribora v Mokronog. Poetični del se poglobi v iskanje sebstva in se v nadaljevanju knjige nadgradi v nenehnem analiziranju. Pri tem ne prizanaša ne sebi ne žugajočim okoli sebe. Kot je ob koncu pripisal Vid Snoj, je bilo poetično-prozno delo Očetov sin – Sin Očetov končano nekaj dni pred avtorjevo smrtjo, kar je razvidno iz pripisanega datuma. Gre za večplasten pogled v življenje in razmisleke avtorja, ki se ni uklonil sistemu, znal pa poklekniti pred lastnim spraševanjem in dvomi, ki so mu dajali nenehno možnost za premišljevanje in nova leposlovna dela.

Piše: Jure Jakob Bere: Jure Franko Leta 1931 rojeni Antonio Gamoneda je moderni klasik španske poezije. Njegovo ustvarjalno pot so od vsega začetka krojile težke družinske in družbene okoliščine. Komaj enoleten je izgubil očeta, ki je bil modernistični pesnik, in se z ovdovelo materjo na pragu španske državljanske vojne iz rodnega Ovieda preselil v mesto Leon. V času najhujšega vojnega nasilja so bile šole zaprte, zato se je mali Antonio branja naučil kar ob prebiranju poezije iz edine knjige pokojnega očeta. Desetleten je vstopil v osnovno šolo, ki so jo v Leonu za javno dobro vodili menihi avguštinci, a jo je že po dveh letih zapustil ter za vselej končal z institucionalnimi oblikami izobraževanja. Pri štirinajstih letih se je zaposlil kot bančni kurir, nato pa pri Trgovinski banki v Leonu na različnih delovnih mestih služboval vse do leta 1969. V tem obdobju se je izoblikoval tudi kot pesnik. Leta 1960 je izdal odmeven pesniški prvenec Negibni upor, s katerim se je opazno oddaljil od realizma, ki je takrat prevladoval v španskem literarnem prostoru. Odmik od realizma je bil neke vrste literarna subverzija, s katero je Gamoneda izražal nestrinjanje s totalitarizmom in krvavo dediščino bratomorne vojne, ki sta špansko družbo držala v represivnih kleščah vse do smrti generala Franca leta 1975. Gamoneda, ki je bil tudi član protifrankistične odporniške skupine intelektualcev, v kateri so se združevali svobodomiselni španski umetniki in izobraženci različnih estetskih in strokovnih provenienc, je v tem obdobju ustvaril še štiri pesniške zbirke, ki pa so zaradi državne cenzure vse izšle šele po smrti generala Franca. Po odhodu z banke se je Gamoneda zaposlil kot vodja kulturnega odseka pokrajinske državne uprave, ustanovil njižno zbirko Provincia in istoimensko galerijo ter skušal v zatohlih razmerah policijsko nadzorovane družbe odpirati prostor za sveže, disidentske literarne in likovne poetike. Kot ravnatelj zasebne kulturne in izobraževalne ustanove je ostal vpet v družbeno-kulturno delo tudi v tranzicijskem, pofrankističnem obdobju. Takrat, se pravi v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, je tudi njegova poezija doživela celovito in pravo kritiško pozornost, z uglednimi nagradami pa tudi širši družbeni odmev. Zbirka Knjiga hladu, prva Gamonedova knjižna predstavitev v slovenskem jeziku, je v izvirniku prvič izšla leta 1992, kasneje pa, nekoliko predelana in razširjena, še dvakrat. V spremnem zapisu prevajalca beremo, da gre za avtorjevo najbolj inovativno zbirko, ki hkrati konsekventno vztraja pri tistih poetoloških značilnostih, ki so njegov prepoznavni znak vse od začetka stvarjalne poti. Knjiga hladu je obsežen in po svoje tudi zahteven bralski zalogaj, ki svoje bogastvo razkrije le imaginativno odprtemu in poustvarjalno gibkemu in zmogljivemu bralcu. Zahteva potrpežljivost, pozornost in vztrajnost; v zameno za bralsko predanost pa odpira vrata v nenavadno zamolkel in prostran, neskončno širok prostor, ki pritajeno, skoraj neslišno žari od lepote. Zbirko sestavlja sedem ciklov: Georgike, Čuvar snega, Še kar, Opolzka pavana, Sobota, Hlad meja in zadnji, nenaslovljen, ki vsebuje le eno kratko pesem. Vse pesmi so brez naslova in oblikovane v prostem verzu, ki se ponekod preliva v napol prozni stavek, večinoma pa zaokroža v zgoščena dvo- ali trostišja. To je strnjena, izrazito ekonomična pisava, ki z veliko opisno natančnostjo prinaša podobe iz prepoznavne resničnosti in jih s presenetljivimi pomenskimi zasuki in preskoki introspektivnega izpovedovalca predeluje v pomenljive notranje prizore. Za te prizore je značilna velika statičnost, nepremičnost, ki spominja na fotografije ali dolge filmske sekvence, v katerih se nič ne dogaja in veliko kaže. Na drugi strani pa ta pesemska nepremičnost sije od silne, intenzivne živosti. Ta dvojnost se ujema s kontrastnostjo med motiviko na eni in tehnopoetskimi postopki njene obdelave na drugi strani. Na motivni ravni se srečujemo z izrazito snovnimi, čutnimi, nazornimi, otipljivimi podobami, ki pa se v pesemskem telesu kakor na mah spremenijo v nekaj nesnovno čvrstega, zamrznjenega, ovekovečenega. Gamonedove pesmi delujejo hkrati polteno vzburljivo in eterično hladno; v njih odmevajo težke, globoke strasti, skoraj v isti sapi pa tudi slutnje odrešenega, nebeškega miru. Na snovni ravni se motivika Gamonedove poezije v zbirki Knjiga hladu večinoma napaja v naravi ter intimnem spominu, oboje pa prepleta z arhetipskimi položaji človeškosti, iz česar izvira značilni eksistencialno-duhovni značaj teh pesmi. Zdi se, da je predvsem to tisto, kar trajno vzdržuje posebni "goreči hlad", tisto hladno in obenem krčevito napeto lepoto, s katero Gamoneda v vsebinskem in estetskem smislu "premika obzorja". V tej luči lahko prevod Knjige hladu pozdravimo kot še en praznik slovenske besede, umetnosti in univerzalnega duha, na katerem slednja sloni.

Na Kinodvorišču, letnem kinu Kinodvora, se vrti dokumentarec o "kraljici Morne" Cesarii Évori. Film si je ogledala Tesa Drev Juh.

Ljubezen, nemške marke in smrt je tretji celovečerni film turškega režiserja Cema Kaye, znanega predvsem po filmih, v katerih raziskuje popularno turško kulturo in družbo, ki jo ustvarja. Med drugim je posnel dokumentarni film o glasbenem svetu turških arabesk, pa tudi o fenomenu iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so turški režiserji in scenaristi kopirali in predelovali filme z vsega sveta za turški trg. V zadnjem celovečercu, ki je po premieri v okviru Festivala migrantskega filma in Druge godbe trenutno na sporedu Kinodvora, se je Kaya namenil raziskati zgodovino turškega delavstva v tujini in glasbe, ki ga je spremljala. Film ocenjuje Petra Meterc.

V kinih Cineplexxa se te dni med drugim vrti akcije polna Misija Kandahar. Oceno filma, ki je poln izjemnih puščavskih prizorišč, predvsem pa, kot je pričakovati od tega žanra, eksplozij, je pripravil Gorazd Trušnovec. Bere Lidija Hartman.

Japonska kinematografija ima dolgo tradicijo filmskih družinskih zgodb in melodram. Mojstrsko se jih je loteval Yasujiro Ozu, med sodobnimi vrhunskimi ustvarjalci žanra je vsekakor Hirokazu Koreeda. V art kino mreži se je ta teden zavrtela družinska melodrama Ljubiti življenje scenarista in režiserja Kojija Fukade. Muanis Sinanović pravi, da je film poln že videnih motivov, da pa ogled filma vendarle priporoča. Njegovo oceno bere Igor Velše.

Piše: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko Po s kresnikom ovenčanem romanu Sto let slepote nam Roman Rozina tokrat v branje ponuja krajše besedilo, ki v nasprotju s prejšnjim ne ubeseduje daljšega zgodovinskega obdobja, ki bi ga naseljevalo večje število likov, izpostavljenih zgodovinskim spremembam in lastnemu razvoju. Tujintuj je namesto tega močneje poantirano, morda celo problemsko branje, ki je v osnovnih koordinatah prej bližje Rozinovim zgodnejšim romanom, denimo Zločinu in ljubezni ali Županskemu kandidatu Gamsu. Pisatelj jemlje pod drobnogled priseljensko tematiko. V lovskem domu v bližini državne meje so nastanjeni begunke in begunci, ujeti med želje lovske tovarišije, ki deluje kot ad-hoc zbrana protibegunska paravojaška skupina ter pomoč humanitarne organizacije, ki jo predstavljata Mira in Miha. In prav na mestu spora dveh skupin nastaja glavnina pripovedi Rozinovega romana. Starešina Branko in morebitna bodoča lovca Marijan in Bernard, ki jih uradni organi očitno uporabljajo za opravljanje umazanega dela, predstavljajo nacionalističen, preračunljiv in oportunističen pol, medtem ko Mira in Miha kljub nekaterim praktičnim zagatam sledita humanističnim idealom, ki pa jih je na robovih mogoče razumeti tudi kot del njune zunanje podobe. Iz povedanega je razvidno, da begunska skupina ostaja skoraj brez besede, tudi naslovni junak Tujintuj. Ta ne želi biti klišejska podoba niti begunca niti integriranca, a vendarle postane eden vidnejših begunskih obrazov. Rozina tako elegantno opozarja na sprejemanje vnaprej dodeljenih vlog in kontinuirano stanje na okopih, kar lahko vodi v izbris individualnega. Pri tem skoraj vse stavi na dialoge, pa naj se ti odvijajo med skupinama ali znotraj lovskega tria, v katerem se s potekom zgodbe stopnjuje sumničavost. Mogoče je reči, da delo v tem oziru ponuja domiselne zasuke in izvedbe, dialoge pa pogosto preveva neki praktični um, iz česar izhaja dobra motivacija dejanj nastopajočih. Podobno prepričljivo se zdijo izbrane neke osnovne koordinate romana Tujintuj. Izbira lovske skupnosti, ki ima enostaven dostop do orožja, hkrati pa v družbenem habitusu pogosto visoko kotira, ne da bi ob tem uradno sodila v katero od vej oblasti, morda res ni povsem nova – v romanu Pelji svoj plug čez kosti mrtvih jo je na primer na podoben način izpisala nobelovka Olga Tokarczuk – ima pa svojstveno življenje v slovenskem kontekstu. Ob tem velja omeniti še Rozinovo opisovanje trofej v lovskem domu in ne nazadnje odnos lovcev do ženskega lika, Mire. Gre skratka za dve razsežnosti besedila, ki roman Tujintuj do neke mere že postavljata v območje intersekcijskega. A navedeno se nemalokrat zdijo nekakšni orisi, intrigantna izhodišča, ki bi jih še veljalo dodatno raziskovati. Zanimivo bi bilo denimo vedeti še kaj več o Miri in Mihu, prav tako bi bilo tezo o drugačnosti, ki jo simbolizira navezava na Tantadruja, mogoče še raziskovati in ne nazadnje tudi izdatneje motivirati vpeljavo Kosmačeve klasike, ki je citirana na začetku in na koncu romana. Ob navedenem pa bi bilo nemara smotrno v delo pritegniti več konteksta, takega, ki bi presegal golo dogajanje v lovskem domu. Vse navedeno pa morebiti za ceno popisovanja razmišljanj katerega od lovcev, posebej Marijana, ki se pogosto gibljejo po enakem terenu, s čimer prihaja do podvajanja informacij ali vsaj onemogočanja, da bi bralstvo sámo razmišljalo o vseh razsežnostih povedanega. Ustaviti se velja tudi ob nekoliko bolj tehničnem vprašanju izvedbe. Pri tem ne govorimo na primer o gradnji pripovedi, ki je dobro umerjena, pač pa o dialogih. Čeprav je Tujintuj z njimi prežet, lahko izpadejo nekoliko papirnati, predvsem pa pogosto dajejo vtis sledenja logiki majevtike. Ali drugače: zdi se, da bi bilo na teh mestih mogoče več pokazati in manj povedati. Leposlovje o sodobnem begunstvu je pri nas doživelo vrhunec pred nekaj leti, a se zdi, da je v zadnjem času nekoliko potihnilo. V tem oziru velja pozdraviti Rozinovo knjigo zaradi revitalizacije teme, ki absolutno presega vprašanje aktualnosti oziroma neaktualnosti, kot jo narekuje medijska krajina. Povedano drugače: preseljevanje je v resnici vedno aktualno in vedno eno temeljnih vprašanj tako človeških kot nečloveških skupnosti. Po drugi strani pa je nujno opozoriti, da gre za tok literature, ki se je nemalokrat ujel v številne pasti, in tudi Rozina se ni izognil vsem.

Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Soavtorstvo pri ustvarjanju knjig vseh žanrov je dokaj pogost pojav, redkeje pa tovrstne izdaje podpisujeta oče in sin, kot sta to počela Franc in Zoran Jerončič. V zadnjih dvanajstih letih sta napisala in s slikovnim gradivom opremila pet knjig z domoznansko in etnološko vsebino, večinoma povezane z dogajanjem na območju Kolovrata, dobrih 1100 metrov visokega grebena blizu meje z Italijo. Pod njim na zahodni strani zdaj žubori, zdaj hrumi Idrija, večji del svojega 54-kilometrskega toka mejna reka med državama. Na prvi predstavitvi zadnje skupne knjige Mejna reka Idrija sta sodelovala še oba avtorja, naslednje pa do zadnjega zgovorni in šegavi Franc, ki bi letos izpolnil sto let, ni več dočakal. V njegovi bogati zapuščini so poleg izdanih knjig v nekdanjem gospodarskem poslopju ob hiši v zaselku Melinki ostale tudi tri zbirke: v pritličju etnološka z orodjem in opremo kmečke domačije ter zbirka orožja in drugih predmetov, povezanih s soško fronto, v večjem prostoru v nadstropju pa še najbolj osebna zbirka izrezljanih človeških likov – največ pozornosti takoj pritegne portret generala Boroevića – ter različnih predmetov, ki jih je z dletom in kladivom iz lesa priklical sam Franc Jerončič. V monografski predstavitvi reke Idrije, italijanske Yudrio, sta se avtorja še enkrat vrnila v dobro znano, ničkolikokrat prehojeno in premerjeno domačo pokrajino, med domače ljudi in njihove zgodbe. Tja, kjer sta leta 2011 s knjigo Življenje na Kanalskem Kolovratu naredila prve korake proti cilju, ki sta si ga zastavila: da bosta po svojih močeh zapisala, opisala in v podobah ohranila vse, kar je vrednega spomina. V prvi vrsti spomina na bližnje in bolj oddaljene sosede, prijatelje in znance, od katerih mnogih ni več, ter na na domačije in mline, na katere spominja le še nekaj razmetanih kamnov ob zaraščenih stezah. Tokrat sta pozornost namenila porečju Idrije, skozi stoletja in še danes – razen nekaj krajših obdobij – tudi mejne reke, politične ločnice med romanskim svetom pod beneško oziroma italijansko oblastjo ter slovanskim svetom pod habsburško, jugoslovansko in nazadnje oblastjo samostojne slovenske države. Avtorja sta na različnih ravneh oživila spomin na usodne premike po stoletjih vojn Benetk in Rima z Dunajem ter vmesnim Napoleonovim pohodom. Politične spremembe, ki so jim sledile, ljudem ob Idriji niso prizanašale. Umirali so, trpeli, bežali, se izseljevali. Zoran Jerončič se je odpravil za njihovimi sledmi v porečju Idrije ter doživeto v besedi in sliki spletel v dokumentarno mrežo prizorov in razmišljanj. V divjih, večidel brezpotnih strminah je bilo težko, pogosto tudi nevarno, je priznal, ko si je v Benečiji ob izlivu Idrije v Ter lahko zadovoljno oddahnil. Vedel je, da brez tveganega, v presledkih dve leti trajajočega raziskovanja ponekod komaj prehodnega območja ne bi mogla nastati knjiga, kakršna je. Zoran Jerončič najprej oriše pomen Idrije kot mejne reke v različnih obdobjih, nato pa pozorno sledi potokom in pritokom, ki se na slovenski in italijanski strani zlivajo v deloma ponikalniško Idrijo. Njihova imena so večinoma slovenska, na primer Sušnik, Podčelo, Mišček, nekatera tudi italijanska, kot Mirnik-Mernico ali Dolenje-Dolega, imena nekaterih manjših pritokov pa se niti niso ohranila. Avtor jih je poimenoval po svoje in, da bi zanje vedeli tudi poznejši rodovi, vpisal v knjigo. Sledijo opisi vasi in zaselkov – mnogih že davno zapuščenih – prav tako na obeh bregovih, ter opozorila na posebno zanimive, tudi nevarne odseke poti, ki si jo je utiral ob vodi. Pozornost je namenil še slikovitim verinom, kot pod Kolovratom rečejo tolmunom, pa ribam in drugemu »življu« ter nazadnje še delu človeških rok: mlinom na slovenskih in italijanskih tleh, ki jih je bilo v najboljših časih kar 25, mostovom in zdaj večinoma že propadlim lesenim senikom. Zoran Jerončič je svoje poročilo zaokrožil s poklonom Idriji, ki je ob obilnejšem deževju znala tudi podivjati ter ljudem ob njej v kosti pognati strah in spoštovanje. Oče Franc je sinovim empiričnim opisom na primernih mestih dodajal anekdote in zgodbe, izluščene iz spominov. Svojih in svojih vrstnikov, nekaterih še iz časa očeta, tudi Franca, ki je bil prav tako rojen pripovedovalec. Te pripovedi, ki jih je Zoran sproti zapisoval in prirejal za knjižno objavo, govorijo o nekdanjih otroških in fantovskih igrah, tudi nevarnih, zlasti s strelivom, ki je ostalo za vojskami. Veliko povedo tudi zgodbe o čezmejnem kontrabantu, plavljenju lesa za prodajo v Furlaniji, ki se ni vedno srečno končalo, o prepovedanem kopanju in ribarjenju v bistrih tolmunih pa tudi o mnogih, že pozabljenih šegah, navadah ter zgodah in nezgodah ljudi ob reki Idriji.

Piše: Marica Škorjanec-Kosterca Bereta Maja Moll in Aleksander Golja »Naš Tone se bo v spominih in poeziji vedno vračal v Slovenske gorice na nekdanjo domačijo, ki je že davno ni več,« mi je pred leti na literarnem srečanju v Mariboru dejala zdaj žal že pokojna Angela Fujs, sestra pesnika Toneta Kuntnerja, ki je bila tudi sama nadarjena pesnica; brat ji je posvetil pesem Domačija. V zbirki Mati zemlja Tone Kuntner nadaljuje čustveno in miselno pot svojega pesniškega sveta. Zbirka je razdeljena na šest sklopov, ki se po občutju skoraj neopazno prelivajo drug v drugega, razmejujejo pa jih posnetki istega razvejanega drevesa s pretanjeno simboliko. Vsak posnetek namreč prinaša majhno razliko: drevo obrašča bršljan kot zajedavec, ki se vse bolj razrašča in postopoma uničuje svojega gostitelja, da na koncu ostane od drevesa le še trhel panj. Uvodni hvalnici zemlji sledijo spomini na trate pesnikove mladosti. Pesnik se je rodil na Tratah, kraju ob meji z Avstrijo. Tu je doživljal lepote narave, spremenljivost letnih časov in trdo kmečko delo na skopi zemlji od setve do žetve. V resničnem življenju pa mala kmetija ni mogla preživeti velike družine, zato so se morali preseliti, ko je oče ostal »kmet brez zemlje.« Selitev in izguba domačije sta mladega pesnika prizadeli za vse življenje. »Tu je teh pet hektarjev niča,« ugotavlja pesnik. A hkrati: »Ta nič je zapisan v moje srce.« Naslednja skupina pesmi govori o gozdu, krčenju, sekanju, podiranju, o pripravi drv in dračja za nesmilečno zimo. Svojo osebno rast primerja z drevesom: Ponosen sem stal kot drevo med drevesi, prisegajoč na višine. Zdaj z njimi živim kot mrtev panj; zakopan med spomine. V naslednjem ciklu se izgubljajo utripi narave in spomini, sedanji čas pesnik občuti z bolečino. Prizadeva ga odtujenost ljudi, ki so si bili nekoč blizu, ne more razumeti nesmiselnega sovraštva. Rani ga divjaštvo pocestnih ljudi. Z otožnostjo se spominja izjemnega dogodka, ki je bil kot »nasmeh zgodovine,« ko so se Slovencem uresničile stoletne sanje in je Slovenija praznovala rojstvo države. Ta za narod izjemni dogodek pa se po več kot tridesetih letih spreminja v poraz. Z grozo misli na žrtve bratomorne morije po vojni in na pokopane v roški jami. Odi vulgus profanum. Sovražim prostaške ljudi, govori rimski poet Horac. Šele sedaj ga razume tudi naš pesnik. Pred zlobo se iz zamočvirjenega mesta zateka v gozd, med tiha drevesa v rešilno samoto, samo da ne bi zaživel sovraštva. Osamljen praznuje dan spomina na milostni čas zgodovine, na praznik, ko je Slovenija razglasila osamosvojitev. Tone Kuntner je eden redkih sodobnih pesnikov, ki ustvarja iskreno domovinsko liriko, ne da bi mu smel kdo od sodobnih zagovornikov multikulturnih gibanj očitati nacionalizem. V pesmi Kdo si, tujec govori o migrantih, ki prihajajo od daleč v tuje domove, tudi v njegovo hišo. Te saludo, Slovenija, pozdravlja izseljence, ki se vračajo iz daljnih dežel na obisk v domovino prednikov. V pesem se pogosto pretaplja razmišljanje o smrti. Tudi v poznih letih je pomembna bližina ljubljene, saj ju vežejo dolga leta skupnega življenja, ljubezen in spoštovanje. Tone Kuntner ni poet modernizma ne postmodernizma. Njegova pesniška beseda je jasna in odkrita, neizumetničena. Zvest je samemu sebi, Slovenske gorice so mu kljub revnemu otroštvu in izgubljeni domačiji še vedno nebesa na zemlji. Poleg pozitivnega pesniškega sporočila bo knjiga Mati zemlja zagotovo tudi z izbrano zunanjo podobo in opremo spodbujala bralce in bralke slovenske poezije, da sežejo po njej. Dr. Edvard Kovač v spremni besedi o Tonetu Kuntnerju piše: »Zemlja mu je vse, pomeni mu dobesedno vse, zibel, dom in grob … Vedno bo ostala odsev presežnega, ki ga zaznava pesnikova duša in ga imenuje tuzemska večnost.«

Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Pesniška zbirka Naprej naprej vključuje socialno, družbeno angažirano in protestno liriko, ki jo je Vinko Möderndorfer pisal od slovenske osamosvojitve do danes. Vsebuje 66 pesmi in je razdeljena na štiri sklope: V tvojem imenu, Balade, Jaz in ti ter Zgodovina, slepi nemir človeštva. Möderndorfer ne skriva, da so ga življenjske zgodbe “malih” ljudi, zaznamovale kot človeka in kot pesnika. Med prebiranjem njegovih pesmi bralec dobi občutek, da gre za izjemno občutljiv, razmišljujoč in empatičen subjekt, ki ozavesti vsako še tako negativno čustvo, vsako krivico in jo zapakira kot tempirano bombo, ki opozarja, da ni daleč dan, ko sistem, ki se je ustvaril na plečih ubogih in izkoriščanih duš, ne bo več zdržal in bo pod seboj pokopal tako tiste na dnu kot tudi tiste na vrhu. Bodisi da gre za očeta, ki vsak dan moli k bogu, da bi lahko preživel štiri otroke, bodisi za mater, ki vsak dan hodi v razdelilnico hrane, da bi omogočila hrano sebi in otroku, ali pa za starca, ki stoji v dolgi čakalni vrsti v lekarni, dokler osramočeno ne skloni glave, saj si dragega zdravila nikakor ne more privoščiti … Vsi ti ljudje – kronično bolni delavci, prekarne matere, osiromašene gospodinje, podhranjeni upokojenci, resignirani begunci – iz dneva v dan bijejo bitko z nadrejenimi, z družino, ki kot osnovna celica nezadržno razpada, in tudi sami s sabo, saj se nenehno spopadajo s slabo vestjo, da niso dovolj naredili zase in za potomce. V pesmi Popevka pesnik zato ne more mirno sprejeti prijateljeve razlage, da so vsi ti ljudje le postranska škoda kapitalizma: “… bistvo kapitalizma / niso kos kruha nov avto bazen / bistvo so odstotki kotiranje / številke cene nafta / vlaganje v vojne / vse kar / pomeni napredek //… // tisti ki nimajo ničesar / so samo kolateralna škoda / nezanimivo dolgočasno dejstvo / ki ni niti toliko pomembno / da bi o njem napisali popevko”. V pretresljivem pesniškem ciklu Dvanajst pesmi iz črne kronike, Vinko Möderndorfer opisuje tegobe z revščino prednikov in brezupom prihajajočih generacij zaznamovanih delavcev in delavk, ki poskušajo dobiti odškodnino za poškodbe pri delu, se trudijo obdržati ali si povrniti službo. Sklop pesmi o izkoriščanih se zaključi s pozivom delavcu, “tovarišu”, naj le še bolj odpre oči in ušesa, saj ga bo resnica v nasprotju z manipulacijami in iluzijami, s katerim ga hranijo kapitalisti, osvobodila: “kadar misliš da je konec / je začetek / kadar misliš da si tam / si tu / kadar padaš / se v resnici pobiraš / in kadar te prepričujejo / da si slep in gluh / moraš videti največ / moraš slišati največ // tovariš”. Prav zato nas ne čudi, da je dal Möderndorfer pesniški zbirki optimističen in revolucionaren naslov Naprej naprej, s katerim je želel pozvati ponižane in razžaljene žrtve neoliberalnega kapitalističnega sistema, naj ne izgubijo upanja in moči, naj se dvignejo kot posamezniki in kot del zatiranega družbenega razreda. V svojih pesmih je neposreden, pesniški suspenz stopnjuje s ponavljanjem besed in verzov, ki jim iz kitice v kitico pridaja večjo težo. V pesmi Treba je vedeti, posvečeni dnevu Osvobodilne fronte, s ponavljanjem naslovne stavčne zveze stopnjuje preizkušnje, odrekanja in izzive partizanov, ki so zastavili svoja življenja za “abstraktne stvari”, kot so “Domovina, Država in Narod”, ter navaja izdajstvo kot najbolj zavrženo dejanje: “… najbolj na dnu / V najbolj zadnjem krogu / In da ga ne zaceli / noben čas.” Tudi v pesmi Rekli so nam, ki zaključuje prvi pesniški sklop z naslovom V tvojem imenu, čutimo pesnikovo naraščanje jeze vsakič, ko beremo o breznu, ki zazeva med izrečenimi besedami in zunanjim svetom, hkrati pa zaslutimo nemoč, da bi skupaj s pesnikom lahko karkoli spremenili: “… rekli so nam: potrpite / in mi trpimo // rekli so nam: ne sekirajte se / zato da jim je lahko padla sekira v med / in ko smo na koncu ostali brez vsega / so rekli: z vami se nimamo kaj pogovarjati // saj tako ali tako nimate nič”. Möderndorfer se igra s pomeni besed in njihovimi koreni, ki v sebi združujejo navidezna nasprotja, hkrati pa išče rešitev iz utesnjenosti v svetu, ki ga zaznamuje manko potrpljenja in empatije. Njegov stil pisanja je preprost, lahko bi rekli, da ga poleg Edvarda Kocbeka, katerega citat navaja v zadnjem pesniškem sklopu z naslovom Zgodovina slepi nemir človeštva, navdihujejo tudi drugi pisci socialne in družbenoangažirane lirike: Srečko Kosovel, Karel Destovnik Kajuh in Ervin Fritz. Le v tretjem sklopu z naslovom Jaz in ti se za trenutek pomudi pri ljubezenski tematiki in spominih na otroštvo – skupaj s spomini na babico pa vzniknejo tudi spomini na umirajoče sorodnike in prijatelje ter izgubljene ljubezni. Vinko Möderndorfer v pesniški zbirki Naprej naprej ne izgublja časa s postavljanjem ločil, povsem se osredotoča na zgodbe, ki zaznamujejo naš groteskni vsakdan v času, ko t. i. turbokapitalizem zbira zagon za nov spiralni vrtinec, v katerega bo potegnil vse tiste, ki nimajo moči, da bi se postavili po robu njegovim kapricam. Predstavlja slavospev jezi malega človeka in posvetilo tistim, ki dostojanstveno ohranjajo svoj kritični um v kaosu brezumja.

Varen kraj je eden od hrvaških igranih filmov prejšnjega leta, ki so vzbudili največ pozornosti. Za svoj prikaz majhnosti človeka v trenutkih velike duševne stiske, je Juraj Lerotić, ki je napisal scenarij za film, ga režiral in v njem odigral glavno vlogo, prejel nagrado za najboljši prvenec v Locarnu, za najboljši film na Sarajevskem filmskem festivalu, prejel je tudi vodomca na ljubljanskem Liffu. Oceno filma je pripravila Petra Meterc.

Film Sveti pajek iransko-švedskega režiserja Alija Abbasija temelji na resničnih dogodkih in prek zgodbe o serijskem morilcu, ki na ulicah Mašhada ubija prostitutke, spregovori o globoko zakoreninjeni mizoginiji iranske družbe. Sveti pajek je navdušil Gorazda Trušnovca, njegovo besedilo bere Renato Horvat.

Piše: Miša Gams Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Pesniška zbirka Toneta Škrjanca Indigo je že njegova dvanajsta po vrsti. Tako kot zbirko Nekaj o nas kot živalih, ki je izšla dve leti pred njo, je tudi to razdelil na dva sklopa, v njiju pa spretno umestil petinpetdeset pesmi, ki bralca nemudoma pritegnejo že z naslovi. Ti variirajo od melanholično razpoloženjskih, kot so srna v megli, dva laboda in kladivo in pejsaž z drevesi, mačko in travnikom, do hudomušno začinjenih, kot so: nekaj kompleksnega me liže, danes je menda praznik in res je vse prazno in drugače sem precej stabilen in lahko dalj časa stojim na eni nogi. Na splošno se zdi, kot da naslovi, za katere si je avtor vzel zadosti časa, izražajo več vsebine kot same pesmi. Te so napisane v prepoznavnem stilu kot refleksije trenutka, ki lahko udari kot strela z jasnega, ali pa sedanjosti, ki traja v neskončnost. Na sploh sta prostor in čas v poeziji Toneta Škrjanca izjemno relativna in izmuzljiva pojma, tako kot tudi smisel, o katerem v pesmi kava in smisel piše: “… tako da vem, da se / res nima smisla / ves čas ukvarjati s smislom. /včasih enostavno ne gre, / ker nima smisla. / ali pa se mi ne da. nima smisla. / raje skrhan glas Roberta Wyatta / in vonj po kavi.” Tavtološko ponavljanje ene in iste ugotovitve nima za cilj filozofskega pojasnjevanja, temveč predstavlja zgolj žongliranje z občutenjem absurda, ki ga zna Škrjanec tako lepo izraziti v številnih odtenkih in barvah najrazličnejših emocij brez odvečne pompoznosti in pretirane samoironije. Čeprav naslov pesniške zbirke Indigo asociira na barvo morske globine, se v njej poleg utrinkov, ki se avtorju porajajo na plaži in obmorskih sprehodih, znajde predvsem opis travnika sveže zelene barve in sivega mesta, v katerem prevladuje megla s posameznimi sončnimi preboji in občasno mavrico. V pesmi modro na vse mogoče načine zapiše: “takole skoraj sam z meglo, / ki se kot gromozanski duh približuje / preko travnika, malo sem tukaj, / kjer se mavrica lomi skozi zasopel zrak, / in malo ves čas na robu absurda …” dokler se ob ženski z vijolično ruto ne zave, da je to njegova oporna točka, “orientir, ki mi pokaže, da sem / in da sem na neki način zdaj, / čeprav zataknjen v tem kupu simbolov in / površnih kategorizacij, / enostavno tukaj sem / in lovim trenutke večnosti, / kakorkoli trapasto že to zveni.” V pesmi oranžna eksplozija pesnik omenja simbolična vrata, za katera nikoli ne veš, kam vse se lahko odprejo – v megleno brezčasje ali na smrdljivo ulico velemesta – mesta, katerega ruševine v pesmi takšni časi: barve, simboli razkrivajo prepoznavne grafite, kot sta stisnjena pest in roza pištola. Med prebiranjem pesniške zbirke Indigo Toneta Škrjanca tudi brez omenjanja glasbenikov, kot so Solomon Burke, Frank Zappa, Jimmy Hendrix, Robert Wyatt in Canned Heat, začutimo utrip soula, bluesa in pristnega rocka, barviti opisi posameznih krajev in pokrajin, ki so na avtorja naredili velik vtis, pa nas navdajajo z mislijo, da zremo v impresionistično sliko, na kateri lahko začutimo ugriz mravlje, ki pesnika piči istočasno, ko zasliši krik otroka, medtem ko se na obronkih morja bela jadra jadrnic zlivajo z belino plavajočih teles. Čeprav se pesem z naslovom drugače sem precej stabilen in lahko dalj časa stojim na eni nogi zaključi z mislijo, “nikoli ne moreš / odsevati mesta / tako kot ga zvečer reka,” pesem tihožitje z jabolkom primerja slikanje in poezijo: “počnem tisto, kar počnejo tisti, ki ne znajo risat, / čeprav jaz znam in to počnem že od malega, ampak tu gre / za besede, z njimi je drugače, prihajajo same od sebe po ena / ali v majhnih gručah, potem jim samo še čuječe slediš …” Na začetek pesmi z naslovom pismo je Tone Škrjanec uvrstil citat ameriškega pesnika Williama Carlosa Williamsa, ki pravi: “Ne poskušaj razumeti moderne pesmi … Dopusti ji, naj jo raznese v tvoj obraz.” Ne preseneča nas, da je Škrjanec fasciniran s pesniki, kot so Walt Whitman, beat pesnica Diane Di Prima ter utemeljitelj kubizma Appolinaire, saj v njih najde navdih za pesem, ki “ne buči in ne doni, / ampak se počasi kot fina krema vpije v kožo,” da jo bralec subtilno začuti na svojem telesu bodisi kot nenavadno drhtenje bodisi kot vonj svežine, ki jo prinaša sozvočje besed, zvokov in slik oziroma vizij, ki vzbujajo domišljijo. Čeprav Tone Škrjanec v eni izmed pesmi v zbirki Indigo pravi, da ga ne zanima, kakšne barve je njegova nesmrtna duša, bralca vendarle zanima, zakaj se pesnik v eni zadnjih pesmi tako zelo poistoveti z indigo barvo. Morda se odgovor skriva v asociaciji na indigo papir, za katerega je značilno, da podvaja besedilo in pušča sledi na praznem papirju – tako kot v bralcu pusti odtis Škrjančeva v osnovi skromna, nepretenciozna, subtilna in intuitivna poezija.

Piše: Veronika Šoster Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Pri Zoranu Pevcu smo vajeni pomensko zahtevnejše poezije, ki se pogosto staplja s filozofijo, in tudi pri zbirki Beckett – moj advokat ni nič drugače, kljub temu pa zbirka ostaja zelo odprta in dostopna, na trenutke celo najbolj do zdaj. Pesmi namreč temeljijo na jasnih, sodobnih podobah, se potapljajo v jezik, ki odseva svet okrog nas, poln paradoksov in izpraznjenosti, zato tudi same postanejo bolj spontane in igrive. A samo na površju, saj avtor že z naslovom napoveduje pomenski okvir, kot je to storil na primer z zbirko To ni Michel Foucault. Tokrat je v središču irski pisatelj in dramatik Samuel Beckett, predstavnik dramatike absurda, pri nas najbolj znan po delih Čakajoč Godota, Konec igre, Mercier in Camier, trilogiji o Molloyu in Srečnih dnevih. Knjigo sestavlja pet delov po deset pesmi, vsak del pa pomensko določa in napoveduje uvodna pesem, ki se tematsko nanaša na Beckettova dela oziroma na njegove teme. To so na primer vrtenje v krogu, minljivost, pasivni upor in eksistencialna izkušnja. Te uvodne pesmi po strukturi in zasnovi lepo korespondirajo med sabo, saj so vse napisane na način stopnjevanja in ponavljanja in so ciklične – prvi in zadnji verz se stakneta skupaj. Tudi in predvsem s tem zadnjim uspešno evocirajo naslovnega Becketta, ki se v svojih delih nenehno vrača, čeprav se zdi, da se ves čas premika in odhaja, če spomnim le na sloviti sklepni prizor drame Čakajoč Godota. Uvodne pesmi pa niso naivni pamfleti, napisani po vzoru irskega dramatika, temveč pretanjene skice sodobnega časa in ljudi, bolj ali manj ujetih v njem. Veliko pesmi v zbirki se zaključuje z negativno noto, obupano ali resignirano, pa tudi jezno: pred praznim listom ali ekranom, z dvignjenim sredincem, bledim odsevom v ogledalu ali onemelimi glasovi. Kljub temu pa v zbirki ne prevladuje nihilizem, saj je nabita z ironijo in cinizmom, kar je tudi njena največja prednost: »človek se rodi s svobodno voljo s katero lahko počne kar se mu zahoče težave se pričnejo ko se od nekod prikaže bog najprej ne sme pojesti vsega kar bi rad potem enkrat mora in drugič ne sme prevarati brata pa izbira lahko samo med natančno določenimi dejanji« Knjiga Beckett – moj advokat je prepojena z družbeno kritiko, tematizira potrošništvo, globalizem, individualizem, kapitalizem in druge -izme, ki nas pokopavajo pod seboj in tiščijo v veliko premajhne okvirje, zato ni nič čudnega, da je prva pesem v zbirki o tem, kako spodleteti znova in bolje. Pesnik nam kaže človeka, ki je v svetu izgubljen kot da bi gledali »hrčka na oblazinjenem kolesu / miga hitro miga / se premika / a hodi kar naprej nazaj«. Človek se zato ne zanaša samo na boga in oblast, ampak tudi na razne njune podaljške in v končni fazi celo na naprave, ki ga usmerjajo, kot so na primer senzorji za vse mogoče: za vrata in okna, topel in hladen zrak, gibanje, žmrkanje in poslušanje, pečico Sylvie Plath, celo za pesniško misel. Iskanje identitete in ohranjanje človečnosti v vsebinsko in čustveno izpraznjenem in osiromašenem svetu je nemogoča naloga, zato so pesmi na trenutke precej jezne in odrezave. Pesnik ponuja iskriv uvid, kako je človek postal izdelek za zadovoljevanje lastnih potreb, kar pomeni, da se nenehno preobraža in prilagaja trendom, pritiskom in pričakovanjem. Zato je logično, da mu kdaj prekipi in se zateče v pasivni upor. Ta ni prost po Beckettu, temveč po Melvillu in njegovem Bartlebyju, ki pravi: »raje bi, da ne«. Pesnik se tako sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi se različne (fiktivne in resnične) osebe uprle, a bi potem sploh pesnik lahko rekel »raje bi, da ne«? Morda se na tej točki lahko ozremo k Beckettu kot advokatu, kot nastopa v naslovu. Morda gre za advokata v smislu zagovornika iz nekih časov, ki se nam iz današnje perspektive zdijo bolj umirjeni in smiselni, a so bili ravno takšnim, kot je Beckett, prav tako absurdni kot nam sedanji čas. Človek mora postati advokat pač sam sebi, če le lahko. Sploh če je pesnik. Pisanje poezije je namreč tisto grajenje in stvarjenje sveta, ki je pravičnejše ali pa bi vsaj želelo biti. Pesnik se ukvarja z besedami: za njimi pleza na zelene veje, jih daje v praznino, jih potaplja v morje, ponavlja si zloge, menja vrstni red črk in se nasploh plazi naokrog v lovu za tistimi, ki mu bodo prišle prav. Pa tudi on se včasih zasači, da kakšni zategne pas, da bo bolj sprejemljiva. Pesmi so žive entitete, ki se vsakič kažejo drugače in se dotikajo večnosti, zato se tudi tako pogosto ukvarjajo s človekovo minljivostjo. Glede na to je močna pesem o človeku, ki bi rad živel večno, a ga smrt dohiti, »ker želiš več od življenja / padeš v komo / umreš in to prav takrat / ko najbolj si«. Smrt nastopa kot edina stalnica, ki je ni mogoče pregnati, lahko ji sicer rečeš, da bi raje, da ne, a vse obravnava enakopravno. Ali kot v sklepni pesmi še ene večplastne knjige, ki nas obenem nezadržno vabi, da bi spet vzeli v roke Becketta, zapiše Zoran Pevec: »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo«.

Piše: Marija Švajncer, Bere: Jure Franko, Francesco Petrarca se je zasidral v našo zavest kot poet, ki je opeval Lauro in s svojimi ljubezenskimi soneti vplival tudi na Franceta Prešerna, manj znan pa je kot epistolarni pisec to v latinskem jeziku. Njegov latinski opus je obsežnejši od italijanskega, vendar v svetovni književnosti ostaja precej neopažen. Pisma v antiko so v slovenskem prevodu opremljena z opombami o naslovnikih pisem, okoliščinah, v katerih so bila pisma napisana, v njih pa so tudi številni drugi podatki, napotki, kje bi bilo mogoče najti še več informacij, pa tudi kritični pomisleki in opozorila na napake, na primer o tem, da Petrarca ni razlikoval med Seneko mlajšim in Seneko starejšim. Dodana je tudi spremna beseda v obliki poglobljene študije izpod peresa klasične filologinje Anja Božič. Petrarcova pisma so poslana v spodnji in zgornji svet in namenjena fiktivnim osebam, ljudem, ki so živeli v antiki in so v znanem literatu iz 14. stoletja zapustili vidno sled. Z njimi se pogovarja, kot da bi bili še živi, jih slavi in opeva, ne brani pa se niti očitkov in zgražanja. Največji vtis je nanj napravil Ciceron, govornik, vreden občudovanja in spomina, toda tudi človek, ki ga Petrarca opiše kot lahkomiseln in nestanoviten značaj. Kljub temu pa je z navdušenjem opeval njegov genij, kajti »bil je najbolj čuječ, najboljši konzul, skrben za javno blaginjo in svojo domovino je ljubil z največjo ljubeznijo«. Naslovniki Petrarcovih pisem so Rimljani Seneka, Varon, Horac in številni drugi; starogrški ustvarjalec, ki mu namenja pozornost, je en sam – Homer. Pisma so napisana v prozi, dve pa v pesniški obliki. Tako je v slovenskem prevodu pismo Horaciju Flaku transponirano v jambski meter, izmenjujejo se jambski trinajsterci in dvanajsterci, pismo, naslovljeno na Publija Vergilija Marona, pa je napisano v epskem verzu, daktilskem heksametru. Petrarca je v pismih tudi samokritičen in priznava, da mu pero včasih ne teče najbolj gladko, tudi pri učenju grščine ni bil dovolj uspešen. Jezi se nad neprimernim odnosom do starih mojstrov in prepisovanja njihovih del. Zaradi lenobe in malomarnosti se je marsikaj izgubilo. Z grenkobo prezira svoje sodobnike in jim očita, da ne cenijo ničesar drugega kot zlato, srebro in naslado. Miselni velikani iz preteklosti mu dajejo uteho in pripomorejo, da kdaj pa kdaj pozabi na odvratne čase, v katerih mora živeti. V Pismih v antiko je Francesco Petrarca natrosil tudi veliko življenjskih modrosti. Ponovil je staro resnico, da je življenje kratko, in opozoril, da pravično presojo zastrupljajo ljubezen, sovraštvo in zavist. Dokopal se je do spoznanja, da pač vsakdo nosi svoje breme, ljudje so se nenehno prisiljeni bojevati. Prijatelji so zaželeni, vendar pa so tudi spretni tatovi časa. Zatrdno ve, da med človeškimi rečmi ni ničesar, kar bi bilo popolno. Človeški duh nestrpno hlepi po resnici, zavist je kuga enakih, nikogar ni, ki mu ne bi kaj manjkalo. Ne spodobi se, da bi modrijanu duha zlomilo zasmehovanje bedakov. Gojiti je treba krepost in marljivost. Anja Božič v svoji študiji pravi, da po prepoznavnosti v italijanski in tudi širši svetovni literarni recepciji že od konca 15. stoletja prevladuje Petrarcova italijanska lirika, čeprav zajema manjši del njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa. Tega sestavljajo oblikovno in vsebinsko raznovrstna dela, pisana v klasični latinščini. Prav s temi deli si je, kot pojasnjuje Anja Božič, Petrarca prizadeval za slavo in ugled med svojimi sodobniki. V pismih je očitno temeljno prepričanje, kako velik pomen ima antična literatura za človekovo življenje. Avtorica spremne besede pravi, da Petrarca klasično tradicijo na poseben način oživlja in poustvarja, hkrati pa jo prefinjeno prepleta s krščanskim izročilom in tako gradi nov svet. Pisemska izmenjava je pomembna za razvoj humanizma kot idejno-literarnega gibanja. Do oseb, ki jim je pisal, je Petrarca občutil svojevrstno bližino, tako sorodstveno kot prijateljsko, predvsem pa nravstveno in duhovno. Osebe iz klasične antike zanj niso nedotakljive sohe iz preteklosti, temveč so živi in nadvse človeški liki, ki jih je mogoče nagovoriti, kot bi bili prijatelji iz njegove sodobnosti. Anja Božič poudarja avtorjevo jasno sporočilo, češ da občudovanje del antičnih avtorjev in poglobljeno ukvarjanje z njimi še ne pomeni občudovanja njihovega življenja. Spremno besedo pa v svojem imenu in imenu drugega prevajalca iz latinščine, Braneta Senegačnika, končuje z besedami: »Vsem prijateljem iz zgornjega sveta, ki so med mnogimi fazami nastajanja prispevali k prevodu, se iskreno zahvaljujeva in upava, da jim bo med okušanjem neopredeljive familiaritas s Petrarkovo duhovno naravnanostjo v bralskih užitkih potrpežljivost vsaj deloma povrnjena.«

Piše: Katja Šifkovič Bere: Maja Moll Celjski pisatelj, scenarist in odvetnik Igor Karlovšek v svojih delih obravnava kriminaliteto, slovenski pravno-legalni sistem, predvsem pa kritično premišljuje o lažeh in skrivnostih, ki v njegovih romanih pogosto vodijo v pogubo. V romanu Še sem živa se po smrti Toneta Markoviča znajdemo v otožnem svetu njegove vdove Jane, sina Nejca in zunajzakonske hčerke Klare. Z zelo stereotipno slovenskim prizorom na sodišču, ko udeleženci sojenja nestrpno čakajo na sodničino obravnavo in razglasitev oporoke, se roman začne zapletati. Pripoved nas zagrabi že po prvih desetih straneh in nas ne izpusti do razpleta zgodbe. Sprašujemo se, kaj se je zgodilo z denarjem, kam je šlo premoženje farmacevtskega podjetja in kolikšno vlogo je imela pri stečaju igrala banka? Karlovšek poglobljeno raziskuje notranje delovanje bančnih institucij. Pripoved o temi, ki je v sodobnem leposlovju redko obravnavana, raziskuje zapletene mreže slovenskega bančništva ter osvetljuje njegovo pogosto nepregledno delovanje. Poleg osrednje tematike avtor romana Še sem živa poglobljeno obravnava tudi travmo starševstva in neznosno težo in bolečino družinskih odnosov. Sprašuje se o tem, ali je sploh koga zares mogoče poznati do potankosti. Z neposrednim pripovedovanjem in scenarističnimi dialogi je več kot spretno ustvaril realističen in nekoliko mračen prikaz naše sodobne družbe. Karlovšek z dvojno perspektivo, ki daje romanu večjo pripovedno dinamiko, z vsako stranjo stopnjuje napetost, ob tem pa bralcem omogoča boljše seznanjanje z liki, temami in zapleti. Predvsem pa nam omogoča pogled iz dveh zornih kotov, kar nam pokaže, da resnica ni nekaj statičnega in objektivnega, temveč je nerazdružljivo povezana s partikularnostjo posameznikove izkušnje. Igor Karlovšek sicer slovi po hitrem tempu dogajanja in preciznem slogu. Njegova proza je napeta, kar bralce drži ukleščene med platnice. Tudi tokrat je zgodba prežeta z nekoliko temačnimi in atmosferičnimi toni, ki vzbujajo občutek tesnobe in napetosti, a bralcem kljub temu ponuja upanje. Še sem živa je roman, ki prikazuje brutalnost korupcije in odpornost posameznikov v boju proti zatiralskim sistemom, predvsem pa predanost pravnikov, ki si neutrudno prizadevajo za spoštovanje zakona. Roman je spodbuda in opomin, da lahko pravica zmaga tudi v nesreči in da ima vsak posameznik moč, da se bojuje zase in za boljšo prihodnost.

Romunija, 1972. Ana in Sórin sta srednješolski par tik pred maturo. Ano pretrese dejstvo, da Sorin in njegova mama pripravljata kovčke, da bi se kot emigranta pridružila očetu v Nemčiji. S sošolci se srečajo na poslovilni hišni zabavi, kjer poslušajo ilegalni Radio Svobodna Evropa in kultnega romunskega didžeja Cornela Chiriaca /kornela kiriaka/, ki jih seznanja z zahodnimi glasbenimi smernicami in idejami družbe osebne svobode. Na zabavo vdrejo agentje tajne družbe Securitáte in pozaprejo mladostnike ter jih prisilijo k ovajanju drug drugega. Ana se temu upre, saj je prišla na zabavo zaradi Sorina … Celovečerec Metronom je podpisal scenarist in režiser Alexandru Belc /aleksándru b^elk/, ki se je kalil kot asistent pri avtorjih, kot sta Mungiu /mundžíu/ in Porumboiu /porumbóju/. Film, ki je lani dobil nagrado za režijo v programu Posebni pogled na festivalu v Cannesu, je sprva načrtoval kot dokumentarec, a se je odločil za sežetek različnih resničnih pripovedi v fiktivno zgodbo, ki preraste portret nekega obdobja. Gre za čas, ko se je Ceausescu, navdihnjen s potovanjem po Aziji, odločil zaostriti komunistično diktaturo, s čimer je za skoraj dve desetletji Romunija postala nekakšna evropska Severna Koreja. Metronom lepo pokaže, kako se je večina odraslih sistemu zaradi udobnega življenja hitro prilagodila, da pa so se seveda našli tudi mladi, ki so z represijo imeli težave. Film Metronom je tipično delo romunskega novega vala v tem, da se v njem v nekem akcijskem smislu zgodi silno malo, v človeškem pa hkrati vse. Posnet je z minimalističnim pristopom v nekaj pretežno zaprtih prostorih z dolgimi kadri. Čeprav je izdelana vizualna podoba skoraj na meji nostalgije, govori delo o maturitetnem, zrelostnem izpitu v širšem smislu, o odraščanju in izgubi nedolžnosti v dejanskem in prenesenem pomenu. Je samo naključje, da lahko najdemo ime Ana v Antigoni? V ključnem trenutku filma, ko se Ana upre agentom Securitate in brezkompromisno vztraja v tem, kar je po njenem prav, najdemo primer čiste etične drže, in Alexandru Belc nas s spretnim stopnjevanjem napetosti spravi na rob stola v dilemi, ali bo kot krhko dekle zdržalo pod pritiski z različnih strani … Sinteza, kot je pri romunskem filmu v navadi, je lahko samo grenko-sladka in delno odprta. Poenostavljenih spoznanj tu ni, umazanija je del odraščanja. Trpek sadež spoznanja. Ima pa v enem, zunajfilmskem smislu pripoved vseeno srečen konec: taista rokenrol generacija bo Ceausesca in njegov zločinski režim potem, konec 80. let, vendarle pospravila.

Piše: Silvija Žnidar Bere: Maja Moll Pričakovanja drugih in družbe gotovo vplivajo na pričakovanja, ki jih kot posamezniki gojimo do sebe. Včasih lahko »velika pričakovanja« hromijo, preoblikujejo lastne želje ali pa jih tako potencirajo, da konzumirajo celotno naše življenje. Pisateljica Anja Mugerli nas z romanom Pričakovanja popelje na občutljivo območje pristopanja k možnosti starševstva, kjer se posamezničino telo znajde v primežu različnih pričakovanj. Ta se pnejo od lastne želje po otroku do zunanjih, spolno zaznamovanih pritiskov okolice in družbe, ki ženski »smoter« reducirajo oziroma zožijo na reproduktivno, materinsko vlogo, zaradi česar se pojave, kot je neplodnost, dojema malodane kot bolezen, primanjkljaj ženskega telesa. Prvoosebna pripovedovalka Pričakovanj Jana, ki se skozi pisavo brezkompromisno in iskreno razgalja, in njen partner Primož si nadvse želita otroka, a žal do zanositve ne pride, zato se podata na bolečo pot umetne oploditve. Kar na začetku deluje kot intimna odločitev posameznice in posameznika, se ob neprijetnih ginekoloških postopkih in preiskavah, ki jim prisostvujejo številni medicinski strokovnjaki, kot tudi ob »dobrohotnem« vmešavanju znancev in prijateljev spremeni v »skupinski projekt«, pri katerem se je za spočetje otroka treba potruditi z vsemi možnimi sredstvi in pri katerem se od morebitne matere skorajda pričakuje, da za možnost spočetja žrtvuje psihično in fizično zdravje. Jana je z vsako menstrualno krvavitvijo, ki priča o odsotnosti nosečnosti, vse bolj krhka in ranljiva, krivi tudi sebe, vse bolj se ji dozdeva, da v postopku umetne oploditve nima več nadzora nad lastnim telesom, v katerem se počuti že domala tuje. Zdi se, kot da se je od trenutka, ko je vstopila v postopek, njena celotna subjektiviteta osrediščila na eno samo hotenje, en sam cilj, pri čemer izgublja različne plasti sebe. Roman Anje Mugerli Pričakovanja nas v neki meri spomni na lani izdani roman Katje Gorečan Materinska knjižica. Ta se sicer vrti okoli teme spontanega splava, vendar oba v svoji srčiki seznanjata s trpljenjem, ki sledi neizpolnjenemu hrepenenju, hkrati pa jima uspe iz neke osebne kalvarije izpeljati tudi subtilno kritiko družbe, ki je lahko neizprosna do žensk, ki jim je v reproduktivni vlogi »spodletelo«. Obe deli se ponašata tudi z dobro izbranimi stilskimi prijemi podajanja zgodbe. Katja Gorečan krčevitost in neizrekljivost izgube ujela je v poetični slog, pri Anji Mugerli pa zdi, da je izbrala prečiščeno, jasno, veristično, skorajda suho pripoved – v dobrem pomenu besede – ravno zato, da prikaže surovost, neprijetno realnost procesa umetne oploditve in neštetih ginekoloških pregledov, ter skozi prvostopenjsko pripoved dokumentira realnost ženskega telesa, ki prestaja nelagodje in številne bolečine. Avtorica precizne slike dogodkov na Kliniki za reprodukcijo ustvarja z domala »kliničnimi« popisi, ki poglabljajo občutek posamezničine odtujenosti od sebe in svoje telesne realnosti ter povečujejo vtis, da je zgolj nek razosebljen medicinski objekt, številka, biomedicinski projekt. Pretanjeno odvita naracija učinkovito uprizarja razne čustvene stadije oziroma izčrpavajoča razpoloženjska nihanja, skozi katere prehaja Jana: od začetnega optimizma in navdušenja prek plahnenja upanja, iztrošenosti in utrujenosti do naznanjanja resignacije, ki občasno že načenja odnos s partnerjem. Za dodatno dinamičnost pisave in razgibanost zgodbe je poskrbljeno s premišljenim sopostavljanjem junakinjine introspekcije in rahlo narečno obarvanih dialogov, ki večinoma zadevajo težave, s katerimi se spopada. Anji Mugerli je tako z romanom Pričakovanja uspelo premišljeno, senzibilno krmarjenje med insceniranjem želje in kritično distanco do koncepta materinstva. Nikakor ne obsoja tistih, ki si otroka želijo, ki si ob tem pomagajo tudi z biomedicinsko pomočjo, sploh o slednjih, ki jih Jana srečuje na kliniki, piše z izostrenim sočutjem. Protagonistka o svoji izkušnji neplodnosti pripoveduje z obžalovanjem, žalostjo, vendar končno tudi s sprejetjem in vero v svojo prihodnost ter s spraševanjem o tem, kaj ji je zares vzbudilo hotenje materinstva. Kar pa roman želi polemično in nevsiljivo reflektirati, je odvečen zunanji pritisk na posameznice oziroma pare, ki lahko deluje ponižujoče, omalovažujoče: ta se v romanu kaže v ginekologu, ki ošteva ženske, da so se prepozno odločile za otroke, v številnih likinjah, ki so v okviru zdravljenja zreducirane zgolj na številke oziroma na potencialno plodne maternice, v sorodnikih ali znancih, ki vtikljivo povprašujejo o morebitnem naraščaju, v skorajda toksični pozitivnosti spodbujanja k nosečnosti, v razmisleku o tem, v kolikšni meri klinike za zdravljenje neplodnosti predstavljajo nadzor nad reprodukcijo. Končno pa deluje, kot da skušajo Pričakovanja zagotoviti pomiritev protagonistke z dejstvi lastnega telesa, s tem, da neplodnost ni bolezen, manko ženskega telesa, ampak kruta danost. Poleg tega da roman Jani druge možnosti re-produkcije, na primer njeno umetnost, pisanje, ki jo v času obupa, občutka nemoči morda drži nad vodo, ji daje vero v lastno kreativnost. Pričakovanja so vsekakor še eden izmed kvalitetno in literarno prepričljivo spisanih družbeno relevantnih romanov, ki odpira in reflektira še vedno pogosto spregledano temo neplodnosti in neuspelih zanositev ter daje glas tistim, ki trpijo v tišini.

Piše: Jure Jakob Bereta: Jure Franko in Maja Moll Ifigenija Simonović objavlja poezijo že dobrih pet desetletij. Med bralci se je usidrala kot prepoznaven pesniški glas, ob tem pa uveljavila tudi kot pronicljiva esejistka, avtorica knjig za otroke in urednica pesniške zapuščine Vitomila Zupana. Poznamo jo kot izvirno in plodovito lončarko, nekaj let se je razdajala z vodenjem slovenskega Pena. Pesniška zbirka Bi bila drevo prihaja na svetlo v letu, ko je avtorica praznovala sedemdeseti rojstni dan, in prinaša pesmi, ki so nastale v zadnjih desetih letih. Čeprav zbirka po obsegu ni skromna – v branje daje dobrih šestdeset pesmi – in pesmi v njej niso členjene na cikle oziroma razdelke, ne deluje preobsežno. Pesmi je mogoče brati v poljubnem vrstnem redu in količinskih odmerkih, prav dobro pa se jih da prebrati tudi v enem samem dolgem dihu od začetka do konca, kakor so razvršene v zbirki. Kajti poezija Ifigenije Simonović ni imaginativno razsipna, sanjsko razsrediščena ali hermetično neprehodna, temveč tematsko zgoščena, v izrazu neposredna, varčna pri uporabi retoričnih pripomočkov, sporočilno pa praviloma čustveno intenzivna in do bralca neprizanesljiva. Kdor te pesmi bere, se bo težko pretvarjal, da ne ve ali ne razume, kaj mu govorijo. To so pesmi o človeških življenjskih rečeh. Pesmi, ki bi se jih malo bolj učeno verjetno dalo imenovati eksistencialne. Ampak ta oznaka jim nekako ne pristaja, saj človeškega življenja ne motrijo s privzdignjeno lučjo razsvetljujoče, a odmaknjene pameti, temveč se po njegovih krivinah premikajo z nezavarovanim in odprtim srcem, ki se kljubovalno krči in širi tudi ob stvareh, čez katere vsaka pamet slejkoprej naredi križ in odneha. Pri njih pesnica pravzaprav začenja, nerazrešljivost in protislovnost človeškega bitja sta v izhodišču njenega pisanja. Sta nezaceljiva rana, a tudi neizčrpen vir sveže krvi, svežih življenjskih moči in zato tudi neusahljiv vir pesniške snovi. V pesmi Klic, ki ojača beremo: »Tiščim glavo v pesek, ne vem, / iz kamna stiskam kri, ne vem, / butam z glavo v zid, ne vem, / posipam sladkor, ne vem, / mečem granate, ne vem.« Ne ve, kako se vsakič odzvati, obrniti, ko življenje človeka sili v odločitev, ga postavi pred razpotje, a zelo dobro pozna razloge za ta ali oni korak. Pozna jih, ker zna in si upa sebe in svet, v katerem živi, opazovati brez plašnic na očeh, resnicoljubno in pošteno. Ker ne mistificira, temveč izhaja iz konkretne, osebne, doživete resničnosti. Ni čudno, da je razpetost človekovega življenja v poeziji Ifigenije Simonović v temelju določena prav z medčloveškimi odnosi. Človek je v sebi razpet, ker je vedno vpet v tak ali drugačen odnos z drugim človekom. V različne odnose. In ti se spreminjajo; ker trajajo v času in ker čas nekatere odnose prekine in vzpostavi druge, nove, pri čemer tudi tisti prekinjeni nemalokrat ohranjajo svojo moč, svojo zavezo. Spremenljivosti vsega, kar je človeško, se Simonovićeva dobro zaveda, ob tem pa ne pozablja, da človek ni omejen le na zdajšnjost, ampak v njem enakovredno biva tudi preteklost. Spomin, pa najsi gre za intimno-osebni, družinski ali obče kulturni, je tako eden od pomembnih motivnih elementov njene poezije. Včasih pa postane tudi samostojna tema, na primer v pesmi Nežen klepet, kjer v vlogi nostalgičnega priklica stvarnih podrobnosti iz preteklosti rahlja težo zdajšnjosti, Eden od medčloveških odnosov, ki je v zbirki Bi bila drevo tematiziran v mnogih pesmih, je prijateljstvo. Prijateljstvo je lahko opora v uri negotovosti in spodbuda za vztrajanje na ustvarjalni poti, kot v že citirani pesmi Klic, ki ojača. Lahko je prigodni okvir za izpostavitev nekaterih življenjskih spoznanj, kot v pesmi Na tržnici. Prijateljstvo vnaša v življenje ustaljenost, stabilnost in slutnjo nekakšne svetlobe, ki vztraja skozi dobre in težke čase, a pokaže tudi na ujetost v lastne omejitve, zato sta mu posvečeni tako pesem Nežen klepet kot pesem Grenka pot prijateljstva. Osrednje mesto v zbirki Bi bila drevo pa bržkone pripada pesmim, ki govorijo o ljubezenskem odnosu med žensko in moškim. Prijateljstvo je človeku pogosto v uteho, na preizkušnjah življenja ponuja zavetje, v katerem slabosti in omejitve dveh na obojestransko neškodljiv način sobivajo. Ljubezen ni takšen dobro uglašeni dvojec brez krmarja, ljubezenski odnos v poeziji Ifigenije Simonović se praviloma kaže kot prizorišče brezmejne želje in hrepenenja, ki je le redko potešeno do brezvetrja. V pesmi Čudna so pota ljubezni beremo: »Ljubezen prestane prvo noč, / se razlije v leta, teče mirno, / skoraj obstane, ko se kopljeva v sreči.« A že naslednja kitica opisuje molk, žalost in obup, ker se je ljubezen oddaljila. Ta dinamika naraščanja in plahnenja, po katerem se le stežka pojavi novi val naraščanja, izrisuje ljubezenski vzorec, ki je skoraj pravilo. V ljubezenskih pesmih Ifigenije Simonović ni prav dosti sentimentalnosti, tudi nežnost je v dušo bralca spuščena le v kratkih, hitrih predahih med neutešljivim iskanjem izpolnitve in skelečim spominom na polno in do dna izpito čašo. Kajti ljubezen je boj, ki ga ženska in moški tolčeta tako, da se stene solzijo, beremo v pesmi Ko se kobila požene proti koncu. Ampak da ne bo nesporazuma: to ni boj nje proti njemu, ampak boj obeh za ljubezen, za nekaj, kar oba presega. Za tisto, kar človeku, njej in njemu, v tem trpko zavozljanem življenju edino omogoča doživiti nekaj več. Za tisto, kar mora biti, kot lapidarno in razorožujoče neposredno izreka pesem Morda: »Da le ni konca čutenja / tistega, kar je morda le bežno zasluteno, / morda samo sanjano, / morda samo zahrepeneno // med nama.«

Piše: Muanis Sinanović. Bere: Jure Franko. Esad Babačič se je pred tremi leti proslavil z esejističnim prvencem Veš, mašina, svoj dolg, ob koncu prejšnjega leta pa se je na slovenskem knjižnem trgu pojavila njegova nova zbirka esejev Navijaj v sebi. Lahko bi rekli, da se v prvi knjigi izraža dnevni, sončni, predkoronski Babačić, v drugi pa temni in epidemijski Babačić. Ljubljanske ulice, ki so se prej pretakale skozi črke, iz strani v stran, se križale in vračale k sebi, tokrat niso več kraji spominov neke mladosti pod svobodnim soncem, temveč prizorišče pisave, ki na njihovi karantenski izpraznjenosti puša kaplje krvi spominov: tu so lumpenproletarska preteklost, v proizvodnji zakrneli delavci, popadli in umrli pesniki, v prvi vrsti Brane Bitenc, s katerim je še po desetletjih razvidno neusahlo prijateljstvo, pa tudi sociološko zanimivi zapisi o Alešu Debeljaku, od katerega ga je sprva ločeval akademski prepad, vendar je Debeljakov podtalni in odprti duh globoko prodrl v nezavedno slovenskega literarnega polja in tudi v Babačićeve misli. Tu so še pisma številnim anonimnim prijateljem, tudi v tujino, v Bosno. Tisto, zaradi česar je knjiga Navijaj v sebi zares posebna, pa je zmožnost brati ljubljansko hipokrizijo skozi prizmo bivanjske krize, v kateri se razpostavljajo vsi slepi ideali mladosti. Pri tem bolj kot filozofijo citira popularne komade iz svojega časa, nad katerimi bi marsikateri mlajši človek zamahnil z roko, češ, starci spet težijo z rokenrolom. Vendar so ti komadi večinoma podani zelo organsko, skozi generacijske skupne točke, vgrajene v razlago dane poante in krize smisla. Denimo verz “sve je lako kad si mlad”, ki so ga poslušali desetletja, se v poznih letih pokaže kot čista prevara, kajti to mladostenje ne nosi v sebi klice nečesa, kar bi vzklilo v poznejših letih. Med osemdesetimi in sedanjim časom se ni veliko spremenilo, le da, če navajamo avtorja, veliko lažje vstopamo in izstopamo in, če ga interpretiramo, se pri tem tudi bolj osamljamo. Nikakršnega napredka torej ni. Kljub vsem razočaranjem in smrtim pa se nam punk v Babačićevi perspektivi še vedno kaže kot svetel moment, kot gibanje, ki je s svežim vetrom prepihalo nekaj takratne ljubljanske megle, predvsem pa je vzpostavilo vezi, ki jih ni mogoče pozabiti, četudi so se tragično pretrgale. Babačić ne varčuje s kritikami, loteva se brezumnih vidikov nacionalnega razkola na levo in desno, hipokritskih predstavnikov kulture, ki bolj prekarizirane puščajo na cedilu, predvsem pa propadlosti sanj, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih obljubljale nov raj na zemlji, prinesle pa so praznino, pretrgane vezi in razočaranje starajoče se generacije. Kljub temu so vse teme zapisane z nenavadno milino. Skoznjo se nam Babačič približa s svojim človeškim vidikom, ne da bi nas zamoril, temveč da bi odprl naše srca, da bi zakrvavela skupaj z njegovim, in bi bili že dva, trije, bi že bili neka množica, ki bi ne samo prepoznavala skupne probleme, temveč jih so-občutila. Na ta način se knjiga Navijaj v sebi lahko bere tudi terapevtsko. V njej poleg starega pankerja Babačića srečamo še skritega vodmatskega sufija Esada. Podobno kot v knjigi Veš, mašina, svoj dolg se reference velikokrat ponavljajo, Babačič se loteva ustaljenih retoričnih in poetičnih prijemov, tako da se nam ves čas zdi, da se gibljemo okoli skupnega pomenskega jedra. Nekateri bodo v tem videli ostre robove, a če je tako, so to ostri robovi, ob katere se urežemo, zato da bi videli, da knjiga sega onkraj sebe, neposredno v neko življenje. In normalno je, da ima to življenje svoje obsesije, svoje spomine in nezaceljene rane, h katerim se vrača. Prav ti ostri robovi po našem mnenju, paradoksno, poudarjajo vrednost knjige. Navijaj v sebi je branje za vse, ki pogrešajo človeški stik; ki v samoti opazujejo propadanje vseh napovedi, ki jih je prinesla bližnja preteklost; ki knjigo razumejo kot živ dialog s prisotnim avtorjem; in je več kot smiselno nadaljevanje predhodnice Veš, mašina, svoj dolg.

Piše: Nada Breznik Bereta Maja Moll in Jure Franko. Dve pesniški zbirki imam na pisalni mizi položeni eno vrh druge. Pozornost pritegujeta že po oblikovni plati. Privlačni sta, zanimivi že na prvi pogled. Vsaka posebej, še bolj pa v paru. Različni sta, pa tako podobni. Ena je nagrajeni pesniški prvenec Pina Pograjca Trgetanje, druga je deseta po vrsti pesniška zbirka Aleša Štegra Svet je vmes. Prva je asketsko črna, druga razkošno rdeča. Obe odlikujejo črne in rdeče ploskve in krogi na platnicah in med posameznimi cikli pesmi, črni v Trgetanju, rdeči v Svetu vmes. Pograjčeva poetika je odprta, neposredna, pripovedna, prvinska, mestoma tragična. Kot da bi Šteger nastopal v vlogi svetovalca mlademu avtorju v dveh pesmih v zadnjem ciklu svoje zbirke piše: »karkoli želi biti izrečeno, moraš izreči, a ne naravnost ..., da se izreče, a ne naravnost, ampak skozi nasprotje, kot rana, ki raste v odsevu druge rane ... karkoli napišeš ali ne, pojdi onkraj ... kot da bi šel, da bi se vrnil na isti kraj, toda z onkraj, drugačen, drug spremenjen ...« Lahko bi bil to dialog pesnikov dveh generacij, kot ga morebiti asociirajo barve in oblike obeh zbirk in citirani verzi, a je le naključen trk, ki ga Aleš Šteger v zbirki Svet je vmes širi še na ironičen razmislek o pesnikih različnih generacij, o pesniški ustvarjalnosti in pogledu avtorjev na svoje delo, kakor tudi na druge teme in dileme. Tudi Šteger je v nekaterih pesmih prozaičen, v drugih spet metaforičen in liričen, predvsem pa njegovo pesnjenje sega širše, na prostor splošnih filozofičnih bivanjskih vprašanj. Zaposluje ga zavedanje o neizogibnosti konca, smrti, kot tudi ponovni začetek v večnem krogotoku življenja. Tudi vse neoprijemljivo, neizrekljivo in sluteno, kar opiše v pesmi Nekaj. Spraševanja so v njegovih pesmih pogosta, prav tako dvomi, zato sprašuje tipajoče, pretrgano, misli so ponekod zgolj nastavljene, odprte ugibanjem ali različnim zaključkom, kot v pesmi zadnjega cikla Ali ne. V prvem ciklu pesmi z naslovom Smehljanje pesnikov se Šteger torej posveča prav njim, pesnikom. Kaj pomeni njihovo smehljanje in pomenljivo muzanje, kakšno moč ima, kakšno vizionarstvo jim je podarjeno, kakšen nem revolucionaren upor se lahko skriva v njem. Tudi kritično, samokritično in humorno se ozira na svoj stan in njegove predstavnike. Pa tudi spoštljivo, ko se v pesmi Ob smrti T. Š. pokloni pokojnemu Tomažu Šalamunu. Svojemu mestu, Ptuju, ki je zanj neskončen vir navdiha, je posvetil pesem Poetoviona Anno MMXIX. Naslednji cikel ima naslov Avtobiografija Č. V njem je po abecednem redu od a do ž nanizal drobne prebliske, male modre misli ali bistroumne nesmisle, v katerih se pravzaprav ves čas sprašuje o človeku. O človeku v dobrem in slabem, v ustvarjalnem in uničevalnem, prestrašenem in srečnem. In o človeku v razmerju z drugim. V ciklu Gora pred mano sta Sirakuza in Aleppo, so begunci, meje, splav in utopljenci, a pristneje zveni beg pred samim seboj v pesmi Proč od sebe. Toda pesnik ljubi vrnitve. Naučil se je izgubljati, a tudi priklicati izgubljeno. Tostran od onstran je zadnji cikel zbirke: »Tostran / Od onstran / Se pričenja, / Kar se je že / Dovršilo. / Dokler tega ne veš, / Je vse v redu. / In potem tudi.« V poeziji Aleša Štegra ne manjka razuma, ironičnosti, tudi rahločutnosti ne; kar ji umanjka, je strast, ki bi se v valovih prelila k bralcem in jih ponesla. Tukaj zataji razkošno rdeča barva na platnicah in v sredicah, katere žarenje ponazarja prav to, ogenj in strast. Zelo dobro pa je pesniško definiral umetni svet, ki je svet literature, ali pobeg skozi jezik, kot piše. Pesniki se trudijo z jezikom kar najbolje približati živim, pristnim občutjem, tistemu iracionalnemu, kar teži na površje, toda: „kar onemogoča to izrekanje, je izrekanje samo.“ Tudi jezik ni vsemogočen. Zato je svet nekje vmes.

Premiera 9. 6. 2023 na velikem odru V ljubljanski Drami so kot zadnjo noviteto na velikem odru uprizorili Strička Vanjo Antona Pavloviča Čehova. Delo s konca 19. stoletja, iz zrelega obdobja ruskega pisatelja in dramatika, je v novem odličnem prevodu Tatjane Stanič in dramaturgiji Mojce Kranjc režiral Januzs Kica. Režiser je pred dnevi na novinarski konferenci poudaril, da je bil njegov »največji navdih v tem projektu, v tej avanturi, sodelovanje z odličnim ansamblom …« Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj: SCENOGRAFKA Karin Fritz KOSTUMOGRAFKA Bjanka Adžić Ursulov AVTOR IZVIRNE GLASBE Kyrre Kvam OBLIKOVALEC SVETLOBE Aleš Vrhovec OBLIKOVALEC VIDEA Sandi Skok LEKTOR Arko Igor Samobor -Serebrjakov Maša Derganc - Jelena Andrejevna Maruša Majer - Sonja Silva Čušin - Marija Vasiljevna Branko Šturbej - Vojnicki Marko Mandić - Astrov Valter Dragan - Telegin Petra Govc - Marina

Ocena filma Izvirni naslov: Spider-Man: Across the Spider-Verse Režiserji: Joaquim Dos Santos, Kemp Powers, Justin K. Thompson Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll Ne glede na to, kako zelo napredna je danes tehnologija posebnih dosežkov pri ustvarjanju igranih filmov, tistega pravega čara, ki ga v stripovske junake lahko vdihne animirani film, za zdaj še ne more zares doseči. V svetu animiranih junakov pravila verjetnosti in logičnosti namreč večkrat delujejo čisto po svoje, medtem ko mora igrani film kljub vsemu slediti vsaj določenim zakonitostim in to pogosto za ceno tistega resnično neverjetnega, kar je bilo stripu dosegljivo. In kar je, če je dobro narejeno, dosegljivo tudi animirani stripovski pustolovščini. SpiderMan: Potovanje skozi Spidersvet, nadaljevanje izjemno uspešnega filma Spiderman: Novi svet iz leta 2018 in zelo očiten predhodnik tistega, ki naj bi premiero doživel prihodnje leto, sodi med obrtniško dobro narejene animirane pustolovščine, pri katerih se mogoče in nemogoče povežeta v zanimivo, dinamično, akcije polno filmsko dogodivščino, zabeljeno z dobro mero besednega humorja, ki v gledalcu krepi napetost vse od začetka. Svet, ki smo ga spoznali v prvem filmu, se tokrat natančno in domišljeno še razširi na nepreštevno množico številnih različic Spidermana, ki združeni v vzporedna vesolja skrbijo za skupen obstoj. A prihod »našega« Milesa Moralesa, Spidermana iz Brooklyna, zadevo postavi korenito na glavo in ogrozi celotno multivesolje, številni ljudje pajki pa se morajo odločiti, komu bodo v boju za pravičnost tokrat sledili – neki papirnati ideji ali vznemirljivi, a nevarni možnosti spremembe. Film, ki se odvija izrazito hitro, dinamično in ne dopušča prav veliko vmesnega časa za premislek, si brez težav ogledajo tudi tisti, ki prvega filma niso gledali, saj ena od različic, Gwen Stacy, gledalca simpatično in nepretenciozno vpelje v dogajanje v svoji, začetni tretjini zgodbe. Tako takrat med drugim izvemo ali pa osvežimo spomin, zakaj je ljudi pajkov pravzaprav več, kako se nanje odziva družba in pod kakšnimi pogoji lahko prehajajo med svetovi. Vse tisto, kar v stripih lahko zveni povsem enostavno, ob prenosu na veliko platno pa se tako pogosto zalomi. No, režiserjem najnovejšega, že desetega celovečernega filma z likom Spidermana, narejenega za velika platna, se vsekakor ni. Joaquim Dos Santos, Kemp Powers in Justin K. Thompson so z več kot tisoč sodelujočimi ustvarili film z dvestoštiridesetimi animiranimi liki in koherentnim dogajanjem v šestih različnih vesoljih. In edina pomanjkljivost, ki jo ima, je njegova dolžina oziroma, kot je zapisal neki spletni komentator, »film je dolg dve uri in dvajset minut in to se občuti«. Vse preostalo pa je, sploh za ljubitelje tega žanra, enostavno neoporečno.

Piše Leonora Flis. Bere Eva Longyka Matrušič. Nobelovka Olga Tokarczuk ima svojevrsten slog pripovedovanja, ki ga ni tako lahko opisati. Njene stavčne strukture, sintaksa in besedni red niso običajni, prav tako so izvirni njeni paralelizmi, besedne zveze in metafore. Tudi roman Ana In v grobnicah sveta jasno kaže, kakšna mojstrica jezika, sloga in tudi kompozicije je Olga Tokarczuk. Prevajalka in avtorica spremne besede Jana Unuk je besedilo označila za poetični roman s feminističnim, revolucionarnim nabojem. Temu lahko pritrdimo. Poleg tega je pisateljica zgodbi dodala še Zaključno besedo, ki je natančna, domala akademska študija procesa nastajanja romana in mita, ki ga ubeseduje. Avtorica, ki je znana po tem, da si vzame veliko časa za raziskavo področja ali teme nastajajočega dela, piše, da se je v romanu Ana In v grobnicah sveta lotila nekakšne literarne arheologije. Sodobnemu bralcu je, kot piše, želela približati enega najstarejših mitov človeštva, mit o sumerski boginji Inani, hčeri boga in boginje meseca, vladarici mesta Uruk. Inana ali Ana In, kot jo tudi imenuje Olga Tokarczuk, je boginja ljubezni in vojne. V pričujočem romanu se pisateljica osredotoča na Inanin spust v podzemlje, v svet mrtvih, ter na njeno vrnitev v svet živih. Mit o potovanju v domovanje mrtvih in o vrnitvi v svet živih poznamo tudi iz babilonske zgodbe o Ištar in Tamuzu, grške pripovedi o Demetri in Perzefoni in iz drugih mitov, ki prav tako pokopljejo svoje junake, zato da se lahko znova dvignejo v življenje. Olga Tokarczuk je starodavni mit prestavila v nedoločeno prihodnost, v prostor znanstveno-tehnoloških izumov, mest, v katerih živijo odtujeni ljudje, v patriarhalni sistem, ki ne pozna empatije in kjer se mora ženski princip vedno znova bojevati za svoje pravice in priložnosti. Avtorica v študiji, ki spremlja roman, piše, da se je za več pripovedovalcev in pripovedovalk odločila zato, ker mite vedno pripoveduje »vsakdo in nihče«. V pripovedi tako spoznamo Inano skozi pripovedi njene zveste spremljevalke Nine Šubur/Ninšabur, (ki sebi pravi “jaz slehernica, ki pripovedujem”), sestre njenega moža Dumuzija Ane Gešti/Geštiane, Netija, vratarja v podzemlju, kjer kraljuje Inanina sestra, sumerske pesnice Enheduane (Enheduana je prva oseba v zgodovini svetovne književnosti, ki je podpisala svoja dela oziroma pri kateri je izpričano avtorstvo – napisala je kar nekaj pesnitev, v katerih slavi boginjo Inano), spoznamo pa tudi Inanine ljubimce, frizerja, kuharja in rikšarja, s katerimi komunicira. Ana In se v podzemlje, ki mu vlada njena sestra Ereškigal, potopi zato, da bi se udeležila pogreba sestrinega moža, vendar tega vidika Inanine zgodbe, kot pravi pisateljica, mit ne razvija. Izvirna zgodba govori tudi o tem, da je Inana želela sestro pahniti s prestola in je bila zato kaznovana s smrtjo, Ninšubur pa naj bi nato pri trojici bogov očetov prosila za njeno izpustitev. Jezik Olge Tokarczuk ima v romanu poseben ritem, spevnost, kakršno najdemo v obrednem jeziku. Avtorica se tako na bolj neposreden način poveže s starodavno mitologijo, s časom “pred veliko politično, družbeno in versko revolucijo, posledica katere je bil nastanek patriarhalnih človeških družb in – znotraj tega – patriarhalnega monoteizma,” kot v študiji piše Olga Tokarczuk. Cikličnosti sveta, v katerem bivata Inana in Ninšubur, svet, v katerem živimo, ne pozna več. To je svet ljudi, katerih “misli so pred njimi, za korak naprej, razporejene po točkah, nakupovalni seznami in delo, ki ga morajo opraviti; mehurčki v stripu”. Inana je kljub patriarhalnemu okolju nedefinirane prihodnosti, še vedno mogočna in svojeglava boginja. Ko prostovoljno stopi v podzemlje, prestopa meje dovoljenega, gre za uporniško, domala revolucionarno dejanje. Inana želi razdrobljen, fragmentiran svet spet narediti celovit, stakniti želi cikel življenja in smrti. Ana In in piska njene zgodbe se tako upirata odtujenosti potrošniške, izkoriščevalske, patriarhalne družbe sodobnega časa, ki mu vladajo brezsrčni, avtoritarni voditelji. Roman Ana In v grobnicah sveta že z naslovom nakazuje, da gre za razgradnjo in vnovično sestavo mita, ki polnomoči ženski glas. Prastaro, sedanje in prihodnje se v romanu sestavljajo skozi različne pripovedne spektre in se izpišejo v zgodbo, ki bralcu in bralki kliče tako, kot je vratar Neti zaklical Inani, ko je stala na pragu sestrinega kraljestva: “Pridi, Inana, vstopi.” Vstop v pripovedni svet Olge Tokarczuk je ponavadi več kot literarna pustolovščina, je vstop v mistično, v neizrekljivo, v praspomin, ki živi le še v mitski podobi.

Piše: Aljaž Krivec. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik, pisatelj, performer in glasbenik, znan tudi pod psevdonimom Soma Arsen, nas v zbirki Polovici naju vabi v svoj svet že s sugestivno naslovnico, opremljeno s sliko Marka Jakšeta, na kateri je prepoznati obraza krave in psa oziroma sodeč po Vrečarjevi referenci v eni od pesmi: telico in volka. Dušeči atmosferi, ki jo soustvarja prevladujoča rjavkasta barvna shema, je najti kontrapunkt v življenju ali celo duši, ki sije iz oči paru bitij na naslovnici. Naslov, ki si ga pesniška zbirka in slika z ovitka delita, morda sugerira razdvojenost, a tudi potencialni motiv ljubezni ali sopotništva skozi življenje. Pogojno je mogoče reči, da je ta v zbirki implicitno prisoten, a ni v ospredju. A to ne pomeni, da zbirke Polovici naju ne prevevajo neke podobe dvojin, le iz drugega reda so in morda jih je še lažje iskati v navezavi na barvno razsežnost ovitka, rjavo, ki lahko priklicuje zemeljsko. Poezija Tomislava Vrečarja je namreč karseda rudimentarna, pesmi so kratke, nenaslovljene, tudi prav veliko jih ni, so izrazito izčiščene, kratkih verzov, ne ovinkarijo, temveč brezkompromisno zagrizejo v jedrne podobe in motive. A ne gre le za rudimentarnost, temveč tudi za nekoliko temnejši ton poezije: po moji oceni se za Vrečarja pogosto značilna hedonistična podstat nekoliko umika. Drži, v njegovem delu je bilo mogoče zasledovati zrcaljenje erosa in tanatosa, a tokrat se zdi, da slednji prevladuje – vsaj, če se osredotočimo na eksplicitne razsežnosti njegove poezije, v tistih njenih delih, ki pokukajo nad gladino. Atmosfera, jedrno doživljanje sveta, morda celo nekakšen svetovni nazor, do nas ne pride nujno skozi oblikovno plat pesmi – ta se zdi rudimentarna zaradi specifičnega razumevanja poezije – prej je razloge za to razsežnost zbirke Polovici naju mogoče najti v nekaterih osrednjih ponavljajočih se pojmih. Eden izmed teh je jezik, za katerega se v veliki meri zdi, da vznika iz elementarnega, morda nam celo prikliče Zajčevo sintagmo Jezik iz zemlje. Tako v eni od Vrečarjevih pesmi preberemo »Kako slikaš? / Z jezikom. / Kako le? / Moj jezik je ud. / Ud? / Da. / Strašna mišica.« Skratka, strašna mišica strašnega delavca, če si izposodimo Rimbaudovo oznako za pesnika oz. pesnico. Na ta način jezik biva med idejnim in stvarnim, med pesmijo in fizičnim telesom, kar je le eden od znakov Vrečarjevega izhajanja iz temeljne zvezanosti jezika kot pojma in kot stvarnega dela anatomije. Drugi ponavljajoči se pojem je bržkone smrt. Ta se ravno tako spne z jezikom v verzih iz prve tretjine zbirke »Ko stegnem jezik, / mi ga smrt nazaj pospravi.« S tem je znova jasno nakazano, da smrt v zbirki Polovici naju ni le fizična smrt telesa, temveč tudi simbolna ali raje idejna, nekakšna smrt izraza, izrekanja. Tretji pojem, ki v zbirki morda predstavlja najbolj ključne nevralgične točke, pa sta izmenjujoči se podobi očeta in očetnjave, ki se v knjigi razmikata in primikata. Očetnjava se tu ne zdi kakorkoli narodno obarvana beseda, prej bi bilo mogoče reči, da jo Vrečar vzame prav zato, da bi lahko odvrgel to njeno razsežnost, s tem pa na nek način vendarle tudi presmisli samo besedo, ki postane preprosto prostor, narativ, ki ga definira oče – in to v povsem stvarni navezavi na smrt pesnikovega očeta Borisa Vrečarja ter smrt njegovega pesniškega, simbolnega očeta Tomaža Šalamuna, kot je mogoče razbrati tako v eni od pesmi kot v opisu zbirke, ki ga je pripravila založba. Vrečar se tudi na tej ravni zbirke ne odmakne od potopljenosti v specifične pojme. Kot ne gre zgolj za odnos do jezika ali smrti, tako tudi ne gre za odnos do očeta, temveč tako rekoč za bivanje v sami očetnjavi. A prav zaradi nenehnega in včasih težko določljivega prehajanja med pojmom očeta oziroma očetov in očetnjavo, se lahko prikrade večznačnost pojma, težavnost pomirjenja z njim. V Polovicah naju tako najdemo vse od podobe sinovega ubijanja očeta v pesmi iz druge polovice zbirke, kjer lahko preberemo »Sin umori očeta. / Kaj očeta? / Dva očeta!« prek vpeljave pojma apatrida v neki drugi pesmi pa do ambivalentnega razumevanja smrti in očeta v verzih: »Ti pizda, / oče! / Smrt se mi upira, / pogoltne me. / Ti me streš, / da me ona očedi.« Zdi se, da osrednji pojmi zbirke, torej jezik, smrt in oče oziroma očetnjava gradijo izrazito celovito podobo bivanja ali kar obstoja. Od začetka, preko izraza, komunikacije s svetom, občutenja lastnega fizičnega telesa, pa vse do konca. Vsaka od teh razsežnosti obstoja je trdno zvezana z vsemi drugimi in vsaka od njih ustreza tako neotipljivemu, skoraj arhetipskemu, kakor tudi izrazito fizičnemu. Je v pesniški zbirki Tomislava Vrečarja Polovici naju mogoče najti zanj značilno, pogojno rečeno, pankovsko estetiko? Seveda je, gotovo je razvidna že iz nekaterih navedenih verzov, a tu ne gre, kot je morda običajno, za nekakšno nepomirjenost z okolico in otipljivim, pank namesto tega postane sama narava bivanja v svetu, takšnem kot je, ne glede na časoprostor. Zbirka s tem sintetizira različne ravni Vrečarjevega izraza v heterogeno, a vendarle prelivajočo se celoto.

Piše Miša Gams. Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. O avtorju oziroma avtorici pričujočega romana ni znanega kaj dosti, razen tega, da se je v lani s pričujočim delom prijavila na natečaj modra ptica in prišla v ožji izbor nominirancev. Evo me, tu sem je v osnovi ljubezenski roman, v katerem se protagonistka Duša v obdobju epidemije spopada z najrazličnejšimi izzivi v zakonu z dvajset let starejšim možem, zato se vse bolj zateka v obujanje spominov na otroštvo in avantur z nekdanjimi ljubimci. Kronološko gledano se zgodba odvija v obdobju med marcem 2020, ko so se pojavili prvi epidemiološki ukrepi, in decembrom 2021, ko pride do ločitve zakona in njene selitve. Čeprav med branjem nimamo občutka, da bi epidemija in državni ukrepi na področju varovanja zdravja protagonistko omejevali v vsakdanjem življenju, saj ima ne nazadnje privilegij, da živi z možem v ogromni hiši, kot raziskovalka trikotne glagolice pa je na “samoizolacijo” že tako in tako navajena, a kljub temu občuti nelagodje in nemoč zaradi prepovedi obiskovanja drugih občin in poučevanja na daljavo: “Gledala je te mlade ljudi, kako zdolgočaseno buljijo v kamero. Oziroma spijo za izklopljenimi kamerami. Ali igrajo igrice ali že kaj. Vedno je neprijetno, ampak zdaj se sploh ni mogla osredotočiti na snov, čeprav je bila njena najljubša.” Njen vsakdanjik je poln obveznosti, med katerimi dirja sem in tja po prestolnici, le torke ima rezervirane za kosila možem, zato bralec ne razume, kako se ji uspe vse bolj prepirati in zatekati v sanjski svet, ki jo le še bolj drži v primežu neodločnosti in vzdrževanja statusa quo. Ko se začnejo petkovi protesti kolesarjev, se nikakor ne more odločiti, ali bi bila zadeva primerna zanjo – na eni strani ji mož s pokroviteljsko držo modrega starca sugerira, da protestniki na ta način le provocirajo in izzivajo oblast, po drugi strani jo udeležba prijateljice Darje, ki se na protest odpravi kar z Norveške, in šarmantnega sodelavca Andreja spodbudita, da se kljub predsodkom in strahovom zlije z množico: “Na trgu je prihajalo do prerivanja. Mogoče ima pa Martin prav, mogoče pa izzivajo in ne bi smeli. Če ne bi izzivali, bi bilo mogoče čisto v redu. Mogoče bi morali vsi ostati doma. Ampak to vseeno ni prav. Misli so ji skakale sem ter tja, polaščal se je je nemir.” V romanu nenehno pričakujemo, da bo Duša oblikovala neko svoje trdno stališče do epidemioloških ukrepov in do protestniškega gibanja, vendar si vse bolj priznava, da o politiki nima pojma in da se ob petkih znajde v središču mesta le zaradi enigmatične kolektivne energije in zaljubljenosti v mlajšega kolega. Po drugi strani pa postaja vse bolj odločna v odnosu do starejših sodelavcev na fakulteti, ki jo mimogrede grabijo za zadnjico in ji ukinjajo financiranje raziskav. Do potankosti razvije obrambne mehanizme, ki ji omogočajo preživetje v akademski ustanovi in sladkosti retoričnega maščevanja, ki jih nezavedno pobere iz dialogov, v katere jo manipulativno vpleta njen mož, ki moralistične pogovore zaključuje s stavkom: “A prav zato te imam rad.” Z glavno junakinjo romana Evo me, tu sem se težko poistovetimo, saj Vanja Krajnc ne orisuje njenih težav ob prehajanju občinskih mej in boja z birokratskimi mlini na veter v času epidemije – njen prestižni akademski status ji namreč daje privilegij, da vse epidemiološke ovire odpravi z zamahom ene roke, izredne delovne razmere pa ji omogočajo le še več časa za obujanje spomina na pred kratkim umrlega ljubimca, s katerim si je privoščila avanturo v Pragi. Ko ob novici, da njena najboljša prijateljica Darja kupuje hišo njene mame, v kateri je večji del življenja odraščala, začne tudi sama zbirati denar za odkup, a se kljub pravočasno zbranim financam v zadnjem trenutku premisli in odide z možem na vikend v Brdih, ki ga ne mara. Po dobrem letu tuhtanja le zbere pogum, da si v Ljubljani poišče stanovanje in se preseli, saj pri homoseksualnem sosedu najde sorodno dušo za prijateljevanje. Romanu Evo me, tu sem tako lahko očitamo nezadosten in preveč enostranski psihološki oris junakov, ki so večinoma predstavljeni kot zdolgočaseni naduteži z neizoblikovanimi vrednostnimi sodbami, popolnim mankom kritičnega uma, politično pasivnostjo in narcisoidno zaljubljenostjo v samega sebe. Večina protagonistov se vrti v neskončnem krogu spolnih zlorab in varanja, spet drugi se znajdejo v vrtincu nevrotičnega hrepenenja in samoobžalovanja. Deklica s svetlimi lasmi in modrimi očmi, ki se pojavlja v njenih dnevnih fantazijah in za roko drži svojega nesojenega očeta, Dušinega prezgodaj umrlega ljubimca, je prikaz sugestivne moči, ki jo imajo iluzije, hkrati pa kaže psihopatološki obraz družbe, ki je – zlasti z ideološko frazo “Ostani doma” (sam s sabo) – s slavljenjem individualizma zabila zadnji žebelj v krsto družinskega življenja in medgeneracijskega druženja ter zavoljo vere v absolutizem zdravja žrtvovala celo paleto vrednot. Dramaturško zgradbo romana rešujejo dinamični dialogi, ki blažijo vtis pomanjkljivega besednega zaklada in poenostavljene jezikovne strukture, ki ga bralec dobi že na prvih straneh knjige. Čeprav zgodbi primanjkuje “žmohta”, nas radovednost, ali bo protagonistki vendarle uspelo zbrati pogum za naslednji korak, pripelje do tega, da se postopoma le prebijemo do zaključka, v katerem se junakinja znajde sama z začasno zamrznjenimi iluzijami v svojem novem stanovanju in si (trepetajoč pod odejo) prizna resnico, oguljeno do bistva: “Evo me, tu sem.”

Piše: Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Knjiga Primoža Reparja Saga o prostosti duše je sestavljena iz več problemskih sklopov, in sicer: razgrnitve avtorjeve izvirne filozofije, utemeljene na Kierkegaardovi misli in personalizmu, kritičnosti do pojavov sodobnega sveta, premišljevanju o haikuju, pisanju o Gogoljevem delu Taras Bulba, skicah nove metafizike Béle Hamvasa, možnostih novega branja Ivana Cankarja in ocenjevanju pesniških zbirk. Nekatera avtorjeva stališča so oblikovana dialoško – kot odgovori na vprašanja Stanislave Chrobákove in Marjane Lavrič. Primož Repar je znan kot prevajalec Kierkegaardovih del iz izvirnikov. Spoznanja tako imenovanega očeta eksistencializma so se ga dotaknila že v zgodnji mladosti. Opus danskega misleca je izhodišče za Reparjev humanizem. Prizadeva si za novo paradigmo, sestavljeno iz nove oekonomije kot zbirne skupnosti in skupnega doma, nove pravde v pomenu pravičnosti, nove družabnosti kot prvega pogoja kakršnekoli družbe in politike ljubezni, tako rekoč edine možne rešitve v svetu. Zasnoval je humanističen projekt, v katerem so tudi prvine utopičnosti in vidiki najstva. Izhaja iz tistega, kar je v svetu in med ljudmi narobe, in se zavzema za to, kako bi moralo biti vse skupaj videti in kakšno naj bo. Poudarja pomen posamičnika in njegove odgovornosti, pristen odnos do bližnjika in dobre medčloveške odnose nasploh. Zanj sta odločilna individualizem in singularnost, tudi transcendenca je tista, ki je kot hotenje po večnosti in presežnosti neke vrste določilo minljivega človeka. Avtor je kritičen do hrematizma oziroma pohlepne ekonomije in drugih pojavnih oblik neoliberalnega kapitalizma, zlasti izkoriščanja, prekarnega dela in potrošništva. Spominja se tudi omejitev v času epidemije korona virusa. Kljub neposredni kritičnosti ohranja svojevrstni optimizem, upanje in zaupanje v ljubezen, in med drugim pravi: »Ko ljubimo, dajemo sebe transcendenci kot drugemu. Ko udejanjamo ljubezen, smo pristali v politiko ljubezni namesto sovraštva, politiko sprave z mrtvimi in pomiritve med živimi, politiko bivanjskega preobrata, se pustimo graditi gradnikom ljubezni, tako sebi, ko to dopustimo tudi drugim, izgrajujemo resnico, ki je resnica zame, ki je resnica moje samotranscendence oziroma sebetranscendence.« Politika ljubezni med drugim pomeni solidarnost in sožitje med ljudmi. Avtor si prizadeva tudi za ohranjanje narave, glede nove tehnologije pa opozarja na pasti in hkrati priznava dobre strani njene uporabe, tako pretok informacij kot povezovanje v svetu. Poznavanje haikuja in vednost o njem Primož Repar podaja v pogovoru s filozofinjo, pesnico in publicistko Stanislavo Chrobákovo, slovaško umetnico in teoretičarko, ki je v letih bivanja pri nas veliko prispevala h kulturnim in drugim stikom med Slovenijo in Slovaško ter v slovenski ustvarjalnosti zapustila pomembno in vidno sled. Založba in revija Apokalipsa s podnaslovom Revija za preboj v živo kulturo haikuju posvečata veliko pozornosti, postal naj bi celo eden zaščitnih znakov njune založniške filozofije. Haiku izraža eksistencialno odprtost za neznatne in subtilne izrazne možnosti, njegovo jedro je dogodek s posebno osvetlitvijo. Repar priznava, da se haikuji, kakršne ustvarja, nočejo držati kakih omejujočih pravil, temveč se bolj ravnajo po svojem lastnem notranjem ritmu; sam se je izvirno in inovativno domislil celo dvojnih haikujev. Avtor pravi, da se v času brezbrižnosti in vseenosti haiku kot čista poezija pojavlja kot dar opazovanja in dragoceno urjenje pozornosti. Primož Repar piše v esejističnem in literariziranem slogu, tudi poetičnem, in uporablja eksistencialije, a kljub temu je njegovo pisanje filozofsko koherentno ter zasnovano na široki in poglobljeni filozofski vednosti. Na koncu knjige je predstavljeno Reparjevo bogato literarno, filozofsko, uredniško, založniško in organizacijsko delo. Njegova doktorska disertacija o Kierkegaardu iz leta 2009 je pomenila pionirsko delo te vrste na Slovenskem. Reparjevo delovanje je odmevno tudi v mednarodnem prostoru. Kot neodvisni raziskovalec in vodja strokovnih programov pri Srednjeevropskem raziskovalnem inštitutu Sørena Kierkegaarda sodeluje na številnih evropskih univerzah in inštitutih in občasno predava na njih; tako je na primer leta 2018 v Pekingu na Kitajskem govoril o politiki ljubezni in soorganiziral predavanja na omizjih, povezanih s Kierkegaardovo mislijo. Primož Repar je tudi prejemnik več nagrad in priznanj, njegove knjige so prevedene v tuje jezike. Jurij Hudolin na zavihku platnic piše, da je Reparjeva Saga o prostosti duše avtorefleksija in tudi samokritika. Kdor pa je tega zmožen, velja za ustvarjalca, ki mu zaupamo in z radovednostjo segamo po njegovih knjigah.

V ljubljanskem Miniteatru je na ogled nova lutkovna predstava Obisk pri soncu pri kateri so združili moči slovenski, poljski in ukrajinski umetniki. Pod režijo in glasbo se podpisuje poljski lutkar in igralec Marcin Marzec, lutke je ustvarila ukrajinska umetnica Elvira Bosovych, v glavnih vlogah pa nastopata Voranc Boh in Robert Korošec. USTVARJALCI: Besedilo, glasba in režija: Marcin Marzec Prevajalka: Tina Podržaj Scena, lutke, kostumi: Elvira Bosovych Igrata: Voranc Boh Robert Korošec Premiera: 25. maj 2023

Ocena filma Izvirni naslov: Leonora addio Režiser: Paolo Taviani Nastopajo: Fabrizio Ferracane, Matteo Pittiruti, Dania Marino, Dora Becker, Claudio Bigagli, Roberto Herlitzka (glas) Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Luigi Pirandello, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1934, je eden največjih eksistencialistov prejšnjega, z novimi vprašanji o eksistenci zaznamovanega stoletja. Stoletja, zaznamovanega tudi z neobičajno epiko, trpljenjem, herojstvom in zločinstvom. Dramatik in romanopisec je umrl dve leti po prejemu Nobelove nagrade, v navodilih o svojem pogrebu pa je izrazil željo, da bi njegova smrt minila v tišini. Zgodilo se je ravno nasprotno. Sam, ki je z lastnim odnosom do smrti odstopal od pompa svojega zgodovinskega obdobja, se je po njej znašel sredi simbolnih vojn. Njegov pepel je doživel tri pogrebe, toda tiste, ki so si želeli udomačiti njegovo smrt, je s svojim delom in idejami nagovarjal še pozneje. Tudi potem, ko je umrl, je bil močnejši od tistih, ki so rokovali z njegovim pepelom. Nobeno prestavljanje žare ni moglo preglasiti njegovega sporočila, ki je tudi v jedru filma Zbogom, Leonora. Tu je vizualna poezija, ki se izdatno napaja v mediju, ki je bil lasten samemu Pirandellu, namreč v teatru. V njem je vse polno navidezno enostavnih in statičnih prizorov. Minimalizem je posrečen, režija izraža izjemno umetniško lucidnost, saj vsako gibanje in detajl potem še bolj poudari. Glavna statična scena izpostavi detajl, ki se odvije na drugem koncu »odra«, v novi mikrosceni. Izjemno pomembna je tudi fotografija, ki s poudarjanjem odtenkov in s filtri ustvari svojstvene dramatične učinke. Montiranje zgodovinskih posnetkov nas od dogajanja ne oddaljuje, temveč mu daje dodatno prepričljivost: zbližuje fikcijsko in dokumentarno. Poudarek na zgovornih mikrodogodkih, ki gradijo veličasten vtis o obdobju, izhaja tudi iz dejstva, da je dialogov in sploh besed malo. Tudi te, ki so, so vsakdanje, izhajajo iz nesporazumov ali običajnih dilem, čeprav od njih vsakokrat znova pričakujemo nekakšno veličino. Zgovorne so ravno v svoji nepričakovani skromnosti. V svoji običajnosti še bolj poudarjajo živost oživljenega časa. Odnosi med ljudmi v večji meri temeljijo na gestah in izrazih obraza. Film Zbogom, Leonora uporabi elemente gledališča, vendar to stori tako, da še bolj poudari svojo filmsko naravo. Svojega sporočila nam nikoli ne moli pod nos. Včasih se zazdi, da je poetizacija z zamolki, ki se vlečejo v navidezno vsakdanje prizore, celo pretirana. Na koncu pa se s kratko, a umetniško nabito ekranizacijo Pirandellove zgodbe, napisane pred samo smrtjo, zgodbe o italijanskem dečku, ki je v New Yorku ubil deklico, soočimo s temeljnim problemom. Iz njega lahko potegnemo vprašanje – ali bi bilo življenje brez obzorja smrtnosti zanimivo? Ali bi lahko razumeli neminljivo, če ne bi bili minljivi? Sredi sličic, ki ustvarjajo fresko dobe, so majhne zareze, v katerih bivamo sami, vedno znova, in vsak med nami, v kateremkoli času. V morju časa se nikoli ne utopimo ravno zato, ker mu vsakič znova vse generacije zastavljamo ista vprašanja.

Piše: Miša Gams, bereta Barbara Zupan in Jure Franko. Esada Babačića poznamo zlasti kot pesnika. Prvenec Kavala je izdal leta 1986, po njem pa je napisal še dvanajst pesniških zbirk. Z nekaterimi je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado, za desetletni pesniški opus pa je leta 2014 prejel nagrado velenjica. Zadnja leta se je preizkušal tudi v pisanju esejev in za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg leta 2020 prejel Rožančevo nagrado. Marsikdo ga pozna tudi kot novinarja, tekstopisca, scenarista in režiserja ter nekdanjega člana pankovske skupine Via Ofenziva, ki mu je založba FV na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja podelila nagrado za najboljšo pankovsko pesem o Titu, oblast pa je od njega večkrat zahtevala obrazložitev ozadja nastanka politično sporne pesmi z naslovom Lili Marlen. Roman Balkonci je avtobiografska pripoved o čuvaju v Muzeju moderne umetnosti, ki med čakanjem na obiskovalce obuja spomine na otroštvo, preživeto v soseski Vodmat, ter na viharna leta, zaznamovana s številnimi pankovskimi koncerti in preganjanjem s strani vladajoče komunistične partije, ki je pankerje javnosti predstavljala kot zagovornike nacističnega režima. Naslov romana Babačić duhovito pojasnjuje kot izpeljanko iz besede Balkanci, pri čemer ima v mislih proletarske priseljence iz južnih jugoslovanskih republik, ki si sicer ne morejo privoščiti dopusta na morju, lahko pa z balkona ponosno motrijo košarkarske tekme in drugo dogajanje v okolici: “Jaz sem Balkonec, moj oče je bil Balkonec. Vse, kar smo videli, smo videli z balkona. In to je bilo dovolj. Ko smo bili posebej ponosni, smo stopili na balkon in se zazrli nekam v daljavo.” Balkon je tako nekakšna metafora za iluzijo srečnega življenja, kot jo predstavlja tudi inštalacija snežnega tuša ruskega umetnika Vadima Fiškina, pod katero se ob zvokih havajske glasbe fotografirajo obiskovalci Muzeja moderne umetnosti po obisku Punk muzeja v prvem nadstropju. Babačić, ki je tudi v resnici idejni pobudnik in organizator Punk muzeja, se tako počuti kot sam svoj eksponat in hkrati kot parodija samega sebe. Medtem ko se pri Fiškinovi inštalaciji počuti kot čuvaj v znanstvenofantastičnem koncentracijskem taborišču, kjer vsakemu turistu posebej pojasnjuje, da mora s pritiskom na gumb povedati svoje ime, da dobi dozo snežnega meteža sebi v čast, se eno nadstropje nižje lahko dotakne pankovskih fanzinov in fotografij svojih prijateljev ter se kot Alica v čudežni deželi znajde v časovni luknji, iz katere ni pobega. V nekem trenutku celo pomisli, da bo za vselej ostal zaprt v tem prostoru kot bizarni animator samemu sebi, medtem ko bodo drugi iskali čim hitrejši izhod. Pri tem se spomni tudi na begunce, ki v želji po pobegu iz ekonomsko nestabilnih držav tvegajo življenje, in se resignirano vpraša: “Kam lahko pobegnem jaz, ki me je Evropa razočarala? Bom ostal za vedno zaprt sem notri, kot eksponat na koncu zgodovine? In kaj bi se zgodilo, če bi res ostal? Mimo bodo hodili turisti in se naslajali, kreten, bodo rekli in se naslajali. Ni ti več treba skočiti iz enajstega nadstropja, dovolj je obstati, se truditi, piti, jesti, ljubiti, kupovati in plačevati položnice. Lahko se boriš ali pa počepneš: tretje poti ni.” Babačić v knjigi Balkonci večkrat obudi spomin na prijatelja Braneta Bitenca, pesnika in pevca skupin Berlinski zid in Otroci socializma, s katerim ga poleg podobnih življenjskih nazorov in prvinske ljubezni do poezije veže tudi slaba vest zaradi družinskih travm, ki se vlečejo iz ene generacije v drugo. Pri njegovi življenjski zgodbi trči ob številne lastne eksistencialne zidove in vprašanja, pri čemer ve, da nikdar ne bo prejel jasnega odgovora. V nekem trenutku se zateče k terapevtki, ki mu da jasno vedeti, da obstajata le dve vrsti ljudi – tisti, ki se borijo oz. ki se v procesu socializacije normalizirajo, in tisti, ki zaradi nemoči pokleknejo. Spraševanje o okoliščinah Branetovega samomora zaznamuje zadnja poglavja v romanu, kot so ga pred tem obeležila razmišljanja o človekovem značaju in spoznanje, da so v obdobju tranzicije in kapitalizmu najbolj “nasrkali” tisti pankerji, ki za nobeno ceno niso prodali svoje duše in prepričanj. Zdaj, ko gleda nazaj, so mu stvari bolj jasne: samo tisti, ki so zaradi družinskih, prijateljskih ali političnih zvez dobili službo in so “pri koritu”, imajo možnost užiti srečo, izkoristiti umetniški potencial entuziastov in ga do dna izpiti, vsi drugi ostajajo podplačani prekarni delavci, “balkonci”, ki v iskanju inspiracije plezajo v višave, od koder je padec v siromaštvo in nihilizem še toliko bolj (samo)destruktiven: “Ljudje, ki imajo srečo, so neizprosni do tistih, ki je nimajo. Povrhu želijo priznanje, da so si jo priborili, zanjo krvaveli in se žrtvovali. Ker so jo v največ primerih podedovali, skupaj z družinskim blagom in vezami. /…/ V takšni deželi se je izgubil tudi Brane, tako kot mnogi drugi ljudje duha. In ko je duša enkrat poškodovana, je ni več mogoče zdraviti s tabletami.” Ko Babačić znancu, ki ga sreča na ulici, pripoveduje zgodbo o dveh psiholoških tipih ljudi – avtističnem in nezmožnem izražanja čustev ter drugem, ki sicer simpatizira z lačnim človekom, a mu kljub temu ne da kosa kruha – se v celoti znajde v slengovskem jeziku. Ob opisih Branetovih zadnjih dni pa jezik deluje raztrgano, nepovezano, malodane shizofreno: “… tudi uničevanje te iste igračke … mi smo to od nekdaj počeli … midva sva to počela, Brane … to je poezija … ohranjanje otroka … brezmejno … zato velja pesništvo za najčistejšo in najbolj iskreno zvrst; pripovedništvo je že distanca, razmislek, poezija bi morala biti pristno osnovno čustvo, zato je intelektualistična poezija v resnici strah pred samim seboj …” V prvem delu romana Balkonci je jezik precej jasen in občasno kvečjemu preide v pogovornost in sleng s fragmenti srbohrvatizmov, v drugem delu pa se povsem razpusti na posamezne ločene dele, ki sovpadejo z žalostjo protagonista. Ta se vsak trenutek bolj zaveda, da časa ne more zavrteti nazaj in da so spomini vse, kar nam na koncu ostane. Babačić bralcu ponudi filozofski prerez nedavnega obdobja, v katerem sta iskrenost in zaupanje še imela svoj pomen, kot tudi zgodbo o posebnem prijateljstvu, ki ga lahko dojamejo le pristni “balkonci” ...

Piše: Jera Krečič. Bereta Barbara Zupan in Jure Franko. Josef Winkler zaseda mesto v vrsti velikih koroških avtorjev prejšnjega in tega stoletja, kot so Peter Handke, Florjan Lipuš, Ingeborg Bachmann, Robert Musil, Gert Jonke, Maja Haderlap in drugi. Čeprav je bil rojen v severnem delu Koroške, kakih sto kilometrov od slovenske manjšine, je zaslužen, da se velika avstrijska državna nagrada za literaturo, največje umetniško priznanje republike Avstrije, ne podeljuje več le za literaturo izključno v nemškem jeziku. Tako jo je leta 2018 po njegovi zaslugi prejel Florjan Lipuš. Literatura Josefa Winklerja, rojenega v zakotni koroški vasi, je tako kot pri drugih avtorjih in avtoricah avstrijske Koroške precej zaznamovana z okoljem, iz katerega izhaja. Čeprav je novela Natura morta postavljena v sosednjo Italijo, v Rim, v njej odsevajo teme, ki pisatelja tako in drugače zaznamujejo že vse življenje: vsakdanja beda, verska zlaganost in predvsem smrt. Pisatelj pravi, da sta ga je že ob zgodnjem prebiranju svetovnih klasikov vedno zanimala slog in oblika pisateljeve govorice, veliko manj pa sama zgodba. To je čutiti tudi v noveli Natura morta, ki jo gradi predvsem izjemno koncizna in neposredna pripoved. Bralci sledimo dnevu 16-letnega postavnega prodajalca rib Piccoletta, ki pa je le ena od figur veličastne baročne slike. »Med mladimi cigankami, ki so posedale na tleh in se kratkočasile s svojimi otroki, je bilo tudi dekle, ki je prodajalo šampon za lase in imelo na podlakti tetovirano modro srce. Medtem ko je visoko dvigovala in ponujala rumen jajčni šampon, je otroku, ki ji je počez ležal v naročju, glavica visela čez njeno stegno. Pred stojnico se je ustavila ženska z majhno, do kože postriženo psičko, mešanico jazbečarja in pinča. Samo na ušesih in na repu je psička še imela nekaj dlake, celo seske je imela gladko obrite. Mlad prodajalec kokošjega mesa si je s ključnico in privzdignjeno ramo pritiskal telefon k licu in ušesu, med pogovorom pa še živi kokoši, ki je s široko razprtim kljunom srepela predse, odsekal glavo. Krvavečo glavo je odvrgel k drugim na tleh ležečim kokošjim glavam in krempljem. V trebuh otrebljene kokoši je v smehu – v zabavo drugih prodajalcev mesa – stlačil pest češenj.« Vrtinec približno stotih kvadratnih metrov v središču Rima, med trgom Vittoria Emanueleja in vrati bazilike sv. Petra v Vatikanu, je opisan filigransko, v svoji neposrednosti na trenutke tudi neprijetno. S prvo besedo bralci postanemo del dogajanja v noveli: na tržnici, v gostilni, prodajalni spominkov, pred cerkvijo in v njej. Pisano tržnico, polno mrtvih in umirajočih najrazličnejših živali, gnilega sadja in bizarnih likov, ki prodajajo, kupujejo, prosjačijo, prek mikroskopiskih naturalističnih opisov lahko začutimo, zavohamo, zaslišimo. Tako kot je med njimi čutiti spolno poželenje ter prikrito in odkrito erotiko, se po ulicah pretakajo živalska kri in žolč, sok zrelega sadja, blagoslovljena voda in sperma. Sobivanje svetega in vsakdanjega v Winklerjevih besedah doseže nov nivo. Fluorescentna razpela in plastični rožni venci sobivajo z redovnicami, ki na tržnici kupujejo zrelo sadje in so, tako kot vse drugo, predmet pohote mimoidočih obiskovalcev, ki se pred vrati cerkve slačijo in si natikajo dolge hlače, da bi spodobno oblečeni stopili v cerkev. Zelo pomembna tema, ki je Josefa Winklerja zaznamovala že v otroški dobi in se pojavi prav v vseh njegovih literarnih delih, pa je smrt. V skladu z zakonitostmi novele nas presenetljiv smrtni dogodek ustavi tudi v Naturi morte, ustavi pa tudi vrtinec dogajanja na trgu. Truplo postane strašljiv del naslikanega tihožitja, le nekaj metrov oddaljena Michelangelova Pietá in neusahljiv dež pa dobita nove razsežnosti, ki prepad med svetim in vsakdanjim zamajeta v novem odtenku.

Piše Matej Bogataj, bere Igor Velše. Peter Božič sodi med pionirje moderne pisave, z Lojzetom Kovačičem in Andrejem Hiengom so pisali o lastnem življenju v od vojne razrušeni deželi, o ideoloških imperativih povojne obnove in, predvsem Božič, o marginalcih, ki se z ne vedno pokončno in uporno držo prebirajo skozi življenje. Med njimi je bil Hieng najbolj izobražen in seznanjen z dogajanjem v svetu, njegovo spogledovanje s sočasno evropsko prozo je nedvomno, Kovačič je najbolj občutil tujstvo in se predajal dosledni in neprizanesljivi introspekciji ter gradil na detajlih, ki se vračajo, Božič pa je bil – vsaj v dramatiki, recimo v igrah o Krišu, ki je enkrat vedomec in drugič komisar, ali v Španski kraljici – najbližje dramatiki absurda, to pa odmeva tudi v njegovi prozi. Božičevi romani že z naslovi problematizirajo in opozarjajo na to družbeno obrobje; Na robu zemlje ali Jaz sem ubil Anito se dogajata med klateži in pijanci. Predvsem v njegovih kasnejših romanih, recimo v Zdaj, ko je nova oblast, so družbene funkcije pogosto poljubne, v dogajanju okoli psihiatrične ustanove posamezniki zlahka prehajajo iz notranjosti ustanove, torej iz vrst zaposlenih, med hospitalizirane, in tisti, ki naj bi skrbeli za red, se pogosto znajdejo na drugi strani zakona. Vse to opozarja, da so vloge v družbi zamenljive, da posamezniki vstopajo v vloge in da je celotna družba pravzaprav igra, tudi kadar ima to za posameznike resne posledice. Najpomembnejši Božičev roman je nedvomno Očeta Vincenca smrt, v katerem popisuje vračanje pripadnikov različnih nacionalnosti domov po koncu druge svetovne vojne, nizke moralne standarde med družbeno devastiranimi prisilnimi delavci. izgnanimi v rajh, predvsem pa težko in negotovo ozračje, ki jih spremlja skozi v vojni prizadeta in opustošena mesta in pokrajine. Roman ima morda težo pričevanja, saj je bil Božič v okolici Dresdna v času tako imenovane obločne toplote, ko sta se v mestu zaradi zavezniškega bombardiranja talila jeklo in beton. Kot vojni ujetnik je to doživel tudi Kurt Vonnegut in popisal v romanu Klavnica pet, le da se Vonnegutov zmedeni ameriški vojak Billy iztakne iz časa in doživi shizoidni preskok, v katerem se znajde v živalskem vrtu Nezemljanov z najlepšo na planetu, Božičevi opisi pa so realistični, težki, napisani v zatikajočem se jeziku, ki dobro zadene negotovost takratnega časa, dezorientiranost, strahove in otopelost razseljencev v rajhu iz njegove bližnje in daljne okolice. Božič je pisal tudi o lumpenproletarcih v lokalih. Šumiju, največjemu med malimi bifeji, in pesniku Vojinu Kovaču Chubbyju je posvečen roman Chubby was here, ki je dobil naslov po legendarnem napisu v lokalu na višini, ki jo je dosegel samo omenjeni. Ta napis predstavlja pripovedovalcu zadnjo oporo v realnosti, vse ostalo se ruši in relativizira. Le opomnik, da je Chubby nekoga čakal, pa ga ni bilo, in ga je z muralom obvestil, da je bil tam, ga rešuje pred padcem v brezno niča in eksistencialistične groze. Ko oblasti sploh ni je gradivo za roman, ki ni doživelo končne avtorske redakcije. Dogaja se v času lokala z imenom Mesing, ki se danes imenuje Opera bar, torej v začetku petdesetih let, čeprav je pripovedna perspektiva z začetkov devetdesetih. Božiču, ki se izmika, da je brez osebne izkaznice in ga zato občasno zaprejo, dovolijo delati maturo, potem ko so ga prej vrgli iz mariborske gimnazije, Gregor Strniša je ravno prišel iz kamnoloma, na kar je bil obojen zaradi bratovega emigriranja po vojni. V lokalu, kjer streže in na puf daje Anita iz enega Božičevih romanov, se zbira vesela družba – Taras Kermauner in Dominik Smole, tam Božič in Strniša pijeta, modrujeta in moralizirata, vmes gledata in še bolj opravljata druge goste in zaideta tudi v legendarni Rio, kamor hodi Lojze Kovačič, vendar sta do tistih, ki jim je z objavo uspelo, zadržana. Enkrat vmes se odločita, da bosta obračunala s Kermaunerjem in njegovo držo, da ga bosta preizkusila, in Božič pade v Mali graben in bi utonil, če ne bi bil Strniša toliko večji, da ga je izvlekel. Ko oblasti sploh ni kaže petdeseta kot živahno in razgibano obdobje, podobno kot so se menjavale revije, so se menjali tudi prostori druženja. Ljubljana tistega časa ni premogla veliko možnosti, njeno kulturno življenje je potekalo v lokalih, zato so se vsi poznali, udbaši in prekaljeni pivci in intelektualci, sploh vsi. Pisanje tudi tokrat zvesto sledi Božičevemu miselnemu toku, razkriva aporije tistega časa in pred nami naniza pisano druščino, med katerimi so tudi moderni klasiki in kakšen zoprnik, od Josipa Vidmarja do Ivana Mraka, Marjana Rožanca in gledališke, filmske in likovne scene. Gre za dragoceno, živahno in z globokim uvidom ter anarhoidnim poprhom napisan portret mesta, za krokije iz pivskega in kulturnega življenja, med katerima takrat ni bilo bistvene razlike. Gre skoraj za Božičeve ljubljanske razglednice, v katerih vidimo, da je bila oblast glasna, ampak nekako slepa in rahlo neumna; naslov pa je priskrbelo spoznanje, da je mogoče živeti brez identitete, tudi brez osebne izkaznice, da je mogoče živeti polno mimo predpisanih vlog. To pisanje je pomemben dokument časa, kaže tudi Božičevo posmehljivost do centrov moči in ponuja precej živahnih skic in portretov sopivcev in spolnih profesionalk, po katerih so neustavljivo hrepeneli.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bere Jure Franko. Knjigo Marka Elsnerja Grošlja Ta trenutek v moji glavi zaznamuje zapletena soodvisnost različnih pristopov njegove lirske pripovedi, ki jo sestavljajo poezija v prostem verzu z naslovi ali brez njih, številne opombe, zapisi pod črto, celo pesmi pod črto in daljši ali krajši eseji. Ti večinoma obsežni fragmenti so grajeni drug za drugim, koncizno in s potrebno širino, kar je uspešna strategija, ki v bralčev razmislek pritegne zelo širok nabor tem in problemov. Ne le enkrat lirski subjekt napiše, da črpa Iz Rdeče mape, zanjo ima tudi kratico IRM, ki se v opombi razkrije na koncu dolgega, v obliki poetičnega eseja zapisanega uvoda. S svojimi pesmimi in zapisi jo je napolnil s prav fascinantno vsebinsko raznolikostjo. V zgodovini umetnosti so imele beležke za literate – tako kot za slikarje skice – pomembno mesto v ustvarjalnem procesu: niso bile razumljene kot končno delo, namenjeno očem javnosti. Tudi danes si marsikateri pisec sprotno misel kot opombo zapiše v beležko, da ne bi ušla iz glave. Iz nekaterih takšnih idej se nato v procesu spreminjanja, zorenja, opuščanja in dodajanja zgodi kaj večjega, iz nekaterih, ko se sreča več srečnih okoliščin in v katerih je izvorna ideja dovolj klena, lahko nastanejo kompleksnejša umetniška dela. V njegovi rdeči mapi se je tako znašla poezija kot niz podob, asociacij, spominov na potovanja in na doživljanje glasbe, literature, slikarstva in narave ter razmišljanje o poeziji in stanju sveta. Zdi se, kot da bi zabeležke nastajale spontano, ne da bi jih razvrščal in brez vnaprejšnjega razmisleka o tem, ali bo iz teh raznovrstnih zapisov kaj nastalo. Kajti »Rdeča mapa pogoltne vse.« Ampak rokopisa IRM, kot pravi v uvodnem eseju, v resnici nima pri sebi, vse dela po spominu. Vse najde zgolj v sebi, torej v spominu na nekaj, v spominu pred-stave, kjer se razprostirajo vse »možnosti v eter vtisnjenih besed«. Skupek navidezno naključnih paberkovanj torej ni zgolj poskus prebijanja skozi goščavo besed, že v začetnih pesmih napovedani cilj je drugačen. Za pesnika, zlepljenega s tekstom, ki nastaja znotraj njega, je poezija tako Nedokončana pesnitev iz beležnice kot pot v neznano, slikarka razodetja ali pekoči plamen, a tudi šumenje potoka, šelestenje jezika, hrepenenje po tišini: »Vsako jutro sem postavljen pred enako zadrego: / kako začeti tekst, kako vstopiti v zven ritma, / najti idejo, ki mi bo odprla vrata v stišanost.« V prejšnji knjigi Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem Van Goghovo uho prevladuje pesnikovo subjektivno doživljanje. Neulovljivi verzi segajo onkraj, komaj zaznavno valujoči, slutljivi, močno občuteni, presežni. Niz pesmi brez naslovov je poln čudovitih pustolovščin in spraševanj o tem, kakšna naj bi bila danes poezija. Poetična knjiga Ta trenutek v moji glavi je vsekakor bolj dramatična: poleg intimno liričnih spominov, sanjskih vizij in domišljije je njena vsebina osredinjena tudi na kolektivno krizo sveta. V njej pesnik jasneje predstavlja razpoko med duhom in telesom že z načinom gradnje: njegovi zapisi vzletajo tako iz domišljijskega kot iz stvarnega, bivanjskega vzletišča. Če je lirsko besedilo v nedorečenem žanru kot doživljanje in premišljevanje o presežnem, praznini, svobodi, smrti, delu ali temi mogoče razumeti kot temeljni eksistencialni premislek, je po drugi strani v njem mogoče uzreti tudi močno aktualno družbenopolitično refleksijo. Oziroma odsev odnosa med posameznikom in družbo, za katero ima pesnik pretehtan občutek, »da drvimo v pogubo«. Poleg nenehnega menjavanja forme in stila velja to tudi za vsebino, ki v skladu z notranjo dramaturgijo vsebinsko prehaja od upesnitve izrazito intimno razgaljenih pripovedi, filozofsko poglobljeno refleksivnih razmišljanj do prestopa iz osebnega v stvarno. Čeprav pesnik z razmišljujočim pisanjem opozarja na nepravilnosti v družbi svojega časa, ne gre za družbeni aktivizem. Njegovi zapisi o dogajanju v sodobnem svetu mestoma razodevajo (grozo)dejstva, prebliske, absurdne konstelacije in nenavadne odnose, s katerimi živimo in ki smo jih že tako ponotranjili, da jih ne zaznavamo več. Tako kot vsako umetniško delo tudi pisanje Marka Elsnerja Grošlja – še posebej v tem kontekstu – ni povsem brez posledic. Seveda ne daje nikakršnega odgovora na njegov zapleteni skupek razmislekov, kvečjemu ga še bolj zaplete. A vendar. Že mikavna možnost, da bralca sooči s samim seboj, je veliko. Kljub raznorodnosti sestavin (ali prav zato!) se bralec ob njem vedno bolj zaveda, da so spomini in dejstva preteklosti in krivičnost razredno razslojene družbe sedanjosti vse bolj plamen prihodnosti. Vprašanje je le, ali ta plamen poživlja dušo ali za seboj pušča pepel? Čeprav njegovo delo govori o slutljivem in neotipljivem, pesnik bralca nenehno postavlja na trda tla. Iz na 180 straneh hibridno domišljene poetične knjige se vse bolj razkriva presenetljivo samozavesten lirski subjekt, ki večinoma ostaja trdno v stvarnosti. »Poezija je vame zabila kol, po njem / se ne morem vzpeti v nebo.«

Na Malo morsko deklico me vežeta dva spomina iz zgodnjega otroštva. Prvi, disneyjevski, je bržkone soroden spominom številnih ljubljanskih otrok, ki so jih starši konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let vozili v legendarni, zdaj žal popolnoma propadli šišenski kino Mojca; drugi, knjižni, je nekoliko bolj individualen. Ob prebiranju izvirne Andersenove pravljice sem namreč začutila tako grozo zaradi fizičnih in čustvenih bolečin, ki jih je morska deklica trpela ob prehodu na kopno, da je zgodbo morala do konca prebrati kar mama sama in me le obvestiti o poteku dogodkov. Občutek nožev, ki Andersenovo deklico režejo ob vsakem koraku, je za dolgo izpodrinil pisani svet Disneyjeve rdečelase princeske, a to je pravzaprav ena čudovitih nalog in ne nazadnje sposobnosti pravljic – da se vedno znova preoblikujejo v skladu s potrebami novih generacij otrok in sveta, v katerem odraščajo. Ko so pri Disneyju oznanili, da se bodo v skladu z bolj ali manj zgrešenim načrtom adaptacije večine svojih klasičnih animiranih uspešnic v igrane celovečerne filme lotili tudi dobrih trideset let stare Male morske deklice, je seveda završalo. Še bolj je završalo, ko je prišlo na dan, da bo Arielo igrala temnopolta Halle Bailey, češ da to res ni v skladu z izvirnikom. Katerim izvirnikom, bi se lahko tu vprašali? Disneyjevim iz leta 1989 ali morda Andersenovim iz leta 1837, ko so pravljice imele popolnoma drugačen družbenovzgojni namen? Dejstvo je, da pravljica, v kateri dekle trpi neznosne bolečine, doživi grenko čustveno zavrnitev in na koncu celo nesrečno konča, danes ni prav posebno privlačno gradivo za animirane ali polanimirane filmske adaptacije, namenjene mlajšim gledalcem, zato je v tem primeru sklicevanje na izvirnik precej zgrešeno, morda celo nekoliko ignorantsko. Če pa Malo morsko deklico jemljemo predvsem kot izmišljen pravljični lik, saj so pri Disneyju konec koncev naredili prenekatero spremembo že konec osemdesetih, je barva njene kože za samo zgodbo popolnoma nepomembna. In kakšna je torej »nova« Mala morska deklica izpod režijske taktirke prekaljenega filmskega mačka Roba Marshalla? Precej dobra. Zgodba lepo teče, liki so simpatični, razmerje med pevskimi in igranimi deli je ravno pravšnje. Animacija je sicer celo za kinoprojektorje nekoliko pretemna, ampak vseeno dovolj natančna, da ustvari pravljični podvodni svet, igralska zasedba pa je čisto ustrezna in tako raznovrstna, da polti glavne junakinje brez omenjenega linča še opazili ne bi. A očitno imajo tudi danes pravljice še vedno družbenovzgojno moč in Disneyju je tokrat – predvsem zato, ker se je temu filmu, v nasprotju s številnimi drugimi, pri adaptaciji posrečilo ohraniti kar nekaj pristnega pravljičnega čara – uspelo narediti pomemben družbeni korak naprej.

Devetletna deklica Cáit odrašča na irskem podeželju v socialno neurejenih razmerah, kot bi se temu reklo danes. Mati je znova noseča, oče precej brezčuten, družina kronično brez denarja, kmetija pretežno zanemarjena. V šoli, med sovrstniki, je tiha in zadržana Cáit nerazumljena in zasmehovana. Starši jo čez poletje v pričakovanju novega dojenčka pošljejo k daljni sorodnici, ki živi sama z možem. Dajeta ji vso naklonjenost in pozornost, po katerih je ves čas hrepenela, toda Cáit odkrije, da ima tudi njun dom, v katerem naj ne bi bilo skrivnosti, bolečo preteklost. Tiho dekle je po kratki zgodbi posnet celovečerni igrani prvenec, ki ga je režiral dokumentarist Colm Bairéad. Spremlja ga nekaj zanimivosti, kot je to, da je prvi v irščini posneti film, nominiran za nagrado oskar, in da gre za najdonosnejši in pri kritikih najuspešnejši irski celovečerec. Pod vso to navlako oznak pa se blešči pravi biser intimne drame, ki brez velikih preobratov razkriva kompleksni notranji svet glavne junakinje. Igralska vloga, lahko bi se reklo tudi prezenca mlade Catherine Clinch, je nekaj najbolj presunljivega, kar je bilo mogoče videti v kinematografih v zadnjih letih. V avtorskem pristopu je najti ščepec pravljičnega, pa ne v smislu osladnosti, ampak v tem, da za konkretno zgodbo slutimo univerzalno prepoznavne stiske in strahove odraščanja. V zgoščeni pripovedi spoznamo različno dinamiko družinskih odnosov in posameznih značajev, rojevanje in umiranje; v kratkem poletnem obdobju, prikazanem z zelo umirjenim tempom, Cáit doživi kar nekaj prelomnih situacij in spoznanj odraščanja. Pri tem niti za hip ni slutiti, da gre pač za scenaristične pripovedne mehanizme, ampak filmska pripoved deluje izrazito organsko in celostno. Film Tiho dekle je prava mojstrovina neizgovorjenega, pa ne le zaradi sramežljive junakinje, ki morda ne razume čisto vsega, kar se v okolici in v njej sami dogaja, ampak zaradi domišljenega odmerjanja informacij. Vsak prizor je kot dodaten kamenček v mozaiku. Narava irskega podeželja je prelepa, tu in tam celo idilična, a pod to površino je slutiti različne zlorabe, krutost in brezbrižnost. Menim, da je imel na vizualno podobo filma Tiho dekle močan vpliv Paul Cézanne, čigar umirjeni pejsaži Provanse v številnih različicah temno zelenih in sivih tonov skrivajo slutnjo minevanja, globoko melanholijo in senco v vseh pomenih besede. A veličina Tihega dekleta je v tem, da zna poudariti svetlobo. Cáit zasije.

Sinoči je Slovensko mladinsko gledališče krstno uprizorilo avtorski projekt švicarskega režiserja Borisa Nikitina "Poslednji kanček fikcije". V predstavi nastopajo del Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in pianistka Polona Janežič ter igralec Primož Bezjak, ki prevzame vlogo pridigarja in občinstvu v razmislek podaja vprašanja o veri, prepričanju in resničnosti. USTVARJALCI: Zasedba: Primož Bezjak, APZ Tone Tomšič, Polona Janežič (klavir) Režija: Boris Nikitin Prevod: Jan Krmelj Dramaturgija: Goran Injac Oblikovanje prostora in izbor glasbe: Boris Nikitin Izbor kostumov: Goran Injac, Boris Nikitin Lektorica: Mateja Dermelj Glasbeni aranžmaji: Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani; dirigentka Rahela Durič Barić Oblikovanje svetlobe: Kristina Kokalj, Boris Nikitin Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic, Silvo Zupančič Vodja predstave: Urša Červ, Gašper Tesner

Piše: Sašo Puljarević, bere: Aleksander Golja. »Nič ni lažje kot biti proti vojni,« je v literarnem prvencu, romanu Vojni dnevnik, zapisal novinar, publicist in vojni poročevalec Boštjan Videmšek. V središču je posameznik, ki se skorajda čez noč znajde soočen z dejstvom vojne. Kakšna je njegova vloga, kaj naj naredi, bi sploh moral kaj narediti, kdaj vojna kljub vsem načelom postane osebna, kaj je v danih okoliščinah prav? V enajstih dneh oziroma poglavjih, kolikor traja roman, spoznamo Vala, prvoosebnega pripovedovalca, zgodovinarja in pisatelja, ki se v prestolnici zbudi v vojno, se zaradi okoliščin prelevi v novinarja in se nato skupaj s katalonskim fotografom Sergiem odpravi na sever, na bojno črto, kjer dogajanje pričakovano doseže vrhunec. Medtem ves čas piše dnevnik, novinarske zapise za nemški medij, ki naj bi bili brez dlake na jeziku in naj bi tujcem ponudili pogled v dogajanje v … Kje pa sploh smo? Videmšek države nikoli ne imenuje, omeni le, da je vzhodnoevropska, a namigov je dovolj, da v njej zlahka prepoznamo Ukrajino in trenutno vojno. Zakaj ta navidezna kamuflaža? Interpretacijo bi lahko peljali v smeri, da je vojno grozodejstvo v neki meri generično ne glede na to, kje se dogaja, a da bi ta misel delovala prepričljivo, bi morala biti abstrakcija večja, tako pa smo in hkrati nismo v Ukrajini. Kljub univerzalnosti zla je vojni spopad vendarle rezultat posameznih okoliščin, čeprav morda nedoumljivih, banalnih. Težko bi pritrdili tudi tezi Gorana Vojnovića, ki v spremni besedi pravi, da nam s tem roman vojno dogajanje bolj približa in nas postavi v aktivne subjekte, da s tem vojna postane naša. Da je trenutna vojna v Ukrajini tudi naša, ni dvoma, a ne le zato, ker smo ljudje, Slovani, Evropejci, belci in kar je še značilnosti, ki nas povezujejo z Ukrajinci, temveč je za takšno razumevanje odločilen širši družbeno-politični kontekst. S tem ko se mu roman odpove, se odpove tudi dobršnemu delu lastnega mesa. A treba je priznati, da Val nikoli ne pretendira pisati in govoriti o širšem kontekstu, temveč v ospredje postavlja položaj posameznika in intimne odnose, vrednote in občutja, ki se v radikalnih okoliščinah znajdejo na preizkusu. Gre za lik, ki bi bil v vsej svoji nedoslednosti, nemoči in dvomih lahko izrazito simpatičen, tako podoben slehernemu med nami, ki ga teži občutek dolžnosti in hkratno pristajanje na aktivno-pasiven položaj, če ne bi z odlomki o vegetarijanstvu, (a)socialnih omrežjih, politični korektnosti, pandemičnem zaprtju in še kaj bi se našlo dajal vtisa, da govori s prižnice. Alarm, ki me nagonsko sili h kljubovanju. Precej nehvaležen položaj, če se s človekom strinjaš, a si hkrati želiš, da bi ti to povedal drugače ali pa raje v kakšnem drugem besedilu. A če Val kljub vsemu deluje kot lik iz mesa in krvi, občasno tudi zoprn, se drugi liki kažejo predvsem v odnosu do njega. Seveda je to zaradi prvoosebne pripovedi delno pričakovano – so pač takšni, kakršne jih vidi Val – in to ne bi bilo sporno, če ne bi prav zaradi tega delovali precej enodimenzionalno. Oče racionalen, mama občutljiva, ranljiva, skrbna duša. Še najbolj pa v tem pogledu zasije Maša, najpametnejši, najboljši človek, kar jih Val pozna, ki vedno naredi vse prav in ki se je odrekla svetu, da bi lahko izboljšala svojega. In ko se še nežno kot vilinec z levico na nosečniškem trebuhu sprehodi po strelskem jarku in moli, nas njen svetniški sij prav boleče oslepi. Podobno kremžast je Valov odnos z najboljšim prijateljem Vikom. In to ne le zato, ker se ves čas nagovarjata z brate. Prikaz bližine med dvema moškima v želji, da bi bil iskreno pristen, ostane na precej elementarni ravni. Testosteron šprica na vse strani, pa najsi igrata hokej ali se v slogu filma Klub golih pesti gola do pasu mlatita za zabavo. Ne rečem, morda sta res le tako sposobna izražati čustva, a s tem se spet znajdemo na spolzkem terenu klišejev. Dinamiko njunega odnosa pretrese srečanje na fronti, ko Val naposled izve, kar je bralstvu jasno že nekaj časa, in sicer, da je Vik podnevi igralec, ponoči pa pripadnik specialne enote in bodoči oče Mašinega otroka. Resničen prelom torej ni razkritje očitnega, temveč samo dogajanje na fronti. Tu prvič zares vidimo to, kar vidi Val. V nasprotju z dialogi in občasnim modrovanjem Videmšek reševalno operacijo, konvoj s humanitarno pomočjo, suspenz na mostu in ekstremno nelagodno ozračje popiše zelo prepričljivo. Tudi jezikovno je najmočnejši prav odlomek, ki opisuje eksplozijo. Na tem mestu fragmentaren jezik, odsekane povedi, delčki slik kažejo na nezmožnost izrekanja resničnosti v vsej svoji kompleksnosti. Podobne rešitve bi bile veliko bolj dobrodošle kot nenehno preigravanje z oklepaji in enačaji. Okej, enkrat, dvakrat, razpiramo pomenskost, petnajstič pa npr. (m)učilnica že zbode kot cenena fora. Prav opis eksplozije je tudi odličen primer golega prikaza resničnosti, brutalnosti, h kateri nenehno teži Val. Veliko bolj kot pa obmetavanje z okornimi erotičnimi in skatološkimi slikami. Književnost, pa naj jo poskuša še tako zvesto posnemati, namreč nikoli ni le odlitek, indigo resničnosti. Deluje po svojih zakonitostih, ki pa so velikokrat diametralno nasprotne postulatom resničnosti. A vrnimo se k vojni. Videmšek ima sicer v obrtniškem pogledu še ogromno potenciala, a Vojni dnevnik je idejno izrazito izdelan in odpira zelo tehtna vprašanja. Kot pravi Val: »jaz pa nisem več vedel, kaj je prav in kaj narobe. Kako lahkotna, skoraj infantilna so ta vprašanja, če niso izzvana, najmanj soočena z grožnjo trpljenja, bolečine in smrti.« Če je torej najlaže modrovati iz varnega zavetja, kaj nam sploh preostane. Bomo metali knjige v tanke? Ja, metaforično, to je pač tisto, kar je književnost od nekdaj počela.

Piše: Katarina Mahnič, bereta: Maja Moll in Igor Velše. Romani Georgija Gospodinova se berejo kot nekakšna serija; v vsaki drzno in v svojevrstnem slogu napisani knjigi ga tako ali drugače obsedajo enake stvari, vsaka je bolj sofisticirana od prejšnje in močneje zadene … in vsaki v zadnji tretjini nekaj zmanjka. Vsaj meni. Kot da bi pisatelj zataval, se zmedel, izgubil ostrino in fokus. Ali skušal v eno knjigo stlačiti preveč. Pa vendarle to ne spremeni občutka, ki ga bralcu zapusti po branju, in to je osupla mešanica grenkega pritrjevanja in nemočne očaranosti. V romanu Časovno zaklonišče, v katerem poleg pripovedovalca nastopa že v prejšnjih romanih Naravni roman in Fizika žalosti omenjani Gaustin (pisateljev prijatelj ali alter ego, kakor vam je ljubše), se najbolj intenzivno ukvarja s preteklostjo, pozabljanjem, prirejanjem spominov in novim kreiranjem osebne in družbene stvarnosti. Gerontopsihiater Gaustin v Švici ustanovi kliniko za preteklost, saj je “izguba spomina bolezen, ki se najhitreje širi”, prostore, za ljudi, ki trpijo za demenco, pa opremi v slogu različnih preteklih desetletij, češ, “manj ko je spomina, toliko več je preteklosti”. V vsakem nadstropju rekonstruira časovno obdobje, ki se ga pacient še spominja, in s tem v njih spodbuja neverjetne odzive. Za pomoč zaprosi kolega pisatelja, saj za vračanje v pretekla desetletja ne potrebujemo samo kulis in dekorja, ampak tudi zgodbe, veliko zgodb. “Potrebujemo vsakdanje življenje, na tone vsakdana.” Eksperiment je tako uspešen, da se nad vračanjem v preteklost navdušijo tudi zdravi ljudje, saj je preteklost, kot pravi Gaustin, tudi lokalna zadeva. Projekt prestopi bregove terapevtskih namenov; najprej se ustanavljajo naselja različnih preteklosti, nato pa vse skupaj preraste v vseevropsko manijo. Tisto, kar je veljalo na kliniki, začenja veljati za celotno družbo; oživljanje preteklosti zajame vso Evropo. Stvari gredo tako daleč, da naj bi se državljani na referendumu za skupno preteklost odločili, v katerem zgodovinskem obdobju si želijo živeti. Po različnih državah se dogajajo rekonstrukcije preteklosti, urijo se statisti za revolucije, organizirajo se vaje za skupine protestnikov, vse skupaj je prav psihedelično. Ker se zgodovina rada ponavlja, na referendumu seveda ne uspejo izbrati enega preteklega desetletja za vso Evropo, ampak se vsaka država odloči po svoje. In ker se obdobja vsaj nekaj časa ne smejo mešati med seboj, je Evropa spet razdeljena in v oponašanju starih -izmov in diktatur še bolj agresivna, nevarna in fanatična kot prej. V drugem delu Časovnega zaklonišča Gospodinov karikirano, z dobršno mero ironije in črnega humorja, oživlja prizore iz evropske zgodovine in zastavlja eno bistvenih vprašanj: ali se lahko brez posledic igramo s preteklostjo? Mojstrsko žonglira z njimi in se zelo posrečeno sprašuje: “Ali se preteklost razgradi ali ostane kot plastične vrečke domala nespremenjena ter počasi in temeljito zastruplja vse naokrog? Ali ne bi morale biti nekje tudi tovarne za recikliranje preteklosti? Je iz preteklosti sploh mogoče narediti kaj drugega kot preteklost? Ali jo je mogoče v nasprotni smeri reciklirati v nekakšno prihodnost, pa čeprav rabljeno? Ali ima preteklost rok trajanja?” V času, ko sem brala Časovno zaklonišče, mi je prišel pod roke tudi obsežen roman Stephena Kinga z naslovom 22. 11. 1963. Tudi v njem srednješolski učitelj odpotuje v preteklost, preprečiti namerava atentat na predsednika Kennedyja, vendar ugotovi, da preteklosti ni tako preprosto (oziroma je sploh ni mogoče) ukaniti. Vendar je Kingovo delo predvsem kratkočasna, napeta štorija z rdeče utripajočim sporočilom: prste stran od preteklosti!, Časovno zaklonišče pa je “huda” knjiga. Ne bi mogla reči, da je težka, saj se bere z lahkoto, vendar te ob branju, kljub satirični naravnanosti, spreletava srh. Morda je hujša za starejše ljudi, ki izgubo spomina doživljajo kot hitro bližajočo se grožnjo, prav tako pa jim je domače opevanje tistega, kar je bilo in je, žal, nepreklicno minilo. Gospodinov v zahvali na koncu romana piše, da je bila ta knjiga do neke mere slovo od sanj o preteklosti oziroma, bolje rečeno, od tega, v kar jih nekateri poskušajo spremeniti. Gotovo je slovenskemu bralcu knjiga bolgarskega pisatelja še bližja, grozljivejša in verjetnejša tudi zaradi geopolitične umestitve v isti del Evrope ter podobnih zgodovinskih “idealizacij” in hrepenenj po skupni preteklosti, ki so pri nekaterih večna in znana tema, odkar smo se odcepili od Jugoslavije. Ker je včasih težje pozabiti kot se spominjati. Vendar je hrepenenje nekaj drugega kot dejansko oživljanje preteklosti, nam skuša dopovedati pisatelj. Diktaturi prihodnosti bo sledila diktatura preteklosti; zato jo je bolje pustiti spati, da ne bo stokrat huje udarila nazaj. Kakorkoli že, Gospodinovo Časovno zaklonišče odpira boleče teme in je najmočnejše prav v prvem delu, ko se ukvarja z izgubo posameznikovega spomina. Neverjetno, kako posamezna usoda prizadene bolj kot usoda naroda. Skoraj na vsaki strani mrgoli resnic, drobnih trenutkov jasnih uvidov, ki jim človek vneto prikimava, saj jih s starostjo vedno pogosteje doživlja v vsakdanjem življenju, ne zna pa jih ubesediti. Ena zanimivejših se mi zdi:“…preteklost ni samo tisto, kar se ti je zgodilo, ampak je včasih to, kar si si pravkar izmislil”. In koliko preteklosti lahko človek prenese? Časovno zaklonišče ima zares tudi terapevtski učinek – ko ga prebereš, si kar nekaj časa zadovoljen s sedanjostjo.

Piše: Andrej Lutman, bereta: Maja Moll in Igor Velše. Kaj vse se prime na tkanine? Eden od odgovorov je: štirivrstičnice. Pa še ta odgovor ni popolnoma pravilen. Pravilnejši odgovor je, da so skoraj vse pesmi v zbirki Roberta Titana Felixa Podeželska tkanja štirivrstične. Ena od na ta način razvrščenih pesmi se konča z vrsticama: „samo naj brez vojne bo svet / samo naj brez vojne bo svet.“ Prva polovica te pesmi se konča z vrsticama: „samo da več vojne ne bo / samo da več vojne ne bo.“ In kako je s tkanjem oziroma podeželskostjo? Podeželanstvo v tej pesniški zbirki predstavlja vsaj začetek pesmi z naslovom Prepričaj me. Prvi par vrstic se glasi: „Prepričaj me, da bil si dobrih misli, / ko si me blatnega v obstoj postavljal.“ V blatu se mešata trdota in mokrota, v pesmi pa tudi spevnost in zatišje. Iz takšne zmesi vznikne besedilo, ki vsebuje napev. In prav napev ali za petje napisane pesmi so osnovno vodilo za razbiranje štirivrstičnic, ob katerih pa se je nujno ozreti tudi k skrivnostim, na katere namigujejo. Primerna za to opredelitev je pesem z naslovom Kam pa kam, popotnik?, ki se konča s štirivrstičnico: „Sam povsem boš v mrazu in temoti / upal, da te ne zasiplje sneg, / preden ti pokoja ne ponudi / gmajna, kjer se pot opira v breg.“ Z izpostavitvijo nekaj odlomkov iz pesniške zbirke Roberta Titana Felixa Podeželska tkanja je vsaj približno nakazano, v katero smer so odprte pesmi, ki se ponašajo tako s sporočilnostjo kot z namembnostjo. Glasba, skrita v teh pesmih, poteka na štiri strune, pa tudi sodo število verzov ustreza nekakšni štiriglasnosti. Razširitev takšnih poti pa omogoča prav glasba. Takšno usmeritev dokazuje štirivrstičnica iz pesmi z naslovom Pogled s terase: „Samo tihota, ki ne boža in ne straši. / Samo neskončen mir vsenaokrog. / Samo, kot da imaš vesolje v dlani, / pa ti zato ni treba biti bog.“ Pesniška zbirka Podeželska tkanja omogoča spevni slovenščini njen skorajda naravni tek s podaljški. Pesmi so naravnane tako, da pritegnejo pozornost nečesa oddaljenega, nečesa skrajno dosegljivega. Tkanina, ki je podana v prostoru brez časovnih omejitev, se kar ne neha. Sicer se mogoče rahlo skrči, a ni potrebna posegov kake krtače. Tej ugotovitvi ni v prid podatek, da ima prva pesem v knjigi naslov Packe, a likovna oprema dokazuje, da tudi razširjene packe lahko popestrijo prebiranje. Ena od pack v tej pesmi je tudi naslednja štirivrstičnica: „So le packe, ki visijo / čezte in čez vse, / da te ne bi res obsedlo / vzeti več, kot je.“ Pesem podaja svoj tek glasbi, glasba širi njen prostor, tkanina se skrči in odda šepet.

Piše: Iztok Ilich, bere: Aleksander Golja. Vsebina simpozija o stanju in zgodovini slovenskih medijev v Italiji je poldrugo leto po simpoziju na Slovenski matici dobila knjižno obliko. Udeleženci so svoje takratne prispevke dopolnili, uredniško pa jih je za objavo pripravila Nadia Roncelli. Z izrazom »nekoč« v naslovu zbornika Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes so mišljeni začetki večinoma po drugi vojni ustanovljenih slovenskih založb. Častitljiva Goriška Mohorjeva, skoraj že stoletnica, je nastala po tem, ko so nove meje zaprle pot knjigam in koledarjem matične celovške hiše do blizu 17.000 udov v goriški nadškofiji in tržaško-koprski škofiji. Renato Podbersič, predsednik Goriške Mohorjeve družbe, je orisal njeno krčevito prizadevanje za obstanek v fašistični eri in pozneje, v uvodu pa je opozoril še na Narodno tiskarno, Goriško matico, Našo založbo v Trstu ter druge založniške in časopisne hiše, ki prav tako spadajo pod skupni imenovalec »nekoč«, niso pa preživele fašističnih raznarodovalnih pritiskov. Posebnost Goriške Mohorjeve vidi v zakoreninjenosti v zahodnem zamejstvu, ki se preliva v romansko kulturo in z njo sobiva, najpomembnejši vir biografskega in domoznanskega gradiva pa ostaja v dvajsetih snopičih izdani Primorski slovenski biografski leksikon. V zborniku sta prvi predstavljeni obe tržaški založbi. Ob Mladiki urednica njenega knjižnega programa Nadia Roncelli omenja, da je pod okriljem Slovenske prosvete začela delovati leta 1961, osamosvojila pa se je 38 let pozneje. Njeno vodilo je še danes ohranjanje slovenstva s spodbujanjem uveljavljenih in tudi šele nastopajočih slovenskih avtorjev v Italiji. Posveča se tudi razvejani problematiki zdomstva, piscem v narečju in v zadnjem času prevodom v italijanščino z željo, da bi italijanskim sosedom spregovorili o Slovencih v Italiji in prispevali k boljšemu poznavanju vrtincev skupne polpreteklosti. Danes samostojno podjetje Založništvo tržaškega tiska, najprej pojasni predsednik upravnega odbora Ace Mermolja, razen imena nima skoraj nič skupnega z ZTT, ki je bil tudi lastnik Primorskega dnevnika. Zdaj objavi letno po osem do deset izvirnih in prevedenih del zlasti primorskih avtorjev ter izdaja otroško revijo Galeb. To je ob omejenih sredstvih od prodaje, podpori iz Slovenije in dotacijah, ki jih prinaša zaščitni zakon za Slovence v Italiji, doseg te teritorialne založbe z eno stalno zaposleno urednico. Založba posveča veliko pozornosti oblikovanju svojih izdaj, njena ključna cilja pa sta promocija in distribucija, pri čemer prodor v slovensko matico ni vedno lahek in uspešen. Marko Tavčar v prispevku Poslušati in gledati slovenske sporede RAI najprej omenja propagandne oddaje v slovenščini med nemško okupacijo, nakar je maja 1945 začel delovati Radio Svobodni Trst. Slovenski program se je nato preselil na frekvence zavezniškega radia, po obnovi italijanske državne oblasti pa je celotno radijsko strukturo prevzela RAI, tako da so bili slovenski časnikarji do reforme leta 1976 bolj ali manj prevajalci italijanskih vesti. Postopno povečevanje avtonomije je 19 let pozneje pripeljalo do ustanovitve slovenskih televizijskih sporedov, ki danes obsegajo 208 ur tedenskega programa z objavami na spletu. Igor Devetak v nadaljevanju predstavlja razvoj Primorskega dnevnika, od 13. maja 1945 naprej edinega nepretrgoma izhajajočega slovenskega dnevnega glasila v Italiji, ki svoj doseg in vpliv širi še z digitalno izdajo. Ivo Jevnikar nato piše o reviji Mladika, ki med svojimi vrednotami izpostavlja pozornost do vseh treh Slovenij – matične, zamejske in zdomske. Medtem ko nekoč odmevnih revij Dan, Most, Zaliv in še nekaterih ni več, Mladika ne le izhaja, temveč tudi širi svoj obseg in vsebino. Vztraja in se prilagaja novim razmeram tudi tednik Novi glas, izdaja Zadruge Goriška Mohorjeva, o njem pa piše njegov urednik Jurij Paljk. Sledita zapisa Miha Obita Novi Matajur že več kot 70 let glasilo slovenske manjšine v Furlaniji in Dom, časopis za nepismene Slovence, v katerem Luciano Lister, tajnik Združenja don Mario Cernet, predstavlja petnajstdnevnik, ki ga hkrati s spletno izdajo ureja po Marinu Qualizzi in drugih slovenskih duhovnikih z željo, da bi rojakom v Videmski pokrajini od Višarij do Stare Gore pomagal do pismenosti tudi v knjižni slovenščini. Sledita predstavitvi revij Galeb in Pastirček, ki ju Alina Carli oziroma Marijan Markežič urejata za pomoč vsem, ki si v slovenskih osnovnih šolah v Italiji želijo ohraniti narečno in knjižno materinščino. Zbornik Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes končuje razdelek Refleksije in perspektive z razmišljanji dobrih poznavalcev obravnavane tematike: Vesne Mikolič, Bojana Brezigarja, Primoža Sturmana in Davida Bandlja. Slednji v prispevku Refleksija med upom in strahom ugotavlja, da je bil idejni pluralizem v času, ki je bil bolj polariziran od današnjega, vsaj med izobraženci »veliko večja vrednota in očitno tudi potreba, kot je danes« – po osamosvojitvi matične slovenske države.

Na velikem odru Slovenskega ljudskega gledališča Celje so kot zadnjo premiero sezone krstno uprizorili z Grumovo nagrado leta 2021 nagrajeno besedilo, dramski prvenec Maje Šorli z naslovom TEGA OKUSA ŠE NISTE POSKUSILI v režiji Nine Šorak, ki je na celjskem odru gostovala prvič. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Na fotografiji: Manca Ogorevc, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh, Tanja Potočnik, foto: Uroš Hočevar

Ocena filma Izvirni naslov: La nuit du 12 Režiser: Dominik Moll Nastopajo: Bastien Bouillon, Bouli Lanners, Anouk Grinberg, Théo Cholbi, Johann Dionnet, Thibault Evrard, Julien Frison, Paul Jeanson, Mouna Soualem, Pauline Serieys Piše: Gaja Poeschl Bere: Lidija Hartman »Vsako leto francoska policija raziskuje več kot osemsto primerov umorov. Skoraj dvajset odstotkov jih ostane nerešenih. To je film o enem izmed njih.« S temi besedami, izpisanimi tik po uvodni špici, režiser in soscenarist Dominik Moll v hipu razblini gledalčeva pričakovanja, da se bo pred njegovimi očmi odvrtel še en običajen detektivski triler, v katerem zgodba bolj ali manj naravnost vodi od točke umora do točke njegove razrešitve, medtem ko je vmesno dogajanje pogosto bolj ali manj le dramaturško mašilo, sicer nujno potrebno za grajenje ravno prave stopnje napetosti. Dominik Moll in Gilles Marchand, ki sta zamisli in navdih za svoj scenarij črpala iz popisa resničnega policijskega dela pisateljice Pauline Guéna 18.3, Leto pri pravosodni policiji, sta se odločila za drugačen postopek. Bolj kot razkritje morilca mladega dekleta ju je namreč zanimalo ozadje preiskave tega primera. Kako se, ob svojih lastnih osebnih stiskah, s tako grozljivim zločinom soočajo sicer vsega hudega vajeni policisti? Kako blažijo stresne situacije? Nosijo svoje delo domov ali jim uspe živeti povsem normalno življenje? In predvsem, kako se odzivajo, ko ugotovijo, da tokrat tavajo v temi, da zločina najverjetneje ne bodo nikoli razrešili? Prav zaradi zornega kota, s katerega sta se scenarista odločila pogledati na »tipičen« zločin umora radožive in življenja polne mlade ženske, film nikakor ni samo temačen, ampak – kot se v življenju tako pogosto zgodi – v nekaterih najhujših trenutkih skorajda humoren. Humor, predvsem seveda črni humor, in zavedanje absurdnosti nekaterih situacij sta najbrž tako in tako edino, kar kriminaliste v tovrstnih preizkušnjah lahko reši pred zdrsom v brezno, v katero zrejo od trenutka, ko morajo novico o smrti otroka razkriti njegovim staršem. Režiser in soscenarist pa ne raziskuje le umora, to je sicer ves čas rdeča nit zgodbe in izpolnjuje vsa merila dobre kriminalke, ampak tudi prenekatera druga sodobna družbena vprašanja, ki globoko zarežejo v gledalčevo zavest. Smo kdaj zares pomislili, da je večina storilcev nasilnega dejanja moškega spola, primere pa raziskujejo prav policisti, ki so tudi moški? Glavni kriminalist, molčeči in razmišljajoči Yohan, prek katerega Moll vodi svojo zgodbo, prizna, da se je v nekem frustrirajočem trenutku zavedel, da bi vsakdo, s katerim je govoril, lahko bil morilec, da so pravzaprav »vsi moški« ubili Claro, da je preprosto »nekaj narobe med moškimi in ženskami«. In to je sporočilo, ki morda od vsega, kar nam film Dvanajstega ponoči ponuja, zareže najgloblje. Ne s kakšnega feminističnega pogleda na svet ali stališča, da so ženske vedno žrtve, moški pa vedno storilci, ampak samo skozi prizmo splošnega medsebojnega družbenega nerazumevanja in odtujenosti. Dvanajstega ponoči je neznačilen detektivski film, ki ponuja več vprašanj kot odgovorov, a ima vendarle spodbuden, skoraj optimističen konec, saj so ravno dobro zastavljena vprašanja tisto, morda še edino, kar nas lahko spodbudi k razmisleku in morda celo k spremembi.

Piše Iztok Ilich. Bere Jure Franko. Med postopno otoplitvijo po Osimskem sporazumu se je pogled na polpreteklo zgodovino odnosov med Italijani in Slovenci oziroma kraljevino in po vojni republiko Italijo ter slovensko entiteto v obeh Jugoslavijah in samostojno državo razcepil v dve prevladujoči smeri. Po eni strani so potomci ezulov in pripadniki skrajne desnice leta 2004 v Rimu dosegli razglasitev dneva spomina na fojbe in italijanski eksodus ter tudi na vladni ravni uvedli retoriko o nedolžnih žrtvah divjaških Slovanov »samo zato ker so bili Italijani«. O fašizmu, okupaciji, nasilju nad civilisti pa niti besede. Eden prvih odgovorov je bil dokumentarno pričevanje o trpljenju in umiranju otrok v fašističnih taboriščih, predstavljeno na razstavi v Gorici, ki ji je sledila knjiga Metke in Borisa M. Gombača Ko je umrl moj oče. Razpoke v dolga desetletja trdnem zidu med resnicama obeh strani so se začele kazati že prej, posebno po nastanku Poročila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije o dogajanju v obdobju 1888–1956, ki ga je slovenska stran objavila, italijanska pa ne. Kljub temu so ta dokument preučili in upoštevali tudi mnogi italijanski zgodovinarji. Ob prehodu 20. v 21. stoletje je bila v italijanščino prevedena vrsta literarnih del Borisa Pahorja in drugih slovenskih pisateljev o fašizmu. Hkrati so se začele množiti tudi do uradnega zgodovinopisja kritične raziskave italijanskih avtorjev, kot sta Piemontese in Capogreco. Zbliževanje se je nadaljevalo s predsedniškim srečanjem na Bazoviški gmajni in vrnitvijo Narodnega doma v Trstu. Razprava Užaljeno maščevanje v tem kontekstu širše odpira še ena priprta vrata v preteklost. Čeprav je bilo o trpljenju in umiranju internirank in internirancev napisanih že veliko knjig, še nobena ni bila tako temeljita in znanstveno utemeljena. Njeno jedro so z odprtimi oziroma narativnimi intervjuji pridobljeni spomini Slovencev in Slovenk na fašistična taborišča, kamor so jih okupacijske oblasti največ poslale iz Ljubljanske pokrajine. Večino po zaostritvi režima zaradi krepitve odpora, predvsem pa potem, ko so Italijani sprevideli, da z zmernejšimi ukrepi ne bodo dosegli načrtovanega cilja – ne le umiritve, temveč tudi poitalijančenja in fašizacije slovenske družbe. Sorazmerni popustljivosti je nasprotoval tudi vojaški vrh, ki je komaj čakal, da se, potem ko ni mogel uničiti partizanske vojske, med veliko ofenzivo leta 1942 s požigi in pokoli znese nad nemočnimi civilisti. Avtorji knjige, zgodovinarji Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle, italijansko divjanje z elementi rasistične politike imenujejo užaljeno maščevanje gospodarja, nezadovoljnega s potekom vojne in razdraženega zaradi občutka, da ga je preslepil lažni lesk višje omike okupiranih prebivalcev. Vojaško nasilje so dopolnile grobe oblike internacije v taborišča za civiliste na otoku Rabu, v Julijski krajini in globlje v Italiji. V taboriščnih barakah in šotorih je v pogosto nič manj grozovitih razmerah kot v nacističnih uničevalnih taboriščih zaradi lakote in bolezni pomrlo več tisoč Slovencev in Slovenk, tudi otrok; zaradi pomanjkljive in deloma uničene dokumentacije njihovo natančno število ne bo nikoli znano! Interniranci in interniranke – raziskavo v letih 2012–2015 jih je živih dočakala manj kot polovica – ter njihovi svojci so osebne ali družinske izkušnje raziskovalcem posredovali v okviru raziskovalnega projekta Javne agencije za raziskovalno dejavnost s sodelovanjem Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Oddelka za zgodovino Univerze v Ljubljani. Avtorji raziskave, pravzaprav soavtorji povezovalnih in pojasnjevalnih besedil, ki so jih med seboj dopolnjevali in usklajevali, so se na pogovore temeljito pripravili. Upoštevali so nove metodološke pristope, ki onemogočajo ali vsaj močno omejujejo možnost najrazličnejših zunanjih vplivov in notranjih vzgibov na pripoved pričevalcev. Zabeležene izjave, spomine pa tudi v pozabo potlačene izkušnje 54 sogovornikov in sogovornic so pretresli skozi sita preverjanja pristnosti in zanesljivosti ter jih sproti potrjevali s podatki iz italijanskih in slovenskih arhivov. Da bi jim bilo lažje slediti, so v najobsežnejšem 4. delu pripovedi sogovornikov razporedili v več tematskih krogov. Na primer: Pomoč in sočutje, Nasilje, Sprejem in namestitev, Bivalni pogoji in obleka, Higiena, bolezni, smrt, Hrana, voda, Špiclji in kapoti, Družbeno življenje in intima ter Vera, bogoslužje, politika. Objave tako zbranega besedilnega in dokumentarnega gradiva o italijanskih fašističnih zaporih in taboriščih v knjigi Užaljeno maščevanje večina njihovih žrtev ni dočakala. So pa redki preživeli, predvsem pa njihovi mlajši in najmlajši potomci dobili v roke izčrpen, na več ravneh preverjen prikaz prikrivane, tudi drugod po Evropi malo znane tragične izkušnje Slovenk in Slovencev na Rabu, v Gonarsu in drugih krajih nesrečnega spomina. Obsežni komentarji avtorske trojice omogočajo tudi boljše razumevanje problematičnosti italijanskega zanikanja vojnih zločinov, ki mu še kar ni videti konca.

Piše: Katja Šifkovič, bere: Lidija Hartman. »Nasilje je staro, kot je star svet, vsaka težnja ali sredstvo, da bi uveljavil svojo voljo in obvladal oz. nadvladal drugega, je nasilje. Ena najbolj pogostih oblik nasilja je zagotovo nasilje v partnerskih odnosih. Statistični podatki kažejo, da je vsakih nekaj sekund na svetu pretepena vsaj ena ženska. Glavni vzrok za poškodbe žensk v starosti 14 do 44 let je partnerjevo nasilje. Policijske statistike povedo tudi, da so v več kot 90 odstotkih primerov nasilja med odraslimi v družini žrtve ženske, povzročitelji pa moški,« je zapisal dr. Igor Šoltes, predsednik društva Beli obroč Slovenije. Roman Cvetke Bevc Ptiči govori o partnerskem nasilju, manipulaciji in volji ter moči, ki je potrebna, da se posameznik loči od tega nasilja. Pripoved spremlja protygonistko Pšenico Žuženk, ki se ranjena, zaznamovana s tragičnim otroštvom, poroči z Leopoldom Kraljem. Njen mož se kmalu po poroki izkaže za neusmiljenega nasilneža. Skozi roman prek krutih prizorov besednega, psihološkega in fizičnega nasilja spremljamo osvoboditev ene ženske. Cvetka Bevc, muzikologinja in literarna komparativistka, pesnica, pisateljica, urednica in publicistka, v Ptičih ilustrira podobo osamljene pripovedovalke, ki ji ne bližnja ne širša okolica ne stoji ob strani in ji pogosto prej kot pomoč ponudi kritiko, neodobravanje in posmeh. Roman je izvrstno ogledalo sodobni družbi, ki se še ne zna spopadati s pandemijo partnerskega nasilja, ki vse pogosteje vodi v femicid. Zgodba nas prek spominov pripovedovalke vodi v njeno otroštvo, ko ji tragično umreta oba starša, hkrati pa spremljamo žalostne trenutke sedanjosti. Ko Pšenica na primer Leopoldu omeni, da bi se rada udeležila obletnice mature, jo le-ta zgrabi za roko in ji zagrozi, a trenutek zatem napad označi za humorno prigodo. »Prav. Samo pazi kaj počneš,« ji mož zabrusi na koncu. Od samega začetka roman spremljajo ptiči, ki delujejo kot nekakšni katalizatorji in pričevalci nasilja. Nekatera poglavja se začnejo z opisi ptic, ki protagonistko spremljajo na njeni poti proti izhodu. In ko le-ta pride, spoznamo, da so bile vse avtoričine odločitve v romanu smiselne, kar me je ganilo in znižalo moje zaupanje v pripovedovalko, za katero je bila vsaka odločitev premišljena. Ptiči Cvetke Bevc so čudovit roman – nepopoln, a zaradi svoje brezkompromisne lepote še toliko bolj neustrašen.

Piše: Ana Lorger, bere: Lidija Hartman. V pesniški zbirki Blaža Božiča Mleček, žbunje : grobovi v njem spremljamo poetični sprehod po zemljevidu Ljubljane, kjer pa nas pesnikova pot seveda ne vodi po glavnih, očitnih in osvetljenih gentrificiranih ulicah, ampak se znajdemo v stranskih odcepih. Pozabljene ali sedaj že zrušene poti in stavbe, koti, kraji in zakotni bari predstavljajo točke srečanja obstrancev, pozabljenih zgodb, predvsem pa porušenih iluzij in sanj, ki se ob obilici alkohola na trenutek še zdijo dosegljive. Dokler jih z mize kakor cigaretni pepel ne pobriše mokra krpa nekega jutra. Kot je za poezijo Blaža Božiča značilno, so pesmi dolge in na prvi pogled delujejo kakor pesmi v prozi. Vendar so s pogostimi anastrofami, verznimi prestopi, vzkliki in nagovarjanjem nekega 'ti' slogovno romantično navdahnjene in deloma celo hermetične. Patos in romantična metaforika Božičeve poezije se kažeta tudi v podobah cvetja, zvezd, neba in sonca ter v obloženih pridevnikih, s katerimi pesnik opisuje sicer tavajoči in včasih celo monotoni vsakdan. Družbeno dno, podzemna alternativa in izgubljene noči v raznoraznih barih in kavarnah se prepletajo tudi z religioznimi in ritualnimi motivi, ki jih v podobe prikličejo omembe žrtvovanja in križanja. S tem Božič povzdiguje sicer iztrošeno, zapito in utrujeno družbo, ki ji je mogoče ubežati s prijateljskimi srečanji in prizori neznancev. Ti kot iznenada vstopajo v njegov pesniški izraz in mu dodajajo dramski pridih. Kot primer je to mogoče prebrati v četrtem delu prve pesmi: »nočni lik v plavi laguni se zruši, u izi ga je že pojebala smrt.« Tako kot na ravni dogodkov, kjer Božič skače od vsakdanjih, pijanskih izkušenj do meja religioznega in navdahnjenega, se tudi pesniški jezik menjuje od skrajno povzdignjenega do vulgarno pogovornega. Ljubezen in našvasanost tako v pesmi Berlin najdeta skupno mesto in se zlijeta v avtorjevo specifično poetiko. Ko že pričakujemo, da nas bo pesem popeljala v nebo, nas Božič vrže na beton, kjer se pridružimo »posmrtnim žilam kablov«. Ob njegovi poeziji ponekod čakamo na hrepenenje po nedosegljivi ljubezni, vendar je ta rezervirana za nočno betonsko pokrajino in svoj izraz izlije predvsem v občutju melanholije in nostalgije. Blaž Božič je poet neke prav specifične generacije, ki se je od bivšega bara Respect prestavljala v zdaj porušeno tovarno Rog ali na Metelkovo, nadaljevala svoje nočne pohode po raznoraznih stanovanjih ali pa v bežigrajskih in okoliških barih. Božič na meji med opazovalcem in sodelujočim, med zgolj udeleženim in soustvarjalcem, zapisuje verze zdaj že nekaj let izgubljene generacije, ki zaradi vse pogostejšega rušenja javnih prostorov ostaja brezdomna. Prav zaradi specifičnosti skupnosti, o kateri in iz katere piše Božič, so nekatere metafore lahko razumljene le redkim, nekaterim pa zato ponuja odprto interpretiranje. Specifično občutje, ki ga na primer prikliče verz »razpotegnen skor še od poraznega deteta«, je namreč lahko dostopno le tistim, ki smo skupaj s pesnikom tam bili. Pri vseh drugih pa odpira prosto pot domišljiji. Dolg format njegovih pesmi se marsikdaj razgubi v asociativni notranji pokrajini, zato njihova pripoved marsikdaj ostaja pomensko odprta in nezaključena. A krajše pesmi, kot sta konec zidane trafike ali in ko rečem mesto mislim tebe, dokazujejo, da je pesnik zmožen svojo misel zajeti v krajšem, zgoščenem formatu. Tavajoča besedna pokrajina je njegova konceptualna odločitev oziroma rezultat njegovega občutenja sveta. In tako kot tavajo njegove besede na papirju, se med strani pesniške zbirke pritihotapijo črno-beli abstraktni kolaži umetnika Mateja Stupice, kar zbirki doda otožen pridih. Če razpremo zavihek zadnje in sprednje strani knjige, se zdi ,kot da se pred nami prikaže šavje oziroma žbunje, ki je pozabljeno krasilo travnato zaplato na desni strani vhoda Modrega kota v porušeni Avtonomni tovarni Rog. Morda gre na ravni slike res zgolj za asociacijo, vendar ostaja Blaž Božič očividec gradbenih jam, kjer so zasuli mleček obetanja boljše prihodnosti. Pesnik je očividec grobov iluzij, na katerih že rastejo novi stekleni kompleksi. Ti bodo obstrance spet potisnili tja, kamor spadajo: ob nočne robove nekih barov in na obrobja zarjavelih železniških tirov ljubljanskega predmestja.

Piše: Miša Gams, bereta: Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Tanja Špes je pravo odkritje Cankarjeve založbe. Mlada pisateljica, rojena na začetku devetdesetih let, je za svoje zgodbe že prejela mednarodno nagrado energheia, dvakrat pa je bila nominirana za najboljšo kratko zgodbo revije Sodobnost. Po projektnem delu na Slovenski filantropiji je postala psihologinja na osnovni šoli, trenutno pa je zaposlena na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru. Prav zanimanje za najrazličnejše psihološke teme in tegobe sodobnega človeka, je osrednji motiv zbirke kratkih zgodb Nedaleč stran, v katerih se avtorica posveča odtujenosti med ljudmi, nadzoru in vkalupljanju čustev s pomočjo “pametne” tehnologije. Tako v zgodbi z naslovom Pobiralci čustev piše: “Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.” Sedemnajst zgodb s kratkimi, a pomenljivimi naslovi, ustvarja mozaik lucidnih vizij sodobne družbe, ki se ne zanaša več na solidarnost, zaupanje in človečnost, temveč ji rešitve ponujajo računalniško vodeni mehanizmi, h katerim se posamezniki zatekajo, ko iščejo socialne stike ali pomoč pri kupovanju rezervnih telesnih delov, uživanju kapsul za sproščanje čustvene bolečine, oddajanju zavrženih idej ter shranjevanju dragocenih besed in spominov, na primer v kozarec ali na spominsko ploščo umrlega. Protagonistka zgodbe Laboratorij sprememb ugotavlja, da smisla ne more potegniti iz denarnice, kot lahko potegne kovanec za brezdomce, lahko pa iskalca smisla napoti k snovalcem smisla ali mu preko računalniškega algoritma poljubno zviša dozo upanja. V zgodbi z naslovom Sanje se protagonistka, ki dela na oddelku za obdelavo sanj, zave, da je tudi sama žrtev vdora v zasebnost, glavna junakinja zgodbe Muzej pa se ob pozivu sodelavca in partnerja, naj muzeju izpuščanja daruje neželene spomine oziroma čustva, odloči, da bo za vedno zavrgla kar spomin na njega, ki ji predstavlja neželen del njenega vsakdana. Še bolj bizarna je zgodba Sedmina, pri kateri se šele na sredini zavemo, da je v slavnostno pojedino vključeno truplo matere, s tem pa se suspens šele začne. V ospredju zgodb Gospodinja, Igrače, Neznanke in Besede je zadovoljitev želja. Igrače so namreč ženske, ki jih stranke lahko najamejo kot nekakšne plišaste igrače za tolažbo pred spanjem. Njihova funkcija je, da so samo fizično zraven, za primerno doplačilo pa nudijo tudi pogovor pred spanjem. Čeprav tudi same sanjajo o pobegu iz službe, so odvisne od spanja in sanj njihovih strank. Zgodba z naslovom Neznanke pa odstira pogled na človekovo ranljivost in minljivost: “In ljudje. Dajemo si svoja srca v upanju, da bodo ostala cela. Že predmeti se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš s tem tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so bile tvoje preveč nerodne in grobe.” Osrednji lik zgodbe Besede pa je protagonistka, ki pred obiskom plaže zavije v nakupovalni center besed, ki ga je vlada ustanovila zaradi pretirane rabe žaljivk, ki si jih ljudje brez posebne taktike in občutka za sočloveka mečejo v obraz. Lepe besede, za katere v trgovini dobi popust, ji popestrijo dan, obenem pa se ji porodijo vprašanja o tem, kaj je v resnici pomembno. “Imaš samo neskončno časa, golo življenje. Ni to največ, kar lahko sploh kdaj imaš? Takrat nisem vedela, takrat sem se mučila z groznimi vprašanji kot: Kdo sem brez ljudi, ki me obdajajo? Kdo sem brez obveznosti, ki si jih nalagam ali mi jih nalagajo? Kaj imam v resnici rada, kaj rada počnem? V kaj oblikovati čas, ki mi je dan?” Zgodbe Tanje Špes v zbirki Nedaleč stran niso le zgodbe o tem, kakšno bo življenje čez nekaj desetletij, če bomo v celoti postali sužnji umetne inteligence, temveč govorijo predvsem o življenju tukaj in zdaj ter o odnosih, za katere si moramo prizadevati vsak dan. Bolj kot vizija prihodnje družbe so orisi nenavadnih muzejev, interaktivnih tabel, identifikacijsko-plačilnih kartic, čipov, kod s prstnimi odtisi in mask prispodoba za sistem, ki že zdaj temelji na nadzoru in kaznovanju. Čeprav se med branjem ne moremo znebiti občutka, da so osrednje junakinje večinoma ženske, ki s svojimi iracionalnimi odločitvami dramatično spreminjajo pogled na družbeno realnost, pa imajo pomembno vlogo tudi moški, ki se trudijo zapolniti vrzel, ki jo ustvarjajo na eni strani sama narava ženske želje, na drugi pa pričakovanja vladajočega sistema. V celoti gledano pa nas prvenec Tanje Špes navdihuje s precej nenavadnimi, virtuozno izpeljanimi “dramaturškimi” obrati, pragmatičnim pogledom na življenje, realističnim slogom pripovedi in tudi s kritiko oziroma parodijo sodobne družbe, ki je izgubila občutek za sočloveka.

Piše: Simon Popek, bere: Aleksander Golja. V slovenskem prevodu bomo počasi popolnili celoten opus beloruske nobelovke Svetlane Aleksijevič, kronistke zamolčanih zgodb iz časa Sovjetske zveze in njenega razpada v devetdesetih letih 20. stoletja. Po Černobilski molitvi in njenem prvem objavljenem delu Vojna nima ženskega obraza zdaj pri dveh založbah dobivamo še Zadnje priče, svojevrstno dopolnitev knjige Vojna nima ženskega obraza, ki je govorila o vlogi sovjetskih žensk med drugo svetovno vojno, ter Čas iz druge roke, ob katerem je zgovoren že podnaslov: Poslednji Sovjeti. Pričevanjski slog Svetlane Aleksijevič je zdaj že znamenit, odbil je celo številne očitke ob podelitvi Nobelove nagrade, češ da gre v njenih knjigah za »zasmeteno življenje, ki ga ni očistila umetnikova roka«. Sama ima vseskozi drugačno mnenje, iz trditve, da »iz čustev gradi svetišča«, je Svetlana Aleksijevič ustvarila unikaten slog, svojevrstno literarno poglobitev in dramaturško utrditev spominov, ki esenco išče in najde v detajlih. Čustvenih detajlov sta polni obe knjigi, ki bržkone sodita celo druga ob drugo; jezni, razočarani in deklasirani Rusi, nekdanji Sovjeti, ki sta jih Jelcinova tranzicija in skrajna neoliberalna logika oropala pičlega premoženja in dostojanstva, vsi ti postarani ljudje, ki so desetletja verjeli v socialistične ideale in mogočni imperij, so bili kot otroci verjetno priče nacistični invaziji in se kot najstniki bojevali med drugo svetovno vojno. Pričevalci iz Časa iz druge roke in Zadnjih prič morda niso isti, zagotovo pa sodijo v isto generacijo. Čas iz druge roke, doslej zadnja objavljena knjiga Svetlane Aleksijevič in njeno najsilovitejše delo, vsebuje tudi nekatera pričevanja mlade generacije Rusov, ki radikalnega sovjetskega komunizma niso poznali in ki do nostalgije očetov in dedov nimajo nobenega odnosa. Ampak knjiga ne pušča nobenega dvoma, to je delo o ambivalentnih občutkih starejše generacije v času turbofolk kapitalizma. Eni razpad imperija pozdravljajo in pripovedujejo grozne zgodbe iz časov pred perestrojko, drugi so propad komunizma doživeli zelo osebno in se niso mogli sprijazniti s ponižano Rusijo, novo realnostjo oligarhov in zahodnjaškim kapitalističnim eldoradom. V zgodbah slednjih je mogoče prepoznati samega Vladimirja Putina, še enega razočaranega Sovjeta, ki v želji po vrnitvi imperija te dni na bojiščih Ukrajine izvaja veliki krvavi eksperiment. Knjiga Zadnje priče, ki jo je Svetlana Aleksijevič objavila leta 1985, ima drugačno čustveno linijo in je morda njeno najbolj delikatno in nežno izpovedno delo. Pričevalci so namreč tisti, ki so leta 1941 ob nemški invaziji na Sovjetsko zvezo šteli pet, sedem, največ dvanajst let. Nekateri so prijeli za orožje ali se drugače aktivirali v odporu, drugi so lahko samo nemočno opazovali divjanje vojne, ki je jemala njihove starše, sestre in brate. Zadnje priče so najlepša ilustracija avtoričine trditve, da njena zgodnja dela ne govorijo o vojni, temveč o človeku v vojni, in da ne piše zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev. Ima se za zgodovinarko duše in vedno znova zavrača očitke, da njene knjige o spominih – pisala je tudi o černobilski katastrofi in Afganistanu – niso ne zgodovina ne literatura.

Lutkovno gledališče Ljubljana Oder pod zvezdami, 13. maj 2023 Radio Slovenija, informativne oddaje, 14. maj 2023 Na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči premierno uprizorili gledališko pustolovščino Bleščivka, ki je nastala po romanu Špele Frlic. Predstavo, ki jo je režirala Maruša Kink, si je ogledala Magda Tušar. Avtorici adaptacije:Špela Frlic, Maruša Kink   Režiserka:Maruša Kink   Dramaturginja:Špela Frlic   Scenografka in kostumografka:Vasilija Fišer   Avtorica likovne podobe lutk:Tina Dobrajc   Avtor glasbe:Kristijan Kranjčan   Soavtorica glasbe in zvočnih učinkov:Veronika Kumar   Oblikovalec svetlobe:Jaka Varmuž   Lektorica:Irena Androjna Mencinger   Koreografka:Ana Pandur   Lutkovna tehnologa:Zoran Srdić, Olga Milić   Snemanje glasbe in vokalov:Veronika Kumar   Igrajo:   Tarbula:Polonca Kores   Silva:Martina Maurič Lazar   Tomo:Zala Ana Štiglic   Karolina:Ajda Toman   Hišnik Jože:Tines Špik k. g.   Rozamund:Lovro Finžgar   Učitelj Govekar:Jure Lajovic   Afra:Sonja Kononenko

Francoska zakonca srednjih let Antoine in Olga živita mirno, odmaknjeno življenje na podeželju španske Galicije. Sta uglajena intelektualca, ki sta se odločila za pridelovanje ekološke zelenjave, kar jima prinaša spodoben dohodek, obnavljata pa tudi lokalne zapuščene hiše. S tem nameravata pripeljati novo življenje v vasico, a s svojim nasprotovanjem postavitvi vetrnih elektrarn sta trn v peti domačinom, še posebej zdraharskima bratoma Xanu in Lorenzu, ki bi rada svoja zemljišča prodala in se odselila v mesto. Španski celovečerni film Zveri se odvija z ritmom gosto iztekajoče se melase, a ni niti za hip dolgočasen. Režiser in soscenarist Rodrigo Sorogoyen je eden od najbolj zanimivih sodobnih španskih avtorjev, s filmom Zveri pa se je premierno predstavil lani v Cannesu in upravičeno požel navdušene odzive. Delo pusti vtis opazovanja počasnega, morečega drsenja zemeljskega plazu proti rušilnemu koncu, dodatno pretresljivo pa je, da je posnet po resnični zgodbi, obeleženi že v dokumentarcu Santoalla in da se dogaja na avtentičnih področjih Galicije. Rodrigo Sorogoyen s svojim popolnim obvladovanjem vseh elementov filmskega jezika mojstrsko stopnjuje napetost in na polovici filma povsem spremeni perspektivo, kot prelomna celovečerca Avantura in Psiho iz leta 1960. V enaki meri, kot je to podeželska srhljivka ali kriminalka, je tudi študija značajev in intimna drama o moško-ženskih odnosih, o prišlekih in domorodcih, o ljubezni in sovraštvu, tudi o trku razredov oziroma kultur. Ljudje lahko živimo v istem času in prostoru, ampak hkrati v vzporednih svetovih. Antoine in Olga sta v osnovi kultivirana liberalca, pri čemer se ona veliko bolje od njega zaveda, da sta njuna trma in vztrajnost lahko kljub vsej dobronamernosti tudi oblika ošabnosti. Vzdušje v tej podeželski idili je strupeno, nevarno, primitivno – kot nakazuje že uvodni prizor, so edina prvinskost v naravnem okolju stežka zadrževani nasilni vzgibi. Nekaj bibličnega je v zgodbi in v načinu pristopa k pripovedi, ki govori o skoraj mitološkem spopadu. Antoine je kot Job, ki nikakor ne dojame sporočila, ko obupano stoji pred vetrnimi elektrarnami kot pred oltarjem današnjega časa, pa je seveda predvsem Don Kihot. Tako kot je umeščenost filma Zveri zelo lokalna in iz vsakega kadra seva galicijski vsakdan, je v njem tudi nekaj skrajno univerzalnega, nekaj pradavnega in obenem zelo sodobnega. Zlahka bi bila to zgodba z ameriškega Divjega zahoda. Ali pa iz slovenske črne kronike oziroma iz Cankarjevega Martina Kačurja. Sicer pa, kar vprašajte Svetlano Makarovič, kako se je obneslo njeno bivanje v bukoličnem Jurkloštru. Ali pa Miha Šaleharja o Robidišču. Večna zgodba.

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica sezono sklepa s predstavo Kaos, po besedilu finskega dramatika Mike Myllyaho-a. V ospredju je téma ženske, v tem primeru treh žensk na pragu zrelosti, ki bijejo vsaka svoj boj za avtonomno in družbeno odgovorno pozicijo v – kaotičnem – svetu. Predstavo si je na premieri ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek

Avtorica dramatizacije Tatjana Doma Režiserka Ivana Djilas Premiera 21.4.2023 Dramaturginja Tatjana Doma Kostumografinja Jelena Proković Scenografinja Sara Slivnik Skladatelj Boštjan Gombač Koreografinja Maša Kagao Knez Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Lektorica Barbara Rogelj Asistentka kostumografinje Saša Dragaš Igrajo Nikla Petruška Panizon, Primož Ekart, Primož Vrhovec, Franko Korošec, Primož Forte, Lučka Počkaj, Tina Gunzek, Francesco Borchi, Ivana Kresevič V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so uprizorili eno najznamenitejših novel Thomasa Manna Mario in čarodej. Avtorica dramatizacije je Tatjana Doma, predstavo pa je režirala Ivana Djilas. O njej piše Miha Zor. foto SSG/ Luca Quaia https://www.teaterssg.com/mario-in-carodej-nova-uprizoritev-ssg/

Piše Nada Breznik. Bere Eva Longyka Marušič. Roman Marija Čuka Fojba je pripoved o travmatičnem obdobju za Slovence v Italiji pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. V tem času so se stopnjevali poniževanje, preganjanje in grožnje s strani večinskega italijanskega prebivalstva in fašistične oblasti z Benitom Mussolinijem na čelu. Sprejetje rasnih zakonov, ki so Italijane povzdignili v izbrano raso, črnce, Jude in Slovane pa razglasili za manjvredne ljudi brez rodovnika in zgodovine, je takšno stanje uzakonilo. Med Slovenci v Italiji se je porajal sprva tih upor proti prepovedi slovenskega jezika in s tem potujčevanju osebnih imen in priimkov, ukrepom, ki so pomenili izničenje osebne in narodne integritete. Naraščal pa je tudi upor proti drugim nečloveškim ukrepom italijanske vlade, ki so z dekreti in razglasi kratili Slovencem osnovne pravice, jim grozili s poboji in jih tudi izvajali. Na desetine ljudi v Istri je končalo v kraškem breznu, samo zato, ker so se upirali nasilni italijanizaciji in divjemu raznarodovanju. Roman Fojba opisuje razmere skozi tragično zgodbo zavedne in premožne slovenske družine Vodopivec, ki je denarno podpirala slovenska društva in pomagala zgraditi Narodni dom v Trstu. Družina, ki je kljub šikaniranju v nasprotju s številnimi drugimi vztrajala v Trstu, z mislijo, da tako ohranja in brani svoj rod, jezik in rodbinsko lastnino, je doživela nepopisno nasilje v lastnem domu, kamor je vdrla skupina fašistov, umorila očeta in posilila mladoletno hčer, ta pa je, osramočena in omadeževana, storila samomor. Zločinsko dejanje se je zgodilo vpričo matere, ki je v šoku in grozi otrpnila in onemela. Prizor, ki je pričakal tisti trenutek odsotnega sina Rika, je usodno zaznamoval njegovo življenje in duševno zdravje. Riko osrednji lik romana, je bil v času tragičnega dogodka še srednješolec. Ob materi trpi hude posledice družinske tragedije. Pisatelj opisuje njegovo življenjsko zgodbo melanholično in v intervalih, med katere se vrivajo drugi protagonisti in dogodki. Rikov spomin se vedno znova vrača k očetu in sestri in zamegljuje vse sprotno v njegovem življenju, tudi tisto, kar bi ga lahko osrečevalo. Jezik, ki ga uporablja Marij Čuk, je jezik esteta, poln, včasih celo prepoln, kot je prepolna trpljenja ranjena in oskrunjena mladost. Samo enkrat posveti vanjo prekipevajoče srečno obdobje zanosa zaradi osvoboditve Trsta in vihrave zaljubljenosti. Riko je človek z izrazito strogo vestjo, trpinči se zaradi lastnih dejanj, velikokrat pa tudi zaradi splošnih družbenih krivic ali nesreč, za katere ne nosi nobene krivde. Vse to omaje njegovo duševno zdravje, ki niha med obupom in evforijo. Po osvoboditvi Trsta, ko je spet dovoljen slovenski jezik, usoda preganjanih zdaj doleti nekdanje preganjalce. Vrstijo se njihove aretacije. Dva iz skupine, ki je izvršila zločin v družini Vodopivec, sta odpeljana na morišče. Ustrelil naj bi ju prav Riko. Ko vrsta zajetih fašistov stoji na robu fojbe, eksekutor pred vsakim streljanjem ponovi njihove zločine. Vendar Riko, ki so ga v zgodnjih jutranjih urah v ta namen pripeljali na morišče, pred zločincema povesi pištolo. Še eno dejanje, zaradi katerega se bo njegova vest spraševala, kaj je prav in kaj ne, kaj bi moral in česa ne bi smel storiti. Roman Marija Čuka Fojba je torej pripoved, ki iz ne tako daljne preteklosti govori o tem, kako hitro se lahko puškine cevi obrnejo od žrtev proti krvnikom. Pripoveduje o resnični zgodovini Slovencev v Italiji, ki je prinesla veliko krivic in trpljenja, podžigala pa tudi slo po maščevanju nad fašističnimi morilci in mučitelji. Vendar jo lahko beremo tudi kot pripoved o vseh mejah sveta, ob katerih, nič krivi, živijo pripadniki različnih narodov in narodnosti. Je tudi pričevanje o pogubnosti rasnih predsodkov in večvrednostnih kompleksov, ki bi morali v globalnem svetu že zdavnaj ponikniti v nepovrat. V nasprotnem primeru bomo vsi večno stali na robu fojb in čakali na odstrel.

Piše Tonja Jelen. Bere Igor Velše. Pesniška zbirka Iva Antiča Jekleni ciklon s podnaslovom 34 pesmi v 10 triptihih in enem (centralnem) kvadrinomu odseva subtilnost in surovost svetov brez milosti. Ti so prikazani precej realistično, s posebnim občutenjem upodabljanja oddaljenosti, privida. Gre tako za literarne, zgodovinske in tudi prostorske premike, vsem pa je skupno občutenje, ki ga napovedujeta že lastnosti jekla in ciklona iz naslova. Torej vrtinec hladu, a obstojnost in utrjenost. Prav ta sporočilnost je glede na vsebino pesmi jasna in konkretna. Zdi se, kot da bi Antič v pesmih obravnaval vse tisto, kar je mogoče prikrito, a vendar je še kako živo: trpljenje, preganjanje, zatiranje in nemilost, predvsem vladajočih. Vendar ne kaže le črno-bele plati. Pri trpljenju na primer pesnik ustvari vmesni prehod. Njegovi subjekti so raznovrstni – od živali do človeka, od berača do bogataša, od prijatelja do popolnega sovražnika, od obsojenega pesnika do sultana. Med njimi pa se vrti kolesje sreče in nesreče, nestalnosti. Pesniški jezik in sredstva imajo tu pomembno funkcijo. Vzkliki so kot ukazi, spoznanja in napotki, ki kličejo in tudi nonšalantno opozarjajo. Vsem pesmim pa sta skupni modrost in filozofija. Avtor ju na primer prikaže skozi usta berača, ki pa je nekoliko klišejski, stereotipen. Pa vendar je Antičevo poudarjanje vladajočih dovolj povedno, da poudari njihovo okrutnost in tudi boječnost. Predvsem pred pesniki. Ti so lahko nesmiselno obtoženi in vrženi v zobe, da niso več nevarni. Kritika enoumja in ravnanja do kulture je več kot očitna. Kakor koli, Antičevo zbirko je mogoče brati kot kritiko katere koli družbe in zgodovinskega časa. Če je bila njegova zbirka Galgenhumor predvsem obešenjaška, Jekleni ciklon cinično predstavlja večno vero v boljšo prihodnost. V novih pesmih je namreč mogoče opaziti tudi zgodovinsko težo nenehnih delovnih migracij, ki se dogajajo denimo bosanskemu narodu. V teh primerih je najti pogost motiv kroga, ki ga Antič smelo uporablja tudi v drugih pesmih iz zbirke. Že prva pesem Svojega imena se spomni, ki je tudi estetsko med najbolj dovršenimi, opozarja na krogotok in sklenjenost. Spominja tudi na moto Prešernove pesem Pevcu: »Svojega imena se spomni, čr-ni obris.« Vse to združuje držo, prepletanje, povezovanje. Pesem Krivda prikazuje vso zgodovino prednikov in vzročno-posledičnih dejavnikov, ki jih pesnik uporablja v celotni zbirki: »Prst migne, zločin švi-/ gne: nedolžna muha v pajčevini / multikozmične krivde vseh dejanj.« Ivo Antič spretno operira s svetom, z njegovimi dejavniki in vsem, kar se ves čas pretaka in nenehno vpliva eno na drugo. Prav ta pretočnost, ki bi jo lahko označili za nenehnost, je eden od atributov zbirke. Tu in tam uide kakšna neposrečeno izbrana beseda, nastala zaradi desetih zlogov v posameznem verzu, a Jekleni ciklon bi vendarle lahko označili za pesniško zbirko, ki se kritično sooča s svetom. Ne glede na to, o katerem svetu govori avtor, ki pretresa marsikaj in drega v globine.

Piše Anja Radaljac. Bere: Eva Longyka Marušič. Delo Lucije Stepančič Adolf in Eva se izmika zvrstni opredelitvi; gre za politično satiro, ki se po obsegu in številu likov spogleduje z romanom, a ker besedilo obstaja v svojevrstnem cikličnem vesolju in tako pravzaprav beremo tri variacije istega dogajanja – v razdelkih, imenovanih Dolfi zguba, Dolfi lenuh in Dolfi blefer – bi bilo knjigo mogoče brati tudi kot konceptualno zbirko treh kratkoproznih besedil. Na tej ravni lahko v Adolfu in Evi zaznamo idejo ponavljanja zgodovine z drobnimi variacijami – vse tri razdelke knjige tako poseljujejo isti liki: Adolf Hitler in Eva Braun, Magda in Joseph Goebbels, Hermann Göring, Josip Broz Tito, Leni Riefenstahl in mladi nacist Robert T. Tudi siže vseh treh zgodb je bolj ali manj enak: Tito se priseli v blok, v katerem živijo Adolf Hitler in Eva Braun ter Magda in Joseph Goebbels. V bližini bloka je bar Lili Marleen, ki ga vodi Leni Riefenstahl; vanj hodijo vsi poprej navedeni popivat in diskutirat o politiki. Eva, Magda in Leni se vse po vrsti zaljubijo v Tita, nato pa zaradi medsebojnih zdrah mladi nacist Robert T. po naročilu nacistične klape v baru podtakne požar, v katerem umrejo vsi razen Leni in Tita. V vseh treh razdelkih se pripoved opira na komičnost, prepredena je z zbadljivkami, satiro, sarkastičnimi izpeljavami in črnim humorjem. Večji del besedila zajemajo pikri dvogovori med liki, ki so v romanu predstavljeni kot nergava upokojenska populacija, ki mirno živi, kot bi druge svetovne vojne nikoli ne bilo; prešuštvujejo, opravljajo, se prepirajo in modrujejo o svetu in politiki. Delo Adolf in Eva ne skriva svojega temeljnega sporočila; opozarja, da kakor se nam zdijo morda nacistične politike smešne, nazadnjaške in zlonamerne, se zgodovina vendarle vedno znova ponavlja in nacistične ideje živijo naprej v mladih generacijah – v pričujočem tekstu to predstavlja tridesetletni Robert T. Težava je v tem, da knjiga dosti več od navedenega ne ponudi; težko si je zamisliti politični satiri lažjo tarčo, kot sta Hitler in Goebbels. Po večjem deležu političnega spektra, vključno z nemajhnim deležem desnih politik, sta Hitler in Goebbels negativni figuri, očrnjeni že preden se ju s smešenjem sploh dotaknemo, in tako se zdi, da si delo Adolf in Eva že v izhodišču ne zastavi prav veliko. Žal tudi z vidika poglobljenosti ali lucidnosti humorja knjiga ne seže daleč – smešenje ostaja na površini in ne uspe najti nekih novih, nepričakovanih točk, osvetlitev katerih bi nam, denimo, prinesla kak popolnoma nov uvid v Hitlerjev lik ali, širše, v psihologijo ali sociologijo nacistične ideologije. Humor ima tako kvečjemu funkcijo poenotenja bralstva okoli tega, kakšna zguba, lenuh in blefer je bil Hitler – in ne funkcije razkrivanja nečesa nepričakovanega in presenetljivega. Tudi lik Tita je smešen na soroden način, prek stereotipizacij; v delu Adolf in Eva namreč nastopa kot megalomanski, premeten ženskar, ki živi na veliki nogi. Kljub biografski smiselnosti Tita kot »balkansko gostoljubnega« šarmerja, ki nenehno pije slivovko in rakijo ter kadi Davidoff, te stereotipizacije zaradi časovne distance in pogostosti nekoliko izzvenijo tudi kot orientalistični poudarki. Idejna raven Adolfa in Eve nam like predstavlja kot svojevrstne arhetipe, ki se, ne glede na zgodovinski trenutek, nekako udinjajo in ustvarjajo enake politične tokove, kot jih iz zgodovine že dobro poznamo. Prinaša nam uvid, da se zgodovina v variacijah vedno znova ponovi in da duh nacizma še vedno – ali celo vedno bolj – živi med nami. Težava je v tem, da takšni uvidi že dolgo niso nekaj izvirnega in zdi se, da knjiga Adolf in Eva nima kaj dosti ponuditi – niti na ravni humorja, niti na ravni ideje, niti na ravni zgodbe, saj se le-ta na sto sedemdesetih straneh pač bolj ali manj trikrat ponovi. Vendar tega ne naredi s kakšnim postopkom, ki bi bil na primer soroden rašomonizaciji in bi omogočil, da bi v njej vselej uzrli nekaj povsem novega. Literarno sicer dokaj zanimivi ideji zato na izvedbeni ravni ni uspelo. Najzanimivejša tako ostaja zvrstna izmuzljivost dela, ki pa sama po sebi žal ne zadostuje za celovitejšo prepričljivost knjige.

V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju so premierno uprizorili predstavo z naslovom Ikigai; gre za kolektivno avtorsko delo, vendar je koncept in scenarij zasnovala Varja Hrvatin, edina gledališka ustvarjalka pri nas, ki razvija in raziskuje gledališče v odnosu do virtualnega sveta. Avtorica koncepta in scenarija uprizoritve Varja Hrvatin Avtorji Varja Hrvatin, Maša Grošelj, Aljoša Koltak, Anja Romih, Lea Culetto, Jurij Smrke, Jure Anžiček, Sebastijan Geč, Živa Čebulj Scenografka in oblikovalka videa Anja Romih Kostumografka Lea Culetto Avtor glasbe in tehnične zasnove uprizoritve Jure Anžiček Avtor razvoja aplikacije Jurij Smrke Koreograf Sebastijan Geč Lektorica Živa Čebulj Igralca Maša Grošelj Aljoša Koltak Premiera 6. aprila 2023 Na fotografiji: Maša Grošelj, Aljoša Koltak Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje

Ocena filma Izvirni naslov: Jezdeca Režiser: Dominik Mencej Nastopajo: Timon Šturbej, Petja Labović, Anja Novak, Nikola Kojo, Peter Musevski Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Jezdeca je dolgo pričakovani celovečerni prvenec Dominika Menceja, ki je pred devetimi leti s študentskim kratkim filmom Prespana pomlad na Festivalu slovenskega filma odnesel kar devet nagrad vesna. Zgodba Jezdecev se osredotoča na Tomaža in Antona, ki se po ogledu filma Goli v sedlu iz rodne Prlekije na predelanih Tomosovih mopedih odpravita v Ljubljano in nato naprej proti morju. Gre za klasičen film ceste, v katerem skozi spreminjajočo se krajino spremljamo spreminjanje junakov: njuno odraščanje. Na poti se jima najprej pridruži Ana, njuna vrstnica, ki je ugotovila, da samostansko življenje ni zanjo, in do katere fanta eden za drugim razvijeta romantična čustva. Nato srečajo še motorista Petra, v katerem Anton kljub prvotni sovražni nastrojenosti sčasoma najde nadomestek za očeta, ki ga nikoli ni spoznal. Mencej z režiserskimi prijemi in montažo zgodbo nadgradi z vpogledi v mentalni svet protagonistov, predvsem Tomaža, pri katerem globok vpliv katolicizma postopoma zamenjuje zaljubljenost. Film to predstavi s preskoki na spomine, na sanje in religiozne oziroma psihedelične vizije, ki se gladko vklopijo v splošno naracijo in tempo dogajanja. To je v omejenem obsegu podoben pristop, kot ga je ubral v Prespani pomladi, ki je sicer precej bolj eksperimentalen film, saj prikazuje duševno stanje najstnice v obdobju krize. Tukaj ta montažna tehnika omogoča dodaten vpogled v čustveno stanje junaka, ki nadgradi že tako odlično igro Timona Šturbeja. Navdušita tudi Petja Labović in Anja Novak, saj se trije mladi igralci povsem kosajo s prekaljenim srbskim zvezdnikom Nikolo Kojem. Jezdeca je film o odraščanju, a skozi zgodbo nagovarja tudi nekatera družbena vprašanja. Postavitev začetka dogajanja v Prlekijo na prelomu tisočletja ustvari nostalgični patos ter potencira razkorak med podeželskim okoljem vasi in urbano Ljubljano. Kljub temu obe lokaciji prikaže kot zaplankani in nerazumevajoči do junakov, nasprotje in odrešitev pa predstavlja sama cesta. S tem izpostavi, da je pečat, ki ga je na junakih pustilo okolje, mogoče tudi izbrisati, ali vsaj dovolj omiliti, da si lahko ti mladi ljudje vzpostavijo nova, neobremenjena življenja. Še en zanimiv vidik je močna prisotnost katoliške simbolike. Tako kot premiera filma se tudi dogajanje namreč začne v velikonočnem tednu in Tomaž na pot s seboj odnese žegen. Med scenami na vasi je jasno prikazana prepletenost verskih obredov z vsakdanjim življenjem, ko se fanta oddaljujeta od doma, pa je tudi Cerkev vse manj prisotna. Kljub temu ne izgine, saj vsako prelomnico zgodbe, ki nekako predstavlja obred prehoda, zaznamuje duhovnik ali kak verski simbol. Posledično religija in njena vloga v življenju v Jezdecih ni prikazana ne v negativni ne v pozitivni luči, temveč kot stvar osebne izbire. Kar je v razklanem slovenskem kulturnem prostoru dobrodošla sprememba.

Piše: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman Roman Jane Putrle Srdić Po celi ravnini pod nebom ima vse, kar bralec pričakuje od dobrega romana: zanimivo zgodbo in dogajanje, celo pustolovščine, prepričljivo glavno junakinjo, čarobne opise pokrajin, spominske odmike, dialoge, razmišljanja, odkrivanje skrivnostnih notranjih svetov, presenetljive prebliske in sklepanja, vse pa odmerjeno tako spretno, v ravno prav dolgih odlomkih, da se zgodba ne razprši, temveč obogati in poglobi. Delo odlikujeta izjemna pisava in bogat jezik. Dogajanje je postavljeno v sodobni čas in svet, zato je roman aktualen in privlačen za vse generacije. Glavna protagonistka Hana sprejema vsa živa bitja, vso živo in neživo naravo z nepogrešljivimi tehnološkimi pripomočki vred kot celoto, ki njo, ki se nima za središče vesolja, opredeljuje in določa. Je ranljiva, vendar sodobna in samostojna mlada ženska, popotnica, prevajalka in avtorica potopisnih romanov. Knjige ji pomagajo pri orientaciji, pravi: „Njen svet se deli na svet divjine (pod vodo in na zemlji) in svet knjig. Nobenega ne more deliti z drugimi ljudmi, lahko se pogovarja o knjigah in potaplja z znanci, vendar tekste bere sama in pod gladino vsak zaznava pokrajino v svoji tišini.“ Hanino intimno življenje je skrito pred očmi javnosti, saj je v zvezi s poročenim moškim, ki umre v prometni nesreči, zato se od njega ne sme niti posloviti niti za njim javno žalovati. Čeprav mu je bila zgolj igrača, kot jo je sam imenoval, ko jo je preizkušal z izzivi, ki so mejili na zlorabe, ji je bil nekakšna oprijemljiva opora. Bil je eden redkih, s katerim se je, v nasprotju s spletnimi prijatelji, sestajala tudi v resničnem svetu. Po njegovi smrti se odloči odpotovati v Argentino z izgovorom, da pomaga iskati pogrešanega spletnega prijatelja Iosija, o čigar izginotju jo obvesti njegovo dekle Viktorija. A se izkaže, da je tudi Viktorijino obvestilo pretirano in ne povsem resnično, kot je bila pretirana Hanina nagla odločitev za pot v Argentino. Buenos Aires postane prizorišče, kjer Hana končno izjoče svojo žalost, avtorica vanj umesti porajanje nove ljubezni, ki se vname med Hano in Viktorijo. Mesto v romanu slikovito zaživi v divjih ritmih barov in nočnih klubov, na tirnicah in v predorih metrojev in podzemnih kanalov, z nočnimi in dnevnim ljudmi, kot pisateljica predstavi skrajna in povsem različna pola že tako nacionalno in kulturno mešanih prebivalcev tega mesta. Čeprav je Hana sodobna uporabnica bralnikov, torej nevajena listanja knjig, pa ji je okolje knjigarn in knjižnic, domače in prijetno, še posebej tiste, v katero je zahajal Iosi, njen pogrešani spletni prijatelj in občudovalec njenih del. Ko se Hana in Viktorija v družbi Jorgeja Luisa, snemalca oglašanja živali in zvokov divjine, odpravita na jug Argentine iskat domnevno izgubljenega ljubimca, se nam odprejo samotne pokrajine Patagonije z vso puščobno zapuščenostjo na eni in barvitostjo na drugi strani. Nekje na robu med mestom in divjino, kjer so ljudje temni kot oglje in sijoči kot ogenj, se Hana sooči s prvobitnimi razlagami sveta in pojavov v njem, ki jih označi za praznoverje. Divjina nas bo spremenila, razmišlja Hana, ki jo zaposlujeta opazovanje lisice in poskus, da bi jo razumela, da bi se vanjo vživela. Že od otroštva jo obseda misel o povezanosti vseh bitji na tem planetu, katerih zavesti, o tem je prepričana, se združujejo v skupno, univerzalno zavest. Jana Putrle Srdić je mojstrica opisovanja zunanjih pokrajin in čeprav so ti opisi slikoviti, se ne zadovolji zgolj in samo z oblikami in barvami, geografsko umeščenostjo in razsežnostjo. Poetičnosti dodaja globlje premisleke, nanje naslanja intimna razpoloženja in čustva svojih junakov, vpleta njihove spomine, oni pa ob njih rastejo in zorijo. Otipljive izkušnje in interakcije med njimi jih oživljajo, v žile se namesto modro utripajoče svetlobe ekranov znova vrača topla kri.

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Pisateljski začetki Franja Frančiča segajo v sredino osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je proslavil s knjigo kratkih zgodb Egotrip in romanom Domovina, bleda mati, za katerega je prejel številne nagrade. Od takrat je izdal okrog petdeset knjižnih del, poleg proze tudi pesniške zbirke in pravljice za otroke. Čeprav se dela Franja Frančiča tematsko gledano sučejo okrog vedno istih tem, kot so obujanje spominov na travmatično otroštvo in odraščanje, marginalizirani posamezniki, ki bijejo svoj don kihotovski boj na obrobju družbe, kritika političnega in kulturnega establišmenta ter erotizirani pogled na smrt in odnose med spoloma, lahko ob prebiranju romana Vojno stanje sklenemo, da Frančič v svojem značilnem lirično-verističnem stilu povzema vse omenjene teme in jim dodaja tesnobno občutje, ki je zaznamovalo življenja številnih ljudi v času covida, ko so bila potovanja in druženja močno okrnjena. Vendar pa se naslov romana ne nanaša na kaotično vojno stanje v družbi, temveč na notranje bitke, ki jih pisatelj bojuje s samim sabo že od otroštva naprej. Že na začetku romana skozi dialog s samim sabo opiše strah, s katerim se v različnih oblikah sooča vse življenje: “Kot da ne bi sam opazil, da sem na verigi. Da je vedno krajša in krajša. / Seveda se dogaja vse to prej. Kje se dogaja? V človeku. / Kaj je spomin? / Neka čudežna skrinja, ki hrani vse te podobe. / Mar ni to vse tisto breme, ki bi se ga rad odrešil? / Pozabil! / Obraz mame, ki krvava v solzah leži na kuhinjskih tleh!/ Očetova pest, ki potuje k tvojemu obrazu? / Strah, večni strah, ki se levi v nemir. / Občutje, da je vse pod kontrolo. Program je napisan. To občutje, kot da bi se spustil z nekega drugega planeta. Tujost.” Frančič se v knjigi nenehno vrača k podobam iz preteklosti – ko se na primer usede v avto ali na klopco pred hišo, ko se loteva vsakdanjih opravil ali ko se odpravlja spat, se zraven njega znajdeta pretepena mati in alkoholiziran oče, s katerima se nenehno spušča v spopade. Na več mestih z grenkim priokusom zapiše, da ju ima že desetletja priklenjena z verigo v kleti, od koder jima vsakič znova uspe pobegniti, ter dodaja: “Vsa ta leta ju ubijam, pa vedno znova preživita. Dajem jima strup v hrano, spustim plin iz jeklenke, režem ju in režem, pa prekleto preživita.” Prav zato, ker jima ne more odpustiti, saj je zaradi njunih nenehnih pretepov ostal praktično brez otroštva, ju obuja od mrtvih in obračunava z njima na vedno nove načine. Pri tem se ne sklicuje na vlogo žrtve, saj se ima za borca, ki je preživel s pomočjo številnih obrambnih mehanizmov in zapovedanih pravil, čeprav si priznava, da ga strah pred smrtjo vsakič znova postavi v novo spiralo neskončnega obračunavanja s samim sabo. Tudi ljubezenska razmerja s ga osrečujejo le kratkotrajno, v njih namreč vidi le neuspešne poskuse premagovanja strahu pred smrtjo. Na nekem mestu celo zapiše: “Moški varajo ženske, ker jih je strah smrti. Orgazmi so male smrti.” V četrtem poglavju knjige Vojno stanje Frančič obuja spomine iz obdobja odraščanja in jih skozi verigo neprekinjenih asociacij niza enega za drugim kot v kakšnem na pol dokumentarnem, pol eksperimentalnem filmu, pri tem pa določene besede izpostavlja z velikimi tiskanimi črkami. V poznejših poglavjih postaja glavni junak vse bolj anksiozen, psihotičen in celo dementen, kar doživlja kot nekakšen blagoslov, stavki pa postajajo čedalje krajši in razdeljeni na posamezne ekstatične vzklike: “Ne ostane ti veliko! / Lahko zblazniš! / Lahko storiš enako kot ona! / Lahko zboliš, vso to bolečino obrneš proti sebi! / In lahko pozabiš! / Dokončno! / Do popolnega izbrisa! / Da se ne spominjaš preteklega časa! / Da se ne spominjaš, kaj se je zgodilo deset minut pred točko, kjer si se ustavil! / Da se ne spominjaš ničesar več! / Kdo si in kam greš! / In to je edina odrešitev! / Vi veste in jaz vem! / Časa ni!” V šestem poglavju protagonist doživi filozofski uvid v brezčasnost, tik za tem pa pade v psihotično stanje, v katerem tava po mestu ter išče mamo in deklico z zlatimi lasmi, pri tem pa povsem pozabi, da je že dvajset let poročen in da ga doma čaka otrok, s katerim naj bi ponavljal ulomke. Zadnja poglavja preveva poetičen slog, tako da ima bralec vtis, kot da bere dolgo pesem v prozi, hkrati pa ima občutek, da je nekatere odlomke že prebral v prvem delu knjige, saj se posamezni odstavki ponavljajo, spet drugi pa so vzeti iz nekaterih prejšnjih romanov. Dolge, metaforično obarvane povedi odstopajo prostor kratkim čustveno obarvanim vzklikom, naturalistični opisi borbe s starši in policaji pa se prepletajo s poetičnimi uvidi v minljivost življenja. Franjo Frančič je brez dvoma pisatelj, ki tako umetelno izpelje prehode med različnimi psihičnimi stanji in realnostmi, da dobimo občutek, kot da gledamo barvito ekspresionistično sliko ali znanstvenofantastični film – vsak obujen spomin, vsaka bežna bolečina podkrepi lucidno vizijo, ki jo pretvori v nadvse subtilen jezik: “Bele kosti, ki se bleščijo v noči. Koleno, ki v počasnem posnetku potuje k obrazu. Razpokane ustnice noči. Fotografija mrtve punčke. Koraki. Veš, vse bo pozabljeno. Pekel resničnosti. Prijatelji se ves čas iščejo. Mesto je velika žival.” Na trenutke se zdi, kot da je pred nami večdimenzionalni literarni kolaž, ki razkriva cel spekter pisateljevih občutij, s katerimi se bralec do neke mere zlahka poistoveti, zato lahko na koncu sklenemo, da je branje romana Vojno stanje enako terapevtsko, kot je bilo pisanje. Nekaj besed na to temo lahko preberemo v spremni besedi Denisa Poniža in tudi na začetku romana, v katerem je Frančič izpisal najbolj zabavne citate Sigmunda Freuda. A njegova največja vrednost je v tem, da kljub temu, da “si sposoja” od drugih in da se vsebinsko nenehno ponavlja, pri bralcu ustvarja občutek. kot da prebira nekaj unikatnega, prvinskega in katarzičnega. In za to doživetje, ki ga lahko ubesedi samo nekdo, ki je sam šel čez vseh devet krogov Dantejevega pekla, smo mu res lahko hvaležni.

Piše: Tatjana Pregl Kobe Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Pred dobrim desetletjem so bile v ospredju zbirke pesmi Andraža Poliča Hoja pomembne osebne ekspresije in hkrati realne podobe Ljubljane in Prage, kjer pesnik biva in ustvarja. Realno in imaginarno je navzoče tudi v zbirki Ladje in otoki. Pesmi so impresije, brez določenih pravil, neenakih dolžin, v prostih verzih, a s premočrtno zamišljeno vsebino. Kot so bili pri Hoji to mestne vedute, je tokratna zgodba vezana na Jadransko morje. Življenje ob morju je torej dar, ki si ga pesnik občasno dovoli s počitnikovanjem na Jadranu, in iz njega izzove izbrane, lirično ubrane pesniške ubeseditve svojih notranjih stanj, spraševanj in spoznanj. Tako se vsaj zdi. Andraž Polič komunicira po eni strani v simbolnih podobah, po drugi je njegova govorica neposredna, celo vsakdanja. Ton zbirke je izrazito oseben, pri čemer je pesnikov notranji svet občutno poudarjen, tako da bralcu omogoča povezanost z besedilom. Kadar se bralec na pesmi zaupno odzove, jih ne doživlja kot skrivnost, ampak kot nekaj, kar mu je blizu. Pesmi, s katerimi se zlahka identificira, so najtišji in najbolj iskreni samogovori lirskega govorca, erudita jadranskih otokov, obmorskih krajev in potovanj po mirnem ali viharnem morju. Kot da nikjer drugje ne bi bil raje. Zbirka je razdeljeno na dva dela, vstopanje vanju vpeljujeta kratka citata. Osemnajst pesmi v prvem delu, ki ima jasen naslov Ladje, napoveduje citat Vitomila Zupana »Ladje, ladje … plavajoči vodni svet …« Lirski subjekt stopa na široko morje v obzorje spomina kot mornar, ki je doma kamorkoli gre, in svojo samoto vpisuje v svoj dnevnik s pesmimi, ki hočejo biti luč. Premika se s široko odprtimi očmi in dovoljuje tudi svetlobi v labirintu zavedanja zgodovine, da v njem živi. »Pesniki na vaškem pokopališču imajo imena padlih angelov – / za časa mojega deda so padli za svobodo. / Zdaj vstajajo iz pepela kot tihe gazele.« A večina s pesniško govorico opisanih dni je preprostih, celo optimističnih. Z lepoto večernega miru, ko lahko lirski govorec kot Apolon v rajski samoti na figov list zapiše pesem o tihi mali jadrnici, k z vetrom pluje proti sončnemu zahodu. V drugem delu, ki ima naslov Otoki, je enaindvajset pesmi. Vstopni citat je verz Srečka Kosovela: »Jutri, čez teden, čez leto mogoče odplavam …« Lirski subjekt ni več mornar, ampak ribič, čeprav na dopustu, otrok, ki je poskusil jastoga, a ga danes ne bi, in pesnik, ki v mirnem sinjem zalivu še vedno lovi sanje: »Povem ti, ne potrebujem veliko: / teraso s pogledom na morje / in sanje, ki jih valovi nosijo k obrežju.« Cikla se v bistvu ne razlikujeta ne po zunanji obliki v prostih verzih ne po tematiki, ki je pri obeh vezana na morje. V doslej edini Poličevi pesniški zbirki za otroke Čarodejni palčki rastlin pesnik mlade bralce vodi, umirja, razburja in jih z lahkotnimi, igrivimi in pravljičnimi verzi žene v čudežnost narave, polne obilja, v kateri je vse, kar je potrebno za življenje. Realno in imaginarno, čeprav seveda na povsem drugačen način, se razkriva tudi v zbirki Ladje in otoki kot pesnikovo najgloblje dojemanje čarobnosti poezije, tokrat navidezno neobremenjene z vsakdanjimi problemi. Pesnik mehko, spokojno in milo pluje na ladji spominov po otokih lastnega življenja. Ne beži proč od sebe, ampak spomine shranjuje, »ko presunjen lebdi nad čarno pokrajino«. Ob tem se mu porajajo spoznanja, ki mu lajšajo in bogatijo življenje. Kajti zanj je vse pomembno. Tudi vsaka minuta, ki jo prebije z drugimi, vsak nasmeh in vsaka solza. In tudi »ko vsi molčijo, ker je preprosto lepo«. Čeprav so pesmi oblikovno in vsebinsko raznolike, saj vznikajo kot posledica srečanj lirskega govorca predvsem s samim seboj, pa se že slutijo zametki njegove skoraj sočasno izdane zbirke Kirka na Jadranu, v kateri Andraž Polič neidealizirano slika obmorsko življenje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in ga primerja z današnjim. Zadnji verzi zbirke Ladje in otoki nedvoumno napovedujejo pesnikov kritični pogled na politiko, na tedanji čas in na sedanjost. »Spomine lahko delim / le z redkimi, a nimam jih več kam / umestiti ali zasaditi. Verjetno je to tista depresija / borcev, ko so se zmage izjalovile …« Zavedanje protislovja med nekdanjostjo in tukajšnjostjo, preteklostjo in sedanjostjo, je jasno podčrtano (predvsem) v sklepni pesmi Novi časi. Ni presenetljivo, da je v zbirki veliko prostora namenjenega prav spominjanju, kot da bi preteklo doživljanje morske idile porodilo razmišljanje tudi o njenem koncu. Pesniške zbirke Ladje in otoki zato ni mogoče brati le kot poetično refleksijo lagodnega obmorskega življenja, kot izpoved, izpisano le v intimni legi, temveč ji je treba priznati tudi angažiran oziroma družbenokritičen pridih.

Piše: Milan Vogel Bere: Jure Franko Zadnja leta, še posebej ob stoti obletnici prve svetovne vojne, so pri nas in tudi v tujini nastale številne monografije in strokovni članki o bojih na soški fronti, manj pa se je pisalo o življenju in preživetju civilnega prebivalstva. Eno od študij, namenjenih prav tej temi, je pod naslovom “Srce se mi trga od žalosti” in podnaslovom Vsakdanje življenje prebivalstva na Bovškem med véliko vojno prispeval zgodovinar in arhivist Jernej Komac. Avtor izhaja s stališča, da je bila velika vojna totalna, saj sovražniki niso bili le nasprotnikovi vojaki, marveč tudi prebivalstvo. Velika vojna naj bi bila, kot je zapisal italijanski zgodovinar Enzo Traverso, le začetek evropske državljanske vojne, ki je trajala vse do konca druge svetovne vojne, zanjo pa je bila značilna “mešanica totalnih vojn, revolucij, državljanskih vojn in genocidov”. Komac se na uvodnih straneh ukvarja z zgodovinopisjem in zgodovinjenjem velike vojne in navaja nekatera pomembnejša dela, ki so nastala predvsem od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Izraz zgodovinjenje izhaja iz nemškega zgodovinopisja in pomeni proces, s katerim “zgodovinar pozabljene dele preteklosti postavi v zgodovino in jih predstavi v strnjeni in jasni obliki”. Tako lahko razumemo tudi Komčevo delo, pri čemer je imel avtor še dodatne težave zaradi pomanjkanja virov. Veliko jih je bilo uničenih, zato se je moral opirati na korespondenco, predvsem pa na časopise, v katerih so bila poleg poročil z vojnega območja objavljena tudi poizvedovanja o svojcih in drugih pogrešanih. Komac je snov razdelil na tri večje sklope z več poglavji. Prvi zajema prvo leto vojne in priprave nanjo, drugi dogajanje med letoma 1915 in 1917, ko je divjala vojna in je prišlo do begunstva tako na avstro-ogrski kot na italijanski strani, piše pa tudi o dogajanju v zaledju fronte, v tretjem sklopu pa obravnava čas po veliki nemško-avstroogrski ofenzivi konec oktobra 1917, ko se je bojna črta premaknila v notranjost Italije, in prva lete po koncu vojne. Na podlagi redkih virov je raziskoval življenje beguncev. Z avstro-ogrske strani so se naselili na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem, veliko pa se jih je morala umakniti na avstrijsko Štajersko in celo do Dunaja. Kdor si ni mogel najti nastanitve pri domačinih, je moral v težke razmere v taborišča. Takih je bilo konec leta 1917 okrog deset odstotkov. Leta 1918 je bilo samo v taborišču Buch 4827 ljudi z Goriškega. Ponekod so imeli tudi versko in šolsko oskrbo, saj je več duhovnikov šlo v pregnanstvo skupaj z ljudstvom. Tako tam kot tudi v Italiji, kjer je bilo deset do dvanajst tisoč beguncev raztresenih po vsej državi, jih domačini niso povsod dobro sprejeli. Iz spodnjeavstrijskih občin so prihajala poročila, ki so begunce opisovala kot delomrzneže in umazance, ki negativno vplivajo na domače prebivalstvo, so nevarni za zdravje in seveda kradejo. Kakšna podobnost z današnjim časom! Množično vračanje domov v začetku leta 1918 dolgo ni bilo mogoče, po vrnitvi pa so se morali nekateri spet naseliti v barakah. O tem in vzpostavljanju normalnega življenja torej Komac piše v tretjem poglavju., v katerem obravnava tudi delovanje državnih uradnikov in pomoč ljudem v obliki denarnih podpor, vojaških posojil in razdeljevnju hrane ter drugih potrebščin, interakcijo med prebivalstvom in vojsko, pri kateri je šlo za skupna delo, pa tudi tesnejše stike s prostitucijo vred. Ta je še posebej motila redke duhovnike, ki so o tem poročali goriškemu nadškofu Frančišku Borgii Sedeju, ki je imel v teh letih zelo pomembno vlogo. Piše pa tudi o odstranjevanju posledic nastanitve vojske na najboljših kmetijskih površinah, zlasti o pripravi njiv za oranje in pašnikov za pašo, saj je bila preskrba s hrano zelo slaba. Zaledje v času fronte se je namreč zelo spremenilo. Zgrajeni sta bili cesta čez Vršič in tovorna žičnica ter razširjene druge ceste, zaradi namestitve vojske pa je bilo veliko pomanjkanje krme in se je morala spremeniti živinoreja, saj je bila količina krme omejena, zato je morala celo vojska zmanjšati število konj. Posebno pozornost Jernej Komac namenja ženskam, ki so morale zaradi mobilizacije moških poleg skrbi za ostarele in otroke poskrbeti še za preživetje, otroci pa so opravljali tudi razna karitativna dela.

Junak filma Šazam! Bes bogov ni klasičen superjunak, ampak najstnik, ki ni dorasel nalogi, ki mu je dodeljena. Svet naj bi namreč rešil pred mogočnimi grškimi boginjami. V teku filma sicer mora sprejeti nekatere odgovornosti, tako da bi lahko zgodbo razumeli tudi kot skoraj klasično zgodbo o odraščanju. Oceno filma je pripravil Igor Harb. Bere Renato Horvat.

Festival žanrskega filma Kurja polt letos obeležuje svoj 10. jubilej - odvijal se bo sicer med 17. in 23. aprilom v Slovenski kinoteki in v Kinodvoru v Ljubljani. V Kinodvoru pa so že ta teden naredili uverturo v festival z odštekano komedijo Kajenje povzroča kašelj filmskega ekscentrika Quentina Dupieuxa, v kateri srečamo superjunake, ki precej odstopajo od klasičnih superherojev. Imajo tudi zanimivega vodjo. Več o novem delu avtorja, ki ga poznamo med drugim po filmu Mandibule, v katerem nastopa velikanska muha, pa v besedilu Gaje Pöschl. Bere Maja Moll.

NAPOVED: Sinoči se je v Prešernovem gledališču Kranj začel 53. Teden slovenske drame s podelitvijo nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije in krstno uprizoritvijo drame Deževen dan v Gurlitschu dramaturga in dramatika Milana Ramšaka Markovića v režiji Sebastijana Horvata. Tandém je v preteklosti že podpisal izjemno uspešne odrske dogodke, tako tudi sinočnjo krstno uprizoritev, ki prav na začetku Tedna slovenske drame pokaže, česa vsega je sposoben slovenski teater, tokrat v koprodukciji gledališč iz Kranja in Ptuja, poroča Tadeja Krečič. Režiser Sebastijan Horvat Dramaturg Milan Ramšak Marković Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Drago Ivanuša Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec maske Matej Pajntar Asistentka dramaturga Lučka Neža Peterlin Asistentka scenografa Jera Topolovec Asistentka kostumografinje Bojana Fornazarič Igrajo Peter Aljoša Ternovšek Ingrid Vesna Pernarčič David/Uli Miha Nemec k. g. Sofi/Dekle v baru Živa Selan Jockel/Urednik/Starejši policist Borut Veselko Maruša/Marta Darja Reichman Petrova mama Vesna Slapar Detektiv/Glas/Petrov oče/Mlad policist/Fant v baru Miha Rodman Inšpektor/Natakar/Čefur/Lovec/Ahmed/Prodajalec/Micke Blaž Setnikar

Piše: Silvija Žnidar Bere: Eva Longyka Marušič Leta 1703 je na Japonskem prišlo do odmevnega zgodovinskega dogodka: razžaljeni fevdalni gospod oziroma knez Asano Naganori je napadel cesarskega odposlanca, zaradi česar je bil obsojen na seppuku, obredni samomor. Njegovih sedeminštirideset samurajev, oziroma po smrti gospodarja roninov, se je odločilo za skrbno načrtovano maščevanje. Krvava in brutalna zgodba je skozi čas našla pot v številna in raznorodna umetniška dela, v literaturi jo je na primer v svojo Splošno zgodovino podlosti umestil Jorge Luis Borges. V precej bolj minimalizirani in »nespektakelski« maniri pa ta zgodba napaja lirično jedro najnovejše pesniške zbirke pesnika, glasbenika in prevajalca Davida Bandlja Ronin. Historični epizodi je v tem delu odvzet njen epski »potencial«, fokus je prestavljen na introspektivno doživljanje enega ronina, tistega, ki je preživel, da bi pripovedoval, pri čemer je njegov glas toliko razosebljen in anonimen, da bi lahko pripadal kateremukoli od »zavrženih« samurajev. Samo dogajanje, ki ga je sprožilo maščevanje, ni zares v ospredju zbirke: začetno pojasnilo deluje zgolj kot smerokaz, napotilo za kontemplacijo o napisanem. Kar to poezijo najbolj odlikuje, je pretanjeno upodabljanje oziroma subtilno skrčeno izrekanje psihomahije, preizkušnje človekove duše in volje v nekem ključnem, izrednem momentu, od katerega je odvisno samo življenje. Pričujočega subjekta morda res zaznamuje bushido, kodeks bojevnika, a njegovi vzgibi in doživetja so »univerzalni«. Izza besed pronicajo v ospredje pojmi časti, lojalnosti, neuklonljivosti, hkrati z njimi pa interni, prikriti dvomi in zlomi, ki jih ti prinašajo s sabo. Natančno odmerjena formalna struktura Ronina s petimi razdelki, nanašajoča se na samurajsko izročilo, že na prvi pogled »izdaja« pesnikovo zavzeto ravnanje s to tradicijo, ob podrobnejšem branju in razbiranju vsebine pa zaznamo tudi poznavanje določenega japonskega pesništva. Izpiljena, izčiščena, skorajda skromna pisava, ki jo tukaj kreira Bandelj, nas v asociacijah ponese vse tja do mojstrov haikuja in tanke, nanje nas spominja tudi raba nekaterih značilnih tropov in motivov, izposojenih predvsem iz imaginarija narave. Izreka Ronina je prav tako sugestivna, dvoumna in skrivnostna, subjekt v brezčasni sedanjosti kriptično in z zamolki »upoveduje« svojo izpoved: ne govori naravnost, neposredno, pač pa se oglaša iz metaforično podkrepljenega podobja, abstraktnih filozofskih drobcev, pesniških meditacij in refleksij. Paradoksalno pesmi pri tem delujejo zračno in preprosto v svoji kračini, hkrati pa se skozi ostrine kot z mečem razrezanih verzov plastijo pomensko obtežene, zagonetne topike pripadnosti, usode, eksistenčnega smotra, neizogibnega minevanja. Roninovo motrenje svoje poti na rahlo začrtani narativni liniji se stopnjuje do čiste ogoljenosti lastne biti, prebija se do samih temeljev svojega obstoja in ga voljno predaja gospodarju, končno nečemu presežnemu. Insceniranje te vseprežemajoče izkušnje vključuje skorajda mazohistično, obsesivno piljenje lastne trdnosti in vztrajnosti, odvračanje od vsega zunanjega in tistega, kar ni namenjeno izpolnitvi cilja, a pod vsem tem železnim samurajskim oklepom se skrivajo drobna razodetja nemoči, krhkosti, neizprosne teže odločitev in nasilnih dejanj, preizpraševanje svojega poslanstva. Zdi se tudi, kot da se subjekt spopada z različnimi prazninami – s temi, ki so posledica odsotnosti gospodarja, ter tistimi, ki nastopijo po nasilnem dejanju, ko je cilj dosežen, in ostajajo zgolj pogorišča, težko ulovljivi spomini, ki jih je treba pretopiti v besede. Ronin mora iz konsekvenc in učinkov kataklizmičnega dejanja ujeti svetlobo, osmisliti rane, izboriti prostor v večnosti zase in za tovariše. Minevanje, »klasična« komponenta zen budizma z vsemi svojimi podtoni prehodnosti in hipnostmi, kateremu so bili povečini zavezani tudi samuraji, je v pogledu od daleč tudi eden izmed določevalcev atmosfere Bandljeve lirike. Ne gre zgolj za to, da so bili samuraji s svojim kredom nenehno zapisani smrti – celotna zbirka Ronin je nekakšna vaja v minevanju, v iskanju častne, plemenite izpeljave, izteka življenja. Zadnje poglavje v zbirki, komponirano iz rabe haikujev, je demonstrativno naslovljeno Sepukku, in dejansko bi ga lahko brali kot proces smrti, umiranja oziroma prehoda v neki drugi cikel, stanje. Subjekt je dosegel svojo končno destinacijo, izpolnil svoj in kolektivni namen, zdaj lahko sleče svoje življenje in se preobrazi v drugo stanje zavesti, bitnosti – na koncu stoji nekakšno prerajanje, večen preplet izginjanja in porajanja. Etične zaveze, ki opomenjajo življenje, bi lahko prišteli k relevantnim sestavinam pričujočega Bandljevega dela, ki se s svojo izbiro tematike in sporočilnosti morda umešča nekoliko izven trenutnega časa in prostora. Kar pa lahko beremo tudi kot specifično upornost relativizmu vrednot in zapis duhovni tradiciji, ki pomaga k iskanju reda v vse bolj kaotičnem svetu.

Piše: Ana Lorger Bere: Jure Franko Vse pogostejši in popularnejši fenomen avtobiografske literature, ki iz osebne perspektive posameznic in posameznikov kritično zre na razredno, rasno in spolno neenakost v družbi, dopolnjuje tudi bookerjeva nagrajenka Bernardine Evaristo. V delu Manifest: nikdar odnehati, s katerim se na žanrsko-vsebinski ravni postavlja ob bok prevodom Ta-Nehisija Coatesa, Eduarda Louisa pa tudi delu slovenske pisateljice Dijane Matković. Bernardine Evaristo je v našem literarnem prostoru vzbudila pozornost s svojim najodmevnejšim romanom, fuzijsko fikcijo z naslovom Dekle, ženska, druga_i. Čeprav lahko nekatere dogodke ali osebe v romanu po prebranem Manifestu povežemo z avtoričinim življenjem, se prav ta primerjava izkaže za dober zaris meje med avtobiografskim pisanjem in fiktivnim svetom. Roman je poetično obarvan, eksperimentalno zasnovan in slogovno barvit, avtobiografija pa veliko bolj monotona, faktografska in manj poetična. Avtorica začenja svojo pripoved pri družinskih koreninah, ki po očetovi strani segajo v Nigerijo, s katero pa med odraščanjem ni imela veliko stika. Kot ena izmed osmih otrok belopolte Angležinje iz delavskega razreda in temnopoltega priseljenca neposredno zre na rasistično in seksistično okolje, v katerem je odraščala. Njeno delo je hkrati pogled v Anglijo v sedemdesetih letih, ko je bila kot mladostnica soočena z družbo, ki je krivdo za posilstva in nasilje nad ženskami v javnih prostorih valila na njihova neprimerna oblačila in vedenje. Navsezadnje je bilo to obdobje velikih protestov, na katerih so protestnice jasno zahtevale avtonomijo do lastnega telesa, svobodno oblačenje, ponočevanje in pohajkovanje v javnih prostorih, česar pa se pisateljica sicer le bežno dotakne. V Manifestu pred nami razprostira kontradikcije, krivice in prepreke, s katerimi se je pisateljica morala osebno spopasti, da je uspela kot igralka, soustanoviteljica Gledališča črnih žensk in pozneje še kot pesnica in pisateljica. V romanih namreč tematizira tudi lezbična razmerja, odkrivanje lastne spolne identitete pa se v Manifestu kaže kot emancipatorno prav v njeni neoprijemljivosti in fluidnosti. Poleg tega v delu razvija klobčič nerazrešenih patriarhalnih struktur, ki so močno vtkane v naše odnose. Avtorica sicer vsa ta opažanja popisuje predvsem na podlagi izkušenj, v tovrstne teme se ne poglablja in do njih ne zavzema aktivističnega, bolj analitičnega ali sociološko filozofskega stališča. Manifest v naslovu knjige ni pamfletno usmerjen navzven, kot bi bilo pri takšnem naslovu pričakovano. Avtobiografija je predvsem njen osebni manifest in samoizpraševanje, kot je to zapisala na začetku dela. Je predvsem pogovor same s sabo, predelava lastne preteklosti, ki pa je redkokdaj umeščena v zunanje politično dogajanje. Svoj aktivizem pisateljica vidi predvsem v lastnem ustvarjanju, svojo pripadnost pa umešča v skupnost nebelih oseb, delavskega porekla in starejših žensk. S tem ko v literaturi obravnava prav te teme, se deloma čuti kot soborko za enakopravnost manjšin, o katerih piše. Eksplicitno manifesten je zgolj zadnji del knjige, v katerem pisateljica ne poziva k političnemu in socialnemu boju, temveč izhaja iz postavke, da se v vsakem človeku skriva osebni, življenjski manifest. Prvi odstavki Evaristovskega manifesta, kakor se imenuje zadnje poglavje knjige, so zato namenjeni osebnim ambicijam, kot vrednoto pa izpostavlja trdo delo, izvirnost in neustavljivost. Čeprav pisateljica poudarja, da je ob individualnem napredku pomemben tudi družbeni kontekst, se postavlja predvsem v vlogo osebe, ki ji je v patriarhalnem, rasističnem in razslojenem sistemu kljub vsemu uspelo. Ali gre za rezultat individualnih ambicij, napako v sistemu, naključje, srečo ali kombinacijo vsega naštetega, pa po prebranem delu ostaja odprto, zagonetno vprašanje.

Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bere: Eva Longyka Marušič Pisatelj in založnik Orlando Uršič je po romanu Tadejev dež in knjigi kratke proze Sadovnjak ustvaril romansirano kroniko družine Hutter z življenjskimi zgodbami najuspešnejšega industrialca v Mariboru med obema vojnama. Njegovo delo je bilo desetletja zamolčano in potisnjeno v pozabo, ime pa je vsa desetletja po vojni ohranjal Hutterjev blok. Kočevski Nemec Josef Hutter se je z družino leta 1922 priselil v Maribor in ustanovil sodobno tekstilno tovarno, ki je dajala kruh tisočem delavcem. Bil je uspešen podjetnik, pravičen in med delavci priljubljen delodajalec, naklonjen Slovencem. Njegova žena je bila Slovenka, v družini so govorili samo slovensko. Ugled si je ustvaril z vztrajnim delom in disciplino, prepričan, da je treba premoženje deliti, kapital pa vlagati v razvoj. Svojim zaposlenim je bil »krušni oče«. Ob začetku druge svetovne vojne je v središču mesta začel graditi stavbo s sto enainštiridesetimi stanovanji po najvišjih gradbenih standardih. Stanovanja naj bi bila namenjena njegovim delavcem, hkrati pa je zgradil tudi delavsko kolonijo enodružinskih hiš na Pobrežju. Pisatelj Orlando Uršič v romanu Krušni oče prikazuje zapletene življenjske zgodbe Hutterjeve družine in družinskega prijatelja, študenta na beograjski medicinski fakulteti in kasnejšega zdravnika Heriberta Zaveršnika v nizu krajših in daljših prizorov iz spominske perspektive posameznih oseb. V Prologu je prikazan kratek obisk stotnika Jugoslovanske ljudske armade pri prijatelju Josefu Hutterju v zaporu. Izrečena je bila sodba, da je Josip Hutter »zaradi veleizdaje in pomaganju okupatorju obsojen na zaplembo vsega premoženja in z zaporom za pet let.« Na odvzem premoženja je bila obsojena tudi njegova žena. Sodelovanje z okupatorjem je v resnici pomenilo, da si je nacistična oblast prilastila novozgrajeni blok in vanj vselila nemške oficirje, Hutterjeva tovarna je delovala tudi med vojno. Olajševalna okoliščina je bila po mnenju Vojnega sodišča, da je v času okupacije ves čas gmotno in denarno pomagal partizanom in njihovim družinam ter tako v velikem obsegu pomagal narodnoosvobodilnemu boju. Pisatelj v kratkih sekvencah upodablja politično napetost med Slovenci, Nemci in nemčurji. Prava kreatura je podoba mariborskega pomembneža Petriča, ki Hutterja nenehno izsiljuje. Obnaša se kot zaupni prijatelj, vdano služi nemškim oblastem, sodeluje s partizani in se za vsak primer povezuje s partijskimi funkcionarji. Kot burleska poteka slavnostno odprtje novega bloka in nacističnih ceremonij, ki se jih mora udeležiti vsa družina, čeprav je nemška oblast blok že podržavila. Nova ljudska oblast je Josipa Hutterja poslala na prisilno delo v taborišče Sterntal, žena Beti je sprva ostala sama v družinski vili, a tam so naselili tudi Upravo za državno varnost, kasneje pa ruske komisarje. Moža je nazadnje pričakala v majhnem stanovanju Hutterjevega bloka. Z besedami »konec vojne« se začenjajo štiri enote romana: Mali Pepko dirja na kolesu s prijateljem po cesti proti Viltušu, oče se zagovarja v sobi za zaslišanje, mama bedi ob umirajočem sinu in prijatelj, mladi zdravnik, mu skuša pomagati, vendar zaman. V Epilogu (ki je vsebinsko nadaljevanje Prologa) se na začudenje prisotnih prijavi zdravnik, odlikovani stotnik Jugoslovanske ljudske armade, in na sodišču priča v korist obtoženemu podjetniku in filantropu Josipu Hutterju. Sodni proces je vodil sodnik, ki je isto funkcijo opravljal tudi vsa leta okupacije, uglednega zdravnika pa so zaradi pričanja čakale hude posledice. Čeprav pisatelj nikjer čustveno ne potencira dogajanja, nas globoko pretrese nasprotje med dobrim in zlom, med pokončnostjo in prilagodljivostjo posameznikov, ki z lažnim prijateljstvom iščejo svoje koristi. Roman odpira tudi večno vprašanje o smislu nenehne dejavnosti, ustvarjanja, dobrodelnosti, ki se plačuje s kaznovanjem. Ko je prišla nova oblast, je Hutterjeva »najboljša tekstilna tovarna v Evropi« še delovala tudi v petdesetih letih, ko je nekdanji lastnik po odsluženi kazni brez moči, da bi spet začel na novo, za vedno zapuščal Maribor. Krušni oče je večplastna kronika mesta z narodnostnimi in političnimi navzkrižji, spomenik dobroti in delu plemenitega industrialca, ki je veliko naredil za Maribor. Uradna zgodovina ga je kaznovala z izničenjem in pozabo. Orlanda Uršiča so za pisanje navdihovali tudi osebni stiki s Hutterjevimi potomci in osebni spomini Heriberta Završnika. Roman pa lahko razumemo in občutimo kot ponavljajočo se zgodbo o minevanju.

Piše: Katarina Mahnič Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Roman Malik je poimenovan po skrivnostnem kipcu iz lojevca, ki ga je Alma Karlin leta 1920 kot star inkovski zaklad dobila v dar od enega svojih učencev v Peruju. Figura z zagonetnim izrazom – s polovico obraza smehljajoča se kot modrec in z drugo kot hudič – je popotnico očarala, da jo je šest let nosila s seboj na poti okoli sveta. Nanjo je bila zelo navezana in ji je pripisovala posebne moči, domov v Celje pa jo je poslala šele, ko so se nevšečnosti in nesreče, ki naj bi jih malik prinašal svojim lastnikom, preveč namnožile. Luknja v kipcu je bila dokaz, da je nekoč stal v nekem templju, ko pa je na Kitajskem srečala še znamenitega nemškega sinologa Ferdinanda Lessinga, ji je ta odkril, da je njegov izvor povsem drugačen, kot je mislila; da se imenuje Li Tieguai in predstavlja enega od osmih taoističnih nesmrtnikov. Vse to je Alma, skupaj s svojimi perujskimi in kitajskimi doživetji in dobrim poznavanjem inkovske civilizacije, pregnetla v kratkočasno, dih jemajočo pustolovščino. Zaradi enega osrednjih junakov – čudaškega profesorja Garfelda, učenega arheologa, ki ima raje mumije kot žive ljudi – roman Malik včasih prav filmično spominja na prigode Indiane Jonesa. Le da profesorjevo srce namesto ženske zaseda škotska ovčarka Diana in bi se mladenke, ki nenadejano potrka na njegova vrata, najraje takoj znebil. V sedemnajstletno Sigelinde Claudius, ki po smrti skrbnikov pripotuje v Peru poiskat svojega “strica” Garfelda, je Alma položila dobršen del sebe. Takšna je na primer že njena eterična pojava: »“Želite reči, da ste – dokončan človek?” jo vpraša stric, ko nejeverno strmi v nežno otroško postavo, ki ji nikoli ne bi bilo mogoče določiti prave starosti.« Dobrodušni trgovec Grosse in njegova nečimrna žena sta odsev Alminega prezgodaj umrlega očeta, s katerim se je odlično razumela, in čustveno odmaknjene in trdosrčne matere, s katero nista nikoli našli pravega stika. Roman pa je tudi svojevrstna, kar dvojna ljubezenska zgodba. V Sigelindini ljubezni do prepotentnega pesnika dona Maria Galdesa je Alma izživela svojo resnično zagledanost v perujskega pesnika Cesarja Augusta Rodrigueza Olcaya, čeprav gre v obeh primerih, kot piše, “za duhovni opoj, ne za sozvočje duš ne za hrepenenje teles”. Tudi Sigelinde je bilo, tako kot Almi, telesno izkazovanje ljubezni tuje, na trenutke že kar odbijajoče. Druga, veliko resničnejša, očitnejša in zelo posrečeno opisana ljubezen se dogaja med profesorjem Garfeldom in njegovo psičko Diano. Sigelinde ju opazuje z bolečim srcem, saj je bila to “ljubezen, ki je daleč presegala poljube dona Maria. V njegovem ognjenem stebru med nebom in zemljo se je dvignila samo vroča tropska kri od vrtinčastega vetra njegove domišljije in burnega hrepenenja, v njej pa je zoglenelo vse, kar se je približalo ognjenemu stebru; bilo nemilostno sežgano, da bi lahko nahranilo tuj plamen. Pri psu je ljubljeni sam utelešal nebo in zemljo … Biti človek je bilo precenjeno. Drugič v življenju je bila ljubosumna na psa.” Kot lahko preberemo v spremni besedi Jerneje Jezernik je Malik roman, na katerega je bila Alma najbolj navezana. Zanjo je bil kot zrcalo njene duše in verjela je, da ji je bilo v Peruju, deželi otrok Sonca, usojeno “odslužiti svojo usodo, razrešiti svojo karmično krivdo” ter skozi “ljubezen, trpljenje, strast in izgubo spoznati omejitve svojega življenja”. Napeta zgodba iz dveh različnih zgodovinskih obdobij in dveh različnih civilizacij, inkovske in kitajske, je razdeljena v tri knjige – Kamen, Krogi in Tok. Začenja se s krvavim dogodkom v predkolumbovskih časih ob jezeru Titikaka v Peruju; v drugem delu ostaja tam, a preskoči v trideseta leta preteklega stoletja; v tretjem pa se selimo na Kitajsko, kamor se po številnih nesrečah, zapletih, smrtih in odrekanjih končno vrne malik. Pisateljica je znala vse to vešče in posrečeno povezati po pravilu vzroka in posledice – v preteklosti se sprožijo nesreče, ki neusmiljeno odmevajo v sedanjosti, dokler se z vrnitvijo malika tja, kamor spada, duhovi na koncu ne pomirijo. Tako kot v svojem prvem romanu Moj kitajski ženin iz leta 1921, za katerega jo je navdihnila zaroka s Kitajcem Xu Youn Lunom, sinom premožnega mandarina, Alma tudi v Maliku navdih črpa iz lastnega življenja in čustvovanja, iz lastnih doživetij in odnosov z ljudmi. Tudi tukaj je enako spretno in polnokrvno pomešala avtobiografsko z izmišljenim; na okostje svojega zgodovinskega znanja, potovalnih izkušenj in preverjenih dejstev z živahnimi in dopadljivimi osebami (in enim psom) ter zagonetnim zapletom je naložil toliko sočnega fiktivnega mesa, da je okušanje vsake strani čisti užitek. Res da so čudoviti opisi včasih preobloženi s pridevniki, globoke misli znajo biti tu in tam precej naivne, pa tudi Sigelindina v usodo vdana, čista in odrekajoča se duša kdaj podraži bralčevo potrpljenje. Vendar Almin mojstrski nadzor nad celotnim dogajanjem, njen vselej prisotni smisel za humor in slog, s katerim kot s paleto slika daljna mesta in pokrajine, vse to je prav čarovniško potisnjeno v ozadje. Utapljamo se v zgodbi, v kateri ni nič prisiljenega, in je prav zaradi pisateljičine briljance nemogoče reči, kaj je res in kaj si je izmislila. Edina neizpodbitna trditev je, da ti ob branju nikoli ni dolgčas. Čeprav Malik razlagajo kot duhovni in teozofski roman, je tudi izrazito panteističen. Sigelinde se ves čas spogleduje z naravo in njenimi pojavi, hrepeni po zlitju s preprostimi stvarmi, poduhovljenim goram zavida brezčasen mir in se z njimi pogovarja molče, v najglobljem notranjem jeziku. “Oh, ko bi se mogla kot kamen srečati s trkajočimi leti, cveteti kot cvetlica, šumeti kot potok – kot ptica krožiti po nebu, cvrčati kot muren v travi! Ko le ne bi bila kot človek del načrta stvarjenja.” V tem vzkliku glavne junakinje zlahka prepoznamo Almo Karlin, v svojem času nerazumljeno posebnico, katere izjemnost se nam odstira šele zdaj, ko nam z vsakim novim prevedenim delom vzame sapo.

Ocena filma Izvirni naslov: Hækkum rána Režiser: Guðjón Ragnarsson Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Ob koncu tedna, ko so smučarske skakalke prvič uradno tekmovale v smučarskih poletih – disciplini, v kateri imajo moški predstavniki že skoraj stoletno tradicijo – je bil v ljubljanskem Kinodvoru premierno prikazan islandski dokumentarni film o skupini deklic, ki se iz preproste želje po kar čim boljšem igranju košarke znajdejo sredi boja za ženske pravice. Pravzaprav so zaradi povsem nesmiselnih pravil, ki jih seveda krojijo odrasli, na nek način dobesedno porinjene vanj. Dekleta, stara od osem pa tja do trinajst let, pod vodstvom Brynjarja Karla Sigurðssona, znanega islandskega košarkarskega trenerja nekonvencionalnih, lahko bi celo rekli nekoliko provokativnih metod, v svojem športu blestijo in zato si seveda želijo vedno novih in novih izzivov. Klub, v katerem igrajo, tako zaprosi Islandsko košarkarsko zvezo, da bi lahko tekmovale proti enako starim fantovskim ekipam, saj naj bi se človeško telo do pubertete pri obeh spolih razvijalo približno enako in torej za takšno pomerjanje ni bioloških ovir. Prošnja naleti ne le na zavrnitev brez vsake utemeljitve, ampak tudi na izjemen odpor, skorajda linč, ki postopoma preraste v pravo feministično akcijo, v žal neuspešen boj mladih deklet z mlini na veter. Želja po enaki obravnavi v športu, kjer imajo tradicionalno še vedno glavno ali pa kar edino moč odločanja moški predstavniki – pa čeprav največkrat le z argumentom, da je tako pač od nekdaj bilo – je najvidnejši vidik filma Do zmage in naprej režiserja Guðjóna Ragnarssona, vendar pa je enako pomembno obravnavana tudi osebnostna rast mladih športnic. Skoraj vse so se košarki zapisale iz želje, da se otresejo svojih karakternih šibkosti, da se jih s fizičnimi in psihološkimi treningi naučijo obvladovati in premagovati. Ena od deklica je bila tako na primer premalo odločna, druga bi se rada počutila bolj sprejeto, tretja se je v družbi počutila nevidna in tako dalje. Trenerjeve metode, ki predvsem starše deklet sprva pogosto potisnejo močno izven cone udobja, so pri tem brezkompromisne – vsako izpostavi točno temu, zaradi česar je sčasoma lahko boljša. Ne le boljša pri košarki, ampak kot človek. Dokumentarni film Do zmage in najprej v Kinodvoru vrtijo skupaj s kratkim slovenskim predfilmom Za vogalom režiserja Martina Turka, ki obravnava prav tako perečo temo medvrstniškega nasilja. Oba filma skupaj tako pokrivata izredno široko paleto kar najbolj aktualnih vprašanj, s katerimi se vsakodnevno srečujejo mladostniki – filma sta primerna za otroke, starejše od 10. let –, hkrati pa k razmisleku o njih vabita tudi starejše, ki se marsikaterega problema morda niti ne zavedamo, dokler nam ga nekdo ne postavi tik pred nos.

Ocena filma Izvirni naslov: Režiser: Louis Garrel Nastopajo: Louis Garrel, Roschdy Zem, Anouk Grinberg, Noémie Merlant, Jean-Claude Pautot, Yanisse Kebbab Piše: Muanis Sinanović Bere: Jure Franko Uvodni prizori Nedolžnega nas spomnijo na drug francoski film – Triumf, ki smo si ga lahko v kinu ogledali lani junija. V obeh primerih gre za komedijo z na videz lahkotnim pristopom, ki prikazuje zapornike med rehabilitacijo z igro. Vendar vprašanje terapevtske razsežnosti igranja tukaj ni v prvem planu, zato pa smo prav tako soočeni z vprašanjem rehabilitacije kot take. Ta pa vključuje zapleten čustveni peterokotnik. Učiteljica igre v neumornem iskanju ljubezni se poroči z enim svojih zaporniških učencev. Njen sin, ki ne more preboleti žene in krivde zaradi njene smrti v prometni nesreči, se zaveda, da bo znova moral prevzeti zaščitniško vlogo in biti vsaj malo njen starš. Tu pa je še skupna prijateljica, ki sta si jo delila s pokojno, zapletena v številne površne zveze, medtem ko so med njima prisotna neizpovedana in morda ne popolnoma osveščena čustva. Skoraj preveč teže za komedijo, ki velik del svojega razvoja gradi na različnih domislicah, vložkih, včasih tudi akcijskih, za film, ki se opira na preizkušene formule všečnosti, istočasno pa želi povedati globoko travmatično zgodbo. Vendarle pa se zdi, da mu na čuden način uspe ujeti ravnovesje. Zaradi večinoma močnih igralskih izvedb nam med sledenjem zabavnih scen uspe začutiti težo dogajanja. Obenem pa se težko znebimo nekolikšne otrplosti pri zabavi. Ravnovesje je morda prav v tem, da eno in drugo plat filma težko zajamemo skupaj, da smo prepuščeni grenko-sladkemu vrtiljaku. Gre torej za tip komedije, ki na prvi pogled nekoliko spominja na hollywoodsko, vendar ne želi naših čustev speljati v smer ugodja, temveč nas pusti na robu klifa. Celo srečen konec je trpek, in čeprav ni ironičen, ga lahko istočasno beremo kot nesrečnega. Vsi junaki so žrtve ljubezni, lastnih čustev, ki pa jih istočasno osmišljajo. Njihovi notranji vzgibi se z njimi igrajo in jih vodijo v položaje, ki jih ne obvladujejo, skozi nepredvidene spremembe v odnosih, sami niso nikoli gospodarji svojega življenja. Vsak propad istočasno prinaša nov začetek, kot bi se življenje vrtelo v krogih. Gre za mollierovski, izrazito francoski tip komedije. Pri tem so zanimivo uporabljene panorame tipične francoske urbane krajine, ki nas vsakič znova za hip postavijo na distanco od omenjene grenko-sladke podobe. V filmu pa je ob vsem skupaj nekaj nenavadno nedolžnega. Kljub prisotnosti orožja, kriminala, seksualnosti v njem ne srečamo pravega nasilja ali perverznosti. Morda ravno v tem demistificira čare filmske industrije in nam življenjska dejstva prikazuje v človeški luči, čeprav jih pri tem nekoliko olepša. Znotraj omenjenega peterokotnika pa je v središču seveda klasični ojdipovski trikotnik, ki ga je treba razrešiti. Kljub temu da sam motiv ni nujno najbolj izviren, kljub temu da se kdaj srečamo tudi s klišeji žanra, pa je v Nedolžnem vendarle nekaj naivno pogumnega in nenavadnega, da se nam zlahka prikupi.

Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Pogosto je mogoče opaziti, da se pesnice in pesniki lotevajo pisanja esejev in so pri tem tudi ustrezno prodorni. Bržčas lahko to pripišemo značaju poezije same, ki pomen toliko zgosti in s tem povzema celoto, da se dotika neizrekljivega in se giblje na meji nerazumljivega. Esej nastopi kot tisti žanr, v katerem pesnica iz svoje samote komunicira s svetom, v katerem se izraža želja biti v nekem neposrednem dialogu. Grenko-sladki eros je klasična zbirka esejev, v kateri Anne Carson, tudi ugledna klasicistka, obravnava idejo erosa skozi poznavalsko interpretacijo starogrških tekstov. Rezultat njene interpretacije je pravzaprav kontrapunkt sodobni civilizaciji. Friedrich Nietzsche je napovedoval prihod zadnjih ljudi, ki izumijo recept za srečo. Ljudi, ki so pomirjeni z vsem, ki težijo k čimvečjemu udobju in so ga tudi sposobni zagotavljati. Danes udobje razumemo kot svojo osnovno pravico, ki presega vse druge dimenzije življenja, tudi za ceno funkcionalne družbe. Obsedeni smo z zdravim življenjem in ustrezanjem biopolitičnim predalčkom, ob tem pa se zdi, da smo že onkraj medlega miru, in – ob nemiru, ki ga spremlja shizofrenija sodobnega gospodarstva – besnimo, ker nas niti to izginjajoče udobje ne more zadovoljiti, še več, onesrečuje nas. Ne znamo se spoprijeti z razmerjem med hrepenenjem duha po vznemirjenju in privajenostjo na ugodje in varnost. Eros, kakor so ga razumeli Grki, pa ravno nasprotno. Je nekaj, kar nas sili iz varnih prostorov, stran od cone udobja, in prevprašuje meje našega jaza. Je nekaj, kar nas zajame, nam ne da miru, nas peha v pretrese, pa tudi v spoznanja in prej nedosegljiva stanja zavesti. Eros hkrati prevpraša Jaz in ga postavi. Podobno je s pisavo, ki izstopi iz časa, posega v navidezno večnost, razdeli glasove v črke in znotraj zavesti postavlja nove meje med zunanjim in notranjim. Postavi se vzporednica med vednostjo in ljubeznijo, obe združuje Eros, ki je dojet kot nekaj strašnega. To je v neposrednem nasprotju z današnjim dojemanjem erotike, ki temelji na bežni varnosti, nezavezanosti, pornografski estetizaciji, vsemu, kar se želi ogniti nevarnosti. Vendar je Sokrat, ta najmodrejši Grk, utemeljeval, da je prav v tem tudi smisel Erosa, ki nas skozi tegobe dviga v višave. Na tem mestu pa se moramo izogniti enačenju erosa z neoliberalno kulturo zasledovanja uspeha, s katero se hvalijo različni vplivneži, čeprav se od nje tudi ne smemo moralistično ločiti. Motivacija ima namreč velik vpliv na človekovo dojemanje svojega položaja, ameriški reveži so nemalokrat bolj optimistični od evropskih prav zaradi večinoma lažnih sanj o dosegljivem uspehu. Ločitev lahko izvedemo, če se spomnimo Sokratovega oziroma Platonovega spoznanja, da je ljubezen med ljubimcema samo zgodnja stopnička na poti do Enega. Skratka, prizadevati si je treba, da nas eros vodi k sublimnemu. Način pisanja Anne Carson ustreza vsebini. Daljši esej je sestavljen iz serije mikroesejev, ki so polni erosa, pogosto hlastajoči, včasih se nam zdi, da kaj preinterpretirajo. Vseskozi so pisani izjemno lucidno, avtorica spretno ravna z orodji jezikoslovja, klasicistike, literarnih ved in filozofije. Jasno nas vodijo k določenemu cilju, skoraj so zgodba, vendar nam ne prinesejo vsega na pladnju. Istočasno so težko in prijetno branje. So sladko-grenki. V času, ko nas ves čas bombardirajo popreproščena besedila o “toksičnih odnosih”, o individualni sreči, ko nas z vseh strani napada kult jaza, ki se pretvarja, da je kult dobrote in milosti, gre pravzaprav za času neprimerno branje, namenjeno vsem, ki čutijo, da življenje ni zgolj serija kratkotrajnih epizod omrtvičenega udobja.

Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Srečka Kosovela poznamo kot pesnika, ki je do svoje prezgodnje smrti napisal več sto pesmi, ki jih uvrščamo v impresionistično, ekspresionistično, futuristično in konstruktivistično poezijo. Kratkoprozna zbirka Burja pa prinaša izbor njegove lirične proze iz Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, kjer je pod uredništvom Antona Ocvirka izhajala v letih 1964 do 1974. V knjigi je objavljenih 82 kratkih zgodb, v katerih prevladujejo motivi Krasa in razmišljanja o osamljenosti, resnici, življenju in smrti. Kraška pokrajina z bori, brinjem in skalami predstavlja utelešenje Kosovelove težnje po molčanju in samoti, saj v zgodbi z naslovom Poet v mrazu zapiše: “To sem dobil od Krasa. Molčanje. Jaz živim lahko sam. Saj živijo skale in bori in brinje in tiste rdeče poti, ki se ne premaknejo nikoli. Saj živijo lahko. Lahko živijo, ker vedo: tam daleč v tujini je nekdo, nekdo, ki nas ima rad. Nekdo, ki mu je Kras dražji od vsega. Kadar se zbudi, stopi vanj, kadar zaspi, sanja o njem.” V prvem delu knjige prebiramo zgodbe, v katerih prevladuje motiv narave, zato nas ne čudi, da v zgodbi Troje barv izpostavlja belo, zeleno in modro kot svoje najljubše barve. Najsi gre za Samotni oblak, Skrivnostni cvet, Sanjajoči potoček, Skalo, Osat ali refleksijo o Burji, se v zgodbah poetično spogleduje z naravo, ki jo zaznava okoli sebe in beleži v številnih metaforah in metonimijah. Tako kot v poeziji tudi v prozi ustvarja suspenz s ponovitvami in ekstatičnimi vzkliki navdušenja nad vseobsegajočo lepoto, za katero pa se pogosto skriva slutnja bolezni, bolečine in smrti. Tako na začetku knjige v zgodbi Rad bi povedal izpove presunljivo ugotovitev: “… moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.” V zbirki Burja pa je tudi kar nekaj zgodb, ki opisujejo enodnevni obisk Ljubljane in Trsta – zlasti slednjega je Kosovel spoznal že med otroštvom, ko je z družino obiskoval gledališke prireditve. V zgodbi Iz albuma simbolično piše: “Mesto ne pozna ne življenja ne smrti. Življenje in smrt sta obenem.” Protagonisti Kosovelovih kratkih zgodb so povečini neimenovani študentje, berači, starci, popotniki, boemi in tudi mlada dekleta, ki jim Kosovel obelodanja življenjske uvide, do katerih je prišel v času svojega kratkega življenja. Nekatere anonimneže naziva kar “filozof”, “literat”, “poet” in “kritik” – kot na primer v zgodbi Kako se ljudje pozdravljajo, v kateri opiše njihove kratke, a prodorne dialoge o dolgočasnih nedeljah, morali ali marionetnem gledališču. V zgodbi z naslovom Mož za hribom pa sodobniku, ki tarna, da je gnusno in poniževalno biti človek in da bi bil raje drevo, odkritosrčno odgovarja: “Mnogo lepše je biti človek nego drevo. Drevo je del neskončnosti, človek je zrcalo neskončnosti, zato je lep! Ah, misliti, čutiti in vse to lahko izražati. Povej mi, kaj je vzvišenejše od tega?” Če so dialogi z brezimnim slehernikom polni spodbudnega optimizma, pa so po drugi strani monologi, v katerih razvija filozofske resnice in uvide, večinoma precej črnogledi z ostro bodico srda, nemoči, prezira, ironije in jedke bolečine. V zgodbi Pismo odgovarja osebi, ki ga obtožuje, da je kaotičen, obupan in v nasprotju s samim sabo, ker ne veruje v smisel kulture in življenja: “Kako naj verujem v smisel kulture in njeno pramoč? Narodi, ki so kulturni, morijo, zatirajo, ubijajo. To naj bo etični smisel kulture? Kako naj verujem v smisel življenja? Smisel življenja je krasti, zatirati, ubijati in veseliti se?” V nekaterih zgodbah Kosovel izraža iskreno čudenje nad tem, da je sam v nasprotju z drugimi brez idealov, takšnega človeka pa v zgodbi Človek brez idealov tudi opiše: “Nedosežen se mu zdi, in ta nedosežnost ga trpinči, muči, ubija. A še strašneje je takrat, kadar spozna resničnost, vedno dosegljivo, povsod dosegljivo, strašno resničnost. Človek gleda in vidi: vse je enako in nič ni različnega, vse je lepo ali grdo in nič ni svetega. In padejo mu v oči tiste tihe, lepe misli, ki so se bleščale nekoč in zatonile. In takrat postane dolgčas temu človeku brez idealov, kajti on nima nič več iskati in nič več najti.” Najbolj domiselne so zgodbe, v katerih Kosovel združuje prvine ekspresionizma, futurizma oz. konstruktivizma in groteske ter podaja filozofski uvid skozi navidezno bitko med dobrim in zlom. Takšni sta zgodbi Aja Baja Himalaja in Poet Akiba Sulej ter Bog in Antikrist, v kateri protagonista v enaki meri obupujeta nad ambivalentno človeško naravo in zlaganimi vrednotami družbe. Lahko bi rekli, da se proza Srečka Kosovela po tematiki bistveno ne razlikuje od njegove poezije – tudi v njej lahko najdemo tako impresionistične utrinke iz narave kot konstruktivistično zasnovane dialoge s primesmi družbene kritike in ironije. Kratki in odsekani stavki mu služijo za stopnjevanje dramatičnega suspenza, ki ga dostikrat izpelje že v prvem delu zgodbe, barvite metafore pa za odslikavo občutij do narave in dekleta. Barvito jesensko listje je na primer prispodoba za ljubezensko hrepenenje in minljivost, vlak pa za življenje, ki brez postanka drvi mimo. Nekatere zgodbe iz kratkoprozne zbirke Burja so razdeljene na več krajših delov v obliki posamičnih prigod in refleksij, ki se berejo kot pesmi v prozi. V pesmi Finale zaključi serijo razmišljanj o ljubezni in samoti s stavki, ki se berejo kot lirični verzi: “Nocoj sem sam. Umrl bi, pa ne bi zaplakal. / Pa nisem žalosten. / Samo tih sem. / In lepo je. / Pred okni so črni kostanji.” Burja Srečka Kosovela nas v turbulentnih časih navdaja z upanjem, da bomo svoje misli, čustva in dejanja lahko prevetrili in jih ugledali v novi luči – skozi vidik očesa orkana, ki kljub splošnemu kaosu prinaša trenutek miru in počitka.

Piše: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Izredno uspela pesniška zbirka Gregorja Podlogarja s pomenljivim naslovom Atlas nosi vso težo in lepoto obstoja, pa tudi raznovrstne kritike različnih vidikov. A poezija ostaja pri vsem tem zadržana. Tudi ko ubeseduje krutost ali lepoto vsakdanjosti. Pri tem ne gre spregledati prejšnjih Podlogarjevih zbirk, ki po eni strani odpirajo in po drugi zapirajo svet, pri tem pa puščajo bralstvo v varni kapsuli premišljevanja. V njih se namreč čuti željo po mirnem čudenju in zretju v prostranost in v svetovno leposlovje. S tem je Podlogar suvereno naselil, če parafraziram prvenec Naselitve iz leta 1997, slovenski literarni prostor. V nadaljevanju zahaja tudi v polemiziranje med starejšo in novo poezijo. Prav tako je zaznati materialne novosti, vseskozi je čutiti svet in njegove vplive. Pesnik se z njimi staplja, a vedno stoji trdno zasidran v naravi in umetnosti. Nič drugače ni v novi zbirki Atlas. Začne se s pesmijo Stavek, ki postavlja tudi moto zbirke. »Ne kot človek, / kot bitje med bitji, / kot en sam trenutek / brez smrti, / kot sunek vesolja, / brneč z vesoljem – /z vsem v vsem.« Vse je prepleteno, vse je del vesolja ali kot se konča pesem: »z vsem v vsem«. Podlogar izniči subjekt oziroma človeka, saj postane del ostalih bitij, ta pa so pomemben del kakršnega koli trenutka. Prav to je tudi poanta zbirke. Vse pesmi sestavljajo trenutek, hip, na katerega je treba biti pozoren. Pravzaprav na vse njih. Pesmi zato uspelo govorijo o naravi in vseh njenih mikrokozmosih ali, kot pravi avtor, mikrobih. Še posebej uspelo je to zaradi motivnih drobcev, ki jih subjekt sprehajalec opaža na poti, fizični ali mentalni. Ne gre prezreti, da Podlogarjeve pesmi postajajo vse boljši premisleki in pogledi v svet in v njem. »Vsa notranjost prekriva vso zunanjost.« pravi v pesmi Povej, mesto. Prav ta pesem bi se lahko kdaj znašla v kateri od antologij, saj po estetskih kriterijih in po denimo splošnem vtisu deluje subtilno in tehnično dovršeno. Podobno se dogaja s pesmijo Zlate rože, v kateri je avtor pretanjeno in prefinjeno ubesedil razkošje vsakdanjosti in sprejetosti: »Namesto tal / nebo z oblaki. Ves čas obkroženi / z valovi glasov. / Svetloba je večna / samo v spominu. / Sedimo za mizo / modrega poldneva. / Dotikamo se / z besedami. / Čas, porazdeljen / po belih skodelicah, / pripada vsakomur.« Pesmi Gregorja Podlogarja v zbirki Atlas so različno dolge, pri tem pa avtor skoraj vedno ohranja enako intenziteto. Ne smemo spregledati, da so zlasti daljše pesmi namenjene pomembnim umetnikom, kot so Georg Trakl, Gustav Mahler in Joseph Haydn. Prav tu se pesnik znova preigrava s potovanji, a jim pridaja različne razsežnosti in oblike. Jasno je, da pri tem ostaja pozoren tudi na zgodovinske okoliščine in na polje mogoče ali nemogoče svobode. Pri tem pa ne gre spregledati ideje o ustvarjanju dežel. Avtor ironično pravi, da je to povezano s poimenovanjem nečesa, z delom z besedami. Videti pa je, da ne gre za provociranje, ampak za premišljeno strukturo, kaj vse pomeni poimenovanje in verjetno tudi prilaščanje. Skorajda ponižno zaznavanje sveta, opazovanje sredi središča sobe, misli, vesolja in po drugi strani obrežja v zbirki Gregorja Podlogarja Atlas s pravo mero odpira vesolje vsakogar. Verjetno prav zato subjekt postaja vse bolj razblinjen, a hkrati nosi jasno in globoko sporočilnost. Vse je torej prepleteno in sobivajoče, največjo težo vsega pa nosi beseda.

Piše: Matej Bogataj Bere: Igor Velše Madžarskega pripovednika Laszla Krasznahorkaija poznamo po dveh v slovenščino že prevedenih delih; eno je zbirka govorov, fragmentov in fingiranih izjav in zametkov zgodb Svet gre naprej, v katerem se pripovedovalci različnih poklicev na različnih koncih sveta ukvarjajo z redom, smislom in sploh razmislekom o svetu, ti okruški pa so polni čudnih in čudežnih preobratov. Eden od likov recimo razmišlja o tem, da mora obiskati nekaj v svetu najbolj znamenitih slapov, potem se mu v šumenje teh pretvori glas budističnega pridigarja na televiziji, ki deluje kot pomirjevalno ozadje in osmišljen beli šum. Ali pa liki govorijo o Gagarinovem poletu v vesolje, ko je astronavt menda ob pogledu navzdol spoznal, da je to že raj in da svet ne dopušča nobenega popravka, da je vsakršen angažma nepotreben in samo izguba pozornosti, moči in časa. Drugo prevedeno Krasznahorkaiejevo delo je roman Vojna in vojna, o popotniku Kolimu, ki gre z rokopisom, nekakšnim pesimistično mračnim in absurdnim evangelijem, v New York, saj ga hoče spraviti na splet, ki se mu zdi približek večnosti. Vse je napisano, kot da gre za legendo, pričevanje o prenašalcu odrešenjskega besedila tja, kjer bo lahko delovalo s svojo mesijansko razsežnostjo. Kot se za pričevanje o temeljnem besedilu morebitne bodoče religije spodobi, ima Kolim na poti veliko pomočnikov, pravzaprav vsa naključja delujejo njemu v prid. Krasznahorkai se tako kaže kot dosleden pričevalec o nesmislu sveta in človekove akcije, in to potrjuje tudi njegov prvenec iz srede osemdesetih let Satanov tango. Dogaja se med oktobrskim deževjem na panonski ravnici v druščini bolj ali manj pokvarjenih, zapitih, brezbrižnih ali zgolj v svoje drobne preživetvene obrede ujetih pripadnikov skupnosti. Celoten prvi del je posvečen prihodu dveh nekdanjih kolegov, celo neformalnih vodij skupnosti, ki so ju spoštovali, vendar ju je njuna očitno kriminalna ali politična dejavnost začasno odstranila in se zdaj po dobrem letu vračata, potem ko sta zaigrala svojo smrt. V vasi je medtem vse narobe in gre še na slabše, nekakšna strojnica propada in z njo celotno posestvo, glavno socialno življenje poteka v krčmi in tam se dogajajo opolzkosti in drobni prepiri, tudi spogledovanje in zarote. Pri tem se pripovedni glas v maniri moderne pisave seli iz ene imanence v drugo, včasih tudi kaj citira in je potem to v narekovajih, ves čas se izgublja in zatika po notranjih labirintih protagonistov in počasi sestavlja zgodbo. Ta govori predvsem o tem, da so pokvarjeni in brezbrižni prebivalci obupali, da počasi propadajo in se pogrezajo v blato, tudi lastnih dejanj, otroci pijejo strup za podgane, saj jih nihče ne upošteva. Doktor je usodno zapit, ravnatelj je že zdavnaj ob šolo, babnice se razgrejejo ob vinu in takrat libido uhaja nadzoru. To je prav žabotovska morbidna močvirska atmosfera, podkrepljena z dežjem in blatom ter vsakovrstno podlostjo in nečednostjo. Nakar prideta Irimias in Petruša, očitno sta bila na skrivnostni misiji, in pobereta denar, celoletni dobiček, zaslužen z govedorejo, in vaščane prodata in predata oblasti, tako da jih vključita v mrežo ovaduhov, ne da bi sami to vedeli. Krasznahorkai je tudi v drugih delih izrabljal mesijanstvo, recimo v knjigi Svet gre naprej, kjer je kar nekaj simuliranih govorov in pridig. V Satanovem tangu ima Irimias recimo sugestivno in manipulantsko predavanje, po katerem mu vaščani kljub opozarjanju, vnaprejšnjemu svarjenju, da morda ne bo nič iz tega, izročijo svoje imetje. Slepar jih vnaprej opozarja, da bodo morda izgubili vse, in vsi privolijo v tveganje, tako velika je njihova notranja in bivalna beda. Vendar pa bolj kot vijugava zgodba, ki jo sestavljajo številni stranski rokavi, pritegnejo stil, način kopičenja stavkov in skrivnostnost, ki jo ovijajo. Krasznahorkaiejeva poved je dolga, plazi se kot počasna nižinska rečica in liže pomene, pridobiva na balastu. To je poved, ki se ne ustavi, čeprav steče počasi. Krasznahorkai ves čas razbija pripoved, dela na njenem razvejanju, gre za pot, ki se cepi. Vsako poglavje kaže bedno in porazno stanje skupnosti, ima drugo optiko, enkrat je to malce umsko topa punca, drugič prešuštniki, ki se parijo skoraj pred vsemi. Pripoved je pregnetena z gostilniško pijansko poltenostjo, kjer vsak hoče in poskuša prelisičiti vse druge. Na koncu, ko se zgodba ciklično zvrne v začetek, nam razkrije pripovedovalca, ki med pisanjem veselo naliva palinko in se izgublja v lastnih mentalnih meandrih, s tem pa Satanov tango dobi podobno pripovedno strukturo, kot jo ima Marquezov Sto let samote. Tudi napisan ni prav nič manj spretno, le da so karibske metulje in cvetje z neba nadomestili panonsko blato, pajki in razmočene poti.

William Shakespeare: Macbeth Matteo Spiazzi: Macbeth: Rjaveča predstava Tunel, 9. marec 2023 Radio Slovenija, informatovne oddaje, 10. marec 2023 V tunelu Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči za občinstvo, starejše od 15.let, uprizorili vizualno, predmetno - lutkovno predstavo, ki je nastala po Shakespearjevi tragediji Macbeth, s podnaslovom Rjaveča predstava. Režiral jo je Matteo Spiazzi, tudi avtor likovne podobe. Več Magda Tušar:

Hans Christian Andersen: Palčica Maja Kunšič in Tajda Lipicer Kulturnica, 16. marec 2023 Radio Slovenija, informativni program, 17. marec 2023 V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči uprizorili Palčico, lutkovno priredbo pravljice Hansa Christiana Andersena, za katero sta poskrbeli avtorica in igralka Maja Kunšič in dramaturginja Tajda Lipicer. Zgodbo o preizkušnjah nenavadnega drobnega bitja, nepričakovano nastalega iz igrive in kultivirane narave, si je ogledala Magda Tušar:

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so prvič na Slovenskem premierno uprizorili igro sodobne srbske avtorice Jelene Kajgo z naslovom Lunapark. Leta 2020 napisano delo je prevedel Sašo Puljarević, režirala je Tijana Zijanić, ki je pred premiero med drugim povedala, da "so resne vse teme, iz katerih se dela komedijo ali dramo; samo pogled oziroma perspektiva je tisto, kar določa, kam se nagibamo. In ko pogledamo od zgoraj in se sami sebi smejimo, vsaj ta trenutek, ko gledamo predstavo, lažje sprejmemo, kar nas duši." Vtise po premieri Lunaparka je strnila Staša Grahek. Na fotografiji Bernarda Oman, Lena Hribar Škrlec Foto Peter Giodani Jelena Kajgo: Lunapark Rolerkoster, 2020 premiera 16. marec 2023 Prevajalec Sašo Puljarević Režiserka Tijana Zinajić Dramaturginja Alenka Klabus Vesel Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Matic Hrovat Avtorica glasbe Manca Trampuš Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Avtorji priredbe so ustvarjalci uprizoritve. Nastopajo Lena Hribar Škrlec, Bernarda Oman Diana Kolenc k. g., Gregor Podričnik k. g., Jure Rajšp k. g., Tanja Dimitrievska, Karin Komljanec

Dočakali smo že 6. del srhljivke Krik, v kateri grozo pooseblja morilec, oblečen v masko, ki oponaša lik na znameniti sliki Krik Edvarda Muncha. Film ocenjuje Gorazd Trušnovec, njegovo besedilo bere Eva Longyka Marušič.

Med letošnjimi nominiranci za tujejezičnega oskarja je bila tudi belgijska drama Blizu režiserja Lukasa Dhonta. Film je sicer prejel prestižno veliko nagrado žirije v Cannesu, na lanskem Liffu pa so mu namenili nagrado Art kino mreže Slovenije in nagrado mladinske žirije Kinotrip. V središču filma je tesno prijateljstvo med najstnikoma, ki ga sošolci interpretirajo tako, da pride med njima do razdora in nazadnje do tragedije. Oceno filma je pripravil Igor Harb, bere Igor Velše.

Po kratkem romanu Pena dni, francoskega nadrealističnega pisatelja Borisa Viana, so sinoči v Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu uprizorili istoimensko predstavo. Režirala jo je Jana Menger, naslovno vlogo Colina pa je odigral Primož Pirnat. Predstavo Pena dni si je na premieri ogledala Petra Tanko. fotografija: Barbara Čeferin, APT Dramatizacija: Eva Mahkovic Režija: Jana Menger Igrajo: Primož Pirnat, Nika Rozman, Timotej Novaković, Miranda Trnjanin, Mario Dragojević Produkcija: Anton Podbevšek teater, 2023

Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Začetek zbirke raznovrstnih krajših spisov Bojana Brezigarja, novinarja, publicista in politika, rojenega v Nabrežini pri Trstu, sega v čas pred nekaj leti, ko so mu iz uredništva Primorskega dnevnika predlagali, naj za božično ali novoletno številko časnika napiše nekaj na temo Srečanja. Glede na avtorjevo izjemno razgibano poklicno pot, službovanje v različnih mednarodnih organizacijah in novinarstvu ter s tem povezanimi pogostimi potovanji, občasnimi bivanji v drugih državah in na vseh koncih stkane prijateljske mreže, je bila bržkone najtežja odločitev: kje začeti? Izbral je izlet s prijateljem v Prago in naključno srečanje z zvedavim češkim študentom na Karlovem mostu, ki ju je med pogovorom napotil v dotlej neznano gostilno. Zjutraj, 21. avgusta 1968, ju je v šotoru, kjer sta prenočila, zbudil trušč letal z bližnjega letališča. Bila so vojaška, sovjetska. Naznanila so nasilni konec praške pomladi ... Naslednje srečanje je bilo poldrugo desetletje pozneje v Rimu na večerji pri Andreju Novaku, dopisniku osrednjih slovenskih medijev iz Italije. Tam je spoznal Guelfa Zaccaria, skromnega moža z znanstvi in zvezami v vrhovih tedanje italijanske politike. Spoprijateljila sta se in nekaj let pozneje je Brezigarja povezal z ljudmi iz komisije za človekove pravice pri predsedstvu vlade, ki je takrat začela pisati zakon o zaščiti slovenske manjšine. To področje, razširjeno tudi na druge manjšine in redkeje uporabljane jezike, je v nadaljevanju rdeča nit večine poglavij v knjigi Srečanja. Bojan Brezigar v njih razkriva svoje poznejše vloge od opazovalca in raziskovalca do dejavnega udeleženca rahljanja političnih vozlov, povezanih z uveljavljanjem pravic zatiranih manjšinskih skupnosti – najprej na ravni dežele Furlanije-Julijske krajine in nato na konferencah in tudi drugod po Evropi in v svetu. Čeprav smo na splošno dobro seznanjeni s stoletnimi prizadevanji Slovencev na Koroškem in v Italiji za jezikovne in narodne pravice, Bojan Brezigar, tudi sam pripadnik slovenske manjšine, razkriva še številne bolj ali manj znane podrobnosti. Med drugim razlike v spreminjanju razpoloženja avstrijske in italijanske večine do Slovencev ob osamosvojitvi in vstopu v Evropsko unijo. Po drugi strani potomci slovenskih izseljencev v ZDA, kar je avtor odkril med svojimi obiski območij, kjer so najgosteje naseljeni, spoštujejo svoje prednike in navdušeno častijo »staro domovino«, a jih večina niti v medsebojnih stikih ne uporablja slovenščine. Brezigar v nekaj poglavjih piše tudi o posledicah stoletnega kratenja manjšinskih pravic narodom in narodnim skupnostim, kot so Baski ali Irci. Oboji imajo svoj jezik za ključno identifikacijsko sredstvo, vendar ga dandanes, kljub ugodnejšim razmeram v okviru Evropske unije, skoraj ne uporabljajo. Že prej je avtor naletel na povsem drugačno prakso Valižanov. Angleščina je tudi pri njih dominantni jezik, vendar se svojega vneto učijo na vseh ravneh. »Valižanščina,« je sklenil, »je po zadnjih podatkih edini manjšinski jezik v Evropi, ki številčno narašča.« Spet drugačen vtis je Brezigar dobil v Friziji. Tam so v času kongresa, ki se ga je udeležil v poznih 80-ih letih, največ pozornosti namenjali otrokom; poleg celodnevnega radijskega programa so sprva edino uro televizijskega programa pripravljali samo zanje. Takrat Slovenci v Italiji, dodaja, še niso imeli televizijskih sporedov v slovenščini! Razen s slovensko se Brezigar, kot piše, z nobeno drugo manjšino ni toliko ukvarjal kot s katalonsko. V Barceloni je bil že v času, ko je bila katalonščina še prepovedana, in na dan referenduma za osamosvojitev je bil priča nasilju španske policije. Ves čas je ohranjal stike z vidnimi zagovorniki neodvisnosti Katalonije in ostal kritičen do večjega dela slovenske politike, ki njihovih načrtov ni podprla. Seveda je Bojan Brezigar dobro spoznal tudi razmere v baltskih državah. V Litvi se je srečeval predvsem s predstavniki poljske manjšine, medtem ko je v Estoniji ugotovil, da po več desetletjih življenja v Sovjetski zvezi vsi prebivalci Estonije obvladajo ruščino, mnogi pa ob tem ne govorijo estonščine. Podobno je opažal v Latviji. Povsod so njegovo stališče, da bi ruščino morali priznali za manjšinski jezik, ostro zavrnili. Desetletja nasilne rusifikacije so breme, ki ga ni mogoče preseči čez noč.

Piše: Jera Krečič Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Zgodba iz neke druge hiše je prvi roman psihoanalitika in psihiatra Matjaža Lunačka, avtorja precej raznolikih knjig. Poleg številnih strokovnih besedil je literarni javnosti najbolj znan po psihoanalitični obravnavi Krsta pri Savici v eseju Za drugačno usodo, zbirkah kratkih zgodb Glasovi in podobe in Beatus ille qui ... ter razmišljanj o francoskem pesniku Rimbaudu v delu z naslovom Rimbaud, za vedno. Roman Zgodba iz neke druge hiše je avtor postavil v 19. stoletje. Specifični literarni komponenti – zgodovinska čas in prostor – postavljata roman v zanimiv dialog s sodobnostjo. Glavnemu protagonistu Martinu sledimo od rodne vasi Boskovice na južnem Moravskem prek Prage, kjer je obiskoval Karlovo univerzo, do neznane vasi na Slovenskem, kjer najde svoj novi dom. Žanrsko bi bilo roman v 34 poglavjih mogoče označiti za razvojni roman, nemško Entwicklungs- oziroma Bildungsroman, kot je znan iz obdobja nemških klasičnih romantikov. Prek zgodbe glavnega junaka, katerega življenje spremljamo od rojstva do smrti, se prepletajo pedagoški in vzgojni elementi, Matjaž Lunaček pa v duhu svojega primarnega poklica prek zgodbe predvsem ponazarja zakonitosti človekove nravi in psihe. Zlasti pa ugotavlja, kako je življenje zapleteno prav za vse – tudi za tiste, ki so, kot njegov junak Martin, obdarjeni z vsemi zemeljskimi darovi. Po uvodnem orisu okoliščin Martinovega otroštva in najstništva, za katero se zdi, da si ga je kljub težkim odnosom s sorojenci neverjetno samostojno krojil in gradil, nas tretjeosebni vsevedni pripovedovalec hitro postavi v na novo zgrajeni dom na Slovenskem. Kljub zaprtosti in ruralnosti okolja sredi gozdov in ljudi, ki ga obdajajo, Martin najde prostor zase in si ustvari družino. V vzgojo vzame dva fanta z vasi, ki izhajata iz skoraj enake tragične družinske situacije, zaznamovane z revščino in alkoholizmom, ter postane njun učitelj in oče. Pozneje se jim pridruži še deklica Eli in Martinove učne ure postanejo sredstvo za prikaz svetovnonazorskih in vzgojnih prepričanj, pa tudi različnih literarnih, umetniških in filozofskih sklicevanj. Pripoved ni klasična zgodba 19. stoletja nekega junaka ali družine oz. hiše, kot jo avtor imenuje v naslovu. Protagonist Martin je izjemen posameznik, ki živi v skladu s svojimi prepričanji in s tem v okoliščinah, ki so tudi v današnjem času nepredstavljive. Ideja o univerzalnem starševstvu oziroma očetovstvu ter pomenu izobraževanja je prav zaradi edinstvenosti v tistem (in tem) času in prostoru pravzaprav glavno vodilo romana. Hrvaški intelektualec Stjepan, ki se v romanu pridruži Martinovi družini, o svojem prijatelju tako premišljuje: »Ta človek pred njim radikalno posega v njegov način razmišljanja in življenja. Naj to sprejme zaradi prijateljstva, ki ga mogoče sploh ni? V njegovi notranjosti se je vse uprlo. Pomislil je na očeta, mater in sestre, ki so bili vsi zakopani v tradicionalni način življenja, kjer ni bilo nikakršnega prehajanja med sloji, na kar je namigoval Martin. A ne samo namigoval, on je tak svet že živel, kot je užival vse blagodati svojih izumov, o katerih se je še izobraženim ljudem komajda sanjalo. V njem je nastala silna miselna in čustvena turbulenca, kot ogromen vrtinec, maelstrom, ki kani pogoltniti vse, kar se mu približa.« Glas psihoanalitika je v romanu Zgodba iz neke druge hiše zelo močen, za leposlovno delo morda premočen. Pripoved je sicer kronološka, a z občasnimi retrospektivami, je tekoča, za večjo učinkovitost pa ji manjka žlahtnost karakterizacije in z njo prepričljivost zapletov, ki se v zadnjem delu knjige pospešeno in usodno stopnjujejo do epiloga. Ta prinaša odrešenje in upanje v naslovno hišo, tisto, ki kot življenje, s smrtjo in rojstvom, vedno znova postaja druga.

Piše: Andrej Lutman Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše V pradavnini je faraonova žena, na nebu ovekovečena z ozvezdjem, ki se po njej imenuje Berenikini kodri, darovala pramen las, da bi se soprog živ in zdrav vrnil iz bitke, Osojnikova Berenika pa se z mopedom vozi prek križpotij poezije. Zgodovinska Berenika je ostala brez darovanega pramena, saj naj bi lasje iz svetišča izginili, pesnikova pa vozi stoletja, celo tisočletja, da prepelje pesnika prek njegovih tegob. In kakšne so pesnikove tegobe? V 3. pesmi pesnik potarna: „trenutno ne vem kaj naj bi počel / zato pišem poezijo / ali vsaj mislim // da je to, kar bo napisano / poezija.“ Tudi 4. pesem se začne s tarnanjem: „včasih prevlada nemoč / verze spraskaš s kože / kot bi z dna ponve strgal / sežgane makarone.“ Prav tako so pomenljivi verzi iz naslednje pesmi z naslovom Dan, ko je Goethe stopil na bananin olupek: „nisem preveč zadovoljen s svojim izdelkom / upravičeno / nič pretresljivega se ni odprlo.“ Navedki so lahko iztočnice v pesnikov svet, v katerem prevladuje osnovno občutje, ki je nenehno preverjanje samega sebe in pozorno bdenje nad lastnim izrazom. Pesnik, ki ima za seboj zgledno število zbirk in ostalih knjig, pa vrsto nagrad, nastopov, gostovanj in pobud za mednarodna srečanja ustvarjalcev, se znajde v zagati, ko mu niti avtokritičnost ne pomaga. Docela evidenten glede svoje zagate je v 2. pesmi, ki jo uvajajo vrstice: „že dolgo nisem nataknil / belih gat / bolj kultivirano rečeno // spodnjic.“ Glede na pesnikovo strukturiranje s pripovedjo obremenjenih pesmi, v katerih se prispodobe zlahka nadomeščajo s podobami, prapodobami in podobnim, je treba opozoriti na tako imenovano nadrealistično vezavo. Kaj to pomeni? Pomeni zgolj to, da je vsak samostalnik vezljiv z vsakim pridevnikom in tudi nasprotno. V tovrstnem sklepalnem nizu Berenika pripelje do parkirišča, na katerem se Tomaž Šalamun posipa s pepelom, ko jadikuje nad usodo dreves, ki so morala biti posekana, da je nastal papir, na katerem so natisnjene njegove pesmi, ki jih tako ali drugače nihče ne razume ali jemlje resno ali sploh povoha. Ustvarjalnost je pač postopek, v katerem so izdelki povsem odveč, nezaželeni, celo žaljivi do ustvarjanja samega, do izumljanja vedno nečesa novega, še ne upesnjenega. Ko pesnik, ki je ustvarjalec že po opredelitvi, trči do tovrstnih znamenj, ki vodijo na parkirišče zgodovine, obstane, zastane, nemara obmolkne. A pesnik je vztrajen, vajen izpovedovanja, obseden od pesnjenja in sporočanja svojih spevnosti na papirju, v zbirkah, v antologijah, učbenikih. Proti koncu zbirke je pesem, ki ima naslov P.S.: Mavrica breztežnosti, v njej pa verzi: „Preveč je povednosti in premalo drobtinic / Premalo zlomljenih besed / premalo krvavega mesa v razpočenih / Dimljah.“ Pesnik sporoča, da je za pesem, ki je vredna tega imena, potrebno piljenje, dopesnjevanje, a hkrati mora dopuščati zlome smisla, puščati razlome sporočanja. Iztok Osojnik skozi celotno zbirko Berenikin moped dopoveduje, da sta ustvarjanje in igra oziroma igrarije par, dvojica z zavezo, ki zagotavlja kar najmanj polizdelkov, izdelkov in produktov z dodano vrednostjo. Ne, ustvarjanje se potrjuje zgolj in samo z izvirnostjo, unikatnostjo. Le tako se namreč razpira široka cesta ustvarjalnosti, po kateri Berenika goni svoj moped in lovi ravnovesje, da ne zleti s ceste. Če pa že, jo počaka pesnik z vsaj drugorazrednim presenečenjem, ki je deloma zasedeno parkirišče. In če še to ni dovolj, jo popelje do naslednje črpalke za gorivo, kjer se zmočnita za nadaljnje vožnje ...

Piše: Sašo Puljarević Bere: Igor Velše José Luís Peixoto se je že s prvencem Ne glej leta 2001 trdno zasidral na portugalskem literarnem prizorišču, a je roman Mestece Galveias šele prvo njegovo delo za odrasle, ki ga lahko beremo v slovenščini – poleg slikanice Mama, ki je deževala. V romanu, kot napoveduje naslov, stopa v ospredje Galveias, a čeprav topografija nima zanemarljive vloge, mesto pred nami zraste predvsem skozi zgodbe njegovih prebivalcev. Je pomembno dodati, da je Galveias Peixotovo rojstni kraj? Morda, a delo vendarle presega nekakšno (pol)avtobiografsko vrnitev v rojstni kraj. Prej namreč zadira v patologijo podeželskosti, marginalnosti, odtujenosti, osamljenosti in razmeščenosti. Če zaradi tega deluje univerzalno, pa še vedno ne gre spregledati portugalskega konteksta, vseh družbeno-kulturnih okoliščin, ki vplivajo na prebivalce Galveiasa. Povedano drugače, avtor pred nami plast za plastjo odstira zgodbe in s tem slika identitetno podobo ruralne Portugalske, a jih sočasno razgradi tako, da se pred nami razprostrejo kot primarno človeške. Zgodba se začne nekega ledenega januarskega večera leta 1984, ko na mestece Galveias pade skrivnostno nebesno telo, ozračje pa prepoji jedek vonj po žveplu, ki vztraja vse do konca. Že uvodni prizor zbeza na plan vse protagoniste, katerih zgodbe v nadaljevanju spoznavamo v posameznih poglavjih. S takšno ekspozicijo se roman odpira na stežaj, prepletanje različnih perspektiv, množice likov pa ustvarja izrazito polifonost. Zgodbe se prepletajo, kot se prepletajo življenja prebivalcev Galveiasa, in ni nujno, da se končajo, kjer so se začele. Velikokrat je prepuščeno bralcu, če želi, seveda, da okruške sestavi v nekakšno smiselno celoto. Prevladujoče tretjeosebno pripovedovanje, ki ga komaj kdaj zrahlja kakšna replika, deluje precej zgoščeno, a zaradi izvirnega opisovanja, nekakšne poetičnosti, ki srka ostro resničnost prebivalcev Galveiasa, ni neprodušno, še manj zatohlo. Še več, princip, po katerem je grajen roman, lahko opazimo tudi na slogovni ravni, saj podoba pogosto raste prav iz drobnega motiva, šele nato pa nastopi nekakšen zoom-out, ki vpelje določen lik. Dogajanja je, razen začetnega dogodka, precej malo, večinoma se je že zgodilo ali pa je podano posredno. Like namreč spremljamo v precej zamejenem časovnem obdobju. Prvi del se odvija januarja 1984, drugi pa devet mesecev pozneje. A na to lahko zlahka pozabimo; tisto, kar Galveias umešča v čas, so hipne, drobne reference na tehnološki napredek ali popularno kulturo. Ena učinkovitejših je zagotovo nadaljevanka Dallas, kamor se Tina Palmada vsaj s pogledom in mislimi zateče med posilstvom. In prav takšne, morda malo manj radikalne, so usode likov, o katerih beremo. V prvem delu spoznavamo predvsem prebivalce, ki so trdno vezani oziroma zamejeni na mestece, na primer številno družino Glavač ali starega Justina in njegov petdesetletni spor z bratom, v drugem delu pa beremo o prebivalcih, v katere je že prodrl tuji svet ali pa oni vanj – Janeirova pot v Gvinejo Bissau, Raquel, ki študira v Lizboni, in drugi. Pri tem gre seveda za že znano dvojnost vas – mesto, a Peixotu je uspelo vzpostaviti tudi kalejdoskop vrednot in značajev, ki slikajo večplastnost družbenega okolja. Od navezanosti na zemljo, odvisnosti, ki se je na podeželju morda bolj plastično zavedajo (»Zemlja je vse, kar je kdaj obstajalo in kar je zdaj razkrojeno ter pomešano,« pravi Justino), prek učiteljičinih poskusov opismenjevanja, ki naletijo milo rečeno na odpor, pa vse do kolonialne dediščine Portugalske (Janeiro ima v Gvineji Bissau družino) in povezav z Brazilijo (Brazilka Isabella, ki v Galveiasu peče kruh in vodi nočni bar). Vsi ti pogledi, verovanja, dediščina zgodovine, pričakovanja, nestrinjanja in želje hkrati brbotajo v Galveiasu, nebesno telo pa deluje kot nekakšen končni katalizator, ki na novo osmisli kontekst in mesto požene iz stagnacije. Proti koncu se pripovedna struktura začne gostiti, roman pospeši in nas skorajda v bibličnem paralelizmu členov pripelje do zaključka. Citat iz Evangelija po Luku z začetka romana neposredno, meteor in žveplen vonj pa posredno odpirajo navezavo na biblijsko zgodbo o Sodomi; rojstvo otroka, ki naposled nima vonja po žveplu, pa na prebivalce Galveiasa deluje nekako katarzično. Odrešeniško? Morda prinaša tudi novo upanje. A kakšno? Vonj novorojenčka naj bi jih spomnil na njihov lastni vonj, torej ponovno osmišlja nekakšno identiteto, skozi vonj pa proseva ideja skupnosti, ki se bo vendarle ohranila. Kljub vsem permutacijam? Ja, sprememba pač ne pomeni smrti.

V ljubljanski Mali drami SNG je bila sinoči premiera drame Gospa Dalloway hrvaškega dramatika Tomislava Zajca, ki ga poznamo po izjemno uspešni radijski igri, nastali na Radiu Slovenija z naslovom Treba bi bilo peljati psa na sprehod. Gospo Dalloway, napisano po motivih znamenitega modernega romana Virginie Woolf je režiral Peter Petkovšek, dramaturginja je bila Eva Kraševec, v njej pa je Maša Derganc z naslovno vlogo gospe Dalloway ustvarila veliko igralsko stvaritev. Na sinočnji premieri je bila tudi Tadeja Krečič. TOMISLAV ZAJEC (1972): GOSPA DALLOWAY po motivih romana Virginie Woolf krstna uprizoritev PREVAJALKA SETA KNOP REŽISER PETER PETKOVŠEK DRAMATURGINJA EVA KRAŠEVEC AVTOR VIDEA IN ASISTENT REŽISERJA URBAN ZORKO SCENOGRAFINJA SARA SLIVNIK KOSTUMOGRAFINJA GORDANA BOBOJEVIĆ AVTOR GLASBE PETER ŽARGI SVETOVALEC ZA ODRSKI GIB KLEMEN JANEŽIČ OBLIKOVALEC SVETLOBE ANDREJ HAJDINJAK LEKTOR ARKO VIRGINIA WOOLF/CLARISSA DALLOWAY MAŠA DERGANC GLAS 1/SEPTIMUS WARREN SMITH SAŠA TABAKOVIĆ GLAS 2/RICHARD DALLOWAY UROŠ FÜRST GLAS 3/REZIA SMITH SAŠA MIHELČIČ GLAS 4/DR. BRADSHAW VOJKO ZIDAR GLAS 5/PETER WALSH GORAZD LOGAR GLAS 6/SALLY SETON ROSSETER IVA BABIĆ GLAS 7/EVANS SAŠA PAVLIN STOŠIĆ

Piše: Petra Meterc Bere: Maja Moll Naslov knjige Carolin Emcke Ja pomeni ja in … asociira zakonski model »samo ja pomeni ja«, ki je bil prek pobude za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva v Sloveniji sprejet leta 2021, hkrati pa naslovni »in« s tremi pikami nakazuje, da avtorica meri na veliko tistega, česar zakoni ne morejo zajeti. Izhajajoč iz razkritij spolnih zlorab in gibanja #jaztudi v esejskih, izrazito osebnih premislekih piše o temah, ki so se začele odpirati ob gibanju, in poskuša segati na področja, ki še vedno manjkajo v javni razpravi. V fragmentiranih zapisih, med drugim tudi o avtoričinih izkušnjah, premišljuje o užitku in spolnosti, pa o moči in hierarhizaciji zatiranj, pri čemer jasno piše tudi o svojih dvomih in nevednosti. Knjigo začenja z mislijo, da je spolno nasilje še vedno tabuizirana tema, ne le v dejanju, temveč tudi v besedi, kjer neposredno izražanje še danes prepogosto nadomeščajo evfemizmi. Nadaljuje z razmisleki o sivem področju prestopanja mej, ko gre za nadlegovanje in ambivalentnost razmerij moči in nemoči pri partnerskem nasilju, ki so velikokrat tesno povezana z naklonjenostjo. Pričevanja žrtev, ki prihajajo na površje pod geslom #jaztudi, avtorica razume kot pomembna orodja za spremembo načinov gledanja in razumevanja drugačnih perspektiv. Omenja tudi očitke gibanju #jaztudi, ki da naj bi želel ukiniti užitek in seksualnost, ter poudarja, da se šele z jasnim začrtanjem mej, torej z naslovnim soglasjem »ja« kot izhodiščem odnosa, lahko začne raziskovanje užitka, začenši z odprto komunikacijo o njem. Carolin Emcke piše tudi o prepoznavanju, opravičevanju nasilja in odzivih neposredne okolice nanj. Prek lastne izkušnje, ko se je v nasilnem odnosu znašla njena prijateljica, razmišlja, zakaj okolica molči in ne ukrepa, še posebej če gre za intimnopartnersko nasilje, ki je še vedno eno od najpogostejših nasilnih dejanj nad ženskami in se največkrat dogaja v zasebnosti doma. V drugi polovici esejskega monologa avtorica poudarja, da feministične razprave o nadlegovanju in nasilju ter izkoriščevalskih strukturah ne smejo biti drugorazredne. Logika poglavitnih skrbi, ki jih je treba jemati resno, in postranskih skrbi, ki jih je mogoče odložiti, po njenih besedah sprevrženo hierarhizira bolečino. Vzporedno razmišljanje o raznovrstnih zatiranjih je tako po njenem nujno potrebno. Méni tudi, da je prepričanje, da se o zatiranju lahko izrekajo le žrtve same, zmotno, saj da jim je včasih naloženo celo preveliko breme izrekanja o lastni bolečini. »Zakaj se ne bi smeli belci kritično izreči o strukturnem rasizmu, heteroseksualci o homofobiji, ateisti o verski svobodi, moški o seksizmu? Sama to celo pričakujem od njih,« piše in dodaja, da žrtev ne gre omejevati s tem, da govorimo v njihovem imenu, temveč jim je treba omogočiti prostor, da to, če želijo, storijo same. Carolin Emcke v knjigi Ja pomeni ja in … išče načine, ki bi nam kot družbi omogočili postopne korake naprej na omenjenih področjih. »Tipaje moramo napredovati in iskati orodja, s katerimi lahko prevprašujemo svoje prakse in prepričanja,« piše. Prav takšna pa je tudi knjiga, ki premišlja, poizkuša in se pri tem, kar je izredno pomembno, ne boji lastnih dvomov in morebitnih napak.

Piše: Anja Radaljac Bere: Maja Moll Roman Oksane Zabužko Terenske raziskave ukrajinskega seksa skozi osebno pripoved pisateljice in akademičarke, ki predeluje razhod s svojim partnerjem, ukrajinskim slikarjem, preučuje žensko na presečišču spolnosti in politike, zasebnega in javnega. Na nenehno sovpadanje in prepletanje teh vidikov navsezadnje napotuje že struktura pripovedi, ki v zelo dolgih, gostih povedih v obsežnih, pogosto več strani dolgih odstavkih manevrira po zelo raznolikih vsebinah; prizori iz (nekdanjega) partnerskega odnosa se tako prepletajo s podatki o protagonistkinem ustvarjanju, odlomki njenih pesmi, refleksijami stanja umetnosti, slikami nekih drugih odnosov, srečevanj, dogodkov ter tedanjo politično sliko v Ukrajini. Pripoved pri tem nenehno prehaja med prvoosebno, drugoosebno in tretjeosebno pripovedovalko, s čimer v odnosu do protagonistke in njenih vsebin v romanu neposredno nastaja svojevrstna večstopenjska, oziroma »večbližinjska« obravnava; protagonistka v romanu s tem nekako razpada na več delov, na več drobcev – tistih, ki se pripovedovalki čutijo bližje, ki so z njo prekrivni, ki jih je mogoče izreči prvoosebno, ter na drugem koncu spektra tistih, ki jih ni mogoče zapisati drugače kot s potujitvijo, kot da so se prizori, ki jih tekst opisuje, dogajali nekomu drugemu, torej »njej« in ne več »meni«. Ta literarni postopek izkazuje posebno subtilnost pisateljice v odnosu do upovedovanega materiala; propadli odnos so zaznamovale različne oblike nasilja; spolno, čustveno in tudi fizično, na drugi strani pa je vztrajal občutek bližine in sorodnosti; protagonistka nekdanjega partnerja tako nekje opisuje kot prvega moškega, ki je resnično razumel njen položaj ukrajinske umetnice, torej umetnice manjšinskega umetniškega prostora, ki se zaradi ustvarjanja v manjšem jeziku, torej ukrajinščini, v državi, ki je »država tepenih«, česar ljudje iz mednarodnega umetniškega okolja ne razumejo, ne more povsem odvezati od tematik nacionalnosti, ukrajinskega izročila in tradicije ter zgodovine političnih odvisnosti, zatiranj in trenj, ki krojijo usodo ukrajinskega naroda, kar je znova – ali raje še vedno – aktualno tudi v današnji politični sliki. V tem kontekstu lahko govorimo po eni strani o prekrivnosti med položajem ženske v tedanji (ukrajinski) družbi ter političnim položajem Ukrajine. Gre za dve entiteti, ki se znajdeta v položaju zatiranega, ukrajinska ženska, zlasti ukrajinska umetnica, pa je tako seveda obremenjena (vsaj) trojno – s spolom in etničnostjo, pa tudi s poklicem. V tem smislu lahko poskusimo razumeti tudi ljubezen, kakor se kaže v svetu Terenskih raziskav ukrajinskega seksa; tanka je meja med ljubeznijo, tako do sebe kot tudi do drugega, ter zatiranjem in rušilnostjo. V končni konsekvenci tako v političnem kot intimnem obstaja odprtost za zlo, ki jo protagonistka romana zazna v svojem (nekdanjem) partnerju, enako kot jo lahko zaznamo v izpeljavah domoljubja, ki se sprevrže v nacionalizem, iz katerega se rojeva – enako kot v intimnem odnosu – zatiranje in uničevanje Druge(ga). Kljub zelo jasnim političnim izpeljavam pa so Terenske raziskave ukrajinskega seksa zelo subtilno leposlovno delo, ki tako rekoč brez zdrsov obstaja v mojstrski poetičnosti zelo kompleksnega miselnega toka, ki ne potuje le po celotnem spektru bližine do same sebe – od prvoosebne do tretjeosebne pripovedi – temveč tudi nenehno, z osupljivo hitrimi in tekočimi premenami v vsebinah, motivih in temah zelo celostno in kompleksno odslikava neko individualno živo zavest, ki se nikoli ne ustali pri eni sami tematiki, enem samem toku, temveč se nenehno preliva in s tem na izrazito poetičen način ustvari odslikavo nekega notranjega življenja, ki je prav s to svojo živostjo in plastičnostjo nenehno tudi trdno vpet v zunanji, širši družbeni prostor.

Piše: Marija Švajncer Bereta: Jure Franko in Maja Moll Uveljavljena hrvaška pisateljica, publicistka in esejistka Slavenka Drakulić v knjigi Nevidna ženska in druge zgodbe namenja poglavitno pozornost dvema temama – starosti in odtujenim medčloveškim odnosom. Zadnje življenjsko obdobje prinaša številne spremembe, postarane protagonistke pa se vznemirjajo predvsem zaradi spremenjene zunanjosti. Počutijo se nevidne in jih pri tem preveva občutek, da je prav postaranost tisto, zaradi česar jih drugi ljudje ne opazijo več. Nekatere od njih so namenjale veliko pozornosti oblačenju, ličenju in svojemu videzu nasploh, v starosti pa je seveda marsikaj drugače. V nejevoljo jih spravlja pogled na spremenjeno telo, strah jih je nemoči in bližajočega se dokončnega odhoda. Tako odcvetele se neprijetno počutijo pred tujim pogledom in nekatere od njih začnejo gledati nase tako, kot jih domnevno vidijo drugi. Starost je zanje samota in celo sramota posebne vrste. V zgodbah se ponavlja odnos med materjo in hčerjo, pogosto zapleten in težko rešljiv. Hči deluje grobo, odmaknjeno in neusmiljeno, mati je nebogljena, polna očitkov in željna pozornosti. Sčasoma se razkrijejo razlogi za tako razrušen odnos: mati je v preteklosti pretirano skrbela za svojo zunanjo podobo, hči pa je bila v vsem nekoliko bolj svobodna in brezbrižna glede tega, kaj da nase. Poslušati je morala materine očitke o zanikrnem oblačenju in tudi sicer veliko kritičnih opazk na svoj račun. Hčerka matere ni nikoli videla gole, zdaj pa je pred njo ubogo, razgaljeno in pohabljeno telo z močno vidno brazgotino, ki je ostala po odstranitvi rakaste dojke. Mlado žensko je kratko malo strah, da bo prišel čas, ko se bo tudi sama postarala. Ne mara morebitne podobnosti z materjo, o marsičem si prizna, da ne ravna prav, vendar ne zmore biti drugačna. V zgodbah se ponavlja strašni dogodek – bratova smrt. Ko je umrl, družina ni bila več taka kot prej, odtujenost med žalujočimi materjo, očetom in pokojnikovo sestro se je še povečala in poglobila. Literarne osebe se veliko sprašujejo, ali so v določenih okoliščinah ravnale primerno in z razumevanjem. Oče je na primer pretirano nadzoroval hčerko in se na nepomembne prekrške odzival silovito in ihtavo. Ko se zvečer ni vrnila ob dogovorjeni uri, ji je primazal klofuto, na mizi pa jo je naslednje jutro čakal listek z izbiro – podreditev družinskim pravilom ali odhod od doma. Dekle se odloči za samostojno življenje, pristnega odnosa s starši pa ni nikoli več. V zrelih letih skuša očeta opravičevati, češ da sta si bila značajsko pač podobna, oba trmasta in brezkompromisna, mater pa obsoja, da se pred očetom ni postavila zanjo. Besede ostajajo neizgovorjene, le v notranjosti žge bolečina. Sorodniki, ki se za časa življenja niso zmogli zbližati in sporazumeti, pa se vračajo v sanje. Prevladujeta žalost in mračno ozračje. Za kakršno koli spremembo je že zdavnaj prepozno. Zgodbe so napisane v prvi in tretji osebi. Pripovedovalke so po večini ženske. Po doživljanju so si precej podobne, le da so nekatere samske, druge pa živijo z družino in imajo torej tudi otroke. Najbolj pretresljiva je zgodba, v kateri se protagonistka spominja življenja s pokojnim možem, bližine in čustvene ubranosti ter zadnjega obdobja, v katerem je soprog, poklicni prevajalec, začel pozabljati in izgubljati besede in se sčasoma pomikati v poslednji molk. Druga ženska pa molči, ko pri postaranem možu najde modre tablete. Spominja se, da se je že prej spozabil in položil roko tja, kamor ne bi smel, celo na koleno njene študentke. Čeprav ji je neprijetno, ga skuša opravičiti s porajajočo se boleznijo. Stalnica v doživljanju staranja in nepristnih odnosov je človekovo telo. Pisateljica piše o njegovi posebni in osamosvojeni vlogi, nekakšni telesni logiki, na katero zavest ne more vplivati. Ne gre samo za to, da se telo stara in postaja drugačno, tudi strast do mlajšega moškega, ki se v ženski porodi na stara leta, je nekako samovoljna in neodvisna od njene volje: »Po prvi noči, ki sta jo preživela skupaj, je dolgo jokala. Zavedala se je, da je njeno telo, ki ga vodi hrepenenje, hkrati izdajalec in da je to razlog, zaradi katerega se bo hrepenenje med njima razblinilo, tako kot se je pojavilo.« Neka druga ženska, ko ne more več zadržati vode, svoje telo občuti kot ječo. »Ko je stala pred izložbo in je topla tekočina tekla iz nje, ji je bilo popolnoma jasno, da njena volja nima več nobenega pomena. Od zdaj bo živela v negotovosti. Kateri del telesa je naslednji na vrsti?« Predmeti in fotografije, o katerih piše avtorica, se kopičijo v človekovem življenju in igrajo simbolno vlogo. Nagrmadijo se in govorijo svoje zgodbe, a za nove ljudi, ki naletijo nanje, seveda nimajo nikakršnega pomena, zato jih odnašajo na smetišče. Videti je, kot da bi osebe iz preteklosti smrt zato doletela kar dvakrat. Knjigo Slavenke Drakulić Nevidna ženska in druge zgodbe je skrbno in pravopisno brezhibno prevedla Mateja Komel Snoj. Zaradi jezikovne natančnosti je treba omeniti tudi lektorja Janža Snoja. Morda bo kdo rekel, da sta jezikovna prečiščenost in lektorska skrb nekaj samoumevnega, nujnega ali obveznega, o čemer ne bi bilo treba izgubljati besed. Ker pa v marsikaterem prevodu in izvirnih delih, žal, ni tako in je opaziti kar precej površnosti in brezbrižnosti do jezika, je omemba prevajalkinega in lektorjevega dosežka vsekakor umestna.

Piše: Cvetka Bevc Bereta: Jure Franko in Maja Moll »Na poti v odraslo življenje sem tekla. Trdno odločena, da so strašne družinske zgodbe in tiste od sosedov porabili oni ...« Tako je v eni izmed pesmi v zbirki z zgovornim naslovom Zdravljenje prednikov zapisala pesnica, pisateljica in prevajalka Miriam Drev. Toda – ali je ta odločenost dovolj, da ljudje pozabimo na preteklost? Pesnica se še kako zaveda, da smo nosilci nekdanjih zgodb. In da so za besedami spomini. Zato nas opozarja, da smo »shranjeni drug v drugem« in da temu ni mogoče ubežati. Kajti »breme se nevidno, a ne manj težko, nalaga na ramena. Kako sploh shoditi, se vzravnati, ko se pod njim upogibaš do tal.« Ali je poezija tista, ki omogoča zdravljenje? Ali je bolezen pravzaprav naša bolečina, ki se vedno znova zdrami z nevidnim pritiskom na nevralgične točke? Ali se je sploh treba rešiti spominov? Ali gre nemara za to, da kadar v spominih zdravimo prednamce, rešujemo sami sebe? Vrsta takih in podobnih razmišljanj se bralcu lahko utrne ob branju pesmi Miriam Drev, pravzaprav drobnih zgodb, po eni strani poetičnih, po drugi brutalno iskrenih, saj ne nazadnje govorijo tudi o času vojne, pobitih, padlih, o tistih ranah, ki jih generacija vselej preda naslednji. Pesnica rahločutno slika utrinke iz življenja starih staršev, staršev, sorodnikov, ljubljenih, ki jih še vedno nosi v sebi. Dotika se jih skozi doživljanje otroka, prevetri jih s spoznanji odraslega. Detajl, ki ga opiše, se v nadaljevanju pesmi razraste v pretehtano razmišljanje, išče stik z višjim in vstopa v svet magije. Ivan Dobnik v spremni besedi opozarja na magično moč poezije, saj je nosilka tistih univerzalnih elementov, ki »s sintezo spomina v brezčasje z zapisano besedo na pesniški način izpostavijo območje čustev in dejstev, ki bi drugače bila samo suhoparni zgodovinski podatki«. Miriam Drev nenehno prepleta motive iz realnosti, ki prav zaradi načina predstavitve, delujejo kot sprožilec za spust v globlje plasti, pa naj gre za razgrajevanje samega spomina, tako zgodovinskega kot osebnega, ali za vzporednost dogajanj v notranjem in zunanjem svetu. »Kjer stopam zdaj, je zemlja okrog mene pusta. Otrplost v naravi je mimikrija skorje, ki te obda. Tolčem skoznjo, drobim sprijete minerale. Kot da tukaj nisem več doma. Ulice nimajo svojih nekdanjih imen. Ampak ostati v svoji obliki veselja in bolečine, nekaj tega je vseeno na dosegu. Potok na hribu od razvodja naprej teče čez bele kamne. Vodni tok, ki mi pljuska ob noge, odnaša hlad. Brinov grm zadiši. Misel, ki vznikne na površje, zajame zrak.« Pesmi v zbirki so razdeljene v štiri sklope. Zdravljenju prednikov sledijo Dvojni obroč, Miza iz melamina in Divjina. Sklopi prinašajo nove tematike, čeprav jih motivični drobci povezujejo med sabo. Še vedno so tu odnosi, zareze v času, približevanja in oddaljevanja. Sklop Dvojni obroč najizraziteje pretresa rojstvo, novo življenje in minevanje, Miza iz melamina govori o ljubezenskih sledovih, Divjina v pesnici oživlja bitje, drugačno kot v dnevnem svetu, z obzorji, motnimi v megli ali odprtimi v daljavo. V noči »zahuka snežna sova« med njenimi rebri. V nadaljevanju pesmi pa prinese še eno spoznanje: »Del divjine, moje lastne, se hoče spreleteti nad črno jaso in nad reko, zgrabiti plen. Kremplji so naostreni v britev, oči pronicajo v pritajene oblike, krila so razprta kot nebo. V resnici nikdar nismo zgolj naš dnevni jaz. Tisti, ki je viden in poznan.« Že samo misel na prednike bi lahko zamejila asociativni prostor, skrčila čas, če pesnica ne bi nenehno prehajala med tistim, kar je bilo, kar je in kar nemara bo. Kajti preteklost nas ne določa v celoti. Naša izbira in odgovornost je, kako bomo ravnali z njo. Miriam Drev pretresljivo upesnjuje podobo matere, ki je v vojni izgubila sinove: »V njenem slušnem dometu nihče ne omenja sreče.« Kako pretanjeno opozorilo za bralca, ki želi razumeti, zakaj so bila nekatera življenja naših prednikov tako polna žalosti, prečutih noči in nezaceljenih ran. Ne nazadnje jih zdravimo prav s sočutjem, ki ga predramijo zapisane besede. In to je poleg izbornega jezika in izpovedne moči zagotovo še ena izmed vrednosti pesniške zbirke Miriam Drev Zdravljenje prednikov.

Na velikem odru ljubljanskega Mestnega gledališča je bila premiera drame Nora ali Hiša lutk norveškega dramatika Henrika Ibsena v režiji in priredbi Nele Vitošević, pri čemer je sodelovala dramaturginja Petra Pogorevc. Besedilo je prevedel Darko Čuden, režiserka je izbrala glasbo, scenografka je bila Urša Vidic. Naslovni lik Nore je bleščeče odigrala Ajda Smrekar. Nastopajo še Matej Puc, Jernej Gašperin, Nina Rakovec in Jutrij Drevenšek. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: PREVAJALEC Darko Čuden REŽISERKA TER AVTORICA PRIREDBE IN GLASBENE OPREME Nela Vitošević DRAMATURGINJA Petra Pogorevc SCENOGRAFKA Urša Vidic KOSTUMOGRAFKA Tina Bonča LEKTOR Martin Vrtačnik OBLIKOVALEC SVETLOBE Boštjan Kos OBLIKOVALEC ZVOKA Gašper Zidanič ASISTENTKA DRAMATURGINJE Manca Lipoglavšek Igrajo Ajda Smrekar Matej Puc Jernej Gašperin Nina Rakovec Jurij Drevenšek

Ocena filma Izvirni naslov: Rimini Režiser: Ulrich Seidl Nastopajo: Michael Thomas, Tessa Göttlicher, Hans-Michael Rehberg, Inge Maux, Claudia Martini, Georg Friedrich Piše: Muanis Sinanović Bere: Jure Franko Rimini, mediteransko počitniško mesto, je v morbidni ekranizaciji Ulricha Seidla klinično hladna operacijska dvorana in na njeni mizi se znajdeta celoten zahodni način življenja na splošno ter specifično pregovorna avstrijska morbidnost. Rimini je eden najbolj mučnih in grozljivih filmov zadnjih let, čeprav v njem ni niti sledu žanrske grozljivke. Iz njega vejeta popoln hlad in brezinteresnost. Prizadeva si za kar največjo možno objektivacijo življenja ovenelega zvezdnika šlagerjev Richieja Brava, ki po hotelih popeva starcem in se za majhen denar prostituira z damami v poznih letih. Njegovo pijansko, nizkotno življenje iz rok v usta zmoti le prihod hčerke, ki se pojavi s skupino molčečih migrantov in od njega zahteva izplačilo preživnine, ki je osemnajst let ni plačeval. Vendar ne smemo pričakovati čustvene drame. Ostanemo priče popolnemu cinizmu, čisti volji do moči. Hčerka je tam zato, ker je tudi sama parazitka, oče pa si na najbolj nizkoten način prizadeva denar dobiti zato, da … Pravzaprav ne vemo, zakaj, gotovo pa ga ne vodijo kakšna globoka čustva. Morda gre predvsem za poskus pridobiti si možnost, da še naprej neodvisno živi, kot je navajen. Posnetki pustih plaž, zapuščenih hotelskih objektov, kleti, kičastih soban, vedno isto ponavljanje enakih kadrov zavrženosti, ki jih posiljujejo molčeči brezdomni migranti, popolnoma demistificirajo naše predstave o počitnicah. Jug, kamor gre na počitnice, je za srednjeevropskega človeka pogosto kraj, kjer skuša izživeti svoje nezavedno, da bi ga to popeljalo iz temačnih globin na svetlo. Seidlov film mu to možnost odvzame in kaže, da pred potlačenim ni mogoče pobegniti. Pred potlačenimi vojnami na Bližnjem vzhodu, nacistično preteklostjo, morbidno obsedenostjo z materami ter praznino obljub hedonizma in vladajočega dojemanja mladosti. Vse se niči. Da bi nas film še bolj namučil, nas obremenjuje s skoraj pornografskimi podobami izpraznjenega seksa ostarelih ljudi kot kontrapunkta idealiziranih popkulturnih teles in promiskuitetnih avantur. Potujitveni učinek se porodi iz dejstva, da mladih v enakem početju od njih ne ločuje nič bistvenega, le projicirani blišč – enak blišč namreč drug v drugega projicirajo tudi liki na zaslonu. Alegorija vsega, kar je šlo zadnja leta v družbi spektakla in v svetu, ki mu vlada Imperij, narobe. V dve uri je stlačen ves razkroj Evrope po drugi svetovni vojni. Skrajno mučen film, kakršnega si tudi zaslužimo, in vrhunec dosedanjega kinematografskega leta.

Ocena filma Izvirni naslov: Illyricvm Režiser: Simon Bogojević Narath Nastopajo: Filip Križan, Ylber Bardhi, Robert Prebil, Adrian Pezdirc, Ilir Prapashtica, Ana Takač, Franjo Dijak, Alan Katić, Jasmin Telalović, Siniša Labrović, Labeat Bytyçi, Edi Čelić, Elvis Bošnjak, Piše: Igor Harb Bere: Lidija Hartman Življenje v času Rimskega cesarstva je arheološko precej dobro raziskano, saj obstajajo številni pisni viri, spomeniki, izkopanine in celo še zmeraj stoječe zgradbe, tudi na območju Slovenije. A to pokriva predvsem življenje v mestih, medtem ko so na širnih planjavah in v gozdovih onkraj njih živeli staroselci, o katerih se ni ohranilo veliko podatkov. Na območju Slovenije in širšega Balkana so takrat živeli Iliri in ker za njimi niso ostali obsežni zapisi ali druga stvarna dediščina, je bil scenarist in režiser Simon Bogojević Narath pri ustvarjanju filma prisiljen iz drobcev izluščiti številne podrobnosti, vključno z jezikom. Pri tem je bil deležen široke podpore hrvaške akademske sfere, da bi lahko ustvaril film s karseda verno podobo življenja na območju Balkana pred dvema tisočletjema. Illyricvm je zgodba o pastirju Volsusu, ki mu poglavar nekega barbarskega plemena posili in umori ženo, in tako se odpravi na pot maščevanja. Na tej poti naleti na rimsko legijo in se ji pridruži kot nosač. Večina filma prikazuje vsakdan v rimski utrjeni postojanki, ki stoji sredi planjave, daleč od kakršnekoli civilizacije. Vodi jo Mark Plautij, mlad pobiralec davkov oziroma publikan, ki dneve preživlja v popivanju in objemu svojega ljubimca, saj na to preprosto nalogo gleda kot na stopničko v karieri. Med vojaki je najbolj zanimiv centurion Decimus Fabius, ki ga slovenski igralec Robert Prebil odigra z očitno karizmo in kančkom humorja. Film bo brez dvoma pritegnil tiste, ki jih zanima zgodovina, saj ponudi edinstveni vpogled. Ljubitelji bolj pustolovskih filmov, kot je denimo Gladiator, pa bodo žal razočarani, saj akcije ni veliko in še tista je omejena na skrajno surovo nasilje. To film deloma postavlja ob bok lanskemu Severnjaku, ki je prikazal vikinško življenje in maščevanje, ali pa Apokaliptu, kjer smo dobili vpogled v izgubljeno majevsko civilizacijo, vendar je kakopak na vsakem koraku očitna več desetkratna razlika v proračunu. Scenografija in kostumi so dobro narejeni, čeprav niso dovolj ponošeni, medtem ko se izkaže, da je uporaba mrtvih oziroma izmišljenih jezikov za nekatere igralce prezahtevna, kar se kaže na neprepričljivosti njihovih likov. Ključna razlika je odsotnost akcije, ki zaznamuje prej omenjene filme, medtem ko v Illyricvmu spremljamo relativno nesposobne slehernike v dokaj dolgočasnem vsakdanu. A, kot je razložil režiser v intervjuju za našo MMC, si »predstavlja, da je bilo življenje na provinci dejansko tako«. In bržkone ima prav.

Piše:Katja Šifkovič Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič »Napisati ta roman je bilo bistveno težje in bolj zahtevno, kot pisanje prvega dela trilogije«, je povedala avtorica romana V koraku z volkom Janja Vidmar. Gre za nadaljevanje potopisnega, delno avtofikcijskega romana Niti koraka več, ki nas je dodobra seznanil s protagonistko Alenko, ki pa jo v drugem delu začutimo bistveno globlje. Avtorica nadaljuje potovalno, romantično in pohodniško rdečo nit tudi v romanu V koraku z volkom, le da smo v drugem delu priča več res odlično napisanim notranjim monologom oziroma razmislekom o ljubezni, žalovanju, pogrešanju, odnosih in družinskih vezeh. Zgodbo še vedno močno prepreda izguba ljubljene sestre, težo pa ji dodaja nadaljevanje ljubezenske zgodbe oziroma povedano bolje, iskanje poguma, kako se ljudem ponovno odpreti in jim zaupati. Zgodba se tokrat seli v Toskano, prepredeno s trnastim grmičevjem, skalnimi špranjami in strmimi vzponi. Protagonistka šepeta pokojni sestri: »Poglej me, poglej, hodim, samo hodim, kot si si želela. Pot je pogum. Način, kako vase naseliš širni svet in ga vzljubiš. Šele potem ga znaš resnično deliti z drugimi.« Tu se skriva tudi moč knjige, saj smo prek avtoričine empatije do svoje protagonistke z njo neposredno povezani tudi mi. Bralci smo v trenutku na Alenkini strani, branimo njene odločitve in njeno željo, da se znova odpravi v daljne kraje. »Človek pod sabo ne potrebuje drugega kot zemljo. Vse drugo se rojeva in neizprosno propada, nepomembno kot človeštvo samo. Svet nam, medtem ko se obnašamo kot bogovi, dan za dnem odslikava našo neznatnost.« Roman osvetljuje človekovo raziskovanje samega sebe zunaj konvencionalnih družbenih okvirov. Med branjem se nam zastavlja vprašanje, zakaj nekateri tvegamo več kot drugi? Zakaj se nekateri nenehno odpravljamo v gore, hodimo po slabo označenih in nevarnih poteh? Menim, da se avtorica Janja Vidmar zgleduje po velikih avtorjih ameriškega transcendentalizma, kot so bili Krakauer, Emerson in Thoreau, ki so verjeli, da se ljudje lahko dokončno izoblikujemo le, ko smo dolgo v situaciji in okolju, kjer se lahko zanesemo samo nase. V koraku z volkom je zelo iskrena pripoved, ki ne olepšuje ne iskanja ljubezni, niti pohodništva. Avtorica Janja Vidmar ne poskuša poveličevati Alenkinega potovanja ali poenostavljati in olepševati njenih težav. Večkrat bi lahko trdili, da protagonistka pred svojimi težavami beži, namesto da bi se z njimi soočila, a se kljub temu med potovanjem veliko nauči o sebi. Gre za čudovito pripoved o zapleteni življenjski zgodbi zanimive in srčne ženske. Njenih uvidov ne moremo strniti v nekaj povedi, vsekakor pa je roman poln odličnih notranjih monologov in zanimivih krajev žgoče Toskane, ki bo redkokaterega bralca pustil ravnodušnega.

Piše: Ana Hancock Bere: Eva Longyka Marušič Četrti roman filozofa, pisatelja, dramatika, raziskovalca in prevajalca Mirta Komela Akiles se zgodi v enem dnevu. Leo, nadobudni in neutrudni borec proti kapitalizmu in sistemu, faliran študent filozofije, špiker na študentskem radiu, je samooklicani Ahil. Njegova Ahilova peta je ljubezen do Dee, študentke primerjalne književnosti, ki pa mu ljubezni ne vrača, niti z njim ne deli nazorov. Tretji akter ljubezenskega trikotnika je njen introvertirani profesor. Poglavja izmenično, v prvi osebi, pripoveduje eden izmed trojice, s čimer se izmenjuje pripovedna perspektiva, zgodba pa se počasi izkristalizira. Jezik je eksperimentalen, kar ima potujitveni učinek, z njim pa Komel gradi tudi alternativen svet in nas vseskozi opominja, da bi povsem lahko bilo vse čisto drugače. Marsikaj je preimenovano (Slovenija postane »Zlovenija«) ali izmišljeno. Pogoste so skovanke in besedne igre: »malokdo malokdaj malotukaj malotam«, aliteracije: »reklame, računi, reklamacije, rakuni«, naštevanja, ki se nadaljujejo v nepričakovano smer, in rime. Rimani so celotni odstavki: »eden na prenosniku, drugi s prstom v nosniku; ena na mobilniku, druga z mislimi pri štedilniku;« V nepričakovano smer vodijo tudi ustaljene besedne zveze, ki se ne končajo, kot pričakujemo, npr. »meni-nič-njemu-vso«. Jezik tako zaživi samosvoje življenje, neodvisno od literarnih konvencij. Humor in sarkazem sta po vidljivosti enakovredna eksperimentalni rabi jezika in prav tako prežemata ves roman. To je v skladu z avtorjevim credom, »da bi se moral pesnik, ki zna tragiško pesniti, znati tudi komiško šaliti«. Po eni strani gre za alternativno verzijo sveta, vendar pa najdemo tudi namig, da se delo godi v prihodnosti, »gospodovega leta XX50«. Vendar pa svet, ki ga pričujoči roman izrisuje, večinoma ni bistveno drugačen od znanega sveta. Od realnosti se razlikuje predvsem zaradi občasno nepotrebne pretiranosti, ki preveva zlasti vstajo pred parlamentom. Ta ne deluje več nadrealistično, temveč burkaško. Ker pripoved spremlja vse, kar pripovedujoči subjekt sliši ali prebere, v delu Akiles mrgoli različnih vrst besedil – od sporočil upravnika stanovanjskega bloka, grafitov in časopisnih novic do zapisnikov sestankov, raznoraznih obvestil in vsakovrstne službene e-pošte. Pri tem so na kupu zbrane absurdnosti birokracije, medmrežja in akademskega sveta. Tiste že danes obstoječe so lucidno prikazane, druge pa so le nadaljevanje že obstoječih tendenc. Mirt Komel je tako ustvaril in osvetlil tisto, kar še ni vidno, npr. »socinženiring dvopredmetni študij, ki kombinira sociologijo in inženirstvo«. Razpoke, ki so dandanes nakazane, so prignane do absurda. Komelu v tem oblikovno zaznamovanem delu nič ni sveto. Marsikaj je preimenovano, pravzaprav ustrezneje poimenovano, npr. »skoraj samostojni podjetnik« ali »pogodbe za podaljšan delovni čas«. Preimenovana pa je tudi zgodovina. Hegel postane »Kegelj«, sile osi pa »osi dobrega«. Slednje nas opominja, kaj se zgodi pri vztrajnem ponavljanju izkrivljanja. Akiles je tako ne le ogledalo sodobni družbi, temveč tudi opomin, kaj se utegne zgoditi v bližnji prihodnosti.

Piše: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič Da je umetnost včasih nemogoče ločiti od umetnika, dokazuje življenje igralke Jožice Avbelj. V biografskem romanu Joži se pred nami razpira življenje, ki je popolnoma prepleteno z dramskimi liki, dramami in gledališčem. Roman, ki je rezultat štiriletnih pogovorov med dramaturginjo in urednico zbirke Knjižnica MGL Petro Pogorevc in igralko Jožico Avbelj, je tudi popis slovenske gledališke zgodovine od sedemdesetih let naprej. Roman, napisan v izjemno preprostem, kratkostavčnem slogu, v katerega na trenutke vdirajo tudi pogovorni izrazi, je pospremljen s črno-belimi fotografijami in spremlja življenje Jožice Avbelj vse od malih nog do danes. Igralka, ki se je rodila v Postojni in se nato preselila v Savsko naselje, v prvoosebni pripovedi opisuje takratno mladost v Ljubljani, svoj odnos do sestre in staršev, do sošolk in sošolcev, predvsem pa do svoje prve ljubezni: gledališča. Prvi del romana je tudi zanimiva razglednica takratnega urbanega okolja skozi igralkine oči, tedanje ljubljansko nabrežje, kavarne in bare lahko primerjamo z današnjim, veliko bolj gentrificiranim mestnim okoljem. Jožica Avbelj je že pred vstopom na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo nastopala v razvpiti predstavi Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki. Prav ta predstava in Dušan Jovanović sta zaslužna, da se je odločila za ta poklic. Igralka, ki nikoli ni hotela, da bi njen priimek nagovarjali z žensko svojilno obliko, Avbljeva, je svojo pot nadaljevala tako v neinstitucionalnem kot institucionalnem gledališču. Kmalu se je namreč pridružila še Gledališču Pekarna in dobila vlogo tudi v slavnem Spomeniku G. V tem obdobju je spoznala Lada Kralja in si z njim do njegove smrti pred nekaj meseci delila zasebno življenje. Mlajši generaciji pa je Jožica Avbelj znana predvsem z institucionalnih odrskih desk Mestnega gledališča ljubljanskega. Roman Petre Pogorevc Joži zagotovo ponuja dober pregled pomembnih gledaliških predstav, hkrati pa navdihuje bralstvo z igralkino strastjo do gledališča in ustvarjanja. Jožica Avbelj se namreč nikoli ni ustavila, za vsako vlogo je, kot pravi, študij začela znova in tako njeni liki niso postali rutinski in statični. Naprej sta jo gnali vztrajnost in trma, ves čas je skorajda asketsko ohranila močan stik s svojim telesom. A igralka kljub naporom in disciplini, ki ga zahteva njen poklic, nikoli ni izgubila svoje otroškosti in tako lahko v njenih premislekih o materinstvu preberemo: »Vedela sem, da sem glede na svoj značaj, poklic in način življenja sama en tak velik otrok, da ne bo pametno, če se bom šla mamo.« Precej obsežen roman prinaša dober pregled njenih vlog, na zabaven način ponuja pogled v gledališko zaodrje, gledališko umetnost pa vsekakor idealizira. Vendar se knjiga po prvi polovici prevesi v nenehno popisovanje in naštevanje vlog in predstav, umanjka pa bolj poglobljen, morda celo bolj oseben in reflektiran premislek o slovenskem gledališču. Na dogodke, kot sta spolno nadlegovanje in zloraba moči na Akademiji in v umetniških institucijah, se odzove zgolj s presenečenjem in razočaranjem ter se ne dotakne problema ženskih vlog v gledališču, čeprav se njihovih stereotipizacij in pomanjkljivosti še kako zaveda. Prav tako se ne sprašuje o političnih dimenzijah gledališča in razmerja med institucionalno in neinstitucionalno produkcijo. Morda razlog za to tiči tudi v tem, da se avtoričin pogovor z igralko nikoli ni dotaknil tovrstnih tematik. Vsekakor je biografski roman Joži lahko navdih za marsikatero igralko, najsi je šele na začetku igralske poti ali pa že globoko v njej. Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni vkalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti.

Prevedel Matej Venier Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Kutina iz Carigrada je pripovedna pesnitev italijanskega avtorja Paola Rumiza v šest tisoč verzih, pisanih v laškem enajstercu. Na prvi notranji strani se srečamo s podnaslovom Balada za tri moške in žensko, pod črto pa je dodan napol šaljiv napotek: samo za glasno branje. Knjiga postavlja sodobnega kritika pred zagato: kaj storiti s stopico in epiko v današnjem času? Poleg tega ljubezenska zgodba med Dunajčanom Maxom Altenbergom in Sarajevčanko Mašo Dizdarević ponavlja številne orientalistične stereotipe. Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za srednjeevropski orientalizem, ki v Balkanu vidi predvsem divje, svobodno, neukročeno področje, ki je v čistem kontrastu z domnevno zaprtostjo in hinavskostjo obalpskih dežel. Balkan je, skratka, območje nekakšnih plemenitih divjakov. Protagonistka Maša DIzdarević pooseblja ta Balkan, vanjo so projicirane moške fantazije, kot lik je stkana iz njih. Skratka, zasnova pesnitve je sama po sebi precej nereflektirana in v spregi z arhaičnostjo oblike lahko vzbudi nekaj nelagodja in začudenja. Vendarle pa se je treba odreči tudi sodobnim progresivističnim inkvizicijam, ki onemogočajo pošteno sodbo ter pravzaprav ovirajo odnos z besedilom. Kutini iz Carigrada nikakor ne moremo odreči slikovitosti, atmosferičnosti in močnega čustvenega naboja, ritem, ki ga je v slovenščino prelil Matej Venier, pa nudi dobrodošlo poživitev današnjih bralskih izkušenj. Pripovedni lok je napet, osmišljen in poln tragičnega naboja. Hrepenenje po neulovljivem Balkanu kot istočasno fantazmi in realnem prostoru proizvaja posebno strastnost. Epika je na ravni dogajanja ustrezno posodobljena in kaže svoj smisel v zgoščevanju in intenziviranju pripovedi, ki ju v razčaranem svetu današnjega romana pogosto pogrešamo. Skratka, nelagodje, s katerim se soočimo ob branju dela, nikakor ni samo posledica njega samega, temveč tudi naših lastnih nepredelanih pričakovanj. Modernost in književnost, ki ji pripada, težita k nenehnemu razločevanju, h kateremu sili prepričanje, da zgodovina nekam napreduje ter da je staro slabo, novo pa dobro. Stvari, ki jih ne more jasno umestiti, povzročajo krče. Resničnost pa se vedno znova izkaže za bolj zapleteno in neulovljivo ter dane kategorije vedno znova postavlja na laž. Pesnitev nas vodi skozi mračnost temeljnih vprašanj o smislu življenja in smrti, o vlogi ljubezni in usode v posameznih eksistencah. To enkrat počne z lucidno jasnostjo, ki ne ponuja hitrih, odrešilnih odgovorov, drugič pa zapada v mistifikacije. Erotika se denimo kaže kot skrivnostna, uničevalna in usodna sila, ki deluje predvsem prek ženskega telesa. Kutina iz Carigrada ostane ujeta v fatalizem romantične ljubezni, iz katerega se ji ne uspe iztrgati. Na ta način pa vsebina niti ne more odrešiti forme, jo zares osvežiti v novi perspektivi, čeprav sta dogajanje in dogajalni prostor sodobna. Vendar pa, po drugi strani, nudi nekatera zanimiva izhodišča, ki so neupravičeno zapostavljena. Tema odnosa med tekstom in telesom, med pomenom in ritmom, glasom in pisavo, je v okvirih sodobnih spoznanj kognitivne znanosti pa tudi položaja literature v družbi izrazito pomembna. Kar se kaže kot zastarelo – denimo govorjena umetniška beseda v nasprotju s tihim branjem – v novih družbenih razmerah in v času novih tehnologij, na razpotju pesniških praks, zopet dobiva velik pomen. Kutina iz Carigrada Paola Rumiza je zanimivo, v dobrem in slabem pomenu izzivalno branje, ki je primerno za današnji čas morda ravno zato, ker deluje na prvi pogled zanj povsem neprimerno.

Redki so igrani filmi, ki zgodbo pripovedujejo iz perspektive neke živali. Gre za velik izziv, ki se ga je lotil Poljak Jerzy Skolimowsky v filmu IA. S svojim tankočutnim pristopom je prepričal gledalce, pa tudi žirijo v Cannesu, ki mu je podelila svojo nagrado. Film ocenjuje Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič.

V nedeljo je svoje nagrade podelila Britanska filmska akademija. Netflixovi produkciji Na Zahodu nič novega so namenili kar sedem BAFT – za najboljši film, najboljši tujejezični film (gre namreč za nemško produkcijo), za režijo, za scenarij po predlogi, za filmsko fotografijo, filmsko glasbo in zvok. Film, ki si ga lahko ogledate na Netflixu, v nekaterih državah je na ogled sicer tudi v kinih, ima tudi devet nominacij za oskarje. Film ocenjuje Igor Harb, bere Bernard Stramič.

Piše: Tadeja Krečič Bereta: Maja Moll in Igor Velše Ob nedavnem ponatisu celotnega opusa sedmih romanov Marcela Prousta s skupnim naslovom V iskanju izgubljenega časa, ki jih je prevedla zdaj že legendarna Radojka Vrančič, je izšla tudi veliko drobnejša knjiga z enako zasnovano opremo kot romani. Naslov: Marcel Proust: Petinsedemdeset listov. Prevedla jih je Katarina Marinčič in dodala izčrpno spremno besedo na več kot štiridesetih straneh, ki pomaga razumeti Prousta samega, njegovo pisanje, predvsem pa pomen nove knjige, ki prihaja med slovenske bralce štiri leta po tem, ko je petinsedemdeset Proustovih rokopisnih listov prišlo v arhiv Francoske narodne knjižnice. To se je moglo zgoditi šele po smrti Bernarda Falloisa, ki jih je hranil in je bil zaslužen za objavo Proustovega nedokončanega romana Jean Santeuil in njegovih dognanj o književnosti z naslovom Proti Saint-Beuvu, za objavo petinsedemdesetih listov, mladostnih fragmentov, pa se ni odločil. Verjetno zato, razlaga Katarina Marinčič, ker leta 1908, ko so nastajali, Proust še ni bil pravi pisatelj. V zapisanem je sicer mogoče že zelo dobro prepoznati snov in motive, ki ga zanimajo, zaslutiti je mogoče njegov slog, vendar je to pisanje še daleč od strukturiranosti naracije v mogočni zgradbi romanov, ki jih je pisal štirinajst let, od leta 1913 do 1927. Avtorica spremne besede zato ugotavlja, da je Petinsedemdeset listov bolj biografski dokument kot kar koli drugega. Takrat se je namreč šele rojevala odločitev za obdelavo za Prousta edine mogoče snovi, se pravi, njegove notranje predelave sveta, ki ga je poznal, in jo postavil za temelj svojega celotnega ciklusa: »Mož poznih tridesetih let, postaran otrok, diletantski pisec, snobovski častilec kneginj, ljubitelj gloga in špargljev, je skrivaj postal velik pisatelj,« beremo v spremni besedi. In vendar je Proustovo besedilo vznemirljivo branje tako za poznavalce njegove literature kot za nove bralce. Petinsedemdeset listov je morda mogoče brati celo bolj kot zložno in tipajoče uvodno vstopanje v Proustov romaneskni svet in slog, kot če bi začeli pri prvem romanu V Swannovem svetu. V Petinsedemdesetih listih se namreč avtor še ne prepušča toliko dolgim povedim z neštetimi prirednimi in podrednimi stavki, oklepaji in podpičji, ko izraža vso vijugavost spominov, opažanj in razmišljanj, iz katerih zida svoj univerzum. V prvem sklopu besedil Večer na deželi tako stopimo v svet Proustove družine, premožnih meščanov in njihovih navad, pa tudi že travmatičnih doživljanj dečka, prvoosebnega pripovedovalca, ki se oklepa misli na materin poljub, preden gre v posteljo: »dovolili so mi samo enega samega, zdelo se jim je smešno, da bi jo poljubljal več kot enkrat – ali še drugače, da bi si ga v mislih podaljšal, tako da bi v trenutku, ko bi se v svoji sobi zavedel, da sem sam in ločen od mamice, in bi začel sopsti, lahko segel po skrbno shranjenem spominu kakor po hostiji, ki bi predstavljala njeno telo in kri – …« Tipično proustovsko razpredanje o materinem poljubu se že tu razrašča čez nekaj strani, dokler ne preide v razpravo strica in babice po odhodu gosta, nato pa se spet nadaljuje z obsedenostjo z mamico in sanjarijami o njej, z doživetji in najrazličnejšimi detajli. Besedilo V villebonsko smer in proti Méseglisu najbolj razkriva, kako se je Proust loteval opisovanja krajev z različnimi prijemi in poskusi; kako je prestavljal, dopolnjeval in napisano razporejal, vendar tudi že neizogibno jasno oblikoval način pisanja, predvsem pa ustvarjanja značilnega, nespregledljivo proustovskega univerzuma. Tákšno je tudi besedilo z naslovom Dekleta o deklicah, ki jih je opazoval na morski plaži in bi se z njimi rad družil, vendar je pri tem videl nešteto ovir. Sledijo še listi, na katerih je Proust zapisal razpredanje o plemenitih imenih, pa o Benetkah – na to mesto je imel najradostnejše spomine. Posebna dodana vrednost knjige Petinsedemdeset listov je spremna beseda Katarine Marinčič: poznavalsko poglobljena, hkrati pa sproščena in nič po nepotrebnem zapletena, predvsem pa tudi rahlo humorna, da je branje poseben užitek, saj se zdi, kot bi bralec Proustov svet romanov in njega samega gledal skozi izložbeno okno in si zaželel, da bi potisnili starinska vrata, na katerih bi zacingljal zvonček, v izgubljeni čas. Sam pa bi postal akter v menažeriji visokega meščanstva na začetku prejšnjega stoletja, v katero je nezadržno vdirala sodobnost in z njo način doživljanja in zapisovanja. Tisto, čemur so literarni zgodovinarji pozneje prilepili nalepko: »modernost v književnosti«.

Piše: Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bereta: Igor Velše in Maja Moll »Večni nauk narave je, da ni posameznikov, ni resnično ločenih vrst in vsekakor ni stvari, ki bi bila ločena od človeštva in bi se imenovala narava. Obstaja en sam neskončno razvijajoč se in soodvisen eksperiment o možnostih življenja na nenehno spreminjajočem se planetu,« je povedal Richard Powers. Podobno je zapisala tudi Anja Radaljac v spremni besedi k pesniški zbirki Tanje Badalič Volk Razraščanja. Označila jo je za ekofeministično antispecistično zbirko, ki z zelo preciznim jezikom kritično in premišljeno zaobrača temeljna določila sodobnih družb ter hkrati že ponuja nadomestek zanje. Tanja Badalič z umetniškim imenom Tanja Badalič Volk, doktorica primerjalnih študijev idej in kultur, je zbirko Razraščanja izdala pri novoustanovljeni založbi Animot, ki bo, kot kaže, suvereno zavzela slovenski literarni in založniški prostor. Izdana pesniška zbirka je namreč oblikovno, vsebinsko in uredniško zelo suverena, pravzaprav res odlična. V zbirko vstopimo s samostoječo pesmijo brez naslova, ki najbrž nosi naslov same zbirke: »Razrasla se bom s sanjami tuzemskih bitij, s tisto krhko lepoto, ki mi zre v oči, dan za dnem, medtem ko jo poskušam dojeti.« Za tem nas zbirka vodi nazaj k naravi in k razmišljanju o momentu ločitve od nje. Kje je meja med človekom, živaljo in naravo? Med celico in organizmom, med življenjem in smrtjo, med obstojem in neobstojem? Pesmi govori en sam glas in prek njega avtorica pristopa k obravnavanim temam. Poglavitna je zagotovo zanikanje antropocentričnega pogleda na svet, odmik od hierarhije sodobnega bivanja, v kateri se je človek postavil za vladarja. Avtoričino opazovanje je neustrašno in bojevito. Zbirka odkrito govori o smrti, koncu, potovanju, odhajanju in nasilju. Pesmi preveva ekstatična svoboda, ki govori, da sprememba je mogoča, če si jo le drznemo zamisliti si. Pesniški jezik je nadrealistično sanjski, prestopa mejo med življenjem in neživljenjem in Tanja Badalič Volk ta občutek svobode skozi vso zbirko krepi z elementi refleksivnosti, resignacije, razočaranosti, pa tudi muhavosti in humorja. Razraščanja so pesniška zbirka, ki bo bralcem dala misliti. Avtorica ima neznansko močan arsenal podob, bralca z njimi zasuje, da se med branjem v trenutku znajde na gozdni jasi ali morda celo na gori. Občutek imamo, da si avtorica pesmi sploh ne lasti, ampak se je le znašla med njimi in je skupaj z nami v tej pesniški zbirki le gostja.

Piše: Katarina Mahnič Bereta: Maja Moll in Igor Velše Kriminalni roman Agate Tomažič Čmrljev žleb s spremno besedo Maje Novak je kombinacija, ki sem se je zares razveselila, saj sta mi obe avtorici neznansko pri srcu. Novakova je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izdala kar tri vsebinsko in slogovno izredno drzne novodobne kriminalne romane (zame še vedno najboljše slovensko kriminalno čtivo). Tomažičeva se je kriminalke lotila prvič, ji pa drznosti, zagonetnosti in inovativnosti ni manjkalo niti v njenih zbirkah kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki in Nož v ustih. S še dvema prijateljicama je besedno žonglirala v perfektno zblojenem Blodniku po Istri, humorni hvalnici ženskemu vandranju in svojevrstni socialistični estetiki, njene otipljive reportaže v potopisni knjigi Zakaj potujete v take dežele pa so sploh poglavje zase. Skratka, Agata Tomažič je pisateljica, ki se odlično znajde v zelo različnih žanrih, zakaj se ne bi tudi v kriminalnem. Seveda po svoje. Čmrljev žleb je ena izmed smučarskih prog v gorski vasici Strmčnik, ki ji kraljuje neuklonljiva in preračunljiva ter še vedno nad smučanjem navdušena devetdesetletnica Vera Flajs. Po denacionalizaciji je podedovala in obnovila družinski hotel, ki ga zdaj vodi s pomočjo pokorne hčere Vlaste. Njenega z alkoholom in igrami na srečo zasvojenega moža Romana, torej Verinega zeta, nekje proti pomladi najdejo ustreljenega globoko pod snegom v novem avtomobilu (ki ga je tja jeseni – ironično, kot igro na srečo – nastavil krajevni podjetnik Miran). Čez zimo Romana nihče ni pogrešal, saj naj bi, kot že toliko zim prej, odpotoval na Tajsko. Nihče ga tudi pretirano ne objokuje, še več, zaradi prikladnosti smrti – saj ne bo več mogel sramotiti družine in ogrožati proračuna družinskega podjetja – je dvom o njegovem samomoru več kot upravičen. To je pravzaprav edini očitni kriminalni zaplet v vsej knjigi, pa še ta se zgodi čisto na začetku. Tako da se po prvem branju Čmrljevega žleba vprašaš, ali je to sploh kriminalni roman? Ni šokov, ni krvi, ni brutalnosti, ni očitne akcije. Maja Novak v spremni besedi piše, da je po današnjih merilih kriminalka lahko katerakoli knjiga, v kateri sta navzoča kaznivo dejanje in negotov razplet zgodbe, celo Zločin in kazen Fjodorja M. Dostojevskega. In da so pravila zato, da jih kršimo. Agata Tomažič obvlada ‘drugačnost’, obvlada kršenje pravil, zato njena knjiga kar kliče po tem, da jo prebereš drugič. Kot smučanje. Ko se prvič spustiš po beli strmini, si osredotočen na progo, na tisto, kar se ti dogaja pod nogami in tik pred nosom, vsenaokrog je belina – čista, nedolžna, osvobajajoča. Šele pri drugem spustu začneš zaznavati okolico, barve, nevarnosti in pasti na videz še tako nedolžnega smučišča. Ali kot razmišlja Alma, ko začne snežiti: “Na začetku je bilo vedno vse videti ljubko, vasica s poprhom snežnih zrnc, ki kot čarobni prah posedejo po strehah in krošnjah dreves ter ponujajo idilično podobo. … Izkušnje so jo naučile, da se bodo lahne snežinke ponoči skoraj zagotovo okrepile v mokre, težke krpe, ki ne bodo več samo nedolžno čepele po strehah in žlebovih hiš v vasi in smrekah ob smučarskih progah, temveč bo njihova teža postala nevarna in uničevalna, one pa bodo povzročile kakšen udor ali celo plaz. Snega se ni dalo zaustaviti, kot ogenj je bil. Poguben in zloben.” Podobno se v Čmrljevem žlebu, najprej počasi in potem vedno hitreje, množijo, grmadijo in postopoma odstirajo zamolčane skrivnosti. Kot pri dobri stari Agathi Christie postanejo sumljivi vsi: Alma, mlada pomočnica v hotelu, ki si ne želi le preživeti, ampak hoče živeti dobro, bolje, tako da njena prizadevnost in ustrežljivost ne poznata meja. Bi po naročilu gospodarice lahko tudi ubijala? Miran, lokalni podjetnež, Almin ljubimec in Verin poslovni partner – bi ga ena ali druga ženska lahko pregovorila za umor? Ali pa bi bilo to lahko maščevanje Vlaste, ki se je z Romanom poročila bolj zaradi materinih zahtev kot iz ljubezni; ali Stojana, Vlastinega prvega, a nesojenega ljubimca, sina partijskega veljaka, ki se je raje, kot da bi živel v očetovi senci, odločil za gojenje konj v Strmčniku? Bi lahko ubijala Vera sama? Skupaj s sumi na levo in desno, med katere se mešajo spomini iz preteklosti, izpod površja vznika nova zgodba, povezana z našo polpreteklo zgodovino, razkrivajo se spori in nasprotja prejšnjih generacij, izrisujeta se dva bregova, na katerih so stali in stojijo protagonisti, na plan prihajajo družinske zamere in skrivnosti. Precej pogosto temo v slovenski literaturi zadnjih let je Agata Tomažič vključila v roman lahkotno, pa vendar ne poenostavljeno ali površno. Z dobršno mero ironije je iz že tolikokrat ubesedene tragične nespravljivosti med brati sestavila svežo, čeprav srhljivo povest. Prav tako je zanimivo, da je bralcu razkrito veliko več, kot lahko odkrije kriminalistični inšpektor, ki se suka po Strmčniku, saj so se v malih vaških skupnostih “domačini večinoma vedli kot čreda bivolov, ki v snežnem metežu strne svoje vrste”. Mu pa, Robertu Obrhu (ki je pravzaprav detektivski antijunak, saj ga bolj kot preiskava zanima brezplačno parkirno mesto in nekaj ur brezskrbne smuke), večje zanimanje kot truplo v avtomobilu zbudi davno pogrešana oseba, tesno povezana z Vero Flajs. Vzvišena in maščevalna Vera, ki kroji usodo vsem okoli sebe, je namreč pred nekaj več kot petdesetimi leti prikrojila tudi svojo. Kako in zakaj boste morali poiskati v knjigi, tako kot Vera s prispodobo gradnje egitovskih piramid pokroviteljsko poduči inšpektorja: “Enigme, dragi moj inšpektor, so del življenja.” In prav enigmatičnost, zamolčanje, odprt konec … ki bralcu prepuščajo različne interpretacije, so bistvo in mikavnost za kriminalko kratkega, zato pa toliko bolj zgoščenega in dinamičnega Čmrljevega žleba. Seveda poleg stilske briljance, kratkih cinično-humornih uvidov, pikrih dovtipov in bistrega namigovanja ter posrečeno umeščenih umetnostnozgodovinskih vložkov. In tudi živih in zapomnljivih oseb z izdelanimi karakterji, za katere ti je mar – pa naj jih pomiluješ ali sovražiš – kar v kriminalkah pogosto pogrešam. V Strmčniku so glavne ženske, moški so bolj marionete; tako kot so pri čmrljih, ki se spomladi in poleti pasejo na pobočju Čmrljevega žleba, samo samice dovolj močne in trpežne, da ne podležejo nizkim temperaturam in preživijo zimo. Knjiga je ravno toliko napeta, kot je zabavna, ravno toliko visoko literarna, kot sproščeno ‘plažna’. Pisateljica bralcu z opisovanjem idiličnega okolja in zasnežene vasice ves čas mojstrsko zbuja zlovešč občutek in ga skupaj s protagonisti zapira v “snežno kroglo brez možnosti pobega”. Ponavadi kriminalko preberemo na dušek in zelo hitro pozabimo nanjo. Čmrljev žleb, kjer se ti že pri izgovarjanju naslova zdi, da so ti jezik popikali čmrlji, pa ti roji po glavi še dolgo po tem, ko obrneš zadnji list.

Radio Slovenija, informativne oddaje Cankarjevem domu v Ljubljani je bila sinoči po motivih Bajk in povesti o Gorjancih pisatelja Janeza Trdine, uprizorjena predstava z naslovom Gorjanci, ki jo je režirala Maruša Kink, avtorska ekipa pa je priredila vsebino. Predstavo, v kateri so igrale Nataša Keser, Urša Kavčič in Zvezdana Novaković, si je ogledala Magda Tušar. Cankarjev dom, 18. 2. 2023 Gorjanci Po motivih Bajk in povesti o Gorjancih Janeza Trdine Besedilo: Janez Trdina in avtorska ekipa Režija: Maruša Kink Igrajo: Nataša Keser, Urša Kavčič, Zvezdana Novaković Scenografija in kostumografija: Vasilija Fišer Koreografija: Ana Pandur Glasba: Zvezdana Novaković Maska: Tinka Pobalinka Oblikovanje svetlobe: Jaka Varmuž Lektura: Simon Šerbinek Izvršna producentka: Mija Špiler Produkcija: Zavod Margareta Schwarzwald, Cankarjev dom, Mestno gledališče Ptuj in SSG Trst

Ocena filma Izvirni naslov: Lunana: A Yak in the Classroom Režiser: Pawo Choyning Dorji Nastopajo: Sherab Dorji, Ugyen Norbu Lhendup, Kelden Lhamo Gurung, Pema Zam Piše: Gaja Poeschl Bere: Barbara Zupan Prvi butanski oskarjevski nominiranec – za zlati kipec se je potegoval v kategoriji najboljši mednarodni film – Lunana: jak v razredu spremlja mladega učitelja Ugyena med poučevanjem v najbolj odročni šoli na svetu v majhni himalajski vasici Lunana. Do najbližje civilizacije je osem dni hoda po hribovitih gorskih poteh, v vasi pa seveda ni ne elektrike ne tekoče vode, še uporaba toaletnega papirja se domačinom zdi smešno nepotrebna razvada. Ugyen, človek sodobnih navad in materialnih dobrin, napotitev na skrajni rob sveta dojema kot najhujšo možno kazen, kot tlako, ki jo pač mora opraviti, da bo nato končno lahko sledil svojim pevskim sanjam v tri tisoč tristo višinskih metrov nižji Avstraliji. Po poti navkreber svoje nejevolje nikakor ne skriva, prav nasprotno, na vsakem koraku strmega vzpona je nestrpen, odljuden, vase zaprt in nezainteresiran. Skratka, nikakor ni moč spregledati, kako zelo bi si želel biti kjerkoli drugje. A ko se s spremljevalcema končno prebije še čez zadnji prelaz, naleti na osupljiv sprejem in tako iskreno hvaležnost domačinov, za katere je učiteljski poklic skoraj nekaj božjega, za njihove otroke pa edina vez s prihodnostjo, da ga položaj povsem presune. Navdihnjen z drugačnim tempom življenja, z novim vrednostnim sistemom in predvsem z lepoto, ki Lunano prežema znotraj in zunaj, na svoje življenje pogleda s povsem novega zornega kota in meseci poučevanja kar švignejo mimo. Pred zimo pa je treba nazaj v dolino … Lunana: jak v razredu je film, ki ne komplicira, čeprav ga je bilo precej komplicirano posneti. Filmsko opremo so v vasico, v kateri prebivalci še nikoli niso videli kamere, avta, filma ali celo zobne pase, prinesli s 65 mulami. V treh mesecih, kolikor časa je trajalo snemanje, pa se ekipa ni niti enkrat okopala, zato so bili ob vrnitvi videti kot jaki. Tudi vonjali so menda tako. Domačine so igrali kar prebivalci vasi sami in čeprav je zgodba izmišljena, film podaja širši, skoraj dokumentarni vpogled, ki življenje v tako imenovani temni dolini približa iz različnih vidikov in se imenitno sklada z njegovo nežno, a globoko vsebino. Glavno sporočilo filma Lunana: jak v razredu je po besedah režiserja Pawa Choyning Dorjia, »da so upi in sanje, ki povezujejo človeštvo, celo v tako edinstvenem svetu enaki«, in prav ta edinstvena povezanost nečesa univerzalnega, kot je sreča, z nečim tako zelo specifičnim, kot je Lunana, film spremeni v vizualno in vsebinsko čudovito potovanje.

Ocena filma Izvirni naslov: Nekaj sladkega Režiser: Tin Vodopivec Nastopajo: Saško Kocev, Jelena Jovanova, Ula Furlan, Tina Gorenjak, Nik Škrlec, Luka Korenčič, Oriana Girotto, Zinaida Dedakin, Nikola Silić, Aleksandar Mikić, Pedja Bajović, Ana Ribič, Ranko Babić, Sašo Đukić, Urška Majdič, Tin Vodopivec, skupina Joker OUT, Karim Merdjadi, Boris Kobal, Gašper Bergant, Aleš Novak, Alen Podlesnik, Jure Rajšp, Vid Sodnik Piše: Igor Harb Bere: Igor Velše Nekaj sladkega je nov neodvisni slovenski film, posnet povsem brez javnega sofinanciranja. Gre za romantično komedijo zmešnjav, žanr, ki je blizu soscenaristu, soproducentu in režiserju Tinu Vodopivcu, sicer znanemu stand-up komiku. Komedija je med gledalci bržkone najbolj priljubljen žanr, saj med najbolj gledanimi slovenskimi filmi prevladujejo komedije, pa čeprav predstavljajo majhen del domače produkcije. Glavna junakinja zgodbe je organizatorka dogodkov Kaja, ki jo upodobi odlična hrvaško-makedonska igralka Jelena Jovanova. Njena kariera je na dnu, a jo lahko reši udeležba svetovno znanega marketinškega guruja na konferenci v Ljubljani, ki pa žal obtiči v Skopju. Medtem ko se ga na vse kriplje trudi spraviti prek Balkana, prepriča hotelskega slaščičarja, ki mu je precej podoben, da ga oponaša. Oba lika odigra makedonski igralec Saško Kocev. Vse to seveda zakuha vse večjo godljo med organizatorji konference in hotelskim osebjem, vzporedno pa spremljamo dogodivščine guruja na poti v Ljubljano, ki so kot film ceste. Ta dvojna lokacija uravnoteži akcijo in ustvarja tempo zgodbe, poskrbi pa tudi za obilico dodatnega humorja. In humor je pri komediji vsekakor najpomembnejši element. Vodopivec gradi na bogatih izkušnjah in izpopolnjenjem poznavanju ključnih elementov komedije, tako da izgradnjo vzdušja in napetosti razbija z obilico šal in dovtipov, ki praviloma padejo na plodna tla. Pri tem si zasluži pohvalo za strpnost, saj se ob multikulturni zasedbi uspešno izogiba plehki stereotipizaciji posameznih narodov nekdanje skupne države, kar pa ne pomeni, da humor ni sočen, žmohten in zabeljen s kletvicami. Dobro izkoristi tudi parado znanih Slovencev, ki poživijo sicer povsem epizodne vloge in tako ustvarijo pomenljivejše like. Kljub neodvisni produkciji je tudi podoba filma povsem profesionalna, za kar gre zasluga tako nagrajenemu direktorju fotografije Darku Heriču kot tudi režiserju, ki kljub neizkušenosti očitno ve, kaj počne. Ustvarjanje filma je kompleksen in dolgotrajen proces, ki ga je brez sredstev skoraj nemogoče izpeljati, kar se je – z izjemo fenomena Pr’Hostar – poznalo pri vseh domačih neodvisnih filmih doslej. Morda Nekaj sladkega odpira novo poglavje.

Piše: Matej Bogataj Bere: Aleksander Golja Topologija Zlatoroga Aleksija Kobala je sestrski roman njegovega Glasu; tam se je protagonist, raziskovalec zapuščenih teritorijev, s tovornim dvigalom spuščal v šišensko podzemlje, v vinske in podobne kleti, bil izoliran in tako postavljen pred različna psihična stanja, hkrati igrača in igralec lastnih notranjih vsebin, ki so bile tudi premislek o prostoru, predvsem pa resničnosti tistega zunaj nasproti tistemu znotraj. Ob tem je pomembna tudi pomenljivost najdenih predmetov, kar je bila priporočena eksperimentalna in umetniška metoda francoskih nadrealistov, pa še bi se našlo iz zakladnice zgodovine in teorije umetnosti. Če je bil v Glasu spust, potopitev v podzemlje, je Topologija Zlatoroga dvig proti nebu, med divje in težko prehodne vršace, kjer bivajo mitološka bitja, kot sta Zeleni lovec in Zlatorog, med skalne previse in nevarne balvane, ves tisti imaginarij, ki ga razvija recimo tudi Dane Zajc v igri Grmače: seveda so nevarnosti samo cena za lepoto in globino spoznanja in Kobalov roman je poln epifanij in mejnih, tudi ožarjenih stanj – eden manifestativnih stavkov romana govori o tem, da je provociranje norosti tudi izvabljanje in soočanje s svobodo. Zgodba se odvija v retrospektivi, inšpektor in primarij komentirata pripovedovalčevo izpoved in spominjanje na srečanje s skrivnostjo Enio, ki naj bi jo fotograf ob obisku idiličnega gorskega sveta omrežil in pridobil. Kot se izkaže kasneje, je namreč vodilna in najbolj aktivna v ekološki nevladni organizaciji, ki nasprotuje gradnji in pozidavi na območju Alpskega narodnega parka, kjer naj bi ravno agencija, ki je fotografa poslala na teren, z obnovo starih staj pridobila turistične zmogljivosti – in to ob koruptni podpori župana, ki si od tega veliko obeta, čeprav z bolj plemenitimi in bolj religioznimi cilji, kot jih ima mednarodni kapital, ki stoji zadaj. Gradnja objektov na planini se mu namreč zdi odveza in dejanje spomina na njegovo ljubezen Vero, Enjino mater, ki je skrivnostno izginila, za seboj pa kot geodetinja in amaterska raziskovalka gorskih zakotij pustila zapiske o gibanju na terenu, torej o tem, kako se pride na skrivno jaso. Ta v pripovedovalčevih mejnih psihičnih stanjih, ko se njegov odnos z Enio slabša, dobiva skoraj mitsko razsežnost, je torej hkrati gorniški sveti gral, Zlatorog, cilj, na katerega se mora prebiti in povzpeti za vsako ceno, če naj si v potu lastnega obraza prisluži polnost in zadovoljstvo. Kobal je ljubezensko zgodbo, ki se presenetljivo, skoraj čudežno začne in po nekaj nerodnostih hitro preide v krizo, podložil z mitologijo, gorska jasa je skoraj pravljičen in mitološki predmet, ki naj fotografu, podrejenemu kapitalu in naklonjenemu lagodju, zmakne tla pod nogami in mu da novo, jasnejšo podobo o svetu in njegovi pravi naravi. Pripoved je zagatna, spominjanje na dogodke opotekavo in skrivnostno, dolgo ne vemo, zakaj sta ob njegovi bolniški postelji psihiater in kriminalist, ki vse skupaj komentirata skladno s poslanstvom – eden deluje v smeri psihoanalize in ves čas vidi manke in čustvene pomanjkljivosti v fotografovem poročanju, drugi je sumničav in očitno nekaj ve, česar mi še ne. Pripovedovalec se zadržuje z informacijami, na obe strani, proti zasliševalcu in proti bralcu. Tudi ljubezenska zgodba je skrivnostna, Enia je bolj darilo z neba, eterična in praktična, zasanjana, idealistična in dejavna obenem. Fotograf, ki je kar nekaj svojih modelov uspešno zvabil v posteljo, kot se reče, je ob njej precej negotov, njegova dejanja naletijo na zanj nedoumljive, tudi skrajne reakcije. Enia je očitno fatalka, njen vedenjski vzorec mora fotograf šele spoznati, pred tem se preveč zanaša na moško moč in predsodkovno žensko pasivnost, kar pa je tokrat povsem drugače – Enia je bolj aktivna, bolj prisotna in bolj ve, kaj hoče in česa ne. Seveda se Kobalu pozna, da je predvsem slikar in da izhaja iz poznavanja upodabljajočih umetnosti in njihovih praks. Krajine in ljudi opisuje skozi oči nekoga, ki dvomi o svoji umetnosti, ki dvomi, da je fotografija, kakršno ustvarja, sploh umetnost. Občutljiv je za prostorske in barvne razsežnosti realnosti, veliko je opisov, ne le iz gorskega sveta, včasih je Kobal prav natančen, ko gre za svetlobne prelive, odtenke ali razpoke v prostoru, enkrat v visokogorju, pa tudi na gladini jezera, na nebu in sploh. Več je navezav na Anselma Adamsa in njegove fotografije, tudi na njegovo izpostavljenost med fotografiranjem, pa tudi premisleka, kaj zaustavitev trenutka pomeni – ga ubije ali vrže v slab približek večnosti? Ob tem je Topologija Zlatoroga še en prispevek h gorskemu potopisju, prepoznavna je nedvomna očaranost z Julijci, tamkajšnjimi ljudmi in raziskovalci, tudi zaljubljenci v vršace, skrivne poti in skrivnostne globeli.

Piše: Milan Vogel Bere: Matjaž Romih Tema aleksandrink, deklet in tudi poročenih žensk, ki so hodile služit v Egipt kot dojilje, hišne pomočnice, sobarice, negovalke in opravljati še mnoga druga dela, je bilo dolgo zapostavljena ali namerno spregledana kot neprijetna in celo obsojanja vredna. Marsikatera mati je namreč doma pustila dojenčka, da je lahko dojila tujega otroka za denar, s katerim je reševala dom. Med prvimi se je aleksandrinstva lotila Dorica Makuc, ki je leta 1993 pri goriški Mohorjevi izdala delo Aleksandrinke. V zadnjih letih je izšlo več študij, posneti so bili filmi in postavljene muzejske zbirke, pisma aleksandrink pa so vključena tudi v projekt spletne zbirke Pisma, ki jo pripravljajo v Raziskovalnem centru za humanistiko novogoriške univerze. Največ žensk je odšlo v različne kraje Egipta iz Vipavske doline in z Goriškega, še posebno med gradnjo in po odprtju Sueškega prekopa, saj so bile plače tudi dvakrat višje. Poleg gospodarskih razmer sta bila pomembna razloga za odhajanje tudi upostošenje med prvo svetovno vojno in vse močnejši pritisk fašističnega režima. Posebnost obsežne monografije Ljubezen na daljavo, ki jo je zasnovala in uredila ddr. Marija Stanonik, je v tem, da gre za nekaj čez sedemdeset pisem moža ženi in ne nasprotno. Iz njih je mogoče razbrati položaj moža, ki se je znašel v povsem novih vlogah. Njenih pisem se je ohranilo le nekaj, nekaj pa je tudi pisem drugih. Pisma so skenirana in prepisana v sodobnejši jezik. Ko je žena Angela leta 1931 odšla za štiri leta, je možu Ivanu Vetrihu prepustila leto dni staro hčerko, svojo bolno mater in močno zadolženo posestvo, ki pa so ga še med njeno odsotnostjo prodali na dražbi. Mož se je znašel v za takrat za moškega nenavadni vlogi varuha hčerke, kuharja in gospodarja. Veliko mož aleksandrink se je zapilo ali zbolelo, Ivan pa se je zatekal v izredno vernost in občasno tudiv pisanje pesmi. Marija Stanonik v svoji študiji poudarja večplastnost uporabe takšnih osebnih pisem, saj so odlično gradivo za dialektologe (za to monografijo je razpravo o narečju v teh pismih pripravila Danila Zuljan Kumar). Iz njih je mogoče potegniti tudi pomembne podatke o času njihovega nastanka, o materialni in duhovni kulturi, dogajanju v soseski, praznikih in še marsičem. Nekaj teh in še drugih tem so v samostojnih prispevkih obravnavali še potomci in drugi avtorji.

Piše: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih Kriminalni roman Metoda Pevca s pomenljivim naslovom Greh je veliko več kot kriminalka in bi ga bilo mogoče ovrednotiti za mojstrovino in véliki roman. In kaj je tisto, kar govori o umetniški vrednosti novega Pevčevega dela? Zgoščeno intelektualno pisanje, premišljevanje o različnih vidikih življenja, od najbolj vzvišenih do tistih na dnu, iskanje odgovorov na vprašanja o smislu človekovega bivanja ter o skrivnostih tako ljudi v različnih položajih kot tudi narave in njene prvinskosti in živosti. Pa pojdimo lepo po vrsti. Kot je v kriminalnih romanih običajno, se na začetku zgodi umor. Kriminalista Kajetan Perko in Rudi Vavpotič se lotita dolgotrajnega postopka, s katerim skušata ugotoviti, kdo je umorjeni in kdo naj bi bil storilec. V pogovorih z osumljenci in ljudmi, ki so bili kakorkoli povezani s pokojnikom, kmalu izvesta, da je bil umorjenec dober človek, plemenit, razumevajoč in pogumen. Ves čas je skrbel za druge, bil je skromen, srčen in spodbuden. Toda to še ni bilo vse. Bil je tudi nekdanji duhovnik, ki se je od Cerkve odvrnil zaradi zlorab za njenimi zidovi, človek, ki je za storilce zahteval pravično kazen in je bil zanjo pripravljen tudi pričati na sodišču. Kriminalistična preiskava z vso forenzično strokovnostjo vred ni tisto, kar bi bilo v romanu poglavitno. Pomembne so drugačne metode inšpektorja Perka; preiskovalec se namreč ne drži ustaljenih pravil pri delu, temveč se človeško zbliža s preiskovanci, pričevalci in osumljenci in je z njimi oseben. Pozorno in z razumevanjem prisluhne njihovim življenjskim zgodbam, pripovedovanju o nesrečnem otroštvu, okoliščinah in dogodkih, ki so jih potisnili na rob družbe, med zasvojence z drogami, klošarje ter neprilagojene in izgubljene osebe. Vse te nesrečnike in obstrance prav dobro razume in se zna vživeti v njihovo stisko, saj je tudi sam preživel otroštvo v zavodu. Očeta ni poznal, njegovo precej redko ime, Kajetan, je zanj izbrala socialna delavka. Perkov sodelavec inšpektor Rudi je nekoliko nestrpen moški. Ne mara drugačnosti, velja pa za dobrega družinskega človeka, tako moža kot očeta. Nekako se pač prilagaja Kajetanu Perku. Ta neobičajni inšpektor je ljubitelj poezije in se k njej zateka kot k neke vrste pomoči pri policijskem delu. »Pesem ne nazadnje ni nič drugega kot zelo oseben in zelo poseben način govora; zastrt, enigmatičen, prirejen, olepšan, ritmiziran, včasih izgine celo sleherno sporočilo in ostane samo jezik, ostanejo besede, ki se trudijo spomniti pomenov in potrebujejo bralčevo pomoč.« Umorjeni duhovnik se je poglobil v Prešernovo pisavo in jo prevzel pri svojem kritičnem pisanju o veri in Bogu. Bil je poosebljena dobrota. Vsi prijatelji in znanci so o njem govorili samo naklonjeno in pohvalno, saj jim je znal podarjati občutek veljave in pomembnosti, čeprav jim je v življenju spodletelo in so se znašli v nezavidljivem položaju. In potem se zgodi, da mora tisti, ki opozarja na razloge za človekovo izgubljenost in dreza v osir, plačati z življenjem. Ustanova, ki jo je zapustil, strogo določa, kje so meje individualnega ravnanja in do kod sme posameznik s svojo moralno obsodbo. Umorjeni je bil svobodnega duha in nekakšen odpadnik. Med drugim se je zavzemal za to, da bi bilo treba obuditi zgodnje, predcerkveno in neetatizirano krščanstvo, staroversko religijo bogomilov. Čeprav zveni kot paradoks, je bil pokojnik teološki znanstvenik, pravi pisatelj. Bog je bil zanj zavezanost humanosti, humanost pa je vse prevečkrat ogrožena. »Ja, in ker v naši družbi dober človek postaja neopazen luzer. Dober človek se razdaja, dober je ravno zato, ker je dober za druge, ampak žal v tem solidarnostnem razdajanju izgublja moč. Če pa bi akumuliral moč – magari v imenu nečesa dobrega –, bi se ta moč prej ali slej sprevrgla v zlo.« Greh je nekdanji duhovnik razumel kot odstopanje od zapovedi, ki so načeloma sprejete v splošno korist. Institucionaliziranje greha namreč lahko slej ko prej postane zloraba. Dobrotnik se je zavzemal za svetost osebnega prostora. Tak ali drugačen dotik se lahko izrodi. »Zato se na koži lahko zgodijo najlepše stvari, vendar tudi največja grozodejstva. Z dotikom lahko ponižaš človeka bolj kot z besedo, bolj kot z udarcem.« Nekdanji duhovnik je občutil sočutje s ponižanimi in tako ali drugače poteptanimi ljudmi. Po svojih močeh je skušal ukrepati in jih rešiti iz obupa. Pisatelj Metod Pevec je roman Greh napisal na več jezikovnih ravneh. Nekateri protagonisti in protagonistke govorijo v zbornem jeziku, drugi uporabljajo pogovorni jezik ali sleng, prepleten z vulgarizmi in hrvatizmi, duhovnikovo pisanje, ki ga po naključju odkrijejo, je filozofsko poglobljeno in duhovno privzdignjeno. V knjigi je kar nekaj odlomkov, ki imajo poseben pomen in so zato napisani v ležečem tisku. Inšpektorja celo odigrata dialog, kakršen naj bi potekal na sodišču kot spopad med tožilcem in zagovornikom. Nekateri ljudje skušajo z grobo govorico prikrivati svojo ranjenost in občutke odrinjenosti. S posebno nežnostjo je opisana zrela ljubezen med inšpektorjem Kajetanom in novinarko Viardo, žensko, ki izgubi službo, kmalu pa se ji na portalu ponudi nova življenjska priložnost. Njuna ljubezen je preprosta, topla in spoštljiva. Dvojica v avtodomu odpotuje v kraje, kjer so bogomili nekoč verjeli v božjo ljubezen in človekovo dobroto. Umor je razrešen, toda po vsej verjetnosti se bo zgodila nova zgodba, pravzaprav dolg proces, v katerem bodo zagovorniki našli sto in en razlog, da ne bo nihče kaznovan. Naročniki umora bodo ostali lepo v ozadju. Metod Pevec je napisal veliko besed tudi o siceršnjem dogajanju v naši družbi, ostro in utemeljeno kritiko vsega, kar greni naše dneve.

Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih Vuk Čosić je mednarodno priznan klasik internetne umetnosti in soustanovitelj ljubljanskega laboratorija za digitalne medije (Ljudmila). Pesniška zbirka Nacija – Kultura je izdana kot nadaljevanje razstave Nacija-Kultura, ki je od 13. oktobra 2022 do 15. januarja 2023 potekala v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Na koncu zbirke je avtor pojasnil nastanek projekta, ki sega v leto 2000, ko je v Narodnem muzeju potekala razstava ob dvestoti obletnici rojstva Franceta Prešerna. Takrat se je dva meseca v živo izpisovalo vse, kar so uporabniki vpisovali v spletni brskalnik Mat’Kurja. Na podoben način se je Čosić po 22 letih lotil razstave v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi, le da je namesto nedelujočega portala Mat’Kurje uporabil Twitter, novodobni poligon za prikazovanje stališč, mnenj in vrednostnih sodb tako političnih veljakov kot tudi internetnih vplivnežev in drugih predstavnikov ljudstva. Pesniška zbirka Nacija - kultura je tako razstava v malem. Ponuja pregled sonetov, ki jih generira umetna inteligenca na podlagi promocijskih sloganov, političnih fraz in objav ljudi na družbenem omrežju Twitter, ki naj bi prav v tednih po Muskovem prevzemu bolj sproščeno podpiral svobodo govora. Zbirka je razdeljena na štiri tematske sklope – vsak izmed njih pa vključuje tri ali štiri poglavja. Prvi sklop je politične narave in vključuje naslove Panteon, Novice, Ustava in Programi. V prvih treh verzih se v njih seznanimo s političnim komentarjem, manifestom, sloganom ali členom iz ustave, nato pa sledi besedilo, ki ga je generirala umetna inteligenca. Ta deluje na način prebiranja tvitov trenutno dejavnega politika in v primeru, da objava ustreza vnaprej določenim tehničnim parametrom, iz njega generira pesem in jo umesti v obliko soneta. Tako npr. iz tvita politika Branka Grimsa, ki se glasi: “Evropa si zatiska oči pred spopadom civilizacije in barbarstva, / ki na njenih tleh vse bolj plamti. / Plameni, v katerih izginja Notre Dame, Naša Gospa, / so zato simbolni konec veličastne evropske civilizacije” … generira nadaljevanje soneta, ki poteka takole: “Ko pa se razvneti Rim nad nami, / se svet razodeva kot bipolarna motnjica; / na njih je samo nebogljena ženska moč: neskončna, / in nežnost konca sveta. /.../ V njih se razvneti duh časa; / očistijo jih le želje po moči, ki jim je sveta: a) nemirnih sil osiromašeni so narodi Evropejcem jasni…« Poleg Grimsovega najdemo v zbirki tudi tvite Aleša Hojsa, Žige Turka, Janeza Janše, Vinka Vasleta, Žana Mahniča, Aleša Primca, Vlade Republike Slovenije in drugih. Čeprav se je Čosić trudil, da bi izluščil tiste tvite, ki imajo v javnosti najbolj negativen predznak in predstavljajo primer sovražnega govora, dobimo vtis, da jim generator umetne inteligence zelo pogosto “pomaga” priti do bolj filozofskega ali celo romantičnega zaključka. Pri tem se njegova metoda dela le v manjših odtenkih razlikuje od metode dadaistov in nadrealistov, ki so na začetku prejšnjega stoletja metali v zrak fragmente svojih pesmi, da bi pretresli razmerje utečenih stavčnih členov in na naključen način prišli do dekonstrukcije starih vsebin. Kot zanimivost pesniške zbirke Nacija-Kultura lahko izpostavimo tudi starinsko pisavo, v kateri so napisani naslovi posameznih pesmi, saj njihova grafična podoba spominja na prvo izdajo Prešernovega Sonetnega venca. Pri tem pa se podobnost z delom Franceta Prešerna tudi konča, saj soneti nimajo rime, metruma niti akrostiha – sicer naj bi bili po Čosićevem mnenju preveč omejeni na ponavljajoče se vzorce oz. rešitve. Tudi Prešeren ni bil izbran naključno, saj je, tako pravi Čosić: “osebna zgodba žalostnega Prešerna dovolj žalostna (patriarhalna, pedofilska, alkoholna), da pri vsakokratni novi generaciji razmišljujočih zbuja tisto zdravo aromo nelagodja do pripadanja (kateremu koli) plemenu.” Svoje ugotovitve, do katerih je prišel v času dela na projektu Nacija-Kultura, je Vuk Ćosić na začetku zbirke strnil v stavek »Slovenija je mala in lepa, kakor duše njenih ljudi,« na koncu knjige pa poudarja, da ne gre za degenerirano, temveč generirano umetnost. Čeprav je umetna inteligenca glavni generator ustvarjanja sonetov, predstavlja zgolj algoritemski posrednik pri filtriranju bolj ali manj sovražnih tvitov, nepremičninskih, zaposlitvenih in erotičnih oglasov, navijaških sloganov in trgovskih reklam. Bolj ko se sprašujemo, kje in kako (po)iskati pesnika, bolj ugotavljamo, da vprašanje ni utemeljeno, saj je v dobi, ko bralčeva pozornost po nekaj sekundah pozornosti drastično upade, bolj pomembno vprašanje: kdo je bralec in kako filtrira oz. selekcionira podatke iz vsakdanjega življenja. Soneti v zbirki Vuka Čosića Nacija-Kultura niso le odslikava vrednot neoliberalne družbe in reciklirani “povzetki” prikaza delovanja demokracije, so tudi nazoren prikaz tega, na kakšen način delujejo naši možgani. Le-ti ob prebranem sloganu, katerega namen je v človeku prebuditi potrošnika, vernika, privrženca oziroma sledilca, odreagirajo s serijo nezavednih ali polzavestnih asociacij, ki se nanašajo na pretekla doživetja in t. i. dnevne usedline. Pri tem dostikrat odreagirajo čustveno in impulzivno, tako rekoč “na prvo žogo”, kar na družbenih omrežjih med drugim odseva tudi v podobi sovražnega govora. Vprašanje je, kako bi odreagirali, če bi si vzeli čas za razmislek in analizo širšega ozadja informacije, ki je ponavadi vzeta iz konteksta. Zato bi morda vseeno morali brati sonete iz zbirke Nacija-Kultura kot odslikavo iracionalne, degenerirane “instantne” kulture, ne zgolj kot v neskončnost generirane loopinge vedno istih patoloških vzorcev. Čeprav je umetniški trg že precej nasičen z glasbo, slikami in literarnimi poskusi umetne inteligence, je njihova umetniška vrednost na tako nizki ravni, da (vsaj zaenkrat) ne seže do kolen človeku iz mesa in krvi, ne glede na to, kako primitiven ta ostaja v svojih “tvitih”.

Slovensko mladinsko gledališče je na odrske deske sinoči premierno postavilo predstavo Ljubimki. Ta se v režiji Nine Ramšak Marković naslanja na istoimenski roman avstrijske nobelovke Elfriede Jelinek, ki se prek analize ljubezni in nasilja osredotoča na odnose med spoloma in obračunava z družbenimi normami. Na premieri je bil Matic Ferlan. PREMIERA: 11. 2. 2023, Slovensko mladinsko gledališče, Spodnja dvorana ZASEDBA: Režija: Nina Ramšak Marković Dramaturgija: Milan Ramšak Marković Scenografija: Igor Vasiljev Kostumografija: Maja Mirković Glasba: Drago Ivanuša Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije (študijsko): Ula Talija Pollak Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodji predstave: Jera Topolovec / Urša Červ NASTOPAJO: Primož Bezjak, Daša Doberšek, Boris Kos, Anja Novak, Ivan Peternelj, Romana Šalehar, Stane Tomazin, Miranda Trnjanin, Lara Vouk

Piše: Simon Popek Bere: Igor Velše Hrvaški režiser Rajko Grlić, predstavnik tako imenovane praške šole jugoslovanskih režiserjev, ki so se na sloviti češki akademiji FAMU šolali konec šestdesetih let in po zatrtju črnega filma v sedemdesetih odločilno zaznamovali kinematografijo nekdanje skupne države, je več kot filmski režiser. Je predvsem izvrsten pripovedovalec zgodb, ki je sopodpisal številne scenarije za druge avtorje, ustanavljal filmske festivale in imaginarne filmske šole, ustvaril cenjen multimedijski priročnik za snemanje filmov, vseskozi pa se je prepiral z oblastjo, cenzorji in ideološkimi antagonisti. Grlićevo življenje se bere kot napet roman. Ali film. Ali atraktivno napisana biografija. Ker je tako poseben, tudi knjige njegovih spominov Še ne povedane zgodbe ne moremo brati kot klasično avtobiografijo, kvečjemu kot avtobiografsko prozo, ki jo lahko konzumiramo v poljubnem vrstnem redu, saj se ne omejuje ne na kronološki vrstni red ne na strog formalni okvir. Še najbolj spominja na njegov znameniti multimedijski CD-rom s konca devetdesetih let, kjer je bil uporabnik povabljen, da prosto brska in odpira okna filmskih pojmov. V knjigi ti abecedno razvrščeni filmski pojmi – od antiklimaksa do westerna - občasno eksaktno, še večkrat pa metaforično povzemajo vsebino posamičnih zabeležk, ki bi jih lahko označili za vinjete, spomine, prebliske, z domišljijo prepletene dogodke ali anekdote. Kdor pričakuje detajlne opise prigod s snemalnih lokacij in razmišljanja o Grlićevem lastnem ustvarjalnem opusu, bo nemara razočaran, Še ne povedane zgodbe govorijo predvsem o dogodivščinah in življenjskih prelomnicah hedonista in gurmana, čigar umetniški status, prijateljstva in mednarodna veljava so mu odpirali vrata in ga povezovali s pomembnimi akterji umetniškega in političnega življenja. S politiko je bil zaradi svojih provokativnih projektov nemalokrat v sporu, še posebej po hrvaški osamosvojitvi; ni se je mogel otresti, čeprav je že med študijem v Pragi, v času sovjetske okupacije, ugotovil, da je politika zanj za vedno izgubila utopično razsežnost. Kot je Grlić skop v razmišljanju o svojem opusu, pa je precej bolj velikodušen do nekaterih svojih sodelavcev in mentorjev, v prvi vrsti Srdjana Karanovića, s katerim je sodeloval pri številnih scenarijih, ali Lordana Zafranovića, še enega praškega kolega, ki pa ju je sredi osemdesetih let na nasprotna bregova spravila znamenita Bela knjiga, seznam sovražnih elementov v hrvaški kulturi, ki je med drugim denunciral Grlića in ki ga je sopodpisal njegov prijatelj. Branku Bauerju, nemara največjemu hrvaškemu režiserju iz časa skupne države, pa je podelil naziv maverick, ki v filmskem svetu označuje velikega in zares osamljenega mojstra obrti. Mimogrede Grlić pojasni še njemu zoprno tezo črnovalovcev – še posebej Makavejeva in Pavlovića –, po kateri je politika, ki je leta 1972 uničila sijajno filmsko generacijo, z režiserji praške šole krpala svojo vest ter ji dovolila več svobode pri ustvarjanju, ker da je bil njihov odnos do režima blažji. Grlićeva knjiga Še ne povedane zgodbe je predvsem prvovrstna kronika nekega časa v nekem političnem prostoru in malce manj prvovrstna samorefleksija lastne ustvarjalne poti. V tem kontekstu je naravnost šokantna amnezija v odnosu do klasike Na vrat, na nos (kot so pri nas prevajali Grlom u jagode), najznamenitejše in najpopularnejše televizijske serije z območja nekdanje Jugoslavije, ki sta jo ustvarila Grlić in Karanović in ki še danes pomeni vrhunec ustvarjalnega opusa obeh velikanov. Če drži napoved, da namerava Grlić nadaljevati pisanje in dodajati nova poglavja, se lahko nadejamo popolnitve filmskih pojmov oziroma spregledanih poglavij. Še ne povedanih zgodb je zagotovo dovolj.

Piše: Ana Hancock Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Ženska s srebrnim očesom Katarine Marinčič je krajši roman, uokvirjen z začetkom in koncem kolesarskega izleta pripovedovalca Emila, dobro situiranega pisatelja pri petdesetih. Poletni izlet na prelaz nepričakovano postane pretresljiva izkušnja, ob kateri se pripovedovalec sprašuje, kaj se je zgodilo. Ker mu med prebivalci gorske vasice nihče ne verjame, posumi, da mu prikrivajo nekaj strašnega. Kmalu o njegovi presoji podvomi njegova žena, naposled pa tudi sam. Nepojasnjen dogodek zamaje njegovo zaupanje v svet in v samega sebe, kar privede do premisleka o resničnosti ter o tem, kaj lahko vemo. Avtorica bralca vseskozi mojstrsko drži v podobno shizofreni napetosti, saj vemo le toliko kot pripovedovalec sam. Sprva pričakujemo, da se bo razkrilo kriminalno dogajanje, nato pa psihične težave pripovedovalca. Na ozadju pričakovanja tako enega kot drugega naposled nenadejano vznikne še grozljivo, ki izhaja iz zloveščega pričakovanja nečesa pogubnega in nerazložljivega, npr. ob opisih zapuščene hiše: »Piš leze po dimniku kot revma po kosteh, bajta vzdihuje kot od privajene, ne prehude bolečine, lesna goba se napihuje kot kura pred spanjem: lahko bi tudi tako, v prispodobah, opisal, kar je slišal skozi priprta vrata. V resnici ni slišal ničesar, kar bi ga spominjalo na človeške glasove niti na glasove udomačenih živali«. Pripovedovalec je do prelomnega dogodka na prelazu bolj kot ne zgolj opazovalec, a tudi po tem pripoved večinoma izhaja iz njegove refleksije. Večina dogajanja se tako zgodi v pripovedovalčevi notranjosti, najsi gre za introspekcijo, za opažanje ali premišljevanje o tem, kako bi lahko bilo. Njegovo razmišljanje je razvejano, z mnogimi asociacijami, domnevami in predstavljanjem možnega. Od tod tudi za avtoričin stil značilni oklepaji. Pogoste medbesedilne navezave še poudarjajo pripovedovalčev intelektualizem, pri čemer so citati nemških in francoskih literatov v izvirnem jeziku. V odnosu do ljudi je poudarek na psihološki karakterizaciji likov, kot si jih predstavlja pripovedovalec, pri čemer na podlagi trenutnih opažanj sklepa na njihovo preteklo in tudi prihodnjo življenjsko pot: »Ogledal si jo je s spokojnim zanimanjem. Vse je videl, vse razumel. Z obraza ji je prebral, kako malo se ji je v življenju zgodilo.« Razlika med intelektualističnim diskurzom na eni strani in diskurzom kmečkega oziroma delavskega prebivalstva je očitna. Pripovedovalec je nad ljudmi s prelaza, ki jih imenuje »kmetavzi, kojoti«, vzvišen ne le intelektualno, temveč tudi moralno, zaradi česar ima končni preobrat lahko skorajda vzgojno, če že ne vsaj streznitveno funkcijo. Jezik je slikovit in filmsko nazoren ter gladko tekoč, ponekod se približa poeziji, prispodobe pa so zaradi pripovedovalčevega bogatega notranjega življenja pogosto pričakovano obširne: »… ubogo kot izložbena lutka, ki z izpahnjenimi rokami čaka, da jo bodo oblekli in ji nadeli lase; ganljivo kot okostje velike ribe, obeljeno od soli, na plaži iz vulkanskega peska, nastlani z nečednimi naplavinami.« Roman Katarine Marinčič Ženska s srebrnim očesom kljub relativni kratkosti odlikuje množica registrov in diskurzov, od knjižnega in celo poetičnega, pogovornega, intelektualističnega do gostilniškega, pri čemer so vsi enako prepričljivi. Struktura je jasno premišljena, slog pa učinkovit in izčiščen. Na stopetdesetih straneh se srečamo s kriminalko, satiro, grozljivim in psihološkim romanom.

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Aleš Jelenko se je v slovenskem literarnem prostoru utrdil s kratkoprozno zbirko Zgodbe iz podtalja, zbirko dramskih tekstov z naslovom Praznina in s številnimi pesniškimi zbirkami, ki jih je izdal bodisi v samozaložbi bodisi pri založbah Volosov hram, Kulturni center Maribor in Mariborska literarna družba. Pesniška zbirka Terra incognita, ki je v nasprotju s prejšnjimi izšla pri ljubljanski založbi KUD Apokalipsa, je že sedma po vrsti, v njej pa Jelenko raziskuje kognitivne pokrajine svojega uma v brezmejnem času in neopredeljivem prostoru. Zbirka je razdeljena na tri dele s pomenljivimi naslovi Prihod, Tavanje po goloti in Večerna sodba, v katerih se pesnik tu in tam obregne ob egipčansko mitologijo in filozofske ugotovitve ter jih spretno “zapakira” v kratke in domiselne koane, ki predstavljajo najbolj avtentičen izkaz avtorjevih občutij, o katerih sicer ne izvemo kaj dosti. Pesniški koani, ki v obliki vprašanj tu in tam skočijo iz pesmi, pa skozi združevanje navideznih nasprotij bralca napeljejo na pot raziskovanja sveta onkraj dualnosti. V pesmi z naslovom Dvojajčna dvojčka zapiše: “Je lopato mogoče zasaditi / v oster sneg / in izvleči roso? / In iztisniti limono / v kozarec / ter popiti čokolado? / Dvoplastnost, dvoplastnost, / še vedno / nas povsem / razorožiš.” O sebi pravi, da ni preobčutljiv, le mehak, čeprav se v pesmi Razmerje moči sprijazni z ugotovitvijo “Naša mehkoba / je naša / smrt!”, v pesmi Grob pa se na koncu pomenljivo vpraša: “Tudi sam se / izlivam vase. / Le kdo bo prste / pomolil vame?” V pesmi Stapljanje se pomudi ob stapljanju bitja s prstjo, ki mu predstavlja mater, in se skozi igro besed sprašuje, kakšno bi šele bilo stapljanje prsta s prstom in bitja z bitjem, v pesmi Dotik pa ugotavlja, da je najbolj resničen prav dotik, ki ga ni mogoče občutiti, saj prav njegov neobstoj vzpostavlja njegovo resničnost. Vendar pa Jelenko v svojih pesmih ne zahaja v dolgo filozofsko polemiziranje, temveč le navrže misel in jo skozi pesem precizno vodi do konca, v katerem zastavi vprašanje ali pa ga na kratko zaokroži v obliki lucidne sugestije. Občutja mehkobe se skozi pesniško zbirko Terra incognita prenašajo iz pesmi v pesem, dokler se občasno ne “utekočinijo” v drobcih vizualne poezije, ki mu služi kot igra besednih asociacij in zvočnih pomenov. V pesmi Crawling in my skin, posvečeni prezgodaj umrlemu ameriškemu glasbeniku Chesterju Benningtonu, na primer zapiše: “Demoni vstopajo / vate in vata/ v tvojem telesu / je premehka / za prihodnje / spomine, / ki u/d/a/r/j/a/j/o/, //dokler povsem / ne izgine / vata in vate / ni več mogoče / vstopiti.” Pesnik doživlja svet kot družbeni konstrukt, poln ostrih robov, znotraj katerega smo kot slabi opazovalci “vpeti v kartonaste škatle” in utesnjujoče kletke, medtem ko mu molk po drugi strani predstavlja “krik najiskrenejših besed”. Morda so zato njegove pesmi kratke, precizne in lucidne, saj je iznašel način, da, podobno kot to počno mojstri haikuja, z manj pove več in se bolj posveti izpeljavi misli kot kvantiteti samega zapisa. Najkrajše pesniške utrinke imenuje Okruški, v njih pa najpomembnejše ugotovitve preseje še skozi zadnje kritično sito, dokler jih ne strne v nekakšne zenovske parabole, kot sta: “Je groza prisotna / zaradi praznine?” in “Ne išči odgovora / v soseski, / ki ne vsebuje / tvojega imena.” V prvem delu zbirke Terra incognita se Aleš Jelenko ukvarja z očesom in pogledom ter ga spremlja vse do konca knjige, v drugem delu se spopada z dualnostjo življenja in smrti, v tretjem pa se dotakne razmerij moči in politične nekorektnosti. V pesmi z naslovom Politična (ne)korektnost zapiše: “Izdolbel / sem si / oko // in ga /postavil / na mizo, // da bi / tudi jaz / razumel // (s)lepoto.” Zdi se, kot da se pesnik zaveda etimologije in morfologije besed ter želi pojmom vrniti primarni pomen. Tako kot egipčanska boginja Izis sestavlja dele razdrobljenega Ozirisovega trupla v veri, da bo lahko spočela Horusa, tako Jelenko sestavlja drobce pojmov v veri, da bo vrnil starodavna občutja in pomene v obliki dekonstruirane pesmi. V seriji pesmi z naslovom Panteon, ki se nahaja v osrednjem delu zbirke, nagovarja egipčanske bogove, kot so Oziris, Tot, Ra, Set in Horus, da mu pomagajo priti do odgovorov in spoznanj o samem sebi. Tako v nekem trenutku pozove staroegipčanskega boga modrosti in zavetnika pisarjev Totha: “K tebi kličem, Tot: / “Je umetnost / norost? Odgovori mi,” / pogosto me namreč zanese / do skrajnega roba. // In če je rob / že del skrajnosti?” Po drugi strani pa se Jelenko sklicuje tudi na sodobnike. Med njimi prevladuje Miklavž Komelj, ki ga povzema na več mestih – najbolj nazorno v pesmi Duality of life and death, v kateri primerja življenje s filmsko dvorano in slikarskim platnom, medtem ko mu smrt predstavlja “prgišče besed, iz katerih raste življenje.” V pesmi Utopija ugotavlja, da nikjer ne najde takšne dojemljivosti kot v poeziji, zaključek pesmi pa bralca kljub predvidljivosti kar malo pretrese: “In ko bom umrl, / bom umrl // zato, / da me bodo / brali.” Kaj za konec reči drugega kot to, da upamo, da bodo Aleša Jelenka brali še za časa njegovega življenja in da bo pesniška zbirka Terra incognita dobila mesto v literarnem panteonu sodobnikov, kot si ga zasluži.

Piše: Veronika Šoster Bereta Igor Velše in Lidija Hartman Druga zbirka kratke proze Leonore Flis Enakozvočja je izšla pri založbi Miš v zbirki, posvečeni prav kratki prozi. Avtorica je leta 2015 že navdušila z zbirko Upogib časa, v kateri se je spogledovala z dnevniško formo in lovila okruške newyorškega prostora in časa. V njeni drugi zbirki so zgodbe veliko bolj klasične, enak pa ostaja njihov rahlo nostalgični in rahlo trpki nadih, ki se obrača v preteklost. Liki v zgodbah pogosto gledajo stare fotografije, lastne ali družinske, na njih iščejo kaj znanega, kaj odkritega, kaj še skritega, kaj toplega ali preprosto domačnega. Naslovna enakozvočja tako niso čisto zavezana glasbi, temveč bolj ljudem, ki doživljajo zelo različne usode, pa vendar ostajajo podobno zveneči v svoji občutljivosti, nežnosti, pogosto tudi bolečini in razočaranju. Največ zgodb je družinskih, pri čemer nekatere ostajajo čisto prijetne, druge pa pokažejo svojo temno stran. Sploh v drugi polovici zbirke naletimo na kar tri težke zgodbe, na primer o fantu, ki ga zlorablja očim, a nima moči, da bi se komu zaupal, pa o sestri, ki obišče brata na psihiatričnem oddelku, saj se je zaradi travme iz otroštva popolnoma zaprl vase, pa tudi tista o deklici, ki jo babica za kazen zapira v temno vlažno klet, medtem ko se iz kuhinje širi sladek vonj po biskvitu. Zagotovo te zgodbe najbolj izstopajo po intenzivnosti, vendar še bolj delujejo tiste bolj sanjave, ki se samo s konicami prstov lahno dotikajo bolečin tipk klavirja. Ravno klavir je tisti simbol, ki se v zbirki največkrat pojavi v povezavi z izgubo, zato ne preseneča, da je pristal tudi na naslovnici knjige. Najprej naletimo na veličasten, več kot sto let star očetov klavir iz rdečerjavega mahagonija, ki je v hišo prišel z Dunaja. Hči pa se ob pogledu nanj ne ukvarja z zvočnostjo ali čim romantičnim, kot je pogosto pri glasbenih motivih, temveč razmišlja, katero drevo je moralo umreti za izdelavo tega imenitnega glasbila, ki ji toliko pomeni. Obnemeli klavir je namreč njena vez z očetom, ki ga ni več. Tudi kasneje sreča neuglašeni in tihi klavir, na katerega nihče ne igra – gre za simbolni prikaz zamujene priložnosti, odteklega časa, ko naše želje in sanje prekine usoda. Obenem gre za spoznanje, da življenja ne moremo ujeti v stekleno kroglo ali na fotografijo, pa če si še tako želimo. V zvezi s tem se pojavi izraz, ki se zrcali v naslovu, brezzvočje. Ta odsotnost zvoka v prisotnosti glasbila je nekaj še posebej glasnega in tragičnega. Med družinskimi zgodbami izstopajo tudi tiste, ki pokažejo večplastne like, kompleksne situacije ali spreminjanje odnosov skozi čas. Takšna je na primer zgodba o družini z majhno deklico, ki jih v domači trgovini med vojno obiskuje italijanski vojak. Deklica se z njim poveže, saj čuti, da je tudi njemu vojna nekaj tujega in neznosnega, ob njegovi smrti pa žaluje. Z njim jo povezuje tudi glasba, njegove orglice, ki ostanejo neme, a se sčasoma nauči, kako jih pripraviti do pesmi in s tem pozdraviti svojo otroško bolečino. Tudi zgodba o deklici in njenem dedku, ki je vedno nosil klobuk, zdaj pa je priklenjen na posteljo, je grenko-sladka, saj se protagonistka ne more odtrgati od srečnih in živahnih podob, ki se rišejo pred njo in so tako v kontrastu z nepremičnim človekom, ki počasi odhaja. Avtorica zna iz najbolj banalnih predmetov ustvariti močne simbole, tako je tudi tukaj, saj klobuk ni le pokrivalo, ki spremlja vse njene lepe trenutke z dedkom, temveč skriva tudi vojne brazgotine. Poleg predmetov so pomembne tudi čutne zaznave, saj lahko spomin prebudi vonj očetovega najljubšega puloverja, toplina dotika, vonj po morju ali občutek vetra na obrazu. Priklic spominov tako deluje skozi različne kanale, obenem pa je tu še vedno vprašanje točnosti in natančnosti spomina. Spomini so lahko bledi, izmišljeni, prikrojeni, včasih si naslikajo kaj, kar lažje prenesemo, včasih kaj, kar bi si želeli, da se je zgodilo: »Vsako pomlad Zana sedi v velikem zaprašenem fotelju v sicer skoraj prazni dnevni sobi stare očetove hiše in posluša. Da ujame šepet tistega, kar je nekoč bilo. Ugnezditi se želi v spomine. Pozorno sledi vsakemu občutku in vsaki misli, ki jo vodita skozi preteklo. Čeprav obnavlja večkrat obnovljeno, se ji vedno znova izrišejo novi odtenki doživetega. Lahko pa tudi izmišljenega. Ve namreč, da si dele zgodb zdaj piše sama, da ustvarja svetove, ki jih morda nikoli ni bilo.« Poleg družinskih so tu tudi partnerske zgodbe, recimo o prvem srečanju in skupnem življenju, o odtujitvi, pa tudi zgodbe o odraščanju in iskanju svojega poslanstva. Nekatere se dogajajo v preteklosti, zaznamuje jih rahlo starinski jezik, ki ni pretiran, spet druge se dogajajo nekje v približni sedanjosti. Tudi krajevno so različne, največkrat pa se pojavita Slovenija in ZDA, kar je avtorici Leonori Flis tudi iz lastnih izkušenj najbližje. Kljub temu pa Amerika, čeprav je izpisana avtentično, pogosto deluje le kot kulisa, saj ni zares izkoriščena kot dogajalni prostor. Še vedno je odlika avtorice, da zgodb ne gradi proti nekemu šokantnemu vrhuncu ali preobratu, ampak ji uspevajo izseki in impresije, ki se pogosto končajo lirično in pobožajo s svojo predanostjo in skrbnostjo do likov, škoda pa je, da knjiga ne izraža bolj prepoznavnega avtorskega sloga, ki se je nakazoval že v Upogibu časa, ki je močno izstopal. Ves čas se nam namreč zdi, da smo te zgodbe nekje že brali. Morda pa je to le spomin, ki se prebuja. Ob tišini ali zvoku črnih in belih tipk.

Ocena filma Izvirni naslov: Tár Režiser: Todd Field Nastopajo: Cate Blanchett, Noémie Merlant, Nina Hoss, Sophie Kauer, Julian Glover, Allan Corduner, Mark Strong Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Francoska filozofa Michel Foucault in Gilles Deleuze sta pred nekaj desetletji imela debato o naravi družbenih sprememb, ki sta jim pričala. Ob vzponu neoliberalizma sta razvijala tezo, da prehajamo iz disciplinske družbe v družbo nadzora. Prva je utemeljena na organiziranju ljudi v zaprtih, totalnih ustanovah, kot so zapori, šole in tovarne. Gibanje ljudi je koordinirano, usmerjeno, časovno racionalizirano. Z vzponom informacijske družbe pa prehajamo v čas fluidnosti, na videz prostega prehajanja, kreativnega kaosa, ki ga zaznamuje učinkovitejši nadzor s tehnologijo, kodami za dostop in podobno. Oblast se razprši. Če v času Stasija prebivalci niso vedeli, kdo je vohun, danes vemo, da je vohun lahko vsakdo od nas. Skoraj vsakdo ima dostop do družbenih omrežij in kamere na telefonu, pa tudi do širokih možnosti manipuliranja z informacijami. Tár je film, ki se v svojem bistvu ukvarja prav s tem prehodom. Lydia Tár je uspešna dirigentka, lezbijka, karizmatična profesorica, popolnoma posvečena svojemu delu. Čeprav je ženska v moškem svetu in pripadnica manjšine, v nasprotju s pričakovanji verjame v tradicijo visoke umetnosti, ne verjame v cancel kulturo in spodbuja študente, da ne bi bili roboti, da se ne bi avtomatično podrejali novim ideologijam. Gre za subverzijo pričakovanj, za katero bi lahko rekli, da je že nekoliko predvidljiva. Protagonistka, ki jo – zopet pričakovano – dobro upodobi Cate Blanchet, ni popolna oseba, vendar tega niti ne zanika. Filmu, ki se precej opira na hanekejevsko tradicijo psihološkega suspenza, neočitne grozljivke, uspe tudi povedati relevantno zgodbo. Ta suspenz se ustvarja tudi z mešanjem skoraj dokumentarnega realizma in skrajno subjektivnih, intimnih zarez v objektivno podobo. Glavna junakinja je nekoliko avtoritarna, istočasno pa je obkrožena z generacijo občutljivih milenijcev in mlajših, ki ure posvetijo opravljanju in dokumentiranju njenega življenja. Ko se proti Tár začne kampanja obtožb, nikoli ne izvemo, koliko je res in kaj je bolj demonsko … Gorečnost novega pravičništva, ki samo preži na priložnost, da pokoplje osebo ter s tem praznino svojega nihilizma … Usmeri zakriti izvor svoje tesnobne depresije v določen cilj ... Ali na drugi strani: samozaverovanost, hladnost, nečlovečnost visoke kulture. Film, ki učinkovito manipulira z gledalcem, sam prikaže neštete možnosti manipulacije z dejstvi v času novih tehnologij. Kljub vsej prepričljivosti pa Tár vseeno izkazuje določeno izčrpanost zahodnega filma. Ta se v zadnjih letih ukvarja predvsem še z lastno izčrpanostjo, kritiko kulturnega pogona in identitetnimi politikami, nekoliko pa zanemarja probleme slehernika, tako eksistenčne kot eksistencialne. Povprečnemu gledalcu tako v glavnem ostajajo žanrski filmi, filmi o superjunakih. Kljub temu je zanimivo, da takšna taktika deluje: Tár je, morda prav zaradi cancel kulture, ne glede na navdušene kritiške odzive, s prodajo vstopnic za zdaj v blagajne prinesel precej manj od pričakovanega.

Piše: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja Nadžanrski pisec, popotnik, prevajalec, ljubitelj psov in vsestranski mislec Branko Gradišnik je avtor številnih potopisov o potovanjih po Irski, Korziki, Portugalski in Zakavkazju. Njegova zadnja knjiga nas vodi na potovanje po Provansi in Languedocu v času covida. Avtor, ki o sebi pravi, da je “laik, ki mu je uspelo 70+ let živeti v bolj ali manj prijetni koeksistenci z virusi, bakterijami, paraziti in plesnimi, ki ga poseljujejo,” se v pričujočem potopisu na zabaven način sooča z izzivi, ki ga prinaša potovanje z družino in tremi psi, in tudi s številnimi epidemiološkimi in birokratskimi omejitvami, ki so septembra 2021 zaznamovale življenje na jugozahodu Evrope. Poleg nenehnega preračunavanja časa veljavnosti PCR testov in iskanja zdravnikov, ki bi izdali potrdila mimo čakalne vrste, se namreč tričlanska družina sooča še z začasnim izginotjem pasjih sočlanov družine in njihovimi poškodbami na poti. Za nameček Gradišnik, ki je na Filozofski fakulteti diplomiral iz umetnostne zgodovine in sociologije, na svoj hudomušni način skicira sociološko-zgodovinski okvir tako “mačjeljubne” Francije, o kateri pravi, da ni nič drugega kot“zgodovina širjenja Toxoplasme gondii v nove kraje, v nove gostitelje, na tuje obale neznanih morja” … in tudi domovine, ki se prav v času njegovega potovanja sooča z največjimi omejitvami svobode gibanja in delovanja. Pri tem ironično pripominja, da se bo slovenski narod prisiljen zatekati k metodam partizanske osvobodilne fronte pa tudi mafije, da bi si povrnil človekove pravice in dostojanstvo: “konspirativnost, sporazumevanje na štiri oči, nesledljivi telefoni (na odmet), falsifikacije dokumentov in potrdil, ilegalni nakupi, trojke, podkupovanje uradnih oseb in novačenje simpatizerjev, neprijavljeno orožje” Knjiga V raj in nazaj je veliko več kot klasičen potopis – je osebnoizpovedni filozofski priročnik, v katerem Branko Gradišnik bralcem podaja svoj pogled na svet v času koronske krize. Predstavlja pa tudi načine za preživetje in intelektualno samoobrambo v družbi, ki le navidezno podpira gesla in načela francoske revolucije. V poglavju z naslovom Preživetvena filozofija tako bralcu po imenu Petruška podaja konkretne nasvete za dolgoživost, ki vključujejo telesno dejavnost, zbirateljstvo, aktivno udejstvovanje v glasbi in drugih vejah umetnosti, redno spanje ter sprehode in vrtičkanje. Pri tem mu polaga na srce, da si lahko pridobi obilo časa že s tem, da neha “trapiti glavo z lažmi, grožnjami, ščuvanjem in zapeljevanjem”, ki jih je “vsak dan ure in ure deležen od medijev.” V sklopu Deset spletnih zapovedi, podaja sugestije o uporabi politično in ideološko neodvisnih spletnih brskalnikov, dostopih do znanstvenih člankov in iskanju spletnih vsebin. Med najbolj zanimiva sodi poglavje Navodila za uporabo človeka, v katerem se Gradišnik pogovarja z dvojnim doktorjem – psihiatrom in epidemiologom – ter mu predstavi slutnjo, da mu je neznani virus ali parazit okupiral center za humor v možganih. Pri tem se sklicuje na naravo plazmodijev in drugih mikroorganizmov, ki kljub poskusom zajezitve z obsesivnim razkuževanjem, samoizolacijo in cepivi vsakič znova najdejo obvoze, da pridejo do cilja, ki so si ga zadali. V poglavju Cikcak korak pa se obregne ob zgodovino evropskega (neo)kolonializma in ga primerja s protikoronskimi ukrepi posameznih evropskih držav v zadnjih letih. Knjiga Branka Gradišnika V raj in nazaj je vse prej kot romantičen opis potovanja po južni Franciji, čeprav tu in tam preberemo kakšen Petrarcov sonet ali pesem Williama Wordswortha. V knjigi več izvemo o pasteh ideološkega “pranja” možganov in zgodovinsko-antropoloških smernicah, ki so pripeljale do vznika “korona histerije”, ter veščinah prilagajanja psov na družinskih potovanjih, kot bi izvedeli o sami Provansi. Pa vendarle jo bo bralec, po možnosti prav Petruška, z veseljem vzel v roke in si postregel z uporabnimi spletnimi povezavami in družbenokritičnimi refleksijami oziroma nasveti.

Praznovanje, ki so ga v režiji Janusza Kice premierno uprizorili na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega, je odrska priredba filmskega scenarija, ki so ga napisali Thomas Vinterberg, Mogens Rukov in Bo Hr. Hansen; prevedla jo je Alenka Klabus Vesel. Režiser Kica je, kot je povedal, "poskušal opisati paradoks, ki se dogaja v tem večeru, ko se odvija drama. Nekdo ljudem odkrito v obraz pove resnico, kaj se je zgodilo, pa nihče tega ne vzame zares, kot dramatično resno izjavo." Festen, 1998 Drama Premiera: 30. januar 2023 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser Janusz Kica Dramaturginja Eva Mahkovic Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Lektorica Maja Cerar Korepetitorka Višnja Kajgana Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Boris Ostan, Judita Zidar, Branko Jordan, Iva Krajnc Bagola, Filip Samobor, Viktorija Bencik Emeršič, Joseph Nzobandora – Jose, Jožef Ropoša, Meta Mačak k. g., Jaka Lah, Alojz Svete k. g., Boris Kerč, Tomo Tomšič, Gašper Jarni, Voranc Boh k. g., Klara Kuk k. g., Julita Kropec k. g., Gal Oblak, Tjaša Železnik Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/praznovanje/

Piše: Katja Šifkovič Bere: Eva Longyka Marušič Pisateljica, režiserka, dramatičkarka in seveda pesnica Bina Štampe Žmavc se je vrnila k poeziji. V zbirki Ljubeznitve, ki obsega 40 pesmi, se je sprehodila po posameznikovi intimi, še več, prevprašuje čustvovanje, ki se pojavi v ljubezni, v ljubosumju in samoti, ki jo avtorica najbolj izpostavi prav na začetku zbirke, ko zapiše: »Šla sem po ulici, da nazdravim samoti, dober dan, samost! Tu sem, ob tvoji poti.« V zanimivi spremni besedi Jerneja Kunsterleta lahko preberemo, da se Bina Štampe Žmavc tokrat spogleduje s poetiko intimizma. Pred bralcem je razgrnjeno še utripajoče srce s poudarjenim reliefom, ki življenje predstavlja kot zgodbo intimnih prehodov med jaz in midva. Zato se že med prvimi pesmimi soočimo z vprašanjem, kako ustvarimo pomen, ko jezik pomeni vrzel med občutenjem, branjem in razumevanjem? Subtilni znak avtoričine suverenosti pesniškega jezika se kaže v tem, kako je vsako pesem zmožna pripeljati do mesta, kjer se srečata lirski subjekt in ona sama. Pesmi sicer morda na nek način tavajo, raziskujejo refleksivno naravno našega človeškega, živalskega, moralnega uma, vendar se vsaka pesem, do zadnje vrstice, popolnoma vživi vase. Avtorica sliši in začuti, zadrži srčne trenutke v tem hitrem času in jih razpre, naelektri in naredi tunel za njihovo razumevanje. V pesmi zapiše: »Ne odhajaj z rdečimi češnjami zdoma, ker me tako neznansko boli. Ko počasi izginjaš z zaslona, češnje zorijo v kaplje krvi.« Pristnost v pesmih izhaja iz iskrenosti in resničnosti avtoričine izkušnje, jezik je bogat, natančen, globok in hkrati berljiv. Zbirka se bere, kot da bi prebirali naše lastne misli – zapisane, polne čustev in uglašene z našo lastno domišljijo. Avtorica pa se ne izraža izrecno v posameznih pesmih, ampak je prisotna v vseh, kot nekakšen ključ in razlaga nje same. Pesmi Bine Štampe Žmavc v zbirki Ljubeznitve z neustavljivim intimnim načinom izražanja govorijo o privlačnosti, ljubezni, osamljenosti, razočaranju in intimnih zvezah, kar pa je samo po sebi, če pogledamo sodobno slovensko poezijo, kontroverzno. V zbirki se pojavlja nujnost, da človekovo izkustvo, ljubezen pravzaprav, sprejmemo takšno, kot je. Sporoča nam, da je razočaranje včasih lahko tudi začetek upanja in ne pomeni vedno le konca.

Piše: Sašo Puljarević Bere: Aleksander Golja Lani smo dobili kar nekaj bolj ali manj literarnih del, ki jih predpisujejo, pardon, podpisujejo domači zdravniki. David Zupančič z Življenjem v sivi coni je podrl vse prodajne rekorde in še vedno kraljuje na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig, relativno za petami mu sledi Marko Pokorn z zbirko zapisov, kolumn Smešno, ma non troppo, Alojz Ihan pa je izdal kar dve, zbirko kolumn Skupinska slika z epidemijo in roman Karantena. Omeniti gre še poklicno biografijo Eldarja Gadžijeva Škarje, prosim, pozornejši bralci pa bi verjetno našli še kak naslov. A za začetni oris bodi dovolj, leto je bilo za može v belem očitno precej navdihujoče. Glede na dogajanje na družbenem in zdravstvenem področju to seveda ne preseneča, literarni odziv pa je bil pri fenomenu razsežnosti, kot je epidemija, povsem pričakovan. V romanu Karantena beremo o druščini, ki se znajde na jadrnici, ravno ko v Evropo prodre novi koronavirus. Rentgenolog Andrej, njegov brat Peter in kolega epidemiolog Egon poskušajo jadrnico spraviti iz Barcelone v Pulj, kar pa se zaradi lastne nepazljivosti in zaradi zaostrovanja epidemioloških razmer izkaže za precej težaven podvig. A začetni prizor, kljub intrigantnemu izhodišču, zgolj postavi protagoniste na prizorišče, kaj dlje se ne razvije. Dogajanje se hitro preseli v Slovenijo, kjer z gledišča Andreja spoznavamo njegovo in Petrovo družino, starše, soprogi, otroke ter prepletanje in razpletanje njihovih medsebojnih odnosov. Roman je pisan v velikem zamahu, a čeprav naj bi mnogi odvodi, rokavi, razmisleki in pobliski v preteklost pripomogli k bogatejšemu ozadju likov, bolj dodelani psihologizaciji ali vsaj motivaciji, po nepotrebnem razgaljajo osnovne idejne mehanizme romana. Če se namreč na neki točki vprašate, zakaj, bo odgovor zelo verjetno sledil na eni od naslednjih strani. Pri tem se roman na vse pretege trudi zakoličiti gabarite, po katerih se giblje, a prav zato podleže pretiranemu ponavljanju. Včasih gre celo tako daleč, da se zazdi, da se je določen stavek, če že ne v identični, pa vsaj v zelo podobni obliki ponovil (npr. tarnanje o ceni priveza, Petrovi poskusi samomora, očetova jokavost, Petrova žena kot duša družinskih kosil in še bi lahko naštevali). Pri tem pa tudi jezikovno ne variira, slog ima bolj kot estetsko predvsem informativno težo, ki mora štiristostransko pripoved zapakirati in pripeljati do konca. Če bi ob naslovu in avtorju pričakovali prodorno študijo družbenih in predvsem intimnih odnosov v času epidemije, roman pusti nekoliko grenak priokus. Epidemija in epidemiološki ukrepi delujejo predvsem kot prikladna kulisa, ki poganja dogajanje, medtem ko se osamljenosti, strahu in naraščanja nestrpnosti loti le bežno ali pa sploh ne. Dogodki in ukrepi so predstavljeni le kot dejstva (npr. Diamond Princess, Kitajska, Bergamo) in delujejo precej publicistično. Eden od prizorov, ki v tem smislu odpira smiselne refleksije, je mednarodni sestanek epidemiologov s proizvajalci cepiv, ki se ga udeleži Egon. Na sestanku se namreč lov za cepivi izkaže le kot še eden v vrsti dobičkonosnih podvigov, ki deluje po načelih prostega trga in marketinga. Podobno prepričljivo deluje tudi pričevanje Andrejeve žene, pulmologinje, ko opisuje naporno delo v skafandrih in splošno stanje v bolnišnicah. A ravno na tej točki roman tudi nekoliko pokroviteljsko zdrsne. Za zapiranje bolnišničnih oddelkov okrivi sestre in strežnice, ki se nočejo odpovedati druženju med malico. Podobne nenavadne komentarje najdemo tudi na drugih mestih. Andrej na primer natakarja označi za geja, ker samo geji lahko tako dolgo govorijo o pečenem jajcu. Če se vrnemo k epidemiji, je bežna kritika usmerjena v koruptivno dogajanje na ministrstvu, roman pa kritično ne pretrese položaja Andreja, ki kot zasebnik prav lepo služi na račun epidemije, sicer pa se pritožuje, kakšno izgubo mu povzroča zaprta ambulanta, in s pridom izrablja zveze, znanstva in prepustnice, ki mu jih ponuja zdravniški stan. Tudi ko kar hudo zboli in se odreče dodatnemu zaslužku, to stori bolj zaradi prevelikih finančnih tokov in potencialnih sitnosti, in ne toliko zaradi bolezni ali celo družine, kot si to poskuša utemeljiti sam. Vse poti torej vodijo na konec, ki pa zazveni nekoliko solzavo in enostavno poantirano. Naslovno karanteno gre namreč prej kot v epidemiološkem razumeti v čustvenem, človeškem smislu. Sklepno dogajanje naj bi nas prepričalo, da se je treba izkalupiti iz lastnih karanten in srečo poiskati v bližnjih; zaradi krščanske motivike – družina dementni materi postavi improvizirano cerkev – pa se zdi, da sporočilnost odmeva v duhu izvirne karitas. A vendar bi tovrstna teza prej prišla do izraza, če bi se lahko oprla na kompleksnost družbeno-zgodovinskega trenutka, v katerega je roman postavljen. Če bi bil naslov drugačen, to morda ne bi bilo tako zelo moteče, tako pa roman Karantena, če kaj, ponovno kaže, da med epidemijo ali pa kakšno drugo družbeno oziroma naravno katastrofo pač nismo vsi v istem čolnu.

Piše: Iztok Ilich Bere: Aleksander Golja Pripadniki zdravniškega ceha so v marsičem posebna poklicna skupina. Mnogi se iz dneva v dan soočajo s tanko ločnico med življenjem in smrtjo. Od njihove prisebnosti, znanja in izkušenj je pogosto odvisno, na katero stran se bo prevesila tehtnica. Najbrž prav breme usodne odgovornosti pri njih budi potrebo po ustvarjalnem sproščanju v prostem času. V nobenem drugem poklicu namreč ni najti toliko predanosti glasbi, slikanju ali pisanju. Spomnimo na Lojza Kraigherja, Josipa Vošnjaka, Danila Lokarja, Slavka Gruma in Bogomirja Magajno, med sodobniki vsaj še na Jožeta Felca in Alojza Ihana. V zadnjem času sta se jim pridružila še dva, pediater Marko Pokorn in infektolog David Zupančič, prvi srednjih let, drugi precej mlajši, a tudi že z izkušnjami v pisanju. Oba bolj kot približevanje literarnim presežkom spodbuja svojevrstna nuja, da iz osebnih izkušenj z ljudmi, potrebnimi zdravstvene pomoči, pišeta o vprašanjih in pojavih, ki na tem področju pretresajo naš čas in ki so s kovidno pandemijo dobili strašljivo planetarno razsežnost, ki je, ne le pri nas, neusmiljeno razgalila ožine in plitvine preobremenjenega zdravstvenega sistema. Oba zagovornika znanosti zoper zarotniške teorije vseh vrst sta tudi mojstra v mehčanju ostrine najtežjih trenutkov z dobrohotno, tudi na lastni račun uperjeno humornostjo. David Zupančič se je z bralci povezal z blogom na instagramu in se kmalu uvrstil med tako imenovane vplivneže z več deset tisoč sledilci. Tako so njegovi Prizori iz življenja mladega zdravnika že pred natisom v knjigi Življenje v sivi coni lažje postali uspešnica. Založba je z dotisi knjige komaj sledila povpraševanju, pika na i pa je bila razglasitev za knjigo leta. Avtor si je naklonjenost bralcev pridobil z iskreno skromnostjo in obenem stvarnostjo zdravnika začetnika, vpetega v tradicionalno hierarhijo, v tednih in mesecih, ko hitro širjenje za mnoge usodne virusne pljučnice ni dopuščalo postopnega prilagajanja. Po naključju je prav on obravnaval prvi primer okužbe s covidom pri nas. Po tem se je vse odvijalo z bliskoviti naglico. Sprva je bilo nevednosti več kot znanja, odrešilno cepivo še v laboratorijih, načrtovanje prihodnosti povsem negotovo. Mladi zdravnik je bil ves čas zraven. Ure in ure v dušečem skafandru, ponoči in podnevi, kadar je prišel na vrsto na kliniki ali v intenzivni rdeči coni, ki se je širila do roba zmogljivosti. Sredi prizadevanj preobremenjenega, a čudežno vztrajnega zdravstvenega osebja, da bi z že pojemajočimi močmi obvladalo širjenje okužbe, preden bi se sistem usodno zlomil. Ko se pričevalec domá nepopisno razveseli novega življenja, v bolnišnici vedno znova spoznava, da niso vse smrti enake. V knjigi Življenje v sivi coni pripoveduje tudi o sebi, svoji družini in svojevrstni življenjski filozofiji, ki temelji na nujnosti lenarjenja, odklopa, ko ne gre več. Predvsem pa sijajno opisuje takratno razpoloženje v Kliničnem centru z dramatičnimi zasuki s srečnimi in tragičnimi izidi daleč od oči javnosti. Pravi, da s knjigo dobro leto po vrhuncu krize ne želi z obsojanjem in teoretiziranjem prilivati olja na požar strasti, ki ga je zanetila epidemija, a se tudi ne umika v medlo relativiziranje. Nič mu ni tuje, za vse najde pravo, če je treba, tudi robato besedo. David Zupančič si rad pomaga s slikovitimi prispodobami in dovtipi, ko sproti pojasnjuje strokovne in žargonske izraze. Na primer, da so covidna urgenca in siva cona infekcijske klinike »nekakšne vice, kjer obravnavaš bolnike s sumom na covid, nimaš pa še izvida brisa«. Neizprosen pa je v sodbi, da je človeški dejavnik s stopnjevanjem nestrpnosti, gorečim nasprotovanjem stroki in neustavljivim širjenjem dezinformacij prispeval ogromen delež k problemu. »Javni napadi na zdravstveno osebje in epidemiologe so se stopnjevali sorazmerno s količino primerov covida. Kot da bi epidemija virusne pljučnice sprožila sočasno epidemijo jeze in sovraštva,« piše. In za to najde tudi kanček razumevanja, češ »človek, ki je dovolj prepričljivo potisnjen v kot, lahko sčasoma izgubi svojo človeškost«. Da je vse najtežje ostalo za zaprtimi vrati, je po besedah avtorja »absolutno zmagoslavje z vidika medicine in epidemiologije. Je pa žal navzven dalo ljudem občutek lažne varnosti.« Zupančičev sklep, da bo po impresivnem srečanju s prihodnostjo v medicinskem centru v teksaškem Houstonu, bolj podobnemu nakupovalnemu središču kot bolnišnici, raje ostal doma in se v službo še naprej vozil s kolesom, nazadnje tudi bralcu, ki je še pod vtisom ubesedenih srhljivih podob, prinese nekaj olajšanja.

Vsestranski glasbenik in skladatelj Tomaž Grom je po Komaj čakam, da prideš postregel še z drugim eksperimentalnim filmom. Ob njegovi zvočni spremljavi smo si ga lahko ogledali v dvorani Slovenske kinoteke. Tudi drugi naslov nakazuje na določen manko, hrepenenje predpostavlja odsotnost. Podobnosti pa se ne končajo pri poimenovanju, temveč gre za sledenje obliki in poetiki, ki ju je avtor zastavil že v prvencu. Tudi tokrat se srečamo s kolažem videoposnetkov iz vsakdanjega okolja, ki si sledijo v hitrem ritmu, pri čemer je bistvo njihovega učinka v intuitivni montaži. Posnetki, nastali s kamero, pritrjeno na dron, prikazujejo nekaj mesecev avtorjevega življenja. Gibljemo se po Berlinu, Ljubljani, morskih in podeželskih krajih, vmes zaidemo v Zagreb. Znotraj teh krajev pa vstopamo v javne in intimne prostore. Podobe se menjajo z veliko hitrostjo. Kamera privzema vlogo spomina. Kar vidimo na platnu, je dejansko strukturirano kot človeški spomin, le da manj pozabljivo in zato bolj neusmiljeno. S tem, ko tehnologija vstopi v proces pomnjenja, se ta potuji. Minevanje kot skrajno intimna izkušnja se spoji z zunanjim pogledom, v katerem je upravljavec drona izenačen z vsemi preostalimi gledalci. Osebnost spomina je iztrgana. To prinaša bolečino, istočasno pa zareza pomeni tudi določeno osvoboditev. Šele brezosebna tehnologija nas loči od strasti, strahov, upov in pričakovanj. Vsa ta teža je zdaj prenesena v digitalni svet in v splošno javnost. Grom skozi filmski medij še enkrat izvaja nekakšno samooperacijo. Istočasno pridobimo še nekaj. S tem, ko je spomin povnanjen, ko je subjektivna izkušnja objektivirana, se nam odpre čudež vsakdanjosti. Veličastna predstava naključij, pisanost sveta, njegova velika mašinerija, v katero je vpet minljivi človek, nas prav v sprejemanju s to minljivostjo spravi v stanje čuječnosti. Svet obstaja z nami in brez nas. Ko torej naslov pravi “ne misli, da bo minilo”, je v tem nekaj bolečega in čudovitega hkrati.  Prav takšno videnje vsakdanjosti, ustvarjanje potujitev, je značilno tudi za Gromovo glasbeno ustvarjanje, ki v veliki meri temelji na improvizaciji. Ko igra s svojim obrabljenim kontrabasom, ustvarja prostor za igro naključij, ki odpira pomembne uvide. Gromova spremljava filma je temeljila na ponavljajočem se sprožanju klavirskega šuma in nostalgičnem, pritajenem šumu vrtenja vinilne plošče. Avtor, ki se ukvarja tudi z glasbo za gledališče, je dobro izkoristil tudi sam prostor dvorane ter nam z različnimi zvoki na izjemno izostren in komaj zaznaven način sugeriral tudi iz drugih kotov. Če smo posvetili pozornost glasbi, smo opazili tudi določen ritem znotraj podob, ponavljajoči se vzorec montaže, ki se zarezuje v posneti čas.  S tem pa je film še na novi ravni postavil vprašanje razmerja med avtorstvom in doživetim časom. Kdo zmaga v igri življenja, film, njegov režiser ali gledalci? Morda pa sploh ne gre za zmagati, temveč za to, da skozi film razpremo nove možnosti izkušanja samih sebe. Drugi film Tomaža Groma, tako kot prvi, skozi umetniško igrivost razpre vedro in otožno filozofsko globino.

V majhni in skromni vaški skupnosti na Irskem, katere osišče sta pivnica in cerkev, se nenadoma prekine dolgoletno prijateljstvo. Colm, violinist in ljubiteljski skladatelj, sporoči preprostemu Pádraicu, da ga ne želi več videti, ob vsakem njegovem poskusu nadlegovanja pa si bo odrezal po en prst. To, kar sprva deluje kot bežen izbruh moške trme v okolju, v katerem ravno ne primanjkuje robustnežev, se začne stopnjevati v spiralo absurda. Kot je položaj na trenutke že smešen, je obenem tudi smrtno resen; priče smo globoki eksistencialni drami, v kateri si ljudje ne morejo kaj, da ne bi bili žrtve svojih lastnih značajev, pri čemer ni preproste zamejitve na krivce in žrtve. V novi celovečerni mojstrovini dramatika, scenarista in režiserja Martina McDonagha Duše otoka se srečamo s potujitvenim učinkom že v prvem prizoru, ki združi tipično bolgarsko ljudsko pesem in tipično zahodnoirsko priobalno pokrajino. Glasbo za film je prispeval Carter Burwell, ki sicer ni edina vez McDonagha z bratoma Coen; film namreč prežema podobno črnohumorno razpoloženje. Delo, v katerem posmeh ne prevlada nad sočutjem in razumevanjem vseh vpletenih, zelo posrečeno preigrava kar nekaj človeških grehov in zapovedi. V stranski vlogi se na nekonvencionalen način znajde tudi katoliški duhovnik, ob strani pa vse skupaj opazujeta macbetovska vešča in vaški idiot. Vse je nekako na robu karikature, a McDonagh lovi po tem robu kot avtorski virtuoz ravnotežje med komičnim in tragičnim, med nečimrnostjo in melanholijo, da pridejo na plan različne plasti človeških značajev. Celovečerec bi bil po vseh svojih sestavnih delih težko bolj irski, kot je, pri čemer smo priča prečudoviti, skoraj slikarski upodobitvi podeželja izpred natanko stoletja, naseljenega z ne tako idilično človeško skupnostjo. Hkrati pa je film s svojim minimalizmom težko bolj univerzalen. Dogaja se na podlagi državljanske vojne; med prijateljema, skoraj bratoma, ki stopnjujeta kljubovalnost in tih, samouničevalen, neracionalen spor do neslutenih razsežnosti. Dogaja se v brezperspektivnem okolju, iz katerega je težko izstopiti. V tem duhu je mogoče razumeti tudi konec filma, ki je glede na graditev napetosti izrazito frustrirajoč in nekatarzičen. A popolnoma smiseln in v resnici dobro poznan − v tem svetu sprava ni zares mogoča, v najboljšem primeru lahko privede do nekega stanja strpnosti, pa še ta pojem ima v svojem korenu trpljenje. Letos boste težko našli bolj Sloveniji na kožo pisan film, kot so to Duše otoka.

Piše: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Novo delo pisatelja Tadeja Goloba z naslovom Koma bi zvrstno lahko označili za kriminalni roman, vendar je vsebinsko in formalno še veliko več, lahko bi ga imeli tudi za družbenokritični roman in celo neke vrste mestni roman. Pisatelj opisuje koronski čas, piše o slovenski politični razklanosti in vlogi tedanje vodilne stranke ter navaja ulice, ceste in poslopja, kjer se vse skupaj dogaja. Prestolnica je opisana natančno in slikovito, tudi o njeni okolici in zdraviliškem kraju je mogoče izvedeti marsikaj zanimivega. Golobovo literarno delo je tudi literarizirana psihološka študija človeških nravi, poglabljanje v protagonistovo doživljanje in počutje po planinski nesreči, iskanje odrešilne bilke ter reševanje iz stiske in telesne ogroženosti po usodnem padcu. Izkušen alpinist Taras Birsa, antijunak zgrmi v prepad in komaj ostane živ. Ko se zbudi iz kome, se mu zazdi, da se je znašel v čisto novem in drugačnem svetu. To je čas epidemije, zapiranja in vsakršnega omejevanja. Ljudje so sprti, dogaja se marsikaj, česar prej ni bilo, policija med protesti uporabi vodni top in solzivec. Ozračje v času kužne bolezni je tesnobno in zadušljivo. Glavni lik višji inšpektor Taras Birsa delno ohranja svojo človeško podobo, znano iz prejšnjih Golobovih romanov in televizijske ekranizacije. Še vedno je temačen, vase zaprt, redkobeseden in trmast človek, zvest samemu sebi. »Tarasu so šli doslej debeluhi na živce. Pravzaprav so bili del širše množice, ki mu je šla na živce. Na slab dan so se ob debeluhih v njej znašli še kadilci, pijanci, razvajenci, verski blazneži, proticepilci, desničarji, levičarji in sredinski, pa vegani, homeopati, ljubitelji narodnozabavne glasbe, rapa, tehna, hiphopa, in kar je še tega, vsi nastopajoči v resničnostnih šovih oziroma vsi, ki so imeli kar koli opraviti z njimi, hipiji, starci, njegova generacija in mlajši, tisti, ki so ga vikali, in tisti, ki ga niso, cestni divjaki in mečkači …« Huda nesreča, zaradi katere ga je dalo zdravniško osebje za štirinajst dni v komo, povzroči nekatere spremembe njegove osebnosti in počutja. Sodelavci namigujejo, da je šele zdaj postal človek ali skoraj človek. Birsa se marsičesa ne spomni, hkrati pa marsikaj vidi bolj jasno in se čudi spremembam v družbi. Dogajanje je vse kaj drugega kot demokracija. Taras Birsa telesno zelo trpi in le počasi okreva, najbolj ogrožajoče pa je to, da je padec povzročil izbris tistega, kar se je dogajalo v preteklosti, tudi raziskovanja zločina. Sodelavka Tina Lanc, nekdanja Tarasova skrivna ljubica, ves čas išče stik z njim in skuša njegov spomin obuditi tako, da v tretji osebi napiše poseben dosje, literariziran zapisnik ali že skoraj roman o inšpektorjevi vlogi pri razkrinkavanju zapletenega kriminalističnega primera. Tinina pripoved je natisnjena v ležečem tisku in je neke vrste roman v romanu. Višji inšpektor lahko bere o sebi, marsikaj je še dodano in popestreno. V nesreči je izgubil veliko telesnih zmožnosti, okrepil in zbistril pa se je občutek za podrobnosti in medčloveške odnose. Telo je izdajalsko, Birsa se kar nekaj časa premika s hojico in pri tem občuti bolečine, težave mu povzroča tudi srbenje, a nemoč se postopoma spreminja v novo moč in vztrajnost. Morda je roman tudi neke vrste hvalnica življenja, vsekakor pa je obsežno, več kot štiristo strani dolgo delo velika umetnina, na videz realistično pisanje, napisano z veščo pisateljsko roko in v marsičem inovativno. Pisatelj seveda ohranja vse zahteve dobrega kriminalnega romana – od napetosti, nepredvidljivosti, iskanja materialnih dokazov in argumentov do sklepanja, pričakovanj in razkritja zločina. Kriminalistični in forenzični postopki ter spoznanja nevroznanosti o človekovem spominu so opisani poznavalsko in strokovno neoporečno. Tadej Golob je napisal moderni roman v najboljšem pomenu te besede, večplasten, zanimiv, vsebinsko vznemirljiv, jezikovno izbrušen in slogovno izbran. Marsikaj v njem je najbrž prepis realnosti in prikaz avtorjevih osebnih doživetij, toda to sploh ni poglavitno, kajti za velike umetnine velja, da so napisane tako, kot da se je vse, kar je v njih, v resnici zgodilo. Sodelavka Tina ohranja spomin na ljubezensko avanturo, življenjska sopotnica Alenka je sumničava, sodelavca sta svojeglava, vendar dobronamerna. Taras nekdanji mladi ljubici naravnost pove, da se je v partnerico Alenko znova zaljubil. Med njima že več kot dvajset let, ki sta jih preživela skupaj, vladata zavezništvo in prijateljstvo, po nesreči mu Alenka, s katero ni uradno zvezan, vsak trenutek stoji ob strani. Birsovi nadrejeni so samopašni in podrejeni vladajoči politiki ter pripravljeni prikriti dejstva o zločinu, ki govori sam zase in se je v resnici zgodil. Kritične besede so izrečene tudi na račun slovenskega sodstva. V romanu je mogoče prepoznati nekatere politike, osumljence in njihove žrtve. Za oprostitev obtoženca si na uličnem protestu glasno prizadevajo celo starši umorjenega moškega. Pisatelj Tadej Golob je zapisal, da se je Taras Birsa zbudil v nov svet in se znašel v kolektivni blaznosti. Veliko stvari mu jemlje vero v človeštvo, toda zaveda se, kako je kljub vsemu dragoceno, da je sploh še živ ter da lahko ostane in vztraja v tem kaotičnem svetu, kakršen koli pač je.

Piše: Tatjana Pregl Kobe Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Pesnica, pisateljica, muzikologinja in scenaristka Cvetka Bevc je v pesniški zbirki Sled ognjenega svinčnika premišljeno oblikovala svojevrsten žanr lirične biografije pisateljice, publicistke in feministke Zofke Kveder. Pesmi omogočajo pogled v psiho ženske s preloma iz 19. v 20. stoletje, ko je bil feminizem pri nas še v začetkih. Zofka Kveder je bila ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila zaradi svojega dela v življenju pogosto napadana in omalovaževana, v zadnjem času pa ji – tudi kot prvi pisateljici, uvrščeni v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev – vrsta znanstvenih in filmskih obravnav, monografskih publikacij in izdaj prinaša zasluženo vrednost in odmevnost. Poezija je osebno pisanje, najintimnejša pripoved iz sebe, le redko se pesnice ali pesniki odločajo za portrete drugih osebnosti. Le včasih si nadenejo maske, ki govorijo iz ust mitoloških, literarnih ali drugih bitij, ki niso pesnice ali pesniki sami. V tem kontekstu si je Cvetka Bevc izposodila masko druge govorke, s katero priča o svojem pogledu na svet, saj se, resnici na ljubo, izkušnje žensk v obeh časih v marsičem prekrivajo. Tako je lahko ¬– ne le dokumentarno kot v scenariju – temveč kot lirska govorka vstopila v protagonistkino bitko, ob kateri se je ta razvila v polnokrvno žensko in ustvarjalko. In se vtihotapila tudi v Zgodbo takoj na začetku zbirke: »Svet pod gladino zadrgeta v nejasnosti, / da ji pokaže privid neskončnega. // Potem splava na obrežje. Njeno drgetanje razpara jutro. / Vse to je nekoč že videla.« V zbirki Sled ognjenega svinčnika je pesniški jezik Cvetke Bevc trd, resničen, neobložen z melanholičnimi metaforami ali dramatičnimi prispodobami; zazrt v preteklost projicira na ekran današnjosti lastna spoznanja. In zato v enem izmed sedmih citatov izpostavi tudi portretirankine besede: »Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti.« Tako kot je bilo za Kvedrovo najbolj zanimivo pisati o tem, kar človek doživlja, je pogled v njen pogumni, čeprav večinoma tragični svet tudi v Cvetki Bevc obudil neko drugo noto. Osvestil jo je in kot slap je nastala lirična izpoved, ki pred ogledalo postavlja tudi današnji čas, sodobno doživljanje in mišljenje mnogih žensk. Pesnica v zbirki Sled ognjenega svinčnika preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje simbolno metaforično, s čimer v svoji težnji po zvestobi izvirni ideji izrabi dostop do širokega kroga bralcev. Zakaj mi ni bilo dovolj eno, čeprav pozorno branje te pesniške zbirke? Najbrž zato, ker se v zbirki prepletata dve lirski govorici in je težko izluščiti tisto osebno pesničino od objektivne, ki se navezuje na zgodbo pisateljice Zofke Kveder. Kako ločiti eno od druge? In zakaj? Če sploh. Ali se sodobna poezija z angažiranim pristopom lahko implementira v zavest današnjega bralca, mu lahko vcepi hierarhijo vrednot, temelječo na preteklih vrednotah? Pisateljica Zofka Kveder je v svojih delih govorila o odnosu žensk do lastnega telesa, do spolnosti, prostitucije, posilstev, zakona brez ljubezni, prezgodnje poroke in zakona iz materialne koristi. »Utišam gibanje bokov, / moji koraki se mešajo s kletvicami / pristaniških delavcev in mornarjev. / Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. / Varna sem, nisem ona, si šepetam. // … Stečem do najbližje krčme. / Že posojam svoj glas tistim, / ki ne morejo govoriti. / Napišem prvo besedo. / Začetek zgodb.« Vse to se trpko in kruto niza tudi v pesmih Cvetke Bevc, ki sledi pisateljičini življenjski zgodbi med letoma 1888 in 1920. V nekronološko upesnjeni zbirki sledi pisateljici, ki se je zavzemala za emancipirano žensko, ustvarjalko in izobraženko ter želela dokazati, da je samostojna ženska lahko tudi soproga in mati. Sledi avtorici, ki je tudi v leposlovnih delih prikazovala ovire, ki ženskam preprečujejo pot do neodvisnosti. In ki o tem ni le pisala, temveč je tako tudi živela. Tako se pesnici med priklonom Zofki Kveder in feminizmu pridruži še iskanje vzporednic. Zaradi vseh stisk ženski liki v delih Zofke Kveder trpijo, v nekaterih besedilih izgubijo razum ali se odločijo za prostovoljno smrt. Tudi dvakrat poročeni materi treh deklic ni bilo prizaneseno z ločitvami in prevarami, kot tudi nikoli ni prebolela bolečine ob smrti prvorojenke v času študija v Pragi. »Ne spomni se, kolikokrat / je ustvarjala nov dom, / med vsako selitvijo ugibala, / če bo ta mogoče zadnji, / ker bo tokrat vanj / naselila zmaje, da bodo požrli / pomanjkanje. In bo zmagovalka / vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. / Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. / Delom v razpadanju noči.« Pesmi Cvetke Bevc imajo osnovo v pisateljičinem življenjepisu in v večinoma feminističnih stališčih iz njene literarne dediščine. Opazno je, da se pesmi med seboj podpirajo, si pripadajo, se spogledujejo s preteklostjo in hkrati povsem pripadajo sedanjosti. Kajti svet ni nič bolj prizanesljiv, nič manj mračen, nič bolj prisrčen. Pesmi so sistematično urejene v sedem razdelkov s sedmimi različno dolgimi pesmimi, pred vsako je predpesem, pisana v prvi osebi in poudarjena z drugačno tipografijo. V vsakem razdelki je ena pesem enovrstična, ki – poleg povednega naslova – kot akcent sodeluje pri pripovednemu nizu. Prav ta deluje kot metulj, ki s svojim pretresljivim dotikom nagovarja bralca, z njim ustvari posebno presežno komunikacijo, ga vznemiri in s tem spodbudi, da sam sebe odkriva in spreminja v skladu z lastnimi nagibi in občutki o tem, kdo je in kdo lahko je. Pesniška komunikacija z bralcem pri tej zbirki ustreza sestopu z zgodovinskega odra, pri čemer gre za intimno osebni in ne vzvišeni nagovor. Ne didaktičen, ne ideološki. Da ne bo pomote, čustveno doživljajske pesmi o portretiranki Zofki Kveder niso alter ego pesnice Cvetke Bevc! Čeprav se skozi protagonistkino podobo svetlika kot blag odsev tudi njena senca, je to vendarle lirski projekt – upesnjena podoba izjemne pisateljice in feministke. Ki ji, ko postaja senca svoje sence in tema v telesu teme, besede znova pripadajo. Tako dragocene v današnjem času, ki dosežke ženske emancipacije žal na mnogih koncih sveta potiska v stoletje oddaljeni čas.

Ocena filma Izvirni naslov: Aftersun Režiser: Charlotte Wells Nastopajo: Paul Mescal, Frankie Corio, Celia Rowlson-Hall Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Charlotte Wells postavi dogajanje svojega prvenca Po soncu v letoviško mestece v Turčiji konec devetdesetih. Calum in Sophie, oče in hči, na počitnicah preživljata dragocen skupni čas, saj Calum ne živi z njo in mamo. Večinoma gre za običajno počitniško početje – enaintridesetletnik in enajstletnica preživljata čas na plaži, bazenu, pa hotelu in turističnih ladjicah, ob večerih pa v počitniških restavracijah in lokalih. V zeitgeistovski mikrosvet turističnega letovišča, podkrepljenim z glasbo devetdesetih, pogosto zremo prek VHS posnetkov amaterske kamere, s katero par beleži počitnice. Velikokrat Sophie od blizu snema svojega očeta in mu v namišljenem intervjuju zastavlja vprašanja. Njun odnos je ljubeč, čeprav si gresta tu in tam na živce. Topel odnos se zarisuje subtilno, z izostrenim režiserskim čutom za drobne premike v razpoloženju in prizore, ki ne pojasnjujejo preveč. Po soncu je tako film očetovskih šal, ob katerih Sophie že kar po najstniško zavija z očmi, pa nasmehov, pogledov in zamolčanj. Med drugim se, nekoliko pod površino videnega, postopoma zasidrajo tudi indici žalosti, ki se polašča Caluma. Čeprav ta nikoli ni eksplicitno opredeljena, je jasno, da gre za občutke izgubljenosti, tudi depresije. Medtem ko se Calum trudi, da bi vzdrževal počitniško vzdušje, se Sophie pogosto zazira vanj in s pogledom išče tisto, kar bi ji pojasnilo spremembo, ki jo pri očetu do neke mere zaznava, a ne zna ubesediti. Filmska pripoved zato vzpostavi še sodobno raven, ki zdaj odraslo Sophie pokaže ob gledanju prej omenjenih VHS posnetkov s počitnic, zatopljeno v zabeležene spomine, iščoč tisto, kar kot otrok o svojem staršu ni mogla razumeti. Čeprav tega film eksplicitno ne opredeli, dobimo vtis, da Caluma ni več, zaradi česar so počitniški posnetki še toliko bolj dragoceni. Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših. Film Po soncu uspe gledalca pretentati z na videz lahkotno pripovedjo, v katero se, še preden se tega zavemo, naseli velika žalost, ta pa je sorazmerna lepoti intime, ki jo tako nežno prikazuje. To pa je, ne le za prvenec, ampak za filmsko umetnost nasploh, brez dvoma mojstrsko.

Ocena filma Izvirni naslov: Captain Nova Režiser: Maurice Trouwborst Nastopajo: Kika van de Vijver (Nova), Marouane Meftah (Nas), Anniek Pheifer (Kapitanka Nova iz 2050), Hannah van Lunteren (Claire), Harry van Rijthoven (Simon Valk Junior iz 2050), Robbert Bleij (Simon Valk Junior), Sander van de Pavert (ADD – glas), Ergun Simsek (Altan) Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič Piše se leto 2050 – to je, mimogrede, veliko bliže, kot se zdi – in Zemlja je uničena. Dobesedno in nepopravljivo, življenje na njej tako rekoč ni več mogoče oziroma samo še v posebnih, umetno ustvarjenih in vzdrževanih okoljih. Vzrok? Podnebne spremembe. A upanje, da vse le ni še popolnoma izgubljeno, v tej distopični mladinski znanstveno-fantastični drami vendarle obstaja: če bi se kapitanki Novi uspelo vrniti v čas, tik preden je bil Zemlji zadan zadnji usodni udarec, in ga preprečiti, bi se prihodnost razvijala popolnoma drugače. In tako se Nova v spremstvu gobčnega drončka ADD odpravi na nevarno pot skozi črvino in uspešno pristane na Zemlji leta 2025, toda z nezanemarljivim stranskim učinkom – ne le planet, tudi ona je petindvajset let mlajša! Na nevarni misiji se tako znajde dvanajstletno dekletce, ki ga seveda nihče ne jemlje resno, še najmanj seveda moški, ki je odgovoren za bodočo katastrofo. A Nova se ne vda kar tako in ob pomoči novih zaveznikov odločno stopa svojemu cilju naproti … Kapitanka Nova je film, ki z zgodbo, posvečeno vedno bolj žgočim okoljskim problemom, presega običajne znanstveno-fantastične okvire, hkrati pa v svoji dikciji ni pridigarski. Že res, da brez aluzij na trenutno najbolj znano švedsko okoljevarstvenico ne bo šlo, a film niti za trenutek ni aktivističen ali celo črnogled. Prav nasprotno, režiser in soscenarist Maurice Trouwborst je želel ustvariti »napet film, poln upanja«, ki mladim sicer približa tematiko podnebnih sprememb, a s poudarkom na drzni pustolovščini, v kateri so v ospredju še druge vrednote – prijateljstvo, zaupanje in seveda nepopustljiv pogum v boju za boljšo skupno prihodnost. Sama zgodba je precej fantastična, malce zlobno bi lahko rekli »za lase privlečena«, in že na prvi pogled marsikaj ni ravno v skladu s konceptom časovnega potovanja, toda gledalca, ki ne bo preveč pikolovski, to vendarle ne bi smelo preveč motiti. Znanstvena fantastika, še posebno v mladinskih filmih, ima pač lahko nekaj nelogičnih izpeljav, kakor je na izredno simpatičnem pogovoru po premieri v Kinodvoru poudarila tudi doktorica fizike Lara Ulčakar. Film Kapitanka Nova, ki je bil tudi del Kinobalonovega programa prejšnjega Liffa, je namenjen mladini, starejši od 9 let, nič pa ne bi škodilo, če bi si ga – predvsem zaradi neagresivnega in pozitivnega pristopa k temi, ki bolj kot ozavešča, spodbuja kritično mišljenje – ogledali tudi nekoliko starejši gledalci, ki res lahko tudi kaj ukrenejo z. ukrenemo, preden bo taka znanstvena fantastika postala naša resničnost.

Ocena filma Izvirni naslov: Argentina, 1985 Režiser: Santiago Mitre Nastopajo: Ricardo Darín, Peter Lanzani, Norman Briski Piše: Živa Emeršič Bere: Eva Longyka Marušič Leta 1983 je iz krvavega pepela diktature vstala novorojena argentinska demokracija. Svet se je nasilja vojaške vlade zavedel šele po izidu znamenitega poročila o zločinih z naslovom Nunca mas, Nikoli več, pod katerega se je kot prvi podpisal pisatelj Ernesto Sabato. Igrani film s pomenljivim naslovom Argentina, 1985 slika državo dve leti pozneje. Gledalci in kritiki po svetu ga sprejemajo kot še eno filmsko zgodbo, nastalo po resničnih dogodkih, kot recimo nekoč Sojenje v Nurnbergu ali kasneje Schindlerjev seznam. Da je film narejen odlično, naravnost perfekcionistično – v vizualni podobi, govorici in skoraj dokumentarnem poustvarjanju vzdušja v Argentini v letih po koncu vojaške diktature, da so igralci odlični in zgodba univerzalno pretresljiva – pričajo nagrade in kritiški odzivi, ki jih je prejel takoj po odmevni svetovni premieri na beneški Mostri. V Argentini pa so se vzporedno z rekordnim obiskom v kinodvoranah množile medijske objave na vseh mogočih platformah, od kritik do zgodovinskih razprav, strokovnih in laičnih odmevov in spolitiziranih mnenj pro et kontra z vseh polov argentinske družbe in politike. Zgodovina za sodobno uporabo, je na kratko in cinično povzel eden od novinarjev. Dejstvo je, da doslej noben od filmov na temo diktature ni tako razvnel domače javnosti kot Argentina, 1985. Leto 1985 je bilo res prelomno za argentinsko družbo, utrujeno, ranjeno in – kot se je pokazalo – globoko razdvojeno po sedmih letih vojaških diktatur, ki naj bi po nekaterih virih vzele 12 tisoč, po drugih pa kar 30 tisoč življenj. Prve demokratične volitve leta 1983 so vzpostavile oblast Raula Alfonsina, ki je samo tri dni po inavguraciji podpisal predsedniški dekret o začetku pravnih postopkov za sojenje članom vojaške vlade, med njimi tudi zloglasnemu generalu Videli. Dve leti pozneje se je v državi šibke demokratične tradicije in razdvojenega javnega mnenja proces, po pomenu primerljiv z nurnberškim proti nacistom, tudi v resnici začel. Argentinska diktatura ni bila edina v južni Ameriki, enako je bilo v Čilu, Paragvaju in drugod, toda Argentina je bila prva in do danes edina država, ki je sodila in obsodila svoje lastne generale. Mnogi Argentinci resnično niso vedeli za koncentracijska taborišča, mučenja in »polete smrti«, drugi preprosto niso želeli vedeti. Ta pol družbe v filmu predstavlja lik matere tožilca Morena Ocampa, članice argentinske visoke družbe, zemljoposestniške aristokracije, ki je verjela, da je samo diktatura lahko branik pred komunizmom. Film Santiaga Mitre prepričljivo, z namensko starano sliko poustvarja podobo tega časa, argentinsko družbo, nepopravljivo razklano na bogate in revne, na leve in desne, na potomce Evropejcev in potomce Indijancev. V tem prikritem vzdušju veselja in strahu samo dve leti po koncu diktature ni bilo javnega konsenza o storilcih in žrtvah, v ozadju pa je na svoj trenutek vstajenja spet čakala vojska. Civilni in človeški pogum Afonsina, njegovih tožilcev in sodnikov ter preživelih pričevalcev, sorodnikov umrlih in izginulih, so osrednja os filma. Nekatere scene, dialogi in dogodki so povzeti po resničnih zapisnikih in gradivih s sojenja, zato delujejo v okviru igranega filma kot »reprodukcije«. Ostalo je fikcija, ki sloni na zgodovini. Prav ta dvojnost je sprožila javne polemike o resnici in »resnici«, o prikrajanju zgodovine za sodobno politično uporabo, o razliki med igranim filmom po resničnih dogodkih in dokumentarnim filmom. Čustveni odzivi – za ali proti tega razlikovanja niso zaznali. Argentina, 1985 je subjektivna refleksija takratne resničnosti ekipe ustvarjalcev, ki so bili premladi, da bi ta čas lahko racionalno ponotranjili iz lastne izkušnje. Kot se je izkazalo, pa je vsaka poteza za kamero v takem primeru ne samo estetska, ampak tudi politična. Leto 1985 je simbolno močno leto. Posneli so igrani film na temo diktature Uradna verzija, ki je osvojil oskarja. Sledili sta gospodarska in politična kriza, zavest o zločinih in spoštovanju človekovih pravic pa se je zasidrala globoko v ljudeh. Toda časi se spreminjajo, zgodovinski spomin bledi, mladih ljudi preteklost ne zanima. Medijske razprave o filmu so obsojale šolski sistem in splošno družbeno vzdušje, zaradi katerega mlada generacija Argentincev ne ve nič ali pa občutno premalo o tistih časih, če pa kaj vedo, se jih ne dotakne. Legendarne Matere z Majskega trga so opešale, ostarele in umirajo, prav tako žive priče tistih časov. Zato ne preseneča, da je mlada politologinja na televizijskem omizju brez vsake zadrege izjavila, da je bil film Argentina, 1985 za njeno generacijo »pravo odkritje«. Če je res tako, kaj študirajo mladi politologi na državni univerzi, je bilo vprašanje presenečenega voditelja. Politična nasprotja, dolgotrajna gospodarska kriza, rekordna zadolženost države in skoraj 100 odstotna inflacija so zameglili zgodovinska sporočila o pomembnosti vzdrževanja temeljnih postulatov demokracije. Zlati globus je spodbudil upanje argentinske filmske industrije, da bi si po zmagovalnih filmih Uradna verzija leta 1986 in Skrivnost njihovih oči leta 2009 lahko priborila šesto nominacijo ali celo tretjega oskarja za najboljši mednarodni film.

Ocena filma Izvirni naslov: Babylon Režiser: Damien Chazelle Nastopajo: Brad Pitt, Margot Robbie, Jean Smart, Diego Calva, Li Jun Li Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Babilon je eden najbolj pretiranih filmov, kar jih je mogoče videti v kinu. Dogajanje je postavljeno v nora dvajseta, v Hollywood na prehodu iz obdobja nemega v zvočni film. Tega predstavlja tudi kot prehod iz obdobja ekscesa in zabavljaške umetnosti v profesionalno in vse bolj tehnologiji podvrženo obrtništvo, ki pa še zmeraj pomeni ustvarjanje magije za na veliko platno. Film je poklon divjim zabavam, bleščečim zvezdnikom, naključnim smrtim na snemanju ter povsod navzočemu rasizmu in zlorabam, a mu uspe poosebiti vse, kar poskuša kritizirati. Babilon je namreč tako prenatrpan s prikazi ekscesa, da do njega ne vzpostavlja distance. Junake resda dočaka usoda, skoraj skladna z zloglasno moralističnim Haysovim produkcijskim kodeksom, ki je utišala rjovenje dvajsetih. Hkrati tako zaslepljeno prikazuje svoboščino in sproščenost obdobja nemega filma, da spregleda in zgladi številne zares problematične stvari, ki so se takrat dogajale. Smrti in nesreče na snemanjih so videti prej komične kot tragične, bakanalije in orgije na zabavah zmeraj konsezualne, spolnost z mladoletnicami pa je le omenjena. Še bolj vzbuja pozornost bržkone nenamerni, a brez dvoma ponotranjeni rasizem filma, ki poskuša kritizirati dvajseta. Film ima namreč pet osrednjih likov, a zgodbi temnopoltega trobentača, ki je predmet rasističnega ponižanja, in azijske kabaretske pevke, ki jo studio odpusti, ker je lezbijka, sta postranski. Žarometi se namreč ustavijo na tragičnih usodah neobvladljive plavolase starlete Nellie, ki jo upodablja Margot Robbie, in elegantno postaranega zvezdnika na vrhuncu slave, ki ga igra Brad Pitt. Tako film ne pokaže le v zgodbi, kako je Hollywood marginaliziral manjšine, temveč poudari, da to počne še danes. Z dobrimi tremi urami je Babilon zagotovo predolg. Nekateri prizori in liki so nepotrebni, saj ne prispevajo k razvoju zgodbe ali doživetju, zaključna sintetizacija junakovega doživetja, ki je prikazana skoraj kot eksperimentalni filmski kolaž zgodovine sedme umetnosti od bratov Lumière do Avatarja, pa je le še en odvečen eksces. A Babilon vendarle ni slab film. Režiser Damien Chazelle se z njim po veličastno umirjenem Prvem človeku vrača k podivjanemu tempu in neposredni metaforiki, ki sta navduševala v Deželi La La in Ritmu norosti. Scenografija je spektakularna, kamera mojstrska, glasba navdušujoča, igra brezhibna. In ko glavni lik v zadnji tretjini sledi srhljivemu gangsterju v dobesedno podtalno zabavišče sredi puščave, film pridobi skoraj lynchevsko raven groze. Babilon je zaradi teh elementov v marsikaterem pogledu presežek, poln osupljivih scen in ljubečega vpogleda v organizirani kaos zgodnje dobe filmske umetnosti ter zabavljaškega življenjskega sloga, ki jo je obdajal.

// Premiera drame Augusta Strindberga Mrtvaški ples v SNG Drama Ljubljana 18. jan. 23// NAPOVED: V ljubljanski Drami so sinoči uprizorili Mrtvaški ples, igro iz poznega obdobja švedskega dramatika in pisatelja Augusta Strindberga v režiji Eduarda Milerja. Besedilo iz začetka prejšnjega stoletja v poznejšem prevodu Janka Morda je pred postavitvijo doživelo domala restavracijo – korenito jezikovno in stilistično predelavo ter priredbo; pedantno delo sta opravili lektorica Tatjana Stanič in dramaturginja Žanina Mirčevska. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj: August Strindberg MRTVAŠKI PLES (1901) – po prevodu Janka Modra Avtorska ekipa: AVTORICA PRIREDBE in DRAMATURGINJA Žanina Mirčevska AVTORICA JEZIKOVNE PREDELAVE in LEKTORICA Tatjana Stanič REŽISER in AVTOR GLASBENEGA IZBORA Eduard Miler SCENOGRAF Branko Hojnik KOSTUMOGRAFKA Jelena Proković AVTOR VIDEA Atej Tutta OBLIKOVALKA SVETLOBE Mojca Sarjaš Igralska zasedba EDGAR Igor Samobor ALICE Nataša Barbara Gračner KURT Bojan Emeršič ALAN Domen Novak JUDIT Eva Jesenovec KRISTINA Petra Govc

Slovensko mladinsko gledališče je na odrske deske ljubljanskega Kina Šiška premierno postavilo predstavo "Strah in beda Tretjega rajha", ki je nastala po motivih istoimenske Brechtove drame. Predstavo, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma, si je ogledal Matic Ferlan. PREMIERA 17. 1. 2023, Kino Šiška - Center urbane kulture, Katedrala ZASEDBA Režija: Sebastijan Horvat Koreografija: Ana Dubljević Prevod: Urška Brodar Priredba besedila in dramaturgija: Milan Ramšak Marković Scenografija: Igor Vasiljev Kostumografija: Belinda Radulović Glasba: Drago Ivanuša Oblikovanje svetlobe: Aleksander Čavlek Lektorica: Mateja Dermelj Vodja predstave: Liam Hlede Nastopajo: Lina Akif Damjana Černe Janja Majzelj Jerko Marčić Ivana Percan Kodarin Matej Recer Blaž Šef Stane Tomazin Matija Vastl

Režija: Maša Pelko Dramaturga: Tatjana Doma, Rok Andres Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Skladateljica: Mateja Starič Svetovalec za odrski gib: Klemen Janežič Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Lektorica: Živa Čebulj Svetovalka za govor in kontekst: Tatjana Stanič Nastopajo: Pjotr, bogat kmet – Andrej Murenc Anisja, njegova žena – Lučka Počkaj Akulina, Pjotrova hči iz prvega zakona – Eva Stražar Anjutka, hči iz drugega zakona – Nika Vidic, k. g. Nikita, njihov delavec – Lovro Zafred Akim, Nikitov oče – Aljoša Koltak Matrjona, njegova žena – Barbara Medvešček Marina, dekle sirota – Maša Grošelj Mitrič, delavec – Urban Kuntarič Premiera: 13. 1. 2023

Ocena filma Izvirni naslov: Fabelmans Režiser: Steven Spielberg Nastopajo: Michelle Williams, Gabriel La Belle, Paul Dano, Seth Rogen, Judd Hirsch Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Polavtobiografski film Stevena Spielberga Fabelmanovi se uvršča v skupino nostalgičnih pripovedi o odraščanju, ki so jih uveljavljeni režiserji posneli v zadnjih letih. Lani smo si denimo lahko ogledali Sladičevo pico Paula Thomasa Andersona in Božjo roko Paola Sorrentina, ki je avtobiografski na podoben način kot Fabelmanovi. Na drugi strani lahko vzporednico iščemo v Tarantinovi samonanašalnosti, ki vrhunec doseže s filmom Bilo je nekoč v Hollywoodu iz leta 2019. Gre, skratka, za razmah nekega žanra, ki postaja nekoliko utrujajoč. Uveljavljeni umetniki se v zrelih letih skozi nostalgično patino in z večjimi ali manjšimi ščepci mitologizacije ozirajo nazaj v svojo mladost, za kar potrošijo več milijonov dolarjev. A vendarle nas kljub ponavljajočim se vzorcem ti filmi vendarle pritegnejo. Fabelmanovi so poleg tega tipična zgodba o ameriški srednjerazredni družini, o ameriški judovski družini, ameriškem geniju in ameriških sanjah, o ameriških petdesetih in šestdesetih letih. Po svoje je ta žanr do velike priljubljenosti že pred desetletji pripeljal pisatelj Philip Roth. Na ravni same zgodbe od Fabelmanovih ne moremo pričakovati nič posebne izvirnosti. Njihov čar se skriva v treh stvareh: v izjemni kinematografski čutnosti, v izjemnem občutku za zgodovinske podrobnosti in v skromnosti. Barve, kostumografija in kadri nas ob pomoči spontano vzniklih detajlov popeljejo naravnost v petdeseta. Spielbergu se uspe ogniti nostalgiji in prav s tem, da nam tisti čas prikaže kot običajnega, pri tem pa poudarja drobne namige, vzpostavi igro podobnosti in razlik, ki pritegnejo pozornost in povedo nekaj pomenljivega o ameriški civilizaciji. S tem ko se ogne samomitologizaciji in tudi svojo mlajšo različico prikaže kot dokaj običajno, prepusti prostor zgodbi družinskih članov, sošolcev, deklet in široki paleti drugih likov, ki uspešno zapolnjujejo pisano fresko. Spielberg, skratka, dopusti, da prek njega film pravzaprav govori zgodbe o drugih, pri tem pa vpelje še zgodbo o filmu samem. Kaj lahko o drugih in o času pove film kot medij? Medij, ki pripoveduje, dokumentira, razkriva, arhivira, se spominja in manipulira? Umetnost, ki ni toliko plod posameznikove veličastne ekscentričnosti, kot je posameznik sam njen plod. Čeprav Fabelmanovi, kot rečeno, niso najizvirnejši film, lahko očarajo s tem, da nikoli ne obljubljajo več, kot lahko dajo, in nas ravno zato presenečajo s svojimi malimi preboji.

Ocena filma Izvirni naslov: All the Beauty and the Bloodshed Režiserka: Laura Poitras Nastopajo: Nan Goldin Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Politična drža umetnice Nan Goldin njeno ustvarjalnost prežema že od samega začetka, ko je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začela s fotoaparatom v rokah dokumentirati življenje sebe in svoje urbane skupnosti. Laura Poitras si je v dvournem dokumentarnem filmu zadala zahtevno nalogo, saj ta vzporedno poteka na več ravneh, vendar pa premišljeno plastenje pripovednih niti, ki predstavljajo osebno življenje Nan Goldin, njeno umetniško delo in boj proti farmacevtski industriji, nikoli ne deluje prenasičeno ali nedosledno. Odraščanje Nan Goldin sta močno zaznamovali tradicionalna vzgoja ameriških predmestij in prezgodnja tragična smrt starejše sestre. Pozneje je svojo novo družino našla v takrat še močno marginalizirani newyorški skupnosti LGBT, ki je postala tudi njen osrednji navdih za dokumentiranje tem ljubezni, spolnosti, spoprijemanja s HIV-om, intimnopartnerskega nasilja in drugih. Njena umetnost je bila zato vedno neposredna. Zanima jo intima, prav iz nje pa izhajajo tako vizualni premisleki o političnem kot njen aktivizem. Ko spoznavamo umetničino življenje, avtoričino pripoved spremljajo fotografije, v tovrstno kronološko popisovanje pa se v premišljenem ritmu vrivajo posnetki delovanja gibanja P.A.I.N., s katerim je Nan Goldin v zadnjih letih, potem ko je tudi sama premagala odvisnost od protibolečinskih zdravil, bila bitko z družino Sackler. Sacklerji, eni od glavnih lastnikov podjetja Purdue Pharma, so s prodajo močno zasvajajočega protibolečinskega zdravila Oxycontin zaslužili več milijonov, obenem pa z reklamiranjem zdravila kot nezasvajajočega več milijonov Američanov pahnili v odvisnosti, od katerih si ne bodo opomogle še generacije. Družina si odpustke v družbi že leta kupuje s filantropskim udejstvovanjem, denimo z donacijami svetovnim umetniškim ustanovam. V teh pa so razstavljena tudi dela Nan Goldin, zaradi česar se je ta namenila, da bo institucije prepričala, naj ime te družine umaknejo s svojih sten. V filmu tako spremljamo protestne akcije skupine P.A.I.N., njene sestanke in razprave o tem, kako se lotevati boja, ki se vse prevečkrat zdi kot tisti med Davidom in Goljatom. Dokumentarni film Vsa ta lepota in prelivanje krvi je še eden v nizu pomembnih filmskih dokumentov sodobnega časa, ki jih je zasnovala Laura Poitras. Če gre pri avtorici za precej tradicionalen pristop k dokumentarnemu žanru, pa je predvsem lotevanje kompleksnih družbenih tem tisto, kar odlikuje njene filme, in to je, predvidevamo, vodilo tudi žirijo v Benetkah. Ta je jeseni filmu dodelila glavno nagrado, ki je tako šele drugič v zgodovini festivala šla v roke dokumentarnemu filmu.

Ocena filma Režiser: Vinci Vogue Anžlovar Nastopajo: Boris Cavazza, Vlado Novak, Zala Đurić, Goran Navojec, Senko Velinov, Jasna Diklić, Maruša Majer, Nenad Tokalić, Ksenija Mišič, Jonas Žnidaršič, Dario Varga, Primož Pirnat, Timon Šturbej Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Dedek gre na jug je film ceste, ki ga žanrsko lahko uvrstimo med kriminalke in komedije, pri tem pa ima močan element tudi glasba. Zgodba je osredotočena na ostarela glasbenika Borisa in Vlada, ki se s starim avtodomom odpravita iskat Borisovo izgubljeno ljubezen, ko jima pot prekriža mlada Esma, ki je kot priča umora na begu pred gangsterji. Čeprav se film začne izrazito akcijsko, kmalu prevladata dramski in komični del zgodbe, skupaj s parado skorajda absurdnih likov, ki jih trojica sreča na poti v Makedonijo. Ja, dedek gre bistveno dlje proti jugu, kot je šla babica. Film je v konceptu in razpoloženju vreden naslednik kultne uspešnice Babica gre na jug iz leta 1991, ki jo je posnel takrat še študent Vinci Vouge Anžlovar. Ta se v novem filmu vrača kot režiser, scenarist, montažer in soavtor glasbe. Babica gre na jug je bil prvi slovenski film, ki je prišel v kinematografe v novi državi in se je takrat zdel kot dober znanilec sprememb usmeritev domače produkcije. Stavil je na komedijo in glasbo in predvsem želel gledalca spraviti v dobro voljo. Žal so v treh desetletjih le redki filmi sledili temu vzoru, a Dedek gre na jug je med njimi. K temu pripomore tudi odlična zasedba, z Borisom Cavazzo, Vladom Novakom in Zalo Đurić v glavnih vlogah. Film že od samega začetka vzpostavi trden odnos med Borisom in Vladom, skozi skorajda nenehno pričkanje pa predstavi tudi dovolj osebne zgodovine in tega, kar ju žene, da nosita film. Resda njuni dialogi občasno dobijo nekoliko gledališki patos, predvsem pri daljših izmenjavah, kar režiser sicer skuša odpraviti z izdatno uporabo montaže in kamere, ki pa se vedno ne obnese. Z igro in občutkom za komedijo se izkaže tudi Zala Djurić, ki je poleg obeh dedkov v vlogi Esme tudi edini celosten lik. Drugi zasedejo precej manj časa pred kamero in zapolnjujejo stereotipe, da se zgodba čim bolj dinamično premakne naprej. A prav pri njih se izkaže kakovost scenarija in igralcev, saj liki, na primer morilca v podobi Maruše Majer in Nenada Tokalića ter romska tihotapca, ki ju odigrata Hrvat Goran Navojec in Makedonec Senko Velinov, filmu dodajo humor, patos in karizmo. Hkrati to ne velja za vse stranpoti, ki jih ubere zgodba, a pri dobri uri in pol ne izgubi tempa, tudi ko se prepusti glasbi. No, morda bi morali reči predvsem, ko se prepusti glasbi, saj je ta ravno tako odlična, kot je bila pri predhodniku, in ostane z gledalcem tudi po odhodu iz kina.

Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Podobno kot v romanu Pripovedovalec izpred dveh let Mirana Likar, nominirana za kresnik in Cankarjevo nagrado, tudi v kratkoprozni zbirki Ženska hiša izpostavlja sugestivno moč pripovedovanja zgodb junakov, ki se po svojih zmožnostih bojujejo z razmerami, v katerih so se znašli. Nekateri se iz tujine vračajo na povojna območja, ki so jih v želji po mirnem življenju zapustili, drugi iščejo družinske korenine, tretji se v lastni državi počutijo kot tujci brez možnosti za zaslužek. Tako mlad črnogorski par v zgodbi z naslovom Samostan ugotavlja, da bi že za popravilo enega zoba morala delati vsaj 50 ur, vendar na vasi, kjer živita, frizerske storitve od vekomaj plačujejo le z blagovno menjavo, v mestih pa ni ne stanovanj ne redne zaposlitve, saj se na ta način vzpostavlja trg podplačane delovne sile, ki je za delodajalce najugodnejša: “Ne moremo živeti, ker nimamo kje živeti. Za nas ni služb, in ker ni služb, ni stanovanj. Da služb ni, je sistematično. Vgrajeno v sistem. Če ljudem ne daš pravih služb, dobiš kolikor hočeš delavcev za tisto delo, ki ga sicer ne bi hoteli opravljati. In lahko jim ga tudi plačaš po lastni presoji. V najinem primeru po en evro na uro.” Protagonist zgodbe Ženska hiša je ostareli in gluhi Kenan, ki v Mostarju skrbi za 500 let staro hišo, v kateri so nekoč živele ženske iz muslimanske družine. Ker je med vojno s srbsko ženo in hčerko pobegnil na Švedsko, ga someščani gledajo s prezirom, sam pa v tišini goji vrtnice za ratluk in čaka na obisk odraščajoče hčerke, s katero sta v otroštvu skupaj prebirala zgodbe. Zdi se, kot da je ženska hiša prispodoba za tiho oazo sredi urbane džungle, v katero se na stara leta zatekajo ženske in moški, ki vse življenje iščejo mir, občutek pripadnosti in kulturne identitete. Užaloščeni Bošnjak tako v nekem trenutku izjavi: “Jaz nisem imel nobenih svojih. Do mene so prišli glasovi, da me imajo naši, če so bili Muslimani naši, na piki zaradi srbske žene. Srbi me niso marali, ker sem bil zanje Musliman, Hrvati so bili proti meni zaradi obojega. Drugi so mi določili, kaj sem, jaz do takrat sploh nisem imel pojma o ničemer. Zdaj sem najbrž določen, da sem Musliman, a spet ne čisto pravi.” In v nadaljevanju: “Kaj je zdaj ta moja hči? Srbkinja? Muslimanka? Švedinja? Ne vem, ker je ne morem vprašati, pa bi jo rad.” Protagonist zgodbe Osem brontozavrovih kosti je sirota, ki so si ga vse otroštvo podajali številni rejniki, ki so v njem iskali priložnost za zaslužek. Medtem ko drugi spijo, on obuja spomine in sestavlja osem brontozavrskih kosti, ki jih v mislih meče po vedeževalski plošči: “Twain je napisal, da je življenjepis Williama iz Stratforda podoben sohi brontozavra iz pariškega muzeja. Vzameš osem pravih kosti oziroma preverljivih podatkov in jih zaliješ s šeststotimi vedri mavca – miti in legendami, blablaji, špekulacijami in nakladanji in dobiš … nekaj, v kar hočejo verjeti vsi.” Protagonistka zgodbe Kri ni voda pa, ravno nasprotno, obuja spomine na posvojitev partnerjevih otrok in se po tihem sprašuje, kako to, da je dopustila možu, da jo je prepričal, da svojih otrok ne potrebuje. V zgodbi z naslovom Parada se mama in njen triletni sin odpravljata s podzemno železnico na parado ponosa, ves čas pa se mama trudi na sinka obesiti transparent in nevrotično ponavlja frazo o spoštovanju pravic vseh ljudi. Govor mimoidočega brezdomca, ki po telefonu jezno zaukaže, naj ga pokličejo šele takrat, ko bo mama mrtva, lahko razberemo tudi kot avtoričin “podpis” k zavedanju, da nas starši vse prevečkrat obremenijo z ideološko navlako, s katero nas vse življenje držijo v stanju čustvene odvisnosti in infantilizma. Ali se je kaj podobnega zgodilo tudi stranskemu liku, ki v zgodbi Dionizovi prašički stori samomor, lahko bralec le zasluti skozi pripoved o dveh študentkah, ki se odpravita na pustni karneval v Maastrichtu, ne da bi se zavedali, da vsako njuno najmanjše dejanje za seboj povleče drastične posledice. V zgodbi Pretrgane niti, ki se odvija na področju nekdanje Jugoslavije, pa se bralec skupaj s tretjeosebnim opazovalcem sprašuje, kako neki bi se odvrtela zgodba o generalu JLA in njegovem sinu, če bi mu slednji ob prvi priložnosti vrnil udarec. Čeprav glavni junaki v zbirki Ženska hiša niso načelni, suvereni in prepričani v svoj prav in se včasih celo zdi, da bežijo pred zdravim razumom in odgovornostjo, pa bralcu vendarle dajo veliko misliti o tem, kako vsaka drobna poteza povleče za sabo preobrate, ki spremenijo življenje njim, njihovim najbližjim in celo neznancem, za katere se zdi, da z njimi nimajo povezave. Zaradi številnih detajlov, ki jih Mirana Likar sproti tke v dramaturško “okostje” svojih zgodb, mora bralec vložiti precej napora, da sledi rdeči niti pripovedi. Dodatna težava je lahko tudi kompleksen stil pripovedi – zgodba Pretrgane niti je na primer sestavljena iz pisma in fragmentarnega opisa posameznih protagonistov in njihovih doživetij, zgodba Kri ni voda je napisana v drugi osebi ednine in vključuje vipavsko in zágorsko narečje, medtem ko je zgodba Parada napisana v prvi osebi množine. Likarjeva se rada poigrava z različnimi tehnikami pripovedi in stilističnimi izzivi, čeprav najbolj zvesto sledi asociativnemu toku zavesti. Ta se kaže v kratkih in odsekanih stavkih, s katerimi na inovativen način vpelje protagoniste v zgodbo, ki nam šele nekje na sredini razkrije kraj, čas in ostale okoliščine nastanka. Po kratkoproznih zbirkah Mirane Likar Sobotne zgodbe, Sedem besed in Glasovi je Ženska hiša brez dvoma knjiga, ki bo pritegnila še tako zahtevnega bralca.

Piše: Marija Švajncer Bereta: Igor Velše in Eva Longyka Marušič Pesniško zbirko Matjaža Pikala Riba z zlatimi brazgotinami bi bilo mogoče uvrstiti med pisanje, ki v verzih govori o osebni rasti in duhovnosti. Pesnik navaja, da so bili navdih za cikel pesmi Ljubezen je življenje raznovrstna besedila in misli Zhuang Zija, Dao de Jinga, Vivekanande, Zalokarja, Muntheja, don Miguela Ruiza, Zorane Baković, Shane Flogie in Clarisse Pinkole Estés. Navdihnjen z njihovo modrostjo sporoča, da čuti, kako se mu odpirajo vrata v nov svet. Vesolje vidi kot svoj dom in ve, da so ljudje veliko več kot življenje samo. Vse, kar je, je ustvarjeno iz Ljubezni: »Ljubezen je življenje samo. / Ko se izmojstrimo v ljubezni, / se uskladimo z duhom Življenja, ki veje skozi nas. / Tedaj nismo več telo, um in duša. / Tedaj smo samo še ljubezen.« In tako si je mogoče znova pridobiti božanstvo in postati eno z Bogom. Poet o sebi pravi, da je le kolesce v stroju, ki se mu reče Eno, samo tako se lahko vrti svet, z njim ali brez njega. Ukaže si, da ne sme biti trmast in se upirati, kajti močni in nasilni ljudje, tako predvideva, umirajo prezgodnje smrti. Želi si, da bi se zabadanje v njegovo vudujsko lutko nehalo, in priseže, da bo tedaj postal boljši človek. Gospod naj ga očisti vsega zla in postal bo Resnica, toda Resnica je zanj tudi morje. »Resničnost valov pripada trenutku / in se z njim vred izgublja, kot jaz, / ki se vedno znova izgubljam, da bi se našel v trenutku.« S kančkom humorja priznava, da ima v sebi razbrzdano opico. Rad bi jo obvladal, toda to ne bo lahko, saj je opica v njem vsa podivjana. Brez prestanka razgraja, kot bi jo napadel sam hudič. Pesnika z opico v sebi pomiri šele Mojster, ki mu pravi, da lahko postane merilo sveta, če pozna svetlobo in ohrani temino. Domisli se, da je sreča doma v opazovanju zvezdnega neba. In kaj je tisto, s čimer nas pesnik očara kot umetnik? Predvsem posebna ženska energija, igrivost in humor. V ciklu Riba z zlatimi brazgotinami, ki je na začetku pesniške zbirke, večkrat govori skozi ženska usta. Veliko je nagovorov, spodbud, napotkov in nasvetov, pa tudi očitkov. Izražanje občutkov je nazorno in iskreno. Ženska pravi, da je moški prišel zato, da bi ji pomagal nositi njen križ, ne da bi ga za to prosila. Ne dovoli si, da bi se vanj zaljubila. »Nočem, da se ti smilim. / Spravi me v žep poleg svojega srca / in me kdaj pa kdaj pobožaj. / Naj bom tvoja prisrčnica!« V igrivost vdira nekaj hudega: ženska se zdravi na onkološkem inštitutu. Pravi, da se bo pobrila na balin, naredili ji bodo nove prsi, čefurka je in izbrisana, otroka ji je vzel Bog. Vseeno je zanjo še veliko možnosti. Z moškim lahko napišeta knjigo pesmi, kar nekaj scenarijev in najlepšo ljubezensko zgodbo. Matjaž Pikalo je zbirko Riba z zlatimi brazgotinami, kot je zapisano na začetku, posvetil K. K. Iz stihov je osebo mogoče prepoznati: to je znana novinarka in pisateljica prvenca, avtorica, ki objavlja kolumne in druga besedila v revialnem tisku ter se kot komentatorka pojavlja v televizijskih oddajah. Na spletu so tudi intervjuji, v katerih razgrinja svojo življenjsko zgodbo in spopadanje z boleznijo. A naj ostane pri K. K. Moški je prazen, utrujen in hladen, igra svoj bluz in si ženske ne poželi. Ta ga spodbuja, naj odpre oči, potem bo vsepovsod videl ljubezen. Ostaja sama svoja in ne mara dežele, ki jo je izbrisala, iznenada pa si prizna, da je pravzaprav izbrisala samo sebe. Njeno telo še vedno govori s svojim jezikom in se v strasti združi z moškim. To srečanje bo pripomoglo, da bo le-ta spoznal svojo duhovnost. Šegavo mu navrže: »Ženske nismo komplicirane, / smo samo muhaste.« Primerja se z reko, moški pa je v njenih očeh ponikalnica – prikaže se, ponikne in se izlije v morje, je in ga hkrati ni. Ženska se odpravi v samostan in izve za zgodbo o sveti Katarini in njeni izgubi otroka. Moški je kot deček, ki ni nikoli odrastel. Neprizanesljivo mu navrže: »Rad bi bil kot kak guru, / puščaš si brado, zgledaš kot kozel. / Meketaš, ne govoriš. / Šibko moralo imaš, / kruh režeš samo zase.« Na koncu zbirke Riba z zlatimi brazgotinami se pesnik na kratko predstavi, da je pesniška duša, ukvarja pa se še z drugimi umetniškimi panogami. Delal je v cirkusu, vrtcu in zaporu, ne nazadnje tudi na radiu. Igra na harmoniko in poje. V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, Matjaž Pikalo pravi, da se lepota skriva v nepopolnostih, v tistem, kar je krhko, minljivo in poškodovano. Zbirka bo pritegnila bralke in bralce, ki hočejo prodreti v globino življenja, se ozirati proti vesolju in hkrati občutiti čisto preprosto radoživost in predanost trenutkom.

Piše: Matej Bogataj Bere: Aleksander Golja Primož Sturman je premišljevalec meje, tudi v literaturi, na kar kaže že naslov prvenca, zbirke sedmih kratkih zgodb Gorica je naša. Naslov je seveda parafraza tistega borbenega in mobilizacijskega gesla z množičnih dogodkov, s katerim so osvoboditelji Trsta v obdobju povojne razdelitve Slovenskega tržaškega ozemlja v imenu te osvoboditve, pa tudi etnične sestave, zahtevali, naj pripade Jugoslaviji oziroma Sloveniji. Vendar pa je borbeno geslo pri Sturmanu, tako kot že v slovenskem filmu Trst je naš!, osmešeno, vzklikanje o lastništvu in projekcija zla na tiste čez mejo, ne glede na to, s katere strani, tudi tokrat pripelje do konflikta, ki pa je bolj komične narave. Podobno je narodno brambovstvo osmešeno tudi v prozi Dušana Jelinčiča, tam se v Tržaških zgodbah spomin na preganjanje sproži pri starem veteranu in domoljubu, ki ima spomina že zelo malo. V obeh dosedanjih Sturmanovih zbirkah, tudi v Sintezah, kjer so zgodbe bolj zgoščene in včasih v obliki dialogov brez kakšnih narativnih lupingov, nastopajo večinoma liki z obeh strani meje, tudi takšni, ki jim je meja nadvse pomembna, če ne drugače, zaradi njihovega poklica, najsi bo to ribištvo ali tihotapstvo. Sturman je sicer profesor na tržaškem liceju, poučuje slovenščino in zgodovino. Tudi v romanu Enajst mesecev žitne kave je meja ključna. Protagonist je profesor italijanske književnosti Lorenzo, ki ima po materini strani sorodnike v Istri, v okolici Buj, očetove žlahte pa skoraj ne pozna, »mama jih ni marala, očeta niso brigali«, pravi. Zvemo, da je Lorenzov materin jezik slovenščina, z očetom so govorili italijansko, saj se ženinega jezika ni imel kje naučiti. Lorenzo se ukvarja s stvarmi jezika in literature, poučuje, očitno v Trstu ali na njegovem obrobju, in se druži z ločeno kolegico Anno z dvema otrokoma, a ko kupi hišo v kraški vasi čez mejo, se obiskujeta precej poredko. Večinoma je bolj on kriv oziroma njegova zadržanost in vse večja pripadnost vasici, v katero se je preselil, in njenim prebivalcem, pa tudi konflikten odnos s kakšnim od sosedov, ki ga Lorenzo potem do konca dramatizira in ki kaže njegovo socialno izključenost, morda tudi neizkušenost. »Potem pa sem odšel gor, tja, kjer sem zdaj. Meje ni več in upam, da je nikoli več ne bo. Tu govorijo jezik moje mame in živijo kot pri njej doma v Istri,« je zapisal v enem od v poševnem tisku napisanih, bolj osebnih in spovednih delov besedila. Roman je sestavljen iz zadrgasto spletenih poglavij, v katerih se menjavajo različni pripovedovalci. Eden je vseveden, avtoritaren, dvignjen nad njegove in delno tudi njene monologe in opise, čez vse spregovori tudi skupnost kot nekakšen tragiški zbor, kot kolektiv, in zdi se, da je iskanje korenin tisto, kar Lorenza najbolj zaznamuje. Išče svojo identiteto in je pri tem tudi malo trzavičen in preganjavičen, iz majhnih sporov z domačini, ki ga seveda zafrkavajo in bi ga tudi, če ne bi bil tujec, furešt, ampak potem bi bil morda bolj suveren in bi se počutil manj ogroženega in obdanega z zlobnimi govoricami. Anna je ljubica in kolegica, zdi se, da bolj pogumna in manj obremenjena s tem, kaj si bo o njuni zvezi mislila okolica, predvsem seveda dijaki, ki težko brzdajo svojo radovednost, in je tudi manj občutljiva za vprašanja naroda in identitete. Vzrok za enajst mesecev na žitni ali podobnih ponaredkih kave ni v pomanjkanju kave kot v osemdesetih letih, ko se je ni dobilo, temveč ker Lorenza preveč vzburi in se potem prepira, počez in večkrat pretirano. Hkrati je enajst mesecev skoraj leto in podobno kot v Primerljivih hektarjih Nataše Kramberger je tudi Sturmanov roman urejen po nekakšnem setvenem koledarju; Lorenza spremljamo od sajenja trt do postavljanja mlaja, sajenja in zakopavanja krompirja, zaključi se s krčenjem zaraščene poti do bližnjega vinarja in zdi se, da se vse bolj vključuje v skupnost in njene rituale, saj posluša, kdaj so lunini cikli najbolj ugodni za posamezna opravila. Poskuša pripadati, najti hoče stik z ljudmi in z zemljo, se vklopiti v naravne cikle; na eni strani imamo tako malce dolgovezna poročila z redovalnih konferenc in popravnih izpitov, torej nekaj zborničnih banalnosti, na drugi strani skoraj ljudomrzen odhod na podeželje in poskus vključevanja v novo, slovensko skupnost. Poskus z zaenkrat negotovim izidom. Sturman se pogosto zagozdi v popisih del na podeželju in drobnih klepetov s kraškimi lokalci, poleg italijanščine iz šole je ob nekakšnem objektivnem govoru prisotna tudi klena, radikalno zapisana primorščina oziroma kraški dialekt. Zdi se, da je Lorenzo bolj nosilec razkola kot romaneskni junak, njegove epizode so precej vsakdanje. Razen občasnega razburjenja in očitno napadov panike, ko diha za zaprtimi vrati borjača, se mu največ dogaja ravno s premislekom o mejah in narodih. Čeprav na koncu vzame motorko in sekačo in se bo očitno prebil iz delne letargije in občutka tujosti, nepripadnosti.

Piše: Katarina Mahnič Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše V Nilskih konjih v puščavi je 24 besedil, ki so bila prvič objavljena v prilogi časopisa Dnevnik Objektiv med decembrom 2016 in avgustom 2021, vsaj tako je razbrati iz kazala na koncu knjige. Pogosto se mi zdijo knjige znanih in malo manj znanih ustvarjalcev, sestavljene iz njihovih zbranih kolumn ali raznoraznih člankov, nekakšno recikliranje. Kot da bi bilo treba zgrabiti trenutek, kovati železo, dokler je vroče, tako se mi zdijo. Ne zasluži si ravno vsak dnevni ali tedenski zapis, da je ohranjen v knjigi, včasih zaradi kakovosti mimogrede napisanega, včasih zaradi »potrošnosti« te aktualnosti. Carlos Pascual je ena od izjem, ki potrjujejo pravilo. Mehičan, ki že več kot desetletje živi v Sloveniji in ni, po njegovih besedah, nikjer na svetu tako težko vzpostavil novega življenja kot v Ljubljani, je prav na naših tleh resnično zasijal kot pisatelj. Za Nezakonito melanholijo, inovativno, prav nič tipično mešanko med spomini, kroniko in kratko zgodbo, od katerih bi bila vsaka lahko podlaga za novelo ali roman, je leta 2021 dobil nagrado novo mesto za najboljšo kratkoprozno zbirko. Prav zaradi ubrane raznorodnosti gradiva in vešče porazdelitve (besedila si ne sledijo po datumih, kot so izhajala v časopisu) tudi Nilski konji v puščavi delujejo kot celota, z rdečo nitjo, tako značilno za Pascuala: kolegialnost, prijateljstvo, odnos do okolja, sočloveka, življenja nasploh, seveda v luči tako slovenskega kot mehiškega uma in vsakdana. Pa še nekaj pisatelju pomaga pri doseganju učinka lahkotnosti, pa naj piše o še tako resnih temah. Za to se ima zahvaliti svoji rodni domovini in lepo izrazi v poglavju Potujoči vitez: »Virus poetične norosti nam je v latinskoameriško kulturo v precejšnji meri vbrizgnil dobri stari Miguel de Cervantes, ki se v svojem življenju prav gotovo ni posvečal dobro premišljeni in načrtovani literarni karieri. Toda njegov junak še vedno jaha po tem svetu in v rokah nosi prapor v imenu tistih, ki ne štejejo zgolj rezultatov, ki se ne pokorijo drugim in se ne ozirajo na to, čemur večina ljudi pravi 'zdrava pamet'.« Morda je poleg latinskoameriške »poetične norosti«, ki jo Carlos Pascual najlepše izrazi v skorajda magično-realističnem prizoru polnočnega avtobusnega postanka v samotni obcestni restavraciji v eseju Hvalnica nerazumnim odločitvam, njegova največja odlika, da piše angažirano in prijazno, kar na slovenskem književnem prizorišču ni prav pogosto. Angažirano pisanje pri nas zna biti jezno, agresivno, intelektualno vzvišeno, žaljivo, zafrkantsko; včasih pa preveč »pocukrano« in v zaključnih rešitvah popreproščeno. Tudi se glasno in oblastno loteva (samo navidezno) pomembnejših tem, kot je Pascualova skrb za »dva aksolotla v diaspori« iz naslovne zgodbe, ki se prav tako kot nilski konji, ki so včasih živeli na Arabskem polotoku, zaradi izgube habitata ne moreta vrniti tja, od koder prihajata. Odličen ekološki diskurz o uničevanju našega planeta z bežnim pomenljivim vprašanjem: Koliko mojih sosedov se, prav tako kot aksolotla v akvariju, vsak dan vedno znova zaletava ob steklene stene svojega bivanja? Carlos Pascual, ki se ima, mimogrede, za zmernega pesimista, zna iz vsake, tudi visokoadrenalinske avanture, narediti preprost, običajen dogodek s pomenljivim sporočilom. Nič ni podučevanja, nič »venmetanja«, češ, kaj jaz vse vem in kaj vse sem doživel. Pomaga mu seveda tudi izostren pogled tujca na slovenske družbene in gospodarske razmere, ki pa nikoli ni v ospredju. Še vedno so to zgodbe, resnični dogodki in resnični ljudje, ob katerih pisatelj premisli in zapiše marsikatero modro in s humorjem obarvano misel, ki pa zadene bolj kot ne vem kakšno žuganje s prstom. Kako je na primer prvič v Sloveniji slišal, da nečesa ni mogoče popraviti, saj »gre Mehičanu kaj takega z jezika tako težko kot Slovencu tisto, ko mora na glas priznati, da se ves čas ne utaplja v delu«. Kako je prijatelj Latinoameričan, poročen s Slovenko in živeč v Sloveniji, dejal, naj ga po smrti upepelijo in pepel stresejo v Savo, »da ne bo od mene ostalo nič v teh krajih. Nočem, da moji ostanki obtičijo nekje, kjer je prijateljstvo tako malo vredno«. Kako globoke razlike med ljudmi, ko je življenje mirno in varno, v drugačnih okoliščinah izginejo. »Zakaj se zdi, da v tragedijah postanemo boljši ljudje? In zakaj prizadevanja za skupno dobro uplahnejo takoj, ko so razmere za življenje stabilnejše, in se, tako se zdi, čez noč spet spremenimo v samozadostne pošasti?« Kako ga vsaka pomlad napolni z nekakšnim bratstvom in solidarnostjo; »do vseh, ki so skupaj z mano – čeprav ne poznam njihovih imen – preživeli še eno zimo, kakor človek preživi ponesrečeno potovanje na čolnu sredi grozovitega neurja«. Kako sta ljubezen in prijateljstvo zanj resnična samo takrat, ko izničimo željo po zgolj lastni dobrobiti: »Oblike, ki jih prevzema to 'izničenje' se razlikujejo glede na kulturne značilnosti, toda trgovanje z ljubeznijo in prijateljstvom je podobno na vseh koncih sveta«. In kako, kljub temu da tiskana beseda izginja, ne premore navdušenja, »da bi z enakim entuziazmom preklopil na družbene platforme, ki ohranjajo pozornost vseh; Twitter mi je enako tuj kot Lady Gaga«. Nilski konji v puščavi so še ena knjiga Carlosa Pascuala, katere všečnost, humornost in navidezna preprostost ne izničujejo njene globoke sporočilnosti in ponekod že kar preroškega uvida v psiho modernega človeka. So gladko in neobremenjeno branje v težkih in zmedenih časih, v katerih živimo, ker očitno še nismo razvili »zmožnosti brezsramnega izgubljanja časa«, kar je, kot se pošali pisatelj, »v Ljubljani enako zločinu zoper človeštvo«.

V Plesnem teatru Ljubljana se je odvila premiera predstave "Medtem, ko mi Spotify po meri ustvarja playlist z naslovom Moodymix". V produkciji zavoda Pekinpah se pod njo podpisujeta Jernej Potočan in Filip Štepec, ki je delo tudi izvedel. Na premieri je bil Matic Ferlan. Avtorstvo, dramaturgija, režija, scenografija: Jernej Potočan, Filip Štepec Koreografija: Filip Štepec Izvedba: Filip Štepec Dramaturgija in luč: Petra Veber Izbor glasbe: Spotify Producent: Žiga Predan Produkcija: Pekinpah

Piše Marko Golja Bere: Aleksander Golja Chamfort je bil subverzivnež par excellence – načelen, dosleden, pogumen, radikalen, brezkompromisen, samozavesten, in to v svetu, ki je bil zaradi svojega neizmernega egoizma obsojen na pospešeno razpadanje na smetišču zgodovine. Ja, Chamfort (1741–1794) je poznal francosko aristokracijo, najvišje plemstvo s kraljem na čelu in cerkev do obisti, seciral jih je pri živem telesu, niti malo pa ni prizanašal niti sebi. Tak človek, dosleden, intelektualno prenicljiv in svoboden, se je seveda odločil, da sodeluje v francoski revoluciji na strani revolucionark in revolucionarjev. Brez najmanjšega dvoma: Chamfort je vedel, da najboljši vseh svetov ni najboljši vseh svetov, zato se je z osupljivo prostodušnostjo vprašal, kakšna je v splošnem korist od (vzgojnih) knjig, če si ne prizadevamo za spremembe v zvezi z zakonodajo, cerkvijo in javnim mnenjem. Je torej Chamfort napovedal 11. tezo o Feuerbachu? Ali pa je »zgolj« intelektualec, opazovalec sveta, ki kritično opazuje gospodarje družbe, pa tudi ovce in sebe? Seveda je tudi preudaren mislec: če bi zgolj obsodil knjige o vzgoji, da vzgajajo konformiste, bi bil v hipu nekdo, ki zagovarja radikalne ideje. Ne, Chamfort je bolj prefrigan: vzgojne knjige pripravljajo otroško pamet na to, da se bo navzela prezira do cerkvenega, družbenega in zakonodajnega.Skratka, vzgojni konformizem ne vzgaja zgolj konformistov, ampak tudi ljudi, ki zaradi svojih izkušenj (tako kot Chamfort) na koncu prezirajo vse troje (in še kaj). Se je drzni avtor motil, se je skril za miselnim obratom ali kaj tretjega, ta hip ni pomembno. Pomembno pa je, da je v enem samem zamahu sesul vzgojni sistem in povedal, kako lahko končajo, kako bodo končali stebri družbe. Toda kdo je bil Chamfort, da si je drznil take ugotovitve? Ob branju njegovih Maksim in misli je očitno, da je nekatere ugotovitve znal zgoščeno ubesediti, na primer: Najboljša filozofska drža, ki jo lahko zavzamemo do sveta, je mešanica vedre zbadljivosti in prizanesljivega prezira. Skratka, Chamfort ne jamra, ne ponavlja Groza, groza, ne umika se v slonokoščeni stolp, ampak zapisuje svoje vrstice, kot da izreka poslednjo resnico, na primer Prevarant in bedak se laže prilagodita tokovom v družbi, kjer v splošnem vladata nepoštenost in neumnost. Je francoski moralist racionaliziral svoj družbeni položaj ali je zgolj ugotavljal stanje, je seveda retorično vprašanje. V tovrstnih ugotovitvah ne pušča krušnih drobtinic, ne ponuja bergel in ne nepozabnih sladic. Ponuja jasne, razumne in nevarne nasvete tipa Namesto da nasilnežem brez haska očitamo zavržna dejanja, je treba iz otopelosti predramiti ljudi, ki ta dejanja prenašajo. In tako naprej, dosledno, trmasto, pogumno, brezkompromisno. Naslov knjige je Maksime in misli. In če maksime predstavljajo avtorja kot nekoga, ki je misel domislil, jo maksimiral oziroma zgostil v minimum obratov, zlogov, poudarkov, pa misli pokažejo Chamforta na delu, pri mišljenju. Takrat njegovega premisleka ne sklene pika, ampak tripičje. Omenil sem že, da je bil Chamfort drzen, pogumen v svojih maksimah o družbi, na primer Revni ljudje so črni sužnji sodobne Evrope ali pa Jaz ¬– vse; drugi – nič: to je despotizem, plemstvo in njuni privrženci. Zdaj sem tudi drugi; drugi so tudi jaz: to je ljudska oblast in njeni somišljeniki. Odločite se sami. Dvojni aristokrat Nicholas Chamfort, aristokrat po socialnem položaju in aristokrat duha, se je odločil. Odločite se še vi, sami. Chamfort je z vami.

Piše: Katja Šifkovič Bere: Lidija Hartman Andreja Štepec, najprej pesnica in šele potem prevajalka, italijanistka, pedagoška delavka, učiteljica, je kot pesnica zelo zahtevna, nadarjena in nepredvidljiva in takšna je tudi njena druga pesniška zbirka Jesenožki (jst sm tok utrujena). Njen pristop k poeziji ni vzvišen in tudi sama se raje drži življenja v sivih industrijskih Jesenicah. Ni pesnica vejic in velikih začetnic, temveč pik. Kljub hitri ostrini njenega jezika, avtorica svojo poezijo nadzoruje. V Jesenožkih zato lahko beremo izražanje preko fluidnosti, preprostosti, prek univerzalnih resnic, ključnih stavkov in misli, ki nosijo rdečo nit zbirke. Lahko bi dejali, da se pojavlja kot inkubator nasilja sodobnega časa. »Spočeti v kripovaluti, položeni v kriptodepresijo, spali smo odprtih vek, v strahu za dušo,« je zapisala. Andreja Štepec na nek način piše o koncu, a se vrača v otroštvo, piše o ljubezni in boju za ljubezen, o nevarnosti in možnosti odrešitve. V svoj pesniški jezik je vpletla bolečino in utrujenost sodobne generacije. Ne ponuja poezije, v katero se je treba potapljati in dolgo iskati globlji pomen, ampak dovoli svobodo enkratnega branja. Avtorica zavrača tradicionalne pesniške strukture in izstopa iz akademskega in okornega pesniškega diskurza. Zbirko je odprla pogovorom s sabo in s svojim bralstvom. Ja, nas zanimata njena izkušnja in način, kako pesnica pove in zapiše bolečino in razočaranje. Zanima nas njen sfiltrirani in zdestilirani pogled na svet, nase, na žensko izkušnjo, na spominjanje. Andreja Štepec nam dovoli distrakcijo in potešitev obenem. Vsebina, tematike te zbirke so odmev vprašanj o smislu. In še pomembneje, se bomo kdaj zares spočili? Jesenožki so zbirka, ki se je bomo spominjali kot sodobne klasike. Nekaj dobrega je v tem, ko gledam skoraj prazno stran, na kateri s čisto majhnimi črkami piše: Izpraskati bolečino globoko kot neizrojenega otroka revolucija narašča v sentiment: Evtanazija za vse! Ta praznina je pogumna in pogumno je pustiti, da misel govori sama zase.

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Aleksander Golja Iztok Osojnik, vsestranski pisec, esejist, komparativist, filozof, antropolog, alpinist in prevajalec, je avgusta za pesniški opus – ta obsega več kot trideset pesniških zbirk – prejel Veronikin zlatnik poezije. Podeljevalci so v utemeljitvi zapisali, da gre za “učenega posameznika, ki načrtno motri sebe in druge, zato v njegovih pesmih najdemo opise in ironične komentarje lastnega početja, ocene družbenega dogajanja doma in v svetu, dialoge z drugimi avtorji in razmisleke o filozofskih vprašanjih". Tudi v proznem delu Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa prepoznamo vse omenjene prvine. Ves čas jih podčrtava asociativni tok avtorjeve zavesti, ki nenehno niha med literarnim in filozofskim zapisom, zato dela ne moremo označiti ne za roman ne za zbirko kratkih zgodb ne za zbirko filozofskih esejev, saj se uspešno izogiba vsem literarnim klasifikacijam in žanrskim opredelitvam. Če bi sodili po naslovnici, ki je tudi produkt Osojnikove vsestranske umetniške nadarjenosti, bi zaslutili njeno avanturistično, pustolovsko, morebiti celo detektivsko in znanstvenofantastično podlago, a to je le kulisa za bogato introspekcijsko samoanalizo, ki v osmih zgodbah razodeva izredno lucidnega avtorja, svetovnega popotnika in ustvarjalca, ki doživlja pisanje kot celovit proces, neločljiv od branja, potovanja in vsakdanjega razmišljanja. Z enakim entuziazmom se loteva psihoanalitične obravnave nesrečne ljubezni, antropološkega seciranja zgodovinskih dogodkov, v katere so vpleteni domači in tuji umetniki, ter intuitivnih prebliskov na temo literature: “Literatura je politična, ker odpira brezna svobode, in etična, ker v teh breznih vznika etično nezavednega, ko mu pišoč [ali beroč] nastavim ušesa in hrbet, da me zabode vanj.” Ne glede na to, ali tone v trans med vožnjo po enolični avtocesti, ki vodi proti nekdanji jugoslovanski prestolnici, ali se prepušča podrhtavajočim refleksijam na vlaku sredi podeželja na Poljskem, ali pa sredi južne Amerike opreza za halucinogeno rastlino, ki bi ga navdala s temeljnim spoznanjem, ga prosti tok misli kot reko ponikalnico izmenično potiska v nezavedno iskanje povezav in v ostrenje lastne zavesti. Zato je po njegovem mnenju “treba biti pozoren, ko se v karkoli spustiš. Ker vsaka zgodba, ki se ne izide, zagrize v živo meso in ga strga. Ne gre za kakšne moralne zadeve, za pravila igre, postavljena od zunaj, temveč za notranjo pogojenost, ki je ni mogoče izigrati, prenesti okoli, se ji izmuzniti.” Na tak način pojmuje tudi pisanje, ki ga doživlja kot boj za pravico do samoizražanja in kot nekaj organskega, kar prihaja od znotraj: “Človek se sam odloči, kako bo pisal, ne da bi veliko govoril o tem. Izboriti si način, kako govoriti, ne navzven, v pričakovanju hvaležnih odzivov v javnosti, ampak znotraj, kjer stavki rastejo iz živega mesa. Iz njega in vanj.” V vsaki izmed osmih besedil v knjigi Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa Osojnik postreže s strukturnim okvirjem oziroma specifično temo, ki sčasoma preraste začrtani okvir in bodisi pridobi nadrealistično ozadje bodisi se v popolnosti razbohoti v filozofsko razmišljanje, ki ima ontološke, fenomenološke in epistemološke prvine. V zgodbi z naslovom Empedokles predstavi fotoreporterja, ki se odloči, da bo postal svoja lastna umetnina, v zgodbi Pasja radost so v ospredju nenavadni krajani manjšega slovenskega mesta, ki se preizkušajo v tolmačenju latinščine. Zgodba Križanka je sestavljena iz pojmov, ki jih avtor nanaša vzporedno in navpično ter tako pokaže na prepletenost filozofskih tem, področij in doživetij, vseskozi pa spremljamo zgodbo menedžerja, ki v hrepenenju po svojem eksistencialnem nasprotju postane neke vrste zenovski pisatelj. V zgodbi mala lulu, ki predstavlja preplet psihoanalitičnih refleksij o ljubezni in nočnih sanjarij človeka, ki je prisiljen spati na klopci v parku, smo priča mozaiku zgodb, ki jih sestavlja govor neke nezavedne želje, podkrepljen z dolgimi stavki ter s popolno odsotnostjo velikih črk na začetku stavkov in imen: “... glede na to, da govori nezavedno, ki igra pomembno vlogo v registrih strasti, v pasivnem čakanju na umirajočo željo v nihanju užitka in bolesti, cela zadeva ne more biti nič sporadičnega, kot se reče, in je nekako skladna z željo.” V knjigi najbolj izstopa najdaljša in najbolj večplastna zgodba z naslovom Poskus, v katero so vključeni tudi življenjepisi in dela ustvarjalcev, kot so Jerzy Grotowski, Olga Tokarczuk, Doris Lessing, Simone Weil, Michel Houellebecq in Dejan Koban, v njej pa najdemo tudi zanimiva razmišljanja o ustroju ideološkega aparata krščanske cerkve in pisma državljanke Slonokoščene obale, ki zaradi smrtonosne bolezni prosi za denar. V Povsem preprosti zgodbi, ki se nahaja na koncu knjige, pa se Osojnik vrne k analizi nezavedne želje in gonov ter se osredotoči na postavljanje vzporednic med nesrečno ljubeznijo in pisanjem: “Pisateljica torej od sebe daje tisto, česar nima, žene jo tisto, kar v bolečini daje od sebe. V resnici pa sprejema, dobiva. Tako kot pri ljubezni, ki ni povrnjena, a je zaradi tega samo še bolj obupana, intenzivna. Šele kot taka (njen spis v nastajanju) žari s polno močjo. Se polno udejanja onkraj vsakih romantičnih oziroma sentimentalnih slik, brez smisla.” Ali je knjiga Iztoka Osojnika Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa avtobiografski zapis ali izmišljena konstrukcija, je nenazadnje obrobnega pomena, prav tako spraševanje o tem, kdo je pravzaprav famozni Jesus Falcao, saj kot pove v zaključni besedi avtor sam, mita ne velja mešati s fabulo, čeprav je v pričujočih zgodbah zaradi prelivanja enega v drugo težko določiti, kje se eden konča in kje se začne druga ...

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili monodramo Shakespeare – gre za avtorski projekt Sebastiana Cavazze, za priredbo besedila Shakespearovi zlobneži, ki si ga je britanski igralec Steven Berkoff zamislil leta 1998. Zakaj Berkoff? Avtor uprizoritvene zamisli in priredbe, prevajalec in igralec Sebastian Cavazza pove, da se je z njegovo dramatiko, z njegovim načinom "teatra u fris" srečal na začetku 90-ih in ga je že kar nekaj časa vznemirjal njegov žanr, njegov pristop, njegovo dojemanje gledališča, ki temelji na igralskem métieru. Igro so prvič uprizorili na silvestrovo, premiero pa si je ogledala Staša Grahek. Shakespeare's Villains, 1998 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 7. januar 2023 Avtor uprizoritvene zamisli, prevajalec, avtor veznih besedil in igralec Sebastian Cavazza Dramaturginja Eva Mahkovic Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Marimbistka Aleksandra Šuklar Izdelovalec lobanj Žiga Lebar Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/shakespeare/#gallery-1518-1

NAPOVED: Dimitrije Kokanov je sedemintridesetletni srbski dramatik in dramaturg in prav zdaj si lahko kar dve njegovi igri ogledamo na slovenskih odrih: v SNG Nova Gorica dramo Nenadoma, reka, od sinoči naprej pa v ljubljanski Cukrarni uprizoritev Gibanje s sporeda ljubljanske Male Drame v prevodu Aleksandre Rekar in v režiji mladega režiserja Juša Zidarja. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, koreografinja Bojana Robinson, scenograf Branko Hojnik. Na sinočnji predstavi je bila Tadeja Krečič Prva slovenska uprizoritev Premiera v Cukrarni: 5. 1. 2023 Prevajalka Aleksandra Rekar Režiser Juš Zidar Dramaturginja Eva Kraševec Koreografinja Bojana Robinson Scenograf Branko Hojnik Kostumograf Matjaž Plošinjak Avtor videa Atej Tutta Oblikovalec zvoka Jurij Alič Oblikovalec svetlobe Lev Predan Kowarski Lektor Arko V uprizoritvi je uporabljena glasba zasedbe SBO. Igrajo Polona Juh Nejc Cijan Garlatti Benjamin Krnetić

Pošvedrani klavir je nenavaden dokumentarec o skrivnostnem koncertnem klavirju, ki je zdelan, zaprašen in v pozabo potopljen tičal v kotu Studia 1 Radia Slovenija, vse dokler ga med pripravami na uprizoritev neke radijske igre ni odkril skladatelj Gregor Strniša. Znamka Bösendorfer, model Grand Piano 225 s subkontra F, je pričala o njegovi ekskluzivnosti, saj gre za poseben model z razširjenim naborom tipk, zaradi katerih, kot v filmu pove eden od sogovornikov, zna ta klavir v določenih legah zazveneti bolj veličastno, »wagnerjansko«. O poreklu klavirja mu nihče na radiu ni znal povedati nič gotovega. Veličastna speča zver s črno-belimi tipkami je tako pritegnila Strniševo radovednost, da se je najprej zakopal v klavir, da bi našel njegovo serijsko številko, in potem še v arhive. Nazadnje je odkril, da je klavir leta 1937 kupil veliki predvojni industrialec Rado Hribar. Zgodbo o Radu Hribarju in njegovi ženi Kseniji poznamo iz Jančarjevega romana To noč sem jo videl, zdaj pa jo, po ovinku, dopolnjuje še Miha Vipotnik, ki je šel po Strniševih sledeh in pripoved o pozabljenem radijskem klavirju na zelo samosvoj, izviren način rekonstruiral še v filmu. Pošvedrani klavir ni klasičen dokumentarec, kjer bi v ospredje silila informativna funkcija, ampak je polnokrvno avtorsko delo enega najvidnejših domačih intermedijskih umetnikov, akademskega slikarja in videasta Mihe Vipotnika, ki se je filma lotil na precej eksperimentalen način. Pripoved je kompleksna in prepleta različne narativne niti, mešata se resničnost in fikcija, dokumentarni, igrani in animirani deli, v brezšivno celoto je zmontirano slikovno in video gradivo iz različnih vetrov in časovnih slojev, izmenjavajo se subjektivni in objektivni pogledi na obravnavano temo. Podobno kompleksna je tudi zvočna slika, dirigent, ki vse to raznoliko gradivo poveže v koherentno kompozicijo, pa je stripar Ciril Horjak alias dr. Horowitz, ki v kontaktni radijski oddaji v vlogi samega sebe s pomočjo svojih poslušalcev raziskuje, nadgrajuje in sproti izrisuje zamolčano zgodovino inštrumenta. Ciril Horjak se izkaže s tako naravno filmsko (pa tudi radijsko) prezenco, da bi bilo prav škoda, če ga ne bi še kdaj srečali na velikem platnu. Kljub svoji zapleteni, večplastni strukturi ima film, še zlasti v prvem delu, zelo lahkoten, igriv ton, ki postopoma dobiva temačnejši zven. Gledalec, ki ne pozna ozadja zgodbe, bo sicer težko ujel vse pomenske odtenke in povezal vse zgodbene niti, ki jih je avtor zavozlal okrog nesrečnega klavirja, saj je teh preprosto preveč, da bi jih v celoti doumeli že ob prvem ogledu. A to nima bistvenega vpliva na estetski užitek, ki ga film ponuja. Vipotnikov »vanta črn« klavir iz Studia 1 je črna luknja, ki zgosti čas, črvina, skozi katero zdrknemo po dramatični zgodovini 20. stoletja, njegov film pa sodobna, sveža in dinamična interpretacija dokumentarne forme.

Dva korejska detektiva preiskujeta smrt starejšega bogatega moškega, ki je pri plezanju padel s pečine. Vse kaže, da je šlo za nesrečo oziroma samomor, a njegova mlada vdova Seo-Rej, privlačna kitajska priseljenka, se zdi popolnoma neprizadeta. Poročeni detektiv Hae-džun, sicer obseden z nerešenimi primeri, postane tekom preiskave vedno bolj zainteresiran za mladenko, ki tudi ni povsem nedovzetna zanj – a nekje na sredi filma se izkaže, da padec s pečine verjetno ni bil naključje. Kako se bo njuno razmerje razvijalo ob tem dejstvu? Dvojna prevara je novi celovečerec šampiona korejskega žanrskega filma Čan-vuka Parka, ki je bil lani v Cannesu zanj nagrajen z zlato palmo za režijo. Za epsko dolžino in kriminalno zasnovo ima neobičajno počasen ritem, ki je prestreljen s pripovednimi preskoki in z opustitvami ter s precej zgoščenim podajanjem informacij. Pri tem je v ospredju vizualno pripovedovanje, z nenavadnimi koti kamere, kontrastno fotografijo in nasploh zelo obdelano sliko. Pravzaprav gre za monumentalen mozaik oziroma fresko, sestavljeno iz posameznih, natančno zasnovanih prizorov, znotraj katerih natančen ogled najde številne prispodobe. Skratka, odličen neo-noir, prežet z izpiljenim slogom in s posrečeno uporabo Mahlerjeve 5. simfonije, pa tudi prenosne telefonije in sodobnih pripomočkov za nadzorovanje. V vsebinskem smislu se Dvojna prevara, kot namiguje že slovenski prevod naslova, naslanja na nekatere strahovito prežvečene motive iz klasičnega film-noirja: malce ciničen detektivski par, femme fatale, ki je hkrati gangsterska priležnica, nespečnost, kajenje, manipuliranje, izsiljevanje, preganjavica, nezaupanje … Tudi precejšnje kompliciranje. Večkrat sem se med ogledom spomnil na znameniti noir Veliki sen iz leta 1946, pri katerem se v nekem trenutku niti scenarist Raymond Chandler ni mogel spomniti, kdo bi naj bil kriv za smrt enega od stranskih likov. A resnično težišče Parkovega filma je nekje drugje: Seo-Rej in Hae-džun sta dve žarišči v elipsi prepovedane ljubezenske zgodbe, okoli katerih se ne glede na vse nizajo bolj in manj pomembni zapleti in ljudje. V kriminalko zamaskirana zgodba o zatajeni, nevarni strasti tako mestoma spominja tudi na dela Kar Vaija Vonga, sploh zaradi nekoliko baročne nagnjenosti k slogu. Mimogrede, ta v klasičnem noirju ni bil sam sebi namen, ampak praviloma odsev izkrivljenega notranjega sveta bodisi junakov bodisi okolja. Dvojna prevara zahteva nekaj koncentracije in lastnega vložka, da se znajdemo v avtorskem labirintu, namenjenem zrelejši publiki.

Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Etablirani pesniki imajo, morda podobno kot glasbene skupine, nesrečo, da so njihove knjige po določenem času manj željno pričakovane, hitro se ustvari avra že branega, bralci pa se ozirajo po novih glasovih. Najbrž kult pesnika spremlja tudi kult mladosti. Takšno gledanje je seveda dokaj vraževerno, v nekaterih primerih pa se ljubitelji poezije s tem prikrajšajo za vrhunce. Na vrhunce naletimo tudi v novi zbirki Primoža Čučnika Niti v sanjah. Razdeljena je na tri dele, med katerimi je dolga pesnitev Tok, ki je nastajala med letoma 2017 in 2021, eden izmed vrhov slovenske poezije enaindvajsetega stoletja in maestralno zaokroženje avtorjevega dosedanjega opusa. Ko uporabimo pridevnik “maestralni”, zlahka vzbudimo napačne asociacije – blišč, udarnost in podobno. Vendar je Tok tih, razen dolžine je na prvi pogled nevpadljiv, bolj intenziven kot ekstenziven. Čučnikova jezik in kratki verz poznamo iz številnih drugih pesmi. Pesnitev Tok je njegovo duhovno, avtopoetsko, filozofsko, ljubezensko in avtobiografsko popotovanje, pri čemer podobe, simboli, reference tečejo v meandrih in skrivnostnih ponovitvah na muljnem in motnem dnu. Ko skozi motnost nezavednega v trudu sprevidimo, poetična zavest zasije v izjemni jasnini. Tok je skromen, ponižen, a v sebi izjemno pretanjen in kompleksen. Ne moremo se izogniti povezavam z enim od Čučnikovih pesniških vzorov, Ashberryjem in njegovim velikim pesnitvam, vendar je pomembna razlika prav v tem, da pri Čučnikovem delu ni tistega ameriškega zamaha, vetra, ki, četudi hermetičen, samozavestno veje prek prerije, temveč gladko in nežno opotekanje, ki srečno prispe na svoj cilj. Teme naključja, narave resničnosti in eksistence so tu razvite bolj kot kdajkoli prej v Čučnikovi poeziji in pravzaprav presežene v zaokroženem avtorskem mikrokozmosu, kot bi se zvezde, ki so sijale poprej, zdaj povezale v ozvezdje, celota pa bi bila večja od delov. Morda je spodbuda temu tudi odhod bližnjika, ki ga skoraj nezaznavno opazimo nekje med verzi. Pravzaprav se prvič pri Čučniku soočimo z vprašanjem smrtnosti, minljivosti in večnosti, pesem pa razvije svojstveno duhovno popotovanje, ki je hkrati boleče in osvobajajoče razprto. Očara nas svetla trpkost, dobrodušna ranjenost teh verzov, ki zavzemajo skoraj polovico knjige. V njej ima pomembno vlogo simbolna Amerika, vendar ne Amerika imperializma in potrošništva, temveč Amerika poezije, Whitmana, širine, svobode, pa tudi samote in odrinjenosti. Ta simbolna Amerika pa se prepleta tudi s spomini na resnično prebivanje v njej. Tudi ostale pesmi v knjigi Niti v sanjah dosegajo neko novo zrelost, v smislu, da se ukvarjajo s temelji. Kot da so zagrizle v vednost in se igrivosti pridruži še določena melanholija dokončnosti: nekaj je bilo spoznano in se je ustalilo. Vendar se te druge pesmi, ki so najbrž nastajale po letu 2017, blago razlikujejo tudi v jeziku, ki je mestoma bolj opisen, manj zvočen; pika lažje obstoji kot prej, ko se drnec zvoka ni želel ustaviti v zadnjem verzu. Kot bi bil Tok zaključek nekega obdobja, druge pesmi, ki so v zbirki pred njim, pa so začetek novega. To mislimo seveda povsem provizorično, posplošujoče in neobvezujoče. Lahko bi naredili določeno vzporednico z zbirko Mikado in njenim stilom, vendar se hitro soočimo s pomembno razliko: Mikado je, modeliran po igri, še vedno meril na pesemsko neizčrpnost, čeprav so bili posamezni deli bolj fiksirani, tudi v obliki same pesmi. Zdaj pa – kot da bi se pesem sprijaznila s svojo končnostjo in daje prednost neizčrpnosti zunaj sebe; tudi dolgi Tok lahko pravzaprav beremo kot priklon poezije neizčrpnosti zunanje resničnosti, iz katere se pesem napaja, kot poročno zavezo na koncu neke mladosti. Filozofija Čučniku nikoli ni bila tuja, tu pa je še bolj samozavestno izpostavljena v odkritem dialogu s poezijo; poezija kot način mišljenja, ki v razmerju s filozofijo prav tako samozavestno ohranja svojo avtonomijo. Morda lahko nekoliko obžalujemo le to, da Tok ni izšel kot samostojna pesniška knjiga, čeprav je res, da med vsemi deli zbirke Niti v sanjah opažamo neko sovisnost. Pa vendarle bi pesnitev lahko stala tudi samostojno in v času določene izrinjenosti poezije bi bilo to svojevrstno stališče.

Piše: Aljaž Krivec Bere: Igor Velše Kolumnist, pisatelj, računalnikar, scenarist in režiser Miha Mazzini je delo Osebno zastavil kot nekakšen hibrid aktualnega in zazrtega v preteklost. Zrcali se v obravnavi newagevskih pristopov na ozadju koronakrize ter obenem pogleda na lastno otroštvo. Izrazito avtobiografsko ozadje, ki ga naznanja že celostranska fotografija avtorja na naslovnici, pa za Mazzinija ni novost, saj se je tovrstnemu pisanju posvetil že leta 2001 v Kralju ropotajočih duhov ter leta 2015 v romanu Otroštvo. Osnovna zgodba Osebnega je razmeroma preprosta. Pripovedovalec se marca 2020 po šestem zaporednem razhodu z vsakič isto partnerko Lenko, znajde v krizi, ki se zrcali v ponavljajočih se sanjah in vizijah. Obupan se, tudi po priporočilu znank in znancev, zateče k osmim akcijam za samopomoč in si zada, da jih bo tudi izpolnil. Vzporedno s preizkušanjem alternativnih zdravljenj pripovedovalec reflektira svoje otroštvo, predvsem tako, da skuša priklicati izgubljene spomine na odraščanje v garsonjeri na Jesenicah z mamo in babico. Tako se hkrati vzpostavita dva tipa terapije oziroma samoterapije. Poskus osmih alternativnih zdravljenj je sprejet s dvomi in naposled so tudi rezultati bolj medle narave, medtem ko je drugi pristop, ki ga je še najlažje razumeti preprosto kot spominjanje, iskanje vzrokov za določene dogodke in vedenje ter naposled sestavljanje zaključene zgodbe o samem sebi, bližje nekaterim psihoanalitičnim osnovam, vsaj v razsežnosti raziskovanja lastne psihološke preteklosti. A kljub nekaterim pozitivnim premikom, se zdi, da tudi tovrstni pristop ni celovita rešitev, saj smo preprosto obsojeni in obsojene na vzorce, ki jih poznamo. Na ta način je tudi koncept časa, kot ga doživljamo, postavljen pod vprašaj, saj je težko ločevati med že preteklim in trenutno dejavnim. Iz povedanega je bržkone že razvidno, da delo Osebno v marsikaterem oziru preveva ciničen duh. Če ta po eni strani služi poudarjanju poante, da preproste, a na videz sijajne prakse pač ne delujejo, se po drugi strani zdi, da gre za pristop, ki nekako zaustavlja literarno raziskovanje določenih fenomenov. Seveda nam ni treba zagovarjati hoje po žerjavici, šamanstva ali poglabljanja v morebitna prejšnja življenja, da nas lahko zmoti, če poglabljanje vanja spremlja skepsa, ki je ni mogoče preseči, s čimer tudi kritični pretres predmeta preučevanja postane otežen, če ne kar nemogoč. Tudi sicer se zdi, da so šibkejše plati knjige skrite na mestih, ki jih narekuje prehitro sklepanje zaključkov. Omeniti velja že razdelitev na zelo kratka podpoglavja, ki včasih obsegajo po nekaj vrstic, zelo redko pa presežejo več kot nekaj strani. Za ta podpoglavja, ki so sicer ujeta v enajst krovnih poglavij, je značilno preskakovanje med različnimi pripovednimi linijami, ki se sčasoma zgradijo v kompleksnejše zgodbe, a majhni odmerki zgodbe, ki vendarle nastopajo delno tudi kot zaključena kratka besedila, pogosto nakazujejo nezaseden prostor, v katerem pogrešamo kakšen korak dlje, dodatno refleksijo in predvsem nekaj več globinskega vpogleda. V tem oziru je morda pomenljivo, da se pripovedovalec večkrat sklicuje na to ali ono znanstveno študijo, ki naj podpre kakšno poanto pripovedi, a nas na teh mestih praviloma zapelje le do končne sodbe, medtem ko kontekstov, nasprotnih primerov in okoliščin, v katerih so izjave nastale, ne razgrne, s tem pa uide še ena priložnost za nekaj več poglobljenosti in ne nazadnje specifičnosti opažanj. Tem zadržkom navkljub je Mazzini opravil pomembno nalogo refleksije in popisa človekovega duha, soočenega s travmo in pogojno rečeno odvisnega od lastne preteklosti, ki predstavlja jedro naše osebnosti in ki vedno znova tako ali drugače priplava na površje. Postopno obujanje spominov na zabrisano, bolečo preteklost in samorefleksija avtodestruktivnih dejanj, ki jih je bolj ali manj mogoče pripisati zatekanju v znano, pa najsibo to še tako škodljivo za nas in druge, sta popisani na jasen in reflektiran način, s čimer bralstvu omogočata poistovetenje in jasnost razumevanja nekaterih navadno težje dostopnih razsežnosti človeške psihologije. Tudi tokrat se Mazzini ne umika od morda najbolj stalnih značilnosti njegove kolumnistike: privlačnega, sproščenega izraza, ki se izogiba umetelnosti, in humorja. In prav narava kolumnistike se zdi nekoliko sorodna knjigi pred nami. Osebno je delo z izrazito avtobiografskim ozadjem, hkrati pa gre za skupek močno poantiranih krajših besedil, ki se sicer stkejo v daljšo zgodbo, vendar do konca ohranjajo tudi vtis rahle epizodičnosti. Pri tem bi morda veljalo odpreti vprašanje, ali imamo opravka z romanom ali morda s čim drugim.

Piše: Tonja Jelen Bere: Jasna Rodošek Pesnica, pisateljica, pravljičarka, literarna kritičarka, esejistka in filozofinja Marija Švajncer je v romanu Iskanje ljubezni prikazala vse tisto, kar lahko spremljamo v njeni poeziji in esejih. To je predvsem poanta, da je vredno upati in verjeti v dobro. Analitično-sintetična pripoved z liričnimi vnosi mozaično prikazuje celostno sliko protagonistke. To sicer ni klasičen ljubezenski roman, ki bi žanrsko zapletal ljubezen s poraženci in zmagovalcema. Je mnogo več, je temeljit razmislek, filozofska razprava o ljubezni z veliko humorja in rahle ironije. Delo prikazuje ljubezen v različnih odtenkih. Postavlja vprašanja o ljubezni sami in kaže, da je ljubezen oziroma neljubezen lahko podstat vsemu. A Marija Švajncer svoje junakinje kljub vsem njenim drobnim zapletom in zmagam nikoli ne idealizira. Razkraja jo v njenih mislih in telesu, jo raztelesi zaradi bolezni in skorajda razblini zaradi destruktivnosti. A nenehno jo sestavlja na novo; prav ta spretnost je ena od največjih odlik romana. Junakinjina življenjska zgodba se ves čas prepleta z zgodovinskimi okoliščinami, vse to pa pisateljica odlično prepleta z značaji likov in likinj. Dogodke v zgodbi preiskuje vzročno-posledično in jih umešča na humorno tragičen način. Tudi posamezni komentarji, na primer o vedenju ljudi na kulturnih prireditvah in nenehnem pitju iz bidonov, delujejo kot spretni feljtonski drobci. Vse ima namreč svoje bistvo in vse je mogoče pojasniti. Vendar – kaj pa ljubezen? Avtorica spretno operira z znanjem s področja filozofije, vendar njena protagonistka same ljubezni in njenih vzrokov in nevzrokov ne zmore najti in si jih pojasniti. Kaj šele vedno uresničiti. Čeprav tematika ni lahkotna, potek zgodbe ne vodi v patos ali samopomilovanje. Niti takrat, ko se zazdi, da se protagonistka že skorajda nagiba v usodno odločitev, vendar le zasijejo novi smisli. To je roman, iz katerega vejejo predvsem upanje, milina in modrost. Predvsem pa – protagonistka je vedno na strani pogumnih, četudi se mora postavljati po robu močnejšim. Poleg tega avtorica daje vedeti, da ljubezen lahko podarijo tudi mačka, pozdrav neznanca ali neznanke in topli pogledi. Ljubezen ni samo erotika, ta je samo del ljubezni. In to romanu daje še več teže in modrosti, tako značilne za literarna dela Marije Švajncer. Roman Iskanje ljubezni nas sooča tudi s pomembnimi spoznanji o uveljavljanju ženske v službi in v svetu znanosti. Videti je, da je bil svet patriarhata z vseh vidikov vedno močan in nenaklonjen ženski. Posebej pretresljiva sta mačizem in nasilje. Poskus polaščanja tudi otroškega, dekličinega telesa je avtorica boleče upovedila v popolnoma neposrednem jeziku in naturalističnem prikazu. To je pomembno za premislek o tem, kakšne rane prinašajo taki odnosi, ki so še kako vplivni tudi v poznejšem, odraslem življenju. Kaj šele toksični in hladni odnosi znotraj družin! Ne nazadnje roman temelji na gradnikih o ljubezni oziroma neljubezni. Skratka Iskanje ljubezni Marije Švajncer je roman, ki kaže življenje na različnih ravneh in ponuja veliko snovi za razmislek in odgovorov. Te je mogoče najti, če življenje predvsem živiš in ne zanemariš čustev in razuma.

Piše: Ana Hancock Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše Smisel rože je avtobiografija, ki pa se zaveda svoje literarne narave. To je še posebej očitno v poglavjih, imenovanih »komentar«, v katerih Ivo Svetina secira svoje preteklo literarno ustvarjanje, natančneje mladostno ljubezensko poezijo, s hvalevredno samokritičnostjo. Če povzamemo za avtorjem, ne gre za knjigo spominov, temveč za interpretacijo, ki je vedno tudi mistifikacija. Vendar pa se zdi, da med pripovedovalcem in avtorjem ni razkoraka. Naslovna roža predstavlja življenje, sicer polno lepote, a krhko in efemerno kot cvetlica, o kateri Svetina pravi, da je »kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«. Smisel rože je tako, precej očitno, smisel življenja. Edino, za kar se sprva zdi, da kljubuje minljivosti, je literarno ustvarjanje, natančneje poezija. Poezija, ki bi ubesedila bistvo življenja, bi postala ne le neminljiv ekvivalent življenja, temveč zaradi svoje dolgoživosti temu tudi nadrejena. Glavni lik se tu znajde pred vsaj dvojno nezmožnostjo. Ne le pred nezmožnostjo ubesediti v meri, kot si je zamislil, pred razmikom med predstavljanim in uresničenim, temveč tudi, da s tem početjem zamuja tisto, kar je želel ovekovečiti. To pa so predvsem romantični odnosi, ali kakor Svetina povzema za Šalamunom: »da je pisanje pesmi, takrat, ko žena spi in bi moral biti ob njej, znamenje vrhunske sebičnosti«. A tudi odnosi z ljudmi so že vnaprej zapisani minljivosti. Ženske so, čeprav jim poleg poezije velja osrednje zanimanje, zreducirane na seksualni objekt in zunanjo lepoto. Jezik je slikovit in nazoren, poudarek je na občutenju trenutka, kakor se kaže subjektu. Besedišče je razkošno, s številnimi redkimi in arhaičnimi besedami. Avtor se večkrat sklicuje na eminence slovenske literarne misli in klasike svetovne literature. Odlomki iz njihovih del so posejani skozi ves roman. Povedi so razvejane, z mnogimi podredji. Slog je večinoma privzdignjen, vendar dosledna nazornost vodi tudi v skorajda naturalistične opise manj nežnih dogodkov, kar v delo vnaša nekoliko surovosti. Še zlasti poetični in doživeti pa so opisi narave, vedut, delov dneva in daljnih obmorskih mest, kraja, kjer se hrepenenje še najbolj približa potešitvi. Posebna pozornost je namenjena barvam in svetlobi ter občutkom, ki ga te zbujajo v subjektu. Potovanja so, poleg spolnosti, uživanje v snovnosti, tisto pravo življenje, ki ima smisel v samem sebi. Tesnoba, ki se poraja iz zavedanja, da minljivosti naposled ni mogoče ubežati, obseda glavni lik, verjetno Svetino samega, in predstavlja edino stalnico življenja. Neizčrpen vir nemira je tudi skorajda shizofrena zahteva po ustvarjanju, ko bistva ni mogoče izraziti z besedami, hkrati pa je pisanje edini dokaz, predvsem samemu sebi, da smo živeli. Ali kakor bi dejal pripovedovalec: »Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …« Smisel rože je neke vrste razvojni roman, kjer je odnos do literature osrednjega pomena. Prek poskusa ubeseditve neubesedljivega, literature kot terapije, spomenika življenju, do sprijaznjenja, da je literatura sama sebi namen ali kakor proti koncu romana ugotavlja pripovedovalec: »To nikakor ni zdravilo, to so nabrekle, patetične besede«. A odpoved poeziji, tako kot odpoved alkoholu, nikakor ni lahka in nepovratna.

Belgijski režiserski par Felix van Goreningen in Charlotte Vandermeersch je skoraj dve uri in pol dolgo gorsko sago o dveh dolgoletnih prijateljih zasnoval po knjižni uspešnici italijanskega avtorja Paola Cognettija iz leta 2016. V središču pripovedi je tiste vrste prijateljstvo, ki se, ko se enkrat splete, ohrani ne glede na količino skupaj preživetega časa ali različne življenjske poti. Film Osem gora ocenjuje Petra Meterc.

Italijanski režiser Emanuele Crialese v svojem filmu Neskončnost, ki si ga lahko ogledate v Cankarjevem domu v Ljubljani, razmišlja zunaj okvirov samoumevnega in z biologijo dodeljenega spola. Režiser je bil rojen kot deklica, pozneje je spremenil spol in postal moški. Oceno filma je pripravil Urban Tarman.

V Kinodvoru se je v okviru programa Kinobalon zavrtela animacija Faraon, divjak in princesa francoskega animatorja Michela Ocelota. Film, namenjen starejšim od 8 let, si je ogledala Gaja Pöschl.

Piše: Marjan Kovačevič Beltram Bere: Jure Franko Obsežno delo teologa, zdravnika, politika in nekdanjega jezuita Franceta Cukjatija Na poti iskanja vsebuje poljudne filozofske in teološke razmisleke o razumevanju sveta, sočloveka in samega sebe ter o iskanju smisla življenja. Razdeljeno je na šest poglavij, v njih pa so med drugim članki, ki jih je pisal že v sedemdesetih letih in jih je zdaj dopolnil. Po Cukjatijevem prepričanju je človek nenehno na poti iskanja. Prvo, kar išče, je drugi, je sočlovek, za to pa sta potrebna iskrena odprtost in dialog, ki omogoča pristen človeški stik, ki pa je ponavadi obremenjen s predsodki. Avtor se osredotoča na zakonsko ljubezen kot zakrament, v katerem se morata uveljaviti odmiranje sebičnosti in odpiranje srca, ki raste na skupnih temeljih oziroma interesih. Družina se izogne propadanju, le če se ne zapira, ampak komunicira z okoljem. Prava ljubezen je nesebičen dar, ki nosi v sebi zakonitost večnosti; s krepitvijo zaupanja ne zasužnjuje, marveč osvobaja. V poglavju Ko človek išče sebe Cukjati poudarja, da vsak človek v svojih globinah skriva svetlo in temno stran. Priznati svojo temno stran je za človeka najtežji korak v psihoterapevtskem procesu osebnega zorenja – pri tem avtor navaja Junga; v pastoralnem jeziku pa je srečanje z lastnim zlom klic k priznanju in spreobrnjenju. Kar se tiče spolnosti, se avtor slikovito izraža, češ da spolnost ne sodi v nebo in ne v pekel, ampak na zemljo. Spolnost je po njegovem moralno slabo dejanje le takrat, če nasprotuje načelu nesebične ljubezni. Cukjati ugotavlja, da je evropska misel razdelila človeka na dve počeli, na dušo in telo, zavrnila pa je duhovno počelo. Psihologija namreč spet odkriva, da človek ni le individualno in socialno bitje, ampak tudi religiozno, da človek ni le komunikacija s sočlovekom, ampak tudi s transcendenco. Človek je tridimenzionalno bitje: biološko, duševno in duhovno. Če zanemari eno od teh, degenerira. Sodobni človek je človek trpljenja in notranje stiske, ker ga bolj kot kdajkoli preganja občutek nesmisla. Ob tem pa Cukjati navaja Viktorja Frankla, ki trdi, da ima vsako človekovo trpljenje vendarle svoj smisel in pomen. Človek je zaradi preobilice informacij in številnih podob medijske industrije zbegan in nevrotično nemiren, ne prisluhne pa klicu svoje vesti. Po avtorjevem prepričanju najglobje stiske in konflikte razrešuje dialog z Bogom, ki pripomore k duševni uravnovešenosti. In kaj je človek, se sprašuje Cukjati? Človek je človek, kolikor sebe presega, transcendira in se ravna po treh zakonih življenja: živeti za druge, biti usmerjen v prihodnost in slediti zahtevam svoje vesti. Če je prvi del knjige posvečen vsakdanji izkušnji človeka in njegovi religiozni praksi, nam zadnji, manjši del nudi pogled v odnos znanosti do religije. Psihologija, pravi Cukjati, odkriva prepletenost vseh dimenzij človeka – biološke, psihološke in duhovne – in da človek ni le individualno, ampak tudi družbeno in religiozno bitje. Avtor ugotavlja, da je stari Freud svoje prvotne teze, da je religija otroška faza v evoluciji človeštva, kolektivna nevroza in sad Ojdipovega kompleksa, prerasel in da je v globinah svojega srca začutil nadprostorske in nadčasovne dimenzije svojega bitja. Cukjati poudarja, da je v središču novodobne eksistencialne filozofije in psihologije vprašanje o smislu bivanja. Frankl je v svoji logoterapiji izhajal iz Freuda, vendar v podzavesti ni videl le nagonskosti, ampak tudi duhovnost, in ni videl kolektivnih arhetipov kot Jung. Izhajal je iz analize eksistence in v logosu spoznal vključevanje smisla kot nekaj specifično človeškega. Naloga vseh eksistencialnih smeri psihologije je, po mnenju avtorja, pomagati najti smiselnost in polnost življenja in privesti človeka do odgovornega odnosa do življenja. Cukjati je ob tem kritičen do Cerkve in opozarja, da bo našla skupen jezik z novejšimi smermi psihoanalize in psihoterapije, le če bo pogosteje poudarjala vrednost in potrebo po zreli individualni vesti ter se izogibala slepemu vsiljevanju apriornega kataloga dobrih in grešnih dejanj, človeka pa postavila pred eksistencialno resnico in mu pomagala, da se odpre Bogu in ljudem, ter ga spodbudila, da se nauči svobodno in zrelo odločati med dobrim in zlom. Ob zaključku knjige pa je polemičen še do homoseksualnosti in teorij spolov ter se v dialogu različnih nazorov zavzema le za pogovor na podlagi znanstveno dokazljivih dejstev. Čeprav knjiga Franceta Cukjatija Na poti iskanja na prvi pogled ni konsistentna in je razpršenost člankov moteča, omogoča najširšemu krogu bralcev uvid in premislek o bivanjskih resnicah in medsebojnih odnosih.

Piše: Andrej Lutman Bere: Jure Franko V zbirki Vrtavka z Nadiže je pesem, ki se začne z izjavo: „Sama si prosila za tole pesem o pogumu.“ Napisal jo je Béla Szomi, godec, pesnik, učitelj, ki svoje življenje suče od rojstnega Osijeka prek šolanja v Čentibi, Lendavi, Murski Soboti in Ljubljani do Mengša, Domžal, Šalovcev in še povsod, kjer z glasbeno skupino Kontrabant žene svoje pesmi med ljudi. Poleg prve pesniške zbirke Babjeverni pisani pes, ki je izšla leta 2019, je napisal še številne učbenike s področja matematike in fizike ter uglasbil kar debel venček popevk v madžarščini, slovenščini, prekmurščini in romščini. Poleg sodelovanja s skupino Kontrabant nastopa tudi sam. Béla Szomi je torej godec v žlahtnem pomenu, ki je še najbliže oznakam kantavtor, bard. Pesmi piše glede na svojo glasbo, kar pomeni, da ne izhaja iz zapisa, ampak iz napeva. Naslov zbirke Vrtavka z Nadiže je torej logičen, saj glasba zahteva ples, ob katerem se lahko zapoje ali pa tudi ne. In pesmi v tej zbirki so posvečene njej, ljubezni. Več kot le poveden o vsebini teh ljubezenskih izpovedi je že naslov spremne besede Roberta Titana Felixa: Ena sama ljubezen in tisočero njenih obrazov. Zbirko je slikar László Herman likovno dodelal z odtenki sivine, ki izrisujejo najrazličnejše obraze in izraze dvojine. Uvodno besedilo v zbirko pa je spisal Tone Kregar in pesmim podarja naslednje mnenje: „Ljudje izražamo čustva na različne načine. Eni zanje ne potrebujejo besed, drugi bolj malo, za tretje jih nikoli ni dovolj in preveč.“ In prav gostobesednost najbolje označuje pesniška tkiva, v katera so oviti godčevi vrtljaji besed, s katerimi opeva svojo zaljubljenost, ljubljenje in igriv odnos z ljubljenko. Zbirka se deli nekako na šest delov, a pravzaprav brez potrebe, saj so vse besede namenjene ljubezni, pa četudi so besede in sporočila za tovrstno izražanje vzete od vsepovsod. Pesem z naslovom Luna sije že v prvem stihu vsebuje skoraj ponarodeli verz: „Luna sije, kladvo bije“ in se nadaljuje: „mi v mislih ves čas / odmevajo note melodije, / še včeraj v grehu z mano, / danes pa do gležnjev / oblečeno spalno srajco / greješ v mamini postelji.“ Vsaj primerljivih kitic je cela množica. Ljubezen je pač čustvo, ki je – statistično vzeto – največkrat pesniško in še kako drugače obdelano. Godec ne išče prav posebne izvirnosti, ko pa mu napevi sami od sebe vrejo k njej, opevanki. Dodaja besede, ki mu prve padejo na pamet, besede, s katerimi zadovolji svojo osebno harmonsko osnovo. Godec čaka, da se vrtavka zgane, da zapleše, ga naveže nase. Pesem z naslovom Nekaj haikujev samo zate se konča z naslednjim: „Ko zmanjkalo mi bo haiku misli, / bom v mehkobo tvojo posteljo / postlal in zaspal na tvoji mokri polici.“ V mnogih primerih je torej izpostavljena funkcijska vrednost pesmi: povabilo, dvorjenje in vse, kar dvorjenju sledi. Ena od zanimivosti in tudi odlik zbirke Vrtavka z Nadiže je godčeva distanca do sentimentalnosti v obliki osladnosti, pretirane ljubeznivosti, cmokutajočnosti. Te pesmi ne prinašajo namigov k ljubčkanju. So izraz zrelosti. So izraz godčeve samozavesti in težnje po še enem vrtljaju, še enem napevu, še vsaj eni hvaležnosti za vsakršno resonanco.

Piše: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman Nobelova nagrajenka Sigrid Undset je z biografskim romanom Katarina Sienska izrisala izjemen portret o krščanski svetnici, ki naj bi s svojo močjo in umom premikala meje tako v dobroti kot milosti. Čeprav v današnjem času govorimo o odpiranju meja in svobodi ženske, ob tem pozabljamo na nekoč vplivne zgodovinske posameznice. Kakšna je bila njihova pot, sicer prežeta s poniževanjem in zatiranjem, je seveda drugi vidik. Ena od teh je zagotovo sveta Katarina Sienska, ki je živela med letoma 1347 in 1380. Biografski roman Katarina Sienska sicer ne vsebuje resnega kritičnega ali dvomljivega pogleda v življenje vidne dominikanke tretjega reda, kar pa ne preseneča, saj se je temu redu kot laikinja pridružila tudi Sigrid Undset, še prej pa je stopila v Katoliško cerkev. Hagiografija je napisana natančno, v celoti jo je mogoče brati kot kratko zgodovino tistega časa in kot zasebno življenje predstavljene svetnice. Tudi prevajalka Marija Zlatnar Moe uporablja izbrano besedišče, skladenjska struktura je sestavljena premišljeno in s posebnim občutkom. Nekateri pasusi so popolni fakti, po drugi strani pa so citati Katarine Sienske tehtne poetične modrosti. Življenje v Italiji in tudi drugod Evropi je bilo v tistem času polno nemirov, obenem nam skorajda poetičen prevod kaže odnose v posameznih mestih in družinah. Zlasti gospodarske razmere so vplivale na družino barvarjev Benincasa, v kateri je bila rojena Katarina. Avtorica prav zato na začetku portretnega romana poudarja obravnavanje ženske in njenih vlog v krščanstvu. Gre za pomemben razmislek o pomenu ženske in device Marije, pri čemer ne gre spregledati slabšega razumevanja latinskega jezika cerkvenih dostojanstvenikov. Prav to je najverjetneje vplivalo na večje podrejanje in zatiranje žensk na splošno in tudi na različne dovtipe in opazke, ki so še danes resne grožnje ženskam. Lahko rečem, da zlasti začetek romana prikrito govori o problematiki feminizma in pomembni vlogi žensk v krščanski verski skupnosti. Avtorica slikovito opisuje baje nadnaravno lepoto Katarine iz Siene. Pozorna je tudi na odnos njenih staršev do nje, pri čemer ji ne umanjka kritičnosti in opravičil. Lepotica je bila namreč materina in očetova ljubljenka. Njene trdne odločitve o zavezanosti Bogu nista odobravala niti je nista razumela, čeprav sta veljala za dobra kristjana. Katarina se je s sestro dvojčico Giovanno, ki je kmalu po rojstvu umrla, rodila kot triindvajseti otrok. Vse predstavljeno poraja nekaj dvomov, zlasti o pisanju ali nepismenosti dominikanke Katarine in vseh njenih čudežev. Katarina Sienska naj bi namreč kar nenadoma postala pismena in od takrat naj ne bi več narekovala drugim. A ne glede na to, ali je pisala sama ali narekovala, je veljala za izjemno filozofinjo, njeni razmisleki in pričevanja so globoki in kažejo na izjemen um. V prispodobi o pomaranči, na primer, ob nasprotju med grenko lupino in sladko notranjostjo primerja tuzemskost in onstranstvo. Tu in tam se v biografiji pojavljajo krajše zastranitve, a so preveč neotipljive in nepojasnjene. Kljub temu pa Sigrid Undset pojasnjuje takratno dojemanje in nepoznavanje ved o človeku in ga opravičuje. Zdi se, da delo niha med zgodovinskimi dejstvi in označevanjem osrednje protagonistke. Zasnova virov za ta roman je njen učenec in spovednik Raimondo Capuanski, veliko iz njenega otroštva pa mu je povedala njena mati Lapa. Hagiografija Katarina Sienska prikazuje življenje posameznice in razmer v Evropi v 14. stoletju. Videti je, da je obravnavana svetnica pomembno vplivala na odločitve takratne politike, obenem pa je bila vidna teologinja in filozofinja. Delo predstavlja svetničino življenje na podlagi zgodovinskih dejstev ter z veliko globine in poetike. Hkrati pa Sigrid Undset spaja realno življenje z duhovnim videnjem ter ga preslikava v razmišljanje drugih svetnikov, ki jih izjemno ceni. Pri tem umanjkajo drobci kritičnosti, s katerimi bi bil portret lahko bolj otipljiv.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.Na mednarodno delavnico Midpoint Feature Launch se je med devet izbranih projektov uvrstil tudi slovenski Noben glas, scenarij za celovečerni film po knjižni predlogi Suzane Tratnik.V teh dneh se končuje mednarodna delavnica Midpoint Feature Launch, ki poteka v okviru festivala Karlovy Vary, ki je sicer odpadel. Namenjena je iskanju najbolj talentiranih mladih ustvarjalcev in ustvarjalk, producentk in producentov iz vzhodne in srednje Evrope; tem nudijo pomoč pri razvoju njihovih celovečernih filmov. Letos se je med devet izbranih projektov uvrstil tudi en slovenski: Noben glas, scenarij za celovečerni film po knjižni predlogi Suzane Tratnik, pod katerega se podpisuje mlada ekipa: scenaristki Nika Jurman in Ester Ivakič, slednja bo film tudi režirala, ter društvo Temporama s producentoma Andražem Jeričem in Jerco Jerič. Delavnica je v sklepnem delu zaradi spremenjenih razmer sicer potekala prek spleta.